0 slovenskem vseučiliškem vprašanju. Poročilo dr. M. K o s t o h a r j a na shodu slovanskega naprednega dijaštva v Pragi. Ideja slovenskega vseučilišea v Ljubljani se je v duši slovenskega dijaštva oživela leta 1848.; med njim živi in dozoreva do današDjega dne. Ko je avstrijska vlada tistega leta botela preustrojiti višje šole v tem smislu, da bi bila Bvišja izobrazba" poverjeoa le vseučiliščem, tedaj je bila ogrožena tudi eksistenca modroslovne fakulte (ali. akademije) in kirurgične šole v Ljubljani ; zato so slušatelji teh dveh zavodov sestavili petieijo na profesorski zbor, naj bi se tale zavzel za ustanovitev popolnega vseučilišča v Ljubljani. Ideja slovenskega vseučilišča je stalna, poglavitna točka našega narodno-kulturnega programa. In z vso upravičenostjo ; zakaj ako dobro preudarimo svoj politični položaj ; okolnosti, v katerib dandanes Slovenei vegetiramo kot narodna celota ; ako dalje preraisiimo, kaj bi v teh okolnostih pomenilo lastno vseučilišče v Ljubljani, tedaj bode vsakoraur jasuo, da ne moremo in ne smemo od tega postulata nikdar odnehati, ako resno bočemo živeti kdaj svoje Darodno življenje. Slovenci smo malozaveden , pretežno agraren narod — in ravno to je slabo za nas v sedanjih razmerah, ko imamo za soseda močen industrijalen in trgovski narod. Naše agrarne razmere pa se socialno in materialno tako razlikujejo od onih na Ceškem, Poljskem, Angleškem itd., da tvorijo takorekoč neke posebne vrste agrariio vprašanje. Naše kmetije so namreč tako majhne in razmetane na kose, da je naravnost nemogoče jih racionalno z modernirni pripravami obdelovati, kakor se to godi drugod. Zato pa naše knaetije, ako že niso deficitne, vsaj napredovati rie morejo. Kmečki proletarijat, ki je na Slovenskem v zadnjib 50 letih tako močno narasel, se mora izseljevati v industrialne kraje, da dobi kruha, katerega mu domovina ne raore dati. Ko bi iraeli Slovenci domačo industrijo, da bi mogli te delavske sile uporabljati doma in ž njimi pomnožiti sloTenski kapital, tedaj bi bili lahko gospodarsko neodvisen narod in kot narodna celota bi se bili neizmerno ojačili. Tako pa smo utrpeli z vednirn in vednim izseljevanjem delavskih sil nenadomestne narodne izgube. Te nengodne kulturne in gospodarske razmere naše izrablja neraško-Dacionalna politika in nemški kapital s tem, da stavi industrijska podjetja v slovenskih krajih, kar pomeni za Slovence dvojno izgubo. Prvič izrablja nemški kapital naše delavske sile in se jači na našo škodo. Drugič nam jih pa narodno popolnoma absorbira in uniči v nemških šolah in društvih. Nemška podjetja so prinesla na Slovensko agitatorje in nemške šole, ki razjedajo sedaj kakor črvi naš naroden organizem. Trbovlje, Bela pee, Dovje, Jesenice, Sava, Tržič. Škedenj in nešteto veliko drugih krajev na slovenski meji so nam eklatanten dokaz tega ! Nemška industrija, nemški kapital — to je »rollende Mark" vsenemštva Da Slovenskem. Tega navala Slovenci ne prenesemo drugače, kakor če pouspešimo v prvi vrsti višjo in strokovno izobrazbo in se začnemo industrializirati, da se potom industrije in trgovine gospodarsko ojačimo in osvobodimo. Glavni pogoj za to pa je moderno visokošolstvo, kakor to vidimo pri češkem narodu. Da borao pa svoj narodno-političen položaj še bolje razumeli, je treba, da se ozremo na naše uradništvo. Kdo so tisti, ki interpretirajo in izvršujejo zakone slovenskemu ljudstvu ? To so Ijudje, ki nimajo srca za ljudstvo, med katerim delujejo, ue razumejo ali nočejo razumeti, niti njegove govorice niti njegovih teženj, pač pa imajo smisel za protiljudske, protislovenske, da protikultume težnje vsenemških rovarjev. Nad 600 uradniškib mest v slovenskih krajih zasedajo danes nemški birokratje, kjer vodijo s pomofjo vlade nemškonacionalni režim ; skušajo ovirati vsak socialen napredek Slovencev, dočim z najveejo vnerno delujejo za prospeb nemških priseljencev. Nemško uradništvo je druga rak-rana v slovenskem socialnem življenju. In teinu ni drugače odpomoči, kakor da z ustanovitvijo lastuega vseučilišča poranožimo akademieni naraščaj ; le naraščaj, vznikel iz naroda — more iraeti smisel za potrebe svojega naroda. To preprieanje je že tako ukoreninjeno, da mi ni treba podrobno o tem govoriti. Ne akademičnega proletarijata, ampak zaželjeno osvobojenje naše od protinarodnega birokratizma pričakujemo od slovenskega vseučilišča. In 6e sena reke!, da srao v političnem in gospodarskem oziru podložniki nemškega gospodstva, tedaj velja to skoraj ravno tako v duševnem oziru. Kakšno je naše duševno življenje ? Vsa naša inteligenca — z nekaj malimi izjemami — je vzgojena na nemških univerzah. Svoj» znanje in življenske nazore crpa iz nemške literature. Vsled trajnega vpliva nemške vzgoje je izgubila svojo Daroduo individualnost. Ona raisli nemško tudi takrat, če se izraža slovensko. Duh njen je nemški, samo besede so sloveuske. Vsled tega pa tudi naš jezik vedno bolj izgublja svojo ind*ividualnost. Le primerjajte kako slovensko razpravico z leposlovnira v narodnem duhu pisanim spisom, na primer s Trdinovimi spisi — pa bodete uvideli prepad med jezikom inteligenee in pristnim narodnim jezikom. In ko bi zdaj začeli analizirati naša življenska naziranja, tedaj bi našli prav malo svojega, samoraslega, večjidel nazorov nani je vcepila neraška vzgoja polagoma tako, da se tega niti ne zavedamo ve6 in jih smatramo za svoje. Menim. da ne rečem preveč, ako trdim, da Slovenci danes nimamo svoje kulturne individualuosti, kar se je pri neki priliki prav odkritosrčno in umestno poudarjalo. Taki smo ; spoznavajmo se in ne sanjarimo o narodni kulturi prej, preden se dobro ne zavedamo, da nam je treba prej lastnega kulturnega ognjišča — to je slovenskega vseučilišča, 6e hofemo sploh kdaj ustvariti individuvalno uarodno kulturo. Končuo sraemo prieakovati od sloveaskega vseučilišea saniranje žalostnih socialnih razmer, v katerih živi danes slovensko dijaštvo. Daleč od svoje domovine, sredi svo.jih narodnib sovražnikov mora študirati reven slovenski dijak. Skrb za vsakdanji kruh ubija DJegovo mlado dušo, kipečo po vsem lepem in vzvišenem. Kdo mu je podpornik v bedi, kdo tolažnik v težkih časib ? — Vera \ samega sebe — in Ijubezen do svojega naroda. Naj nas ponižujejo naši narodni sovražniki kolikor hočejo, vendar en biser ima narod slovenski, kakršnega sami nimajo — to je njegova idealna, duševno bogata mladina, ki je vredna lepše usode. Krepkejše bi vam ne mogel slikati n.jene bridke usode, kakor je to storil Josip Stritar : Po svetu ti pošiljaš svoje sine Sloven, iz učenosti vira pit; Najboljše svoje sine, evet mladine, da bodo kdaj deželi v čast in prid: .Na Dunaj ali v Gradec ? to se vpraša to je nesreča, to sramota naša! Sirota! Žar prijaznega pogleda ne sije tam iz tujih mu oeij: Domaea ne pozdravlja ga beseda, Slovenski sam naj tiho govori: Po tujih hišah služi, da se hrani, Kjer se oblastno gleda ga postrani. Ni dvoma, da bi bilo moderno vseucilišče neizmernega pomena za Slovenee, Vseučilišča so dala narodom lastno kulturo, dala so jim zavedno inteligeneo, ki je in ostane činiteljica ter nositeljica kulture; dala so jim potom izobrazbe tudi gospodarsko in politično moč. Slovenci nimamo niti razvite narodne kulture, niti dovolj inteligence, niti gospodarske, ne politične moči. To pa v prvi vrsti zato, ker nimamo lastnega kulturnega ognjišča — slovenskega vseučilišča. Ustanovitev slovenskega vseučilišča zahtevamo ne samo iz narodno-eksistenčnih interesov, ampak s tera terjamo Slovenci svoje historično pravo, terjarao zgolj to, kar smo že imeli, pa so nam vzeli. Imeli smo namreč lastno vseučilišče v Ljubljani. Postanek univerze v Ljubljani datira iz Ieta 1595. Tega leta so namreč jezuitje ustanovili t Ljubljani visoko šolo ^kolegij** imenovano, kakor so bili že prej ustanovili v Gradeu enak kolegij, kateri je bil leta 1585. povzdignjen v dostojanstvo univerze. Poudarjam, da je bil ljubljanski kolegij popolnoma enako urejen kakor graški kolegij oziroma univerza. Oba kolegija sta imela samo bogoslovno in modroslovno fakulto, kakor splch vsi jezuitski kolegiji, ker so bili jezuiti nasprotniki 'pravoslovnih predavanj. Na graški univerzi se je aktivirala juridična fakulta šele leta 1779. Torej 200 let pozneje. Da je imel ljubljanski ^kolegij" defakto značaj univerze, to nam dokazuje dejstvo, da je imel pravico podeljevati akademična dostojanstva: bakalavreat, magistrat in doktorat, kakor nam spričuje rokopis ljubljanskega profesorja Pranea Wildeja in pa doktorska disertacija, katero je napisal baron Sigfrid Gussitscb leta 1728. in katera je shranjena v knjižnici na smleduiškem gradu. V knezoškofijski knjižnici ljubljanski pa hranijo Dolničarjev rokopis, v katerem smatra ljubljanski kolegij za visoko šolo, jo nazivlje rakademija" in jo stavlja v isto vrsto z vseučiliščem v Gradcu in Pragi. Značaj univerze je imel ljubljanski nkolegij" po buli BExponi nobis" z dne 19. avgusta leta 1591., katera podeljuje jezuitskeinu redu pravico, da smejo njegovi ,,kolegiji" podeljevati akademična dostojanstva. To pravico je 1. 1578. papež Gregor XIII. z bulo BQuanta in vinea" razširil v tera smislu, da je dovolil prefektom nStudiorum" podeljevati akademična dostojaustva. Ljubljanski kolegij je imel leta 1773. tele stolice: 1. za logiko in metafiziko; 2. za ffioralno teologijo ; 3. za cerkveno pravo; 4. za mehaniko (Grubar); 5. za občno in specialno fiziko ter (moralno filozofijo) etiko; 6. za matematiko in zgodoviao; 7. za poljedelstvo (agraria ars). Ko pa je bil 1. 1773. jezuitski red razprščen, je postal ljubljanski kolegij državni zavod ,,Lyceuma imenovan, v ostalem pa je ostal kolegij nespremenjen. Toda ljubljanski visoki šoli je vlada kmalu naredila konec na ta način, da je bogoslovno fakulteto premestila v Inomost leta 1784., modroslovno pa je razpustila, ker so bili profesorji baje preveč svobodomiselni, Tri leta potem, to je leta 1787. so deželni stanovi kranjski prosili v obširni, zanimivi peticiji na cesarja Jožefa II. za 'zopetno ustanovitev modroslovne fakulte v Ljubljani. In res, prošnja je bila uslišana; leta 1788. je otvorila vlada modroslovno šolo, ki je obstajala — dokler je niso Prancozi leta 1810. preosnovali v popolno moderno vseu&ilišče, kakršnih niti danes ni najti v Avstriji. Ker se je pokazalo, da je bilo vseučilišče za tedanje razmere osnovano na preveč obširni podlagi, zato je je general Bertrand preosnoval leta 1811. v vseučilišče s štirimi fakultami: z bogoslovno, pravoslovno, modroslovno in medicinsko fakulto. Na tem vseučilišču se je razvilo prav živahno duševno življenje, toda le kratka doba mu je bila usojena. Ko so se morali umakniti Francozi iz bele Ljubljane, zaprlo se je tudi svetišče kulture za Slovence. Dvakrat že smo torej imeli Slovenci svoje vseučilišče in to v dobah, ko še nismo imeli pravega narodnega življenja, ko je bila naša književnost še v povojih. Takrat smo bili zreli za vseueilišče, danes pa, ko imamo za seboj petdesetleten, mogočen narodni razvoj, naj bi ne bili zreli! To protislovje namjemogoče razlagati le tako, da so nas sodili takrat možje, ki so imeli čut za pravičnost ia smisel za kulturea napredek, danes nas pa sodijo ljudje brez moralne kvalitete, ljudje, kateri prodajo za en ministrski sedež svobodo vseučilišč. Ti, ki negirajo najprimitivnejše pogoje našega narodnega življenja, so najmanj kompetentni soditi slovenski narod, ki je skozi 300 let branil s svojo krvjo evropsko kulturo pred Turki. Smo li zreli za vseučilišče ali ne, o tem vprašanju lahko pustimo naše nemške nacionalce mirno dalje filozoflrati, potrebnejše je za nas, da dobro premislimo taktiko svojega nadaljnega boja, da si izberemo pravo pot do ustanovitve slovenskega vseučilišča. V tem oziru pa menim, da bi bilo priporočljivo postopati po sledeeem načrtu : Delovati nam je na to, da se slovenski docenti habilitujejo na enem vseučilišču, in sicer je zato najugodnejše vseučilišče v Pragi. Slovenski docenti naj bi predavali v slovenskem jeziku, ker le tako bi se mogel uspešno spopolnjevati znanstveni jezik slovenski. Le koncentracija slovenskih docentov na enem vseučilišču bi omogočila slovenska predavanja. Z njo je potrebna koncentracija slovenskega dijaštva, ker le tedaj, če bo dovolj osredotočenega slovenskega dijaštva na enem vseucilišču, bodo mogoča slovenska predavanja. Izrecno poudarjam, da bi bile vse te naredbe le provizoričnega znaeaja, tako da bi ostal češki značaj praške univerze s temi pripravami za slovensko vseučilišče nedotaknjen. Za priprave za slovensko vseučilišče na češki univerzi pa vidim neki analogon v vladnih pripravah za italijansko pravno fakulteto na inomoški univerzi. Citirara vam (v naslednjem) dotični dve ministrski naredbi v ekscerptu. Ministrski odlok z dne 25. februarja leta 1864. glede aktiviraDJa italijanskib predavanj na inomoškem vseučilišču se glasi: Seine k. u. k. apost. Majestat haben mit allerhocbster Entschliessung vom 19. v. M. allergnadigst geruth, den ve>n dem Landtage von Tirol (in der SitzuDg) zum Beschluss erbobenen Antrag, dass an der Innsbrucker Universitat in der juridischen und der zu errichtendap. medicinischenFakultat im ersten und weiten Jahrgange die sehwierigen Gegenstande, nicht nur in der deutschen, sondern auch in der italienischen Spraehe vorgetragen werden, in der Art zu genebmigen, dass an der Rechts- und Staatswissenschaftlicben Fakultat vom Studienj. 1864./65. an die schwierigen Lehrfacher der ersten zwei Jahrgange aueb in der italienischen Sprache vorgetragen werden dtirfen. Bestimmung der genaueren Modalitaten dieser Vortrage u. ihre Aktivierung bleibt dem Staasministerium (iberlassen. Odlok naučnega ministrstva z dne 8. marca leta 1902. v zadevi reguliranja izpraševanja na pravniški fakulteti pa se glasi: Indem ich in dieser Bichtung Verfiigungenprovisorischen Oharakters treffe, kann icb nicht umhin ausdriicklieh zu betonen, dass die Begelung des Priifung5>wesens und die Kompletierung des italienischen Lehrkorpers, beziehungsweise die Habilitierung italienischer Privatdocenten . . . Massnahinen sind, welche ia Ietzter Linie geraeinsam auf die Wahrung des deutsehen Karakters der Universitat einerseits u. die selbstandige Ausgestaltung des italieniscben Hochschulunterriehtes anderseits gerichtet sind. An diesem Standpunkte festhaltend, wurden einige BestimrauDgen der geltenden Bigorosenordnung fiir Becbts- und Staatswissenschaftliehe Fakultat in Innsbruck im Sinne einer nationalen Trennung der Prufungskommissionen abgeandert. Es soll nunmehr ein deutseber Studierender nur von einem Professor mit deutscher Vortragsspracbe und ein italienischer Studierender nur von einem Professor mit ita lieniscber Vortragssprache b. d. Bigorosen gepruft bezw. promoviert werden, wobei jedoch vortlbergebend dieses volle Beciprocitatsverhaltnis insoferne und insolange eine Einschrankung erleidet, als fur die Vertretung eines Priifungsfaches durch eine italienische Lehrkraft noch nicht vorgesorgt ist. Tako se torej glasita dotični ministrski naredbi. Hotel sem tako pokazati, da je pot, katero sem prej naznačil kot najpripravnejša za dcsego slovenskega vseučilišča, ne le mogoča, ampak morda celo realna in zato tudi priporočljiva. Moremo se sklicevati na precedenčni slučaj. Menim končno, da je mogoče na češki univerzi v Pragi mnogo ložje ustvariti nekak prorizorij slovenskega vseučilišča, kakor je bilo to mogoče v Inomostu storiti leta 1902. Tako mislim o vprašanju slovenskega vseučilišča; da bi bilo kmalu enkrat rešeno brez narodnib žrtev!