SEZONA 1951-52
ŠTEVILKA 7
GLEDALIŠKI LIST
PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V KRANJU
EUGENE O* N E I L L :
cAtta (^liristie
fPietniaa dne 15. aprila 1952
l
F.ugene O’ N ei 1 :
ANA CHRISTIE
Drama v treh dejanjih
Po prevodu in priredbi Otona Župančiča Režiser: Dino Radojevič	Inscenator: Srečko Tič
Osebe:
Johnny, krčmar Larry, natakar Chris Christopherson, čolnar Marthy Ovvenova .
Ana, Chrisova hči Mat Burke, kurjač Smith, strojnik Pismonoša
1.	delavec
2.	delavec
Inspicient: Jože Kovačič Odrski mojster: Janez Kotlovšek Lasuljarka: Vera Srakarjeva
France Trefalt Laci Cilgoj Nace Reš
Angelca Majccn-Hlebcetova Mara Černetova Jože Pristov Ivan Grašič
. Jože Kovačič . Mirko Cegnar . Lado Štiglic
Tehnično vodstvo: Lado Štiglic Razsvetljač: Tone Lozej Sufler: Marija Šimenčeva
Sceno izdelala gledališka mizama in slikama. Kostume izdelala po osnutkih M. Jarčeve modni atelje Jakofčič in gledališka krojačnica
Vinjeta na naslovni strani je posneta po lesorezu slovitega flamskega grafika Fransa Masercela (roj. 1889), in sicer po listu iz njegove mape »Sonce«.
«
!
Lojze Filipič :
tupeM (fiadstam 6'HeM
naj večji ameriški dramatik
Redki so dramatski pisci, ki so si osvojili svet, dvakrat redki so moderni dramatiki, ki so se resno uveljavili zunaj meja ožje domovine, zlasti še preko meja kontinenta.
Za ameriškega dramatika E. O’ Neilla pa je mogoče reči oboje: prerasel je meje ameriškega kontinenta in si osvojil svet. Njegova dela so igrali in jih igrajo tako veliki narodni teatri kot skromni zakotni odri A-merike, Evrope, Avstralije in Azije (zadnji podatki govore o prevodih v japonski jezik).
Ko se seznanjamo z eno izmed njegovih dram,
je prav, da spoznamo tudi njegovo človeško in umetniško podobo.
Eugene Gladstone O’ Neill se je rodil 16. oktobra 1888 v nekem newyorškem hotelu, kjer je stanoval njegov oče James, gledališki veteran in znan igralec v romantičnih melodramah. Tako je bil O’ Neill že v otroških letih v tesnem stiku z gledališčem. Nemima kri — bil je po rodu Irec — ga, je že v rani mladosti gnala v svet. Ne da bi dovršil študije, je 1, 1907 devetnajstleten pobegnil od doma in se nekaj časa preživljal s priložnostnim delom. Med drugim je. bil poštar, novinar in težak. Po enem letu se je, verjetno pod vplivom J. Londona, Conrada in Kiplinga vkrcal kot mornar na parnik in plul v Evropo, Južno Ameriko in Afriko. Na teh potovanjih — na enem izmed njih se je pridružil iskalcem zlata — je med mornarji na parniku, še bolj pa v pristaniških beznicah ter v taboriščih lovcev za zlatom spoznal dno ameriškega življenja ter bedo in trpljenje ljudi na tem dnu.
Eugene Gladstone O’ Neil
S
Nemirno in neurejeno življenje pa je pustilo svoje sledove tudi na njegovem zdravju: leta 'l£il2 je zbolel za tuberkulozo in bil pol leta priklenjen na posteljo. Da ubeži ubijajočemu razmišljanju o svoji bolezni, se je v zdravilišču z obupno trdovratnostjo zaril v knijge: prebiral je drame, predvsem VVedekinda, Strindberga in Ibsena, pa tudi teoretična dela Karla Marxa. Med boleznijo je v njem dokončno dozorela odločitev: odzval se bo klicu gledališča, ki ga vabi že od otroških let. (Pisal bo za gledališče.
Bolezen se je obrnila na bolje in kot rekonvalescent je O' Neill napisal prve enodejanke, ki jih je zasnoval že na svojih blodnjah po svetu.
Toda ko je po prestani bolezni kot šestindvajsetleten zrel mož, ld se je prekalil v trdih preizkušnjah življenja, stal pred svojim življenjskim delom, se je zavedel, da mu za pisanje dram, ki jih je nosil v sebi, manjka znanja. L. 1614 se je zato vpisal na dramaturški oddelek filozofske fakultete na havardski univerzi. Predavanja in seminarje je obiskoval do pomladi 1915. Ves čas je mar. ljivo pisal drame — za sedaj samo enodejanke, — ki jih pa ni in m mogel spraviti na oder vse do poletja 1.1916. Tedaj je bila namreč v mestecu Prcvincetovvn v zapuščeni ribiški hiši uprizorjena njegova romantična melodramatična enodejanka »Bound East for Cardiff«. Igrala jo je igralska družina pod vodstvom pisatelja Georgea Grama Cooka, ki se je še isto jesen preselila v New York in ustanovila tam novo stalno gledališče pod imenom »iProvincetO\yn Flayhouse«. Kot otvoritveno predstavo so igrali tri enodejanke, med njimi zopet D: Neillovo »Bound East for Cardiff«.
Od tega trenutka je vProvincetovvn Playhouse« O’ Neillovo gledališče. Zanj piše svoja dela in gledališče jih z uspehom uprizarja. Zanimivo je, da je pozneje O’ Neille prešel k drugemu gledališču, h »Greemvich Village Playhouse«, ki je bilo, kar je še bolj zanimivo, matična hiša igralske družine, ki je z odcepitvijo in osamosvojitvijo osnovala gori omenjeni' »Provincetomv PLayhou«e«. Toda tudi pri tem gledališču O’ Neill ni vztrajal. Od 1. 1928 piše skoraj izključno za »Theatre Guild«.
V knjižni izdaji je izšlo prvo O’ Neillovo delo leta 1914 še ob očetovi denarni podpori. To je bila zbirka petih enodejank pod naslovom »Thirst« (žeja«). Ne pri kritiki ne pri publiki ni vzbudila pozornosti. 'Skoraj neopažena je ostala tudi druga knjiga pod naslovom »'Brinceton Playts« (Princetonske igre, 1916) in šele zbirka sedmih enodejank iz mornarskega življenja »The moon of the Caribees« (Mesec nad Karibskim morjem, 1919) je vzbudila pozornost pri širši publiki. Značilnosti in odlike kot so: pogumen prijem, naturalistično slikanje ljudi in okolja, udarnost dialoga in napetost dejanja so papovedovale, da O’ Neill zori v velikega dramatika.
Prva O’ Neillova celovečerna drama je izšla 1. 1920 (Beyond the Horizcn, Za obzorjem) in do 1. 1946, ko je bilo objavljeno in uprizorjeno njegovo doslej poslednje delo (The Iceman ComeVli, Ledeni mož prihaja), je napisal preko 40 dramskih del, ki so izšle v več kot tridesetih knjigah, ne upoštevaje zbrana in izbrana dela. Omienimo le nekatere: »Gold« (Zlato), 1924, »The first man« (iPrvi človek), 1922, »Destre Under the Elma« (Strast pod bresti), 1926, »The Great God Bravvn« (Veliki bog Brown), 1926, »Strange Inter-lude« (čudna medigra), 1928, Mourning Becomes Electra« (Elektra v črnini). 1931 in »Ah, Wilderness« (Ah, divjina), 1933.
»Ana Christie« je nastala 1. 1920 pod naslovom »Chris Christo-phenson«, a 1. 1924 je izšla predelana pod sedanjim naslovom. »Ana Christie« je prva v vrsti O’ Nelllovih naturalističnih dram in tra. gedij, ki so ena skrajnost njegovega življenjskega dela. In to boljša, pozitivna skrajnost. Druga skrajnost so kot pri Strindbergu in Hauptmannu religiozno simbolične in ekspresionistične drame, n. pr. »Veliki bog Brovvn« in »Cesar Jones« (1920).
Kot večina njegovih naturalističnih dram obravnava »AnaChristie« motiv z dna življenja, kakor ga je bil spoznal na svojih blodnjah po svetu. Konflikti rasto iz nerešljivih nasprotij med elementarno, sproščeno strastnostjo njegovih junakov in med njihovimi predsodki, konvencijo ali etičnimi normami vsakdanjega življenja. Mlad mornar, ki je komaj utekel smrti, se znajde v obupni dilemi med svojo ljubezensko strastjo do prostitutke Ane in med svojimi predsodki, med svojim konvencionalnim gledanjem na svet in življenje. Njen oče hoče ohraniti svojega otroka zase 'in ga brani z vso nebrzdano strastnostjo. Silovite strasti, temperament v vsej sproščeni elementarnoztl in izklesani karakterji so značilni tako za »Ano Christie« kot za vsa njegova naturalistična dela.
Njegov naturalizem je brezobziren in drzen, iskren in dosleden. Njegova motivika zajema najširše plasti družbe od prostitutk in kulijev do visokega meščanstva in simbolnih figur imperatorjev in diktatorjev. Povsod je doma. Metoda dela mu je psihoanaliza.
Slovenci imamo prevedena tri njegova dela: »Ano Chistie«, »Strast pod bresti«, »Elektro v črnini«. Prvo je prevedel Oton Župančič, drugo P. Albrecht. V knjižni izdaji prevoda nista izšla. »Ana Christie« je bila uprizorjena v SNG v Ljubljani v sezonah 1925/26, 28/09, 40/41, 46/46, 46/47, v ING Maribor pa v sezoni 1940/41. »Elektra« (prev. dr. Rupel) doslej še ni bila igrana.
Krstna uprizoritev »Ane Christie« je bila v prvi verziji 1. 1921 v New Yorku in sicer — kar je zelo zanimivo — ne v »Province-town Playhouse«, ampak v enem od takoimenovanih komercialnih, .se pravi doblčkovsTdh gledališč. V sedanji predelavi je delo prvič
igrano v »IProvincetovvn Playhou.se« leta 1024. Istega leta je bila uprizorjena budi še v Berlinu. To uprizoritev omenjam zaradi zanimivosti: -brez avtorjeve vednosti so jo predelali — car daleko, bog visoko! — in konec popolnoma izpremenili. Ana naredi samomor.
O’ Neill je ameriški Hauptmann ali Strindberg. S svojim pomembnim dramatskim opusom se uvršča med velike umetnike sveta. 1/eta 1936 je bil nagrajen z Nobelovo nagrado,
G.	H.:
Zapisek o socialni drami
Chris Cristopherson v naši drami preklinja »starega satana morje«. Vsega mu je ono krivo, vseh nesreč in vseh nevolj. Ana pa pravi: »Ne ti nisi kriv, ne jaz, in nihče drugi tudi ne. Vsi smo samo uboge pare, bi nesreče sle gode, nas pa vanje zapleta, to je tisto.«
V	0’Neillovi drami nastopajo samo »uboge pare«, mornarji,
cipe, pristaniški ljudje. In poleg njih — morje s svojo meglo, z nenehnim valovanjem, s svojo neskončno odprto potjo na vse kontinente, s svojo skrivnostno silo, ki privlači in ugonaiblja, z neprestanim truščem svojih pristanišč------—
V	tej drami ni nobenega lastnika ladij, ni predstavnika »višjih«, »gornjih«, onih srečnih bogatih, oblastnih.
In vendar je to socialna drama. Kot tako so jo tudi vedno pojmovali in uprizarjali. Saj ni težko dokazati, da je vsa tragedija pocestnice neposredno pogojena v socialističnem redu. O usodni povezanosti med kapitalistično družbeno ureditvijo in meščansko družinsko moralo na eni ter prostitucijo z vsemi njenimi spremnimi pojavi na drugi strani, o tem je bilo že toliko govorjenja in pisanja, da se prav res ne splača, znova pogrevati stare modrosti, četudi nam ravno »Ana Christie« po vsej svoji problematiki naravnost s prstom kaže na tc ugotovitve.
Vendar je v dtami še nekaj, kar ji daje pečat izrazito socialne drame, to se pravi drame, 'ki ne obravnava v prvi vrsti psiholoških vprašanj, drame, ki je ne zanimajo samo značaji kot taki, temveč so ji značaji le sredstvo za obravnavanje širših, to je družbenih, socialnih vprašanj. To »še nekaj« je prikaz družbenih tradicionalnih predsodkov. Vsej Anini tragediji (ki se sicer srečno konča, a je v bistvu vseeno tragična zgodba), vsej tej tragediji je vzrok predsodek, tisto krivično načelo meščanske družbe — družbe, v kateri gospodujejo moški: načelo, da je ženska?vselej kriva, a da
je moškemu dovoljeno vse. Moralno je Ana stokrat bolj tista kakor Mat Burke, kajti njo so pahnile v blato prostitucije okoliščine (družbene in družinske), pa se v duši z življenjem, javne hiše nikoli ni sprijaznila. Ce pravi, da »sovraži moške«, hoče s tem reči, da Ji je odvratna prostitucija, ker si želi čistega življenja, in prav to »sovraštvo do vseh moških« je v bistvu želja po ljubezni enega, edinega izvoljenega moža. 1P0 drugi strani tudi Matu Buukin pravičen sodnik ne sme, ne more zameriti, če je bil zmerom veren obiskovalec mornarskih bordelov. Spričo vsega njegovega načina življenja je to kajpada nujno, razumljivo in opravičljivo. Neopravičljivo in nemoralno je le, če si Mat dovoljuje vzvišeno stališče nad Ano, če jo v imenu nekakšnih licemernih moralnih načel obsoja. Ta licemerna moralna načela, ki jih pridiga Mat s katoliškim in irskim razpelom v roki (katolicizem, vesoljno-enoten kakor že je, se je v vsaki deželi kameleonsko nacionalno pobarval, to vemo dobro tudi iz lastne izkušnje) — ta licemerna načela doživljajo v drami svoj popolni izraz. In to tako, kakor se spodobi za pravo, živo dramo: ne po nekakšnem zunanjem dogodku, temveč sami iz sebe. Mat Burke sam se zlomi, človeška ljubezen je močnejša od cerkvenih naukov: »če ne morem verjeti tvoji (krivoverski, luteranski) prisegi, bom verjel tvoji besedi.« — —
Greta Garbo kot Ana Christie v filmu (to je bil prvi zvočni film, v katerem je nastopala slovita igralka, ki jo še danes mnogi cenijo za največjo živečo filmsko umetnico).
Zato je »Ana Christie« prava socialna drama, zato je — v duhovnem, moralno vzgojnem smislu — tudi pravo puntarsko delo. Ne plakat in ne politična propaganda, pač pa analiza družbene situacije (pomorski proletariat Amerike v prvih dveh desetletjih 20. stoletja; drama je bila namreč napisana leta 1920) in odgovor na vprašanje: ljubezen in dobrota, toplo, človeško čustvovanje — tisto, ki že v vseh dejanjih, ne Samo na koncu, neprestano zmagovito proseva skozi skorjo hrapave grobosti in pokvarjenosti. Lju beizen in dobrota preprostih ljudi, ljudi z dna.
V tem je globoki humanizem O’ Neillove drame. Lahko mu kdo očita, da je to lepa romantična laž, češ da je bolj življenjska in bolj resnična tista brezupna temš. Gcrkijevcga neromantičnega »Na dnu«. In vendar — mar ni ta »lepa laž« (neštetokrat nas življenje prepričuje, da je bolj resnična od vseh bridkih resnic) pravi smisel in smoter sleherne umetnosti, tudi gledališke?
*
Nemci često uporabljajo, kadar govore o umetnosti, glagol »erbauen«. Natanko te besede ni mogoče prevesti. 'Po pomenu je nekje na sredi med našima »zabavati« in »poučevati«. Ta beseda je za umetnost v resnici primerna. Napačno je namreč misliti, da je njena naloga bodisi samo vzgoja, bodisi samo zabava. In tudi to bi ne bilo točno, če bi dejali, da mora umetnost opravljati to dvojno delo vzporedno, hkrati — eno k drugemu. Ne. Zabava m pouk (lahko bi tudi rekli: plemenitenje) sta v umetnosti spojena v eno neločljivo celoto. Umetnost poučuje tudi takrat, kadar ne pridiguje nobenih nauKov, in lahko »zabava« tudi z globoko resnobo. Zato —
—	in to je tisto, kar sem pravzaprav hotel povedati —
—	zato je v repertoarju vsakeiga gledališča treba resnobe in vedrin, pravljic in resnice, lahkih šal in tehtnih tragedij. Prav to je bil tudi naš namen, ko smo dali na spored »Ano Christie«: uravnovesiti repertoar. 1P0 idilični zgodbi pretekle dobe (Dama s kamelijami), po vedro-duhoviti podobi sodobnih ljubezenskih problemov (Od raja pa do danes) in po romantično-zanosnl, izven vsakega časa igrani pravljici (Tuiramdot) nam je bilo treba resnobne, »realistične«, človeško vzpodbudne igre. Z naslednjo (»Proč od vsega«) pa se bomo oddolžili še neki zahtevi: obravnavati najbolj pereče sodobne probleme, problem vojne in miru, probliem pacifizma, bojazljivosti ih »nojeve politike«. O tem pa čez mesec dni.
Z naših letošnjih predstav
VVllltam Shakespeare, Vesele Wlnd9orke. — Ljubeznivi veseljak in nepridiprav Sir John Falstaff (Ivan Grašič).
VVilllam Shakespeare, Vesele Winds»rke (rež. A. Hieng, scena ing. E. Franz). Sprememba prizorišča med lil. in 12. sliko. Radolph (Janez Eržen) vezi na sceno z vrtilno ploščo gospo Ford (Nika Juvanova) in Sir Johna Falstaffa (Ivan Grašič).
Ivan Cankar, Jakob Ilutla
(rož. D. Radojevič, scena akad. slikar M. Pliberšek), — Obračun med Dolinarjem (Janez Eržen) in Ano (Ar.ka Cigojeva) v tretjem dejanju
J. B. Priestley, Od raja pa do danes (rež. D. Radojevič, scena abs. arh. S. Jovanovič). — Družinski prepire polnoči (drugo dejanje): Rosemary (Anka Cigojeva) je prav pozno vendarle pričakala pijanega moža Paula (Laci Cigoj).
J. 1$. Priestley, Od raja pa do danes. Zopetna sprava ločenih zakoncev — tik pred koncem tretjega dejanja: William (Jože Kovačič) prosi Helen (Nika Juvanova), r.aj se znova poroči z njim.
H.	Griin, Turandot (rež. A. Hieng, scena £.lkad. slikar M. Pliberšek) Adelina (Klio Maver jeva) pregovarja Kalafa (Janez Eržen), naj z njo pobegne z Altum-kanovega dvora (IV. dejanje).
Se a anketi_______________________________________________
15. marca smo zaključili sprejemanje anketnih ljstov. Veliko presenečenje in razočaranje pa je bilo za gledališki ansambel, da se je tako malo našiih obiskovalcev udeležilo te akcije. Daši vendar rednih (ali vsaj priložnostnih) obiskovalcev gledališča v našem mestu nikakor ni malo, smo vendarle prejeli presenetljivo nizko število odgovorov. Naj bodo razlogi za ta neznatni odziv taki ali drugačni — vsekakor je ta rezultat neprijeten in v nekem smislu celo nečasten. Morda ja krivda tui&i na nsiši strani, ker nismo znali z večjo agitacijo dovolj propagirati tega še premalo znanega načina javnega sodelovanja. Morda pa je tudi v premajhni zainteresiranosti ljudi, ki sicer radi obiskujejo gledališče in sprejemajo njegove stvaritve, pa se sami vendarle ne maiajo potruditi s sodelovanjem, nasvetom in ustvarjalno kritiko.
Toliko večja zahvala gre zato tistim redkim, ki so spoznali pravi pomen take akcije in nam s svojimi odgovori pakazall zanimanje za naše delo. Zlasti od nekaterih smo tudi dobili dragocene vzpodbude. Mnenja so različna, a prav v tej raznolikosti mnenj se kažejo zanimivosti in sugestije za bodoče delo. — Posebna zahvala gre tistim dopisnikom, ki se niso omejili na, suhoparne odgovore, temveč so (nekateri celo še na dodatnih listih) v Obširnem razpravljanju razložili svoje mnenje o našem delu. Tudi stroga kritika nas ni bolela, nasprotno, veseli smo je bili, če smo le čutih, da se skriva za njo iskrena želja, da bi gledališče mesta Kranja doseglo čim več uspehov za svoje občinstvo in zase, za, slovensko kulturo.
Med najlepšimf anketnimi polami so te-le: št. 126, 128, 170, 258, 302, 337, €25, 726.
Vsem tistim, ki so nam v repertoarnih predlogih svetovali tudi sodobna dela svetovne komediografije (n. pr. v poli št. 126, ki je anonimna, Shiffrincvega »Angela v zastavljalnici«) pa velja tale poziv: če je komu znano, kako je mogoče pri nas dobiti izvirno besedilo, mu bomo zelo hvaležni, ako nas opozori na tako možnost ali nam celo neposredno pomaga nabaviti tako knjigo.
Ker ob tako majhnem številu prejetih odgovorov ni mogoče izvesti, rednega javnega žrebanja nagrad, smo prav vsem, ki so nam poslali odgovore, namenili namesto žreba majhen častni dar:
vse udeležence ankete vabimo kot goste na prvo prihodnjo premiero. Do zadnjega dne jih bodo čakale rezervirane vstopnice, ki jih lahko prevzamejo pri blagajni na osnovi kontrolnega kupona. (Ker so nekateri pozabili odrezati kontrolni kupon, naj se pač zglase pri blagajni s svojim imenom oziroma s šifro, s katero so označili polo.)
Brezplačne vstopnice so na razpolago odpošiljate!jem tehle pol: št. 16, 74, 126, 126, 134, 137, 170, 176 (dve vstopnici, ker so odgovori dvojni), 208, 227, 258, 302 (kontrolni kupon ni odrezan, a na njej označeno polno ime, Buibnov; dve vstopnici), 387 (kontrolni kupon ni odrezan, a na poli označen psevdonim Primic), 394, 436 (kupon ni odrezan, na poli tudi ni šifre: študentka, 20 let, Kranj), 444, 624, 625, 6126, 692 (kupon ni odrezan, na poli označeno ime ali psevdonim Trček Mara), 699, 724, 726. — Vse te bomo pozdravili kot dobrodošle častne goste.
Uprava.
GLAVNI IGRALCI
Joseph Kainz (1858 — 1910), največji nemški igralec novejše dobe. Doma je bil z Dunaja, igral pa je v berlinskem »Deutsohes Theater« in v dunajskem »Burg-theatni«; njegov prvi angažman pa je bil v — tedaj nemškem — gledališču našega Maribora. Razen tega je obredel še mnogo nemških odrov in tudi dosti gostoval po svetu. Slovel je zlasti po nedosežni lepoti in gibkosti odrske govorice, nič manj pa seveda po sposobnosti igralske karakterizacije, ki je obsegala velike herojske vloge (Hamleta je igral v štirih različnih interpretacijah) tako kakor vesele like dunajske ljudske igre (n. pr. mojster Nitka v Nestroyevem Lumpacivagabundu). — Slika ga kaže kot Riharda H. v Shakespearovi istoimenski zgodovinski igri.
s-
Eleonora Duše (1859—1924), prijateljica in ljubimka pesnika Gabriela d’Anunzia in stvariteljica mnogih velikih vlog v njegovih dramah, ki jih je deloma pisal prav zanjo. Igrala je tudi obsežen repertoar modemih, polpreteklih in klasičnih vlog. Znana je pripoved, da je — že kot starejša, sivo. lasa žena — igrala Ibsenovo Noro, izrazito mladostno vlogo, brez maske in brez laculje, pa je s svojo ustvarjalno silo vseeno ustvarila popoln vtis mladosti. Še danes pomeni njeno ime vrh vsega, kar je kdaj dosegla kaka ženska v igralski umetnosti.
Zapiski iz kranjske gledališke zgodovine
(Nadaljevanje)
Dekan Koblar se je takoj začel udejstvovati tudi v prosveti. Ustanovil je. Izobraževalno in zabavno društvo Kranj, ki naj bi delovalo — na isti način kakor Čitalnica — s pevskimi nastopi, gledališkimi igrami, veselicam: in javno knjižnico ter zajelo širše plasti, obrtn ke, delavec in kmete, obenem jih pa odvrnilo od verske brezbrižnosti. Ustanovnega občnega zbora decembra 1902 pri Pijemontezarju se je udeležil tudi Janez Ev. Krek. Društvo je imelo najprej svoje prostore na Novi pošti (sedanji hotel Evropa). l Združevalo je razne odseke, med njimi Dramski odsek društva Kianj, ki sc je kasneje preimenoval v Ljudski oder. Prirejal je igre v mali dvorani hotela na zelo skromnem odru. Tu je žrtvoval dr. Josip Debevec mnogo časa za prirejanje zabav lin gledaliških iger. S katero igro je dramski odsek otvoril svoje delovanje ni znano in tudi ni mogoče ugotoviti. Znano je le toliko, da so se uprizarjale igre z ločeno zasedbo,- t. j. igre s samimi moškimi oz. ženskimi vlogami. Ker je bilo takih Iger malo, je -bilo najbrže tudi malo gledaliških predstav. Prirejala pa so zabavne večere, na katerih so postali znani zlasti kupleti, ki jih je sipesnil dr. Debevc, pel pa brivec Ivan Potušek. Poleg dr. Debevca so pri Izobraževal-
nem društvu sodelovali zlasti: prof. Evgen Jarc (prvi predsednik), Bogomil Remec, Anton Sušnik in Anton Dokler.
Prostori v hotelu Nova pošta pa za razvoj društva vsekakor niso zadostovali. Zato je dekan Koblar zgradil Ljudski dom ((sedanje Prešernovo gledališče), kii je veljal v tisti dobi kot najmodernejši na Gorenjskem. Slovesna otvoritev je bila 15. julija 1909. Kot prvi sta bili uprizorjeni enodejanki Slepec m Ubežnik, prva večja igra pa je bila Mlinar in njegova hči. Med pionirji in voditelji Ljudskega odra je naveden prof. Adolf Robida, poznejši kritik ljubljanskega gledališča. Od njega so prejeli igralci za takratne razmere precej temeljit pouk o kretanju in govorici na odru ter o maskiranju. Kot režiser je deloval v začetku tudi prof. dr. Ivan, Pregelj.
Kakor pri Čitalnici, je tudi pri Ljudskem odru svetovna vojna leta 1914 prekinila vse delo. Ker je gimnazijo zasedla vojaška _ uprava, je bil, v dvorani Ljudskega doma nameščen en razred gimnazije nekako do konca šolskega leta 1916/17. Ko pa je bil sklican spomladi hita 1917 državni zbor in je podal Jugoslovanski klub takoimenovano majniško deklaracijo, so se zdramile ljudske množice po triletnem mrtvilu. Val idealne jugoslovanske misli je prevzel tudi kranjsko dijaštvo. Poleg izdajanja listov (Naše pismo, Prvi upi) so dijaki skupno z visokošcci začeli prirejati igre v izpraznjeni dvorani Ljudskega doma. Prva uprizoritev je bila že v jeseni 1917. leta (jJurčič - Govekarjev Deseti brat), njej pa so sledile predstava v letu 1918 in tudi še v letu 1919 in 1920. Igrali so Cankarjevega Kralja na Betajnovi, Finžgarjevega Divjega lovca, Milčinskega Cigane, Gogoljevega Revizorja, Tolstojevo dramo Moč teme (režiral abiturient Ivo Mihelič) in še par drugih del, med njimi tudi izvmo delo igralca in pesnika Gustava Strniše Detektiv. Večino teh del je režiral inž. Edvard Fugina.
Pri navedenih predstavah so poleg dijakov in akademikov sodelovale igralke Čitalnice in Ljudsekga odra pa tudi igralci, ki niso bili vpoklicani oz. so se vrnili iz vojne. Vsi sodelujoči so brez ozira na njihovo politično pripadnost in svetovni nazor složno sodelovali. Politično nasprotstvo se je povsem pomirilo. Pri igralcih je že tedaj vznikla misel, da bi se po vojni združ:la Ljudski in Gledališki oder Narodna čitalnce v en sam oder, ki bi pritegnil k sodelovanju brez razlike vse ljubitelje gledališke umetnosti. Prišlo pa je le do par sestankov in je pri tem tudi ostalo. Lepa zamisel idealnih, za dvig umetnosti navdušenih ljudi je utonila v nasprotstvih mnog-h političnih strank, ki so po vojni bohotno privrele na dan.
Po vojni je tudi pri Ljudskem cdru znova zaživelo drlo na odru. Dočim se je pri Čitalnici ansambel obnovil z mladimi močmi in
je v,njun sodelovalo le par igralcev oz. igralk izpred vojne, pa je pri Ljudskem odru prijel za delo skoroda celotni stari ansambel, ki je polagoma pritegnil k sodelovanju riove, mlajše moči, ki so vnesle v repertoar novega, svobodnejšega duha. Na repertoarju zasledimo poleg sodobnih domač h in tuj.h del tudi klasike (Molič-re, Schiller, Shakespeare), ki so bili za povprečni diletantski oder ne samo trd oreh temveč tudi drzen poskus, ki, ga je bilo treba ocenjevati edino z vidika v dalo vloženega truda in dobre volje. Izmed starih igralcev in igralk, ki so po vojni sodelovali pri odru naj omenim: Žana Puharja, T.neta Rozmana, Matijo Bradaška, Venceslava Hlebceta. Ivana Cofa st., Janeza Hudovernika, Ivana Potuška, Janka Cegnarja, Cirila Mohorja, Janka Bidovca, Janka Florjančiča, Jož:ta Černivca, Franca Puharja, Dolfa Rchrmana, Pavlo Cimermanovo, Pavlo Bidovčevo, Mici Biidovčevo, Albino Ažman - Ručigajevo, Milko Drukarjevo in Mici Hafnerjevo. Večina izmed njih živi še danes in je ostala zvesta odru domala do okupacije. Tako je igrala Pavla C mermanova še v sezoni 1938/39. Nastopila je dne 25. in 26. 3. 1939 v Funtkovi drami Tekma v vlogi Helene. Bila ni samo dobra in nadarjena igralka ampak tudi ena izmed najboljših šepetalk. Kaj je to svoječasno za oder pomenilo ve samo tisti, ki je imel sam — bodisi kot režiser ali igralec — posla z diletantskimi odri. (Tako ve povedati eden izmed stebrov starega kadra Ljudskega odra Matija Bradaška, da se vloge ni „utegnil“ nikdar naučiti. Nervozno je buljil pri vajah v tekst in se »prilil", ko pa je zvedel, da bo suflirala Pavla, jo samozavestno odložil partituro z izjavo: „znam!“ In je s pomočjo Pavle vlogo v resnici odlično odigral.)	(Nadaljevanje sledi.)
Iz gledališke pisarne
Gledališke odre obveščamo, da izposoja dramska knjižnica Prešernovega gledališča v Kranju vsa dramska dela po en izvod v prepis za dobo enega meseca. Kavcija za vsak izvod znaša din 500, izposojnina din 100. Knjižnica posluje vsak dan — razen nedelje in ponedeljka od 13. do 15. ure.
Gledališka pisarna posluje vsak delavnik od 9. do 14, ure. Telefon št. 355 in št. 450.
Naše obiskovalce vljudno prosimo, naj ne hodijo v dvorano v površnikih, z dežniki i, dr., ampak naj vse to odlože v garderobi! Obenem jih prosimo, da prihajajo k predstavam točno!
O 5025 52
Lastnik in izdajatelj: Uprava Prešernovega gledališča v Kranju. Predstavnik: Lojze Gostiša. Urednik: Ivan Fugina. Tiska: Gorenjska tiskarna. Vsi v Kranju. — Naklada 600 izvodov. Obseg ena pola.