197
Ozir po svetu.
Popotovanje po Bosni.
Iz Zagreba v Sarajevo. (Dalje.)
Podam se potem v najbližnji , hotel Filipovie", da tam prenočim. Pelje me gostilničar v sobo, katera pa ni imela ne vrat ne oken, zatoraj tukaj prenočiti nisem mogel in grem dalje v „hotel Avstrija". Krčmar bil je tudi tukaj žid , pomagač njegov pa Stajerc. A tudi ta krčma ni bila boJja od prve, vendar sem bil tako srečen, da sem pod streho dobil sobo napravljeno iz desek. Opomniti moram, da „hoteli" v Bosni niso taki, kakor so „hoteli" pri nas, ampak pri tleh je navadno hlev, pod streho je pa kuhinja s sobami, katere so z deskami opredeljene. Navadnih krčem po manjših mestih, razen v Sarajevu ni, ampak vsaka borna krčma je „hotel", če tudi druzega ni v nji, kakor prosto ognjišče in pa ena ali dve iz desek zbiti mizi. Večkrat tudi poda ni v „hotelu", ampak prosta ilovica, katera se spremeni v blato, če malo dežuje in kroži streho v hišo curlja.
Tak hotel je tudi „hotel Avstrija" v Zenici. Kmalu se sprijaznim s Štajercem, katerega sem popraševal o razmerah bosanskih. Akoravno sem bil truden, vendar si bi bil rad še ta večer ogledal mesto Zenico, tem bolj, ker sem vedel, da je „ramezan" in da mohamedanci (turki) celo noč čujejo.
„Ramezan" imenuje se mesec, kateri se počne 18. avgusta in traja do 21. septembra; on je največi praznik mohamedancem. Nekoliko sličnosti ima z našim predpustom, kar se poučne zabave tiče, a to razliko, da mohamedanci ta mesec tudi veliko molijo v svoji cerkvi (džamiji) in se strogo postijo. ,,Ramezan" praznuje se le ponoči, podnevi večidel spe. Zvečer ob 7. uri pride hodža (turški duhoven) na zvonik, kateri je razsvetlen navadno z 12 svetilnicami in okolo katerega je napravljen hodnik. Na tem hodniku počne hodža z razprostrtimi rokami objavljati molitev, ter klicati „Alaha" in „Mohameda" v znamenje, da se počne ura molitve. Kmalu mirno in tiho iz mohamedanskih hiš prihajajo ljudje, kateri grejo naravnost v džamijo. Tudi turške žene (bule) se zdaj vidijo v svoji obleki, katere kakor duhovi tiho tapajo v džamijo. Življenje postane zdaj po ulicah živahnije , ker podnevi se le malo vidi turČinov, vsi so le doma v spanji. Nekateri grejo v džamijo, drugi zopet iz nje, ter se zbirajo pred hišami, v kavarnah in pa v brijašnicah. Jestiv ne smejo ničesa, samo kavo pijo in pa duhan pušijo. Se le ob 11. uri zvečer dade se jim znanje, da začnć kuhati in imeti svoje pojedine^
Tako sem tudi jaz prvi večer v Zenici šel s Štajercem, kateri je bil med mohamedanci uže znan, v neko brijašnico, kjer je bilo zbranih kakih 40 mohame-dancev. Na sredi brijašnice napravljena je bila peč iz opeke, pred njo bilo je malo nizko ognjišče, kjer se je na žrjavici kuhala kava. Na drugi strani peči sedel je Turčin, kateremu je brijač bril glavo. Turki so namreč po glavi vsi obriti, samo na vrhu glave imajo majhen šopek las. Po brijašnici sedeli so mohamedanci, kateri so, tiho pušeč papirnate smodke, poslušali pevca, ki jim je melanholične narodne bosanske pesmi peval. Nisem ga mogel razumeti, kaj da je pel, samo to sem razumel, da je večkrat ponavljal:
„Oj Osman paša, Plevna naša."
Nek odličnejši mohamedanec bil je beg (grof) iz Zenice, me pokliče, naj se vsedem poleg njega. Iz-praševal me je, od kodi da pridem, kamo da grem, in v kateri svrhi. Ko mu na to odgovorim, ni me dalje izpraševal, ampak naredil mi je smodko in mi jo podaril. Kmalu mi prinese drugi Turčin tudi kave, katero sem zahvalno sprejel. Ko sem pa videl, da me vsi nekako sumljivo ogledavajo, pričel sem hvaliti lepo njihovo mesto, kako lepi so njihovi cerkveni običaji in kako mile so pesmi, katere peva njih pevec.
Pevcu podaril sem nekoliko desetič, katere je z veliko zahvalnost]o prejel. Turčini počeli so ga navduševati, da naj lepo poje in tudi na piščalko svira, rekši mu: „Evo ti, Švaba ti je dao novac, njemu se naše pjesme dopadu". Jaz pa sem si s tem pridobil simpatijo mohamedancev, in lahko mi je bilo potem se z njimi razgovarjati. Oni imenovali so me vsi „švab", kajti tako imenujejo vsacega, kateri pride čez Savo v Bosno. Bila je 11. ura na večer. Beg mi pravi, da zdaj bodemo šli domu, ker zdaj bo dalo se znamenje, da se smejo začeti kuhati in jesti kuhana jedila. Iz kota brijašnice izvleče zdaj turčin velik boben, drugi vzame dolgo piščalko; tako napravijo se na pot. Jaz ga vprašam, ali bi tudi jaz smel iti ž njimi po mestu, ker me to zanimiva in se mi tudi jako dopada njihov zakon. Beg mi odgovori: „komšija, ja znam, da ti štuješ naš zakon (vero), idi ti z nami, da Češ videti, kako v nas to biva". Jaz bega prosim, naj tudi meni dd piščalko, da bodem tudi jaz piskal. Beg mi da pišalko, in tako grem s turškim tamborom in drugim Turkom, kateri je tudi imel piščalko, iz brijašnice. Vsi drugi za nami. Pred brijašnico počne turčin bob-nati, jaz in drugi turčin piskamo na piščalke, in bilo je to tako grmenje, kakor da bi klicali sodni dan. S takim bobnanjem in piskanjem hodili smo po vsem mestu, po vsaki ulici, kjer so prebivali Turki, čez 1 uro. Povsod prižigale so se v sobah luči, in povsed se je pripravljalo za pojedino. Nekoliko turčinov, med njimi tudi beg, je nas spremljevalo. Ko smo to dovršili, podajo se mohamedanci v svoje hiše, jaz pa v svoj „hotel" k prenočišču. Mohamedanci namreč počnejo zdaj še le jesti kuhane jedi; to navadno traja do 6. ure v jutro. Ob 6. uri gredo zopet spat, ter spe do 7. ure zvečer. Le nekateri odprejo podnevi svoje prodajalnice (dučane), vendar pa nič ne jed6 in ne pijejo, do 7. ure zvečer tudi ne pušijo tobaka. Ob 7. uri zvečer se prične zopet molitev, zajedno pa smejo piti tudi kavo in pušiti duhan, ob 11. uri pa jesti kuhana jedila do jutra 6. ure, kakor poprejšnji dan.
(Dalje prihodnjič.)