328
Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
V.
Po moji misli   se za more  tujega jezika vsak človek pred kakor v 12 letih toliko naučiti, da ga za silo govori in piše, zlasti pa Slovan, ki je v tem hitreji od vseh drugih narodov.   Toda šole, in posebno gimnazijalne šole niso zato,   da   se   človek kake  reči   le   za silo   nauči;   mora  jo znati popolnoma, tedaj mora, ali prav za prav. bi moral naš učenec, končavši gimnazijo, tudi nemški jezik popolnoma   znati,   da   ga   po   vseh  gramatičuih   in   sintaktičnih pravilih piše  in govori.    Rekel sem,   da   pri naših učencih tega   sploh   ni,   in   ne   edini,   ali   vendar   eden   največjih vzrokov je naša metoda, da se uči nemški jezik brez druge podlage, kakor bi nam bil materin. Ta podlaga naj bo, kakor je   pri vseh narodih,   tudi  nam domači jezik.    Najpred je treba njega   se   do   dobrega   naučiti,   potem   še  le naj se va-nj tuji jeziki,   zlasti   pri   nas nemški jezik,   vcepljajo. Slovenski jezik pa bi zamogel podlaga   za nemški  jezik  le ondi biti,   ko   bi v vseh naših normalnih šolah   on poglavitni jezik bil, ko bi se v gimnazijah vse drugač (to je: bolje) učil kakor do zdaj, in ko bi učitelj nemškega jezika ta nauk vedno na slovenščino zidal,   to je, ako bi,   sicer vse po nemški razlagaje,   nemški jezik  s   slovenskim   raz-jasnoval,  kakor sem omenil,   da se to pri vseh drugih narodih, kadar se tuj jezik uči, spolnuje. Toda kaj to govorim? Nektere učitelje   začne   groza   tresti,   če  se jim le slovenščina v misel  vzame.    Človek   bi   o izobraženih   ljudeh kaj tacega ne verjel in vendar je res.   Z namenom, učence na nemščino napeljati, se graja slovenščina.  Zgodilo se je, da je učitelj učencom naravnost prepovedal,   domače   bukve in novine brati in po domače pisati. V neki gimnazii so vzdignili černo vojsko zoper slovenščino,   kakor  zoper Bog ve kako strašno  pošast;   sem ter tje   se   otrokom   in   mladenčem  še dan današnji prepoveduje   po domače   govoriti;  sem ter tje
so še zdaj v navadi tiste sramotne znamenja, ki se učencom pripenjajo in dajo, če po domače govore. Ali mar ni res? Take izverstne pedagoge bi jez prašal, čemu so šole, ali zato, da se v njih mladina kaj nauči, ali pa zato, da se propaganda za tujo narodnost dela? Prašal bi jih, kako cesarju in deržavi služijo, razžaljevaje vedno zvest narod, pljuvaje očitno v to, kar mu je najsveteje, kar mu naj-sveteje biti mora? Prašal bi jih, ali res mislijo s tako divjo, zaverženo sirovostjo svoj namen doseči?
Namena ne morejo s tim nikdar doseči, toda brez nasledkov tako ravnanje ne ostane. Kar je slabejih učeneov, se podveržejo, pa postanejo zaničevavci svoje domovine in ee bahajo s svojo brezznačajnostjo. Takih spak vidimo, žali Bog! le preveč božji zrak dihati, ki menijo, Bog ve, kaj so; Nemec pa ima za take ljudi besedo: niedertrachtig.
Kar pa je boljih učeneov, ki imajo glavo in serce na pravem kraji, jih tako zaničevanje domačega jezika raz-togoti in zgodi se to, kar bi se zopet nikdar zgoditi ne smelo; iz ljubezni do svojega začnejo nemški jezik čertiti, nemškemu jeziku zabavljati, učitelju kljubovati. To je huda napaka. Ali kdo ji je kriv? Mar ne brezvestni ali pa nespametni učitelj sam? Jez mislim, da bi se dala ljubezen do nemškega jezika bolje zbuditi, ako bi učitelj učencom rekel: „Fantje, zdaj vam se je nemški jezik učiti; bo vam na veselje, kadar ga znate; z mnogimi in premnogimi zakladi njegove literature si bodete dolgočas krajšali; bo vam pa tudi potreben, potreben v cesarski in privatni službi, potreben skoraj kamor se ganete. Toda ne mislite, da vam s temi besedami vaš jezik zaničujem. Njega vam je spoštovati bolj kakor vsakega drugega, ker je jezik vaših staršev, vaših prijatlov in rojakov, od vseh drugih vam mora sveteji biti, ker vam ga je Bog sam dal, za Slovence vas ustvarivši". Prepričan sem, da bi učenci, slišati učitelja tako govoriti, do njega zaupanje dobili in bi z veseljem se nemški učili. Toda naj se zopet na svoj rtematt povernem. Jez pravim, da s tem, da se niso slovenščini pravice dajale, je ob enem največja škoda nemškemu jezika se godila.
Kdor bo unega učverstil, bo tudi temu pomagal. Le z naravo je napredovanje; zastonj se ji nji ustavljati. Potreba je tedaj a), da se v normalnih šolah slovenščina bolje, obširneje uči, kakor do zdaj; da jo znajo učenci že precej pravilno govoriti in pisati; in da se tudi v gimnazii z vso vestjo ta uk opravlja, da se cela pravilnost doseči skuša; b) da učitelj nemškega jezika vseskoz le po nemški razlaga, pa nikoli ne pozabi, svoj uk s slovenščino primerjati; da pokaže mladini natanko enakosti, še bolj pa razločke v izgovoru, čerkah, gramatiki, sintaksi in fraseologii. Posebne dobro bo, če da pogostoma iz slovenskega na nemški jezik prestavljati; c) zlo koristno se mi zdi, kakor sem že enkrat omenil, da imata ta dva jezika ure zapored, in d) posebno velik dobiček bo tudi, če bi nemščino in slovenščino v doljni gimnazii skupaj en učitelj imel. Prepričan sem, če bi te 4 reči se opravljale, da bi učenci bolj in lagleje napredovali, pa se tudi obeh jezikov raje učili in da bi gotove velik del tistih napak izginil, ki Slovencu v pisanju in govorjenju nemščino kaze. Pravim „ velik del", ker imajo te napake še več drugih studeneov, in se ve da bo treba tudi te zamašiti, če se hoče popolnost doseči. O njih pa ni bil moj namen govoriti, le nektere naj ob kratkem opomnim. Vedna mena učiteljev je tudi nemškemu jeziku na največjo škodo; preden se ta reč ne ustanovi, ni nikake poprave upati. Neizrečeno napačno je tudi, da se sem ter tje misli, da je za nemški jezik vsak učitelj dober; kako reč sam znati ali druge jo učiti ni vse eno. V tem se je mnogo grešilo. Ce kak učitelj ni še dovelj ur imel, pa so mu še kake dve ali štiri nemške pridali, da je bila le forma spol-njena. Sploh pa se učenci vse preveč le za „klasa uče, kakor druge reči tako tudi nemški. Vzrok je, ker je mnogim
le malo ali celo nič mar, da dobe učenci do nauka veselje. Mladino je treba nadušiti, pa je dober vspeh gotov.
Kakor za slovenščino in za druge reči ji je treba vdihniti tudi ljubezen do nemškega jezika, do nemškega branja, do nemškega izobraženja sploh. Taka ljubezen ima še drugo pomembo. Kdor ljubi in spoštuje jezik, ljubi in spoštuje tudi narod, ki ta jezik govori. Nikjer pa ni večja potreba, da se narodi med sabo ljubijo, kakor ravno pri nas v Avstrii. V šolah se da zares mnogo pravega domo-rodnega duha obuditi, če se opravlja vse z gorečim sercom, ki ga ljubezen da, in če se ravna po pravici za vse in na vse strani.                                                          J. Terdina.
329