Letnik vin. DRUŽINSKI LIST S PODOBAMI. 1927, štev. 7. Živa voda. Povest. — Spisal Matija Malešič. Sedmo poglavje, Ko po trnju stopica Trdan okoli komisarja in inženirja in Janka. Kod naj išče pomoč in zavetje pred pikrimi opazkami in neverjetnimi zahtevami odvetnika. O, pripravil se je bil, kako povrne Kržanu vse gorke, ki mu jih je sikal cb njegovi komisiji v obraz! Gad soseščni — pa ti pripelje h komisiji odvetnika! Nikomur ni črhnil o tem, niti v sanjah ni slutil Trdan, kako kašo kuha potuhnjeni sosed za njegovo komisijo. Kržanu sije škodoželjno veselje iz obraza, ko zahteva odvetnik, kar se še komisarju, ki se sklicuje na zakon, zdi pretirano in nepotrebno. Uživa duša soseščna, ko vidi, kako odvetnik bega soseda in kako mu nagaja. Ob odvetnikovih predrznih besedah dvigajo glave mejaši in mislijo, da je prišel dan, ko izžmejo iz Trdana več, ko je vredna vsa njihova beračija ob vodi. Da jih ni na tihem naščuval nevoščljivi Kržan? Je jih naščuval! Kako mu žari oko ob vsaki besedi mejaša, ki zbode Trdana! Da bi Kržan vsaj kako zinil! O, to bi mu jih povedal Trdan! Pa molči ko grob, le škodoželjno se posmehuje in uživa ob Trdanovih mukah. K besedi ga ne izzove, pa naj še tako vneto in glasno pripoveduje komisarju, da so sosedje in mejaši odvetnika namenoma napačno poučili. Zmiguje z ramo Kržan in prepušča svojemu zastopniku besedo. O, da ni pomislil prebrisani Trdan na to, da je Kržan zmožen vsake zahrbtnosti! Da ni najel odvetnika, ki bi prestregel vsako pikro in jo vrnil z obrestmi! Upadel bi pogum mejašem, ko bi pobil zastopnikove zahteve in dokazal, da jih stavlja le iz Mladika 1927. nagajivosti in nevoščljivosti! Pa da ni prišel na misel na odvetnika Janko, izšolani, študirani!? Janko, ali nimaš besedice za odvetnikove zahteve? Ali nimaš besedice, s katero ustaviš tok njegove zgovornosti? Ali se ti vsaj oče ne smili? Premisli, koliko denarja je zmetal zate! In kdo je zmešal očetu glavo s turbino in elektriko in lokomobilo in tovarno, če ne ti? Za tvoje načrte gre, pa molčiš!? Ne ganejo Janka proseči očetovi pogledi. Z inženirjem govori, s komisarjem razpravlja, na nobeno odvetnikovo ne črhne ne črne ne bele. Bedak je človek! Stopi na sinovo prigovarjanje na led. Ko ne moreš z mesta, ti odtegne roko. Mar bi delal po svoji pameti, pa bi se ne režal Kržan v zmagoslavju! »Tako je po zakonu: Ozirati se moramo na pomen, ki ga ima kako podjetje v narodnem gospodarstvu. Da pomeni Trdanovo podjetje večjo korist narodnemu gospodarstvu ko Kržanovo, tega, gospod doktor, ne morete zanikati.« Tega ne izreče Janko, komisar pove tako. »Tako je, da, tako je!« hiti Trdan, hvaležno pogleda komisarja, po strani odvetnika in Kržana. Pravijo, da človek pri potapljanju grabi za sleherno bilkico. »Ves les iz grajskih gozdov pride na našo žago. In lesa ni malo. Pa koliko bodo zaslužili domačini pri nas!« »Tek imajo Trdani!« blekne Kržan izza odvetnikovega hrbta komisarju. »Aha, tu te boli!« vzkipi veselje v Trdanu. »Če imajo tek, zelene zavisti nimajo.« 19 »Vse bi požrli, vse sami, Trdani. Z avtomobilom se že vozijo!« »Janko, pozabil si opozoriti tiste gospode, ki so kupili graščinske gozdove, na Kržana. Kak hlod bi morda le zapeljali na njegovo žago. In na avtomobil bi ga gotovo povabili, da so vedeli, kako se mu cede sline po taki gosposki vožnji. Saj so dobri tisti gospodje, ki sklepajo z nami pogodbo.« Janko z nemirno kretnjo zavrne očeta. »Kakopa! Samo Kržan in njegov odvetnik se bosta širokoustila!« In Trdan pripoveduje komisarju o graščinskih gozdovih, o dobrih gospodih, o pogodbi. Govori glasno, da izziva Kržana. Ali Kržan molči. Na strani sta na tihem spregovorila z odvetnikom nekaj besed. In sporazumel se je z očmi z mejaši. Sedaj molči. Odvetnik je pa vse predrznejši v zahtevah in vse pikrejši v besedah. Trdanu mine veselje do izzivanj. Jeza kipi v njem proti odvetniku, proti Kržanu, proti sinu, ki molči, proti komisarju, ki dopušča, da odvetnik toliko in tako govori. Za jezo se skriva plaha, trpka misel: Kaj, če ne dovolijo? Kako boš gledal ljudem v oči, Trdan? »Zini kako! Župan si! Kolika korist bo naše podjetje za občino!« se obregne ob zeta. Ali zet ne zine. Stvaren in nepristranski bi bil rad pred Kržanom in odvetnikom in komisarjem. Na nobeno stran se ne bi rad zameril. Ko po trnju stopica Trdan, vleče na uho komisarjeve in odvetnikove besede, kipi v njem, skeli ga skrb. »Nikdar ne podpišem tega!« se razburka v jezi ob odvetnikovih zahtevah, ki jih hoče doseči za mejaše. »Ne prosimo Vas!« »Trdan je ko Jozve iz svetega pisma,« se zareži mejaš, ki je Trdanu že dolgo gorak. »Zaukaže dežju: Stoj! In Bog ga bo uslišal. Dež ne bo padal, povodnji ne bo!« »Trdanov novi jez bo kriv vsake povodnji, kakopa! Učenjak, ki poznaš sveto pismo . ..« »Nisem učen ko Trdani, ki imajo inženirja, ali na povodenj, ki mi lahko radi vašega novega betonskega jezu zasuje travnik, mislim. Učeni Trdani na to ne mislijo, ker jim ne gre v račune.« . »Povodnji dosedaj ni bilo! Odslej bodo radi našega novega jezu vse drugačne! V peščene puščave bodo spreminjale travnike in njive! Škodo, vso škodo — plačaj, Trdan!« »Ne dišijo Trdanu povodnji! Še misliti noče nanje!« omeni odvetnik komisarju. »Vam bi dišale! Saj govorite tako, ko da jih želite ...« Trdan se razburja. Janko razloži mirno in razumno: »Mislili smo tudi na povodnji. Zatvornica na jezu bo taka, da ne bo radi jezu zastajalo nič več vode ko dosedaj pri največjih povodnjih. Izračunal sem, preštudiral sem množine vode pri povodnjih zadnjih let...« »Pa če pride večja povodenj ko dosedaj katera?« »Pa če pošlje Bog vesoljni potop na nas?! Kaj, učenjak? Gospod komisar, ali ne uvidite sami, da so ta jamstva pretirana in te zahteve smešne?« »Po zakonu odločimo! Brez vseh jamstev za dokazano škodo ne pojde!« »Pritožimo se, če ne boste upoštevali vseh naših zahtev. Na vse instance! Pravico dosežemo, verjemite! Poznamo zakone! Gospodu Trdanu starejšemu se ne čudim, čudim se pa gospodu inženirju Trdanu, ki pozna zakon, pa ni mislil na povodnji...« Trdana zbega opazka. »Čuješ, Janko?« »Potrpežljiv je papir! Prenese vse, kar morajo povedati odvetniki, če hočejo kaj zaslužiti in kaj veljati v očeh svojih klientov. To je njihov kruh!« Ta je bila Trdanova, Janko! Ali kdo se naj bode z odvetniki!? »Toliko Vam povem, da ne boste ni kamenčka premeknili, dokler ne zagotovimo svojim zahtevam veljave in potrebne odškodnine. Na srečo so še višje instance, ki bodo uvidele, da soi naše zahteve po zakonu opravičene.« »Ali je mogoče, gospod komisar, da nam zabra-nite delo, dokler ne odločijo vse instance?« »Pred pravomočnostjo naše razsodbe ne boste smeli začeti delati.« »Ali naša pogodba! Pred zime morajo teči naše žage! V graščinskih gozdovih zapoje v prihodnjih tednih sekira.« Komisar zmigne z ramo. »Prekleti Kržan! In tvoja misel na odvetnika! In tvoj odvetnik!« ' * * * Ko bolan teka Trdan na županstvo povpraševat po razsodbi. Sili zeta, naj uradno prosi glavarstvo za hitro rešitev. Jezi se nanj. Kaj tak župan, ki se ničesar ne upa! In če njegova beseda pri glavarstvu ne zaleže, čemu ne odloži županske časti? Križ je s takim cincavim zetom! Vozi se Trdan na glavarstvo in prosi, sili, dreza. Janka vlači s seboj. Nerodno je Janku in neprijetno to moledovanje. Draži ga očetova malodušnost in strah. Naveliča se teh vednih povpraševanj, dvomov, strahu, nepotrebnih potov in drezanj, ki človeka le smešijo. In se jezi na očeta: Prej ni bilo koraka z mesta, samo cincanje. Tekli so dnevi, tedni — sedaj so mu ure predolge, minuto ni miren. »Kaj bi se bali in bili nestrpni! Že dovolijo!« »Že dovolijo!« Trdan se udari s pestjo po čelu. »Leto naj čakamo na dovoljenje?!« In teka po mlinu in žagi. Za nobeno delo ni. 0, koliko trpi Trdanka ob moževem nemiru! Premetava se oče po postelji v nočeh brez spanja; če malo zadremlje, stoče in krili z rokami, da ga mora prebuditi in rešiti težkih sanj; ne govori podnevi; poveša glavo, stopica po mlinu, stopica po žagi, stopica okoli jeza in misli, misli. Ne briga se za nobeno delo. Izogiblje se Janka, ne od- Peter v. Cornelius. Apokaliptični jezdeci. (Berlin, Nacionalna galerija.) J n sem videl, da je Jagnje odprlo pečat, in sem slišal kakor z gromovim glasom reči: Pridi in glej! In sem videl: glej, bil je bel konj, in kateri je na njem sedel, je imel lok in dana mu je bila krona in je venkaj šel — premagavec (Kristus).------------------In je šel venkaj drugi, rdeč konj; in kateri je na njem sedel, mu je bilo dano vzeti mir od zemlje, da bi se ljudje med seboj morili. (Vojska.)-------------------------In ko je Jagnje odprlo tretji pečat, glej, bil je črn konj, in kateri je na njem sedel, je imel tehtnico v roki in sem slišal glas: Merica pšenice za en denar! (Lakota.)-----------------In ko je Jagnje odprlo četrti pečat, glej, bil je bled konj, in kateri je na njem sedel, mu je bilo ime smrt, in pekel je šel za njim in mu je bila dana oblast moriti z mečem, z lakotjo in smrtjo in z zvermi zemlje. (Smrt, ki kosi v vojski in lakoti.)" Raz 6, 1—9. govarja Katici na najprijaznejše besede, ne pogleda Toneta. In v Trdankini glavi se ne porodi beseda, ki bi ga potolažila, srce ne iztisne iz sebe usmiljene besede. Janko, Janko, kako si zavdal očetu! Kaj si to prinesel iz tujine? — »Razsodba!« kriči župan že od daleč in vihti šop papirja v roki. »Dovoljeno?« Trdan oživi in mu hiti naproti. »Dovoljeno!« »Hvala Bogu! Ne bodo. Trdanov! Še je pravica na svetu!« Ko da je padla težka mora z njegovih prsi. Gleda v razsodbo, gleda, gleda, ko da jo hoče natanko preštudirati. Pa mu plešejo v veselju črke pred očmi in ne razume ničesar. »Zdaj pljunemo v roke, zavihamo rokave, stisnemo zobe. Župan, ni malo delo, ki nas čaka. Ali si že kaj povprašal pri voznikih? Za opeko in cement in turbino in dinamo se že dogovarjamo. Povprašal sem že po tesarjih in zidarjih.« Župan je s tastom vesel. Vse razsodbe niti ni prebral, le do stavka, ki dovoljuje napravo, In je stekel z njo v mlin. »I, z volmi bodo vozili z železnice! 19* Ljudje bodo veseli, da kaj zaslužijo. Najamemo še nccoj vso vprego v vasi, ki je še ni najel Kržan!« »Ali že ve? Ta bo škrtal z zobmi!« »Tudi zanj je prišel prepis razsodbe, dostavili mu ga pa še nismo.« »Še danes mu jo pošlji. Dosti noči od skrbi nisem spal jaz, naj ne spi nocoj od zelene zavisti on.« Mati kliče Janka, ko vidi moža oveseljenega. »Dovoljeno!« pove žarečih oči Trdan. »Piši še danes, koliko cementa naj nam pošljejo. Voznike preskrbi župan.« Janko bere razsodbo, počasi in premišljeno jo bere. »Jutri se peljeva v opekarno. Ali bi šla že kar danes?« »Počakati moramo do pravomočnosti razsodbe.« »Kako? Saj je dovoljeno!« »Od glavarstva! Kdor ni zadovoljen s to razsodbo, ima pravico pritožbe na Ljubljano. Bojim se, da se Kržanov odvetnik pritoži.« »Naj se! Le naj pošteno oskube Kržana! Delati začnemo že ta teden!« »Ne smemo! Tu je zapisano...« Janko kaže s prstom v razsodbo. »Da bi ne smeli?« Trdanu se šibe kolena. Bledi v obraz in se ves trese. »Pred pravomočnostjo razsodbe ne smemo začeti. V štirinajstih dnevih se smejo pritožiti, pritožba bo romala v Ljubljano. Ne začnemo tako kmalu delati.« »O . ..« zagrgra v Trdanovem grlu. Ves zelen je v obraz. Omahne, se ujame in sesede na hlod. »Križani Bog! Vode, vode! Slabo mu je!« skriči Trdanka vsa trda od strahu. Katica steče k vodi, Tone drevi z žage, župan se naglo skloni k tastu, Janku pade razsodba iz rok. Prestrašeno poseže z rokami proti očetovemu telovniku, da mu ga odpne. »Kaj norite?« se hipoma opomore Trdan. »Kaj kričiš! Nič mi ni! Tone, konja zaprezi!« In se dvigne s hloda. Pepelnat je v obraz, tresejo se mu roke, ki jih stisne v pest, v očeh mu gori silna odločnost. »Ne bodo Trdanov! Janko, pripravi se! K odvetniku greva!« »Čemu?« »Čemu? Še vprašaš? Klin se izbija s klinom, odvetnik z odvetnikom. Poiščeva boljšega odvetnika ko je Kržanov. Videli bomo, ali zmagajo Trdani ali ne!« »Premislimo do jutri, oče! Odvetniki so dragi! Kaj nam more koristiti? Predpisi so predpisi! Do dela ne pridemo niti z odvetnikom nič prej.« »Pridemo! Drezal bo, če drugega ne! In bodel se bo s Kržanovim! Ne znaš se bosti v vsej svoji učenosti z odvetnikom, ne morem se bosti z njim v svoji neučenosti!« »Oče, denarja je škoda! Krvavo ga bomo potrebovali.« »Kamor gre krava, naj gre še tele! Drugače bi bilo, da nas je že pri razpravi zastopal odvetnik! Ne ugovarjaj! Sit sem tvojih oporekanj in opazk! Ubogaj! Dela, ki jih ne razumem, boš vodil s svojo glavo. Vse drugo, vse drugo pojde po mojem!« Še hoče ugovarjati Janko in miriti očetovo vnemo, pa se ne upa. Kaj gori v očetovem obrazu? Njegovi pogledi ga vznemirjajo in strašijo. »O Bog, o Bog!« tarna Trdanka in vije roke. »V postelj bi legel, ne pa silil z doma!« »Tiho! Ne razumeš vsega tega!« Hripava je Trdanova beseda, njegov pogled je srep in gori v strašni odločnosti. Umolkne žena. Strah jo je pred možem. Tudi župana je strah pred tastom. Takega ga še ni videl. Katica se skrije v mlin, da se izogne očetovim pogledom. Tone teče v hlev okomatat konja. Osmo poglavje. Na železniški postaji izkladajo delavci opeko in sode cementa. Med njimi je Trdan; — prijazen je, uslužen, zelenko ima v roki in kozarec. Pred postajo krmijo vozniki konje in vole. Tudi med njimi se smuče Trdan, zgovoren in okreten ko da mu je trideset let. V gostilno povabi voznike, plača kruh in pijačo. Gospodom s postaje nudi cigare in jih vabi v gostilno, ko opravi z njimi v pisarni. Teka od delavcev pri opeki in cementu v pisarno, vsak hip je prt gostilničarju in gosteh, ki jim plačuje pijačo. Povsod je Trdan, Povsod je: V obcestni krčmi počivajo in krmijo živino njegovi vozniki s Kržanovimi. Pade pikra beseda na Trdanovo baharijo, odgovor je še trši. Če te plača Trdan, moraš reči zanj besedo! Pa je že Trdan sam v krčmi. Ne odgovarja Kržanovim voznikom, pijače naroča svojim. Če plača Kržan svojim, plača Trdan več. Ko priškripljejo vozovi domov, jih že čaka Trdan. Prešteva opeko, pomaga skladati sode s cementom. Povsod je Trdan: Med sekači, ki podirajo smreke in hraste v gozdu; med vozniki je, ki jih vozijo k mlinu; med tesarji je, ki jih tešejo. Pa med vozniki je, ki dovažajo apno in pesek; pa med nosači je, ki donašajo zidarjem omet in opeko, pa pri zidarjih je, pa pri delavcih, ki mešajo omet. Tam pri kopačih okoli novega jezu — oho, godrnjajo kopači in ga po strani gledajo. Ne moreš počiniti ni da bi v miru pokadil cigareto. Janko, gospod inženir, e, Janko je dober in ne priganja k delu; stari, o, stari je siten ko komar. Ko da ima sto oči, vse vidi, ne privošči človeku ni sekundice oddiha. Povsod je Trdan: Na postaji, med vrvenjem in truščem, ki kipi po cesti s postaje, v obcestnih krčmah. Sam je povsod, doma, v gozdovih — in vse hoče sam urediti in videti in nadzirati. Sam izplačuje voznike in zidarje in tesarje in delavce, sam plačuje železnici, sam pošilja denar za cement in opeko in apno in pesek. In sam določa drevje, ki bo padlo za novo hišo in nove žage. Vedi Bog, kako vse to napravi! Povsod je! In misli, da brez njega ne bo nikjer opravljeno, kakor mora biti. Povsod je Trdan in na vse misli. Ko zasvetijo na vzhodu zlati solnčni prameni, budi zidarje in delavce, ki spijo v hlevih in po svislih; ko se pretegujejo in zehajo in bi radi potegnili spanje, jih sili z domačo slivovko. Delavcem, ki prihajajo iz vasi, teka naproti. Ko utihnejo pozno zvečer delavci po hlevih in svislih, ogleduje temelje nove hiše, teka k jezu, otipljuje beton, mrvi cement med rokami, treplja z roko po opeki. Oče, o, oče! Naj bodo prekleti tisti trenutki, ko je Janko dvomil nad Vami in se jezil na Vas, ker ste cincali. Kdo pa je mogel slutiti, kdo verjeti, koliko sile je v Vas in kako boste nastopali, ko se odločite. Čuti Janko: V teh dneh, v teh svečanih dneh mora izgovoriti nežno besedo. Materi? Ki mesi čez polnoč kruh? Ki vstaja pred jutranjo zarjo in kuri peč? Ki se tako vdano pokori volji očeta? Ah, ni materi do nežne besede. Na očeta gleda, misli samo, kako bi mu ustregla. Očetu jo pove, nežno besedo. V tihi noči, ko ju ne bo nihče videl in ju nihče slišal. Splazi se Janko iz podstrešne sobice. Prisluškuje, kje je oče. »Stoj!« zagrmi v temno noč hrapavo očetov glas. Nagli koraki mu slede. Janko priskoči. Misli pomoči očetu. »Ti si? Kaj stikaš ponoči okoli našega mlina?« »Pravijo, da zidaš vilo... Pa da bo jez čisto drugačen ko moj... Pa da bodo žage ... cela tovarna .. .« Janko drveni, ko spozna Kržanov glas. Čisto blizu se priplazi. Oče molči. »Pogledati sem mislil... Kako zmoreš, mislim? Že moja naprava požira strahotne vsote ...« »Pa si oglej!« Trdanov glas ni ne mehak, ne bahav. Kržana je sram. Noče si ogledati storjenega. Oče! O, kako mora kipeti po Vaših možganih! Požira jez in betonski žleb ogromne množine cementa. Ko da jo na debelo in nenasitno golta, gine opeka s kupov v novo hišo — delo pa gre počasi od rok in ni videti uspeha. Kje je še dan, ko zasveti elektrika in zapojejo žage! Plačuj ob sobotah delavce, zidarje, voznike! Pošiljaj denar za cement, pošiljaj denar v opekarno, plačuj železnici, plačaj naročeno turbino, plačaj naročeni dinamo! Janko se zgrozi. Stopi, stopi k očetu in mu reče vpričo Kržana prijazno, toplo besedo. Ali prej ko se odloči, se Kržan izgubi v temo. Očeta tudi ni na mestu, kjer je zalotil Kržana. Oče, oče! O, niti Kržanu niste rekli v tem trenutku ostre besede ... Oče, grča ste, hrapava je Vaša roka in Vaše lice in Vaša beseda! Ali Janko ve, da Vas vpričo Olge in njenega, očeta objame in poljubi, ko zapojejo žage. Pa če se boste z vsemi štirimi branili in če izrečete v jezi najostrejšo besedo — Janko Vas poljubi! To bi Vam, oče, povedal Janko, da ni Trdanovega rodu: »Ne zaslužim pred Vami, da me občudujete! Ne zaslužim, da gledate name, ko da sem Bog ve kaj, Bog ve kako nad Vami, Bog ve kje pred Vami. 0, kje sem, kje sem za Vašo močjo in voljo?« Mož, mož, ali si iz mesa in krvi ko drugi ljudje ali si iz železa? Samo kako, kako moreš toliko vzdržati, toliko prenesti in se ti ne zmeša v glavi? Oče, oče, nič več ni huda Katica na Vas, ker je niste pustili doštudirati ko Kržan Cilke. Saj ji morda ne bo niti treba čakati, da nastavijo Jožeta za župnika in bi šla k njemu. Oj, kaj nastaja iz Trdanovega mlina! Prihajajo1 gospodje! In še češče bodo prihajali, ko zasveti elektrika, zapojejo žage, zaropotajo stroji! Gospodje, učeni, bogati, ki govore v izbranih besedah! Tihe sanje sanja Katica. Ponosna je na očeta in vesela, da je njegova hči. Kaj bi Vam zameril, oče? Vrtate v trdno skalo, rušite domačijo — ali Vaše razrito čelo in Vaš mračen pogled in redka, suha beseda vpije in priča, da je ne rušite lahkomiselno. Nočete slabega prvorojencu in nasledniku! Tast! Čast Vam! Ni dosti takih tastov po svetu! Boga hvalimo, da smo potrkali pri Vas, hvaležni smo Vam, da nas niste odbili. Ko doraste dečica in bo sprevidela in razumela, si zamisli čudovite pori Vel. Dol.); v Leskovcu Pisanski; v Metliki Medvedovski; pri Rogatcu Harinski, Kamenski, Klanški, Ledinski, Potočki, Cerovski; v jugovzhodnem kotu nekdanje Štajerske: Gorički, Prašnički, Hrvat-ski, Oberski, Pleterski, Podvinski, Ska-lički, Strmecki, Staroveški. Osamljeni so: Žukovski v Križah pri Tržiču, Ro-venski na Igu, Slanski v Šmihelu nad Pliberkom, Hriberski v Žalcu. V Sloveniji so se napravili iz takih pridevnikov večinoma samostalniki: Kamenšček, Pleteršek .. . Zanimivo je, da nam nekatere stare listine jasno razodevajo, zakaj je ta ali oni dobil svoj priimek. N. pr. leta 1575 je omenjen neki Vulčakar s pristavkom »aus dem Dorfe (iz vasi) Vulčak«; leta 1802 Matija Vodušek iz Vodul (t. j. Vodolje pri Dramljah); v Orožnovi »Celjski kroniki«: Gabršek iz Gabrja; Avguštin Trzinar iz Jarš pri Trzinu; Znojilec v Znojilih; 1. 1800 Slomšek na Slomu; Podmiljšak iz Podmilja; 1. 1576: Štefan Šardinjšek iz Šardinj; 1. 1575 Matjaž Samorglar v Samorgli; 1. 1739 Juri Zagajšek iz Zagaja; Vatovec iz Vatovelj; 1. 1737 Filip Prebolšek iz Prebolda; 1. 1575 Prelesnik iz Prelesja pri Blagovici; Podrščak v Podrskah; Janez Megušar iz Megušnice itd. (Dalje prihodnjič.) Sadjarski paberki. Vzgoja sadnega drevja. Lep in pravilen vrh sadnega drevesa ne zraste sam od sebe, kakor smreka v gozdu. Treba ga je vzgojiti. Ta vzgoja se mora pa pričeti takoj prvo leto, ko drevo posadimo na stalno mesto, in traja nekaj let. Ko je vrh mladega drevesa toliko uravnan, da ima baš prav vej, da ima mlado vejevje pravilno lego, da so veje na vse strani tako enakomerno razvite, da ne morejo več iz-lepa s tira, je vzgoja končana. Vse to pa dosežemo izlahka, ako takoj prva leta v dobi rasti s smotrenim oskrbovanjem pospešujemo rast in razvoj poganjkov, ki so določeni za glavne veje. Najprej določimo veje, ki bodo nekako 6grodje 'za poznejši vrh, ki ga moramo v duhu imeti pred očmi. Veje, ki imajo nevšečno rast, moramo spraviti v pravo lego, dokler so mlade in se dado ušibiti, kamor hočemo. Tiste, ki rastejo vodoravno ali celo navzdol, privežemo v poševno lego v kotu 45n, kar raste pa preveč navpično , odklonimo v poševno lego s primernimi oporami. Poselsno važno je pa to, da sproti med letom deloma odstranjujemo, deloma pa v rasti oviramo vse poganjke, ki so odveč in ki delajo zmešnjavo. Taki nepotrebni poganjki se rede na stroške in v škodo drugih potrebnih. Odstraniti bi jih že tako morali prej ali slej. Ali ni torej pametneje , da jih odrežemo takoj mlade, nego da bi jih žagali čez več let ali celo desetletij, ko bi se razvili v mogočne veje?! Vse ogromno gradivo, ki bi ga morali na ta način zavreči, bi prišlo v prid ostalim vejam, ako odstranimo, kar je odveč, ko je še mladika ali vejica. Kdor se bo dosledno ravnal po tem načelu, bo imel spomladi lahko delo v svojem mladem nasadu in mu nikdar ne bo treba žagati na sadnem drevju debelih vej. Pritlično sadno drevje je včasih tako obloženo z mladim zarodkom, da preobilice plodov ne more zadostno zalagati s hrano. Zato ostane sadje drobno in malovredno. Debele, popolnoma razvite plodove bomo dobili, ako junija meseca izrežemo vse drobnejše zarodke in pustimo na vsaki rodni šibici samo po en ali dva ploda. Izredno debele plodove bomo vzgojili, ako pustimo na istem mestu samo po en plod, ki ga čez leto večkrat poškropimo z vodo, ki ji dodamo na liter en do dva grama železne galice, in podpremo, da pecelj nič ne trpi. Brez madeža so plodovi, ako jih kmalu sedaj oblečemo v vrečice iz svilenega papirja in jih pustimo tako oblečene, dokler niso zreli. Vse to velja pred vsem za debeloplodne hruške, zlasti za žlahtne zimske sorte, ki jih gojimo ob stenah. Zalivanje z gnojnico jako pospešuje tudi rast sadnega drevja. Posebno hvaležno za tako gnojenje bo tisto drevje, ki sc je izrodilo in zaostalo v rasti. Z gnojnico zalivajmo pa le ob deževnem vremenu, ko je zemlja prepojena z vodo in samo nekako do kresa. Poznejše gnojenje ni umestno, ker bi drevje prebujno rastlo in mladje ne bi pravočasno dozorelo. Ob količkaj hudi zimi, bi se bilo bati pozebe. Poleg obilice lepega in okusnega sadja želimo, da bi imelo pritlično sadno drevje tudi lepo obliko. To pa dosežemo le na ta način, da skrbimo v dobi rasti za ravnotežje med posameznimi glavnimi vejami, zla- sti med voditeljicami. Razlike v rasti izravnavamo tako, da premočno rastoče veje na razne načine krotimo, vejam pa, ki zaostajajo v rasti, pomagamo, da se ojačijo. Rast oviramo že s tem, da vejo tesno in večkrat privežemo v drugo lego nego sama raste. Posebno dober uspeh dosežemo, ako prebujno rastočo voditeljico začasno (čez poletje) privežemo v poševno ali celo vodoravno lego. Premočno rastoče voditeljice, zlasti pa rodne poganjke, zadržujemo v rasti, ako jih na kratko pinciramo. Vejam, ki bujno rasto, pustimo vse plodove. Rast se tudi ustavi, ako naredimo tik pod vejico povprečno zarezo v deblo ali vejo, iz katere raste. Rast posameznih vej in vejic pospešujemo s temi sredstvi: Nad poganjkom naredimo povprečno zarezo v deblo ali vejo, iz katere poganja. Pod poganjkom pa prerežimo kožo podolgem po deblu ali veji. Veje, ki imajo rasti poševno ali vodoravno (na primer pri vodoravnih kordonih), privežimo čez poletje v navpično smer. S šibkih vej, kirode, potrgajmo sadje. Šibek rodni les pin-cirajmo na dolgo, ali ga pustimo ne-pinciranega. Liste slabo rastočih vej poškropimo večkrat na večer z raztopino železne galice (na liter vode en do dva grama železne galice). Gospodarstvo. Uvoz kave v našo državo. Leta 1925 je uvozila Jugoslavija 8,026.342 kg kave v vrednosti 140 milijonov dinarjev. 1. 1924 8,337.762 kg kave v vrednosti 221,082.795 Din, leta ■ 1926 pa 10,000.000 kg kave. Največ kave uvažamo iz Anglije. Uvoz bombaža v našo državo. Kakor kažejo najnovejše statistike, so 1. 1926 pridelali ogromne množine bombaža. Zato so cene bombaža znatno padle. V začetku leta 1926 je bila v New Yorku cena bombaža 21 centov, ob koncu leta pa je padla cena že na 12-75 centov. To razliko bo čutiti tudi v ceni bombaževinastih tkanin, ker ni pričakovati, da bi se dvignile cene bombaža. Bombaža so pridelali v ameriških Združenih državah: leta 1926 17-9 milijona bal, leta 1924 13-6 milijona bal, leta 1923 10-1 milijona bal, leta 1922 9-7 milijona bal, leta 1921 pa le 7-9 milijona bal. Ker se uporaba bombaža ni dvignila v toliki višini kakor produkcija, bo moralo več milijonov bal bombaža obležati v skladiščih. Bombaža smo uvozili: L. 1922 4,169.534 kg za 91,514.303 Din » 1923 4,534.033 » » 99,141.360 » » 1924 4,969.617 » » 137,566.311 » » 1925 5,753.049 » » 173,457.069 » Leta 1926 smo uvozili spet več bombaža kot v vseh teh letih. Največ ga uvažamo iz Holandske, Indije in Zedinjenih držav. Kosmetika. Piše Lea Fatur. Uho. Uhelj štrli tako izzivaje od glave, kakor da je najvažnejši del ušesa, pa zajemlje, revež, samo glasove in jih odvaja po sluhovodu v notranjost ušesa. Vendar pa uhelj le ni kar tako. To je stvar, po kateri tudi presojamo brihtnost, lepoto, zdravje in druge razmere svojih prijateljev, celo njih pokolenje. Saj so menili včasih, da ima samo žlahtna kri uhlje plemenite oblike. Je res sitno, da pokvari takle zanikaren uhelj s svojim miganjem in štrlenjem najlepšo glavo, da razodeva svetu, kar modro zamolčijo nos in oči. Če imaš obilen in živahen uhelj, te primerja svet z živalco, ki se giblje na klic »geri!« — in če imaš majhen, potuhnjen in ponižen uhelj, te bodo primerjali pohlevni in plahi miški. Če se zanimaš za dejanja in stanje ljudi, pravijo: »Povsod striže z ušesi«; in če nočeš razumeti prijateljevega namigovanja, ti očita, da imaš »debela« ušesa. Uhlji so večkrat v napotje ljudem. Zdaj si jim še »moker za njimi«, zdaj »sediš na njih«, zdaj ti pokaže kdo na njih celo »kje so Benetke« in podobno. V umetnosti vzgoje je uhelj zelo važen činitelj. Korporali, starši, mojstri, šolniki stare dobe, so se ravnali po prepričanju, da gre pamet samo skozi ušesa v glavo. In so pridno navijali uhlje. Pa tudi v prepiru je bil v vseh časih najboljši dokaz — udarec na sedež sluha. Prešerni uhlji so se zdeli postavo-dajavcem nekdanjih krutih dni prav primerni za odrezanje, tako tudi divjim narodom, ki so šteli ubite sovražnike po odrezanih uhljih. Bajazit I. je dobil 16.000 uhljev v dar. Še danes je zelo navadna grožnja: »Ti bom ušesa odrezal«, sliši se pa tudi šaljiva: »Ti bom del glavo med ušesa«. Uho ne uživa take slave kakor oko, ne prijemljemo se tolikrat zanj kakor za nos — in vendar je sluh skoraj bolj važen čut kakor vid in vonj: Vojak, ki stoji na straži v temni noči, mora napenjati samo sluh — ušesa. Najbolj črne oči mu ne predro temine in najlepši grški nos ne bo izvohal nevarnosti. Večina ljudi, ki so bili prišli pod voz, so bili ali gluhi ali naglušni, nekaj pa je bilo tako zatopljenih v misli, da so preslišali svarilo svojih ušes. Oči proslavljajo, češ, da so zrcalo duše. Pa dovaja duši samo sluh vse bogastvo zunanjih glasov. Oko gluhega je zbegano, plašno. Kakor kak tujec živi med svojci. Strašno je, kadar loči slepca temina od vsega vidnega, nič manj strašno, in po mnenju marsikaterega je pa še huje, če te naglušnost odreže od sveta glasov, od glasov, kateri so ti predočevali osebe, živali ali drevesa, dasi jih nisi videl. Edgar Allan Poe piše o možu, ki je stal nepremično na gori. Hrumela je nevihta, rjovele so zveri. Ves svet glasov je bil zlit v grozno bučanje. Mož na gori je ostal nepremičen, zavit v svoj plašč je strmel v vihar. Nastala je tišina. Zastal je oblak na nebu, nista se zgenila ne bilka ne list, od mušice do leva je vse umolknilo. In moža na gori je prevzela groza tega molka. Bežal je za glasom, za znakom, ki nas veže z življenjem. Veliki iznajditelj Edison je sicer mnenja, da je bil zanj pravi blagoslov, ko mu je pripomogla piščalka železniškega sprevodnika do naglušnosti. Ker mu ni privajalo uho vseh različnih glasov, katere poslušamo tudi nevede, ga niso motili glasovi pri premišljevanju in snovanju. Zato ni vredno, pravi, da bi se vzburjal radi izgube sluha; vid je poglavitno. Gluhi naj berejo, to je bolje kakor tisto prazno govorjenje pri zabavah. To poročilo 80 let starega in popolnoma gluhega Edisona so poslali po radiju na banket gluhih v New York. Bilo jih je tristo zbranih. Govorniki in poslušavci, vsi so bili tako gluhi, da jim je bilo mogoče sprejeti Edisonove tolažilne besede samo s pomočjo posebnih slušalk. Marsikdo misli, da vidi oglušeli tem bolje; zdi se pa, da je prav narobe res. Po novejših preiskavah je dognano, da se izpopolnjujeta vid in sluh, in dr. Štefan Epstein je dognal, da poostruje poslušanje glasbe vid. Res je, da imajo glasbeniki oster sluh, imajo ga pa tudi slepci. Lahko je seveda, da peša vid, ako peša sluh, ker prihaja vse pešanje od splošne onemoglosti. Nekateri ljudje pravijo, da slišijo barve. Tak ali enak glas se jim zdi rdeč ali zelen. Drugi vohajo z ušesom, ker jih spominja ta in ta glas tega in tega vonja. Oblika in barva uhljev. Če pogledaš glavo spredaj ali s strani, povsod se ti zatakne oko na uhelj, ki je kakor prilepljen ob sencih in podaljšuje, če pogledaš od strani, lice v zasenčje. Tile uhlji pa dajejo glavi poseben izraz, če niso ustvarjeni po vseh pravilih lepote — veščaki pa pravijo, da je le težko dobiti popolnoma lep uhelj. Vehasti, klamastl, preveliki, premajhni, prerdeči, prebledi, štrleči ali prilepljeni uhlji zbadajo v oči. Preštrleči kvarijo glavo bolj v obraz, prilepljeni škodujejo obrisu glave, če jo pogledamo zadaj. Uhelj je pravilno lep — pravi dr. Klenke —, če so vsi njegovi delci v pravem razmerju s celoto in celota v pravem razmerju z obliko glave. Uhlji se pa zelo razlikujejo drug od drugega. Uhelj lepe oblike je rahlo zaokrožen-podolgovat, se zožuje ob koncu in konča v okrogli uheljček mečico, ki ne sme biti ne predebela ne prirasla. Vidimo pa uhlje, ki so naravnost na tri ogle, s prevelikim zavihkom, s premajhno mečico, uhlje, ki so skoraj brez roba, sama školjka, skrivljene, neugledne, predebele, take, ki imajo školjko kakor kak lijak, druge, ki so preplitvi in preveli. Uhelj je s kožo prevlečen hrustanec, pri dojenčku je še mehak in tačas se po obliki najlaže pokvari. Če leži dete tako, da je uhelj zavihan, kar se dogaja rado, če leži na za-tilniku in silijo uhlji naprej, če ima čepico tako privezano, da gre trak, kakor je bilo svoj čas navada, za ušesom, potem se mu pokvarijo uhlji za vse žive dni. Zato pa je treba pri otrocih zelo paziti na uhlje, kajti pozneje, ko se je že utrdil hrustanec in se je uredila zveza kit in mišic s kostmi v eni smeri, se ne more uhelj več uravnati. (Dalje prihodnjič.) Moda. Zunanjost modemih oblek. Nemogoče je določiti kako značilno potezo sedanje ženske mode, razen če omenimo, da je zgornji bluzasti de) obleke vedno ohlapen, da je krilo spredaj razširjeno in da so moderni široki pasovi, žemprske obleke, plisi-rana ali gladka krila, moški smoking z ozkim krilom in jopica bolero s širokim pasom. Plašči so široki ali ozki, moderne so tudi pelerine — vsako oblačilo ima svojo potezo, enotnosti krojev ni več. Le eno je: »dolžina« krila je vedno krajša, da krajša ne more in bi ne smela biti več. In pravijo: Prav mlade deklice — do tridesetega leta — imajo krila nad kolenom; vsa druga ženska mladež — do stotega leta — pa nosi taka krila, da je koleno komaj še pokrito. »Starih« žensk — na videz — skoraj ni več. Ženska obleka dandanašnjih dni je obleka otrok. Vprašanje pa je, ali je to lepo in dostojno. Če si ogledamo ustroj ženskega telesa, vidimo, da je ves poudarek krog bokov (pri moškem na plečih). Ondi so oblike ženskega telesa najmočnejše. Ce je krilo čezmerno kratko, je prav ta del telesa še bolj podčrtan in bolj viden. Posledica: Pogled na žensko, zlasti če je močna, ki ima tako krilce, da ga »nikjer nič ni«, je naravnost zoprn. Ne pretiravajmo! Da, higienska, praktična in zdrava je nošnja kratkih kril — to je res. Če pa visi nekaj na ženski, česar ni zgoraj nič in spodaj nič in niso vidna samo kolena, tedaj je to zabloda, zla uporaba sedanje, sicer pametne ženske mode. Ta pretiranost, ki se pojavlja zlasti pri odraščajočih deklicah in so je starši sami krivi, ima kvaren vpliv na nežno čustvo sramežljivosti pri deklicah. Vsi odlični pedagogi (Foerster in drugi) so edini v tem, da je od Boga in narave vsajeni čut sramežljivosti pri deklicah izredpo velik, večji kot pri dečkih, in da je vprav ta čut najboljši čuvar, ki spremlja dekle v življenje ter jo varuje moralnih zablod. S takim krojem pa ta dragoceni čut otopi, čuvarja ni več, škoda je velika. Vse to modri krščanski starši dobro vedo in se po tem ravnajo. Vedo, dasi so moderni, da je meja med tem, kaj smeš in česa ne smeš, in da je pamet vendarle še moderna. — Pa imajo praktične mamice tudi »koristnosten« izgovor, ko na tak način razstavljajo mlado žensko blago: Tesna je za ženine — bodite mikavne! — Zmota! Mik s tem ubijajo! Kuharica. Krompirjeva juha z drobnjakom. Olupi štiri debele krompirje tčr jih pusti stati eno uro v vodi, nato jih obriši s krpo in jih nastrgaj s strgal-nikom v skledo ter pokrij za nekaj minut. V kozo pa deni za jajce sirovega masla, pest drobtin in žlico moke; ko se nekoliko duši, prideni nastrgani krompir, nekolikokrat premešaj in prilij četrt litra juhe od kosti ali vode. Ko se skuha, prilij še 1 1/2 l gorke vode ali juhe, prideni velik ščep popra, soli, ščep nastrganega oreška in, ko nekaj minut vre, stresi v skledo, v katero si dejala dve žlici na drobno zrezanega drobnjaka. V juho stresi še eno do dve pesti zarumenelih krušnih rezin. Možgani z grahom in karfijolo. Najprej skuhaj majhno, na cvetke zrezano karfijolo in posebej dve pesti oluščenega zelenega graha. Posebe) v loncu pa zavri pol litra vode, jo osoli in skuhaj v njej 25—30 dkg (pol) govejih možganov (10 minut). Deni v kozo žlico masti in nekaj koscev čebule. Ko se čebula zarumeni, prideni pičlo žlico moke ter mešaj, prideni še žlico krušnih drobtin in, ko se bledo zarumeni, prilij juho, ki si v njej kuhala možgane, ter kuhaj to polivko 6—8 minut; prideni ščep popra in žlico kisa ali kislega vina. Ko še nekaj minut vre, prideni odcejeni grah in karfijolo in kuhaj vse skupaj še nekaj (4—6) minut. Postavi kot samostojno jed z gosto kuhanim rižem, kašo ali makaroni na mizo. Črešnjeva torta. Mešaj pol ure 10 dkg sladkorja, dva rumenjaka in nekoliko na drobno zrezane limonove lupine; nato prideni sneg dveh beljakov in 12 dkg moke. Ko vse narahlo premešaš, stresi testo v tortni model, ga enakomerno raz-ravnaj ter obloži po vrhu s črešnjami, ki si jim odbrala pečke in peclje. Postavi torto v srednje vročo pečico, da se počasi rumenkasto zapeče; pečeno potresi s sladkorjem in zrezano postavi gorko ali mrzlo na mizo. Sveže marelice kot sladka solata. Zavri četrt litra vode, ji prideni sladkorja po okusu in prevri v nje) cele ali polovične marelice. Ko so hladne, jih postavi na mizo. Marelični narastek. Mešaj četrt ure 3 dkg sirovega masla, 3 rumenjake in 5 dkg sladkorja; nato prideni v mleku napojeno in na- rahlo ožeto žemljo, 4 zmehčane in pretlačene marelice, 5 dkg zrezanih lešnikov ali mandeljnov, sneg treh beljakov, žlico moke in žlico drobtin. Ko vse narahlo premešaš, stresi v namazano pekačo ali v tortni model in peci pol ure. Marelice s sladkorjem po dunajskem načinu. Deni v kozo 90 dkg sladkorja in ga polij s pol litra vode, postavi na ognjišče in kuhaj sladkor toliko časa, da se zgosti. V ta sladkor stresi 1 kg čez pol preklanih marelic brez kosti tei jih kuhaj počasi 15 do 20 minut. Še vroče marelice stresi v kozarec, ki ga prej v pečici dobro segreješ. Ko so popolnoma ohlajene, jih potresi s sali-cilom in zaveži. Na ta način pripravljene marelice postavljajo Dunajčani k zajutrku na mizo. So pa izvrstne tudi za kompot ali marmelado. Borovnice z vinom. Zavri četrt litra vina in 15—20 dkg sladkorja, košček cimetove skorje in dve nageljnovi žbici ter kuhaj četrt ure. Nato prideni liter opranih in izbranih borovnic ter jih kuhaj 6 do 8 minut. Še vroče stresi v kozarce, ki si jih v pečici dobro segrela. Hladne zaveži in shrani. Ko jih daš na mizo, jim poberi cimet. Borovnični odcedek. Osnaži borovnice, jih operi in stresi na rešeto, da se odteko in osuše. Potem jih stresi v lončen lonec ali skledo ter jih z rokami dobro stlači. Postavi jih za dva dni na hladen prostor in jih večkrat premešaj; nato ožmi borovnice skozi prtič ter postavi ta sok čez noč na hladno. Nato precedi sok skozi zmočen, pa ožet ter na stolove noge privezan prtič. Sok zmeri, ga zlij v lonec in prideni na vsak liter soka 40 do 60 dkg sladkorja. Ko se sladkor stopi, ga postavi na ognjišče, nalij v dobro segrete steklenice in takoj zamaši, pomoči vsako steklenico v raztopljen parafin ter jo postavi zavito na glavo do drugega dne. Drugi dan pa jih zloži pokonci postavljene ali položene v pesek. — Steklenice segrej takole: Steklenice položi v precej vročo vodo, ki ji pa počasi prilivaj še prav vroče; kadar deneš odcedek v steklenice, jih jemlji sproti iz vroče vode in nalivaj, druga oseba pa naj takoj s strojem zabije nove in prevrete zamaške. Tako pripravljen odcedek je zelo okusen in se dobro ohrani. M. R. Za smeh. Indijančeva sodba. Okoli srede sedemnajstega stoletja je vzbudilo v Parizu veliko hrupa, ko je admiral grof du Plessis pripeljal s seboj iz Amerike nekoliko Indijancev v popolnem bojnem okrasu, njim na čelu velikanskega poglavarja, imenovanega »Rdeča kača«. Ko so bili pokazani Ludoviku XIV., so se pulili zanje po vseh salonih. Delali so z njimi tudi različne poskuse, da bi videli, kak vtisk napravlja nanje ta ali ona kulturna naprava. Nekega dne sreča admiral na dvoru slovitega slikarja Poussina. »Nekaj bi Vas rad prosil, gospod admiral,« pravi slikar. »Že toliko sem slišal o Vaših Indijancih in na misel mi je prišlo, da bi dal svojo najnovejšo sliko, bretonsko pokrajino, presoditi po takem divjaku. Ali ne bi hoteli poslati k meni Vašega poglavarja?« »Prav rad, saj sem sam radoveden, kakšen vtisk bo napravila Vaša genialna umetnost na divjaka. Ali Vam je prav, če prideva jutri dopoldne v Vaš atelje?« »Popolnoma prav, samo prosim, da ne pred deseto uro, ker mi je med deveto in deseto uro princ Conde prijavil svoj obisk.« Admiral je obljubil in stal drugo jutro malo po desetih z »Rdečo kačo« pred slikarjevo hišo. Toda baš ko sta hotela vanjo, stopi iz nje princ Conde, pozdravi admirala in ga vpraša, po kaj gresta, kar mu le-ta pove. »Izvrstno šalo sem si domislil, admiral,« pravi princ, »to moramo takoj izvesti. Že naprej me veseli, ko bom zgodbo kralju pripovedoval. Pravkar sem si namreč ogledal novo pokrajinsko sliko, ki jo hoče Poussin pokazati Vašemu Indijancu. Ko sem videl, da pričakuje mojo sodbo, sem mu rekel: ,Prav lepo! Čudovita slikarija, samo malo preveč rdečega!' Zapomnite si natanko te besede in jih naučite tudi Vašega Indijanca. Precej bi dal za to, da bi bil zraven, da bi videl Poussinovo presenečenje, ko bo čul od Indijanca prav isto sodbo, kakor jo je od mene. Toda če bi bil jaz poleg, bi bila vsa šala pokvarjena in zapazili bi domenek. Pričakujem pa, da mi natančno poročate.« Ko princ Conde odide, se zazdi admiralu potrebno sesti s svojim indijanskim poglavarjem vnovič v nosilnico, v kateri sta prišla, ter se dati po cesti nositi gori in doli, dokler Indijanca ne napili besed, ki naj jih reče slikarju. Medtem pa dobi umetnik Poussin nov obisk. Grofica Viremont, nekdanja lepotica, ki se je bila pa že začela starati, je šla v njegovo slikamo. Ko vstopi admiral s svojim varovancem, pozdravi slikarja in grofico in reče šaljivo le-tej: »Saj dovolite, grofica, da Vam predstavim tega gospoda. Poglavar ,Rdeča kača' — gospa grofica Viremont.« Indijanec seveda ni imel pojma o pomenu tega predstavljanja in je mislil, da je zdaj tisti čas, ko naj pove naučeni stavek. Ostro upre torej oči v grofico in bruhne iz sebe: »Prav lepo! Čudovita slikarija, samo malo preveč rdečega!« Po lastni skušnji. Čevljarček: »Koliko let se je učil slon, da vse to zna?« Lastnik cirkusa: »Samo eno leto!« Čevljarček: »A, zato ima tako dolga ušesa!« Admiral je bil seveda v silni zadregi, posebno še, ker je bila grofica res močno naličena in je zato vzela precej rdečila. Vsa divja je odšla iz ateljeja. Poussin se je izborno zabaval, ko mu je admiral brez ovinkov povedal vzrok te šale. Še bolj pa je bil s tem nenavadnim izidom zadovoljen princ Conde, kajti kralj se je na ves glas smejal, ko mu je pripovedoval to pre-zabavno historijo. M. H—d. Uganke. Urednik: Peter Butkovič-Domen, Zgonik, p. Prosek, Italia 1. Kvadrat. (Miklavič Oskar, Livek.) Šteje 7 točk. Z | I 1 j 1 0 v E -«—• O E i t 1 e | . | a e o ! r | 1 | t k i 1 s I s i k e Ključ: „zobi“. 2. Kaj je to? (Tone, Sv. Jurij ob Ščavnici.) Šteje 10 točk. Lučka sem sredi trate zelene. V ranem že jutru rumeno žarim, proti poldnevu počasi zbledim. Takrat potegne pa vetrček blag meni ugasne plamen, ostane le gol še stenj. —‘ Veš li ime mi, bratec predragi? 3. Koledar. (Ivanka^Kralj, Ljubljana.) Šteje 6 točk. 1927 5 JuliJ 5. Dopolnilna uganka. (Mirqljub, Vižmarje.) Šteje 11 točk. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 [12 [13 14 V Cvet diši perici Mici bolj ko mila vonj, ajcum jo krega in teti toži rad. 4. Črkovnica. (Janko, Selca.)] Šteje 9 točk. jlčpč — pzlč — nmkh — pčb — csg — bčvzlrh — dzžhš — nmkh — pčb — šcdsg — km — žpzchgčrtšz — rčlmkrz — mbhšz — č— b — tcmbfzš Ključ: b c č d = izraz o zvezdi, kadar je nevidna f g h j = izraz o zvezdi, kadar je vidnaj k 1 m n = v trebuhu p r s š = družinski član i v z ž č = pot. 7. Pajkova mreža.! |(Mlklavlč Oskar, Livek. Šteje IH točk. 8. Šaljivka. (Gojenci, Stična.) Šteje 5 točk. Katero vino ima pošten človek najrajši? Rešitev ugank v 6. številki. 1. Trdnjava. Vojaki so bili razpostavljeni takole: 68 9> Vstavi v prazne prostore in v prostore z zvezdicami črke: 12 a, 4 b, 1 c, 1 č, ld, 7 e, 3 g, 1 h, 8 i, 3 j, 5 k, 6 1, 3 m, 6 n, 16 o, 3 p, 12 r, 3 s, 2 š, 5 t, 2 u, 4 v, 4 z tako, da dobiš v vsaki vodoravni vrsti po dve besedi, ki imata po eno črko skupno, t. j. zadnja črka prve besede je obenem prva črka druge besede. Črke namesto zvezdic povedo pregovor. Besede značijo: 1 glasbeno orodje, plodno zemljo; 2 leposlovno obliko, moško ime; 3 podnebno telo, žensko obleko; 4 del ptiča, denar; 5 kemično prvino, obrtni kraj v Sloveniji; 6 del hiše, gorovje; 7 konjsko opremo, dan; 8 rudnino, del sveta; !> del soda, pokrivalo; 10 sladek sad, ptico; 11 veter, del suknje; m del sobe, morsko prikazen; 13 mesto! v Sloveniji, del telesa; 14' posodo, vpitje. \'fi. Podobnica. (Davorin Cijan, Maribor) Šteje 6 točk.f 204 2. Segnerjevo kolo: ~i< O Z AMER I K A A V TRST|s S 1 SRCE 6 3. Čarobni lik: b z b r o d a osem dete zamen 4. Krogi: 1. Rakev, II. Ovira, 111. Mazač, IV. Učilo, V. Nosek, VI. ikona, VII. Jadro, VIII. Aorta, IX. Romunija. 5. Krajec: komet, jezik, vsota, sever, kocka, krogla, jutro, jagoda, mizar, sodar, srajca, kovač, solnce, breza, vzhod, jopič, brada, sliva. 6. Podobnica: Za pasjim zglavjem ni mesa. 7. Besedna uganka. Prav razvrščene besede: trava, reka, ropar, voda, slava, val, glina, pas, selo. Nove besede: Drava, roka, romar, Vida, slana, vas, gliva, pes, telo = Dom in svet. 8. Konjiček: Navzgor oči — za žarkom solnca zlatim ! tam vir je luči: solnca plamna sveča. Navzgor srce — v višave rajsko svetle! tam sreča biva večno obstoječa! (Gregorčič.) Reševavcem ugank. Za tretje četrtletje, za julijske, avgustovske in septembrske uganke razpisujemo tele nagrade: za 66—60 točk 1. nagrado: aneroid, 60—50 „ 2. „ nahrbtnik za turiste, „ 50—40 3. „ Prešernova čitanka, I. in II. del, in Podkrajškov slovar, „ 40—31) „ 4. „ termofor, . 30—20 „ 5. „ usnjata denarnica za drobiž. Opozarjamo: žrebanja za 1. nagrado sc udeleže samo oni, ki so dosegli pravico. Neizžrebani pridejo v žaro za 2. nagrado, da je dana možnost, zadeti dobitek tam. In vsi neizžrebani, a upravičeni do 2. nagrade, igrajo zopet v 3. vrsti itd. Rešitve je pošiljati do 20. vsakega meseca na naslov: G. višji šolski nadzornik Josip Novak, Vižmarje, p. Sent Vid nad Ljubljano.