Za povzdigo šolstva! »Slabo stanje kranjskega šolstva zaliteva, da se učiteljstvo strogo ravna p0 danih postavah, razpisih, oziroma odlokih. O tffti se moramo šolski nadzorniki v prvi vrsti prepričati. Gsobito pa riatn je gledati, da se učiteljstvo strogo ravna po; urniku ter da ne teži po prostih arah, po. prostih dnevih,«č" Tako beremo v »Konferenčnem poročilu«, ki ga je izdal c. kr. okr. šolski nadzornik za litijski okraj leta 1902. na 4. strani. To poročilo nam je slučajno zopet prišlo v roke. Torej prevladuje še v takih krogih mnenje, ki je pa menda umetno sugerirano, da se bo kranjsko šolstvo povzdignilo, ako se le učiteljstvo ravna strogo »po danih postavah, razpisih, oziroma odlokih.« Višjim oblastim se pa nemara ni treba držati strogo danih predpisov in zakonov, s tem se ne povzdigne šolstvo. Zakaj v povzdigo šolstva je menda neobhodno potrebno, da ne razpisujejo služb leta in leta, da določajo že mesece in mesece prej, kdo zasede to ali ono boljše mesto, da trpe v šolskih poslopjih tuje gospodarje itd. itd. Šolstvo se bo gotovo tudi povzdignilo, ako se le učiteijstvo strogo ravna po urniku ter ne teži po prostih urah, po prostih dnevih. Ljuba naivnost! V večjo povzdigo šolstva pa menda služi tudi to, da so razredi prenapolnjeni, da so šolske stavbe pravi pravcati svinjaki, da prevladujejo posebno po Kranjskem enorazrednice itd. Da se pa celo najvišji gosposki ni treba ravnati po izdanih odlokih, to inenda ne služi v povzdigo šolstva. Tako nam je na primer deželni šolski svet kranjski že davno obljubil potrebna berila za ponavljalno šolo. Kranjski in šfajerski deželni šolski svet sta že davno s posebnim odlokom naznanila podrejenemu učiteljstvu, da se 1. 1903. (reci 1. tisočdevetstotri) vršita deželhi učiteljski skupščini. A odloka sta se menda izgubila. Zakaj, nočemo razmotrivati. Glavni vzrok nazadovanja šolstva sploh, posebno pa ljudskega, je edino le prav pogodil najvišji naš šef, sam pl. Hartel. Izrazil se je dne 29. novembra 1904 učiteljski deputaciji, ki je prišla intervenirat radi sankcije ravnokar sklenjenega zakona na Nižjeavstrijskem za izboljšanje učiteljskih plač : »Slaba plača odvrača učitelje od njib giavnega dela, 'n le naravna posledica je, da uporabljajo svojo glavno inoč, ki bi morala služiti šoli, za postranske posle. Skodo trpi šola in splošnost, in svojo pažnjo bom obračal na odstranitev tega zla.«*) To so prave besede, izgovorjene na pravem mestu. Tu je iskati pravega vira nazadovanju našemu šolstvu. § 55. šolskih zakonov je edini in glavni pogoj, ki odvisi od njega ves napredek avstrijskega šolstva. Kadar izvedejo ta že sankcijonirani §, tedaj šele lahko porečemo: Sedaj se jepričela zlata doba našemu šolstvu! Druga rak-rana, ki uničuje šolstvo, so naši zastareli šolski zakoni. Kje li dobite še takih prapotopnih zakonov, kakršen je n. pr. zakon o naših slavnih krajnih šolskih svetih in o krajnih šolskih nadzornikih f O tej zadevi pisati bi se pač reklo, vodo nositi v morje. Ako bi bilo našim višjim oblastim v resnici kaj do povzdige šolstva, do povzdige kulturnega nivoja avstrijskih narodov, bi v prvi vrsti preskrbele, da izvedejo moderno, zahtevam sedanjega veka ustrezajočo reformo Soktva. Ali kakor kažejo vsa znamenja, hočejo merodajni faktorji Še to trohico svobode, ki jo imamo v šolskih zakonih, izločiti ter ustvariti nekaj takega, zaradi česar bo vezano učiteljstvo, kakor tudi šolstvo sploh v tako tesne spone, da bo gibalo samo še kot stroj, po gotovili, strogo umerjenih ¦) Dobesedno je govoril naučni minist.er tako-le: »Duroh die schlechte Besoldung vverden die Lehrer von ihrer Hauptarbeit abgedrangt und es ist eine naturliche Folge, dafi dadurch ihre Hauptkraft, die dem Dienste der Schule gewidmet sein sollte, fur den Nebener\verb venvendet wird. Den Schaden tragt die Schule und die Allgemeinheit, und werde ich mein Augenmerk auf die Beseitigung dieser tFbelstande richten.« Uredn. predpisih. Individualnost ne bo imela tu pač nikakega poda več. Ubili bodo življenje! ' ' Veda sicer trdi trdovratno, da ni samo smatrati člo|veka za mrtev stroj, ki ga lahko navijamo in ravnamo po isvoji volji, a vkljub tej tako jasni resnici se roga ravno oni !živelj, ki tvori naše zakonodajstvo, tej vedi in zahtevi po jizboljšanju naših šolskih zakonov v ravnokar označenem Ismislu. Vzrok temu nazadovanju je iskati edino-le v tem, da živi ta živelj najmirneje tedaj.^dokler so narodi v onem du- ševnem stanju, ko se ne zavedajo svoje samostojnosti in  svoje moči.  Naša naloga pa bodi, zbujati ravno v teh slojih spo-  znanje in samostojnost. Prihodnostjevnašihrokah!