* GLASILA OZD IN KATEDRA V juliju 1975 je združeno delo ustanovilo drugo slovensko univerzo. Toda že pred tem je bilo prav združeno delo tisto, ki je dajalo pobude za nastanek posameznih šol. Danes pravimo: univerza ..izhaja" iz združenega dela. Ali je temu res tako? Eni trdijo, da je, drugi da ne! Največ je takih, ki vpijejo, da se univerza zapira sama vase, da si gradi sama svojo pot, da se posamezniki istovetijo z univerzo. To največ pije združeno delo in družbeno politične organizacije, ki ne sodelujejo z univerzo, ki jo samo kritizirajo, ne vidijo pa svojih nalog, ki jih imajo prav do kritiziranca. IN KAJ DELA UNIVERZA. Obstajajo zanesljivi podatki, ki zavračajo vso to, ali pa če smo natančni skoraj vso to vpitje. Ti podatki so še internega značaja, nedvomno pa nam dokazujejo, da se ravno univerza veliko, pa ne samo veliko, temveč zelo veliko povezuje z združenim delom na vseh področjih svojega delovanja. Pri tej oceni povezovanja so izključene vse individualne povezave, katerih pa je zanesljivo še več. IN KAJ DELA ZDRUŽENO DELO. Rodilo je otroka, zdaj ga pa ne zanima več. kako ta otrok živi in kaj dela. Niti se ne potrudi toliko, da bi ji ta otrok vrnil, zapolnil vrzeli, ki nastajajo iz dneva v dan, niti toliko, ali je ta otrok resnično takšen kakršnega so si želeli. To je seveda težko, če združeno delo še samo ne ve kaj bi rado. Bolj je pomembno to, kako bo ta ali oni posameznik „uspeval". Gredo se ti meni, jaz tebi; jaz tebe, ti mene. Ce uporabimo še dogodek, ki ga je nekdo doživel v neki delovni organizaciji, ko je postavil vprašanje kulture, dobi odgovor: ,.pustite nas s kulturo zdaj na miru, za nas je prvenstveno to, da se gospodarsko opomoremo, potem pa se bomo že še posvetili kulturi"; ali če to poenostavimo: ..ko bomo izboljšali gospodarsko situacijo, bomo tudi kulturni," nam postane veliko vpitje celo razumljivo! Imamo torej dve grupi, združeno delo in univerzo. Med obema se nahajajo študentje, ki so kratek čas ne univerzi, niso pa z njo. Sodelujejo z univerzo toliko, kolikor jih posameznik (profesor) nauči? Žal pa ta isti vpije, da so študentje splošno nezainteresirani. Kot vidimo, je vpitje v tem primeru ravno toliko upravičeno, kot vpitje v prvem primeru. Eni tako, drugi OSNOVNI PROBLEM PA JE OBVEŠČANJE, študentski list Katedra bo po svojih možnostih, ki jih ima kot list, ki ga oblikujejo študentje sami, ponovno skušal navezati stike, z glasili združenega dela mariborske regije. Tisti, ki ne bodo obstajali samo v tem, da si bomo izmenjavali sestavke, temveč bomo poskušali s pomočjo najrazličnejših oblik dela (okrogle mize, debatni sestanki, simpoziji...), vsaj posredno vplivati na povezavo med obema grupama. Povezati se moramo tako, da bomo postali najenostavnejši in najbolj dostopen posrednik informacij, možnosti in nalog, kijih ima UNIVERZA DO ZDRUŽENEGA DELA in ZDRUŽENO DELO DO £ D >- < cc D ЦЈ I-< * POZIV: Vsi vemo, da je še tako lepa ideja brez vrednosti, če ne najde prave poti. če ne najde pravega odziva med bralci! Beseda je vredne toliko, kolikor je odziva nanjo! Zatorej pozivamo VSE, da začnemo skupaj uresničevati naloge širše družbene skupnosti. POZIVAMO VAS, da se oglasite s svojimi pripombami in predlogi! SREDNJEŠOLKE POD STREHO Po dvajsetletnih prizadevanjih so sredi septembra svečano odprli sodoben dom srednješolk Lizike Jančar, ki stoji ob Titovi cesti v Mariboru. Z izgradnjo tega objekta je delovni kolektiv zdravstvene šole nekoliko omilil prostorsko stisko, ki ga je pestila zadnjih 20 let. Na najlepši način so tako tudi proslavili dvajsetletnico aktivnega delovanja doma zdravstvene šole ter Titove in partijske jubileje. Slavnostni govornik je bil dr. Avguštin Lah, po svečanosti pa so si prisotni ogledali notranjost doma. Predračunska vrednost gradnje je znašala 52,8 milijona dinarjev, vendar so ob pomoči izvajalca investicijskih poslov in graditelja (Stavbar) prihranili pet milijonov dinarjev. S tem denarjem so kupili učila in drobni inventar, nekaj pa so ga prihranili za nadaljnjo ureditev doma. Delovne organizacije s področja gospodarstva so združile 0,3 procenta osebnih dohodkov, za gradnjo pa so nato primaknili tudi sredstva ukinjenih stanovanjskih skladov. V novem domu je 480 postelj v 160 spalnicah. Te so moderno opremljene in razporejene v skupine po pet sob, ki skupaj s predsobo, sanitarijami in prostorom za likanje, čiščenje in sušenje las sestavljajo enoto. Vzgojna skupina s 30 učenkami ima svojo vzgojiteljico in dnevni prostor za učne ure in drugo organizirano skupinsko delo. Bivanje in hrana v domu veljata mesečno 1500 dinarjev, v dislociranih oddelkih v Strossmayerjevi in v domu ob magdalenskem parku, kjer bodo zdaj prebivali fantje, pa 1350 dinarjev. V okviru mladinske organizacije deluje v novem domu niz sekcij, dijakinje pa rešujejo pereča vprašanja po domski skupnosti. To je torej tudi dom samoupravljanja, ki daje dijakinjam zavest, da so zares subjekti vzgoje. Darko Rus GLAS ŠTUDENTOV Odslej bo študentska oddaja Študij in glasba na sporedu radia Maribor vsak teden in sicer izmenično; en teden v torek od 18, —18.30 ure, naslednji teden pa v petek od 8.25 — 9. ure. To je nov napredek v kreiranju radia Študent v Mariboru. Upamo, da se boste pridružili prizadevanjem uredniškega odbora oddaje in pri tem tudi aktivno sodelovali. ŠTUDENTSKI LIST, MARIBOR, 10. 10. 1977 letnik XVIII št. 2 CENA 3 DIN Glavni urednik; Lojze Klemenčič Odgovorni urednik: Brane Srčnik Sekretarka uredništva: Zala Sonjak Člani uredniškega odbora: Sonja Ploj, Danila Orešek, Polona Hadner, Franci Bračko, Slavči Bauman, Danilo Vicman, Darko Rus, Vlado Venuti, Bojan Peče, Jasna Arko, Goran Devide Lektorica: Alenka Filipančič Tehnični urednik: Marjan Hani Katedro sofinancirajo: Šole univerze v Mariboru, UK ZSMS, Izobraževalna skupnost in Kulturna skupnost Slovenije, Uredništvo in uprava Ob parku 5, 62000 Maribor, telefon 22-004, tekoči račun 51800-678-81846. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda je 3,00 din (letna naročnina 30,00, za ustanove in podjetja 60,00 din). Tisk ČGP Mariborski tisk, Maribor TEDEN SOLIDARNOSTI Z ŽRTVAMI IMPERIALISTIČNE AGRESIJE V ČILU 4.-11. SEPTEMBER Osrednja proslava v naši republiki ob letošnjem tednu solidarnosti z bojem čilenskega naroda proti fašističnemu terorju, ki že četrto leto strahuje v nekdaj demokratičnem in naprednem Allendejevem Čilu, je bila ob koncu tedna solidarnosti, to je 13. septembra v dvorani Mestnega gledališča v Ljubljani. Prireditev sta organizatorja republiška konferenca ZSMS in koordinacijski odbor za pomoč žrtvam imperialistične agresije in narodnoosvobodilnim gibanjem pri predsedstvu republiške konference SZDL Slovenije dobro pripravila in s svojo prizadevnostjo le potrdila izkazano podporo naših narodov in narodnosti boju čilenskega ljudstva za temeljne prvine človekove svobode. Program proslave je zajemal najprej uvodne govore predstavnikov RK ZSMS, RK SZDL Slovenije in predstavnika antifašistične fronte Čila. Temu je sledil kulturni program z nastopom skupine Cilenških študentov z izvajanjem čilenskih revolucionarnih in narodnih pesmi, nastop okteta Gallus in ob koncu še recital poezije velikega književnika Pabla Nerude. Tudi letos nadaljujemo z organiziranjem akcij solidarnosti z osvobodilnimi gibanji in žrtvami imperialistične agresije. Akcije so rezultat pomoči in kontinuirane ter dosledne podpore, ki jo neuvrščena socialistična Jugoslavija daje narodom v borbi za osvoboditev izpod kolonializma, imperializma in fašističnega terorja. Čile, nekdaj znan kot dežela demokratičnih tradicij in humanih odnosov, dežela, kjer so človeka obravnavali kot ČLOVEKA, je 11. septembra 1973 s protiallendejevskim pučem postal dežela terorja, kjer sta sila in strahovlada edini in najvišji zakon. Demokratično izvoljeno vlado predsednika Allendeja, ki je že v začetku z reformami skušala zboljšati položaj delavcev in kmetov, je zamenjala surova in krvava diktatura, najhujša, kar jih pomni Latinska Amerika. Tisoči in tisoči Čilencev, privržencev Allendejeve fronte ljudske enotnosti, so se znašli v koncentracijskih taboriščih, poteptane so bile njihove osnovne pravice, pravice človeka. Štiri leta vladavine diktatorja Augusta Pinocheta so v srcih Čilencev zarezala globoke brazgotine. Vlada ljudske enotnosti je bila stvar zgodovinskega gibanja delovnih ljudi Čila. Naprednih gibanj pa ni mogoče prekiniti z nasiljem, prelivanjem krvi in uvedbo strahovlade in terorja. Posajeno seme bo vzklilo, kajti posajeno je bilo na plodna tla. Napredni ljudje po vsem svetu izražajo moralno politično in materialno podporo zatiranemu ljudstvu. Jugoslavija je nudila pomoč številnim beguncem ter opozarjala in še opozarja, da se nekdaj neuvrščeni Čile sooča z združeno agresijo reakcije in imperializma. Zveza socialistične mladine Slovenije se aktivno vključuje v akcije solidarnosti z osvobodilnimi gibanji prek osnovnih organizacij združenega dela, na vasi, v krajevnih skupnostih, v osnovnih in srednjih šolah, na visokošolskih zavodih, v enotah JLA, družbenih organizacijah in društvih. Pri organiziranju te akcije izhajamo iz velikega pomena, ki ga imajo akcije solidarnosti za čilenski narod; akcija solidarnosti predstavlja dolg rodoljubom Čila in vsem narodom, ki se v svetu borijo za osvoboditev izpod zatiranja in vsake vrste nadvlade. K'ja Poročali smo že o komunikazaji, ki jo je pripravila sekcija za design in komunikacijo pri Forumu v Studenskem naselju v Ljubljani. V juliju in avgustu letos je ta DC sekcija organizirala v Rokavcih pri Kopru kolonijo, tudi komunijo ali kratko k’jo. Udeležnci k'je, imenovani tudi komunisti, ki jih je bilo med deset in dvajset, so ob podpori Foruma samo poskrbeli za materialna in denarna sredstva, potrebna za stroške v zvezi s kolonijo. Zbrali so se iz različnih krajev Slovenije, prinesli šotore in taborniško opremo ter nakupili material, ki so ga potrebovali za delo. V koloniji je prišla do popolnega izraza inovativnost udeležencev. Bivanje je z delom, ki so si ga začrtali v začetku, dajalo poudarek spodbujanju in razvoju novatorstva v vseh možnih smereh, ki spremljajo življenje, saj je bil tabor ob vodi v nenaseljeni naravi. Tako je bilo delo na eni strani vezano na sam obstoj tabora: kuhanje, postavljanje šotorov in drugih tabornih objektov, urejanje uradnih formalnosti, nabavljanje hrane in drobnega materiala, pranje, pomivanje, čiščenje, razgovori o medsebojnih odnosih, na drugi strani pa sproščeno: risanje, slikanje, krojenje, projektiranje stavbe iz gipsa, fotografiranje, fjlmanje, muziciranje, načrtovanje dela za naprej, ples in poslušanje glasbe, šport, izleti, intervjuvanje, snemanje, pripovedovanje pravljic in kriminalk . . . najpomembnejši in vsakodnevni del k’je pa so bile telesne in govorne vaje s sveti komunije. Udeleženci se bojo sestajali tudi v prihodnje. Iščejo prostor ali hišo za skupno delo. Vabijo vas, da se jim priključite. Pišite na DC sekcijo foruma v ŠN v Ljubljani. Božidar Jakelj KJE IN KAKO BOMO „LIKALI" AGRONOME Kar je ustvarjenega, nam ne more biti toliko sveto, da bi ne moglo odstopiti svoje mesto naprednejšemu, svobodnejšemu in bolj človeškemu. . . Te besede je izrekel Tito in so zapisane kot uvod v Osnutek projekcije razvoja višje agronomske šole (VAŠ). RAZVOJ KMETIJSKEGA ŠOLSTVA V SEVEROVZHODNI SLOVENIJI Že leta 1872 je bila v Mariboru ustanovljena nižja vinarsko-sadjar-ska šola. Po končani prvi svetovni vojni je prišla ta šola v državno upravo in v letu 1922 je nastala srednja kmetijska šola, ki je bila pozneje premeščena v Bukovo pri Negotinu. Leta 1945 je bila ponovno ustanovljena srednja kmetijska šola, kakršna deluje še danes. V reformnih letih slovenskega šolstva je bila ustanovljena višja agronomska šola (24. junij 1960). V razvojnem programu si je VAŠ leta 1971 zastavila cilj — nprehod z višje na visoko stopnjo študija, in bi naj prve študente sprejela že v šolskem letu 1976/77. Delavci šole so bili že takrat mnenja, da od kmetijstva ne moremo pričakovati želenih rezultatov (povečana proizvodnja hrane), če ne bomo zvišali izobrazbene stopnje delavcev, zaposlenih v kmetijstvu. Zaradi težnje po prehodu na drugostopenjski študij je šola začela intenzivne kadrovske priprave in uvedla usmerjeno raziskovalno delo na področjih pedagoške vsebine II. stopnje. V šolskem letu 1969/70 je bila na šoli uvedena nova študijska smer — kmetijsko pospeševanje, ki bi naj bilo tudi osnova in bistvo visokošolske študijske vsebine. V obdobju 1970 — 75 je diplomiralo na VAŠ 217 slušateljev, od tega 107 rednih in 110 izrednih, vpisanih pa je bilo skupno 2105 slušateljev. V svojem 15-letnem delovanju (do 30. 9. 1975) je dala šola 571 diplomantov. DRUŽBENE POTREBE PO VISOKI ŠOLI Prizadevanja delavcev VAŠ, da bi v Mariboru dobili visoko agronomsko šolo, niso le utemeljena, ampak upravičena z mnogimi argumenti. Kot sem že omenil, bi mariborska visoka šola temeljila na kmetijskopospeševalni smeri, ki je v Ljubljani na biotehnični fakulteti (BTF) na agronomskem oddelku ni. Vsi pa vemo, da potrebujemo za normalen kmetijski razvoj največ pospeševalcev. VAŠ pa je prva v Jugoslaviji uvedla takšen oddelek. Razlogi za lokacijo v Mariboru so dovolj očitni. Maribor leži v središču največjega kmetijskega prostora v Sloveniji. V takšnem kmetijskem zaledju pa so potrebe po kmetijskih strokovnjakih izredno velike in vedno večje. Lega šole in njena povezanost z drugimi kmetijskoizobraževalnimi ustanovami ter visokošolskimi zavodi daje šoli vse možnosti za kompleksno in izključno strokovno ter družbeno znanje na visoki šoli. Že v dosedanjih razgovorih so se pojavile možnosti interdisciplinarnega študija z ostalimi šolami na univerzi. Obstoja velik interes diplomantov VAŠ za nadaljevanje študija v organizacijsko-ekonomski smeri na visokošlski ravni. Mnogi diplomanti VAŠ so nadaljevali študij na II. stopnji VEKŠ, s tem pa jih je kmetijstvo za vedno izgubilo oziroma se niso oblikovali v strokovnjake kakršne kmetijstvo najbolj potrebuje. Pojavlja se tudi želja diplomantov, ki so se zaposlili v kmetijskih obratih, saj njihova izobrazba več ne ustreza vedno večjim kmetijskim zahtevam in potrebam. Že današnje izkušnje kažejo, da bomo v prihodnje potrebovali več diplomantov „novih" področij, vezanih na tehnologijo, organizacijo in ekonomiko, takšnih diplomantov pa danes za potrebe kmetijstva še ni in jih v Sloveniji nihče ne daje. Analize na OZD so pokazale, da bi do leta 1980 potrebovali letno 80 do 100 diplomiranih agronomov in letno 60 do 70 prvostopenjskih agronomov. Od teh bi jih več kot polovica potrebovala znanje načrtovanega profila VAŠ. Takšno število diplomantov bi II. • stopnja v Mariboru lahko dala, poleg tega, da bi agronomski oddelek BTF izobrazil strokovnjaka osnovnih usmeritev. Le na takšen način bo možno izpolniti vrzel v usmeritvah, kijih potrebujemo. Vedno večje potrebe pa so tudi po agronomih-pospeševalcih, ki sedaj opravljajo tudi naloge iz organizacijsko-ekonomskega področja, za izpolnjevanje takšnih nalog pa so preobremenjeni kakor tudi premalo izobraženi. Izredno velika vrzel se bo pokazala tudi zaradi odhoda prvih povojnih diplomantov, ki so bili najmočnejša generacija. ALI IMAMO PEDAGOŠKE KADRE? Sedanji pedagoški kader na VAŠ je zadovoljivo in strokovno zelo dobro izobražen. Zaradi velikih možnosti interdisciplinarnega študija s šolami v Mariboru in sodelovanja z BTF kakor tuši sodelovanja s pogodbenimi učiteji iz neposredne proizvodnje bi večina profesorjev izpolnjevala pogoje za visokošolskega profesorja, kar bi jim omogočilo nemoteno delo na drugi stopnji. Takšen sistem pridobivanja profesorjev bi tudi občutno pocenil stroške pedagoškega procesa. Poleg tega so precejšen del pripravljeni prevzeti sedanji profesorji VAŠ, del stroškov pa bi šola pridobila z večjim raziskovalnim deležem. Velike investicijske naložbe za drugo stopnjo ne bi bile potrebne, večje pa za prvo stopnjo zaradi pouka v kabinetih, laboratorijih in poskusnih obratih. Tako usmerjeno izobraževanje na visoki šoli bi ustvarilo tudi večje število strokovnjakov, ki bi bili potencialni kandidati za predavatelje ali asistente na višji oziroma visoki šoli. Povišati bo potrebno tudi število asistentov ki so sedaj na VAŠ premalo zastopani! PRIZADEVANJA IN MOŽNOSTI Na kratko bi lahko zapisal, da so (bila) prizadevanja ogromna in dolgotrajna, možnosti pa zelo majhne. Prizadevanja so se pokazala predvsem s strani delavcev. Verjetno je prav v tem del odgovora na vprašanje: Zakaj majhne možnosti? Študentje VAŠ so sicer pokazali velik interes za visoko šolo, to pa je tudi vse. V današnjem sistemu visokega šolstva pa imajo prav študentje izredno pomembno vlogo in pravico zahtevati, da se jim nudi možnost nadaljnjega izobraževanja. Enake pravice imajo tudi uporabniki. Le z vzajemnim prizadevanjem in tudi razumnejšim sodelovanjem vseh treh faktorjev in tudi univerze bo možno doseči drugo stopnjo agronomskega študija v Mariboru. Študentje in uporabniki, pa tudi drugi družbeni dejavniki stojimo ob strani in samo upamo. S takšnim odnosom pa povzročamo med prizadevnimi entuziasti obup in ogorčenje (ali pa smo ga že dokončno povzročili). Dokaz za to so izredno težko pridobljene in nepridobljene informacije ob razgovorih z BTF in konkretnih vzrokih majhnih možnosti. Mnogi se upravičeno vprašujejo, ali sta v Sloveniji potrebni dve agronomski šoli z drugostopenjskim študijem. Res je, da je Slovenija majhna, nedvomno pa je tudi res, da potrebuje agronome specializiranih „vrst" oziroma usmeritev. Verjetno nihče ne zahteva dveh fakultet, zahteva pa se izobraževalna ustanova, ki nam bo dala ustrezne strokovnjake. Iz že navedenih razlogov je razvidno, da ima pogoje za takšno poslanstvo prav Maribor. Maribor bi tako izobraževal na drugi stopnji - agronome organizacijsko-ekonomske smeri in pospeševalce, Ljubljana pa agronome splošnih smeri. S takšnim konceptom se v Ljubljani (BTF) popolnoma ne strinjajo. V dosedanjih razgovorih z BTF je bilo opaziti že precejšen napredek, vendar glavna želja in potreba še ni našla poti do uresničitve. Morda so nekateri odgovorni za današnji sistem razvoja še vse preveč sveti. Slavči Bauman PO0ZHKUE Že nekaj časa je študentom znano, da na pedagoški akademiji obstaja Podzemlje. Ce ne veš, kaj to je, in zaslišiš, da je to tako imenovano Podzemlje, namenjeno študentom, debelo pogledaš in nehote pomisliš na kriminalne tolpe v stilu ameriške mafije. Ali ne? KAJ JE PODZEMLJE? Takoj naj poudarim, da so to študentski prostori v stari pedagoški akademiji. Da lahko prideš do njih, moraš zaviti po stopnicah v klet, pa na desno, in po dolgem, prašnem in slabo razsvetljenem hodniku naravnost. Podzemlje je ime za dva prostora, v katerih je sedež organizacije ZSMS na akademiji. Prvi prostorje „pisarna", ki ni ravno preveč „pisarniško" opremljena. V njej sta dve pisalni mizi, od katerih je na eni plošča že pošteno „načeta", popisana in razrezana, na mizici za pisalni stroj pa „kraljuje" le-ta, že ves polomljen, in ne morem trditi, da še zasluži, da ga tako imenujemo. Tudi omar ne bi posebej omenjala, saj že zdavnaj ne služita več svojemu namenu; zato pa sta v študentskih prostorih. Čeprav bi lahko z nekoliko truda in prepričevanja opremo že zamenjali. Vendar smo vsi študentje akademije vroče upali, da se bomo v novo zgradbo seliji že konec prejšnjega študijskega leta, in smo bili pripravljeni potrpeti še kakšen mesec, dva. A kot kaže, selitve še ne bo tako kmalu. Drugi večji prostor je sejna soba. Ta je precej velika, z obokanim stropom. Dekorativno jo poživlja kar precejšnja slika Silvije Popoviča, ki je zaradi vlage dobila dodatno zanimivost — reliefno obliko (izbokline in vbokline). Opremo sestavlja nekaj miz in stolov, ki so za razliko od ostale opreme novejše izdelave. In ravno ta prostor služi tudi za kulturne prireditve — literarne, filmske in glasbene večere. ZAKAJ PODZEMLJE? Študentska organizacija ZSMS na PA dolgo ni imela lastnih prostorov. Sedanje prostore si je s trudom „priborila", saj so le te prvotno nameravali spremeniti v delavnico za tehnični pouk. Glede naziva pa sledeče. Ker so prostori v kleti in poc zemljo ter jih „razsvetljujejo" le majhna kletna okenca, so jih študentje začeli imenovati Podzemlje. Torej je ves strah (če ga vzbudi v kom takšno ime) odveč, saj gre le za karakteristiko, izraženo v poimenovanju. „PODZEMELJSKA KULTURA" Študentje Maribora se že dalj časa trudimo pridobiti ustrezen prostor — dvorano za kulturne manifestacije. Do sedaj nam to še ni uspelo, zato koristimo, kar je pač na razpolago. Pri tem se je Podzemlje pokazalo kot ustrezen prostor za literarne, glasbene in filmske večere. Ob času vsakoletnih aprilsko-majskih študentskih prireditev je le-to vključeno kot stalen ambient, kjer se predstavljajo bolj ali manj znani ustvarjalci iz študentskih vrst. Prostor lahko sprejme približno petdeset poslušalcev, oboki in poljubna razporedites izvajalcev (med publiko) pa daje možnost sproščenega kontaktiranja. IN KAJ MISLIJO ŠTUDENTJE? Zanimalo me je, koliko študentov pedagoške akademije ve za Podzemlje. V čitalnici sem poiskala nekaj „starih bajt" in vsakemu zastavila vprašanje: „Kaj veš o Podzemlju?" dobila sem precej različnih odgovorov; izbrala sem le nekaj najbolj zanimivih: „A Podzemlje? Ja, to so neki prostori v kleti, kjer se zbirajo funkcionarji ZSMS na PA." „To je prostor, kjer so literarni večeri." „Ta prostor ima organizacija ZSMS na šoli. Vendar pa so tam tudi vsako leto literarni in podobni večeri v času tradicionalnih študentskih prireditev." „Podzemlje? No, pod zemljo je sigurno. Kaj več pa ne vem." „Ah, tam so seje in podobno." „To je neki klub..." Ko sem spraševala bruce, so se mi samo smejali in nihče izmed njih ni vedel, kaj to je. No, priznati moram, da po nekaj dneh, kar so na akademiji, niti ni preveč resno pričakovati, da bodo o tem vedeli kaj več. Sicer pa, dobro bi bilo, da bi jih tudi o tem funkcionarji ZSMS na šoli že na začetku podrobneje obvestili. Zakaj „stare bajte" ne vedo, čemu služijo prostori v Podzemlju? Iz lastnih izkušenj vem, da se je med študijskim letom med študenti izoblikovalo mnenje, da so ti prostori namenjeni „eliti študentskih funkcionarjev". Poleg tega študentje niso čutili potrebe, da prostovoljno obiščejo te prostore, če že niso bili prisiljeni prisostvovati kakšni seji. Kje je krivda za takšno nezanimanje, saj so ti prostori vendar „last" celotne organizacije ZSMS na akademiji? Mislim, da smo vsi, ki smo delali v teh prostorih, krivi, da nismo znali pritegniti študentov k „sodelovanju", da jih nismo znali zainteresirati ter jim zbuditi občutek, da so to zares tudi njihovi prostori, prostori vseh študentov akademije. Prav tako pa se mi zdi, da tudi dejstvo, da so prostori tako nizko (v kleti) in da si večkrat moraš do njih utreti pot med različno navlako, odbijajoče delujejo na širok krog študentov. Vendar to ni edini vzrok nezanimanja. Eden izmed njih je tudi to, da so nekateri študentje obiskali te prostore na povabilo nekoga, ki jih pozna in tam dela, ko je bila v njih kakšna prireditev. Študent je takrat prišel, morda še kdaj (kar je že manj verjetno), potem pa nikoli več. Zakaj? Prav tako sem mnenja, da je na šoli, kot je pedagoška akademija, ki vzgaja bodoče pedagoške delavce, potrebno, da bi tudi le-ta kot taka vsestransko vključila študente v različne dejavnosti. To zadnje se sicer že izprovaja, vendar pa so zelo malo, največkrat pa nič, vključeni v tako delovanje prav ti prostori. Menim, da bi le-ti morali biti vsakodnevno prisotni v obliki dela obštudijskih dejavnosti. Seveda pa je prvi pogoj za tako delo, da te prostore uredimo, pa ne samo prostore, temveč tudi dokaj neurejen dostop do njih. In menim, da bi bilo z malo truda in volje tako študentov kot delavcev akademije to tudi mogoče. Na koncu naj dodam samo še to, da bi pedagoški delavci akademije morali zbuditi med množico študentov interes za samodejavnost v Podzemlju in da to ne bi bilo v glavnem samo takrat, ko ni na voljo dovolj predavalnic in se profesorji s študenti zatečejo pod „gostoljubno streho” le-tega. Asja NA GRMADI IMPERIALIZMA ETIOPSKO-SOMALSKE SCENE V sedanjem trimesečnem obdobju, ko ves svetovni tisk tehta odnose v tako imenovanem afriškem rogu in bolj ko poroča, bolj ugotavlja dejstva, ki niso realna ali pa so prikrojena po svoje, seveda če izvzamemo tiste redke in izjemne novinarje, ki sodoživljajo tokove vojaške strategije na razmeroma zelo revnih tleh vzhodne Afrike. Brez dvoma dopolnjuje ,,ogadenski kontingent" takšno mero v afriški politični razglednici, ki pomeni porogljiv prispevek popuščanju in miroljubnim prizadevanjem naprednih svetovnih sil, ter verjetno še več — snuje novo mrežo konfliktnih situacij, ki vedno znova potrjujejo imperialistično taktiko: svet brez oboroževalne tekme ne more in ne sme obstajati, zato je potrebno stalno brzdanje in stilsko ščuvanje človeka na človeka. Vse to pa je seveda najlažje v mladih, nerazživetih in s preteklostjo obremenjenih deželah, torej v Aziji in Afriki, medtem ko ostaja Južna Amerika „ščit zgledne ureditve". Že če sodimo po antropogeografskem načelu prebivalstva na konfliktnem področju, moramo nujno priti do spoznanja, ki se vsiljuje semitsko-hamitskemu prebivalstvu tako v Etiopiji kot v Somaliji, kajti izključni krivec je preteklost — kot marsikje drugje, vendar nekoliko drugačna preteklost; ne gre toliko za kolonializem kot za ozke reakcionarne težnje priseljencev in ljudi — domačinov, ki so si (pod)zavestno pripeli vladarske in splošne gospodarske titule, samo da bi priseljenim gospodom (Židje, Angleži, Francozi in Italijani) ustregli, ne oziraje se na maso neciviliziranih, skoraj nebogljenih domačinov, ki so imeli svoje predstavnike za krepitev lastne moči, pa so se ti povečini povsem politično priključili zaviralcem razvoja, torej sovražnikom. Etiopski kraal je ostajal nespremenjen; iz stoletja v stoletje so se prenašala bremena nerazvitosti in družbenih problemov ni manjkalo nikjer, niti v rezidenci bogatih v „novem cvetu Afrike" (Addis Abebi), še manj pa v ostalih predelih dežele večne pomladi, kajti država — monarhija — cesarstvo je bila brezpogojno centralistično urejena, kar je ustrezalo kolonializmu in kasneje neokolonializmu, da se je potuhnil med zelene palme cesarskih rezidenc. Businessman Zahodne Evrope je podobno ravnal v somalski Džubi, v drugi polovici devetnajstega stoletja likvidiral Barti Zeina in trdno zakoličil svojo posest vse do prihoda italijanskih „letečih sinov" Giorma-ni, vendar so Angleži zadrževali pomemben del Benadira in Abbia, dveh najrodovitnejših in z energetskimi viri bogatih predelov z „diplomatsko formalnostjo" vse do somalske revolucije v šestdesetih letih tega stoletja. Tako so se prelivali tokovi vojn, cesarstev, kolonizatorjev, fevdalnih odnosov med prebivalstvom iz Eritreje v Galo, iz Buraue v Džubo, iz Guardafnie v Kafo, vmes pa je obstajal in ostal Ogaden (Harara) — prostrano, sicer revno, vendar strateško in geografsko izredno pomembno središče afriškega roga, kjer so še posebno prisotni računi kapitalističnega vojaškega pakta, ki vse bolj izgublja strateške točke ob Indijskem oceanu, in hkrati obramba sovjetske diminacije, ki naj bi se po istih računih skrčila prav v teh predelih. Nomadi so seveda le vzrok sedanjim razmerami MORILCI REVOLUCIJE Trenutno situacijo je zato potrebno gledati širše in z več aspektov: osemdesetletno etiop- sko cesarstvo je sicer osvobodilo ozemlje, ni pa bistveno reformiralo družbene ureditve, kajti namesto tujih so zaživeli domači fevdalci, ki so imeli še naprej suženjsko vkleščeno prebivalstvo na prostranih poljih. Razmbremenitev stanja pomeni strmoglavljenje cesarja Haile Selassija in vzpostavitev demokratičnih revolucionarnih odnosov pred komaj tremi zelo nemirnimi leti. Tako je dejansko človek postal subjekt revolucije in potreben faktor v posodabljanju ter razvijanju družbenih razmer. Somalska revolucija pa traja že skoraj dvajset let. Tako se ni čuditi ravnanju Somalcev v želji po ureditvi ogadenskega vprašanja, zaskrbljuje pa dejstvo, da je pot, ki so jo za to izbrali, tvegana in nepravilna - je le prispevek svetovnemu imperializmu in njegovemu boju za obstanek. Gotovo je krivec takšni geografski situaciji, kot je v vzhodni Afriki, Etiopija -cesarska Etiopija, nikakor pa ne njeno prebivalstvo, še manj pa mlada revolucionarna garda, katere politični prijemi so sicer zaletavi (nasilje nad nasprotniki sistema, togost političnih in gospodarskih poti), vendar odločni in v določeni situaciji mogoče celo potrebni. Tako kot ne moremo govoriti o epohi etiopske revolucije in njenem celovitem in pravilnem ravnanju (prekratko obdobje), tako je nerazumljivo, da se vlada v Mogadišu ne more ali noče pogovoriti za pogajalsko mizo. Infiltracija somalskih oboroženih sil v Ogadenu pomeni tragičen korak vlade v Mogadišu, pomeni zaostritev odnosov v Eritreji, kjer se nekdanji revolucionarji po padcu cesarstva vse bolj nagibajo k anarhizmu in krivijo mlado revolucijo, ki bi morala prinesti družbeno socialne in gospodarske sadove čez noč. Še kako očitno pa je, da za vsem tem stoji vojaška in gospodarska moč kapitalističnih držav ter da je Somalija nasedla njihovim „lepim in prijaznim" besedam. Medtem ko opravičuje Somalija svoje poteze tako, da njen predsednik Siad Barre mrzlično potuje in nabira adute za nadaljevanje vojaškega spopada na ogadenski planoti v arabskih državah: Saudovi Arabiji, Kuvaitu, Egiptu, Siriji, Sudanu, Sovjetski zvezi ter v Zahodni Evropi, pa se etiopska revolucionarna vlada podpolkovnika Mengista najbolj zanaša na lastne moči in se hoče na vsak način opreti na lastne množice, kar ji tudi uspeva: vojaške in delovne parade v Addis Abebi, Hararju in Giunirju ter protiofenziva oboroženih sil in ljudske milice pri Diredavi so vnovičen dokaz, da zrela etiopska revolucija ne more biti poražena. Prva država, ki je odločilno podprla etiopsko osvobodilno borbo, je bila Kenija, njej pa so sledile Kuba, Tanzanija, Alžirija, Libija in posredno tudi Sovjetska zveza. Med državami, ki neodločno kolebajo med obema mejama, so tudi Francija, Velika Britanija in ZDA, dejansko pa je Somalija samo podaljšek njihovih političnih spletk v „pomoči" nekaterim arabskim državam. Čas in boj bosta razpletla še tako zamotane mreže in vzpostavila resnično podobo vzhodne Afrike! Vietnam se lahko ponovi, zato je pomembno, kdaj in koga bo podprla neuvrščena Jugoslavija. Brane Srčnik ŠTUDENTSKA VEČNAMENSKA DVORANA - KDAJ? Velikokrat slišimo tarnanje, da mladi rod — seveda vključeni ste tudi vi študentje oziroma tisti, ki se to počutite, dandanes ničesar ne ustvarja (vsaj to, kar bi bilo količkaj kvalitetno), da je nezainteresiran za življenje in dogajanje okoli sebe, da živi le za svoj indeks in desetice v njem. Smo res takšni? No ja, nekaj jih je — toda vsi ne spadamo v ta koš. Veliko nas je, ki živimo za svoj hobi, razvedrilo, dejavnost v prostem času. In Možnosti? Od pevskega zbora do plesne sekcije pri KUD Študent, Katedri do posameznih dejavnosti na šolah. Vendar se pri tem pojavlja problem — velik problem: kje organizirati študentske prireditve — literarne večere, športna srečanja, projekcije filmov, glasbene večere. . . Poleg že tako zelo perečih finančnih nastopajo torej še prostorske težave. Leta 1971 so predstavniki KUD Študent in Katedre ter takratne IO SS MVZ dosegli, da se je pričela gradnja depandanse študentskih domov, ki naj bi služila predvsem izvenštudijski dejavnosti mariborskih študentov. Odgovorni so zatrdili, da bo z izgradnjo depandanse rešen prostorski problem. Nekaj časa je depandansa res služila temu, zaradi česa so jo zgradili — potem pa ... in danes: prostore uporablja študentska menza. Res je, da mora človek najprej zadovoljiti svoje biološke potrebe — s praznim želodcem še baje spati ne moreš; toda kako si potešiš duševno lakoto? Na kako bi bil že možen odgovor, na kje pa bi ga bilo težje najti. Vsaj v trenjutnem stanju, če ga sploh bi! Prostorska stiska pride najbolj do izraza pri organizaciji oziroma izvedbi večjih študentskih prireditev (vsakoletne aprilsko-majske), pojavljajo se težave pri gostovanjih kulturnih in rekreacijskih skupin. V „sili" se uporabi depandansa, iz katere pa je v primeru kulturnih prireditev potrebno znositi niže - pa še te prostore je moč uporabljati le v večernih urah. Sicer pa — kar je jedilnica, ne more in ne sme biti obenem tudi kulturna, športna oziroma večnamenska dvorana. V letošnjem letu študira na mariborski univerzi okrog 5000 študentov. Kulturo, našo študentsko kulturo, ki jo kreiramo in ustvarjamo sami — želimo dati vsem. Toda kje? Mariborska univerza — mariborski študentje, potrebujejo svoje prostore, svojo večnamensko dvorano. Na UK ZSMS že dolgo razmi šljajo o tem. Boris Sovič: „Res je, prostori so naša šibka točka: stiskajo se sekcije KUD Študent, Katedre, študentskega servisa, tudi sami nimamo bleščečih prostorov — v kletnih prostorih ob posodah za smeti — najhuje pa je, da študentska populacija v Mariboru nima na voljo večnamenske dvorane, v kateri bi lahko sprostila sprostila svojo odvečno energijo, našla svoje razvedrilo, zadovoljstvo. Vendar se problem mora rešiti! Na UK ZSMS je bila ustanovljena posebna komisija, ki je zadolžena za izvedbo, zgraditev oziroma pridobitev študentske dvorane. Akcija je v polnem teku. Komisija je pregledala več variant oziroma predlogov. Najprej — prostor zadružnega doma na križišču Partizanske in Titove (pred Slavijo) — za sanacijo bi bila potrebna precejšnja sredstva, stavba pa je predvidena za rušenje. Nič! Drugi predlog — kletni prostori pod dvorano Union in ugotovitev, da so prostori nefunkcionalni in prenizki; tudi tretjič — pri vodnem stolpu — se je zataknilo: težave z ogrevanjem, gradbeni problemi, prostor bi bilo moč izkoristiti le v toplih mesecih. Razen, če bi se odločili drugače. Zato pa bi bila potrebna sredstva sredstva in še sredstva. . . Bilo je še nekaj variant. Vendar so vse iz takšnega ali drugačnega vzroka odpadle. (Omenila sem le najpomembnejše.) Ob pregledu vseh so nazadnje prišli do zaključka, da bi se najbolj izplačala in bi se tudi najbolj obrestovala novogradnja večnamenske študentske dvorane. Dvorana bo namenjena več panogam — po možnosti pa bo zgrajena s pregraditvami, tako da bo moč hkrati izvajati več nastopov. Trenutno se najbolj ogrevajo za zamisel, da bi bila večnamenska dvorana v enem od študentskih stolpičev, ki se trenutno grade na koroškem platoju pred novo zgradbo PA. In kdaj bo problem rešen? Gradnja dvorane oziroma njena ureditev bo trajala precej časa. Problem naj bi dokončno rešili v toku treh let. Zbrati pa bo potrebno tudi sredstva. Ta sicer pritekajo — vendar po polževo. Kazalo bo hitreje ukrepati, če nočemo, da bo šla tudi naša kultura in ostala dejavnost polževo pot. In če že zavija nanjo — smo krivi samil Res je, študentsko dvorano v Mariboru nujno potrebujemo, toda obenem se sprašujem, zakaj v stiski, v kakršni smo, ne izkoristimo tistega, kar že imamo! Navedem naj le en primer — mladinsko gledališče oziroma dvorana na gimnaziji Miloša Zidanška. Dvorana je nova, sodobna — in kar je najpomembnejše in pravzaprav nič razveseljivo — čez leto skoraj nezasedena. Kakšne kulturne prireditve bi se v njej že dalo prirediti. In na boljšem bi bila dvorana pa tudi študentje, ki bi lahko pobirali „kulturno drobtinico" več! Včasih nas kaj spodnese, vendar je to brez škode, če se nam posreči pravočasno se ujeti. Danila Orešek PRECEJ NEREALIZIRANIH NALOG Septembra je bila v prostorih marksističnega centra prva popočitniška seja sekretariata. Na njej so najprej sklenili, da bodo skušali čimprej realizirati neizpolnjene naloge iz preteklega leta. Tu gre predvsem za skupne jesenske naloge, kot so posvetovanje s knjižničarji, pripraviti gradivo posvetovanja o Titu in partiji ter oceniti znanje in razumevanje marksizma pri dijakih, ki se vpisujejo na visoke šole. V kratkem naj bi izdelali prvi dokument marksističnega centra -publikacijo, ki bo služila za marksistično izobraževanje v visokošolskih delovnih organizacijah mariborske univerze. Dokument bo ustrezal tudi kot osnutek za delovno skupino; v tem primeru sekretariat. Center se bo kmalu preselil - v novo stavbo pedagoške akademije; verjetno decembra letošnjega leta. Prostori bodo lepši - sicer nekoliko dražji, vendar se bo s selitvijo precej omilila prostorska stiska. Uredili so že finančne težave — z republiško izobraževalno skupnostjo. Do konca tega leta bodo krite vse realne potrebe. RIS pa je zavrnila prošnjo centra v zvezi z izhajanjem njihovega glasila. Vzrok: nekateri teksti so bili že objavljeni v ustreznih revijah. V kratkem bo center izdal razpis za prosto delovno mesto tajnika in strojepiske, kajti seje so vedno bolj obširne, zato so potrebne dodatne delovne moči. D. Rus STANOVANJA NIČ VEČ SAMO DRUŽBENA SKRB Kljub temu da je povpraševanje po stanovanjih, ki je že od vojne sem večje kot ponudba, dalo močan impulz gradbeništvu (v obliki ugodnega ekonomskega položaja), je stanovanj še vedno premalo. Prav zaradi tako velikega povpraševanja je kvadratni meter stanovanjske površine občutno dražji, kot bi bil, če bi uravnovešeno razmerje med povpraševanjem in ponudbo novih stanovanj sililo gradbenike, da bi gradili učinkoviteje in bolj ekonomično. ,,Srečen, kdor dobi družbeno stanovanje" vzdih je upravičen. Dobitnik stanovanja je lahko v miru tratil svoj osebni dohodek za avtomobil, potovanja, tudi izobraževanje, zdaj pa plačuje socialno stanarino, ki ne zagotavlja niti enostavne reprodukcije stanovanja. To tudi pomeni, da mu je vseeno, ali zares potrebuje tako stanovanjsko površino. Ne splača se mu najeti manjšega stanovanja, raje vzame podnajemnike. Ali pa da družbeno stanovanje v najem, ko pridobi zasebnega. Pri tem pa so posebno vprašanje kriteriji delitve. V neprimerno ugodnejšem položaju so delavci, ki združujejo svoje delo v TOZD z ugodnim ekonomskim položajem (ki ni vedno posledica boljšega in pridnejšega dela, ampak tudi možnosti za povečanje cen proizvodom, torej posledica boljšega položaja v primarni pa tudi sekundarni delitvi družbenega proizvoda). In še nekaj: čeprav delavci z višjo in visokošolsko izobrazbo nikakor ne morejo dobiti solidarnostnega stanovanja (čemur nekateri pravijo napaka), so na boljšem, ko pridejo v OZD, ki prej najdejo stanovanja za strokovnjake kot za druge. OSEBNI DOHODEK ZA STANOVANJE Družbeno načelo je, da imajo vsi občani pravico do uporabe ustreznih stanovanj, ne glede na socialni in ekonomski položaj. Toda zaradi kroničnega pomanjkanja stanovanj (okrnjen stanovanjski fond po vojni, priseljevanje z vasi je malokje na svetu tako intenzivno kot v Jugoslaviji) je to načelo težko izvajati. Združeno delo namreč ne more dajati za stanovanja več, kot že daje, saj je akumulativnost že sedaj šibka točka v gospodarjenju. Stanovanje mora postati dobrina, za katero bodo delavci izdajali lastne dohodke tako pri nakupu kot pri vzdrževanju, seveda ob družbeni pomoči, saj že danes velja stanovanje tudi desetletni povprečni osebni dohodek. RAZLIČNE oblike udeležbe pri nakupu Na Hrvaškem so pripravili predlog predpisa, ki bi naj prisilil vse lastnike vikendov, ki imajo tudi družbeno stanovanje, da vložijo v solidarnostne stanovanjske sklade znesek v višini 2 % od vrednosti tega stanovanja. O predlogu še razpravljajo. V Beogradu so pripravili bistveno novost. Če bo občan pripravljen zbrati četrtino od vrednosti stanovanja, ki ga namerava kupiti, bo za preostalo vrednost stanovanja dobil dolgoročni kredit najprej v delovni organizaciji, potem pa še pri banki (po obrestni meri 3 %). Seveda tudi četrtina denarja za stanovanje ni malo denarja, tako od deset starih milijonov navzgor. A mnogi bodo za razkošje (ali res razkošje?), ki ga predstavlja stanovanje, ta denar radi odšteli. S tem sodelovanjem delavca, delovne organizacije in banke bo mogoče tudi graditi individualno hišo prek stanovanjskih zadrug. Tudi to je značilen premik pri podpori individualnim graditeljem, ki so bili doslej prepuščeni svojim dohodkom in morda še kakemu klavrnemu kreditu v OZD. Posledica je ogromno število nedovršenih gradenj. Konec leta 1975 je bilo od 36.000 nedovršenih stanovanj kar 25.000 stanovanj zasebnih graditeljev, kar pomeni, da pridobivamo nova stanovanja počasneje, kot bi jih lahko. V MARIBORU: SAMOUPRAVNI SPORAZUM O OBVEZNI UDELEŽBI Ta samoupravni sporazum je že podpisala samoupravna stanovanjska skupnost in nekatere TOZD, podpisovanje pa še teče. Sporazum ne bo v ničemer spremenil dosedanjih kriterijev za dodeljevanje stanovanj v delovnih organizacijah. Novost je v tem, da bo moral priča-kovalec družbenega stanovanja, ta, ki je že čisto na vrhu spiska, vplačati ob vselitvi določen odstotek od vrednosti stanovanja v sklad skupne porabe delovne organizacije. Ta odstotek bo različen za različne dohodke na člana družine. Družine z večjim dohodkom bodo prispevale več. Družine, ki imajo dohodek na člana manjši od 60 % povprečnega osebnega dohodka v prejšnjem letu, ne bodo vplačevale obvezne udeležbe. Vplačani znesek se bo 10 let uporabljal za gradnjo stanovanj, nato pa ga bo delovna organizacija vrnila delavcem z dvoodstotnimi obrestmi. DRUŽBENI DOGOVOR O EKONOMSKIH STANARINAH Do leta 1982 naj bi vsako leto toliko zvišali stanarine, da bi leta 1982 bile ekonomske, torej bi zagotavljale tudi razširjeno reprodukcijo v stanovanjskem gospodarstvu. Predlog družbenega dogovora so izdelali v okviru zveze stanovanjskih skupnosti Slovenije. Čeprav so se stanarine zviševale zadnja tri leta po povprečni stod-nji 25 %, so še vedno nizke, saj so bile od leta 1966 do 1974 (torej osem let - ob visoki inflacijski stopnjil) zamrznjene. Zato naj bi leta 1982 plačevali stanarino v višini 71,64 dinarjev za stanovanjsko točko. V dogovor je vgrajen tudi učinkovitejši sistem subvencioniranja, tako da bodo družine dajale za stanovanja povprečno 6 % svoieaa dohodka. Ekonomske stanarine bodo gotovo vplivale na učinkovitejše gospodarjenje z družbenimi stanovanji, pa tudi imetniki stanovanjske pravice bodo to višjo stanarino plačevali le za prostore, ki jih potrebujejo. Praznih družbenih stanovanj torej ob splošni stanovanjski stiski ne bo več. Sonja Ploj POLITIČNA REŠITEV KOT REŠETO BREZ LUKENJ? Vse kaže, da se gospodarske rane našega sistema postopno celijo, čeprav še vedno ne s takšno intenziteto, kot smo si začrtali, vendar pa dovolj dobro, da lahko ocenimo družbena prizadevanja kot pozitivna za rešitev pereče gospodarskopolitične situacije. Vrsta sklepov, resolucij in ukrepov je postavila pred združeno delo ostre, a nujne zahteve po hitrejši, močnejši in pravilnejši gospodarski dejavnosti, po zdravih odnosih v našem gospodarstvu, in kot odločilno sodi v ta sklop tudi uveljavljanje temeljnih samoupravnih načel po ustvarjanju in razdeljevanju dela in sredstev. Bil je že skrajni čas, da se odnosi v našem gospodarstvu uredijo, da se spremeni politika delitve sredstev, da se bolje načrtujejo investicijska vlaganja, uvede tekoč način plačevanja ter da se izvede samoupravno zdrava tekma v samem združenem delu. Sprejetje zakona o združenem delu je proces okrevanja gospodarske dejavnosti še dodatno podkrepilo, kljub temu da javna razprava o osnutku zakona marsikje ni potekala po pričakovanjih, torej je tekla zunaj meril, ki smo si jih zastavili. Vse to pa bo brez dvoma še kako občutiti prihodnje leto, ko bo zakon postajal praksa - konkreten del splošne gospodarske aktivnosti in hkrati vodilo za uspešne relacije v proizvodnih prizadevanjih. Tako gospodarstvo v splošnem. Bistveno drugače pa je na področju uvoza in izvoza, torej v zunanjetrgovinski gospodarski usmeritvi. Ustaljena praksa iz preteklosti se nadaljuje kljub vrsti zakonskih določil, prepovedi uvoza, poskusom pospešenega izvoza, restriktivnim vlaganjem tujega kapitala in ostalim potezam v smeri razbremenitve neugodne zunanjetrgovinske bilance, celo več: izvozni primanjkljaj pestijo še dodatno uvozi licenčnih pravic, ki se sploh ne zmanjšujejo — nasprotno, lahko bi dejali, da se celo povečujejo. To še zlasti velja za večino avtomobilske in farmacevtske industrije, enako se s tem problemom ubada še precej kemične in del elektronske industrije, medtem ko se težka industrija že desetletja koplje iz podobne odvisnosti. Trditev, da pomeni licenčno razmerje še vedno sled kolonializma in verjetno del neokolonialističnih spletk, je, čeprav v ,,blagi" obliki, še vedno pravšnja in prepotrebno je storiti še več in bolje, tako da takšne rahitičnosti v najkrajšem možnem obdobju ne bo več čutiti. Ostri ukrepi na področju uvoza so za nami in zopet lahko kupujemo računalnike od vsepovsod (prodaja domačih spet stagnira), tekstilne izdelke s Kitajske, Češkoslovaške, Indije, medtem pa gre preštevilna jugoslovanska tekstilna proizvodnja z dežja pod kap. Teh primerov je seveda še več, vendar jih je brezpomembno naštevati, saj se lahko s konkurenco tujega blaga domačemu srečate malodane že v vsaki trgovini . . . Uvoznikom še naprej uspeva to, kar teži naše proizvajalce! Kakorkoli že, pregled gospodarske uspešnosti vedno bolj bode v oči in zunanjetrgovinski primanjkljaj žuli tudi pristojne, ne le prizadete. Uvoz in izvoz se v letošnjem prvem polletju nesorazmerno razhajata, v povprečju celo za 34 procentov na škodo izvoza, kar je za skoraj 118 procentov več kot npr. v prvem polletju lanskega leta, s tem pa ostaja zunanjetrgovinska bilanca vse bolj neuravnovešena. Očitno bo potrebno posvetiti večjo pozornost načinu poslovanja naših izvozno-uvoznih organizacij združenega dela, ki prepočasi slačijo svojo staro uniformo iz časov, ko je reprodukcijskega materiala in industrijske opreme pri nas primanjkovalo. Danes pa je nadaljevanje takšnega ravnanja postalo očitno že modna muha neprilagodljivih odnosov. To pa je hudo dvomljiva in nevarna pot za celotno naše gospodarstvo! Brane Srčnik KAKO ŠTUDENT NA (DRA V letošnjem poletju se je naš odgovorni urednik v počitnicah potepal ob sinjem Jadranu ter se na svoji poti srečeval z mladimi, iskal med njimi predvsem študente in jih spraševal skoraj vedno isto, le da so bili odgovori včasih takšni, da ni šlo brez dodatnih vprašanj oziroma podvprašanj. Ob pričujoči gospodarski recesiji v svetu in povečani brezposelnosti se je zlasti zapičil v pogoje, kateri so anketiranim študentom omogočili preživeti nekaj dni ali celo tednov na naši obali. Povsod: v Portorožu, Umagu, Poreču, Rovinju, Fažani, Medulinu, Moščenički Dragi, Lovranu, Opatiji, Crikvenici, Novem Vinodolskem, Baški na Krku, Novalji na Pagu, Zadru, Vodicah pri Šibeniku, Biogradu na moru in drugje je hotel izvedeti: Kako se počutiš kot študent ob jadranski obali, kjer stanuješ, kolikšni bodo stroški letovanja in kakšna bo odločitev za izbiro počitniškega cilja prihodnje leto? JOSIP VIRGIN, ZAGREB, 22 LET: Tukaj v Medulinu je zelo lepo. Sem prihajam zadnja leta pogostokrat predvsem zato, ker imajo starši v najemu počitniško hišo. Plaža mi je všeč, mogoče bi bilo lahko ob večerih malo bolje urejeno za ples in razvedrilo. Nasploh pa je vendarle kar v redu. Stroški letovanja ne bodo previsoki, saj ne plačam niti hrane niti stanovanja. Stroškovno me bremeni edinole kakšna zabava ali pa kakšen osvežilni artikel. Pa tudi to financirajo starši. Kam prihodnje leto? Verjetno prideva sem s prijateljem za dva tedna, nato pa sva namenjena odpotovati z njegovim avtomobilom za nekaj časa na Ažurno obalo. BOŽO TOMINC, KRANJ, 20 LET: V Moščenički Dragi sem letos prvič in moram reči, da mi je kraj všeč. Plaža je krasna, ker je drobno kamenje, voda je zelo čista in dokaj topla. Zabave mi ne manjka; včasih gremo zvečer na obalo, v hotel Marina ali kam drugam, tako da zabava ni problem. Večji problem je denar. Na počitnicah sem s stricem in njegovo družino. Stanujem v kamp prikolici, zato mi ni potrebno plačevati ne stanovanja ne hrane. Oče mi je dal pred odhodom na morje nekaj denarja, ostalo pa je od počitniške prakse. Stroške letovanja bodo poravnali starši, ki zaradi bolezni ne smejo na morje. Brez njihove pomoči ne bi šlo. Naslednje leto bom ob podobni priliki zopet tu, sicer pa doma WOLF KILFSBERGER, STUTTGART, 24 LET: Sem sem prispel s starši na počitnice. Drugače pa stanujem v Stuttgartu, kjer študiram romanske jezike. Opatija je lepo mesto pravega turističnega karakterja. Letos smo tukaj že drugič in stanujemo tako kot lansko leto v hotelu Adriatic. Cene so normalne, usluge pa zadovoljive. Jugoslavija je nasploh lepa dežela, ima pa slabo ali skoraj še neizkoriščene naravne lepote, zato ima velike možnosti nadaljnjega razvoja. Moj prijatelj je lani prepotoval celo Jugoslavijo. Stroški letovanja gredo na račun očetovega „touristplana". Hm, kam? Verjetno zopet sem, mogoče pa enkrat za spremembo v Italijo ali Španijo. IRMA KONEČKI, KARLOVAC, 21 LET: Ja, veste, o tem bi se pa lahko pogovarjala še in še. Prvo, kar je potrebno poudariti, je slaba organizacija študentskega in nasploh mladinskega počitniškega turizma pri nas. Cene so trn v peti vsakemu turistu, predvsem domačemu, kako je potem s študentom, je pa bolje zamolčati. Nas je tukaj precej. Smo zaključena družba, skoraj sami študenti. V Rovinju ostanemo skupaj štirinajst dni, seveda taborimo in vzdušje je društvu dvajseterice tudi primerno. Stroški bodo dosegli številko 1500 dinarjev na udeleženca, kar je naši potrošnji primerno. Financerji smo sami, no, starši so delno pri kritju naših počitniških potreb vseno soudeleženi. Skoraj vsi izhajam ; iz družin s povprečnimi dohodki, tako da k*. ,re, drugače pa je z otroki iz šibkih družin, .ajti štipendije so le zagotovilo za najnujnejše, medtem ko za počitnice ne ostane praktično nič več. Ne vem, verjetno pa pridemo tudi prihodnje leto sem v Rovinj v podobni zasedbi kot letos, seveda če ne pride kaj nepredvidenega. CARLO DOZZI, BOLZANO, 26 LET: Sprva je bilo malo težko, pa sva se kar hitro sporazumela, kaj bi rad, in potem je stekel pogovor skoraj brez konca. Letos sem prvič na vafem delu Jadranskega morja. Ne. Bil sem že v Portorožu, ko smo šli na ogled Postojnske jame. Zelo so mi všeč vaši otoki, ki s svojo pestrostjo cfajejo obali poseben efekt in izredne čare. Trenutno smo v Novalji na Pagu, kjer ostanemo nekaj dni, potem pa se odpravimo naprej proti jugu. Sabo imamo tudi motorni čoln. Kampiranje je torej najboljša oblika, ki ustreza izbranemu načinu letovanja. Moram pa povedati, da so cene v primerjavi s storitvami in možnosti izkoriščanja teh storitev malo previsoke. Vse bi bilo v redu, toda sama organizacija v nekaterih kampih je izredno slaba. Pogrešamo čistoče. V Jugoslavijo in na vaše morje še pridemo, prihodnje leto pa bomo najverjetneje letovali v Oroseiu na Sardiniji, kjer ima brat počitniško hišo za svoje uslužbence. Res prijetno je bilo kramljanje s Carlom, včasih se je v pogovor vmešala tudi njegova žena Rosana, oba študirata v Veroni, njun simpatični sinček Rolando pa je delil bonbončke in tu pa tam še kakšen nasmešek. Carlo je malo pokritiziral italijansko družbo, predvsem kapitalistične odnose (njegov brat je velik industrialec v Brescii, op. p.), nakazal nekatere pozitivne premike v njej, končal pa z ugotovitvijo o čudovitem konceptu našega družbenega sistema, katerega gospodarstvo pa začuda ne ,,klapa". ARNOLD DUERING, FRANKFURT NA MAINI, 24 LET: Dobro je pri vas, le nekatere stvari me malo motijo: premalo pozornosti posvečate redu in snagi, nadzora nad raznimi prekupčevalci skoraj ni, cene so ponekod bistveno različne, čeprav je ponudba približno enaka ... Kako to? Verjetno bi se dalo v tej smeri storiti še marsikaj. V Vodicah sem že tretje leto, in sicer tradicionalno s „familijo". Stanujemo v hotelu, kjer je dobra postrežba, pa tudi glede udobja se ne morem pritožiti. Želel bi le malo boljšo ureditev športnih igrišč, prevsem teniških. Obala in flora ob njej sta čudoviti, le vreme nam letos malo nagaja. Stroškov letovanja nikakor ne krijem sam, skupaj bomo potrošili okrog 2000 mark (približno 16000 din za tri osebe — 14-dnevno bivanje in letalski prevoz do Splita in nazaj). Drugo leto pa gremo za spremembo malo pogledat še na Kanarske otoke in v Španijo. JANEZ BOLKA, NOVO MESTO, 20 LET: Letos sem prvič v Crikvenici, prej smo hodili tri leta zapored na Rab. Stanujemo v počitniškem naselju podjetja, v katerem je zaposlen oče. Mislim, da je tukaj v redu, čeprav malo pogrešam Slovenijo. Jasno, da o mojih stroških ne morem govoriti, ker vse plačajo starši, ki me „štipendirajo" tudi v času študija v Ljubljani. Izhajam iz dobro situirane družine, tako da uživanje počitniških dni najbrž tudi prihodnje leto ne bo problem, drugače pa je z nekaterimi kolegi, ki morajo delati poleti na kmetiji, potem pa so v šoli, tako da za počitnice praktično ne vedo. Res sem lahko srečen. KLAUS DIETMANN, MUENCHEN, 22 LET: Res je lepo pri vas. Posebej še v teh vročih poletnih mesecih, ko sonce neusmiljeno pripeka in je pravi užitek biti v vodi. Tukaj nas je skupina 25 ljudi, povečini mladih, ki letujemo po načinu Sommervvaffe, to je posebej za mlade organiziran GEM) PLAVEM JADRANU tritedenski počitniški način letovanja. Naša mladina lahko v aranžmaju takšnega in podobnih načinov letuje po vsem svetu z 20- do 50-odstotnim popustom z ozirom na normalne cene. Kljub temu da so v zadnjih nekaj letih cene poskočile, mislim, da je tudi po svetu (in pri nas) vse dražje pri enaki ponudbi. Od tega odstopa mogoče le vzhod. Sodelovanje med Jugoslavijo in našo državo bi bilo lahko izdatnejše prav na turističnem trgu, pri čemer bi mi sodelovali z investiranjem turističnih objektov. Vsekakor se še vidimo. KSENJA ZUPAN, MARIBOR, 19 LET: Z njo bi se lahko pogovarjal o vsem, le o njenem letovanju (seveda v moji zasnovi op. p.) ne. Sama pravi, da gleda naš turizem, posebej še na Jadranu, z zelo kritičnim očesom. Pogreša predvsem izmenjavo mladine za letovanja na morju oziroma v planinah, seveda v množični in dobro organizirani obliki. Povedala je vseeno marsikaj o sicer dobri prehrani v Zadru, o ustrezni zabavi, turističnem navalu, preslabo urejeni plaži, le stroške letovanja je zamolčala, zato pa priznala, da izhaja iz finančno sorazmerno močne družine. Kot pravi, je neurejena izmenjava mladine med vsemi državami sveta, ki bi krepila bratstvo med narodi in s tem brez dvoma tudi svetovni mir. Pri tem sem dodal: sigurno so stroški letovanja tisočev in milijonov še vedno nižji od porabljenih sredstev za vojaško tekmo. Pritrdila je. Ob koncu je povedala, daje vsakoletni turist na Jadranu. HERBERT LUECHINGER, BASEL, 23 LET: Sicer sem že uslužbenec, toda izpopolnjujem se še vedno, kajti šole ni nikoli preveč. Samokritično je povedal, da ima Švica Jugoslavijo na turističnem trgu v sekundami vlogi za Italijo, Španijo in Grčijo ter da so temu krivi zlasti desničarji, ki ščitijo kapitalistične interese in se vedejo dokaj neobjektivno in neobzirno. Opozoril pa je, da tudi Jugoslavija ni naredila v turistični ponudbi dovolj, kar je vzrok za takšno stanje. Reklama in propaganda vam zaradi neustreznosti gotovo marsikdaj požreta milijone dolarjev, je še dodal. Kdor spozna Jugoslavijo takšno, kot je, ta jo bo vedno rad ponovno obiskal. Stanujemo v hotelu, cene nam ustrezajo, kakšne pa so v razmerju z vašimi dohodki, mi ni znano. Brez dvoma, da še pridemo. MLADEN BULEŠIČ, ZAGREB, 26 LET: V Biogradu stanujemo v počitniškem naselju in je kar prijetno. Kmalu se vrnemo nazaj v Zagreb, kjer pripravljam diplomo, sicer bi še ostal tukaj kakšen dan. Čudi me odhajanje naših ljudi na letovanje v Grčijo in Španijo. Mislim, da je to posledica določenih razmer na Jadranu ali točneje na našem turističnem tržišču. Gotovo da bi bilo lahko bolje organizirano letovanje naše mladine in delavcev. Z nižjimi cenami in polnimi domovi ter hoteli bi bili zadovoljni letoviščarji in turistični delavci, pa tudi izpada dohodka zaradi prostih kapacitet ne bi trpeli. Sicer pasmo redni gostje naše obale. UROS FAJDIGA, KRANJ, 24 LET: Gotovo, da nisem prvič v Umagu. Počutje je dobro, družba še boljša, le malo včasih človek pogreša domač gorenjski ambient. Stanujem v počitniškem domu. Je lepo, pa tudi predrago ni, ker je v aranžmaju podjetja, kjer je zaposlen oče, tako da pride ceneje. Ja, drugače pa pride letovanje precej drago, posebej še za revnejše sloje družbe, ki si takšnih počitnic oziroma dopustov ne morejo privoščiti. Ševeda rabim relaksacijo, pa pridem za deset dni na moije, potem pa grem običajno še v hribe. Skupaj bom potrošil približno 1000 dinarjev, seveda brez stanovanja in hrane, kar plačajo starši. To pa moram zaslužiti sam. Malo sem delal, tudi preko študentskega servisa, paše tako sem kaj včasih postoril, pa sem prejel denar od staršev. Prihodnje leto pa zaključujem študij, vendar pridem vseeno še na počitnice. INGRID FEUSCHTL, KOELN, 24 LET: Ja, ja, bila sem že na Triglavu, na Bledu, v Postojnski jami, na Plitvičkih jezerih pa v Logarski dolini. O, poznam Jugoslavijo. Moja mati je bila rojena v Bjelovaru. Radi prihajamo v njeno rojstno deželo. Prihajamo dvakrat letno in ostanemo tukaj po 14 dni. Lepo je tukaj, vendarle pa malo več reda in čistoče ne bi škodilo in sem prepričana, da potekajo vaša prizadevanja tudi v tej smeri. Stroške letovanja krijejo starši, kajti študentje smo le bolj na kratkem z denarjem kot npr. delavci. Rada letujem s starši, no včasih tudi s kolegi in kolegicami, je malo živahneje. Ko se vrnem, grem za dve leti študirat v Pariz, tako da ne vem, kako bo s počitnicami. Toda kasneje še pridem v Jugoslavijo. AHIJA ERZEG, SARAJEVO, 20 LET: Počutim se zelo dobro. Tukaj sem s kolegi, s katerimi skupaj študiramo pri nas v Sarajevu. Vreme je lepo, tako da je taborjenje pravi užitek. Hkrati je to tudi najcenejši način letovanja ob sicer dragi jadranski obali. Menim, da bi bilo potrebno mladinski (tudi študentski) turizem mnogo bolje urediti, kakor je sedaj. Tudi mednarodna izmenjava študentov za letovanje ne bi bila napačna, še zlasti zato, ker je nekakšen most zbliževanja med mladino različnih držav. O stroških raje ne govorim, verjetno bodo dosegli okrog 2000 dinarjev za tritedensko letovanje. No, niso niti tako visoki, vendar moram precej gledati, kam gre denar. Prepričan sem, da bi se tudi študentje morali organiziranja svojih počitnic resneje lotiti. Gotovo še pridem prihodnje leto. In še nekaj ugotovitev za konec. Verjetno je neurejenost našega turističnega tržišča resnična podoba turističnega booma na Jadranu. Znan turistični delavec mi je pred kratkim dejal: „Turistične zmogljivosti ob morju bi lahko v kratkem obdobju (dveh ali treh let) povečali za 20—30 % na račun in za potrebe pospeševanja domačega, predvsem sindikalnega in mladinskega turizma." To prav gotovo še kako drži, kajti domači turist je ob primernih cenah in stalnem stiku med turističnimi in sindikalnimi delavci pripravljen na takšno letovanje, in ne, kot marsikdaj doslej, odrinjen s strani prinašalcev konvertibilnih valut. Hkrati pa je takšna turistična politika trdnejša kot politika stremljenj in nagibanj v poglede prek meje: ali — alil Ne nazadnje velja prepričanje, da je predvsem organizirano letovanje mladih na ničli, čemur botruje tudi pavšalen odnos nas študentov, ki v tem pogledu resnično krepko spimo. O mednarodni izmenjavi mladih in njihovem spoznavanju naše dežele, njene revolucionarne preteklosti, navezanosti prijateljskih in miroljubnih vezi itd., pa kot družba tudi mi molčimo. Ob samem zaključku pa spregovorimo še nekaj o inflaciji in stopnjevanju socialne diferenciacije, ki jo še kako občutimo prav v poletnih mesecih. Nikakor ni naključje, da nisem na vsej poti naletel na mladega človeka, ki bi izhajal iz socialno ogrožene družine, kar je vnovičen odsev perečih socialnih razmer. Prav tukaj pa je potrebno iskati vzrok in posledico v neorganiziranju mladinskih počitniških kolonij, paketov in drugih oblik letovanj. Izključnega krivca je mogoče najti v povodnji družbenih akcij, ki navsezadnje ostanejo brez sledu o vodi. na papirju, v obljubah, vendar daleč od uresničevanja v praksi. To pa ni idealiziranje situacije in natolcevanje proti družbi, temveč ugotovitev vseh aberacij, ki jih družba prenaša, bremenijo pa najbolj socialno ogrožene sloje. Če se počutimo kot bogataši, se ozrimo naokoli. 2e ob pogledu na soseda bomo vsaj v trenutku revnejši, zato pa bogatejši humanizma do sočloveka. Mogoče je to le bob ob steno, no, pa vendarle poskušajte vplivati kot samoupravljavec na uresničitev družbeno koristnih nalog in prenesti navedo v delovno okolje. Od takrat bo tudi socialna razglednica na Jadranu ustreznejša in bolj« bo za vas in družbo. HEJ, BRIGADE HITITE.. Za nami so počitniški dnevi, s tem pa je minilo tudi obdobje, „rezervirano" za mlade ljudi, ki se udeležujejo mladinskih delovnih akcij. Letos je bilo število mladih brigadirjev iz mariborske občine precejšnje. S to besedo mislimo predvsem na dijake, medtem ko je bilo študentov izredno malo. Ce postrežemo s številkami: 300 jih je bilo na republiških in zveznih akcijah, 500 na lokalnih. Slednje je organiziral občinski odbor ZSMS. O trdem delu v brigadah, uspehih in težavah na tovrstnih akcijah smo se pogovarjali s predsednikom komisije za mladinske delovne akcije pri občinski konferenci ZSMS Petrom Andlovičem. „Katerih akcij se je letos udeležila mariborska mladina? " „Udeležili smo se dveh republiških, Brkini in Slovenske gorice, treh v zveznem merilu: Kozjansko, Sava, Djerdap, in pa velikega števila lokalnih. Ce povemo o vsaki nekaj besed: Sava 77 — Sodelovali sta pobrateni brigadi Maribor—Kraljevo in brigada Veljko Vlahovič. Organizator je bila Jeklotehna, kulturni program je bil prenatrpan, saj ni bilo dovolj prostega časa, pa tudi s 13 brigadami se težko dela. Djerdap - Brigada Maribora in 10 gostov iz Kraljeva Brigadirji so utrjevali nasip ob elektrarni Djerdap ter dosegali na trasi izredne uspehe. Brkini — Mladi so pomagali pri izkopu vodovoda. Zaslužijo mnogo pohval, predvsem zaradi težkega kraškega terena. Brigadirji so dobili udarniške značke, brigada pa naziv izredno udarne. Kozjansko — Tu je delovala pobratena delovna brigada Maribor—Kraljevo, ki je v času udarnega dne presegla normo za 200 procentov, izredno delovna pa je bila v solo akcijah in v pomoči krajanom izven .delovnega časa'. Slovenske gorice - Brigadirji so bili v veliko pomoč tamkajšnjim krajanom, priborili so si naziv izredno udarniške delovne brigade, utrjevali pa so bankine na avtomobilski cesti. Nasploh lahko trdimo, da so bile letos brigade dobro pripravljene, pokazale pa so se določene pomanjkljivosti na družbenointeresnem področju. Pereča so bila tudi kadrovska vprašanja. Prav zavoljo tega smo se odločili, da ustanovimo klub brigadirjev." „Na čigavo pobudo je nastal ta nevsakdanji klub in kakšne so njegove naloge? " „Pobudo je dala mariborska občina, predvsem zaradi potreb po večjem številu vodilnih kadrov. Kajti letos se je nemalokrat pripetilo, da so bili na vodilnih mestih ljudje, ki so prvič prestopili prag brigadirskega življenja, kar nikakor ne more biti sprejemljivo. Klub je bil ustanovljen v začetku septembra. Njegove najpomembnejše naloge pa so: — organizirano zbrati vse brigadirje in brigadirje-veterane, ki želijo delati na akcijah, — usposobiti mlade kadre, — v izvršno organizacijo vključiti vse brigadirje, ki bi koordinirano vodili celoten klub, — razvijati in prenašati tradicije prostovoljnega dela, — zbirati material, ki se je porazgubil, da bi na ta način zbrali vso dokumentacijo iz povojnega časa, — vsi brigadirji bi morali biti vključeni v interesno dejavnost, ki jih zanima. V socialistični republiki Sloveniji sta doslej obstajala le dva takšna kluba, in sicer na Jesenicah in v Trbovljah." „Kako koristi takšna delovna akcija mladim in kako poteka njihov delovni dan? " „Tovrstne a