Nomadi. Spisal Ferdo Plemie. S prvimi lastavicami prihajajo, z zadnjimi odbajajo ljudje votlih lic, mrzlično žarečih oči, moderni Nomadi. Bezek veter zgodnje pomladi piha preko poljan ia morja. Tedaj se odpro težka vrata, in v šolsko poslopje stopi mož izredno izstradanega života, zabojček pod pazduho. V veži nekoliko postoji, položi svoje breme kaj previdno na gazometer, ki se inače dolgočasi tam t kotu, si popravi razmršene lase ter poravna privihnjen ovratnik svoje tenke suknjice. Iz nekega razreda se razlega pesem: ^Pomlad je že prišla ..." Da, prišla je, in z njo prvi nomad, fotograf, špecialist za otroške skupine, sredi katerib kraljuje navadno več ali raanj resni obraz učitelja z več ali mauj pedagoško privibanimi brki. Ko se je mož v veži dovoljno tojletiral za boljšo družbo, pozveduje pri šolskem slugi, je li in kdaj bi se dalo govoriti s šolskim vo- diteljem, ter je li ta družaben človek, ki si da kolikortoliko kaj dopovedati, ali pa ima navado metati Bumetnike" kratkomalo na cesto in zrak. Po teh informaeijah pri Cerberu koraka naravnost k avdijenci v voditeljsko sobo. Predstavi se najprej, potem pa jame govoriti z namazanim jezikom, kako važno je fotografovanje z vzgojeslovnega stališča, češ, pri tem delu doživimo labko izredno redko prikazen, da nam 50 do 100 bubcev stoji lepo v miru. Da pa je on dober fotograf, ki se mu je le po nesreči zlomil en klin na lestvici do dvornega fotografa, o tem ni dvoma, to izpričujej.o že razni vzorci njegove umetnosti, ki jih hkrati pokaže in ki imajo le to napako, da jih sam ni izdelal. Voditelj zmaja z glavo, mrmra nekaj o slabih izkuŠDJah, slednjič seveda privoli. In tedaj roraa ves popoldne razred za razredom na dvorišče, kjer se postavlja v mične skupine. čez par dni priaese fotograf že izdelke v uaročenem številu ter pobere z globokim klanjanjem denar. Ti pa stojiš tu še dolgo fasa, zmajaš z glavo ter ugiblješ in ugiblješ, kaj neki pomeni ta megleni rebus v tvoji roki, ki ti ga je naložil odlifini umetnik. Solnce sije že gorkeje, vreme se je ustanovilo, trop nomadov se utabori na travniku tik šole. Na njibovem šotoru blesti napis: BSvetovni eirkus". Ne mine teden, in že pride nomadski glavar osebno v šolo. Naravnost jo ureže k voditelju in se nič ne informuje pri slugi. Oemu tudi! Pisano dovoljenje iraa od šolske oblasti, da sme uprizarjati otroške predstave. Na skrbno voditeljevo vprašanje, je li bo predstava tudi dostojna in primerna šolski deci, odvrne ponosno: BGospod direktor, jaz sem tudi direktor in vem, kaj je prav in kaj ni prav!" Danes pa medvedar. Ta niti ne prestopi šolskega praga. Zakaj neki! Njegov medved ne rabi več pouka, ker *je sploh čudež učenosti. On sarn pa tudi nima kaj iskati v šoli. Pač pa se postavi pred šolo in začne piskati in piskati. In piska in piska, da vara izpiska iz učencev vse zanimanje za lepe računske operacije, iu piska in piska, dokler si pripiska brez drugih okolščin dovoljenje, gledalce in denarce. In tako se vrste drug za drugim. In če službuješ dlje časa na eni šoli, narediš mnogo novega znanja v teh numetniškib" krogih, a pozdraviš tudi marsikaterega starega znanca. In na poslednjib ti bo jasen pregovor, da umetnik nima sreče. Od leta do leta ti prihaja vedno bolj razdrapan, vedno bolj sestradan. Tako smo poznali takega nomada, ki se je sprva predstavljal s eelo trumo umetnikov ki jim je bil glavar, kasneje le še s svojo družinico, lani pa je prišel čisto sam. In vse, kar je hotel in znal še pokazati naši nadebudni mladini, so bili kozolci, ki ji je botel on preobračati, kar mu pa rai nismo dovolili, ker se nismo mogli dodobrega prepričati o velikera vzgojnem pomenu te umetnosti. In tako je odšel. V vratih pa je še postal in obrnil žaIosten pogled svojih sivih oči tja v jesen. Vzdibnil je, a potem je nadaljeval svojo nomadsko pot z labko culico, s težkim srcem.