politični dialog
vladimir štambuk
Pluralizem v ZKJ
Včasih se v enem pojmu ali dilemi strnejo cela obdobja in zgodovinska razpotja družb.' Kaže. da je razprava o pluralizmu v zvezi komunistov, vsaj v današnjih razmerah, ena takšnih tem. Zato je v enem samem članku ne le težko prikazati temelje same dileme, marveč tudi orisati tisto, kar je temeljno izhodišče v takšni razpravi. Zavedajoč se te zagate, morajo vsi tisti, ki jo skušajo razvozljati, ali se omejiti na ideologizirano aprioristično stališče v korist ZKJ ali v korist pluralizma1, ali pa morajo ob tveganju, da se jih bo isposodila strokovna, ideološka in vrednostna kritika, postopoma, z idejo za idejo, z argumentom za argumentom graditi temelje za teoretično, vrednostno in stvarno spoznavanje značilnosti nove faze socializma, ki se neizprosno napoveduje - in v okviru tega tudi svet politike in političnega »upravljanja« družbe.
To sämo ob sebi začrtuje tudi meje razpravljanja o pluralizmu v ZKJ. Te niso epohalne niti vse zajemajoče. Razprava, ki sledi, se mora omejiti na nekaj vprašanj in na poskus, da bi jih cksplicirali. Ta hip je videti najbolj zanimivo ukvarjati se z dvema vprašanjema. Prvo se nanaša na pluralizem v ZKJ. drugo pa na ZKJ in pluralizem v jugoslovanski družbi.
I
Danes ZKJ bolj in bolj pripisujejo monolimost. Pri tem izhajajo s stališča, da je ZKJ bila in ostala klasična boljSeviika politična organizacija. Za takšno politično organizacijo je med drugim značilno enosmerno razmišljanje in monolitnost v idejnih opredelitvah. Šele danes se vidi, da je veliko teoretikov pa tudi kritikov sovjetskega modela družbe v marsičem izenačilo idejo »odinonačalija« z idejo demokratičnega centralizma v boljševiški organizaciji. Iz tega je izhajalo in še izhaja stališče. da so boljševiške organizacije monolitne. Zgodovina delavskega gibanja pa nam razkriva povsem drugačno podobo. To moramo omeniti samo zato, ker kaže, da moramo v razpravi o ZKJ in pluralizmu temeljiteje in povsem drugače raziskovati bistvo ZKJ.
Ob tej priložnosti bi morali postaviti hipotetično trditev, da je KPJ/ZKJ doživela, ko govorimo o pluralizmu1, dve razvojni fazi. Ti fazi nista imeli zgodovinskega sosledja, nista nastali in se razvijali druga za drugo. Predvsem sta značilni po samem konceptu partije, ne pa po periodizaciji razvoja. V okviru prvega koncepta, ki je nastal pravzaprav po obdobju frakcionaških bojev v KPJ in ki ga navadno
1 Delo. 1. avgusta 1971. «Manipulacija t poslanci«.
" Slane Dolanc. «Demokratični centralnem v icoriji in praksi ZKJ«. TiP. 1967/3. «t 410 el passim
• Redakcija se je odločila, da bo ob posameznih člankih povabila k razpravi Se druge poznavalce. To smo storili tudi v lem primeru, ko gre za teoretske in pralctično^olitične opcije ZKJ. Avtorju bomo dali motnost odgovora. Dr Vladimir Štambuk >c profesor Fakultete za politične vede v Beogradu in izvrini sekretar predsedstva CK ZK Srbije
omejujemo z obdobjem prihoda tovariša Tita na čelu KPJ, je ta začela graditi lasten koncept komunistične partije. Ta koncept so sestavljali a) jugoslovanska narava partije, b) razredna zasnovanost partije, v čemer je KPJ našla svojo inte-grativno jugoslovansko karakteristiko ter revolucionarne poteze, in c) pojmovanje. da v vseh večnacionalnih skupnostih ni mogoče ustvariti ene nacionalne partije in da morajo ne le idejne in politične opredelitve, marveč tudi organizacijske forme nenehno izkazovati dejstvo, da gre za razredno organizacijo, ki deluje v okvirih večnacionalnih skupnosti.
Drugi koncept se je razkrival predvsem v poudarjanju razredne in internacionalne narave partije. Točneje povedano, drugi koncept je v praksi pomenil poskus, da se »prisilno« - pod močnim vplivom stalinizma, ki se je manifestiral predvsem kot zunanji pritisk, imel pa je tudi svoje zagovornike v sami partiji in jugoslovanski družbi - skušal jugoslovanski partiji vsiliti izključno razredni pristop kot negacija in odprava sleherne posebnosti večnacionalne skupnosti, v katere okvirih deluje. Ta koncept se je uveljavljal predvsem v povojnem času do šestega kongresa KPJ. Čeprav tudi v teh razmerah ni postal edini niti prevladujoč, je pustil svoje sledi na idejnih in teoretičnih nazorih. Boj zoper takšne poglede in opredelitve kot tudi nekatere negativne posledice, ki jih ima gospodarska kriza v vsej družbi, so pripeljale do nastanka radikalno nasprotnega stališča, po katerem je mogoče predvsem z izkazovanjem nacionalnega ustvariti zaščitne mehanizme zoper etatizacijo in dogmatizacijo ZKJ. Še več. takšne opredelitve, ki so v marsičem prisotne v današnjih razpravah in nekaterih vizijah reforme ZKJ, se sklicujejo predvsem na elemente, ki so izkazani v okviru navedenega prvega koncepta, predvsem v pogledu točke c).
Iz tega kratkega razmišljanja izhaja dvoje: Prvič, da je sam koncept KPJ/ZKJ premalo raziskan, dasiravno zares obstaja veliko dejstev in konkretnih zgodovinskih manifestacij. To praktično pomeni, da ni do konca izdelane sintetične vizije o značilnostih ZKJ. marveč da se ta presoja na dokaj stareotipen način. Drugič, če naj bi ustrezno pretehtali pluralizem v ZKJ, je nujno odpraviti stereotipne poglede na ZKJ.
V ZKJ so v povojnem obdobju, zlasti pa po šestem kongresu in sprejetju programa ZKJ. obstajali trije temelji pluralističnega delovanja. Prvi je bil sama socialna, razredna podlaga ZKJ. Drugi je bil večnacionalna družbena skupnost, kar je odsevalo v stališču, da ZKJ ne more biti enonacionalna ali nadnacionalna v takšnem pomenu, da bi odpravljala in zanikovala večnacionalno socialno okolje. Tretji se je kazal v obstoju razlik v mišljenjih, stališčih in rešitvah, ki so izhajale iz prejšnjih dveh temeljev, pa tudi iz razlik v konkretizaciji samih razvojnih konceptov, socialno razredne utemeljenosti posameznih stališč kakor tudi strategije in taktike delovanja ZKJ. Tisto, kar velja posebej poudariti, je dejstvo, da je v zadnjih štiridesetih letih samo pluralizem, zasnovan na nacionalni podlagi, povzročil začetek frakcionaških bojev. Poglejmo nekatere elemente vsakega izmed navedenih temeljev pluralizma v ZKJ.
Razredni pluralizem v ZKJ je deloval z dveh stališč. Prvo se nanaša na spreminjanje socialno-razredne podlage jugoslovanske družbe, drugi pa na spreminjanje in nihanje v socialno-razredni strukturi ZKJ.
Vsa dela, ki se nanašajo na spreminjanje socialno-razredne strukture jugoslovanske družbe od leta 1945 do danes, razkrivajo zelo velike spremembe. Ena izmed najbolj bistvenih je ta, da se je jugoslovanska družba iz pretežno agrarne, s prevladujočo plastjo kmetstva, spremenila v industrijsko družbo, s prevladujočo
plastjo industrijskih delavcev1 To preraščanje socialno-razrede strukture iz prevladujoče kmečke v industrjsko-delavsko, je imelo velike posledice za sämo socialno-razredno strukturo ZKJ. pa tudi, kar je v tem kontekstu veliko pomembneje, stalno navzočnost raznoterosti - tako v ZKJ kot celoti, in še posebej v posameznih delih in organizacijah ZKJ. Raznoterost, lahko bi dejali pisanost nazorov in še posebej načinov uresničevanja politike ZKJ v vsakem obdobju ali celo v vsaki konkretni situaciji, je bila zelo velika. Kaže. da je bilo prav zaradi te različnosti, kopice konkretnih rešitev v sami praksi delovanja ZKJ. vprašanje enotnosti tako zelo prisotno in povzdignjeno na raven ZKJ kot celote.
Zlasti so raziskovali spremembe v socialno-razredni strukturi članstva ZKJ. Te odkrivajo nenehno težnjo po spreminjanju. Prisotnost delavcev4, celo kadar se uporabi reduktivno metodo, ko gre izključno za fizične delavce, je v teh letih zelo nihala. Čeprav še danes nimamo trdnega teoretičnega utemeljenega pravila, lahko hipotetično trdimo, da je število delavcev v članstvu ZKJ naraščalo v tistih časih, ko je prihajalo do socialnega poleta - ne glede na to, ali je šlo za obdobja rasti ali pa za obdobja, ko smo reševali krizne situacije in se reševali iz njih. pa naj je šlo za gospodarske ali socialne probleme.
Ta nihanja v članstvu »temeljnega« socialnega subjekta so v marsičem vplivala na pluralizem v ZKJ sami. Različnost socialnih skupin, ki so nastopale v ZKJ. kot tudi različnost družbenih položajev, ki niso bili samo evolutivno vzpenjajoči, marveč je šlo tudi za pomembna obdobja socialne involucije pa tudi revolucionarnih skokovitih sprememb, so često povzročali, da so se v ZKJ uveljavljale idejnopoli-tične opredelitve, ki ne samo da niso sledile »poglavitnim« zgodovinskim naravnanostim. marveč so bile večkrat z njimi v nasprotju. S tega vidika je dovolj samo pogledati in primerjati vsebine temeljnih resolucij zveznih, republiških in pokrajinskih kongresov ZKJ.
Nakazani temelj pluralizma ni značilen samo za zvezo komunistov Jugoslavije. Obstaja bolj ali manj v vseh drugih komunističnih partijah, tako tistih na oblasti kakor tudi tistih, ki to niso. Še več. Pogojno bi lahko trdili, da so za vse politične stranke bolj ali manj značilni podobni pojavi. Če bi se pluralizem v ZKJ izkazoval in nastajal le na tej podlagi, bi nedvomno sodila med klasične politične stranke.
1 Glej npr.: dcU Vladimir)« Milite. Stipe šuvarja itd. Dvo-tretjinski delei kmetov in posameznikov, ki živijo od obdelovanja zemlje. jc v celotnem prebivalstvu zdrknil na man| kot 20%. Industrijsko delavstvo sestavlja danes približno 64% delovne sile. medtem ko je bil po vojni njegov delež 10%. itd.
V Milic Revolucij* i soa/alna struktura. Mala edicija ideja. NIP MLadou. Bgd . 1979; D. Mrki*. Srednji slojrvi M Jugoslaviji, lic SSO Srbije, Bgd . 1987; Zbornik Pramene klasne itrukture savremeneg jugoslovenskog druin-a. JUS,
Bgd , 1967. Skupina avtorjev Struktura fugosloverukog dndtva. JUS. Bgd . 1987 Zbornik KUuno-slojne nejednakosti u fugosloventkom druttvu. Institut za sociokrtka isiraživanja Ftlozolskog fakulteta, Bgd.. 198); Zbornik Klase t tlojevi ed. Sistem i čovjek. knjiga V Zgb . 1977.
4 Opredelitev, kdo sodi v kategorijo delavcev, je od srede testdesetih let v ZKJ sprožita preccjinjc teoretične in praktitec dileme. Takrat je bilo namicC na socialnem in političnem praoniCu že možno zaznavati dejanski vpliv visoko kvalificiranih delavcev, dela tehnične inteligence in intelektualnih ustvarjalcev nasploh. Zato je bilo potrebno vnoviC preveriti sam pojem delavca. Vse manj so ga aznaCrvali kot izkljuCno fizičnega delavca, vse bolj pa so začeli zaradi samih sprememb v bili delavskega razreda pri nas - pa tudi pod vplivom sprememb, do katerih je prihajalo v razvitih industrijskih državah in tudi zaradi Čedalje izrazitejic težnje Jugoslatije, da se hitreje industrijsko razvija in s tem sledi spremembam v socialno-razredni struktun delavstva - opozarjali, da sodijo med delavce neposredne proizvajalce tudi tisti, ki proizvajajo novo družbeno vrednost, vendar se neposredno ne ukvarjajo s fizičnim proizvodnim delom Skratka, stroga delitev na telesno (kot razredno) in umsko (protirazredno) delo kot kriterij razlikovanja postaja vse manj stvarna in sprejemljiva.
Predstavljena osnova za nastajanje in oblikovanje pluralističnih procesov v ZKJ in s tem tudi v družbi, kot smo že poudarili, je svojska sleherni politični stranki. In če smo navedli kot drugo podlago pluralizma stališče, da ne more biti enonacionalna partija, ki deluje v večnacionalnem okolju, bomo to značilnost ZKJ obravnavali kot tretjo. Zdaj se bomo pomudili pri pluralizmu, ki nastaja na podlagi razlik v koncipiranju in razčlenjevanju strategije in njeno uporabo. Drugače povedano, ukvarjali se bomo predvsem s pluralizmom, ki temelji na razlikah med trenutnimi in zgodovinskimi cilji ZKJ. To je podlaga pluralizma, ki je specifičen za komunistične partije in stranke levice. Poleg te se pojavlja v ZKJ od začetka petdesetih let. zlasti pa po prejetju programa ZKJ, še ena zelo atipična podlaga za konstituiranje pluralizma. To je prizadevanje ZKJ, da dejansko predstavlja inte-grativno socialno silo jugoslovanske družbe.
Redko se je na podlagi teoretičnih spoznanj in še redkeje tistih iz prakse ugotavljalo, kako se oblikuje pluralizem ZK. ki nastaja na podlagi razlik med trenutnimi in zgodovinskimi interesi delavskega razreda in kako se ta izkazuje v okviru Zveze komunistov.' Izražanje raznoterosti in množice ne le interesov, marveč tudi stališč, političnih opcij pa tudi strategij in konkretnih odločitev, nedvomno temelji na navzkrižju med trenutnimi in zgodovinskimi cilji tako razredne osnove kot tudi same ZK. Študije, izpeljane v okviru futurologije in preučevanja prihodnosti', jasno kažejo, da sta sedanjost in konflikti, ki obstajajo v njej, kot tudi njihovo razreševanje pretežno pod vplivom pogledov in opcij prihodnosti.' Pomena temeljev za nastanek te oblike pluralizma nikakor ne smemo zanemariti. Ne le da so razprave in vizije razvoja socializma nasploh, marveč tudi vizije razvoja socialističnega samoupravljanja v današnjih razmerah pod dominantnim vplivom konceptov dolgoročnih ciljev. Krizna situacija nedvomno vsiljuje opredelitve, ki mnogo bolj izhajajo iz tega. kar bi lahko bilo in veliko manj iz tega. kar ie je. To je povsem normalno in razumljivo. Poraja pa se vprašanje majorizacije prihodnosti kot kriterija za ustvarjanje pluralističnih opcij. Če postane prihodnost dominantni vidik strukturiranja pluralizma, potem se eshatologija objektivno pojavlja kot merilo vrednotenja in nastanka pluralizma, s čimer se zanemarjajo trenutni interesi delavskega razreda in drugih delovnih slojev. Najmanj kar lahko rečemo je to, da se s tem odpravlja sam pluralizem tega tipa. ker se ga zožuje zgolj na eshatologi-jo.
Verjetno je najzanimivejše, vsaj s stališča opredeljevanja narave ZK in njene primerjave z drugimi podobnimi organizacijami, vprašanje celovitosti, globalnosti v delovanju ZKJ.
Ne glede na to. da se skuša večina strank, in to vseh usmeritev, prikazati kot zastopnik splošnih, globalnih interesov, čeprav to niso. Vse stranke v bistvu zastopajo bolj ali manj ožje ali širše interese posameznih socialnih plasti. Komunistične partije, ki zato tudi težijo k enostrankarskemu sistemu, so teoretično zastopnice najširše socialne baze - razreda neposrednih proizvajalcev. Toda tudi komunistične organizacije, vsaj v nekem segmentu zgodovine, v katerem so delovale, so tako
1 O možnih razlikah, do katerih prihaja, je nupra«t)al Kardelj
6	v tem pogledu to pri nas na)bolj poznana dela Schreibetja. Kahna. Vincrja in Rimskega kluba
7	V razpravah o reformi ZKJ. pa rudi v urnem dokumentu, ki je bil sprejel na 22. reji CK ZKJ 14 aprila 1989. je dobrfen del IcoretiCnc zasnove v opredelitvah komuip CK ZKJ za doloCutv tosnov jo obnovo ZKJ temeljil na prizadevanju. da k opredeli, za kjikien socializem smo Preprosto povedano, projekcija zgodovinskih interesov, projekcija prihodnosti je postavljena kot dolotmea. kot usmeritev, na podlagi katere naj bi določili, katera so dominantna protislovja sodobne drulbe in kako naj se ZKJ reformira, da bi te ji posrečilo usmeriti m spodbuditi druZbo k ielenemu socializmu
kot druge stranke utemljevale svojo globalnost - resda v imenu razreda kot celote, ne pa v imenu posameznih socialnih skupin ali slojev - prek driave. Skratka, vse politične stranke so, spet ne glede na svojo retoriko in programe, predvsem izraz otjega dela druibe, zelo pogosto pa samo njenega restriktivnega segmenta. Globali-zacijo svoje politike, videz, da delujejo v imenu in v interesu celotne družbe ali vsaj njenega velikega dela, uresničujejo prek države. Tako jo in ostajajo parcialni, posamični interesi dela socialnih skupin ali plasti baza za delovanje sleherne stranke. Stranka deluje pravzaprav kot predstavnica nekega dominantnega interesa. Stranka potemtakem nima naloge, da zastopa protislovne interese, marveč je njena vloga v tem, da vsili dominanten interes. Če pa je v naravi sleherne stranke, da izraža samo en dominanten interes, potem ne more biti reprezentant celotne družbe - niti v tistem primeru, ko se ta celota zreducira samo na dominantno protislovje dane družbe. Še več. Ne glede na širino socialne baze, programsko delovanje in retoriko (to pa velja tudi za komunistične partije) stranka ni reprezentant celotne družbe, ko zastopa eno stran, en del dominantnega socialnega protislovja in s tem tudi en dominantni interes. S svojim delovanjem, in to ne oziraje se na to, ali gre za enostrankarski ali večstrankarski sistem, zastopa samo zreducirani socialni interes, in to ene strani, enega dela dominantnega družbenega protislovja.'
Zaradi opredelitve, naj bo KPJ v večnacionalni skupnosti jugoslovanska partija, pripravljenosti in odločenosti, da deluje prek ljudske fronte, kot tudi opredeljenosti za to. da se ne spremeni le ime, marveč tudi bistvo delovanja partije - iz partije oblasti v idejnopolitično silo samoupravljanja - je prišlo, kar kot idejo izraža že program ZKJ. do radikalne spremembe v razmerju do globalizacije. Ideja, da je ZKJ povezovalna idejnopolitična sila, je bistveno spremenila razmerje partije do dominantnega družbenega protislovja. Vse komunistične partije in stranke levice, ki zastopajo samo interese delavstva ali dela delavskega razreda, zagovarjajo mnenje, da se izraža dominantno družbeno protislovje v spopadu, v boju med razredi in da v tem boju delavske stranke zastopajo splošne koristi delavskega razreda. Po tem stališču se dominantno družbeno protislovje izraža v družbi, zunaj posamičnih razredov. To povsem velja, ko gre za meščansko družbo, saj tega ne potrjuje le teorija, marveč tudi zgodovinska empirija. Problem pa se pokaže v povsem drugačni luči, ko gre za socializem. Kot vemo, je dobršen del komunističnih partij, zlasti tistih, ki se nagibajo k dogmatizmu. s to idejo živel dalje. V tem primeru se je dominantno družbeno protislovje izražalo v boju socializma z ostanki meščanskih formacij.'
V jugoslovanski družbi je z uvedbo in uresničevanjem samoupravljanja - četudi še v njegovi rudimentarni obliki - ZKJ izvedla teoretično, politično in praktično dislokacijo »razrednega boja«, ali. točneje povedano, dominantno družbenoproti-
" To je rujboJi razvidno v razporeditvi strank v večstrankarskih sistemih. kjer skutaio leve. če le obstajajo, zastopati pretežno parcialne interese delavstva in to delavstva različnih slojev Členitev znotraj Komunistične parti|e Španije v zadnjem desetletja zelo nazorno razkrije, kako se lahko stnikturitanjc socialnih plasti znotraj delavstva učinkovito uveljavi tudi ob ustanavljanju različnih komunističnih paril) Po drugi strani zastopajo meSčanske stranke drugo stran dominantnega družbenega protislovja, ko zastopajo particialne interne različnih mdčanskih slojev. Stranke centra so ali jeziček na tchtnici, ali pa imajo nekoliko pomembnejšo vlogo v trenutkih zaostrenih odnosov med razredno antagonizšranimi strankami. se pravi, interesi.
4 Med drugim k je ta teza opirala in ohranjala na dokaj nedoločni teoretični konstrukciji. ki je Mara ni nikoli niti tako vehementno zastopal, namreč, da je todalam druiba prehodnima obiiobfa Ta teoretična konstrukcija je izhajala iz tega. da socializem nastane takoj po politični revoluciji, da pravzaprav že obstaja, edino kar je treba Se postoriti, je pravzaprav to. da se socializem otrese dediščine in ostankov kajntalizma in meSčanske družbe. To se potem v razvoju socializma postulira kol kriterij, koliko je presegel kapitalistični način proizvodnje (dohiteti in prehiteti) in koliko meščansko družbo (s političnimi sredstvi odpraviti ostanke meščanskega razreda - sovražnika socializma).
slovje je dislocirala in ga prenesla v sam razred neposrednih proizvajalcev. Nemogoče je dominantno družbeno protislovje izpuliti iz bistva same družbe. Toda socializem po jugoslovanskem konceptu samoupravljanja ni družba, v kateri teče razredni boj med delavskim razredom in ostanki meščanske družbe, marveč je to družba, v kateri razredni boj poteka prek manifestacij dominantnega družbenega protislovja znotraj razreda neposrednih proizvajalcev. Ukinjanje delajvskega razreda, obča človeška emancipacija se ne udejanjata, kot se to sicer še vedno želi prikazati v dogmatskem marksističnem duhu, z odpravljanjem ostankov meščanskega v socialističnih družbah.10 Izginja z odpravljanjem protislovij v samem razredu neposrednih proizvajalcev, znotraj protislovij, ki jih ustvarja socialistična družba sama.
Ker dobivajo tovrstna protislovja le izjemoma nespravljivo naravo, saj gre v zgodovinskem procesu predvsem za ukinjanje nekaterih slojev v družbi, in to zlasti tistih, ki so nastali v okviru neposrednih proizvajalcev novih družbenih vrednosti, tedaj more in mora ZK kot idejno-politična avantgarde celotnega razreda neposrednih proizvajalcev postati njihova povezovalna sila. Zaradi tega omogoča enotnost protislovij tako samega razreda neposrednih proizvajalcev kot družbe v celoti. S tem se znotraj ZK ne le potencialno, marveč zakonito pojavlja pluralizem, saj brez tega tudi ni uresničljiva njena zgodovinska vloga idejnopolitične avantgarde razTeda neposrednih proizvajalcev novih družbenih materialnih in duhovnih vrednosti.
Ta vidik Zveze komunistov bi morali posebej poudariti, saj opozarja na pomemben problem, s katerim so se soočale vse politične stranke. Gre namreč za to, da obstoj enostrankarskega kakor tudi večstrankarskega sistema vselej domneva in terja obstoj države kot močnega centra, ki presoja in razsoja, ko gre za navzkrižje posebnih in posamičnih interesov državljanov v večstrankarskem sistemu."
III
Tretjo značilnost smo pustili za konec, ker ta niti teoretično niti praktično ne obstaja v vrstah drugih strank, ne glede na to. ali gTe za klasične ali za leve stranke, vključno s komunističnimi. Gre namreč za to, da so politične stranke tako po definiciji kot po sami praksi globalistične. Stranke so pretežno organizirane po teritorialnem načelu, vendar se to načelo nikoli ne tolmači tako ozko, da bi se dajala teritorialnim organizacijam avtonomija, posebej pa ne tako, da se partija organizira kot enotna organizacija z avtonomnimi republiškimi organizacijami. Drugače povedano, ni nobene politične stranke12, ki bi bila tako organizirana, da
" Stalinizem je to tezo prignal do »poteze t trditvijo, da se s krepitvijo delavskega razreda in seveda - to pa zpitj potrjuje prej omenjeno stalliče v tem leuavku - države. krepi tudi razredni boj, se zaostrujejo odnosi med delavskim razredom in ostanki buržoazije: ko postane delavski razred dominanten, odločno pomede z ostanki mcWantkega razreda: po tem aktu zamenja proces odmiranja (samoukinjanja delavskega razreda tn države, ker nimata več povoda za obstoj).
11 O filozofskih in s tem tudi družbenopolitičnih vidikih vloge drtave v sistemu individualnih interesov ter s tem tudi
večstrankarskega sistema je večkrat pisal dr. Vel]ko Koral. Tu bomo posegli po enem njegovih novejiih tekstov DruJnma musa modrrnag doAn (revija T reči program. Zima 1988. str. 231 in 232). Ko govori K orač o Heglu, navaja njegovo misel, da je >. meičanska družba stopnja v združevanju, v katerem so ljudje kol posamezniki - kol Hegel dobesedno pravi - .zasebne osebe, ki se ravnajo po posebnih, zasebnih potrebah in interesih tako. da je vsak posameznik sam sebi namen*, vse drugo pa mu je sredstvo Zato prihaja do spopadov: meVamka družba se kaže kol .bojno polje zasebnih interesov To je nanje egoizma in indivtdualizma. ki ima ekonomsko podlago Hegel je sodil, da lahko samo dobra država ponudi možnosti za izhod iz stanja egoizma in tndmduahrma meičamke družbe in da lahko tele v taki državi prevlada splotna razumna volja.«
13 To velja tudi za Komunistično partijo ZSSR - ki sicer ima republtikc organizacije, vendar le nimajo avtonomije, zlasti pa nimajo avtonomnih pravic, ki bi izhajale iz vcčnaoonalnc strukture
bi v okviru enotne politične organizacije delovale samostojne organizacije - ki niso organizirane le na teritorialni podlagi, marveč so hkrati tudi v dobršni meri zrcalna slika večnacionalne strukture druibe.
Ko se je Komunistična partija Jugoslavije praktično lotila priprav na drugo svetovno vojno, je izhajala iz dveh zahtev. Prva je bila, naj se v zelo zaostrenem mednarodnem položaju ustvarijo možnosti za nastanek in delovanje take politične organizacije, ki bo imela jugoslovansko naravo. Druga je bila, naj se to jugoslo-vanstvo zagotovi na širši socialni podlagi, kot je bila tista, na kateri so temeljile ostale, pravzaprav na nacionalnosti zasnovane politične organizacije v takratni Jugoslaviji. Ti zahtevi sta izhajali iz edino realne presoje, da se bo Jugoslavija, če tema zahtevama ne bo zadoščeno, v primeru napada razcepila ne le po nacionalni, marveč tudi po razredni osnovi. Kako pravilna je bila ta napoved, dokazujejo dogodki v razdobju 1941-1945.
Ne le funkcioniranje, marveč tudi ohranitev Jugoslavije kot države in skupnosti narodov in narodnosti od takrat pa do danes temelji pravzaprav na tem dvojnem merilu. Verjetno si je leto 1948 težko predstavljati, če bi bilo v jugoslovanski KP uveljavljeno izključno »razredno načelo«." Močan občutek samosvojosti in samobitnosti revolucije, v katere matici je bila KP Jugoslavije s svojim zelo specifičnim pluralizmom nacionalnih interesov, pa tudi interesov, uokvirjenih z razrednimi potrebami in s potrebo po ohranitvi Jugoslavije kot skupnosti, je pripomogel k temu, da se je KP Jugoslavije uspešno postavila po robu takrat navidez dominantnemu svetovnemu razrednemu interesu ZSSR - pa tudi interesu Stalina.
Po drugi strani pa tudi močnih nacionalističnih teženj, ki so izbruhnile na družbeno površje v začetku sedemdesetih let, ne bi mogli preseči in zavrniti, če ZKJ ne bi imela v svoji socialni in strateški naravnanosti kot mejni horizont ograjene tudi svoje razredne vsebine. In prav ta neobičajni in v drugih političnih strankah in idejnopolitičnih avantgardah nepoznani vidik, ki bi ga lahko najpreprosteje označili kot razredno enotnost nacionalnih in razrednih nasprotij, je skoval iz KPJ/ZKJ posebno sorto politične in idejne organizacije, v kateri deluje zvrst pluralizma, ki ga ni zaznati v nobeni drugi organizaciji. Moč delovanja te zvrsti pluralizma je tolikšna, da se je v nekaterih obdobjih razvoja jugoslovanske socialistične družbe v bistvu izražala kot nasprotje, kot spopad med razrednim in nacionalnim. Politične pa tudi socialne sile. ki so zagovarjale to dihotomijo. so pravzaprav vselej imele pred očmi involucijo. Z vračanjem k nacionalnemu ali samo razrednemu momentu se niso izražale le težnje k znanim, toda neuspešnim receptom meščanske ali dogmatske, etatistične družbe, marveč, tudi težnja k razbijanju
11 Verjetno bi bila potrebna posebna razprava, ki ne bi bita tako preprosta niti kratka, v kateri pa bi se ukvarjali s tem. kaj pravzaprav pomeni pojem ra;redno načeto. Zelo velike razlike v razumevanju tega pojma izhajajo iz same eksphkacije pojma delavskega razreda, razreda, ki trna spet zelo veliko teoretičnih, političnih, ekonomskih in tudi delovnih pomenov V tem sestavku razumemo - zaradi laijega sporazumevanja - z razrednim načelom ran socialni referenčni okvir, ki omogoča dejansko enakopravno uveljavtjanfe narodov in narodnosti, torej tuu referenčni okvir, ki je socialno dovoli Širok, da zajema iirie socialne agregate, kot pa so zgolj vodllru razredi nacije Zgodovinsko gledano ustvarjajo za zdaj takien okvir le v razred združeni neposredni proizvajalci novih družbenih vrednosti, saj so li v sleherni dražbi najitevilčnejti in ker to ti. ko gre za večnacionalne skupnosti, po svojem socialnem poloiaju (v proizvodnji, državi in družbi) v vsaki nacionalni entiteti predvsem proizvajalci, in to tudi takrat, ko proizvajajo za svoj »narod«. S tem se njihov jjoložaj. socialne aspiracije in delovanje v državah, ki jih sestavlja seč narodov in narodnosti, izenačujejo m s tem tvorijo najbrio socialno bazo za funkcioniranje dražbe
To seveda ne nasprotuje izkazovanju nacionalnega, etničnega pet proizvajalcih. Daleč od lega. S tem se teti le opozoriti na zgodovinsko potrjeno dejstvo, da se lahko v večnacionalni skupnosti enakost uveljavlja le v sodctalncm okviru, ki je tirü od naroda. Meščanske družbe so to dosegle tako. da 10 vzpostavile kapitalistične odnose in njim ustrezno državo, ki je bila vselej enonacionatna, s tem pa so odpravile temelje za enakopravnost različnih narodov m narodnosti v okviru lastne societete.
Jugoslavije. Ne samo ZKJ, marveč tudi Jugoslavija lahko obstaneta in se razvijata samo v pogojih enotnosti razrednega ter nasprotij nacionalnega in razrednega v socialni biti družbe. Zgodovinsko se je izkazalo, da je to za dolgo zgodovinsko obdobje razvoja edina možna varianta obstoja skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti. Vse druge različice vodijo v razpad te skupnosti.
Hipotetično je mogoče postaviti trditev - upoštevaje pri tem izkušnje nekaterih drugih socialističnih večnacionalnih skupnosti - da je treba v takšnih societetah vzpostaviti podobne modele idcjnopolitične avantgarde, kajti socializem lahko razrešuje nacionalno vprašanje le tako, da zagotavlja enakopravnost narodov in narodnosti in da prepusti zgodovinskemu toku njihovo odmiranje. Meščanska družba je odpravila večnacionalnost", in to pretežno z ustvarjanjem enonacional-nih držav. Toda vse več znamenj kaže, da tokovi kulturne in večkrat tudi politične emancipacije nekaterih narodov in narodnosti zgodovinsko še niso končani.
Socializmu je naložena dolžnost, in to ne samo kot prehodnemu obdobju, marveč kot samolastni zgodovinski formaciji, da pripelje nacionalni element do zgodovinske sprave. Zato lahko z dokajšnjo mero verjetnosti trdimo, da se bodo morale tudi idejnopolitične organizacije, nosilke socialističnih zgodovinskih in razvojnih opredelitev, bolj in bolj uveljavljati prav skoz razredno (socialistično) enotnost (razreševanja) razrednih in nacionalnih nasprotij.
borut pahor
Replika pluralizmu dr. Štambuka
Teoretski razmislek dr. Štambuka o pluralizmu v ZKJ bralca neusmiljeno preseneti. Dejstvo, da je njegov avtor referenčni partijski politik, igra pri vsem tem celo postransko vlogo. Gre predvsem za spoznanje, da nanj ni moč predlagati teoretskih amandmajev, temveč da ga je potrebno zavrniti v celoti. Kajpak, ne brez razloga!
Štambukova percepcija pluralizma se nam izkaže kot problematična in sporna. Toda koren spornosti moramo iskati mimo samega pojma: v razumevanju demokracije in demokratične legitimacije oblasti. Štambuk ostaja do konca zvest teoriji revolucionarne avantgarde. Predpostavi organsko sožitje civilne družbe in politične države, poudari splošni interes, ki je, paradoksalno, razredno zaznamovan in povleče sklep o mesijanski vlogi Partije. Čeprav se v tekstu izogne eksplikaciji diktature proletariata, bralcu ni težko izslediti poznane logike argumentacije partijskega mesijanstva. Interesi delavskega razreda in njihova emancipatorična narava predpostavljajo teorijo o Partiji kot subjektu njihovega udejanjanja - o avand-gardi.
14 Pri tem se morimo vedno zavedati tega. da se ladt mettanski družbi in kapitalizmu to ni povsod posrečilo izpel|ati do konca tn povsem uspetno. Belgija v tem pogledu tu izjema. V Franciji le dandanes obstajajo separatistična nacionalna gibanja, ki so se začela v času francoske revolucije pred dvesto leti. kot so npr. tista v Vandeji m na Korziki. Ta gibanja ne močijo enonaoonalnoiti Francozov, vendar je dejstvo, da obstajajo Razen tega so zaznavne v nekaterih nacionalno homogenih državah zelo velike regionalne razlike, ki sprožajo celo nekakino »nacionalno nestrpnost«. -Melnng-pot-v ZDA ni tako uspeten, kot je bilo to videti, in to ne le v razmerju do priilekov iz Latinske Amerike, marveč tudi v razmerju do staroselcev. Danes pnhaja do celih novih kulturnih vrenj in »homogcnizacijc« med Italijani. Kitajci itd.