396
Izet Sarajlič
Rojeni 23., ustreljeni 42.
Bratu Ešu, ustreljenemu na Mamuli, 16. junija 1942. Njemu in vsem, ki so bili kot on.
Nocoj bova ljubila zanje.
Bilo jih je 28. Bilo jih je pet tisoč in 28. Bilo jih je več, kot
je kdajkoli bilo ljubezni v kaki pesmi. Zdaj bi bili očetje.
Zdaj jih ni več. Midva, ki sva po peronih nekega veka
prestajala samote vseh svetovnih Robinzonov, midva, ki sva
preživela tanke in nisva nikogar ubila,
mala velika moja,
nocoj bova ljubila zanje.
Pa ne sprašuj, če so se mogli vrniti. Pa ne sprašuj, če se je dalo
nazaj med tem, ko je poslednjič, rdeče kot komunizem, gorelo
obzorje njihovih želja.
Čez njihova neljubljena leta je prebodena in pokončna prešla prihodnost ljubezni. Ni bilo skrivnosti o poležani travi. Ni bilo skrivnosti o spuščeni roki in zdrknjeni liliji. Ni bilo skrivnosti o odpetem prvem gumbu tam, kjer se končuje vrat. Bile so noči, bile so žice, bilo je nebo, ki so ga gledali poslednjič, bili so vlaki, ki se vračajo prazni in pusti, bili so vlaki in maki in z njimi, z žalostnimi maki, je nekega vojnega poletja s čudovitim smislom za posnemanje tekmovala njihova kri.
Na Kalemegdanu in na Nevskih prospektih, na južnih bulvarjih
in Obrežjih slovesa, na Cvetnih trgih in Mirabeaujevih
mostovih
so lepe, tudi kadar niso ljubile,
čakale Ane, Zoje, Jeannette. Čakale so, da se vrnejo vojaki.
Če se ne vrnejo, bodo dale svoja bela neobjemana ramena dečkom.
Niso se vrnili. Čez njihove ustreljene oči so prešli
tanki.
Čez njihove ustreljene oči. Čez njihove neizpete
marseljeze. Čez njihova prestrašena videnja. Zdaj bi bili
očetje. Zdaj jih ni več. Na zbornem mestu ljubezni zdaj
čakajo kot grobovi.
397
Rojeni 23., ustreljeni 42.
Mala velika moja, nocoj bova ljubila zanje.
Prev. Andrej Arko
Pesem Rojeni triindvajsetega, ustreljeni dvainštiridesetega je nastala tako, da so pred tem gimnazijci pustili kitare in Torquata Tassa in se odšli bojevat in umirat. Zdi se mi, da je to dejal že Lev Tolstoj: dobra stvar je tista, ki jo je bilo treba napisati. Ne gre, da govorim o sami pesmi, ampak o takšni, kakršna je, vem, da sem jp moral napisati. Datum v naslovu je hkrati tudi datum rojstva in smrti mojega brata. Naj povem še nekaj o njem. Bil je značilen predstavnik tiste bojevite mladine iz vojnih časov, ki je bila vzgojena v znamenju SKOJ. Tisoč devetsto sedemintridesetega je, še otrok, žaloval za Španijo, o kateri so mu nekaj šepetaje pripovedovali študenti iz Trebinja, ki so se čez poletje vračali v svpje mesto. Prebiral (požiral) je Nolitove izdaje, predvsem Gorkega. Sanjaril je o tem, da nekoč postane van Gogh. Iz.desak in starih motorjev je »konstruiral« letalo, ki nikoli ni poletelo. Dekletu, ki jo je imel rad, je napisal Sonetni venec. Odlično je igral na kitaro in že v zaporu prepeval Mamma son tantp felice in Volga, Volga. Ni postal van Gogh. Niti Prešeren. Niti Tupoljev. Niti Domenico Modugno. Doma so ostali njegova kitara in nedokončana šolska platna. Ni se utegnil vpisati na kakšno akademijo, razen na akademijo pogumnih. V svojo ceno je svpboda vračunala tudi njegovo gimnazijsko smrt. Pa smrt tisočev drugih, takšnih kot on . . . Nekaj let pozneje sem se znašel na vojaškem odseku, ker sem moral dati neke podatke. Ne vem, za kaj je šlo; vem, da so bili tam vsi letniki od leta J 895 dp mojega. Tam, kjer so čakali moji, trideseti letniki, je bila velikanska vrsta bodočih novincev; pri triidvajsetem je bilo komaj nekaj ljudi. Tiste noči sem napisal prvo obliko pesmi Dvogovor o triindvajsetem letniku. Pesem sem naslednji dan odnesel tedanjemu uredniku Života Marku Markoviču. Rekel je nekaj takega kakor: S to pesmijo se začenja tvoj pesniški življenjepis. Tp so mislili še nekateri drugi, ko je pesem izšla. Jaz pa sem vedel, da me bo tema triindvajsetega letnika, tako zmrcvarjenega, preganjala vse dotlej, dokler ne bom napisal nečesa, s čimer bom tudi sam zadovoljen. Sedanjo obliko pesmi (pesem v prozi) mi je predlagal Predrag Palavestra, samo da bi se otresel stihov iz Dvogovora m šel dalje. Morda je pesem nastala v tramvaju, ko sem se peljal ob naši Obali mimo naših gimnazij in mostov, od katerih je eden, kakor veste, povezan s spominom na Gavrila Principa. V meni so živeli vsi ustreljeni, vsi padli tega sveta. Nedavno mi je v Gruziji mojo lastno pesem v ruskem prevodu povedal neki inženir iz tbilisijske tovarne Trikotaž. Tako je pesem živela zunaj mene, to pa v tem primeru pomeni še nekaj daleč več: da ljudje nikoli ne bodo ppzabili tistih, ki so z morišča zgodovine stopili v njen naslov. Sami povejte, sem mar mogel to pesem zamol-čati?
(1963) Izet Sarajlič
Vse spremne besede k pesmim jugoslovanskih avtorjev smo vzeli iz antologije »Kako se radala jugoslovenska revolucionarna poezija« Milorada R. Blečiča (Beogradski izdavačko-grafički zavod, 1979). Prevedel pa jih je Andrej Arko.