Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 47-70 47 Hill ■lin Milili llllllllllll Hill illinium mill Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti Niklas Luhmann Družba in posameznik: Osebni in neosebni odnosi Prav gotovo je napak, če moderno'družbo označimo kol neosebno množično družbo in potem tej oznaki ničesar ne dodamo. Tako pojmovanje izbaja delno iz preozkih teoretskih opredelitev [Kijrna družbe, delno |m je plod optičnih prevar. Če družini dojemamo primarno v ekonomskih kategorijah, torej s stališča gospodarskega sistema, [kitcm nujno pridemo do vtisa, da so neosebni odnosi prevladujoč tip odnosov, saj je namreč v gospodarskem sistemu položaj dejansko tak. Toda gospodarstvo je le eden izmed različnih dejavnikov, ki določajo družbeno življenje. Tudi s stališča posameznika kajpada velja, da lahko le-ta z večino drugih ljudi vzpostavi le neosebne odnose. V tem smislu se družba, če s tem pojmom razumemo celoto možnih odnosov, kaže kot pretežno neosebna. Vendar pa obenem za slehernega posameznika velja tudi, da ima možnost, v nekaterih primerih intenzivirati osebne odnose in veliko tega, kar dojema kot svoj najbolj intimen del, sporočiti drugim ter naleteti na potrditev le-tega pri drugih. Tudi teh odnosov je v izobilju, če («omislimo, da so za slehernega ena od možnosti in da veliko ljudi tudi poseže po njej in jo udejani; poleg tega pa je ena od značilnosti moderne družbe prav to, da je ta možnost dostopna brez omejitev in je ne obremenjujejo tako rekoč nikakršna u|ioštevanja drugih odnosov. Zato bomo v nadaljevanju izhajali iz tega, daje, v primerjavi s starejšimi družbenimi formacijami, za moderno družbo značilno nekakšno stopnjevanje v dvojnem smislu: večji obseg možnosti za neosebne odnose in intenzivirani osebni odnosi. Ta dvojna sposobnost se lahko širi še naprej, in sicer zato, ker je družba v celoti kompleksnejša, ker lahko Prevod 1. in 2. poglavja knjige Niklasa Luhmanna, Liebe als Passion: Zur Codierung von Intimität, Suhrkarnp Verlag: Krankfurt/M 1982 (1988|. str. 13-39. 48 iViicioi Luhmann medsebojne odvisnosti raznolikih družbenih odnosov učinkoviteje regulira in ima večjo sposobnost ugotavljanja možnih inlerferenc. 0 stopnjevanju možnosti za neosebne odnose lahko govorimo spričo dejstva, da je na številnih področjih mogoče komunicirati s precej gotovim uspehom, tudi če partnerjev osebno sploh ne poznamo in jih presojamo le po nekaterih, naglo prepoznavnih značilnostih njihovih vlog (policaj, prodajalka, telefonist v telefonski centrali). Poleg tega lahko o večjih možnostih za neosebne odnose govorimo zato, ker je sleherna posamezna operacija odvisna od brezštevilnih drugih oseb, katerih funkcioniranje ne jamčijo osebnostne značilnosti, ki jih lahko pozna tisti, ki se mora nanje zanašati. V nobeni družbi doslej še niso obstajale tako neverjetne, kontingentne odvisnosti, ki jih ni mogoče imeti za naravne, niti jih ni mogoče interpretirati zgolj na osnovi poznavanja drugih ljudi. Podobno tudi večje sposobnosti za osebne odnose ni mogoče razumeti kot zgolj podaljšek, kot pomnoženo število in večjo raznolikost komunikativnih odnosov, ki jih je mogoče uspešno udejaniti. Tak podaljšek bi namreč naglo trčil ob meje zmožnosti slehernega posameznika. Osebnega momenta v družbenih odnosih potemtakem ni mogoče ekstenzi-virati, ampak le intenzivirali. Drugače povedano, možni so družbeni odnosi, v katerih postanejo pomembne bolj individualne, edinstvene lastnosti osebe ali navsezadnje v načelu vse lastnosti neke posamezne osebe. Take odnose želimo označiti s pojmom medčloveška inlerjtene-tracija. Na enak način lahko govorimo tudi o intimnih odnosih. Ta pojern ima značilnost postopnosti. Temelji na predpostavki, da drugemu človeku nikoli ne more biti dostopna celota tega, kar konkretno tvori posameznega človeka, njegove spomine, njegova prepričanja; že zato ne, ker ni dostopna niti njemu samemu (kot lahko razberemo iz poskusa Tristrama Shandvja, da bi napisal svojo biografijo). Vendar pa kajpada obstaja "več ali manj" tega, kar o drugem lahko vemo in tudi upoštevamo. In predvsem na komunikativni ravni obstajajo pravila in kode, ki določajo, da moramo biti v določenih družbenih odnosih v načelu dojemljivi za vse, kar je v zvezi z drugo osebo, da ne smemo biti indiferentni do tega, kar je za drugega osebno pomembno, ter da moramo z naše strani odgovoriti na vsa vprašanja, čeprav in prav takrat, ko se nanašajo na povsem osebne zadeve. Medtem ko se faktično medčloveška interpenetracija lahko povečuje kontinuirano, če seveda družlia to dopušča in se ne meni za interference, pa mora biti omogočanje te sposobnosti na ravni komunikativnih regulacij fiksirana diskontmuirano. Na ta način se ustvari tip sistema za intimne odnose, ki zagotavlja vključitev osebnega v komunikacijo. Ljubezen kot siroti H kodiranju intimnosti 49 Ce upoštevamo vse, kar v sociologiji vemo in domnevamo o družbeni genezi osebne individualnosti,' potrebe po osebni individualnosti in zmožnosti stiliziranja sebe in drugih kot nečesa neponovljivega ne moremo ustrezno razložiti s pomočjo antropoloških konstant; ta potreba in njena možnost, da v komunikativnih odnosih pride do izraza in pri poznanja, korespondirala z družbeno strukturnimi pogoji, predvsem s kompleksnostjo in lipiko diferertciranja družbenega sistema." Teme sociogeneze individualnosti in semantike, ki jo spremlja, se na lem mestu ne lotevamo v njenem polnem obsegu, ampak se omejujemo na nekatera delna vprašanja, ki so v tej zvezi pomembna: na vprašanja o nastanku simbolno generaliziranega medija komunikacije, ki ima posebno nalogo omogočati, vzdrževati in pospeševati komunikativno obravnavanje individualnosti. Popolnoma razumljivo je, da moramo izhajati iz tega, da je individualnost človeka v smislu telesno-psihične enotnosti, v smislu samogi-bljivosti in predvsem v smislu posamezne smrti sleherne osebe, v vseh družbah pri poznano izkustvo. Tudi krščanska neuničljivost duše in prepričanje, da je njeno zveličanje docela individualna usoda, da ni vnaprej določena s stratifikacijo, družino ali celo okoliščinami smrti, pa tudi polemični individualizem renesanse, individualizacija obvladovanja afektnih čustev in individualizacija naravne racionalnosti (na primer Vives), kakor tudi drzni individualizem baroka ne presežejo 1 Prim. n.pr. slavno zaključno formulacijo Emila Durkheima v: De la division du travail social, Pariz 1893, cit. po nemškem prevodu O delitvi družbenega dela, Frankfurt 1977, str. 443 in dalje; dalje isti avtor, Legon de Sociologie: Physique des moeurs et du droit, Pariz 1950, str. 68 in dalje; Georg Simmel, Grundfragen der Soziologie (Individuum und Gesellschaft), Berlin-Leipzig 1917, str. 71 in dalje; Louis Dumont, Homo Hierarchicus: The Caste System and its Implication, London 1970. K vzporednemu, velikokrat obravnavanemu semantičnemu razvoju prim, tudi Norman Nelson, Individualism as a Criterion of the Renaissance, Journal of English and Germanic Philology 32 (1933), str. 316-334: Angel Sanchez de la Torre, Los comien-70s del subjectivismo juridico en la cultura Europea. Madrid 1958: Colin Morris, The Discovery of the Individual 1050-1200, London 1972. 2 Neko drugo vprašanje, ki ga s tem ne smemo zamenjevali, zadeva obseg socialne vezave in nadzora, ki sla naložena osebam. Glede tega obstaja v marsikaterem družbenem sistemu precejšnja stopnja svobode, pri čemer pa to ni moglo biti pojasnjeno kol družbeno pripoznanje ali celo zahteva po individualnosti. Prim, še posebej John F. Ernbree, Thuiland - A Loosely Structured Social System, American Anthropologist 52 (1950), str. 181193, in v navezavi na to temo Hans-Dieter Ever» (izd.), Loosely Structured Social Systems: Thailand in Comparative Perspective, New Haven 1969. 50 Niklas Lukmann bistveno teb antropoloških dejstev, ampak samo krepijo njihovo družbeno legitimnost vpričo vse večjih težav pri sidranju posameznih oseb v ustrezne družbene strukture. Osebe so sicer že definirane glede na njihov družbeni status, torej glede na njihov položaj v sistemu stratiflkacije, vendar pa obenem postajajo s to stratifikacijo pogojene umestitve v funkcionalna področja politike, gospodarstva, religije, učene znanosti vse ohlapnejše. Navzlic temu pa vse to sprva še ni pripeljalo do opustitve ali, vsaj kadar gre za človeka, do modifikacije starega pojma individuuma. namreč definicije v smislu njegove oddel-jenosti in nedeljivosti.3 Razvoj, ki pelje v modemi svet in ki je opustil stari pojem individuuma ter besedo napolnil z novim pomenom, ima več vidikov, ki jih moramo skrbno razločevati, saj se ne razlikujejo le po svoji vsebini, ampak drug drugega tudi probleinatizirajo. Najprej pride med prehodom iz stratifi-kacijskega v funkcionalno diferenc i ranje družbe do izrazitega diferen-ciranja osebnih in družbenih sistemov (kar natančneje pomeni: do diferenc sistem/okolje znotraj osebnih oz. družbenih sistemov). Vzrok za to je dejstvo, da pri funkcionalnem diferenc i ranju posamezna oseba ne more biti več trdno umeščena v en sam in zgolj en podsistem družbe, temveč je a priori družbeno razseljena.'* To ne pomeni le, da se osebe zdaj odlikujejo po večji raznolikosti svojih značilnosti (o čemer bi prav lahko dvomili), ampak ludi, da se zaradi reference na sistem odnosi sistem/okolje osebnih sistemov močneje diferencirajo, tako da moramo primere, ko osebe navzlic temu kažejo enake značilnosti, razumeti kot naključje (in ne kot značilnost vrste). 3 Prim. n.pr. François de Callières, La Logique des amans ou l'amour logicien, Pariz 1668, str. 118: 'L'individu est proprement un sujet separé de tout autre, et qui r>e se peut divisier sans estre destruit." ("Individuum je v pravem pomenu besede subjekt, ki je ločen od vsega drugega in ki ga ni mogoče delili, ne da bi ga pri tem pokončali.") 4 Za pojem individuuma lo med drugim pomeni, da stara smer specificiranja: živo bilje - človek - pripadnik nekega sloja - prebivalec nekega mesta oz. neke dežele - pripadnik nekega poklica - član neke družine - individuum izgublja svoj smisel in prav individualnost, ki je bila poprej tisto naj konkretnejše na človeku, postane zdaj lisio najsploAnejäe. Zaradi tega je lahko tudi to, kar je poprej moralo veljati za izjemno kontingentno, zdaj razumljeno kot nujno in dobi svojo označitev z referenco na svet. Po drugi strani pa to novo razumevanje, la definicija individuuma, formulirana z edinstvenim konstituiranjem sveto, preseže in ukine razumevanje individuuma kot narave, ki je veljalo do 1800. Ljubrnn kol Krati: H kodiranju uuimnom 51 Ta trend diferenc i ran j a , ki pa je s stališča teorije sistemov prav laliko razumeti, posamezno osebo vedno bolj spodbuja, da lastno diferenco do okolja (in v časovni razsežnosti: zgodovino in prihodnost te diference) interpretira v smislu lastne osebe, s čimer postane Jaz središče doživljanja, okolje pa |ioslaiie relativno zabrisano. Za samoidentifika-cijo kot podlago lastnega doživljanja in delovanja ne zadošča več, da se zavedamo obstoja svojega organizma, da imamo ime in da nas določajo obče socialne kategorije, kot so starost, spol, družbeni status, poklic. Posameznik mora najti potrditev na ravni svojega sistema osebnosti, torej v diferenci do svojega okolja in v načinu, kako jo upravlja v primerjavi z drugimi ljudmi. Hkrati s tem postanejo družba in možni svetovi, ki jih le-ta konstituira, precej kompleksnejši in manj transparentni. Posledica lega je potrelia po še razumljivem, znanem in domačem bližnjem svetu (kar sicer pomeni približno to, kar izraža grška beseda philos), ki ga še lahko napravimo za svojega. Individualizacija osebe in potrelxa po svetu, ki nam je blizu, nista nujno vzporedna procesa; pravzaprav kažeta težnjo |k> medsebojnem izključevanju, saj prav svet, ki nam je blizu, pušča posamezniku rnanj prostora za razvoj, kot pravno ali monetarno, politično ali znanstveno fiksirani makro mehanizmi neosebne vrste. Spričo tega pojem "vedno večje individualizacije oseb" ne povzema dovolj natančno problemov, ki jih mora reševati posameznik v modernem svetu. Ne moremo se preprosto umakniti v lastno avtonomijo in v sposobnost prilaganja, ki nam jo le-ta daje. Seveda lahko storimo tudi to, toda potem se temu pridruži dejstvo, da posameznik potrebuje diferenco med bližnjim in oddaljenim svetom, diferenco med zgolj osebno veljavnimi izkušnjami, 4 ocenami, načini reagiranja in anonimno konstituiranim. za vse v enaki meri veljavnim svetom, kih odnosih tisti, ki ljubi (ki je ego), lahko najde navezale za svoje delovanje zgolj zato, ker doživljanje ljubljene osebe predpisuje redukcije. Tema neskončnosti, ki se v ljubezenski semantiki vedno znova pojavlja, poleg tega tudi pomeni, da v svetu doživljanja druge osebe ne obstajajo nikakršne meje za naše delovanje; zlasti ne za tistega, ki je v ta svet vključen kot prav tako ljubljena oseba. Asimetrija doživljanja in delovanja vsebuje potem možnost predvidevanja. I~ahko se ravnamo v skladu z doživljanjem drugega, čeprav še ni ustrezno deloval, čeprav še ni izrazil nikakršne želje, sebi še ničesar ni pripisal. Prav to je mišljeno, kadar ljubezenska semantika od posameznika terja, da gre dlje od dolžne galantnosti, ali kadar govori o "tihem" dogovoru, in prav to se dogaja takrat, kadar ljubimca ne potrebujeta dogovornih postopkov za skladno delovanje nasproti tretjim osebam. Z ugotovitvijo, da je ljubezen usmerjena k posamezniku, k "indivi-duumu" in ljubljeno osebo povsem in v celoti prevzame, pa medija še nismo zadovoljivo označili. Druga oseba je še vedno razumljena kot analogna predmetu, in s tem ko jo označimo kot "subjekt", to le zanikamo, nikakor pa ne nadomestimo z drugačnimi pojmi. Šele z 9 Da bi olajšali primerjavo z drugimi kortstelacijaini medijev, prikazujemo tu tudi sicer pogosto uporabljeno križno tabelo, ki projicira dvojno možnost pripisovanja, t.j. kot doživljanje ali kot delovanje na poziciji alterja in ega. pri čemer je ego vsakokrat tisti, ki mora njemu sporočeno selekcijo ali sprejeti ali pa zavrniti. Ego doživlja Ego deluje Aller Ado =» Ed<, Ado=» Ede doživlja resnica ljubezen odnosi vrednot Aller Ade =» Edo Ade => Ede deluje lastnina/denar moč/zakon umetnost Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti 59 združitvijo teorije sistemov in teorije komunikacije lahko naredimo korak naprej od te faze raziskovanja. To, kar označujemo kot "doživljanje", lahko namreč še dalje dešifrirarno v dveh smereh in v obeh se posameznikovi sposobnosti opazovanja in nato ustreznega delovanja takoj postavijo ekstrernnc zahteve. Zdaj bomo alter pojmovali kot psihični sistem. Doživljati pomeni, da se sistem pri pripisovanju dejanskih stanj in dogodkov nanaša na svoje okolje. OjMizovalec izjemno težko vključi okolje opazovanega sistema v svoje ofiazovanje; tako vključevanje namreč pomeni, da doživljanja ne sme dojemali kol dejstvo, ampak kol selektivno relacioniranje nekega drugega sistema na okolje tega sislerna (in relacij ni mogoče opazovati, arn|xuk o njihovem obstoju lahko le sklepamo); poleg lega pa je opazovale«' sarn (vsaj kadar gre za ljubezen) del in pogosto pomemben del tega okolja - potemtakem ne trči le oh meje lastnega sistema, ampak tako rekoč sredi tega sveta zadene v nepremagljive lastne reference na samega sebe. Drugo premišljanje se navezuje na pojem informacije. V običajnih razmerah lahko pri drugih sistemih opazujemo le input in output. Vidimo lahko, da druga oseba posluša, nekaj vidi, nekaj bere in na to reagira. Vendar pa s tem še nismo dojeli njegove informacije in njegove obdelave informacij. Informacija je selektivno obravnavanje diferenc; njeno bistvo je, da listi, ki nekaj doživlja, dogodke projicira v obzorje drugih možnosti in določa meje lastnega sistema z doživljanjem "tega in ničesar drugega", "tega in ne onega". Zategadelj od zunaj zelo težko ugotovimo, katere druge možnosti v katerem trenutku pri drugi osebi fungirajo kol primerjalna shema, brez u|iošlevanja tega obzorja selekcij pa informacije ni mogoče opazovati. Da bi mogli "razumeti", kako input v tej osebi učinkuje kol informacija in kako le-ta svoj outpul (na primer, to, kar reče) zopet naveže na lastno obdelavo informacij, bi morali samoreferenčno obdelavo informacij, ki jo izvrši druga oseba, izvršiti hkrati z njo ali pa bi morali biti sposobni to obdelavo ustrezno' rekonstruirati. Funkcija komunikacijskega medija ljubezen je, da to neverjetno potem navzlic vsemu vendarle omogoči. To v vsakdanjem jeziku imenujemo " razumevanje", izraža se kot želja po razumevanju ter je kot pritožba nad nezadostnim razumevanjem potisnjeno preko .meja tehnično možnega. Če si prizadevamo, da bi na ta način presegli to, kar je možno opazovati, je povsem razumljivo, zakaj so naposled zavrženi vsi ob- 10 Kar je treba razlikovali od samoreference opazovane, ljubljene osebe, h kateri se bomo takoj povrnili. 60 Niklat Luhmann jektivni, generalizirani indikatorji za ljubezen, kol so zasluga, lepota, krepost, in se načelo, ki naj omogoči neverjetno, vedno bolj personali-zira. Medij uporablja osebo, in sicer v smislu, da jo je potrebno kar najbolje poznati, da bi mogli razumeti ali vsaj zaslutiti, kaj v posameznih primerih zanjo fungira kot okolje in kaj kot primerjalna shema. I pošlevati moramo tudi, da je bil v 18. stoletju pojem subjekta desubstantializiran; v resnici gre namreč za to, da drugo osebo razumemo v smislu relacij do okolja, ki fungira zanjo, in v smislu njenih relacij do same sebe in je potern ne dojemamo več kot skupek lastnosti, temveč kol skupek funkcij. Oporo za tako razumevanje je naposled mogoče dobiti le še v osebi sami - in ne v njeni naravi ali njeni morali. Če sprejmemo to, kar se je zgodilo po naključju, in če se odpoverno vsem zunanjim oporam za to preračunanost in za vrednotenje, utegnemo narediti korak naprej v poskusu prilagajanja funkcionalnim obzorjem, ki določajo doživljanje in delovanje osebe, ki jo ljubimo, in temu, kar je zanjo okolje in informacija ter kar je bolj ali manj prisila in svoboda. Toda razumevajoča ljubezen je kognitivno tako naporna, da se je lažje opirati na občutek in se sprijazniti z nestabilnostjo, ki je povezana s tem. \endar ta zasilni izhod preprečuje, kot bomo izčrpno opisali, sleherno institucionalno rešitev razmerja med ljubeznijo in zakonsko zvezo. To obenem tudi jasno kaže, da ljubezen njej pripadajoče probleme v zvezi s komunikacijo rešuje na docela svojstven način. Če to izrazimo s protislovjem, lahko rečemo, da je sposobna intenzivirali komunikacijo skoraj brez vsakršnega komuniciranja. V precejšnji meri se namreč poslužuje posredne komunikacije, zanaša se na vnaprejšnje pričakovanje in poprejšnje razumevanje. Eksplicitna komunikacija, vprašanje in odgovor, jo lahko neprijetno načne, ker tako nakaže, da nekaj ni samo po sebi umevno. H klasičnemu kodu sodi namreč tudi "govorica oči", enako kot ugotovitev, da se ljubimca lahko pogovarjata do neskončnosti, ne da bi si imela kaj povedati." Drugače povedano, za to, da se ljubimec uglasi z ljubljeno osebo, ni potrebno komunikativno delovanje, spraševanje in prošnje ljubljene osebe; že doživljanje ljubljene osebe najneposredneje sproži delovanje ljubimca. V skladu z vsem tem pa ljubezni ne bi pravilno razumeli, če bi jo pojmovali kot tgolj recipročnost vzajemnega zadovoljevanja ali kol 11 "Ljubezen je najbolj zgovorna izmed vseh čustev in se v večini primerov sestoji zgolj iz zgovornosti." pravi tudi Robert Musil, Der Mann ohne Eigenschaften (Gespräche Uber Liebe), Hamburg 1952, ponatis 1968, str. 1130. Ljubeten kol tirati: H kodiranju inlunnotli 61 pripravljenost, izpolniti želje. Ljubezen obarva doživljanje doživljanja in na ta način preoblikuje svet kot obzorje doživljanja in delovanja. Ljubezen je v prvi vrsti ponotranjanje subjektivno sistematizirane reference na svet neke druge osebe; na ta način daje temu, kar druga oseba doživlja ali bi labko doživljala v smislu stvari in doživetij samih, neko posebno prepričljivost. Šele drugotnega pomena pa je njena s|Kisobnosl moti vi ran ja za tisto delovanje, ki se ne izvrši zaradi njegovega konkretnega učinka samega, ampak zaradi njegovega simbolno ekspresivnega pomena, pomena, ki izraža ljubezen, za delovanje, ki naj bi pomenilo izpolnitev posebnosti tistega sveta, v katerem se ljubimec po lastnem prepričanju čuti harmonično skladen z ljubljeno osebo (in le z njo in z nobeno drugo): sveta skupnega okusa in skupne zgodovine, skupne drugačnosti, skupnih tem pogovora in skupno ovrednotenih doživetij. Delovanja tako ne spodbuja kaka korist, ki bi si jo prizadevali doseči, temveč nesamoumevnost takega koncepta sveta, ki je povsem uglašen na individualnost neke osebe in le na ta način tudi laltko obstaja. Kolikor pa sploh v zvezi z ljubeznijo govorimo o "«dajanju", je to pravzaprav omogočanje drugemu, da daje, in sicer s tem, da je tak, kakršen je. V semantiki medija ljubezen ta funkcija ni formulirana, je pa simbolizirana. Nikjer ni predpisano, da moramo kot ljubimec potrjevati zasebni svet, ki se ne sklada z javnim mnenjem, toda ljubezen je običajno opisana s simboli, ki izražajo, da se dogaja prav to, kadar ljubimo. Vodilni simbol, ki organizira strukturo teme medija ljubezen, se imenuje "strast", strast pa izraža, da smo prepuščeni nečemu, česar ne moremo spremeniti in za kar ne moremo biti odgovorni. Druge podobe, ki sežejo deloma zelo daleč v preteklost, imajoenako simbolno vrednost • tako denimo, kadar pravijo, da je ljubezen nekakšna bolezen; da je norost, folie à deux; da osebo vkuje v verige. Spet drugi izrazi pravijo. 12 Seveda so bile to vselej analogije ali metafore. Le srednji vek in druga polovica 19. stoletja sta bda opremljena z dovoljšnjo mero naivnosti in zaupanja v znanost, da sta menila, da gre pri tem za dejanska fizična in psihično patološka stanja. Kritično k temu prim. Caston Danville, L'Amour est-il un čtat pathologique? Reiue Philosophique 18 (1893), str. 261-283; isti avtor. La Psychologic de 1'amour, Pariz 1894, str. 107 in dalje. In celo danes že potekajo empirične raziskave, ki se ukvarjajo s potrditvijo oz. zavrnitvijo zvez med romantično ljubeznijo in psihično nezrelostjo. Prim. Dwieht C. Dean, Romanticism and Emotional Maturity: A Preliminary Study', Marriage and Family Living 23 (1961), str. 44-45; isti avtor. Romanticism and Emotional Maturity: A F urther Exploration, Social Forces 42 (1964). str. 298-303; William M. Kephart, The * Dysfunctional" TVory of Romantic Love: A Research Report, Journal of Comparative Family Studies 1 (1970), sir. 26- 36. 62 Aiklai Luhmann rla jc ljubezen skrivnost, Ha je čudež, da se je ne da razložili in utemeljiti, itd. Vse to kaže, da je ljubezen onkraj običajnega družbenega nadzora, da |»a jo družba tolerira kot neke vrsle bolezen in časti s tem, da ji je dodelila posebno vlogo.'1 Z izdiferenciranjem simbolno generaliziranega medija komunikacije je poleg lega povezano tudi lo, da je potrebno natančneje raziskati organsko dejstvo, da ljudje živijo skupaj. Noben komunikacijski sistem ne more |>ovsem mimo telesnega obstoja udeležencev v komunikaciji in funkcionalna specializacija semantike medijev terja, da se tudi ta lelesni vidik preoblikuje v simbole. Simbole, ki izpolnjujejo to funkcijo, bomo imenovali simbiotični simboli ali simbiotični mehanizmi - "mehanizmi" zato, ker označujejo po pričakovanjih uresničljive organske procese.' ' Za lo obstajajo različne, v celoti gledano j>a le maloštevilne možnosti, ki jih je treba razločevati, če želimo medije komunikacije diferencirati drugega od drugega. Zaznavanje (vključno z zaznavanjem zaznavanja), spolnost, zadovoljevanje (v prvi vrsti elementarnih) potreb in fizična sila so različni, vsak zase v precejšnji meri plastični organski procesi; vplivajo drug na drugega, lahko molijo ali pa spodbujajo drug drugega in z vsem tem tvorijo, če je navzočih več partnerjev, nekakšno 13 Glej povzetek predstav, ki so prevladovale v 18. stoletju, Robert Mauzi, L'idée du bonheur dans lo littérature et la pensée française au XYllle siècle, Pariz 1960, 4. izdaja 1969, str. 466: "L'amour est une mystère, le plus irrationnel des mouvements de l'âme, devant lequel l'esprit demeure désarmé; il est une mystification, où l'imagination ne ces/se d'escamoter et de métamorphoser la nature; il est une aliénation, qui sépare l'homme de luimeme cl le voue à toutes les torture; enfin l'amour ne suiTil jamais a lui-même," ("Ljubezen je skrivnost, je najbolj iracionalna kretnja duäc, ki povsem razoroži duha; ljubezen je mistifikacija, pri kateri domišljija nenehno slepi in preoblikuje naravo; ljubezen je odtujitev, ki ločuje človeka od njega samega in ga spravlja v vse mogoče muke; naposled, ljubezen nikoli ni sama sebi dovolj. ) K isti temi z vidika današnjega dne, Francis E. Merril, Courtship and Marriage: A Study in Social Relationships, New York 1949, str. 23 in dalje; Waller/Hill, op.cil., str. 123 in dalje; Vilhelm Aubert. A Noie on Love, v: isti avtor. The Hidden Society, Tolowa N J. 1965, •tr. 201-235. 14 Pnm. interpretacijo vloge bolnika in njeno inslitucionalizacijo pri Talcott Parsons, The SociaiSystem. Glencoe III. 1951, äe posebej str. 428 in dalje. 15 Za obči pregled glej Niklus Lulunann, Symbiotische Mechanismen, v: isti a\lor, Soziologische Aufklärung, zv. 3. Opladen 1981, sir. 228-244. Posebej za erotiko v tej funkciji prim. tudi Talcott Parsons, Societies. Evolutionäry and Comparative Perspectives, Rnglewood ("lifTs, N J. 1966, sir. 31 in dalje. Ljubmn kol slrasl: H kodiranju uuimnotlt 63 razpršeno podlago za komunikacijo.^ Če naj bo neka situacija rezervirana zgolj za en in le en medij komunikacije, morajo biti morebitne interference izključene. To se zgodi z osredotočenjem na en sam simbiotični melianizem. Za kompleks rnoči je to fizična sila, za resnico zaznavanje, ki temelji na teoretsko relevantnih podatkih, za denar (vedno bolj abstraktno) zadovoljevanje |H>lreb in za ljubezen š|x)lnost. Čeprav komunikacije v |M>sameznem medijskem področju ne omejuje njej določen simbiotični mehanizem, |ia je ta mehanizem toliko bolj predpogoj za izdiferenciranje in stopnjevanje. Potemtakem ni naključje, da naj|K>membnejši mediji družbene komunikacije vsakokrat izberejo specifično, hkrati pa izjemno plastično referenco na organske procese in da povsod tam, kjer to ni mogoče, povezovanje medijev s funkcionalnimi sistemi povzroča težave.'' \ primeru na spolnosti temelječe intimnosti ta odnos med simbiotično osnovo in simbolnim generaliziranjem jrtrivzamc prav posebne poteze, ki jih je mogoče podrobneje opisati. Ta utemeljenost v sjiolnosti predvsem pojasni, da je za oba partnerja pomembno to, da "sla skupaj", torej neposrednost in bližina; da dajeta prednost krajem, kjer upata, da se bosta srečala. Poleg lega pa je za spolni odnos značilno, da se ne izvrši ob misli na oulsiderje ali na njihovo soglasje. V bistvu je smiseln sam v sebi in lahko postane pretanjen sam v sebi brez slehernega vključevanja zunanjega sveta. Dajanje in sprejemanje, nagrajevanje in zadržanost, potrjevanje in korigiranje je sicer možno, vendar pa je vse to zelo težko razbrati in pripisati interesom ali celo namenom. Nameravana izmenjava, sankcioniranje, poučevanje in učenje in njihovi elementi izpolnjujejo svojo funkcijo, vendar jih je med seboj zelo težko razločevati, individualno pripisovati in o njih razpravljati, saj se zlivajo v nerazločljivo. Vse to preprečuje, če ne upoštevamo ekstremnih primerov, natančnejše uravnoteženje prednosti in slabosti, optimiranjc lastnega položaja, kakor tudi razvoj odnosa v nekakšno asimelričnost upadanja učinkovitosti, uvrstitve in interesa. Tudi relativno neurav- 16 Tudi za komunikacijo, ki je v nasprotju z verbalno izraženimi »poročili. Pomislimo le na govorico oči, ki jo vedno znova obravnavajo v upodabljanju ljubezni. 17 K verskim sistemom in k mediju komunikacije 'vera* glej Niklas Luhmann, Funktion der Religion, Frankfurt 1977, že posebej str. 134 in dalje, in k odsotnosti medija komunikacije za vzgojo, Niklas Luhmann/Karl Eberhard Schort, Reflexionsprobleme im Eniehungssyslem, Stuttgart 1979, str. 54 in dalje. 18 Simmlovo obravnavanje "erotike" v fragmentu "Über die Liebe", op.cil. se navezuje na ta problem, vendar ne pride do jasne pojmovne rešitve. 64 \tki as Luhmann noležene odnose lahko obe osebi zavoljo te razpršenosti spolnega odnosa še doživljala kot ugodne in kot neprimerljive. To pa spet dovoljuje členjenje širokega področja duhovnih in duševnih interesov brez preračunavanja njihove menjalne vrednosti.'f) Zato lahko s precejšnjo gotovostjo, ki jo je sicer zelo težko doseči, predpostavljamo, da je naše lastno doživljanje tudi partnerjevo doživljanje. To je ne nazadnje tudi posledica refleksivnosti vzajemnega poželenja. V medigri teles odkrijemo, da poleg lastnega poželenja in njegove izpolnitve koprnimo tudi po poželenju druge osebe in na ta način spoznamo, da si tudi drugi želi našega poželenja. To onemogoči možnost, da bi "nesebičnost" postala temelj in oblika našega lastnega delovanja; moč naše želje postane merilo tega, kar smo zmožni dati.'0 Zaradi tega spolnost prebije okvir sheme egoizem/altruizem, prav tako kot hierarhiziranje človeških odnosov po shemi čutnost/razum. To lahko naposled razberemo tudi iz zgodovine, saj izdiferenciranje na spolnosti temelječih intimnih odnosov s kodom ljubezni, kol bomo podrobno pokazali, razveljavi la dva razločka, značilna za moralo in antropologijo Iradicionalne Evrope. Poleg tega pa se pravkar zarisana neverbalna komunikacija lahko giblje v referenčnem prostoru spolnosti in z njo postaja bogatejša. Vendar, lega ne smemo pripisali "že opravljenemu poprejšnjemu dogovoru"! Toda nejezikovna komunikacija telesnega dotika ponuja pomembno nelogično obzorje interpretacije za jezikovna sporočila; ponuja namreč možnost dostopa do strukture, ki je pod jezikom, in možnost za dopolnjevanje jezika, torej proizvaja interpretacijo govorjene besede, ki konkretizira, kakšna mnenja in namene izraža beseda. Z načini komuniciranja, ki jih irna ljubezen, je mogoče izraziti neubesedljivo, podkrepiti ali omilili izgovorjeno, omalovaževati, preklicati ali prekrižati že izrečeno, izgladiti nesporazume in korigirati spodrsljaje z zamenjavo ravni komunikacije; na tej meta ravni, ki se nahaja pod ravnijo artikulirane komunikacije, prav lahko naletimo na odziv, vendar pa tudi na blokado. Tako kot vselej pri simboliziranju, tudi pri tem ncgacija ni izključena, ampak vključena. Torej kod moči temelji na izključitvi vsakršne fizične sile - razen pri uveljavljanju pravice. V semantiki ljubezni pa ima 19 Glej poleg lega Se ekskurz o zvestobi in hvaležnost i, v: Georg Simmel, Soziologie: Untersuchungen über die Formen der Vergesellschaftung, 2. izdaja, München-Leipzig 1922, slr. 438 in dalje (444 in dalje). 20 Glej k lemu Rupprechl Gerds, Tabu statt Liebe, v: Hellmut Kentier el al., Für eine Revision der Sexualpädagogik, 3. izdaja, München 1969, slr. 89-123 (108 in dalje). Ljubezen kot Hrast: H kodiranju intimnosti 65 izključitev možnih spolnih odnosov precejšnjo vlogo - od amour loin-lain dvorske ljubezni srednjega veka, preko dolgih iger zmešnjav in skrivalnic velikih romanov 17. stoletja in preko premeščanja dejanskega užitka na raven "ne še" ter varovanja kreposti kot taktike za dosego poroke^' pa vse do nekakšnega pozitivnega spolnega nauka, ki se je polagoma uveljavljal od razsvetljenstva 18. stoletja dalje,"' ki pa je še vedno odvisen od čustva, katerega obstoj je bil pravzaprav zanikan in ga je bilo mogoče želeli le na tihem. Uporaba negacije se utegne v kontekstu jezikovnega udejanjanja medija kazati kol "dvoumnost", kot element semantične strukture pa ima v kontekstu izdiferenciranja in stopnjevanja specifičnih načinov komunikacije in njenih uspehov vendarle zelo natančen pomen. Inhihiranje tistega, kar je možno že samo na sebi, je predpostavka za semantično kondicioniranje, ki omogoča dostop do takega jezikovnega udejanjanja, in prav na tem kondicioniranju temeljijo stopnje svobode znotraj procesov komunikacije.23 Preden pa se lotimo zgodovinskih analiz, je treba posvetiti pozornost tudi samoreferenci. Tudi pri tem gre za neko občo zahtevo, ki se uveljavlja pri vseh medijih komunikacije. Z diferenciranjem strukture in procesa se podvoji tudi samo referenc a, tako da moramo razločevati dve ravni. Na ravni semantične strukture medija se samoreferenca kaže kot sistematizacija tem. Sleherni posamezni vidik, ki označuje ljubezen, je treba razumeti kot nanašanje na vse druge vidike. Ker to velja za sleherni vidik, torej tudi za VSe druge, se sleherna tema pojavi v vseh drugih temah kol druga drugih. S pomočjo sarnoreference se 21 V zvezi s tem snema krinko Henry Fielding, .An Apology for the Life of Mrs. Shamela Andrews, London 1741, ponatis Folcroft Pa 1969. 22 Jean Cuitton, Essai sur l'amour humain, Pariz 1948, str. 9, govori v zvezi z 19. stoletjem o "sexologie positive". Izčrpno o tem zdaj Michel Foucault, Sexualität und Wahrheit, zv. 1, nem. prevod Frankfurt 1977. Gradivo iz ZDA pri Sidney Ditzion, Marriage, Morals and Sex in America: A History of Ideas, 2. izdaja. New York 1969. 23 Tovrstna "vednost o funkciji* ne nastane žele v okviru sociološkega raziskovanja in oblikovanja teorij. Da preložitev užitka omogoča večanje intenzivnosti ljubezni, da dejanska ljubezen sestoji iz upanja na ljubezen, je tema, s katero se ukvarjajo že od 17. stoletja dalje, ne da bi pri tem vednost o tej vednosti pripeljala do izgube motivacije. Ljubezen se označuje kot nekaj, kar odstopa od predstav, ki jo imajo o njej ljubimci. Navzlic temu zavedanju o iluzomih potezah ljubezni imajo moč, ki jo ima ljubezen, za močnejšo od tega. Ljubimci obenem ljubijo tudi svoje iluzije in glede na spolnost je po vsem videzu tiho jamstvo to, da funkcionira. 66 i\ikiamo, da se bo zgodilo. To zvezo je mogoče najbolj nazorno pokazati, če si (»ogledamo položaj, kakršen je vladal v 17. stoletju: pripozrianje, da je ženska svobodna pri stopanju v ljubezenske odnose, je pripeljalo do sistematizacije koda amour passion. Če to povemo s teoretskimi izrazi, bi dejali, da se v nekem posebnem področju interesov izdiferen-cira dvojna kontmgenca, posledica česar je samoreferenčna sistemizacija posebnega koda za ljubezen. Negotovost, ki se pojavi zaradi te dvojne kontingence, lahko potem znotraj tega koda postane tema - kol nekakšna alternativa rned resnično in lažno ljubeznijo. Negotovost potem postane pogoj za veljavnost in u|>orabnost semantike, ki pa obenem tej negotovosti daje še znosno obliko. Ko je neka semantika za neki poseben medij komunikacije dovolj izdifereneirana, lahko tudi procesi, ki jih urejuje ta medij, postanejo samoreferenčni. Samoreferenco na tej ravni procesov komunikacije bomo imenovali rejleksivnost. Pod pogojem, da je ta posebni fenomen dovolj izoliran, lahko postuliramo, da je motiv za ljubezen lahko le ljubezen: ljubezen se nanaša na ljubezen, ljubezen išče ljubezni, narašča v tolikšni meri, da lahko najde ljubezen in se izpolni kot ljubezen. Šele ko se vzpostavi refleksivnost procesa (ali natančneje: šele ko semantično kodiranje procesa (>ostane refleksivno), se dovrši izdiferen-ciranje in medij postane obče dostopen; šele, ko je dosežena ta oblika, se lahko razreši problem inkluzije in "enakosti možnosti". Če je šlo v ljubezni predvsem za redke lastnosti ljubljene osebe, za bogastvo in mladost, lepoto in krepost, je bilo stopnjevanje usmerjeno v vrednosti teh redkih lastnosti in je v njih iskalo potrditev. To pojmovanje, ki je 24 Prim. poleg lega Se podrobneje sir. 112 in dalje, str. 131 in dalje. (Avtorjeva opomba se navezuje na strani v izvirniku; ur. opomba.) Ljubetrn kot Hrast: H kodiranju intimnosti 67 prevladovalo v 17., pa tudi še v 18. stoletju, bi moralo, če ga jemljemo dolicscdno, pripeljati do nerešljivih problemov porazdelitve; kdo bi bil namreč imel možnost v ljubezni, če so le nenavadne lastnosti premi sa vsega in je le zelo malo resnično lepih in krepostnih dam in gospodov. Razvoj je nekako izsilil vedno večjo nevtralizacijo vseh predpostavk za ljubezen, ki ji niso imanentne. Oblika te nevtralizacija je refleksi vnost, funkcija pa, utirati pol obči dostopnosti medija v smislu njegove avtonomne samoregulacije, ki ni preprogramirana od zunaj. Na osnovi te zagotovljene refleksivnosti se potem lahko lastnosti, ki so potrebne za to, da ljubimo in da sino ljubljeni, trivializirajo in postavijo v odvisnost od zgodovinskobiografskih naključij. Brez težav lahko |K>iščemo vzporednice z drugimi mediji. V umetnosti, denimo, postanejo tudi grdi, vsakdanji, na riolten način za umetnost predi s poni rani predmeti vredni umetniške predstavitve. Pravo ni več zgolj elaboracija in priredita tistega, kar je "pravo" po naravi sami, temveč zajema vse, kar je s pravnimi pravili (postopki) določeno kot pravo. Tudi politična moč postane s tem, da sleherno moč podredi drugi moči, univerzalno občutljiva za vsakršne teme, če jih je le mogoče politizirati, in postane dostopna osebam vseh vrst, če so le udeležene v političnih volitvah. Pomembne težnje, ki se pojavljajo v moderni družbi, pospešujejo lake zveze med univerzalizacijo in specifikacijo refleksivnosti, in medij za intimne odnose «ledi prav tem trendom, čeprav je v posameznih primerih usmerjen v ekstremno partikulariza-cijo. Kodiranje ¡»ostane refleklirano v semantiki ljubezni precej prej kol na področju katerega koli drugega medija komunikacije, predvsem kot neposredna (tosledica tiskanja knjig. V tej zvezi imajo pomembno vlogo celo zgodnje parodije samega romana. Že v 17. stoletju so vedeli: dama je prebrala roman in pozna kod. To povečuje njeno pozornost. Na ta način je bila opozorjena vnaprej - in prav s tem tudi ogrožena. Nekoliko 25) V nadaljevanju bomo videli, da iracionalnost vrednotenja in dejstvo, da ne more biti sprejelo, nekoliko (toda le nekoliko) omilila la problem. Prim. še posebej poglavje 7, opomba 2. (Avtorjeva opomba se navezuje na izvirnik; ur. opomba.) 26) Ne bi smeli spregledati, da ima univerzalnost tudi svoje meje in da proizvaja neenakost možnosti, vendar pa do lega prihaja po izdifercnciranju medija predvsem zaradi meja semantičnega izražanja spolnosti: zaradi relativne samostojnosti temeljnega mehanizma. Očitno je pri tem nekaterim lažje kol drugim, ne glede na semantično kodiranje njihovega vedenja. 68 .\iklas Luhmann pozneje tudi senzibilen moški postane žrtev romana.**' Tudi vsi drugi so brali o obrazcih in gestah, ki sodijo k umetnosti zapeljevanja. Z gotovostjo so domnevali, da jih bodo dame spregledale, hkrati pa so tudi vedeli, da bodo navzlic temu z njimi dosegli svoj namen. Kod potemtakem ni le usmerjal vedenja, ain|>ak je na prav tistem področju vedenja, ki ga je usmerjal, zajel tudi svojo lastno povratno pojavnost. Niti kod moči niti kod denarja v tistem času ne bi rnogla tolerirati tolikšne transparentnosti. Le v ljubezni tiskana beseda doseže tak učinek razcepljenosti; in prav v ljubezni se na srečo lahko zanašamo na interese, ki zagotavljajo, da ljubezen navzlic temu funkcionira. Slednjič pa ne smemo pozabiti, da se pri vseh simbolno generaliziranih medijih komunikacije njihova sposobnost, da oblikujejo ustrezno specializirane družbene sisteme, ne razume kot samoumevna. V družbeno kulturni evoluciji učinkujejo mediji selektivno, vendar pa ne nujno tudi stabilizirajoče. Povsem običajno za medije je, da oblikujejo sisteme, ki se uveljavijo in stabilizirajo šele v soočenju z družbeno tipičnimi pritiski, prevladujočimi prepričanji in vzorci pričakovanj. V zgodnjem obdobju moderne dobe seje ta problem zaostril do te mere, da so se po iznajdbi tiskane besede medijem komunikacije začele postavljati večje, bolj neverjetne zahteve. V kodih medijev so se pojavili simboli, ki imajo poudarjeno "nedružbeno", vsekakor pa meta moralno konotacijo - denimo raison d'etat v sferi moči, profil v sferi lastnine/denarja ali kvazi-patološko strast v sferi ljubezni. To hkrati kaže, da sredstva, s katerimi naj bi kljub temu oblikovali družbene sisteme, ne izvirajo iz družbe na splošno, iz moralne konformnosti ali iz družbenih slojev, temveč jih je treba na novo ustvariti. Pri nekaterih medijih pride do tega s pomočjo organizacije - neke samo za to razvite posebne oblike tvorjenja korporativuih sistemov. Komunikacijsko področje ljubezni izloči to možnost.^ Kaj uporabi namesto tega? 27 'J'avais lu quelques romans et je me crus amoureux," pravi junak v delu Charlesa Duc losa, Les confessions du Comte de..., 1741, citirano po izdaji Lausanne 1970, str. 38. ("Prebral sem bil nekaj romanov in sem menil, da sem zaljubljen.") Opozoriti je treba na prctanjenosl formulacije, ki običajno dejansko stanje le še nakazuje. 28 Tudi druga področja komunikacije, ki ležijo k neverjetni komunikaciji, se soočajo s podobnimi problemi. Za religijo glej Niklas Luhmann, Funktion der Religion, Frankfurt 1977; za umetnost, isli avtor, Ist die Kunst codierbar? v: isti avtor. Soziologische Aufklärung, zv. 3, Opladen 1981, str. 245-266. Ljubrirn kol Hrast: H kodiranju intimnosti 69 Po vsem videzu sprva predvsem docela formulirano zavedanje o problemu; (tozneje tudi zahteve, povezane z zakonsko zvezo. Pri naslednjih zgodovinskih analizah semantike ljubezni moramo zategadelj vseskozi upoštevati, da njen predstavni svet izpolnjuje tudi funkcijo obrambe pred prisojanji in se spričo tega precej pogosto kaže kot nekako ekstravaganten. Družbeno življenje v starejših, lokalno bolj zgoščenih družlienih sistemih, označujejo kompleksne mreže odnosov, ki blokirajo sarnoizključitev posameznika, "zasebno življenj«-", pa tudi odrnakn-jeno življenje» dvoje. V nekem za vse preglednem okviru naj bi namreč svoje življenje delili z drugimi ljudmi. Intimnost v dvoje je domala nemogoča, vsekakor pa je ne s|>odbujajo, ampak jo, če je le mogoče, onemogočajo.^'' Zato bomo morali izluščiti sistemske pogoje za intimnost iz prevladujočih mnenj in čustev:'40 in to bo verjetno precej težko, ker vse starostne skupine niso enako zainteresirane za to možnost.*" Tudi glede svojih lastnih pogojev se odnosi para. ki niso vpeti v družin-no mrežo, kažejo kot redki in problematični. Kot kažejo sociome-trične raziskave, je "izbrali drug drugega" na osnovi vzajemne projekcije le redek pojav, odnosi, ki nastanejo na ta način, pa so navadno kratkotrajni.32 Ti pogoji nam pojasnijo, da se je kodiranje (na spolnosti temelječe) intimnosti sprva pričelo izven vsakršnega elabliranega reda in da je morala biti ta sposobnost plačana s "koncesijami" v semantiki - 29 K odn«isoni v domačem krogu prim, na primer I toward Gadlin, Private Lives and Public Order: A Critical View of the History of Intimate Relations in the United Stales, v: Georg Levinger/Harold L. Raush (izd.), Close Relationships: Perspectives on the Meaning of Intimacy, Amherst 1977, sir. 33-72; David H. Flaherty. Privacy in Colonial New England, Charlottesville Va. 1972, ie posebej sir. 70 in dalje. 30 K temu Se posebej Guy E. Swanson, The Roulinization of Love: Structure and Process in Primary Relatons, v: Samuel Z. Klausner, The Quest for Self-Control: Classical Philosophies and Scientific Research, New York 1965, str. 160-209. Dalje prim.: William J. Goode, The Theoretical Importance of Love, American Sociological Review 24 (1959), sir. 38-47; Philip E. Slater, On Social Regression. American Sociological Review 28 (1963), str. 339-364. 31 S tega vidika ni nepomembno, da sodijo odnosi slric-nečakinja k odnosom, ki so £e zgodaj z rilualiziranjern zaznamovani kol vprašljivi, vendar obenem tudi vseskozi zaščiteni. Prim, na primer S.N. Eisenstadt, Ritualized Personal Relations, Man 96 (1956), str. 90-95. 32 Prim. Jean Maisonneuve, Psycho-sociologie des affinités, Pariz 1966, str. 322 in dalje, ie posebej 343. 70 .\üílas Luhmarui predvsem s priznanjem, da je lak odnos nerazumen, blazen in nestabilen. šele ko so se ljudje privadili takega programa, se je bilo mogoče resno lotiti naloge vgrajevanja družbene refleksivnosli v semantiko in poskušati na ta način stabilizirati oblikovanje sistemov - z uspehom, ki je še danes sporen. Na ljubezni temelječa zakonska zveza je plod tega prizadevanja, možnost razveze pa njegov korektiv. Tako je potem od zakonske zveze odvisno, ali bo ljubezen trajala ali ne. Prevedla Zlata Gorenc