LJUBLJANSKI
ŠKOFIJSKI LIST
LETO 1910
V LJUBLJANI 1910.
TISKALA KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI.
L
KAZALO
k 45. letniku (1910)
Ljubljanskega Škofijskega Lista.
(Skupaj 12 številk.)
A	Stran
Addenda in Breviario et Marlyrologio Romano .	120
Anton Bonaventura — novoletno pismo duhovščini ...............................................33
Anton Bonaventura — o vladarjevi osemdesetletnici ............................................109
Anton Bonaventura — postni pastirski list . 1,	19
Apostolstvo molitve................................37
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda ... 38, 86,	94
B
Badenskih podanikov zakoni v Avstriji ....	30
Binacija in aplikacija.............................95
Birmovanje 1. 1910	.................. 28, 55	122
C
Calendarii usus pro regularibus paroeciam administrantibus ........................................86
Cerkvene starine...................................87
Cerkveni računi....................................123
Cerkvenoglasbeni oddelek na c. kr. akademiji na
Dunaju..........................................115
Cerkvenoglasbeni tečaj .	.	.	'.............94
Cesarjeva osemdesetletnica.........................109
Circa articulum sextum decreti „Auctis admodum“ editi die 4. Novembris 1902 ....................... 106
D
Das achtzigjährige Jubiläum unseres Kaisers .	.	110
Debita religiosorum..............................  .	91
Declaratio et extensio decreti „Quum minoris“
die 15. Junii 1909 editi........................107
Declarationes circa decretum „De quibusdam postulantibus etc.“....................................90
Decretum de aetate admittendorum ad primam
Communionem Eucharisticam.......................117
Decretum de amotione administrativa ab officio
et beneficio curati.............................125
Decretum de quibusdam postulantibus in religiosas familias non admittendis ...	31,	90
Stran
Dekanski shod......................................27
Dekanski shod 1. 1910 — poročilo ...	70,	77
Deželni zakonik....................................76
Društvo za krščansko umetnost......................67
Dubia circa interpretationem Motus Proprii „Cum per Apostolicas“ diei 7. Aprilis 1910.	.	.	.	114
Dubium circa missam parochialem....................121
Duhovne vaje 1. 1909 ................................... 53
„	„ 1910 ................. 108,	123,	150
E
Eternit............................................131
F
Fastenmandat......................................  .	26
H
Hofbauer — sv. Klemen Marija.......................131
I
Indulgentia portiunculae...........................89
Indulgentiarum concessiones recognoscendae 85,	114
Instructio circa debita et obligationes oeconomicas a religiosis familiis suscipienda ......	91
Inventarji................................... 29,	76,	82
Italijanski podaniki — matični izpiski zanje .	.	74
Izbrisne pobotnice.................................76
Izkazi o ljudskem gibanju..........................93
Izkušnje na katoliških bogoslovnih fakultetah	54
Izplačevanje pokojninskih in preskrbovalnih užitkov potom poštno-hranilnega urada .	.	30,	44
Izplačevanje službenih prejemkov iz versk. zaklada potom poštne hranilnice..............................151
Izseljenci.........................................38
K
Kanonična vizitacija in birmovanje 1. 1910 28, 55,	122
Katehetske nagrade na ljudskih šolah ....	74
Knjižice ................................................39
Kompetenčne razpredelnice..........................87
Stran
Kolek izjav o sprejemu pobožnih volil ...	43
Konference dekanijskih vodnikov Marijinih družb	43
Konference za I. 1910......................................27
Konferenca Sodalitatis ss. Cordis Jesu 1.1909 45,	64
Konkurzni razpis 32, 44, 56, 88, 96, 116, 123,132, 152 Podkraj, Vrh pri Vinici, Dolenji Logatec, Šent Le-nard 32, Bukovščica, cesar Franc-jožefovo zavetišče 44, kanonikat cesarske ustanove, ŠentVid pri Vipavi, Lučine, Mirna peč, Turjak 56, Ihan, Češnjice, Motnik, Zapoge, Grahovo, Breznica, Polšnik 88, Sv. Križ pri Litiji, Gorje 96, Gorenji Logatec 116, Bohinjska Bela, Stara Loka 123, Želimlje, Gora nad Sodražico, Velike Poljane,
Sv. Gora 132, Gorje .  ...........................................152
L
Litterae encyclicae. Editae saepe..................97
M
Marijanski shod v Solnogradu.......................87
Marijina družba. — Konferenca vodnikov	.	.	43
Mašni štipendiji...................................76
Matični izpiski — tiskovine........................42
Matični izpiski za italijanske podanike	....	74
Matrimoniorum sanatio..............................42
Moje knjižice..................................39,	148
Motu proprio, quo quaedam statuuntur leges	ad
Modernismi periculum propulsandum .	.	.	133
N
Nabirka milih darov za poplavljence na Tirolskem
in Predarlskem..................................95
Nabirka milih darov za poplavljence na Moravskem ................................................122
Nadziranje veronauka	ob dekanskih vizitacijah .	130
Nagrobni spomenik kardinala Missia	....	76
Nemški podaniki — njih zakoni v Avstriji	.	.	41
Novomašniki........................................86
O
Obligacije — njih strinjanje ....	40,	68,	93
Obrazci dražbenega zapisnika.......................76
Oficij sv. Klemena Marije Hofbauer.................131
Oklici vojaških dopustnikov........................94
Organizacija.......................................34
P
Paramenti cerkveni — pozor nanje...................67
Pastirski list — postni, nemški.................... 19
„	„ —	„ slovenski................... 1
Pastoralne konference	v 1. 1910	....	27,	142
Patronat Vincencijeve	družbe za	mladino .	. .	111
Periodična poročila in izkazi za šematizem 1.	1911	115
Petletnice...................................76,	123
Stran
Poročilo — letno o Apostolstvu sv. Cirila in Metoda za I. 1909	  94
Poročilo o konferencah Sodalitatis ss. Cordis Jesu
1. 1909....................................................... 64
Poročilo o shodu gg. dekanov 1. 1910 . 70, 77,	108
Poroke ruskih podanikov v Avstriji................................68
Portiunculae indulgentia..........................................89
Postna postava................................................... 18
Postulantes'in religiosas familias ....	31,	90
Praznik sv. Alojzija — pouka prost dan ...	95
Praznovanje godu sv. Klemena Marije Hofbauer
dovoljeno v ljubljanski škofiji...............................130
Preosnova in duhovno vodstvo tretjega reda	65
R
Različne opazke ...	76, 87, 95, 123,	131,	152
Razpis Iv. Nep. Schlackerjeve ustanove za	učiteljske vdove	115
Religiosorum debita...............................................91
Religiosorum testimoniales.......................................106
Ruskih podanikov poroke v Avstriji ....	68
S
Sanatio matrimoniorum...........................42
Sestava novih inventarjev.......................82
Shod dekanski...................................27
Slovstvo.................. 56,	87,	96,	108,	123,	131
Sodalitas doctrinae christianae.................52
Sodalitas ss. Cordis Jesu — konference	.	45,	64
Sprejemno pismo mašnih ustanov — kolek	.	.	131
Strinjanje vinkuliranih obligacij .	.	40,	68,	93
š
Šematizem.......................................115
Škofijska kronika32,44,56,68,76,88,96,116,124,132,152
T
Tiskovine.......................................42
Tretji red......................................64,	65
Treznostno gibanje..............................36
Triduum eucharisticum...........................69
u
Uniati v ljubljanski škofiji....................31
Usus calendarii pro regularibus paroeciam administrantibus ........................................86
V
Vabilo na 4. hrvatsko-slovenski pedagoško-kate-
hetski tečaj.................................87
Vinkuliranje državnih zadolžnic.................68
Z
Zakon badenskih podanikov v Avstriji ....	30
Zakoni inozemcev iz nemške države v	Avstriji .	41
Zakupovanje cerkvenih in nadarbinskih	zemljišč	57
Leto 1910
LJUBLJANSKI
Štev. 1.
ŠKOFIJSKI LIST
Anton Bonaventura
po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski
vsem vernikom srečo, mir in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu!
V Kristusu ljubljeni verniki ljubljanske škofije! Dosedaj sem v svojih pastirskih listih do Vas branil temelje svete vere zoper razne napade. Posebno obširno sem to storil lani. Pokazal sem Vam, kako napačni, krivi in nedokazani so nauki naših svobodomiselcev, ki hočejo z njimi podreti in razrušiti starodavno poslopje sv. katoliške vere.
Letos sem si pa izbral ono nam najbolj drago in sladko skrivnost naše svete vere, nad katero se siromašni in zaslepljeni svobo-domiselci najbolj izpotikajo in jo nad vse sovražijo. Lahko uganete, katero skrivnost mislim: skrivnost sv. Rešnjega Telesa.
Da o njej izpregovorim, me nagiba ne samo hudobija svobodomiselnih izdajavcev, ampak tudi Vaša gorečnost, Vaša ljubezen do te svete skrivnosti, katero kažete ob urah ponočnega, nedeljskega in celodnevnega če-ščenja in pa z vedno pogostejšim pristopanjem k mizi Gospodovi.
Govoriti pa hočem o treh točkah, namreč
I.	o svetem Rešnjem Telesu sploh, II. o svetem obhajilu in III. o pogostem svetem obhajilu. Prosim Vas, da prav pazljivo poslušate in dobro premislite vse vzvišene resnice, katere Vam bom sedaj razlagal.
I.
O sv. Rešnjem Telesu sploh.
Mi verujemo v presveto Rešnje Telo. Kaj se to pravi? To se pravi: „Mi verujemo, da je pod podobo kruha pričujoče pravo Telo Jezusovo in pod podobo vina prava Kri Njegova.“ Ta resnica je največja skrivnost naše svete vere. S svojimi naravnimi močmi je ne moremo dokazati, saj nam naši čuti, vid, tip, okus, ne kažejo Telesa in Krvi Gospodove, ampak edino le podobi kruha in vina; zato bi sodili, da je pred nami kruh in vino.
In vendar vkljub temu zahteva Cerkev od nas, naj verujemo, da pod tema podobama ni kruh, ne vino, ampak pravo Telo in prava Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ta zahteva je pač težka; naš razum hoče zanesljivih, nepobitnih dokazov; le tedaj se bo podvrgel in veroval globoko skrivnost, akoravno čuti drugače izpričujejo. Takih dokazov zahtevamo, ker naša vera mora biti razumna.
In zares, dokazov za našo vero nam ne manjka. Prav prepričani bomo o popolni resničnosti te skrivnosti, ako pogledamo nauk Cerkve, besede Jezusove in želje našega srca.
Duhovnikom. Pastirski list ima tri glavne dele. Prečitati se bo mogel v treh nedeljah. Nedelje naj zase in za gg. kaplane do* ločijo gg. župniki; vendar pa naj pazijo na to, da se ne opusti navadna in v drugi sinodi (Synodus II., pg. 34.) zapovedana postna pridiga; zato bi kazalo pastirski list prečitati še pred postom.
1.	Nauk Cerkve.
Sveta katoliška Cerkev je nauk o presvetem Rešnjem Telesu vedno in nepretrgoma oznanjevala, branila in verovala. Le poglejmo nekoliko dokazov v teku devetnajstih stoletij.
Dokaz te vere so spisi cerkvenih očetov in učenikov, od prvih časov do današnjega dneva. Sv. Ignacij, naslednik sv. Petra v Antiohiji, ki je umrl 1. 107., piše o krivovercih svojega časa, da se zdržujejo sv. Rešnjega Telesa, „ker nočejo priznati, da je tukaj Telo našega Gospoda, ono Telo, ki je za naše grehe trpelo in ki ga je Oče v svoji ljubezni od smrti obudil.“
Sv. Justin, modroslovec, duhovnik in mučenik, je živel v prvi polovici drugega stoletja. Branil je katoliško Cerkev zoper rimske preganjavce. V tej obrambi pripoveduje, kaj kristjani pri svojih shodih delajo. Poroča, da dijakoni dele kruh in vino, ter trdi: „to hrano imenujemo evharistijo in je ne prejemamo kot navadno hrano in navadno pijačo; ampak kakor je Jezus Kristus v naše odrešenje nase vzel meso in kri, tako tudi verujemo, da je ta v Njegovem imenu blagoslovljena hrana meso in kri včlovečenega Jezusa.“
Škof in mučenik Irenej, učenec sv. Polikarpa, ki je do konca drugega stoletja živel na Francoskem, kamor je prišel iz Azije, piše: „Kako bi se moglo trditi, da naše meso ne bode kdaj vstalo, ko se vendar hrani z mesom in krvjo našega Zveličarja?“ Tertulijan v tretjem stoletju piše: „naše meso se hrani po Telesu in po Krvi Kristusovi, da raste po božanstvu dušno življenje.“ Naj govori še imenitni patriarh Krizostom iz četrtega stoletja; on piše: „ker je Kristus rekel: to je moje Telo, ne smemo vere zadrževati. Mnogi govore: ko bi le mogel gledati Zveličarja v enakem človeškem Telesu, kakor ga je imel na zemlji! Jaz Vam pa rečem, da ga zares gledate, da se ga dotikujete, da ga sprejemate v svoja srca, da ga uživate.“
Enako jasno, razumljivo in določno uče vsi sv. očetje in drugi učitelji skozi vsa sto-
letja do današnjega dneva. Naj imenujem svetega Tomaža Akvinskega iz trinajstega stoletja, ki nam je zapustil prekrasne slavospeve na sv. Zakrament, in sv. Alfonza iz osemnajstega stoletja, od katerega imamo tako pre-srčna premišljevanja za obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa.
Vero katoliške Cerkve vseh časov nam izpričujejo tudi krasne hiše božje in božja služba v njih. Kdo je zidal prelepe cerkve in jih napolnil z umetninami, kakor jih vidimo po vsem svetu iz novih in iz najstarejših časov? Ali ne vera naših očetov, dedov in pradedov, ki so hoteli svojemu Bogu pripraviti primerno stanovanje? In odkod ime hiša božja?
Isto nam izpričuje božja služba in vse, kar se rabi zanjo in pri njej: tabernakelj, ki mora biti posebno skrbno napravljen in pripravljen; od škofa posvečeni oltar za sveto daritev; blagoslovljene mašne obleke, ki se rabijo edino pri svetih opravilih; svete posode iz zlata in srebra, katerih se sme dotikati le blagoslovljena roka duhovnikova; sveče med sveto daritvijo, večna luč pred tabernakljem, toliko poklekovanj pri povzdigovanju in za njim, besede duhovnove pri svetem obhajilu: „Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj obvaruje tvojo dušo v večno življenje!“; verniki, ki med sv. mašo pobožno kleče, praznik sv. Rešnjega Telesa, slovesne procesije, celodnevno češčenje: ali vsi ti obredi ne dokazujejo vere svete Cerkve v resnično priču-jočnost Jezusovo pod podobo kruha?
Za dokaz te vere se moremo sklicavati tudi na krivoverce prvih tisoč let. V teh letih je nastopilo mnogo krivovercev, ki so pokvarili prave nauke Kristusove in so se zato odtrgali od rimske Cerkve. Toda vse te nove vere so ohranile nauk o sv. Rešnjem Telesu, nobena se ni drznila tajiti ga. Posebno imenitna je iztočna Cerkev. V devetem stoletju se je šiloma odtrgala od rimske. Na čelu razkola je bil carigrajski patriarh Focij. Da bi svoj korak opravičil, je rimski Cerkvi vse mogoče očital: toda vere v presveto Rešnje
Telo se ni dotaknil. To vero izpričuje iztočna cerkev še dandanes in jo je navdušeno branila zoper razne krive učitelje, ki so jo zavrgli in so poizkusili tudi iztočno cerkev zase pridobiti.
Vero katoliške Cerkve izpričujejo tudi razni cerkveni zbori. Deset stoletij vere v presveto Rešnje Telo ni nikdo motil. Sele v enajstem stoletju nastopi Berengar zoper ta nauk. Pohujšanje je bilo silno; zašumelo je po vsem katoliškem svetu. Sklicalo se je enajst pokrajinskih cerkvenih zborov, ki so krivi nauk obsodili z veliko nevoljo in v zadoščenje za to hudobijo se je vpeljala navada, da se po posvečenju svete hostije in keliha oboje povzdigne, med povzdigovanjem pa verniki klečeč na kolenih molijo Kristusa, ki je po posvečenju pričujoč v podobah kruha in vina.
In ko so zopet v 16. stoletju krivoverci tajili nauk o presv. Rešnjem Telesu, se je v Trident na Tirolskem sklical vesoljni cerkveni zbor, na katerem je sveta Cerkev, nezmotljiva varihinja resnice, nauk zopet slovesno določila, oznanila in iz Cerkve izobčila vsakega, ki bi ga tajil.
Ako samo to premislimo, namreč nauk sv. Cerkve skozi vsa stoletja, ali ne bomo nekako veselega in hvaležnega srca povzdignili rok proti sveti hostiji in iz dna duše govorili: verujem! Verujem v pričujočnost Jezusovo in s to vero se pridružimo nauku svete Cerkve skozi 19 stoletij! V to verujem z vsemi pravimi kristjani, z vsemi velikimi in svetimi možmi, ki so kdaj živeli, s svetim Avguštinom, Krizostomom, Bernardom, Tomažem, Bonaventuro, Alfonzom, Frančiškom Šaleškim, z vsemi svetniki in svetnicami božjimi!
2.	Besede Jezusove.
Toda, od koga pa ima sveta Cerkev ta nauk? Odgovorim: od samega Gospoda Jezusa Kristusa in Njegovih apostolov. Le poglejmo dotične dogodke.
Leto pred svojo smrtjo je Kristus nasitil pet tisoč ljudi s peterimi hlebi in nekoliko
ribami. Po čudežu je šel v Kafarnavm. Ljudstvo, razveseljeno po toliki dobroti, Ga je iskalo in Ga našlo drugega dne v Kafarnavmu. Kristus ljudi pokara, rekoč: „Iščete me, ne ker ste videli čudeže, temuč ker ste jedli od kruha in bili nasiteni. Delajte ne za jed, katera mine, ampak za jed, katera ostane v večno življenje in katero Vam bo Sin človekov dal.“1
Ozirajoč se na čudež s kruhi, je Kristus začel govoriti o novi jedi, katero jim bo dal. In katera je ta jed? čujte samega Gospoda, ki prav slovesno tako le govori, kakor nam poroča sv. apostol Janez:
„Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so umrli. Ta je kruh, ki pride z nebes, da ne umrje, kdor od njega je. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Ako kdo jč od tega kruha, bo živel vekomaj; in kruh, katerega bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.“2
Te besede so jasne: Kristus obljubi, da bo dal novo jed in ta jed je Njegovo Telo, ki ga bo dal za življenje sveta. Judje so to prav po besedi razumeli, zato „so se prepirali med seboj, rekoč: Kako nam more ta dati v jed svoje meso?“3
Kaj pa Gospod na to odgovori? Ali morda svoje besede prekliče, ali jih drugače razloži? Ne, ampak še bolj jih razjasni in potrdi, veleč:
„Resnično, resnično Vam povem: ako ne bote jedli mesa Sinu človekovega in pili Njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res pijača. Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.“4 Kajne, besede so jasne? Poslušavci so jih dobro razumeli. Vedeti pa niso mogli, kako nam bo Gospod dal v hrano svoje meso in svojo kri. To bi morali Njemu prepustiti in pa verovati, da bo že On, ki je Sin živega Boga, vse prav in dostojno uredil. Toda celo
1 Jan. 6, 26, 27. — 2 Jan. 6, 24-52. - 3 Ibid. 6, 53 -
4 Ibid. 6, 54-57.
t*
mnogi učenci tega niso storili, marveč so govorili: „To govorjenje je trdo in kdo ga more poslušati?“1
Ali je Gospod sedaj preklical, kar je govoril, ko so mrmrali ne le judje, ampak celo mnogi učenci Njegovi? Ne, ampak je nevernike pokaral, kar nam sv. Janez tako-le pripoveduje:
„Ker je pa Jezus sam pri sebi vedel, da zavoljo tega Njegovi učenci godrnjajo, jim je rekel: to Vas pohujša? Kaj tedaj, ko boste videli Sinu človekovega iti gor, kjer je bil poprej? Duh je, ki oživlja, meso nič ne pomaga. Moje besede so duh in življenje. So pa eni med nami, ki ne verujejo . . . zato sem Vam rekel, da nihče ne more priti k meni, ako mu ni dano od mojega Očeta.“
Glejte, kako je Kristus svojo obljubo zatrjeval in pokaral one, ki niso hoteli verovati. Kaj pa sedaj? Sv. Janez piše dalje: „Odsihmal je veliko učencev odstopilo in niso več z njim hodili.“2
Učenci torej in to mnogi zapuščajo Gospoda. Kaj bo, ako ga zapuste vsi? Tedaj bi bilo Njegovo delo uničeno. Moida bo vsaj sedaj Gospod preklical, ali drugače razložil svoje besede, če jih morda vznevoljeni učenci niso prav razumeli. Ne, On tega ne stori; ampak obrne se celo do svojih apostolov in jih vpraša: „Hočete li oditi tudi vi?“3 Nevarno vprašanje! Kaj pa, ko bi odšli tudi apostoli? Nič ne dč, Kristus ničesar ne prekliče. In kaj store apostoli?
„Simon Peter Mu je tedaj odgovoril: Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš; in mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji.“4
O, pravega odgovora iz globočine žive vere! Tako je prav; tudi mi se pridružimo sv. Petru in apostolom.
Kar je pa Gospod o tej Veliki noči obljubil, je izpolnil o Veliki noči leto dni pozneje. Dogodek Vam je znan. Prišel je velikonočni čas, in sicer oni preimenitni čas, o katerem
1 Ibid, 6, 61. - 2 Ibid. 6, 67. - 3 ibid. 6, 68. - « Ibid.
6, 69, 70.
je bilo od vekomaj določeno, da Kristus umrje na križu in odreši človeški rod. V četrtek zvečer, ravno pred smrtjo, je z apostoli jedel velikonočno Jagnje; umil jim je noge, sedel k mizi iz ljubezni do Boga in do nas, ves zamaknjen je vzel kruh v svoje roke, ga posvetil, dal apostolom in rekel: vzemite in jejte, to je moje telo ... Potem je vzel v roke kelih z vinom, ga tudi posvetil, dal apostolom in rekel: vzemite in pijte, to je moja kri nove zaveze . . ., to storite meni v spomin. Tako nam pripovedujejo trije evangelisti.1
Predragi v Kristusu, ali niso to zopet jasne besede? Z besedami: „to je moje telo“ je izpremenil kruh v svoje Telo in z besedami „to je moja kri“ je izpremenil vino v svojo Kri. Drugače se te besede ne morejo razumeti. In zares, dobesedno so jih razumeli apostoli, dobesedno vsi kristjani vseh časov. Ne, niso rekli z judi: „to je trd govor“, ampak v živi veri so zaklicali s Petrom: „verujemo, saj si Ti Kristus, Sin božji, torej vsemogočni Bog, ki si z Očetom in Sv. Duhom iz nič ustvaril nebo in zemljo, in zato verujemo, da moreš to, kar že je, izpremeniti v kaj drugega, izpremeniti torej kruh in vino v svoje Telo in v svojo Kri.“
Ko bi se mi v veri motili, morali bi trditi, da je Gospod sam zakrivil našo zmoto. Saj je vedel, da Ga bodo dobesedno razumeli ne le Njegovi apostoli, ampak vsi, ki bodo kdaj Vanj verovali, in sicer najbolj trdno in neomahljivo ravno oni, ki bodo Njega najbolj ljubili, se Zanj žrtvovali, da, celo umrli. Ako bi bilo to dobesedno razumevanje napačno, moral bi bil On besede koj popraviti in v pravem pomenu razložiti. Ker pa tega ni storil, moramo trditi, da edino resnična je dobesedna razlaga.
Zato mi verujemo. Temelj naše vere je pa resnica, da je Kristus Sin živega Boga, včlovečeni Bog. Pomisli, ko bi kak navaden človek predte stopil in trdil, da bo kruh in vino izpremenil v svoje meso in v svojo kri in da je od vere na te besede in od uživa-
1 Mat. 26, 26, id.; Luk. 28, 19, id.; Mark. 14, 22, id.
nja te hrane odvisno večno življenje, s kakim studom in gnusom br se Ti obrnil proč od njega, ki se iz Tebe tako norčuje! In vendar trditev, ki bi bila samaposebi smešna in neumna, ta trditev se veruje po vsem svetu, verujejo jo milijoni ljudi vseh narodov, vseh stanov, verujejo prvi učenjaki vseh stoletij od početka do današnjega dneva. Ali je to mogoče? Da, še več, ta vera je središče verskega življenja toliko milijonov najboljših ljudi, duša katoliške svetovne Cerkve in mati največjih ljudi, največjih svetnikov! Vprašam te, je li mogla priti ta resnica iz ust človeka? Ne, ni mogoče! Zato moramo trditi, da prihaja od Boga.
Pred nekoliko leti je v Liittichu mlad, izobražen in strogo veren mož prišel v družbo nevernih svobodomiselcev, ki so ga začeli zbadati. Med drugimi ugovori in očitanji so mu tudi rekli: „Kako bi mogel razumen človek verovati, da je v koščku kruha pričujoč Bog, največje bitje? Kako je to mogoče? Kako bi si mogel pameten človek to razložiti?“ Mladi mož mirno in odločno odgovori: „Ko mi odbije zadnja ura. upam, da bom zveličan in pridem v nebesa, toda ne skozi vrata, na katerih je zapisano: „Kako je to mogoče“, ampak skozi vrata, na katerih je zapisano: „Verujem, kar je Bog razodel“. Ako hočete izpodbiti resničnost katoliške vere, morate najpoprej dokazati, da Kristus ni prišel na svet, da On ni pravi Bog, da ni delal čudežev, da ni od mrtvih vstal in da tega nauka ni popolnoma jasno izgovoril.“ Zasmehovavci so nato obmolknili.
3. Želje našega srca.
Mi torej dobro vemo, da je pod podobo kruha sam Jezus med nami: saj imamo ta nauk iz ust Boga samega. Akoravno te vere ne podpirajo naši čuti, nam vendarle ni težka, saj ustreza neugasljivim željam našega srca. O tej trditvi se prav lahko prepričamo.
V dnu srca nosimo globoko zarisano prepričanje, da je nekdo nad nami, ki nas
vodi in poseza v naše življenje. Tega prepričanja ni mogoče iz srca izbrisati. Ko pridejo bridke ure bolečin, izkušnjav, zapuščenosti, obupnosti, se roke nehote dvigajo kvišku k Onemu, ki edini more pomagati, potolažiti. Da, kraj želimo imeti, kjer bi našli svojega Boga, Mu odkrili svoje srce in Ga prosili pomoči.
Vemo, da je Bog povsod pričujoč, da je ves svet hiša božja. To nas že potolaži; vernemu človeku je to čvrsta opora v viharnih dneh zemeljskega življenja. Vendar pa ta vera še ne zadostuje nam, ki smo navezani na čutila. V temnih dneh hrepenimo po kraju, kjer je Bog posebno blizu, kjer se na poseben način razodeva, da ga moremo nekako videti, čutiti, z Njim govoriti. To potrjuje zgodovina.
Lep je bil raj, kjer sta prebivala prva dva človeka : toda vsa lepota in prijetnost ne bi bila zadostovala za popolno srečo, ako bi se v raju ne bil razodeval Bog na poseben način, in bi ne bil nekako vidno z njima občeval. Šele posebna pričujočnost božja je prve starše popolnoma osrečila.
Kar pride greh in pokonča to neizrekljivo srečo. Po kazni za greh se Bog nekako umakne, ljudje so nekako bolj sami sebi pripuščeni, Oh, kako so zdihovali po Bogu, zdihovali po kraju, kjer bi ga našli! Kajn in Abel zažigata darove, da bi si naklonila milostno pričujočnost božjo. Tudi Noe je daroval in o sv. očakih čitamo, da so darovali posebno na onih krajih, o katerih so mislili, da biva tam Bog na poseben način in so zato ti kraji posebno sveti. Saj vemo, kako je zaklical očak Jakob: „Resnično, Gospod je na tem kraju in jaz nisem vedel! In prestrašen je rekel: Kako strašan je ta kraj! Tukaj ni drugega kakor hiša božja in vrata nebeška.“1
To potrebo so čutili tudi poganski narodi. Boga so hoteli imeti blizu sebe, zato so si napravili podobe malikov, postavili oltarje, sezidali templje. To so bili sicer krivi bogovi, vendar pa izpričujejo željo človeške narave, ki hoče Boga imeti blizu sebe.
i 1. Maj, 28, 16, 17.
Pri Izraelcih je tej želji Bog nekoliko ustregel. Zapovedal je napraviti šotor, pozneje krasen tempelj ! V njem je bil poseben, od vseh drugih prostorov odločen del, kjer se je Bog na poseben način razodeva). Znak posebne pričujočnosti božje na tem kraju je bil temen oblak nad skrinjo zaveze. Saj je sam rekel: „Svoj šotor bom postavil med Vami in moja duša Vas ne bo zavrgla. Med Vami bom prebival, in bom Vaš Bog, Vi pa boste moje ljudstvo.“1 Ves razveseljen je v imenu ljudstva zaklical Mojzes: „Ni ga drugega ljudstva tako velikega, ki bi imelo bogove tako blizu, kakor je naš Bog pri vseh naših molitvah.“2
In ko je bil v Jeruzalemu sezidan tempelj, je ljudstvo potovalo na ta kraj, da se tukaj pokloni svojemu Bogu, Ga moli in prosi in poveličuje in Mu prinaša daritve. In ko je radi njihove nehvaležnosti Bog pripustil, da so Babilonci tempelj razdrli in ljudstvo odpeljali v sužnost, kako je ljudstvo čutilo, da je zapuščeno, nesrečno! Jokali so ob rekah babilonskih in pri molitvah so se obračali proti kraju, kjer je bil njihov tempelj, v templju pa njihov Bog in tolažnik.
Vendar pa ta pričujočnost še ni umirila želj njihovega srca. Kako so hrepeneli, da bi Bog zopet med njimi hodil in se jim osebno razodeval. Vsi pravični so milo zdihovali rekoč: „Rosite Ga nebesa in dežujte Ga oblaki pravičnega; odpre naj se zemlja in naj rodi Zveličarja.“3
In glej, v novem zakonu je Bog izpolnil to srčno željo človeškega rodu. Ko so se izpolnili časi, kakor jih je Previdnost božja določila, pride sam Bog na svet, On postane človek, postane naš brat in prebiva med nami osebno. Vemo, kako so se Ga ljudje oklepali, kako so se za njim gnetli, celo v puščavo so mu sledili in Ga po več dni poslušali; tolažil je žalostne, poučeval nevedne, ozdravljal bolnike, blagoslavljal otroke.
Ko je dovršil svojo nalogo na zemlji in izpolnil voljo nebeškega Očeta, je moral nazaj
v nebesa. Kaj pa sedaj? Ali naj rodovi za njim ostanejo zapuščeni, brez pomoči? Ali naj se jim odtegne posebna pričujočnost božja? Odrešenje bi jim malo koristilo, po Bogu bi vedno zdihovali. Ne, dragi Zveličar nas ni hotel zapustiti; vzkliknil je: „Glej, z Vami sem do konca sveta!“1
O tolažilne besede! Pa kako bo ostal z nami? Pri zadnji večerji je postavil presveto Rešnje Telo pod podobama kruha in vina in dal apostolom ter njihovim naslednikom oblast izpreminjevati kruh v Njegovo Telo in vino v Njegovo Kri. O presrečne iznajdbe modrosti in ljubezni božje!
Sedaj vem, kje je moj Bog! V tabernaklju prebiva noč in dan. Blizu nam je kakor oče svojim otrokom. Mi moremo iti k Njemu, predenj poklekniti, izliti pred Njim svoje brid-kostno srce in Mu potožiti vse, kar nas stiska in tare in peče. Le zaupno hitimo k Njemu, saj nas On tam čaka z vso ljubeznijo in usmiljenostjo in veledušnostjo Svojega srca!
II.
Sveto obhajilo.
Opravičena je torej in nepobitno dokazana naša vera v presveto Rešnje Telo. Kristus živi med nami osebno. Kjerkoli so verniki, On je med njimi, On, kot Bog in človek, On, živi Jezus.
Zakaj pa je pričujoč ravno pod podobama kruha in vina? pod podobo hrane? Ta podoba hrane nam oznanja novo stran neizmerne ljubezni Jezusove. On hoče biti hrana našim dušam, telesno in osebno hoče priti v naša srca, zediniti se z nami v najsvetejši ljubezni.
Ali smemo to verovati? Je li to mogoče? Dobro trdi neki svetnik: lahko verujem, da je Jezus povsod pričujoč, saj je vsemogočen; da pa hoče biti moja dušna hrana, ne bi mogel verovati, ko bi ne bil On sam tega tako jasno povedal, da noben dvom ni mogoč. In zares, saj je pri zadnji večerji rekel: „Vzemite in jejte, vzemite in pijte. Pri obljubi pa je po-
> 3. Maj, 26, 11, 12. — 2 5. Moj. 4, 7. - 3 Iz. 45, 8,
1 Mat. 28, 20.
novno zatrjeval, da je Njegovo Telo res jed in Njegova kii res pijača in da bo le oni imel življenje, ki uživa Njegovo meso in pije Njegovo kri.
O tej nebeški hrani torej ne moremo dvomiti. Ker se pa nas tiče, zato se moramo bolj natanko poučiti o potrebi, o koristi in o pripravi za to hrano.
1.	Potreba sv. obhajila.
Najprej se vprašajmo, da li nam je sv. obhajilo potrebno? Odgovorimo, da nam za zveličanje ni tako neobhodno potrebno, kakor sveti krst in po smrtnem grehu sveta pokora. Ta dva sveta zakramenta dajeta življenje posvečujoče milosti božje, brez katerega bi nam bila nebesa zaprta.
S to milostjo je pa tudi združena pravica do onih dejanskih milosti, ki so potrebne, da bi krščenec mogel ostati otrok božji, da bi se spokornik mogel obvarovati povratka v smrtne grehe in bi se torej oba mogla zveličati.
Toda izkušnja kaže in sveta Cerkev uči, da bi bilo to jako težko in v posebnih nevarnostih skoraj nemogoče; nemogoče posebno tedaj, kadar so zunanja zapeljevanja silna in kadar se v človeku oglašajo neukročene strasti, med katerimi je poželjivost najhujša. V tem boju bi v človeku pojemale življenjske moči, bi se zmanjševala odporna moč, in bi podlegel.
Zoper to nevarnost imamo po dobroti Jezusovi zakrament svetega Rešnjega Telesa, imamo sveto obhajilo. Sveto obhajilo se nam daje v podobi hrane v znak, da je sveto obhajilo duši, kar je hrana telesu. Hrana pa ohranjuje življenje in nadomešča moči, izgubljene pri delu in naporu. Videli bomo, da ima sveto obhajilo ravno ta namen, da nam ohranjuje življenje milosti božje in povrača v borbi izgubljene moči.
Ako torej samega sebe ljubiš, ako resno želiš, da se ne pogubiš, ampak zveličaš, moral boš pritrditi, da ti je sveto obhajilo, akoravno ne neobhodno, vendar pa silno potrebno. Ko
bi sveto obhajilo zanemaril, bi zanemaril najbolj izdatno pomoč, da si ohraniš dušno življenje, ohraniš posvečujočo milost božjo. Ti bi bil sam svoj sovražnik in sam vzrok, da skoraj gotovo padeš in se izgubiš. Bog ni dolžan dati Ti izrednih milosti in izredne pomoči, ker lahkomiselno zanemarjaš navadno pomoč, ki Ti jo ponuja, namreč sveto obhajilo.
Da se pa ne zanemariš, Ti je Jezus v svoji ljubezni sveto obhajilo zapovedal, in sicer sam pa po sveti Cerkvi.
Kaj je pa rekel Gospod, ko nam je to sveto, nebeško, angelsko hrano obljubil? Znane so Ti njegove izredno slovesne besede: „Resnično, resnično Vam povem, ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili Njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.“1 Jasno je, Jezus je slovesno povedal, da življenja v sebi nima, kdor ne uživa te hrane, kdor ne uživa samega Telesa in Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ako torej ne bi hodil k svetemu obhajilu, ne bi mogel dolgo ostati v milosti božji, ker prehude so izkušnjave, prehuda je naša poželjivost in prevelika naša slabost!
S temi slovesnimi besedami je Gospod sveto obhajilo zapovedal. Kot zapoved razlaga sveta Cerkev tudi besede Gospodove ob času, ko je sveti Zakrament ustanovil. Rekel je: „To storite v moj spomin!“2 Te besede zadenejo duhovnike in vernike. Duhovniki naj svete skrivnosti vrše, darujejo, zauživajo in dele, verniki pa naj jih iz njihovih rok prejemajo.
Dolžni smo torej prejemati sveto obhajilo, Gospod je to zapovedal v našo korist. Ali Ga ne bodemo prav radi ubogali? Saj je ta zapoved zapoved ljubezni, doma v očetovski skrbi za nas, za naše zveličanje. Ako je ne bi izpolnjeval, bi pokazal, da v svoji nerazumljivi lahkoumnosti ne maraš ne za Jezusa, ne za Njegovo ljubezen in dobroto, pa tudi ne za svojo srečno večnost. Kajne, to bi bilo kaj neumno, skrajno nespametno!
1 Jan. 6, 54. — 2 Luk. 22, 19.
Sedaj pa se vprašajmo, kolikokrat pa smo dolžni prejemati sveto obhajilo? Števila in časa nam Gospod ni zapovedal. Vendar pa moreš sam sklepati, da gotovo večkrat, ker je sveto obhajilo dušna hrana. Saj tudi telesno hrano uživaš večkrat; če je ne bi užival, bi telo opešalo, umrlo. Torej gotovo je, da moraš iti k svetemu obhajilu večkrat v življenju. Toda kdaj?
Gotovo ob smrtni uri, tako se razlaga Gospodova zapoved. Ob smrtni uri se gre za večno zveličanje; strah in groza, ako v tem času, ko greš v večnost, ne bi imel življenja v sebi; o strah in groza in skrajnja neumnost, ako v tem usodepolnem času ne bi hotel svetega obhajila, ki je vendar najboljše sredstvo, da si ohraniš življenje milosti in ga ne izgubiš. Grešil bi smrtno zoper ljubezen do samega sebe.
Samo ob smrtni uri ni dovolj; saj moraš hrano vendar večkrat uživati, da ne omagaš na potu. Torej kolikokrat? Mislil bi, da boš to hrano užival rad, pogosto! Saj bi tako zahtevala lastna ljubezen. Toda kako je svet zaslepljen! Sveto obhajilo smatra kot nekako neznosno butaro in se ga ogiblje, ogiblje v svojo večno škodo in nesrečo. Kaj pa sedaj ?
Sedaj pa nastopi naša mati, sveta Cerkev, in določi bolj natanko zapoved Gospodovo. Znana Ti je četrta cerkvena zapoved, ki strogo zapoveduje, da prejmeš vredno sveto obhajilo saj enkrat na leto, in sicer ob velikonočnem času. To enkratno sveto obhajilo je torej najmanj, kar moraš storiti, da izpolniš zapoved Jezusovo; ako pa še enkrat v letu ne bi hotel, smrtno grešiš, izgubiš življenje duše in ostaneš v smrtnem grehu.
Tedaj vsaj enkrat v letu! Ali je pa to že dovolj ? Dovolj zate, ki živiš v nevarnih okolnostih, zate, v katerem s plamenom gori ogenj poželjivosti, pohlepnosti, sovražnosti, jezljivosti, zate, ki imaš tako težke dolžnosti, tako bridko življenje in že skoraj obupuješ?
Je li dovolj v letu samo enkrat?
Preden odgovorimo na to imenitno vprašanje, prepričajmo se poprej o koristih, ki nam jih donaša sveto obhajilo in o pripravi zanj.
2.	Koristi sv. obhajila.
Ako pomislimo, da po svetem obhajilu pride v nas sam Gospod Jezus Kristus, bomo morali sklepati, da ne pride praznih rok, ampak, da nam prinese obilico milosti. Katere pa so te milosti?
Posneti jih moremo iz besedi Gospoda samega. Čuli smo že Njegove besede, ko je rekel: „Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan; ker moje meso je res jed in moja kri je res pijača. Kdor jč moje meso in pije mojo kri ostane v meni in jaz v njem.“1
Vidite, Jezus naglasuje prav posebno, da nam daje hrano, da ima življenje, kdor uživa to hrano in da v uživavcu ostane On, uživavec pa v Njem. Te besede Gospodove treba le nekoliko razdrobiti, pa bomo prav lahko spoznali splošne in posebne koristi svetega obhajila za dušo in tudi za telo.
a)	Splošna korist za dušo.
Prav gotov in zanesljiv cerkven nauk o sv. zakramentih je nauk, da so sv. zakramenti vidno in podelilno znamenje nevidne milosti božje. Pri svetem obhajilu je vidno znamenje hrana; od tega znamenja moremo in moramo sklepati, da kar je hrana za telo, to je sveto obhajilo za dušo.
Hrana vzdržuje telesno življenje, popravlja in povrača zmanjšane telesne moči, daje telesu rast in ga usposobi za odpor zoper vse, kar bi življenju škodovalo. Enako moremo trditi, da sveto obhajilo vzdržuje, popravlja, pomno-žuje dušno življenje in ga usposobljuje zoper moči, ki bi bile temu življenju nevarne. Tako moremo sklepati, pa je tudi Gospod naravnost povedal.
Kaj pa je dušno življenje? Vemo, da posvečujoča milost božja, katero Sveti Duh vlije
1 Jan. 6, 55 — 57.
v dušo in ji s tem podeli novo življenje, kakršnega samaposebi nima. Duša ima raznih moči, posebno razum in prosto voljo, da more z njimi delovati. Slično so tudi s po svečujočo milostjo združene posebne moči, ki izpopolnijo um in voljo za zveličavno delovanje. Po pravici trdijo cerkveni učeniki, da so s posvečujočo milostjo božjo združene tudi božje in naravne čednosti ter darovi Svetega Duha in da se te čednosti in darovi vlijejo v dušo skupno z božjo milostjo.
Posvečujoča milost s čednostmi in darovi je torej dušno življenje, katero ohranjuje, po-boljšuje in pomnožuje sveto obhajilo. Kakor telesna hrana življenja ne podeli, ampak le vzdržuje, enako tudi sveto obhajilo življenja duši ne podeli, ampak ga mora duša že imeti in to sveto obhajilo ohrani in vzdrži.
Kolika sreča je torej za nas sveto obhajilo! Brez življenja milosti božje ne moremo zaslužiti nebes; to življenje se pa v dnevnih borbah zoper strasti in poželjivosti prav lahko izgubi; toda sveto obhajilo ga obvaruje, po-boljšuje in množi.
In zares, ali nam ne dokazuje tega vsakdanje življenje? Kjer ni skoraj nikdar svetega obhajila, tam je navadno mnogo grehov, tudi smrtnih; kjer je pa pogosto sveto obhajilo, tam greha skoraj ni, ali so le mali grehi, pač pa je živa vera, trdno upanje, goreča ljubezen do Boga in do bližnjega, modrost, pravičnost, srčnost, zmernost, čistost.
Sveto obhajilo pa posebno vzbuja dejansko ljubezen, ki je kraljica vseh čednosti. Ali ne pravi sam Gospod: „Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem?“
Posledica svetega obhajila je torej tesna združitev Jezusa z obhajancem. Je pa dvojna združitev. Prvič pride sam Gospod v obha-janca in je osebno v njem, dokler ostanejo podobe neizpremenjene. Že ta združitev prihaja iz ljubezni. Ljubezen je nagnila Gospoda, da se hoče z nami združiti tako tesno, ljubezen pa tudi vernika žene k svetemu obhajilu, kjer bi se rad zedinil z Jezusom.
Toda ta združitev je le pogoj, da se duhovna združitev po milosti ohrani in razvija in izpopolnjuje. Ta združitev se pa vrši po ljubezni, katero sveto obhajilo vname, da dejansko vzplamti. Ta ljubezen razsvetli um in izpodbuja voljo za sveta dela, za izpolnjevanje zapovedi božjih, za premagovanje izkušnjav, za odbijanje vsega, kar bi Boga žalilo. Iz te ljubezni prihaja luč, da se večnost in življenje bolj spoznata, prihaja nagib Bogu se bolj posvetiti, se rodi želja za bližnjega delati in trpeti. Ta hrana izredi močan, zdrav in bojevit rod, rod navdušen za vse, kar je plemenito, da ostane čednosten tudi v težavah, v na-sprotnostih. Po tej hrani se ves človek nekako poživi in dobi veselje do neprestanega truda in dela.
b)	Posebne dušne koristi.
Ta sedaj razjasnjena splošna korist pa obsega v sebi mnogo posebnih koristi. Čujte še o njih, da boste sveto obhajilo bolj cenili, pa tudi bolj močno poželeli.
Rekli smo, kar je hrana za telo in njegove moči, to je sveto obhajilo za dušo in za njene moči. Hrana vzdržuje, pomnožuje in prenavlja telesno življenje, pa tudi razveseljuje človeka; sveto obhajilo, ki je dušna hrana, vzdržuje, pomnožuje in prenavlja dušno življenje, pa tudi razveseljuje obhajanca. To so neizrečeno velike milosti; premislimo jih.
Sveto obhajilo ohranjuje poprej popisano dušno življenje. Naše dušno življenje je vedno v nevarnosti. Strasti hočejo vladati v duši: prevzetnost, lakomnost, nečistost, nevošljivost, požrešnost, jeza, lenoba; najbolj silna in divja strast pa je poželjivost. Vse te strasti hočejo šiloma uničiti dušno življenje, življenje milosti. Sveto obhajilo je pa ona močna hrana, da se moremo tem strastem postaviti v bran, jih pobijati, jih zmagati. Ali ne pravi Kristus, da bo imel življenje, ki Njega uživa? Obraniti Te od smrtnega greha, obvarovati Te v milosti božji, brez katere ni večnega zveličanja, je najbolj dragocen sad, največja korist sveto obhajilo.
Sveto obhajilo pomnožuje dušno življenje. Tudi telesna hrana pomnožuje telesno življenje, toda le do gotove meje, potem telo več ne raste. Pri dušnem življenju pa ni meje, po-množevati se more vedno do smrti. Sveti krst ima namen, začeti dušno življenje, sveto obhajilo pa izpopolnjevati ga do naj višje stopinje, kar se zgodi s pomnožitvijo milosti božje ali z večjim žarom ljubezni, katerega ravno sveto obhajilo neti. Oh, koliki žar dejanske svete ljubezni opažamo pri onih, ki sveto obhajilo prejemajo pogostokrat, in kake čednosti! Ponižnost, krotkost, srčnost, čistost, pravičnost, potrpežljivost, pokorščino, požrtvovavnost! Kako razvito je njihovo življenje po moči svetega Rešnjega Telesa!
Sveto obhajilo poravna vsakdanje izgube dušnega življenja. Posvečujoča milost božja in z njo združena ljubezen se sicer ne more zmanjšati v svoji bitnosti, pač pa v svojem žaru, v svoji gorečnosti in v vplivnosti na življenje. Polet ljubezni se izgublja, gorečnost duha se zmanjšuje, čednosti so bolj redke, bolj slabotne in pomanjkljive. To se kaj lahko zgodi v naših vsakdanjih borbah zoper strasti, pa se žar ljubezni zmanjšuje po neštevilnih malih grehih in po izprijenosti naše narave. Toda, kakor telesna hrana telo, izmučeno, oslabljeno, opešano, zopet poživi, pokrepča in usposobi za delo, tako tudi sveto obhajilo kot dušna hrana povrne izgubljene moči in iznova vžge žar ljubezni. Podeli namreč obilnih dejanskih milosti, dušne moči se obnove in dobe novih silnih nagibov za delo in za čed-nostno življenje.
Pa tudi mali grehi se izbrišejo. Poživi se namreč ljubezen, v ljubezni pa je že stud tudi nad malimi grehi, ki se zato iz duše izbrišejo. Toda sveto obhajilo izbriše male grehe tudi kar naravnost. Saj kot hrana samaposebi odpravlja slabosti in ker namerava združitev v ljubezni, odstrani vse, kar tej združitvi nasprotuje, torej tudi male grehe. Vendar pa se zahteva, da nisi nanje navezan in da jih nekako obsojaš, ako bi bil pa nanje navezan, se ti ne morejo izbrisati. — Oh, koliko vredna
je ta korist svetega obhajila! Za dušno in duhovno življenje je nikakor ne moremo preceniti. Saj brez te koristi ne bi mogli napredovati v krščanskem življenju in bili bi v vedni nevarnosti, da milost božjo samo izgubimo.
Sveto obhajilo nas nazadnje razveseljuje. Pri telesni hrani imamo sladek užitek, ki ga je Stvarnik, zato združil s hrano, da se ne bojimo truda, ki je potreben, da si hrano pridobimo in prislužimo. Slično tudi sveto obhajilo razveseljuje in razvedruje obhajanca. Po tej hrani, po kateri se vernik z Gospodom samim tesno združi, začuti, kako sladak je Gospod; začuti mir in veselje življenja v Bogu; zajema poguma in tolažbe v bojih in trpljenju vsakdanjega življenja, moči in odpornosti zoper hude izkušnjave; začne prezirati svet in njegovo ničemurnost, navduševati pa se za vse, kar je v čast božjo in v zveličanje duš. Ali ne opazimo te razpoloženosti pri vseh, ki hodijo radi k svetemu obhajilu?
To dušno veselje in razpoloženje prihaja iz bližine in pričujočnosli samega Jezusa, ki smo ga prejeli pod svojo streho, posebno pa iz obujanja žive vere in iz plamtečih čuvstev ljubezni in pobožnosti, h katerim nam sveto obhajilo podžiga naše srce. Ta živa vera, ta plamteča ljubezen, ta sveta čuvstva nam vzbujajo v srcu neko posebno blaženost in radost in srečo. — Iz tega pa vidiš, da tega veselja ne boš občutil, ako se sam zanj ne prizadevaš, ako se ne potrudiš obujati vere, ljubezni, vdanosti, sklepov, prošenj; pa tudi malomarnost, raztresenost, svetne skrbi, navezanost na stvari, mučna opravila, nemir življenja, mali grehi morejo ta užitek zmanjšati ali celo popolnoma zaprečiti.
c)	Telesne koristi.
Kaj pa telo in kaj telesno poželjenje? Ali sveto obhajilo vpliva tudi nanj! Že sami-posebi moramo misliti, da ne bo brez koristi za telo, ako je po svetem obhajilu v njem samo deviško Telo Gospodovo. Vemo pa tudi, da se mora odrešiti, torej tudi posvetiti ves človek, njegova duša in njegovo telo.
Kar ti pove tvoj razum, to se tudi zares dogodi. Kajne, že splošna korist svetega obhajila je ohranitev in pomnožitev dušnega življenja. Da sveto obhajilo to doseže, mora podeljevati posebnih dejanskih pomoči zoper vse nevarnosti tega življenja; ker pa dušnemu življenju preti največja nevarnost ravno cd mesene poželjivosti, mora sveto obhajilo dati potrebnih moči, da se ta strast premaguje.
Tedaj že odtod prihaja iz svetega obhajila pomoč telesu. Duša in telo pa nista ločena, nista drug poleg drugega, marveč sta tesno zvezana, takorekoč med seboj prepletena, da postane iz obeh ena človeška narava. Zato pa tudi drug na drugega vplivata. Ako je v duši posebno jasno spoznanje, čuti se nekaka vedrost tudi v telesu; ako je v duši večje veselje, žalost, kesanje, ljubezen, pogum, vse to občutimo v telesu, v katerem prekipeva bolj zbujeno dušno življenje. No, po svetem obhajilu pa se vzbuja in pomnožuje dušno življenje; po dejanskih milostih zažari v duši sveta ljubezen, volja se navduši za čednosti, um se napolni z novo lučjo, vsa duša je nekako polna novega življenja in svetih občutkov. Ali ta sveti ogenj v duši ne bo prevzel tudi telesa? Ali ni res, da po svetem obhajilu, posebno po pogostem, srce bije bolj živahno, da se lice razvedri in se mu barve požive, da so oči nekako žarne svetega ognja, da je jezik bolj obrzdan, da se vsa telesnost in zunanjost človeka nekako izpremeni ter pridobi nekako posebno milino in lepoto?
Čudiš se tej moči svetega obhajila; toda izkušnja uči, da je res tako. Pa še nekaj pomisli. Pri svetem obhajilu pride Gospod Jezus telesno vate, On postane takorekoč eno telo s Teboj, Tvoje telo postane nekako Njegovo telo. Kako je s tem Tvoje telo povzdignjeno v časti in dostojanstvu!
In ali se Gospod za to telo ne bo posebej zavzel in ga posebej varoval, da se ne bi omadeževalo, da se ne bi ognusilo, ampak da bi se poželjivost boljinbolj zmanjševala in se Tvoje telo vedno bolj približevalo pove-
ličanemu telesu Gospodovemu? To se pa godi z notranjimi milostmi, da se poželjivost oslab-ljuje in z zunanjimi milostmi, po katerih se preprečuje, da se poželjivost ne vzbuja. Upanje in pravico do teh posebnih pomoči podeljuje ravno sveto obhajilo, v katerem se naše telo tako tesno združi z Gospodovim telesom.
Sedaj pa sodite sami, kako potrebno je sveto obhajilo za vse, ki hočejo lepo dišečo lilijo svete čistosti ohraniti neomadeževano, ali pa se izkopati iz blata nečistosti, v katerega so morda že globoko zabredli. Posebno deviška čistost brez svetega obhajila ni mogoča; čistost se mora s svojimi koreninicami vzrasti v sveti Zakrament, da iz njega srka moč in življenje. Zato pa tudi vidimo, da je miza s tem nebeškim kruhom pogrnjena vsak dan tam, kjer se živi v deviški čistosti, pogrnjena v samostanih, kjer čiste device žive edino za Boga in za pomoč svojega bližnjega, pogrnjena tudi v svetu za vse, ki hočejo posebno v mladih letih neomadeževano obvarovati svoje sicer poželjivo telo.
Toda ne le v življenju, ampak še celo po smrti se kaže vpliv svetega obhajila na naše telo. Saj je tako zatrdil sam Zveličar rekoč: „Kdor je moje meso in pije mojo kri, ga bom obudil poslednji dan.“1 Kako se bo to zgodilo ?
Naj poprej moramo reči: Ker sveto obhajilo pomnožuje posvečujočo milost božjo in pomaga posebno za stanovitnost do konca, zato pripomore tudi po smrti za slavno vstajenje. Toda še nismo opisali vsega vpliva svetega obhajila za slavno vstajenje. Saj Gospod tako govori, kakor da je sveto obhajilo pogoj za vzbujanje poslednji dan. Zato moramo reči, da sveto obhajilo podeljuje posebno pravico za slavno vstajenje in pravico za prav posebne pomoči potrebne za tako vstajenje, katerih ne bi dobili, ako svetega obhajila ne bi bilo. Nazadnje še lahko trdimo: kakor ima telesna hrana moč in namen, da razvije telo do največjega razvitka, mora tudi dušna hrana, ki je Telo Gospodovo, imeti moč in namen razviti
1 Jan. 6, 55.
telo do nadnaravne popolnosti, katera se doseže v slavnem vstajenju in v doseženi večni blaženosti.
Preljubi v Kristusu! Ako še enkrat premislimo vse koristi svetega obhajila, kakor sem Vam jih lepo po vrsti razložil, ali ne bomo Gospodu Jezusu za to pomoč hvaležni iz dna srca, ali ne bomo zaželeli udeleževati se teh koristi v najobilnejši meri in ali ne bomo obžalovali, kar smo do sedaj zamudili, zamudili posebno v svojih nevarnih mladih letih ?
3.	Priprava za sv. obhajilo.
Kajne, kolike koristi nam prinaša sveto obhajilo? Tako natanko se Vam morebiti ta nauk še ni razložil. No, ali ne bi bili prav vsi radi deležni teh koristi na duši in na telesu, za časnost in za večnost? Pravtako: toda pri svetem obhajilu se Vam bodo te koristi podelile le, ako ste za to dobro pripravljeni. Silno važno je, da tudi to znate. Kaka priprava je torej potrebna.
Da se udeležite splošne koristi, namreč, da se Vam pomnoži posvečujoča milost božja, je potrebno samo to, da niste v smrtnem grehu, kadar pristopite k mizi Gospodovi. Življenje imate, hrano zaužijete, življenje se pomnoži; saj ga pomnoži zakrament sam po sebi, ako ni kake zavire, kar bi bil edino smrtni greh.
Da se pa doseže ne le splošna korist, ampak naštete posebne koristi, da torej sveto obhajilo obrodi vse svoje sadove, je pa potrebna še posebna dejanska priprava. Človek mora tudi sam storiti, kar more, da bo za sveto obhajilo čimbolj vreden; ako se človek tudi sam prizadeva, se temu prizadevanju spodobi podelitev večje milosti.
Zato je potrebno, da obujaš dejanje vere, upanja, ljubezni, počeščenja, poniževanja, kesanja, hrepenenja. V teh obuditvah se pa posamezni ljudje mnogo razlikujejo; nekateri so bolj površni, malomarni, počasni; drugi bolj vneti, goreči, željni, — pa se zato razlikujejo tudi koristi.
Ker je obhajilo izredno sveto dejanje, se vsaj nekolika pripnva zahteva; kdor bi jo opustil, bi zagrešil proti spoštovanju do vzvišenega opravila, bi storil mali greh.
Seveda se ne zahteva od vseh enako goreča in srčna in popolna priprava, ampak tu se zahteva ravna po napredku v duhovnem živjenju poedincev. Kako bi se od otroka ali od navadnega človeka zahtevalo toliko in take priprave, kakor se more in mora zahtevali od redovnikov, duhovnikov in od drugih ljudi, ki se z duhovnim življenjem bolj pečajo in so v njem že mnogo napredovali! Da, za preproste ljudi bi zadostovalo, ko bi se radi vere v sveti Zakrament prizadevali, pristopiti spoštljivo in dostojno, posebnih molitev pa ne bi opravili.
Kaj pa mali grehi, ali preprečijo koristi in milosti svetega obhajila? Tudi to vprašanje je važno, ker izkušnja uči, da tudi ob-hajanci store v življenju več ali manj malih grehov, ki jim morda ob času svetega obhajila še niso odpuščeni. Da, morda se celo pri svetem obhajilu kaj malega pregreše ali imajo vsaj radovoljno nagnjenje do samoljub-nosti, ničemurnosti, nevolje, prevelike radovednosti, slastnih jedil in sličnih malih slabosti. Ako se v teh slabostih obhajajo, ali se jim podele koristi svetega obhajila?
Kdor pristopi k svetemu obhajilu sicer v milosti božji, toda omadeževan z malimi grehi, dobi sicer splošne in posebne milosti svetega obhajila, toda navadno ne v popolni, ampak v manjši, morda v jako majhni meri.
Mi vemo, da mali grehi ne uničijo posvečujoče milosti božje, ampak more oboje skupno biti v duši. Ako torej pristopiš k mizi Gospodovi pa imaš na duši male, ne še odpuščene grehe, se Ti milost božja vendar le more pomnožiti. Isto velja celo tedaj, ako pri svetem obhajilu samem kaj malega zagrešiš, ker si morda bolj malomaren in raztresen in površen. Saj sveto obhajilo kot hrana že samoposebi daje duši življenjskih moči, če se le zaužije. Vendar pa morejo mali grehi, storjeni poprej ali pa ravno pri
svetem opravilu, zmanjkati mero splošnih in posebnih koristi.
Pa kako je to mogoče! Ali nismo slišali, da se s svetim obhajilom mali grehi naravnost izbrišejo? Da, toda le pod pogojem, da jih obžaluješ, da zanje več ne maraš, da premaguješ tudi nagnjenje do njih. Ako si pa do malih grehov še nagnjen, ako si niče-muren, prevzeten, jezljiv, zamerljiv, nevoščljiv, len pri molitvi in raztresen, in teh slabosti r.e popravljaš, ampak si vedno enak, se ti grehi ne odpuste, ampak preprečujejo koristi svetega obhajila, da se Ti podele le v prav majhni meri. Saj ravno dejanski mali grehi kvarijo pripravo za sveto obhajilo, daje morda prav slaba, poprej storjeni pa, posebno ako so mnogoštevilni, zmanjšujejo gorečnost, prisrčnost, iskrenost priprave, od katere zavisi mera milosti svetega obhajila.
Vkljub temu se pa ne zahteva, naj bi hodili k svetemu obhajilu samo oni, ki so popolnoma čisti ne le smrtnih, ampak tudi malih grehov in nagnjenja do njih. Ne, saj sveto obhajilo ni plača, ampak sredstvo čednosti; ravno po njem naj bi se počasi izmotali iz grešnih verig, katere nas morda oklepajo. More se svetovati, da pristopaš pogosto k mizi Gospodovi, akoprav ne zajemaš iz nje vseh koristi, katere bi mogel, ko bi bolj pazil in se bolj prizadeval. V tolažbo čuj še nauk cerkvenih učenikov, ki pravijo: „Pristopiti k svetemu obhajilu s posameznimi malimi grehi, četudi brez kesanja zanje, ker se jih ne spominjaš, ali ker iz človeške slabosti še ne moreš svojega srca od njih odtrgati, ni ravno nov greh.“
H koncu še to dodam, da se ne more pričakovati, da bi se koristni uspehi svetega obhajila pokazali koj prav očitno. Saj posvečujoče milosti božje in njene mere ne vidiš z očmi; in ta milost, morda visoka mera, more obstati, akoprav bi bilo v duši še nagnjenje do pogreškov in slabosti; posvečujoča milost tudi ne podeli lahkote in spretnosti za čednostno življenje. Zato bi ne bilo prav zahtevati, da mora sveto obhajilo zunanje živ
Ijenje takoj popolnoma predrugačiti. Dokaz za moč svetega obhajila je v tem, da se ob-hajanci bolj lahko in navadno zdržujejo smrtnih grehov, kar tudi izpričuje življenje onih, ki pristopajo k svetemu obhajilu večkrat.
Ako sedaj pomisliš, koliko se za pripravo k svetemu obhajilu zahteva, moraš pač reči, da jako malo in da je prav lahko sveto obhajilo prejemati vredno in sadonosno. In morda se Ti vzbuja želja po večkratnem svetem obhajilu.
III.
Pogosto sveto obhajilo.
Da, sedaj pride za vse naše življenje pre-imenitno vprašanje, kolikokrat naj bi pristopali k svetemu obhajilu? Da dobimo prav jasen in resničen odgovor, poglejmo sedanjo navado, čujmo opomin sv. Očeta Pija X., in ubogajmo ga.
1.	Sedanja navada.
Pred leti je bilo sveto obhajilo pri nas še prav redko. Navadno so k mizi Gospodovi vsi verniki pristopali ob velikonočnem času, kakor je stroga cerkvena. zapoved, ki jo je izdal papež Inocencij III. na lateranskem cerkvenem zboru leta 1215.
Spočetka namreč so kristjani prejemali sveto obhajilo vselej, kadar so bili pri sveti maši, potem vsaj vsako nedeljo; pozneje seje zapovedalo, da najmanj trikrat v letu mora prejeti sv. obhajilo vsakdo. Ko so se pa kristjani še bolj polenili in so sveto obhajilo zanemarjali po več let, je cerkveni zbor izdal strogo zapoved, da vsaj enkrat v letu, in sicer o velikonočnem času, mora vsak odrasel kristjan prejeti sveto obhajilo. Ta zapoved veže pod smrtnim grehom; kdor je ne bi izpolnjeval pa bi v tej upornosti umrl, ne zasluži cerkvenega pogreba.
Iz tega spoznate, da navada iti k svetemu obhajilu samo enkrat v letu, je skrajnja meja in da je sveta Cerkev to mejo postavila le prisiljena po lenobi večine kristjanov, ki še enkrat v letu ne bi prišli k mizi Gospodovi, ko bi tako stroge postave ne bilo.
Vendar pa je bilo pri nas precej vernikov obojega spola, ki so prejemali svete zakramente tudi v adventu kot prav dobro pripravo za mile božične praznike. V mnogih krajih se fantje in možje te navade drže še sedaj. Sveto obhajilo jim je nekaj neljubega, zoprnega, težkega, še teže pa sveta izpoved pred njim.
Toda, hvala Bogu, zmeraj manj je takih župnij, v katerih bi večina mladeničev in mož šla k svetemu obhajilu samo dvakrat na leto. Že se nahaja precej župnij, kjer pristopajo moški k mizi Gospodovi vsaj vsake kvatre, na tri mesece, torej v letu štirikrat. V ta namen se porabi Marijini majnikali dan celodnevnega češčenja presv. Rešnjega Telesa ali kako romanje k znanim svetiščem Matere Božje.
Večji napredek pa nahajamo pri možeh, ki so v tretjem redu, pri mladeničih, ki so pri Orlih ali v Marijini družbi, sploh pa pri ženah in dekletah. Od leta do leta se množe mesečna, tedenska, celo vsakdanja sveta obhajila, kar je dosti veselo znamenje probu-jenega verskega življenja.
Je pa tudi po želji presvetega Srca Jezusovega. Saj smo o tem že govorili. Zakaj se nam je zapustil pod podobo hrane? Ali ne zato, da bi nam še te podobe klicale v spomin, naj si to hrano privoščimo večkrat, ako hočemo, da ne opešamo, kakor opeša telo, ako se mu ne da večkrat dobre hrane? In ali nismo čuli Njegove trditve, da ne bo imel življenja v sebi, kdor ne uživa te hrane? Spomnim še na to, da je Gospod to hrano primerjal z mano, ki so jo Izraelci dobivali v puščavi vsakega dne; ali s to podobo ni hotel povedati, naj to hrano uživamo vsak dan ali vsaj prav pogostokrat?
Cerkveni zbor tridentinski izreka isto željo, da bi verniki pristopali k svetemu obhajilu vselej, kadarkoli so pri sveti maši, in sploh naj bi ta nadnaravni kruh uživali prav pogostokrat.
Kar pa želi Kristus in priporoča sveta Cerkev, na to naj nas nagiba tudi naša lastna korist. Ti vendar želiš srečno umreti, torej
umreti v stanu posvečujoče milosti božje. Gorje, ako bi Te smrt dohitela v smrtnem grehu. Ako sebe ljubiš in sebi dobro hočeš, moraš za življenje uporabljati vsa ona sredstva, ki so potrebna, da si ohraniš in pomnožiš posvečujočo milost božjo in da se obvaruješ smrtnega greha. Katero sredstvo je pa za to najboljše? Ali ne ravno sveto obhajilo? Saj smo že čuli o splošnih in posebnih koristih svetega obhajila, o koristih za dušo in za telo, posebno o tej koristi, da le z njegovo pomočjo moremo zmagati najhujšega svojega sovražnika, namreč meseno poželjenje.
To je vzrok, zakaj jaz, odkar sem v Ljubljani, večkratno sveto obhajilo priporočam prav vsem in pozdravljam kot znak probu-jenega verskega življenja, probujene verske zavesti dejstvo, da se v naši škofiji sveto obhajilo sedaj splošno mnogo večkrat prejema, kakor v poprejšnjih časih.
2.	Opomin Pija X.
Da Vas vse v tem prenovljevanju duha še bolj utrdim, naj Vam razglasim opomine in navodila svetega Očeta Pija X. z dne 20. decembra leta 1905.
V tem listu se sveti Oče najpoprej pritožujejo, kako je v teku časa prvotno pogosto sveto obhajilo prenehavalo, potem pa k večkratnemu, k pogostemu svetemu obhajilu vabijo prav vse vernike in jasno razlagajo pogoje za to.
Do sedaj namreč tudi učeni in pobožni cerkveni možje niso bili edini v nauku, kake priprave je treba onim, ki bi k sveti mizi radi prav pogosto, morda vsak dan — prihajali. Nekateri so zahtevali posebno čistost srca, da celo čistost od nagnjenja na male slabosti in greha. Splošno se je nekako mislilo, da kmetski ljudje pač ne bi smeli in mogli svetega obhajila prejemati pogostokrat. Le kake stare ženice in prav posebno pobožna dekleta naj bi se obhajala vsako nedeljo ali pa še katerikrat med tednom.
Tej needinosti in negotovosti so pa sveti Oče storili konec z omenjenim pismom pred
štirimi leti. Čujte njihova navodila! Sveti Oče pravijo:
1. „Pogosto in vsakdanje sveto obhajilo, ki ga naš Gospod Jezus Kristus in sveta Cerkev tako srčno želita, naj bo vsem kristjanom kateregakoli stanu in poklica na voljo; nikomur naj se ne odreka, kdor je v posvečujoči milosti božji ter ga želi s pravim namenom in pobožnim srcem prejeti.“
Vidite, sveti Oče govore o pogostem in vsakdanjem svetem obhajilu. In o tem pravijo, naj bo na voljo vsem kristjanom kateregakoli stanu ali poklica. Nikdo ni izvzet! Nebeška miza je vsak dan za vse pogrnjena. Vsakdo more priti k njej, ako je v posvečujoči m;-losti božji, pa ima pravi namen in pobožno srce. Torej le oni naj ne pristopi k tej mizi, kdor je v smrtnem grehu in nima dobrega namena. Kaj pa je pravi namen? Čujte besede svetega Očeta, ki pravijo:
2. „Pravi namen pa je tedaj, če kdo želi prejeti sveto obhajilo ne iz navade, ničemur-nosti ali človeških ozirov, temveč ker Bog tako hoče, da bi se vedno tesneje ž njim v ljubezni združil ter bi z božjim lekom po-mogel svojim slabostim in pomanjkljivostim.“
Ali tega namena nima prav lahko vsak človek, naj bo še tako preprost? K mizi Gospodovi vendar ne boš hodil iz same navade, to je malomarno, brez zbranosti, brez misli na sveto dejanje, pa tudi ne iz ničemurnosti, češ, kako boš lep v očeh ljudi, ali pa iz človeških ozirov, da bi se ljudem prikupil, ali se komu ne zameril, ampak šel boš zato, ker Te pogosto sveto obhajilo obvaruje smrtnih grehov, Te očisti malih grehov, Ti je v pomoč zoper meseno poželjivost in te vname za sveto ljubezen do Boga in do krščanskega življenja. Glej, samo to, kar se razumeva še samoposebi je priprava za vredno pogosto sveto obhajilo. Ali je potrebno še kaj drugega? Sveti Oče pišejo dalje?
3. „Četudi je kar najbolj želeti, da bi bili vsi, ki pogosto ali celo vsak dan prejemajo sveto obhajilo, brez malih grehov, ali vsaj brez popolnoma rado voljnih, ter brez nagnjenja
do njih, vendar zadostuje, da so vsaj brez smrtnega greha s trdnim sklepom nikoli več ne smrtno grešiti; ako imajo tak trden in resničen sklep, ni mogoče, da se ne bi, če vsak dan prejemajo sveto obhajilo, počasi bolj-inbolj oprostili tudi malih grehov in nagnjenj “
Sveti Oče nam razlagajo, kaj se poleg dobrega namena sicer močno želi, kaj pa vendarle zadostuje. Želi se prostost vsaj od rado-voljnih malih grehov in od nagnjenj do njih. To se sicer želi, da bo sad svetega obhajila večji, ne zahteva se pa ne, ker, tako visoko se povzpeti, je prav težko. No, kaj se pa zahteva? Nič drugega ne, kakor prostost od smrtnega greha in sklep smrtno ne grešiti. Zahteva se torej za pogosto sveto obhajilo ravno toliko in nič več, kakor za redko. To je pa vendar neizrečeno majhna zahteva in prav za vsakega mogoča. Saj vendar ne želiš smrtnega greha! Kajne, kako se s tem naukom svetega Očeta ujema, kar smo poprej govorili o potrebni pripravi za sveto obhajilo? Glej, ako smrtnega greha nimaš in si trdno sklenil, da se boš smrtnega greha varoval, je upati, da se počasi oprostiš tudi malih grehov in nagnjenj do njih. Vendar pa je ob času obhajila samega potrebno pobožno srce, ako hočeš, da ga prejmeš ne le vredno, ampak da boš sprejemljiv za prav obilne koristi. Tudi o tem govore sveti Oče in pišejo :
4.	„Ker pa zakramenti nove zaveze sicer vsakikrat podele milost, kadar jim sami ne delamo ovire, a vendar vedno tem večjo, čim bolj smo pripravljeni, zato se je treba za sveto obhajilo skrbno pripraviti in po svetem obhajilu zahvaliti primerno močem, stanu in poklicu “
V teh besedah povedo sveti Oče dva nauka. Prvi je nauk, da sveti zakramenti dele milosti že kar po sebi, le ovir jim ne smeš postaviti. Ovira za milosti svetega obhajila je edino smrtni greh, saj hrana koristi edino živim, ne pa mrtvim. Ako torej nisi v smrtnem grehu, ko pristopiš k svetemu obhajilu, dobiš njegove koristi. Toda ali ne želiš, da bi dobil te koristi v naj večji meri?
Kaj je pa za to potrebno? O tem smo že govorili, pa tudi sveti Oče pravijo, da je zato potrebna posebna priprava pred svetim obhajilom. S pripravo in zahvalo svoje srce tako-rekoč razširiš, da more več držati.
Mislil boš, da dobra posebna priprava presega Tvoje moči, in zato ne boš mogel pogostoma k svetemu obhajilu. Toda ne boj se! Rekli smo že in tudi sveti Oče pravijo, da ta priprava naj bo primerna močem, stanu in poklicu. Delavec mora hitro v tovarno, dekli se mudi domov, gospodinjo že vse doma čaka: za take zadostuje pobožnost nekolikih minut; pa tudi gredoč domu lahko misliš na Jezusa, ki ga imaš v svojem srcu, pa ga moliš, prosiš, ljubiš in častiš. Ali preprost človek, ta tudi ne more storiti toliko, kolikor izobražen kristjan. Bog gleda na srce in na voljo.
Kaj pa, ali boš hodil k svetemu obhajilu kar poljubno, kadar in kolikokrat boš hotel? Ne, nekoliko si pa še omejen, kar tudi sveti Oče omenjajo, rekoč:
5.	„Da bodo pa prejemali verniki pogostno in vsakdanje sveto obhajilo z večjo razsodnostjo in z večim zasluženjem, je treba izpovednikovega sveta.“
Te besede svetega Očeta so prav modre. Človek bi samega sebe lahko prevaril, ker se je težko spoznati. Oni, ki so prav natančne vesti, ne bi upali pristopiti, oni pa, ki so bolj lahkoumni in površni, bi pa predrzno pristopali. Zato naj se izpovednika vpraša za svet. Izpovednika le ubogaj; ako pristopaš iz pokorščine, imaš večje zasluženje in si tudi Gospodu bolj všeč. Izpovednika se pa ne boj; ako bode videl, da nimaš smrtnega greha, imaš pa dober namen, Ti bo rad dopustil sveto obhajilo tolikokrat, kolikorkrat boš pristopiti hotel in utegnil.
Tako sveti Oče. Kako moramo biti hvaležni Bogu in svetemu Očetu za tako krasno in za nas razveselivno navodilo! Živimo v težkih in nevarnih časih, v časih strasti, uživanja, jeze, sovraštva, nečistosti, divjih bojev zoper sveto vero: Kako bi mogli obstati, da ne pademo, ako ne bi imeli one svete, zdrave
in močne hrane, ki nas poživlja in krepi, da se borimo zmagonosno do smrti. In ta hrana, ki je tako nujno potrebujemo, se nam ponuja, pristop k njej se nam tako olajšuje, da je treba le še nekoliko pravega spoznanja in dobre volje, pa jo uživamo prav lahko pogostokrat, tudi vsak dan. Sveti Oče nas vabijo, da bi k tej mizi pristopali prav pogostokrat: ubogajmo jih!
3.	Ubogajmo.
Sveti Oče vabijo vse k pogostejšemu svetemu obhajilu. Jaz Vam pa kličem: ubogajte! Zakaj ?
Prvič, ker Vas sveti Oče vabijo. Kadar sveti Oče nastopijo kot učenik vesoljne Cerkve, govore kot namestnik samega Jezusa; zato imajo kot tak prav posebno pomoč božjo, da zadenejo ravno to, kar je resnično in časovim potrebam primerno. Le prepričani bodite, da za potrebe našega časa ne zadostuje več redko, ampak le bolj pogosto sveto obhajilo.
Drugič, ker so nevarnosti naših duš velike. Ali ni dandanes naša sveta vera bolj v nevarnosti kot kdaj, ali ni v nevarnosti medsebojna ljubezen, ali ni le preveč priložnosti za smrtne grehe? Ne samo v mestih je mnogo odpadnikov, hudih sovražnih nasprotovanj in le preveč greha najgršega uživanja, ampak tudi po deželi se izkuša širiti brezverstvo po časnikih, knjigah, društvih, tudi po deželi se hujska hiša zoper hišo, sosed zoper soseda, tudi po deželi se ljudje odvračajo od molitve, od službe božje zoper in od svetih zakramentov, tudi po deželi je le premnogo pohujšanja. Kako se boš rešil teh nevarnosti? Najboljše sredstvo je ravno bolj pogosto sveto obhajilo, h kateremu Ti je pristop tako olajšan. Saj je sveto obhajilo zakrament vere in ljubezni in moči zoper po-željivosti in zoper smrtne grehe sploh. Zato prihiti k mizi Gospodovi pogostokrat, da si ohraniš vero in ljubezen in sploh posvečujočo milost božjo.
Tretjič, ker nam sveto obhajilo toliko koristi prinaša. Ali ne znaš ceniti vrednosti
milosti božje in vseh raznih čednosti, katere Ti sveto obhajilo pomnožuje; ali ne znaš ceniti srečne smrti, častitljivega vstajenja in večne blaženosti? Vse to Ti zagotovi pogosto sveto obhajilo.
Četrtič, ubogajte posebno Vi mladeniči in dekleta! Ali niso ravno v Vaših letih strasti najbolj divje, ali se ne užiga v Tebi ogenj poželjivosti, ali Te ne vabijo in mamijo v nevarnosti strastni tovariši po gostilnah in pri ponočevanju, ali Te ne vleče grešno znanje? In ako se vsem tem strastem vdaš, ali si srečen, zadovoljen, imaš li mir v srcu, doma, pri družbi? O grozne nesreče v mladih letih! Ali ne boš želel, da se je obvaruješ? Želiš li to? Torej k svetemu obhajilu večkrat, bolj pogostoma; ako pride v Tvoje srce sam Zveličar Tvoj z milostmi, se Ti bo dušno življenje pomnožilo, se Ti bo v srcu vnela sveta ljubezen, bo po milosti Jezusovi pojemal žar poželjivosti, Ti bo v razumu vse bolj jasno spoznanje in mogel boš strasti premagati, dušo ohraniti v milosti božji, telo pa v čistosti in neomadeževano, neoskrunjeno. Ako si se navadil na skrivne grehe z drugimi ali sam s seboj, je strast tako silna, da je ne moreš premagati brez posebne pomoči božje, katero Ti bo dal Jezus, ako se v svetem obhajilu pogostokrat z njim združuješ; obhajilo v letu enkrat, dvakrat, trikrat ne zadostuje; ako se hočeš greha oprostiti, ako hočeš raztrgati sramotne verige, na noge, pristopaj pogostokrat, pristopaj mesečno, vsak teden, morda še večkrat v tednu; ako tega ne storiš, ostaneš suženj strasti.
Petič, ubogajte možje in žene. Najpoprej vprašam Vas može, ali niste Vi v velikih nevarnostih, posebno v nekaterih krajih, po mestih, po tovarnah, po železnicah, v raznih službah? ali Vas ne premaguje prevzetnost, svojeglavnost, jeza, uživanje ? Hočete li ostati sužnji teh strasti? Ne, vrzite s sebe njihov jarm! Odkod pomoči? Od pogostejšega svetega obhajila. O kako lepo je v hišah, v vaseh, v občinah, kjer pristopajo možje bolj pogostokrat k svetim zakramentom! Koliko je več
miru, prijateljstva, skupnega dela, treznosti, zakonske zvestobe! In kako vleče zgled mož in vpliva na mladino!
Kaj pa žene? O, Ve ste šele prave mučenice! Koliko bridkosti in skrbi imate kot gospodinje, koliko kot žene in koliko šele kot matere! Ali ne boste omagale pod težkim križem? Boste, ako Vam ne pomaga križani Jezus, ki prihaja k Vam po pogostem svetem obhajilu. Žene! ali ne čutite njegove pomoči? namreč one žene, ki rade večkrat pristopate k mizi Gospodovi?
Šestič, starši, prosim Vas, nagibajte svoje otročiče, da bodo k svetemu obhajilu hodili radi ne samo mesečno, ampak na štirinajst dni, vsak teden, pa še med tednom. Kako ima Jezus otročiče rad, pustite in vodite jih k Njemu! Naj se jim pomnožuje posvečujoča milost božja in z njo sveta ljubezen do Boga, do krščanskega življenja, do svete sramežljivosti in neomadeževane čistosti! Ali si ne želite takih otrok ? Gotovo, zato pa ubogajte svetega Očeta in pomagajte duhovnim pastirjem, da bodo mogli Vaše otroke navaditi na pogostejše sveto obhajilo.
Sklep.
K sklepu Vas prosim, ne pozabite naukov, ki sem Vam jih sedaj razložil.
Trdna, neomahljiva naj bo Vaša vera v presveti Zakrament, saj ga je ustanovil sam Jezus Kristus, pravi Bog; zato pa bi mogel tajiti ta presveti Zakrament le oni nesrečnež, ki je zatajil samega Jezusa.
Visoko cenite sveto obhajilo, ki Vam ga je pripravil Gospod, da ne izgubite življenja milosti, marveč si ga pomnožujete in boste vredni po smrti priti v sveta nebesa, tja v pravo domovino, tja k Očetu.
Pristopajte k mizi Gospodovi prav radi, pogosto, saj Vas vabi sam Gospod, vabi Vaša mati sveta Cerkev, vabijo sveti Oče, papež Pij X. Ali se boste takim vabilom ustavljali ?
Teh naukov torej ne pozabite; izpolnjujte jih sami, pa tudi svoje otroke, svojo družino na to napeljujte!
Zato naj blagoslov Boga Očeta in Sina	V Ljubljani	na Novega leta dan, l.janu-
in Svetega Duha pride nad Vas in naj nad arja 1910.
Vami ostane vekomaj. Amen	1*	Anton	Bonaventura
knezoškof.
2.
Postna postava za ljubljansko škofijo.
Pooblaščen od svetega Očeta dne 14. junija 1906, morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto glede posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe:
I. Dnevi strogega posta, t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititi, so:
1. Pepelnična sreda in zadnji trije dnevi velikega tedna.
2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu.
3. Srede, petki in sobote v kvaternih tednih.
4. Vse od Cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred Binkoštmi, pred praznikom svetega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred Božičem.
II. Dnevi nekoliko polajšanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so:
1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj.
2. Srede v adventu.
III. Dnevi same zdršnosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se nasititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so:
Vsi ostali petki vsega leta.
IV. Ob zgoraj (pod I. in III.) prepovedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti:
1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik.
2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona ali pa je semenj.
3.	Nekaterim osebam, in sicer:
vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo-kopih in v tovarnah, izprevodniki po železnicah, popotniki, kadar morajo jesti v železniških gostilnah; vsi, ki so z družino in po-strežniki zavoljo zdravja v kopelih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi.
V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo.
VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso.
Kar se tiče večerjfe o dneh nekoliko polajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer meso ne bi jedlo; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen duhovnikom svetnim in redovnim, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe.
Vse one, ki se bodo danih polajšav posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli, na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat „Oče naš“ in „Češčena Marija“ na čast petim ranam Jezusovim, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom.
Gospodje župniki in izpovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor mčni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat.
f Anton Bonaventura
knezoškof.
3.
Antonino itounurutiun
burd) §otfes nab bes apoftofifclje» Jtupfes ^itabeit ^tarßlHfdjof »on Jaibad?
allen Cöläubigcn feiner Diii)cfc fjeil uitb Segen nou nnferent fjerrtt uitb fjeilnnbc 3cfus Cl^rifius.
Jebent Seobad)ter nuferer 3eitoerl)ä(tniffe faitu eine befoitberS aiiffallenbe ;Dof>pelerfd)eiiutitg jtidjt ent= gel)eit. $e mefjr itamlid) bag allerl)ei(igfte §tftar§= falratnent non beit $rr= uitb Ungläubigen Derljöljut uub getjafft mirb, befto ntef)r neumen aud) ber ©laube, bie Siebe uitb bie Serelfriing begfelbett ju.
'Sie ?(ubetuitggftunben loerben immer mel)r befudft, bie ^erj=^ein=2(nbad)t mirb in immer meitere Solfglrcife oerbreitet, bie Kommunionen merbeu immer fjäufiger, bie Saframeutgprojeffiouen jaljrlid) feierlicher.
©efjet itjr iiidjt ba ben Ringer (i)otte§, ber bie Herjett ber SUJenfdjeu leitet uub teuft? ©erabe ber lebenbige, tatfräftige ©laube ait bag größte @e= heimttig nuferer fjeiligen 9teligioit foll alg ein reetjt mirtfameg Heilmittel gegen ben immer meitere Kreife ergreifenben Unglauben bienen.
3d) glaube, baf) id) im Sinne biefeg SBiufeg ber göttlidjeu SSorfetjitng Ijaitble, menit id) im biež= jährigen Hirtenbriefe über bag aüer^eiligfte ©a= framcitt fpredfe. 2)aju bräugt ntid) and) bag Seitb= fdjretbett unfereg s$af>fteg ißiug X. Dom 20. $e= jentber 1905, in meinem er alle ©laubigen ju einer rec^t l)äitfigen Kommunion einlabet.
Slug biefen ©ritubeit tjabe id) mir oorge= nommen, 1. über bie Söalfrfyeit ber ©itd)ariftie, 2. über bie fjeilige Kommunion nnb 3. über ben fjäitftgett ©ntpfang berfelbeit ju eud) ju fpredjett.
1.	Die ttlaljvljcit ber (Eudjarifiie.
®ie ©ndfariftie ift mof)l bag größte ©elfeimnig nuferer Ejeiligen fMigion, fie ift für unfereu Serftanb einfach uuergrünblid). 3fft nun bie Söatjrtjeit ber ©udfariftie Derbürgt? ©ott oerlaugt ltnfere ftu-ftimtnung, unfereu ©laubeit, megljatb mir ermarteit bürfen, er merbe attdj für geuügeitbe Semeife geforgt
l)abett, bamit unfer ©taube ein Derniinftiger genannt merbeu fottne.
Uub in ber Xat! ©ott Ijat unfere ©rmartnng nidjt getäufebt, fonbern biefe 333a£)rt)eit mit einer SBolle üon Semeifeu umgeben, bie bei aller ©infachheit fo (idftooU unb flar finb, baff fie im ©eifte beg eim faefjett C£fjrifteit fomot)!, alg and) beg ©eleljrten einen über allen gmeifel erhabenen ©laubeit erzeugen müffeu.
SGBir mollen nur brei Setoeife redjt furj nnb eiitfad) ermägett.
®er erfte Semeig für bie 2ßal)rf)eit ber ©ud)a= riftie ift ber fortmäljrenbe ©lattbe ber latfjoüfchen Kird)e. 2Bie mir je^t glauben, bie ©itdjariftie fei ber mafjre Seib unb bag toal)re Slut unfereg Herri1 ^efug S^riftug unter ben ©eftalten beg SBroteg nnb beg SSeitteg, fo ^at bie Kirdje ooit Slnfaitg au uuunter= brodfen geglaubt.
3um Semeife beffett bienen bie Schriften ber heiligen Säter, aitgefangett oont 1)1. Ögitatiug aug bem beginne beg 2. 3al)rf)unDertg fjitibitrc^ big jtttn
1)1. $ranj ©alefiug unb Sllfottg Signori in ber neuen $eit.
©in Semeig für ben fortmäljrenben ©laubeit ber Kirctje fittb and) bie glänjettben Kirnen, bie tjerrlic^en Kattjebraleit, bie majeftätifd)en Saftltfen, gebaut Don uitferett Sorfaljren, um bem unter ber Srotgeftalt oerborgenen ©ott eine mürbige äöoljnung jtt bereiten.
2)erfelbe ©taube liegt jitgruitbe ber Ijeiligett Si= turgie: ber Slltar, bag £aberuafel, bie heiligen ©e= fäfje uub ©emättber, bie Kitiebeugutigen, bie Slnbad)teii uitb ^rojeffiotten ju ©hren beg SWerlfeiligftcit. Sengen bafiir finb attd) bie feierlichen Slttgfprüche ber Koit= jiliett, mobttrd) bie Kirdfe iEjrett ©laubeit beftätigt itttb bie ftrrtiimer eineg Serengar im 11., eitteg Sutfcjer, Kaloin, Smingli im 16. $at)rl)uiibert Der= morfen E)at.
Dhtit, moljcr befi^t bie ®ird)c bicjeit ©laubeit ? guimdjft Pon bon 2(poftelit unb Pon ber apoftolifrfjcit Urfirdje. Die 21poftel feierten baSfelbe atfertieiligfte ©eljeimitiS, iuie mir es feiern. @3 Ijeifjt ja in ber Sfpoftelgefdjidjte:1 „Die ©laubigen oerljarrteu ein= mittig int Tempel unb brachen bas S3rot oott £)anS jit |>aitS uttb nannten ©pcife iit Sreubigleit unb ©infatt bes ^jer^enS." Unter 23rotbredjeit tottrbe bie Seier ber ©udjariftie gemeint. Hub ber Ijeilige 9fpoftel gaulus fdjreibt ait bie ®oriittfjer:2 „233er uitmiirbig biefeS S3rot ifjt ober oout ®eldj bes £>errn triuft, mirb bež ßeibeS unb beS S3tnte§ be§ |>errit fdjitlbig fein. ©S prüfe aber ber iDleitfdj fid) fclbft; unb fo effe er pon biefcnt 23rot unb trittfc pon biefem Šteldjc; beim mer uitmiirbig ifjt unb triuft, ifjt unb triuft fid) baS ©eridjt, inbeitt er beu Seib beS |jernt itidjt uuter= fdjeibet." Diefe ffarett SBorte bezeugen jur ©eniige ben ©lattbeit ber apoftolifdjen £irdjc. 91 uit bie $rage: moljer fjat bie apoftolifdje ®ird)e biefeit ©lattbeu? Der fjeilige Slpoftel gaulus beleljrt ititS bariiber; oertteljmeu mir feinen 23erid)t.
Der S3erid)t beS 21poftelS fiifjrt ititS gum §meiteu 23emeife für bie Sßafjrfjeit ber ©udjariftie, itamlidj jur ©infefjung burdj ©IjriftuS. ©r fdjreibt:3 „Sdj fjabe Pont tperrn empfangen, maž id) eud) überliefert fjabe, bafj ber |>err ^efttS ©tjriftuS in ber 9fadjt, in meldjer er Perrateu mttrbe, 23rot naljitt unb baitffageitb brad) uttb fpradj: ,9?el)ntet Ijiit unb effet, bie» ift nteiu £eib, ber für ettdj ba tjiugcgeben merbett mirb; biefeS tuet 51t meinem ©ebädjtuiffe!' ©leidjermeife ualjnt er and) ben feldj uadj bcm 2)taf)le, iitbettt er fpracf): ,Diefer ßeldj ift ber neue 23uub in meinem 23lute; biefeS tuet, fooft iljr trinfet, 51t meinem ©ebädjtuiffe! Denn fooft iljr biefeS 23rot effet uttb biefeit SMd) trinfet, oerfünbet iljr ben Dob beS fiernt, bis er fomint.'"
sD(it biefeit Söorteit er§äf)lt itttS ber 21poftel bie ©iitfefjung ber Ijeiligeit ©udjariftie genau fo, mie uns audj bie ©oaitgelien über biefelbe belehren. Drei ©oaugeliftett4 berieten uns über biefe erhabene ©tiiube, über biefeS gröfjte äöunber, meldjeS bie 2£elt je ge= feljett, über bie SSerteifjung biefer Ijödjfteit ©emalt au bie Slpoftel unb iljre Sfadjfotger. Seber oerftäitbige uttb PorurteilSfreie ÜDfenfdj l)öre tutb urteile: „DieS
‘ 9lft. 2, 46. — 2 1. for. 11, 27—29. — 3 1. Sur. 11, 23-26.
4 SJtattt). 26, 26. ff. - Sttt. 22, 19. ff. - SOtart. 14, 22. ff.
ift mein £eib, bieS ift mein 231itt, tuet bieS 511 meinem Slnbenfett!"
„Sdj für meinen Deil," fagt ber berühmte Slifgr. ©egitr, „erfläre laut unb unPerljoljlen, biefeS 2öort genügt mir, itidjt allein um aufs glätt§enbfte 51t bemeifen, bafj Sefns ©IjriftuS maljrljaft uttb mefentlidj in ber ©udjariftie gegenmärtig ift, foitberti audj mir auf eine ebettfo ttttPerbrüdjlidje 21 rt gu bemeifen, bafj er matjrer ©ott ift: betttt nie Ijat ein iUleiifdj ber= artiges gejagt, nie Ijat ein ÜJieitfdj etmaS pon ber 21rt fagett föttneu."
Deitfeu mir ttttS einmal einen fflieitfdjett, ber mit ber 23el)auptitng por ttttS Ijiuträte, er mode 23rot uttb SBeiit itt feitt Sleifdj uttb fein 23htt permattbelit unb bauon, bafj man baS glaube ttttb fein Sleifdj uttb fein 23(ut genieße, fjäuge baS einige Sebett ab. 9Jfit meldjem 9(bfdjeu mürben mir uns Pott einem foldjett ÜDteufdjeit abmeuben, ber bei gefuubett ©innen mit feinen 9Jfitmeitfdjen foldjen Ipoljtt uttb mit bent emigett ßebett foldjett grenel triebe!
©itt ^Sroteftant, ber ©itgläitber ^>i^=233illiaitt, fagt gatt§ gtttreffettb: „illiatt fage itidjt, ber ©laitbe ait bie mirflidje ©egenmart Sefu ©Ijrifti im 211tarS= fafrantente fei triigerifdj uttb falfd)! 2fit fid) betradjtet ift er freilidj 51t ttugereintt, als bafj eitt lOfettfdj auf beu eigenen Jfopf es gemagt f)ätte, if)tt aitberett üDfeufdjeit anpbieteu. glitte ein 21poftel ifjtt feilten StRitarbeitern norgefc^lageit, fo mürben fte ifjtt für einen Uitfiititigeu aitgefef)ett uttb nerladjt fjabett. SSeil eS ltitiitöglidj ift, bajj berfelbe non 9Jfeuf^en ^errii|re, baritm fdjeiitt er non ©ott 51t fotnmeit uttb als göttlicf) pcrliert er alle feine Ungereinttljeit uttb meint eS nodj fo mtbegreiflidj märe/'
Sebeitfeit mir nun, unter Seftljaltuitg biefer treff= lidjett ÜBorte, baS folgenbe: ©ine ©adje, bie 51t beulen, oor^ufdjlageit ititb attsuneljmeu fo töricht ge= mefeit märe, bafj fie i^reit Urljeber fofort lädjerlidj gentadjt ^ätte, biefe ©adje Ijat fid) ©lattbeu perfdjafft in aller Söelt, unter üJlitlioneit unb ÜUtillionen aller gebilbeteit SSölfer, ©tänbe unb ©efdjlec^ter, ©lattbeu nerfdjafft bis Ijeraitf gum 20. S«^l)uubert! Sft baS menfc^lic^ möglich? Sa, itod) mel)r, biefer ©laitbe ift ber SDcittelpunft beS religiöfeit SebeitS pou 9Ril= lioiteit gemorbeit, bie ©eele ber !at^olifd)eit Söeltfirdie unb bie eigentlidje ©rb^e ber ebelfteit 90?eufdjeit, ber größten ^eiligen.
Sir haben je|t ooit beit ©iitfeipnggmorten bež Ipeilaitbeg gefprodjett. 9tod) flarer merbcu ttttg biefe Sorte erfdjeiiteit, meint lüir fie im Sufammeithange mit beit SSerheifpnggmorten ©f)ri|ti betrachten, bie er p ^apharitaimt ein 3af)r oor ber ©iufetumg gefprodjett hat.1 9?ad) bent Sttuber ber S3rotncrmef)ruiig fing er an 511 beit 2kdf3fd)arcii üoit einem aitbcreu S3rote 51t fprechen, meldjeg er geben mcrbe: „bag 23rot, meldjeg ich geben merbe, ift mein ^deifd) für bag Sebeu ber Seit. 'Sa ftritteii bie $ubeit itittereiitaitber ttnb fpracC)eit: Sie famt biefer ttn§ fein $leifd) p effeu geben? Sefng aber fprad) 511 ihnen: Sahrlidj, maljrlich, ich fage einh: menit if)r bag f^leifd) beg SDJeitfdjem fofpteg nicht effett ttnb fein 231ut ttid)t trinfeit merbet, fo merbet iljr bag £ebcu nicht in eitdj f)aben. Ser mein $leifdj ifjt ttnb mein 231ut trinft, ber tjat bag einige Sebeu 1111b idj mcrbe ifjit anfermecfeit ant jüngften Sage. Senn mein ^leifd) ift maf)rf)aft eine ©peifc ttitb mein 231ut ift matjrfjaft ein Srattf. Ser mein $(eifd) ifjt ttnb mein 23(ut trinft, bleibt in mir 1111b id) iit ilpt."
Glicht mafjr, mie flar finb biefe Sorte! Ser Ipeilattb fanb jeboch feinen ©tauben nicht bloh bei beit $ubett, fottberit auch bet nielen feiner jünger, meldjc ihn infolge beffeit üerliefjett ttnb nicht mehr mit ifjnt manbetten
Sropbent f)at ber ^eilattb nichtg miberrufen, foitbern fid) fogar ait feine Slpoftel mit ber ^rage gemettbet, ob and) fie ifjtt üerlaffen mollett. 3nt Flamen aller legte betrug bag einig benfmitrbige 23efenittnig ab: „Sofjin follen mir gehen; Sn fjaft Sorte beg einigen Sebettg; bentt mir haben geglaubt ttnb be= fattnt, bafj Sit ©fjriftug, ©olpt ©oteg bift."
@0 betrug mie bag gefamtc chriftlich ge= morbette ÜJceufdjengefchlecht ging mit il)m ttnb rief Qefug non 9iapreth 51t: „Sir glauben, mag Sn gefagt unb öerljeifjen haft!" Unb moljer biefer ©lattbe au eine fo unbegreifliche Sehre ? Sie Slntmort barattf ift leicht: Seil berjettige, ber bieg alleg notlbradjt
l)at, feilt blofjer SOlenfd), fonbent pgleid) tnahrer ©ott ift, bemiefeu bttrd) fein gattpg Sebeit, bttrch bie gattge Seltgefdjidjte, meldje man einfach umftiirjen mitfjte, metttt man feine ©ottheit leugnen molite
Zubern entflicht biefer ©lattbe einem uitoer= tilgbaren Söebiirfuiffe beg menfd)licheit ©eifteg ttttb
1 Sol,. 6, 52. ff.
^lerjettg, beffeit furje ©rläuteritng ben britten oben oerfprodjeneit Verneig augmacht.
Sief int menfchlidjen Ipergeu ift bag iöemitfjtfeiit nom Safein eitteg perfönlicheit ©otteg eingefchriebeu. Siefeg 23emnjjtfeiu famt jpuar nerbititfelt, jeboch n^e auggetilgt merben. $11 Seiten einer größeren üftot erhebt ber üüleitfch uumiHfürlich feine tpänbe pm ^immel empor ttitb feufjt um Abhilfe, $a, ber äRettfd) nerlaugt, feinen ©ott in ber 9?äl)e p haben, um p ihm fontiiteit, nor ihm fein .fperj attggief3en, non ihm Sroft unb tpilfe erlangen 51t föniteu. Sag finb beim bie Sentpcl, bie Slltäre 1111b bie ©ötjeit ber Reiben aubereg, a(g ein lauter 9tuf ber 93?enfd)heit nach ber sJMl)e ©otteg? Sagfelbe bemeift auch ‘3er Sentpel ber ^fraeliteu mit feinem ©ottegbienfte.
Unb ©ott ift biefettt tpersengmunfche ber üötenfcfp heit immer eittgegeugefomnteit. 3nt ijkrabiefe oer= fehrte er fidjtbar mit beit idenfchen, er oerfehrte mit ben Patriarchen ttnb Propheten, er lieh fi<h 'n ^er ©tiftgljiitte uitb fpiiter im Scmpel p ^erufalent auf eilte geheintitigüolle Seife ttieber. Soch biefe ÜRäfje genügte ben frommen Öfraeliteit noch nicht, fie fetteten nach einer uoch gröberen Offenbarung.
©ott erhörte biefeg ©ettfjen. Ser ©olju ©otteg ift ÜDiettfd) gemorben unb maubelte bttrd) 33 Saljre itt ÜJleiifcheugeftalt in Paleftina Sag $olf ging ihm nach, brängte fi<h utn ihn, fgu9 an feinen Sippen unb fitd)te itt jeber 91ot bei ihm Abhilfe. Ser |)eilanb mitfjte pttt Skter pritdfeljreit. Sirb nun bie (Srbe feiner fegcug' ttitb erbarmunggoolleit ©egeitmart beraubt? ©ollen bie ©hüfteuüöller fchlechter barau fein, alg bie ftfraelitett? 9ieiit, ber £>eilaub molite auf eine fid)tbare, meint auch geheintnigoolle 9(rt unb Seife bei uitg bleiben: er fetjte bag allerheiligfte Sdltarg-faframeut ein. Sir miffen nun, mo er, unfer ©ott unb £>cilaitb, perföitlich gegenmärtig ift, 100 mir ihn fiitbeit, anbeteit ttttb bitten fönneit. Sie iitnerfte ©ehitfucht unfereu fierjeng ift oolllomnten befriebigt ttttb eben begljalb ift uitg ber ©laube an bag grofje ©eheimitig nicht blofj leicht, fottberit füf) ttnb troftootl.
2.	Die heilige iüomtnnttion.
Surch feine ©egeitmart unter ber Sörotgeftalt molite ber .fteilaub ttod) einen gait§ befottbereit S^ed erreichen. Heber biefen S^ed belehrt ttng bie iBrot-geftalt felbft. Sie bag 33rot bent Körper pr Nahrung
bient itnb il)in baS Sebeit erhält, jo fotl and) biefcS ©afranteitt uitferer ©eele jur Valjrung bienen uitb iljr baS Sebeit ber ©nabe erhalten.
Sie ©eele l)at nämlich neben bem natürlichen noch E'11 9ail(i Ullb gar übernatürliches Sebeit, baS Nebelt ber ©nabe, meldjeS jur ©rreidjititg beS ©ttb= oieleS, ber	einigen	©eligfeit, unumgänglich	notmeubig
ift.	SiefeS	Seben	luirb burd) bie ^eilige	Saufe in
ber ©cele gritnbgelegt unb, falls es bnrc£) eine Sobfiittbe nerloren gegangen ift, burch baS Vuj3= faframcnt mieber hergefteüt.
SBeil	biefe	beibeit ©aframeitte bem	SDfeitfdjeu
ein	Anrecht auf	jene mirffamen ©naben	oerleiheu,
meldjc gitr Schaltung bicfeS SebeitS notmeubig finb, fo ift eine neue ^pilfe jnr ©rl)altnitg biefeS SebeitS nicht unumgänglich notmeubig. SBeun mir jebod) bie großen ©efaljrett, bie öerfd)iebeueu Verfügungen unb Verführungen inS 21uge faffeu, mie fie in ber ©e= gcnmart aUju zahlreich finb unb überall augetroffen merbcit, fo biirfte mtS beuuod) eine fchr begrünbete $urd)t befdjleidjeu, baff mir biefeS ©nabenleben ocr-licreit föititten. $a, burd) bie tägliche, redjt traurige Erfahrung mirb uitfere gurdjt itod) gefteigert. D, mie oiele leiben ®d)iffbrud), mie oiele merbeit ooit ücrfdji ebenen Seibenfdjaftcn hiM9eriffclt> übertreten bie ©ebote ©otteS in miditigeit fünften, oerlierett baS ©uabeulebeit itnb laufen ©efaljr, emig jugrunbe jtt gehen!
Siefetn Utbel l)at ber Ipeilaub abgeholfen, ©r beforgte uns eine gaitj himm^fbhc Nahrung mit ber bcfottbern ßraft, baS ©nabenleben in mtS jit bemahren, meitcr §tt entmidelu, bie fleiiteren ©ebredjeu §u heilen unb uns fogar mit $reube ju erfüllen. Siefe 9fat)= ntng ift bie heilige ©udjariftie.
Vebettfe, mie bie heilige ©udjariftie als ©eelem nahntng pnt ©nabenleben ber ©eele nüjjlich, ja not= mcitbig ift. Ser Stufen ber ©udjariftie für bie ©eele mirb ähnlich fein bem Stufen ber materiellen 9M)s ntng für ben Körper. Sic ©aframeitte finb ja duffere Reichen ber inneren ©nabe.
Sie materielle Nahrung erhält baS Seben bcS Körpers unb bemaljrt eS oont Sobe; bie ©uchariftie hingegen mirb baS Sebeit ber ©eele erhalten unb ootn Verfnfte bemahren. Ser |ieilanb felbft hat uitS bieS beteuert, ©agte er beim itid)t:1 „Söenn ihr
1 3M- 6.
baS OÜeifd) beS ÜDlettfdjeitfohueS nid)t effen, feilt Vlut itidit triufeit merbet, merbet iljr baS Sebeit nicht iit euch haben. 2Ber mein fjleifd) ifft uitb mein Vlut triuft, ber hat baS einige Seben." Sllfo oljne ©ud)a= riftie Verluft beS ©nabettlebenS, burch bie ©uchariftie Vemahrmtg beffelbeit.
Sie Nahrung eutmicfelt ferner baS förderliche Seben bis jtt ben ©rennen, bie ben einzelnen fördern burd) bie jftatitr gezogen finb; fomit mirb auch bie ©udjariftie baS ©itabcnlebeu entmidelu, ttttb gtoar ohne ©reitjen, ba ja baS innere Seben feine ©rengeit fennt. SieS gefdjieht burd) Vermehrung ber heiligntadjeitbeit ©nabe unb burch ein gröfjereS Siebesfeuer, meines eben burch bie ©uchariftie mehr unb mehr entflammt mirb. Uitb benterfeu mir uidjt im täglichen Seben, bah eine heilige Siebe in ben Iperjeit berjettigeit brennt, toeldje bie ©udjariftie öfter emdfaitgen, bafš biefelben im ©lanbett, itt ber Semut, 2lufrid)tigfeit, ©ebitlb, Vädjftettliebe, Pflichterfüllung tagtäglid) §uitehmeit?
Sie Nahrung erfetjt bie burd) bie Slrbeit anf= geriebenen Kräfte. SieS gefdjiefjt and) burch bie ©ud)a= riftie iit begttg auf baS ©eelenlebeit. SaS ©itaben= leben faitit jmar nicht ftufenmeife abnehmett, aber feine SSärttte, feine ßraftäufferuug, fein ©influff auf bie ^Betätigung faitit abnehmen. Sabttrd) nimmt ab ber ©ifer, merbeit bie Sugeitbeit feltetter, matter, unooHfommener. $n ben täglichen ®ämdfen mit beit Seibeitfdjafteit faittt man oermuubet merbeit, er= utübett, oiele läßliche ©iiitbett begehen. Sie ©ttd)a= riftie als ©eelcnfdeife ftärft bie erfdjlaffteit Kräfte, erneuert mieber baS fetter ber Siebe unb löfdjt aus bie ÜJfafel ber läf3lid)en ©iiitbett, teils unmittelbar burch fid) als auch burd) ülnfadjttng ber Siebe, iit meldjer bie Verabfdjeuung ber läjflidjett ©üttben eim gefdjloffett ift.
Ser ©ebrauch ber Nahrung ift mit einem ©e= ttitffe oerbttnben, oerurfacht ^nfriebeitheit unb $reube. Stud) bie ©uchariftie erzeugt geiftige $reube, eine innere gitfriebeuheit, eine gemiffe Weiterleit unb Veruhigung beS ©emitteS. Siefe greube ermädjft aus bem Vemufjt= feilt ber innigften Vereinigung mit SefuS, aus ben Slfteit ber Siebe, ber Eingabe, ber Saitfbarfeit, beS ©laubcitS. SeShalb mufft btt bidj recht fehr bemühen, mit |>ilfe ber neuentfachten Siebe biefe Stfte tatfädj* lieh jit crioedeu. VJergtt träge ift, oielleidjt redjt ober=
fläcplidj, redjt §erftrent, an bic täglicpcn 2(rbeiteit gang pingegebeit, aitpättgticp an oerfcpiebeite Seibenfcpaften, ber mirb bie Smetibe ber Kommunion nidjt mapr* neunten, fottbern er mirb gauj leer unb trodcn bleiben.
Sa, fogar auf bett Körper beput fid) ber ©iit* fluB ber peiligeit Kommunion ans. 3mtäcpft it)irb bie böfe 23egierlidjfeit gebämpft. ®ie ®omntuitioti bemaprt unž ja t»or Xobjiinben, meldje pmeift eine Solge ber 23egier(icpfeit fitib; jomit muß in it)r eine befonbere ®raft jur Ueberminbitng ber 23egierlicpfeit ittnemopneit. ®aittt tüiffen mir, mie ob ber innigften ^Bereinigung ber Seele mit bem Seibe bie Seelen* gnftänbe, mie $reube, Iraner, gorit, Septtfucpt, attcp anf beit Körper unb feilte Xätigfeit einmirfen. üftun mirb bitrcp bie peilige Kommunion iit ber Seele ein peiligež SiebeSfeiter augejüitbet, 21fte ber Eingabe, ber Biene, ber SDemut, ber Slnbetung, bež tpaffež gegen bie Sitttbe merbeit ermedt: mirb beitn biefež Seelenleben nic^t and) auf bett Körper einmirfen nttb ber böjeti 23egierlid)feit immer ntepr ipre innere Sraft beitepmett? Ueberbiež fomntt burdj bie peilige Kommunion ber £>eilanb in nufer |>erj, er oereinigt fidb) anf baž innigfte mit unž, nufer Seib mirb gleidjfatit feilt Seib: mirb er infolge beffen für unferen £eib nidjt eine größere fjürforge tragen unb ipu oor äußerer Siinbe bemaprett? Unb in ber Xat, maž fepeit mir im täglicpeu Seben? 'Sie pei* lige ®eitfcppeit blüpt bort, mo bie fjeilige Kommunion oft empfangen mirb, üermelft bort, mo biefelbe nie ober feiten empfangen mirb.
Sebodj uicpt blofj ju ßebgeiteit mirft bie peilige Kommunion auf beit Körper, foitbent fogar nacp bettt Xobe. 2)er |>eilanb beteuerte aužbritcflicp, er merbe biejenigeit oom £obe aufermecfeit, melcfje fein Sleifcp genießen merben. $ier ift gebaut bie glorreiche 21ttf* erftepung, §tt meldjer bie heilige Kommunion ein be* fouberež 2litrecpt erteilt. Diež mirb uitž flar eilt* leuchten, menn mir bebettfett, baf? unž bie heilige Kommunion baž ©nabettlebeit erhält uitb fomit jur eitblicpen 23eparrlidjfeit mefentücp Saburcp mirb eben bie glorreiche 21uferftepuitg augebahnt. Sa, auž beit Sßorteit bež |>eilattbež föitttteit mir fcplieheit, bie heilige Kommunion üerleipe unž ein befottberež 21m reiht auf befonbere Unterftü^ititgeit, baff mir p einer glorreichen 21uferftehuitg gelangen, melcbje mir opne biefelbe uicpt erlangen mürben. Ueberbiež ift ež ber
Speife eigentümlich, baž Sebeit biž pr pöcpfteit Stufe p eittmicfeln. Snfolge beffen föitncu mir behaupten, bie heilige ©udjariftie alž überitatürlid^e Speife merbe baž übernatürliche Seben bež Seibež biž jur tjöchfteit ©ntmicfliiitgžftufe bringen, meldje eben in ber glor* reichen 21uferftepung uitb ber barauf folgeitbeit pimnt* lifcpeu iBerflärung beftept.
2£ie baufbar müffen mir bem |jeilaitbe für bic 21uorbitiing ber peiligeit Soiitminiioit fein! 2öie Diele ©naben unb ©abeit für Seele unb Seib, für bie 3eit unb ©migfeit fiitb in berfelben aufgepänft! 9iuit, füllen mir unž nidjt bciitüpeit, biefer ^üde ber ©naben teilpaftig 51t merben?
3.	Brr häufige (Empfang ber pl. ßommuniott.
21už beit bargelegten Sd’iicpteit ber peiligeit ®om* mintioit müffen mir bett Schluß giepett, baß ber ©mpfatig ber peiligeit Kommunion für alle fepr not* meubig fei, beitn opne biefelbe föitnteit mir iit beit Sßerpältniffen, iit beiten mir befonberž peittgutage leben, baž ©itabeitleben uiept bemapren. SDežpalb merben mir fdjon bitrdp eine georbitete Selbftliebe 51111t ©ntpfange ber peiligeit Kommunion gebrängt. 28er biefež gur ©rpaltuug bež ©iiabettlebenž fepr not* menbige Mittel oeruacpläffigt, ober gar oerfepmäpt, ift fein eigener geiub unb bemeift, bah er für fei»1 Seeleitpeil unb für baž gange ©rlofungžmerf feilten Sinn pabe. gubeiu ift ež flar, bah io *>er 23erttadj* läffigung uitb 23erfdjmäpuitg biefer pocppeiligeit ©na* beumittel gugleirf) eine arge 23eleibigitng bež £ei= laitbež liege.
®iefer Siiitbett, biefer Uitbaufbarfeit moden unb biirfeit mir unž niept fcpulbig ntacpeit; bežpalb moden mir bie peilige ßontmuitiott gern unb mit einem peiligeit Verlangen empfangen, ülutt, mie oft?
lieber bie $äufigfeit ber peiligen ßommituioit pat ber £>eilattb itidEjtž beftimmt. 28ir pabett jeboep ein ^irepettgefep, nacp melcpem jeber ©prift menig* ftenž einmal im Sapre, unb jmar gur Dftergeit, bic peilige Kommunion empfangen muß, fadž er alž ®atpolif gelten mid. 28er biefež ©ebot partnäefig ttttb mit 23orfatj oeruacpläffigt, bem fann bie fircplidje ©emeinfdjaft uitb nacp betn Xobe baž firdjlicpe 23e* gr0bniž oermeigert merben.
Sn biefem ©ebote, befonberž iit biefetn menigftett mirb unž jeboep ein grofjež ©lenb bež üRenfcpeitg
fdjlecfjteS nor Singen geführt. SBie blittb fiir ttttfer ©eeleuljeil itiib mie eiitfidjtSloS fiir uitfer maljreS 2Bot)t miiffen mir fein, menit ttttS bie Strebe unter Slnbrofjung non groffett ©trafen befehlen ntitff, menigfteitS eiu= mal int Saljre bie ©udjariftie ju empfangen. Sit Slubetradjt ber ©iiter ltamlid), bie itn§ burd) bie tjeilige Kommunion mitgeteilt merben, möchten mir ermarten, bie ©fjrifteu merbett fo oft als utöglidj, alle ©outt' unb Feiertage, ja, oielleidjt tiigtidj ju ut STifdje bež £errn fomnten. 2lber nein! ®er jäljtlidje cttt= malige ©mpfattg muff ftreng befohlen merbett.
353irb ber einmalige ©mpfaitg ttttS genügen? 9teiit, unb abermals nein! Uitfer lebettbige ©lattbe brängt ltuS ju einem fetjr häufigen ©ntpfattg, um ber groffett ©tiabeit redjt Ijiittfig uttb reidjlidj tei(= Ijaftig ju merben. Regelt ber ©efäfjrlidjfeit uttferer Beitlage fjat ber Ijcilige Bater attt 10. ‘Sejember 1905 fogar eitt |)irtenfd)reiben erlaffett. itt meldjeut er alle jtt einer häufigen, mödjeittlidjen, ja fogar täglichen Kommunion einlabet. 3llQfeidC) erläutert er uns and) bie Bebiitgiiugcit, unter betten eilte Ijättfige ®ontntnuion juläffig ift. Berueljmeit mir biefelbett!
$er tjeilige SSater fdjreibt 1. „®ie l)äitfigc unb täglidje ®omttiituioit fott, meil oott ©Ijrifto bettt ^errn unb ber fatljolijdjeti ®irdje bringenb gemiinfdjt, aHett ©fjriftgläitbigeit jebeS BattgeS uttb jebeS ©taitbeS ge= ftattet fein, fo baff ltieittattb, ber int ©taube ber ©nabe uttb in richtiger ttttb frommer ?(bfidjt jttm fjeiligett £ifd)e geljett mill, bauott abgeljalteu merben fatttt. “
|)ier merben brei fünfte angegeben: a) ©fjriftuS uttb bie föirdje miiitfdjeit bie Ijäufige, ja, bie täglidje Kommunion, b) fie folX geftattet feitt allen ©fjrift= gläubigen jebeS BattgeS ttttb jebeö ©tanbeS; c) als S3ebingitttg mirb nichts attbereS geforbert als ber ©taub ber ©ttabe ttttb eine richtige uttb fromme Mfidjt.
2)er ©taub ber ©nabe mirb erforbert, meil bie fjeilige Kommunion als geiftige ftfafjrttttg baS Sebetx ber ©eele oorauSfept, betttt eS liegt itt ber üftatur ber 9lafjritug, baff fie baS Sebett nidjt gibt, fonbent baS oorfjaitbette Sebett erfjält uttb förbert. Bum ©taube ber ©ttabe muff nodj bie richtige Vlbfidjt fjiiijiifommeit. äBoritt beftefjt betttx biefe richtige 21b= fic^t ? j£er fjeilige Bater erflärt fie mit folgenben Söorteit:
2. „Sie richtige Slbfidjt aber ift bann oorfjaitbeit, meint ntaitu jititt Xifdj bež ^ernt geljt itidjt ans bloffer ©emoljitljeit ober ©itelfeit ober meufdjlidjeit 9tiicffidjten, foitbertt um ©ott ju gefalleit, iljnt burd) bie Siebe ettger fidj ju oerbinbeu uttb mittels biefer güttlidjeu SRebijiu bie ©djmädjett unb |5ef)ler ber ©eele ju fjeilett."
2Bie leidjt, mie liatiirlid) xtttb febftoerftäitblicf) fittb biefe 23ebingxxitgeit jur ©rlaubtfjeit einer fjäufigett, ja, fogar täglidjett Kommunion! ©S ift ganj felbft= oerftäitblic^, baff matt jtt biefer ^eiligen £>anblnitg ttid)t attS bloßer ©emoljitljeit ober ©itelfeit ober meitfdjtidjeit 9iitdfid)teit geljett bitrfe, foitbertt non ber 2lbfidjt getragen merben ntüffe, ber itt ber ®om= ntuition augeboteneit Bmiidjte teilhaftig jtt merbett, meldje itt einer innigeren Bereinigung mit ©ott burd) Bermefjrittig beS ©uabenlebeitS uttb ber Siebe uttb in ber Teilung nuferer täglidjett ©djmadjljeiten beftefjen. 2£ie mettig mirb für bie Ijäufige, für bie tägliche Kommunion oerlangt! SSirb betttt für eine einmalige im Safjre mettiger oerlaugt? 9teiit! Slber, fittb beim läfflidjc ©iinbett fein |)ittberitis fiir ein Ijäufige, für bie täglidje Kommunion? §ören mir bariiber beit heiligen Bater! ©r fdjreibt:
3. Söeitit eS fdjonfefjrgitt ift, baff biejetxigeit, meld)e häxxfig ttttb täglidh fommuitijiereit, oott läßlichen ©iiti-beit, menigfteitS oott beit gattj freimilligett ttitb oott ber 2(itl)ättglid)feit ait biefelbett, frei feien, fo genügt es itidjtS= beftoiueitiger, baff fie oott fdjmerett ©iinbett frei fittb ttttb beit Borfatj fjaben, in Bufuttft nicht fdjtoer ju füttbigen. Sft biefer aufrichtige Borfatj oorljattbeit, fo ift er nidjt anberS möglid), als baff fxch bie täg= lid) ^oiiimititijiereitbett andh ooit bett läfflidjeu @ün= bett uttb ber 2lnljäitglicf)feit ait biefelben admäljlid) loSntadjctt."
$iefe SBorte beS Ijeiligett BaterS fittb flar. S^ei= heit oott läfflid)eu ©iinbett unb oott ber Stnljäitglid^ feit att biefelbett ift ermiinfdjt, jeboch xxidht geforbert. äBarum nicht ? Söeil baS Borfjattbenfein oott lä^= liehen ©itttbeit unb ber Slitljäuglidjfeit ait biefelbett mit beut Sebett ber ©nabe befteljen fatttt, fomit andh eine Bermefjruttg ber ©ttabe nicht auSfi^liept, metttt and) oielleidjt baS SLRah ber Bermefjrung minbert. liefen ©c^abett miirbett befonberS bie gattj freitoilligen früher, ober gar jur ber fjl. Kommunion be= gatigeitett läfflidjeit ©iinbett bemirfen. ©S ift jebodj
5u ßoffcu, baß fid) bie ©läitbigcit in ®raft bcr ßeiligen Kommunion weuigftem? allmäßlicß oon gnug frei willigen (äfjlicßen ©ünbeit nnb non einer bewußten 21nßäuglid)feit an biefelbeit losutacßen werben.
©š wäre fontit gaii5 oerfeßlt, 511 erwarten ober gar 51t oerlangen, fßerfoneit, bie 511111 Xifcße Dež 5pcrnt oft, üielleicßt täglid) ßiigutreten, werben allfogleid) alle, gar ade, and) bie geringften $eßler oblegen; 5itttäcßft wirb fid) bie ®raft bcr ©udjariftie barin bc= wäßreit, baf) biefelbeit feine Xobfiinben begehen, we= nigftenS nidjt iit ber Siegel nnb nid)t oft. £roß bcr änderen $eßler mtb ©cßwacßßeiteu faittt ba§ innere ©uabeitlebeu nidjt nur befielen, fonbcrn and) 5ittteßiiten, beim bie ©nabe oerleißt ja nicf)t bie Seid)^ tigfeit 1111b $ertigfcit §ur Vefämpfuug ber fycl)ler nnb 51111t Xugenbtebeu, fonbcrn bie SJiöglicßfeit, baß man bnrd) Eampf mtb Slbtötnug int Xugenblebeit 5imef)tneit faitn.
333ie troftootC ift biefe Seßre fiir ititš arme ©rbem pilger! Sllfo nur feine 5£obfüube am ©ewiffen mtb beit Vorfaß, feine Xobfiiitbe begeßett 511 wollen, mtb in biefer SSerfaffung faitnft bn beim 'J'ifdtc bež Ferrit täglid) erfcßeiueit. Slber neben einer folgen ®eifte§= oerfaffnng wirb wotjl eine gang befonbere Vorberei= tuitg notwenbig fein? V3a§ fagt baooit ber ßeilige Skater? £)öreit wir!
4.	„25a bie ©aframente be§ neuen Vmtbe§, obfd)on bnrd) bie ißneit imtemoßnenbe Sraft au 1111b für fid) wirfenb, eine 11111 fo gröf3ere Söirfmtg ßeroor= bringen, je beffer ber ©ntpfänger oorbcreitct ift, fo muf) gcforgt werben, baf) ber ßeiligen Kommunion eine eifrige Vorbereitung oorau3geße mtb eine ent' fprecßeube 2)anffagung folge, wie bie§ eineö jebeit Kräfte, Verßältniffe mtb Obliegenheiten erlauben."
2>er heilige Vater erinnert au bie SEßirffantfeit ber heiligen ©aframente: fie wirfen nämlich bureß bie ihnen innewoßnenbe Straft ohne Siücfficßt auf beit ©ntp^ fäitger ober ©peuber; ba3 SDlaß ber SÖirfmtg hängt jebod) üon ber Vorbereitung be§ ©inpfäuger» ab. SBer 5itnt ©cßöpfeu be§ SBaffer? nur ein flciueš ©efäfj mitbriugt, wirb nur eine geringe SJienge SSaffer nach £>aitfe tragen; wer mit einem großen ©efäße fotnntt, wirb eine große Vfeitge fd)üpfcit fömten. ©benfo ift eS mit bem ÜDiajje ber ©naben, bie mau am? bcr heiligen ftommuniou mitneßmeii wirb. ®e?l)alb fiitb außer bem $reifciit oon Xobfiinben uub außer bem
Vorfaße, feine 2wbfitiibe 511 begehen, aitch eine eifrige Vorbereitung nnb 25attffagung fel)r notwenbig. 25er ©mpfäitger folt eben fein .jpeq sur ^römmigfeit am regen, er foll bie Slfte bež ©lanbeitš, ber 25emut, bcr £iebc, be§ Verlangend, ber Siene erweefen; be= fouberS alle lößlicßeit ©ünbeit nnb bie Slnßänglicßfeit an biefelbeit foll er bereuen 1111b oerabfeßeuett, beim nur aldbaitu werben fie nadjgelaffeit uitb wirb bie ©eele befähigt fein, mehr ©naben 51t empfangen.
Sllfo eine eifrige Vorbereitung nnb 25aitffagmtg finb feßr notwenbig. 2Ber ol)ue alle Vorbereitung 5unt Xifrße bed Iperrn ßingutreten wollte, würbe burd) biefcit SQiattgel an gebiißrenber ©ßrfurd)t eine täf)lid)e ©iiitbe begehen. 25iefe Vorbereitung mtb SDaitf= faguitg jebod) füllen ben Straften, Verßältniffen nnb Obliegenheiten eiltet jebeu eutfpreeßen. SJicßr wirb gc= forbert 001t ijSrieftern, 001t Drbendperfoiten, bann 001t folgen, welcße mehr Veit haben, ald 001t Vebienfte= teu, oon einer .Spaitdfrau, 0011 einem einfachen Arbeiter, weld)e nicht nie! Veit 5ttr Verfügung ßabeit. Vei fold)eit würben eine fitrje Vorbereitung nnb einige iüRiunten 25auffagitug genügen; fie föititteit ja untern wegd 1111b bei ihren Arbeiten au beit lieben .^>ei= laitb benfeu. Sa, bei gaits einfachen ©laubigen, welcße nicht oiel beten föititett, würbe feßon bie Ve= müßmtg genügen, fiel) orbeittlicß unb anftänbig, wie ber ©laitbe ed oerlaugt, 51t benefjmeit.
Sind allen biefeit leichten ©rforberniffeit ift er-fießtlid), baf) eiu häufiger, ja, ein täglicher ©mpfaitg ber heiligen Stommuuion feßr leicht gemad)t werben famt. Sin welcße Siorm foll man fid) bei ber öfteren nnb täglichen Kommunion halten ? Sind) barauf aut= wortet ber ßeilige Vater, inbem er feßreibt:
5.	„25amit bie ßäufige unb tägliche föommm itiou mit größerer Sllitgßeit gefißeße unb oerbienft= lid)er fei, fo foll ber Siat bed Veidjtüaterd eingeßolt werben."
Sllfo bcineit Veidjtoater fottft btt mit Siat fragen, bamit ntöglicßc ©elbfttäufcßmtgen mtb ©nteßruugen oed SUlerßeiligften ßiutaugeßalteu werben. 25er Vcicßt= oater wirb uaeß ben eben erflärten Siegeln eutfcßeibeit nnb bir reeßt gern aud) bie tägliche Siommmtion erlauben, ja, bid) fogar bagn brättgeit, Wenn in bei= nem ^erjeit bie oont ^eiligen Vater wenigftem? bie auf bad geriugfte SJfaß befeßränfteu Vorbebittgungen oorßanbeu fiub.
Sdjluft.
©eliebte iit (Sfyrifto! Jubent id} end) einige iöetüeife für bic 23Sa^rf)eit bcr tjeiligen ©udjariftie uttb bie reichlichen Jritd)te ber ^eiligen Kommunion in alter ®ürje auSeinanbergetegt (jnbe, tjatte id) bic Slbfidjt, eud) für bie briitgeube ©inlabmtg beS £>ei= ligen SJaterS ju einer häufigen, ja, täglichen heiligen Äontmituiou Dorjubereiten. SBerbet ifjr luoljt bcr (£in= labuitg Jolge leiften?
$aS SBort beS ©tetloertreterS ßljrifti ergebt an alle: an bic Tratten nttb Jungfrauen, aber audj an alle üMttner uitb Jünglinge aller ©tänbe, bie ften nicht ausgenommen.
©eliebte in Sfjrifto! Sie ©efaljren für beit ©laubeit unb für baS fittlidje Sebeit fiitb groß; oiele, Diele Ijabeit fidf betören taffen, betören bitrcl) eine falfdje, lügenhafte SBiffenfdjaft unb haben ihre ©eele Dcrloreit, ihren ©ott oerloreu nnb luerbeit and) if)re ©migfeit üerlicrcit.
3urüd jum ©tauben, 51t einem Sebeu nad) bent ©laitben! Ser SBcg ba§u ift baS ©ebet, ber fountägige ©otteSbieuft unb ber ©mpfaitg ber @a= framente, ganj befonberS ber ©ndjariftie, biefeS ©a= framcuteS ber Siebe nnb beS ©laubeitS. Slineit. Saibadj am SleujahrStage, beit 1. Jänner 1910.
f Jlntoit Bonaventura
4.
Jaftcinmniiiat für bic Sitilmchcr Siigcfc.
Zufolge ©eitefjmigung beS Stpoftolifd^eu ©tuhleS Dom 14. Juni 1906 fattu ich für bic Saibadjer Siojefe mehrere Stachfid)teit Dom allgemeinen fird)lid)eit Jaftem geböte auch für baS laufenbe Jahr jugeftehen.
©S ha^en bentitadj bie ©laubigen ber Saibadjer Siojefe in betreff biefeS ^irdjeitgeboteS in biefetn Jahre ÜRachftehettbeS 511 beobachten:
I. (Eigentliche ftrcitge Safttage, ö. h- (Inge, anbenen ber ©cnnft non JFleifdjfpeifcn ncrbotett unb nur einmalige Sättigung erlaubt ift, fiitb folgenbe:
1. Ser Slfd)ernütttuod) uitb bie brei leiden Sage ber Äarmodie.
2. Sie Jreitage ber oier^igtagigen Jafteit= unb ber 3lboent§eit.
3. Sie SOtittmoche, Jreitagc unb ©amStage bcr duatemberseiten.
4. Sie $8orabeube oor ^Sfingfteit, $etri unb ifßauli, 9Dtariä=^>immelfahrt, SWerheiligeit, Uubeflecfte ©lttpfättgttiS SJcariä unb 2öeil)nachteit.
II. Safttage mit einigen llacftftdjtcu, b. I). öüage, an bcncit juiar nur einmalige Sättigung, öodj ju iHittag ber ©enuft noit Slcildjljicilctt erlaubt i)t:
1. Stile übrigen Sage ber oier^igtägigeit Jaften-jeit, ausgenommen bie ©onntage.
2. Sie SJtitttuodje ber Slboentjeit.
III. 3U)ftinenjtagc, b. I). (Tage, au beiten ber (ßcmifj nott Slcifd)lj)ci|cn nerboteu, bie mehrmalige Sättigung jebodj erlaubt ilt:
Sille übrigen Jreitage beS Jal)reS.
IV. 3ln bcu oben (I unb III) genannten Safttagen ift febod) bcr Slcifchgcnuft erlaubt:
1. Jiir bic gause Siö^efe, fo oft ein gebotener firdflidjer Jeiertag auf einen ber früher genannten Slbftiuenjtage fällt.
2. Jür einj eine Orte, luenn baS Je ft beS ÄirdieitpatronS feierlich begangen unb fo oft bafelbft ein Jahrmarft abgeljalteit luirb. (SSiele Pfarren be= ftef)en anS mehreren üoit eiitanber entfernten Orten: ba gilt bie SiSpeitfe nicht für bie gaitje Pfarre, fonberu nur für jene Orte, an beiten beS SJtarfteS megeit baS 3ufammenftrömen üoit SJtenfd)en ftattfinbet.)
3. Jiir ei n § eine jßerfoneu:
Ser ©eiutft ooit Jleifdjfpeifeit ift erlaubt au allen Sagen beS JafjreS beit Slrbeitern in beit S3erg= tuerfeit nnb Jabriten, beit ©ifeiibahn=Äonbufteureu, beu Sieifeiibeu, bie auf beit 33ahnftationeu fpeifeit inüffen; beujeitigeu meld)e fiel) jur ^perfteCCitug ber ©efuubheit iit S3äberit aufhalten, mit ihren S(uge= hörigen uitb ihrer Sieuerfd)aft; beitjenigeit, toelche in ©afthäufern ihre ßoft nehmen müffeit, uitb luelche ooit aubereu abhängig fiel) Jafteufpeifeu nicht üer= fchaffeu fönneit.
V. SC it allen Jafri uitb 31 b ft iit eit stagen ift nicht nur ber ©ebraud) Don ©chmalj, fonberu auch Don Sierfett §itr S3ereitung üou Jafteufpeifeu erlaubt.
VI.	31 it Safttagen fotu i e ait @oitit = tagen tu ä t) r e n b ber öierjigtägigeit $ a ft e it = § ei t ift ber ©emtf) non $ifdj' nnb $teifd)fpeifen bet einer nnb berfetben 9Jiat)(jeit uidft erlaubt.
953a§ ba§ 9tad)tmat)t ber jum Seite bi§pen* fierten gafttage anbetangt, fo bitte nnb tminfche id), baf? man beim felbeit Orteifdj nicht genieße, bod) geftatte idj ber bisherigen @emot)nt)eit gemäß beit ©eitnß üon fyleifclßpeifen beim 9lad)teffen; anžge= nommeit finb bic ^ßriefter, benen es and) nid)t ertaubt ift beim 9iad)tmat)( fjteifdjfnppe ju genießen.
Sttte biefettigen, bie ji d) ber gemährten 9hchfid)ten bebiencit luerben, ermatjite id) jnnt Grrfaße bafiir gute SBerfe ju Herrichten, j. 93. fünfmal baS „93ater
Unfer" nnb „(Segrüfjeft feift bu sDtaria" ben fünf SEBunben ©tjrifti ju ©hren ju beten ober b e it 51 r m e n e i n r e ic£)tic£)e reS 91 t m o f e n ju fßenbe n.
Sie tp e r r e it Pfarrer n it b 93 e i d) t o ä t e r fiitb ermächtiget, i it e i n j e t n e it Ratten einer mirflidjeu üftottoenbigfeit noch tueitergehenbe SiS= peitfen oom Verbote beS ^teifchgenuffeS ju erteiten, aber nicht auf länger atS für ein 3at)r. 953er eine bteibenbe Sispeufe ju bebürfeit glaubt, ha* fid) bieSfattS ait bas fiirftbifdjöftiche Orbinariat ju luenbeu.
f Jlntonius Bonitücntura
giirftbifcfiof.
5chi $ccIfurnoflCi'iiC>. Set gegentoärtige Hirtenbrief foll ben ©laubigen an ben Dom 'Pfarrer ju beftimmenben Sonntagen oorgelefen, jebocf) bie Storlefuug jo eingerichtet werben, baf; bie üblichen nnb in ber 2. Siinobe (<3t)n. II. pg. 34. p) angeorbneten fjnftenprebigten nicht öerßinbert werben.
5.
Konference za 1. 1910.
Za konference bi rad izbral vprašanja času primerna in praktična. Prav ustreglo bi se mi, ko bi gospodje sami nasvetovali kaka vprašanja, o katerih mislijo, naj bi se po škofiji obravnavala.
Letos sem za shod dekanov in za pastoralne konference določil več vprašanj, katera naj se prerešetavajo.
1.	Shod gg. dekanov.
V zmislu naše prve sinode (Syn. pg. 188 sq.) sklicujem shod gg. dekanov v sredo po Veliki noči dne 30. marca ob osmi uri dopoldne v škofijsko palačo.
H konferenci naj pridejo vsi gg. dekani. Ako bi bilo komu zares nemogoče priti, n. pr. radi bolezni, radi onemoglosti, naj za dotično dekanijo izbere namestnika, ki naj se shoda udeleži.
Razen gg. dekanov vabim tudi gg. kanonike arhidijakone, zastopnike obeh kapitljev in predstojnike raznih redov in redovnih hiš.
Prosim, da bi bili vsi udeleženci opoldne moji gostje.
Na tem shodu se bode obravnavalo:
1. Kako bi se vpeljalo delo serafinske ljubezni?
2. Kako naj bi se izpeljeval dekret sv. Očeta Pija X. z dne 20. decembra 1905 o pogostem svetem obhajilu?
3. Kako naj se izvršujejo določbe druge sinode o cerkvenem arhivu (Syn. 11., pg. 147—156, 241—245.)
4. Tretja sinoda.
5. Morebitni predlogi in nasveti.
Za prvo točko pride izvestitelj iz Linča, kjer je to sveto delo vkoreninjeno in razširjeno. Obravnava pa skrb za zanemarjene otroke v zmislu in duhu svete Cerkve.
Za 2. in 3. vprašanje naj se pripravijo vsi gospodje, vendar si bom pa še posebnih izvestiteljev poiskal. O 4. točki bom jaz poročal.
Morebitni nasveti in predlogi bi mi bili jako ljubi. Da bo razprava o njih temeljita in premišljena, naj se mi 14 dni poprej pismeno naznanijo.
2. Pastoralne konference.
Za pastoralne konference določujem naslednja vprašanja:
1. Ali se izpolnjujejo sinodalne določbe za prvo spoved in za prvo sv. obhajilo (Syn. L, pg. 15—20, posebno 17. d. e. in pg. 19. e. f.)?
2. Kako se izdela napoved službenih dohodkov in kako interkalarni račun?
3. Kako bi se v naših cerkvah moglo vpeljati ljudsko petje in nekoliko več koralnega petja (Syn. II., pg. 49—64, posebno pg. 64 1. m.)?
4. Zakaj molimo brevir, kako in kdaj ga moramo moliti ?
5. Reši naj se sledeči casus:
Casus.
Severinus statuit initium emendationis vitae suae male actae per confessionem generalem peccatorum
4*
suorum facere. Praemisit, sicut ipse putat, debitam praeparationem, priusquam auderet ad Sacramentum, tamen non videt in se talem quam optaverat emendationem; nam aliquoties recidit in pristina gravia peccata, et opera satisfactoria poenitentiae satis languide peragit. Tristis considerat conditionem suam et scrupuli ipsi emergunt, quos confessario suo ita apperit:
1. Timeo, ne confessio generalis mea invalida vel sacrilega fuerit propter defectum integritatis, cum species peccatorum infimas et numerum peccatorum praesertim internorum non semper distincte et certe indicaverim.
2. Timeo defectum verae contritionis, cum de peccatis meis maxime propter timorem poenae aeternae dolorem et detestationem habuerim.
Confessarius jubet eum bono animo esse, cum sufficiat confessio peccatorum mortalium, quorum memoria habetur, reliqua peccata in eadem confessione inclusa esse intelliguntur.
Quod dolorem attinet, certum est, non requiri contritionem perfectam sed sufficere attritionem.
Severinum data hac instructione et sacramentali absolutione confessarius in pace dimisit.
Quaeritur 1. Quae sit materia sacramenti poenitentiae.
2. Quae et qualis distinguatur confessionis integritas.
3. Quae integritas requiratur quoad peccatorum species et numerum.
4. Qualis debeat esse dolor iri sacramento poenitentiae.
5.	Sitne certum in sacramento poenitentiae sufficere attritionem.
ö. Estne reincidentia in pristina peccata signum male peractae confessionis.
7.	Rectene confessarius judicaverit.
Prvo vprašanje naj se obravnava samo ustno; drugo naj izdelajo oni gospodje kaplani, ki imajo že konkurz; naj izpolnijo in obraziože formular za napovedi. (Glej: Škof. List, 1898, str. 118 in 164, 1905, str. 30 in 91.) na tretje, četrto in peto vprašanje naj odgovore gospodje po sinodi zavezani, namreč: „scripto respondere obligantur omnes sacerdotes constituti in cura animarum, qui a studiis theologicis absolutis nondum sex annos compleverunt,“ Ker se nekateri gospodje, kt so šesto leto v pastirovanju, te dolžnosti radi otresejo, določim, da so zavezani tudi oni gospodje, ki so pred šestimi leti iz semenišča prišli. Sinoda zahteva naj se konference obično vrše „mense junio vel julio“ ; do konca julija pa še ni nobenega gospoda, o katerem bi se moglo reči „complevit sex annos“.
Opozorim naj le še na sinodalno določbo: „qui venire impeditus fuerit, statim causam scripto pandat suo decano, qui simul cum reliquis actis rem ad Ordi-nariatum deferet, cuius erit diiudicare, num causa sit iusta.“
V Ljubljani, dne 2. januarja 1910.
Anton Bonaventura
knezoškof.
6.
Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1910.
Red za kanonično vizitacijo in birmovanje je točno popisan v knjigi prve sinode od str. 210 do 220. Naj vsak župnik in kaplan vse točno prečita, posebno kar je pisano o botrih (str. 215. num. 293 d.), o promemoriji (str. 217 num. 294) in o katehizaciji v šoli (str. 218. c). Opozarjam na besede: „examen fiat modo catechetico“, in pa na red učencev, kakor sede zapored, in na red tvarine, kakor je red v katekizmu, in sicer tako, da se v vsakem razredu stavijo vprašanja zapored iz vseh poglavij, v kolikor so se do vizitacije obravnavala. V šoli naj se mi izroči zapisnik katehez, kjer naj se tvarina označi z besedo, ne pa samo s številkami vprašanj.
Pisarna naj bo v redu. Raznih knjig in spisov ni treba nositi v mojo sobo; edino promemorija naj me čaka na mizi. Postopam tako-le: pogledam pisarno in arhiv, kjer naj bo vse na svojem prostoru; potem pa mi prinese župnik iz arhiva k mizi knjige in za-
pisnike povrsti, kakor jih naštejem, da jih skupno pregledava, če je vse po škofijskih določilih. Zvečer ne izpovedujem, ker je tedaj pregledovanje arhiva. Tudi naj se na dan birme ne določajo razne druge slovesnosti, n. pr. sprejem v Marijine družbe itd, ker ni mogoče vsega točno izvršiti.
Naj dodam, ut ad mensam victus sit frugalis et moderatus, ut vinum maioris pretii omnino excludatur in ako se pozdrav pri kratkem obedu ne mara opustiti, naj bode prav kratek in umerjen. V manjših župnijah more biti večerja že ob 71/2; prosim naj bo prav navadna in kratka.
Tudi letos opomnim, da z venci, z mlaji in s slavoloki ni treba preveč potratno postopati. Le kaj malega naj se napravi, da ne bo preveč dela, morda nočnega in nerodnega dela in pa nepotrebnih stroškov. Ako hočete kaj žrtvovati, naj se žrtvuje za zavod svetega Stanislava.
Kanonična vizitacija in birmovanje bo letos v nekaterih župnijah ljubljanske okolice in v vseh župni-
jah dekanije Kamniške, Loške in Cerkniške. Litija in Kočevje prideta na vrsto 1. 1911.
Dekaniji
1. De k a n i j a 1 ju b 1 j a n s k e
okolice.
1 Št. Vid v nedeljo 10. aprila.
2. Polje v nedeljo 24. aprila.
3. Rudnik v torek 26. aprila.
4. Ježica v sredo 27. aprila.
5. Črnuče v četrtek 28. aprila.
6. Št. Jakob v petek 29. aprila»
7. Sostro v nedeljo 1. maja.
8. Sv. Katarina v soboto 16. julija.
9. Preska v nedeljo 17. julija.
10. Šmartin v nedeljo 24. julija.
11. Sora v nedeljo 7. avgusta.
2.	Dekanija Kamnik.
12. Kamnik na vnebohod 5. maja.
13. Sela v petek 6. maja
14. Vranja peč v soboto 7. maja.
15. Šmartin v nedeljo 8. maja.
16. Motnik v ponedeljek 9. maja.
17. Špitalič v torek 10. maja.
18. Zgor. Tuhinj v sredo 11. maja.
19. Nevlje v četrtek 12. maja.
20. Mekinje v petek 13. maja.
21. Vodice v četrtek 19- maja.
22. Komenda v nedeljo 22. maja.
23. Tunice v ponedeljek 23. maja.
24. Stranje v torek 24. maja.
25. Gozd v sredo 25. maja.
26. Trzin v soboto 28. maja.
27. Mengeš v nedeljo in ponedeljek 29. in 30. maja.
28. Radomlje v torek 31. maja.
29. Homec v sredo 1. junija.
30. Rova v četrtek 2. junija.
31. Dob v petek 3. junija.
32. Domžale v nedeljo 31. julija.
3.	Dekanija Loka.
33. Stara Loka v nedeljo 5. junija.
34. Št. Lenart v ponedeljek 6. jun.
35. Bukovščica v torek 7. junija.
36. Žabnica v sredo 8. junija.
37. Reteče v četrtek 9. junija.
38. Škofja Loka v nedeljo 19. jun.
39. Trata v ponedeljek 20. junija.
40. Lučine v torek 21. junija.
41. Stara Oselica v sredo 22. junija.
42. Nova Oselica v četrtek 23. jun.
43. Leskovica v petek 24. junija.
44. Poljane v soboto in nedeljo
25.	in 26. junija.
45. Javorje v ponedeljek 27. junija.
46. Selca v torek in sredo 28. in
29.	junija.
47. Dražgoše v četrtek 30. junija.
48. Zalilog v petek 1. julija.
49. Sorica v soboto in nedeljo
2.	in 3. julija.
50. Železniki v ponedeljek 4. jul.
4.	Dekanija Cerknica.
51. Cerknica v nedeljo 2. okt.
52. Begunje v ponedeljek 3. okt.
53. Št. Vid v torek 4. oktobra.
54. Grahovo v sredo 5. oktobra-
55. Sv. Trojica v četrtek 6. okt.
56. Bloke v petek 7. oktobra.
57. Babnopolje v soboto 8. okt.
58. Stari trg v nedeljo in ponedeljek 9. in 10. oktobra.
59. Unec v torek 11. oktobra.
60. Planina v sredo 12. oktobra.
Kjer bo prihod v drugem, kakor pa v določenem času (Synodus L, pg. 217. n. 295. a), se bo pravočasno naznanilo.
V Ljubljani, v nedeljo po novem letu
2.	januarja 1910.
f Anton Bonaventura, 1. r.,
knezoškof.
7.
Inventarji.
„Navod za oskrbovanje cerkvenega, ustanovnega in nadarbinskega imetja ljubljanske škofije“ zaukazuje v § 14., da mora vsak župnik po nastopu svoje službe izdelati nov inventar v treh izvodih, ki se mora predložiti ordinariatu v potrjenje.
Druga ljubljanska sinoda (Synodus dioec. Laba-censis, H, 119) pa veleva: Quolibet decennio conficiantur inventaria nova, nisi decanus causam habuerit dispensandi ab hac obligatione etc.
Pri pregledovanju cerkvenih inventarjev se je
opazilo, da so mnogi župniki prezrli to zapoved in da že mnogo let niso predložili novih inventarjev.
Zato se s tem naroča vsem čč. župnim uradom, naj pregledajo svoje inventarje ter naj v slučaju, če so inventarji že nad deset let stari, nove izdelajo in najpozneje do 1. julija 1910 semkaj pošljejo.
Natančen navod za sestavljanje inventarjev se nahaja v knjigi Poč: Duhovni poslovnik, § 113. Do-tične golice se dobivajo v Katoliški Bukvami v Ljubljani.
8.
Zakon badenskih podanikov na Avstrijskem.
C. kr. deželna vlada za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 20. avgusta t. L, št. 19.636 semkaj do-slovno:
Das k. k. Ministerium des Innern hat im Einvernehmen mit dem k. k. Justizministerium und dem k. k. Ministerium für Kultus und Unterricht mit dem Erlasse vom 14. August 1909, Z. 14.833 ex 1907, in Angelegenheit der Eheschließung von badischen Staatsangehörigen in Österreich folgendes eröffnet:
iDas in der Ministerial - Verordnung vom
24.	März 1871, R.-Q.-Bl. Nr. 22, erwähnte badische Gesetz vom 21. Dezember 1869 ist bereits außer Kraft getreten.
Laut im diplomatischen Wege erhaltener Auskunft der großherzoglich badischen Regierung ist badischen Staatsangehörigen, welche sich in Österreich verehelichen wollen, durch badische Gesetze 'keine besondere Verpflichtung mehr auferlegt. Der nach österreichischem Rechte (dem Hofkanzleidekrete vom 22. Dezember 1814, Nr. 1118 J. G. S.) von jedem hier’lands sich verehelichenden Ausländer abzuverlangende Nachweis über seine persönliche Fähigkeit, einen gültigen Ehevertrag einzugehen, hat bei badischen Staatsangehörigen nunmehr nur in dem Ehefähigkeitszeug-
nisse des heimatlichen Standesbeamten zu bestehen.
Zur Ausstellung dieses Zeugnisses ist nach den bezüglichen badischen Vorschriften (§§ 275 und 278 der Dienstweisung für die badischen Standesbeamten vom 18. Jänner 1901) derjenige badische Standesbeamte zuständig, in dessen Bezirk der badische Brautteil den Wohnsitz oder gewöhnlichen Aufenthalt hat oder zuletzt gehabt hat. in Ermangelung eines solchen der Standesbeamte des Geburtsortes und, wenn der Geburtsort nicht in Baden liegt, der Standesbeamte des badischen Ortes, in welchem ein Elternteil der badischen Partei wohnt oder zuletzt gewohnt hat. Ist ein solcher Wohnort nicht bekannt, so ist der Standesbeamte des Geburtsortes des Vaters,bei unehelichen Kindern des Geburtsortes der Mutter, und wenn auch dieser Geburtsort nicht in Baden liegen oder unbekannt sein sollte, der Standesbeamte in Karlsruhe zuständig.
IDas Zeugnis hat beide Brautteile nach Vor- und Familienamen, Stand. Alter sowie Wohn- und Geburtsort zu bezeichnen und muß mit dem Dienstsiegel versehen und im Sinne des Legalisierungsvertrages vom 25. Februar 1880 zwischen Österreich-Ungarn und dem deutschen Reiche, R.-G.-Bl. Nr. 85, entsprechend legalisiert sein.
Cč. gg. matičarji se na ta razpis opozarjajo.
9.
Izplačevanje pokojninskih in preskrbovalninskih užitkov potoni poštnohranilnega urada.
Predsedništvo c. kr. finančnega ravnateljstva za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 30. novembra 1909, št. 968/9 semkaj:
C. kr. finančno ministrstvo je odredilo z razpisom z dne 14. septembra 1909, štev. 63.710, da se izplačujejo pri tukajšnjem računskem oddelku predpisani pokojninski in preskrbovalni užitki od 1. februarja 1910 počenši potom poštnohranilnega urada.
S tem odpade za te užitkarje vsakršen doprinos kake pobotnice in tudi vsakega potrdila.
Raznih izprememb glede teh užitkarjev, kakor: smrt ali preskrbljenje pa si tukajšnji računskUoddelek ne more drugače preskrbeti, kakor da se vljudno naproša prečastiti ordinariat, isti blagovoli vsem podrejenim župnijskim in kuracijskim uradom primerno ukazati, da le-ti od 1. januarja 1910 počenši take in enake izpremembe takoj naznanijo potom uradne dopisnice semkaj ali pa navedenemu računskemu oddelku.
Kar se s tem čč. duhovnijskim uradom naznanja.
10.
Uniati v ljubljanski škofiji.
Da ne bo dvoma, kam spadajo uniati (katoličani grškoiztočnega obreda), bivajoči v ljubljanski škofiji, naj sledi tu odgovor sv. kongregacije de propaganda fide z dne 20. decembra 1902, št. 15.320, ki točno pojasnjuje, da so ti uniati podložni ljubljanskemu škofu in torej tudi župnikom tistih župnij, v katerih okolišu bivajo, ne pa škofu grškoiztočnega obreda v Križevcih oziroma tudi bližnjemu uniatskemu župniku. Odgovor se glasi:
lllme ac Rme Domine.
Delatum est huic S. Congregationi postulatum Amplitudinis Tuae quoad fideles ruthenos commorantes intra limites istius Dioeceseos.
Cum quaedam proposita sint dubia, quibus sin-gillatim respondere non datur necessitas, satis sit agnoscere fideles illos non esse subjectos jurisdictioni Episcopi Crisiensis rutheni ritus. Eadem enim S. Congregatio semper demandavit fideles ritus a latino di-
versi subesse debere jurisdictioni Ordinarii loci, in quo resident.
Quapropter non possunt memorati fideles ecclesiam proprii ritus aedificare aliasque functiones, de quibus sermo est, peragere, nisi intercesserit consensus Amplitudinis Tuae.
Quod vero attinet ad Sacerdotes ejusdem ritus, hi sine licentia Ordinarii a quo et ad quem, non possunt admitti ad sacrum ministerium exercendum in ista Dioecesi.
Interim Deum adprecor, ut Te quam diutissime sospitet.
Amplitudinis Tuae
Addictissimus Servus
(L. S.)
Fr. Girolamo M. Gotti Card.
Prefetto.
Antonio Savelli Spinola
Segrio.
R. P. D. Antonio Jeglič,
Episcopo Labacensi-Nauportum.
11.
S. Congregatio de religiosis.
Decretum de quibusdam postulantibus in religiosas familias non admittendis.
Ex audientia SSmi, die 7. Septembris 1909.
Ecclesia Christi, licet sprirituali gaudio afficiatur, quum fideles matura deliberatione et recta intentione statum perfectionis in religiosis Familiis amplectuntur, qualitatis tamen quam numeri potius sollicita, ingressum in novitiatum et professionem votorum ita moderata est, ut eos tantum decreverit ad evangelica consilia in religiosis Domibus servanda esse admittendos, qui divinae vocationis argumenta praeberent. Ipsum quoque probationis tempus, quod votorum emissionem praecedit, ad hoc instituit, ut animi non solum religiosis imbuerentur virtutibus, sed etiam a Superioribus rite explorarentur.
Debilitata tamen in regionibus non paucis vitae Christianae disciplina, Apostolica Sedes ingressum in religiosas Familias, examen tyronum et experimentum vitae religiosae, paulatim, progressu temporis, severiori quadem ratione ordinavit, editis ad rem legibus, quae spem perseverantiae et prosperi exitus firmiorem redderent.
Quum vero compertum sit, longe melius esse, ut aliqualiter claudantur ianuae ingredientibus, ne postea late reserentur exeuntibus, sanctissimus Dominus noster
Pius Papa X committere dignatus et huic sacrae Congregationi negotiis Religiosorum Sodalium praepositae, ut severiori huiusmodi Ecclesiae disciplinae insistens in admittendis alumnis ad novitiatum et vota, haec statueret, ab omnibus religiosis virorum Familiis, graviter onerata Superiorum conscientia, fideliter in posterum servanda, quae sequuntur:
Nullimode, absque speciali venia Sedis Apostolicae, et sub poena nullitatis professionis, excipiantur, sive ad novitiatum sive ad emissionem votorum postulantes :
E qui e collegiis etiam laicis ob inhonestos mores vel ob alia crimina expulsi fuerint;
2. qui a seminariis et collegiis ecclesiasticis vel religiosis quacumque ratione dimissi fuerint;
3. qui, sive ut professi sive ut novitii, ab alio Ordine vel congregatione religiosa dimissi fuerint; vel, si professi, dispensationem votorum obtinuerint;
4. qui iam admissi, sive ut professi sive ut novitii, in unam provinciam alicuius Ordinis vel Congregationis et ab ea dimissi, in eandem vel in aliam
eiusdem Ordinis vel Congregregationis provinciam	Contrariis	quisbuscumque,	etiam	speciali	mentione
recipi nitantur.	dignis,	non	obstantibus.
L j. g	Fr.	1.	C.	Card.	Vives,	D.	L.Janssens,	O.	S.	B.,
Praefectus.	Secretarius.
12.
Konkurzni razpis.
Z okrožnico so bile do 15. januarja	1910 raz-	Loko v starološki dekaniji, stoječa pod patronstvom
pisane župnije: Podkraj, Vrh pri Vinici in	novousta-	verskega zaklada kranjskega. Prošnje so nasloviti na
novljena župnija Dolenji Logatec.	c. kr. deželno vlado za Kranjsko.
Razpisuje se s tem župnija Šent Lenard nad Škofjo	Zadnji	rok	za	vlaganje	prošenj	je	31.	januar	1910.
13.
Škofijska kronika.
Odlikovanje. Preč. g. Frančišek Dolinar, dekan v Ribnici, je bil imenovan za častnega kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja.
Podeljeni sta župniji: Šent Lambert č. g. Jakobu Ogrizek, župnemu upravitelju istotam in Zali log č. g. Frančišku Sever, župniku v Šent Lenartu.
Umeščen je bil 3. jan. 1910 č. g. Jakob Ogrizek na župnijo Šent Lambert.
Imenovan je bil preč. g. mons. Franjo Dovgan, prošt in župnik v Metliki, za dekana semiške dekanije s sedežem v Metliki; č. g. Matija Okorn, valetudinar, za ekspozita v Vogljah; č. g. Albin 1 lovski iz cistercijanskega reda je bil sprejet v ljubljansko škofijo in imenovan za župnega upravitelja v Bukovšici; Alojzij Jerič, kaplan v Starem trgu pri Poljanah, je bil imenovan za excurrendo-upravitelja na Vrhu pri Vinici.
Premeščen je č. g. kaplan Frančišek Rakovec iz Semiča v Metliko.
Nemški viteški red je imenoval P. Stanislava Do stal, kaplana v Metliki, za župnika vikarja v Semiču in P. Rajmunda Kubanek za župnika-vikarja v Črnomlju.
V stalni pokoj je stopil č. g. Anton More, župnik v Bukovščici.
Knezoškofijski ordinariat v
Bogoslovci I. leta. V prvi letnik duhovnega semenišča so bili sprejeti naslednji gg.: Bulovec Josip iz Smokuča pri Breznici, Gabrovšek Frančišek iz Rovt, Hafner Anton iz Žabnice, Hiti Frančišek iz Malina (žup. Sv. Trojica nad Cirknico), Hönigmann Frančišek iz Goriče vasi, Kete Ivan iz Dolenj (žup. Planina pri Vipavi), Kokel Franc iz Idrije, Kovačič Franc iz Smerja (žup. Prem), Martinčič Andrej iz Šent Jurija pod Kumom, Mejak Jakob iz Ormoža, Mohorč Janez iz Begunj na Gor., Naglič Blaž iz Zgornje Bele (ž. Preddvor), Pavlič Franc iz Lok (ž. Šmartin v Spod. Tuhinju), Petrič Gabriel iz Strug, Pfajfar Franc iz Selc, Pibernik Leopold iz Suhorja, Plevnik Anton iz Črnomlja, Potočnik Rudolf iz Železnikov, Pravhar Franc iz Vok-lega (ž. Šent Juri pri Kranju), Sajovic Jakob iz Ore-hovlja (ž. Predoslje), Skebe Venceslav iz Hinj, Širaj Jakob z Blok, Škerbec Matija iz Podcerkve pri Ložu, Šušteršič Franc iz Horjula, Vilfan Matej s Križne gore (ž. Stara Loka), Žerjav Janez iz Toplic, Žganjar Ignacij s Ceste (ž. Dobrepolje).
Ti so prejeli tonzuro dne 1. januarja 1910. Bogoslovci II. letnika so prejeli isti dan manjše redove.
Umrla sta: č. g. Josip Kramarič, župnik na Vrhu pri Vinici, ki je utonil v Kolpi I. decembra 1909, in č. g. Lovro Krištofič, zlatomašnik, župnik v pokoju, v Škofji Loki 10. decembra 1909.
Ljubljani, dne 3. januarja 1910.
Vsebina: 1. Pastirski list premil g. knezoškofa. - 2. Postna postava za 1. 1910. - 3. Hirtenschreiben Sr. fürstbischöflichen Gnaden.
— 4. Fastenmandat für das Jahr 1910. — 5. Konferenca za 1. 1910. — 6. Kanonična vizitacija in birmovanje v 1. 1910. ____________
7 Inventarji. — 8. Zakon badenskih podanikov na Avstrijskem. — 9 Izplačevanje pokojninskih in preskrbovalnih užitkov potom poštnohranilnega urada. — 10. Uniati v ljubljanski škofiji. — 11. Decretum de quibusdam postulantibus in religiosas familias non admittendis. — 12. Konkurzni razpis. — 13. Škofijska kronika.
Izdajatelj kn. šk ordinariat. Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška Tiskarna.