488
Mati je bila v črno oblečena, drobna, suha, bleda in objokana. Izpod rute so moleli močno osiveli lasje.
Marijan je bil tih in je čutil vsepovsod strašno praznino.
A Jelka Vrščajeva se je zavedala svoje polne dekliškosti, življenja in mladosti. Vse jo je sladko težilo, tudi bolest.
Pozno popoldansko solnce je prijazno grelo. Bila je lepa, svetla jesen, čisto Ladkova, toda Ladko, za dan starejši kot tri in dvajset let, je truden od razmišljanj in načrtov počival. Njega ni nič več bolelo.
ANTON VODNIK
ZADNJI OGENJ
Odkar je v temnem, starem gozdu
zadnja kukavica pela,
da deca je zamaknjena strmela
in šla za njenim glasom
kakor v daljne kraje
iz vasi —
pomlad je ob studencih zdavnaj odcvetela ... Potemnele so noči, globoke in srebrne kakor med gorami jezera.
Za nami
zaprla so se vrata v tihi hram.
Nazadnje smo ostali sami
z ljubečimi ženami,
ki so prsi jim trudne in težke
kakor sad pred žetvijo.
Sedimo krog zadnjega ognja, ki neme roke nam zlati... Ponoči sneg zamel bo gaje — a neko jutro nova pesem nas zbudi.