
AVTORJI:
dr. Zdenko Čepič,
Inštitut za novejšo zgodovino
dr. Filip Čuček,
Inštitut za novejšo zgodovino
dr. Jure Gašparič,
Inštitut za novejšo zgodovino
dr. Damijan Guštin,
Inštitut za novejšo zgodovino
dr. Božo Repe,
Filozofska fakulteta Univerze 
v Ljubljani
dr. Uroš Svete,
Fakulteta za družbene vede 
Univerze v Ljubljani
Ljubljana 2010

PRIKRITA
MODRA
MREŽA
ORiANI ZA NOTRANJE ZADEVE 
REPUBLIKE SLOVENIJE V 
PROJEKTU MSMZ LETA 1990
Zdenko Čepič, Filip Čuček, Jure Gasparič, Damijan Guštin, 
Božo Repe, Uroš Svete
Inštitut za novejšo zgodovino
Zveza policijskih veteranskih društev Sever
Zdenko Čepič, Filip Čuček, Jure Gašparič, Damijan Guštin, Božo Repe, 
Uroš Svete
PRIKRITA MODRA MREŽA : ORGANI ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE 
SLOVENIJE V PROJEKTU M SNZ LETA 1990
Izdajatelj: Inštitut za novejšo zgodovino, zanj dr. Damijan Guštin
Založnika: Zveza policijskih veteranskih društev Sever, Inštitut za novejšo 
zgodovino
Recenzenta: dr. Aleš Gabrič, dr. Tomaž Kladnik
Lektoriranje: Tine Logar
Prevod povzetka: Borut Praper
Tehnična sodelovka: dr. Mojca Šorn
Imensko kazalo: Dunja Dobaja, Marta Rendla
Oblikovanje in računalniški prelom: Barbara Bogataj Kokalj
Tisk: Medium d.o.o.
Naklada: 2000 izvodov
Cena: 20,00 EUR
CIP - Kataložni zapis o publikaciji 
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
351.74(497.4 )« 1 9 9 0 « (0 8 2 )
PRIKRITA modra mreža : organi za notranje zadeve Republike 
Slovenije v projektu M SN Z leta 1990 / Zdenko Čepič... [et al.] ; 
[prevod povzetka Borut Praper ; im ensko kazalo Dunja Dobaja, Marta 
Rendla]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino : Zveza 
policijskih veteranskih društev Sever, 2010
ISBN 9 7 8 -9 6 1 -6 3 8 6 -2 6 -5 (Inštitut za novejšo zgodovino)
1. Čepič, Zdenko
252258304
Rokopis monografije je bil izdelan v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta L6-2309 Organi za 
notranje zadeve v M anevrski strukturi Narodne zaščite, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno 
dejavnost Republike Slovenije in sofinancira Zveza policijskih veteranskih društev Sever.
7
19
43
77
111
131
225
233
239
243
251
253
KAZALO
Uvod (jure Gašparič)
1. poglavje
Oris družbenih razmer v Sloveniji in Jugoslaviji v osemdesetih 
letih (Božo Repe)
2. poglavje
Jugoslovanska vojska in slovenska milica v vrtincu politike ob 
koncu osemdesetih let (Zdenko Čepič)
3. poglavje
Vloga organov za notranje zadeve v oblikovanju obrambnih sil 
Republike Slovenije (jure Gašparič)
4. poglavje
M anevrska struktura Narodne zaščite v povezavi slovenskih 
(sam o)obram bnih prizadevanj v letu 1990 (Uroš Svete)
5. poglavje
Oblikovanje modre mreže (Filip Čuček)
6. poglavje
Projekt M SN Z - slovenske obrambne sile v času in prostoru 
prelom nega leta 1990 (Damijan Guštin)
Summary
Clandestine Blue Network: Bodies of thè Interior of thè Republic of 
Slovenia in thè project Manoeuvre Structure of National Defence 
in thè year 1990
Seznam intervjujev
Seznam pisnih virov in uporabljene literature (z okrajšavami) 
Uporabljene kratice 
Imensko kazalo
/..../»P repir o tem, katera veja znotraj M S N Z oziroma katera linija
- plava ali zelena - je bila bolj pom em bna, je brezpredmeten. To 
je popolnom a brezpredmetno. Tisti, ki sm o bili zraven od samega 
začetka, in na začetku ni bilo nič, samo grožnja, pač vemo, da tako 
brez ene kot brez druge kom ponente tega projekta ne bi bilo, pa tudi 
slovenske osamosvojitve ne.
Na začetku je pravzaprav obstajala sam o policija oz. milica, saj 
ko je bilo potrebno nekaj zavarovati, takrat še ni bilo nič. Ko so se 
delali p rvi seznam i teh enot M S N Z in ko so se p rvi transporti orožja 
premeščali, je to varovala pač Beznikova enota in po pokrajinah 
Posebne enote m ilice/.../
/.. ./To je bil enoten projekt, edinstven v zgodovini, ne samo Slovenije, 
am pak nasploh podobnih projektov v zgodovini sveta / .../
Janez Janša na p o sv etu ob dvajsetletnici 
M SN Z, Ici g a je p ripravil In štitu t Jožeta 
P učn ik a 18. m aja 2010 v M uzeju 
novejše zgodovine

Če se je še leta 1989 m arsikom u (in še posebej tujim opazovalcem) zdelo, 
da ima Socialistična federativna republika Jugoslavija vsem svojim tegobam 
navkljub v primerjavi z drugim i državami vzhodnega bloka najboljše izhodišče 
za izvedbo uspešne tranzicije, za uvedbo demokratičnega političnega sistema in 
tržnega gospodarstva,1 je bržkone že v letih 1991 in dokončno 1992 spoznal, 
da je bil v veliki zmoti. Titova država je razpadla, zgodilo se ji je to, kar so 
strahom a pričakovali že nekateri politiki za časa Kraljevine Jugoslavije. Zgodila 
se je analiza, »skoraj, po kemijsko, elektroliza Jugoslavije na njene katione in 
anione«.2 Zdi se, da v izjemno kratkem časovnem obdobju, a vendarle zaradi 
dolgotrajnega procesa, ki je kulm iniral leta 1990.
Prav tedaj, leta 1990, je notranja kriza v Jugoslaviji dosegla vrhunec. V 
vsej njeni večplastnosti, tako gospodarski kot družbeni in politični, so se 
sicer oblikovale številne politične rešitve, a so bile izrazito različne in kar 
je še pomembneje, bile so izrazito povezane s posam eznimi republiškimi 
elitami. Vse to je ob federalni strukturi države vodilo do hudih medsebojnih 
zaostritev. Kot najmočnejša in tudi najbolj agresivna seje izoblikovala elita okoli 
Slobodana Miloševiča (sprva predsednika CK Zveze komunistov Srbije, nato 
predsednika Predsedstva Socialistične republike Srbije), ki se je skupaj s svojimi 
zavezniki (črnogorskim, kosovskim in vojvodinskim vodstvom) zavzemala za 
večja pooblastila centralnih oblasti, torej za redukcijo federalizma in ldasični 
socialistični sistem, kot ga je Jugoslavija imela pred ustavnimi reformami v 
letih 1971-1974. Na drugi strani se je oblikovala ohlapna povezava Slovenije, 
Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Makedonije, ki jih je družil predvsem strah 
pred centralistično in nacionalistično ofenzivo Miloševičevega kroga. Znotraj 
tega kroga je najbolj jasna stališča zastopalo vodstvo Zveze komunistov 
Slovenije; ta so bila usmerjena zlasti v demokratizacijo družbe, v dopuščanje 
oblikovanja nekom unističnih političnih skupin, v večjo vlogo republik in v 
tržno gospodarstvo. V Jugoslaviji izjemno pom em ben politični dejavnik je 
ob političnih vodstvih vsekakor bila tudi vojaška elita, ki se je - zaradi velike 
politične indoktriniranosti in v težnji po ohranitvi lastne eksistence - sprva 
opredeljevala za ohranitev federativne strukture, zagovarjala je politični primat 
Zveze komunistov, pobude za demokratične politične reforme pa je označevala 
za »kontrarevolucijo«.3
1 Prim.: W oodward, Balkan tragedy, str. 1-3.
2 Tako je leta 1937 dejal odposlanec jugoslovanskega predsednika vlade Milana Stojadinovića predsedniku češko­
slovaške vlade Edvardu Benešu. - Gasparič, Habsburg ali Hitler, str. 113.
3 Repe, Jutri je nov dan, str. 63-73,232-235.
Že talco rahel federativni sistem se je vse bolj rahljal, politični nadzor 
v posam eznih republikah je popuščal. V Sloveniji in nato v Hrvaški so se 
oblikovale opozicijske politične organizacije (kasneje stranke), v Sloveniji se jih 
je pet povezalo v Demokratično opozicijo Slovenije (Demos), na Hrvaškem je 
glavnino političnega prostora zasedla Hrvaška dem okratična skupnost (HDZ) 
Franje Tuđmana. Obe republiki sta napovedali uvedbo večstrankarskega sistema, 
reformirali ustrezno zakonodajo in izvedli volitve. To je nedvom no povzročilo 
hud pretres m ed zagovorniki političnega m onopola Zveze Komunistov 
Jugoslavije, še zlasti pri arm adnem vodstvu.4
Grožnja zmage »nacionalistične desnice« na večstrankarskih volitvah 
v Sloveniji in na Hrvaškem je spodbudila zvezne oblasti na čelu z vojsko k 
odločnejšim dejanjem. Treba je bilo storiti vse, da nova oblast v obeh republikah 
ne bi dosegla realnih vzvodov represivnih aparatov. Prevladujoča institucionalna 
ureditev ni dovoljevala prevzema nadzora nad organi za notranje zadeve - 
milico, ld je bila pod polno pristojnostjo republiških oblasti, povsem drugače 
pa je bilo s precej samostojno Teritorialno obrambo, z »republiškim« delom 
oboroženih sil SFRJ. Tej je bilo treba odvzeti orožje. To so m aja 1990 tudi storili, 
sicer ne popolnom a uspešno,5 a vendarle dovolj, da je bila TO ohromljena, nova 
republiška oblast pa zaskrbljena.6 In tisti del nove oblasti, ki je bil odgovoren za 
varnost republike, hkrati pa za zavarovanje in varnost novega političnega vrha, 
je moral nekaj storiti.7 Tako je z veseljem sprejemal pobude od spodaj, pobude za 
začetek prizadevanj in aktivnosti, s katerimi bi povečali obram bno sposobnost 
republike, če bi prišlo do posega armade proti novi dem okratični ureditvi.
Brez obsežnih političnih razprav in tudi brez trdne pravne podlage se 
je maja 1990 začel v ozkem krogu ljudi odvijati sklop dejavnosti, ki so dosegle 
vrhunec v snovanju konspirativne hierarhične obrambne organizacije. Zanjo so 
vedeli le maloštevilni, vključevala pa je izbrane pripadnike TO in (na koncu) vse
4 Prav tam, str. 120-129.
5 JLA po lastnih podatkih ni uspela prevzeti orožja in streliva trinajstih občinskih štabov TO ter bataljonov TO 
Kočevska Reka in Kranj (skupno 15.940 kosov orožja in 126 ton streliva), čeprav se sicer v literaturi navaja 16 
občin, ki niso oddale orožja. - Izvješće Komande 5. vojne oblasti Generalštabu OS SFRJ o realizaciji zapovijedi 
o oduzimanju naoružanja i streljiva TO u SR Hrvatskoj i SR Sloveniji z dne 5. 6. 1990. V: Republika Hrvatska i 
Domovinski rat, Dokum enti 1, str. 32-33.
6 JLA je akcijo odvzema orožja zvito načrtovala ob koncu predsedniškega m andata slovenskega člana zveznega 
predsedstva dr. Janeza Drnovška. Slednji zanjo seveda ni vedel, za razliko od svojega srbskega kolega v pred­
sedstvu Joviča, ki je v osebni dnevnik zmagoslavno zapisal: »Praktično smo jih razorožili. Formalno je to storil 
načelnik generalštaba, toda dejansko po našem nalogu.« - Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 144; Drnovšek, Moja 
resnica, str. 198.
7 Janša, Premiki, str. 47-50.
pripadnike republiške milice,8 pri čemer je milica tako kadrovsko kot strukturno 
in organizacijsko predstavljala njeno okostje in jedrni naboj. Za omenjeno 
obrambno organizacijo seje kasneje uveljavilo ime Manevrska struktura Narodne 
zaščite (MSNZ), toda avtorji jo zaradi term inološko-interpretativnih problemov 
in nejasnosti glede tega, koga in kaj (in kdaj) je izraz MSNZ konkretno obsegal, 
imenujemo obrambne sile Republike Slovenije (lahko tudi oborožene sile 
oziroma celotni oboroženi sestav Republike Slovenije).9
* * *
Raziskovalcem se je m ed preučevanjem vedno bolj postavljalo vprašanje, 
kako poimenovati celotno ustvarjanje obrambne organizacije v času od maja do 
oktobra 1990, zlasti glede na razpoložljive vire in interpretacije udeleženih. Kako 
razum eti in poimenovati organizacijo/dejavnost, ki je zdaj že tradicionalno 
označena kot Manevrska struktura Narodne zaščite? Ob pom anjkanju prim arnih 
virov je mogoče dogajanje razložiti v dveh smereh:
- Manevrska struktura Narodne zaščite je sinonim za slovenske obrambne 
sile v om enjenem času, sestavljena iz manevrskih enot Narodne zaščite in 
enot milice oziroma organov za notranje zadeve. Po tej interpretaciji je torej 
Manevrska struktura Narodne zaščite mišljena kot organizacija vojaških oseb, 
pretežno pripadnikov Teritorialne obrambe, in pripadnikov organov za notranje 
zadeve Republike Slovenije. Takšno razumevanje se je prvič javno uveljavilo 
s proslavo MSNZ v Novih Lazih 16. maja 1992, potrjevalo in utrjevalo pa se 
je z ustanovitvijo ene same veteranske organizacije, v kateri so se združevali 
pripadniki 'modre' in 'zelene' komponente, s spremljajočo simboliko in tudi 
zakonom o vojnih veteranih.
- Toda interpretacije so tudi drugačne: Manevrska struktura Narodne 
zaščite je samo ime za vojaški del obrambne strukture, ki so jo konec poletja 
1990 prikrito ustvarili pristojni organi slovenske republike (države) namesto 
obstoječe, a nedelujoče Teritorialne obrambe, in to s ciljem prevzeti nadzor ter 
vodenje in poveljevanje v TO. Taka interpretacija omogoča označevanje MSNZ 
kot predhodnice slovenske vojske. Poleg nje so obrambne sile, ki niso bile nikoli 
poim enovane naravnost, sestavljale tudi enote milice oziroma širše organov
8 V obrambne sile je bilo tako vključenih 21.000 pripadnikov TO in 10.000 miličnikov. Ob tem poudarjamo, da sta 
omenjeni številki temeljili na evidencah, saj posamezniki niso vedeli, da so vključeni v nove slovenske obrambne sile.
9 Prim. članek takratnega sekretarja za ljudsko obram bno Janše iz leta 2003, v katerem pravi, da so bili od poletja 
1990 vsi slovenski osamosvojitveni ukrepi varovani z »realno silo«. - Janša, Zavarovanje slovenske osamosvoji­
tve, str. 117.
PEM UNZ M aribor na usposabljanju spomladi 1991 v 
Izobraževalnem centru Pekre
za notranje zadeve, predvsem Specialna enota milice in Posebne enote milice. 
Takšno interpretacijo dopušča tudi prva izjava za tisk republiškega sekretarja za 
notranje zadeve Igorja Bavčarja, ki jo je povzelo Delo oktobra 1990: »Igor Bavčar 
je sporočil, da je načelnik narodne zaščite Anton Krkovič včeraj Janezu Slaparju, 
v. d. načelnika štaba TO Slovenije, izročil poveljstvo nad manevrsko strukturo 
narodne zaščite. /.../ Skupaj z organi za notranje zadeve je v m inulih mesecih 
nadomeščala nekatere strukture TO, ki je bila zaradi znanih zapletov in odvzema 
orožja precej okrnjena.«1 0
V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do večje polarizacije m ed vojaškim in 
policijskim krilom, v kateri so se soočali tudi elementi ene ali druge interpretacije. 
Raziskovalci ugotavljamo, da ob nedostopnosti prim arnih dokum entov na tej 
stopnji ni mogoče dokončno opredeliti kot pravilne ne ene ne druge interpretacije. 
Vsekakor smo v m edsebojnih strokovnih razpravah ugotovili, da je ustvarjanje 
skupnih obrambnih sil potekalo v obeh strukturah, m ed vojaki in tudi civilisti
10 Delo, 4.10. 1990, str. 1, Za vojaško intervencijo ni stvarnih možnosti (Branko Soban).
ter znotraj organov za notranje zadeve, v vsakem z značilnostm i okolja, v 
katerem je nastajala. Da pa bi dosegli jasnost vsaj v vsebini, smo se odločili, da 
celotno dejavnost označujemo za ustvarjanje obram bnih sil slovenske države 
in z obram bnim i silami poim enujem o tudi celotno organizacijo. Te obrambne 
sile so dejansko opravljale obram bne naloge slovenske republike, ki so izvirale 
predvsem iz vedno bolj nestabilnega okolja Jugoslavije.
* X - *
Pričujoča monografija, ki govori o »miličniški« veji znotraj obrambnih 
sil Republike Slovenije, je prvi rezultat aplikativnega raziskovalnega projekta 
Manevrska struktura Narodne zaščite v organih za notranje zadeve.1 1 Projekt 
izvaja Inštitut za novejšo zgodovino v sodelovanju s strokovnjaki iz drugih 
institucij, financirata pa ga Agencija za raziskovalno dejavnost Republike 
Slovenije in Zveza društev policijskih veteranov Slovenije Sever (Združenje 
Sever). Na tem mestu velja poudariti, da Sever poleg finančnega vložka prispeva 
tudi (za raziskovalca še pomembnejšo) organizacijsko podporo, saj smo 
predvsem zahvaljujoč združenju lahko zajeli kar najširši nabor virov za raziskavo 
in dobili sploh osnovni vpogled v »miličniški del« (zanj se je kasneje uveljavil 
izraz m odra veja) obram bnih sil. Šele na tej podlagi smo lahko problematiko 
obravnavali metodološko in raziskovalno ustrezno. Zaradi konspirativne narave 
in časovne oddaljenosti preučevanega dogajanja je bil namreč za vse udeležene 
raziskovalce projekt poseben izziv, ki je terjal posebne m etode dela.
Avtorji smo se seveda zavedali, da danes, dvajset let po dogodkih, ki so 
predm et naše zgodovinske interpretacije, obstaja socialno relevantno število 
živih sodobnikov tistega časa. Pravzaprav s(m )o živi skoraj vsi in tistih časov 
se še spominjamo. S tem smo se raziskovalci torej zavestno odpovedali precej 
m očnem u sredstvu zgodovinske analize - distanci v vseh njenih razsežnostih. 
Časovni distanci, čustveni distanci, distanci v glavah, ki se nedvom no poveča, 
če so nosilci in sodobniki dogajanja mrtvi. Dokler so ljudje živi, pa - povsem 
razumljivo - dojemajo dogajanje na podlagi lastnih izkušenj in lastnih videnj. In 
takšna razlaga, temelječa na osebnem spominu, seveda predstavlja pom em bno 
nazorsko sidrišče posameznika, ki drugačne interpretacije - spet povsem 
razumljivo - zato težko sprejema.1 2
11 Aplikativni raziskovalni projekt Manevrska struktura N arodne zaščite v organih za notranje zadeve leta 1990 (št. 
proj. L6-2309, trajanje 1. 5. 2009-30. 4. 2012).
12 Perdue, Historical Memory.
Profesionalni zgodovinarji, ki po m nenju Erica Hobsbawma bodisi 
»zapisujejo stvari, ki jih njihovi sodržavljani želijo pozabiti«, bodisi postavljajo 
nove interpretacije kristalno jasnih procesov,1 3 talco v tem prim eru, v prim eru 
ukvarjanja z najsodobnejšo sodobnostjo, naletimo na težave. Ob bok osebnemu 
spom inu želimo postaviti historični spomin in slednji prvega nem alokrat izziva.
Drug izziv, ki ga tovrstno raziskovanje postavlja pred raziskovalce, je nevarno 
poenotenje osebnih spom inskih izkušenj. Na dogodke, ki smo jih živeli, ima 
vsak sebi lasten pogled, ki pa se nem alokrat poenoti v kolektivnem spominu, 
kolektivnem pogledu na neki dogodek, m orda dogajanje, redkeje proces. A 
kakšno je to poenotenje, poenotenje vseh osebnih pogledov? Nujno nadvse 
preprosto, abstraktno, če se le da dram atično in pretežno črno-belo. Z eno besedo: 
mitološko. In k tem u gotovo prispevajo zavedni in nezavedni ustvarjalci mitov, ki 
v m elodram atičnem slogu opišejo preteklo dogajanje kot neizbežni boj dobrega 
in zla, v katerem dobro zmaga. Nacionalno zgodovinopisje seje velikokrat zateldo 
k tem u žanru, še večkrat publicistika (skupaj z elektronskimi m ediji)1 4 in seveda 
največkrat politika.1 5 Kakšna je le danes percepcija osamosvojitve in dogajanja 
neposredno pred njo? Sodeč po raziskavi Slovensko javno mnenje prav taka. 
Mi smo zmagali in na to smo ponosni.1 6 Problem je le v tem, da ni nikjer sivih 
odtenkov, zgodovinarji pa navadno prav v njih najdem o večino zaskrbljenega, 
oklevajočega in dvomljivega človeštva.1 7
Znotraj orisane kontekstualne problematike pa je bil zadnji, a hkrati 
prvi in osrednji metodološki izziv vprašanje relevantnih virov za raziskavo. 
O organiziranju obram bnih sil v letu 1990 nam reč ni veliko pisnih virov in
13 Prav tam.
14 Prim. dokum entarni film Operacija 2-1-13-62, nastal v produkciji TV Slovenija maja 1992.
15 Prim. denim o govor republiškega sekretarja za obram bo iz časa osamosvajanja Janeza Janše, ki ga je imel kot 
predsednik vlade ob 15. obletnici MSNZ. Tedaj je dejal, kako »po začetku naseljevanja v današnje prostore v 
sredini 6. stoletja Slovenci skozi zgodovino niso imeli svojih kraljevskih ali plemskih rodovin. Imeli so kneza ali 
vojvodo, ki je bil sprva poveljnik pri skupnih bojnih četah, in oblast, ki jo je imel, je bila sprva le začasna. /.../ 
Knežji kamen, na katerem so ustoličevali novega vojvodo, je še danes simbol stoletja tleči m iselnosti o samostojni 
slovenski državi. /.../ Skozi zgodovino je veliko sinov slovenskega naroda dalo življenja pri branjenju svojih ali 
tujih interesov, nikoli prej pa Slovencem ni uspelo ustanoviti svoje države. /.../ Projekt m anevrske strukture 
narodne zaščite nima primerjave v zgodovini. /.../ Če takrat ne bi tvegali, samostojne Slovenije najbrž danes 
ne bi bilo. /.../ Projekt MSNZ sodi m ed dejanja, zbrana v vrednostnem središču Slovencev.« - Janša, Govor ob 
15. obletnici MSNZ. Iz govora lahko zlahka odčitamo pristajanje na strokovno nepodprto tezo, po kateri je vsa 
zgodovina Slovencev (!) od naselitve usm erjena k samostojni državi, katero smo si junaško izborili (mi, dobri) v 
letih 1990 in 1991.
16 Leta 2003 je največ anketirancev odgovorilo, da je k slovenski osamosvojitvi „bistveno prispeval“ „slovenski 
narod kot celota“, v drugi vrsti (in tesno za njim) pa »slovenska oblast v prejšnjem režimu, ki se je zoperstavila 
centralni oblasti v Beogradu«. Po anketi z leta 2000 pa je bila osamosvojitev Slovenije tisto »področje«, na katere­
ga je bilo največ vprašanih osebno »zelo ponosnih«. Tesno za njim so bili le slovenski uspehi v športu. - Vrednote 
v prehodu, str. 185, 475.
17 Perdue, Historical Memory.
dokumentacije, na katerih zgodovinarji navadno gradimo svojo pripoved. 
Osrednji viri so bili ustni - pričevanja udeležencev dogajanja izpred dvajsetih 
let. Dvajset let ... Malo za zgodovinarja, veliko za človeški spomin. Svojevrsten 
paradoks.
Vprašanje, ki se je ob tem zastavljalo samo po sebi, je seveda bilo: A se lahko 
in če, v kolikšni m eri se lahko, pri svoji raziskavi trdno opiramo na pripovedi 
intervjuvancev? Odgovor, ld ga ponuja teorija, je po eni strani vzpodbuden: »Ustni 
viri niso vedno zanesljivi v faktografskem smislu. Toda prej kot njihova slabost 
je to pravzaprav njihova prednost. Napake, domislice in miti nas vodijo skozi in 
preko dejstev k njihovemu pom enu.«1 8 Pripoved intervjuvanca tako načeloma 
ni in ne more biti zvesta rekonstrukcija preteklosti, je v prvi vrsti izvrsten vir za 
preučevanje konteksta dogajanja in za razumevanje procesa ali samo dogodka 
iz preteklosti. In prav to je tudi bilo središčno konceptualno izhodišče avtorjev. 
Razumevanje vloge, pom ena in delovanja obram bnih sil tako za nastajajočo 
državo kot za nosilce dogajanja. Ne nazadnje je takšno delovanje za pripadnike 
organov za notranje zadeve pom enilo povsem novo obliko udejstvovanja, ki je 
izhajala iz osebnih opredelitev posameznika.
Toda po drugi strani je v prvi fazi vendarle bilo treba historično 
»rekonstruirati« samo dogajanje, ga kronološko razvrstiti, identificirati nosilce 
ipd. Na podlagi ustnih virov? Avtorji smo prepričani, da se ldjub šibkostim ustne 
zgodovine za tovrstne potrebe ob zajemanju tolikšnega števila intervjujev, kot 
smo jih zajeli, in ob pritegnitvi drugih dostopnih virov lahko nanjo oprem o tudi 
tako. V zgoščenem in kratkem zgodovinskem loku je mogoče na pripovedih 
graditi faktografsko okostje dogajanja (kako se je izoblikovala začetna odločitev o 
oblikovanju obram bnih sil v okviru Republiškega sekretariata za notranje zadeve 
in Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, nastanek jedrne skupine, 
m etode in načini širjenja organizacije v miličniških strukturah, teritorialna 
in številčna razporeditev, m etode in vsebine delovanja, zlasti obveščanje, 
nadzorovanje, distribucija oborožitve, posebne naloge).
Izhajajoč iz orisanih podm en smo se raziskovalci odločili, da bomo 
zajemali ustne vire na podlagi tehnike t. i. narativnega intervjuja,1 9 pri čemer 
intervjuvanec ali inform ator (v našem prim eru nosilec tedanjega dogajanja - 
pripadnik organov za notranje zadeve) sam pove celotno zgodbo o nekem
18 Using narrative in social research, str. 26.
19 Tehniko je prvi sistematično predstavil nemški sociolog F. Schuetze z univerze v Bielefeldu leta 1977. - Bauer, 
The Narrative Interview, str. 2.
dogodku iz svojega življenja.2 0 Za potrebe naše raziskave je imel ta pristop 
nekaj bistvenih prednosti pred klasičnim intervjujem tipa vprašanje - odgovor. 
Raziskovalci smo predvsem želeli pridobiti čim bolj celostno sliko dogajanja s 
tistimi poudarki, Id so se vtisnili v spom in samim udeležencem. Če bi postavljali 
vprašanja, bi z njimi vodili intervjuvance v sldadu z lastnimi pričakovanji in 
lastnim referenčnim okvirjem. »Kdor postavlja vprašanja, kontrolira situacijo«2 1 
in mi je nismo hoteli. Skušali smo zajeti perspektivo udeležencev in zato smo 
svojo vlogo m ed intervjuji zmanjšali na m inim um . Sodelujoči pripadniki 
organov za notranje zadeve (ONZ) so imeli vso svobodo pripovedovanja 
in neomejen čas. Njihove pripovedi so najbrž prav zato (in v sldadu s teorijo 
narativnega intervjuja)2 2 bile precej detajlirane (udeleženci so se na intervjuje 
v glavnem temeljito pripravili in radi sodelovali), razkrivale so tiste točke, ki 
so se jim zdele posebej pomembne, in bile hkrati notranje strukturirane, saj 
so ldjub nekaterim časovnim preskokom in nesldadjem imele logičen začetek, 
jedro in zaključek. Pogled udeležencev smo prav tako želeli kar najbolj plastično 
predstaviti bralcem in zato smo v pričujoči monografiji v veliki m eri podajali 
daljše citate iz intervjujev ter sledili besedišču nosilcev dogajanja.
Y procesu zajemanja ustnih virov smo skupno intervjuvali 111 
udeležencev tedanjega dogajanja, pri čem er so bili intervjuji v glavnem 
kolektivni, saj je navadno pripovedovalo svojo zgodbo več pripadnikov ONZ 
hkrati. Tako so lahko skupaj zapolnili marsikatero »spominsko luknjo«. Skupine, 
v katerih so udeleženci podajali intervjuje, so temeljile v organizacijski strukturi 
obrambnih sil. Posebej smo intervjuvali republiški vrh obrambnih sil, posebej 
pripadnike Specialne enote, posebej nosilce aktivnosti in njihove nam estnike 
po vseh trinajstih pokrajinah (tukaj so bili združeni v skupine glede na 
geografsko bližino pokrajin), posebej sodelavce v vsaki pokrajini. Individualne 
intervjuje smo opravili le s tedanjim republiškim sekretarjem za notranje zadeve 
Igorjem Bavčarjem, tedanjim predsednikom Predsedstva Republike Slovenije 
M ilanom Kučanom in načelnikom N arodne zaščite Tonetom Krkovičem.2 3 
Konkretni potek intervjuvanja je bil povsod enak. Po uvodnem začetku je 
vsak udeleženec povedal svojo zgodbo. Na začetku smo samo predstavili sam
20 Prim. metodološki pristop v raziskavi o slovenskih direktorjih v času socializma: Biti direktor v času socializma, 
str. 13-20.
21 Bauer, The Narrative Interview, str. 2.
22 Prav tam, str. 4; prim.: Hollway, Jefferson, The free association narrative method, str. 296-315.
23 Glavnino intervjujev smo izvajali med 30.3. in 14.9. 2009 na različnih krajih v Sloveniji. Intervjuje z nekaterimi 
posamezniki smo nato opravili še aprila, maja in julija 2010. Na vsakem intervjuju smo vodili poseben protokol, 
k ije sestavni del dokumentacije. Gl. seznam intervjujev na str. 239-242.
raziskovalni projekt, podali osnovne smernice našega raziskovalnega zanimanja 
in dodali nekaj metodoloških opozoril. Za prim er inicializacije navajamo del 
intervjuja s Policijske uprave Celje: »Spoštovani, še enkrat hvala lepa, da ste se 
udeležili današnjega pogovora. Uvodoma bi samo na kratko orisal, za kaj gre, 
v kolikor vam še ni znano. Na Inštitutu za novejšo zgodovino izvajamo projekt 
Manevrska struktura Narodne zaščite v organih za notranje zadeve. Gre za 
klasičen znanstvenoraziskovalni projekt, ki ga je odobrila tudi Javna agencija za 
raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Id se financira v glavnem iz javnih 
raziskovalnih sredstev, s precejšnjim vložkom sredstev tudi Društva Sever. /.../ 
Slednje nam v organizacijskem smislu v precejšnji meri pomaga in interes Društva 
Sever je, da bi se osvetlila vloga policije v tem obdobju. Kar pa nas sedaj zanima, 
/.../ naš cilj je rekonstrukcija in historična interpretacija tega obdobja. Zdaj bi 
kar uvodom a rekel, da bi z vašim dovoljenjem vse pogovore snemali, na koncu 
bi ves pogovor transkribirali in te transkripte bi vam potem poslali naknadno 
domov, da bi jih prebrali, in prosim o vas, da bi jih na koncu avtorizirali, zaradi 
tega, ne zaradi česar koli drugega, da imamo mi kot zgodovinarji verodostojni 
vir. Že zdaj vas prosim , da brez nadaljnjega takrat kar koli dopišite, česar koli 
se spomnite, dopolnite, dodate, /.../ skratka, verjetno se vam bo še kaj utrnilo, 
potem ko boste to še enkrat videli, in brez nadaljnjega dopolnjujte in seveda 
pred tem zelo natančno preberite. Am pak šlo bo, kot rečeno, za dobesedni prepis 
tega pogovora. / .../ To bo tudi za nas metodološki podvig, ker gre za tem o iz 
najnovejše zgodovine, prav tako pa bom o zaradi relativnega pomanjkanja neke 
zgodovinske dokum entacije - zgodovinarji smo navajeni na tako imenovane 
pisne vire - precejšen del zgodbe zgradili na ustnih virih. Začeli smo zgoraj 
in bomo poskušali zgraditi celotno Manevrsko strukturo Narodne zaščite v 
policijskih vrstah / .../ vse do občinskega nivoja, do občinskih struktur. Zato vas 
prosim, da vi pravzaprav na kratko poveste, kaj ste počeli v tistem času, kako ste 
prišli v stik z M anevrsko strukturo, kakšne aktivnosti ste izvajali. Prosim vas, da 
skušate odmisliti vse to, kar veste danes, ker je po dvajsetih letih samoumevno, 
da veste več, am pak da poskušate, kolikor se le da - vem, da je to težko - to 
odmisliti in povedati to, kar ste mislili takrat, ne samo tistih dejstev. Zanim a nas 
tudi, kaj ste takrat mislili, čutili, kako ste to stvar pravzaprav dojemali. Omejite 
se, prosim, konkretno na ta čas Manevrske strukture, se pravi od poletja do 
jeseni 1990, jasno pa, če se vam zdi potrebno poudariti angažma v akciji Sever, 
kar koli, pojdite tudi čez to obdobje in /.../ vse do osamosvojitvene vojne, brez 
nadaljnjega se lahko dotaknete v svoji pripovedi tudi tega. Kar koli se pač vam
zdi pom em bno za to, da bom o mi zgodovinarji razumeli vlogo policije v tem 
času.«2 4 Vprašanja smo m ed pogovori postavljali zelo odm erjeno, le v prim eru 
nejasnosti ali zanimanja, ki je izhajalo iz izkušnje predhodnih intervjujev.2 5
Za potrebe analize in interpretacije smo vse intervjuje, ki smo jih 
snemali, najprej transkribirali in poslali inform atorjem v avtorizacijo.2 6 Nato 
je sledila klasična zgodovinska analiza, utemeljena na valorizaciji in kritični 
obdelavi gradiva, h kateri smo seveda pritegnili tudi druge vire. Pričujoče delo 
tako temelji tudi na dostopni dokumentaciji iz Arhiva M inistrstva za notranje 
zadeve, na gradivu Vojaškega muzeja Slovenske vojske, na doslej objavljenih 
virih ter na relevantni znanstveni in spominski literaturi (pri čemer sta slednji v 
glavnem obravnavali vojaški del obram bnih sil).2 7
X - X - *
Vseh orisanih m etodoloških zadržkov, problemov in omejitev smo se avtorji 
v času raziskovanja in pisanja globoko zavedali in jih skušali po svojih močeh 
premagati. V določenem pogledu je bilo to preprosto, saj smo proces, ki ima po 
m nenju ljudi izjemno zgodovinsko težo - osamosvojitev, še dodatno obtežili z 
doslej slabo raziskano dejavnostjo organov za notranje zadeve. Po drugi strani 
pa naša dognanja seveda nujno relativizirajo nekatere dele uveljavljene slike o 
letu 1990. Predvsem postavljajo vanjo nekoga, ki ga v kolektivnem spom inu 
doslej (skorajda) ni bilo - slovenske miličnike.
24 Intervju 12. 6. 2009, PU Celje.
25 Z nekaterimi intervjuvanci smo opravili še krajše ekspertne intervjuje tipa vprašanje - odgovor, skozi katere smo 
skušali pojasniti posamične nejasnosti v dotedanji sliki in interpretaciji dogajanja.
26 Tako zvočne zapise intervjujev kot transkripte s podatki o informatorjih hrani Inštitut za novejšo zgodovino v 
zbirki projektnega gradiva.
27 Prim. zlasti Mikulič, Uporniki z razlogom.

Oris družbenih razmer 
¥ Slo¥eniji in 
¥ Jugoslaviji 
¥ osemdesetih letih 
20. stoletja
Pri demokratizaciji slovenske družbe v osemdesetih letih 20. stoletja ter 
kasnejšem razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije so se notranji in 
zunanji dejavniki prepletali in m edsebojno vplivali drug na drugega. Za sam 
razpad pa so bili ključni notranji odnosi: Ekonomska kriza, kriza samoupravnega 
socializma in kriza v mednacionalnih odnosih.
Zadnja jugoslovanska ustava iz leta 1974 je v Jugoslaviji vzpostavila nekakšen 
vmesni status m ed federacijo in konfederacijo. Republike so dobile večje 
pristojnosti na različnih področjih, tudi svoja kolektivna predsedstva. Postale so 
države. Hkrati je bila ustava temelj za nefunkcionalen ekonomski sistem, izražen 
v Zakonu o združenem delu. Uvedla je zapleten in nepregleden delegatski sistem 
brez neposredne odgovornosti. Kot vodilno politično silo je priznavala zvezo 
komunistov, Josipu Brozu - Titu pa dodelila dosm rtni predsedniški mandat. 
Z ustavo niso bili zadovoljni Srbi, ker je avtonom nim a pokrajinam a v njenem 
okviru, Kosovu in Vojvodini, dodeljevala status konstitutivnih elementov 
federacije, to je neposredno predstavništvo v federalnih organih, kar ju je 
približalo položaju republik. Nezadovoljen je bil tudi vrh vojske, ker je menil, da 
je ustava razbila Jugoslavijo, vendar ji za časa Titovega življenja ne eni ne drugi 
niso upali neposredno nasprotovati. Ustava sicer ni ustrezala tudi nerazvitim 
republikam, saj prerazporejanje sredstev ni bilo več avtomatično oziroma 
odvisno samo od uradnikov v Beogradu. Republike so imele pravico do pom oči 
nerazvitim v obliki neposrednih vlaganj, zvezna skupščina pa ni mogla sprejeti 
nobenih ukrepov, če ni bilo soglasja vseh republik. Na drugi strani pa z ustavo 
prav tako niso bili zadovoljni v razvitem delu države, ker je onemogočala uvedbo 
tržnega ekonomskega sistema. Vendar so jo do leta 1988 branili, ker so se bali, 
da ob spremembi ustave ne bodo mogli ubraniti dosežene ravni republiške 
samostojnosti, ki je obsegala tudi pravico do samoodločbe vključno s pravico 
do odcepitve.
Ko je leta 1980 um rl Tito, zdravstveno stanje Jugoslavije ni bilo dosti boljše 
od predsednikovega, le da so ga prikrivali. »Tito je mrtev, le da tega še ne ve,« 
je že sredi sedemdesetih let, potem ko se je z njim dokončno razšel, cinično 
izjavil njegov medvojni soborec in kasnejši jugoslovanski zunanji m inister Koča 
Popovič.2 8 Podobno bi - seveda danes, ko smo pam etni za nazaj - lahko trdili 
za Jugoslavijo. Toda takrat bi le redko kdo pritrdil takem u stališču. Jugoslavija je 
vzbujala vtis m irne, stabilne države z dobrim standardom , rešenim nacionalnim
28 Repe, Slovenci v osemdesetih, str. 3.
vprašanjem in m ednarodnim ugledom, ki je nekajkrat presegal njeno velikost 
in ekonomsko moč. V strukturi in delovanju jugoslovanske federacije pa se do 
druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja ni spremenilo nič bistvenega. 
Na najvišjih državnih in partijskih funkcijah so se v glavnem menjavali ljudje, 
ki so na oblast prišli po obračunu s t. i. partijskim »liberalizmom.«2 9 Šlo je za 
preizkušene stare kadre iz revolucije, ki so bili že v zatonu svoje biološke moči. V 
prvi polovici osemdesetih let je po Jugoslaviji krožila šala o tedaj enem vodilnih 
politikov, Petru Stamboliču, ki je na letališču svojega spremljevalca vprašal: »Ali 
mi od nekod prihajamo ali nekam gremo?« Ali pa za politike mlajše generacije, 
ki so se še pravi čas postavili na zmagovalno stran. V prvi polovici osemdesetih 
let osnovne postavke 'titoizma' niso bile postavljene pod vprašaj. Protislovje 
med uradno razglašanim socialističnim patriotizm om , bratstvom in enotnostjo 
(izraženo v geslu »tudi po Titu Tito«), ki je ostalo nespremenjeno v političnih 
program ih, partijskih resolucijah, šolskih učbenikih in na proslavah, ter m ed 
realnim doživljanjem Jugoslavije pa je bilo velikansko, kar še zlasti velja za 
Slovenijo, kjer so mladinci začeli prvi rušiti dotlej nedotakljive jugoslovanske mite. 
Mednje so sodila praznovanja, vse, kar je bilo povezano z narodnoosvobodilnim 
bojem in revolucijo ter življenjem in delom Josipa Broza - Tita. 25. maj, Titov 
»rojstni« dan, in z njim povezana štafeta mladosti (»simbol mladosti, dela in 
mišic«) je bil eden najbolj svetlih simbolov.3 0 Prvič je bila kritizirana leta 1983, 
nekaj let kasneje pa sta od skrbno privzgajanega jugoslovanskega socialističnega 
patriotizm a ostala le še jugorock in šport.
Posledica ekonomske krize je bilo naglo zmanjševanje standarda.3 1 Ker pa so 
se na to pripravljali dolgo, je prevzem oblasti s strani kolektivnega vodstva potekal 
gladko. Svet je bil tedaj še razdeljen na dva bloka, s tem pa je nespremenjen 
ostajal tudi geostrateško pom em ben vmesni položaj Jugoslavije, ld so ga politično 
in finančno podpirale zahodne države na čelu z ZDA. Svetovni državniki so 
interes za Jugoslavijo pokazali tudi talco, da so se m nožično udeležili Titovega 
pogreba. Vprašanje m orebitne demokratizacije Jugoslavije je bilo v gledanju 
zahodnih držav sicer dobrodošlo, ne pa nujno. Mnogo pom em bnejša se je 
zaradi vloženega denarja zahodnim lcreditorjem zdela reforma jugoslovanskega 
gospodarstva. Sovjetska zveza je upala, da bo znova lahko dobila večji vpliv na 
jugoslovansko vodstvo. V strukturi in delovanju jugoslovanske federacije se
29 Več o tem Repe, »Liberalizem«.
30 Rozman, Melik, Repe, Zastave vihrajo. Gl. tudi Leksikon Yu mitologije.
31 Več o tem Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo.
do druge polovice osemdesetih let ni spremenilo nič bistvenega. V družbi se 
je poudarjal socialistični patriotizem , bratstvo in enotnost. Realno doživljanje 
Jugoslavije pa je bilo drugačno.
Že leta 1980 se je začela gospodarska kriza. Dinar je bil devalviran za 30 
odstotkov, inflacija se je povečala za 45 odstotkov, država ni mogla plačevati 
surovin in nafte. Vlada je najprej uvedla omejitev vožnje na določene dneve 
po t. i. sistemu »par - nepar« po številkah na registrskih tablicah (na določen 
dan so se lahko vozili tisti s končnim i parnim i, na določen dan pa z neparnim i 
številkami), nato pa bone za bencin. Za zasebni prehod čez mejo je bilo 
treba plačati polog, prišlo je do redukcij električne energije, primanjkovalo je 
posam eznih artiklov, zlasti kave, južnega sadja in pralnih praškov. Slovenija se 
je zaradi boljše organiziranosti in bližine zahodnih meja v pom anjkanju znašla 
bolje kot druge republike, kar je zbujalo zavist pri sodržavljanih na »jugu« in 
povečevalo spore z zveznimi oblastmi.
Vodstvo države sprva krize ni hotelo niti priznati. Še naprej seje zadolževalo 
v tujini. Oblasti tudi niso bile pripravljene podvom iti o temeljih ekonomskega in 
političnega sistema, zato seje kriza stopnjevala. Sredi osemdesetih let je standard 
padel za več kot tretjino in se spustil na raven iz srede šestdesetih let. Inflacija 
je leta 1988 presegla 350 odstotkov in je še naraščala. Jugoslavija ni bila več 
zm ožna odplačevati dolgov. Leta 1983 je dolgovala že več kot dvajset milijard 
in pol dolarjev. V začetku leta 1989, ko je vlado prevzel Ante Markovič, je stekel 
prvi resnejši poskus gospodarske reforme, a je propadel.3 2
Ker je bil sistem v osem desetih letih še vedno naravnan tako, da je o vsem 
odločal vrh partije, odločitve pa so bile potem samo speljane skozi megalomansko 
delegatsko in samoupravno strukturo, so se vsi glavni politični spori do konca 
osem desetih let odvijali v vrhu ZKJ. Slovenija je sicer zaradi stalnega nerganja 
in upiranja jugoslovanski povprečnosti v federaciji veljala za najbolj težavno 
republiko. O tem, kakšna naj bi bila Jugoslavija, pa je imela tudi zelo določeno 
predstavo. »Verjetno sem prvi srbski komunist, ki je dojel, da vi Slovenci niste za 
jugoslovanstvo, daste za svojo samostojno nacionalno državo v okviru Jugoslavije, 
pod točno določenimi političnim i pogoji,« je v pismu Spomenki Hribar leta 
1986 zapisal srbski pisatelj Dobriča Čosič, duhovni oče M em orandum a Srbske 
akademije znanosti in um etnosti, dokumenta, ki je konec osemdesetih let postal
32 Več o tem Borak, Ekonomski vidiki.
programski akt za razbitje Jugoslavije.3 3 Kljub različnim pogledom in konfliktu 
ob skupnih programskih jedrih so bili stiki slovenskih in srbskih intelektualcev 
še nekaj časa redni. Med pomembnejša srečanja sodi sestanek 14. novembra 1984 
v gostilni M rak v Ljubljani, kjer pa so se - ob sicer skupni ugotovitvi, »da je z 
obstoječo Jugoslavijo, v kateri se vsi počutimo le slabo, konec« - sprli ob vprašanju 
pravice do samoodločbe in s tem osamosvojitve (ld je bilo tedaj mišljeno kot 
konfederativni status Slovenije v Jugoslaviji).3 4 Novorevijaški krog je srbskim 
intelektualcem ponudil posebno številko Nove revije, da bi v njej izrazili svoja 
stališča, vendar ti tega niso storili. Čosič je čez eno leto, 23. novembra 1985, v 
pismu Niku Grafenauerju v zvezi s sestankom izrazil svoje občudovanje jasnosti in 
čvrstosti slovenskih pogledov, vendar tudi začudenje nad njihovim »podcenjevanjem 
in nerazumevanjem objektivnih preprek in pogojnosti uresničevanja optimalne 
avtonomije Slovenije«. Slovenska prizadevanja je imel za tvegan in neuresničljiv 
cilj. Hkrati pa je priznal, da Srbi svojega stališča do »nacionalnega jugoslovanskega 
vprašanja« in razumevanja »demokratičnega socializma v sodobni civilizaciji« 
(nacionalnega programa) še nimajo in da bo trajalo še veliko časa, preden ga bodo 
dobili.3 5 Čosič je bil v pismu neiskren in je prikrival dejstvo, da je predsedstvo SANU 
že pol leta prej, 23. maja 1985, ustanovilo šestnajstčlansko komisijo, katere naloga je 
bila priprava Memoranduma o družbenih razmerah v državi, še posebej v Srbiji.3 6
V Jugoslaviji je sredi osemdesetih let tudi sicer začel naraščati nacionalizem, ne 
samo na Kosovu in v Srbiji, ampak tudi na Hrvaškem. Je pa memorandum potenciral 
že obstoječe, a politično za silo še nekako zadrževane polemike m ed narodi talco 
glede preteklosti kot tudi aktualnih odnosov. Ko je oblast v Srbiji prevzel Slobodan 
Miloševič, lei si je priljubljenost zgradil na prikazovanju ogroženosti srbskega in 
črnogorskega naroda v Jugoslaviji, je s tem srbsko uradno politiko približal idejam 
srbskih akademikov. S pomočjo množičnih zborovanj oziroma mitingov po obeh
33 Dobriča Ćosić o svoji polemiki z Dušanom Pirjevcem leta 1961. Pismo Spomenki Hribar novembra 1986, v: 
Hribar, Slovenci kot nacija, str. 239. M em orandum je bil v celoti objavljen v angleščini leta 1995 (M emorandum 
of the Serbian Academy of Sciences and Arts). V Jugoslaviji je v letu 1986 v raznih časopisih izhajal v povzetkih, 
krožile pa so kopije tipkopisa dokumenta.
34 ARS, AS 1589, šk. 2637/37, Informacija o sestanku predstavnikov meščanske desnice, ki iščejo elemente za sku­
pno sodelovanje, 15. 11. 1985 (m agnetogram prisluha, op. p.). Sestanka so se od Srbov udeležili Dobriča Čosič, 
Mihajlo M arkovič in Ljubomir Tadič, od Slovencev pa Spomenka in Tine Hribar, Marjan Rožanc, Milan Apih, 
Ivan Urbančič in Taras Kermauner. Srečanje, ki naj bi bilo tajno, je posnela tudi SDV. Nekateri udeleženci, npr. 
Tine Hribar, so imeli sestanek za zelo pomemben (sovpadal naj bi z ugotovitvami novorevijaškega kroga, da 
slovensko samobitnost lahko zagotovi le konfederativni status), drugi, npr. Taras Kermauner (v pogovorih z 
avtorjem, december 1993-februar 1994), pa so menili, da ni imel prelomnega pomena, da je šlo bolj za neke 
vrste »tipanje«. Več o sestanku v: Hribar, Nova osamosvojitvena volja Slovencev, str. 279-293; isti, Slovenska 
državnost, str. 225, 238-240, 248-250.
35 Objavljeno v: Hribar, Slovenci kot nacija, str. 248-250.
36 M em orandum o f the Serbian Academy o f Sciences and Arts, str. 13.
avtonomnih pokrajinah, v Črni Gori in v Srbiji je odstranil svoje politične nasprotnike 
in začel postopoma ustvarjati razmere za uresničitev načrtov o Velila Srbiji. Mitingi 
so pomenili pritisk tudi na druge republike in njihove voditelje.
Ena značilnosti dogajanja v Jugoslaviji v drugi polovici osemdesetih 
let so bila zborovanja Srbov in Črnogorcev (t. i. mitingi), na katerih 
so zahtevali spremembe v državi po svojem merilu. Zaradi mitingov, 
v ozadju katerih je bil Miloševič, so odstopali izvoljeni politiki v 
Vojvodini in Črni gori, ki se niso želeli ukloniti njegovim političnim 
pogledom in zahtevam. Eno največjih zborovanj - udeležencev naj 
bi bilo nad milijon - je bilo 19. 11. 1988 na sotočju Save in Donave v 
Beogradu, imenovanem Ušće.
Odnos slovenskih oblasti do federacije v prvi polovici osemdesetih let je 
bil tih in zagrizen, a v glavnem jalov boj z naraščajočo centralizacijo. Slovenski 
politiki so dilemo videli predvsem v vprašanju, ali se bo krepilo samoupravljanje 
(združeno delo) ali država, ne pa v zgrešenosti sistema. Zavedanje, da bo 
potrebna nova nacionalna politika, je izrazil le starosta slovenskih kom unistov 
France Klopčič, kije leta 1983 daljnovidno napisal Slovenski nacionalni program 
med graditvijo socializma, a ga je tedanje vodstvo ZKS zavrnilo.3 7
37 Program je bil objavljen v: Sodobnost, 1984, št. 12, str. 1113-1116. Celotno dokumentacijo in razpravo o progra­
mu gl. v: Borec, 1992, št. 3.
Študentsko gibanje je usahnilo v drugi polovici sedemdesetih let, nekateri 
njegovi voditelji pa so skušali svoje (že precej spremenjene levičarske ideje) 
popularizirati skozi študentski kulturni center. Oblasti je močno razburil pank, ki 
se je v Sloveniji pojavil dokaj hitro, že leta 1977.3 8 Sledile so še druge alternativne 
skupine, najodmevnejša je bila trboveljska skupina Laibach. Pankovskim skupinam 
so leta 1981 začeli očitati propagiranje nacizma (t. i. nacipank afera). Pank je 
doživljal medijsko gonjo, pankerji pa nasilje s strani policije. V javnem obsojanju 
sicer oblasti niso imele težkega dela. Panku je bilo nenaklonjeno splošno politično 
in kulturno ozračje, večinoma pa tudi intelektualci t. i. meščanske desnice. France 
Popit je zahteval politični obračun s pankom, Dimitrij Rupel pa je v svojih kritikah 
o njihovi glasbi pisal: »To morate preslišati« (z nekaj ironije bi lahko rekli, da je 
pank spodbudil zgodnje zavezništvo m ed partijo in t. i. meščansko opozicijo). 
Sicer pa začetnild panka niso imeli ambicije, da bi spreminjali svet. Bilje predvsem 
v funkciji širjenja javnega prostora, svobodnejšega delovanja in izražanja 
drugačnosti zunaj uradnih institucij, vendar je že sredi osemdesetih let postal del 
uveljavljene mladinske kulture, prerasel je v multimedijsko kulturno dejavnost in 
začel dobivati tudi javne nagrade.
Gibanja civilne družbe so postala prve prvine sestavljanke spreminjajoče se 
politične podobe Slovenije. Zagon jim je dajala naraščajoča krivulja kritičnosti do 
nosilcev oblasti in deloma tudi sistema, ki pa je bila pri Slovencih protislovna. Po 
eni strani so izražali nezadovoljstvo z ZK in SZDL, posam eznimi funkcionarji ter 
institucijami sistema, ki niso našle izhoda iz krize, po drugi strani je še leta 1986 
60 odstotkov anketirancev zaupalo v sistem socialističnega samoupravljanja.3 9
Mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja, ki so sredi osemdesetih 
let tvorila m očno civilno gibanje v Sloveniji, so v glavnem izšla iz m ladinskih 
alternativnih klubov in organizacij. V njihovem okviru sta leta 1984 nastali tudi 
lezbična sekcija Lilith in hom oseksualna sekcija Magnus (prvi tovrstni društvi 
v socialističnih državah). Do leta 1983 gibanja niso bila organizirana. Kongres 
ZSMS v Novem mestu leta 1982 je nastajajoča gibanja podprl. Leta 1986 se 
je popularnost alternativnih gibanj približevala zenitu, več kot 75 odstotkov 
anketirancev v javnomnenjski anketi jih je poznalo in več kot 45 odstotkov je 
bilo pripravljeno v njih sodelovati.4 0
38 Več o zgodovini panka v zborniku Punk pod Slovenci. Najbolj analitično je o panku pisala revija Problemi v letih 1977 (t. i. 
pankovska številka) in 1982. Pank kot del alternativne kulture (subkulture) v Sloveniji v posameznih člankih obravnava zlasti 
Gregor Tomc, od tujih avtorjev pa Sabrina Petra Ramet (Balkan Babel). Zadnje sintetično delo je zbornik Punk je bil prej.
39 Roter, Slovenci smo kritični, str. 15.
40 ARS, AS 1931, šk. 2313, Značilnosti novih družbenih gibanj v Sloveniji, junij 1986; Dozorevanje slovenske sam o­
zavesti.
Kot najbolj cist' opozicijski pojav prve polovice osem desetih let je bil zaznan 
začetek izhajanja Nove revije, ki je začela izhajati leta 1982 na pobudo slovenskih 
intelektualcev in po predhodnih dolgotrajnih razpravljanjih in nasprotovanju 
oblasti. Nekatera družbena vprašanja so se tako začela obravnavati »izven 
tistih ustaljenih oblik in možnosti, ki jih daje družbeni sistem«, kot je bilo to 
opredeljeno v eni tedanjih ocen političnega dogajanja. Sredi osemdesetih let so 
se začeli izstopi iz sindikata in poskusi ustanovitve vzporednih sindikalnih in 
m ladinskih organizacij. Podobni pojavi (ustanavljanje neform alnih alternativnih 
skupin, ki so jih potem skušali legalizirati v okviru posam eznih društev, zlasti 
Društva novinarjev in Sociološkega društva) so opazni tudi pri posameznih 
poklicih, npr. nekaterih novinarjih, ki so se sklicevali na geslo »Svoboda je 
svoboda tistih, ki mislijo drugače«. Ti posam ični poskusi so dosegli višek, ko 
je France Tomšič 15. decembra 1987 ustanovil prvi neodvisni sindikat. To se 
je zgodilo nekaj dni po stavki delavcev v ljubljanski tovarni Litostroj in nato 
po njihovih dem onstracijah pred skupščino. Sočasno je skušal ustanoviti tudi 
Socialdemokratsko zvezo Slovenije (vendar m u to ni uspelo, stranka je bila 
po pripravah decembra 1988 ustanovljena šele februarja 1989, zato je tudi v 
zgodovinopisju delavska kom ponenta pluralizacije neupravičeno zapostavljena 
v prim erjavi z intelektualno).
Do druge polovice osemdesetih let so se odnosi m ed oblastmi in neformalno 
opozicijo v glavnem vrteli okrog vprašanj, koliko svobode dovoliti v revialni, 
publicistični, kulturni dejavnosti. To je postajalo vedno bolj pom em bno tudi 
zato, ker so postajali vedno bolj vplivni mladinski in drugi mediji: Katedra, 
Tribuna, Radio Študent; še posebej provokativna je bila M ladina, ki je s 
kritičnostjo izzivala zlasti JLA. Del nosilcev uredniške politike v mladinskih 
občilih je prešel k velikim časopisnim hišam ali odmevnejšim revijam (Teleks). 
ZSMS se je s podporo alternativnim gibanjem in kritiko (pogosto označevano 
kot 'pobalinsko') postopom a oddaljevala od vloge partijskega 'podmladka', 
neke vrste 'valilnice' partijskih kadrov. M ladinskim funkcionarjem ni bila več 
avtomatično zagotovljena bleščeča politična prihodnost, čeprav je organizacija 
ohranjala institucionalne vezi (članstvo v SZDL, raznih odborih in komisijah, 
tudi oblastnih organih) in finančno odvisnost od države.4 1
Z Rimskokatoliško cerkvijo je država že v šestdesetih letih začela iskati neke 
vrste m odus vivendi, pa tudi sama Cerkev je še zlasti po prihodu novega nadškofa 
dr. Alojzija Šuštarja konec sedemdesetih let precej spremenila način ravnanja
41 Več o tem Vurnik, Med M arxom in punkom.
do oblasti. Nadškof Šuštar je oblastem na kulturen in nevsiljiv način, a jasno 
in odločno povedal, kaj so osnovne točke njegovega 'političnega' programa. V 
naslednjih letih je šlo predvsem za to, koliko od teh zahtev in na kakšen način 
uresničiti, da stvari ne bi izzvale preveč konfliktov. Cerkev je z državo v danih 
razm erah dosegla partnerski odnos, dialog z oblastmi je zato postavljala na 
prvo mesto, tudi na račun bolj odločne podpore nastajajoči opoziciji, kar so ji 
iz pozicijskih vrst (zlasti iz kroga Nove revije) v drugi polovici osemdesetih let 
nekateri intelektualci večkrat očitali.4 2
Ena prvih uradnih institucij, ki je v prvi polovici osemdesetih let postopom a 
začela prestopati okvire samo kulturnega delovanja, je bilo Društvo slovenskih 
pisateljev, v katerem so bili sicer ljudje zelo različnih nazorov, tako člani ZKS kot 
njeni kritiki. Tako pot je nakazal že Tone Pavček, ki je bil predsednik v letih 1979- 
1983, še bolj pa njegova naslednika: Tone Partljič v letih 1983-1987 in Rudi Šeligo 
v letih 1987-1991; pod njegovim vodstvom seje DSP začelo intenzivno ukvarjati 
z ustavnimi vprašanji. Nastala je ustavna alternativa. Nova usm eritev se je kazala 
v odpiranju tem, ki so imele tudi politični predznak, upiranju naraščajočemu 
unitarizm u v kulturi in šolstvu (skupna programska jedra, o katerih je DSP 19. 
septembra 1983 organiziralo posvet, pa tudi sicer seje odzivalo v javnosti s pismi 
in opozorili posam eznih članov), kritičen odnos do razm er v Zvezi pisateljev 
Jugoslavije, obramba umetniške svobode, javna obramba umetnikov, ki so bili 
obsojeni v drugih delih Jugoslavije. Na skupna programska jedra sta prva v 
javnosti postala pozorna dva slovenska pesnika: Ciril Zlobec in Janez Menart. 
M enart je začel zbirati informacije in gradivo, Zlobec pa se je takoj odzval in 
kritiziral zlasti skupna program ska jedra za književnost, v katerih je bilo premalo 
slovenske književnosti. Predlog je poimenoval »antikulturen, antivzgojen, 
antiizobraževalen in antietičen«.4 3 Trenja v Zvezi pisateljev Jugoslavije so se 
bolj odkrito začela na skupščini 14.-16. decembra 1982 v Somboru. Osnovna 
tema je bila sicer »družbeni in m aterialni položaj književne ustvarjalnosti«, 
polemiko pa so v resnici spodbudili nekateri referati s pisateljskega posveta v 
Kumrovcu junija 1981 o odnosu m ed književnostjo in politiko, ki jih je objavila 
Svetlost iz Kragujevca leta 1982. Sicer pa je bila Zveza pisateljev Jugoslavije prva
42 Več o tem Repe, Katoliška cerkev in oblast, str. 135-146.
43 Delo, 11.8. 1983, str. 7, Tudi meni je zaprlo sapo (Ciril Zlobec). Nekateri zgodovinarji, npr. ameriška zgodovi­
narka Susan L. W oodward v knjigi Balkan tragedy, so odziv na skupna jedra kasneje razumeli kot prvi večji javni 
izraz slovenskega nacionalizma. Njene teze je zavrnila Leopoldina Plut - Pregelj v poglavju Slovenias Concerns 
About the Proposed Yugoslav Core C urriculum in thè 1980s v knjigi The Repluratization of Slovenia in the 
1980s. O jedrih gl. tudi M enart, Slovenec v Srboslaviji; Sreš, Skupna programska jedra.
jugoslovanska organizacija, kije (sprva neform alno) razpadla. Najbolj množično 
in najbolj odm evno dejanje DSP sredi osem desetih let je bila organizacija javne 
tribune z naslovom Slovenski narod in slovenska kultura, 9. in 10. januarja 1985 v 
Ljubljani. Udeležilo se je je kakih 1200 poslušalcev (prvi dan po ocenah tiska okoli 
700), o njej so poročali in jo kom entirali vsi slovenski in številni jugoslovanski 
časopisi, v revijah in časopisih pa je bil objavljen tudi velik del referatov, bodisi 
v povzetkih bodisi v celoti.4 4 S tribuno je razprava o nacionalnem vprašanju 
postala javna. Tribuna je tako odprla vsa ldjučna vprašanja demokratizacije in 
nacionalnega programa, ki so bila dve leti kasneje sintetizirana v 57. številki 
Nove revije, kar je bil jasen kazalnik, da je pobudo pri oblikovanju slovenskega 
nacionalnega program a prevzela intelektualna opozicija.
Sedem inpetdeseta številka Nove revije je izšla februarja 1987 in je vsebovala 
filozofske in sociološke razprave in eseje, ki so obravnavali vprašanje slovenskega 
naroda v sodobnem svetu. Najpomembnejše so napisali Tine Hribar, Ivan 
Urbančič, Dimitrij Rupel, Jože Pučnik, France Bučar in Peter Jambrek. Že pred 
tem so bili v prvi polovici osemdesetih let v različnih krogih obravnavani ali v 
revijah in časopisih objavljeni prispevki, ki so obravnavali slovensko nacionalno 
vprašanje, vendar so tisti v Novi reviji zbudili največ politične pozornosti in bili 
sčasoma sprejeti kot zasnova osrednjega slovenskega nacionalnega programa, 
neke vrste slovenski odgovor na M em orandum SANU. Osnovna misel, izražena 
v novorevijaških prispevkih, je bila, da se m ora slovenski narod preoblikovati 
v nacijo, tj. doseči svojo državnost z izvirno suverenostjo, ki ne bo podrejena 
jugoslovanski. Obenem pa vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demokratično 
izražanje volje državljanov. Zahtevali so, da se ZK odvzame 'skrbništvo' nad 
slovenskim narodom in da se uvede politični pluralizem.
Ti procesi so vplivali tudi na delovanje družbenopolitičnih organizacij. 
Najbolj množična, SZDL, je (tudi prek obvladovanja medijev) opravljala 
funkcijo »družbene kritike« nezaželenih tez in pojavov. Proti njim se je borila 
s t. i. adm inistrativnim i ukrepi, to je zaplembami posam eznih številk časopisov, 
zamenjavami urednikov oziroma uredništev, preprečitvijo tiskanja knjig ali 
posam eznih člankov prek veta uredniških svetov ali s tem, da jim niso odobrili 
subvencij. H krati pa je SZDL tudi znotraj sebe širila prostor pluralizmu in leta 
1988 v pravnem smislu pod tem zunanjim pritiskom omogočila nastanek prvih 
političnih zvez (predhodnic strank), izhajajoč iz teorije o »nestrankarskem
44 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 1, dok. 8, str. 114-130; celotno razpravo s tribune je 
februarja 1985 objavilo DSP v knjigi Slovenski narod in slovenska kultura.
pluralizmu«, v katerem naj bi bila SZDL neke vrste 'dežnik' za razne nazorsko in 
politično sicer različne skupine, vendar take, ki v osnovi sprejemajo samoupravni 
socializem.
Zapleten in včasih protisloven boj m ed opozicijo in oblastjo v Sloveniji, 
ki je bil posledica specifičnih razmer, tudi majhnosti prostora, medsebojne 
prepletenosti, sorodstvenih vezi, je potekal znotraj jugoslovanskega okvira, ki 
je odločilno vplival na slovenske razmere. Razmere v Sloveniji so se namreč 
precej razlikovale od razm er drugod po Jugoslaviji, kjer je 'partijska država' 
delovala nespremenjeno. V Slovenji so se po 10. kongresu ZKS leta 1986, ko 
je vodenje prevzel Milan Kučan, začeli reform ni procesi z nepredvidljivim 
koncem. Notranja opozicija v stranici jim je nasprotovala, zlasti je nasprotovala 
popuščanju opoziciji. France Popit je Kučanu tri leta kasneje, konec februarja 
1989, pred dokončnim razhodom »starejših tovarišev« z reformisti, jasno 
povedal, da se oblast ne drži skupaj s »pridiganjem,« pač pa m ora imeti partija 
nadzor nad sodišči, sekretariatom za notranje zadeve in vojsko.4 5
Razmer v Sloveniji zvezni funkcionarji in funkcionarji po drugih republikah 
niso razumeli in so ocenjevali, da slovensko vodstvo ne želi obračunati z opozicijo 
in jo ščiti, še zlasti tisto, Ici je bila protijugoslovansko usmerjena, saj samo izraža 
njena stališča.
V oblastnih krogih so sprva prispevke obsodili in s posam eznim i avtorji 
in številko v celoti polemizirali, ni pa prišlo do ostrejših adm inistrativnih 
ukrepov (npr. prepovedi revije) in tudi ne do sodnih pregonov, kar je že bil izraz 
reform nih procesov znotraj ZKS. Ne glede na ostre ocene delovanja opozicije 
je demokratizacija v Sloveniji tedaj že dosegla raven, na kateri so vsaj načeloma 
nekatere »meščanske« pravice postajale del splošnega državljanskega standarda. 
Seveda pa ta relativno »mehak« odnos do opozicije v Sloveniji ni bil izraz 
institucionalnih sprememb, pač pa je bil odvisen predvsem od tolerančne stopnje, 
lei so jo premogli ljudje na vodilnih položajih, in od njihove pripravljenosti (tudi 
m ožnosti), da doseženo raven demokratizacije branijo pred pritiski iz centra. 
Razdvojene so bile tudi oblasti same, kar so nekateri novinarji opazili in potem 
načrtno potencirali razlike m ed posameznimi politiki. Specifičnost slovenskih 
razm erje dr. Vlado Miheljak ironično opisal takole: »V kliničnem smislu so bili 
zato kom unisti pravzaprav idealni oblastniki. S tem, ko so ignorirali manifestne 
potrebe oporečnikov, so jim nudili izjemno zadovoljstvo. Ignorirali so jih, a
45 ARS, AS 1589, t. e. 1055, Stenografske beležke s sestanka predsednika Predsedstva CK ZKS M ilana Kučana in 
starejših članov ZKS 28. 2. 1989 ob 11. uri v prostorih CK ZK Slovenije.
jim pustili neizm erno govoriti, pisati in podpisovati. Tako je bilo razmerje med 
enopartijsko, a dovolj neavtoritarno in nekonsekventno oblastjo in oporečniki 
naravnost idealno: kom unisti so vladali, oporečniki so govorili in podpisovali. 
Čisto na koncu, preden smo sneli slike gospoda, ki je živel najprej na veliki, 
kasneje pa (ne prav dolgo) na eni nogi, smo bili vsi vse. Vsi oblastniki in vsi 
oporečniki. M arksistični center ZKS je, denimo, vsaj na štirinajst dni, če že ne 
vsak teden, organiziral kakšno okroglo mizo ali problemsko konferenco, na 
katero smo bili vsi vabljeni, da smo udrihali čez partijo in čez enoumje. Partijci 
so vse skupaj ne samo stoično prenašali, am pak so v kritiki in samokritiki celo 
prednjačili. In povrhu so nas še nagradili s pol dnevnice, kavo s smetano in 
gostim sokom.«4 6
Vrh je m nožično gibanje, poim enovano »slovenska pomlad« doseglo ob 
sojenju četverici poleti 1988. Konec julija 1988 je pred vojaškim sodiščem v 
Ljubljani JLA uprizorila sodni proces proti četverici (Janez Janša, mladinski 
funkcionar in publicist tednika Mladine, David Tasič in Franci Zavrl, novinarja 
Mladine, in Ivan Borštner, zastavnik JLA). Aretacije civilnih obtožencev in prva 
zaslišanja so sicer konec maja in v začetku junija izvedli slovenski varnostni 
organi, nato pa so obtožene na podlagi tedanje zakonodaje predali preiskovalnim 
in sodnim organom JLA. Formalna obtožba je zadevala izdajo vojaške skrivnosti. 
Šlo je za zaupen dokum ent JLA iz januarja 1988, ki so ga našli v tajni preiskavi, 
v katerem je poveljnik 9. arm adne oblasti v Ljubljani zaradi razm er v Sloveniji 
in predvidevanja, da bo vojska izvedla aretacije svojih nasprotnikov v Sloveniji, 
poostril ukrepe bojne pripravljenosti svojih enot. Po aretaciji Janše 31. maja je bil 
na pobudo Igorja Bavčarja ustanovljen odbor za varstvo pravic Janeza Janše, Id se 
je, ko seje število aretiranih povečalo še za tri osebe, 3. junija 1988 preimenoval 
v O dbor za varstvo človekovih pravic. O dbor je postal najmočnejša organizacija 
civilne družbe v času »slovenske pomladi«. V odbor je pristopilo več sto tisoč 
individualnih članov in več kot tisoč različnih organizacij. Organiziral je razne 
oblike protestov, ki so višek dosegli z zborovanjem nekaj deset tisoč ljudi 21. junija 
1988 na Trgu osvoboditve v Ljubljani. V času sojenja so množice nepretrgom a 
protestirale pred vojaškim sodiščem na Roški ulici. Po sojenju je odbor s svojim 
prizadevanjem za varstvo človekovih pravic nadaljeval, znotraj njega pa se je 
začela kazati heterogenost stališč, še zlasti glede vprašanja, ali vztrajati zgolj pri 
varstvu človekovih pravic ali aktivneje poseči v politično delovanje. Vodstvo
46 Miheljak, Slovenci padajo v nebo, str. 15.
Na Roški cesti v Ljubljani, kjer je bilo vojaško sodišče, to je julija 
1988 sodilo Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in 
Franciju Zavrlu, so se njim v podporo in v protest, ker je sodni 
proces potekal v srbsko-hrvaškem jeziku, vsakodnevno zbirali ljudje 
in protestirali zaradi tega. Eno od osrednjih gesel protestnikov je 
bilo: »Slovenci, enotno za naše pravice«.
odbora se je nato ob nastajajočem političnem pluralizmu porazdelilo m ed razne 
stranke in odbor je nehal delovati, čeprav je formalno obstajal do aprila 1990.4 7
Jugoslovanske razmere so 27. februarja 1989 pripeljale nastajajočo opozicijo 
in oblast do skupnega nastopa na zborovanju v Cankarjevem domu, ki je bilo 
nam enjeno podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu. O d tu naprej je opazno 
soglasje pri iskanju skupnega nacionalnega programa, čem ur je bila nam enjena 
vrsta sestankov spomladi 1989. Razlike med opozicijo in oblastjo so bile, tako 
kar zadeva odnos do Jugoslavije kot tudi glede političnega sistema, vidne iz dveh 
dokumentov: Majniške deklaracije in Temeljne listine. Temeljna listina je bila 
manj radikalna od Majniške deklaracije, rešitev je iskala v okviru jugoslovanske
47 Več o tem Žerdin, Generali brez kape; Repe, Jutri je nov dan; isti, Slovenci v osemdesetih.
federacije in še vedno je zagovarjala samoupravljanje, čeprav v redefinirani 
obliki. Tekmovanje med privrženci ene in druge listine se je izrazilo skozi 
podpisovanje, ilustrativno za tedanje razmere pa je, da so m nogi podpisali kar 
obe. Opozicija je v naslednjih mesecih Temeljni listini očitala, da vnaprej pristaja 
na federalni okvir in zaradi tega ovira proces osamosvajanja. Zgodovinske 
preizkušnje Temeljna listina v primerjavi z bolj radikalno Majniško deklaracijo 
ni zdržala. Kljub kritičnim ocenam pa je upravičila svojo funkcijo. Vzpostavila 
je preglednost političnih opcij.
Kljub razhodu ob obeh listinah so se stališča opozicije in oblasti v pom em bnih 
točkah, ki so zadevale položaj Slovenije, začela približevati. To se je pokazalo 
že nekaj mesecev kasneje, pri sprejemu am andmajev na slovensko ustavo 
septembra 1989. Na delo skupščinske ustavne komisije je nam reč posredno 
ali neposredno precej vplival opozicijski Zbor za ustavo, ki je komisiji redno 
pošiljal svoja stališča, spodbujal pa tudi pritisk javnosti. Od leta 1987 dalje, ko 
so se začele razprave o spremembi jugoslovanske ustave - nekaj amandmajev 
nanjo, tudi centralistično usmerjenih, je bilo s soglasjem slovenskih oblasti in 
ob nasprotovanju neformalne opozicije sprejetih leta 1988 -, se je v Sloveniji 
oblikovala ustavna alternativa, ki je začela pripravljati predlog nove slovenske 
ustave.4 8 Slovenski ustavni amandmaji so v vseh organih zveznega vodstva in 
tudi v vodstvu ZKJ naleteli na izjemno ostro nasprotovanje, njihov sprejem so 
hoteli na vsak način preprečiti, znova so se pojavile grožnje z uvedbo izrednega 
stanja, ki jih je Slovenija doživljala od leta 1987 dalje, najbolj intenzivno leta
1988. Kritizirani ali popolnom a zavračani so bili zlasti tisti amandmaji, ki 
govorijo o pravici do samoodločbe, odcepitve in združitve, in amandmaji o 
ekonomski suverenosti in pristojnosti federacije na ozemlju Slovenije. Slovenski 
vsebinski argum enti in sklicevanje na to, da je Srbija že konec marca 1989 
spremenila jugoslovanski ustavni red in takrat zahtevala, da se druge republike 
ne vmešavajo v njene »notranje« zadeve, niso zalegli. Proti am andm ajem so se 
izrekli vsi federalni organi, napovedani pa so bili vlaki protestnikov iz drugih 
delov Jugoslavije, ki naj bi prišli v Slovenijo. Na drugi strani so vse slovenske 
družbenopolitične organizacije in vsi vidnejši politiki am andm aje javno podprli. 
27. septembra 1989 so bili amandmaji v slovenski skupščini kljub vsem pritiskom 
sprejeti, na slovesno razglasitev pa je neposredno iz ZDA, kjer je bil na obisku, 
prišel tudi predsednik Predsedstva SFRJ Janez Drnovšek. Ker vojska ni imela
48 O ustavnih sprem em bah; Hribar, Slovenska državnost; isti, Slovenci kot nacija; Bučar, Prehod čez rdeče morje; 
Jambrek, Ustavna demokracija.
dovolj poguma, da bi ob sprejetju ustavnih amandmajev v Sloveniji izvedla 
izredne razmere, kot je sprva načrtovala, sta v akcijo stopila Slobodan Miloševič 
in srbski vrh.
Ilustrirajmo kompleksne razmere, v katerih se je po sprejetju amandmajev 
znašla slovenska politika, z razpravo na eni od sej republiškega vodstva. Po 
sprejetju septembrskih ustavnih amandmajev je na temelju poročil in analiz 
SDV oblast analizirala razmere v Jugoslaviji in njihove posledice za Slovenijo. 
Ob napovedih »mitinga resnice« v Ljubljani, s katerimi naj bi zrušili slovensko 
vodstvo, so poročila SDV dokaj natančno kazala največje krizne točke v Jugoslaviji 
in nakazovala možen (krvav) razvoj dogodkov, do katerega je leto in pol kasneje 
tudi prišlo. Oblast je zato ocenjevala, da za prehod v večstrankarski pluralizem 
in izvedbo volitev potrebuje zelo odgovorno opozicijo, saj sicer lahko pride do 
neobvladljivega dogajanja. »Smo pred tem, da bo Slovenec še vedno živel po 
m eri komunistov, ker ne bom o mogli dobiti oz. ne bom o dobili adekvatnega 
partnerja za resen dialog. Ali, če pogledamo drugo skrajnost, pom eni to, da 
preidemo z mere komunistov na mere nekoga drugega, ki pa ta čas ni, vsaj 
kolikor je meni znano, ponudil nikakršnega programa, ki bi bil vreden resnega 
dialoga. Lahko bom o jutri imeli na cesti množice, ki ne bodo imele nikogar, na 
katerega bi se lahko obrnile in vodile dialog o svojih problemih. Takih situacij 
se v organih za notranje zadeve najbolj bojimo, najhuje je takrat, ko imaš pred 
sabo množico nezadovoljnih ljudi, pa se nimaš s kom pogovarjati.«4 9 Tomaž Ertl 
je tudi ocenjeval, da Slovenija v Jugoslaviji nim a zaveznikov, da t. i. zahodna 
delitev, to je teza o bizantinskem jugovzhodnem delu Jugoslavije in o naprednem 
zahodnem , ne drži. Hrvati se bodo v konkretnih prim erih obnašali tako, kot 
so se ob sprejemanju ustavnih amandmajev in ob drugih agresivnih posegih v 
Slovenijo. Na Hrvaškem je bila utišana t. i. hrvaška pomlad, ideja pa je še vedno 
m očno prisotna, na pohodu je klerikalni nacionalizem v najslabšem pom enu te 
besede, vse več je petja ustaških pesmi, ker za Hrvate to pom eni simbol neodvisne 
države Hrvaške. Hrvaško politično vodstvo je obremenjeno s procesi proti 
drugače mislečim, nezadovoljni so, ker se slovenski mediji (Mladina) ukvarjajo 
s hrvaško pomladjo in njenimi predstavniki in s hrvaško emigracijo. Hrvaška 
alternativa trdi, da je bil Hrvaški »izrezan trebuh« z Bosno in Hercegovino. 
BiH je izredno nevarna tem pirana bomba. Tam se spori med Hrvati in Srbi in 
M uslimani obnavljajo. Situacija bo bistveno drugačna kot na Kosovu, kjer se
49 ARS, AS 1944, šk. 57, M agnetogram 71. seje P SRS, 6. 10. 1989, str. 11, Razprava Tomaža Ertla.
Albanci spopadajo z njim neprijazno državo. V Bosni bo država vedno tepena, 
ker se nikoli ne bo prav postavila. Odposlanci BiH se v zveznih organih pojavljajo 
kot neenotna skupina. Bosna je značilna še po nečem. Pred leti je imelo veliko 
podporo namigovanje nekaterih arabskih držav, da bi se morali Muslimani v 
Bosni prizadevati za samostojno avtonomijo, ki bi jo nato razširili v republiko, malo 
na račun Črne gore in Kosova, ker bi bila to po oceni ekscentričnih voditeljev, kot 
sta Homeini in Gadafi, odskočna deska za prodor islamizma v Evropo. Zahodna 
Evropa ni pripravljena priznati kakršnega koli razbijanja Jugoslavije, to pa je tudi 
posledica strahu pred prodorom islama. Morda to ni najbolj pomemben, gotovo 
pa je eden od argumentov, da Jugoslavija ostane, kakršna je, da jutri ne bo tu pet 
držav in bi se morali ukvarjati z vsako posebej.
Protibirokratske revolucije v Vojvodini niso izvedli Lale, am pak koloni. Tudi 
mi imamo svoje kolone. Ne verjamem, da bi sedaj (po sprejemu amandmajev) 
lahko našel kdor koli kaj, zaradi česar bi oklical izredne razm ere v Sloveniji.
V Smernicah (za izvedbo izrednih razmer) so naštete točke, po katerih moraš 
dobiti argumente za to. Živelj iz drugih republik pri nas je v večini prestrašen in 
neopredeljen. Vendar, če jutri tisti, ki so prepričani, daje to njihova državljanska 
dolžnost, skušajo v Sloveniji z nekim i agresivnimi posegi pokazati, da se ne 
strinjajo s slovensko ustavo, slovensko politiko itd., pa jih ne bi težko dobili na 
svojo stran. Priključili bi seji iz strahu, da jih bomo jutri pošiljali iz Slovenije kot 
tehnološki višek, hkrati se bojijo, da bo šovinizem - ki je vsak dan hujši - vse več 
je napadov na njih, tudi tiste, ki povsem m irno in pošteno delajo v naši republiki
- povzročil, da jih bomo počasi začeli izganjati. Ni nam treba več kot 2000, 3000 
ljudi, ki organizirajo pohod. Ena od točk Smernic (verjetno sm ernice vojaškega 
vrha za uvedbo izrednih razmer) pravi, da je uvedba razm er m ožna »v prim eru 
rušilnega kršenja javnega reda in miru«. Povod je lahko torej tudi to.
Slovenska opozicija je vtem trenutku hudo prizadeta. Trdno so prepričani, da 
so ustavni amandmaji njihovo delo, slavo pa žanje nekdo drug. Vsi so prepričani, 
da sta ZK in tudi slovensko vodstvo ob sprejetju amandmajev pridobilo kar 
veliko točk. Realno je pričakovati samo eno možnost: čim prej slovensko vodstvo 
kar najbolj kompromitirati. To se že kaže v trditvah, da ustava nič ne pom eni in 
da ZK še zdaleč ne misli tega, kar govori. Ertl je še opozoril, da zvezni organi 
delovanje slovenske SDV in njegovo delovanje štejejo za nezakonito, češ da 
ni več del enotne varnostne službe, ker ne upošteva zveznih pravil, na kar ga 
opozarja zvezni sekretar, ker sam upošteva republiška stališča in se pokorava 
slovenski skupščini, kar je po zakonu dolžan. O tem, tudi o pravilih SDV, bo sedaj
presojalo Zvezno ustavno sodišče. Sam se je znašel v zelo težkemu položaju, ker 
dvema gospodarjema pač ni mogoče služiti. Tudi slovenska SDV je v zelo težkem 
položaju, v desetih letih se je postopoma osamosvojila in je tudi »v špici sodobne 
tehnologije«, ukrepi so bistveno drugačni kot v drugih delih Jugoslavije, tudi 
poročila so že leta javna. »Toda kolektiv se bo razšel, ker nenehno živi pod 
grožnjo, da se bo tudi takrat, ko dela iz najglobljega prepričanja, da dela dobro 
za Slovenijo, znašel na zatožni klopi.«5 0
Predsednik izvršnega sveta Dušan Šinigoj je ocenjeval, da se je slovensko 
vodstvo znašlo v položaju, ko m u bodo očitali, da se zavzema za kapitalizem, oni 
pa za socializem in samoupravljanje. Hkrati pa je bilo že povedano, »da JLA ne 
bo dovolila, da bi Zveza komunistov sestopila z oblasti«.5 1
Kučanova ocena, najbrž v luči začetih razprav na t. i. Smoletovi okrogli 
mizi, je bila, da ga m orebitno kom prom itiranje s strani alternative ne skrbi, bi 
pa morali imeti pobudo pri volilnem zakonu in zakonu o političnem delovanju. 
Ljudem je treba povedati, da bodo volitve izraz njihove volje in da nobena 
politična m ahinacija z razporejanjem sil ne more dobiti volitev pred dejanskimi 
volitvami; mišljena je vnaprejšnja delitev oblasti po poljskem vzoru. Gre za željo, 
da bi nekdo volitve dobil pred volitvami, ker ni prepričan, da bi se na njih potrdila 
pričakovanja. »Če se ne bo zgodil kakšen revolucionarni pretres oziroma pretres 
v družbi, ki bi na ljudi spet vplival tako iracionalno kot zadnje čase vplivajo 
stvari, potem mislim, da ni kake velike nevarnosti, da ob našem pam etnem 
nastopanju vendar le ta socialistična perspektiva ne bi dobila večinske podpore 
Slovencev, s temi ljudmi je enostavno preveč tvegano, to ljudje vidijo.«5 2 Glede 
SDV je menil, da bo zvezno ustavno sodišče pred dilemo, saj gre pri odločitvi 
v bistvu za vprašanje tajnih uradnih listov (ti so bili v Sloveniji namreč tedaj 
že ukinjeni). Ocenil je, da je delovanje slovenske SDV treba ohraniti, saj so tu 
že tudi druge službe: beograjska, torej srbska SDV - ne zvezna - »natančno 
ve, kaj se v Sloveniji dogaja, za vsakega izmed nas, kaj počne, s kom kontaktira 
itd., da ne rečem še kaj drugega«. Poleg vojaške službe, ki ima svojo logiko in 
svoja pooblastila, pa so »tu še druge službe v funkciji popolnom a drugih ciljev, 
ne več v cilju čuvanja integritete Jugoslavije in ustavnega reda, ampak v cilju 
kom prom itiranja slovenske politike. Za to jim gre in pri tem se bodo lahko ujeli 
tudi s temi silami pri nas doma.«5 3
50 Prav tam, str. 14.
51 Prav tam, str. 31, Razprava Dušana Šinigoja.
52 Prav tam, str. 36, Razprava Milana Kučana.
53 Prav tam, str. 37.
Pri preprečitvi »mitinga resnice« je bila z odobritvijo političnega vrha v 
obrambo Slovenije nato prvič neposredno angažirana milica. Slovenije se je 
Miloševičev propagandni stroj lotil s preizkušeno tezo, da slovensko vodstvo 
ne obvladuje razmer in da ga je zato treba zamenjati oziroma zrušiti. Glavni 
organizator protibirokratske revolucije Miroslav Šolevič je že po zborovanju 
v Cankarjevem dom u februarja 1989 obljubil, da bo 25. marca 1989 v Ljubljani 
organiziral protestni miting. Prvo organizacijo mitinga v Ljubljani so sicer 
načrtovali že celo pred tem, v mitingaškem valu poleti in jeseni 1988, vendar bi 
organizacija terjala več priprav, takratni najpomembnejši cilj organizatorjev pa 
je bil, da disciplinirajo »srbska« ozemlja. Zato so ponovno poskusili 1. decembra
1989, vendar so se slovenska oblast (še posebej republiški sekretar za notranje 
zadeve Ertl, ld je bil operativno najbolj odgovoren), SDV in slovenska milica z 
odlično organizirano akcijo, poimenovano Sever, temu odločno uprli, tudi za 
ceno morebitnega spopada in prelivanja la vi, čeprav so se temu - kolikor je bilo v 
njihovi moči - hoteli izogniti. S tem so preprečili poskus, da bi slovensko vodstvo 
zamenjale nahujskane množice iz drugih republik, dokazali, da v Sloveniji veljata 
red iz zakon in da demokratizacija poteka organizirano, dogovorno, s postopnim 
spreminjanjem zakonodaje in njenim spoštovanjem ter s spoštovanjem legalnih 
institucij. Hkrati pa je akcija Sever tedaj prvič pokazala, da je Slovenija sposobna 
tudi s silo - s svojo milico - zavarovati svojo tedaj še republiško suverenost in 
doseženo stopnjo demokracije. Tega sporočila ne jugoslovanske in ne srbske 
oblasti in prav tako ne vrh JLA niso bili sposobni dojeti.5 4
Pozno jeseni 1989 se je politični prostor izoblikoval. Že prej, 12. maja
1988 je bila v Ljubljani ustanovljena Slovenska kmečka zveza (SKZ), ki je izšla 
iz Zadružne zveze Slovenije in se je razglašala za stanovsko organizacijo. 11. 
januarja 1989 je bila ustanovljena tudi Slovenska dem okratična zveza (SDZ), ki 
je združevala predvsem kulturne delavce. 16. februarja 1989 je bila ustanovljena 
Socialdemokratska zveza Slovenije. Okrepilo se je tudi krščansko socialno 
gibanje okrog Revije 2000, iz katerega se je del izločil in 10. marca ustanovil 
stranko Slovenski krščanski demokrati, 11. junija so nastali Zeleni Slovenije 
in kasneje še druge manjše politične zveze oziroma stranke. Prve zveze so bile 
zaradi ustavnih določil najprej v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva, 
s sprejetjem nove volilne zakonodaje decembra 1989 pa so dobile m ožnost tudi 
samostojne registracije. Tudi nekdanje družbenopolitične organizacije so se
54 Bukovnik, Sever; Ob 10. obletnici akcije Sever.
preoblikovale v stranke, ZKS, ki je potem na volitvah kot posam ična stranka še 
vedno dobila največ glasov, je postala Stranka dem okratične prenove (kasneje 
socialdemokratska stranka), ZSMS liberalna stranka, SZDL pa socialistična.5 5
Jeseni 1989, po razhodu ob pisanju skupne listine z nacionalnim program om, 
se je dialog m ed oblastmi in tedaj že izoblikovano opozicijo nadaljeval za 
okroglo mizo v okviru SZDL, t. i. Smoletovo okroglo mizo (po Jožetu Smoletu, 
predsedniku Republiške konference SZDL). Okrogla miza je bila ustanovljena 
na sestanku 22. in 23. septem bra (takrat je bil sprejet tudi začasni poslovnik), 
dan pred tem je njeno ustanovitev potrdilo predsedstvo RK SZDL, vendar na 
koncu ni uspela.5 6 Opozicija - njena stališča je največkrat predstavil Pučnik - je 
bila prepričana, dajo hoče oblast z Okroglo mizo izigravati, zato sta del opozicije 
(DSP, Klub 89, Odbor za varstvo človekovih pravic, Sekcija za kulturo miru, 
Slovenska dem okratična zveza, Slovenska kmečka zveza in Zveza slovenske 
kmečke mladine, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska 
zveza Slovenije, Zeleni Slovenije) in tudi »vladajoča« ZSMS svoje poglede na 
volitve strnila v izjavi Kakšne volitve hočemo,5 7 dvom o dobronam ernosti oblasti 
pa so izrazili v besedilu Zakaj na taki okrogli mizi ne želimo več sodelovati.
Odziv na propadlo okroglo mizo je bila ustanovitev koalicije Demos. Ta je 
bila ustanovljena 27. novem bra 1989, naprej po sistemu »tri plus ena« (SDZ, SDSS 
KDS), m edtem ko je Kmečka zveza podpirala skupni program, na volitvah pa je 
nameravala nastopiti s samostojno listo. 8 januarja 1990 so se Demosu pridružili 
še Zeleni Slovenije, pa tudi Kmečka zveza, ta je sicer nihala m ed Dem osom in 
ZSMS, se je na koncu vključila kot polnopravna članica. Še pred volitvami sta 
v Demos vstopili tudi dve manjši stranki, Slovenska obrtniška stranka (kasneje 
Liberalna stranka) in Sivi panterji (upokojenska stranka). Koalicijo je vodilo 
predsedstvo, ld sta ga sestavljala po dva člana vsake stranke, predsednik pa je 
postal dr. Jože Pučnik. Osnovni točki Demosovega volilnega program a sta bili 
suverena Slovenija in parlam entarna demokracija, precejšen del volilne strategije 
pa je temeljil na protikom unizm u.
Po sprejetju zakona o političnem združevanju 27. decembra 1989 so se 
zveze spremenile v stranke, enako tudi tri družbenopolitične organizacije 
(ZSMS, ZKS, SZDL). Slovenski komunisti so 20. januarja 1990 zapustili 14. 
(izredni) kongres ZKJ, ker so bili vsi njihovi predlogi za demokratizacijo
55 Več o program ih zvez in nato strank v: Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2, dok. 29-48, str.
131-208; program Demos v: Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 1, dok. 45, str. 216-218.
56 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 1, dok. 41, str. 203-204.
57 Prav tam, dok. 40, str. 200-203.
Jugoslavije in Zveze komunistov zavrnjeni. ZKJ je nato razpadla, ZKS pa je 
sprejela socialdemokratski program in začela tekmovati z drugim i strankami 
za naklonjenost volivcev. Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem 
je bil izpeljan na talco kulturen in korekten način, da tudi z današnje časovne 
oddaljenosti zasluži pozitivno zgodovinsko oceno. V form alnem smislu so bile, 
kar zadeva volitve, prvo pomembno, danes pogosto prezrto dejanje konec marca
1989 splošne volitve z več kandidati za člana Predsedstva SFRJ. Sicer še vedno 
v organizaciji SZDL so potekale demokratično in na njih je na koncu v tekm i z 
M arkom Bulcem, uradnim kandidatom oblasti, nepričakovano zmagal dotlej v 
javnosti neznani dr. Janez Drnovšek.
Po dogovornem prehodu v večstrankarstvo so bile 8. aprila 1990 v Sloveniji 
prve povojne dem okratične in večstrankarske volitve. H krati s parlam entarnim i 
so potekale tudi predsedniške volitve. Ker je deloma ostal še stari pravni sistem, 
so volitve potekale za tri zbore: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor 
združenega dela, obstajalo pa je še vedno tudi predsedstvo republike. Za mesto 
predsednika so se potegovali štirje kandidati, za štiri m esta v predsedstvu pa 
dvanajst kandidatov. Na koncu je v drugem krogu zmagal Milan Kučan kot 
predsedniški kandidat, člani predsedstva pa so postali Ciril Zlobec, dr. Matjaž 
Kmecl, dr. Dušan Plut in Ivan Oman. Na parlam entarnih volitvah je s približno 
55 odstotki zmagal Demos, Ici je dobil večino v družbenopolitičnem zboru (47 
sedežev od 80) in zboru občin (50 glasov od 80), m edtem ko so v zboru združenega 
dela imele večino prejšnja ZK, m ladinska organizacija (preimenovana v ZSMS
- liberalna stranka) in socialisti, lei so izšli iz socialistične zveze (Demos je dobil 
približno 30 glasov, strankarske razporeditve nam reč ni bilo mogoče natančno 
določiti). Predsednik novega parlam enta je postal dr. France Bučar, vlado pa je 
sestavil Lojze Peterle, ker so krščanski demokrati znotraj Demosa dobili največ 
glasov. Proces pluralizacije slovenske družbe se je končal s konstituiranjem 
večstrankarske skupščine. 8. julija 1990 je bila pred m nožičnim grobiščem 
dom obrancev v Kočevskem rogu tudi m nožična spravna slovesnost, postavili 
pa so spom enik žrtvam povojnih pobojev. S slovesnostjo, na kateri sta govorila 
predsednik predsedstva Milan Kučan in ljubljanski m etropolit dr. Alojzij Šuštar, 
so skušali na simbolni ravni preseči ideološki konflikt m ed Slovenci.
Politično razm erje sil m ed novimi strankami in starim i političnim i silami je 
bilo razdeljeno skoraj na polovico, pa tudi sicer je bilo obdobje spomladi 1990 
izjemno težko. Slovensko gospodarstvo je preživljalo agonijo, dušili so ga zvezni 
ukrepi, izgubljalo je jugoslovanski trg, Srbija ga je načrtno blokirala. Med novo
Izvršni svet skupščine RS - 'slovenska vlada', na dan imenovanja 16. 
maja 1990 pred vhodom v skupščino
oblastjo in opozicijo je vladalo veliko nezaupanje. Vrh JLA je še pred volitvami 
iskal legalno pot za uvedbo izrednih razmer v Sloveniji in s tem za preprečitev 
volitev. Pričakoval je podporo SZ in zadržano ravnanje (toleriranje) ZDA, Nata 
in evropskih držav, ki so bile naklonjene ohranitvi Jugoslavije. Domneval je, da 
bi zahodni politiki, če bi bila stvar izpeljana hitro in učinkovito, stvar verjetno 
sprejeli. Poleg stalno napetih razm er na Kosovu je največjo nevarnost za obstoj 
Jugoslavije videl v nastanku nacionalnih strank, o katerih je menil, da so 
protijugoslovanske in protikom unistične ter da jim je cilj razbitje Jugoslavije. 
Štab vrhovnega poveljstva je zato od predsedstva zahteval, naj zagotovi delovanje 
federacije in naj prepreči večstrankarske volitve, češ da bi zmaga nacionalnih 
strank pripeljala do razbitja Jugoslavije. Ker predsedstvo v zvezi s tem ni sprejelo 
kakih posebnih sklepov, je vojska pred volitvami izvajala zastraševalne manevre 
v Sloveniji in na Hrvaškem, poleg tega je general Veljko Kadijevič obiskal obe 
republiki, kar je bilo razumljeno kot pritisk in zastraševanje. V Sloveniji je JLA 
skušala tudi neposredno vplivati na volitve. Proti Jožetu Pučniku, predsedniku 
Demosa in kandidatu za predsednika slovenskega predsedstva, so vojaški organi 
v M ariboru vložili obtožnico zaradi plakata z naslovom Demos za slovensko 
vojsko, ki ga je podpisal Pučnik. S plakatom naj bi »grobo žalil JLA s trditvami, 
da vojska ni sposobna braniti države pred zunanjim sovražnikom, da ubija naše 
otroke, zastruplja naše gospodarstvo in ogroža našo svobodo«, kot so zapisali.
Poteza vojske je bila kontraproduktivna, mariborski javni tožilec Karel Rajniš je 
ovadbo zavrgel, Demosova priljubljenost pa se je še povečala.5 8
Aprila 1990, ko je postalo jasno, da večstrankarskih volitev ne bo mogoče 
preprečiti, je vrh JLA začel pripravljati konkretne ukrepe. Tokrat je nameraval do 
konca odvzeti pristojnosti glede TO, ker daje Demos trdno opredeljen za slovensko 
vojsko, v Sloveniji pa da že pripravljajo program lastne oborožitve. Vrhu JLA je šlo 
na roke, da je 15. maja vodenje Predsedstva SFRJ prevzel Borisav Jovič. Ta je v 
trdem uvodnem govoru dejal, da lahko, kdor hoče, odide iz Jugoslavije po mirni 
poti, vendar je treba prej sprejeti zakon o odcepitvi. S Kadijevičem sta hotela čim 
prej tudi uresničiti dogovorjeni načrt o razorožitvi TO. Že naslednji dan, 16. maja, 
je predsedstvo pod točko »položaj v državi« obravnavalo gradivo Sveta za varstvo 
ustavne ureditve, med katerim je bila znova informacija o napadih na JLA, Ici je 
bila usmerjena izrazito protislovensko. Informaciji je nasprotoval edino Drnovšek. 
Na sldepe predsedstva z dne 15. maja se je ostro odzvala Slovenija (predsedstvo, 
skupščina s posebno izjavo, pa tudi Demos). Vojaški vrh se na proteste ni oziral. 
S sklepi predsedstva je dobil formalno možnost za svoje akcije in je 17. maja začel 
izvajati ukaz, ki ga je izdal načelnik generalštaba, da se v Sloveniji in Hrvaški vzame 
orožje iz skladišč TO in se ga prenese v vojaška. Jovič je ocenjeval, da bo s tem 
preprečeno, da orožje zlorabijo v možnih spopadih ali za nasilno odcepitev. Ukaz, 
ki ga je izdal general Blagoje Adžič, je temeljil na oceni, da so inšpekcijski pregledi 
pokazali, da je orožje slabo zavarovano in ga je zato treba premestiti v sldadišča JLA. 
Orožje TO je bilo zaradi praktičnih razlogov deloma že sicer hranjeno v sldadiščih 
JLA in nad tem je vojska že imela nadzor, prav tako nad težjim orožjem, strelivom 
zanj in minsko-eksplozivnimi sredstvi. V Sloveniji je bilo tako v štirinajstih od 
dvainšestdesetih občin. JLA je nadzorovala več kot 70 odstotkov formacijske ter 
dodatne oborožitve in opreme slovenske TO. Zato je bilo zelo pomembno zadržati 
vsaj preostanek, tako zaradi vojašldh razlogov kot zaradi vprašanja pristojnosti 
nad TO. Na Hrvaškem je JLA s premeščanjem začela že aprila, vendar skrivaj. 
Akcija je uspela, ker so bili v hrvaški TO večinoma srbski oficirji. V Sloveniji je 
bila akcija časovno dobro preračunana, saj je tisti dan skupščina ravno volila novo 
vlado, vendar so se stvari ldjub temu zapletle. Slovensko predsedstvo se je, potem 
ko si je ustvarilo pregled nad dogajanjem, ostro odzvalo. Kučan je 18. maja ldical 
Joviča, zahteval pojasnila in povedal, da se ljudje upirajo odvzemu orožja in da 
lahko pride do žrtev. Dogovorila sta se za sestanek v ponedeljek, 21. maja. Vendar
58 Več o tem Repe, Jutri je nov dan.
slovensko predsedstvo ni čakalo do ponedeljka, predajo iz sldadišč je ustavilo 
naslednji dan, 19. maja, z zaupno brzojavko, ki jo je poslalo v občinske štabe TO. 
Pri tem je bilo v dilemi, ali to sme storiti, saj lahko v težek položaj postavi ljudi, 
ld so neposredno odgovorni, ni pa bilo jasno, kakšne bodo posledice njihovega 
ravnanja. Iz večine sldadišč je vojska orožje odpeljala, v dvanajstih občinah pa ji 
to ni uspelo, ker so se ukazu uprli občinsld poveljnild TO. Predsedstvu so sicer 
kasneje očitali zapoznelo reakcijo, kritike so letele tudi na SDV, da na akcijo armade 
ni pravočasno opozorila, vendar je tudi Janša kot najostrejši kritik kasneje zapisal, 
da se je predsedstvo z ukazom o ustavitvi (s katerim je legaliziralo ravnanje tistih 
poveljnikov, ld so se odvzemu uprli) uveljavilo kot dejansld poveljnik slovenskih 
oboroženih sil.5 9 Zaradi tedanjih razmer v federaciji je bilo zlasti pomembno, da 
je slovensko vodstvo podvomilo o zakonitosti ukaza in armadni vrh prisililo, da 
svoje ukrepe opravičuje pred zveznim predsedstvom in pred javnostjo.
Izkušnja z odvzemom orožja je imela za posledico, da so slovenske oblasti 
začele iskati formulo za »vmesni čas«, torej za obdobje, ko je še obstajala 
stara struktura TO in ni bilo pravne podlage za ustanovitev »čiste« slovenske 
oborožene formacije, kakršno naj bi dobila Slovenija v morebitni konfederalni 
ureditvi Jugoslavije. Rešitev je našla v N arodni zaščiti, posebnosti slovenskega 
obrambnega sistema, ld pa tedaj ni imela večje teže. NZ je bila sestavljena 
predvsem iz starejših kadrov, njena precej nedorečena naloga v vojnem času 
naj bi bila varovanje posameznih objektov ter skrb za red in m ir v zaledju 
bojišč. Imela pa je m očno tradicijo. Med drugo svetovno vojno so bile enote 
NZ m estna gverila in prvo leto vojne celo pomembnejše od partizanskih enot. 
Njeni pripadniki so tedaj sicer živeli doma in hodili v službo, imeli pa so skrita 
sldadišča orožja, streliva ter eksplozivnih sredstev in so izvajali sabotaže. Na tej 
tradiciji seje po vzpostavitvi TO leta 1969 NZ tudi obnovila. Manevrska struktura 
Narodne zaščite, v kateri sta sodelovali tako TO kot milica, je tako nastala 
kot posebna, tajna, vendar zakonita organizacija. Septembra 1990 je že imela 
približno 30.000 pripadnikov in je postala osnovna os slovenskih oboroženih sil. 
Slovenija se je začela tudi skrivaj oboroževati, slovenska skupščina pa sprejemati 
novo obram bno zakonodajo. Iz obrambnega koncepta Socialistične republike 
Slovenije je tako na istih temeljih, na milici in na TO, zrasel nov obram bni 
koncept samostojne države, za katero so se državljani nekaj mesecev kasneje, 
decembra 1990, odločili na plebiscitu.
59 Janša, Premiki.

Jugoslovanska wojsica 
in slovenska milica 
¥ vrtincu politike © [ 0 
koncu osemdesetih let’
Osemdeseta leta 20. stoletja so bila v drugi Jugoslaviji - v državi, v kateri smo 
živeli Slovenci od leta 1945 do njenega konca oziroma do osamosvojitve leta 1991
- krizna. Križaje bila splošna, vseobsežna, in je državo dokončno pokopala. Kazala 
se je na vseh področjih družbenega življenja, od gospodarstva prek političnih 
razmer, ld so se izražale v nedelovanju ali nedoslednem delovanju državnega 
organizma, do pojavov nacionalnih trenj, najprej na Kosovu, kjer je že marca 
1981 prišlo do krepitve zahtev tamkajšnjega večinskega prebivalstva - Albancev, 
kot jih je opredeljevala ustava - po njegovi večji vlogi v pokrajini in drugačnemu 
položaju pokrajine v razmerju do republike Srbije. Krizne razmere so se stopnjevale 
z zaostrovanjem gospodarskih razmer, z nedelovanjem t. i. dogovorne ekonomije 
in z večanjem dolga države do tujih upnikov ter so v drugi polovici osemdesetih 
let postale takšne, da ni bilo več povsem jasno, kdo pije in kdo plača, natančneje 
kdo bo plačal. Iz laize je jugoslovanska država prešla v kaos. Ta je bil sicer nekako 
nadzorovan, vendar je bilo anarhične razmere čutiti na vseh področjih političnega 
življenja. Erozijo je doživljala tudi Zveza komunistov, Id je bila ustavno opredeljena 
kot »glavni pobudnik in nosilec politične dejavnosti za varstvo in za nadaljnji razvoj 
socialistične revolucije in socialističnih samoupravnih družbenih odnosov« (Ustava 
SFRJ, 1974, točka Vlil/odst. 2) in je obvladovala celotno družbo in državo. Kot enega 
»temeljnih stebrov« jugoslovanske države jo je ogrožal pojav nacionalizma, ld se je 
začel širiti iz Srbije, potem ko je tam vodenje komunistov prevzel Slobodan Miloševič 
in začel uresničevati Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti glede 
srbskega nacionalnega vprašanja s poudarkom na oblikovanju Velike Srbije. Sprva je 
to prikazoval kot reformo jugoslovanske države, s poudarkom na njeni centralizaciji 
in prevladi Srbije kot številčno največje jugoslovanske republike, nato pa je odkril 
svoj pravi cilj - iz Jugoslavije napraviti »Srboslavijo«.
Krizne razmere, ki so bile posledica številnih gospodarsldh in političnih 
dejavnikov iz preteklosti, je zaostrilo »dogajanje naroda« v Srbiji, kot so poetično 
imenovali t. i. mitinge, zborovanja, na katerih so tamkajšnje oblasti podžigale 
nacionalne strasti z zahtevami po reformi države po srbskem modelu. Krizne 
razmere, ki jih je zvezna politika skušala sicer obvladovati, so vse bolj prehajale 
v anarhijo. M nožična zborovanja na nacionalistični podlagi kot sredstvo srbske 
politike so skušali prenesti tudi v druge dele jugoslovanske države. Ko so jih skušali 
organizirati tudi v Sloveniji, pa sta se temu postavili po robu slovenska politika 
in milica. Vsesplošne krize sicer slovenska politika niti slovenska milica nista 
mogli preprečiti, je pa bila v Sloveniji preprečena anarhija, ld so jo želeli iz Srbije 
povzročiti v Sloveniji.
VAROVANJE, ZAŠČITA, OBRAMBA
V kriznih razm erah v zadnjem obdobju druge jugoslovanske države sta imeli 
posebno vlogo talco vojska kot milica, lei sta morali po ustavi in v skladu z zakoni 
varovati državo in družbo. Bili sta organizirani in uniform irani del sistema 
splošne ljudske obram be in družbene samozaščite. Vsaka je imela glede tega 
svoje naloge in predpisane načine delovanja.
Vojska in milica sta ščitili državo in državljane ter sta predstavljali 
nadzorstveni, pa tudi represivni aparat. Zagotavljali sta ozemeljsko nedotakljivost 
in celovitost države, red in mir, varovali pa sta tudi politični sistem. V obdobju od 
konca druge svetovne vojne do razpada jugoslovanske države sta stalno doživljali 
spremembe, ki so bile bolj ali manj odvisne od političnih razm er tako v tujini kot 
tudi doma. Notranjepolitična dogajanja so vplivala zlasti na milico, spremembe 
v vojski pa so bile povezane tako z notranje- kot tudi zunanjepolitičnim i in 
vojaškimi dejavniki. Predvsem jugoslovanska vojska je želela postati odločilen 
politični dejavnik pri reševanju krize in države, saj se je štela za enega od 
temeljnih kam nov druge jugoslovanske države in za njenega prvega varuha. V 
času zaostrovanja krize v drugi polovici osemdesetih let sta tako »obrambna 
ministra« admiral Branko Mamula in general Veljko Kadijevič vse bolj posegala 
na politično področje. Ker je vojaški vrh želel delovati kot odločujoč politični 
dejavnik, je, sklicujoč se na spremenjene zunanjepolitične razmere, leta 1988 
izvedel reorganizacijo jugoslovanske vojske.
V času zaostrovanja krize v jugoslovanski državi in polarizacije ne le na 
nacionalni podlagi, am pak tudi zaradi različnega razumevanja nujnih reform 
družbe in države, ld naj bi omogočile, da bi le-ta preživela, sta se vojska in milica 
v Sloveniji začeli kazati kot organizaciji, ki imata sicer isto vlogo, vendar različne 
poglede, predvsem pa različne cilje. Vojska se je tako zavzemala za centralizacijo 
države na upravnem in političnem področju in za ohranitev političnega monopola 
ZK in je bila sredstvo zveznih oblasti. S takšnim i pogledi se je začela zbliževati 
s srbskimi. Na drugi strani pa je bila slovenska milica usm erjena v slovensko 
stvarnost in v politično dogajanje, ld je takrat potekalo v Sloveniji. Slovenska 
milica je bila slovenska organizirana oborožena sila, ki je sicer delovala po ustavi, 
a tudi in predvsem po slovenski zakonodaji.
Milica pa v nasprotju z vojsko ni imela posebnih političnih ciljev in je 
opravljala svoje naloge, kot jih ji je predpisovala zakonodaja. Medtem ko 
je vojska težila k centralizaciji in k lastni večji vlogi v političnem življenju, je
slovenska milica zagovarjala decentralizacijo oziroma »federalizacijo« in še večjo 
profesionalizacijo. Tako se je »osamosvojila« in to je pokazala v praksi, ko se je 
soočila z eno od oblik jugoslovanske krize ob koncu osemdesetih let - z »ulico« 
oziroma s pojavom t. i. mitingov, ki so jih organizirali Srbi oziroma srbske 
oblasti. S tem je stopila slovenska milica v politično areno kot jasno oblikovana 
profesionalna organizacija, k ije imela nalogo skrbeti za javno pa tudi za državno 
varnost v Sloveniji in Slovenije v njeni tedanji ustavno opredeljeni suverenosti.
***
Milica je bila sprva vojaško organizirana, kar je ostala do leta 1956, in 
povsem centralizirana. Do konca leta 1950 je nosila ime N arodna milica, nato 
pa so jo poimenovali Ljudska milica. To je bila do leta 1964, ko je v skladu z 
usmeritvijo nove ustave iz leta 1963, s katero je bilo tudi ustavno opuščeno 
obdobje t. i. ljudske demokracije in poimenovanje vsega z »ljudska«, postala 
Milica. V republiško pristojnost je prešla konec leta 1966 oziroma s slovenskim 
zakonom o notranjih zadevah aprila 1967. V zvezni pristojnosti so do leta 1972
- ko so prešle s slovenskim zakonom o notranjih zadevah v pristojnost republike
- ostale še zadeve v zvezi z uporabo prisilnih sredstev, uniforme, oborožitve, 
označbe funkcij.6 0
Ko se govori o milici v času druge Jugoslavije, mnogi (če ne kar večina) po 
navadi najprej pomislijo na tisti njen del, ki se je nanašal na varovanje ustavne 
ureditve, torej političnega sistema. Milico, kije skrbela predvsem za zadeve javne 
varnosti, »zadeve varovanja življenja ljudi in premoženja, vzdrževanja javnega 
reda in mira, urejanja in nadzorovanja prom eta na javnih cestah, preprečevanja 
in odkrivanja kaznivih dajanj, odkrivanja in prijem anja storilcev kaznivih dejanj 
in drugih iskanih oseb ...«, kot je to opredelil zakon o notranjih zadevah,6 1 se 
nam reč preprosto enači s politično policijo, Upravo državne varnosti, t. i. Udbo 
(b kot bezbednost, tj. varnost) oziroma Službo državne varnosti, kot se je uradno 
imenovala od šestdesetih let dalje. Vendar to ni bila glavna naloga milice, ki je 
imela v drugi Jugoslaviji prav takšne naloge, kot jih opravljajo policije v državah 
širom po svetu, nam reč varovanje življenja ljudi in premoženja, javnega reda 
in m iru itd. Milica je varovala tudi ustavno ureditev, čeprav je bila za to sicer 
odgovorna SDV v okviru sekretariata za notranje zadeve oziroma »notranjega 
ministrstva«. V dogajanje, v katerem so bili konec osem desetih let udeleženi
60 Čelik, Policaji, str. 17.
61 Čelik, Naše varnostne sile, dok. 39, str. 236.
organi za notranje zadeve v Sloveniji, ki so v posam eznih trenutkih igrali kar 
odločilno vlogo, so bile nedvomno vpletene tudi obveščevalne službe. Delovale 
so - kar je sicer njihova značilnost - v ozadju, bolj ali manj tajno in so nedvomno 
imele vlogo v dogajanju, zlasti pri političnih dejavnikih, pa tudi v vojski in v 
dejavnostih milice, povezanih z določenimi zadevami.
Milica se je reformirala v sldadu z razvojem družbe oziroma s federalizacijo 
države, ki je zagotavljala vse močnejši položaj republik v razm erju do 
jugoslovanskih oblasti. Decentralizacija milice in njeno »osamosvajanje« sta 
se začela po političnem obračunu z Aleksandrom Rankovičem - dolgoletnim 
vodjem politične policije in glasnikom centralizm a - na partijskem plenum u 
na Brionih 1. julija 1966. Z njegovim političnim padcem je celotna milica, ne le 
politična policija, doživela »očiščenje in pomlajenje«. Predvsem so bile takrat 
celotne notranje zadeve decentralizirane. Republike so od zveze prevzele večino 
pristojnosti za urejanje področja javne varnosti na svojem območju. Aprila 1967 
je izšel prvi slovenski Zakon o notranjih zadevah,6 2 ki ga je sprejela slovenska 
skupščina. To je bilo za slovensko milico prelomno, saj je postala bolj slovenska. 
Istega leta poleti so na mejnih prehodih začele delovati postaje m ejne milice in 
slovenski miličniki so nadzorovali prehajanje meje, medtem ko je carina ostajala 
centralizirana. Jeseni je začela delovati Šola za miličnike kadete. Z jugoslovansko 
ustavo, sprejeto 1974, s katero se je jugoslovanska federativno organizirana 
država še bolj federalizirala, so nastali za slovensko milico pogoji za dodatno 
»osamosvojitev« od državnega centra. Leta 1974 je Slovenija na temelju zakona o 
notranjih zadevah, ki je začel veljati novembra 1972,6 3 za milico sama predpisala 
uniforme, pa tudi emblem, ki je vseboval obris Triglava.6 4 Slovenski miličniki so 
našitek v obliki ščita nosili na levem rokavu uniforme, kar je vzbujalo v vrstah 
milice iz drugih delov Jugoslavije očitke, da gre za nacionalistično obeležje. 
Kljub pritiskom iz »centra« in tudi drugih republiških vodstev milice se vodstvo 
slovenske milice tem u ni odreklo.6 5 »Napad« na »slovensko uniformo« in emblem 
s Triglavom je republiški sekretariat za notranje zadeve odbil s sklicevanjem 
na slovensko zakonodajo o notranjih zadevah in o delovanju milice6 6 in tudi s 
pom očjo slovenske politike.6 7
62 UL SRS, 13-99, 6. 4. 1967; objavljen tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 35, str. 206-211.
63 UL SRS, 47-359, 16. 11. 1972; objavljen tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 35, str. 206-211.
64 UL SRS, 31-390, 16. 10. 1974; Čelik, Policaji, str. 89.
65 Dnevnikov objektiv, 4. 4. 2009, str. 11, Danes je roka politike desetkrat daljša kot v mojem času : intervju Janez 
Winkler, upokojeni načelnik policije (Uroš Škerl Kramberger).
66 Čas, Vloga in dejavnost slovenske milice, str. 35.
67 Bukovnik, Sever, str. 162-163, Pogovor s Tomažem Ertlom, republiškim sekretarjem za notranje zadeve.
Pri zveznih oblasteh, zlasti v vojaškem vrhu, je bila z dvomi sprejeta tudi 
slovenska posebnost v celotnem sistemu splošne ljudske obrambe, Narodna 
zaščita. V Sloveniji je bila želja zgraditi celovitejši sistem narodne zaščite kot del 
oboroženega odpora. Tega v Beogradu niso sprejeli z odobravanjem, saj so menili, 
da gre za poskus slovenskega obrambnega »separatizma«, ker zvezne oblasti ne bi 
imele nad NZ popolnega nadzora. V drugih delih Jugoslavije namreč NZ kot del 
oboroženega odpora ni imela tradicije in zato ni bila vnesena kot »formacija« v 
jugoslovanski obrambni sistem. V Sloveniji je bila NZ znana kot del oboroženih sil 
slovenskega osvobodilnega gibanja med drugo svetovno vojno; zlasti v Ljubljani je 
bila v letih 1941-1943 oblika »mestne gverile«, od spomladi 1944 pa je opravljala 
v okviru slovenskega osvobodilnega gibanja in slovenske državnosti, ki jo je to 
vzpostavljalo, tudi naloge, kakršne ima sicer policija.
V zakonodaji SLO in DS je bila NZ v Sloveniji opredeljena v Zakonu o 
spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah leta 1976.6 8 Bila je 
sicer opredeljena kot organizacija »za varovanje pogojev dela, družbene lastnine
68 UL SRS, 23-1058, 11. 10.1976; objavljeno tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 38, str. 232.
in objektov skupnega pomena, za varovanje reda in svojega premoženja ter za 
zagotavljanje mirnega in varnega življenja«, ld so jo ustanavljala podjetja (»delovni 
ljudje in občani v temeljnih organizacijah združenega dela«) in krajevne skupnosti, 
v neposredni vojni nevarnosti in v vojni pa ima določene naloge v okviru splošne 
ljudske obrambe. Pripadniki NZ so imeli dolžnosti, ld so bile podobne nalogam 
milice, in so bili lahko oboroženi, »če ne morejo z drugim manj nevarnim prisilnim 
sredstvom odvrniti neposrednega napada, s katerim je ogroženo njihovo življenje, 
ali neposrednega napada na objekt, ki ga varujejo«. Orožje in opremo za NZ so 
financirala podjetja in občine. Glede oznak, nabave orožja in posesti, nošenja 
orožja NZ in o obveznosti organov za notranje zadeve do enot NZ je republiški 
sekretar za notranje zadeve izdal pravilnik in talco je bila NZ del resorja notranjih 
zadev oziroma natančneje milice.
NZ, kot jo je opredeljevala slovenska zakonodaja, je bila pom ožna varnostna 
in obrambna sila in je bila - kot tudi milica - sestavni del oboroženih sil v vojni 
ali neposredni vojni nevarnosti. Po zakonu iz leta 1976 je bila sestavni del sistema 
SLO in DS, ne pa podaljšana roka organov za notranje zadeve. Glede na to, ledo 
je enote N Z ustanavljal in kakšne so bile njihove naloge, je bila N Z predvsem v 
vlogi družbene samozaščite. Kljub temu da ni bila podaljšana roka milice, pa je 
bila z njo tesno povezana.
Slovenska posebnost pri organizaciji SLO in DS z NZ je m otila predvsem 
vojsko, njen vrh, pa tudi v zveznem sekretariatu za notranje zadeve tej niso bili 
naklonjeni. NZ je bila ob koncu osemdesetih let aktivirana; potekala so stalna 
usposabljanja njenih pripadnikov, za kar je skrbela milica. Milica je leta 1987 
pomagala pri usposabljanju 38.556 pripadnikov NZ.6 9 Hranila je tudi njeno 
oborožitev, zlasti tistih enot, lei so bile vezane na krajevne skupnosti. Šlo je sicer za 
staro orožje in milica je izločila neuporabnega, večino pa je leta 1989 servisirala 
in konzervirala. Pri tem je sodelovala tudi vojska, čeprav njeni pripadniki niso 
vedeli, zakaj to počnejo.7 0
VOJSKA IN NJENA POLITIČNOST
Za razliko od milice, lei je z večjo federalizacijo države in večjo vlogo republik 
doživela tudi decentralizacijo in je postala bolj republiška, bolj nacionalna, 
je vojska ostajala centralistična. Bila je glavni glasnik centralizma in podtalni
69 Čelik, Policaji, str. 40.
70 Intervju Pozvek, 31. 3. 2009.
oster kritik federalizacije Jugoslavije, kot je to urejala zadnja jugoslovanska 
ustava. Vojaški vrh je v nasprotju z razvojem organizacije jugoslovanske države 
stremel k čim večji centralizaciji in je nasprotoval vsaki obliki decentralizacije 
obrambe države. To je bil tudi temeljni razlog, zakaj je sumničavo sprejemal 
TO. Ker je bila ta pod nadzorom republiških oblasti in to vodilne politične 
organizacije in generali v Beogradu niso imeli popolne oblasti nad njo, so v njej 
videli zasnovo republiških arm ad in nevarnost, da bi se tudi vojska federalizirala 
oziroma izgubila monopol nad obrambo. Dejansko je jugoslovanski vojaški vrh 
potreboval dvajset let, da je spravil TO kot vojaško organizacijo pod svoj nadzor 
in svoje poveljstvo. To pa je bil prvi korak na njegovi poti v odkrito politizacijo 
vojske, kar se je zgodilo ob koncu osemdesetih let.
Sorazmerno urejeno in utečeno delovanje jugoslovanske države se je na 
političnem področju dodatno razburkalo, ko se je začel v politično življenje kot 
samostojen dejavnik vključevati vojašld vrh. Napoved, da želi vojska oziroma njen 
vojašld vrh igrati vlogo v političnem življenju, se je pokazala že na 13. kongresu 
ZKJ leta 1986. Zaradi načel o organiziranosti ZKJ je imela »partijska« organizacija 
v JLA enak položaj kot republiške organizacije, kar je vojaškemu vrhu omogočalo, 
da se je legalno in legitimno vldjučeval v celotno politiko. Delegati iz JLA so 
talco na 13. kongresu ZKJ maja 1986 jasno izrazili svoje stališče glede reševanja 
krize, ko so menili, da ima v primeru, ko ZK in druge družbenopolitične sile 
niso sposobne voditi države, vojska vse pravice, da prevzame to vodenje. Takšen 
pogled je postajal vedno bolj jasno izpovedovan v naslednjih letih, ko se je kriza 
poglabljala. Vojska sije začela jemati pravico obrambe države »navznoter«, torej ne 
le obrambe neodvisnosti, suverenosti in ozemeljske neokrnjenosti države, ampak 
tudi z ustavo določene družbene oziroma politične ureditve. Postavila se je v vlogo 
varuha države navzven in navznoter.
Pri tem je bil zlasti dejaven takratni zvezni sekretar za ljudsko obrambo admiral 
Branko Mamula. Vojsko je postavil v vlogo političnega subjekta, pri čemer m u je 
bila ta bolj sredstvo za uresničitev njegovih političnih ciljev. Želel je namreč biti 
pom em ben politik. Vojski je postavil nalogo, da za vsako ceno brani Jugoslavijo 
in njeno politično ureditev. S tem, ko je JLA »težila k prevzemanju politične vloge, 
je sama postala stranka v konfliktu«,7 1 Ici je izbruhnil v Jugoslaviji po letu 1987, ko 
je srbsko politično in državno vodstvo s Slobodanom Miloševičem na čelu začelo 
politični »pohod« za prevlado Srbije v jugoslovanski državi.
71 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 97.
Konec osemdesetih let, ko je jugoslovanska država na vseh področjih življenja 
zašla v krizo, se je odnos m ed slovenskim politično-državnim vodstvom in 
jugoslovansko vojsko politično zaostril. Tako so tudi Sloveniji začeli pripisovati 
separatizem in protirevolucijo, za kar so dotlej obtoževali le Albance na Kosovu. 
To je bilo predvsem m nenje jugoslovanskega vojaškega vodstva, katerega ocene 
je sprejelo tudi zvezno partijsko in državno vodstvo in talco vojaški vrh priznalo 
kot politični dejavnik.
V politično dogajanje seje vojska povsem odkrito vključila septembra 1987. 
Takrat je Mamula izrabil razmere, nastale, ko je vojak albanske narodnosti 
v vojašnici v Paračinu s puško ubil štiri vojake. To so takrat zlasti v vojaških 
krogih, pa tudi v Srbiji, označili za »strele v Jugoslavijo«. Za predstavitev svojega 
političnega pogleda glede »obrambe Jugoslavije« pred »notranjimi sovražniki« je 
Mamula uporabil ZK, d aje poslal javnosti, predvsem pa politikom »opozorilo«, 
da se bo JLA odzvala. Na seji komiteja ZKJ v JLA 23. septembra 1987 je napovedal 
odločen spopad z vsem, kar ogroža temelje države, in za »kontrarevolucionarno 
ravnanje« razglasil »delitve in zapiranje ob istočasnem razraščanju sovraštva do 
drugih narodov«.7 2 M amula je takrat napovedal obrambo Jugoslavije, in to tudi 
za »ceno vojaškega udara«.7 3
Krivca za krizo v državi je vojska našla v slovenskem političnem vodstvu 
in njegovih reformskih pogledih ter v izvajanju reform v sami partiji, v 
»prenoviteljstvu«.7 4 Vojaški vrh je to ocenjeval kot večjo nevarnost za Jugoslavijo 
in njen politični sistem kot pav istem času rastočo politiko, lei je gradila na srbskem 
nacionalizmu in je dejansko »rušila« Jugoslavijo. Vzroki za politične poglede, kot 
jih je izpričeval vojaški vrh (sprva predvsem v okviru ZK na sestankih njenega 
ožjega vodstva, pa tudi na sejah CK ZKJ), niso bili le v politiki »prenoviteljstva«, 
am pak so segali v čas začetkov uveljavljanja obrambne zasnove SLO ob koncu 
šestdesetih let. Ker vojaški vrh ni našel drugega političnega in legalnega načina, 
kako obtožiti slovensko politično vodstvo, gaje začel obtoževati kontrarevolucije, 
kar je bila v takratnem jugoslovanskem političnem besedišču ena hujših obtožb. 
Za preprečitev kontrarevolucije so bili po prepričanju vojaškega vrha dovoljeni 
vsi »prijemi«, tudi vojaški. In s temi so slovenskemu državno-političnem vodstvu 
tudi grozili.
Ena od točk, lei so jo v vojaškem vrhu našli proti Sloveniji in njenem u politi­
čnem u vodstvu, je bila tudi TO, lei naj bi imela preveč »nacionalno« obeležje,
72 Delo, 24. 9. 1987, str. 9, Pridobitve revolucije in celovitost SFRJ so predragocene, da bi jih lahko razprodajali.
73 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 102.
74 O prenoviteljstvu gl.: Čepič, Čas prenoviteljstva.
še predvsem v Sloveniji. Poleti 1987 se je vojaški vrh v zvezi s TO in NZ ostro 
odzval na govor predsednika Predsedstva SR Slovenije Franca Popita, ki ga 
je imel v Novi vasi na Blokah 4. julija 1987 (na državni praznik Dan borca). 
Po m nenju vojaškega vrha je Popit preveč poudarjal partizansko tradicijo in 
partizanski način boja kot edinega možnega v Sloveniji tudi v morebitnem 
vojaškem spopadu.7 5 To pa je vojaški vrh in Mamulo osebno zelo motilo, ker 
so v takem stališču videli zavračanje vojske in njene vodilne vloge pri obrambi 
države. Ne le nestrinjanje s Popitom, am pak tudi stališče slovenskega državno- 
političnega vodstva glede zastopanosti slovenskih starešin v vojski je vojaški 
vrh ocenil za grožnjo »enotnosti oboroženih sil«, posebno JLA. Prevladovalo 
je mnenje, da bi uvedba nekaterih predlogov lahko vodila tudi k ustvarjanju 
»republiških vojsk«.7 6
Odkrito nesoglasje med JLA in Slovenijo je izbruhnilo v začetku februarja 
1988, ko je dnevnik Delo objavil članek o Mamulovem potovanju v Etiopijo, kjer 
se je v okviru vojaško-tehničnega sodelovanja m ed državama pogovarjal tudi 
o prodaji jugoslovanskega orožja.7 7 Še bolj je M amulo in vojaški vrh razburil 
uvodnik v tedniku Mladina z naslovom »Mamula go home«.7 8 Predvsem ta 
članek, v katerem je bil jugoslovanski »obrambni minister« označen za trgovca 
z orožjem, je vojaškemu vrhu služil za »kronski dokaz«, da v Sloveniji vlada 
sovražen odnos do JLA. Potrditev za to prepričanje so našli, ker se na stališča, 
zapisana v članku, nista ostro odzvala slovenski politični vrh in tožilstvo. »Napadi 
na Mamulo« so vojski služili za politizacijo svojega odnosa do slovenske politike.
Neodzivnost slovenskega političnega vrha in slovenskega sodstva glede 
»zaščite« Mamule je tega spodbudila, daje začel ukrepati sam. O »kontrarevoluciji« 
v Sloveniji je vojaški vrh razpravljal 25. marca 1988. Po seji pa je Mamula 
v navzočnosti »obrambnega ministra« Veljka Kadijevičeva ukazal generalu 
Svetozarju Višnjiču, komandantu 9. armade, ld je »pokrivala« Slovenijo, naj se pri 
slovenskem notranjem m inistru Tomažu Ertlu pozanima, kakšni bi bili v Sloveniji 
odzivi na morebitne aretacije in kazenski pregon, ld bi ga sprožil vojašld tožilec 
proti piscem člankov o JLA v slovenskem časopisju. Višnjić je nato v pogovoru 
ponudil Ertlu tudi pomoč vojske pri dušitvi predvidenih nemirov, do katerih naj bi 
prišlo, kar je vojašld vrh pričakoval, po aretacijah. O nam erah vojske in »ponujeni
75 ARS, AS 1589, Predsednikova dejavnost/Kučan, šk. 12.
76 Prav tam, Politička informacija za juli 1987. godine Predsedništvu CK SKJ.
77 Delo, 4. 2. 1988, str. 16, Avgust Pudgar : admiral sredi lakote.
78 Mladina, 12. 2. 1988, M amula go home : uvodnik. Kdo je bil avtor uvodnika ni bilo kljub sodnem u procesu proti
Mladini v zvezi s tem člankom nikoli uradno pojasnjeno.
pomoči« je Ertl obvestil predsednika predsedstva CK ZKJ Milana Kučana in 
slovenskega člana Predsedstva SFRJ Staneta Dolanca. Kučan je takšno dejavnost 
ocenil kot željo po ukrepih, značilnih za državni udar, in o tem spregovoril na seji 
zveznega partijskega predsedstva 29. marca 1988. S tem se je načrt vojaškega vrha, 
da bi v Sloveniji z aretacijami kritikov vojske izzvali demonstracije proti JLA, vojska 
pa bi nato pod pretvezo lastne zaščite lahko posredovala proti civilistom in hkrati 
dokazala, da slovenska oblast ne obvlada razmer in ji je zato treba »pomagati«, 
izjalovil. Ko pa je magnetogram njegove razprave prišel v slovensko javnost, je 
načrt vojaškega vrha postal javen in je razburkal politično dogajanje. Vojaški vrh 
pa je našel možnost, ki jo je načrtoval, z aretacijo treh novinarjev Mladine, med 
njimi tudi Janeza Janše, in pripadnika JLA Ivana Borštnerja, ki je novinarjem 
Mladine izročil kopijo zaupnega ukaza o poostritvi bojne pripravljenosti enot 
JLA v Sloveniji. Tega je v začetku 1988 izdal poveljnik 9. armade JLA v Ljubljani. 
Najdba kopije zaupnega dokumenta pri Janši je vojaškemu vrhu prišla prav, saj je 
lahko zahteval njegovo aretacijo in dočakal odziv slovenske javnosti, kot si je želel 
»po scenariju« s konca marca 1988. Ni pa se mogel odzvati tako, kot si je takrat 
zamislil, kajti vojska je ostala sama, brez podpore slovenskih oblasti in milice, ki 
je skrbela le za javni red, ko so ljudje pred vojaškim sodiščem v Ljubljani izražali 
svoje negodovanje.
Že pred tem so v vojaškem vrhu iskali »izgovor« za odkrit nastop in so v drugi 
polovici leta 1986 in v začetku 1987 začeli tudi z operativnim i pripravami. Te so 
pripravljali v ožjem krogu pod vodstvom Mamule in s tem ni bilo seznanjeno 
»visoko vojaško telo«, ker naj bi bilo to »tvegano pred uro odločitve«. Takrat 
so tudi sklenili, da m ora biti TO podrejena JLA.7 9 M amula je tako pripravil 
zasnovo tistega, kar je bilo uveljavljeno z reorganizacijo vojske v letu 1988 
oziroma v začetku leta 1989, ko je reorganizacija zaživela. Prvi korak v tej smeri 
je bil preimenovanje generalštaba JLA v generalštab oboroženih sil, naslednji pa 
reorganizacija in sprememba obrambne doktrine z oblikovanjem t. i. bojišč.8 0
Reorganizacijo je vojaški vrh izvedel iz političnih razlogov, predstavljal jo 
je kot vojaško strateško. Namesto dotedanjih armad, katerih operativnost se je 
dokaj skladala z republiškimi mejami, v prim eru Slovenije povsem, saj je bila 9. 
arm ada nameščena v Sloveniji s kom ando v Ljubljani,8 1 se je vojaški vrh odločil za
79 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 88-89.
80 Vrtar, Nekaj vedenj o vlogi oboroženih sil Jugoslavije, str. 214.
81 Med vsemi šestimi arm adam i so bile le za 9. arm ado (številčenje ni bilo po vrsti!) »njene« meje izenačene z m e­
jami republike, to je Slovenije. 9. arm ada je bila ustanovljena leta 1968. - Radaković, Besmislena YU ratovanja,
str. 55-56.
Vojaška ozemeljska razdelitev Jugoslavije do leta 1988 na 
Armade; 9. armada (poveljstvo v Ljubljani) je bila v okviru 
meja SR Slovenije.
Vojaška ozemeljska razdelitev Jugoslavije od leta 1988 na 
Vojaška območja (stanje na dan 1. 1. 1991). Jugovzhodna meja 
5. vojaškega območja (poveljstvo v Zagrebu) je bila zelo blizu 
črte, ki sojo v Srbiji začrtali kot mogoče ozemlje Velike Srbije 
(črta Virovitica -Karlobag).
bojišča. Ta so bila vojaško strateško oblikovana glede na predvidene glavne smeri 
napada agresorja od zunaj, dejansko pa je bil načrt pogojen notranjepolitično.
Razlog reorganizacije jugoslovanske vojske (oblikovalec te reorganizacije je 
bil v prvi vrsti M amula) je bila tako TO. Želeli so najti najbolj opravičljivi način, 
kako »izničiti« TO, v kateri so videli zasnovo »nacionalnih« vojsk, ne da bi to 
vzbudilo preveč političnih ugovorov predvsem pri Slovencih, ld so svojo TO od 
vsega začetka vzeli resno. Mamula se je političnosti ukrepa zavedal in je povedal, 
da so v zvezi z reorganizacijo obstajala »odkrita sum ničenja v naše namere in 
cilje« ter da je bila odločitev sprejeta z m nogim i lobiranji.8 2
Vojaški vrh se je za reorganizacijo in spremembo strateškega koncepta 
obram be države odločil, ker »frontalni« napad na zasnovo SLO in na TO kot 
bistveni del le-te ni bil politično primeren, saj bi preveč neposredno posegel v 
ustavo. Zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijevič je uvedbo 
bojišč in vojaških območij pojasnil kot »ublažitev negativnih vplivov zasnove 
oboroženih sil iz ustave 1974«.8 3 Vpeljava bojišč je nam reč zmanjšala vlogo in 
pom en TO, kot je bila uzakonjena leta 1969 in je slonela na »nacionalnem«, 
republiškem načelu. Ta prvina TO se je nam reč na »večnacionalnem« bojišču, ki 
je presegalo okvir posamezne republike, izgubila.
Z reorganizacijo so bile ukinjene armade. Te so zamenjala vojaška območja 
(»armijske oblasti«), ozemlje jugoslovanske države in tudi nebo, pa sta bila 
razdeljena na t. i. bojišča. Ozemlje bojišča, ki je vključevalo tudi Slovenijo, je 
predstavljalo 23 odstotkov ozemlja Jugoslavije, na njem pa je živelo 28 odstotkov 
jugoslovanskega prebivalstva.8 4 Na vojaških območjih so bili oblika organizacije 
vojske korpusi. Jugoslavija je bila razdeljena na tri »kopenska« bojišča ter 
na morsko in zračno bojišče. Slovenija je spadala v 5. vojaško območje, ki je 
pokrivalo severozahodno bojišče s poveljstvom v Zagrebu in je imelo v sestavi pet 
korpusov, v katerih je bilo v m irnodobnih razm erah 45.000 mož, razvrščenih v
81 garnizonih. Peto arm adno območje je razpolagalo s 1160 tanki in z oklepnimi 
bojnim i vozili, z več kot 3000 kosi topniškega orožja, 700.000 kosi različnega 
pehotnega orožja, na ozemlju, ki ga je pokrivalo, pa je bil nameščen 5. korpus 
vojnega letalstva z 200 bojnim i letali in s helikopterji, kar je bila tretjina bojnega 
potenciala jugoslovanskega vojnega letalstva.8 5 Poveljnik je bil najprej general 
M artin Špegelj, ko se je ta upokojil, pa od leta 1989 general Konrad Kolšek. Na 
ozemlju Slovenije sta bila dva korpusa, 14. s poveljstvom v Ljubljani v vojašnici
82 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 64.
83 Kadijević, Moje viđenje raspada, str. 71-77.
84 Kolšek, Spomini, str. 60.
85 Prav tam, str. 62-63.
»4. julij« na Metelkovi ulici (poveljnik general Jovan Pavlov) in 31. s poveljstvom 
v M ariboru v vojašnici »Vojvode Mišića« na Taboru (poveljnik general Mićo 
Delič), del ozemlja Slovenije na Primorskem z garnizijo v Ilirski Bistrici 
(m otorizirana brigada) pa je spadal v pristojnost 13. korpusa s poveljstvom na 
Reki (poveljnik general M arijan Čad).8 6 Pod poveljstvo 5. vojaškega območja je 
po reformi poveljevanja leta 1988 spadala tudi TO.
Reorganizacija oboroženih sil oziroma celotne doktrine obrambe leta 1988 je 
bila izraz centralističnega pogleda, ki je bil v vojski in njenem vrhu prevladujoč 
oziroma kar edini. Šlo je za »podržavljanje« in centralizacijo obrambnih 
zadev. To so sprejeli z nezadovoljstvom predvsem v Sloveniji, zaradi katere je 
bila reorganizacija v veliki m eri uvedena in izvedena. Reorganizacija vojske je 
namreč spreminjala položaj TO in odpravljala »republiška« načela dotedanje 
organizacije vojaških oblasti. Slovensko politično vodstvo ji je zato nasprotovalo, 
prav tako pa tudi slovenski generali, ki so bili v vojaškem vrhu, vendar brez 
uspeha.8 7 Za poveljnika TO Slovenije je bil 1988 imenovan general Ivan Hočevar, 
po narodnosti sicer Slovenec, po nacionalnem prepričanju pa Jugoslovan z 
unitarističnim i pogledi; dolžnost je prevzel 15. septembra 1988. Načelnik RŠ 
TO je postal general Drago Ožbolt. Ta je v odsotnosti poveljnika TO Republike 
Slovenije Hočevarja sprejel in podpisal ukaz GŠ OS SFRJ z dne 15. maja 1990, 
s katerim je bilo vsem poveljstvom TO naročeno, da predajo orožje in strelivo 
v varstvo JLA.8 8 Oba sta bila formalno odstavljena z odlokom, ki ga je podpisal 
predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan in je bil objavljen v 
Uradnem listu RS 5. oktobra 1990.8 9
Takrat so se odnosi m ed JLA in TO v Sloveniji dokončno zaostrili. Povod za to so 
bili amandmaji, ki jih je slovenska skupščina sprejela 28. septembra 1990, v katerih 
je bilo določeno, da TO ureja Republika Slovenija, da komandanta TO Slovenije 
imenuje in razrešuje Predsedstvo RS. V ustavnem zakonu za izvedbo ustavnih 
am andm ajevpa je bilo uzakonjeno, da TO Slovenije vodi in ji poveljuje Predsedstvo 
RS neposredno in odloča o njeni uporabi v m iru in izrednih razmerah, daje mogoč 
prenos določenih zadev vodenja s Predsedstva RS na republiškega sekretarja 
za ljudsko obrambo in da je RŠ TO organ v sestavi republiškega sekretariata za 
ljudsko obrambo, tj. »obrambnega ministrstva«, kom andant oziroma načelnik 
RŠ TO RS pa je v m iru in izrednih razmerah odgovoren Predsedstvu RS. Takšna
86 Pregled enot in ustanov JLA na območju Slovenije na dan 31. 12. 1990 v: Lovšin, Skrita vojna, str. 44-59.
87 Ivanič, Zvestoba, intervju s Potočarjem, str. 189.
88 Kranjc, Slovenska vojaška inteligenca, str. 400.
89 UL RS, 35-1796, 5.10. 1990.
odločitev slovenske skupščine je izzvala negodovanje in tudi odziv vojaškega vrha 
in tudi jugoslovanskega državnega predsedstva, formalnega vrhovnega poveljnika 
jugoslovanskih oboroženih sil, saj se je s tem slovenska TO v »miru«, ko ni bilo 
agresije na državo od zunaj, izvila iz prijema vojske. Najbrž je vojaški vrh zmotilo 
tudi dejstvo, da je po ustavnem zakonu za izvedbo ustavnih amandmajev lahko 
predsedstvo preneslo določene zadeve vodenja TO RS na republiškega sekretarja 
za ljudsko obrambo,9 0 Id je bil tedaj »stari« znanec vojske, Janez Janša. Vojaški in 
državni vrh, Predsedstvo SFRJ, sta sklenila to preprečiti z »golo silo« in sta ukazala 
zasedbo prostorov slovenskega štaba TO v Ljubljani. S tem je prišlo do končnega 
preloma m ed slovensko TO in JLA, ld je začela obravnavati slovensko TO kot 
»paravojaško« formacijo.
JLA PROTI TO
Odnosi m ed vrhom JLA in TO kot delom oboroženih sil jugoslovanske 
države so imeli dolgo zgodovino. Ta se je začela že ob oblikovanju nove obrambne 
doktrine konec šestdesetih let, spodbujene z vojaškim posegom večine članic 
Varšavske zveze v Češkoslovaški leta 1968. Takratnemu vojaškemu vrhu uvedba 
SLO (to je bila politična odločitev Tita in zato temu niso javno nasprotovali) ni 
bila povsem po godu. Vojska je nam reč z ustanovitvijo TO izgubila svoj obrambni 
»monopol«, zato je bila TO vojaškemu vrhu od vsega začetka »trn v peti«.
Vse od vpeljave doktrine SLO in DS konec šestdesetih let je potekal nenehni 
»podtalni« boj m ed zagovorniki tega sistema in njegovimi kritiki iz vojaškega 
vrha. D oktrina SLO in DS je bila od vpeljave do njenega konca z razpadom 
jugoslovanske države na stalni preizkušnji. Razlogi nasprotovanja pa niso bili niti 
toliko vojaški, am pak so bili predvsem politični. Vojaškemu vrhu nam reč ni šla v 
račun reforma jugoslovanske federacije, ko se je država še bolj »federalizirala« in 
so posamezni deli, republike in avtonom ni pokrajini v okviru Srbije, kazali več 
izrazov samostojne državnosti. Predvsem so to videli v republiških teritorialnih 
obrambah, ki so bile politično vezane na republiška politična vodstva. Kot 
prepričani centralisti, ki so se spogledovali tudi z nacionalnim unitarizm om - ta 
se je v jugoslovanski vojski kazal v poveljevalnem jeziku in tudi v medsebojni 
»komunikaciji« m ed pripadniki vojske -, so videli v TO kot sestavnem delu 
oboroženih sil zasnovo republiških, »nacionalnih« vojsk.
90 UL RS, 35-1797, 5. 10. 1990.
Da vojaškemu vrhu ni bila po godu »konkurenčnost« TO, so pokazale 
spletke, ki so jih načrtovali prav v zvezi s slovensko TO in z nakupom oborožitve 
zanjo, ko so km alu po nastanku TO zakuhali dve aferi. V vojaškem vrhu so se 
nam reč zavedali, da bi neposredni nastop proti zasnovi SLO in DS in proti TO 
pom enil nasprotovanje Titu, ki je zagovarjal to doktrino, zato so nastopili z 
obveščevalno spletko. Potekala je pod šifro Vrh. Z nam enom ohraniti nadzor 
nad celotnim vojaško-obram bnim področjem so želeli pri Titu očrniti slovensko 
partijsko in državno (republiško) vodstvo kot separatistično. Pri tem jim je kot 
dokaz služil nakup oborožitve za enote slovenske TO, ki jih je opravila Slovenija 
sama. Z obtožbo o nakupu orožja za slovensko TO m im o vedenja vojske so želeli 
pri Titu vzbuditi pomisleke glede »federalizacije« vojske, če ga že niso mogli 
prepričati, da je večanje ustavnih pravic republik napačna politika. Namen 
spletke je bil predvsem političen, obtožba glede oboroževanja slovenske TO z 
lahkim pehotnim orožjem, kupljenim v Franciji, pa je bilo sredstvo.
Zadeva slovenskega nakupa orožja pa s tem ni bila končana. Epilog je doživela 
štiri leta kasneje, po »padcu« predsednika slovenske vlade, »liberalca« Staneta 
Kavčiča. Zaradi ne povsem jasnih poslov glede financiranja nakupa orožja za 
slovensko TO, kar sta preiskovala SDV in preiskovalna komisija CK ZKS, slednja 
z namenom, da bi ugotovila neposredno krivdo Staneta Kavčiča pri nabavi orožja 
in financiranju te nabave, sta morala odstopiti poveljnik TO general Bojan Polak 
in politični komisar Albert Jakopič.9 1 Da bi prikazali, kako je slovensko politično 
in državno vodstvo oblikovalo republiško vojsko, so v Beogradu - v srbski centrali 
SDV in v nekaterih krogih iz vojaške obveščevalne službe - pripravili gradivo, 
sestavljeno iz delno ponarejenih poročil, ld naj bi jih napravil avstrijski vojašld ataše 
in v katerih naj bi poročal o prizadevanju vodstva Slovenije, da bi se osamosvojilo 
od Jugoslavije. To gradivo je dobilo ime Zelena knjiga, ker so bile platnice, med 
katere je bilo vstavljeno, zelene. Namen je bil skaliti odnose m ed vodstvom JLA 
in slovenskim vodstvom, zato so skušali prikazati konceptualne razlike glede 
strategije obrambe države m ed JLA in slovensko TO.9 2 Šlo je za politični namen 
spletke, s katerim si je želelo tudi vodstvo JLA zagotoviti vodilni in monopolni 
položaj v vojaško-obrambnem sistemu jugoslovanske države.
91 ARS, AS 1589, šk. 203, a. e. 466, Pismo štaba za splošni ljudski odpor SRS Josipu Brozu - Titu, 15. 8.1969 : Odgo­
vor na pitanja koja je Glavni štab NO SR Slovenije postavio u pismu dostavljenom predsedniku republike dana 
18. avgusta 1969. godine; Repe, »Liberalizem, str. 860-866; M unda, Beograjska spletka, str. 28-33,44, 73-76.
92 Na Zeleno knjigo in njeno »vsebino« oziroma »dokaze«, ki naj bi jih prinašala glede slovenskega »separatizma«, 
so bila namigovanja tudi na seji Predsedstva CK ZKS 29. 3. 1988, na kateri je Milan Kučan razkril nam ere vrha 
jugoslovanske vojske v Sloveniji. Kučan je v razpravi opozoril, da ni korektno kot argum ent uporabljati Zeleno 
knjigo, za katero je ugotovljeno, da je obveščevalni konstrukt, napravljen iz notranjepolitičnih, protislovenskih 
razlogov. - ARS, AS 1589, šk. 1350, 72. sednica P CK SKJ, 29. 3. 1988.
Slovenska TO je m otila jugoslovanski vojaški vrh tudi zaradi organiziranosti 
in uspešnosti. Ta se je pokazala leta 1971 na velikih manevrih, ld so septembra 
potekali na območju Hrvaške in delno Slovenije pod im enom Svoboda '71. Na njih 
so enote slovenske TO igrale napadalca in pod poveljevanjem generala Staneta 
Potočarja so prodrle skozi obrambne položaje branilcev, tj. enot jugoslovanske 
vojske. To je pokazalo vojaško učinkovitost TO.
Do zgodnjih osemdesetih let je postala slovenska TO velik, v sebi zaključen 
vojaški organizem in je imela 86.000 pripadnikov,9 3 kar je pom enilo da se je 
njihovo število od nastanka leta 1969, ko jih je bilo 31.284,9 4 dom ala potrojilo. 
Že takrat, leta 1983, se je v jugoslovanskem vojaškem vrhu pojavila pobuda za 
razpustitev TO kot posebnega dela jugoslovanskih oboroženih sil. Generali iz 
Beograda so v slovenski TO nenehno iskali nekaj, kar bi jim služilo za dokaz o 
slabostih TO glede njenih obrambnih sposobnosti oziroma usposobljenosti.
Ker si na tak način niso uspeli podrediti slovensko TO, se je vojaški vrh 
odločil za bolj korenit rez. Za reorganizacijo JLA in obrambne doktrine. Pri tem 
so TO enostavno vključili v sestav JLA oziroma Oboroženih sil SFRJ, kot je bilo 
skupno ime za JLA in TO in kar je bila ustavna kategorija. Teritorialna obramba 
v Sloveniji je z reorganizacijo JLA in nastankom bojišč in preimenovanjem 
GŠ JLA v GŠ OS, to ni bilo zgolj preimenovanje, saj je imelo globlji pom en 
in posledice, postala dejansko del JLA. Eden prvih ukrepov te spremembe je 
bila kadrovska prilagoditev oziroma podreditev TO. Vojaški vrh je imenoval v 
štabe TO v Sloveniji svoje ljudi. Vse z nam enom , da je bil vrh slovenske TO, od 
kom andanta in načelnika štaba navzdol, povsem podrejen GŠ OS. Novi častniki 
TO so bili aktivni častniki JLA, tudi Slovenci, ki pa so bili v prvi vrsti predvsem 
»jugoslovanarji«. To je bil dokajšnji poseg v »avtonomijo« TO, katere poveljniki so 
bili od vsega njenega začetka Slovenci, sicer častniki JLA, prvi iz vrst poveljnikov 
slovenskih partizanov, vendar z jasno oblikovanim odnosom do »Beograda«.9 5 
Bili so slovensko opredeljeni, kar za generala Hočevarja ni bilo mogoče trditi.
V začetku leta 1990 je bilo tako v slovenski TO zaposlenih 45 častnikov JLA.9 6 
Enote slovenske TO - brigade so bile izenačene s partizanskimi brigadam i JLA, 
kar je pomenilo, da bi jih po sklepu JLA oziroma GŠ OS ali poveljstva vojaškega
93 Zorc, TO v letih njene dozorelosti, str. 49-51.
94 Kladnik, 40 let TO, str. 9.
95 Poveljniki TO SRS/RS so bili generali: Bojan Polak-Stjenka (1968-73), Rudolf Hribernik-Svarun (1974-77), 
Branko Jerkič (1977-80), Mihael Petrič (1980-83), Radislav Klanjšček (1983-84), Edvard Pavčič (1985-88), Ivan 
Hočevar (1988-90).
96 Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 32.
območja lahko uporabili izven republike.9 7 TO je tako izgubila »nacionalno« 
noto. V času od reorganizacije jugoslovanskih oboroženih sil se je zmanjšalo 
tudi število pripadnikov TO za okoli 14.000, na 68.622 pripadnikov. Zmanjšanje 
je bilo utemeljeno s tem, da se bo na ta način doseglo »predpisano« razmerje 
med prebivalstvom Slovenije in pripadniki TO v Sloveniji, ki je bilo določeno na 
3,4 odstotke.9 8
TO v Sloveniji je bila tako »osiromašena« kadrovsko, pa tudi glede oborožitve. 
Bila je brez težke oborožitve, topovi so bili pod nadzorom JLA in skladiščeni 
v skladiščih JLA. Vojska je sicer slovenski TO v času bolezni Tita, spomladi 
leta 1980 »zaupala« šest tankov T 55, ki pa niso bili vozni, z nam enom , da jih 
teritorialci vkopljejo ob vzletno-pristajalni stezi brniškega letališča, ker so se v 
vojaškem vrhu bali možnosti zračnega desanta na letališče.9 9 Lahka oborožitev 
TO pa je bila dokaj zastarela in je izvirala iz presežkov JLA. Je pa imela slovenska 
TO glede na predvideno oborožitev »viške« v številu pušk, puškomitraljezov, 
brzostrelk. TO je imela za skladiščenje svoje oborožitve na voljo 20.000 m 2 
skladiščnega prostora, pri čemer je bila večina, dve tretjini v kompleksih JLA, 
petino so hranile delovne organizacije, desetino na sedežih štabov TO, en 
odstotek pa pri milici.1 0 0
Teritorialno obrambo Slovenije je vodil Republiški štab, na čelu katerega 
sta bila kom andant in načelnik štaba, podrejen do reorganizacije JLA 
leta 1988 vrhovnemu poveljniku, predsedniku Predsedstva SFRJ, nato pa 
novoustanovljenim »strateškim poveljstvom vojaških območij«. Nižji štabi so bili 
pokrajinski, bilo jih je 13, občinski, ki so vodili »občinske enote« TO. V strukturo 
slovenske TO je spadala tudi 27. zaščitna brigada. Ti organi ozirom a poveljstva 
so imeli delno poldicno kadrovsko sestavo aktivnih ali rezervnih častnikov. Štabi 
so vodili vojaške enote, brigade in manjše enote t. i. prostorske strukture TO, 
katere so sestavljali vpoldicani vojaški obvezniki. Število teh, ki so dejansko 
predstavljali slovensko TO, je bilo v začetku osemdesetih let okoli 85.000, nato 
pa je sredi desetletja padlo na 65.000. Enote TO so bile prilagojene bojevanju 
v razmerah, kakršne so predvidevali, da bi bile v prim eru tuje zasedbe. Enote 
so ustanavljale, oskrbovale in vodile republika, občine in delovne organizacije 
oziroma podjetja. Poveljevanje, pouk in urjenje so potekali v slovenščini. Bolj 
kot to je vojaški vrh od vsega začetka m otila povezanost slovenske politike in
97 Bolfek, TO 1968-1990, str. 209.
98 Prav tam, str. 197.
99 Slapar, Razvoj TO, str. 106.
100 Bolfek, TO 1968-1990, str. 200; ARS, AS 1589, t. e. 989, Stanje in razvoj TO SRS v obdobju 1986 do 1990.
TO, kajti slovenski politiki in slovenskim politikom beograjski generali niso 
preveč zaupali. Zdeli so se jim preveč liberalni, zlasti glede decentralizacije, pa 
tudi preveč slovenski. Povezanost politike in TO so želeli z reorganizacijo in 
podreditvijo TO vojski preprečiti.
Glede na podrejenost slovenske TO B eogradu ozirom a Zagrebu, kjer je bila 
kom anda 5. vojaškega obm očja, katerem u je bila slovenska TO neposredno 
podrejena, je slovensko državno-politično vodstvo želelo z reorganizacijo TO v 
Sloveniji dobiti nekaj vloge pri vodenju TO. V začetku februarja 1990 je tako Svet 
Predsedstva SR Slovenije za ljudsko obram bo predlagal slovenskem u predsedstvu 
(vodil ga je še Janez Stanovnik), da naj bo TO v Sloveniji organizirana nam esto 
v trinajstih pokrajinah v sed m ih .1 0 1 Predsedstvo je RŠ TO naložilo, da naj do 
konca leta izvede reorganizacijo, do česar pa ni prišlo; general H očevar je s tem 
odlašal. D o reorganizacije je tako prišlo p o d novim poveljnikom TO Slovenije, 
ki g aje im enovalo Predsedstvo RS 28. septem bra 1990. Novi poveljnik slovenske 
TO m ajor Janez Slapar je im enoval sedem novih poveljnikov PŠ TO ozirom a 
vršilcev dolžnosti TO pokrajin: za ljubljansko M iho Butaro, za gorenjsko Petra 
Z upana, za dolenjsko A lbina G utm ana, za južnoprim orsko Franca A nderliča, 
za severnoprim orsko B ogdana Beltram a, za vzhodnoštajersko V ladim irja M ilo­
ševiča, za zahodnoštajersko V iktorja K ranjca.1 0 2 Slovenska TO se je tako vrnila 
v slovenske roke in postala še večji in bolj oster trn v peti jugoslovanskega vrha.
N estrinjanje z doktrino SLO in DS in z njeno organizacijsko vojaško obliko 
TO so v vojaškem vrh u utem eljevali s tem , da je sistem SLO preobsežen in 
zapleten. V zporednost organizacije JLA in TO naj ne bi zagotavljala enotnega 
poveljevanja. Predvsem pa naj bi bil ta sistem predrag in neučinkovit v prim erjavi 
s sodobnim i, m oderno oboroženim i in gibljivim i ter enotno vodenim i vojskami. 
Želeli so vrnitev v enotne, centralistično organizirane in vodene oborožene sile.1 0 3 
To jim je uspelo leta 1988, ko je bila vpeljana nova organiziranost jugoslovanskih 
obram b n ih sil, vojske in TO. Pri tem so slednjo preprosto vključili v okvir vojske, 
da so im eli n ad njo nadzor, za njeno vodstvo postavili častnike JLA, m aja 1990 
pa so jo tu d i razorožili s tem , da so zahtevali prenos orožja TO iz n jenih skladišč 
v sldadišča JLA.
V začetku leta 1990 sta ZSLO in GŠ OS SFRJ izdala delovno gradivo D oktrina 
T eritorialne odbrane oru žan ih snaga, s katerim je bila na novo opredeljena TO.
101 ARS, AS 1589, t. e. 989, Predlog nove organizacije pokrajin, vojaška analiza predloga.
102 Delo, 5. 10. 1990, str. 2, Novi kom andanti pokrajinskih TO.
103 Vrtar, Nekaj vedenj o vlogi oboroženih sil Jugoslavije, str. 209.
Z novo doktrino je bila po m nenju pripravljalcev zagotovljena enotnost stališč 
o organiziranju, oprem ljanju, pripravi in uporabi sil TO (str. 6). Tudi v m iru 
naj bi TO vodilo »obram bno m inistrstvo«, n a katerega naj bi Predsedstvo 
SFRJ kot form alni vrhovni poveljnik preneslo ustrezna pooblastila. Šlo je sicer 
za »začasni« dokum ent, kajti predvideno je bilo, da bo po preveritvi v praksi 
»na taktični in operativni ravni« začel veljati konec leta 1992. Ta »taktična in 
operativna raven« pa se je začela preverjati v praksi v Sloveniji, ko je v začetku 
oktobra 1990 predsedstvo Jugoslavije preneslo na vojaške organe, konkretno 
n a poveljstvo 5. arm adnega obm očja v Zagrebu, vodenje slovenske TO . Ker je 
bil s slovenske stran i v sldadu z am andm aji k slovenski ustavi, sprejetim i konec 
septem bra 1990, im enovan nov poveljnik slovenske TO, Janez Slapar, je sledil 
»vpad« jugoslovanske vojske v prostore štaba T O Republike Slovenije.
D a je im ela jugoslovanska vojska nam en izničiti TO kot posebni del 
oboroženih sil jugoslovanske države, se je pokazalo že z reorganizacijo 
obram be leta 1988, ko so bila uvedena bojišča in vojaška obm očja kot strateška 
razporeditev oboroženih sil SFRJ na bojiščih, kar je pom enilo, da so bile v njihov 
okvir vpete tudi enote TO. N aslednji večji korak v sm eri izničevanja TO kot 
vojaške form acije je bil ukaz, ki ga je izdal RŠ TO SR Slovenije podrejenim 
občinskim štabom 24. januarja 1990 (dokum ent št. SZ 16/4-90)1 0 4 z zahtevo, da 
izdelajo natančen pregled orožja, streliva in m insko-eksplozivnih sredstev, ki so 
jih štabi T O hranili zunaj sldadišč JLA. S tem ukazom , izdal ga je sicer slovenski 
štab TO, a je bil oblikovan po ukazu vrha JLA, so bili tem u dani podatki o tem , 
n ad katero oborožitvijo slovenske TO nim a vojska neposrednega nadzora. Z 
ukazom z dne 15. m aja 1990 o hranjenju oborožitve in streliva TO , ki ga je izdal 
GŠ OS, je bilo za vojaška sredstva TO odrejeno, da se m orajo h ran iti v objektih 
JLA. S tem je vojska želela razorožiti predvsem slovensko TO, čeprav je bil ukaz 
dan vsem štabom TO po republikah, ti pa so bili že tako in tako oblikovani v 
skladu z željam i GŠ OS. D va dni kasneje je ta ukaz potrdil form alni vrhovni 
poveljnik jugoslovanskih oboroženih sil, Predsedstvo SFRJ, ki je na dan izdaje 
ukaza dobilo novega predsedujočega, dr. Borisava Joviča iz Srbije, navdušenega 
privrženca nacionalistične politike Slobodana M iloševiča in izvrševalca njegovih 
navodil. Ta je nam en teh ukrepov - pri čem er je posebej poudaril, da je šlo za 
odvzem orožja in streliva v Sloveniji in H rvaški - pojasnil z besedam i, da »ne 
bom o dovolili, da orožje zlorabijo v m ožnih spopadih ali za nasilno odcepitev.
104 Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 17-18.
Praktično sm o jih razorožili. Form alno je to storil načelnik generalštaba, toda 
dejansko po našem nalogu. Slovenci in H rvati so se ostro odzvali, vendar ne 
m orejo nič.« Ko je zaradi tega pri Joviču protestiral pred sed n ik slovenskega 
predsedstva M ilan Kučan (ki o tem sploh n i bil obveščen, saj m u poveljnik TO 
ali načelnik RŠ TO nista niti povedala, kakšen ukaz je izdal vrh vojske in da sta 
ga kot vojaka poslušno sprejela), je Jovič zanikal, da ve za ukrep, čeprav je dan 
pred tem v svoj dnevnik zapisal, da je odvzem orožja po »našem nalogu«. O čitno 
je šlo za »nalog« srbskega vodstva, natančneje M iloševiča. Predsedstvo nam reč 
o ukazu generalštaba ozirom a njegovega načelnika, generala Blagoja A džiča, ni 
bilo obveščeno, češ da gre za »redno, tekočo dejavnost v oboroženih silah, takšnih 
aktivnosti in tu d i drugih bolj zapletenih im am o desetine, stotine in kam bi prišli, 
če bi vas o vsem tem obveščali«, kot je to pojasnil A džič.1 0 5 Jovič, k ije očitno vedel 
za ukaz vojske, m edtem ko je o tem slovenski predstavnik v predsedstvu Janez 
D rnovšek zvedel šele, ko je odvzem anje orožja že potekalo, je K učanu povedal, 
da je za to slišal po radiu, in ga odpravil z: »Ne vem , za kaj gre.« Joviča sta nato 
obiskala D rnovšek in Kučan, ki je zahteval, da m u pokaže ukaz generalštaba, 
pojasnilo, ki pa g aje dal glede odvzem a orožja TO »obram bni m inister« general 
Kadijevič (bil je navzoč), pa je ocenil za nezadostno ter zahteval, da se orožje 
vrne in da se zam enja poveljnik TO v Sloveniji.1 0 6 N obena od K učanovih zahtev 
ni bila izpolnjena, kajti Predsedstvo SFRJ in vojaški vrh sta kazala svojo m oč in 
se nista ozirala na slovenske zahteve, zlasti zato ker se je z volitvam i v Sloveniji 
zam enjala oblast, za katero so sodili, da je separatistična, in ker so m enili, da 
D em os pripravlja organizacijo lastnega program a oborožitve.1 0 7
Poveljnika TO za Slovenijo generala H očevarja, ki je deloval po sm ernicah in 
navodilih vojaškega vrha, pri čem er je slovensko državno vodstvo skoraj povsem 
ignoriral, so zam enjali v začetku oktobra, potem ko je slovenska skupščina konec 
septem bra 1990 sprejela am andm aje k Ustavi Republike Slovenije, s katerim i so 
odpravili veljavnost zvezne zakonodaje, ki je bila v nasprotju s slovensko ustavo. 
M ed njim i je bil tudi am andm a o tem , da je slovenska TO izključno v pristojnosti 
Republike Slovenije. Zahteva slovenskega predsedstva, da se zam enja Hočevar, je 
bila sicer dana Predsedstvu SFRJ že v začetku julija,1 0 8 a je bila zavrnjena, zato je 
slovensko predsedstvo predlagalo slovenski skupščini takšno dopolnitev ustave, 
da bi lahko poveljnika TO v Sloveniji im enovalo sam o. Še istega dne, ko je
105 Drnovšek, Moja resnica, str. 197.
106 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 144-145.
107 Prav tam, str. 139-140.
108 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2, dok. 82, str. 313.
ê
SOCIALISTIČNA REPUOUKA ÏLOVENUA 
R EPU B LIŠK I STAO 
ZA TERITORIALNO OĐRAMBO
S l sz 625/1-90
L jubljana, d n o — Q5_s— L S 9 Q . . —
Hranjenje oborožitve 
in streliva TO - ukaz
so c ia ;.« .* ;. • 
P O K R A BS!'
One
VSEH PŠTO, MSTO LJUBLJANA 
IN 30. RSkTO
Na podlagi Ukaza ZSLO GŠ OS strogo zaupno št. 19-1 od 14.05. 
1990 in skladno z zastavljenimi nalogami, ki jih je zvezni 
sekretar za LO postavil na Vojnem svetu dne 27.0^.1990 zara­
di zanesljivega čuvanja oborožitve in streliva TO
UKAZUJEM:
1. Predati na čuvanje orožje, strelivo in MES TO, ki je izven 
objektov JLA v objekte JLA. Pri realizaciji te naloge ugotovi­
ti točno število, vrsto in količino orožja, streliva in MES, 
ki se morajo dati na čuvanje v objekte JLA in skladišča TO, 
ki so v objektih JLA. Pri pomanjkanju skladiščnega prostora v 
objektu JLA koristiti tudi druge prostore v kasarnah.
2. Izvzem orožja in streliva za usposabljanje se izvaja po na­
vodilih in odobritvi 5. V0 na zahtevo štaba (enote) TO preko 
RSTO, ki mora biti najmanj 10 dni pred vajo.
3. Ta ukaz se nanaša tudi na strelivo 7,9 mm in 7,62 mm zago­
tovljeno za šole, ter oborožitev in strelivo enot za zveze 
DPS, ki je v naših skladiščih.
Celotne količine oborožitve, streliva in MES, ki se naha­
jajo na železnici, RTV, elektrogospodarstvu, letališčih, pošti 
in v drugih sistemih se povlečejo v skladišča TO oziroma JLA.
posebej zastra-
naertom predaje.
inam stalne sesta­
ti in vskladišči-
ravnajte po uka- 
st naloge.
. do 2*4 .00 ure
KOMANDANT 
TERITORIALNE OBRAMBE 
; ^e^UBLIKE SLOVENIJE 
V^genera lpodpolkovnik
Ukaz o odvzemu orožja TO z dne 15. 5. 1990
skupščina sprejela am andm aje - v enem od teh je bilo določeno, da »predsedstvo 
Republike Slovenije im enuje in razrešuje kom andanta Teritorialne obram be 
Slovenije«1 0 9 - , je Predsedstvo RS im enovalo za vršilca dolžnosti načelnika RŠ 
TO m ajorja Janeza Slaparja.
Ivan Hočevar (1933), Drago Ožbolt (1931-1994),
generalpodpolkovnik letalstva, generalmajor, načelnik RŠ
poveljnik TO Slovenije 1988-1990 TO 1988-1990
To in pa dejstvo, da je z am andm ajem Republika Slovenije sprejela urejanje
TO, je vzbudilo v vojski odziv. Najprej v neform alnem telesu, generalštabu v senci, 
v katerem so bili srbski, odločno prom iloševičevski nekdanji visoki oficirji, npr. 
nekdanji šef generalštaba general M irkovič. Ta je, čeprav upokojenec, v im enu 
vojaškega vrha sporočil, da vojska ne bo dovolila razpada Jugoslavije. Zvezno 
predsedstvo je 2. oktobra zato sklenilo, da bo vodenje slovenske TO preneseno 
na poveljstvo 5. vojaškega obm očja, za uresničitev tega sklepa pa bosta poskrbela 
zvezno »obram bno m inistrstvo« in JLA. Ta je tako p ro ti zam enjavi poveljnika 
slovenske TO nastopila s silo. V noči s 4. na 5. oktober 1990 je 16 pripadnikov 
vojaške m ilice iz vojašnice v Šentvidu zasedlo prostore štaba slovenske TO, 
katerega vodenje je ta dan dokončno prevzel iz rok generala H očevarja rezervni 
m ajor Slapar.
F orm alno odločitev, da v Ljubljani nastopi vojska in da poveljevanje n ad TO 
prevzam e zvezni sekretariat za ljudsko obram bo, je sprejel vrhovni poveljnik, 
Predsedstvo SFRJ, 2. oktobra. Proti takšni odločitvi je bil predsednikjugoslovanske 
vlade A nte M arkovič, kar je pri p redsedniku Predsedstva SFRJ Joviču izzvalo
109 UL RS, 35-1790, 5. 10. 1990.
Pripadniki JLA odganjajo iz zasedenih prostorov RŠTO na 
Prežihovi ulici v središču Ljubljane znanega slovenskega 
morjeplovca Jureta Šterka, k ije odločno protestiral proti 
njihovemu početju (5. 10. 1990).
nem alo hude krvi. Jovič je M arkoviču povedal, da si koplje grob, in je razm išljal 
celo o vprašanju zaupnice vladi. Ko sta Jovič in general Kadijevič razpravljala, 
kako pripraviti M arkoviča, da bo pristal, da »m inistrstvo za obram bo« prevzam e 
poveljstvo n ad slovensko TO, je Kadijevič m im ogrede povedal, »da je treba 
'odstraniti' sam o sto ljudi in da bo vse v redu. Vojska pripravlja takšne načrte, če 
bo potrebno.«1 1 0 V sekakor je bila zadeva glede slovenske TO in njenega novega 
vodstva vroča tud i v državnem in vojaškem vrh u v Beogradu.
Z aradi zam enjave »projeleajevskega« vodstva slovenske TO in posledično 
vojaške zasedbe štaba slovenske TO je nastala napetost m ed slovenskim i 
oblastm i in vojsko. Prebivalstvo je ta poteza vojske ogorčila in ljudje so se začeli 
zbirati p red stavbo na Prežihovi ulici v bližini »obram bnega« in tud i »notranjega 
m inistrstva«, v kateri je imel prostore štab slovenske TO. O bstajala je nevarnost 
konflikta ali celo spopada. Vojska je bila jezna, pa tudi prestrašena in za prim er 
nem irov v Ljubljani naj bi bili na V rhniki, kjer je bila oldepna brigada, prižgani 
m otorji tankov. Po m nenju slovenskega »obram bnega m inistra« Janše in 
»m inistra za notranje zadeve« Bavčarja je bila slovenska stran za konflikt slabo 
pripravljena, zato je bila sprejeta odločitev za um iritev razm er.1 1 1
110 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 197.
111 Lovšin, Skrita vojna, str. 76; Janša, Premiki, str. 76-77.
Vojsko - štab TO je zasedla enota vojaške policije v popolni vojni oprem i, 
z neprebojnim i jopiči - so nadzorovali »specialci« m ilice, ki jih je vodil Vinko 
Beznik. Ti so zasedli strehe okoliških hiš in vojake držali »na m uhi«. »Specialci« 
m ilice so dobili ukaz, da »vprim eru, da se sproži strel z njihove strani, posredujejo 
naši ostrostrelci. D a zavarujejo ljudi.« Če bi prišlo do streljanja s strani vojske, so 
dobili ukaz, naj jih uničijo.1 1 2 D o tega ni prišlo, razm ere pa so se navzven um irile. 
Prostori dotedanjega štaba TO so ostali v rokah vojske, Slaparjev štab TO pa je 
začel delovati v prostorih »obram bnega m inistrstva« in vzpostavljati novo TO.
Takrat se je slovenska m ilica dejansko prvič neposredno »prek puškine 
cevi« soočila z jugoslovansko vojsko. D o odkrite sovražnosti sicer ni prišlo, so 
pa predvsem pri oficirjih (častnikih) JLA rasle zam ere do slovenske politike, o 
čem er je poročal eden od obveščevalcev obveščevalnega oddelka slovenskega 
obram bnega m inistrstva, ki je deloval v JLA.1 1 3
Z im enovanjem novega vodstva slovenske TO je ta vojaška organizacija 
postala slovenska in tudi javna. To je bil začetek delovanja nove, povsem 
slovenske TO, ki ni bila več vezana na JLA, pa tudi trenutek »legaliziranja« 
slovenske m ilice, zlasti tistega njenega dela, ki je bil vpet v MSNZ. M ilica je ob 
svoji običajni dejavnosti začela s sistem atičnim i pripravam i na m orebitni spopad 
z vojsko.
M edtem ko je bila zaradi politike, kakršno je vodila vojska ob p o d p o ri ali 
celo p o navodilih srbskega vodstva, slovenska TO v težkem položaju, saj je bila 
form alno pod rejen a vojaškem u poveljstvu 5. vojaškega obm očja (pri čem er sta 
bila n a čelu slovenske TO sicer generala Slovenca, ki p a sta odločitve vojske 
p opolnom a sprejem ala in jih izvajala, kar se je pokazalo ob odvzem a orožja 
slovenske T O sredi m aja 1990), p a je slovenska m ilica že doživela preizkušnjo 
svoje pripravljenosti.
SLOVENSKA MILICA V OBRAMBI SLOVENSKE SUVERENOSTI
Jugoslovanska vojska je leta 1990, zlasti od zam enjave oblasti v Sloveniji po 
volitvah, večkrat n a različne načine kršila slovensko suverenost, kakršna je bila 
dosežena z jugoslovansko ustavno ureditvijo. V tem času se je vojska v svojih 
političnih pogledih že povsem zbližala s srbsko nacionalistično politiko, ki jo je 
uporabljala za dosego svojih ciljev. V Sloveniji sta stali srbskem u nacionalizm u
112 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
113 Lovšin, Skrita vojna, str. 77.
in vojaškim centralističnim pogledom nasproti slovenska oblast, pa tud i m ilica 
kot v aru h ne le javnega reda in m iru, am pak tudi slovenske državnosti.
S srbsko nacionalistično politiko se je slovenska m ilica soočila že prej. 
Slovenski m iličniki so bili na Kosovu od leta 1981, ko so A lbanci jasno pokazali 
svoje zahteve po drugačnem položaju v jugoslovanski državi, navzoči v okviru 
Z d ru žen ih odredov m ilice, ki so jih sestavljali pripadniki vseh republiških milic.
V devetih letih je bilo nap o ten ih v Z druženi odred milice Zveznega sekretariata 
za no tran je zadeve iz Slovenije okoli 2000 m iličnikov iz vrst PEM . Ko niso več 
želeli služiti le srbski strani, ki je odnos do tam kajšnjega večinskega prebivalstva 
zaostrovala in izvajala n ad njim i nasilje, in je tudi slovenska javnost - ta je bila 
večinsko na strani A lbancev - zahtevala, da naj slovenski m iličniki v teh enotah 
ne sodelujejo več, je slovenska oblast konec januarja 1990 preklicala sodelovanje 
slovenskih m iličnikov n a Kosovu; 5. februarja se je od tam vrnila zadnja enota. 
Leto dn i pred tem slovenski m iličniki niso želeli sodelovati v akciji srbske, 
kosovske in vojvodinske m ilice proti rudarjem ru dnika Stari trg pri Trepči, 
ki so se iz protesta proti ravnanju srbskih oblasti odločili za gladovno stavko 
v ru d n išk ih rovih. Poveljnik slovenske enote ni dovolil, da gredo slovenski 
m iličniki v rudnik, p ri čem er je izpolnjeval ukaz slovenskega »notranjega 
m inistra« Tom aža E rtla.1 1 4 Po tem dogodku je m arca 1989 slovenska m ilica svoje 
število m iličnikov v zveznem o dredu m ilice zm anjšala za polovico. N asploh je v 
praksi veljalo, da je m oral poveljnik slovenske enote m ilice na Kosovu dobiti v 
prim eru , če je bil predvideni poseg m ilice v nasprotju s slovensko zakonodajo, 
odobritev vodstva slovenske m ilice ozirom a slovenskega »notranjega m inistra«. 
Slovenski m iličniki, ki so bili poslani na Kosovo, so im eli nasploh napotke 
vodstva slovenske m ilice, da se m orajo izogibati uporabi prisilnih sredstev in 
n ep o treb n im žrtvam , kar pa so srbske oblasti razum ele kot b ojkot.1 1 5
D o nesoglasij m ed vojsko in slovensko milico, ko je slednja »branila« slovensko 
ozemlje, je prišlo tudi v zvezi z m ejnim pasom . Spom ladi 1990 je nam reč vojska 
želela prek »zvezne vlade« in jugoslovanske skupščine doseči razširitev pasu ob 
meji, v katerem je bilo gibanje strogo om ejeno, s 100 m etrov na kar en kilom eter, v 
izrednih razm erah pa celo do 5 ali 10 kilom etrov.1 1 6 S tem bi vojska dejansko prevzela 
nadzor nad mejo, ki je bila od sredine šestdesetih let vedno bolj v pristojnosti 
milice, zlasti nadzor prom eta čez m ejne prehode. Vojska naj ne bi, če bi uveljavila 
svoj predlog o razširitvi m ejnega pasu, imela nam reč m ožnosti varovati le meje,
114 Bukovnik, Sever, str. 32.
115 Leopold Jesenek, poveljnik slovenske milice v letih 1980-1990. V: Ob 10. obletnici akcije Sever, str. 8.
116 Branko Celar, Državna meja -pom em ben atribut državnosti. V: Ob 10. obletnici osamosvojitve, str. 9-11.
am pak nadzirati celoten pas v globino enega kilom etra ob meji z Italijo, Avstrijo in 
M adžarsko. V tem pasu bi lahko legitim irala ljudi po svoji volji in m erilih. V praksi 
bi to pom enilo, da bi npr. obm očje Nove Gorice obvladovala vojska. Slovenska 
m ilica je takšni obliki »zasedbe« slovenskega ozemlja nasprotovala in zahtevala 
ukinitev m ejnega pasu po vzoru sosednjih držav (leta 1989 je obm ejni pas ukinila 
tudi M adžarska), kjer je bil dostop do državne m eje prost in ga ni nadzorovala 
vojska. Vojska in tudi zvezno notranje m inistrstvo, ki je zamisli vojske o razširitvi 
m ejnega pasu podpiralo, očitno nista zaupala slovenski milici, da je ta sposobna 
varovati državno mejo. Poleg tega pa je vojska želela dobiti zakonsko podlago, da 
bi zaprla m ejo in Slovenijo ločila od sosednjih držav. Predlog vojske je bil zaradi 
vztrajnosti slovenske strani, tudi javnosti - kajti to je bil čas volilne kam panje 
in so se zato v tem okviru odzvale posam ezne politične stranke - um aknjen iz 
postopka zvezne skupščine. Pri tem je bila vloga slovenske milice, tistih ld so bili 
odgovorni za m ejne zadeve in so s strokovnim i argum enti spodbijali nam ere 
vojske, pom em bna.
Slovenska m ilica se je v tem času že pripravljala na svojo vlogo pri varovanju 
slovenskih meja, pri čem er so predvideli tudi varovanje m eje s H rvaško. To je 
bila posledica okoliščin, ki so ob pripravah m ilice na »m iting resnice« o d nje 
zahtevale, da se je posvetila tu d i vprašanju m eje s H rvaško, ld je bila tedaj le 
adm inistrativna. Pripravili so računalniško sim ulacijo vzpostavitve m eje s 
H rvaško, ki naj bi jo varovalo več ko t 600 m iličnikov. Julija 1990 pa je republiški 
sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar im enoval delovno skupino (vodil jo 
je p o m o čn ik načelnika m ilice Tom až Čas) za pripravo projekta zavarovanja 
državne m eje Republike Slovenije, tu d i m eje s H rvaško.1 1 7
Slovenska m ilica pa se je povsem praktično soočila z obram bo »južne meje« 
proti H rvašld 1. decem bra 1989 v zvezi z napovedanim srbskim nacionalističnim 
zborovanjem . D o »m itinga resnice«, kot so ga im enovali organizatorji (form alno 
je bilo to združenje za vrnitev Srbov in Č rnogorcev n a Kosovo in M etohijo, 
im enovano Božur, ki je hotelo Slovencem predstaviti svojo resnico o Kosovu 
in o srbskih pogledih na jugoslovansko državo), pa ni prišlo, kajti slovenska 
politika se je odločila, da takšnega zborovanja v Ljubljani ne bo dovolila. Takrat 
so se slovenski m iličniki nam eravali soočiti s srbskim i protestniki. Predsedstvo 
SR Slovenije je izrazilo prepričanje, » d a je treba preprečiti vsako nasilno dejanje 
in večjo koncentracijo pohodnikov, pa tud i zato da se uresniči proklam irana
117 Čas, Vloga in dejavnost slovenske milice, str. 33.
suverenost republike Slovenije in s tem zavaruje tudi ustavna ureditev Slovenije 
in Jugoslavije«.1 1 8 Republiški sekretar za notranje zadeve Tom až Ertl je po sklepu 
»vlade« na tem elju 12. člena zakona o n o tranjih zadevah (ta je govoril o tem , da 
ob oceni ali ugotovitvi Predsedstva Republike Slovenije, »da so nastale izredne 
razm ere, zaradi katerih so ogroženi interesi obram be države ali javni red«, lahko 
Izvršni svet sklene, da m ora republiški sekretar za notranje zadeve sprejeti 
p o trebne ukrepe za zagotovitev v arnosti),1 1 9 izdal odredbo o prepovedi javnih 
shodov in javnih prireditev »zaradi zavarovanja javnega reda, življenja ljudi in 
prem oženja«, pa tudi om ejitev gibanja iz istih razlogov za osebe, ki so nam enjene 
na javne shode ali prireditve, ter prepoved prom eta na obm očju SR Slovenije za 
m o to rn a vozila, »s katerim i se prevažajo osebe, nam enjene na javne shode in 
javne prireditve, prepovedane z odredbo o prepovedi sestajanja občanov«.1 2 0
R azburjeni Srbi so želeli zaradi stališč, izraženih s strani slovenske politike, 
talco vladajoče kot opozicijske, v C ankarjevem dom u na zborovanju »Proti uvedbi 
izrednega stanja, za m ir in sožitje na Kosovu«, pripraviti m iting v Ljubljani že 25. 
m arca 1989. Slovenske oblasti pa so sklenile, da je treba tak m iting preprečiti in 
m ilica se je pripravila. M ed ukrepi, ki so bili takrat sprejeti, so bili tudi, da se 
udeležence m itinga zaustavi na m eji s H rvaško, da se postavi cestne prepreke 
p ro ti Ljubljani in zapre železniško postajo D obova ter da se prepreči potovanje 
z vlaki proti Ljubljani. Ti načrtovani ukrepi so bili izhodišče za izdelavo načrtov 
m ilice ob načrtovanem prvodecem brskem m itingu.1 2 1
N ekakšna vaja za m ilico, kako ukrepati proti m orebitni nasilnosti udeležencev 
n a tem m itin g u je bilo zavarovanje nogom etne telane 11. novem bra 1989 m ed 
O lim pijo in C rveno zvezdo iz B eograda ozirom a nadzor n ad njenim i navijači. 
Šlo je zlasti za organizirano skupino s pročetniško ideologijo, znano pod im enom 
Delije, ki jo je vodil Željo Ražnjatovič - A rkan. Navijače, ki so prišli iz Beograda 
z vlakom zjutraj, so m iličniki (za red in m ir v Ljubljani je bilo zadolženih 350 
p ripadnikov Posebne enote, od tega 172 iz Kranja, Celja in Slovenj G radca) 
posprem ili na stadion, kjer so bili do konca telone, ko so jih m iličniki spet 
sprem ili na vlak.1 2 2 N aloga Posebnih enot m ilice je bila tu d i preprečiti spopad 
m ed navijaškim i skupinam i, ki so prišle iz H rvaške kot »pom oč« ljubljanskim 
organiziranim navijačem , in Delijami.
118 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2, dok. 11, str. 65.
119 Čelik, Naše varnostne sile, dok. 39, str. 237.
120 Delo, 1.12.1989, str. 3, Tri odredbe Tomaža Ertla; faksimile odredb so objavljene v: O b 10. obletnici akcije Sever,
str. 3.
121 Čelik, Izza barikad, str. 9-10.
122 Prav tam, str. 16; isti, Posebne policijske enote, str. 78-80.
Za preprečitev zborovanja M iloševičevih pristašev v Ljubljani 1. decem bra 
1989, akcija organov za notranje zadeve je im ela im e »Sever«, je bilo število 
sodelujočih delavcev organov za notranje zadev 6472. Pri tem je bila izvedena 
sto odstotna mobilizacija Posebnih enot milice - 1391 pripadnikov PEM (od tega 
723 aktivnih delavcev O N Z in 668 rezervnih m iličnikov) in trideset odstotna 
mobilizacija Vojnih enot milice (vpoklicanih je bilo 1400 rezervnih m iličnikov).1 2 3 
»Akcija Severje bila tako načrtovana, da večina napovedanih m itingarjev sploh ni 
m ogla priti do Ljubljane, kaj šele v Ljubljano. Pretežna večina bi se m orala ustaviti 
že v bližini slovenske meje, na Hrvaškem . M iličniki so bili pripravljeni na vse, 
tudi na streljanje, na preprečitev odhoda m itingarjev v zavetje vojašnic ozirom a 
vojaških objektov.«1 2 4 Na dan, ko naj bi bil m iting, se je na trgu pred slovensko 
skupščino zbrala peščica udeležencev, večina Srbov in Črnogorcev, živečih v 
Ljubljani, pa tudi nekaj provokatorjev iz Beograda. Ker niso upoštevali navodil 
m ilice glede zbiranja, jih je bilo 13 kaznovanih za prekršek pri sodniku za prekrške, 
ld je tisti dan deloval v prostorih ljubljanskih zaporov na Povšetovi ulici.
V času, ko naj bi potekal srbski »m iting resnice«, so bili poleg slovenske 
m ilice v pripravljenosti tudi v slovenski TO. Pokrajinski štabi TO so bili zbrani in 
so sprem ljali dogodke. Vojska pa je takrat izdala ukaz, da v času napovedanega 
m itinga enote TO ne sm ejo iz sldadišč v vojašnicah jem ati orožja in oprem e, da 
bi tako preprečili m ožnost delovanja slovenske T O .1 2 5 Šlo je za nekakšen način 
»razorožitve« TO že pred m ajem 1990.
Akcija Severje za slovensko m ilico pom enila določen prelom . S strokovnega 
stališča je bila to zanjo priprava na nadaljnje delovanje, ld se je pokazalo v letu 
1990 z organizacijsldm delom pri oblikovanju M SN Z in nato leta 1991 v času 
vojaških spopadov z JLA. O b pripravah na preprečitev m itinga so nam reč 
potekale številne koordinacije in usldajevanja v m ilici in drugih operativnih 
službah RSNZ in U N Z ter priprave na m obilizacijo aktivne in rezervne sestave 
m ilice in tehničnih sredstev.1 2 6 M ilica je takrat, po sicer kasnejši oceni njenih 
vodilnih, z operativnim i ukrepi naredila odločilen korak, s katerim se je 
opredelila tudi za delovanje v prihodnosti.1 2 7 Akcija je bila prikaz pripravljenosti 
m ilice kot službe in m iličnikov kot posam eznikov, da nastopijo kot organizirana 
sila za obram bo slovenskih interesov. M ilica se je pokazala kot edina organizirana
123 Bukovnik, Sever, str. 221.
124 Alojz Žišt, načelnik oddelka za splošne in posebne naloge v upravi milice RSNZ leta 1988. V: O b 10. obletnici
akcije Sever, str. 10.
125 Slapar, Razvoj TO, str. 108.
126 Drago Kupnik. V: O b 10. obletnici akcije Sever, str. 29.
127 Branko Bračko, Akcija Sever - korak k osamosvojitvi Slovenije. V: O b 10. obletnici akcije Sever, str. 8.
sila v Sloveniji, na katero so se lahko naslonili slovenska oblast in tudi državljani v 
prim eru, da bi bilo treba braniti doseženo stopnjo slovenske državnosti v okviru 
Jugoslavije. Akcija Sever je im ela tako za slovensko m ilico poleg tega, da se je 
pokazala kot odločni in dobro organizirani varuh reda in m iru, tudi politični 
in m oralni pom en, saj je nastopila kot branilec slovenske ustavne ureditve in 
slovenske politike. »Akcijo Sever sem doživljal kot nekaj skrivnostnega, saj sem 
im el občutek, da se dogaja nekaj povsem novega in da nekoč, ko se bo vse um irilo, 
ne bo več tako, kot je bilo prej,« se je kasneje spom injal vodja ene od enot PEM, ld 
so nosile glavno odgovornost ob dogajanju v zvezi z »m itingom resnice«.1 2 8 Poleg 
strokovnih ozirom a operativnih zadev, ld so bile v določenem obsegu preizkušene 
v praksi, je bila akcija Sever m ejnik tudi »v glavah«. Večina v milici je spoznala, da 
ne varujejo le javnega reda, življenja ljudi in prem oženja, am pak branijo Slovenijo, 
ld jo nekdo ogroža »od zunaj« in ji vsiljuje svoje poglede in rešitve.
Da je šlo za izraz slovenske emancipacije in suverenosti na področju varovanja 
javnega reda in m iru, pa tudi slovenske politike in celotnega procesa demokratizacije, 
je pokazal že sam naziv celotne akcije - »Sever«. Izbor im ena za akcijo je nam reč 
kazal na nasprotovanje slovenske milice ponujenim rešitvam z »juga«.1 2 9
Pri izvajanju akcije Sever je šlo za nekaj, česar do tedaj slovenska m ilica v 
praksi ni izvajala, vsaj ne v tolikšnem obsegu. Kljub tem u da so bile Posebne enote 
m ilice že ustaljen organizacijski način delovanja milice, je bilo nekaj »skrbi« glede 
njihovega delovanja v novih okoliščinah. Šlo je za enoto, sestavljeno iz aktivnih in 
rezervnih m iličnikov, ki so bili skupaj le enkrat na leto, pri čem er so bile pogoste 
m enjave starešinskega kadra, kar bi lahko vplivalo na stanje v enoti in na njeno 
delovanje. Za določene dejavnosti je bilo treba enoto usposobiti, pa tudi v njej 
vzpostaviti vzdušje, »ki bi pripom oglo ustvariti ustrezno delavnost brez utrujanja, 
da bi bili m iličniki vedno pripravljeni na akcijo«. Priprave n a preprečitev m itinga 
so bile tud i priložnost za preverjanje in izboljšanje logistične podpore, kar je 
vse dalo dobro podlago za p rim ern o organiziranost in pripravljenost organov 
za notranje zadeve za opravljanje nalog v težjih okoliščinah. M iličnikom pa je 
dvignilo sam ozavest tudi javno m nenje, naklonjeno njihovi dejavnosti v akciji 
Sever in sploh n am en u akcije. Šlo je za zaščito »interesa Slovenije«, kot so tedaj 
razum eli svojo dejavnost v m ilici.1 3 0
V akciji Sever p ripadniki m ilice niso izkazovali lojalnosti takratni oblasti, 
m arveč Sloveniji in njeni državnosti. Pri tem ni bilo m ed pripadniki organov
128 Franc Bevc. V: Ob 10. obletnici akcije Sever, str. 47.
129 Čas, Vloga in dejavnost slovenske milice, str. 42.
130 Franc Bevc. V: Ob 10. obletnici akcije Sever, str. 47.
PEM UNZ Maribor, postrojen 1. 12. 1990 v Dobovi pred 
poveljnikom Milice Leopoldom Jesenekom, poveljnikom PEM RSNZ 
Tomažem Časom in poveljnikom PEM UNZ Maribor Bojanom 
Lunežnikom. Enota je imela nalogo, da vlake z mitingarji iz Srbije 
zaustavi in jih vrne na Hrvaško.
za notranje zadeve nobenega om ahovanja. U stavni položaj Slovenije so bili 
pripravljeni b ran iti z vsem i sredstvi, po potrebi tu d i s silo.1 3 1
Pri izvedbi akcije Sever so im ele najpom em bnejšo vlogo Posebne enote milice 
(PEM). Te so nastale kot »enota za izvršitev določenih nalog«, kot jo je opredelil 
zakon o organih za notranje zadeve iz leta 1956,1 3 2 v katerem so bile v Jugoslaviji 
prvič po drugi svetovni om enjene takšne enote milice. Tako enoto je predvidel 
tudi prvi slovenski zakon o notranjih zadevah iz leta 19671 3 3 in tudi vsi naslednji.
V zakonu iz leta 1972 je bila predvidena tudi rezervna sestava, kar je bila tako 
kot nastanek TO posledica sprem enjene obram bne doktrine, nastale p o d vtisom 
vdora vojaških en o t Varšavske zveze v Češkoslovaško avgusta 1968. Po zakonu o 
obram bi iz leta 1969 je bila m ilica v vojni uvrščena v okvir TO, vojaški obvezniki 
pa so bili lahko p o zakonu o vojaški obveznosti razvrščeni v enote milice. O d
131 Bračko, Organi za notranje zadeve v akciji Sever, str. 13.
132 UL FLRJ, 30-396, 18. 7. 1956; objavljeno tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 32, str. 171-185. O enoti za 
izvršitev določenih nalog govori 63. člen.
133 UL SRS, 13-99,6. 4. 1967; objavljeno tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 35, str. 206-211. O enoti za izvršitev 
določenih nalog govorita člena 16,17.
konca leta 1974 so bili lahko v PEM, ki so jih sicer sestavljali aktivni m iličniki - ti 
so drugače opravljali na m iličniških postajah svoje vsakodnevne, redne naloge 
m iličnikov - , tud i rezervni m iličniki. Tako je ob vpoklicu rezervnih m iličnikov 
bataljon PEM štel 738 m ož, 516 poklicnih in 222 rezervnih m iličnikov.1 3 4 Da 
bi bilo zagotovljeno pridobivanje rezervistov za enote m ilice, je bil m aja 1971 
v slovenskem sekretariatu za notranje zadeve oblikovan predlog, da bi lahko 
izbrani naborniki polovico vojaškega roka služili v enotah m ilice v Sloveniji. To 
m ožnost je GŠ JLA odklonil.1 3 5
Leta 1972 je na oblikovanje Posebnih enot m ilice vplivala direktiva Tita
o oblikovanju Posebnih enot, kar je bila posledica vdora hrvaških ustaških 
teroristov v Jugoslavijo. D ejansko je šlo za ustanovitev Z aščitnih enot m ilice kot 
protiteroristične enote. Konec leta 1972 je bila z odločbo slovenskega sekretarja za 
no tran je zadeve ustanovljena četa za posebne naloge, ki je im ela vod za posebne 
naloge, v tem je bilo ob nastanku 35 m ož, in vod za zavarovanje objektov. Iz te 
ozirom a iz njenega voda za posebne naloge in Z aščitne enote m ilice (ta je bila 
ustanovljena 1978 iz čete za posebne naloge) je 23. avgusta 1990 nastala Specialna 
enota republiškega sekretariata za notranje zadeve, t. i. specialci. Vodenje le-teh 
je bilo zaupano V inku Bezniku, odgovoren pa je bil neposredno republiškem u 
sekretarju, slovenskem u »notranjem u m inistru« Igorju Bavčarju.
PEM, ustanovljena je bila 24. julija 1972 z odločbo takratnega republiškega 
sekretarja za notranje zadeve, ko se je zbralo njenih prvih 41 pripadnikov na 
usposabljanje, je bila enota milice na sklic, ld jo je bilo m ogoče vpoklicali po 
potrebi. O rganiziranost je bila vojaška, sestavljali pa so jo aktivni in rezervni 
miličnild. O rganiziranost PEM je bila večkrat sprem enjena. N otranja sestava so 
bili bataljoni, čete, vodi. Leta 1989/90 je PEM pokrivala obm očje vseh 13 UNZ; 
v večjih U N Z so bili bataljoni, v m anjših čete ali vodi. Enote so bile m obilne in 
so se lahko vključile v reševanje varnostnih razm er po vsej Sloveniji. PEM je bil 
organiziran v dve formaciji: prva je štela 723 aktivnih miličnikov, razvrščenih v 7 
čet po UNZ, druga pa 1391, ko so se aktivnim m iličnikom pridružili še rezervni. 
Ta form acija je bila razdeljena na 7 bataljonov.1 3 6 O d januarja 1989 do avgusta 1990 
je bil poveljnik PEM mag. Tomaž Čas, konec avgusta 1990 je bil za kom andanta 
PEM im enovan mag. Pavle Čelik, takrat tudi načelnik slovenske milice, nam estnik 
poveljnika pa je ostal Jože Kolenc. Poveljnik Čelik se je v začetku septem bra sestal
134 Čelik, Posebne policijske enote, str. 52.
135 Prav tam, str. 46-48.
136 Bukovnik, Sever, str. 75; Drago Zadnikar, Velika vloga posebne enote milice. V: Ob 10. obletnici osamosvojitve,
str. 14-15.
z vsem i poveljniki PEM iz U N Z in načrtovali so sklic ozirom a zbor vseh Posebnih 
enot milice 12. septem bra 1990 na hipodrom u v Stožicah.1 3 7
Pregled form acij čet in bataljonov PEM R SN Z po UNZ, k ije veljal 1989-901 3 8
Formacija 1 Formacija II
Poveljnik
1. četa: Ljubljana 
mesto, Ljubljana 
okolica
3 vodi - 
124 miličnikov
Stane Leskovšek 1 . bataljon: 
Ljubljana mesto, 
Ljubljana okolica
3 čete,
6 vodov - 
224 miličnikov
2. četa: 
Maribor
3 vodi - 
124 miličnikov
Bojan Lunežnik 2. bataljon: 
Maribor
3 čete,
6 vodov - 
224 miličnikov
3. četa:
Celje, Slovenj Gradec
3 vodi - 
108 miličnikov
Franc Bevc 3. bataljon:
Celje, Slovenj Gradec
3 čete,
6 vodov - 
190 miličnikov
4. četa:
Koper, Postojna
3 vodi - 
108 miličnikov
Slavko Gerželj 4. bataljon: 
Koper, Postojna
2 četi,
4 vodi - 204 
miličnikov
5. četa: 
Kranj
2 voda - 
68 miličnikov
Milan Klemenčič 5. bataljon: 
Kranj
2 četi,
4 vodi - 
130 miličnikov
6. četa: 
Nova Gorica
2 voda - 
68 miličnikov
Zvonimir Kelher 6. bataljon: 
Nova Gorica
2 četi,
4 vodi - 
130 miličnikov
7. četa:
Murska Sobota
2 voda - 
68 miličnikov
Alojz Flisar 7. bataljon: 
Murska Sobota
2 četi,
4 vodi - 
130 miličnikov
Samostojni vod: 
Novo mesto, Krško, 
Trbovlje
54 miličnikov Boris Okleščen Samostojni vod: 
Novo mesto, Krško, 
Trbovlje
3 vodi - 105 
miličnikov
Poveljstvo PEM 
RSN Z
Čas To m a ž/P a vle Čelik Poveljstvo PEM RSN Z
14 miličnikov 14 miličnikov
Skupaj 7 čet,
19 vod ov- 7 2 3 
miličnikov
7 bataljonov,
18 čet, 39 vodov - 
1392 miličnikov
Poleg PEM so bile v razporeditvi m ilice predvidene tu d i Vojne enote 
m ilice (VEM ). Kot PEM so bile tudi te na sklic, sestavljali pa so jih tudi aktivni
137 Čelik, Izza barikad, str. 69.
138 Bukovnik, Sever, str. 75; imenski seznam po: Bukovnik, Debeljak, ONZ v zaščiti procesov osamosvajanja RS, str.
170 (seznam pregledal Jože Kolenc).
in rezervni m iličniki, ki bi jih sklicali v p rim eru vojne. Število m iličnikov v 
V ojnih enotah bi doseglo dvojno število aktivnih m iličnikov; uniform iranih 
m iličnikov pa je bilo leta 1990 4409.1 3 9 Rezervni m iličnik je dobil, ko je bil 
vpoklican, službeno izkaznico in je im el vsa pooblastila kot aktivni m iličnik. 
VEM , ki so bile predvidene za delovanje na obm očju lastne postaje milice, za 
kar so im eli izdelane tu d i vse potrebne načrte, ki so jih vsakoletno preverjali na 
usposabljanjih, so vodili kom andirji postaj milice.
Po sprem em bi oblasti m aja 1990 se je m ilica tudi legalno, ne le v okviru 
skrivnega organiziranja M SNZ, organizirala in pripravljala na m orebitni spopad 
z JLA. Vojski vodstvo RSNZ po odvzem u orožja in streliva TO sredi m aja ni 
zaupalo in konec julija je »notranji m inister« Bavčar opozoril: »Ne pozabim o 
na JLA!« Že sredi julija 1990 je zato m ilica skladišča svojega orožja in streliva 
razpršila in orožje razporedila v tiste enote m ilice, ki so im ele za hranjenje dobre 
pogoje. Konec julija pa je Bavčar naročil, da so v m ilici izdelali predvidevanja, 
kako bi lahko vojska posegla v Sloveniji. N astal je kratek elaborat o m ožnih 
pritiskih JLA na Slovenijo, o odzivu prebivalcev na to in o delovanju m ilice 
v tak šn ih razm erah .1 4 0 Pa tudi sicer so se v m ilici zavedali, da jim lahko p reti 
o d k rit spopad z vojsko, zato so skrbeli, da so bile predvsem PEM oprem ljene kot 
vojaške form acije, s puškam i, avtom atskim i puškam i, ostrostrelskim i puškam i, 
m itraljezi, pa tudi z bojnim i vozili, t. i. bovi, dejansko oldepnim i transporterji na 
kolesih. »M ilica je bila leta 1990 oborožena od zob do glave,« se je zato spom injal 
eden vodilnih v tak ratn em oddelku za obram bne priprave.1 4 1
Poleg povsem javnega delovanja in tu d i že posam eznih priprav na vlogo 
m ilice ob m orebitnem , če ne kar pričakovanem soočenju z jugoslovansko vojsko 
pa je v okviru m ilice po odvzem u orožja in streliva TO s strani JLA delovalo tajno 
jedro M SNZ. To je odločilno pripom oglo k ponovni vzpostavitvi slovenske TO, 
ki je bila tedaj resnična zasnova vojske sam ostojne slovenske države - Republike 
Slovenije.
139 O b 10. obletnici akcije Sever, str. 25.
140 Čelik, Izza barikad, str. 61.
141 Intervju Bratuš, 31.3. 2009.
Wlogi organov za 
notranje zadeve pri 
oblikovan juobrambni h 
sil Republike Slovenije
»N EKA ) )E TREBA NAREDITI ...«
Šestnajstega m aja 1990, ko je bila v pravkar k onstituirani slovenski skupščini 
izvoljena nova vlada Lojzeta Peterleta, je v stavbi parlam enta vladalo sproščeno in 
prešerno vzdušje. Talco je celo M ilan Aksentijevič, skupščinski delegat JLA, »prav 
prijazno in s širokim nasm ehom « pristopil k novem u prem ierju. N ovopečeni 
m inistri, pisana sedem indvajsetčlanska združba najrazličnejših profilov, karier 
in nazorov, so se fotografirali, si nazdravili z zlato radgonsko penino in z m islim i 
najbrž odbrzeli k svojim resorjem . M alo prej je njim in delegatom na seji Peterle 
zagotovil, da je govoril s predsednikom stare vlade D ušanom Šinigojem o 
predaji poslov in kako se zato »novim m inistrom / . . . / ne bo zgodilo, da bodo 
prišli v prazne prostore, saj so vsi resorji pripravili poročila o svojem delu«.1 4 2 
Novi republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar,1 4 3 tedaj že prekaljeni 
in uveljavljeni m ladi politik, se je nato še isti dan napotil v svoj urad, na svoje 
m inistrstvo.
Popoldan se je že prevešal v m ajski večer, ko je sekretar prispel do znam enite 
Slavije, stavbe m inistrstva, ki je le streljaj od parlam enta. Že takoj na vhodu je 
najprej naletel na sila nenavaden sprejem : »Prišel sem na m inistrstvo in m e ni 
čakal nihče. Jaz sem prišel sam , vratar m i je povedal, kam se gre. Prišel sem v 
pisarno, tam so bili telefoni, o d p rta blagajna, v njej kuverta in n o tri je bil en 
kovanec / . . . / o d rajha s H itlerjevo podobo.«1 4 4 N ikjer nikogar, Peterletovim 
besedam navkljub prazni pro sto ri.1 4 5 Presenečenje, ki m u je nato že naslednji 
dan, 17. m aja, sledilo novo, še večje, po pripovedi Bavčarja zares dram atično. 
Začela so prihajati obvestila, da JLA pobira orožje: » /.../ jaz tam stojim v tisti z 
lesom opasani pisarn i in potem pride ta, ki je bil šef kabineta, am pak šele potem , 
ves p re stra še n .../.../ In jaz takrat res nisem vedel, kaj naj naredim , koga poklicat, 
kje je kdo, kaj ... D epeše so začele iz stalne službe - odvzem orožja, to so vzeli, 
ono so v z e li... Koga, kje, kaj? Ali bo kdo m ene aretiral, ali bom jaz koga? (sm eh) 
/ .../ Potem sem jim rekel, naj m i dajo vse te inform acije. Potem je prišel Ertlov 
kabinet, to so bili ljudje, stari vsi blizu 55, 60 let. M eni so se vsi zdeli neznansko 
stari, am pak tak rat se m i je zdelo, da sem dobil neko strukturo, in potem sem se
142 Delo, 17. 5. 1990, str. 3, Pri izbiranju ministrov prevladala strokovnost in poznavanje področja.
143 Bavčarje bil diplom irani politolog, pred tem pa je končal srednjo šolo za miličnike in kadete v Tacnu. Kot politik 
je delal na ZSMS, SZDL, »politično« pa najbolj zaslovel kot vodja Odbora za varstvo človekovih pravic. Po m ne­
nju časnika Delo je bil v vrstah zmagovalcev volitev »prav gotovo najbolj usposobljen in prim eren za mesto, ki ga 
je zasedel.« - Delo (SP), 19. 5.1990, str. 19, Prek ljudi do programa.
144 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
145 Prim.: Intervju Pozvek, 31.3. 2009.
ukvarjal z njim i m esec dni.«1 4 6 Novi republiški sekretar se je tako kljub svojim 
kom petencam tedaj znašel v sistem u, katerega drobovja ni poznal in ki m u sprva 
tudi ni zaupal. Bil je »sam« v pisarni, dogodki pa so se začeli odvijati z vrtoglavo 
naglico.
Istega dne, 17. m aja 1990, je zazvonil telefon v pisarni vodje C entra za 
usposabljanje P osebnih in V ojnih enot m ilice v Jasnici na Kočevskem. Šef centra, 
izkušeni m iličnik Vinko Beznik, je dvignil slušalko.1 4 7 Klical je zaskrbljeni Tone 
Krkovič, tedaj občinski sekretar za ljudsko obram bo na občini Kočevje, ki pa je 
bil nedolgo prej operativni častnik Zaščitne brigade TO v Prim ožih, sam o 10 
kilom etrov stran o d C entra Jasnica, na dru g i strani hriba. B eznik in Krkovič 
sta vsa leta dotlej tako zaradi bližine lokacij nju n ih delovnih m est kot narave 
njunega dela veliko sodelovala in se zato tud i zelo dobro poznala, »privatno in 
službeno«. K rkovič je torej ldical starega znanca in m u sporočil, d a je »on naletel 
ravno na tovornjake, ki so odvažali orožje iz skladišča TO-ja«. Povprašal ga je, 
ali kaj ve o tem , ali m orda tu d i drugod po Sloveniji pobirajo orožje.1 4 8 Beznik 
se je bliskovito odzval in se takoj povezal z B ojanom Šuligojem , poveljnikom 
gorenjske pokrajine T O .1 4 9 »O n je potrdil, da pobirajo.«1 5 0 In vsem se je zastavilo 
vprašanje: Kaj pa zdaj?
V inko B eznik je im el tedaj poleg splošnih skrbi zaradi zaostrovanja 
varnostnega položaja še en zelo konkreten razlog za kar najhitrejše iskanje 
odgovora na gornje vprašanje. Pri njem se je ravno usposabljala t. i. enota za 
protispecialno delovanje TO iz gorenjske pokrajine. »Bodo skušali tudi njih 
razorožiti?« Veliko časa za razm islek ni bilo. O cenili so, da je m ajhna m ožnost 
za posredovanje v centru m ilice, najbrž JLA tu d i ni vedela za urjenje gorenjske 
enote, a vendar so se odločili ukrepati. »M im o vseh povelj sm o C enter dodatno 
zavarovali, to se pravi, oj ačali sm o stražo /.../. V se sm o oborožili z ostrim strelivom 
in iz naših skladišč sm o na vozila, kam ione naložili m insko-eksplozivna sredstva
146 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
147 Vinko Beznik je po šolanju na Kadetski šoli za miličnike v Tacnu končal Vojaško akademijo kopenske vojske v 
Beogradu, opravil posebno Diverzantsko šolo v Obveščevalnem in kontraobveščevalnem centru JLA v Pančevu, 
ki jo je končalo le 22 udeležencev iz celotne Jugoslavije, in nato leta 1978 postal inštruktor za protidiverzantsko 
(protiteroristično) delovanje v Centru Jasnica. Leta 1984 je prevzel poveljevanje Čete milice za posebne naloge 
ZEM, kar je opravljal do leta 1987, ko je postal vodja Centra Jasnica. - INZ, Biografija Beznik.
148 Krkovič se je prav tisti dan, 17. maja, mudil na RŠTO v Ljubljani, kjer naj bi se srečal z načelnikom štaba TO 
generalom Ožboltom in predstavniki Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Govorili naj bi o tem, da bi pod­
jetje O prem a Kočevje proizvajalo nove uniforme za JLA. Kljub poprejšnjim dogovorom srečanja ni bilo, Krkovič 
k Ožboltu ni mogel. Vrnil se je v Kočevje in tam videl, kako je vojska »že vezala cerade na kamionih«. - Mladina, 
8. 12. 1990, str. 31-32, Operacija »Narodna zaščita« : intervju z Antonom Krkovičem (Ali H. Žerdin).
149 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
150 Šuligoj je bil eden izmed poveljnikov TO, ki niso predali orožja. Slednjega tudi ni imel shranjenega pri enotah 
JLA.
Vinko Beznik (1956), poveljnik
.. v
Centra za usposabljanje PEM in
VEM Jasnica, od avgusta 1990
poveljnik SEM, član Republiške
fe *3' T B Ö » i
koordinacije, ki je vodila vse
priprave na oborožen spopad in
a è W Ê È M
vse aktivnosti med spopadi.
in dodatno vse orožje in strelivo, ki sm o ju im eli pripravljena za um aknitev na 
kakšno rezervno lokacijo. To je bil ukrep, ki sm o si ga lastnoročno privoščili, pač 
brez kakršnihkoli povelj.«1 5 1
Prvo dejanje je bilo storjeno, a skrbi s tem seveda še nikakor niso bile 
odgnane. B eznik in Krkovič sta se zato naslednji dan, 18. m aja, sam a sestala 
na Krkovičevem dom u in tedaj najbrž prvič začela iskati širše odgovore na 
zahtevno vprašanje, »kaj storiti zdaj, ko se izvaja ta ukrep JLA«. Ta pogovor je bil 
še zm erom precej splošen, bolj lahkoten, kot je dejal Beznik, a je vseeno pokazal 
dovolj k o n kretno željo po akciji. Takrat sta se nam reč oba dogovorila, da bosta 
»poklicala vsak svojega m inistra«, torej Beznik Igorja Bavčarja in Krkovič Janeza 
Janšo. Še isti dan sta sekretarja prejela klic.1 5 2
Bavčar je bil takrat, ko je »Beznik res poklical, da se m oram o dobiti«, še 
zm erom bolj ali m anj »sam« v pisarni. Poziv z Jasnice ga zato gotovo ni m ogel 
pustiti ravnodušnega, saj ga je klical V inko Beznik, njegov stari znanec, človek,
151 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
152 Prav tam.
ki ga je poznal. V tistih negotovih in napetih časih se je sekretar za notranje 
zadeve seveda najraje »naslonil na te ljudi, ld sem jih poznal, na Beznika, s 
katerim sva bila sošolca, skupaj sva bila v sobi v tacenski šoli«.1 5 3 Tri leta sta 
si delila sobo, nato pa je Bavčar odšel v m iličniško službo, B eznik pa študirat 
na Vojaško akadem ijo.1 5 4 Bavčar ob tem priznava, da slednje dejstvo v začetku 
ni najbolje vplivalo na naglo vzpostavitev starega zaupanja. »O n je bil potem v 
vojaški akadem iji,« je dejal, »in to m e je m alo m otilo, am pak sem h itro ... potem 
je prišel nazaj in sva hitro razčistila nekatere stvari. / ... / sm o nekako prem agovali 
ta nezaupanja.«1 5 5
Beznik se je z Bavčarjem (podobno kot Krkovič z Janšo) hitro dogovoril 
za sestanek, ki je bil takoj v naslednjih dneh na Jasnici.1 5 6 Č etverica se je prvič 
operativno sestala in pogovarjala »okrog tega, kaj pa zdaj narediti s tistim , kar 
nam je še ostalo /orožjem /«, kako oborožitev zavarovati, kam jo prepeljati. 
Nekega resnega koncepta še ni bilo, »nihče n i prišel z izdelano zgodbo, vsi so 
prišli in sm o se pogovarjali, nekaj je treba narediti, kako, na kakšen način se 
organizirati.« Bavčar je nato nem udom a izdal depeše, da se vse orožje, ki ga je 
TO h ranila pri m ilici, ustrezno zaščiti. Sekretar dotlej tu d i sploh n i vedel, da 
hranijo organi za notranje zadeve del orožja T O .1 5 7
AKCIJA GOTENICA
Že takoj n a prvem sestanku m ed Bavčarjem, Janšo, B eznikom in Krkovičem 
se je pojavilo nadvse pom em bno vprašanje, »vprašanje, kaj pa zavarovano 
obm očje G otenice, Kočevske Reke in Škrilja«. N a tem strogo varovanem 
obm očju, prežetem s tisočerim i fantom skim i m iti in skrivnostnim i zarotniškim i 
zgodbam i, ki so burile domišljijo, so se nahajali objekti, nam enjeni za zaščito 
ožjega republiškega vodstva v p rim eru izrednih razm er.1 5 8 O bsegali so lasten 
sistem zvez, zaščite in zaloge za 90 dn i sam ooskrbe. Poleg tega pa so se tam
153 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
154 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
155 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
156 Najprej so se posam ično sestali Bavčar z Beznikom in Janša s Krkovičem. Slednja se prej nista poznala, zato je za 
Krkoviča prek Bavčarja »jamčil« Beznik. - Intervju Bavčar, 18. 5. 2010; Mladina, 8. 12. 1990, str. 32, Operacija 
»Narodna zaščita« : intervju z Antonom Krkovičem (Ali H. Žerdin).
157 Na postaje milice so nato prepeljali tudi del tistega orožja TO, ki ga JLA v svoji akciji ni uspela odvzeti. - Intervju 
Guček, 31. 3. 2009.
158 Stopnja varovanja območja je sicer bila različna. Gotenica in del Škrilja, kjer je bil sistem zvez, sta bila najbolj za­
prta, ostali deli pa nekoliko manj. - Pregledna karta varovanega območja z razdeljenimi kompleksi : topografska
karta 1 : 50.000, v: Gradivo Beznik.
nahajala tud i rezervna sldadišča orožja in streliva zaščitne brigade TO in milice. 
In to orožje je seveda vzpodbujalo razm islek, treba ga je bilo nekako zavarovati 
p red m o reb itn im zasegom JLA. C elotno zaprto obm očje je sicer sodilo pod 
»direktno ingerenco« Službe državne varnosti, torej organa v sestavi Republiškega 
sekretariata za notranje zadeve; sodilo je p o d Bavčarjevo pristojnost. Pred JLA je 
bilo ves čas, že o d Ivana M ačka M atije naprej, »skrito«. Vojska je sam o sodelovala 
p ri fizičnem varovanju obm očja, a se je še ta »pom oč« nekaj m esecev prej nehala. 
Sam a vldjučitev vojske v varovanje je obenem bila skrbno pretehtana, talco da 
ni bilo velikih m ožnosti, da bi kakšna goteniška skrivnost pricurljala v javnost. 
Vojaki, ki so varovali obm očje, so bili nam reč pripeljani v Slovenijo iz najbolj 
oddaljenih jugoslovanskih krajev. Skrbno izbrane so jih p ripadniki SDV v 
zatem njenih vozilih preselili v centralni objekt v G otenico, kjer je danes šola, in 
prevzeli vse pristojnosti nad njim i. »Vojska nič ni im ela do končanja njihovega 
vojaškega roka. Nič več. N ikoli več jih niso videli, nič,« je slikovito opisal Vinko 
Beznik. V začetku leta 1990 so vojake pri varovanju obm očja nadom estile civilne 
osebe, zaposlene v RSNZ.
N a jasniškem sestanku se je četverica tak rat dogovorila, »da dodatno 
zavarujem o varovano obm očje«.1 5 9 N edvom no razum en sldep, ki se m o rd a zdi 
preprost in enostavno izvedljiv. Nekaj, kar je pač že p o d našim nadzorom , bom o 
še dodatn o zavarovali. M ačji kašelj za profesionalno m ilico, če bi le vedeli vse to, 
kar je zapisano v prejšnjem odstavku. Toda tega niso vedeli. » /.../ ta fam a o tem 
zaprtem obm očju pa je takrat še obstajala,« je opozoril B eznik.1 6 0 N ihče n i vedel, 
kaj lahko pričakuje, ne nazadnje sam sekretar Bavčar v začetku sploh ni izvedel, 
da je G otenica p o d njegovo pristojnostjo, saj prim opredaje m ed njim in Ertlom 
ni bilo.1 6 1 H k rati z odločitvijo o vstopu v G otenico se je tako seveda pojavilo 
pom em bno vprašanje, kako akcijo izvesti, »kaj uporabiti za dodatno varovanje 
tega«. Po B ezniku je bila »najboljša takrat / .../ četa m ilice za posebne naloge iz 
sestave ZEM -a«. D ilem očitno ni bilo. 28. m aja je tako Beznik povabil na Jasnico 
stara kolega Janeza Portirja in Feliksa D etelo.1 6 2
D etela se spom inja, da je bil v tedanji klim i problem pogovora, »kako začeti.« 
Ko se je enota vračala z enega streljanja, opisuje, »sva se m idva p otem ustavila
159 Dokončna odločitev o zavarovanju zaprtega območja je bila nato sprejeta nekaj dni pozneje, 26. 5. 1990, na 
sestanku pri Janezu Janši na Župančičevi - na Sekretariatu za obrambo.
160 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
161 Intervju Detela, 30. 3. 2009; Intervju Pozvek, 31.3. 2009.
162 Janez Portir je bil kom andir mehaniziranega voda Čete milice za posebne naloge, Feliks Detela pa vodja oddelka 
v vodu. V času, ko je bil Beznik poveljnik čete za posebne naloge, so bili »notri« tudi vsi ostali pripadniki enote. 
Po Beznikovih besedah so se poznali »do podrobnosti«.
Kočevska vasica Gotenica je bila osrednji del zaprtega in strogo 
varovanega območja.
p ri njem /B ezniku/. M islim , da sm o bili tam približno dve uri, pogovarjali sm o 
se o določenih zadevah, preden sm o sploh prišli do bistva, sm o se tam pol ure 
pogovarjali o vseh m ogočih zadevah in potem je prišlo vprašanje, če se jaz prav 
spom nim , koliko ljudi im ate v enoti, ki jim lahko zaupam o. In m idva sva rekla, 
m islim da enih trid e s e t... nekaj takega se je šlo in potem sm o bili v tej številki. 
Potem se je navezalo na vse tisto. N ism o niti vedeli, kaj, kako bi, am pak sam o 
rabim o ljudi, ki jim lahko zaupam o. To je bilo njegovo in potem m islim , da sm o 
im eli še eno debato o tem , kdo bi bil šef, ko bi sploh ta stvar šla čez, in potem je 
Janez /P o rtir/ rekel, da je pač treba na višji nivo, da m i pač nism o na tem nivoju, 
da bi lahko dvignili ali kakor koli vsaj pol ali celo enoto.«1 6 3 Pom em ben izziv za 
vpletene je torej bil, kako čim bolj skrivom a »dvigniti« enoto. Tem u pritrjuje tudi 
Portir: »Na vprašanje, kako lahko m im o uradnega vodstva izpeljem o določeno 
nalogo, sem ocenil, da niti jaz niti D etela tak rat nisva bila v poziciji, da bi lahko 
tajno, m im o obstoječega vodstva čete, se dogovorila in odredila seveda kakršne 
koli aktivnosti, naloge, ne da bi to ostalo neopazno. Na tej podlagi sva predlagala 
g ospodu Bezniku, da poišče osebe iz vodstva takratne čete milice, ki bi lahko
163 Intervju Detela, 30. 3. 2009.
v dogovoru s kom andirjem čete odredile določeno nalogo ali zvezo aktivnosti 
vsem notranjim enotam , ne da bi kdor koli lahko pom islil, da gre za nalogo, ki 
n i usklajena, ali da bi lahko prišlo do pom islekov v zvezi z izvedbo te naloge. 
V sekakor sva m idva takrat pristala na sodelovanje /,../.« 1 6 4
Beznikova stara »kriegskam erada« sta tako pristala na sodelovanje v neki 
neznani in negotovi akciji, ki jo je povrhu vsega bilo treba izvesti tajno, brez 
vednosti m iličniških struktur. O b tem se seveda poraja vprašanje, čem u takšna 
konspiracija. Enega od odgovorov ponuja teza o »goteniškem m itu«, o zaprtem 
obm očju, kjer nihče ni točn o vedel, kdo in kaj se n o tri skriva. D oločena m era 
zaupnosti je v takih okoliščinah seveda razum ljiva. Po drugi strani pa Beznik 
še poudarja, da » /.../ prvič, pravne podlage za kaj takšnega ni bilo prav nobene. 
D rugič, preden bi m i to objasnili u rad n im strukturam , hierarhiji, to se pravi, 
p rvo je bilo poveljstvo čete, drugo je bilo vodstvo ZEM -a, tretje je bilo poveljstvo 
m ilice ali vodja policije, četrto je bil gor nad njim še kakšen državni sekretar ali 
kaj so bili takrat, p o tem je b i l ... no, na koncu je bil pa Igor. Igor je pa že vedel - 
ozirom a Bavčar. A m pak pod njim , njegov kabinet, njegovi, takratno ... to ni bilo! 
O n je bil sam gor.«1 6 5
O rganizatorji akcije G otenica so torej m orali najti stransko pot, ki bi vodila 
k uspešnem u zavarovanju zaprtega obm očja. D rugih zadržkov pravzaprav ni 
bilo. E nota je bila izbrana in zaupanja vredna, druge p o d o b n e tedaj tu d i n i bilo, 
poveljnik je tudi bil hitro določen - to je bil D ušan G orše, kasnejši Beznikov 
n am estnik - dom isliti si je bilo treba le način, »kako pa spraviti enoto dol«. In 
kako? N ikakor drugače kot s prevaro. Zvijačni organizatorji akcije z B eznikom 
n a čelu so ravno tak rat pripravljali učno gradivo iz taktike enot milice. To je 
vključevalo izdelavo pisnih gradiv, diapozitivov in - snem anje učnih filmov. Prav 
slednje je nudilo izvrsten izgovor, saj so za snem anje seveda »najboljši specialci, da 
pravilno prikažejo«. C enter Jasnica je tako naslovil u rad n o prošnjo za dodelitev 
enote za snem anje filma na poveljstvo ZEM -a, pripravil učno gradivo, izjavil, 
da krije vse stroške ... in vod za posebne naloge ZEM -a se je p o d poveljstvom 
G oršeta skupaj z bojnim oklepnim vozilom in ostrim strelivom povsem form alno 
napotil v Beznikov center. Maj se je že skoraj prevesil v junij 1990, ko je enota 
začela prenašati naokrog kam ere in se »pripravljati« na učno akcijo. M edtem so 
Beznik, G orše in K rkovič skrivom a pripravili načrte za prevzem obm očja.
» /.../ no in to je ostalo tako do 2. junija zvečer okrog osme,« ko je Beznik
164 Intervju Portir, 30. 3. 2009.
165 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
končno vse »fante« zbral in jim povedal: »Kolegi, kot ste nekateri m orda že 
ugotovili, sm o vas v centru ustavili iz drugega razloga, kot sm o vam ga navedli. 
Ne bom o snem ali učnih filmov, am pak m oram o izvesti pom em bno akcijo.«1 6 6 
D odal je še, da gre za vojno akcijo, katere cilj je varovanje orožja na obm očju 
G otenice, in da je udeležba prostovoljna. Vsi navzoči m iličniki so enoglasno 
pristali na sodelovanje, saj, kot je slikovito opisal Detela, » /.../ sm o bili, najbrž 
so še zdaj, profesionalci / .../ in željni akcij. Torej, če te nekdo drila, drila in te 
ne spusti s ketne, potem je to tak čuden občutek. Prav željni sm o bili, da grem o 
v to. In še enkrat, m i sm o bili profesionalci in sm o dobili ukaze in m i sm o te 
ukaze izvajali. N ism o nikoli, nikdar preveč razm išljali o tem , ali delam o prav, 
ali delam o narobe, zato sm o im eli pač poveljujoče, ki so vedeli, kaj je prav in kaj 
narobe, in m i sm o to delali. Tako da nism o im eli nikoli kakršnih koli zadržkov 
okoli teh zadev. M i sm o bili profesionalci, 15 let sm o bili po teh enotah in konec 
koncev, če nekaj rečejo, sm o pač šli.«1 6 7
Akcija se je začela v nedeljo, 3. junija 1990, ob enih ponoči. D o zob 
oboroženi specialci s čeladam i in dolgocevnim orožjem so začeli prevzem ati 
»točke varovanja«.1 6 8 Po B eznikovih besedah so bile to tedaj »čudne situacije«, 
veliko je bilo strahu, zlasti pri varnostnem osebju, ki se je naenkrat znašlo 
pred »okrepitvam i«, nenadom a je prišlo »dodatno varovanje«. Sam a akcija je 
sicer stekla povsem gladko, če ne štejem o velikih oči in nekaj razburjenja pri 
posam eznih uslužbencih iz G otenice.1 6 9 Eleganten potek akcije je bil gotovo tudi 
posledica dejstva, da je Beznikova ekipa vstopila na obm očje skupaj z vodjo 
varovanja goteniškega centra, ki ga je pred tem poiskala dom a.
N ačrtovalci akcije so poleg tega skušali p riti v stik tud i z vodjem centra Edom 
K ocuvanom in Ivanom E rženom z zvezne SDV, tedaj po funkciji pom očnikom 
zveznega sekretarja za notranje zadeve. Do K ocuvana jim ni uspelo priti, saj je bil
166 Nedeljski dnevnik, 25. 6. 2000, str. 13, Državni udar z žegnom (D om en Caharijas).
167 Intervju Detela, 30. 3. 2009.
168 V akciji je skupno sodelovalo 47 pripadnikov Čete milice za posebne naloge ZEM. - Razporedi pripadnikov 
enote ZEM - ČMPN, v: Gradivo Beznik.
169 GL: Nedeljski dnevnik, 25. 6. 2000, str. 13, Državni udar z žegnom (Dom en Caharijas); prav tam, 18. 6. 2000, str. 
13, »Nategnili« so tudi vojsko (Dom en Caharijas). Pravzaprav je bil edini, kije Beznikovo ekipo presenetil, vodja 
goteniškega skladišča, kjer so imeli mesne izdelke za trimesečno oskrbo političnega vodstva v prim eru izrednih 
razmer. Skladiščnik je namreč hodil kontrolirat hladilne kom ore vsak dan, tudi v nedeljo. »Se je pač pripeljal, 
prišel noter, in ko je pogledal noter, so ga naši ustavili in m u rekli, 'ne morete noter',« je opisal Beznik nekoliko 
komično situacijo. »Šel je ven, se ustavil približno petsto m etrov za prvim ovinkom od te kontrolne točke in po­
tem je on govoril, da je razmišljal, kaj se dogaja, zakaj ne sme noter, in je šel še enkrat poskusit in so mu še enkrat 
rekli, da ne sme noter, in potem je šel spet. No, tretjič pa so ga dali v naš kombi, eno naše vozilo in so ga odpeljali 
v naš Center, tako da so mu potem pojasnili, da m ora biti noter, da ne bo šel več ven in tako naprej. Tako da je 
najprej hotel noter, zdaj pa ven ne sme več.« - Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
6ticl)(Uc6
V
ta x A -'S ^
M , v . f r
Skica enega od starešin za akcijo v Gotenici
ravno takrat na dopustu, so pa uspeli dobiti E ržena.1 7 0 Slednji se je nato »znašel« 
v svoji bazi, v G otenici, obdan z B eznikovim i m ožm i. Njegovo dojem anje 
m iličniške »zasedbe« Gotenice, kakor gaje opisal Igor Bavčar, plastično prikazuje 
večplastni značaj dogodka: »Jaz [Bavčar] sem dal poklicati Eržena iz Beograda. 
Zjutraj ob štirih sm o ga dvignili, to je bilo tako klasično, kot se dela, in sm o šli 
vsi v G otenico, tak rat sem prvič videl, kaj to pom eni strah, ker je dobesedno 
sm rdelo po znoju v avtom obilu, v katerem sm o se peljali.«1 7 1
V se orožje, ld se je nahajalo v G otenici, so nato v naslednjih dneh prem aknili v 
sldadišča na obrobju, največ v bližnje Prim ože. Ravno tako so dodatno zavarovali 
celoten kom pleks zaprtega obm očja, če bi slučajno prišlo do »poskusov vdora«, 
in ga - p o d vtisom fantom skih zgod o dom nevnih tam kajšnjih skrivnostih - 
h k rati začeli policijsko natančno preiskovati.1 7 2 C elotna akcija seje za Beznikovo
170 Beznik, Akcija »Gotenica 1990«.
171 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
172 Vlada je na eni svojih prvih sej imenovala komisijo za preučitev problematike zaprtega območja Kočevske Reke 
(Janša, Premiki, str. 50), ta pa nato posebno operativno podkomisijo, v kateri so bili Tone Krkovič, Maks M ajce­
novič in A nton Pozvek z RSNZ ter Bogdan Koprivnikar in Milan Lampret z RSLO. Podkomisija je dobila nalogo, 
da pripravi poročilo o vseh objektih, vsebini, ki se tam nahaja, poišče, če je na območju »kakšno skrito letališče, 
mogoče kakšno grobišče in mogoče še kaj takega«. Kot je povedal Pozvek, je delo dobro teklo, » /.../ am pak 
Krkovič nam je zvečer vedno nekam uhajal in potem ugotovim, da ... to mi je tudi sam p riz n a l... da sklicuje 
zvečer sestanke občinskega komiteja za SLO, na katerih on že razpravlja o tem, kaj bi se v teh objektih potem, 
ko bi se to končalo, lahko delalo. O n je bil sekretar za ljudsko obrambo /.../, poznal je kolega oziroma nekoga iz 
tistega območja, k ije obrtnik in bi dobil enega izm ed teh objektov in bi tam začel namensko proizvodnjo, ki bi jo 
financirali iz obram bnih sredstev. Tako da so šle te zadeve zelo dinamično naprej.« - Intervju Pozvek, 31.3. 2009.
TEMA DNEVA
Na novo odkrita Slovenija
Slovenija j e zd a j dobila ISO k va d ra tn ih k ilom etrov novega 
ozem lja, je na včerajšnji seji repub liškega izvršnega sveta 
malce sim b o liin o dejal notranji m in ister Igor B a rfa r, ko je 
članom vlade in ja v n o sti p o d ro b n e je predstavil p oročilo 
posebne vladne kom isije o varovanem obm očju K oče\ska 
R eka. K ljub p re h o d n em u ob d o b ju , k i b o trajalo d o konca leta, 
predvsem zaradi varnostnih razlogov, k o t p ra \ijo pristojni, 
zaprtega obm očja zd a j pra k tič n o n i već. S te m bo z zem ljevida 
Slovenije izginila i c ena zadnjih belih lis, javnosti pa bodo 
približani kraji, k i jih doslej p ra k tič n o n i b ilo .. .
Z aprto obm očje, k i s o ga o d sveta od re za li ž e takoj p o vojni, 
je bilo to re j svojevrsten anahronizem našega časa. A n a h ro n i­
ze m brez prim e re in v vseh p o g le d ih , kajti stva r j e im ela 
v rokah peščica o blastnikov, k i je ob m o čje upravljala m im o 
veljavnih p o sta v in za konov. B ržk o n e k a r p o U stni presoji, k a j 
je najbolje. V prašanj je o g rom no, o d g ovorov za zd a j še zelo 
m alo. N ič se n e ve o usodi ljudi, k i so tam kajšnje objekte 
gradili in tam b ržk o n e tu d i um irali. T u d i to bo p re j ali slej 
m oralo p riti na d a n . . . .
N ova vlada je d o k a j korajžno ugriznila v to kislo ja b o lk o , k i so 
se ga p re d n jo vsi b o lj ali m a n j izogibali. Pravzaprav je bil že 
skrajni čas za tako p o te zo , saj v o bram bnih načrtih republike 
m enda že več k o l d e setletje n i več p re d vid e n um ik republiškega 
vodstva na to obm očje. O b je k ti b o d o seveda ostali, toda 
s podrobnejšo p r e d sta \it\ijo , k a j sc pravzaprav skriva okrog 
G otenice in K o č ev sk e R e k e , bo v sek a ko r m a n j tesnobe, strahu in 
zgodb, k i jih o b lakih prim erih spleta burna človeška dom išljija.
' Ljudem j e danes, skratka, d o v o lj skrivalnic. Škoda je le, da 
tega niso zn a le o d k riti in ra zu m e li že prejšnje v la d e ...
B R A N K O S O B A N
Območje Kočevske Reke 
bo zdaj dobilo nov status
Komisija republiške skupščine je pregledala območje Kočevske Reke - Gibanje 
omejeno še do 31. decembra - O usodi ujetnikov in zapornikov nova komisija
L JU B L JA N A , 15. ju n ija - V arovaneg a obm očja K očevska Reka 
od danes naprej praktično ni več. Izvršni svet j e na dano.'nji seji 
podprl odlok, ki govori o lem , toda b o seveda začel veljali Sele dan 
po objavi v U radnem listu R epublike Slovenije. P rehodno obdobje 
bo trajalo do 3 1 . decem bra le to s. D o ta k ra t bo gibanje na tem 
obm očju, ki obsega ISO kvad ratn ih kilo m etro v , še vedno om ejeno.
Kot je zn3no, je republiški iz- 
v rin i svet že na seji 24. m aja le­
tos im enoval kom isijo, ki naj bi 
pregledala obm očje K očevske 
R eke. V njej so bili Lojze P e te r­
ic , L eo Š ešerko, Igor B avčar, 
Ja n ez Ja n ša, Stanc Stanič, k so ­
delovanju pa so povabili ic p red ­
sednika kočevske občine M iha­
ela Petroviča. K om isija si je to 
varovano obm očje ogledala 3. 
junija, za strokovni pregled pa je 
pooblastila sek retariata za ljud­
sk o obram bo in n otranje zadeve.
IZLET V NEZNANO
h ir ih t u r t : F ra n o Ju ri
Igor B avčar je d a n es povedal, 
d a so obm očje pregledovali se­
d e m dni. Pri tem so , kot je dejal 
Ja n ez Ja n ša, naleteli n a sto vpra­
šanj. Z a zdaj so odgovorili le na
obm očjih so štirje objekti za na 
m estitev osrednjega republiške 
ga vodstva in za zveze. T u so 
rezerve naftnih derivatov, grad­
benega m ateriala in orožja. O be 
obm očji zavaruje enota RSN Z. 
T retji del je v pristojnosti pose­
stva Snežnik in je navzven delno 
o d p rt. Posestvo jc pred nedav­
nim do b ilo statu s javnega p o ­
djetja.
N adaljevanje na 2. strani
osred n je: obm očje odpreti ali 
ne. O dg o v o r je torej znan.
Č e p rav so tam kajšnje objekte 
začeli grad iti že takoj po vojni 
(za vojno lokacijo slovenskega 
vodstva), vse d o 1978. leta ni bi­
lo dok u m e n to v , iz katerih bi bilo 
vid n o form alno-pravno urejanje 
sta tu sa tega obm očja. Sele tedaj 
je ta k ra tn i M arinčev izvršni svet 
sprejel odlok (in ta ni bil objav­
ljen v urad n e m listu), ki je d o lo ­
čil m eje varovanega obm očja in 
režim gibanja. Z aradi lega kom i­
sija m e n i, d a bi m orali opraviti 
Je d o d a tn a poizvedovanja, ki bi 
pom agala razkriti še druge vzro­
k e za obstoj tega zaprtega o b ­
m očja.
• Samostojno 
Delo
S sklepom zbora delavcev 
T O Z D D elo je od 15. ju n ija 
1990 ustanovitelj dnevnika 
D elo T O Z D D elo. T a sklep 
je včeraj potrdil tudi delavski 
svet T O Z D D elo skupaj 
s svojim i zunanjim i člani.
S tem postaja dnevnik D e­
lo tudi po form alni plati sa­
m ostojen z u n ajstra n k an k i 
časopis, ki iz n ž a interese 
najširše slovenske javnosti.
UREDNIŠTVO
Potem ko je slovenska vlada odprla celoten kompleks dotlej strogo 
varovanega območja okrog Gotenice, Kočevske Reke in Škrilja, je 
vanj povabila radovedne novinarje. Ti so si na območju, prežetem z 
mnogimi fantom skim i zgodbami, obetali veliko, a so ob videnem na 
koncu bili nemalo razočarani. (Delo, 16.6.1990)
ozirom a G oršetovo skupino nato končala 16. junija, ko se je enota vrnila v svoj 
štab v Ljubljano.1 7 3 Dan prej, 15. junija, je sekretar Bavčar na seji Izvršnega sveta 
sim bolično dejal, da je Slovenija pridobila 150 k m 2 novega ozem lja. C eloten
173 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
kom pleks zaprtega obm očja je n am reč vlada (s krajšim p reh o d n im obdobjem ) 
isti dan ukinila in vanj že km alu povabila radovedne novinarje.1 7 4
Akcija G otenica je tako predstavljala prvo akcijo neke m iličniške enote, 
izvedeno m im o form alnih stru k tu r RSNZ, sam o s »pokritjem « Bavčarja. O b njej 
še ne m orem o govoriti o širše zasnovanem načrtu o d p o ra p ro ti JLA, čeprav je 
bilo kasneje veliko orožja po vsej Sloveniji disperziranega ravno od tam . V akciji 
se je m ed d rugim tu d i pokazala realnost nove oblasti.
SESTANKI SE VRSTIJO ...
Po uspešno izvedeni akciji zavarovanja obm očja G otenice so se njeni idejni 
vodje km alu znova sestali. Konec junija so se Bavčar, Janša, Beznik in Krkovič, 
»okrepljeni« s starim Bavčarjevim znancem in sodelavcem iz časa O dbora za 
varstvo človekovih pravic B ojanom Korsiko, sešli na Trubarjevi dom ačiji v 
Rašici. G ovorili so o aktualnem v arn o stn em položaju in o m ožnih nadaljnjih 
aktivnostih. Po B eznikovih besedah so tam prvič om enili »organiziran odpor«. 
»Čakajte, to je bila sam o om em ba, kdaj se je pa začelo, pa je kasnejši datum , 
am pak na Rašci je bilo prvo, da je treba nekaj narediti,«1 7 5 pripoveduje Beznik. 
Sestanek se je, kljub tem u da na njem niso sprejeli n o benih konkretnih sklepov, 
vtisnil v spom in tud i Bavčarju. »D obro se spom injam , kako sm o hodili po Rašci 
in se pogovarjali. /.../ 'Kaj narediti?' P rednost teh fantov je bila, da so n o tri 
poznali praktično vse ljudi, videli so form alno, toliko so bili dobro izobraženi, da 
so vedeli, kakšna je m oč koga, kje, na kakšen način se organizirati /,../.«1 7 6 Toda 
resnega n ačrta tedaj še nihče ni imel, ne Bavčar, ne Janša, ne Beznik, ne Krkovič.
V prvi polovici julija so se nato vrstili številni neform alni sestanki, srečanja, 
največ na Jasnici, velikokrat pa tudi drugod. V glavnem so se jih udeleževali 
m iličniki in teritorialci z dolenjskega obm očja, ld so že tedaj tesno sodelovali. 
Kljub številnim sestankom in pogovorom pa koordinacije »od zgoraj« ni 
bilo, razen sestanka na Trubarjevi dom ačiji je o d vdora v G otenico v glavnem 
vladalo »zatišje«. V takem ozračju sta se Beznik in Krkovič zato preprosto znova 
dogovorila, da poldičeta vsak svojega m inistra. Beznik pravi, da so »resnično 
sekretarje aktivirali in sm o rekli, da m oram o začeti, ker drugače bo vsega skupaj
174 Delo, 16. 6.1990, str. 1-2, Območje Kočevske Reke bo zdaj dobilo nov status (Branko Soban); prav tam, str. 1, Na 
novo odkrita Slovenija (Branko Soban); prav tam (SP), 23.6.1990, str. 21, Telečja avdienca pri novih gospodarjih 
»satanovega gnezda« (Branimir Nešovič).
175 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
176 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
'M inistra'za notranje zadeve in za obrambo Igor Bavčar in Janez 
Janša v slovenski skupščini leta 1990
konec«. K m alu so se sestali na Bavčarjevem sekretariatu in na tistem sestanku 
so tud i nastale prve bolj konkretne ideje »o m ožnosti ustanavljanja vojaških 
oboroženih enot. Takrat. 21., 23. julij. To so prve ideje o m ožnosti ustanavljanja 
vojaških oboroženih enot.«1 7 7
Seveda se je vsem takoj postavilo vprašanje, kaj »uporabiti«, kdo naj 
tvori »vojaške oborožene enote«. Bili so si edini, da na eni strani nekaj tistih, 
ki so dotlej sodili v TO, na drugi pa m ilica. A spet, kateri del, katere enote 
RSNZ. Beznik je bil načelom a prepričan, »da lahko uporabim o večino enot 
republiškega sekretariata. In bil sem popolnom a prepričan o lojalnosti m ilice 
slovenski državi. Tukaj opozarjam - lojalnosti slovenski državi. Državi, ne novi 
obliki oblasti, novi politiki. Državi. Ker tud i akcija Sever je bila lojalna državi. 
Takrat so edini pom isleki padli na Službo državne varn o sti,1 7 8 ki je bila v tistem 
času razorožena.«1 7 9 Po prem isleku so se nato odločili, da bodo za potrebe
177 Beznik je seveda govoril o državno organiziranih oboroženih enotah, ne o lokalnih oboroženih skupinah, ki so 
ponekod že obstajale. - Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
178 Slovenska SDV je bila razorožena po 27. 6. 1990. Štefan Tepeš, načelnik republiške SDV, je zaradi tega Bavčarje­
vega dejanja nato odstopil. - Brejc, Vmesni čas, str. 36-37.
179 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
nastajajoče obram bne organizacije uporabili najboljše, kar je RSNZ imel. Na 
eni strani Posebne enote m ilice (PEM ) na čelu s K uraltom in Kolencem , ki so 
svojo izkušenost in organiziranost odlično prikazale v akciji Sever, na drugi pa 
Specialno enoto m ilice (SEM) RSNZ.1 8 0 Torej enoto, ki je še ni bilo, vsaj ne v 
sam ostojni obliki, »specialne« naloge so sodile p o d okrilje ZEM -a.
USTANOVITEV SPECIALNE ENOTE MILICE
O dločitev s konca julija 1990 o ustanovitvi SEM je bila po eni strani pogojena 
s tedanjim i v arn o stn im i razm eram i,1 8 1 p o drugi pa tudi s tem , d a je »hotel Bavčar 
im eti direktno enoto, s katero bo izvajal posebne naloge, specialne«.1 8 2 Želel si je 
enoto, ki bo p o d njegovo neposredno pristojnostjo, hkrati pa bo organizirana in 
oprem ljena tako, da bo z njo m oč izvajati tud i vojaške naloge, ne sam o klasično 
policijskih, protiterorističnih. Želel si je enoto, s kakršno je bila izvedena akcija 
G otenica.1 8 3 Priprave na njeno ustanovitev so se začele nem udom a, saj se je 
Beznik že v naslednjih dneh začel sestajati z G oršetom , nam estnikom kom andirja 
Čete m ilice za posebne naloge ZEM -a. D o začetka avgusta sta pripravila celotne 
shem e za form alno ustanovitev enote, »sistem atizacija, kadrovska dopolnitev, 
dopolnitev s sredstvi, način delovanja in tako naprej. Posebej velja dogovor o 
m ožnosti zasedbe n a starešinskih položajih, ker to je bilo najbolj važno /.../.«1 8 4
V prvi polovici avgusta sta nato na tej podlagi začela sistem atično novačiti 
ustrezne kadre. Najprej sta na vikendu n ad Šentjanžem obiskala Janeza Koširja: 
»Beznik in G orše sta prišla gor, da ne bom rekel kam , v neke hribe, kjer sem bil 
na dopustu. P rideta, jaz sem sam o pogledal, kako je to m ožno, da sta to našla, ker 
sem ... dobro in m i predstavita v bistvu predlog sistem atizacije Specialne enote. 
Kaj in kako, onadva sta m i dala tam en šop papirjev, preberi, ko boš prebral, pa 
hočeva slišati da ali ne. In verjetno bi lahko že prej povedal, preden sem tisto 
bral, da grem nazaj, od koder sem prišel, ker m oji začetki so bili v letu 1972, 
ko je bila Raduša, to je bila ustanovitev Posebne enote in tako naprej. Potem
180 Prav tam.
181 Pogovor o vzpostavitvi take enote je bil opravljen tudi v povsem formalni zasedbi, že julija 1990, na RSNZ, kjer 
so bili navzoči Bavčar, nam estnik sekretarja Domadenik, poveljnik ZEM-a Janez Jereb, Beznik in Čelik. Sklenili 
so, da uprava milice »čimprej pripravi zamisel o naši Specialni enoti milice«. Zamisel nato seveda ni nastajala v 
okviru uprave milice. - O sestanku gl.: Čelik, Izza barikad, str. 72-73.
182 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
183 Tedanji načelnik milice Čelik naj bi bil - po Bavčarjevih besedah - odkrito nezadovoljen, ko je izgubil pristojno­
sti nad specialci. - Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
184 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
sem bil do leta 1988 v tem vodu za posebne naloge, vod za protidiverzantske 
in protiteoristične naloge se je takrat im enoval.« P ortir je tako z veseljem odšel 
nazaj, »nazaj v narekovajih, v svojo enoto«.1 8 5
D o 20. avgusta so se nato zvrstila pogosta srečanja s prip ad n ik i Čete m ilice 
za posebne naloge in starešinam i, ki so jih vključili v nastajajočo Specialno enoto 
m ilice.1 8 6 M alodušja ali dvom ov m ed bodočim i specialci ni bilo, pa tudi časa za 
»zagon« in vzpostavitev m edsebojnih odnosov in zaupanja niso potrebovali. Vsi 
so bili usposobljeni, dobro so se poznali, vsi so bili, po besedah Detele, »veterani 
s Kosova«.1 8 7 »Več ali manj se že vsi poznam o iz osem desetih let. Začelo se je, 
ko so bili na Kosovem prvi nem iri. Sodelavci so bili večkrat poslani na Kosovo, 
kjer so opravljali naloge vzdrževanja javnega reda in m iru in nekako v posebnih 
pogojih bivali, živeli in se usposabljali,«1 8 8 je dodatn o pojasnil Portir. Ravno 
»kosovska« izkušnja - čas, ki so ga slovenski m iličniki prebili v okviru zveznega 
kontingenta m ilice na tedaj nem irnem K osovu - jih je zaznam ovala, stkala 
m ed njim i tesne vezi in pom em bno utrdila v slovenskem prepričanju. Na jugu 
države so občuteno spoznavali vso resnost političnih razm er in prej ko slej se 
jim je porajal občutek ogroženosti. Vzdušje je bilo »ubitačno«, v zraku je bila 
»presija«, okrog so visele M iloševičeve slike. Še zadnji pom isleki so se jim počasi 
razblinjali, kot prem ogovniški prah v starotrškem rudniku, in končno »nihče od 
nas v nobenem p rim eru ni podvom il, na kateri strani bo /.. ./.«1 8 9
Triindvajsetega avgusta 1990 je nato sekretar Igor Bavčar na podlagi tedanjega 
Zakona o n o tran jih zadevah izdal O dločbo o ustanovitvi, delovnem področju 
in notranji organizaciji Specialne enote m ilice Republiškega sekretariata za 
notranje zadeve Republike Slovenije (SEM ).1 9 0 V sldadu s poprejšnjim i dogovori 
in n ačrti je bila SEM povsem sam ostojna organizacijska enota RSNZ, »vezana 
neposredno na republiškega sekretarja za no tran je zadeve«. Poveljnik enote je 
bil odgovoren neposredno sekretarju in le sekretar (ali njegov pooblaščenec) 
je enoto lahko aktiviral.1 9 1 O kostje nove enote je predstavljal Vod za posebne
185 Intervju Portir, 30. 3. 2009.
186 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
187 Intervju Detela, 30. 3. 2009.
188 Intervju Portir, 30. 3. 2009.
189 Prav tam.
190 Kopija Odločbe o ustanovitvi, delovnem področju in notranji organizaciji Specialne enote milice Republiškega 
sekretariata za notranje zadeve Republike Slovenije, št. 0432- 16-Z-221-01/5-90 z dne 23.8.1990, v: Gradivo Beznik.
191 SEM je bila sestavljena iz šestih notranjih organizacijskih enot: poveljstva, operativnih enot A in B, mehanizirane 
enote, enote za protidiverzijsko zaščito in enote za oskrbo. Njen prvi sedež je bil v delu prostorov ZEM-a, na Vo­
dnikovi ulici v Ljubljani. - Kopija Odločbe o ustanovitvi, delovnem področju in notranji organizaciji Specialne 
enote milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve Republike Slovenije, št. 0432-16-Z-221-01/5-90 z dne 
23. 8.1990 in Organizacijska shema Specialne enote MNZ, v: Gradivo Beznik.
naloge, ki je sodil v okvir Čete m ilice za posebne naloge ZEM -a, posam ezniki pa 
so prihajali tu d i iz drugih enot.
Po »preizkusu« v akciji G otenica je bila tako ustanovljena zanesljiva 
Bavčarjeva »pretorijanska garda«, elitna enota profesionalcev, sposobna opravljati 
najzahtevnejše naloge. Svoj nam en je v naslednjih m esecih in letu dosledno 
upravičevala, saj je zelo aktivno sodelovala pri vzpostavljanju slovenskih 
obram bnih sil, v vojni leta 1991 pa prevzela nase brem e najtežjih vojnih operacij, 
od zajetja specialcev JLA v D epali vasi in bojev pri Trzinu do zajetja tankov na 
Tošlcem čelu.1 9 2
VPRAŠANJE LEGALNOSTI NOVIH OBRAMBNIH SIL ...
Vse do ustanovitve SEM je bila dejavnost V inka Beznika in Voda za posebne 
naloge ZEM -a znotraj uveljavljene m iličniške hierarhične strukture sila nenavadna. 
Tako vod kot Beznikov center - torej obstoječa služba in enota sekretariata - sta 
pri izvajanju aktivnosti v akciji G otenica zaobšla del poveljstva milice. Linija 
poveljevanja je tekla od Bavčarja neposredno k Bezniku. Z vzpostavitvijo SEM 
je bil nato za Beznikovo enoto problem elegantno rešen, za strukturo PEM , ki 
je bila tudi predvidena kot del oboroženih sil republike, pa ne. Toda veliko večja 
težava kot »samo«, četudi ne samo, neupoštevanje hierarhije RSNZ je za snovalce 
obram bnih načrtov predstavljalo vprašanje legalnega pokritja vojaške kom ponente 
obram bnih sil, vprašanje neke »nove« TO. Enot in služb s svojimi starešinam i, 
na katere bi se bilo mogoče v celoti nasloniti, ni bilo veliko, poleg tega pa je bila 
TO pod poveljstvom generala H očevarja, človeka, ki ni užival velikega zaupanja 
slovenskega političnega vodstva. N asprotno. V zamisli o lastnih obram bnih silah 
je torej bilo najprej treba zaobiti njega in republiški štab TO. Če se je zdelo to 
praktično izvedljivo, nikakor ni bilo tudi form alno izvedljivo. O rganiziranje enot 
zunaj okvira TO bi seveda pom enilo paravojaško dejavnost.
Rešitve iz zagate naj bi se dom islil Janez Janša. Po B eznikovih besedah »čisto 
na začetku avgusta / .../ Janša na sestanek, kjer sem bil jaz prisoten, Krkovič in 
Bavčar, pride z idejo o ustanovitvi enot N arodne zaščite«,1 9 3 ki so bile predvidene 
z veljavnim Z akonom o ljudski obram bi in družbeni sam ozaščiti iz leta 1982. O 
m ožnosti legalnega pokritja republiške »vojske« sta Janša in Bavčar tedaj veliko
192 Informacija o Specialni enoti MNZ (gradivo za m inistra Bizjaka), str. 6-7. O razvoju enote od leta 1972 naprej 
gl. prav tam, str. 2-5, v: Gradivo Beznik.
193 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
razm išljala, v glavnem sta delala v vili Podrožnik, in tudi Bavčar pritrjuje, da je 
nekega dne prišel Janša s to zam islijo.1 9 4
»Rešitev«, ki se je kazala v enotah N Z, se je zdela pravšnja, hkrati pa 
izvedljiva le v Sloveniji, saj nikjer dru g o d znotraj jugoslovanske federacije ni 
obstajala ozirom a bila zakonsko predvidena. V B eogradu so nanjo zrli kot na 
neko slovensko posebnost, jem ali so jo kot »neki ostanek, ki ga Slovenija vleče iz 
druge svetovne vojne«, in je tudi niso najbolje razum eli. Po pravilniku iz leta 1983 
je bila večina nalog, povezanih z organizacijo, usposabljanjem in opravljanjem 
nalog NZ, v pristojnosti RSNZ, katerega delavci so se te problem atike lotevali 
s policijsko natančnostjo in zavzetostjo. Ravno na prelom u let 1989 in 1990 so 
napravili p o d ro b en pregled na tem po d ro čju svojega dela in izdelali posebno 
poročilo za republiški v rh .1 9 5 O snova za »uporabo« N Z poleti in jeseni leta 
1990 se tako n i skrivala v pozabljenem členu starega zakona, m arveč v svežem 
poročilu delavcev ONZ.
Kljub vsem u pa vendarle ostaja vprašljivo, v kolikšni m eri je ravno N Z 
docela pokrila načrtovano odporniško dejavnost. Za vldjučene m iličnike seveda 
ni pom enila ničesar, ti so ostajali na svojih položajih in poleg opravljanja rednih 
nalog sodelovali pri nastajanju slovenskih obram bnih sil. Njihovo delo bi (in je) še 
zm erom potekalo »bona fide«. Toda obenem velja poudariti, da boljše m ožnosti 
takrat ni bilo, trdnejšega pokritja ni bilo m oč najti. In tega se je najbrž zavedal tudi 
Janša, ki »m u ni bilo najbolj všeč«, da sodi N Z pod notranje m inistrstvo, »ker bi 
raje videl, d a je p o d obram bnim , am pak je pač takrat požrl ta c m o k /.../« .1 9 6
Bavčarjev sekretariat je tako p o nudil okrilje za vzpostavitev tistega cilja, 
ki si ga je četverica Beznik, Krkovič, Bavčar in Janša zadala že pred časom - 
organizacijo oboroženih enot za zavarovanje osam osvojitvenih teženj. In če 
so n a sestanku konec julija sklenili, da bodo kot obram bne sile uporabili del 
enot RSNZ in »prenovljene« enote TO, m orem o ugotoviti, da se je p o d krinko 
N Z postavljala nova TO. Slovenske obram bne sile sta preprosto predstavljali 
dve kom ponenti: tista, ld je bila organizirana in dejavna že dotlej - m ilica, in 
tista, ld jo je bila treba postaviti znova - TO. Sčasom a sta dobili im e m odra in 
zelena veja, pri čem er je za zeleno vejo skrbel Tone Krkovič in posledično tudi 
postal načelnik N Z. M iličniki funkcij znotraj N Z niso potrebovali ozirom a jim
194 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
195 Poročilo je skupaj z Bogdanom Šturmom, svetovalcem sekretarja Tomaža Ertla, izdelal inšpektor v Upravi milice 
RSNZ Anton Pozvek, načrtovalec več pom em bnih akcij v letih 1990/1991 in pom očnik poveljnika PEM RSNZ 
za operativne zadeve - INZ, Biografija Pozvek; Intervju Pozvek, 31.3. 2009.
196 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
ne bi prav nič koristile.1 9 7 O ni so poleg rednega dela z dodatno etiketo »nosilca 
aktivnosti za N arodno zaščito« prevzeli nase še vojaške naloge.
K rkovič je hitro in angažirano začel z delom in 23. avgusta je na sestanku 
z obem a m inistrom a in B eznikom v stavbi K om unale Kočevje prvič predstavil 
organizacijsko shem o bodočih enot N Z .1 9 8 Bavčar je že pred tem , najverjetneje 
konec julija, odredil, naj m u m ilica n u d i vso p o m o č.1 9 9 »Krkoviču sm o dali vse, 
avtom obile, lažne izkaznice, oborožitev, denar, infrastrukturo,«2 0 0 se spom inja 
Bavčar.2 0 1 29. avgusta 1990 pa tudi odločbo, s katero je form alno postal načelnik 
n aro d n e zaščite, »ki bo pripravljal organizacijske pogoje za delovanje narodne 
zaščite v m oreb itn ih izrednih razm erah / .. ,/«.2 0 2
PRELOMNI TRENUTEK - VKLJUČITEV POSEBNIH ENOT MILICE
Čas je brzel z vrtoglavo naglico, obram bno organizacijo pa je bilo treba kar 
najhitreje vzpostaviti. Vstaja srbskega prebivalstva v Kninski krajini na Hrvaškem , 
ki je potekala prav tedaj, je še dodatno povečevala skrbi in časovno stisko.2 0 3 V 
očeh slovenske vlade se je utrjevalo nezaupanje do JLA in potrjevala »absurdnost« 
majske razorožitve TO, češ da je bilo treba orožje zavarovati. V Kninski krajini 
so nam reč organizirane oborožene skupine m irn o ropale povsem nezavarovano 
orožje JLA.2 0 4 V dneh, ko so na RSNZ še pripravljali besedilo odločbe o načelstvu 
NZ, je zato že steklo angažiranje Posebnih enot milice - dela m iličniške strukture, 
ki se je v celotnem projektu snovanja slovenskih obram bnih sil izkazal kot ključen. 
Na republiškem nivoju je bil za osrednjega nosilca aktivnosti na Beznikov predlog 
im enovan Jože Kolenc, tedaj v. d. načelnika oddelka za izredne razm ere in
197 Na lokalnem nivoju je nekaj miličnikov sicer prejelo odločbe o imenovanju na položaje v NZ, a jih je šteti za 
posledico tedanje zagnanosti in organizacijske kompleksnosti obram bne organizacije. Ne le, da miličnikom taka 
odločba ni koristila, v strukturo obram bnih prizadevanj je vnašala tudi zmedo, saj bi m iličnik bil pripadnik dveh 
kom ponent obram bnih sil hkrati. Primerki takih odločb veljajo zato za vsebinsko nične.
198 Janša, Premiki, str. 53.
199 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
200 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
201 Krkovič je m ed drugim dobil tudi novo identiteto, postal je Ivan Klun. - Intervju Bavčar, 18. 5. 2010.
202 Faksimile Odločbe o imenovanju načelnika narodne zaščite št. 0001- l-Z -2 /13-90 z dne 29. 8. 1990, v: Mikulič, 
Uporniki z razlogom, str. 42.
203 Janša, Prem iki, str. 56.
204 Arhiv Vojaškega muzeja SV, gradivo gen. Slaparja. Pismo predsednika slovenskega Izvršnega sveta Lojzeta Peter­
leta predsedniku Zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviču z dne 24.10.1990.
vojno na RSNZ.2 0 5 Izkušen m iličnik, ld je bil po m nenju Igorja Bavčarja »iz tega 
organizacijskega vidika pravo odkritje«. V nadaljnjem dogajanju je bila njegova 
vloga »odločilna«.2 0 6 »Zapisa« o Kolencu v širšem zgodovinskem spom inu ni 
najti, saj se inšpektor ni ukvarjal sam s seboj in s svojim ugledom ter v odm evnem 
m ontipajtonovskem slogu preigraval vojnih scenarijev na vojašldh kartah niti ni 
prestavljal nestanovitnih kositrnih vojačkov. Kolenc je raje tiho in delavno s svojo 
stvarno, predano, oprem ljeno in organizirano ekipo m iličnikov snoval obram bo in 
predstavljal trdno hrbtenico obram bnih sil Republike Slovenije. Poleg tega pa je še 
dejavno pom agal pri postavitvi nove TO.
Kolenc je vstopil v dogajanje 27. avgusta 1990, ko ga je Bavčar skupaj z 
njegovim predpostavljenim Pavletom Č elikom poldical k sebi. »To sm o takrat 
enostavno zelo hitro delali,« se spom inja Kolenc. »Poklical je in rekel, poslušaj, 
ju tri se dobita z Beznikom , ustanovita neko organizacijo, to zaupam vam a in 
Čeliku, a ti je jasno, jasno, in sem šel in je bilo konec sestanka. Ni bilo časa, to 
je bilo vse.« N aslednji dan je Beznik zares prišel, po K olenčevih besedah začel 
razlagati, »da zdaj pa resno ... prvo je vprašal, dobesedno je rekel, a si ti za stvar? 
Povej, za kakšno stvar. D a se bom o postavili po robu vojsld, če pride do tega. Ja, 
ni problem a /.../.« Beznik je nato na kratko razložil zamisel, poudaril, da gre za 
zaščito slovenske suverenosti, in dejal, »da m i bo naredil kontakt s K rkovičem , 
da se z njim i povežem o in da potem vsak od nas razdela nalogo, da naredi 
svojo vejo /.../« . Zvenelo je preprosto, a za m iličnika, vajenega hierarhičnega 
in strukturiranega sistem a, vendarle osupljivo. Kolenc pripoveduje: »Ko sem ga 
takrat vprašal, ker sem bil, ne bom rekel šokiran, am pak sem bil sam tam in 
tajnica, in sem rekel, če se im am s kom konzultirat okrog tega. Rekel je: Ne, 
m idva sva edina in še Bavčar je v hiši.« Kolenca je nato seveda zanim alo, koliko 
ljudi pa je tedaj za vso zadevo sploh vedelo. »In je rekel dobesedno /B eznik/, 28. 
avgusta, deset do petnajst ljudi v Sloveniji ve.«2 0 7
Takoj naslednji dan, 29. avgusta ob pol desetih, sta se Kolenc in Krkovič 
sestala pri Bavčarju na kratkem spoznavnem pogovoru. Spoznavanje je bilo hitro 
in rutinsko, saj sta se oba poznala že od prej. Pravzaprav sta že po nekaj m in u tah
205 Jože Kolenc je po končani kadetski šoli študiral na Vojaški akademiji kopenske vojske v Beogradu, sprva delal kot 
inštruktor v centru Jasnica, nato kot učitelj policijske in vojaške taktike v Kadetski šoli in kasneje kot inšpektor 
za PEM in VEM na RSNZ ter obenem namestnik poveljnika PEM. V obravnavanem času je postal (najprej v. d.) 
načelnik oddelka za izredne razmere in vojno, kariero v policiji pa je končal leta 1997 kot poveljnik Specialne enote 
MNZ. O d leta 1984 pa vse do 1995 je bil odgovoren za organizacijo, usposabljanje in načrt delovanja VEM in PEM 
na državni ravni, tako da je bil vpet v vse najpomembnejše dogajanje pred vojno, med njo in po njej. Bil je načrto­
valec preprečitve mitinga resnice oz. akcije SEVER, nato član republiške koordinacije... - INZ, Biografija Kolenc.
206 Intervju Bavčar, 10.6. 2009.
207 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
Jože Kolenc (1956), inšpektor za VEM 
in PEM in od leta 1990 dalje načelnik 
oddelka za izredne razmere in vojno je 
bil vpet v vse najpomembnejše dogajanje 
pred vojno leta 1991, med njo in po njej.
Med drugim je bil načrtovalec preprečitve 
mitinga resnice oziroma akcije Sever 
in osrednji organizator »modre veje« 
obrambnih sil.
odšla v Kolenčevo pisarno, kjer je Krkovič podrobneje predstavil zam isel o 
vzpostavitvi oboroženih enot. Po besedah Kolenca so takrat »prvič prišli do tega, 
da sem jaz pokazal shem o Posebne enote, organizacijo Posebne enote, PEM 2. 
Č eprav je bilo to v najvišji stopnji tajnosti, sem pa pred tem vprašal Bavčarja, če 
m u lahko to pokažem . D obil sem soglasje, da m u to pokažem .«2 0 8
Krkovič si je nato prepisal vse najbolj zaupne podatke o PEM, im ena vseh 
poveljnikov, vse telefonske številke, vse, kar je im el Kolenc še v službi zapečateno 
v om ari. Šlo je pač za zaupanje, n ad katerim je bdelo pom em bno Bavčarjevo 
»pokroviteljstvo«. Kajti če bi m in ister tedaj rekel Kolencu, naj se sam odloči, kaj 
in koliko bo povedal Krkoviču, bi ga postavil pred veliko dilemo. Kolenc pravi, 
da ne ve, kako bi se odločil.2 0 9
O b pogledu na vso dokum entacijo o PEM je Krkovič takrat ugotovil, da 
im a milica 13 Posebnih enot (na vsakem U N Z eno), sam pa v svojem vojaško- 
organizacijskem poslu predvideva sedem pokrajin.2 1 0 Obem a, Kolencu in Krkoviču, 
se je seveda zastavilo vprašanje, kako to nesldadje preseči. O dločni in odrezavi 
Kolenc ob tem ni veliko razmišljal. Njegova teza je bila jasna: » /.../ m i PEM -a ne
208 Prav tam.
209 Prav tam.
210 Slovensko Predsedstvo je 13.4.1990 sprejelo O dlok o določitvi globalnega organizacijskega razvoja pokrajinskih 
štabov za teritorialno obrambo kot organov Republiškega štaba za teritorialno obrambno RS, k ije predvideval 7 
pokrajin. Toda v praksi akt še ni bil udejanjen, saj je TO pod Hočevarjevo kom ando še zmerom imela 13 pokra­
jin. Novo organizacijo je nato udejanjil Slapar oktobra 1990. - Arhiv Vojaškega muzeja SV, gradivo gen. Slaparja. 
Informacija o razm erah v teritorialni obram bi R Slovenije v. d. načelnika RŠTO Janeza Slaparja z dne 6. 11. 1990.
bom o razbijali, ni variante, m i im am o vse, sistem e zvez, poveljevanje, m i jih im am o 
trinajst.« Rešitvi sta torej bili le dve; bodisi dogovor, koliko PEM sodeluje z eno 
Krkovičevo pokrajino, bodisi prilagoditev vojaške strukture miličniški. Krkovič je 
sprejel drugo m ožnost in oblikoval trinajst pokrajinskih štabov narodne zaščite in 
še »svojega« štirinajstega za povrh - 30. razvojno skupino.2 1 1
Ko sta se dogovorila o osnovni organizacijski strukturi, se je Krkovič takoj 
spopadel z novim izzivom - z razpoložljivim i enotam i milice, ki bi jih bilo 
m ogoče vključiti v obram bno organizacijo. Po Kolenčevih besedah je takoj 
rekel: »Im ate še kaj?« In Kolenc je odgovoril: »Ja, še Vojne enote.« Krkovič se je 
nem udom a zagrel tudi zanje, a ga je Kolenc ustavil. O tem je m oral prej govoriti 
z Bavčarjem. Po posvetu z njim je bila nato sprejeta odločitev, da v prvi fazi VEM 
še ne bodo vključevali.2 1 2
K onkretni način dela, ki sta ga takrat dorekla Kolenc in Krkovič, je bil 
takšen: Krkovič je poiskal svojega zaupnika v eni pokrajini in o tem obvestil 
Kolenca. Pri tem gotovo ni im el lahkega dela, saj ni vedel, kom u lahko zaupa in 
koliko. K olencu je bilo, kar se tega tiče, veliko lažje, kajti mogel se je opreti na 
svojo trdno, preizkušeno in zaupanja vredno m režo PEM. N jem u je bilo vseeno, 
kje je Krkovič našel zaupnika. »Tam, kjer ga boš dobil, m e pokliči,« m u je dejal, 
»daj m i pol ure, eno uro, odvisno, kje je, in jaz bom sam o m ojega poklical, ker jaz 
im am to urejeno. Poldičem , se dobiva po kontaktu, poskrbiva, da bo vse varno 
in naredim o kontakt. Skratka, dogovor je bil, ko boš im el človeka iz svoje, me 
poldičeš in grem o v akcijo, naredim o spoj na nivoju pokrajine, povem o, zakaj se 
gre na hitro, dam o naloge in grem o delat naprej.«2 1 3
In tako se je začelo ... Krkovičevi ljudje so se dobivali s K olenčevim i, »ki so 
posebej preverjali njegove ljudi«. Bavčar ob tem poudarja, da Krkovič »nikoli, 
z enim sam im dejanjem , ni vstopil v policijski del, ker ni m ogel, ker ni imel 
tam kaj početi, ker je bila v bistvu to sam o privzeta legalna struktura. Sicer je 
bila narejena na način, da vsi niso vsega vedeli, am pak so ti, ld so kom andirali 
zgodbo, so si zelo zaupali. In potem sm o se večji del ukvarjali s K rkovičem in 
asistenco njem u. Kako, na kakšen način to vzpostaviti, ker on je počasi gradil, 
bil je tudi zelo nezaupljiv, vsaka stvar ga je zm otila, to se spom nim takrat in se je 
naslonil na eno strukturo ljudi, ki jih je delom a sam poznal, delom a pa so ga k 
tem u prepričali drugi, predvsem naš del, Kolenc, delom a tudi Beznik.«2 1 4
211 Intervju Kolenc, 31.3. 2009.
212 Prav tam.
213 Prav tam.
214 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009.
Dva dni po sestanku, 31. avgusta 1990, sta Kolenc in Krkovič vzpostavila 
prvi stik na regionalni ravni. Izbrala sta N ovo m esto, preprosto zato, ker je tam 
skupna organizacija že obstajala. Del stru k tu re TO je že bil povezan z m ilico, 
»fantje so imeli to urejeno«. Čez pet dni, 5. septem bra, sta nato »naredila« stik v 
Ljubljani, dan kasneje pa še v Celju. Kolenc je povsod kom uniciral neposredno 
s svojim i poveljniki PEM , ostali m iličniki, vključno s predpostavljenim i, z nekaj 
izjem am i niso vedeli ničesar.2 1 5
SESTANEK NA PRISTAVI, IZDELAN JE KONCEPT UPORABE OBRAMBNIH SIL
Resno organizacijsko delo, ki je steklo konec avgusta, je zahtevalo h k ratn o 
kristalizacijo vseh dotedanjih idej o vzpostavitvi obram bnih sil in izdelavo 
celovitega koncepta o njeni m ožni uporabi. Vsi osrednji organizatorji »odpora« 
(Bavčar, Janša, Beznik, Krkovič in K olenc) so si za ta nam en rezervirali prvi 
septem brski konec tedna in se sešli v o d ro čn em objektu na Pristavi nad Stično. 
D om nevali so, da jim bodo pogovori in načrtovanja vzeli ves vikend, a so končali 
v enem dnevu, 7. septem bra 1990.2 1 6
N a sestanku je Krkovič številčno natančno predstavil vse enote JLA v 
Sloveniji, predvidel njihove m ožne sovražne aktivnosti in na tej podlagi so 
navzoči nato dokončno dorekli koncept slovenskih obram bnih sil. Kolenc se 
spom inja, da so »tam sedeli in so prihajale ideje in tem e in sm o šele potem 
to izkristalizirali in potem je Tone dobil nalogo, da to spravi na papir in v 
življenje za njegov segm ent«.2 1 7 Kolenc p o u d arja - za njegov segm ent, torej za 
segm ent, kom ponento ali vejo, ki je izhajala iz TO in ki jo je kot načelnik N Z 
vodil Krkovič. M iličniški segm ent je nam reč, kakor sm o že poudarili, vseskozi 
obstajal. U stanavljajoče sile so takrat n a Pristavi prvič poim enovali m anevrska 
stru k tu ra N arodne zaščite. S tem so pač po vojaško form ulirali značaj enot; ker 
so bile m anevrske, jih je bilo m ogoče seliti iz ene pokrajine v drugo, kakor je 
lahko m ilica že dotlej selila enote PEM p o Sloveniji.2 1 8
O b ustanovitvi m anevrskih enot N Z se je seveda pojavilo vprašanje o 
tem , kakšne uniform e in kakšna obeležja naj nosi Krkovičeva k om ponenta 
ob ram b n ih sil. M ed drugim je (že prej) padla zanim iva zamisel, da bi »zelena
215 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
216 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
217 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
218 Prav tam; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990.
veja« nosila m odre miličnišlce uniform e.2 1 9 Toda Kolenc se je tem u takoj uprl 
z m očnim in očitno dovolj trd n im argum entom , da so ga sprejeli tudi ostali. 
Dejal je, » /... / enostavno, če ti daš nekom u policijsko uniform o, si v očeh občana 
naredil policista in če on pojm a nim a o policiji, bom o naredili strašno zm edo v 
Sloveniji in tak rat bi bil res kaos.«2 2 0 Krkovičeva linija je na Pristavi tako »dobila« 
uniform e brez obeležij, izdelava oznak zanje pa je bila v dom eni načelnika NZ.
N a Pristavi so tedaj detajlno dorekli pravzaprav vse strateške in operativne 
zadeve, zvezane z uporabo in form o obram bnih sil. Izdelali so sistem 
m obilizacije, ki je slonel na plečih milice; uslužbenci O N Z bi nam reč vpoklicali 
tudi K rkovičeve starešine. Čez postajo m ilice bi speljali vse, kar je bilo potrebno 
za resen angažm a obram bnih sil, konkretno, obeh kom ponent obram bnih sil. 
Kolenc ob tem opozarja, da »takrat tud i ni bilo druge variante, kakor da se na to 
naslonijo«.2 2 1 Oblikovali so šifre za dve stopnji pripravljenosti (hruška in m ango) 
ter se zedinili, da bo n ačrt m obilizacije predvideval delno m obilizacijo (po šifri 
češnja) in p opolno (po šifri m ak).2 2 2
N a podlagi vseh dogovorov in analiz je Krkovič nato pripravil dokum ent 
z naslovom »Direktiva načelnika N arodne zaščite Republike Slovenije za 
dem onstracijsko, delno ali popolno uporabo m anevrske strukture N arodne 
zaščite«, v katerem je ocenil m ožno delovanje sil N Z in opredelil njene splošne 
naloge.2 2 3 Pri predstavitvi vzrokov, ki bi utegnili narekovati angažm a enot N Z, se 
je oprl na Janšev dokum ent »M ožne situacije, v katerih bi prišla v poštev delna 
ali popolna uporaba m anevrskih enot N Z v Republiki Sloveniji«. V slednjem je 
republiški sekretar celovito označil sm isel in nam en oblikovanja enot NZ. Te so 
predstavljale »prehodno rešitev«, dokler se ne bi »uredile zadeve« v TO .2 2 4
Sestanek na Pristavi tako precej jasno ilustrira dotedanje in nadaljnje delo 
pri vzpostavljanju obram bnih sil R epublike Slovenije. Krkovič je organiziral 
in pripravljal n ačrte za »zeleno vejo« ali N Z, Kolenc (in kasneje njegova desna 
roka D avorin Bratuš) pa za »m odro vejo«. A poleg tega, in to je bilo v celotnem 
projektu ključno, je m ilica še nudila vsestransko pom oč (od načrtovanja, 
usposabljanja, hram be orožja ...) in p o dporo Krkovičevi liniji; Beznik, Kolenc in
219 Intervju Bavčar, 18. 5. 2010; Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
220 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
221 Prav tam; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990.
222 Poleg postaj milice bi pri mobilizaciji sodelovali še Republiški center za obveščanje, PTT in teleks. - Intervju 
Kolenc, 31.3. 2009; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990; Seznam prenosa ukrepov za pripravljenost in 
aktiviranje NZ v RS (shema, narejena na podlagi izvirnika), v: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 50.
223 Direktiva načelnika Narodne zaščite Republike Slovenije za demonstracijsko, delno ali popolno uporabo m ane­
vrske strukture Narodne zaščite, v: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 44-50.
224 Janša, Premiki, str. 53-56.
B ratuš na državni ravni, poveljniki enot PEM na regionalni ravni in na koncu, ko 
je bila sprejeta tud i ta odločitev, kom andirji postaj m ilice na občinskih ravneh. 
Z nova velja poudariti, da je vse potekalo brez form alnega zakonskega in tudi 
političnega pokritja in da so si m ožje obeh »vej« v prvi vrsti m edsebojno zaupali.
Če strnem o: V konceptu, dorečenem na Pristavi, sta Kolenc in Krkovič 
vodila vsak svojo kom ponento, pri tem tesno sodelovala, si zaupala in se 
usklajevala ter o vsem poročala svojim a m inistrom a. Krkovič Janši in Bavčarju 
ter Kolenc Bavčarju. Skupek njunih k o m p o n en t je bila obram bna organizacija za 
zavarovanje slovenskih osam osvojitvenih teženj. Form alno ji je talco načeloval 
Bavčar, saj sta bila tako Kolenc kot Krkovič p odrejena njem u, dejansko pa sta za 
njo stala Bavčar in Janša skupaj. Z družena organizacijska shem a obeh dejanskih 
organizacij, obeh kom ponent (m ilice in N Z), je bila naslednja:
2 republiška sekretarja (Bavčar in Janša)
_________J_________ _
1 vodja modre veje (Kolenc, 1 vodja zelene veje (Krkovič)
ob njem še Beznik)
I 1
13 poveljnikov enot PEM na 13 UNZ 13 pokrajinskih načelnikov NZ
+ 30. razvojna skupina
I
62 kom andirjev PM v občinah 62 občinskih načelnikov NZ2 2 5
ORGANIZACIJSKA MREŽA JE VZPOSTAVLJENA
Že dan po dogovoru na Pristavi sta Kolenc in Krkovič vneto nadaljevala 
z vzpostavljanjem obram bne mreže. O sm ega septem bra ob desetih zvečer sta 
v Slovenskih K onjicah povezala »m odro« in »zeleno« vejo v m ariborski in 
m urskosoboški pokrajini, 9. septem bra v Posavju in Zasavju.2 2 6 Postopom a je 
celotno republiško ozem lje dobivalo nosilce obram bnih aktivnosti za negotov
225 Pokrajinski načelniki sicer takrat še niso imeli odločb o imenovanju, saj so jih prejeli teden po sestanku na Pri­
stavi, občinski načelniki pa še kasneje.
226 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009; Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Kronologija.
vm esni čas. Kljub vsem K rkovičevim naporom pri iskanju zaupanja vrednih 
sodelavcev pa se je intenziteta vzpostavljanja stikov v naslednjih dneh zm anjšala; 
nepovezane so ostale še štiri pokrajine. Krkovič je končno našel svoje ljudi, 
a sta se s K olencem odločila, da to po t - zaradi potrebne naglice - ne bosta 
vzpostavljala stikov pri sam ih pokrajinskih sodelavcih, m arveč jih bosta vse 
povabila v Ljubljano. D vanajstega septem bra so se poveljniki štirih PEM U N Z 
zbrali pri K olencu na RSNZ, nato pa so se pri Figovcu sestali s Krkovičevim i 
pokrajinskim i sodelavci. Še zadnje pokrajine so bile povezane in zam išljena 
stru k tu ra je bila tistega dne »zaprta«.2 2 7
Jože Kolenc je ves čas, odkar so m u bile zaupane tajne obram bne naloge, 
delal povsem sam. Po skoraj dveh ted n ih neprespanih noči in polnega angažm aja 
n i im el ob sebi nikogar. Bavčar m u je sicer dejal, da se o tem lahko pogovarja z 
načelnikom m ilice Čelikom , ravno tako lahko stvari pove svojem u neposredno 
predpostavljenem u Alojzu K uraltu,2 2 8 načelniku oddelka za varnostno in 
obram bno načrtovanje na RSNZ, vendar je bil slednji tedaj zaradi posledic nesreče 
v bolnišnici. Sogovornike je Kolenc torej imel, ne nazadnje se je s K uraltom slišal 
vsak dan, ga pogosto obiskoval in z njim predebatiral vsa pom em bna vprašanja,2 2 9 
toda tem u navkljub ni im el tesnega operativnega sodelavca.
Teža aktivnosti, še zlasti pa p rom etna nesreča, ki jo je im el Tone Krkovič 
ravno takrat, 8. septem bra, sta m u zato »dala misliti«. » /.../ saj kaj pa če m ene 
»zgazi« in je konec zadeve, kdo bo zdaj to razlagal,« je razm išljal in prosil za 
nam estnika. D esetega septem bra je talco »prišel« do D avorina B ratuša in nato 
po enakem ldjuču vsem sodelavcem po pokrajinah naročil, naj si najdejo 
nam estnika.2 3 0
D avorina Bratuša2 3 1 je v sredo, 12. septem bra 1990, šef povprašal, kdaj 
začne Kolenc delati. Bratuš je odgovoril: »Ob sedm ih zjutraj« in takoj nato 
prejel navodilo: »O d sedm ih zjutraj si pri njem v službi.« H itro in jasno. Na 
podvprašanje, ali im a kaj m ožnosti glasovanja, m u je šef le odvrnil, »da ravno ni
227 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
228 Alojz Kuralt je po šolanju na kadetski soli študiral na Vojaški akademiji kopenske vojske v Beogradu, nato postal 
poveljnik takratnih miličniških specialcev, po letu 1980 pa je bil inšpektor v Upravi milice, zadolžen za področje izre­
dnih in vojnih razmer ter protispecialno delovanje. Kuralt je že v maju 1990 pripravljal potrebne ukrepe in strateške 
dokumente za primer oboroženih posegov proti Sloveniji. - INZ, Biografija Kuralt; Intervju Kuralt, 19.7.2010.
229 Intervju Kuralt, 19. 7. 2010.
230 Prav tam; Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Kronologija.
231 Davorin Bratuš je po končani kadetski šoli v Tacnu študiral na Vojaški akademiji kopenske vojske v Beogradu in 
po študiju leta 1984 postal najprej inštruktor v centru Jasnica, nato pa inšpektor za VEM in PEM in obrambni 
načrt na UNZ Ljubljana - okolica. V letu 1990, ko je prišel v »službo« h Kolencu, je postal inšpektor za VEM in 
obram bno-varnostno načrtovanje na Upravi milice. - INZ, Biografija Bratuš.
najbolj p am eten čas, da bi im el m ožnost glasu«. N aslednje jutro, 13. septem bra, 
je postal K olenčev najtesnejši sodelavec. Bratušev p rih o d h Kolencu seveda ni 
bil plod naključja in birokratskega kadrovskega šahiranja. Kolenc si je B ratuša 
izbral, saj ga je dobro poznal kot strokovnega in odločnega m iličnika. Kakor 
je sam dejal, tedaj ni potreboval »mevž okrog sebe in nekoga, ki m u bo kim al, 
am pak nekoga, ki m u bo znal v obraz povedati, kaj m u gre«. Ob posam eznih 
strokovnih odločitvah sta tako bila velikokrat tu d i na »bojni nogi«.2 3 2
D o svoj ega p rih o d a h Kolencu Bratuš ni vedel, kaj se dogaja, kaj se vzpostavlja, 
čeprav so se nekatere aktivnosti zelo intenzivirale in je sam m oral početi m arsikaj.
V m esecih p red septem brom je skoraj vsak teden prejel iz sekretariata navodilo, 
da je treba ažurirati varnostne in obram bne načrte, pri tem pa biti posebej 
pozoren na vpoklice ljudi in prevozna sredstva. Z notraj svojega m iličniškega 
dela je torej izvajal pom em bne naloge za potrebe nastajajočih obram bnih sil, 
četudi m u ozadje dogodkov ni bilo znano. In p o d obno je veljalo tudi za ostali 
del m iličniške strukture. M nogi so m arljivo sodelovali pri snovanju slovenskih 
obram bnih sil, a tega niso vedeli.2 3 3
SESTANEK Z REPUBLIŠKIM DRŽAVNIM VODSTVOM
Posam ezniki, ki so bili do 12. septem bra vldjučeni v nastajajoče obram bne 
sile, so se vsej svoji predanosti in zavzetosti navkljub srečevali z velikim i 
osebnim i dilem am i. N ihče izm ed sodelujočih m iličnikov sicer ni dvom il o 
pravilnosti pripravljanja organiziranega odpora, a vendar so bili v osnovi varuhi 
reda, zakonitosti in ustavnosti, ki so sodelovali pri pravno dvom ljivo p o d p rti, v 
očeh m arsikoga paravojašld dejavnosti. Svojim sodelavcem , zlasti Kolencu, so 
zaupali, ravno tako so izkazovali pripad n o st R epubliki Sloveniji, porajalo pa se 
jim je vprašanje, ali za tem dejansko stoji vso republiško vodstvo. Ali je to zares 
»vsedržavno« p o d p rta akcija ali zgolj »privatna zadeva Kolenca in Krkoviča«, 
kakor se je izrazil Kolenc.2 3 4 Iz tega razloga je bil zato 14. septem bra v p rostorih
232 Intervju Bratuš, 31. 3. 2009.
233 Bratuš ob tem opozarja na zanimiv detajl. Ko se je po osamosvojitvi pogovarjal s kolegi, so m u navrgli: » /.../ 
zdaj vidite, kaj je bilo z vašimi načrti, vse skupaj nič, pa kaj m oram vse skupaj načrtovati.« Toda kasneje skozi 
debato so ugotovili, da načrtov zaradi pogostega ažuriranja kasneje sploh ni bilo treba odpreti. Bratuš je povedal: 
» /.../ in jaz sem vprašal ljudi, /.../ kje si postavil blokadna mesta, tam in tam. Ja, tam, kjer smo načrtovali, samo 
tolikokrat si popravil, da si vedel in ti ni bilo treba pogledati v načrt. Kako si vpoklical ljudi? Ja, z vpoklici. Kje si 
jih imel? V načrtu. Zato, ker si jih teden ali dva prej uredil in ažuriral in točno veš, kje je Janez, Francelj, da mu 
boš te načrte dal.« - Intervju Bratuš, 31.3. 2009.
234 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
Izvršnega sveta na Gregorčičevi ulici organiziran sestanek z najvišjim političnim 
vodstvom . N anj so prišli vsi organizatorji obeh vej obram bnih sil, pričakali so 
jih Bavčar, Janša, Peterle in Bučar. Kučana, predsednika Predsedstva Republike 
Slovenije, ni bilo.
M ed zbrane pripadnike obeh vej obram bnih sil (ozirom a vsaj m ed nekatere) 
je tedaj zavelo nezadovoljstvo. Eden od najvišjih politikov je m anjkal. Postavilo 
se je vprašanje, ali je sploh seznanjen z vso zadevo. Sestanek je bil nato začasno 
prekinjen in Bavčar se je s Peterletom odpravil čez cesto, v prostore Predsedstva. 
Čez čas je pred sed n ik prišel in sestanek se je nadaljeval p o predvidenem 
scenariju. Najprej sta Janša in Bavčar predstavila celotno zam isel obram bnih sil, 
nato pa so navzoči poročali o številčnem stanju svojih enot, o oborožitvi, oprem i 
in problem ih.2 3 5 Kolenc je tako predstavil svojo PEM , v kateri je im el takrat 1391 
ljudi, ustrezno oborožitev in oprem o zanje, njegov m obilizacijski čas pa je bil 
vsega 6 ur.2 3 6 Pravzaprav so tam drug drugem u sam o posredovali inform acije, 
razprave ni bilo.2 3 7 V sebinsko pom em ben je bil le sklep, da se orožje N Z v krajih, 
kjer ni ustreznih pogojev, deponira na postajah m ilice.2 3 8
Tem eljnega pom ena sestanka na Izvršnem svetu talco ne gre iskati v njegovi 
»vojaški« vsebini, m arveč v tem , da so organizatorji končno dobili zagotovilo o 
državotvornosti svojega početja. Za njim i so stali vsi, še zlasti pom em bno se jim 
je zdelo, da tu d i M ilan Kučan, človek, ld je im el vsaj m ed navzočim i m iličniki 
največ političnega ugleda. Č em u ga torej že takoj ob začetku sestanka ni bilo? 
Preprosto zato, ker zanj ni vedel. Predsednik Predsedstva M ilan Kučan je takrat, 
14. septem bra 1990, prvič slišal, da Tone Krkovič ob pom oči m ilice snuje »novo« 
TO.2 3 9 Vsa konspiracija, posebej dejstvo, da o tem tudi člani Predsedstva ne sm ejo 
vedeti ničesar, se m u je zdela čudna in do sodelujočih ljudi neodgovorna.2 4 0 Toda 
zato, da zbranih ne bi »kom prom itiral«, je projekt vzpostavljanja obram bnih sil, 
v katerem je pravilno videl »skrajno tvegano dejanje«, na sestanku podprl, jasno 
rekel, da »stoji za tem «, da se naj še naprej ohranja konspiracija, saj pokritja 
za aktivnosti sodelujoči nim ajo. D odajm o, da je bila po K učanovem m nenju 
takrat učinkovitost in trd n o st N Z vprašljiva, stru k tu ra se je šele postavljala,
235 Prav tam; Intervju Beznik, 30. 3. 2009; Intervju Kučan, 1. 4. 2010.
236 Intervju Kolenc, 31.3. 2009; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990.
237 Intervju Kučan, 1. 4. 2010.
238 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
239 Janša sicer trdi, da je Predsedstvo bilo seznanjeno (Janša, Premiki, str. 57), Bavčar pa pravi, da ga o tem niso obveščali, 
a po njegovem m nenju naj bi Kučan za nastajajoče obrambne sile kljub vsemu vedel (Intervju Bavčar, 10.6.2009).
240 Dejstvo, da predsednik Predsedstva o snovanju obram bnih sil ni bil seznanjen, je bilo najbrž posledica nezaupa­
nja Janeza Janše do Milana Kučana, ki je izviralo iz časov aretacije četverice JBTZ.
talco da je »dejansko bila nosilna struktura, Ici je bila organizirana in je to lahko 
prevzela, /.../ m ilica«.2 4 1 Po sestanku in po K učanovih besedah so se »vsi dvom i 
razblinili«,2 4 2 m arsikom u je po tihom a odleglo in projekt je s poletom lahko stekel 
naprej, navzdol, na nivo občin.
OD POKRAJINSKE DO OBČINSKE ORGANIZACIJSKE MREŽE - VKLJUČITEV 
VOJNIH ENOT MILICE, DEJAVNOST ENOT PEM IN SEM
Tudi po sestanku s političnim vodstvom se je konspiracija talco ohranjala 
naprej, in tenziteta dela pa se je še povečala. Odvijale so se številne aktivnosti, 
vanje so bili vključeni številni ljudje, dejansko ozadje pa je bilo še zm erom znano 
le peščici. Po pokrajinah so se vrstili prem nogi sestanki, kam or so organizatorji 
prihajali »z vseh strani, v civilnih avtom obilih, v civilu, v to zidanico, hišo, 
karkoli, da sm o se dobili in povedali zbranim , lei so prišli, kakšna je naloga, 
kaj se bo delalo /.../« . Za njihovo varnost so m edtem skrbeli policisti v okviru 
svojega rednega dela, ki so preprosto prišli, »m alo okrog gledali, niso vedeli, 
zakaj so tam , vedeli so, da m orajo pogledati, če se bo kaj zanim ivega dogajalo«. 
Številni udeleženci dogajanja so zato im eli resne težave na delovnem m estu in 
tudi dom a. » /.../ pri m eni dom a žena ni vedela, za kaj gre,« se spom inja Bratuš. 
»In kasneje, ko je Alojz K uralt prišel nazaj v službo z bolniške, vem, da sva skupaj 
šla enkrat le m eni dom ov in je m oji ženi razložil, da se v službi dogajajo zadeve 
vseh vrst, da m o ra razum eti, da so pač talci časi, da m e včasih ne bo dom a. 
Ker je bilo sm ešno videti, zakaj ji to razlaga. Zato ker sva m idva (s Kolencem ) 
ponoči blodila naokoli, v narekovajih povedano blodila, ustanavljala m anevrsko 
stru k tu ro N arodne zaščite, skupaj z vsem i sodelavci, seveda. Zjutraj pa sva prišla 
no rm aln o v službo. I...I Talco, da dom a, ko sem jaz rekel, da grem v službo, ja, 
kako greš v službo, saj si zjutraj kom aj iz službe prišel. Res je bilo napeto.«2 4 3
O akciji ni bil seznanjen precejšen del uniform irane milice, celotna 
krim inalistična služba, o njej niso ničesar vedeli niti najvišji funkcionarji na 
RSNZ.2 4 4 Bratuš je m oral ob neki priložnosti »vreči iz pisarne« svetovalca m inistra, 
zadolženega za področje obram bnih zadev, Ici bi nehote lahko videl preveč. V 
hierarhični organizaciji, kakršna je milica, je to bilo tedaj nezaslišano dejanje, a
241 Intervju Kučan, 1. 4. 2010.
242 Janša, Premiki, str. 64.
243 Intervju Bratuš, 31. 3. 2009.
244 Intervju Guček, 31. 3. 2009.
so ga z Bavčarjevim posredovanjem hitro in uspešno »pojasnili«.2 4 5 Takratna 
dejavnost je pač bila »konspirativna aktivnost s ciljem organiziranja optim alnih 
aktivnosti, da ne bi prišlo do m orebitne kom prom itacije ldjub vsem u zaupanju«.2 4 6
Toda konspirativnost je ldjub vsem u zaupanju sčasom a postajala nevzdržna, 
zlasti v lastnih vrstah. Kolenc in Bratuš m ed m iličniki ne nazadnje nista bila 
neznana, veliko sta bila na terenu in njuna nepojasnjena navzočnost na nekem 
obm očju se je seveda zdela m arsikaterem u kom andirju in načelniku čudna. 
»A jaz nisem tak, da bi m eni zaupali,« so se (velikokrat) upravičeno spraševali. 
Kolenc je tako nam ignil Bavčarju, kako bi že bil skrajni čas, da bi o tem obvestil 
širši krog miličnikov. In 17. septem bra je m inister na svojem razširjenem kolegiju 
prvič podal celovito inform acijo o dogajanju, o vzpostavljanju lastnih obram bnih 
sil. M ed d rugim je naročil načelnikom U N Z, da m orajo vsem organizatorjem 
obram bnih sil om ogočiti norm alno delo, skrbeti za zaupnost pred javnostjo 
ozirom a »nepoklicanim i«, načelom a pa lahko inform acijo »spustijo« vse do 
postaj m ilice.2 4 7 Tančica skrivnostnosti je počasi odpadala ...
Inform acija, ki jo je Bavčar zaupal na svojem kolegiju, je bila tesno povezana 
z odločitvijo, sprejeto isti dan, o um iku zaupnosti z dokum entov V ojnih enot 
milice. Sekretar je nam reč 17. septem bra K olencu rekel, da lahko Bezniku 
in K rkoviču pokaže vse, torej tud i tisto, kar je Krkovič želel videti, vedeti in 
vključiti že ob njunem prvem snidenju konec avgusta.2 4 8 Z drugim i besedam i, 
Bavčar je dal »žegen«, da se v obram bne sile vključijo tud i enote V EM , da se 
organizacija vzpostavi tu d i na občinskem nivoju. Vsa doslej opisana zgodba se je 
nato odvrtela znova, na vsaki občini, n a vsaki postaji m ilice posebej, a v enakih 
tem eljnih obrisih. Pem ovci in načelniki N Z so v vsaki pokrajini po istem kopitu 
kot Kolenc in Krkovič odšli v posam ično občino in vzpostavili stik m ed »m odro« 
in »zeleno« vejo. S povezovanjem je bilo treba pohiteti, saj je na istem sestanku 
Bavčar udeleženim že nakazal nadaljnje dogajanje, nadaljnje politične korake. 
Povedal je, da naj bi se 27. septem bra, čez deset dni, začasna rešitev opustila, saj 
bi ustanovili slovensko TO .2 4 9
O rganizatorji po pokrajinah so pohiteli in čez teden, 24. septem bra 1990, je 
končno Kolenc poročal Čeliku, da so vse povezave na nivoju občin vzpostavljene. 
C elotna m reža je bila stkana, vanjo si bile iz vrst m ilice vldjučene enote SEM,
245 Intervju Bratuš, 31.3. 2009.
246 Intervju Guček, 31. 3. 2009.
247 Intervju Kolenc, 31.3. 2009; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990.
248 Prav tam.
249 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
PEM in VEM. Č elik je nato na svojem ožjem kolegiju, na kolegiju U prave m ilice, 
o tem obvestil še ves m iličniški vrh, tako da je takrat inform acija o p rikriti 
obram bni organizaciji dokončno dosegla vse.2 5 0 N ikogar več naj ne bi bilo v 
m ilici, ki o tem ni bil inform iran. A do takrat je veljala največja konspiracija.
Kolenc in Bratuš sta poleg organizacijskega dela v tem času naj večjo pozornost 
posvečala načrtovanju in usposabljanju Posebnih in V ojnih enot milice. N a n a ­
čelni ravni je bil Kolenc pristojen za PEM , Bratuš pa za VEM , vendar se je njuno 
delo dejansko prepletalo, pri čem er sta oba drug za drugega vedno natančno 
vedela, kaj kdo počne. Kar koli bi se enem u zgodilo, projekt ne bi zastal. V prvi 
vrsti sta posodobila in prečistila načrte usposabljanj, vse nepo treb n o izločila 
in sestavila nove intenzivne program e. Z notraj slednjih pa ni bilo osrednjega 
p oudarka na urjenju klasičnih policijskih veščin, m arveč na vojaški taktiki, 
čeprav sta spretna inšpektorja »zadevo tako prikazala, da je bila to praktično 
policijska taktika. / . . . / M idva sva praktično skozi zadnja vrata pripeljala vojaško 
taktiko v policijsko taktiko in so policisti bili praktično usposobljeni delovati 
vojaško za opravljanje policijskih nalog /.. ,/.«2 5 1 In to dejstvo se je seveda kasneje 
pokazalo kot izjem no pom em bno. Tiste jeseni leta 1990 sicer še ni prišlo povsem 
do izraza, zato pa naslednje poletje toliko bolj. O b tem še velja spet opozoriti na 
vseskozi prisoten dejavnik projekta vzpostavljanja obram bnih sil - n a zaupanje. 
Kolenc, Bratuš in n ju n a ekipa so se tudi po zaslugi številnih usposabljanj dobro 
poznali, si zaupali, m ed njim i so se stkale prijateljske vezi.2 5 2
V zporedno s K olenčevim in B ratuševim organizacij sko-program skim delom 
pa je v okviru obram b n ih prizadevanj ves čas, vse od 10. septem bra naprej, 
potekala intenzivna in neposredna pom oč Beznikove SEM vojaški veji. Slednja je 
največkrat obsegala aktivnosti, povezane z razm estitvijo orožja na razne lokacije. 
Tovornjake, ki so - sprva iz G otenice in Jasnice - prevažali orožje, so b udno 
sprem ljala civilna vozila, v katerih so bili do zob oboroženi Beznikovi m ožje. 
Včasih pa so tudi sam i pripadniki SEM poskrbeli za prevoz.2 5 3 Janez P ortir se je 
tako 25. septem bra vkrcal v tovornjak, ki je bil parkiran na železniški postaji v 
Ljubljani (notri so ga čakali ključi in dokum enti), odpeljal na bencinsko črpalko 
v D om žale, tam srečal kolege iz TO, odšel z njim i v neko tovarniško sldadišče 
po protiletalske topove in jih odpeljal v okolico Ljubljane. N ato so se pozdravili, 
zahvalili za sodelovanje in odšli vsak svojo pot. P ortir je na koncu poročal, da je
250 Prav tam; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990.
251 Intervju Bratuš, 31. 3. 2009.
252 Prav tam.
253 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
Zadnji sestanek republiških in pokrajinskih organizatorjev 
slovenskih obrambnih sil je bil 26. 9. 1990 na ljubljanskem 
magistratu; v uniformi Jože Kolenc, desno Tone Krkovič.
naloga izvedena, in podobno so počeli tudi ostali.2 5 4 M ed 10. in 25. septem brom 
so pripadniki SEM sodelovali pri varovanju 27 transportov. Poleg tran sp o rto v pa 
so specialci tak rat varovali tudi konkretne osebe, objekte, ozirom a sestanke. Za 
varnost udeležencev sestanka n a Izvršnem svetu 14. septem bra je tako skrbela 
prav SEM - okrog objekta sta v civilnih avtom obilih krožili dve intervencijski 
skupini, 9 specialcev je varovalo neposredno okolico z vhodom , 8 jih je bilo v 
stavbi. 24. septem bra so prvič zavarovali prostore pri m in istru, v naslednjih dneh 
pa tu d i skupščino in določene osebe.2 5 5 Kajti strategija SEM je bila koncipirana 
kot »zadnja obram bna linija predstavnikov oblasti«.2 5 6
Potem ko je bila celotna obram bna organizacija postavljena, ko se je vsa 
dejavnost nekoliko um irila, so se vsi nosilci aktivnosti na republiškem in 
pokrajinskem nivoju 26. septem bra še enkrat sešli na sestanku na ljubljanskem
254 Intervju Portir, 30. 3. 2009.
255 Gradivo Beznik, Osebna beležka iz leta 1990.
256 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
m agistratu, ki pa je bil njihov zadnji, »poslovilni«.2 5 7 Bavčarjeva napoved o 
skorajšnji opustitvi začasne rešitve se je n am reč začenjala uresničevati.
KONEC ZAČASNE REŠITVE
V dneh, ko so bile obram bne sile organizacijsko dokončno vzpostavljene, 
ko so bile narejene povezave m ed obem a vejam a na nivoju občin, je slovenski 
državno-politični vrh form alno prestopil vojaškopristojnostni Rubikon. 
Skupščina R epublike Slovenije je 27. septem bra sprejela 96. in 97. ustavni 
am andm a, naslednji dan pa še ustavni zakon za njuno izvedbo, s čim er je prevzela 
pristojnosti nad TO Slovenije. K om andanta T O je odtlej im enovalo in razreševalo 
Predsedstvo Republike Slovenije. Tako je dan po sprejem u am andm ajev 
Predsedstvo razrešilo kom andanta TO Slovenije generala Ivana H očevarja in 
načelnika štaba TO Slovenije generala D raga O žbolta ter za v. d. načelnika RŠTO 
im enovalo m ajorja-Janeza Slaparja, do tedaj poveljnika pokrajinskega štaba TO 
G orenjske.2 5 8 O b tem odločnem dejanju slovenske politike seveda nikakor ni 
bilo nepom em bno, da je tedaj že bila postavljena obram bna organizacija. Kajti, 
ko t pojasnjuje Bavčar, »prej na ustavne am andm aje nism o m ogli iti /.../« .2 5 9 
D vokom ponentne obram bne sile so dajale občutek neke varnosti in gotovosti. 
O bram b n o -v arn o stn a pot, ki ji je sledilo politično vodstvo, je tako bila dvojna. 
N a eni strani so snovali form alni in dejanski »prevzem « republiške TO, na drugi 
pa sta Bavčar in Janša za vm esni čas oblikovala obram bne sile, sestavljene iz 
Krkovičeve N Z in m ilice.2 6 0 Brez neke obram bne organizacije, brez sile, ki je 
p o d talno že v precejšnji m eri spodjedla in »prevzela« H očevarjevo TO, bi bila 
ustavna am andm aja m o rd a le papirnati akt.
Skrivna organizacija nastajajoče vojske p otem ni bila več potrebna. »Zelena« 
veja je postala TO. Iz stare, »Hočevarjeve« TO, je skozi poletje in jesen 1990 
začela nastajati nova, »Slaparjeva« TO. D rugega oktobra 1990 je bila akcija 
sklenjena z zaključnim aktom , s prim opredajo m ed načelnikom N Z Tonetom 
K rkovičem in v. d. načelnikom RŠTO m ajorjem Slaparjem .2 6 1 N a dogodkovni 
površini se je v prv ih oktobrskih dneh tako zgodilo veliko, a hkrati, v procesnem
257 Na sestanku je m ed drugim Krkovič predstavil oceno s Pristave, v kateri se kot potencialni slovenski nasprotnik 
omenja JLA. - Intervju Beznik, 30. 3. 2009; Intervju Kolenc, 31. 3. 2009; Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med 
vojno - MSNZ, Kronologija.
258 UL RS, 35-1796, 5. 10. 1990.
259 Intervju Bavčar, 18. 5. 2010.
260 Prav tam.
261 Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Kronologija.
smislu, pravzaprav malo. M ilica je še naprej dejavno sodelovala z vojsko. 
Enostavno je počela isto kot prej, v času od poletja 1990, s tem da po oktobru 
ni več delala z N arodno zaščito, m arveč s Teritorialno obram bo. In ta »zgodba«, 
kakor pripoveduje Kolenc, »se je odvijala do o d hoda zadnjega vojaka«.2 6 2
Prav v tesnem , dobrem in kontinuiranem sodelovanju m ilice in vojske se 
zrcali ena pom em bnejših izkušenj obram bnih prizadevanj leta 1990. Takrat sta 
se povezali dve različni strukturi, lei sta iskreno sodelovali »in se nism o šli, kdo je 
bolj m očan, večji ali težji, am pak sm o vsi delali za to, da bom o Slovenijo obranili«. 
N a tej izkustveni in preverjeni podlagi sta nato Bavčar in Janša tu d i predlagala 
ustanovitev republiške koordinacije in njenih pokrajinskih podskupin, ki so v 
naslednjem letu vodile osam osvojitvene akcije.2 6 3
Z notraj obeh stru k tu r je nedvom no bila m ilica tista, ki je bila usposobljena, 
organizirana in oprem ljena. M iličniki so bili profesionalci, pripadniki zelene 
kom ponente pa ne, saj niso m ogli biti, saj se veliko »teritorialcev« z vojaškim i 
zadevam i še zdaleč ni ukvarjalo na takem strokovnem nivoju kot m iličniki.2 6 4 
Izhajajoč iz tega je seveda im ela m ilica v sam em projektu veliko boljše izhodišče 
in veliko lažji položaj kot Tone Krkovič. Kolenc in Bratuš sta se preprosto oprla 
na svoj PEM , n a ljudi, ki sta jim zaupala, česar Krkovič ni mogel. Poveljniki TO 
so bili večinom a in doktrinirani aktivni častniki JLA, glavnina kadra pa je bil 
rezervni sestav ... Na eni stani torej sistem , na drugi pa sam otni jezdec. Njegova 
naloga je bila n eprim erno zahtevnejša in posledično je povsem razum ljivo, da 
je spontano dozorela odločitev o povezavi nastajajoče vojske z milico. Brez nje 
Krkovič svoje naloge ne bi m ogel (iz)peljati. Vsej pom oči m ilice navkljub pa se 
- upoštevaje zapisano - vendarle velja vprašati, v kolikšni m eri je »zelena« veja 
tedaj zares obstajala kot slovenska vojska. Kljub m aksim alnim naporom vseh 
vpletenih, da bi »sestavili« novo TO, je v nadvse kratkem času nam reč lahko 
bila vzpostavljena le tem eljna struktura, pripravljeni so bili le glavni operativni 
dokum enti. V tednu dni, kolikor je obstajala tudi na občinskih nivojih, se 
vsekakor ni m ogla razviti v resno vojsko in je bila bolj »na papirju«.2 6 5
Če povzam em o: vloga obram bnih prizadevanj leta 1990 je tako bila 
trojna: N a eni strani je bila vsaj »polovica« obram bnih sil (m iličniški del) 
dejanska oborožena sila v negotovih časih, po drugi strani so prizadevanja 
utem eljila izvrstno sodelovanje m ed vojaško in m iličniško strukturo, ki se
262 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
263 Prav tam.
264 Intervju Bratuš, 31.3. 2009.
265 Intervju Kolenc, 31.3. 2009; Intervju Bratuš, 31. 3. 2009.
je navzven spet pokazalo in dokazalo naslednjo po m lad in poletje, ter ne 
nazadnje utrdila pom em bno zavedanje, da Slovenija ne zapušča jugoslovanske 
razprave brez lastne obram bne organizacije. N ekaterim snovalcem politike so 
tedanja obram bna prizadevanja pom enila pom em bno psihološko oporo in jim 
zagotavljala potrebno sam ozavest. V zniknila so spontano, od spodaj, in od m aja 
do avgusta p om enila vrsto aktivnosti, sestankov prizadevnih posam eznikov na 
tajnih lokacijah ..., ki so se končno iztekli v hierarhično obram bno organizacijo 
za kratek, a obenem dolg »vm esni čas«.
Po oktobru 1990 so aktivnosti z nezm anjšano intenziteto tekle naprej. 
Č etrtega oktobra je m ajor Slapar prevzel RŠTO, še isto noč je posredovala JLA in 
prostore štaba zasedla in ravno tako isti dan je predsednik Socialistične stranke 
Slovenije Viktor Žakelj v skupščini podal pobudo, da se naj razpravlja o plebiscitu 
za sam ostojno in neodvisno Slovenijo.
W ânew rsSca struktura 
Narodne lašeite ¥ 
povezavi siowensEcili 
(samo)obrambnih 
prizadevanj ¥ letu 1990
ODZIVI NA ODVZEM OROŽJA TO
Pom lad 1990 je bila v Sloveniji nedvom no izjem no burna. Prvim povojnim 
večstrankarskim volitvam , na katerih je slavila združena opozicija D em os, je 
sledilo oblikovanje nove vlade. P ravtakrat pa seje zgodil dogodek, ld jeb rez dvom a 
zaznam oval vzpostavljanje lastnega nacionalnovarnostnega sistem a. Vsaka 
sodobna država, ki sam a v popolnosti izvaja suverenost nad lastnim ozem ljem , 
m ora nujno zagotoviti tudi nacionalno varnost, in to s sistem om , ki ga sestavljajo 
notranja varnost, obram bna struktura, obveščevalne, protiobveščevalne in 
varnostne službe, seveda pa sam sistem ni dovolj. Potrebni so zavest, m otivacija 
in ne nazadnje znanje, ki skupaj tvorijo varnostno kulturo talco oblasti kot 
državljanov, kar je še zlasti pom em bno v t. i. p relom nih ozirom a krizn ih časih. 
In prav na p o d ro čju varnostne kulture, usposabljanja in izobraževanja v vojaških 
in obram bnih zadevah je jugoslovanska država razvila m orda še celo preveč 
dodelan sistem totalne obram be, im enovan sistem ozirom a koncept splošne 
ljudske obram be in družbene sam ozaščite. Taje po eni strani izjem no m ilitariziral 
družbo, po drugi strani pa je m nogim posam eznikom zagotovil znanja, ki so jih 
s pridom uporabili p ri zavarovanju osam osvojitvenega procesa in nastajajoče 
slovenske - vedno bolj sam ostojne - države. V tem kontekstu m oram o gledati 
na dogodek, ki se je sprva zdel kot usoden, nedvom no pa je pom enil streznitev 
in bil nekakšna sprožilna kapica sam oobram bnih prizadevanj.
U kaz o predaji orožja TO v sldadišča JLA (U kaz št. SZ 625/1-90 z dne 15. m aja 
1990),2 6 6 ki ga je v im enu poveljnika TO RS generala H očevarja podpisal načelnik 
štaba general D rago Ožbolt, lahko sicer označim o kot (sam o)razorožitev, kot 
odvzem orožja, krajo orožja ipd. A to sploh ni tako pom em bno, pom em bnejši 
je učinek, ki ga je im el ta ukaz na praktični in n a sim bolni ravni. Praktično 
je to pom enilo popolno podrejenost TO RS Jugoslovanski ljudski arm adi, 
saj nobena vojaška organizacija ne m ore delovati sam ostojno, če n im a poleg 
kadrovske zagotovitve tudi m aterialno-tehničnih sredstev. Še pom em bnejši pa 
je m orda sim bolni vidik, s katerim je vodstvo TO dokazalo svojo privrženost 
konceptu en o tn ih jugoslovanskih oboroženih sil, katerih del je bila tud i TO, in 
te oborožene sile so bile zagotovilo ohranitve zvezne države. D rugi sim bolni 
pom en, povezan tudi z izrabo »zmešnjave« ob prenosu republiške in občinskih 
oblasti na novoizvoljene organe, pa je bil nedvom no sporočilo, naj novoizvoljena 
legalna in legitim na oblast ne računa na TO pri uresničevanju enega glavnih
266 Objavljen v: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 19-20.
Vojaki JLA odvažajo orožje TO iz Šentjurja pri Celju, 19. 5. 1990.
ciljev zm agovite koalicije D em os, tj. uresničitvi slovenske sam ostojnosti. U krep 
vrha JLA je bil torej vse prej ko t varnosten, kot je sicer trdil general Hočevar.
Č eprav je v tistem tren u tk u v sistem skem pogledu odpovedala zlasti SDV, pa 
JLA in vodstvo slovenske TO očitno nista računala na že om enjeno varnostno 
kulturo, ki je v m nogih glavah »prižgala žarnico«. Tako so nekateri lokalni 
prip ad n ik i TO pisali ogorčena pism a novoizvoljenim občinskim oblastem , naj 
vendar nekaj storijo; javno objavljeno je bilo pism o Janka Stuška v dnevniku 
Delo 18. m aja 1990 v rubriki Prejeli smo, prav tako pa so se ogorčeno odzvale 
tud i nekatere občine.2 6 7 Z G orenjske je bila inform acija o prem eščanju orožja 
prek Staneta D olanca posredovana tud i v u rad predsednika Predsedstva RS.2 6 8 
Porodile pa so se že prve ideje o tem , da bo treba nekaj storiti. Ne nazadnje 
pa so v številnih občinah ukaz zavrnili. In to je bil nedvom no izjem en odziv 
njenih pripadnikov. JLA je tako v očeh nekaterih že dobila podobo najresnejše 
varnostne grožnje, s katero se bo Slovenija soočila na poti k sam ostojnosti. O b
267 Delo, 21.5.1990, str. 2, Kočevarji zahtevajo odstop šefov teritorialne obrambe.
268 V tej zvezi je zanimiva »gorenjska zgodba«. Že 16. 5. 1990 je Bojan Šuligoj prek Staneta Dolanca obvestil kabinet 
predsednika Predsedstva RS, 17. maja pa se je Janez Slapar sestal z Jankom Stuškom ter mu predal ukaz RŠTO. 
Na tej podlagi je Stušek napisal članek, ki ga je Delo naslednji dan objavilo v rubriki Prejeli smo na 3. strani. - 
M ikulič, Uporniki z razlogom, str. 71.
upoštevanju p om em bnosti ogorčenih javnih odzivov, pritiskov na lokalne in 
republiške oblasti ter zavrnitve izvajanja ukaza s strani nekaterih poveljnikov 
TO pa m oram o izpostaviti prve zam etke proaktivnega delovanja, ki se je končno 
odrazilo v pojavu organiziranega odziva na jugoslovanske grožnje.
V tem sm islu sta prvo snežno kepo, ki je na koncu prešla v plaz, ki ga lahko 
im enujem o slovenske oborožene sile, v operativnem ozirom a izvedbenem sm islu 
sprožila Tone K rkovič in V inko Beznik, lei sta se na odvzem orožja odzvala tako, 
da sta se neposredno obrnila na novoizvoljena republiška sekretarja Janeza Janšo 
in Igorja Bavčarja. B eznik je bil Bavčarjev sošolec v m iličniški šoli in je do njega 
prišel na ta način, Krkovič pa je do Janše prišel tu d i zaradi dejstva, ker m u je 
priskrbel dokum ent o predaji orožja »na čuvanje« v skladišča JLA.2 6 9 O ba sta torej 
o d nove oblasti zahtevala, da je treba nekaj storiti in da se m o ra oddaja orožja 
nem u d o m a končati. Seveda pa so se h krati že začele tud i druge aktivnosti obeh. 
M edtem ko je B eznik zagotovil, da ne bo nikakršne oddaje orožja enote TO, ki 
je bila ravno v tistem času na usposabljanju v V adbenem cen tru Jasnica, katerega 
vodja je bil, je Krkovič navezal stike s R adetom Klisaričem , ki je delal v varnostni 
službi PK TO za D olenjsko. A ktivnosti pa s tem niso prenehale. Predsedstvo RS 
je sicer 19. m aja 1990 prepovedalo nadaljnje prem eščanje orožja TO v vojašnice, 
v endar pa se je km alu pojavila bojazen, da bo prem eščanju orožja sledil poseg 
proti novi slovenski oblasti.
Krkovič in B eznik sta 26. m aja 1990 obiskala sekretarja za notranje zadeve 
Igorja Bavčarja. Še istega dne pa sta oba sekretarja, Janša in Bavčar, obiskala 
poveljstvo zaščitne brigade v Prim ožih p ri Kočevski Reki in učni center RSNZ 
na Jasnici. Zlasti m ed pripadniki 30. razvojne skupine, kot se je od leta 1982 
im enovalo poklicno jedro 27. zaščitne brigade TO, ki je bila n ep osredno vezana 
n a RŠTO, je bilo veliko negotovosti in tu d i dvomov, ki pa so se razblinili, ko so 
gostje nazdravili na slovensko vojsko in zagotovili, da bodo orožje dobili nazaj.
Po prvem šoku, ki je doletel tako vodstva TO po p okrajinah in občinah kot 
novo oblast, je sledila konsolidacija, ki je bila v tistih p rv ih dneh nedvom no 
usm erjena zlasti v iskanje ljudi, ki so bili vredni zaupanja, p o drugi strani pa se 
je vse jasneje nakazovala potreba, ki je slovenske oblasti prisilila v konkretnejše 
razm išljanje o vojaški organizaciji, ki bi jo lahko nadzirali in seveda v skrajni 
sili tu d i uporabili. D a se bo udejanjenje teh razm išljanj naslonilo predvsem na
269 Na podlagi opravljenih intervjujev je m ogoča domneva, da je bil dokum ent pridobljen 18. 5. 1990 v 30. razvojni 
skupini. 19.5.1990 pa seje Krkovič sestal z Janšo. Lahko pa, d aje bil ta dogodek tudi kasneje, a nobenega dvoma 
ni, da sije na ta način, k o je Janši priskrbel ukaz o »hranjenju oborožitve in streliva TO«, pridobil Krkovič njego­
vo izjemno zaupanje.
Tone Krkovič (1956), načelnik NZ; 
fotografija je iz leta 1992 s proslave ob drugi 
obletnici M SN Z na Novih Lazih, ko je M SN Z 
odlikoval predsednik Republike Slovenije Milan 
Kučan; Krkovič je bil takrat poveljnik 1. specialne 
brigade Moris, ki je nastala iz zaščitne enote 
oziroma 30. razvojne skupine TO.
posam eznike in kasneje tudi na strukturo m ilice, pa je postalo jasno že takoj v 
začetku ob dogovarjanju K rkoviča in B eznika ter seveda Bavčarja in Janše, ki sta 
se zavedala nujnosti vzpostavitve nacionalnovarnostnega sistem a. Akcija vpada 
enote m ilice v G otenico je bila nedvom no posledica takega razvoja in to je bil 
hkrati tu d i prvi in odločilni dokaz, d a je m ilica profesionalno lojalna novi oblasti 
in da bo nanjo m ogoče računati tudi v prihodnje.
KAJ STORITI Z VOJAŠKIM DELOM OBRAMBNEGA SISTEMA?
Vpad milice v Gotenico 2. junija 1990, katerega en od nam enov je bil preprečiti 
JLA, da bi prem estila tudi orožje zaščitne brigade TO, je vsekakor pom em ben 
dogodek v luči (sam o)obram bnih prizadevanj pozno pom ladi leta 1990 predvsem 
zato, ker se je izkazalo, da se je nova oblast lahko takoj zanesla na določene strukture 
v organih za notranje zadeve oziroma milici; pri tem gre zlasti za tisti del Zaščitne 
enote milice, iz katere se je 23. avgusta 1990 oblikovala Specialna enota milice, 
neposredno podrejena sekretarju za notranje zadeve. Ta aktivnost pa je pokazala še 
na eno zelo pom em bno plat, in sicer da je bila slovenska oblast takrat pripravljena 
uporabiti tudi orožje za zaščito pred grožnjami, Id so prihajale iz Beograda.
Poleg om enjene akcije m oram o v obdobju o d začetka junija do konca julija, 
ki se pri obram bnih pripravah zlasti kar zadeva najvišji, to je republiški nivo, zdi 
sicer razm erom a »m rtvi« čas, izpostaviti tudi sam oorganiziranje na terenu ter
obveščevalne priprave. Za ta čas so (kasneje) pogosto govorili o jed rih odpora, o 
tem , ko so se prve ideje o nujnosti obram bnega angažiranja že začele uresničevati 
ipd. Za to obdobje je najm anj inform acij tudi v literaturi, ki je do sedaj obravnavala 
M SNZ. Ta čas je gotovo povezan tudi z izjem no konspiracijo, saj je dejansko 
šlo za ustanovitev oboroženih enot zunaj kakršnega koli form alnega sistem a 
in legalnega pokritja. Janša je sicer v svoji knjigi zapisal, da »so se v naslednjih 
ted n ih 2 7 0 ob obilici drugega dela pogovorili z nekaterim i kadri iz TO , ki niso 
oddali orožja, prav tako pa so napravili približne evidence oborožitve in vojaške 
oprem e, ki je ostala v naših rokah. Tone Krkovič, ki je iz časa službovanja poznal 
večino vodilnega osebja v pokrajinah in občinskih štabih, je preveril razpoloženje 
m ed stalno sestavo in njegove ocene so kazale, da ljudje ne bodo držali križem 
rok.2 7 1 Ponekod so se že sam i organizirali. Tam, kjer so častnikom pobrali tudi 
osebno orožje, so ga ti nadom eščali z nakupi v šp o rtn ih in lovskih trgovinah, 
m arsikak kos orožja pa je najbrž v zasebni organizaciji prirom al čez mejo. V endar 
to še zdaleč ni bilo dovolj. Potrebovali sm o organizacijo, ki bi vsem u gibanju dala 
potrebno učinkovitost in hkrati preprečila m orebitna sam ovoljna dejanja, Ici bi 
lahko prinesla več škode kot koristi.«2 7 2 Toliko o tem obdobju piše Janša, in če 
k tem u dodam o še zapise Milculiča,2 7 3 ko predstavlja aktivnosti organizatorjev 
M SN Z na D olenjskem , potem je jasno, da so se n a D olenjskem sam oorganizirali 
že od konca m aja naprej, okrog 15. julija pa so im eli organizirane enote, 
za katere pa še niso vedeli, kako jih im enovati. Z branih je bilo približno 450 
pripadnikov, locirana so bila tajna sldadišča za orožje ipd. Lahko torej rečemo, 
da so se po sestanku m ed K rkovičem in K lisaričem , Ici je delal v varn o stn i službi 
Pokrajinskega štaba TO za D olenjsko, na D olenjskem na pobudo zadnjega začela 
oblikovati prva jed ra obram bnega sam oorganiziranja. To je potrdil tu d i Franci 
Povše,2 7 4 ki je izpostavil, da je bil pobud n ik na D olenjskem nedvom no Klisarič, ki 
je km alu po sestanku s K rkovičem angažiral še svojega sodelavca B oruta Usenika 
in A lbina G utm ana, h krati pa pristopil tudi do B oruta Novaka in B oruta Likarja 
iz m ilice. Povše je bil o nam erah skupine po sam oorganiziranju seznanjen v 
začetku junija, pom em bno pa je ob tem poudariti, d a je bilo to jedro kom binacija 
p ripadnikov tako TO kot milice. Ker pa v naslednjih dneh ni bilo večjih 
aktivnosti s strani republiških oblasti, so se na D olenjskem odločili, oblikovati
270 Mišljeno je po akciji v Gotenici, tj. po 2. 6. 1990.
271 Kljub poznavanju pa formalno Krkovič ni bil (več) pripadnik TO, zato so mu pri navezovanju stikov mnogokrat 
pomagali tedanji pripadniki TO.
272 Janša, Premiki, str. 51.
273 Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 76-77.
274 Intervju Povše, 24. 4. 2009.
enote iz lovcev, ki bi jih uporabili v skrajnem prim eru, hkrati pa so določili tudi 
tajna skladišča za orožje. Im eli pa so tudi nam en angažirati rezervno sestavo 
milice, ki naj bi jo bilo najlaže uporabiti. O tem se je spom injal Povše: »Naslednji 
segm ent, ki sm o ga im eli na nek način m ožnost angažirati, je bil segm ent 
rezervnega sestava policije. Ta segm ent je im el način vpoklica, za katerega se je 
na obm očju policijske postaje odgovarjalo vodstvu policijske postaje. Ta segm ent 
vpoldicevanja sm o m i ocenili, da g aje najbolj enostavno zlorabiti, pridobiti ljudi, 
za katere je pa potrebno potem še orožje pripraviti in im am o m i neke enote, 
katere bom o lahko uporabili za te nam ene. Ta stvar je bila razdelana do tukaj, 
to se pravi tako daleč, da je bil n ačrt korigiran na postaji m ilice Novo mesto, 
tisti urad n i n ačrt za vpoldic je bil korigiran in določeno tudi zborno m esto, kjer 
je bilo letališče Prečna. To je druga taka organizacijska form acija, popolnom a 
ilegalna, šli sm o se lastno vojsko.«2 7 5 To je druga taka organizacijska form acija, 
popolnom a ilegalna, ustanavljali so lastno vojsko, z vsem i tem i aktivnostm i pa 
so bili seznanjeni Klisarič, U senik ter Krkovič. Že pred prvim odvzem om orožja 
iz G otenice pa je bila nastavljena obveščevalna m reža za zbiranje inform acij o 
gibanju pripadnikov in sim patizerjev JLA na obm očju Dolenjske. Povše pravi, da 
je bil sistem m ilice zlorabljen za vzpostavitev paravojaških form acij.2 7 6
Jedra o dpora ozirom a uresničevanje idej o nujnosti takojšnjega organizi­
ranja in priprav na m orebitno posredovanje JLA, pa niso nastajala sam o 
na D olenjskem .2 7 7 M ed takšna jedra bi lahko šteli tudi delovanje povezanih 
posam eznikov v Ljubljani. Še pred vzpostavitvijo stika z M iho B utaro je imel 
Krkovič tako stike z Vojkom A dam ičem in B orisom M ikušem .
R azm ere na vojaškem področju so bile v času m ed m ajem in julijem 1990 vse 
prej kot preproste. O dvzem orožja ne le da je paraliziral delovanje TO, šokiral je 
zlasti »m inistra« za obram bo in za notranje zadeve. Tako je Bavčar na enem od 
p rv ih skupnih sestankov z Janšo in Krkovičem na vprašanje, kakšna bo vojna, ki 
se napoveduje, odgovoril: »Vojna bo trajala m ed pet in deset let.«2 7 8 In ob taki 
predpostavki je bilo povsem jasno, da je treba čim prej vzpostaviti jed ra odpora, 
ki bi lahko prerasla v vsesplošen oborožen odpor.
275 Prav tam.
276 Prav tam.
277 Tudi na Kočevskem naj bi Tone Krkovič prek svojega brata Matije organiziral skupino nekaj deset prostovoljcev,
ki bi, tudi z lovskim orožjem, delovali, če bi se JLA odločila za naslednji korak, ki so ga pričakovali: odstranitev
slovenskega političnega vodstva. V ta namen so tudi na Kočevskem postavili tajna skladišča orožja (primer pri Mali 
Gori), da bi se slovensko vodstvo umaknilo na Kočevsko, od koder bi vodilo odpor proti JLA, če bi se le-ta odločila 
dokončno prevzeti oblast v Sloveniji in obračunati z republiškim vodstvom. - Intervju Krkovič, 1. 6. 2010.
278 Intervju Krkovič, 1. 6. 2010.
V ojna naj bi bila torej tipično gverilsko-partizanska, pri čem er bi eno osre­
dnjih obm očij bojevanja predstavljali Kočevska in Dolenjska, vzpostaviti pa 
je bilo treba čim prej tudi jedra delovanja v Ljubljani. Če je bil to taktično- 
operativni razlog vzpostavitev jeder odpora, ki so dejansko im ela vse poteze 
odporniškega gibanja ozirom a ustanovitve paravojaških form acij, pa je bil 
drug izjem no pom em ben razlog strateškega značaja. Ni bilo še nam reč povsem 
jasno, na kakšen način naj Slovenija (če sploh, saj so bile tudi v tistem času še 
vedno žive ideje, da svoje vojske sploh ne potrebujem o) oblikuje svojo vojaško 
obram bo. Tako je še celo na posvetu v Poljčah 14. septem bra 1990 Janša v 
svojem orisu razm er om enil predsednikom občin tudi m ožnost, da slovenska 
skupščina čez noč sprejm e ustavne am andm aje ali celo poseben zakon, s katerim 
bi ustanovili slovensko vojsko. F orm alnih različic je bilo torej več.2 7 9 V sekakor pa 
je bilo do nastanka ideje, da se te obram bno-vojaške priprave spravijo p o d kapo 
N Z, p o m em b n ih še nekaj dejstev. Že na D olenjskem so km alu (julija) nastali 
pom isleki in ideje pri glavnih nosilcih že predstavljenega sam oorganiziranja 
zlasti iz vrst m ilice (Novak, Povše, Likar), da bi bilo treba vprašanje vojaške 
organiziranosti rešiti na republiški ravni, saj bi se lahko pojavila nevarnost 
ustanavljanja preveč paravojaških form acij, ki bi si v p rim eru delovanja največjo 
grožnjo predstavljale kar sam e.2 8 0 Po drugi strani pa so se začela pojavljati prva 
vprašanja, ali za te aktivnosti vedo prav vsi iz slovenskega političnega vrha, kot 
je p ri predstavljanju ideje in pridobivanju sodelavcev sam ozavestno in odločno 
trdil Tone K rkovič.2 8 1
D anes je že več kot očitno, da tega form alno vse do zadnje faze in sestanka 
n a Izvršnem svetu 14. septem bra 1990 pred sed n ik Predsedstva RS n i vedel, kajti 
očitno je vse od dogodkov, povezanih z aretacijo in dogodki JBTZ ter z odvzem om 
orožja, vladalo precejšnje nezaupanje Janše do Kučana. Po drugi strani pa sta se 
tud i Janša in Bavčar zavedala, da ustanavljanje paravojaških form acij ne m ore 
biti nič drugega kot začasna rešitev. M edtem ko so se na eni strani porajali 
prvi dvom i, pa so na drugi strani lokalna »jedra odpora« vse bolj pritiskala 
na republiška sekretarja, saj se jim je vse bolj zdelo, da začetna m otivacija in 
zagnanost nekako m inevata. Konec junija so se zato sestali na »Trubarjevi 
dom ačiji« na Rašici Bavčar, njegov zaupnik in sodelavec Bojan Korsika, lei sta se
279 Janša, Premiki, str. 62.
280 Intervju Povše, 24. 4. 2009.
281 »Mi na Dolenjskem smo začeli zadeve prej izvajati. Sicer smo bili m alo zmanipulirani, ker nam je bilo rečeno, da 
vse to že uradna slovenska politika ve. Mi zdaj vemo, da Kučan takrat še ni vedel. Ampak sta potem Krkovič in 
Beznik seznanjala, začenši z Janšo in Bavčarjem, in potem sta onadva seznanila Kučana in potem se je nekako 
začela ta uradna, politična pokritost te zadeve«. - Intervju Novak, 24. 4. 2009.
poznala še iz časa delovanja O d b o ra za varstvo človekovih pravic, Janša, Krkovič 
in B eznik in tam so zrasle prve ideje o organizaciji za obram bo na ravni republike. 
23. julija pa so na sestanku pri Bavčarju ustanavljanje organiziranih vojaških 
enot konkretizirali. A več kot očitno je postalo, tud i zaradi dogajanja in izkušenj 
nove oblasti na H rvaškem , da se bo d o rešitve iskale v okviru obstoječega sistem a 
SLO in DZ, ki je poleg oboroženih enot m ilice predvideval tudi oborožene 
enote N Z (čeprav sicer sam o s trofejnim orožjem , ki ga m ilica, ta je nam reč 
skrbela za oprem ljanje in urjenje NZ, ni več operativno potrebovala). In prav 
aktivacija ozirom a razpored posam eznikov v N Z, ki bi delovala na republiškem 
nivoju (im ela m anevrski značaj), je bila form ula za vm esni čas, dokler slovenska 
oblast ni sprejela ustavnih am andm ajev in si odredila nadzor n ad TO v m iru in 
izrednih razm erah in tako TO postavila v položaj, ki ga ni im ela še nikoli v več 
kot dvajsetletni zgodovini: ko se dejansko prelevila v iz prostorske v m anevrsko 
in iz pom ožne v glavno vojaško silo.
MSNZ KOT FORMULA ZA VMESNI ČAS
N obenega dvom a ni, da lahko vsebinsko in funkcionalno za začetke M SNZ 
štejem o tudi (sam o) obram bne aktivnosti, ki so sledile odvzem u orožja TO m aja 
1990, udejanjanje razm išljanj o sam ostojnosti tud i na vojaškem po d ro čju ter o 
Slovenski vojski prek vzpostavitve nadzora nove oblasti nad TO, v zadnji fazi 
pa je M SN Z nedvom no po m en ila konceptualizacijo obram bnih sil, sestavljenih 
iz sim bioznega delovanja vojaške in m iličniške ozirom a policijske kom ponente. 
M SNZ je pom enila realizacijo vojaške kom ponente obram bnih sil, bila pa je 
h krati več in m anj kot organizacija, zato je seveda ne sm em o preučevati samo 
s form alističnega in organizacijskega vidika. M SN Z je bila form ula za vm esni 
čas. Z a čas, ko je bila p rih o d n o st Slovenije nejasna, in za čas, ko sm o se zlasti 
na vojaškem področju zagotavljanja nacionalne varnosti soočali z m nogo več 
vprašanji, kot je bilo odgovorov.
Glede na to, da jasnih idej o tem , kaj storiti z vojaškim vprašanjem , če sploh 
kaj, m ed političnim i strankam i ni bilo, po drugi strani pa sm o bili v celotnih 
osem desetih letih prejšnjega stoletja priča prizadevanjem za dem ilitarizacijo 
slovenske družbe, ki so dosegla vrhunec jeseni 1990, so različne ideje, pa 
tudi postopki v času nastajanja slovenske vojske razum ljivi. Tako je bil potek 
dogodkov, ki se iz današnje perspektive zdijo popolnom a logični, v tistem času 
vse prej kot to. Na drugi strani so bili organi za notranje zadeve p o d republiško
pristojnostjo, popolnjeni večinom a s poklicnim i pripadniki ter so m orali svoje 
delovanje dokazovati tudi v praksi pri zagotavljanju notranje varnosti.
Zadeva je bila torej na vojaški ozirom a strani TO bistveno bolj zapletena. Razen 
nekaj stotin poldicnih pripadnikov (zlasti ko je šlo za poveljnike ter operativne 
oficirje in skladiščnike) je TO slonela na rezervni kom ponenti, Id pa je niso 
sestavljali poldicni pripadniki, tem več rezervisti, državljani v uniform i - ko so to 
seveda po vpoklicu nosili. In takšna TO je bila soočena z odvzem om orožja. Ko k 
tem u dodam o še razpetost m ed lokalno politično oblast na eni ter RŠTO na drugi 
strani, je povsem jasno, da je bila TO spom ladi 1990 bolj ali manj paralizirana. 
Ukvarjala se je predvsem sam a s sabo; ker pa je slonela na konceptu državljana 
vojaka, so se vanjo zelo hitro vnesla tudi politična in v nekaterih prim erih celo 
m ednacionalna razhajanja, zlasti ko je šlo za vojne sestave posam eznih štabov. Ob 
vse večjem pritisku zveznih oblasti z JLA na čelu tako na Slovenijo kot tudi na 
H rvaško je bilo zato povsem na m estu vprašanje, kaj storiti.
V program u D em osove vlade za področje obram be je bila sicer točka, ki 
je predvidela vključitev RŠTO v sestavo sekretariata za ljudsko obram bo,2 8 2 
vendar je to zahtevalo ustavna dopolnila. V slovenski politiki pa ni bilo posebej 
velike enotnosti glede organiziranja lastnih obram bnih sil, češ da bi s tem le 
izzivali vojsko ozirom a vojaški vrh.2 8 3 Na podlagi p rav n ih m nenj so zato julija 
19902 8 4 v sekretariatih za ljudsko obram bo in notranje zadeve našli form ulo, ki 
je predvidela uporabo m ožnosti N Z, da se pokrije tisti del obram bno-vojaških 
priprav, ki do tedaj niso im ele legalnega kritja, npr. t. i. jedra odpora. H krati 
pa bi, po m nenju snovalcev te rešitve, to om ogočilo razširitev aktivnosti na 
obm očje celotne republike, saj bi tud i tistim teritorialcem , ki so se p ridružili tem 
obram bnim aktivnostim v naslednjih tednih, nudili kolikor toliko trd n o pravno 
pokritje njihovega sicer prikritega delovanja. D rugi, prav tako pom em ben cilj pa 
je bil, z vldjučitvijo pokrajinskih in občinskih poveljnikov TO ozirom a njihovih 
nam estnikov v N Z prevzeti dejanski nadzor nad TO. M SN Z je tako pom enila 
oblikovanje skupin in enot, ki so bile enotno vodene z državnega vrha, s strani 
republiških sekretarjev za notranje zadeve in za obram bo. N Z je tako imela 
republiški značaj, kar je izražal term in m anevrska, in je presegala lokalno ali 
»tovarniško« raven, kakor je bila N Z organizirana do tedaj.
282 V prejšnjem sistemu RSLO in RŠTO nista imela nobene povezave.
283 Janša, Premiki, str. 51.
284 Dnevnikov objektiv, 29. 5. 2010, str. 10, Pravne države ne vzpostaviš tako, da jo eliminiraš : intervju z Ludvikom 
Zvonarjem (Primož Knez, Ali H. Žerdin).
VOJAŠKA - » Z E L E N A « - VEJA SLOVENSKIH OBRAMBNIH SIL
V vrh u sekretariatov za notranje zadeve in za ljudsko obram bo so se že po 
odvzem u orožja TO in odzivu na nižjih h ierarhičnih nivojih začeli zavedati, 
da bo treba v času, dokler TO ne bo z ustavnim i in zakonskim i sprem em bam i 
popolnom a podrejena republiškem u vodstvu, najti vm esno rešitev, ki bo 
ldjub vsem u predstavljala neko obram bno m oč in bo v popolni pristojnosti 
republiških oblasti. Vedeli so, da je treba najti zakonsko kritje, da se izognejo 
nevarnosti za posredovanje JLA, po drugi strani pa bi se posam ezniki laže 
odločali za sodelovanje v njej. O dgovor na to vprašanje so našli v tedaj veljavnem 
republiškem zakonu o SLO in DS, ki je v členih 173-186 predvideval, da se za 
opravljanje nalog N Z vpokličejo tudi obvezniki TO, JLA in CZ, in sicer za čas, 
dolder ne dobijo poziva za vpoldic v te obram bne strukture.
V začetni fazi organiziranja je bila to v bistvu sam oiniciativna organizacija 
brez im ena, ld so jo poleg republiške koordinacije (Bavčar, Janša, Krkovič, 
Beznik) sestavljali posam ezniki v okviru TO in O N Z (posebej v SEM in PEM ), 
prav tako pa so zaradi logistične zagotovitve v M SNZ postopom a vključevali 
občinske funkcionarje, ki so bili deležni posebnega zaupanja.
V začetku najvišje republiško vodstvo, z izjem o republiških sekretarjev za 
notranje zadeve in za obram bo, sploh ni vedelo za nastajanje organizacije, ki se 
je začela oblikovati od vrha navzdol po točno določeni organizacijski shem i, ki 
pa jo je poznal le njen vrh. Republiška koordinacija M SNZ je nadaljnje člane 
pridobivala p rek delovanja glavnih operativcev,2 8 5 ki so izbirali sodelavce na 
pokrajinski ravni, ti pa so zopet izbirali sodelavce ozirom a načelnike na občinski 
ravni. Izbor sodelavcev je v prvi vrsti potekal na poznanstvu in predvsem osebnem 
zaupanju. Kljub tem u da je bilo njeno delovanje legalizirano s strani takratnega 
republiškega vodstva v skladu s tedaj veljavnim a zakonodajo in sistem SLO in 
DS, pa je njeno delovanje v osnovi še naprej potekalo strogo tajno. Tako so na 
prim er na republiškem nivoju poznali le ljudi do pokrajinskega nivoja, slednji 
pa do občinskega. Veljalo pa je tud i obratno. Posam ezniki na občinskih ravneh 
so velikokrat poznali le svojega nadrejenega, bili pa so celo prim eri, ko skoraj 
do konca niso vedeli, kdo je načelnik M SNZ njihove pokrajine. Prav talco so se 
strogi varn o stn i ukrepi nanašali tudi na kom uniciranje, saj so se vsi dokum enti 
in obvestila prenašali osebno ozirom a neposredno ustno. D okum ente, kolikor so
285 Krkovič kot načelnik NZ in začetnik njene konkretne implementacije MSNZ si je izbral ozek krog sodelavcev, ki 
so organizacijo nadalje razvijali na nižjih hierarhičnih ravneh. To je predstavljalo MSNZ.
jih sploh ustvarjali, so velikokrat uničevali, da ne bi puščali sledi. O rganiziranje 
je bilo torej piram idalno, s čim er je bila zagotovljena varnost za sodelavce in 
udeležence tajnega projekta.
V tem kontekstu je treba izpostaviti tudi številne dilem e, ki so se postavljale 
pred posam eznike, ko so se odločali in odgovarjali na vprašanje: »Ali si za stvar?« 
Tako so bile izpostavljene legalistične, m oralne, politične in osebne dilem e 
posam eznikov, ki so s svojim sodelovanjem ogrožali sebe in svoje bližnje tako 
m aterialno kot tudi eksistencialno. M nogi so se zlasti v prvih d neh spraševali 
o posledicah svoje odločitve. Č utiti je bilo tu d i nezaupanje in veliko vlogo pri 
odločitvi, da se pridružijo tajnem u organiziranju novih slovenskih obram bnih 
sil, so odigrala pretekla poznanstva in zveze. Bili so prim eri, ko izbrani načelniki 
občinskih štabov niso popolnom a zaupali pokrajinskem u načelniku, ki jih je z 
akcijo seznanil ozirom a jih je vanjo vključil. To (ne)zaupanje pa se je prenašalo 
tudi s pokrajinskih na republiško raven. Tak p rim er kaže organiziranje N Z na 
G orenjskem . »Prvi sestanek Toneta K rkoviča in Janeza Slaparja, ko je Krkovič 
poldical in prosil za predstavitev, je bil v nedeljo, 19. avgusta, pred kavarno 
C reina v K ranju. Po predstavitvi in pogovoru sta odšla na sedež PŠTO, kjer je 
Tone predstavil nastajajoči projekt m anevrske strukture. Še isti dan se je Slapar 
pogovoril s Petrom Z upanom . Zvečer je poklical Jelka Kacina, ki je bil nam estnik 
Janeza Janše v RSLO. D ogovorila sta se za srečanje naslednje jutro pred njegovim 
o d h o d o m v službo v Ljubljano. Seznanil se je s K rkovičevim projektom in ga 
prosil za podatek, ali sta projekt res odobrila tu d i sekretarja Janša in Bavčar. 
T onetu K rkoviču niso povsem verjeli, saj ni bil v strukturah TO. Bil je nam reč 
p redstojnik upravnega organa za ljudsko obram bo v Kočevju, o d k o d er m u je 
JLA odpeljala orožje, last UO. Kacin je potrdil, da sta sekretarja Janša in Bavčar 
seznanjena s projektom , vendar naj ne bi bil zelo pom em ben, po njegovem 
m nenju naj bi šlo za usposabljanje«.2 8 6
Ta p rim e r je kaže na rast piram idalne organizacije od zgoraj navzdol, kajti 
z vidika organizacijske teorije je vse bolj preraščala v m režno organizacijo z 
dokaj veliko (operativno) avtonom ijo posam eznih jeder. Prav tako pa lahko na 
ta način odgovorim o tudi na vprašanje, kdo je posam ezne pripadnike določil za 
sodelovanje v M SNZ in kdaj ter na kakšen način so bili izbrani in inform irani. V 
tem elju je torej šlo za angažiranje poznanih kadrov neposredno s strani Krkoviča, 
v številnih p rim erih pa so m u pokrajinske stike pom agali navezati tudi »stari 
znanci«. Tak prim er je zam etek organiziranja N Z v Z ahodnoštajerski pokrajini.
286 Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 71.
60CtAUST»CNA RCPUOUKA SlOVtNUA
REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA NOTRANJE ZAOEVE
61001 UUetJAHA. K K JW Ò C V A 2 
T * * * < 0 0 (061) 315 >51, pol IN pt*a*l It »44. 641
• : 0001-1-Z-2/13-90 
29/8-1990
Na podlagi 18S. člena Zakona o ljudski obrambi in družbeni 
samozaščiti (Uradni liet SRS, št, 35/82) in na podlagi Pra­
vilnika o organiziranju, aktiviranju in opravljanju nalog 
ter o oznakah in oborožitvi narodne zaščite (Uradni list 
SRS, št, 29/83) izdajam
ODLOČBO 
0 IM EN O VAN JU NAČELNIKA N AR O D N E ZAŠČITE
Za načelnika narodne zaščite, ki bo pripravij al organiza­
cijska pogoje za delovanj e narodne zaščite v morebitnih 
izrednih razmerah imenujem
Toneta KRKOVIČA, roj, 18/5-1956, rezervni kapetan I, razre­
da, etanuje Kaptol 1, Kočevje.
Tone KRKOVIČ del.uje na podlagi pooblastil, ki jih načelniku 
narodne zaščite daje Zakon o splošni ljudski obrambi in druž­
beni samozaščiti ter citirani pravilnik, in sicer na celot­
nem območju Republike Slovenije,
Za opravljanje svojih nalog lahko načelnik določi potrebno 
število svojih namestnikov in podočnikov. Imenovan j e namestni­
kov in pomočnikov potrjuje republiški sekretar za notranje 
zadeve,
Odločba o imenovanju načelnika NZ, po kateri je 
Krkovič deloval na osnovi pooblastil Zakona o SLO in DS ter 
Pravilnika o organiziranju NZ.
Štefan Šemrov, tam kajšnji pokrajinski načelnik, pravi: »Sredi julija 1990 m e je 
poklical 'Vojko'2 8 7 in m i napovedal sestanek s Tonetom Krkovičem. Prvo srečanje 
in pogovor o M SN Z sva im ela 25. julija 1990 ob 16. uri na dvorišču gradu Tabor v 
Laškem. Po osnovni predstavitvi projekta in privolitvi v podrobnejšo predstavitev 
sva pogovor nadaljevala na terasi m oje hiše v V rhu n ad Laškim. Na voljo m i je 
dal 48 ur, da se odločim , ali sem pripravljen sodelovati. M oja odločitev je bila 
p ritrdilna, vendar v tistem tren u tk u nisem bil popolnom a prepričan, da nam 
bo uspelo, kajti naše delo pri projektu M SNZ ni bilo legalno. Pripravljali sm o 
d okum ente za nem oteno delovanje, alarm iranje in tajni vpoklic V ojnih enot, 
oblikovali skrivna sldadišča itn. Kako resno je bilo takrat, se zavedam o šele zdaj. 
M orali sm o h itro ukrepati in se odločiti, kom u zaupati, da bi projekt na občinsld 
ravni lahko uresničili. Po razm isleku sem se odločil za sodelavce TO, ki sem jim 
najbolj zaupal. O dločitev ni bila lahka in danes vem , da sem m orda kom u storil 
krivico, ker m u sprva nisem zaupal. D o začetka septem bra 1990 sm o oblikovali 
skupino za delo na obeh ravneh, del dokum entov in ocen je bilo že narejenih, 
pripravljanje elaboratov pa se je začelo predvsem septem bra.«2 8 8
P odobno je bilo tudi v V zhodnoštajerski pokrajini. M arjan Fekonja tako o 
projektu M SN Z pravi: »Med pol osm o in osm o uro zvečer sem prišel v Tepanje.2 8 9 
Tam sta m e že čakala dva predstavnika. Eden je bil M iha Butara, drugi pa je bil, 
predstavil m i ga je nam reč B utara,2 9 0 Tone Krkovič. Takrat sem ga prvič videl. Ne 
vem , kdo je bil bolj v zadregi, on ali jaz. Začel m i je govoriti, zakaj je pravzaprav 
prišel. O dk rito m oram priznati, da sem v tistem trenutku pozabil n a Toneta 
K rkoviča in da se je v m eni kot po tekočem tra k u začel odvijati nekakšen film 
ali predstava o tem , kaj pravzaprav vse to pom eni, kaj se lahko zgodi ozirom a 
se bo zgodilo. Strah nam reč n ik o m u r ni tuj. Razlika je le v tem , da eni znam o 
strah obvladati, drugi pa ne. Takrat sem seveda najprej pom islil na d ružino in 
otroke, razm išljal sem o tem , kaj nam preti. Po srečanju v Tepanjah sem odšel 
dom ov in začel razm išljati, kako bi stvari organizirali naprej. V vseh občinskih 
štabih sem izbral posam eznike, ld sem jim resnico zaupal postopno in nikoli v 
celoti. Tako sm o že v slabem m esecu in pol uspeli organizirati štabe N arodne 
zaščite v M ariboru, Slovenski Bistrici, na Ptuju, v O rm ožu, Pesnici in Rušah.
287 Najbrž je bil to Vojko Adamič.
288 Mikulič, U porniki z razlogom, str. 91.
289 Gre za srečanje 6.9.1990; najprej so se na Tepanjah srečali pripadniki »zelene linije«, nato pa so odšli na sestanek 
z »modro linijo« v Slovenske Konjice.
290 Očitno je bilo ljubljansko jedro odpora (Adamič, Butara) zelo pom em bno za navezavo kontaktov tudi v drugih 
slovenskih pokrajinah zlasti zato, ker sta bila oba pripadnika TO. K temu moram o dodati še dolenjsko jedro 
odpora (npr. Borut Usenik), ki je bil zveza, prek katere je Krkovič navezoval stike z Južnoprimorsko pokrajino.
To pravzaprav niso bili štabi. To sta bila posam eznik in njegov p o m o čn ik ali pa 
skupina treh ljudi. In eden, dva ali trije sm o delali vse te stvari.«2 9 1
Vse postopke kadrovanja na pokrajinski in občinski ravni je vodil načelnik 
M SNZ RS Tone Krkovič. Z a vsakega predlaganega načelnika M SNZ so 
predlagatelji p o dali zelo natančno obrazložitev. Posebno težo pri kadrovanju so 
imeli tisti poveljniki OŠTO, ki niso oddali orožja.2 9 2
Pokrajina Načelnik Predlagal in utemeljiv
Ljubljana mesto Miha Butara Tone Krkovič, Vojko Adamič
Ljubljana okolica Elo Rijavec Tone Krkovič, Miha Butara
Vzhodnoštajerska Marjan Fekonja Miha Butara
Zahodnoštajerska Štefan Šemrov Vojko Adamič
Posavje Ernest Breznikar Miha Butara
Zasavje Jože Ranzinger Miha Butara
Dolenjska Rade Klisarič Tone Krkovič
Notranjska Vojko Štembergar Vojko Adamič
Severnoprimorska Drago Vidrih Miha Butara
Južnoprimorska Leopold Čuček Vojko Adamič
Prekmurje Ivan Smodiš Miha Butara
Koroška Mladen Mrmolja Miha Butara
Gorenjska Janez Slapar Miha Butara
Nadzor zračnega prometa Jože Butara Miha Butara
Ker je šlo za tajno organizacijo, so pom em bne tudi psihosocialne dileme, 
tako v o dnosu do najbližjih ozirom a do družine kakor tu d i širše. P risotno je 
bilo vprašanje, ali so posam ezni pripadniki seznanili svojo d ružino s svojim 
tajnim delovanjem ali pa so ga prikrivali. Prav tako je pom em bno, na kakšen 
način so reševali m orebitne problem e dom a, v službi, m ed prijatelji. Zanim iva 
je tako zgodba iz Koroške, kjer se Prim ož Šavc spom inja: »Seveda jaz v sanjah 
ne bi pričakoval, da bo m ene poveljnik koroške pokrajine podpolkovnik M laden 
M rm olja povezal v tajno organizacijo, ker sem bil poleg, ko je orožje odhajalo 
na njegovo avtoriteto. Tudi nekateri m oji sodelavci so okrog tega izražali velik 
bes. M rm olja je bil drugače zelo v redu človek, p o zn am ga še iz m ladosti. V endar 
zaradi teh okoliščin iz časa predaje orožja svojim sodelavcem iz M SN Z nisem
291 Mikulič, U porniki z razlogom, str. 90.
292 Butara, O vlogi in pom enu MSNZ, str. 3.
povedal, kdo je m oj šef. M oji ljudje so dolgo mislili, da m e vodi sam Janša, 
za Krkoviča niso vedeli, ker nisem nič povedal, za M rm oljo pa tudi ne, saj bi 
nezaupanje nekaterih m ojih sodelavcev do njega lahko ogrozilo sam projekt 
ozirom a njegovo konspiracijo.«2 9 3
M SNZ se je razvejila iz jedra nekaj posam eznikov v organizacijo, v katero je 
bilo končno razporejenih skoraj 21.000 pripadnikov. Pri tem je treba pojasniti 
število pripadnikov »zelene veje«, kot se pojavljajo v različnih virih. R azm erom a 
jasno je, kako se je oblikovalo vodstveno jedro organizacije, od republiške prek 
pokrajinske do občinske ravni, m anj jasno pa je dejansko operativno oblikovanje. 
Kako postane M SN Z tako kadrovsko kot m aterialno-tehnično operativna 
oborožena sila? Kot taka sicer ni nikoli delovala. Enote M SNZ na terenu so bile 
sam o na papirju ozirom a v m obilizacijskih seznam ih. Poveljnike (izbranih) enot 
so sicer v grobem seznanili z akcijo M SNZ, vojakov pa nikoli.2 9 4
Okoli 21.000 pripadnikov, kolikor naj bi štele enote N Z, navedenih v D irektiva 
načelnika N arodne zaščite Republike Slovenije za dem onstracijsko, delno ali 
popolno uporabo m anevrske strukture N arodne zaščite2 9 5 iz začetka septem bra 
1990 se seveda nanaša na potencialno angažirane enote, ki bi imele orožje in 
drugo vojaško oprem o, prav tako pa bi bile zaradi aktivnega delovanja v projektu 
poveljnikov na višjih nivojih ter n ad zo ru nad sistem i zvez in m obilizacijo tudi 
uporabljene. V tem sm islu je velikost tega dela M SNZ teže določljiva kot za 
enote RSNZ, ki jih m oram o šteti v celotni oboroženi sestav Republike Slovenije. 
N am reč stru k tu ra PEM , SEM in ne nazadnje tudi V EM je bila povsem jasna, 
delujoča, v preteklosti pa tudi že aktivirana.
N esporno dejstvo je, da brez p o d p o re RSNZ ne bi bilo takšne »zelene veje«, 
prav tako je povsem jasno, da so na najvišjem strateškem nivoju na celotno 
oboroženo sestavo gledali kot na neločljivo povezano sim biozno delujočo celoto 
izbranih enot RSNZ v MSNZ. V endar pa je bilo tudi v tem prim eru, m orda sicer 
bolj na lokalnih ravneh, kar nekaj težav.
Č eprav večina virov akcijo ocenjuje kot izjem no uspešno in učinkovito, 
pa ocena njene vloge in pom ena z zgodovinskega vidika le ni povsem enotna. 
Tako iz analize koroške »veje« M SN Z ugotavljam o, da se nekatere na republiški 
ravni sprejete odločitve niso v p opolnosti prenesle na lokalno raven. Prim er, ki 
vse od konca vojne z večjo ali m anjšo intenzivnostjo kaže na tako ugotovitev, 
je nedvom no ocena vloge posam eznih elem entov nacionalnovarnostnega
293 Intervju Šavc, 25. 4. 2006
294 Prav tam; Intervju Jeromel, 26. 6. 2006.
295 Mikulič, Uporniki za razlogom, str. 47.
sistem a ozirom a preprosteje rečeno odnos m ed O N Z (m ilica) in TO. Č eprav vsi 
pom em bni viri izpostavljajo p o m en dobrega sodelovanja m ed p ripadniki obeh 
institucij, pa se je na lokalnem nivoju pokazala vrsta n eenotnih stališč tako glede 
priprav na vojno kot glede delovanja v vojni ju n ija 1991. To je sicer legitim no, 
nedvom no pa kaže na to, da bi se kljub vsem pripravam v letu 1990 skozi projekt 
M SNZ, v katerem so se poleg slovenske vojske rojevale tudi slovenske obram bne 
sile (celotna oborožena sestava), vsem dogovarjanjem in koordiniranju (tako 
u rad n em u kot neuradnem u), vojna najbrž brez koordinacijskih skupin, ki so 
dejansko operativno vodile enote, ne izpeljala tako učinkovito.
FUNKCIJE, NAMEN IN NAČRT DELOVANJA
O snovni nam en delovanja M SNZ je bilo (vojaško) zavarovanje ukrepov 
nastajajoče slovenske države, ld jo je v tistem času najbolj ogrožala prav JLA. 
Č eprav je bila N Z de iure pom ožna obram bno-varnostna sila ter slovenska 
posebnost v okviru sistem a SLO in DZ, v katero so bili razporejeni rezervisti, 
dolder niso bili prerazporejeni v enote TO, JLA ali CZ, v organizacijski 
pristojnosti tedanjega sekretariata za notranje zadeve, pa je M SNZ, kot so jo 
kasneje poim enovali, de facto zagotavljala nadzor ter vodenje in poveljevanje 
republiški TO s strani slovenskega političnega vodstva še pred sprejem om 
ustavnih in zakonskih sprem em b.2 9 6 Poleg PEM , ld so nudile podporo, so nam reč 
okostje in jedro M SNZ sestavljali izbrani p rip ad n ik i TO, za katere je v tem času 
veljalo neke vrste dvojno poveljevanje. De iure so bili podrejeni liniji vodenja 
in poveljevanja v TO kot delu jugoslovanskih oboroženih sil, de facto pa so bili 
sestavni del nove organizacije M SN Z in njenega sistem a vodenja in poveljevanja, 
ki se je nanašalo izldjučno na slovensko politično oblast.
O snovni vojni načrt M SNZ je bil preprost in logičen. V p rim eru oboroženega 
posega JLA v Sloveniji bi m orala zavarovati ključne objekte in hkrati s hitrim i 
napadi na skladišča orožja in vojaške oprem e zagotoviti m ožnost za vpoklic 
p opolnih form acij TO. Prav tako so bili izdelani popolni načrti za posam ezna 
skladišča in druge objekte.2 9 7
Konec avgusta ozirom a v začetku septem bra 1990 je bil v vrh u sekretariata 
za ljudsko obram bo izdelan dokum ent D irektiva načelnika N arodne zaščite 
Republike Slovenije za dem onstracijsko, delno ali popolno uporabo m anevrske
296 Nanut, Zgodovinski pregled osamosvojitve RS; Butara, Uporniki z razlogom.
297 Nanut, Zgodovinski pregled osamosvojitve RS.
strukture N arodne zaščite,2 9 8 ki je bil uporabljen kot sm ernica za pripravo 
osnovnega vojnega načrta M SNZ s predvidenim i m ožnostm i, v katerih bi se 
M SNZ uporabila v celoti, delom a ali le kot dem onstracija sile. Pri tem je bila 
predvidena m ožnost razglasitve izrednega stanja na celotnem ozem lju SFRJ, 
ki ga seveda republiška skupščina ne bi potrdila in bi praktično pom enila ob 
poskusu realizacije agresijo na Slovenijo. V p rim eru razglasitve izrednega stanja 
na Kosovu je bila predvidena dem onstracijska uporaba enot m anevrskih enot 
N Z in PEM , če bi zvezne oblasti poskušale izvesti m obilizacijo rezervistov in 
jih angažirati na Kosovu. Popolna uporaba vseh sil M SN Z pa je bila predvidena 
za prim er izrednih razm er na H rvaškem in BiH, ko je obstajala potreba po 
zavarovanju m eja in ozem lja Slovenije ter preprečitvi širjenja spopadov tu d i na 
našo republiko. Prav tako bi se M SNZ delno ali v popolnosti uporabila tu d i v 
prim eru, če bi JLA poskušala evakuirati vojaško tehniko ter težko oborožitev z 
ozem lja R epublike Slovenije.
Prav D irektiva načelnika N arodne zaščite R epublike Slovenije Krkoviča za 
dem onstracijsko, delno ali popolno uporabo m anevrske strukture (m anevrskih 
enot) N Z je eden ključnih elementov, ki om ogoča razložiti pa tudi opredeliti kaj 
je bila M SNZ in katere so bile njene posebnosti. Prva je bila nedvom no ta, da jo 
je vodil Krkovič, p o 29. avgustu 1990, ko g aje za načelnika N Z im enoval Bavčar, 
tudi form alno. Krkovič, rezervni kapetan 1. razreda, je tako dobil nalogo, da 
pripravi organizacijske pogoje za delovanje N Z v p rim eru izrednih razm er, in 
to na celotnem obm očju Republike Slovenije. Izbral je pokrajinske vodje, ki so 
večinom a prihajali iz enot TO. P om em bnost D irektive pa je tudi v tem , da om enja 
celotno oboroženo sestavo RS, skupno število pripadnikov, sodelovanje z enotam i 
O N Z ozirom a uporabo vseh razpoložljivih sredstev, obenem pa razm erom a jasno 
razm eji m ed (m anevrsko strukturo) N Z in enotam i RSNZ. O dločitev načelnika 
N Z se glede nalog nanaša izključno na NZ, čeprav je poud arjen o sodelovanje z 
enotam i m ilice. Pom em ben za razum evanje je tudi tisti del direktive, ki zadeva 
zaledje (»v p rim eru eksteritorialne uporabe m anevrskih sil N Z uskladiti sistem 
zaledne zagotovitve v O N Z (PEM ) in odredom za preskrbo RSNZ«2 9 9 ). Glede na 
to, da direktiva za zaledno oskrbo predvideva uporabo objektov in sredstev TO, 
je jasno, da bi se sile NZ, ki ne bi delovale prostorsko, tem več m anevrsko, tj. širše, 
m orale nasloniti n a zaledno zagotovitev, ld bi jo zagotavljal RSNZ.
298 Sprejet je bil na Pristavi 7. 9. 1990. - Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 44-50.
299 Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 49.
REPU BLIŠKI Š T A B Z A N A R O D N O ZščITO LJU D S K A O B R A M B A
R EPU BLIKE SLO VEN IJE D R Ž A V N A T A JN O S T
DIREKTIVA
N A Č ELN IK A N A R O D N E ZAŠČITE R EPU BLIKE SLO VEN IJE Z A 
D E M O N S T R A C IJS K O , D E L N O ALI P O P O L N O U P O R A B O M A N E V E R S K E 
S T R U K T U R E N A R O D N E ZAŠČITE
Topografska kartaš 1:200000 Celovec, Gradec, Maribor, Trst,
Ljubijana,Zagreb, Rijeka, Gospiö, Bihač
Direktiva je izdelana na podlagi celovite ocene m ožnih posledic 
sprejtja ustavnega zakona, n a podlagi katerega bi R S sa m a urejala 
del vojaške obveznosti in ocene m ožnih situacij v katerih bi 
prišla v poštev delna ali popolna uporaba maneverskih enot N Z v 
Republiki Sloveniji.
V Z R O K I IN M O Ž N O S T I D E LO V A N JA SIL Z A P O S R E D O V A N JE N A P O D R O Č JU 
R E P U B L I& E m fW fittî Jg
1.Zaradi zapletenih notranje-političnih razm er v SFRJ in 
naraščajočih konfliktov tako m e d republikami kot m e d zveznimi 
organi in posam eznim i republikami se kot edina "zdrava" sila in 
kohezivna m o č pojavlja JLA z vse večjimi kom petencam i in tudi 
"razsodniŠkimi" ozirom a ultimativnimi zahtevami. Predvidene 
sp rem em b e dopolnil k ustavi R S ter predvsem zakona o S LO in D S , 
kot tudi drugih zakonoiv, ki utrjujejo subverzivnost R S so povod 
za skrajno zaostreno situacijo v Sloveniji. Posam ezni 
najodgovornejši predstavniki JLA in zveznih organov dajejo izjave 
o nelegitimnosti volitev in delovanje skupščine in teles R S ter 
grozijo z uvedbo izrednega stanja.
a) Vzroki za posredovanje na področju R S bi bili lahko naslednji: 
-Izredno stanje na celotnem ozemlju SFRJ
-Izredno stanje na Kosovu zaradi nacionalnega upora Albancev 
-Izredno stanje na Hrvatskem zaradi posega 0 N Z R Hrvatske v 
kninski krajini
-Izredno stanje na Hrvatskem zaradi mednacionalnih spopadov 
širokih razsežnosti zaradi "vsesrbskega zbora v Jasenovcu"
-Izredno stanje v BiH zaradi vsiljenih mednacionalnih spopadov 
-Evakuacija vojaške tehnike in težke oborožitve z ozemlja R S 
-Poskusi neposrednega izvajanja zveznih zakonov in predpisov.
b) Možnosti delovanja sil za posredovanje na področju R S v vsaki 
o d naštetih m ožnih variant bi zvezni organi z uvedbo izrednega 
stanja v R S uporabili predvsem enote JLA.
2. JLA je sestavljena iz m irnodobne in vojne sestave. Vojne enote 
JLA so pretežno nacionalno hom og en e, m irnodobne pa zaradi 
eksteritorialnega načina popolnjevanja z naborniki nacionalno
ial je
Direktiva načelnika NZ, vsebinsko potrjena na Pristavi 7. 9. 1990.
* X - *
Č eprav im am o številne definicije, kaj M SNZ je, je treba k njenem u 
opredeljevanju in preučevanju pristopiti celostno. M SNZ je bila obram bni odziv 
na vojaške grožnje, prihajajoče iz B eograda, vsaj v prvi fazi pa je bila vse prej kot 
izoblikovana vojaška form acija ozirom a organizacija. M SNZ im a svoje form alne 
datum e ustanovitve in konca, im ela je ljudi, ki so bili v N Z form alno razporejeni, 
im ela je celo načrt delovanja in obstajajo seznam i enot z oborožitvijo, ld bi jih v 
p rim eru potrebe aktivirali.
Oblikovanje modre 
mreli
Še preden so se v drugi polovici leta 1990 začele oblikovati nove slovenske 
oborožene sile, so na D olenjskem že izvajali prve obram bne aktivnosti. O rga­
nizacijska dejavnost je v vrstah dolenjske m ilice (v sodelovanju s posam ezniki 
iz TO in SLO) potekala že pred njenim sodelovanjem pri ustanavljanju nove 
N arodne zaščite. »Zaradi te posebnosti, ki se je odvijala že pred poletjem 1990, 
je bila v tem kontekstu organizacija na D olenjskem že postavljena.«3 0 0
K m alu potem , ko je 15. m aja JLA izdala ukaz o oddaji orožja, kar je dejansko 
pom enilo odvzem orožja TO in tu d i njeno razorožitev, se je na D olenjskem 
oblikovala skupina, ki je n ačrtn o iskala prve skrivne lokacije za bodoče prevoze 
orožja, ki bi jih zavarovala m ilica. K er sta Tone Krkovič in Vinko Beznik delovala 
v Kočevju ozirom a na Jasnici, novom eška uprava pa je bila najbližja, sta se s 
svojim i idejam i obrnila najprej na zaupanja vredne pripadnike novom eške TO 
in R adeta Klisariča, kasneje pa sta se naslonila še na strukturo novom eške milice, 
ki je bila zaradi narave svojega rednega dela organizacijsko brezhibna. V tem 
razm erju se je m ed vodstvom a obeh stru k tu r vzpostavilo določeno zaupanje, na 
podlagi katerega sta odlično izpeljali prve zastavljene naloge.
M edtem ko je dolenjska m ilica že navezala prvi stik z nekaterim i k ad ri iz 
TO in do avgusta izpeljala prve zam isli, je bil položaj v drugih upravah m ilice 
drugačen. Po ukazu republiškega sekretarja za notranje zadeve Igorja Bavčarja so 
posam ezne postaje m ilice po 17. m aju sicer hitro prenesle svoje orožje n a tajne 
lokacije, to d a to so bile organizacijsko osam ljene akcije prisebnih kom andirjev 
postaj. Poletje se je že prevešalo v jesen, ko je V inko B eznik konec avgusta del 
svojih nalog prepustil Jožetu K olencu, nam estniku poveljnika PEM RSNZ. Nanj 
se je naslonil zaradi tega, ker so bile kot jedro prih o d n je obram bne organizacije 
predvidene Posebne enote m ilice (PEM ), izkušnja odličnega sodelovanja m ilice 
in zam etkov N Z n a D olenjskem pa se je začela prenašati tud i na druga obm očja, 
sprva na določene vodstvene ljudi pokrajinskih štabov TO, nekoliko kasneje pa 
tu d i na U N Z. Krkovičeve in Beznikove zamisli, ki sta jih na republiški ravni 
usklajevala sekretarja Igor Bavčar in Janez Janša, so se konec avgusta začele 
širiti tu d i m ed zaupnim i kadri posam eznih uprav. Z aradi že postavljene nove 
organizacije v vrstah novom eške TO in m ilice se je Kolenc najprej naslonil na 
novom eško U N Z in 31. avgusta vzpostavil prvi stik m ed njim i in nastajajočo N Z 
v okviru nove obram bne strukture, čeprav so se na D olenjskem m ed seboj sicer 
že odlično poznali. V nadaljevanju je z načrti seznanil poveljnike PEM ostalih
300 Intervju Likar, 24. 4. 2009.
Teritorialna razdelitev RSNZ (13 UNZ); v času M SN Z je bila 
organiziranost TO RS enaka, imenovana po pokrajinah: UNZ 
Novo mesto = Dolenjska, UNZ Ljubljana-mesto = Ljubljana 
mesto, UNZ Ljubljana-okolica = Ljubljana okolica, UNZ Celje 
= Zahodnoštajerska, UNZ Maribor = Vzhodnoštajerska, UNZ 
Murska Sobota = Pomurje, UNZ Krško = Posavje, UNZ Koper = 
Južnoprimorska, UNZ Nova Gorica = Severnoprimorska, UNZ 
Slovenj Gradec = Koroška, UNZ Postojna = Notranjska, UNZ 
Kranj = Gorenjska.
UN Z. 5. septem bra je s pokrajinskim i koordinatorji iz vrst TO povezal U N Z 
Ljubljana - m esto in U N Z Ljubljana - okolica, dan za tem U N Z Celje, 8. septem bra 
U N Z M aribor in U N Z M urska Sobota, naslednji dan pa U N Z Krško in U N Z 
Trbovlje. 12. septem bra je z nastajajočo N Z povezal zadnje U N Z (Koper, Nova 
G orica, Slovenj G radec, Postojna, K ranj).3 0 1 H krati so poveljniki PEM z novim i 
razm eram i ozirom a z zam išljeno strukturo na lokalnem nivoju že seznanjali 
kom andirje postaj m ilice ali pa njihove nam estnike. Ponekod se je organizacija 
prenesla na najnižjo stopnjo prej, dru g o d nekoliko kasneje. Seznanjanje 
posam eznih kom andirjev je bilo odvisno predvsem od tega, kdaj so nosilci akcije 
na ravni uprav ozirom a pokrajin ocenili, da dela več ne zm orejo sam i, am pak da 
bo d o del novih nalog zaupali svojim podrejenim . Ti so organizirali predvsem 
skrivne lokacije za orožje, sodelovali pri prevozih in razpršitvi orožja ter hranili
301 V tem vrstnem redu si v nadaljevanju sledijo tudi posamezne uprave.
evidence nabornikov. Pom em ben dejavnik pri organizaciji strukture je bila tudi 
navzočnost vojske. Tam, kjer ni bilo vojašnic JLA, je zadeva potekala drugače 
kot tam , kjer so bile vojašnice. Na teh upravah ozirom a postajah m ilice so m orali 
zastaviti vse sile, da so uspeli odpeljati del oddanega orožja TO iz vojašnic, 
m edtem ko so tam , kjer vojašnic ni bilo, pripravljali teren za načrtovane prevoze 
orožja. V tem pogledu je bil položaj po upravah različen, saj so novo stru k tu ro 
organizirali po p o trebah in glede na dejansko stanje na terenu. Kljub različnem u 
položaju posam eznih uprav in postaj m ilice se je do konca septem bra vzpostavila 
tajna m reža, za katero je vedel ozek krog pripadnikov m ilice in N Z, v n ačrtih pa 
je zajem ala velik del pripadnikov obeh struktur.
UNZ Novo mesto
Po ukazu o oddaji orožja je na D olenjskem nem udom a stelda akcija. M ed 
njenim i nosilci so bili ob nekaterih p rip adnikih TO tudi uslužbenci ONZ.
V N ovem m estu so ob R adetu K lisariču in B orutu U seniku oblikovali prve 
obram bne ideje nam estnik kom andirja Postaje m ilice Novo m esto B orut N ovak 
in pom očnik ko m an d irja Postaje m ilice Novo m esto ter nam estnik poveljnika 
PEM U N Z Novo m esto Franci Povše,3 0 2 ki so potem delovali v navezi s Tonetom 
Krkovičem in V inkom B eznikom . P rvotno sta N ovak in Povše delovala kot 
dom oljubna Slovenca. Tako se je ustvarila skupina, ki je bila na D olenjskem 
seznanjena z novim i razm eram i.3 0 3 1 1. junija jih je Klisarič obvestil o zavarovanju 
G otenice.3 0 4 Tedaj sta Klisarič in N ovak v 'P endrek baru', lokalu, ki je bil blizu
302 Komandir Postaje milice Novo mesto je bil Đorđe Uršković, sin oficirja JLA. Intervju Novak, 24.4.2009; prim.: 
Budja, Ščit, str. 11-14. Poveljnik novomeške PEM in skupnega samostojnega voda (Novo mesto, Krško, Trbovlje) 
je bil sicer Boris Okleščen, ki pa je bil vključen kasneje. - Arhiv MNZ, Uprava za priprave na izredna stanja in 
vojno - MSNZ 1990-1992, Seznam delavcev policije, ki so sodelovali pri ustanavljanju MSNZ (28/8 do 4/10 
1990), Jože Kolenc.
303 Prim.: Budja, Ščit, str. 14-15.
304 Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Pregled organizacije in razvoja narodne zaščite na D o­
lenjskem od ilegale do prehoda v formalne enote TO in policije, 24. 3. 1992, Borut Novak.
Franci Povše (1964), 
pomočnik komandirja PM 
Novo mesto (nato namestnik 
komandirja PM Novo mesto) 
in namestnik poveljnika PEM 
UNZ Novo mesto
Borut Novak
(1963), namestnik 
komandirja PM Novo 
mesto (nato komandir 
PM Novo mesto)
B orut Likar (1955), 
načelnik Inšpektorata 
milice UNZ Novo 
mesto (nato načelnik 
UNZ Novo mesto)
postaje m ilice in je zato dobil tako p o p ularno ime, že razm išljala o nadaljnjih 
korakih.3 0 5 Izkazala se je potreba po vldjučevanju večjega števila pripadnikov 
milice. B orutu N ovaku in Franciju Povšetu se je tako p rid ru žil še B orut Likar, 
načelnik Inšpektorata m ilice U N Z Novo m esto, ki je v okviru novom eške m ilice 
skrbel za celotno koordinacijo.
D oločene aktivnosti so na D olenjskem potekale že pred oblikovanjem nove 
obram bne organizacije. B orut N ovak in Franci Povše sta skupaj z ostalim a 
akterjem a (Klisarič, U sen ik),kistapripadalastrukturam T O ,žepoletivzpostavljala 
osnovne organizacijske aktivnosti. Form iranje m ožnih intervencijskih enot je 
zajem alo povsem civilne strukture, m ed katerim i je potrebno izpostaviti lovce 
in posam ezne zaupanja vredne m iličnike, ki so bili predvideni za delovanje 
izven form alne organizacijske strukture m ilice in enot TO. Ko je Likar ocenil, da 
m ora zadeva steči, je v dogovoru z N ovakom in Povšetom prevzel koordinacijo. 
N atančno je vedel, kom u lahko zaupa in kom u ne. »Za relacijo do Ljubljane sm o 
im eli Beznika, in ko je bila zadeva pokrita, se je tu d i na D olenjskem v stru k tu rah 
policije zadeva odvijala tako, da so bili vpeti sam o tisti, ki so bili stoodstotno 
zanesljivi.«3 0 6 N a terenu je deloval kvartet Klisarič, Usenik, N ovak in Povše. 
'P endrek bar' je postal zbirališče, kjer so nastajali n ačrti za nočne akcije in 
odvzem e orožja, pa tudi odločitve glede tega, kom u zaupati in kom u ne. Ko so se
305 Prav tam; Intervju Novak, 24. 4. 2009.
306 Intervju Likar, 24. 4. 2009.
dobili nekega poletnega večera, je bilo vsem jasno, da bo prišlo do selitve orožja 
iz Gotenice. H itro so si razdelili delo. 'Teritorialca' sta im ela svoje lokacije pod 
G orjanci, Povše je bil zadolžen, da najde sldadišče za orožje v dom ačih U ršnih 
selih, N ovak pa v Birčni vasi. Talco je Povše po številnih neprespanih nočeh 
našel lokacijo za orožje pri Stanetu Povšetu, prijatelju iz m ladosti, m edtem ko je 
N ovak izbral skladišče pri P etru Žagarju. To so bile prve in osnovne lokacije za 
skladiščenje orožja. Ker pa le-to še ni bilo na razpolago, je N ovak predlagal, da bi 
vključili tudi lovce, ki so razpolagali z določenim številom lovskega orožja. Prek 
svojih lovskih zaupnikov je tako pridobil precejšnje število ljudi.3 0 7
Za nem oteno organizacijo obveščevalnega dela so m orali Likar, N ovak in 
Povše aktivirati tudi del miličnikov. Največ je bilo vodij varnostnih okolišev 
(M arjan Gašperin, Janez Bukovec, Janez Ogulin, Igor Fink, M iha M irtič, Edvard 
Doljak, Boris M urn in Edvard Fišter), ki so bili zadolženi, da ob svojem rednem 
delu opazujejo tudi gibanje vojašldh vozil in oseb ter jih o tem obveščajo. Njihova 
dnevna poročila so imela poslej še tajno prilogo z navedbo ure, registrske številke 
vozil, gibanja le-teh itd. Ta poročila je zbiral Povše v velild rum eni ovojnici, ld jo 
je hranil v blagajni na postaji milice. Opazovanje so km alu razširili še na civilna 
vozila. Ob tem so opazovali in spremljali tudi dogajanje v novom eški vojašnici. 
Opazovalnice so imeli v stanovanju v neposredni bližini vojašnice, v sobi nad 
D renikovo gostilno v Bršljinu in v hiši novom eškega javnega tožilca. Z zadevo je 
bil seznanjen tudi kom andir Postaje prom etne milice Novo m esto Iztok Likar, Id 
je z m iličnikom a Štefanom D erepaskom in D ragom Retljem organiziral stalno 
sprem ljanje aktualnih cest in vojašldh objektov.3 0 8 Sodelovala sta tudi kom andirja 
O ddelkov milice Šentjernej Franc Prašnikar in Dolenjske Toplice D ušan Slak.3 0 9 
Ostali m iličnild so opravljali obveščevalne aktivnosti zunaj svoje redne delovne 
obveznosti. »Janez Bukovec, ld je bil vodja varnostnega okoliša v Bršljinu, je prek 
svoje zveze na novom eški železniški postaji dobival vsakodnevno sveže podatke o 
tem , kaj vojska prevaža po tirih, koliko orožja prihaja na Dolenjsko, kje je spravljeno, 
koliko vojakov potuje z vlaki.« N ajpom em bnejše talco pridobljene podatke so nato 
prenašali prek Klisariča in Likarja v Ljubljano do Bavčarja in Janše.3 1 0
307 Budja, Ščit, str. 15-17.
308 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Pregled organizacije in razvoja narodne zaščite na D o­
lenjskem od ilegale do prehoda v formalne enote TO in policije, 24. 3. 1992, Borut Novak.
309 Arhiv M NZ, Uprava za priprave na izredna stanja in vojno - M SNZ 1990-1992, Seznam delavcev policije, ki so 
sodelovali pri ustanavljanju MSNZ (28./8. do 4./10. 1990), Jože Kolenc.
310 Budja, Ščit, str. 18, 37.
N ovom eški sodelavci so popolnom a zaupali V inku Bezniku in Jožetu 
Kolencu. Likar je oba odlično poznal. Z Beznikom je stkal prijateljske vezi že 
na usposabljanjih na Jasnici. N juna kom unikacija je bila brezhibna, saj je Likar 
Beznikove ideje takoj razum el in jih tudi izpeljal. Tudi s Kolencem se je odlično 
poznal, saj sta bila »najm anj deset let dnevno skupaj. M idva sva se sam o spogledala 
in sva že vedela, kako bova zadevo rešila.«3 1 1 Ko je Kolenc 31. avgusta3 1 2 poklical 
na D olenjsko, so im eli v vrstah novom eške m ilice že vse pripravljeno. »Ko me 
je poldical in om enil, v kakšni funkciji je pravzaprav in kaj je naredil, / .../ sem 
rekel: Jože, pri nas je vse to že urejeno.« Z nastajajočo obram bno organizacijo pa 
dejansko ni bil seznanjen še nihče.3 1 3
B orut Likar je nem udom a po Kolenčevem klicu sklical v svoji hiši v Straži 
sestanek vseh kom andirjev dolenjskih postaj m ilice in jim razložil, kako poiskati 
zaupne ljudi, pri njih urediti skladišča orožja in ga tja preseliti iz postaj milice. 
»Tam sem prvič inform acijo kom entiral, kaj se pravzaprav v resnici dogaja. / .../ 
Takrat so bili kom andirji seznanjeni z zadevo in so dobili naloge, da pripravijo 
skrita m esta, da po določeni nalogi disperzirajo orožje na skrivne depoje. To 
je prva dejavnost, ki se je pričela delati do občinskega nivoja.«3 1 4 Povše je tedaj 
zavaroval obm očje, vendar je prav tak rat proti Likarjevi hiši zapeljal neregistriran 
tovornjak, o katerem je obvestil ostale, sam pa oddivjal za njim . A larm je bil k 
sreči odveč, saj je tovornjak m irn o peljal naprej. O dziv pa je pokazal, da je bila 
zadeva v vsakem trenutku zelo resna.3 1 5
Stane Smolič, kom andir Postaje m ilice Trebnje, je dobil v Straži prvo 
inform acijo o novih razm erah. »D ebatirali sm o o kontraobveščevalni službi 
jugoslovanske arm ade, da je čedalje aktivnejša, da nas pokriva, da m oram o 
paziti. D ruga zadeva je bila okoli odvzem a, / ... / ker je im ela policija tu d i rezervni 
sestav in v sldadiščih oborožitev za ta sestav in je obstajala nevarnost, da bi JLA 
odvzela orožje tudi policiji in tu je bilo treba razm išljati o nekih lokacijah, kjer 
bi to orožje deponirali.« V Trebnjem je Smolič odlično sodeloval z R om anom 
Šiškom iz vrst TO (in nastajajoče NZ). Več težav m u je predstavljala SDV. Z 
novim operativcem SDV se nam reč nista razum ela. »Jaz sem ocenil, da m e nekaj 
zaslišujejo o neki zadevi in se to ni prav izšlo, in sem zaklenil v h o d n a vrata in ga 
nisem več spuščal noter. / .../ N isem m u več zaupal od tam naprej.«3 1 6
311 Intervju Likar, 24. 4. 2009.
312 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
313 Intervju Likar, 24.4. 2009.
314 Prav tam.
315 Budja, Ščit, str. 37.
316 Intervju Smolič, 11.6. 2009.
Sodelovanje kom andirja Postaje m ilice M etlika A ndreja Senice je bilo s 
'teritorialcem ' A ntonom Šuldjetom iz vrst N Z »na hudičevo dobrem nivoju. 
M idva sva bila res prijatelja. Sodelovanje z njim i je bilo vzorno, tako da sem ga 
im el dejansko za pravega sodelavca.«3 1 7
Kljub siceršnjem u odličnem u sodelovanju na D olenjskem pa je im el kom andir 
Postaje m ilice Č rnom elj Alojz Sopčič s TO sprva sam o form alne odnose, kasneje, 
ko se je začela oblikovati N Z, pa boljše. N ekoliko boljši odnos je im el od začetka 
z B rankom Kobetičem . »Bil je operativec, bil je takšen na 'horuk', bil je za akcijo, 
zm eraj brez vprašanja.« Tudi z občinskim i stru k tu ram i je im el dobre odnose. 
Ob tem pa je m ilica m orala svoje aktivnosti prikrivati pred vojsko. V Č rnom lju 
sta bila dom JLA in vojašnica, v sam em m estu pa določeno število oficirskih 
družin, s katerim i so nekateri sicer im eli prijateljske vezi. Predvsem pri selitvah 
orožja n a tajne lokacije so m orali delovati strogo konspirativno; sam o tisti, ki so 
bili za to poldicani, so bili lahko seznanjeni z zadevo, kakšnim prijateljem pa se 
ni sm elo niti črhniti o aktivnostih.3 1 8 N iti B orut Likar ni vedel (ozirom a ni hotel 
vedeti) za občinske lokacije.3 1 9 »Prva lokacija je bila pri rezervistu, ki je bil sicer 
od prv ih dn i predan službi. Sicer pa sm o m i zaradi varnosti orožje prem ikali, 
po določenem času sm o šli k aktivnem u policistu. Potrebe so narekovale, da 
sm o še en k rat prem aknili orožje k enem u upokojenem u policistu na obm očju 
krajevne skupnosti Semič, ker je bil Č rnom elj p repoln vsega tega, oficirji, KOS- 
ovci, preveč na prepihu je bilo vse skupaj, zato sm o šli ven na podeželje.«3 2 0
N a D olenjskem so im eli septem bra tako rekoč vse organizirano. Imeli so 
pripravljena skladišča za hranjenje orožja, organiziran način vodenja operativnih 
skupin nove organizacije (civilistov, lovcev in posam eznih m iličnikov), 
organizirano obveščevalno delo. N arejen je bil celo n ačrt m obilizacije, po 
katerem bi Klisarič, Usenik, Novak, Povše in Likar z dogovorjeno šifro izvedli 
hitri vpoldic pripadnikov enot. N ekdo izm ed njih bi poklical dežurnega na U N Z 
in m u sporočil šifro. Ta bi nato odprl s šifro zapečateno kuverto v blagajni, v 
njej pa našel im ena oseb, ki bi jih bilo treba obvestiti o m obilizaciji. V prim eru 
m obilizacije bi se m orali n em udom a zbrati n a m obilizacijskem m estu, ki je 
bilo na Prečenskem letališču.3 2 1 Glavna nosilca akcij novom eške m ilice sta bila 
N ovak in Povše. A ktivna sta bila zlasti ponoči, čez dan pa sta bila na delovnem 
m estu, ker njun šef ni smel vedeti za njuno skrivno dejavnost. »B orut nas je m alo
317 Intervju Šenica, 11.6. 2009.
318 Intervju Sopčič, 11.6. 2009.
319 Intervju Likar, 24. 4. 2009.
320 Intervju Sopčič, 11.6. 2009.
321 Budja, Ščit, str. 19-20.
pokrival, tako da nisva bila preveč na tapeti.«3 2 2 Bilo je naporno. Spali so po tri 
ure na noč, zjutraj pa so pogosto im eli v službi delovne sestanke. »Tiste krvave 
oči, glava ravno toliko, da je bila še pokonci, prvič in drugič si OK, tretjič pa te 
že ni bilo več nazaj, am pak tako se je pač m oralo delati. M eni je bilo sicer hudo, 
am pak nisi sm el pustiti vtisa, da im a nekdo, ki sicer nim a privilegijev, kakšne 
privilegije.«3 2 3
A ktivnosti n a terenu so bile plod odlične organizacije. »Štiriindvajset u r na 
dan sm o im eli preko ljudi pokrito kasarno, vsak prem ik vojske, kolone, potem 
njihove tran sp o rte orožja. Im eli sm o lastno kontraobveščevalno dejavnost 
proti vsem vojaškim aktivnostim . G ledali sm o njihove upokojence, ker so 
bili tudi angažirani, da so sprem ljali naše prem ike. M alo sm o imeli sreče, ker 
smo mislili, da je vojska m alo bolj organizirana, am pak sm o v bistvu potem 
ugotovili, da ni.«3 2 4 N adzor je potekal tudi v obratni sm eri. Kot načelnika je 
Likarja še posebej nadzorovala JLA. O pazoval ga je »upokojeni oficir, ki je bil 
sicer nekako v navezi s tistim krajem in kar n aen k rat je prihajal k nam dom ov 
na obisk k tastu in tašči«.3 2 5 Pred prvim odvzem om orožja iz G otenice je bila 
nastavljena obveščevalna m reža za zbiranje inform acij o gibanju pripadnikov in 
sim patizerjev JLA na tem obm očju.3 2 6
D ejavnost m ilice je bila v začetku septem bra na D olenjskem že v polnem 
teku. Poleg d ru g ih aktivnosti je bila ena izm ed glavnih nalog m ilice v okviru 
nove stru k tu re varovanje transportov orožja, ki so začeli prihajati iz G otenice, 
pogosto pa so jih izvedli tud i sami. D esetega septem bra so bili Klisarič, U senik, 
N ovak in Povše dogovorjeni s Krkovičem in B eznikom na Kočevskem. Po 
zapletih s tovornjakom , ki sta ga Povše in N ovak dobila prepozno, rezervoar pa 
je bil skoraj prazen, se jim je pozno zvečer uspelo srečati na Jasnici. S po ln im 
tovornjakom orožja iz G otenice so se zgodaj zjutraj vrnili na lokacijo v Birčni 
vasi p o d G orjanci, raztovorili orožje in vrnili tovornjak. Prva akcija je bila 
uspešno končana. Toda šele v nadaljevanju se je Povšetu in N ovaku posvetilo. 
Če sta prvo 'dejanje' vzela še kot avanturo, pa sta se pri drugem podvigu že 
zavedala nevarnosti zaradi nelegalnosti početja. Zato so v nadaljevanju akcije 
bolje organizirali. D rugi tran sp o rt so naslednjega dne shranili v U ršnih selih.3 2 7
322 Intervju Novak, 24.4. 2009.
323 Intervju Likar, 24. 4. 2009.
324 Intervju Novak, 24. 4. 2009.
325 Intervju Likar, 24. 4. 2009.
326 Intervju Povše, 24. 4. 2009.
327 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Pregled organizacije in razvoja narodne zaščite na D o­
lenjskem od ilegale do prehoda v formalne enote TO in policije, 24. 3. 1992, Borut Novak.
Tisti, ki so hranili orožje, so odigrali vidno vlogo. Bili so dovolj zanesljivi, 
da jim je bilo m oč zaupati. Bili pa so tudi m ed redkim i, ki so vedeli za orožje. 
Lastnik tovornjaka za to ni vedel, vsako jutro je dobil le vrnjen tovornjak, v njem 
pa kup ogorkov in kakšno prazno pivsko steklenico.3 2 8 Del orožja in eksploziva 
so nato 12. septem bra iz sldadišča v G abrju preselili n a novo lokacijo v Težki 
Vodi.3 2 9 Vsi so seveda delovali v civilu. »Tudi policisti, ki so nas varovali, so bili v 
civilu. Ko sm o se prem ikali, nas je varoval Beznik s svojo Specialno enoto nekje 
do Dolenjske, tukaj sm o pa sam i nadaljevali. Im eli sm o nek sistem, ko sm o šli 
po orožje na čisto lokacijo, v bistvu sm o pa postavili policijsko patruljo in sm o 
peljali na cesto za O točec ali pa v G abrje. Tam nekje na cesti je stala patrulja, ki 
je vse, kar je šlo za nam i, ustavila in popisala.«3 3 0
Orožje, k ije bilo spravljeno na Postaji m ilice N ovo m esto, so tudi razvozili na 
različne lokacije. Nekaj k Ladu Tekstorju v Mačkovec, k Tekstorju in k B latniku v 
Sm olenjo vas, k A ldu Šinkovcu v Regrčo vas in k Jožetu Bučarju v M eniško vas. 
O rožje iz črnom aljske Postaje m ilice so spravili Janez Golobič iz Sel pri Sem iču, 
A nton M urn iz M averlena pri Č rnom lju in M atija Jakša iz Kota pri Sem iču. 
Z a orožje iz O ddelka m ilice v D olenjskih Toplicah je poskrbel Jože B učar iz 
M eniške vasi, šentjernejsko orožje je šlo k M arjanu M ikcu iz Kotarjeve ulice v 
Šentjerneju, orožje iz m etliške Postaje m ilice k A ntonu Jaldjeviču v G rabrovec, s 
trebanjske pa k Juliju G lavanu v V ino G orico.3 3 1 »Mi sm o orožje s Postaje m ilice 
Trebnje preselili k upokojenem u m iličniku. O n je pač to zadevo razum el, sprejel 
in varoval. H odili sm o tja na obisk, prim ern o pogosto kot bivši sodelavci, da 
sm o to m alo pregledali, m alo prečistili, dekonzervirali in v bistvu pripravili za 
na teren.«3 3 2
N ovaku in Povšetu se je m edtem ob kozarcu piva v 'P endrek baru' 
porodila nova zamisel. Šlo je za vprašanje zaščite sldadišč orožja in d ru žin , ki 
so hranile orožje.3 3 3 Tako sta se dom islila akcije Ščit, ki je bila »postavljena v 
naše m obilizacijske dokum ente brez vednosti naših predstojnikov«. V njej 
so organizirali akcijske skupine, ki so varovale lokacije, na katerih so h ranili 
orožje. Z avarovati so m orali lokacije in lastnike objektov, ki so h ranili orožje 
p o d svojo streho. V Ščitu so bili aktivirani najbolj zaupni posam ezniki, ki so bili
328 Budja, Ščit, str. 20-30.
329 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Pregled organizacije in razvoja narodne zaščite na D o­
lenjskem od ilegale do prehoda v formalne enote TO in policije, 24. 3. 1992, Borut Novak.
330 Intervju Novak, 24. 4. 2009.
331 Budja, Ščit, str. 38.
332 Intervju Smolič, 11.6. 2009.
333 Budja, Ščit, str. 30.
pripravljeni prele šifer in zvez, ki so jih im eli dom a, takoj posredovati z blokado 
in varovanjem lokacij orožja.3 3 4 Posam eznike, lei so dom a hranili orožje, so sprva 
sicer oborožili z ročnim i bom bam i in avtom atskim i puškam i M P-5. N a Postaji 
m ilice N ovo m esto so Povše, N ovak in skladiščnik Boris M urn izm aknili stare, 
a še vedno uporabne postaje za zvezo. Nastavili so jih na ustrezno frekvenco 
in razdelili vsem , ki so hranili orožje. N ovak in Povše sta nato izdelala sistem 
alarm iranja, klicnih znakov in šifer. B orut Likar je natančno določil sistem 
obveščanja. O srednja zveza je bila dežurna služba na novom eški upravi, vsako 
lokacijo orožja pa so poim enovali Ščit z določeno številko, npr. Ščit 1, Ščit 2 itd. 
Tisti, ki bi opazil kar koli sumljivega, bi aktiviral radijsko postajo, dežurnem u na 
upravi pa sporočil geslo, npr. Ščit 1. O b takšnem ldicu bi dežurni odprl blagajno, 
vzel iz nje ustrezno ovojnico in ukrepal v skladu z vsebino, koga najprej obvestiti, 
katere patrulje poslati, kje narediti cestno zaporo itd. Najprej bi bil obveščen 
eden od četverice Klisarič, Usenik, N ovak in Povše, nato še drugi.3 3 5
Po inform acijah, da je JLA orožje, po b ran o TO, shranila v Vražjem K am nu pri 
Č rnom lju, so Klisarič, Usenik, N ovak in Povše skupaj z A lbinom G utm an o m 3 3 6 
izdelali načrt, kako to orožje dobiti nazaj. Projekt je km alu pokazal, koliko ljudi 
je potrebnih za akcijo. N a seznam u zaupnih ljudi je bilo m ed 30 in 40 posebej 
izbranih posam eznikov, civilnih ljudi in m iličnikov, ki bi se oborožili z orožjem , 
shranjenim v U ršnih selih. N ačrt za napad je bil izdelan do zadnje podrobnosti, 
seznam avtoprevoznikov pa je naredil Povše. N ačrt, ki ga sicer niso uresničili, je 
bil nato spravljen v kuverti v blagajni Postaje m ilice Novo m esto.3 3 7
JLA je del pobranega orožja spravila tudi vpro sto re Železniškega gospodarstva 
na novom eški železniški postaji. Ko je 14. septem bra m iličnik Janez Bukovec 
sporočil inform acijo o orožju, je v 'Pendrek baru' četverica skovala načrt, kako 
p riti do nenadejane oborožitve. Franci Povše je vzel »služben policijski kom bi 
s prikolico, z m ano pa sta bila še A ndrej Šušteršič in Rade Klisarič. K om bi sm o 
zapeljali povsem do vrat prostora, v katerem je bilo orožje, za naše zavarovanje 
pa je po dogovoru s K lisaričem poskrbel Stojan G orenc, ki je bil takrat zaposlen 
kot prodajalec v D olenjkini prodajalni gradbenega m ateriala na železniški 
postaji. Tega orožja je bilo kot boga, šli sm o ga iskat dvakrat, nalagali pa kot črne 
živine.« Pretežno so bile pištole, m auserke, zraven pa celo puškom itraljez. Ta
334 Intervju Likar, 24.4. 2009.
335 Budja, Ščit, str. 31-36.
336 Gutm ana je v strukturo vključil Klisarič, ko so bile enote že formirane, skladišča pa pripravljena. Ni m u sicer 
najbolj zaupal, ker pa je bil visoko v strukturah TO, je predstavljal edino 'nišo', preko katere je bilo mogoče pri­
dobivati orožje. - Prav tam, str. 50.
337 Prav tam, str. 39-40.
pošiljka je bila shranjena v skladišču TO. K akšna pošiljka je občasno odpotovala 
v razoroženo Belo krajino. Iz skladišča na U ršnih selih so 15. septem bra del 
orožja in eksploziva v Č rnom elj prepeljali Klisarič, U senik in N ovak,3 3 8 del orožja 
pa so uskladiščili v M etliki pri rezervnem častniku TO, ki je takoj pristal na 
sodelovanje in orožje skril v svoji hiši.3 3 9
Potem ko se je Vodstvo' obram bne organizacije sestalo 14. septem bra zvečer 
z republiškim vrhom na Izvršnem svetu na Gregorčičevi v Ljubljani, je vso 
početje dobilo določene pravne okvirje in legalizacijo. Iz D olenjske sta se tega 
sestanka udeležila Rade K lisarič in poveljnik novom eške PEM Boris O kleščen.3 4 0 
M edtem je Bavčar odstavil načelnika U N Z Novo m esto in za novega načelnika 
im enoval B oruta Likarja, Likar pa je razrešil nezanesljivega kom andirja Postaje 
m ilice N ovo m esto U rškoviča, ki ni vedel za novo strukturo, in na njegovo m esto 
im enoval Novaka, Povšeta pa za nam estnika kom andirja »in je bila form alno 
zadeva in relacija pokrita in ni bilo več strahu«.3 4 1 Posam ezni m iličniki iz 
Postaje m ilice Novo m esto so bili septem bra m ed 'nosilci' nove organizacije na 
D olenjskem , saj so bili na razpolago v prostem času, dom a so pa im eli spravljeno 
osebno oborožitev (avtom atske puške iz G otenice) in so sodelovali v vseh akcijah 
(prevoz orožja, sldadiščenje, opazovanje, sprem ljanje vojaških oseb in enot JLA). 
To so opravljali brez vednosti nadrejenih, ob tem pa še redno službo.3 4 2
16. septem bra je prišlo v zidanici Klisaričevega tasta v Šm arjeti do sestanka. 
Prišli so Tone Krkovič, s strani N Z pokrajinski koordinator iz Ljubljane M iha 
B utara, R ade Klisarič in B orut U senik, s strani m ilice pa Jože Kolenc in Boris 
O kleščen; sestanka se niso udeležili Likar, N ovak in Povše. Podana je bila 
inform acija o organiziranosti na D olenjskem in dogovorili so se o m edsebojnem 
sodelovanju enot obeh organizacij, N Z in m ilice, v novi strukturi. N aslednji dan 
so šli Klisarič, Usenik, N ovak in Povše ponovno v akcijo. Orožje, spravljeno v 
p ro sto rih novom eškega Železniškega gospodarstva, so prepeljali na novom eško 
Postajo m ilice, nato pa v Č rešnjice pri O točcu.3 4 3 V G abrju p ri M iru Kuljaju - v 
njegovi zidanici se je četverica večkrat dobila na sestanku - pa je 28. septem bra 
prišlo do lažnega alarm a, ko se je zaradi rdečega avtom obila Zastava 101 in
338 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Pregled organizacije in razvoja narodne zaščite na D o­
lenjskem od ilegale do prehoda v formalne enote TO in policije, 24. 3. 1992, Borut Novak.
339 Budja, Ščit, str. 44-45.
340 Prav tam, str. 42-43.
341 Intervju Likar, 24. 4. 2009.
342 Budja, Ščit, str. 41.
343 Prav tam, str. 48-49.
predvsem zaradi razburjenja in strahu aktiviral Ščit. Likar, G utm an, Klisarič, 
U senik in N ovak so imeli ob deveti uri zvečer sestanek na Postaji m ilice Novo 
m esto, ko so m orali intervenirati. Z aradi m ožnosti, da bi orožje odkrili in bi 
bil najditelj kom prom itiran, so le-tega naslednji dan preselili k Jožetu Božiču in 
D ušanu Sašku v Suhadol.3 4 4
M ilica je m orala zavarovati tud i evidence nabornikov, saj je JLA načrtovala, 
da jih bo odvzela upravnem u organu za ljudsko obram bo na občini. »Naloga je 
bila, da se to zavaruje, ker je bila ena od ocen, da Jugoslovanska ljudska arm ada 
posega tudi po teh evidencah, kar pom eni, da se veliko lažje m obilizacija izpelje. 
In sm o na različne načine to varovali. / . . . / V N ovem m estu sm o m i izdali 
ldasično varovanje, da sm o s policistom zavarovali objekte ali prostore štaba 
ljudske obram be, da ne bi do tega odtujevanja prišlo nekontrolirano.«3 4 5 M ilica 
je vsekakor odigrala zelo pom em bno vlogo v procesu form iranja nove strukture. 
Podobne aktivnosti pa je izvajala tu d i naprej.
UNZ Ljubljana - mesto
V odja oddelka za stalno dežurstvo U N Z Ljubljana - m esto in poveljnik 
skupne PEM U N Z Ljubljana - m esto in U N Z Ljubljana - okolica Stane 
Leskovšek3 4 6 je pozorno sprem ljal vojsko in njene prem ike že vse od začetka leta 
1990, po m ajskem ukazu o oddaji orožja pa se je njegov nadzor le še okrepil. 
»D ogovorili sm o se za šifre, preverjali o d oseb do avtom obilov, koliko oseb je 
n otri, katere osebe so, m oški, ženske, tovornjaki, polni ali prazni.« V njegov 
oddelek je »spadala tudi U N Z Ljubljana - okolica, tako da so se vse inform acije iz 
obeh uprav kanalizirale v m ojo službo, kjer se seveda vodi vso ostalo operativno
344 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Pregled organizacije in razvoja narodne zaščite na D o­
lenjskem od ilegale do prehoda v formalne enote TO in policije, 24. 3. 1992, Borut Novak.
345 Intervju Likar, 24. 4. 2009.
346 Zaradi tega je imel Leskovšek tudi do komandirjev postaj milice UNZ Ljubljana - okolica določen hierarhični 
odnos. - Intervju Leskovšek, 14. 5. 2009; prim.: Arhiv M NZ, Uprava za priprave na izredna stanja in vojno - 
MSNZ 1990-1992, Seznam delavcev policije, ki so sodelovali pri ustanavljanju MSNZ (28./8. do 4./10. 1990), 
Jože Kolenc.
c
M i Stane Leskovšek (1954), vodja oddelka za 
stalno dežurstvo UNZ Ljubljana - mesto in 
^ poveljnik PEM UNZ Ljubljana - mesto
delo in selekcionira tista obvestila, ki prihajajo v upravo«. N a ta način je imel 
stalni vpogled v delovanje obeh uprav.3 4 7
Za nastajajočo obram bno organizacijo je Leskovšek izvedel 5. septem bra, ko 
g aje Kolenc poklical na sestanek na RSNZ. D a se je odločil zanj, je bilo odločilno 
tu d i dobro osebno poznanstvo. Leskovšek ni dolgo razm išljal in m u dal pritrdilni 
odgovor. Kolenc ga je opozoril na strogo konspiracijo, saj da bosta skušala KOS 
in SDV v glavnem m estu preprečevati aktivnosti po njunih najboljših m očeh. Ko 
sta odhajala z RSNZ, se jim a je p ridružil tud i Tone Krkovič. S k oordinatorjem N Z 
M iho Butaro in njegovim nam estnikom Vojkom A dam ičem je bil nato seznanjen 
v hiši D raga Vrečarja na Jam ovi 15.3 4 8 Tam je bilo potem še nekaj sestankov. 
D esetega septem bra so že »konkretno govorili o nekih načrtih«, Leskovšek pa je 
bil seznanjen tu d i s strukturo N Z, ti pa z organiziranostjo milice. S strani N Z se 
je nadaljnjih sestankov udeleževal M iha B utara.3 4 9
Z novo strukturo Leskovšek ni seznanil načelnika U N Z Ljubljana Silva 
Kozlevčarja in v. d. načelnika Inšpektorata m ilice U N Z Ljubljana Staneta 
C iglariča.3 5 0 Ravnal se je po K olenčevih navodilih in deloval v strogi tajnosti. 
Njegove aktivnosti so potekale ob rednem delovnem času, predvsem ponoči 
je »tekal naokoli, da sem se sam prepričal, kaj se na terenu dogaja«. Ciglarič 
je bil sicer »noč in dan v službi, tako kot jaz, in sva se včasih ob dveh ali treh 
dobila pred upravo ali kje na terenu. In m e je ob eni priliki vprašal, kaj pa delaš 
ti ponoči. Vedel je, da se nekaj dogaja, ravno tako Silvo Kozlevčar ko t načelnik 
uprave. O b priliki sem m u rekel: 'Veste kaj, tovariš načelnik, bolje bo, da ne veste, 
vsaj zdaj ne, kaj se dogaja, boste pa slej ko prej izvedeli.'«3 5 1
347 Intervju Leskovšek, 14. 5. 2009.
348 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje Narodne zaščite in aktivnosti policije v 
obdobju od 05. 09. 1990 do 26. 10. 1990, 23. 3. 1992, Stane Leskovšek.
349 Intervju Leskovšek, 14. 5. 2009; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, U porniki z razlogom, str. 62-70.
350 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje Narodne zaščite in aktivnosti policije v 
obdobju od 05. 09. 1990 do 26. 10. 1990, 23. 3. 1992, Stane Leskovšek.
351 Intervju Leskovšek, 14. 5. 2009.
Sodelovanje m ed m ilico in N Z je bilo v Ljubljani dobro. Leskovšek je 
usklajeval zadeve z M iho Butaro. Posebej pozorna sta m orala biti zaradi 
poostrenega nadzora SDV. Ko sta bila 14. septem bra dogovorjena na sestanku 
v bifeju M aksim arket, je bil tam že delavec SDV, ki ju je sprem ljal in opazoval. 
Da bi se m u izognila, je Butara Leskovška počakal na parkirišču, na sestanek pa 
sta odšla v dru g lokal. N adzor je bil poostren. Prek službenih telefonov se ni bilo 
m ogoče pogovarjati, Leskovšku pa večkrat ni deloval tudi dom ači telefon.3 5 2 V 
takih razm erah se je Leskovšek povezal z drugim i koordinatorji s strani milice. 
Istega dne se je dobil z Bojanom L unežnikom iz U N Z M aribor v zvezi s tran sp o rti 
orožja, zvečer pa je dobil na sestanku na Izvršnem svetu potrditev, da za novo 
form acijo stoji republiški vrh.3 5 3
Leskovšek je v obram bno organizacijo vldjučil sprva svojega nam estnika 
Staneta Plohla. »D ejansko sva delala z roko v roki, večino obrem enitev sem sicer 
sam prevzel, ker sem ljudi že od prej poznal in je ta osebni odnos drugačen. 
/ .../ Tudi njega so kolegi iz N Z dobro sprejeli, tako da je bilo vseeno, ali je 
dal inform acijo m eni ali njem u, m idva sva se dobila, predebatirala in zadevo 
tudi speljala.«3 5 4 K om andirje postaj m ilice je z zadevo seznanil m ed 22. in 24. 
septem brom . U vodni sestanki so bili na postajah, razen na Viču, kjer je bil 
sestanek v gostilni Katrca. K om andirji Branko Slak iz Postaje m ilice M oste, 
Boris Celar iz Postaje m ilice Bežigrad, H inko V einhandl iz Postaje m ilice Šiška, 
M arko Jakopin iz Postaje m ilice Vič in A ndrej Torkar iz Postaje m ilice C enter 
so se n em u d o m a priključili.3 5 5 Tudi sodelovanje z N Z je bilo izjem no dobro. 
N a Viču je bil organizator E dm ond Šarani, v Šiški je bila povezava z B orutom 
Zajcem odlična, z V einhandlom sta »bila nenehno na zvezi, od prem eščanja 
dokum entacije, oborožitve, tehnike, na različnih lokacijah sta se dobivala, 
tudi ponoči na Postaji m ilice v Šiški«. Za B ežigradom so sodelovali z Jankom 
C erarjem . Janez O ven, civilist, je bil odgovoren za svojo bazo, lovsko kočo n ad 
Polhovim G radcem . Z njim se je Leskovšek osebno dobro poznal. Stvari je im el 
Leskovšek tako urejene.3 5 6 26. septem bra so bili seznanjeni tudi nam estniki 
kom andirjev. Leskovšek je poskrbel, d a je m reža delovala konspirativno in da se
352 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Ustanavljanje Narodne zaščite in aktivnosti policije v
obdobju od 05. 09. 1990 do 26. 10. 1990, 23. 3. 1992, Stane Leskovšek.
353 Intervju Leskovšek, 14. 5. 2009.
354 Prav tam.
355 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje Narodne zaščite in aktivnosti policije v
obdobju od 05. 09. 1990 do 26. 10. 1990, 23. 3. 1992, Stane Leskovšek.
356 Intervju Leskovšek, 14. 5. 2009.
m ed seboj ni poznala. Sam je sodeloval z obveščevalcem a M arinom M edeotom 
in M ilošem Šoncem , ki jim a sicer ni hotel razkriti vseh zaupnih podatkov.3 5 7
Ko je T orkar vzpostavil zvezo s koordinatorjem s strani N Z Luko Levič- 
nikom , sta sodelovala pri določenih akcijah. Sam je sodeloval le pri nekaterih 
bolj konspirativnih varovanjih sestankov pokrajinskih ozirom a republiških 
predstavnikov. D oločene zadeve je prenesel na nam estnika Jožeta Zorka. Torkar 
je bil potem vedno na razpolago. »Delali sm o v okviru rednega delovnega časa in 
tu d i v prostem času.« Ko ga je Levičnik poldical p o telefonu in rekel, da se dobita 
v nekem lokalu, je to pom enilo, »da ne v tem lokalu, am pak čisto v enem tretjem «. 
Levičnik je bil glavna Torkarjeva vez pri dodeljevanju nalog in usm eritev. 
M iličniki na Postaji m ilice C enter niso vedeli, kakšne naloge opravljajo, ko je 
Torkar poslal patruljo na opazovanje ali na katero koli drugo nalogo. Prav tako 
pa pravilom a tu d i sam ni vedel, kje se je nahajalo določeno orožje ozirom a kje 
je bila k o n k retn a lokacija shranjenega orožja. Nekaj lokacij je kljub tem u poznal. 
»Na Kresiji je bilo v bunkerju nekaj dolgocevnih pušk.« O rožje so sicer prevažali 
v civilnih vozilih.3 5 8
Z aradi postojanke KOS-a na P rulah je bilo 'ilegalno' delo m ilice v centru 
Ljubljane težje. Zato so m orali biti zelo zviti, da so jim zam ešali sledi. Tudi zato 
je ko m an d ir zaupal najbolj preverjenim . Selekcija je potekala tu d i po ldjuču 
n o rm aln ih nalog milice. M ilica je bila tedaj pripravljena na vse. V se postaje 
so im ele pripravljen obram bni in varnostni načrt. »Za G IN O sm o jih m alo 
prilagodili, kasneje pa sm o jih tu d i predrugačili. / .../ Jaz sem naredil tu d i n ačrt 
evakuacije ljudi in arhiva, za katerega sem vedel jaz in moj nam estnik, če se 
slučajno m eni kaj zgodi.«3 5 9
Ker je bilo v vrstah m ilice tu d i precej zaposlenih iz drugih republik, je bilo 
treba te ljudi preveriti in ugotoviti, ali jim je sploh m ogoče zaupati v času, ko je 
bila konspiracija na prvem m estu. Torkar z njim i tako rekoč ni im el nobenih 
problem ov. »Res je, da v špico nisem dajal teh ljudi, res je, da jih nisem postavljal 
v prvo bojno fronto, da bi bili nen eh n o v patruljah. Opravljali so svoja dela, kot 
so jih opravljali prej, in nisem im el nobenega problem a.«3 6 0
Tudi v Šiški je bil nadzor vojaških stru k tu r vseskozi navzoč. V ečkrat je prišel 
n a postajo vojaški obveščevalec, »ki nas je opazoval pri delu, da je vedel, kaj vse
357 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje Narodne zaščite in aktivnosti policije v 
obdobju od 05. 09. 1990 do 26. 10.1990, 23. 3. 1992, Stane Leskovšek.
358 Intervju Torkar, 19. 6. 2009.
359 Prav tam.
360 Prav tam.
se dogaja na policijski postaji. Šel je kar v eno sobo in rekel, da se je izgubil. Hotel 
pa je videti, kaj se dogaja. To je bilo tipično in to ni bilo sam o enkrat.« V Šiški je 
bil v novo stru k tu ro vključen od začetka sam o kom andir V einhandl, njegovega 
nam estnika B ojana A rha pa so vključili šele takrat, ko so se začele dodeljevati 
naloge.3 6 1
»Prva naloga, ki sm o jo dobili, je bila najti človeka, ki je sposoben zagotoviti 
dovolilnice za legalen prevoz orožja za Specialno enoto.« A rhov dober prijatelj 
je bil Z denko Pavček, generalni direktor podjetja Viator&Vektor. Poklical ga 
je, in ko sta se dobila, m u je povedal, da potrebuje tovornjak za prevoz tajnega 
blaga. Pavček je bil takoj za stvar. Tako je A rh pridobil civilno vozilo, s katerim so 
potem prevažali orožje in strelivo. Pavčkova tajnica je dala v kuverto dovolilnice. 
K om unikacija z A rhom je potekala prek gesel. Šofer je kuverto prinesel na postajo 
milice, kam ion pa pustil parkiran na Celovški cesti pri Slovenija avtu. »D rugi 
dan sem jaz po geslu ldical G oršeta ali B eznika in sem povedal, da so ključi v 
avtu, dovolilnica je v spodnjem predalu. In tako se je prevažalo orožje dnevno, 
tedensko, m esečno.« A rh se s specialci, ki so opravljali prevoze, ni srečeval. 
P ripadnik Specialne enote je po opravljeni nalogi pripeljal tovornjak in »pustil 
ključe noter, jaz sem prišel, vzel dovolilnico, zaprl vrata in dežurnem u sam o 
rekel, naj gleda tisti kam ion, ker je nekam ču d n o parkiran«. M iličnikom je m oral 
večkrat 'natveziti', da gre pač za naključno vozilo, ki je parkirano pred postajo 
milice, seveda p a je m oral biti dovolj previden, da ni m iličnik preveč 'vohljal' 
okrog vozila. D ruga naloga je bila pokrivanje vojašnice v Šentvidu. O bčina Šiška 
je imela sicer dobre odnose z vojsko. V vojašnici je celo zgradila igrišče za tenis. 
Ker so m orali pokrivati KOS-ovce, ki so bili v vojašnici, in nadzorovati prem ike 
vojaške milice, so v vojašnici igrali tenis. »Hodil je kom andir V einhandl in so se 
tudi izmenjevali, zato da je bil vedno ta kontakt pokrivanja kasarne, kaj se je tam 
dogajalo.«3 6 2
Vojska ni im ela na razpolago veliko m anevrskega prostora, saj je m ilica 
nenehno sprem ljala početje njenih struktur. »Mi sm o im eli vseskozi sprem ljanje 
kasarn. O d začetka je bil to sam o določen objekt, potem pa so vse patrulje 
sporočale tud i prem ike vozil, seveda s šifram i, koliko vozil je šlo v tisti koloni in 
kdo jih vodi, kdo je šel iz kasarne, kakšen višji oficir, praktično vse prem ike sm o 
sprem ljali.« PEM je bila v tem kontekstu dnevno aktivirana. N jeni pripadniki so 
se z 'm aricam i' vozili naokoli in poročali o zadevah, niso pa vedeli, da delajo za
361 Intervju Arh, 19. 6. 2009.
362 Prav tam.
novo strukturo. »V začetku je bila to čista konspiracija, tako da je praktično na 
policijski postaji vedel kom andir, nam estnik, potem pa je bilo skoraj že konec.«3 6 3
K om unikacija m ed V einhandlom in A rhom je bila dobra. O ba sta vedela, 
kaj počneta, ostalim m iličnikom pa sta dajala naloge, ki so jih opravili, niso 
pa vedeli, da ne spadajo v okvir njihovega rednega dela. Toda tu d i A rh je tik 
po tem , ko ga je ko m an d ir seznanil z aktivnostm i, še čudno gledal, ko je dobil 
eno izm ed nalog. Potem ko m u je povedal, da za tem stojita G orše in B eznik s 
specialci in da gre za vračilo tovornjaka, je nalogo m irn o opravil. Lokacijo orožja 
je im ela m ilica v Šiški »v m izarski delavnici m izarstva D obnikar, ker je naredil 
novo m izarsko delavnico, v stari je delal m izarske stvari, v novi sm o im eli pa m i 
spravljeno orožje«.3 6 4
Na Viču ni bilo večjih vojaških objektov, kljub tem u pa je bila vojska 
vseskozi navzoča. Ker sta bila občinski štab TO in Postaja m ilice v isti stavbi, 
je bilo sodelovanje m ed nastajajočo N Z in m ilico toliko lažje, nadzor n ad 
vojsko pa okrepljen. N a postaji je bil sam o kom andir Jakopin seznanjen z novo 
organizacijo. O stali m iličniki so opravljali svoje delo, včasih tud i ves dan, bili so 
uniform irani, s sam o organizacijo pa niso bili seznanjeni. Akcije, ki so izhajale 
iz nje, so opravili tisti, ki jim je ko m an d ir zaupal, redne naloge pa ostali del 
m iličnikov. »Veliko sm o se lahko izgovorili na te redne policijske naloge. / ... / O d 
začetka sm o sprem ljali prem ike vojaške policije, vojske in sporočali te podatke 
kontak tn i osebi.«3 6 5
N a U N Z Ljubljana je Leskovšek tako pokril lokalni nivo. Z aktivnostm i na 
najnižjem nivoju ni bil seznanjen, sicer pa tudi ni bilo sm iselno, da bi vedel 
za vsako lokacijo. D elo je teklo po sistem u trojk, vsak koo rd in ato r je načelno 
seznanil kolega p o d sabo, skupaj pa še enega, ki je peljal zadevo naprej. V sak dan 
so si akterji sprem injali im ena. »Če je kdo poldical, se jaz nikoli nisem na dom ači 
telefon javil, vedno se je žena oglasila in je povedala, da ldiče Franci. N ikoli ni 
povedala, ali sem dom a, ali nisem dom a. Treba je bilo in štru irati tu d i dom ače, da 
so vsi tako naredili. In ko je povedala Franci, sem m oral na šifrant pogledati, kdo 
je danes Franci in o d kje ldiče. To so bili ti sistem i in ti pozivnild so bili odlična 
zadeva.«3 6 6
M ilica je m orala b udno sprem ljati takratno dogajanje. »Takrat je bila najbolj 
n a u d aru elektrika, transporti, ceste, posebej še železnica. / .../ Bilo je ogrom no
363 Prav tam.
364 Prav tam.
365 Intervju Jakopin, 19. 6. 2009.
366 Intervju Leskovšek, 14. 5. 2009.
aktivnosti in usklajevanj, na kak način to varovati.« Z aradi dobrega predhodnega 
sodelovanja s TO je bila tud i m ilica usposobljena za uporabo pridobljenega 
orožja. »N ekajkrat sm o bili na usposabljanju na našem strelišču na D obrovi, 
tako da sem se tam tu d i praktično naučil streljati z arm brustom in tam sm o 
že preizkušali prvi kontigent, ki je prišel za T eritorialno obram bo. Potem sm o 
tudi v Posebno enoto dobili oborožitev za en oddelek. / .../ M i sm o to nekako 
kom penzirali, jaz sem njim dal plinske razpršilce.«3 6 7 N a podlagi plodnega 
sodelovanja m ed N Z in m ilico se je v Ljubljani razvila trd n a organizacija, za 
katero pa je vedel ozek krog posam eznikov.
U N Z Ljubljana je im ela, ob vednosti Staneta Leskovška, del oborožitve 
spravljen »v skladišču Zastava avta in je bilo najlažje tam spraviti, ker je veliko 
oficirjev hodilo tja tud i poslovno. Ta kolega, ld sem ga angažiral, je bil direktor 
tega podjetja in sva se poznala, ko sem bil še na V iču kom andir. / .../ Dal m i je 
prostore, ključ in ga ni zanim alo nič več. V endar v prv ih prestavitvah orožja, 
ker nisem poznal sistem a v zvezi varovanja, sem ga poldical, tako da je prišel 
in odstranil varnostnike in sm o m i pripeljali in razložili. Vozili sm o se s 
civilnim i vozili, v dveh p rim erih je bil naš 'pozadinec' v uniform i, tako da sm o 
se p otem zm enili, da vse teče v civilu, tako da ni bilo m oteče tud i za druge.«3 6 8 
Ko je poveljnik TO RS Ivan H očevar prepovedal odvzem anje orožja iz vojašnic, 
nekateri za ta ukaz v vojašnicah niso vedeli. Tako je bilo m ožno odpeljati nekaj 
orožja tu d i v tovornjakih. Leskovšek je v dveh p rim erih zagotovil tovornjake in 
sprem stvo. N a težavo so naleteli pri izvozu orožja iz vojašnice M oste, ko je bil pri 
kom an d an tu vojašnice na obisku predsednik SO M oste. Ko je v arnostni oficir 
ugotovil, da je na tovornjaku naloženo orožje, so ga m orali vrniti v skladišče.3 6 9 
Kljub tem u je m ilica odpeljala del orožja iz sldadišč na nove lokacije in ga tudi 
ustrezno zavarovala. S po d o b n im i aktivnostm i pa je nadaljevala tud i kasneje.
367 Prav tam.
368 Prav tam.
369 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje Narodne zaščite in aktivnosti policije v 
obdobju od 05. 09. 1990 do 26. 10. 1990, 23. 3. 1992, Stane Leskovšek.
UNZ Ljubljana - okolica
Inšpektor za posebne naloge na Inšpektoratu m ilice U N Z Ljubljana - 
okolica in po m o čn ik poveljnika skupne PEM U N Z Ljubljana - m esto in U N Z 
Ljubljana - okolica je bil K onrad Krašek. V obm očje U N Z so spadale občine 
Logatec, V rhnika, G rosuplje, Litija, D om žale, K am nik, R ibnica in Kočevje, bilo 
je dokaj veliko in je segalo vse do m eje s H rvaško. Kolenc je v začetku septem bra, 
najverjetneje 5. septem bra, ko je vključil Staneta Leskovška iz U N Z Ljubljana,3 7 0 
poldical tudi Kraška. »Verjetno m eje izbral po ldjuču, ker m e je poznal, istočasno 
p a sem bil po m o čn ik poveljnika v Posebni enoti m ilice, ld je bila skupna za 
m esto in okolico.« Ko m u je predstavil zadevo, ga je vprašal, ali je pripravljen 
sodelovati. »Sam sem na to pristal, m alo sem sicer kolebal, ker nisem vedel, ali je 
res ali ne, am pak v to m e je skozi sam o izvajanje prepričal in povedal m i je tiste 
osnovne p aram etre zadeve. D elam o v strogi konspirativnosti, vsak ve sam o tisto, 
k ar m u je treba, da se organiziram o na regijskem in potem na lokalnem nivoju 
in potem sam ostojno peljem o razne akcije, ne da nam kdor koli kar koli ukazuje, 
v p rim eru potrebe pa se povezujem o.« K rašek se je srečal s koordinatorjem s 
strani N Z Elom Rijavcem v nekem stanovanju v Šiški. »Tam sm o si te osnovne 
inform acije izm enjali, kako bom o delovali, kakšen bo način delovanja, in sva 
se dogovorila, da greva v naslednjih dneh po vseh policijskih postajah in tam 
vzpostaviva štabe n a lokalnem nivoju. Jaz sem si izbral predstavnike iz vodstev 
policijskih postaj, nekje kom andirje, kjer kom andirjem nisem zaupal, je bil to 
nekdo drug. V form alni stru k tu ri policije o tem ni vedel nihče ničesar. / .../ 
Potem sva v nekaj d neh šla naokoli in sm o se dobivali bodisi po stanovanjih 
bodisi na policijskih postajah ali v kakih drugih prostorih, celo na občinskem 
sekretariatu za ljudsko obram bo. Tam sm o vzpostavili kontakte s predstavniki 
m ilice in s predstavniki iz vrst Teritorialne obram be.«
Za nam estnika si je K rašek izbral Srečka Prcača, inšpektorja za posebno 
in splošno telesno vzgojo na Inšpektoratu m ilice U N Z Ljubljana - okolica in 
prip ad n ik a PEM , ker m u je zaupal. »Vsake toliko časa sem ga seznanil, predvsem
370 Prim.: Intervju Leskovšek, 14. 5. 2009.
Konrad Krašek (1958), inšpektor za 
posebne naloge na Inšpektoratu milice 
UNZ Ljubljana - okolica in poveljnik PEM 
UNZ Ljubljana - okolica
zaradi tega, če bi m ene zajeli, da bi lahko nam esto m ene nekdo dru g zadevo 
peljal naprej.«3 7 1 Prcač se je nato pogovarjal z B ojanom K ončanom s strani N Z o 
načrtih in lokacijah, na katerih bi se lahko dobivali. Ena izm ed teh lokacij je bila 
tudi njegovo stanovanje v Litiji. O dnos z N Z je bil pravzaprav odvisen od tistih, 
ki so povezali obe strukturi. »NZ je v bistvu p o svoji liniji zadevo peljala, m ilica 
po svoji, am pak koordinacija je bila p otem n a teh regionalnih in občinskih 
štabih.«3 7 2
K rašek je v nadaljevanju vključil kom andirje postaj milice. Slavko M ajerič 
je bil ko m an d ir Postaje m ilice Ribnica. Konec septem bra so im eli na občini 
sestanek, na katerega je prišel tudi Krašek, ki je z novo organizacijo obvestil 
vodstvo postaje. Sestanka so se poleg K raška in M ajeriča udeležili še Rijavec, 
župan Franc M ihelič, načelnik OLO Jože Polovic, referent na OLO A nton Joras 
in načelnik oddelka za gospodarstvo in p ro raču n občine Ribnica Peter Levstek. 
G ovorili so o razpršitvi orožja iz štaba TO na druge lokacije. K rašek je M ajeriču 
prikazal novo strukturo v tem smislu, »da pač gre tukaj za ustanavljanje neke 
nove oborožene form acije ozirom a vojske in za zbiranje orožja. / . . . / V glavnem 
m i je že dal iztočnice, kakšne so m oje naloge, potem pa tudi sodelovanje z 
N arodno zaščito, predvsem pom oč pri raznih prevažanjih in distribuciji orožja.« 
N aročil m u je tu d i opazovanje vojaških objektov, prem ikov vojaških kolon ipd.
V Ribnici so sicer že p redhodno dobro sodelovali s TO .3 7 3
O rožje so p o sestanku odpeljali v podjetje Inles v Sodražico s tovornjakom 
KZ Ribnica. Prevoz je zavarovala patrulja m ilice, v kateri sta bila R om an Kotar 
in Janez N osan. P ri natovarjanju in raztovarjanju so sodelovali m iličniki Janez 
Vidic, A ndrej Pelc in Jože Rovan (navzoča sta bila še Polovic in Joras). Čez en
371 Intervju Krašek, 14. 5. 2009; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 80-84.
372 Intervju Prcač, 14. 5. 2009; Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, A ktivnosti milice pri organi­
ziranju in delovanju »Narodne zaščite« na območju UNZ Lj. okolica, 22. 3. 1992, Konrad Krašek.
373 Intervju Majerič, 18.6. 2009; Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Delovanje N arodne zaščite 
in policije v predvojnem času, Slavko Majerič.
teden je bilo orožje odpeljano v Loški Potok k Janezu Bam biču, tajniku KS Loški 
Potok. Pri nakladanju in razkladanju so sodelovale iste osebe.3 7 “ 1 Nekaj orožja so 
v Ribnico prepeljali tudi iz skladišča TO v K am niku.3 7 5
M irko Ješelnik je bil kom andir Postaje m ilice Kočevje. N ekatere naloge so na 
Kočevskem izvajali že pred jesenjo po ustnem naročilu K rkoviča ali nadrejenih 
iz milice. »Mi sm o dajali ljudi za sprem stvo in jaz niti nisem vedel, zakaj je to 
potrebno. Ko je bilo to prvič, je rekel Krkovič, da potrebuje pač neko sprem stvo 
do gostilne Rojc, to je tam proti D voru. To je bilo nekoliko neobičajno, da policija 
daje sprem stvo predstavnikom SLO, tako da sem najprej povprašal nadrejene, in 
ko sem dobil zeleno luč, sem pač odredil.«3 7 6
S eptem bra sta prišla do Ješelnika K rašek in Rijavec. Sestanek je bil v njegovi 
pisarni. S stran i N Z so se ga udeležili D arko Čop in še dva pripadnika, s strani 
OLO Kočevje pa načelnik Franci Volf. »Rijavec je predstavil tren u tn o stanje in 
vlogo N Z in m ilice. Potem je K rašek nadaljeval, da sem tudi jaz izbran m ed to 
ožjo skupino organizatorjev. Takoj na začetku je bilo rečeno, da je to dejansko 
v strogi tajnosti. M i eden za drugega nism o vedeli, kdo je v tej organizaciji, tudi 
zanj nisem vedel, da je v tej organizaciji, kaj šele na višjem nivoju.«3 7 7
Po sestanku s K raškom je Ješelnik dobil določene naloge in zadolžitve. V 
začetni fazi je bilo delo osredotočeno predvsem na zbiranje podatkov, potem 
pa so im eli red n a srečanja s predstavniki občine. »Tam je bil predsednik občine 
Petrovič, ki je bil zelo dejaven na tem področju, tudi Krkovič je bil enkrat 
prisoten, drugače pa sem jaz največ sodeloval s Č opom , ki je bil na občinskem 
nivoju zadolžen za organizatorja. Sodelovanje je korektno in dobro potekalo.« V 
nadaljevanju je organiziral razm estitev orožja na različne lokacije in varovanje 
evidenc nabornikov. Ješelnik ni o tem nikogar obveščal, svojim m iličnikom je 
dajal naloge, ki so jih sam o izvajali, niso pa vedeli, da gre za aktivnosti v zvezi z 
novo stru k tu ro , ki je tako ali tako niso poznali. »Pri disperziji, ki sm o jo izvajali na 
postaji, sm o razvozili orožje po lokacijah, am pak jaz si seznam a nisem n ik am o r 
pisal. Im el sem pet lokacij, am pak sem si jih m oral zapom niti, da je bilo bolj 
varno.« Toda tu d i Ješelnik ni povsem z m irn o vestjo opravljal novih zadolžitev.
374 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Delovanje N arodne zaščite in policije v predvojnem času, 
Slavko Majerič.
375 Prav tam, Aktivnosti milice pri organiziranju in delovanju »Narodne zaščite« na območju UNZ Lj. okolica, 22. 3. 
1992, Konrad Krašek.
376 Intervju Ješelnik, 18. 6. 2009.
377 Prav tam; A rhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Aktivnost policijske postaje v času delovanja 
Narodne zaščite, 21.3. 1992, M irko Ješelnik.
Na začetku g a je obhajal določen dvom , ali je zadeva nevarna, ali krši predpisane 
zakone. »To je pom enilo delati m im o u rad n e strukture v policiji.«3 7 8
Z dravko G odnjavec je bil nam estnik kom andirja Postaje m ilice Logatec, ker 
pa je bil ko m an d ir na bolniški, je v bistvu opravljal naloge kom andirja. Tudi 
njega je poklical Krašek in m u rekel, »da im am o tajni sestanek na eni lokaciji, 
kjer ne bom o na očeh in da naj to organiziram jaz.« Sestanek so im eli v posebni 
sobi penziona K rpan v Logatcu, ki je bila redko zasedena. Na tem sestanku so 
bili p risotni še načelnik OLO N iko Glavatovič in Elo Rijavec. Ker je G odnjavec 
Rijavca dobro poznal, ga je celo vprašal, ali Kučan ve za te zadeve. Rijavec m u 
je odgovoril le, da je vse pripravljeno, da to ni noben državni u d ar in da bo slej 
ko prej prišlo do nove države. Rekel je še, da bodo dobili naloge in da naj bodo 
»previdni, ker je KOS na obm očju V rhnike in Logatca m očan.«3 7 9
G odnjavec se je nekaj dni kasneje udeležil sestanka na U N Z Ljubljana - 
okolica. K rašek ga je poslal k načelniku Inšpektorata milice M arjanu Starcu, ki m u 
je dal konkretne naloge za njegovo obm očje. G odnjavec je tako naredil podatke 
o ko m an d an tih vseh treh vojašnic JLA in njihovih nam estnikih in ga predal 
Starcu.3 8 0 Č ez nekaj dni ga je Starc poklical in m u rekel, naj sestavi še popolnejši 
seznam , »kakšen avto im a, kdaj h o d i iz službe, ker m oram o pripraviti vse za 
m ožno prijetje teh ljudi«. To je bila prva G odnjavčeva naloga v novi strukturi. 
Poleg tega je m oral obnoviti varnostne in obram bne načrte, narediti načrte 
prem ika na rezervne lokacije, načrte obram be postaje m ilice, načrte blokad, 
zavarovati orožje TO in najti lokacije za razpršitev orožja. K rašek in Starc sta 
bila glede konspiracije zelo ostra. »Ne sm eš povedati niti svojem u nam estniku, 
ne sm eš povedati vodji pod cen tra Službe državne varnosti, ne sm eš povedati 
ženi.« G odnjavec je na delovnem sestanku rekel m iličnikom , da je obrem enjen 
z nekim delom , ki je tajno, in da naj kličejo pom očnika ali nam estnika, njega 
pa res sam o za nujne zadeve. Pri tem sta m u bila v veliko pom oč Ivan Škulj in 
Z denko Leskovec iz SDV V rhnika.3 8 1
Večina sodelujočih je im ela zaradi svojih pogostih odhodov o d dom a 
problem e s svojim i ženam i. M ajeričeva je mislila, da jo vara, iste problem e pa 
je im el tu d i Godnjavec. »M eni je rekla, kaj im am za h o diti od dom a ob enajstih
378 Intervju Ješelnik, 18. 6. 2009.
379 Intervju Godnjavec, 18. 6. 2009.
380 Protiletalski kasarni sta bili na Raskovcu in v Logatcu, na Vrhniki pa prva tankovska brigada. - Prav tam.
381 Prav tam; Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Aktivnosti PP Logatec v obdobju pred agresijo
na RS, 22. 3. 1992, Zdravko Godnjavec.
zvečer, sem rekel, da im am neko delo. Pa ne m e zafrkavat, saj si v civilu. In potem 
sem prišel ob treh zjutraj domov. /... / Pač sm o m orali to narediti.«3 8 2
Ivan Hvala je bil nam estnik kom andirja Postaje m ilice V rhnika. Potem ko se 
je na V rhniki sestal s K raškom , navzoči so bili še načelnik OLO Tone Jesenko, Jože 
Prvinšek in Janez Č erin iz vrst N Z ,3 8 3 in kom andirju R adoljubu M ilosavljeviču 
povedal, da »delam neke zadeve, ki so zaenkrat še skrivnostne, tajne, in da naj 
m e ne sprašuje, kam hodim in kaj delam «, so šli k Elu Rijavcu dom ov na M irke. 
Tam so že bili s strani TO koordinatorji nastajajoče NZ. Rijavec je razložil 
zadevo. N a sestanku so govorili o prenosih orožja in o evidencah nabornikov, ki 
so bile na postajah milice. K om andir je v nadaljevanju Hvalo gledal postran i, ko 
je bil zaradi novih aktivnosti pogosto na terenu. Z ato m u je Hvala kljub strogi 
konspiraciji razložil zadevo.3 8 4 N a V rhniki je bilo orožje skladiščeno tu d i pri 
Rijavcu dom a v kletnih p ro sto rih .3 8 5
Janez R ozm an je bil nam estn ik kom andirja Postaje m ilice D om žale. V 
obram bno strukturo je bil vpet po naključju, ker si je kom andir Bojan M atevžič 
zlom il nogo in je R ozm an vodil postajo milice. K rašek ga je poklical, dobili pa 
so se kar na cesti. K rašek je prišel z belim golfom , R ozm an je prisedel v avto, 
K rašek pa je odpeljal naprej. M ed vožnjo m u je predstavil Rijavca. N ato m u je 
povedal, da gre za zelo resno zadevo, da se pripravljajo določene stvari okrog 
organiziranja oborožene kom ponente za obram bo Slovenije. O pozoril ga je na 
visoko konspirativnost, da pač ne sm e nikom ur ničesar povedati. Potem m u je 
razložil, kdo je vldjučen na ostalih postajah in kdo je vpet v N Z s stran i TO. 
Pokrajinski koordinator je bil Bojan Končan, na nivoju občine pa D om in ik 
G rm ek. R ozm an ni niti za tren u tek okleval, am pak takoj privolil, da bo sodeloval 
pri skrivnih dejavnostih.3 8 6
R ozm an se je kasneje v D om žalah dobival s K ončanom in G rm ekom , 
nekajkrat pa je bil zraven načelnik OLO D om žale Bogdan Zupan. K ljučna 
zadeva je bila kadrovska postavitev, preveriti so m orali, s kakšnim i enotam i kdo 
razpolaga, potem oborožitev in drugo m aterialno-tehnično oprem o. A žurirati 
so m orali tud i varnostne in obram bne načrte. R ozm an je prevzel varovanje 
p o m em b n ih objektov v občini, dogovorili so se za n ačin m obilizacije, razpršitev
382 Intervju Godnjavec, 18. 6. 2009.
383 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Koordinacija dela me TO, OLO in policijo od septembra 
1990 do oktobra 1991, 21. 3. 1992, Ivan Hvala.
384 Intervju Hvala, 18. 6. 2009; Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Koordinacija dela m ed TO, 
OLO in policijo od septembra 1990 do oktobra 1991, 21. 3. 1992, Ivan Hvala.
385 Intervju Krašek, 14. 5. 2009.
386 Intervju Rozman, 18. 6. 2009.
orožja iz skladišč TO ter za varovanje evidenc nabornikov, lei so bile na postaji. 
K oordinacijo so im eli tudi s Postajo m ilice K am nik. Še p red h o d n o so m orali 
zbrati podatke o m orebitnih prem ikih jugoslovanske vojske, od prem ikov enot 
do prem ikov oprem e. Vse zadeve so m orali uskladiti z NZ. O rožje za aktivni in 
rezervni sestav je bilo shranjeno v sldadišču na upravi, dostop pa je bil om ejen, 
varovan s ldjuči in šifram i. V n ačrtu je bila tudi razpršitev orožja m ilice na tajne 
lokacije v p rim eru nevarnosti in ogroženosti.3 8 7
Večino nalog je R ozm an dobival od Kraška. Za novo strukturo je znotraj 
m ilice v D om žalah vedel le on. Ker je bila m ilica odlično organizirana, R ozm an 
pa je vzpostavil učinkovit sistem , n i nik o m u r posebej razlagal, da delajo nekaj 
novega. Tudi dom a ni povedal, zakaj je prinesel večjo količino orožja. »Pazil 
sem, da otroci niso prišli do tega. Jaz sem spal z orožjem , s pištolo. / .../ To je 
bilo n ap o rn o tud i za družino, ki n i vedela. Ž ena ni vedela, otroci tu d i ne, sicer so 
bili še m ajhni in so hodili še v šolo, am pak ldjub tem u nihče pravzaprav ni smel 
vedeti, kaj jaz počnem . / . . . / Ž ena ni nikoli posebej spraševala, zakaj grem , vedno 
pa sem ji nekaj 'naložil'.«3 8 8
H edviko V išnikar je bil nam estnik kom andirja n a Postaji m ilice Litija. Z 
novo stru k tu ro je bil seznanjen, potem ko m u je K rašek po telefonu naročil, da 
m ora p riti na sestanek v Litijo. Ko so se zvečer dobili, sta bila tam poleg Kraška 
še R adovan Petje in s strani N Z R ihard U rbanc. Krašek je razložil položaj, 
povedal, da se že izvajajo določene aktivnosti, predstavil naloge in zapovedal 
strogo konspiracijo.3 8 9
E dina V išnikarjeva zveza je bil Krašek. »N avadno je k om andir odgovarjal 
načelniku, tukaj pa je bilo rečeno, da gre m im o, am pak pač taka je bila situacija 
in zaradi konspirativnosti se je tud i vedelo, da je vsa ta kom unikacija potekala 
preko šifrerjev, ld so bili na postajah.« O rožje, ld so ga v Litiji sicer oddali JLA, so 
pod pretvezo načrtnega usposabljanja pridobili nazaj iz sldadišča. Skupaj so nato 
iskali lokacije za hram bo tega orožja.3 9 0
R om an K lopčič je bil kom andir Postaje m ilice G rosuplje, v njeni sestavi sta 
bila še O ddelek v Ivančni G orici in O ddelek v D obrepolju. V obram bno strukturo 
g a je vldjučil Krašek. »Takrat so bile aktualne zadeve okrog predaje in odvzem a 
orožja, procesi osam osvajanja, zaostrovanje razm er in v teh osnovnih napotkih
387 Prav tam; Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje Narodne zaščite - poročilo, 
Janez Rozman.
388 Intervju Rozman, 18. 6. 2009.
389 Intervju Višnikar, 9. 9. 2009; Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Aktivnosti N arodne zaščite 
leta 1990 na obm očju občine Litija, Hedviko Višnikar.
390 Intervju Višnikar, 9. 9. 2009.
sm o vedno imeli pred očm i zakonito delo, varovanje življenja ljudi in njihovega 
prem oženja, varovanje in preprečevanje kaznivih dejanj, vzpostavljanje javnega 
reda in m iru, urejanje prom eta na cestah. V okviru teh zakonskih norm ativov, ki 
so bili takrat, so se m orali izvajati vsi naši ukrepi, seveda pa so bili usm erjeni v te 
procese osam osvajanja, zato sem kot ko m an d ir svojim sodelavcem , nam estnik 
je bil tak rat M ilan Stojakovič, p om očnik je bil Jože Tkalčič, ko m an d ir v Ivančni 
G orici je bil Peterka in v D obrepolju H orvat, / .../ povedal, da se določene 
zadeve dogajajo, da bo potrebno določene zadeve speljati, nisem pa jim 
povedal konkretno.« N a obm očju G rosuplja sta bila velika vojašnica in veliko 
sldadišče orožja. M ilica je tako zaradi varnosti m orala nadzirati vojaške objekte, 
preprečevati provokacije in nadzirati kontrolo vstopa in izstopa iz vojašnice (kaj 
se je peljalo v vojašnico, kdaj so oficirji hodili v službo, katera vozila so im eli). Ker 
je bila tam tudi logistična baza, je bil narejen načrt za blokado dostopa, elektrike 
in vode v p rim eru zaostritve. Nekaj oficirjev je živelo v G rosuplju, tako da so 
operativno pokrivali tudi njihovo ravnanje, obiske in stike. Poleg tega so m orali 
v G rosuplju varovati republiškega sekretarja za ljudsko obram bo Janeza Janšo.3 9 1
N a prvem sestanku v G rosuplju so bili nato navzoči Krašek, Rijavec, Vinko 
Blatnik, s strani N Z Janez Lesjak, predsednik IS G rosuplje in K lopčič.3 9 2 Klopčič 
je im el s TO že p red h o d n o zelo dobre odnose. N Z in m ilica sta im eli usklajene 
načrte varovanja vitalnih objektov in načrte za prim er vpada JLA v prostore OLO. 
M ilica je vedela, kako m ora ravnati. V okviru novih aktivnosti so pridobivali 
tu d i orožje. Naloge je Klopčič prenašal n a svoje podrejene v okviru delovnih 
procesov, drugače pa niso vedeli, za kaj konkretno gre. K lopčič je bil seznanjen 
s ključnim i zadevam i tudi zato, ker je bil njegov nam estnik M ilan Stojakovič 
nam estn ik poveljnika PEM in je m oral zato večkrat iti v Ljubljano. »Ker sm o bili 
v okolici, sm o nudili vso potrebno pom oč tudi v Ljubljani, v bistvu pa sm o bili 
po eni strani predm estje Ljubljane.«3 9 3
Klopčič je im el dobre odnose z drugim i postajam i m ilice, predvsem z novim 
kom andirjem Postaje m ilice Litija M irkom Popelarjem , k ije zam enjal prejšnjega 
ko m an d irja M artina Podlesnika. Skupaj sta m orala usklajevati aktivnosti, 
predvsem zato, ker sta bili postaji neposredni sosedi. Klopčič je m ed drugim 
v G rosuplju poznal tudi lovce, gasilce in poštarje (ker je bil dom ačin), ti pa so 
m u takoj povedali, če je bil kje kak sum ljiv avto, kako se obnašajo tisti, ki so
391 Intervju Klopčič, 9. 9. 2009.
392 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Narodna zaščita - poročilo, 21.3.1992, Roman Klopčič.
393 Intervju Klopčič, 9. 9. 2009.
bili druge n a ro d n o sti ipd. Zadevo je im el operativno pokrito. Orožje m ilice se 
je hranilo na postaji milice. Im eli so tu d i izdelane načrte, če bi bilo po treb n o 
prem akniti orožje na rezervno lokacijo.3 9 4 V G rosuplje so prepeljali tudi nekaj 
orožja iz Kočevske Reke.3 9 5
Klopčičeva žena je vedela, kakšen je položaj, vendar dom a nikoli nista o tem 
konkretno govorila. »Mi sm o im eli tu d i m alo več osebnega orožja dom a, im el 
sem tud i pripravljen n ah rb tn ik in vse te zadeve, da če bi bilo treba, da grem . 
N ikoli se ni vedelo, kdaj bom prišel, am pak žena m i je vedno stala ob strani.«3 9 6
Zvone Logar je bil nam estnik k om andirja Postaje m ilice Kam nik. Z zadevo 
ga je seznanil kom andir Franc P otočnik in m u zaupal, da je na operativnem 
nivoju sodeloval pri organizaciji prevozov. P otočnik se je potem sestal s K raškom , 
Jožetom A rkom iz SLO in D anijelom K uzm o iz vrst N Z v pisarni generalnega 
direktorja podjetja Stol K am nik Borisa Zakrajška na D uplici pri K am niku. Ker 
je TO orožje oddala, so iz skladišča OLO pod avtobusno postajo vzeli orožje 
in strelivo ter ga ponoči s tovornjakom Stola odpeljali k M arjanu Poljanšku v 
Stebljevek (Z gornji Tuhinj). M ilica je varovala, nakladala in nadzirala lokacijo. 
Prevoz v T uhinjsko dolino je vodil Potočnik, v patrulji sta bila Janez Petrič in Vojko 
Drozg. Kasnejši nadzor lokacije sta opravljala P otočnik in Logar.3 9 7 Predvsem pa 
so bili p o zo rn i na aktivnosti KOS-a. Varovali so tud i prevoz iz vasi Leseno v 
Tacen v Kardeljevo vilo. Tudi pri tem prevozu sta bila glede varovanja aktivna 
m iličnika P etrič in Drozg, kasneje pa sta nadzirala lokacijo. R ezervna lokacija za 
orožje je bila predvidena tud i v m ekinjskem sam ostanu. Sočasno so ažurirali vse 
obram bne načrte. Logar je pri tem sodeloval predvsem z R ozm anom iz D om žal. 
»Pri nas je bilo k ar nekaj objektov, ki so bili vojaškega pom ena, in nekako je tudi 
vojska im ela roko čez na operativnem nivoju.« Ko je ob neki priložnosti prišla na 
postajo GIN A , jim Logar ni več pokazal obnovljenih načrtov, ld so bili sestavljeni 
povsem na novo in s čisto drugačnim i m otivi kot poprej. Po drugi strani pa je 
m ilica bu d n o sprem ljala neslovensko prebivalstvo v K am niku (predvsem Srbe, ki 
so bili v d o b rih o dnosih z delavci KOS-a), ld so se zbirali tu d i v gostilni G urm an. 
Logarjev prijatelj M itja Redja je to sprem ljal in fotografiral.3 9 8
Logar je v svoji pisarni v železni om ari hranil evidence nabornikov, da JLA
394 Prav tam.
395 A rhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Aktivnosti milice pri organiziranju in delovanju »Naro­
dne zaščite« na območju UNZ Lj. - okolica, 22. 3. 1992, Konrad Krašek.
396 Intervju Klopčič, 9. 9.2009.
397 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Ustanavljanje N arodne zaščite v letu 1990 - poročilo, 21.
3. 1992, Franc Potočnik; prim.: Arko, Predaja orožja, str. 25-38.
398 Intervju Logar, 19. 6. 2009.
ne bi prišla do podatkov. D elavka OLO Ivica Vavpotič je prihajala po potrebi 
na postajo »v m ojo pisarno, jaz sem odprl om aro in delovno obveznost je 
opravljala v prostorih postaje. S tem sm o im eli stalno varovanje, m i sm o varovali 
te evidence nabornikov in je bilo štiriindvajset ur p o d kontrolo.« Tudi Logar 
se je zavedal posledic, če bi bil o d krit pri svojem početju, ld tedaj nikakor ni 
bilo legalno, saj so rušili ustavni sistem skupne države.3 9 9 Toda ldjub tem u so 
n em oteno nadaljevali s svojim 'dodatnim ' delovanjem .
UNZ Celje
V začetku septem bra je Jože Kolenc v novo strukturo vldjučil Celje.4 0 0 
6. septem bra ob petih popoldan je bil Franc Bevc, inšpektor za operativne 
zadeve na Inšpektoratu m ilice U N Z Celje in poveljnik skupne PEM , ki je bila 
sestavljena iz PEM celjske in slovenjgraške uprave, dogovorjen z njim na svojem 
delovnem m estu, kjer m u je Kolenc na kratko razložil položaj. Skupaj sta se 
odpravila v Slovenske Konjice, kjer sta se ob šestih sestala s Tonetom Krkovičem 
in k oordinatorjem a iz vrst N Z M iho Butaro in Štefanom Šem rovom . K m alu so 
ugotovili, da se Bevc in Šem rov že precej dobro poznata.4 0 1
K m alu zatem je Bevc z novo obram bno strukturo, ki je nastajala, seznanil 
Bojana Vrečiča, inšpektorja za VEM , PEM in obram bni načrt, ki m u je lahko 
p opo ln o m a zaupal. Povedal m u je, da je to zelo konspirativna zadeva, da se 
naj o tem z drugim i ne pogovarja, in m u dal tudi določene zadolžitve glede 
organizacije varovanja lokacij, kjer sta Bevc in Šem rov organizirala sestanke. Vse 
aktivnosti so bile izvedene v večernem in n o čn em času brez vednosti njegovega 
nadrejenega. »O tem tu d i n i bil kar nekaj časa seznanjen načelnik uprave Stane 
Soršak, tako da sm o te zadeve peljali res v čisto popolni tajnosti.«4 0 2
399 Prav tam.
400 Prim.: Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Aktivnosti pri organiziranju Narodne zaščite v 
letu 1990 na območju UNZ Celje.
401 Intervju Bevc, 12. 5. 2009; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 91-95.
402 Intervju Vrečič, 12. 5. 2009.
Franc Bevc (1954), inšpektor za operativne 
zadeve na Inšpektoratu milice UNZ Celje 
in poveljnik PEM UNZ Celje (nato načelnik 
Inšpektorata milice UNZ Celje)
Bevc in Šem rov sta se 13. septem bra dobila in se pogovorila o nadaljnjem
poteku aktivnosti na Celjskem . Ker sta na C eljskem m aja dva občinska štaba 
TO oddala orožje (Šentjur in Laško), sta se v nadaljevanju izognila obem a 
kom andantom a. O rganizacijsko stru k tu ro je sestavil Šemrov, pa tudi kadre 
po p o sam ezn ih občinah glede na osebno poznanstvo. Potem sta usklajevala 
lokacije za skladiščenje orožja in tajne lokacije za zbiranje. Pri oceni razm er 
sta ugotovila, da je na C eljskem precej orožja. V Zaloški G orici je bilo veliko 
skladišče za divizijo, kjer je bilo na tisoče to n m insko-eksplozivnih sredstev. 
Skladišče je bilo tudi v Pečovniku, kjer je im ela m insko-eksplozivna sredstva 
uskladiščena tu d i m ilica. O rožje so iz teh skladišč odpeljali 13. septem bra.4 0 3 
Ker je im el Vrečič kot inšpektor za obram bne zadeve izkaznico za »prolazak 
vojnih objekata«, so se skupaj s skladiščnikom na U N Z Stanislavom Brglezom 
odpeljali s tovornjakom v skladišče Pečovnik in naložili »vse tisto, kar sm o 
im eli še m i, v glavnem pa so bile to ročne bom be, predvsem trom blonske m ine, 
kum ulativne m ine, v glavnem , kar je bilo eksplozivnih sredstev«. O rožje so še 
pravi čas uspeli odpeljati iz skladišča, ker je bila pozneje zapovedana prepoved 
vstopa v skladišča JLA. »Del tega orožja sm o v p o p o ln i tajnosti, pri tem so 
sodelovali nek ateri policisti iz celjske policijske postaje, spravili v skladišče v 
kletne pro sto re podjetja Nivo v Celju. Bilo je m egleno in se n i veliko videlo, 
pripeljali sm o dol v njihovo zaklonišče in to orožje je bilo p otem pripravljeno 
za uporabo, k er sm o pač nekako razm išljali, da bi objekt uprave lahko bil cilj 
m orebitnega posega s strani p ripadnikov JLA.«4 0 4
N a sestanku na Izvršnem svetu sredi septem bra je bil navzoč tudi Bevc, ki je 
tako dobil potrditev, da za zadevo ve tudi republiški vrh. Tudi za Vrečiča je bilo 
veliko olajšanje, ko je bil obveščen, da je bil sestanek v Ljubljani, na katerem je 
bil p red sed n ik K učan z ostalim državnim vrhom . »Tako sem vedel, da so vse te
403 Intervju Bevc, 12. 5. 2009.
404 Intervju Vrečič, 12. 5. 2009.
naše aktivnosti dobile neko legitim nost, to pom eni, da je politični vrh dal zeleno 
luč, da je to, kar m i delam o, pokrito.«4 0 5
15. septem bra so prišle pošiljke orožja iz Kočevske Reke. »Mi sm o interno 
lažni nalog napisali, da se gre po neko oprem o za vajo Posebne enote v M aribor, 
v bistvu pa se je šlo v Kočevsko Reko. Potem sm o dva policista dali v spremstvo, 
kam ion je bil civilni, policijska patrulja je bila in sm o šli m i po m insko-eksplozivna 
sredstva za NZ.« Po dveh dneh so orožje razpršili v Laško. Bevc ni natančno vedel, 
kje ga bodo skladiščili, ker zaradi varnosti ni želel vedeti za vse prem ike.4 0 6
N adzor in obveščanje o aktivnostih vojske sta bila ob povečani dejavnosti 
m ilice vsekakor potrebna. »Mi sm o prem ike JLA začeli že kar odkrito sprem ljati, 
čeprav ni bilo noben ih akcij. Vedelo se je, da dela vojska neke čudne prem ike, 
ki jih prej niso. / .../ En tak prem ik za oviranje se je im enoval K rt,4 0 7 im el pa je 
nam en zm anjševanja m obilne sposobnosti JLA.«4 0 8
Novo stru k tu ro so nato prenesli na lokalno raven. Bevc je seznanjal svoje 
kolege predvsem po občutku in poznanstvu. V ečina kom andirjev postaj m ilice 
je bila seznanjenih 21. septem bra. Ti so sodelovali tudi pri kadrovskem izboru na 
občinski ravni. Nekaj sestankov je bilo na pokrajinskem nivoju, prvega večjega, 
ki je bil kadrovsko postavljen in organizacijsko izdelan, so im eli 27. septem bra 
v Žalcu.4 0 9 Vrečič je s svojim i enotam i zavaroval prizorišče. N a tem sestanku 
»sm o m orali pač im provizirati m aksim alno, kolikor se je dalo in zagotoviti 
fizično varovanje, še prej pa zagotoviti kake inform ativne podatke o operativnem 
varovanju teh lokacij«. Sredi noči so Vrečičeve enote opazile dva pripadnika SDV, 
»in ker nam je bilo tudi rečeno, da jim ne sm em o preveč zaupati, sm o se na 150, 
200 m etrov gledali, neposrednega kontakta pa nism o imeli«.4 1 0 28. septem bra so 
bili na sestanku seznanjeni še ostali 'izbranci' iz postaj milice, poleg tega pa so 
kom andirji dobili nalogo, da se povežejo na lokalni ravni s koordinatorji N Z .4 1 1
V tej navezi je m ilica 30. septem bra varovala prevoz Šem rova v Ljubljano, 1. 
in 2. oktobra pa je Bevc organiziral selitev orožja TO iz vojašnice Bukovžlak 
v skladišče U N Z .4 1 2 »Njihov skladiščnik je, ker je pač poznal tiste vojake in je 
vzel pet steklenic piva zraven in jim dal, z Lado Nivo vozil ven orožje iz svojega
405 Prav tam.
406 Intervju Bevc, 12. 5. 2009.
407 Krt je bila vseslovenska akcija. - Intervju Bevc, 14. 9. 2009.
408 Intervju Bevc, 12. 5. 2009.
409 Prav tam.
410 Intervju Vrečič, 12. 5. 2009.
411 Intervju Bevc, 12. 6. 2009.
412 Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Aktivnosti pri organiziranju Narodne zaščite v letu 1990 
na območju UNZ Celje.
skladišča in p o tem niso vedeli, kam iti z njim , in sem jaz našel rešitev. M i sm o 
imeli tu spodaj skladišče orožja za Posebno enoto, bilo je kar veliko in sem jaz 
rekel, da ga bom o k ar tu noter skrili, saj nim a noben vstopa, objekt je interno 
alarm no varovan, točno se ve, kdo vstopi noter. O n je vedel, ker je im el vstop, 
jaz sem im el vstop in še našega skladiščnika sm o angažirali in ni bilo nobenega 
problem a. 2. oktobra je peljal zadnje in m i sm o im eli v skladišču preko 500 kosov 
dolgocevnega orožja, preko 100.000 kosov m unicije in en zaboj 'škorpijonov'.«4 1 3
K om andir Postaje m ilice Žalec Stanislav Veniger je bil prvič seznanjen z novo 
strukturo, ko ga je poldical Bevc, da naj bo »ob petih ali šestih v Ž alcu s civilnim 
avtom , v civilni obleki in z avtom atsko puško v avtu«. V organizacijo je vključil 
sam o nam estnika Rada G ašpariča, odlično pa je sodeloval tud i s koordinatorjem 
iz vrst N Z A dijem V idm ajerjem . »V tisti fazi nism o naprej inform acij spuščali, 
ker je bilo zelo konspirativno in tudi na postaji nihče ni vedel, kaj počnem o.«4 1 4 
Tudi vodje v arn o stn ih okolišev, ki so im eli na terenu sldadišča, niso vedeli, da 
gre za povsem novo zadevo, »ker sm o tu d i na postaji gledali, d a je čim m anj ljudi 
za to vedelo. Vedela sva m idva s kom andirjem , za dve ali tri skladišča je vedel 
še pom očnik.« G ašparič je opazoval prem ike KOS-a na terenu, saj je njihova 
dejavnost ogrožala delo m ilice v okviru novih aktivnosti. Sicer pa so delovali 
v civilu, s civilnim i vozili in predvsem v n o čn em času, konspiracija pa je bila 
vsekakor na prvem m estu, tako da niso zbujali pozornosti ne na postaji ne v 
okolju, k am o r so vozili orožje.4 1 5
Tudi ko m an d irja Postaje milice Celje Srečka K ropeta je vpeljal Bevc. V okviru 
nove stru k tu re je K rope potem sodeloval predvsem z Venigerjem in z Bevcem. 
H itro je začel nadzorovati vojaške objekte in delovanje KOS-a. Sodelovanje je 
bilo p red h o d n o dobro tu d i z občinskim štabom TO. »K om andant je bil Vili Skrt, 
z njim sm o veliko sodelovali, na pokrajinskem štabu pa je bil E rnest M očnik.« 
K rope je s svojim i m ožm i pokrival več lokacij. N a Zaloško G orico je pošiljal svoje 
m iličnike, od tam pa so kasneje skupaj z N Z vozili orožje. Potem ko so spravili 
orožje TO v sldadišče U N Z, njihovo orožje pa je bilo v sldadišču postaje milice, 
so ga h itro razpršili. »Jaz in Skrt sva na Lavi spravila določeno število orožja. Del 
orožja je bilo njihovega, del orožja pa našega, in to v zaldonišče v Plavi laguni. 
Lokacije, ld so bile, sm o potem sporočili naprej v regijsko koordinacijo.« Za 
zadevo je vedel le ozek krog ljudi.4 1 6
413 Intervju Bevc, 12. 5. 2009.
414 Intervju Veniger, 12. 6. 2009.
415 Intervju Gašparič, 12. 6. 2009.
416 Intervju Krope, 12. 6. 2009.
Zvone Kozjak je bil po m o čn ik kom andirja Postaje m ilice Celje. »Pri nas je 
bil kom andir zadolžen sicer za te zadeve, vendar je nekatere zadeve predal m eni, 
predvsem sodelovanje z N Z in občinskim sekretariatom za ljudsko obram bo. V 
glavnem je šlo za sodelovanje na področju hram be orožja in evidenc vojaških 
nabornikov.« Kozjak je bil zadolžen za razpršitev orožja TO, ki je bilo sicer v 
vojašnici v Bukovžlaku. Brez vednosti vojske so ga nato odvažali. »Najprej so 
ga spravljali v našo klet, ker pa seveda tu ni bilo dovolj varno, sm o m i p otem 
poskrbeli, da so dobili druge prostore. Ena lokacija je bila v K ovinotehni, 
ena lokacija pa je bila Ingrad. M i sm o prevoze N Z tu d i varovali, am pak ne z 
u niform iranim i policisti, am pak s policisti v civilu, s civilnim i patruljam i. Tudi 
širšo okolico so varovale patrulje, am pak policisti pravzaprav niso vedeli, kaj 
varujejo.«4 1 7 Svoje orožje je m ilica razpršila v začetku oktobra. »Isti dan je šlo 
tud i del tega ven in tudi upravo sm o selili, in to je bilo 4. ali 5., ker sm o rekli, da 
tu ni varno.«4 1 8
Tudi lokacije N Z je izbral Kozjak. Tisti, ki so orožje hranili, pravzaprav niso 
vedeli, da gre za orožje. »O ni so nam predali prostore prazne, predali so nam 
ključe in potem sm o m i skrbeli za to, da je bilo orožje tam varno. M i sm o potem 
tu d i varovali te lokacije, policisti, ki so to delali, so bili sam o zadolženi, da tam 
patruljirajo, da tam opazujejo in da sporočajo m eni ali K ropetu, če bi se k ar koli 
posebnega tam dogajalo. To je bila edina njihova naloga.« Za lokacije je vedelo 
zelo m alo ljudi. »O d nas še K rope ni vedel za lokacijo. Vedel sem sam o jaz, od 
policistov pa sam o M oravec in Brance.«4 1 9
Po Bevčevem ukazu je imel Kozjak izdelan n ačrt opazovanja. V glavnem 
so sprem ljali in nadzirali vse oficirje, tako v njihovem prostem času kot tu d i na 
delovnem m estu. Z a to so zadolžili posam ezne m iličnike. Toda to ni bila akcija 
K rt. Ključne ljudi so v Celju sprem ljali tudi sicer. »V n ačrt za prijetje je bilo 
vldjučenih kar petnajst oficirjev, ki so živeli tukaj na obm očju Celja.«4 2 0
M ilan Šantl je bil po m o čn ik dežurnega na Postaji m ilice Celje in v n očni 
službi. Ko se je neko n o č v začetku oktobra sprožil alarm , je v ldeti naletel na 
Bevca in p rip ad n ik a N Z, ld ga n i poznal. Po navodilih bi seveda m oral takoj 
poročati naprej o odpiranju skladišča in depeš, vendar ga je Bevc prepričal, da 
tega ni storil, pač pa je pom agal nositi škatle v skladišče. Ko je prišel naslednjič 
v službo, sta ga K rope in Bevc poklicala v jedilnico in m u začela razlagati, kaj je
417 Intervju Kozjak, 14. 9. 2009.
418 Intervju Bevc, 14. 9. 2009.
419 Intervju Kozjak, 14. 9. 2009.
420 Prav tam.
delal in če bi to še delal. »N orm alno, da sem takrat njim a zaupal popo ln o m a in 
tud i sam sem bil tega m nenja, da bi se nekaj lahko sprem enilo, in sm o potem 
veliko noči v oktobru prevažali orožje z m arico po Celju iz enih lokacij sem in 
kasneje od tu na druge lokacije.«4 2 1
A nton V idovič je bil vodja sektorja na Postaji prom etne m ilice Celje. Z 
Bevcem je sodeloval kot osebni voznik na tajnih srečanjih in tudi p rek njega 
izvedel za novo form acijo. »Bevc je pač izbral ljudi, za katere je rekel: 'do zdaj 
sem vam zaupal in upam , da vam bom lahko še naprej'. Ni nam m ogel povedati 
vsega, kaj bom o delali, ker niti sam n i vedel.«4 2 2 Vidovič seveda ni bil seznanjen 
s po d ro b n o stm i, ker se v te tu d i Bevc n i spuščal. Na lokalni ravni je nam reč 
prepuščal organizacijo kom andirjem postaj milice, ki so konspirativno vodili 
zadeve naprej.
Sam o Šildenfeld je bil v službi za stalno dežurstvo na U N Z Celje. Bil je 
voznik C- in D -kategorije, torej je im el izpit za tovornjak in avtobus. V akcijo je 
bil vldjučen prek Bevca, sodeloval pa je tud i s Štefanom Šem rovom , ki ga je vozil 
na sestanke. »To je bilo treba narediti v taki tajnosti, da nisem niti jaz vedel, kam 
grem . Takrat, ko sva sedla v avto, je povedal, kam greva. Potem pa je bilo treba 
upoštevati vsa v arn o stn a m erila, da stalno sprem ljaš prom et, kdo vozi za teboj, 
vedel si, da je m ožnost sledenja, vedel si, da so tudi druge službe aktivne.« Bila 
sta na dveh lokacijah v Ljubljani, ko je m oral izbrati prostor, kam ga bo dostavil 
in kako bo zavaroval prizorišče. »To je bilo pač delo, ki so ti ga določili in ti si ga 
sprejel kot nekaj dobrega.«4 2 3
Stanislav Ž n id ar je bil vodja prom etnega okoliša na Postaji pro m etn e m ilice 
v Celju, sočasno pa tudi p rip ad n ik PEM. Septem bra m u je Bevc povedal, »da im a 
eno posebno nalogo, ni povedal, za kaj gre, ker potem ko m i bo povedal, bom 
nalogo sprejel, in da o tem veva sam o m idva in nihče drug«. Ž nid ar je sprejel 
novo vlogo. Bevc m u je na kratko povedal, da je treba za potrebe N Z iz Kočevske 
Reke s tovornjakom prepeljati eksploziv in granate. »Vprašal m e je še, kje im am 
orožje, ker tak rat sm o p ripadniki PEM im eli orožje dom a ozirom a na postaji 
v garderobi. / .../ Povedal sem , da im am vse tam , preoblekel sem se in potem 
šel.« Z raven so šli p rip ad n ik N Z in dva m iličnika s svojim službenim vozilom .
V Kočevski Reki so naložili orožje. »Cel kam ion in še kam ion iz M aribora - vsaj 
m ariborske tablice je imel, bil je tovornjak s prikolico - in tovornjak s prikolico
421 Intervju Šantl, 12. 6. 2009.
422 Intervju Vidovič, 12. 6. 2009.
423 Intervju Šildenfeld, 12. 6. 2009.
iz M urske Sobote in še dva tovornjaka. In vse to sm o m orali naložiti. Jaz sem 
im el rolce take, da sem m islil, da m i jih bo potrgalo, in sem bil tak rat na Bevca 
kar precej jezen, in ko sm o šli nazaj, sem tistega ubogega 'dojca' kar priganjal. Ko 
sm o prišli tja, m i je p o ro čn ik povedal, da peljem o to v Laško, in ko sm o prišli, 
m e je po ro čn ik vprašal, bil je m alo bled, kaj bi se zgodilo z nam a, če bi bilo kaj 
narobe.«4 2 4 O ba sta se zavedala, da po čn eta ilegalne stvari.
K om andir Postaje m ilice Laško Alojz M iklavc je bil po ukazu o oddaji orožja 
soočen s predajo orožja v svojem kraju. »V Laškem so bili pač prvi na u d aru in so 
orožje Teritorialne obram be odpeljali v skladišče JLA, talco da so bili v prvi fazi 
brez njega.« O rganizacija je po odvzem u šepala, v Laškem n i bilo pravega elana. 
Kljub tem u so jeseni uspeli odpeljati del orožja. »Orožje se je potem disperziralo 
tu d i na tajne lokacije na terenu. Ena taka je bila v Radečah, ena v M išjem D olu 
in v Sedražu. N a vseh teh lokacijah sem jaz osebno šel zraven, tako da sm o to 
p o tem lahko operativno varovali. Ponekod so bili njihovi pripadniki, ponekod 
p a km etje ozirom a običajni prebivalci.«4 2 5
S sam o strukturo je M ildavca seznanil Bevc. Lokacije so v glavnem izbirali 
p rip ad n ik i N Z, navzoč pa je bil tud i sam , čeprav m u je m arsikaj ostalo prikrito. 
Njegova zveza v N Z je bil k om andant občinskega štaba TO. Ker je im el v enoti 
30 nem ških M P-jev s pripadajočim strelivom , ki je bilo nam enjeno p o d cen tru 
SDV, jim je to orožje postalo odveč, ko so svoje orožje spravili na tajno lokacijo. 
Z Bevcem sta se tako hitro dogovorila, da bosta dala to orožje na razpolago NZ, 
ker jim je prim anjkovalo orožja. »O ni pa so m eni dali dva zaboja ro čn ih bom b 
in puškom itraljez. / .../ N aše orožje je bilo skrito, hranjeno p ri enem aktivnem 
policistu, pri njegovih starših. Jaz sem bil osebni prijatelj očeta od tega policista 
in on je tu d i pred časom delal v Kočevski Reki, tako da je vedel, kaj pom eni 
konspirativnost.«4 2 6
K om andirja Postaje m ilice Slovenske Konjice Staneta Skubica je Bevc 
poldical septem bra in m u razložil položaj. S strani TO je bil n a m esto k o o rd in a­
to rja N Z postavljen A n ton Kolar. Potem je ta koordinacija telda m ed njim a. Vse 
inform acije, ki sta jih im ela, operativne ali varnostne, sta si izm enjevala. Šele ko 
je prišlo do tega, da m orajo orožje prestaviti iz sldadišča TO, sta m orala obvestiti 
kom andanta. S K olarjem sta sedela v njegovi pisarni in se spraševala, kako naj 
zadevo speljeta brez kom andantove vednosti. »Dejansko je bilo to nem ogoče
424 Intervju Žnidar, 12. 6. 2009.
425 Intervju Miklavc, 12. 6. 2009.
426 Prav tam.
narediti, da on ne bi vedel, da prazn im o celo skladišče. Takrat sva ga poklicala 
na postajo m ilice in sva m u na en tak p rim eren način povedala, da potrebujem o 
njegovo pom oč.«4 2 7
Skubic je m oral z novo strukturo seznaniti svoje najožje sodelavce, posebej 
svojega nam estnika M arjana Planinška, še sploh potem , »ko so se ženske pri 
frizerju pogovarjale, kako se prenašajo zaboji in take stvari, in nam je ta inform acija 
prišla nazaj. Zato sm o se odločili, da bom o vključili čim m anjše število ljudi.« Ko 
so iz svojih skladišč odvažali orožje, so ga prem estili na tri lokacije. Ena je bila na 
Pohorju, druga p o d Pohorjem in tretja na nižinskem delu. Pozneje se je to orožje, 
kjer ga je bilo največ, preneslo še na dve lokaciji, tako da je sam a enota milice im ela 
orožje na petih lokacijah. Na eni lokaciji so im eli orožje oboji, m ilica in NZ, »in en 
za drugega nism o vedeli, da ga im am o tam . To govori o konspiraciji. / .../ V času, 
ko sm o začeli disperzirati orožje naše policijske enote, so vedeli še trije ali štirje 
vodje varnostnih okolišev, drugi pa več ne.«4 2 8
Tudi kom andir Postaje milice Velenje Edvard M lačnik je bil zelo konspirativen, 
ko je seznanjal svoj najožji krog sodelavcev. »Za sam o lokacijo jih je vedelo pet, 
šest. / . . . / V tem prvem trenutku je bil Šmid, ki je bil sektorski, M akuc, ld je bil 
oskrbnik prem oženja na postaji, in nam estnik kom andirja.« Sicer pa ni im el težav 
pri izbiri kolegov, ker je vsem zaupal, d rugim pa tako ni razlagal. Tudi N Z ni vedela 
za orožje milice, čeprav je bil M lačnik seznanjen z njihovim i lokacijami.4 2 9
Karel T urk je bil kom andir Postaje m ilice M ozirje. »Naša naloga je bila, 
da se povežem o s sekretarjem za ljudsko obram bo, da vzpostavim o stike, da 
se dogovorim o glede disperzije njihovega orožja in da izvajam o usposabljanje 
p ripadnikov N Z.« O rožje TO so prepeljali v N azarje v grad in ga fizično varovali. 
S sekretarjem je T urk dobro sodeloval, za njih so varovali evidence nabornikov 
in zadeve so tako potekale koordinirano. »Mi sm o orožje, kolikor ga je bilo na 
policijski postaji, disperzirali na štiri ali p et lokacij.« O rožje so prevažali v civilnih 
vozilih. »O krog p etih zjutraj sm o naložili noter, potem sm o peljali tja gor in 
zložili v kleti.« K er sta v vojaški karavli n a Svetem D u h u stanovala dva oficirja, so 
im eli za to stavbo izdelan načrt, »če bi jih bilo potrebno prijeti ozirom a 'uhapsiti', 
talco da sm o te zadeve že im eli vse prej pripravljene in p a seveda operativno 
pokrivanje in sprem ljanje, kaj se dogaja v karavli.« V 'ilegalno' organizacijo je 
Turk vldjučil sam o tri svoje kolege.4 3 0
427 Intervju Skubic, 12. 6. 2009.
428 Prav tam.
429 Intervju M lačnik, 12. 6. 2009.
430 Intervju Turk, 12. 6. 2009.
Franc Kokot je bil kom andir Postaje m ilice Šentjur pri Celju. Ker je 
kom andant občinskega štaba TO orožje oddal, je Kokot sodeloval s p ripadnikom 
TO B ogdanom Hvalcem , ki je bil vključen v N Z.4 3 1 Sami so začeli z aktivnostm i 
po ukazu prem estitve orožja na varnejše lokacije zunaj prostorov postaje m ilice 
konec septem bra. Pri tem so v Šentjurju doživeli neljubi dogodek. V p ro sto rih 
postaje so im eli skladiščeno tud i orožje upravnih organov, nekaj avtom atskih 
pušk in precejšnje število kratkocevnega orožja, predvsem avtom atskih pištol 
'škorpijon', in še nekaj streliva. S tem niso seznanjali načelnika OLO, pa tud i s 
tem ne, da nam eravajo to orožje, če bo potrebno, uporabiti. To orožje so skupaj 
s svojim prestavili na rezervno lokacijo v Slatino k Božu Robiču. N ačelnik je 
sicer po navadi enkrat ali dvakrat tedensko pogledal to skladišče; im el je ključ, 
drugega pa Kokot. Ko je čez dva dni prišel v prostore, so bili ti prazni, orožja pa 
ni bilo več nikjer. »Takrat se je začelo to pogovarjanje v narekovajih, kje je orožje, 
am pak pač nisem smel povedati, kaj se je s tem zgodilo, am pak lepo sem ga 
pom iril, da je z orožjem vse v redu in v prim eru potrebe bo tudi to orožje dobil 
nazaj. Čez m esec in pol se je to uredilo in zadevo je dobil vrnjeno. Sami pa sm o 
v začetku oktobra naše orožje spravili na pet varnih lokacij.«4 3 2
V Šentjurju je bilo p red h o d n o sodelovanje m ilice s TO in OLO izjem no dobro. 
Za razliko od splošnih težav m ilice glede oprem e so v občini im eli »rezervni in 
aktivni m iličniki vsak svojo m asko, vsak svojo spalno vrečo, vsak svoje zadeve, 
tu d i svetilke in tako naprej. Šentjur je imel to takrat vzorno urejeno.« Za novo 
stru k tu ro pa je dejansko vedel zelo m ajhen krog ljudi. To sta bila K okot in njegov 
n am estnik M arjan H artl, ostali m iličniki pa so opravljali delo v okviru nalog. 
Kokot je v svoji pisarni hranil tu d i evidence nabornikov,4 3 3 ki so proti koncu 
leta postali tarča JLA. Podobno kot Kokot je septem bra in v začetku oktobra 
razm išljal tu d i ko m an d ir Postaje m ilice Šmarje pri Jelšah B ernard Petanjek.4 3 4
Kot prip ad n ik a PEM sta v organizaciji sodelovala Franc Vodeb in Karel 
Zaveršnik. »Mi sm o bili operativci, m i sm o se ves čas pripravljali in usposabljanja 
so bila m esečna, polletna že od prej. / .../ M i sm o bili vključeni v form acijo PEM 
skupaj s Slovenj G radcem in sm o bila skupna enota, im eli sm o tu d i skupna 
usposabljanja.« PEM je bila pripravljena za težke razm ere. Poleg rednega dela 
in aktivnosti so tako dobili še zadolžitve znotraj nove strukture. Potem ko so
431 Intervju Bevc, 12. 6. 2009.
432 Intervju Kokot, 14. 9. 2009.
433 Prav tam.
434 Arhiv M NZ, Uprava za priprave na izredna stanja in vojno - MSNZ 1990-1992, Seznam delavcev policije, ki so
sodelovali pri ustanavljanju MSNZ (28./8. do 4./10. 1990), Jože Kolenc.
pripadniki dobili avtom atsko orožje na dom , so spoznali, da gre zares. Za novo 
strukturo so opazovali vojaške objekte in sprem ljali vojaške osebe. »To sm o 
delali večinom a s svojim i vozili. / .../ N a postaji niso vsi vedeli, kaj sm o delali 
in za kaj sploh gre. Tudi dežurni velikokrat ni vedel.« Pom islekov glede novih 
aktivnosti ni bilo, tu d i takrat ne, ko so ob rednem delu kot m iličniki, kot varuhi 
ustavne ureditve, prevažali orožje v zasebnih avtom obilih. »Mi sm o redno delo 
opravljali, redno izm eno si opravil, p otem pa še posebne.«4 3 5 N ihče ni pom islil, 
da tega ne bi naredil. »Je pa bilo kar nekaj n apetih situacij, ko sm o se vozili m im o 
vojaških objektov, m im o njihovih zelenih vozil, am pak tu pri nas ni bilo nobenega 
incidenta, prav tako ne s strani vojske. Vsi sm o obdržali neko prisebnost.«4 3 6
A ktivnosti so n a Celjskem telde predvsem izven delovnega časa. »Mi sm o 
dopoldne, ko sm o no rm aln o prišli v službo, opravljali vse tiste naloge, ki so bile 
prilagojene sprem enjeni v arnostni situaciji, to pom eni z vsem i tem i zaostritvam i 
in tako naprej, ki so bile s strani JLA, prevoz orožja, sprem ljali sm o njihove 
prem ike. Potem popoldan, zvečer pa sm o še dodatno izvajali te aktivnosti.«4 3 7 
Nova stru k tu ra pa se oktobra za m ilico pravzaprav ni končala, ker so »stvari 
potem šle no rm aln o v redno policijsko delo.«4 3 8 Ker se je ogroženost objektov 
povečala, so p o o strili varovanje. Na sedežih postaj m ilice so im eli tud i evidence 
vojaških nabornikov, ki jih je bilo treba zavarovati. »Še več aktivnosti kot do 
m eseca oktobra sm o m i izvajali potem po tem datum u in jaz osebno nisem čutil 
nobene prelom nice v tistem datum u, ko je form alno bila ustanovljena TO. M i 
sm o še naprej v tajnosti spravljali orožje na rezervne lokacije, zbirali podatke, 
praktično do začetka agresije.«4 3 9 Toda kljub tem u so se m iličniki zavedali, da 
delujejo proti zvezni ustavi, kršijo zvezne predpise in pom agajo rušiti skupno 
državo. Toda s tem si nihče ni preveč belil glave. »Pom isleki so bili, am pak ne v 
tej sm eri, da bi rekel ja ali ne. Ni bilo pom islekov, da ne bi tega počeli in da se ne 
bi pripravljali n a te stvari.« Vedeli pa so, da so izvajali naloge, ki niso bile v skladu 
z dok trin o m ilice.4 4 0
435 Intervju Vodeb, 12. 6. 2009.
436 Intervju Zaveršnik, 12. 6. 2009.
437 Intervju Vrečič, 12. 5. 2009.
438 O ktobra je prevzel mesto poveljnika PEM UNZ Celje (in skupne PEM UNZ Celje in UNZ Slovenj Gradec) M i­
roslav Žaberl. Intervju Bevc, 12. 5. 2009.
439 Intervju Vrečič, 12. 5. 2009.
440 Intervju Gasparič, 12. 6. 2009.
UNZ Maribor
V M ariboru se je organizacija v okviru nove strukture (in s tem povezanih 
priprav skladišč orožja) začela septem bra. Ozko skupino ljudi je o tem obvestil 
Bojan Lunežnik, inšpektor za V EM in PEM na Inšpektoratu milice U N Z M aribor, 
k o m an d ir Postaje m ejne m ilice M aribor in poveljnik PEM U N Z M aribor.4 4 1 Z 
novim i razm eram i ga je seznanil Kolenc 8. septem bra na sestanku v Slovenskih 
Konjicah, kam or seje iz M aribora odpravil skupaj z A ntonom Flisarjem .4 4 2 Zvečer 
so se dobili v »hotelu in pride Kolenc, se pozdravim o in nam predstavi koncept. 
M i se bom o sedaj dogovorili, če si pripravljen sodelovati pri tem , s tem da nam 
je povedal, da za to zadevo ne ve nihče. Ve sam o republiški sekretar, šef policije 
in on. / .../ Jaz sem bil, recim o, inšpektor ali ko m an d ir postaje, n ad sabo imaš 
načelnika uprave, načelnika inšpektorata, povedati pa ne sm eš nobenem u. / .../ 
M i se dogovorim o in je potem rekel, da si m oram dobiti enega nam estnika, če se 
m i kaj zgodi, da bo lahko nekdo peljal to kontinuiteto dela naprej.« N a sestanku 
so bili navzoči tu d i koordinatorji N Z, iz M aribora je prišel M arjan Fekonja.4 4 3
V Slovenskih Konjicah je L unežnik prevzel organizacijo na nivoju m ariborske 
uprave m ilice. N a drugi strani je delovala NZ. O boji so m orali za optim alni 
uspeh dejansko strniti vrste in se nekako povezati m ed seboj. »Krkovič je zbral 
svoj tim in Kolenc je zbral svoj tim .« Za nam estnika je L unežnik določil M arjana 
Ferka, ki je bil tud i po form aciji njegov nam estnik v PEM , N Z pa sta zastopala 
Fekonja kot nosilec in Kocbek kot njegov nam estnik.4 4 4
Prvi prevozi orožja iz Kočevske Reke v M aribor so bili opravljeni 13. 
septem bra.4 4 5 Nekaj dni zatem , ko je Lunežnik na sestanku na Izvršnem svetu 
dobil potrditev, da v tej zadevi niso osam ljeni, pač pa da za vsem stoji republiški
441 Intervju Lunežnik, 24. 4. 2009.
442 Flisar sicer navaja 3. september, ponedeljek (Intervju Flisar, 12. 5. 2009), Lunežnik pa govori o nedelji (Intervju 
Lunežnik, 24. 4. 2009). Kolenc navaja datum 8. september, sobota (Intervju Kolenc, 31. 3. 2009). Ker sije Kolenc 
v beležko zapisal datum , je njegov podatek najbolj verodostojen; prim.: Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med 
vojno - MSNZ, Zapis o dogodkih o NZ v letu 1990, 23. 3.1992, M arjan Ferk.
443 Intervju Lunežnik, 24. 4. 2009.
444 Prav tam.
445 Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 141.
Bojan Lunežnik (1957), inšpektor za 
VEM in PEM na Inšpektoratu milice UNZ 
Maribor, komandir PM M Maribor in 
poveljnik PEM UNZ Maribor
vrh, je postaje m ilice seznanil z novo organizacijo. 17. septem bra je poklical 
kom andirje in jim naročil, da m orajo p riti zvečer na Postajo m ilice Slovenska 
Bistrica.4 4 6 Prišlo je vseh sedem kom andirjev. Jurij Ferm e iz O rm oža, M ilan 
Čuš s Ptuja, M arjan K orenjak in njegov nam estn ik Z denko Sanda iz Slovenske 
Bistrice, Alojz B reznik iz Lenarta, Vekoslav Stanko iz Pesnice, Stanislav M lakar 
iz M aribora in M irko Ploj iz Ruš. Prišli so tudi koordinatorji NZ, ki sta jih 
določila Fekonja in Kocbek. »Šele tak rat sm o bili seznanjeni z nam enom in 
cilji organiziranja nove strukture. D obili sm o konkretne naloge, ki sm o jih v 
naslednjih m esecih dosledno izpolnjevali.«4 4 7 Na tem sestanku so tako povezali 
obe organizaciji.
Priprave na razpršitev orožja so se začele p o sestanku. Veliko skladišče je bilo 
v Ložnici pri Slovenski Bistrici, kjer je im ela m ilica poleg pehotnega orožja tudi 
ročne m etalce, bom be in m nogo drugega orožja. To orožje so že poleti um aknili 
iz sldadišča. Jeseni pa je bilo treba prenesti še orožje TO, ki je ostalo p o d b u d n im 
nadzorom vojske v skladišču. Zato so m orali napeti vse sile, da so prišli do njega. 
»V M ariboru sm o reldi, da grem o po šotore. Šli so pripadniki N arodne zaščite 
in m i in sm o pripeljali še tisto orožje, vojska pa ni im ela vstopa v ta skladišča, 
oni so jih sam o varovali.« Na občinskem nivoju je tako Lunežnik določal naloge. 
K om andirji so akcijo vodili naprej in m u o tem tudi poročali.4 4 8
Stanislav M lakar je bil kom andir Postaje m ilice M aribor, kam or so spadali 
tudi O ddelki na Taboru, na Teznem in v Račah. Na postaji je im ela TO sldadišče 
orožja in oprem e. N ajvečkrat je v sldadišče vstopal prip ad n ik TO M arendič. 
Septem bra so iz teh prostorov orožje odpeljali. N a sestanek v Slovenski Bistrici 
je m oral M lakar priti v civilni obleki. Tem a pogovora je bil prevoz orožja TO
446 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Zapis o dogodkih o narodni zaščiti v letu 1990, 23. 3. 
1992, M arjan Ferk.
447 Intervju Ploj, 10. 9. 2009.
448 Intervju Lunežnik, 24. 4. 2009; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 85-90; Fekonja, Kdo 
smo bili pripadniki MSNZ, str. 67-73.
iz vojašnic na tajne lokacije. Dobil je tudi nalogo, da na postaji shrani evidence 
nabornikov, ki so se nahajali na oddelku za SLO in DS, ki ga je vodil Slavko 
Kovačič. D ogovorili so se, da bodo seznam e hranili na O ddelku Tabor. »S 
tak ratn im kom andirjem Ljubom Levačičem in referentom občinskega oddelka 
ljudske obram be R adigojem Kozjekom so se seznam i prenesli v ldetne prostore 
policijske enote, kjer je bil tu d i arhiv policije.«4 4 9
M iroslav Breznik, p rip ad n ik PEM , je bil odgovoren za celotno obnovo 
v arn o stn ih in obram bnih načrtov Postaje m ilice M aribor. Po sestanku v Slovenski 
Bistrici m u je M lakar naročil, da naj na terenu zbere podatke o privatnih naslovih 
starešin JLA in obveščevalcev. »Največ teh seznam ov sm o izdelali za obm očje 
T abora in ulice Vita K raigherja v M ariboru.«4 5 0 Na postaji so h ranili tud i seznam 
oseb, ki bi jih m orali obvestiti, če bi bilo treba aktivirati novo strukturo. B reznik 
je bil zadolžen tudi za kom unikacijo s prip ad n ik i NZ, ki so pogosto zam enjevali 
šifro za aktiviranje.4 5 1
Ko so bili kom andirji seznanjeni, da se bo orožje od septem bra prevažalo na 
tajne lokacije, da se bodo spremljali transporti, da se bo 'kradlo', nihče ni preveč 
razm išljal o tem , da so aktivnosti v nasprotju z zvezno ustavo. Tudi M arjan 
K orenjak iz Slovenske Bistrice ne. »Verjetno nihče ni razmišljal o tem , da je kar 
koli narobe, ker konec koncev sm o tudi Bojanu toliko zaupali, da sm o vedeli, d a je 
on tisti pravi človek, ld zna stvari postaviti na pravo mesto.« V Slovenski Bistrici so 
imeli tri lokacije. Ena je bila na Kočni pri Polskavi, druga v Šm artnem na Pohorju, 
tretja pa v Spodnji Novi vasi. »Mene je bolj skrbelo, da sm o m i imeli na postaji 
kom pletno vse vojaške evidence.« Povezave s TO so bile p redhodno bolj slabe. 
»Dokaj različni pristopi so bili s strani posam eznih štabov, eni so bili bolj dovzetni 
do nas, drugi pa m alo m anj.«4 5 2 Kasneje so z N Z vzpostavili boljši odnos.
Alojz B reznik je bil ko m an d ir Postaje m ilice Lenart. O dnosi m ed postajo in 
občinskim štabom TO so bili vseskozi prijateljski. Podobni odnosi so bili tudi 
z d ru g im i organi občine Lenart. Po ukazu o oddaji orožja je občina orožje TO 
oddala (JLA ga je odpeljala v Kidričevo), obdržala pa je tisto orožje, ki je bilo 
nam enjeno d ružbenopolitičnim predstavnikom občine, in orožje v lasti strelske 
družine Lenart. Z aradi tega je JLA grozila tud i z vojaško milico, vendar je orožje 
ostalo v Lenartu. »Kasneje sm o skupaj z N Z pričeli izdelovati n ačrte hram be 
orožja izven sldadišča TO, torej v posam eznih podjetjih na obm očju občine, in
449 Intervju Mlakar, 10. 9. 2009.
450 Prav tam.
451 Intervju M. Breznik, 10.9. 2009.
452 Intervju Korenjak, 10. 9. 2009.
načrtovali druge skupne aktivnosti.«4 5 3 N osilca aktivnosti v L enartu sta bila Peter 
Leopold s strani N Z4 5 4 in Alojz Breznik s strani m ilice. »Jeseni so se povečale 
aktivnosti za zagotovitev orožja in streliva za potrebe NZ. Tovrstne aktivnosti 
so bile v tistem času veliko tveganje, saj so bile tajne aktivnosti glede oborožitve 
in form iranja enot N Z m im o regularnih poti.« Po sestanku v Slovenski Bistrici 
so (tudi ob veliki angažiranosti nam estnika M ilana K ocuvana) skupaj z N Z in 
s predstavniki občine, predvsem z županom Jožetom Škrlecem, iskali rešitev, 
kako bi orožje pripeljali nazaj v L enart in ga skrili na različne lokacije v občini. 
Z aradi tega so im eli nekaj sestankov in pogovorov z direktorji podjetij, ki so 
bila predvidena kot sldadišča. O rožje so ponovno pridobili nazaj s pom očjo 
konzervacije orožja, ki se je tak rat izvajala v vojašnici na Ptuju. »Pripadniki N Z 
so ob našem varovanju iz skladišča v K idričevem večkrat odpeljali orožje na 
konzerviranje v vojašnico JLA na Ptuju, od tam pa orožja niso vrnili nazaj v 
sldadišče, tem več so ga ob policijskem sprem stvu odpeljali na različne lokacije 
v Lenartu. M ed tem i prevozi so iz sldadišča vedno odpeljali tu d i večje količine 
streliva, kar sicer ni bilo dovoljeno. O rožje in strelivo, ki sta bila pripeljana v 
Lenart, so h ranili na različnih lokacijah, in sicer v Z avodu za duševno in živčno 
bolne, v podjetjih C aprice L enart, Klem os L enart in A grokom binat Lenart. Ta 
prevara je zaradi slabe organizacije dela in nadzora v JLA v celoti uspela.« Z aradi 
zaostrenih razm er pa so sprejeli sldep, da se evidence nabornikov arhivirajo v 
p ro storih postaje m ilice.4 5 5
M ilan K ocuvan je bil operativec, pom agal m u je tu d i D rago Pipuš. Zadeve je 
sicer vodil kom andir, on pa je izvajal naloge na terenu. Spremljal je prevoze orožja 
in sodeloval z vodjo skladišča TO Francem Šijancem . Orožje so pridobivali tud i 
iz vojaškega skladišča v Apačah, s Šijancem pa sta ga p otem sortirala in razvozila 
na lokacije. Te so bile v nekaterih podjetjih, »kjer so bili prazni kontejnerji, in 
potem sm o v tiste kontejnerje ponoči razvozili. TO je im ela civilni kom bi in to 
orožje sm o naložili v civilni kom bi. Trije ali štirje sm o bili, ki sm o to naložili, 
p otem p a nas je sprem ljala policijska patrulja. V patrulji so bili pač tisti, ki so 
bili tisti dan ozirom a tisti večer v službi, in tista dva sta potem to operativno 
varovala.« Zahvaljujoč p o p olni enotnosti m ilice in d obrim povezavam s T O je v 
L enartu m ilica skupaj z N Z zadeve izpeljala z odliko. »Policija je bila z rezervisti 
n a sklic v uri pripravljena na kakršno koli udejstvovanje.«4 5 6
453 Intervju A. Breznik, 10. 9. 2009.
454 Prim.: Čas odločitve, str. 35-40.
455 Intervju A. Breznik, 10. 9. 2009.
456 Intervju Kocuvan, 10. 9. 2009.
Poleg tega orožja je nekaj orožja prišlo tud i iz Kočevske Reke, tud i precej 
m insko-eksplozivnih sredstev. V sldadiščih m ilice je bilo še orožje p odcentra 
SDV, v stavbi postaje pa se je nahajal tudi OLO. Z njim i so se v začetni fazi 
dogovorili glede varovanja evidenc nabornikov, »da oni z zvočnim signalom 
sporočijo, če bi slučajno do česa prišlo, in bi p otem policija takoj pom agala, da 
teh seznam ov ne bi izročili. Ko pa se je situacija v nadaljevanju zaostrovala, pa so 
te seznam e prenesli k nam in sm o potem imeli na policijski postaji v hram bi vse 
seznam e nabornikov.«4 5 7
V R ušah je organiziral aktivnosti nove organizacije v vrstah m ilice kom andir 
Postaje m ilice M irko Ploj. N Z se je v kraju pravzaprav naslonila n a organizacijo 
in stru k tu ro milice, ki je bila vzorno urejena. Po ukazu o oddaji orožja je m ilica 
sprem ljala »aktivnosti vojakov in vojaških oficirjev ob m eji ter izvajanje ukaza 
o razorožitvi slovenske TO«. V Rušah je bil s strani TO koo rd in ato r N Z Tone 
Sračnik, sodelovanje z njim pa je bilo sprva bolj slabo. N a sestanku v Slovenski 
Bistrici sta se iz Ruš znašla Ploj in Sračnik. »Šele tak rat sva spoznala, da si lahko 
vse v celoti zaupava.« Če je N Z začela organizirati svoje enote, je enako aktivno 
delovala tu d i m ilica, saj so po posebnih n ačrtih usposabljali in neposredno v delo 
n a teren u vključevali rezervne m iličnike. »Tako so vzporedno tekle aktivnosti 
ene in druge strukture, kar sva s Sračnikom sproti usklajevala. To sva počela 
nekako ilegalno, a ker sva se poznala in že vedela za naloge in dolžnosti drug 
drugega, n i bilo nobenih težav.«4 5 8
O rožje TO je bilo po oddaji sldadiščeno v vojašnici Franca R ozm ana Staneta 
v M ariboru. S pretvezo, da gre za izvajanje vojaških vaj, usposabljanje in izvajanje 
strelskih vaj, je N Z orožje dobila nazaj in ga shranila na sedežu občine in v 
skladišču Srednje kem ijske šole. Za vse lokacije orožja Ploj ni vedel. »Tega tudi 
nisem želel, saj bi to lahko bilo zam e preveliko brem e.« Največ aktivnosti je bilo v 
Rušah sicer ponoči in s civilnim i vozili. Ploj je na postaji v sldadiščnih prostorih 
v ldeti hiše hranil in varoval tudi evidence nabornikov, ki so jih zaposleni na 
OLO p o tem pogosto preverjali in usklajevali. V zvezi s tem je Ploj izdal poseben 
protokol za dežurne m iličnike, ki so predstavnikom OLO om ogočali vstop 
v prostor. N a postaji je obstajala tudi zelo dolga depeša, v kateri je bil opisan 
postopek dežurnega m iličnika in drugih m iličnikov za prim er, da bi prišli enota 
ali posam ezni pripadniki JLA in bi zahtevali izročitev evidenc nabornikov.4 5 9
457 Prav tam.
458 Intervju Ploj, 10. 9. 2009.
459 Prav tam.
M ilan Čuš je bil kom andir Postaje m ilice Ptuj. Po sestanku v Slovenski Bistrici 
je vedel, da počnejo stvari, ki niso bile legalne. Na postaji so sprva preuredili 
stare načrte. Na P tuju so im eli pripravljene tudi načrte varovanja državne meje. 
»Patruljam nism o pojasnjevali, kje so bili vzroki, da sm o nekatere stvari delali. 
O ni so pač dobili operativno nalogo in nič več.« Na Ptuju je Čuš vldjučil svojega 
n am estnika R oberta Bratkoviča, sodeloval pa je tudi s koordinatorjem N Z 
Stanetom Ž itnikom . Skupaj sta se dogovarjala in načrtovala zadeve, še posebej v 
zvezi s hram bo orožja.4 6 0
P om očnik kom andirja na Postaji m ilice Pesnica M ilan V ogrinec je skupaj 
z d rugim p om očnikom Evgenom B arabašem delal predvsem na terenu, 
m edtem ko je kom andir Vekoslav Stanko hodil »na sestanke, ld so bili v zvezi z 
ustanovitvijo in delovanjem nove strukture na regijski in lokalni ravni«. Štab TO 
je v občini najprej vodil V ladim ir M aher, zatem pa Jože Škof, s katerim je Stanko 
pri oblikovanju N Z tudi največ sodeloval. Vodja OLO v občini Pesnica je bil 
M iodrag Ljubojevič. Z njim je največ sodeloval Vogrinec v zvezi s konkretnim i 
nalogam i, ki m u jih je dodelil kom andir. Na občini so im eli tudi evidence 
vojašldh nabornikov. »Ko je kasneje prispela depeša, da bo JLA seznam e 
nabornikov prevzela, so kartoteke iz prostorov OLO zaposleni tega oddelka 
prenesli na sedež krajevne skupnosti Pesnica, in sicer v sejno sobo. Na tej lokaciji 
sta dva oborožena policista iz postaje m ilice z dolgocevnim orožjem varovala ta 
prostor.« Vse aktivnosti je talco V ogrinec koordiniral z Ljubojevičem .4 6 1
Jurij Ferm e je bil kom andir Postaje m ilice O rm ož. Potem ko m u je bila 
organizacija predstavljena na sestanku v Slovenski Bistrici in ko je vključil 
svojega nam estnika D arka N ajvirta, seje seznanil s k oordinatorjem N Z M iranom 
Fišerjem . Z njim je nato koordiniral vse aktivnosti. Fišer je hranil vrsto načrtov 
za delovanje nove strukture v O rm o žu v blagajni na postaji m ilice. D ostop do 
teh dokum entov je im el vedno v dogovoru z vodstvom postaje. Ferm e je bil 
seznanjen z glavnim i aktivnostm i organizacije v občini, predvsem z glavnim i 
načrti delovanja (varovanje sedeža skupščine občine O rm ož in varovanje naborne 
dokum entacije OLO) in s tajnim i lokacijam i sldadiščenja orožja. M iličniki 
so nato po njegovih ukazih in usm eritvah v konkretnih p rim erih operativno 
varovali posam ezne prevoze orožja na tajne lokacije in skladiščenje.4 6 2
A ktivnosti obram bne organizacije so se na U N Z M aribor tako odvijale v 
drugi polovici septem bra in v začetku oktobra. T ransporti orožja in eksplozivnega
460 Intervju Čuš, 10. 9. 2009.
461 Intervju Vogrinec, 10. 9. 2009.
462 Intervju Ferme, 10. 9. 2009.
m ateriala so potekali z vednostjo Lunežnika in njegovega ozkega kroga sodelavcev 
na pokrajinski in občinski ravni. »Na obm očju severovzhodne Štajerske je bilo 
ogrom no zadev shranjenih na policijskih postajah, od eksploziva, orožja in vsega 
ostalega.« Veliko vlogo je m ilica odigrala pri varovanju evidenc nabornikov, še 
sploh potem , ko je politika odločila, da »fantje več ne bodo služili v jugoslovanski 
vojski«. Seveda je imel L unežnik veliko težav s prikrivanjem svojega početja. 
»Nihče dru g razen nas, ki sm o to delali, ni vedel o tem . Vsi so sum ili, da se nekaj 
dogaja, m alo so nas postran i gledali, am pak nihče ni upal odkrito vprašati. Jaz 
sem ogrom no ljudi iz državne varnosti poznal in vsi so hodili k tebi in eden je 
to spraševal, drugi te je to spraševal. Nisi pa nikdar vedel, kdo za koga dela.« 
Tudi dom a je m oral ženi m arsikaj prikriti. »Dogajalo se je, recim o, to, da sem 
jaz dom a ženi rekel, da sem v službi, potem so m e pa iz službe klicali domov, kje 
sem , pa je žena rekla, da v službi.« K onspirativno pa se je m oral obnašati posebej 
na delovnem m estu. »Jaz sem m oral biti zjutraj norm alno v službi, cel popoldan, 
celo noč sm o garali po terenu in v službi niso sm eli tega vedeti.«4 6 3
M ilica je m orala zagotoviti predvsem ustrezno količino orožja in pom agati 
pri ustanavljanju enot. »Mi sm o takrat govorili o N arodni zaščiti, / . . . / ki je bila 
organizirana, in to se je p o tem preneslo na T eritorialno obram bo in je potem 
ostala ista organizacija, tako da sm o imeli v T eritorialni obram bi enote občin, 
drugo je pokrajinsko poveljstvo, m ilica pa je im ela na nivoju pokrajine Posebno 
enoto, ki je pokrivala celotno obm očje, na občinskem nivoju pa so bile policijske 
postaje.« Brez organizirane sestave m ilice stvari gotovo ne bi tekle talco gladko. 
»M ilica ni potrebovala takrat nobenega posebnega načrta. M i sm o im eli aktivno 
sestavo, iz aktivne sm o im eli Posebno enoto in pa rezervno sestavo. / .../ Pri nas 
je bil dodelan sistem , m i v tistem trenutku nism o nič sprem injali, le del nalog 
sm o opravljali brez vednosti svojih nadrejenih.«4 6 4 Ker m arsikdo sploh ni vedel, 
da počne zadeve, lei niso v okviru njegovih delovnih zadolžitev, so se aktivnosti v 
vrstah m ilice nem oteno nadaljevale. Nekateri, lei so spadali v ozek krog nosilcev 
akcije, p a so vsekakor vedeli, za kaj gre.4 6 5
463 Intervju Lunežnik, 24.4. 2009.
464 Prav tam.
465 Intervju Čuš, 10. 9. 2009.
UNZ Murska Sobota
Alojza Flisarja, vodjo sektorja za m ejne zadeve in tujce na Inšpektoratu 
m ilice U N Z M urska Sobota in poveljnika PEM U N Z M urska Sobota, je v novo 
strukturo vpeljal Kolenc 8. septem bra na sestanku v Slovenskih K onjicah,4 6 6 
kam or sta odšla skupaj z B ojanom Lunežnikom . Flisar se je v večernih urah 
seznanil z Ivanom Sm odišem , pokrajinskim koordinatorjem NZ. »Zadeva je bila 
takrat tu d i prvič predstavljena, usklajena, dogovorjena zveza aktivnosti, potem 
organizacija in kadrovska postavitev v okviru uprave ozirom a pokrajine.«4 6 7
Po sestanku je Flisar vodil prevzem anje orožja za M ursko Soboto, G ornjo 
Radgono, Ljutom er in Lendavo v koordinaciji z N Z .4 6 8 Po sestanku na Izvršnem 
svetu se je sredi septem bra - p o tem ko je bilo 15. septem bra s strani republiškega 
vodstva odvzeto protioklepno orožje Posebni enoti v Pom urju, češ da m ilica ne 
potrebuje težkega orožja - izoblikovala Flisarjeva ekipa. Najprej je vključil svojega 
nam estnika Cirila M agdiča, ki je bil tudi inšpektor za VEM in PEM , kom andirje 
postaj m ilice pa po občutku in po potrebah. To so bili Stanislav Sakovič iz G ornje 
Radgone, Ladislav Vegi iz M urske Sobote, Franc Slokan iz Ljutom era, Ludvik 
Bokan iz Lendave, kasneje pa še skladiščnik orožja in oprem e na U N Z G ornja 
R adgona Ludvik Cvernjek in inšpektor za operativne zadeve M ilan H orvat. 
V zpostavljena je bila tu d i m reža za sprem ljanje aktivnosti posam eznikov iz vrst 
JLA in carine, saj so bili »cariniki v prevladujočem številu iz d ru g ih republik«. 
Problem atični so bili tudi d ru g i 'sim patizerji' zvezne ozirom a srbske politike, 
m ed njim i upokojeni oficirji, cariniki in tud i m iličniki. Te so 'sprem ljali' drugi 
m iličniki, ki pravilom a niso vedeli, da izvajajo takšne naloge. Flisar je uspel 
pridobiti tu d i dva inform atorja iz vrst JLA, ld sta bila po n aro d n o sti Srba.4 6 9
V P om urju je bila m ilica precej bolje organizirana kot N Z (po d o b n o kot 
drugod). »Bili sm o profesionalci, im eli sm o poznavalce terena, im eli sm o vozni
466 Gl. op. 442.
467 Intervju Flisar, 12. 5. 2009; za TO v M SNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 105-110.
468 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje NZ, 23. 3.1992, Alojz Flisar.
469 Intervju Flisar, 12. 5. 2009.
Anton Flisar (1950), vodja sektorja za 
mejne zadeve in tujce na Inšpektoratu 
milice UNZ Murska Sobota ter poveljnik 
PEM UNZ Murska Sobota
park, im eli sm o zveze, im eli sm o strokovno znanje, bili sm o vešči ravnanja z 
ljudm i in z orožjem .« N a lokalnem nivoju je bilo zaupanje m ed koordinatorji 
N Z in postaj m ilice večje kot na nivoju uprave. Inform acije in usm eritve je z 
republiškega nivoja dobival Smodiš. »N eposredna koordinacija m ed strukturo 
N Z in m ilico je potekala tedensko ozirom a glede na okoliščine dnevno, tako 
da sva na nivoju pokrajine koordinirala Sm odiš in jaz. V ta krog je bil vključen 
še Janez Bohar, oficir za varnostno-obveščevalne zadeve v pokrajinskem štabu.« 
Sm odiš in Flisar sta im ela svoj sistem obveščanja. »O n je prinesel Km ečki glas 
in sporočilo notri, jaz pa Pom urski vestnik in sporočilo n o tri in sva si potem 
izm enjala in sva spila, jaz sem po navadi pil kavo, on je pil vinjak in sva potem 
šla s tistim .« Poleg redne koordinacije je m ilica pozorno opazovala okolico. 
»Če se je kdo nov pojavil in n i bil naš in ni bil od tistih vojaških, ki sm o jih 
poznali, in ni bil iz centra Službe državne varnosti, sm o tako dolgo brskali, da 
sm o ugotovili, kdo je, kaj je in kaj dela in da n i infiltriran v katero strukturo.« 
Večji del aktivnosti je Flisar opravil v svojem prostem času, zlasti glede orožja in 
tajnih sestankov. Tudi dom a se je m oral večkrat izgovoriti, ko je v večernem času 
pogosto zapuščal družino.4 7 0
Svoje orožje in strelivo je m ilica h ranila in vzdrževala v skladišču U N Z 
M urska Sobota, orožje TO pa so uspešno pridobivali iz vojaških skladišč. »Potem 
sm o m i to skladiščili po regijah ozirom a po občinah. / .../1 4 . 9. sm o tako shranili 
in zavarovali 91 kosov orožja in 31 tisoč nabojev.« 16. septem bra so shranili 500 
trotilskih nabojev in 100 m in prem era 82 m ilim etrov, 700 trom blonskih m in, 
500 ro čn ih bom b, 120 akum ulativnih m in, avtom atske puške 'kalašnikov' in 3000 
nabojev, 20. septem bra pa še 15 avtom atskih pušk in 2240 nabojev. Skladiščenje je 
potekalo različno. Če ni bilo m ogoče iti v sldadišče, je Flisar po navadi peljal orožje 
dom ov. »Glavno skrivališče za orožje je bil predal p o d sinovo posteljo v njegovi 
sobi, strelivo je bilo pa spodaj v drvarnici, kjer sm o običajno im eli prem og. Dali
470 Prav tam.
sm o zaboj noter, potem pa sm o prem og gor nam etali.« 24. septem bra je prišel 
zadnji kontingent orožja iz G otenice. To so bila »m insko-eksplozivna sredstva, 
trom blonske m ine, m ine za m inom et, kum ulativne m ine, trotilski naboji, ročne 
bom be. Specialna enota je to sprem ljala. To orožje sm o vedno pakirali ponoči.« 
Ostali del orožja, ki je bil na občinskih nivojih, je bil v glavnem na postajah 
milice, v nekaterih delovnih organizacijah in pri posam eznikih. Posam eznikov 
in družin, ki so hranile orožje, je bilo približno dvajset.4 7 1
25. septem bra je prišlo do usklajevanja in dopolnjevanja načrtov. Pom urje 
je usklajevalo načrte skupaj z m ariborsko upravo, se dogovarjalo za aktivnosti, 
potem pa so določili načrte blokad obm ejnih stražnic, če bi prišlo do nasilnega 
odvzem a orožja iz skladišč vojašnic. To je bila »prva konkretizacija in postavitev 
sil in štiriindvajseturna pripravljenost vseh stru k tu r Posebne enote«. Konec 
septem bra so prišle še dodatne naloge v obliki pokrivanja obm ejnih stražnic, ki 
so jih izvajale postaje milice. V tem času je JLA tudi poostrila nadzor in skušala 
odkriti sodelavce nove organizacije, toda m ilica je bila na to pripravljena, tako da 
je vojska pogosto zasledovala popolnom a napačne ljudi.4 7 2
Že poleti je Ciril M agdič intenzivno opravljal naloge s področja popolnjevanja 
in usposabljanja rezervnega sestava milice. »V tem času sm o črtali iz sestava 
rezervni sestav carine in rezervni sestav Službe državne varnosti. Razorožili sm o 
jih in s to oprem o popolnih rezervni sestav milice.« Z aktivnostm i v zvezi z novo 
strukturo g a je že pred Flisarjem seznanil Janez Bohar. Skupaj sta preverila stalni 
in rezervni sestav z vidika varnosti in predvidene popolnitve ljudi. S strani m ilice 
je M agdiča nato v organizacijo vpeljal Flisar. »Že pred tem sem bil velikokrat 
v sldadišču in sem sam videl, da je tam en kup oprem e, im el sem zelo dober 
pregled n ad sistem atizacijo celotne oborožitvene oprem e in potem tu d i druge 
vojaške oprem e.« Na pod ro čju usposabljanja in priprav enot na vojno delovanje 
je v glavnem sodeloval s koordinatorjem N Z Edom M ihaličem . S Slavkom 
Škerlakom , inšpektorjem na Inšpektoratu m ilice U N Z M urska Sobota, pa sta 
pripravljala tud i vod za protispecialno delovanje, predvsem za »zavarovanje na 
kontrolnih točkah in za varovanje meje, ker sm o predvidevali, da v kolikor bi 
bile enote m ilice prem ajhne po številu kadrov, bi p otem oni prevzeli določene 
naloge, da bi nudili pom oč m iličnikom «.4 7 3
S Štefanom Žešljem, ld je bil odgovoren na štabu TO za logistična vprašanja 
s področja zagotavljanja oborožitvene oprem e, je M agdič izdelal n ačrt
471 Prav tam.
472 Prav tam.
473 Intervju M agdič, 12. 5. 2009.
razporeditve vojaških obveznikov v N Z in tem u prim ern o popolnjeval enote 
nove strukture. Ker je bila m ilica s sredstvi zvez zelo dobro oprem ljena, N Z 
pa m anj, »sm o istočasno delali tudi načrt pom oči m ilice vojaškim enotam pri 
prenosih inform acij in poveljevanju. V pom urskem p rostoru je bila takrat vojska 
sila razdrobljena, načrtovali sm o uporabo enot N arodne zaščite na štirinajstih 
lokacijah v Pom urju, to je v vseh karavlah in na obm očju obm očnega štaba 
Ljutom er n a dveh lokacijah, to je Konjišče in R adgona, tako da sm o tudi tu 
zagotavljali logistično oskrbo z zvezami, blokadna m esta in blokadne točke.« 
N ačrt je predvideval odvzem oborožitvene oprem e iz skladišč TO. To so bila 
sldadišče v vojašnici v M urski Soboti, naslednje je bilo v bližini vojašnice v 
M urski Soboti, kjer so se hranila m insko-eksplozivna sredstva in topovski ter 
m inom etni izstrelki, in sldadišče v G ornji R adgoni.4 7 4
Sakoviča je Flisar vldjučil zaradi večjih količin orožja in pom anjkanja 
prostorov v M urski Soboti.4 7 5 »Bili sm o obm ejno obm očje, zato je tudi 
Jugoslovanska ljudska arm ada tem u obm očju dajala m alo več pozornosti. Tu 
sm o im eli dva kom andirja karavle, ki sta bila osebna prijatelja enega izm ed 
odgovornih v 'arm ijski oblasti' za m ejo, s podpolkovnikom D jurovičem , in imeli 
sm o m ožnost sodelovanja z avstrijskim i varnostnim i organi.« V R adgoni sta bila 
dva hotela. »Hotel G rozd v G ornji R adgoni je sicer zelo m ajhen hotel, am pak je 
bil značilen zato, ker so se v njem vedno neke varnostno zanim ive osebe gibale 
in im eli sm o vzpostavljeno m režo nadzora. H otel v R adencih je bil sicer tudi 
zanimiv, am pak ker je predstavljal tudi višji nivo gostov in s tem tud i višji nivo 
funkcionarjev, je tega pokrivala D ržavna v arnost in se m i z njim nism o veliko 
ukvarjali.« V R adgoni je bil tu d i sedež carinske u p ra v e 4 7 6
V m ejni stražnici so im eli orožje vojska, TO in PEM. O dnosi so bili sprva 
dokaj sproščeni, ko pa se je položaj zaostroval, so postajali tu d i odnosi vse bolj 
skrhani. Po ukazu o oddaji orožja se je m ilica dogovorila z A lanom G ederjem 
iz TO o sodelovanju. Skupaj so odpeljali del orožja in ga uskladiščili. N a roko 
jim je šel tu d i tedanji predsednik občine Vogrinčič, ld je bil zelo visoko v vrstah 
D em osa. »Jaz kot kom andir postaje in kom andant občinske T eritorialne obram be 
sva se skoraj vsak ponedeljek srečala pri predsedniku občine in ugotavljala, d a je 
on po tej svoji politični liniji vedel več kot m idva. / .../ Ko sva m u povedala, kaj 
bom o počeli, je on takoj rekel, kam boste to orožje dali. Takrat sm o v bistvu trije
474 Prav tam.
475 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje NZ, 23. 3. 1992, Alojz Flisar.
476 Intervju Sakovič, 9. 9. 2009.
sprejeli dogovor, da bom o shranili orožje na policijsko postajo. Problem pa je bil 
v tem , d a je to stara zgradba, ni bilo urejenih prostorov in takrat je bilo treba zelo 
na hitro najti zidarja, na postaji m ilice en pro sto r obdelati, napraviti skladišče, 
občina pa je zagotovila denar.« Za to je sicer vedel načelnik Inšpektorata m ilice 
U N Z M urska Sobota D ušan Klem enčič, ostali policisti pa pravzaprav niso vedeli, 
kaj se dogaja. Rekli so jim , da je potrebno zgraditi objekt za sldadiščenje, tega pa 
so dokončali v treh dneh. Ko je bila izdana Bavčarjeva odredba, da se prem esti 
orožje na postaje m ilice, je bil prostor pravzaprav popolnom a poln. N a postaji 
je tako zelo ozek krog ljudi vedel, čigavo je orožje, ker je bilo tudi orožje m ilice 
spravljeno v k letnih prostorih, kjer so ga občasno čistili.4 7 7
Z adeva se je zapletla pri evidencah nabornikov. Z načelnikom OLO so v 
Radgoni sklenili, d a je treba najpom em bnejše stvari hraniti na postaji milice. Del 
se je h ranil že o d septem bra na postaji, pozneje pa vse datoteke. »V začetku je to 
potekalo tako, da je delavec, ki je delal z datotekam i, ob treh p opoldan prinesel 
m aterialn a postajo, ga shranil tam v eni blagajni in ga prišel zjutraj iskat.« Pozneje, 
ko se je stvar zaostrovala, je bilo treba pripraviti usldajene n ačrte varovanja 
upravnih organov. Poseben n ačrt je nastal v zvezi z varovanjem carinske uprave. 
»Najprej je nastajal n ačrt varovanja carinske uprave, potem n ačrt vpada v objekt 
in iznos evidenc. Na koncu so bili nastavljeni zvezni cariniki in je bilo treba 
zavarovati slovensko carinsko vodstvo pred tem , da bi jih oni nasilno zavzeli.«4 7 8
N avodila za razne aktivnosti je Sakovič dobival predvsem o d Flisarja, s 
katerim se je srečeval vsak dan. N ekatere stvari pa so šle čisto po službeni liniji. 
Precej inform acij je poleg njega imel tudi njegov nam estnik, seznanjen pa je bil 
tudi pom očnik. Nekaj m alega so vedeli vodje varno stn ih okolišev, ki so zbirali 
inform acije. M iličnild pa so, misleč, da opravljajo splošne varnostne naloge, v 
pripravah na delo včasih dobivali tudi m alo bolj specifične naloge, tako da »si ga 
tudi prosil, naj tega ne piše v poročilo, ker se lahko zakom plicira, in ko se je vrnil 
s terena, je sam o talco poročal, am pak zakaj točno je šlo, ni vedel.«4 7 9
Franca Slokana je prav tako vpeljal Flisar. V Ljutom eru so se v isti stavbi 
nahajale m ilica, TO in OLO. Sprva so v Ljutom eru preselili orožje TO in evidence 
nabornikov v sldadišče postaje milice. Ko se je položaj zaostril, so prenesli vse, 
od k art do seznam ov, v skladišče postaje in spodaj uredili m ajhno pisarno, kjer 
je bil referent, ki je izvajal preglede naborne dokum entacije. »Kasneje, ko je bila
477 Prav tam.
478 Prav tam.
479 Prav tam.
napoved, da bodo dejansko prišli in na silo odvzeli seznam e, sm o m i to varovali.« 
N a postaji sta za te zadeve vedela Slokan in njegov nam estn ik Jože M akoter, 
ostali m iličniki pa so vedeli sam o tisto, kar je bilo bistveno za njih. Sodelovanje z 
N Z in OLO je bilo dobro, dobivali so se dnevno in izm enjavali inform acije. Tudi 
Slokan je sodeloval predvsem s Flisarjem , ld m u je dajal napotke za aktivnosti.4 8 0
L udvik C vernjek je svoje delo opravljal zelo dobro in vestno. V položaju, 
ko so pridobili odvzeto orožje TO in ko ga je bilo treba shraniti in varovati, je 
Flisar iskal najboljšo m ožnost. N ajvarnejšo lokacijo je našel v sldadišču uprave, 
hkrati pa se je lahko tu d i stoodstotno zanesel na skladiščnika Cvernjeka. To 
orožje je prihajalo iz Lendave, M urske Sobote, nekaj iz G ornje Radgone. Zraven 
so bila tu d i m insko-eksplozivna sredstva. O rožje je bilo treba nato vzdrževati.4 8 1 
C vernjeku je Flisar sprva rekel, da koncentrira orožje in oprem o za PEM. Ko je 
bilo orožja že preveč, m u je povedal resnico in ga vldjučil v novo strukturo.4 8 2 
»E nkrat je prišel Flisar k m eni in rekel, da m i bo pripeljal štiri zolje. I...I A m pak 
tak rat še nisem vedel, za kaj gre. O d tistega časa sm o m i tam to orožje redno 
oskrbovali, d a je bilo vedno v pripravi za akcijo.«4 8 3 V stop v skladišče sta im ela le 
Flisar in Cvernjek, za orožje pa ni vedel niti načelnik uprave.4 8 4
V Pom urju so bili zaradi obm ejnega obm očja v določeni prednosti. 
»Jugoslovanska arm ada je nam reč izvajala form alno varovanje, fizično ob 
sodelovanju milice, poleg tega pa je m ilica izvajala še globinsko varovanje in 
pokrivanje terena, tako da se je dalo kar dosti vpeti.« Ker so tu d i v Pom urju 
delovali v nasprotju z ustavo in z ustanavljanjem 'paravojaške' kom ponente 
spodkopavali tem elje Jugoslavije, so se vsi vpleteni zavedali nevarnosti, ld jim 
je pretila. Tudi zaradi tega Flisar ni želel vedeti za vse aktivnosti. »Jaz sem im el 
tri pom očnike in m e ni zanim alo in m e tud i n i smelo, kaj se dogaja na prim er v 
L jutom eru, v Radgoni ali kje drugje, da tega ni bilo m ogoče izdati. Tu ni šlo sam o 
za nas, am pak tudi za družine in vse ostalo, kar je bilo s tem povezano.«4 8 5 Tudi 
o d oktobra dalje se za m ilico ni sprem enilo veliko. Svoje delo so opravljali naprej, 
večina p a jih tako n i vedela, da so m edtem počeli še kaj drugega.4 8 6
480 Intervju Slokan, 9. 9. 2009.
481 Intervju Flisar, 9. 9. 2009.
482 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Ustanavljanje NZ, 23. 3. 1992, Alojz Flisar.
483 Intervju Cvernjek, 9. 9. 2009.
484 Intervju Flisar, 9. 9. 2009.
485 Prav tam.
486 Intervju Flisar, 12. 5. 2009.
UNZ Krško
V začetku septem bra je A ndreja Bobka, nam estnika kom andirja Postaje 
m ilice Sevnica in nam estnika poveljnika skupne PEM ,4 8 7 poklical Kolenc in m u 
naročil, naj pride 9. septem bra na O točec.4 8 8 B obek je prišel v civilu. »Glede na 
to, da so bili že takrat m alo čud n i časi, in ker sem bil tisti teden tud i dežuren, 
sem vzel službeno civilno vozilo, osebno oborožitev, telefon, m obitel ozirom a 
UKV-zvezo in sem tudi dežurnem u na policijski postaji v Sevnici naročil, da če 
bi slučajno bilo kaj narobe, da bom poldical ozirom a da naj m i nudi pom oč.« 
Ko sta se srečala, m u je Kolenc začel pripovedovati, da se v Sloveniji ustanavlja 
nova slovenska vojska, potem ko je vojska začela iz sldadišč TO jem ati orožje, 
in da so se tem u nekateri uprli. »Č udno se m i je zdelo, kot da bi se za državni 
udar pripravljalo. V endar je bil Kolenc kolikor toliko prepričljiv in zato tudi 
nisem kaj veliko razm išljal. Potem m i je dejal, da se bom o dobili ob pol petih 
p ri restavraciji zraven bencinskega servisa še s Krkovičem.« K rkovič m u je nato 
predstavil E rnesta B reznikarja, koordinatorja N Z, ld ga je Bobek poznal že od 
prej. »Po eni strani sem si kar oddahnil, ker sem videl, s kom bom sodeloval pri 
tej zadevi, da ne bom im el težke naloge pri organiziranju enot.«4 8 9
Po sestanku sta se B reznikar in Bobek zapeljala v gozd ob cesti Š kocjan- 
Bučka. »Tam je potem začel Ernest pripovedovati to celotno zgodbo, kaj je on 
do zdaj v Posavju že sam naredil.« Razložil m u je, da je zbral že več ljudi, tako 
da je im el osnovno celico že oblikovano. V Brežicah in Krškem , kjer m aja orožja 
niso oddali, ni bilo problem ov, problem pa je bil v Sevnici. Tam je vojska orožje 
odpeljala iz sldadišča na letališče Cerldje, tako da kom andant občinskega štaba 
TO Sevnica Ivan Božič ni užival zaupanja, še m anj pa njegov nam estnik M irko 
O gnjenovič, ki je bil po nacionalnosti Srb. O stal je sam o še skladiščnik Vili
487 Gl. op. 302.
488 Bobek sicer v intervjuju navaja za Otočec že 26. 8., kar je dva tedna prehitro (Intervju Bobek, 12. 5. 2009), Ko­
lenc pa ima v svojem dnevniku zaveden datum 9. 9., kar je najbolj verodostojen podatek (Intervju Kolenc, 31. 3. 
2009); prim.: Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Poročilo o delu v zvezi organiziranja enot 
Narodne zaščite na področju U N Z Krško, 24. 3. 1992, Andrej Bobek.
489 Intervju Bobek, 12. 5. 2009; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 116-119; širše v: Posavje v 
letih 1989-1991.
Andrej Bobek (1961), namestnik komandirja 
P M Sevnica in poveljnik PEM UNZ Krško
Logar. Kljub začetnem u nezaupanju in tehtanju sta se v nadaljevanju oprla na 
vse tri. N ato m u je B reznikar om enil n ačrte za prevoze orožja iz G otenice, ki 
bi ga skrili na tajne lokacije, »vendar se je m alo bal, ker je lepo pripeljati orožje 
na skrivno lokacijo, problem pa je to lokacijo varovati. Z aradi tega m e je prosil, 
da bi pom agali pri operativnem in splošnem varovanju teh lokacij, in jaz sem 
m u seveda pri tem nudil vso pom oč.« P ri tran sp o rtu iz G otenice B reznikar ni 
potreboval Bobkove pom oči, ker da im a »svojih fantov dovolj, in tu d i prevoznih 
sredstev, in da prevoze varuje tudi Specialna enota. M ene je on v glavnem sam o 
prosil, da bi se ta koordinacija peljala organizirano in uspešno ter da bi bila 
skladišča orožja čim bolj varna.«4 9 0
Strukturo so v Posavju organizacijsko h itro postavili na noge. O ba nosilca 
akcije sta m orala določiti vsak svojega nam estnika. Bobek, ki je dobival 
nep o sred n a povelja sam o od Kolenca, si je za nam estnika izbral svojega 
p o m očnika v PEM in pom očnika kom andirja na Postaji m ilice Brežice Albina 
N am estnika, B reznikar pa je izbral Stanka Zlobka. Ko ga je Bobek seznanil z 
dejavnostjo, sprva ni vedel, da govorita o popolnom a novi zadevi. Šele ko m u 
je povedal, da to ni PEM »in da pač gre za vzporedno organizacijo znotraj že 
obstoječih enot«, so m u postale stvari jasne.4 9 1 Bobek je m oral biti ob tem strogo 
konspirativen. Ker so inšpektor za VEM in PEM , načelnik Inšpektorata m ilice 
in načelnik uprave kljub tem u slutili, da se nekaj dogaja, se je odločil o celotni 
zadevi seznaniti načelnika Inšpektorata m ilice U N Z Krško M iho M olana. »Čisto 
na kratko sem m u povedal, za kaj gre. O n m e je sicer m alo hecno gledal, am pak 
je rekel, pazite, da se ne boste spuščali v kakšne take stvari, ki bi kaj 'rušile', in da 
je treba spoštovati ustavo in zakone pri svojem delu.«4 9 2
Z B reznikarjem sta se p otem dvakrat sestala v gostišču R ibnik v M ačkovcih 
pri Brestanici. Tam ga je B reznikar inform iral, na kakšen n ačin se oprem ljajo
490 Intervju Bobek, 12. 5. 2009.
491 Intervju Namestnik, 12. 5. 2009.
492 Intervju Bobek, 12. 5. 2009.
enote, kako potekajo priprave ozirom a kako izbirajo ljudi za delovanje v novi 
strukturi. Tedaj so bili pripravljeni že vsi vpoldicni n ačrti za m obilizacijo 
enot. Na sestanku na Izvršnem svetu je Bobek nato dobil potrditev, da za novo 
organizacijo stoji republiški vrh.4 9 3
Nekaj dn i kasneje, 18. septem bra,4 9 4 je B obek na občinskih nivojih izbral 
ljudi, ki bi pom agali pri nadaljnjem projektu in zavarovanju skladišč. Zato se je 
odločil, da v to povabi vse tri kom andirje postaj m ilice, in sicer D anijela D obrška 
iz Sevnice, Zlatka Pirša iz Brežic in Štefana H rena iz Krškega. »Poklical sem jih 
na sestanek in sm o se potem dobili v Krškem . Seznanil sem jih, v čem je problem , 
da se ustanavljajo te enote, da se pripravlja teren za lokacije orožja.« N aročil jim 
je, da naj vzpostavijo stik s občinskim i k oordinatorji N Z in da naj se dogovorijo 
glede varovanja lokacij, da naj uskladijo n ačrte delovanja, da ne bi potem prišlo 
do konflikta m ed m ilico in novim i enotam i. Po tem sestanku so pripadniki 
NZ, ld jih je s strani TO izbral Breznikar, prišli na postaje in vzpostavili stik 
s kom andirji. »Ko sm o že im eli vse to vzpostavljeno, sm o imeli en razširjen 
kolegij, kjer sm o obravnavali varnostne razm ere na obm očju Slovenije, Posavja 
in Jugoslavije. Tam je padla tudi odločitev, naj kom andirji ocenijo varnostne 
razm ere in se odločijo, ali bi del orožja, ki sm o ga im eli na policijskih postajah, 
tudi sto kosov in več, od m itraljezov, puškom itraljezov, brzostrelk, disperzirali 
na tajne lokacije.«4 9 5 Bobek se je v nadaljevanju s PEM U N Z Krško udeležil tudi 
usposabljanja na obm očju vojašnice v N ovem m estu (skupaj z enotam i PEM 
U N Z N ovo M esto in U N Z Trbovlje). P ripadnike svoje enote je 19. septem bra4 9 6 
seznanil z zadevo in jim povedal, da je razširjeni PEM predviden kot vojna enota 
v novi strukturi. »N obeden od fantov ni im el noben ih pom islekov in so vsi 
pristali na to, da sodelujejo v tem projektu.«4 9 7
Po uspešni vldjučitvi kom andirjev so se v Posavju v drugi polovici septem bra 
dobili na vikendu staršev Ivana Božiča v Jablanici n ad Boštanjem , kam or so 
prišli poleg Bobka, B reznikarja in Zlobka še občinski koordinatorji NZ. Bobek 
je im el že pripravljen n ačrt delovanja enot za vsako občino, če bi prišlo do 
njihovega aktiviranja. N a obm očju vseh treh občin bi varovali najbolj vitalne 
objekte - PT T -centrale, radijske postaje, m ostove, banke, občinske institucije
493 Prav tam.
494 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Poročilo o delu v zvezi organiziranja enot Narodne 
zaščite na področju UNZ Krško, 24. 3.1992, Andrej Bobek.
495 Intervju Bobek, 12. 5. 2009.
496 Gradivo Bobek, Organiziranje MSNZ v Posavju.
497 Intervju Bobek, 12. 5. 2009.
ipd. V nadaljevanju je šlo za varovanje nabornih evidenc in lastnih objektov. 
Ko so preselili evidence iz OLO na postaje milice, so jih zavarovali, še sploh 
potem , ko so se pojavili znaki, da se hoče JLA dokopati do njih. Z aradi tega so 
izdelali načrte poostrenega varovanja, v katerega so bili aktivno vključeni vsi 
pripadniki PEM in postaj m ilice ter enote NZ. PEM je opravljala obhode po 
upravnih organih v Brežicah, K rškem in Sevnici. Izdelane so im eli načrte vpadov 
v objekte, če bi prišlo do nasilnega zavzetja.4 9 8
V Sevnici je bilo sodelovanje s TO v nadaljevanju dobro, prav tako pa tudi z 
občinskim vodstvom in z OLO. D obršek je sodeloval predvsem z O gnjenovičem 
in z Logarjem . »Tudi z Božičem sva sodelovala, vendar m ogoče nekoliko manj 
kot z ostalim a dvem a.« D obršek je v skladu z nastajajočo N Z za občinski štab TO 
usposabljal vod za protispecialno delovanje, predvsem v tistem delu, v katerem 
se je uril praktični postopek in del sam oobram be, na katerega se je potem tudi 
vezala aktivnost nove strukture.4 9 9
Del odvzetega orožja je N Z pridobila nazaj tako, da so ga hodili čistit v sldadišče 
v Cerklje ali pa so ga dobili za nam ene urjenja. Pri vračilu so zmeraj obdržali nekaj 
orožja. Da bo to orožje ogroženo in da bo treba razm išljati o novih lokacijah, so 
D obrška seznanili Božič, O gnjenovič in Logar. S sam o lokacijo D obršek ni bil 
seznanjen, pač pa sam o toliko, da bodo orožje prevažali v nočnem času. »Tudi 
prosili so me, da naj posredujem , če bi bil kakšen konflikt z našim i m iličniškim i 
patruljam i na terenu, da bom o zadevo rešili, preden bi prišlo do zapletov. Glede na 
to, da sem ocenil, da so naši m iličnild dobro poznali te tri osebe, jih nisem seznanil 
s tem , da bo N arodna zaščita prevažala orožje sem in tja, in ni bilo problem a.«5 0 0
Ko ga je v nadaljevanju referent iz OLO prosil, da bi pri njih shranili seznam e 
nabornikov ozirom a ves načrt, je nem udom a privolil, tudi zaradi dobrih odnosov 
z njimi. »Ta referent je hodil občasno k nam in vedno je prišel najprej k m eni 
kot kom andirju, izm enjala sva par besed, tudi kake podatke in potem je on šel 
v ta prostor, ld je bil na podstrešju, to je bila ena soba, tako da tudi vsi m iličnild 
niso vedeli, kaj dejansko je tukaj m ed nami.« Vodstvo U N Z Krško, največkrat 
načelnika Inšpektorata, je D obršek seznanjal o vseh aktivnostih, nikoli pa ni 
naletel na negativen odgovor. Akcije je svojim m iličnikom dodeljeval v okviru 
redne službe, sam pa se ni nikoli spraševal o ilegalnosti svojega početja. Zdelo se 
m u je sam oum evno, da je treba v nastalih političnih razm erah ubrati svojo pot.5 0 1
498 Prav tam.
499 Intervju Dobršek, 11.6. 2009.
500 Prav tam.
501 Prav tam.
Tudi Štefan H ren ni dosti pom išljal, ko m u je Bobek predstavil novo 
organizacijo. »Takrat je bil sestanek v m oji pisarni na Postaji m ilice v K rškem in 
takrat nas je dejansko seznanil s projektom . D ejansko sm o se pogovarjali, kako bi 
sodelovali m ilica in N arodna zaščita, da ne bi prihaj alo do m edsebojnih konfliktov 
ali pa do podvajanja nalog.« Z B reznikarjem in občinskim i koordinatorji N Z je v 
nadaljevanju odlično sodeloval. Zavedal se je tudi, da tega ne sm e izvedeti nihče 
od nepoldicanih. N a postaji m ilice je H ren hranil še naborne evidence OLO, 
hkrati pa tudi orožje TO, ki se je nahajalo v ldeti uprave.5 0 2
Zlatko Pirš je im el na sestanku sicer nekoliko čuden občutek, ker je videl, 
»da so tak rat u rad n o linijo ozirom a našo policijsko upravo izpustili, da so šli 
m im o do nas. Tu sm o im eli m alo dilem e. Jaz sem vsaj tak rat rekel načelniku 
Inšpektorata M ihi M olanu, zakaj niso šli preko te linije.« N a sestanku so se 
pogovarjali tud i o skupnem n ačrtu priprave blokade vojaškega letališča Cerklje 
ob Krki. Ko je Pirš opazil, da N Z vozi orožje na skrivne depoje, se je odločil, 
da bo tu d i orožje iz postaje m ilice razporedil na več lokacij, »tako da sm o se 
jaz, m oja dva pom očnika in k o m an d ir O ddelka iz Bizeljskega en večer odločili 
in sm o to razvozili, pustili sm o kakih osem , deset kosov dolgocevnega orožja 
na postaji m ilice, če bi potrebovali, ostalo sm o odpeljali na skrivno lokacijo.« 
Tudi v Brežicah so na postaji hranili evidence nabornikov, k am o r jih je prihajal 
preverjat delavec OLO.5 0 3
M ilica je im ela v Posavju svojo stru k tu ro tako postavljeno. »Mi sm o im eli svojo 
rezervo, nism o potrebovali posebej organizirati strukture, to j e v glavnem N arodna 
zaščita delala, sm o pa jim nudili vsestransko podporo, predvsem obveščevalno 
in kakršno koli drugo.«5 0 4 Načrti, ki jih je m ilica im ela pripravljene, so m orali biti 
usldajeni z novim i načrti NZ. »Naši m obilizacijski n ačrti in obram bni načrti, ld 
sm o jih delali še za časa Jugoslavije za postajo milice, so m orali biti urejeni. Niso 
te toliko kontrolirali kot kom andirja, če si nekaj operativnega na teren u zam očil, 
kot če si zam očil pri obram bnih in varno stn ih načrtih.« O b ram bni n ačrti jim 
niso dosti koristili, tako da so jih m orali ažurirati ozirom a pripraviti na novo.5 0 5 
Tudi vojne lokacije so m orali prilagajati NZ. »Mi sm o im eli predvidene rezervne 
vojne lokacije za prim er vojne ali izrednih razm er, v p rim eru zasedbe, in nam 
niso prišle prav, k er sm o jih m orali usldajevati na nivoju občine z vojsko, da se 
ne bi pokrivale, če bi prišlo do vojne, da ne bi šli vsi v isti objekt. Vedeli smo, da
502 Intervju Hren, 11.6. 2009.
503 Intervju Pirš, 11.6. 2009.
504 Prav tam.
505 Intervju Dobršek, 11.6. 2009.
oni vedo za naše lokacije, in sm o jih m orali m i sprem eniti.«5 0 6 M obilizacija pa je 
bila sestavljena iz dveh delov. M ilica bi vpoklicala svojo polovico, m edtem ko bi 
N Z spet svojo.
O b tem je m ilica vseskozi sprem ljala vojsko in njeno početje, vojska pa 
je nadzirala njih. Ker je bilo na postajah tud i več pripadnikov m ilice drugih 
jugoslovanskih narodnosti, so kom andirji seznanjali pripadnike m ilice le z 
nalogo, ki jo je bilo treba opraviti, več pa ne. »D ejansko sm o te, ld so bili druge 
narodnosti, dali m alo na stran, ker sm o vedeli, da so tu d i oni p o d določenim i 
pritiski in da verjetno tudi na njih kdo kaj pritiska.«5 0 7 O ktobra pa se za m ilico ni 
sprem enilo veliko. Še naprej so opravljali svoje red n o delo in dodatne zadolžitve. 
»Šele takrat sm o začeli pospešeno delati na vseh nivojih, ldjub tem u da sm o m i 
še vedno skrivali svoje aktivnosti.«5 0 8
UNZ Trbovlje
V Zasavju so po ukazu o odvzem u orožja pozorno sprem ljali napeto 
dogajanje. V Trbovljah k om andant občinskega štaba TO orožja n i predal, v 
Z agorju ob Savi in H rastniku pa so predali del orožja. Zato je Alojz Klančišar, 
kom andir Postaje m ilice Zagorje ob Savi, hitro ukrepal in orožje m ilice že konec 
m aja razporedil na različne lokacije. Sprva je m oral zagotoviti ustrezno lokacijo 
in najti zaupljive ljudi. »Mi sm o tem u takrat rekli terenska preverka, ali je človek 
vreden zaupanja ali ne.« Potem ko je našel p rim eren prostor, je bilo potrebno 
neopazno prenesti orožje iz sldadišča in organizirati prevoz, »ker s službenim i 
vozili pač n ism o m ogli. Zato sm o iskali na terenu civilna vozila in sm o pač takrat 
m alo m išice napenjali in nosili, sam i ali pa po dva. / .../ Z enim direktorjem 
sem se dogovoril za en rabljen kom bi, ker sem ga poznal. Kom bi je na določeno 
lokacijo dostavil šofer, tam sem v bistvu kom bi jaz dobil in šofer, ki ga je pripeljal, 
v prvi fazi ni vedel, za kaj gre.« O rožje so sprva h ran ili n a obrobju Z agorja ob
506 Intervju Pirš, 11. 6. 2009.
507 Intervju Hren, 11.6. 2009.
508 Intervju Namestnik, 12. 5. 2009.
Anton Apih
Bojan Skočir A (1962), pomočnik
(1954), načelnik ^ komandirja PM
Inšpektorata milice Trbovlje in poveljnik
UNZ Trbovlje PEM UNZ Trbovlje
Savi p ri D ragu Polcu. »V nočnem času sva z lastnikom hiše spraznila obe garaži, 
kjer je on im el prej notri ropotijo, in potem ponoči, v bistvu v dveh dneh sem 
tisto orožje spravil.« N ujno strelivo je bilo shranjeno na eni lokaciji na obm očju 
Podkum a v A rtičah na km etiji Pavlin in na drugi v Kisovcu na ulici Pohorskega 
bataljona. Tudi K lančišar ni tedaj n atančno poznal vseh lokacij. Prek nalog so 
obm očje pokrivali m iličniki, ki pa niso vedeli, da varujejo skrito orožje.5 0 9
V Z agorju ob Savije bil tako del orožja na varn ih lokacijah že p red jesenjo.5 1 0 
Kolenc je 6. septem bra sprva poklical Bojana Skočirja, načelnika Inšpektorata 
m ilice U N Z Trbovlje, 9. septem bra pa je prišel k njem u v pisarno, kjer je 
»prvič om enil, da se v okviru N arodne zaščite nekaj pripravlja«, in vldjučil 
trboveljsko upravo v novo organizacijo. Kolenc m u je razlagal, da je treba 
zagotoviti suverenost Slovenije, po m ožnosti tu d i z oboroženim i silami, da je 
treba zagotoviti ustrezno orožje in njegovo varovanje. Pogovarjala sta se tud i 
o tem , da se vldjuči v strukturo PEM , za koordinatorja pa sta izbrala A ntona 
A piha, p o m očnika kom andirja Postaje m ilice Trbovlje in pom očnika poveljnika 
skupnega PEM .5 1 1 »Na inšpektoratu sva bila sam o dva, jaz kot načelnik in en 
operativni inšpektor, potem pa so bile že postaje m ilice in tud i na postajah sta 
bila sam o po en ko m an d ir in njegov pom očnik. N alog je bilo tak rat zelo veliko, 
tako da sm o si m orali delo nekako razdeliti in p ri nas sva si to delo že od vsega 
začetka delila z A pihom .«5 1 2
Pokrajinski k oordinator N Z iz vrst TO je bil Jože Ranzinger, ki ga je sicer 
Apih poznal že o d prej. Z njim sta p otem nekajkrat usklajevala zadeve. Kasneje 
je Ranzingerja, ki se je poškodoval, zam enjal njegov nam estn ik Ivan Vučetič, 
s katerim pa A pih ni im el sestankov ozirom a posebnih dogovorov.5 1 3 Prvi 
kontingent orožja iz G otenice je prišel v Zasavje 19. septem bra. A pih je s svojim i
509 Intervju Klančišar, 9. 9. 2009.
510 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
511 Gl. op. 302.
512 Intervju Skočir, 18. 5. 2009.
513 Intervju Apih, 18. 5. 2009; več o TO v MSNZ v: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 111-115.
m ožm i zagotovil sprem stvo ozirom a varovanje p ri nam eščanju orožja v skladišče 
C em entarne Trbovlje v Retju in v skladišče R udnika Zagorje. P ripadniki PEM 
so v tem kontekstu izvajali širšo blokado obm očja, da nihče ni prišel blizu. Sami 
p a m edtem niso vedeli, da opravljajo naloge nove strukture, pač pa so jih izvajali 
kot PEM. Ta konvoj so sprem ljali tud i m iličniki Specialne enote.5 1 4
27. septem bra sta Skočir in Apih seznanila z novo strukturo kom andirje postaj 
milice, Alojza K lančišarja iz Zagorja ob Savi, Cvetka M ožino iz H rastnika in M irana 
Bokaliča iz Trbovelj. »Ob 11. uri sm o imeli sestanek kom andirjev z načelnikom 
Inšpektorata milice. O n nam je po navadi prenesel te inform acije s sestankov 
uprave.«5 1 5 Na sestanku so jim povedali, »da bi naj bilo vldjučeno m anjše število 
ljudi in da se vse to pripravlja tajno.«5 1 6 K om andirji so nato oblikovali svojo m režo. 
M ilica je sodelovala pri preverjanju oseb, večkrat je bilo organizirano usposabljanje 
PEM U N Z Trbovlje (skupaj s PEM U N Z Krško in U N Z Novo m esto).5 1 7 PEM je 
sicer nadzirala vse tri občine. Tudi pri prem ildh orožja je m ilica preverjala okolico 
in gibanje oseb. Avtom atsko orožje je bilo razdeljeno vsem aktivnim m iličnikom . 
Pri selitvi orožja sta bila navzoča kom andir in pom očnik postaje milice. Ker v 
Zasavju ni bilo vojaških objektov in vojske, je m ilica sodelovala pri izdelavi načrtov 
v zvezi z varovanjem pom em bnih objektov (Term oelektrarna Trbovlje, PTT, 
Radio Trbovlje), dogovarjanju in seznanjanju z aktivnostm i, da ne bi prihajalo do 
nesporazum ov z NZ. Na postajah m ilice so hranili tudi evidence nabornikov.5 1 8 
O ktobra je bilo prepeljano še orožje v sldadišče rudnika Zagorje.5 1 9
Seveda so m orali biti pri svojem delu posebej previdni. Tudi v Zasavju so bili 
vojaški obveščevalci nenehno na delu. »K onkretno sm o to obm očje prečesavali 
ozirom a sm o opravljali pregled terena tu d i v nočnem času, ker so pač bile razne 
inform acije, da so se pojavile določene osebe.«5 2 0 Sodelovanje s SDV v Zasavju 
n i bilo pristno. »Na neki način se je vedelo, da je Služba državne varnosti le 
poročala v Beograd in je bila tja bolj vezana in je bila bolj zvezna služba ko t pa 
republiška.« Sodelovanje je bilo tako bolj stvar osebne odločitve kom andirjev.5 2 1
K om unikacija s TO je bila že p red h o d n o dobra, posebej zato, ker so bili v 
Z agorju ob Savi in Trbovljah prostori TO in m ilice v isti stavbi. Skupaj z njim i so 
m orali za nastajajočo N Z ažurirati stare načrte. Poseben nadzor pa so zahtevale
514 Intervju Apih, 18. 5. 2009.
515 Intervju Bokalič, 9. 9. 2009.
516 Intervju Klančišar, 9. 9. 2009.
517 Intervju Skočir, 18. 5. 2009.
518 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Akcija »Narodna zaščita«, 21.3. 1992, Anton Apih.
519 Intervju Klančišar, 9. 9. 2009.
520 Intervju Bokalič, 9. 9. 2009.
521 Intervju Skočir, 18. 5. 2009.
blagovne rezerve, predvsem republiška rezerva žita, ki so ga im eli v petih silosih. 
Prav tako so m orali zavarovati naftne derivate. »Zasavje kot takšno je bilo kar 
problem atično za dostavo. Če bi kar koli bilo, bi bili hitro izolirani. Z aradi tega 
je bila tudi naloga, da sm o se v vsaki občini dogovorili, na katerem bencinskem 
servisu so blagovne rezerve za potrebe milice.« Da bi čim tesneje pokrili teren, 
pa so se v Zasavju povezali še s predsedniki lovskih družin, ki so lovce seznanili 
z nalogam i varovanja na terenu. Lovci so bili s strani m ilice posebej angažirani. 
M ed svojim i pohodi so nadzirali okolico in osebe ter poročali, če so opazili kaj 
nenavadnega.5 2 2
A kterji nove obram bne strukture so m orali svoje dejavnosti prikrivati pred 
dom ačim i in prijatelji. Klančišar je im el srečo, da je tudi njegova žena delala v 
m ilici »in je določene stvari poznala in zato m e tu d i ni spraševala, ker ona ni bila 
pooblaščena oseba, am pak je delala v adm inistraciji. Tako m i je bilo dano, da 
m i n i bilo treba veliko razlagati, sploh še zato, ker nisem šel v uniform i, am pak 
v civilu. N ajvečkrat, ko sem šel te naloge delat, sem bil oblečen športno. Tudi na 
policijski postaji sem m oral p rikriti zadevo.«5 2 3
V Zasavju je bila izjem no pestra nacionalna stru k tu ra in tako je bilo veliko 
zaposlenih iz drugih republik Jugoslavije, veliko Srbov, Bosancev in Hrvatov. 
M ilica je v tem kontekstu razpolagala tudi z veliko količino podatkov. Im ela je 
zelo m očno kontraobveščevalno dejavnost, »tako v sm eri zaščite m ilice, naših 
ukrepov in tu d i N arodne zaščite. / .../ Vedeli smo, kako se Srbi zbirajo in se 
združujejo, kdo bo šel in kdo bo ostal, kaj bo kdo kje naredil, če bi prišlo do 
česa hujšega, im eli sm o podatke, kdo ne bo šel v N arodno zaščito, in to so bile 
operativne stvari, ki jih je bilo treba potem presojati. O perativnih podatkov je 
bilo izredno veliko.«5 2 4
O d oktobra se za m ilico ni sprem enilo tako rekoč nič. O pravljali so svoje 
redne delovne obveznosti, ob tem pa (m arsikdaj nevede) še dodatne aktivnosti. 
N ikakor p a ne gre spregledati dejstva, da so v času organizacije hodili po 'tankem 
ledu.1 »Jaz sem se vprašal glede zakonitosti ozirom a glede zakonske form ulacije, 
nisem se pa vprašal o sm otrnosti. K olencu sem zaupal, jaz sem K olenca poznal 
vrsto let in ko je povedal, za kaj gre, nisem dvom il o njegovih odločitvah, o 
njegovih pogledih, čeprav sem takoj vedel, da če bo kaj hudo narobe, bom o 
'nasrkali'.«5 2 5
522 Intervju Klančišar, 9. 9. 2009.
523 Prav tam.
524 Intervju Skočir, 18. 5. 2009.
525 Intervju Apih, 18. 5. 2009.
UNZ Koper
Po ukazu o oddaji orožja tudi na obm očju južne Prim orske v vrstah m ilice 
niso m irovali. 14. julija je m ilica že im ela urejeno dosegljivost na dom u, 15. 
julija pa pripravljenost na dom u. 20. avgusta je Slavka Gerželja, kom andirja 
Postaje m ejne m ilice K ozina s sedežem v K rvavem Potoku in poveljnika skupne 
PEM U N Z K oper in U N Z Postojna, obiskal na m ejnem preh o d u general Čad, 
ko m an d an t reškega korpusa, sicer Slovenec, ki je prišel poizvedovat o položaju. 
Z aradi srbohrvaškega jezika sta prišla v konflikt. »'G eneral, a ste vi m ogoče 
Slovenec?' Rekel je, 'logično, Č ad M arijan sam ja.' 'Zakaj pa ne govorite z m ano 
slovensko, če ste prišli v Slovenijo na obisk?'«5 2 6
Stvari so se tako zaostrovale že pred jesenjo. V začetku septem bra je 
Gerželja poklical Kolenc in m u naročil, naj pride na sestanek v Ljubljano in da 
za njegov p rih o d ne sm e nihče vedeti. Svetoval m u je, da se naj izogne Sežani 
zaradi m očnega KOS-a in da se naj odpravi v Ljubljano iz Kopra. 12. septem bra 
p opoldan se je v civilu udeležil sestanka na RSNZ, kjer so se zbrali še preostali 
poveljniki PEM , ki še niso bili seznanjeni z novo obram bno strukturo; poleg 
K opra še G orica, Slovenj G radec, Postojna in Kranj. Kolenc jim je predstavil 
dotedanje aktivnosti znotraj nove organizacije in njihovo vlogo. Po sestanku 
so odšli zaradi konspiracije vsak posam ezno v restavracijo Figovec, kjer so se 
spoznali s pokrajinskim i koordinatorji N Z iz vrst TO. Gerželj se je tam spoznal z 
Leopoldom Č učkom ,5 2 7 s katerim je v nadaljevanju zelo dobro sodeloval. Km alu 
sta se sestala in se dogovorila, kako bosta zadevo peljala naprej. Gerželjeva 
naloga je bila talco skupaj z N Z organizirati enote nove strukture.5 2 8
D o tega sestanka je im el Gerželj s TO m alo stikov, več pa z vojsko. »Takrat 
je bila aktualna m ilica in vojska, T eritorialna obram ba je bila bolj rezerva. / .../ 
Sodelovati sm o m orali z vojsko, ker je bila na m eji, ker sm o im eli 'graničarje' in 
odseke in karavle. Z njim i sm o kar dobro sodelovali, ker nas je sam način dela v
526 Intervju Gerželj, 11. 5. 2009.
527 Prav tam ; prim.: Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Aktivnosti milice pri reorganizaciji TO
v NZ v letu 1990, 23. 3. 1992, Slavko Gerželj.
528 Intervju Gerželj, 11.5. 2009; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 96-99.
Slavko Gerželj (1956), komandir 
PM M Kozina in poveljnik PEM 
UNZ Koper
to prisilil.« Po sestan k u je Gerželj 13. septem bra seznanil načelnika Inšpektorata 
m ilice U N Z K oper glede prejšnjega dne. Ni m u povedal konkretno, kaj so 
se pogovarjali, češ da m u ne sm e povedati, da pa se naj tozadevno obrne na 
poveljnika PEM RSNZ Pavleta Čelika. N ačelnika je m otilo, da je Gerželj govoril 
o zadevah, o katerih sam ni imel pojm a. Še sploh potem , ko m u tud i Čelik, ki ni 
bil v 'strukturi', ni znal odgovoriti na zastavljena vprašanja.
N aslednji d a n je bil Gerželj ponovno v Ljubljani, kjer seje udeležil sestanka na 
Izvršnem svetu. Potoval je konspirativno, saj je odšel najprej s službenim avtom 
do R azdrtega, od tam pa sta šla skupaj z Z vonim irjem K elherjem s civilnim 
avtom. »Ker sm o m i vztrajali, je prišlo do tega sestanka. Potem sm o si m i m alce 
oddahnili, ker sm o videli, da o d zadaj stoji najvišji državni vrh.« V nadaljevanju 
so m orali tud i v K opru m olčati o novih razm erah. Veliko zaposlenih v vrstah 
m ilice je bilo iz drugih republik, sicer večina lojalnih Sloveniji, am pak se jim 
preprosto ni več zaupalo, ker se ni vedelo, kaj je v ozadju. Še posebej se ni zaupalo 
tistim , ki so im eli dokaj dobre in tesne stike z JLA ne glede na to, ali je šlo za stike 
sam o p o službeni dolžnosti. Na ta dejavnik je bilo treba posebej paziti, ko so 
pripravljali novo strukturo.5 2 9
17. septem bra dopoldan je Gerželj organiziral tajni sestanek v lovski koči v 
Divači, ki so se ga s strani N Z udeležili Leopold Čuček, D arko A ndrejašič, H enrik 
Čopi, Slavko D ekleva, A ndrej Koce in D rago Božac. Na sestanku so določili dve 
enoti m ilice za hram bo orožja in oprem e. N a O bali je bila to Postaja m ilice Izola, 
na K rasu O ddelek m ilice Divača, pozneje, ko se je vozilo orožje iz Kočevske 
Reke za Kras in Obalo, so dodali še O ddelek m ilice Kozina. D oločili so nove 
lokacije za m obilizacijo in se dogovorili o ustanovitvi enot za protidiverzantsko 
delovanje. E note so oblikovali iz najbolj zaupnih ljudi in številčno tako m očne, 
kot je bilo na razpolago orožja. Ker ga je bilo m alo, so bile enote m ajhne.5 3 0
529 Intervju Gerželj, 11.5. 2009.
530 Prav tam; prim.: Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Aktivnosti milice pri reorganizaciji TO
v N Z v letu 1990, 23. 3. 1992, Slavko Gerželj.
M ilica je m orala pripraviti načrte za ponovno pridobitev orožja in oprem e iz 
sldadišč JLA v Sežani in v Um agu, kjer je bilo približno 80 odstotkov orožja TO 
iz slovenske Istre. Prav talco so m orali zagotoviti orožje iz delovnih organizacij. 
Pridobiti je bilo treba orožje Luke Koper in Železniškega gospodarstva v Divači. 
D ogovoriti so se m orali tudi glede koordinacije dela m ed m ilico in NZ. V tem 
kontekstu je Gerželj prenesel naloge na občinski nivo. 24. septem bra se je dobil 
s kom andirjem O ddelka m ilice Kozina Rajkom K alistrom . Ker so vključili za 
sldadišče orožja Divačo in Kozino, je bil on tisti, ki je m oral voditi zadevo naprej.
25. septem bra so v dopoldanskem času organizirali sestanek v Izoli z občinskim 
k oordinatorjem N Z iz vrst TO Slavkom Deklevo in kom andirjem Postaje m ilice 
Izola M ilošem Žulovcem , takoj zatem pa v K opru z občinskim koordinatorjem 
N Z iz vrst TO A ndrejem K ocetom in kom andirjem Ivanom M arasom iz Postaje 
m ilice Koper. Zgodaj popoldne so se v K opru sestali tudi z nam estnikom 
kom andirja Postaje m ilice Piran Ivanom K lepačem , kot pokrajinski koordinator 
N Z pa je bil navzoč Leopold Čuček. Na teh sestankih so v novo stru k tu ro vključili 
tudi občinski nivo. Sodelovanje postaj m ilice in občinskih pripadnikov N Z je bilo 
v nadaljevanju dobro. Potem ko so z zadevo seznanili obe strukturi, se Gerželj 
ni m ešal v konkretne lokalne aktivnosti. K om unikacija je tekla m ed kom andirji 
in koordinatorji NZ. »Mi 'polcrajinci' se nism o več kaj dosti spuščali v to, ali si 
naredil ali ne, konec koncev niti vedeli nism o.«5 3 1 N a postajah kom andirji tudi 
niso seznanjali svojih zaposlenih z novo strukturo. M iličniki so opravljali naloge, 
niso pa vedeli konkretno, za kaj gre. Z aktivnostm i je bil po navadi seznanjen 
nam estnik in ledo od pom očnikov kom andirja, pri čem er so bili tu d i ti pogosto 
le delno seznanjeni s posam eznim i nalogam i.
Kljub tem u je Gerželj še vedno organiziral sestanke N Z in kom andirjev.
26. septem bra je m ed svojim dopustom od načelnika Inšpektorata milice 
prejel zaradi nujnosti okrepljenega varovanja orožja naročilo o sldicu vseh 
kom andirjev, pri katerih je im el orožje. N aslednji dan m u je načelnik telefonsko 
naročil, da m ora biti v pripravljenosti na dom u po liniji PEM ne glede na to, da 
je na dopustu. O ktobra so operativno in fizično varovali še razpršitev orožja iz 
sldadišč n a O ddelka m ilice D ivača in Kozina, prav talco pa so bili navzoči pri 
prevozu oborožitve iz Kočevske Reke na P rim orsko po dogovoru s Č učkom .5 3 2
531 Intervju Gerželj, 11.5. 2009; prim.: Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Aktivnosti milice pri 
reorganizaciji TO v N Z v letu 1990, 23. 3. 1992, Slavko Gerželj.
532 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Aktivnosti milice pri reorganizaciji TO v NZ v letu 1990, 
23. 3.1992, Slavko Gerželj.
Ker je JLA na obm očju obalno-kraške regije pobrala skoraj vse orožje, je 
bila m ilica v času oblikovanja nove obram bne strukture »edina organizirana, 
usposobljena in oborožena form acija, na katero se je lahko državni vrh obrnil in 
zanesel«.5 3 3 Sestava m ilice je bila takšna, da ni potrebovala nobenih prilagajanj. 
Problem je tičal v TO, kjer so m orali zam enjati nekaj svojih vodilnih kadrov. 
Potem ko se je N Z prilagodila novim razm eram (novi obram bni n ačrti ozirom a 
preoblikovanje starih), je stelda koordinacija m ed njim i in m ilico.5 3 4 Gerželjeva 
družina seveda ni vedela za njegove aktivnosti.5 3 5
V K opru je Gerželj naročil kom andirju M arasu, da je treba glede na 
sprem enjene razm ere zaradi odvzem a orožja vzpostaviti neko novo strukturo v 
pogojih dvotirnega sistem a in da je treba navezati stike z OLO. V nadaljevanju 
je M araš bdel predvsem nad podatkovnim i bazam i, obram bnim i načrti, zlasti pa 
nad evidencam i vojaških nabornikov. V stru k tu ro je vključeval tudi svoje kolege, 
predvsem pom očnike in vodje varn o stn ih okolišev. M ed 'kadrovsko filtracijo' so 
tudi ažurirah in operativno varovali pom em bnejše vitalne objekte.5 3 6
Na Postaji milice Koper je bil krajši čas spravljen del orožja TO. Orožje je N Z 
pridobila iz drugih sldadišč, iz skladišč na Hrvaškem , nekaj iz sldadišč delovnih 
organizacij, npr. iz skladišča tovarne Tomos. V okviru rednih dejavnosti je m ilica 
organizirala vse tisto, za kar jo je prosila NZ. Dejavnosti so bile povezane z 
evidencam i, orožjem in usposabljanji. »V okviru priprav na m orebitno agresijo naj 
bi policijske enote intenzivirale sodelovanje z N arodno zaščito. S staro strukturo 
N arodne zaščite sm o v bistvu že prej to izvajali v okviru rednih nalog.«5 3 7
M ilica je pri svojih prem ikih izvajala tudi lažne prem ike zaradi nenehnega 
nadzora s strani KOS-a in SDV. Sodelujoči vnovi strukturi so delovali konspirativno. 
M iličniki so sprejem ali aktivnosti kot redne naloge, saj jim niso povedali, da delajo 
v okviru nove strukture. Vse naloge (povezane z orožjem ) so izvajali ljudje, ld jim 
je M araš zaupal (štiri do pet ljudi). Z njim i je M araš prem estil orožje na tri lokacije 
(zasebne hiše) na obm očju zaledja Kopra. »V enem prim eru smo imeli celo pri 
našem rezervnem m iličniku lokacijo. Za ostale lokacije orožja pa tudi sam nisem 
hotel vedeti. Ko so m i govorili, da m i povedo, sem rekel ne, m e ne zanim a, kaj pa 
če m ene ujam ejo? Jaz bi poznal vse te lokacije.«5 3 8
533 Intervju Gerželj, 11.5. 2009.
534 Intervju Maraš, 11.9. 2009.
535 Intervju Gerželj, 11.5. 2009.
536 Intervju Maraš, 11.9. 2009.
537 Prav tam.
538 Prav tam.
Tudi Boris Gradič, k o m an d ir Postaje m ilice Sežana, je bil vključen v novo 
strukturo. N ekega večera sta k njem u na dom prišla Gerželj in Čuček, ki sta m u 
predstavila načela delovanja nove strukture. G radič je po sestanku s koordinatorji 
N Z vključil v organizacijsko m režo na podlagi poznanstev svoje kolege, 
vredne zaupanja. Iz vsake enote so bili vključeni trije ali štirje ljudje. Stopnja 
konspirativnosti je bila zagotovljena. TO Sežana, ki je bila v p rv i fazi slabo 
oborožena, je im ela orožje spravljeno na tam kajšnji postaji milice, kjer je im ela 
svoje sldadišče. V njem je bilo lažje pehotno orožje in nekaj m insko-eksplozivnih 
sredstev. O rožje milice, še zlasti večina m insko-eksplozivnih sredstev, je bilo 
shranjeno v vojaških skladiščih v Ajdovščini. Potem ko so pridobili del orožja, 
tud i G radič ni hotel vedeti, kam konkretno so ga razpršili. Za lokacije na K rasu 
je vedel njegov nam estnik. Za prostore, kam or so spravili orožje, so izbirali razne 
kleti, skednje ali jam e. Prevoze orožja in streliva so opravljali ponoči s civilnim i 
vozili ob sprem stvu patrulje.5 3 9
Ker je im el KOS v Sežani svojo m režo, je m orala m ilica delovati v popolni 
tajnosti. Poznati so m orali sestavo KOS-a, pa tu d i sestavo enot na carini. »M ed 
našim i bivšim i sodelavci so bili njihovi sodelavci, m iličniki, starešine, ki so delali 
za njih, in to je že bilo utečeno. / .../ Na m eji je bil zvezni bataljon in ti ljudje 
so bili skozi v kontaktu z vojsko, tako da je bilo tam več kontaktov m ed tem i 
zveznim i, m ed enim i in drugim i. / .../ K ontakti m ed KOS-om in n am i so bili, se 
je pa videlo, da kakor se je situacija zaostrovala, m anj so prihajali, ker so iskali 
drugje vire.« Tudi vojska se je distancirala od m ilice. »Z zaostrovanjem politične 
situacije so se odnosi m ed m iličniki in vojaki sprem injali. / .../ Niso te več spustili 
n a dvorišče, prej so ponudili še kavo ali pasulj ali kaj takega za m alico, potem pa 
se je to kar prekinilo.«5 4 0
N a U N Z K oper je sicer že m aja prišla GINA, ki je v ted n u dni pregledala vse 
n ačrte in jih ocenila z 'vrlo dobro'. O cena je prišla iz Beograda. Ker je poznala 
vsako lokacijo, je bilo treba n ačrte sprem eniti. Zato so v novih razm erah naredili 
le seznam ljudi, ki so jih m orali vpoldicati, ostalo pa je bila im provizacija (del enote 
aktiven, del v pripravljenosti, del v počivanju). Sodelovanje s TO je bilo dobro že 
prej, saj je im ela m ilica z njim i redne stike. Z vzpostavitvijo N Z na pokrajinski 
in občinski ravni je kom unikacija še bolj stekla.5 4 1 Večina p ripadnikov milice
539 Intervju Gradič, 11.9. 2009.
540 Prav tam.
541 Prav tam.
pa nove strukture ni dojem ala kot posebne vzporedne organizacije, tem več kot 
izvajanje red n ih nalog milice. D ejavnosti so potekale po istem ključu, m ilica je 
nadaljevala z izvajanjem podobnih nalog tu d i od oktobra naprej.
UNZ Nova Gorica
Že pred jesenjo 1990 je m oral V iktor H ladnik, nam estnik inšpektorja za 
VEM in PEM ter obram bni n ačrt na Inšpektoratu m ilice U N Z N ova Gorica, 
'očistiti' vrste v m ilici. Predvsem so prečistili rezervni sestav in odpustili tiste, ld 
jim ni bilo m ogoče zaupati. Pri aktivnem sestavu pa so opazovali pripadnike in 
poskušali ugotoviti, kako bi se odzvali, če bi prišlo do zapleta, in ali bi prestopili 
na drugo stran (k vojski). V tem kontekstu ni bilo nobenih težav. N a drugi strani 
se je že pred ukazom o oddaji orožja JLA »na tem obm očju večino orožja hranilo 
p ri vojski, to je bilo sldadišče na Ajševici, p o tem je bilo sldadišče tud i na Č rnem 
V rhu in na Šentviški gori, tako da je večina tega orožja že bila tam , je pa im ela 
T eritorialna obram ba Idrija v C erknem in v A nhovem svoje skladišče«. H ladnik 
je šel 18. m aja h kom andantu pokrajinskega štaba TO in ga vprašal, kako je s 
tem pri njih. Ko m u je rekel, da n i n o b en ih problem ov, ob tem pa dodal, da so 
pripeljali orožje iz C erknega in A nhovega in da ga zdaj varuje vojska, m u je takoj 
postalo jasno, kakšen je položaj. TO je na G oriškem tako ostala popolnom a brez 
orožja.
H lad n ik je im el sicer s TO p red h o d n o dobre odnose. Poznal je tu d i večino 
uslužbencev KOS-a in njihov način delovanja. Tudi na podlagi tega je sestavil 
načrt opazovanja obveščevalnih služb, sam pa je m oral biti izjem no previden, da 
ga niso uspeli izslediti tisti, ki so nadzorovali m ilico.5 4 2
Z vonim ir K elher je bil sam ostojni inšpektor na Inšpektoratu m ilice U N Z 
Nova G orica in je pokrival področji izobraževanja in specialne vzgoje ter bil 
poveljnik PEM U N Z Nova G orica. Ko ga je Kolenc poldical, da naj pride 12. 
septem bra na sestanek na RSNZ, ni dolgo razm išljal. Kolenca je dobro poznal že
542 Intervju Hladnik, 11.5. 2009.
Zvonim ir Kelher (1950), samostojni 
inšpektor za področje izobraževanja in 
specialne vzgoje na Inšpektoratu milice 
UNZ Nova Gorica in poveljnik PEM UNZ 
Nova Gorica
od prej prek PEM in tudi civilno, prek strelskih družin, saj sta bila oba strelca, 
in m u popolnom a zaupal. Po sestanku se je napotil v gostilno Figovec, kjer se 
je srečal z D ragom V idrihom , pokrajinskim koordinatorjem N Z iz vrst TO. 
K elher ga ni poznal, m edtem ko je V idrih dobro vedel, kdo je on. Z aradi stroge 
konspiracije so se Kelherju zastavljala številna vprašanja. Še posebej potem , ko 
je naslednji dan prišel v službo, kjer so ga zasuli z vprašanji, kje da je bil prejšnji 
dan. Ker jim ni sm el povedati, so ga vsi začudeno gledali, toda vztrajal je pri 
zapovedani tajnosti. K m alu p otem se je Kelher z V idrihom dobil n a Jasnici, kjer 
sta oblikovala prve načrte.5 4 3
N a sestanek na Izvršnem svetu je Kelher od R azdrtega naprej potoval skupaj 
s Slavkom Gerželjem . Tudi Kelher je dobil v popoldanskih u rah potrditev, da 
za tem stoji državni vrh. O d tedaj ni bilo več nikakršnih pom islekov. Če se je 
prej še spraševal o legalnosti svojega početja, ko je razm išljal, da v bistvu deluje 
proti državi, je sprem enil svoje m nenje in stoodstotno sprejem al naloge, ld jih je 
dobival v nadaljevanju.5 4 4
Z V idrihom je nato Kelher najprej pregledal postaje milice. Tukaj je imel 
določene težave že prej pri 'čiščenju' enot, predvsem »s starejšim i, ki so bili že 10, 
15 let v PEM , in naenkrat m u rečeš, nisi več sposoben, in veš, d a je planinec, d aje 
gorski reševalec, in ga ne m oreš im eti noter zato, ker im a slučajno priim ek na -ić.«
V A jdovščini sta se dobila s kom andirjem Postaje m ilice A ngelom V idm arjem , 
ki se je že prej povezal z občinskim štabom TO. Po tem sestanku sta 15. in 16. 
septem bra vključila ostale kom andirje Postaj m ilice (Idrija, Tolm in, N ova Gorica) 
in spustila organizacijo na občinski nivo. Predvsem sta jih seznanila z nalogo 
varovanja orožja. Ker v A jdovščini ni bilo prostora, sta za lokacije orožja sprva 
izbrala Postaji m ilice v Idriji in Novi Gorici, iz Nove G orice pa se je skladišče nato 
preselilo v A nhovo, kjer je bil vod milice, ld je sam ostojno, brez N Z, pokrival in 
varoval novo sldadišče. K om andirji so nato razširili m režo, ko so izbrali tiste,
543 Intervju Kelher, 11.5. 2009.
544 Intervju Kelher, 17. 6. 2009.
ki so jim najbolj zaupali (navadno nam estnike), in jim dali določene naloge. 
Kelher ni vedel, kaj se konkretno dogaja na lokalni ravni. A kterji so delovali 
sam ostojno, inform acij pa niso prenašali nazaj na pokrajinski nivo, saj je bila 
konspiracija tako trdnejša. K elherja je zanim alo sam o, ali so naloge izpeljane. Ko 
je dobil potrditev, n i spraševal naprej. Z aradi stroge konspiracije pa je m oral biti 
pozoren tud i dom a, saj tudi najbližjim niso sm eli razlagati o svojem delu. Kelher 
je imel sicer srečo, ker je bila njegova žena prav tako zaposlena pri milici. Vedela 
je sicer m arsikaj zaupnega, toda o novi stru k tu ri ni im ela pojm a, pa tudi Kelher 
ji tega ni želel povedati.5 4 5
Prevoze orožja iz Kočevske Reke na G oriško je opravljala navadna m ilica 
(ne Specialna enota) 25. septem bra.5 4 6 Vozili so s svojim i tovornjaki in s svojim 
sprem stvom . K elher in H ladnik sta te prevoze sicer sprem ljala bolj 'od daleč'. 
Ko so peljali orožje v Anhovo, so v G orici - glede na to, da je šlo za tovornjak 
m ilice z m o d ro tablico - vozilo zapeljali v garažo uprave in šli na pijačo, da bi 
nepoklicani m islili, da je tovornjak stacioniran na upravi. Čez kakšno uro so ga 
odpeljali drugam z zam enjanim i tablicam i.5 4 7
M ilan Z upan je bil kom andir Postaje m ilice Nova G orica. Z novo organizacijo 
sta ga seznanila Kelher in H ladnik. N aročila sta m u, naj pripravi nove obram bne 
in varnostne načrte in 'počisti' enoto rezervnih m iličnikov in carinikov, ki jim 
ni bilo m ogoče zaupati. Pri aktivnih pa ni bilo nobenega pom isleka. »Predvideli 
sm o m oštva, tako kot bi naj bila sestavljena, potem sm o m orali določiti rezervne 
vojne lokacije po prvi stopnji, drugi in tretji, če bi se zadeve še stopnjevale, nato 
sm o m orali pripraviti lokacije in se dogovoriti z lastniki objektov. V prvi fazi so 
bile v Novi G orici, v naslednji so bile že bolj proti h rib o m in okrog tega je bilo 
veliko aktivnosti.«5 4 8
M ilan V ončina je bil n am estnik kom andirja Postaje m ilice N ova Gorica. 
Naloge za novo strukturo je izvajal v okviru rednih nalog. Ker je KOS b udno 
zbiral podatke, je tudi m ilica začela s pridobivanjem inform acij. »Poleg rednih 
policijskih opravil, ki so bila določena z zakonom o n o tran jih zadevah, se je 
seveda peljala naprej tudi problem atika groženj n apada JLA. Takrat se je začelo 
to stopnjevati. Potem sm o vključili to v redne naloge. N ačrti so se obnavljali, 
dopolnjevali, izdelovali na novo.«5 4 9
545 Intervju Kelher, 11. 5. 2009; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 100-104; Berginc, MSNZ 
na Tolminskem, str. 75-79; širše v: Njim vsem pripada slava, str. 404-426; Trdna mreža.
546 Intervju Kelher, 11. 5. 2009.
547 Intervju Hladnik, 11.5. 2009.
548 Intervju Zupan, 17. 6. 2009.
549 Intervju Vončina, 17. 6. 2009.
Florjan Sivec je bil kom andir Postaje prom etne m ilice Nova G orica in 
poveljnik voda PEM . O novi organizaciji sta ga obvestila Kelher in H ladnik. 
Z njim a je sodeloval in od njiju prejem al navodila. Ker je bil brez pom očnika, 
je m oral vse aktivnosti, pripravo dokum entov in lokacij organizirati sam . Z 
načelnikom uprave in načelnikom Inšpektorata m ilice U N Z Nova Gorica, 
ki nista vedela za nove razm ere, ni im el veliko stikov. Ko je prišel septem bra 
do njega Kelher in m u dejal, da potrebuje dva m iličnika z vozniškim izpitom 
C-kategorije, ni dolgo razmišljal. N a razpolago m u je dal m iličnika Igorja P raha 
in Petra Šuštarja. Sivec je vedel, da potrebujejo tovornjak in kaj približno bodo 
vozili, ni pa se podrobneje spuščal v zadevo. Bil je obveščen, da delata ponoči in 
da vozijo neke stvari na relaciji K očevsko-Severna Prim orska. Potem je Sivec 
dobil nalogo, da je treba orožje razm estiti na več lokacij. »To orožje je bilo 
nam enjeno za oborožitev VEM in PEM.« Pri spravljanju orožja na varno m u je 
največ pom agal Šuštar, nekaj so ga odpeljali k njem u, nekaj pa na Vogrsko. Tako 
so im eli dve lokaciji, ki sta bili dokaj odm aknjeni, a z urejenim dostopom . Sivec 
tedaj ni pom išljal glede novih zadolžitev. Ni ga bilo strah, čeprav se je zavedal, 
da je njegovo početje ilegalno in da dela proti zvezni ustavi. Tudi potem ko ga je 
poldical načelnik in m u povedal, da ga zasleduje KOS in da naj bo previden, ga 
ni zajela panika. D va dni je razm išljal, ali naj dom a sploh pove novico. Ko je ženi 
le povedal, je tu d i ona ohranila trezno glavo.5 5 0
Jože R ežonja je bil kom andir Postaje m ilice Tolm in. Septem bra je uspel 
skupaj z N Z p o d pretvezo čiščenja orožja pridobiti prvi del orožja iz vojašnice 
Bovec. To orožje so nato shranili v Bovcu, Tolm inu in K obaridu. V tem obdobju 
so tudi poostrili n ad zo r nad vojsko in njenim i aktivnostm i. Sodelovanje s TO 
Tolm in, ki ji je poveljeval M arjan Bric, je bilo do junija 1990 sicer slabo. Potem 
ga je zam enjal V ito Berginc, s katerim se je Režonja v h ip u ujel. Berginc je bil 
tu d i vključen v N Z. Ko ga je Kelher obvestil o tajnih aktivnostih, m u ni povedal, 
d a je del orožja že na varnem . V nadaljevanju je potem obnovil stare načrte, 
nadaljevalo pa se je tu d i usposabljanje rezervistov. »Izvajali sm o vse, od streljanja 
do iskanja terena in vseh teh zadev. M orala je bila izredno dobra pri rezervistih, 
res pa je, da sm o tud i pri nas na postaji m alo pregledali, posebej pri carinikih, in 
p otem m alo počistili, kdo je kondicijsko še zm ožen zdržati vse napore.«5 5 1
O borožitev so počasi povečevali. Režonja in Berginc sta tako v začetku 
oktobra im ela na razpolago »110 kosov orožja. V tem času, ko se je Kočevska
550 Intervju Sivec, 17. 6. 2009.
551 Intervju Režonja, 17. 6. 2009.
Reka zavzela, sm o na Severnem Prim orskem dobili nekaj oborožitve. Ker sm o 
v Tolm inu orožje imeli, v Idriji pa je bilo m alo orožja, je prvi kontingent iz 
Kočevja prišel v Idrijo.« Pri skladiščenju in prevozu orožja v tajna skladišča je 
sodeloval tudi R ežonja s svojim vozilom s civilnim i tablicam i, ostali m iličniki 
pa niso vedeli, za kaj gre. O n jih je dal p ri tran sp o rtih orožja v patrulje drugam 
na teren, pri prevozih pa ni bilo nadzora. Kljub tem u da je bil tudi ko m an d ir 
Postaje m ilice Idrija D anilo Božič5 5 2 seznanjen z zadevam i, jih je pri prevozu 
orožja v kobariško skladišče v Idriji ustavila m ilica. »Sem rekel, kaj je, in sm o šli 
naprej. O ni so prižgali luči in šli za nam i. Poldical je dežurnega, kje im aš enote, 
naj pustijo kolone pri m iru. Potem so odšli. Z m ilico sicer n i bilo težav.« Poleg 
sldadišč N Z je im ela m ilica povsem svoja sldadišča, za katera N Z ni vedela. Svoje 
orožje je m ilica razvozila na razne lokacije sam a, pri tran sp o rtih orožja N Z pa 
je bila po večini zraven. Poleg tega so bili na m ilici shranjeni obram bni n ačrti in 
določena dokum entacija OLO (evidence nabornikov).5 5 3 Podobne aktivnosti so 
izvajali tudi od oktobra naprej. »Profesionalno sm o naprej delali, na drugi strani 
sm o im eli istega človeka.«5 5 4 Tudi nadzor n ad vojsko in sprem ljanje gibanja 
obveščevalnih služb sta se izvajala še naprej.5 5 5
UNZ Slovenj Gradec
N a K oroškem je m ilica že pred ukazom o oddaji orožja izvedla nekaj 
prem ikov orožja. V inko M linšek, ko m an d ir Postaje m ilice Slovenj G radec, je 
dobil od načelnika Inšpektorata m ilice U N Z Slovenj G radec M irka Kokola že 
februarja in m arca 1990 nalogo, da m ora pripraviti tajne lokacije za sldadiščenje 
m aterialnih sredstev, predvsem pa oborožitve in streliva, ki je bilo v sldadiščih 
(za postajo m ilice, postajo prom etne m ilice in za enote U N Z). Za tri enote je 
m oral zagotoviti sldadišča na obm očju M islinjske doline, h k rati pa nove lokacije
552 Arhiv M NZ, Uprava za priprave na izredna stanja in vojno - MSNZ 1990-1992, Seznam delavcev policije, ki so 
sodelovali pri ustanavljanju MSNZ (28./8. do 4./10. 1990), Jože Kolenc.
553 Intervju Berginc, 30. 3. 2010.
554 Intervju Kelher, 11. 5. 2009.
555 Intervju Hladnik, 11. 5. 2009.
Marko Pogorevc (1964), inšpektor za 
VEM in PEM na Inšpektoratu milice UNZ 
Slovenj Gradec ter poveljnik PEM UNZ 
Slovenj Gradec
za vojno delovanje, za sedež VEM in za sedež U N Z. Ker je vojska izjem no dobro 
nadzirala obm očje, je m oral biti pri izbiri lokacij posebej pazljiv. Tajni prevozi 
orožja so potekali iz postaje prom etne m ilice in postaje m ilice k M iranu Č erniču 
na M islinjsko Dobravo, k Juretu Priberžniku v Šm artno pri Slovenj G radcu, 
na Sela in na Stari trg. Del oborožitve in sanitetne oprem e so skladiščili tudi 
na lokaciji na B rdah pri Ribiču, del pa pri N aberniku na Legnu. Teden kasneje 
so preselili tudi orožje uprave. Lokacijo je M linšek izbral pri km etu V incencu 
Vranjeku, kjer je im ela vojska m obilizacijsko m esto. Prav zaradi tega se m u je 
zdelo m esto posebej prim erno, ker da ga bo varovala kar JLA, in še posebej zato, 
ker je lastnik dobro poznal načrte JLA in njihove oficirje, ki so bili pri njem vsak 
teden. N a tej lokaciji so shranili tovornjak eksploziva in orožja. Za prevoz so 
zadolžili rezervnega m iličnika A leksandra Sem enika, k ije ponudil svoje tovorno 
vozilo. O rožje so nato varovali z red n im delom patrulj, ki niso vedele, kaj se 
nahaja v skladiščih. »Vedela je sam o peščica m iličnikov in pet ali šest starešin.« 
Vse ostalo orožje pa so imeli na postaji za redno delovanje enot. V istem času so 
izdelali tud i načrte za prim ere p rih o d a vojakov na postaje m ilice.5 5 6
Na Koroškem so tako imeli nekaj orožja že na varnem . K oje Kolenc septem bra 
poklical M arka Pogorevca v Slovenj Gradec, ta ni vedel, da se v Sloveniji pripravlja 
nova organizacija. Inšpektor za VEM in PEM na Inšpektoratu milice U N Z Slovenj 
G radec ter nam estnik poveljnika skupne PEM U N Z Slovenj Gradec in U N Z Celje 
je bil seznanjen z novim projektom 12. septem bra na sestanku na RSNZ, kjer 
m u je bilo naročeno, da naj poskrbi za kadrovski del in da naj bi »orožje, ld je 
bilo hranjeno v vojašldh sldadiščih, odnesli iz teh sldadišč in ga varno skrili«. Po 
sestanku se je odpravil v gostilno Figovec, kjer se je seznanil s koordinatorjem N Z 
iz vrst TO M ladenom M rmoljo. »O n je bil iz Teritorialne obram be kot vodja, jaz 
njegov nam estnik iz milice.« O tem sestanku Pogorevc ni smel seznaniti svojih
556 Intervju Mlinšek, 11.9. 2009.
predstojnikov, ker je bila zapovedana stroga konspiracija. Dva dni kasneje se je 
Pogorevc udeležil še sestanka na Izvršnem svetu, kjer je 'paravojaška' formacija 
dobila politično pokritje.5 5 7
Pogorevc sije najprej kot svojega nam estnika izbral V inka M linška. Septem bra 
ga je poklical na sestanek in m u zaupal, »da je bil na razgovoru in da opravlja 
določene naloge. Dal m i je zaupne naloge in m i rekel, da za to, kar m i bo zdaj 
povedal, ne sm em nikom ur povedati, še najm anj svojem u predpostavljenem u, 
niti načelniku uprave ozirom a tudi šefu policije ne. Naloge so bile vezane na 
sodelovanje z N aro d n o zaščito, na njihove prem ike, ki bodo opravljeni, predvsem 
orožja in streliva. Povedal m ije, da se tud i oni že organizirajo in da bom o skupaj 
sodelovali. Po teh zaupnih nalogah je bil potem sldican en skupni sestanek, na 
katerem sm o prisostvovali kom andirji postaj m ilice na K oroškem .«5 5 8
D o k o n k retn ih aktivnosti znotraj m ilice na K oroškem je talco prišlo po 18. 
septem bru,5 5 9 potem ko je Pogorevc z novo strukturo seznanil svoje najožje 
sodelavce. Prvi sestanek je bil v gostišču D ular na Selah pri Kotljah, kam or so 
prišli tudi koordinatorji N Z iz vrst TO. S strani m ilice so se sestanka udeležili 
M arko Pogorevc, Vinko Mlinšelc, Franc Serec iz Raven, Alojz Cifer iz Radelj in 
Željko Kljajič iz D ravograda. S strani N Z je prišel M laden M rm olja, iz Raven 
Prim ož Šavc, iz Radelj Zdravko Vilar, iz Slovenj G radca V iktor Jerom el in iz 
D ravograda H erm an Jeseničnik. »Predstavili so nam lokacije, kje im ajo oni 
skladiščeno orožje, povedali so nam še za določene prem ike, da jih bodo imeli, in 
da bi tu sodelovali. M i sm o takrat povratno tudi predstavili, koliko im am o viška 
našega orožja za skupne potrebe, / .../ ker določeni štabi so bili takrat v bistvu 
zelo slabo oprem ljeni z oborožitvijo, predvsem Slovenj G radec. Ko bi prišlo do 
m obilizacije, bi m i to orožje dali preko m ene ozirom a z m ojim dovoljenjem . 
Seveda za ta dogovor naši predpostavljeni takrat niso vedeli.«5 6 0 Skupaj s 
prip ad n ik i N Z so kom andirji prevzeli nove zadolžitve. Predvsem je bilo treba 
poskrbeti za varovanje prevozov orožja, ki so ga razvozili na tajne lokacije.5 6 1
557 Intervju Pogorevc, 18. 5. 2009. V novo strukturo je Pogorevc vključil tudi Petra Pungartnika iz vrst PEM. - G ra­
divo Kljajič, Poročilo o aktivnostih poimensko navedenih pripadnikov milice na Koroškem pri ustanavljanju in 
delovanju MSNZ za Koroško.
558 Intervju Mlinšek, 11.9. 2009.
559 Prav tam.
560 Gradivo Kljajič, Poročilo o aktivnostih poimensko navedenih pripadnikov milice na Koroškem pri ustanavljanju 
in delovanju M SNZ za Koroško; Intervju Mlinšek, 11.9. 2009; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlo­
gom, str. 120-124.
561 Intervju Pogorevc, 18. 5. 2009; Pogorevc sicer govori o iskanju lokacij za orožje in o prevozih orožja že za mesec 
maj in junij, kar pa seje zgodilo kasneje. - Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Aktivnosti po 
N arodni zaščiti v letu 1990, Marko Pogorevc.
Na K oroškem je bilo v vseh štirih občinah petnajst tajnih skladišč orožja in 
devet rezervnih vojnih lokacij obm očnih postaj milice. U prava je im ela svoje 
lokacije, eno in rezervno, enako postaje milice. Za ta sldadišča N Z ni vedela. 
P red skupnim sestankom je bilo razpoloženje povsem naelektreno. M ilica je 
sprem ljala prem ike vojske in NZ. »O ni so tajno vozili orožje in m i sm o sprem ljali 
tud i njihove prem ike in prem ike tovornjakov in p otem sm o o vsem tem obveščali 
na U N Z, tako da sm o m i im eli pokrite N Z in vojsko in to je bilo vse organizirano. 
M i sm o m orali tudi varovati prem ike naših enot in vedno je šla naprej patrulja, 
ki je gledala, če ni m ogoče na lokaciji kakšno vozilo, ki bi lahko registriralo naše 
prem ike orožja. M i sm o imeli m aksim alno konspirativno urejeno in p o tem so se 
včasih 'teritorialci' čudili, kaj delam o m i na njihovih lokacijah.«5 6 2
K om andir Postaje pro m etn e m ilice Slovenj G radec Zlatko H alilovič in 
njegov n am estn ik Peter P ungartnik, ki je bil tu d i prip ad n ik PEM , sta opravila 
veliko dela. Za občinske koordinatorje N Z iz vrst TO je bil sestanek pravo 
olajšanje, p o d o b n o tudi za m ože v m o d rih uniform ah, ker je pom enilo, da ni 
bilo več potrebe po prikrivanju aktivnosti. »Potem sm o sodelovali in oni so bili 
presrečni, so pozdravljali, oni so zelo zaupali m ilici in vedeli so, da sm o tud i zelo 
m očni. / .../ Naše enote se je še vojska bala, in ko so videli, da sm o skupaj, je bilo 
to za njih pravo olajšanje. Potem so nam povedali tudi še za d odatne lokacije. 
Skupno sm o potem predvsem operativno pokrivali in pom agali pri njihovih 
prevozih.«5 6 3 M linška so »m iličniške patrulje ponoči prenehale zaustavljati in 
spraševati, kje ho d im in kaj delam . Še več, zaustavljale so vse, kar je vozilo za 
m enoj, in še več, ko m i je nekaj dni zapored nen eh n o sledil en in isti avto z 
m ariborsko registracijo, sem s pom očjo M arka Pogorevca v nekaj m in u tah 
ugotovil vrsto podatkov o lastniku vozila in ljudeh, ki so bili povezani z njim .«5 6 4
S kom andirjem Postaje m ilice Radlje Francem Sercem se je M linšek dobival 
vsak dan. Vse sta hitro in ustno urejala. Serec je vedel za tajna sldadišča v ru d n ik u 
v M ežici, vedel je za prevoze bom b, pri katerih je tu d i sodeloval, za vse ostale 
lokacije pa m u je M linšek tudi povedal. »V Slovenj G radcu je bilo to skladišče 
v Šentilju pri Štalekarju in pri Plevniku na Brdah. Potem je bilo tud i skladišče 
eksploziva n a Štibuhu in m i sm o ta njihova sldadišča kot m iličniki nekako z 
red n im delom operativno varovali, z rednim i patruljam i tako v dn ev n em kot 
tud i v n o čn em času.«5 6 5 Sodelovanje se je še d o d atn o okrepilo, ko so iz OLO
562 Intervju Halilovič, 11.9. 2009.
563 Intervju M linšek, 11. 9. 2009.
564 Prav tam.
565 Prav tam.
m orali prenesti seznam e orožja ozirom a zaboje, ki so bili skladiščeni, in tu d i 
seznam e nabornikov v hram bo m ilice.5 6 6
V okviru redne oblike dela, ld se je osredotočala na določene varnostne 
zadeve, se je oblikovala tudi nova struktura. »Za to ni vedel noben drug razen 
kom andirji, s katerim i sm o delali. M i sm o imeli tudi Vojne enote milice, se pravi, 
da sm o po eni liniji norm alno delali, te vojne enote so imele redno delo, zbirali sm o 
kontraobveščevalne podatke.« Na drugi strani so na Koroškem imeli pripravljeno 
tudi akcijo Krt. »Vsi kom andirji so zbirali podatke o kontraobveščevalni dejavnosti 
Jugoslovanske ljudske arm ade, o gibanju, o njihovih nam erah, o številu oborožitve 
in enotah.« Poskušali pa so tudi vdreti v kontraobveščevalni sistem in to je 
uspelo načelniku Inšpektorata m ilice M irku Kokolu, ld je pridobil na svojo stran 
obveščevalca iz JLA, sicer dom ačina K onrada Javornika. Z njim sta sodelovala in 
on m u je prinašal pom em bne podatke o dejavnostih vojske, o njenih nam erah 
in zaupnih nalogah. Ko sta se Kokol in Javornik dobila v začetku oktobra na 
preverjeni lokaciji na Pohorju, je M linšek zavaroval prizorišče s svojimi enotam i. 
»Razporedil sem jih tako, da so opravljali redno delo. Blokirali sm o ceste, kot da 
opravljam o norm alno prom etno kontrolo. Rekel sem jim , da m orajo biti izredno 
pazljivi na vsa tuja vozila, vsa m ariborska, tudi dom ačine naj gledajo in nikakor 
naj ne spuščajo v globino proti Pohorju kakšnih tujcev. M iličniki, lei so bili na teh 
lokacijah na rednih nalogah, sploh niso vedeli, za kaj gre. Jaz sem jim pač rekel, da 
lovimo nekega storilca, takrat je šlo tudi za neke poostrene naloge, ker sm o lovili 
enega posiljevalca in sem v bistvu te naloge kar v redno delo vklopil.« Kokol in 
Javornik sta se srečala v bližini km etije pri Lazarju na Brdah. O b srečanju sta se, 
zato da bi pokazala, da nim ata prisluškovalnih naprav, oba slekla do pasu. Javornik 
je nato Kokolu zaupal vrsto varnostnih podatkov o JLA, o njihovih aktivnostih, 
nam erah, oborožitvi, o m obilni m oči in m obilni pripravljenosti. Kokol je te 
podatke posredoval nato v Ljubljano »s skrito kuverto o akciji Krt«, odnesla pa sta 
jih dva zaupanja vredna m iličnika.5 6 7
Z a tajne aktivnosti nove slovenske obram bne organizacije je v Slovenj 
G radcu vedel le ozek krog m iličnikov, za varovanje tajnih sldadišč pa je vedelo 
pet ali šest ljudi. K om andirji, ki so vedeli za dejavnost v okviru te organizacije, 
so m iličnikom dajali naloge, ki so sicer spadale m ed njihove redne zadolžitve. 
M ed d rugim so jim naročili, da pregledajo določeno okolico in na določenem 
odseku legitim irajo vse osebe in ustavijo vsa vozila. O tem so m orali poročati in
566 Intervju Halilovič, 11.9. 2009.
567 Intervju M linšek, 11.9. 2009.
iz poročil so »izluščili tisto, kar je bilo pač potrebno, in sm o dali naprej do M arka 
Pogorevca«.5 6 8 O perativnega sodelovanja s SDV pa na K oroškem ni bilo.
Na Postaji m ilice D ravograd je bil k om andir Željko Kljajič. D ravograd je 
bil zaradi kasarne Bukovje in treh stražnic nekakšno križišče obveščevalnih 
podatkov, ki so se prenašali po Koroškem. Kljajič se je udeležil spoznavnega 
sestanka pri D ularju. V nadaljevanju je sodeloval s p ripadniki N Z iz vrst TO, 
ki je im ela svoje prostore v stavbi postaje m ilice. Z njim i so se tako srečevali 
dnevno. Kljajič se je že pred h o d n o udeleževal usposabljanj p ripadnikov TO, 
tako d a je odlično poznal njihovo strukturo. Skupaj z M linškom je sodeloval tudi 
pri akciji Krt. Za opazovanje pripadnikov vojske je »napravil načrt, popis vseh 
stanovanj pripadnikov Jugoslovanske arm ade, kje stanujejo, kakšna stanovanja 
so, kako velika, v katerem nadstropju so, katera številka je, vse z n am enom , da bi 
v skrajni fazi prišlo tudi do vpadov v njihova stanovanja, in zadnje, kar bi bilo v 
tej akciji, bi bila tudi likvidacija teh oseb.« V ečina oficirskih stanovanj je bila na 
R obindvoru v D ravogradu, kjer je bila tudi večina m iličniških stanovanj, tako da 
je Kljajič lahko opazoval iz svojega stanovanja ves blok.5 6 9
M ilica je im ela zadeve popolnom a urejene. Pravočasno so vzpostavili 
»sistem zvez, tajne lokacije, rezervne vojne lokacije, kurirske zveze, javke sm o 
im eli določene in sistem , kdaj in kako naj kurirji kaj prenašajo od enega kraja 
do drugega in po kakšnih m etodah se naj p otem to koncentrira. Vse je bilo 
usklajeno za celo koroško regijo in z vsem i enotam i, katera postaja izvaja kakršne 
koli aktivnosti na posam eznih prom etnih sektorjih.« V tem kontekstu so bile 
določene kontrolne točke patrulj, ki so bile stalne in gibljive. V saka postaja 
milice je m orala im eti kontrolne točke s točno določenim i nalogam i. Posebej so 
bile določene naloge za p rih o d vojaških oseb na obm očje OLO po posam eznih 
občinah. »Če bi se na p rim er izdal ukaz M eža 10, bi to pom enilo, da so prišli 
v vojaških u niform ah po seznam nabornikov vojaki, kjer se zadeve na m iren 
način odvijajo. Če pa bi sporočil policist, da gre za M ežo 100, pa bi to pom enilo, 
da hočejo nasilno prevzeti spisek nabornikov in orožje iz oddelkov za ljudsko 
obram bo. V tem p rim eru je bilo spet vse dogovorjeno s posebnim i tajnim i znaki, 
kdaj pride Posebna enota m ilice na ta dogodek.«5 7 0
D rago Velički je bil nam estnik kom andirja Postaje m ilice D ravograd. »Ko 
je poveljevanje v Bukovju prevzel M ladinovič, se je jasno odražalo, da se vojska 
pripravlja v čisto drugačnih sferah in čisto na drugačen način. V sam o poveljstvo
568 Prav tam.
569 Intervju Kljajič, 11.9. 2009.
570 Prav tam.
v Bukovju sta bila dodana še dva m ajorja in zanim ivo je, da se je kar velikokrat 
dogajalo, da so ti ljudje, ti oficirji, nam erno izzvali raznovrstne provokacije, 
incidente na obm očju D ravograda in so pravilom a tudi preverjali, kakšna bo 
reakcija milice. M i sm o velikokrat im eli tudi z našim i m iličniki težave, da sm o 
zadeve um irjali in da sm o poskušali stvari zadržati in istočasno tu d i v vseh teh 
prim erih pridobivati tiste inform acije, da sm o jih lahko poročali naprej.«5 7 1
Na Postaji milice Radlje je bil kom andir Alojz Cifer. Postaja je imela dva 
Oddelka, v Podvelki in na M uti, pokrivali pa so tudi pet m aloobm ejnih prehodov. 
Poleg tega so budno spremljali načrte vojske. Glede obram bnih načrtov je postaja 
spadala pod M aribor. O ddelka sta imela svoje lokacije orožja, postaja pa je imela 
dve lokaciji. V sam em sistem u kom uniciranja je bila prisotna šifrerska služba, ki je 
sprejem ala določena sporočila. Spremljali pa so tudi m iličnike drugih narodnosti, 
njihov odnos in njihove odzive.5 7 2 Problem je bil tudi z neslovenskim i carinilo. Te 
so p o d pretvezo napredovanja prem eščali tudi v carinarnico D ravograd, tako da 
niso m ogli izvrševati neposrednih nalog, ki jih je zvezna carinska uprava pošiljala 
na m ejo m im o republiških slovenskih organov.5 7 3 V Radljah je bil sicer dober 
odnos z OLO in NZ, toda m anjkala je boljša kom unikacija m ed njimi. M ilica je 
svoje enote redno obveščala, m iličnild so bili seznanjeni s položajem . »Vsak tretji 
dan je bil sestanek tu na upravi in smo tudi dobivali navodila. D ejansko si izvrševal 
ukaze, ld si jih dobival brez neldh pregovarjanj.«5 7 4
Jože K o širje opravljal naloge nam estnika kom andirja Postaje m ilice Radlje. 
Kot prip ad n ik PEM je im el že pred jesenjo veliko usposabljanj. N a postaji je bil 
poleg Ciferja vldjučen v novo strukturo tudi on, potem ko ga je 18. septem bra 
iz Slovenj G radca poldical M arjan Kobale, inšpektor za posebne naloge na 
Inšpektoratu m ilice U N Z Slovenj Gradec, in m u naročil, naj pride takoj s 
civilnim avtom v Slovenj G radec na upravo. O d tam ga je d ežu rn i napotil k 
D ularju, kjer je bil seznanjen z novo strukturo in tudi s koordinatorji N Z iz vrst 
TO. Po tem sestanku je sodeloval z NZ. Z aradi resnega položaja je Košir skupaj 
s skladiščnikom Borisom N ajžerjem izdelal načrt, da se orožje ob zaostritvi 
takoj razvozi na različne lokacije. Kot m ožna lokacija je bila predvidena tudi klet 
župnišča, kjer je sodeloval župnik Jože G om boc.5 7 5
Le Cifer in Košir sta na postaji m ilice poznala konkretne aktivnosti. »Vsak 
zase sva potem m orala po lastni vesti izbirati svoje ljudi.« Ker je bila zapovedana
571 Intervju Velički, 11.9.2009.
572 Intervju Cifer, 11.9. 2009.
573 Intervju Halilovič, 11.9. 2009.
574 Intervju Cifer, 11. 9. 2009.
575 Intervju Košir, 11. 9. 2009.
stroga konspiracija, so se pri obeh pojavljali tu d i dvom i in vprašanja glede 
'paravojaške' strukture. Pri razpršitvi orožja je im el Košir glavno besedo. Cifer ni 
niti želel vedeti, kam ga spravljajo. D oločeno težavo je postaji predstavljala reka 
Drava, ker je bilo treba zagotoviti oborožitev na obeh straneh reke. O rožje so 
prem eščali predvsem na M uto, Košir je m oral operacijo izvesti po svojih najboljših 
m očeh. Zagotoviti je m oral tajnost, varnost in učinkovitost. Pri prevozu orožja 
so pom agali tud i posam ezniki, ki so imeli tovorna vozila. Na M uti je tovornjak 
posodil Jože Rogina, v R adljah Jože N aberžnik. Poleg oborožitve in streliva 
so m orali shraniti tud i druga m aterialna sredstva, dva m opeda in pisarniški 
m aterial, ki je bil potreben za nujno delo. Za prevoz in razpršitev glavnine orožja 
na tajne lokacije je bilo m ed drugim uporabljeno civilno vozilo žene m iličnika 
Ivana Brgleza iz Radelj. Tajne lokacije so bile pri Cvetu M astnu v D obravi, 
p ri Francu Juraču na Planini, na dom ačiji R asovih v Podliplju in na dom ačiji 
K ašm an v Podvelki. K m etija staršev Boža Kovača, ki je bil rezervni m iličnik, je 
bila zavedena kot rezervna vojna lokacija za delovanje m ilice v izrednih in vojnih 
razm erah, ne pa kot lokacija za hranjenje orožja. Prom etna sredstva (m otorna 
kolesa) in nujna sredstva za delo milice na terenu so bila shranjena na dom ačiji 
Ivana H afnerja na Suhem V rhu pri Radljah in na O rlici pri Ivanu Junkerju. Za 
te lokacije je vedelo zelo m alo ljudi. Poleg tega je šlo tudi za vrsto opazovalnih 
akcij na terenu, nadzorov objektov, sprem ljanje kolon, obveščevalno delo, česar 
pa Košir in Cifer nista m ogla opraviti sama. Zato sta dodeljevala naloge v obliki 
rednega dela svojim m iličnikom , ki dejansko niso vedeli, da opravljajo delo, ld ni 
v neposredni zvezi z njihovo službo.5 7 6
Srečko Bukovski je bil nam estnik kom andirja Postaje m ilice Ravne, ki je 
obsegala največje ozem lje na obm očju uprave. Postaja je im ela še dva O ddelka, 
M ežica in Č rna na K oroškem . Potem ko je bil Bukovski seznanjen z novo 
strukturo, je v obeh oddelkih izbral ljudi, s katerim i je lahko kom uniciral, in 
prenašal zadolžitve na njih. Ko se je začel položaj politično zaostrovati in ko je 
m ilica poostreno sprem ljala aktivnosti vojske, so se »oficirji JLA začeli m očno 
distancirati od nas in naših osebnih stikov. Prej sm o bili prijatelji na visoki ravni 
in še p ar m esecev pred tem i zaostritvam i so m e osebno vabili v kraje njihovih 
bivališč v Bosno.«5 7 7
V R avnah so na postaji shranili evidence nab o rn ik o v OLO. N jihovi referenti 
so jih potem dvakrat tedensko na postaji ažurirali in urejali. Velika večina
576 Prav tam.
577 Intervju Bukovski, 11.9. 2009.
m iličnikov za to ni vedela in so se zato m nogi spraševali, kaj počnejo tako pogosto 
n a postaji. Zato so bili izdelani tudi p o d n ačrti m edsebojnega sodelovanja z OLO 
in njihovim varovanjem . Vso tehnično varovanje je bilo preneseno na postajo. 
Če bi v prostore OLO vstopila nepovabljena oseba, bi se sprožil alarm . V tej zvezi 
je bil izdelan konkreten načrt, opom niki za patrulje, kako ukrepati ob sprožitvah 
ali ob m orebitni zasedbi oddelka. Glede lokacij za shranjevanje orožja so m orali 
zaupati določenem u številu m iličnikov, ki so pom agali pri skladiščenju, posebej 
pa pri iskanju lokacij, in osebam , ki so orožje spravile p o d svojo streho. Za postajo 
z dvem a oddelkom a s približno 40 aktivnim i m iličniki in ustreznim številom 
rezervnih m iličnikov so orožje shranili na obm očju celotne postaje, od Č rne do 
M ežice in Raven. Prevozi so potekali ponoči. V Ravnah so prevažali orožje s 
terenskim i vozili in z m alim številom ljudi. Poseben problem pa je nastal, ko 
je bilo treba orožje vzdrževati in pregledovati. N ekatere lokacije orožja so bile 
vlažne, talco da so ga m orali tudi čistiti, še prej pa delconzervirati.5 7 8
N ova obram bna struktura se je legalizirala v ozkih krogih. N ačelo zaupnosti 
je tud i Pogorevcu vzbujalo določene občutke nelagodja. Še posebej potem , ko je 
m oral za svoje pom očnike izbrati svoje prijatelje in znance. Pripadniki milice, 
lei so bili m ed zaupniki organizacije, so im eli na K oroškem tajne lokacije za 
izm enjavanje podatkov.5 7 9 Tudi od oktobra naprej se je njihovo delo nadaljevalo 
v po d o b n i obliki.
UNZ Postojna
R adovana Lukm ana, inšpektorja za V EM in PEM na Inšpektoratu m ilice 
U N Z Postojna, kom andirja Postaje m ilice Postojna in nam estnika poveljnika 
skupne PEM U N Z Postojna in U N Z Koper, je izbral Kolenc za koordinatorja 
nove organizacije v vrstah m ilice na Postojnskem . Tudi on s e je 12. septem bra5 8 0
578 Prav tam.
579 Intervju Pogorevc, 18. 5. 2009.
580 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009.
Radovan Lukman (1959), inšpektor za VEM in PEM 
na Inšpektoratu miiice UNZ Postojna, komandir PM 
Postojna in poveljnik PEM UNZ Postojna
udeležil sestanka na RSNZ in nato 'tovariškega srečanja' v gostilni Figovec. Tam 
se je srečal s koordinatorjem N Z iz vrst TO V ojkom Štem bergarjem .5 8 1
Dva dni kasneje seje Lukm an udeležil sestanka na Izvršnem svetu. Po sestanku 
je odleglo tu d i njem u, saj je dobil potrditev, da aktivnosti p o dpira republiški 
vrh. 15. septem bra je vldjučil nam estnika kom andirja Postaje m ilice C erknica 
in nam estnika poveljnika PEM U N Z Postojna A ndreja Janežiča.5 8 2 »Janežiča 
sem seznanil tudi z vso težo, kaj se pripravlja in kaj se dogaja. Razum el je do 
popolnosti in zaradi tega sva se tudi odločila, da bova delala po sistem u trojk. Jaz 
seznanim njega in on m ene in p otem vzam eva še nekoga, ki je neposredno vodil 
kom ando naprej. Ta je znova vnaprej vzpostavil dva, tri zaupnike, s katerim i je 
potem k o m u n iciral« Za aktivnosti nove organizacije ni vedel načelnik uprave, 
ki je bil zaradi stroge konspiracije užaljen in prizadet, saj je vseskozi odločal o 
vsem , tedaj p a se je nekaj dogajalo m im o njega. Z notraj uprave so obstajali tudi 
p o dcentri SDV, lei so bili ločeni o d m ilice. Služba je poskušala izvedeti, kaj se 
dogaja. N a Postojnskem je bila še obveščevalna služba JLA, ki je tudi začutila, 
da se nekaj dogaja, n i pa vedela kaj. O pazovanje m ilice je bilo tako precejšnje.5 8 3
Janežič je bil zaradi svoje prip ad n o sti PEM najprej vldjučen v novo strukturo. 
Ko ga je Lukm an poldical po telefonu, se je pripeljal v Postojno. Usedla sta se 
v avto in se peljala proti R azdrtem u. Šele v avtu m u je začel razlagati o novi 
stru k tu ri in m u razložil, kako je zastavljena. Povedal m u je, da je on koordinator 
za m ilico in Vojko Štem bergar za N Z in da si m ora poiskati nam estnika. Janežič 
ni okleval, ldjub tem u da se je spraševal o legalnosti početja. Z L ukm anom sta 
se o teh stvareh v nadaljevanju veliko pogovarjala, določene aktivnosti pa so bile 
izvedene v C erknici tudi brez Lukm anovega vedenja. Postaja m ilice C erknica 
je im ela takrat višek orožja, ki je bil zaradi varnosti hranjen v kasarni JLA na
581 Intervju Lukman, 14. 5. 2009.
582 Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Uradni zaznamek, 23. 3. 1992, Radovan Lukman.
583 Intervju Lukman, 14. 5. 2009.
Rakeku. »M i sm o hoteli priti n a vsak način do tega našega orožja in doletela je ta 
naloga pač m ene, da se grem dogovorit v kasarno na Rakek, da bom o to orožje 
prevzeli. V to kasarno sem lahko prišel, m alo težje pa sem potem šel ven. Tri ure 
so m e tam zadrževali, tam sem nekako izsilil, starešina JLA, ki je bil tam , se je 
izm otaval, da tega ne m ore dopustiti, ker im a nadrejene, tako da sm o šli o d tam 
v Postojno na kom ando, kam or m e je on peljal, in sm o v Postojni kakšno uro 
ali dve žolčno preživeli, da nam je uspelo nekaj dobiti. Tudi policijska uprava 
Postojna je im ela na podstrešju nekaj orožja in to orožje sm o disperzirali že prej, 
preden se je potem disperziralo orožje po postajah milice.«5 8 4
Janežič o tej zadevi ni seznanjal celotne postaje. Posam eznikom je naročil, 
naj izvedejo določene naloge, konkretno pa jim ni pojasnil, da opravljajo 
aktivnosti v zvezi z novo strukturo. Tudi v PEM je bilo podobno. »To so bili 
pač policisti, ki so drugače opravljali naloge na policijskih postajah, am pak v 
tistem obdobju sm o bili več ali m anj kar sklicani, tako da sm o nastopali kot 
enota, sm o se usposabljali in izvajali določene aktivnosti.« Z L ukm anom se je 
ob 'akcijah' dobival na postaji v Postojni ali v C erknici. Vseskozi pa je obstajal 
nadzor JLA, je pa tudi m ilica nadzirala njih. »Oficirji in vojaške osebe so tudi 
zbirali podatke o tem , od kje je kakšen nabornik, ki se ni javil, in tako naprej. 
Mi sm o pa spet njih nadzirali, da nam ne bi teh fantov na kakršen koli nasilen 
n ačin poskusili pobrati po dom ovih in jih kam odpeljati.« N a postaji so hranili 
tudi evidence nabornikov. Z njegovim i zadolžitvam i družina ni bila seznanjena. 
»D ružina je vedela, da im am še neko drugo zadolžitev, tako da jim to ni bilo 
tako presenetljivo čudno in so k ar nekako sprejem ali. A m pak o tem dom a nism o 
govorili.«5 8 5
Po dogovoru z Janežičem je Lukm an vzpostavil prvi krog sodelavcev 
na občinski ravni. »Kot kom andir sem im el nam estnika, dva pom očnika, 
k om andirja oddelka in še p odkom andirja oddelka.« Veliko nalog je bilo 
razdeljenih, katere so bile s področja nove strukture, pa izvajalci niso vedeli. 
Posam eznik je dobil nalogo, ki jo je m oral izvesti in poročati ter nič drugega. 
Tudi ostalim kom andirjem je nato predlagal, da naj delajo na ta način. Lukm an 
pa n i želel vedeti za vse aktivnosti na občinski ravni. »Takrat so še vojni zakoni
584 Intervju Janežič, 22. 6. 2009.
585 Prav tam.
veljali, vojno sodišče je bilo takrat v veljavi. Z aradi tega jaz tak rat nisem želel 
vedeti, s kom se občinski predstavnik pogovarja na občinski ravni.«5 8 6
Za obram bno organizacijo na N otranjskem v vrstah m ilice tako ni vedelo 
veliko ljudi. 17. septem bra sta Lukm an in Janežič vključila v novo strukturo 
kom andirja Postaje m ilice Ilirska Bistrica Franca Kovača in k o m an d irja Postaje 
m ilice C erknica Tom aža Č učka (zaradi zadržanosti Čučka in Janežiča je zadeve 
v C erknici sicer koordiniral Branko Knavs, k om andir O ddelka m ilice Loška 
dolina). Z notraj kroga zaupnih ljudi, ki so vedeli za novo stru k tu ro , so bili 
še L ukm anov nam estnik na Postaji m ilice Postojna Bojan O rešnik, Kovačev 
nam estnik na Postaji m ilice Ilirska Bistrica Zlatan Kovačevič, k o m an d ir O ddelka 
m ilice Pivka Vojko O toničar, kom andir O ddelka m ilice Podgrad Karel Furlan, 
ko m an d ir Postaje prom etne m ilice Postojna Ivan Požar in njegov n am estnik 
M arjan H ebar, pom očnik kom andirja Postaje m ilice Postojna M ilan Zgonc, ki 
je bil zadolžen za operativo, ter p om očnik poveljnika PEM U N Z P ostojna M ilan 
Jurkovič.5 8 7
L ukm an je najprej kadrovsko ocenil posam ezne osebe, ali so potencialno 
p rim ern e za vključitev v novo organizacijo. Potem je prevetril tu d i seznam e 
VEM . D elo je v nadaljevanju zajem alo ažuriranje obstoječih načrtov, predvsem 
varnostnega, ki je vseboval vse elem ente preverjanja obstoječih lokacij, rezervnih 
vojnih lokacij in preverjanje stalnih lokacij glede varovanja. N adaljevali so z 
operativnim preverjanjem posam eznikov s področja N Z kot tu d i potencialnih 
sogovornikov s strani JLA. V tistem času so začeli z aktivnejšim usposabljanjem 
V EM in PEM . N aslednji k o rak je bil izbor posam eznikov in lokacij za hranjenje 
orožja. Lukm an je zadolžil postajo prom etne m ilice, da je varovala tran sp o rte in 
prem ike orožja. S svojim i patruljam i je v obliki red n ih nalog opravljala varovanje 
tran sp o rto v na obm očju Postojne. Z aradi odličnega sodelovanja z OLO so zadeve 
potekale m nogo lažje. Na N otranjskem je bilo to sodelovanje zelo pom em b n o za 
m ilico in tu d i za NZ. Večino pripadnikov N Z je Lukm an tu d i osebno poznal. V 
tem obdobju so bili tudi prvi odvozi orožja iz postaj m ilice.5 8 8 Prevoze orožja so 
postaje m ilice sam e organizirale, tako da so našle na terenu zaupne ljudi, ki so 
bili ocenjeni, da bo pri njih orožje na varnem , da o tem ne bodo govorili. O rožje 
PEM je bilo razpršeno na treh različnih koncih, nad Sajevčami pri Postojni,
586 Intervju Lukman, 14. 5. 2009.
587 Prav tam; A rhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Uradni zaznamek, 23. 3. 1992, Radovan Luk­
man; za TO v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 125-128.
588 Intervju Lukman, 14. 5. 2009.
nad Pivko v lovski koči in v zasebnem vikendu. Za lokacije ni vedel nihče od 
nepoklicanih. »Posluževali smo se zasebnih vozil, da nismo s tistimi vozili, kijih 
je imela takrat milica, ampak z zasebnimi vozili, s kakšnimi vozili Zastave, tako 
da smo prevažali in da je bilo čim manj vpadljivo.«5 8 9
Po ukazu o oddaji orožja so v Ilirski Bistrici pozorno spremljali položaj na 
terenu. Ker je na Ilirskobistriškem živelo precej občanov iz drugih območij, 
so bili zaradi novih razmer tudi precej živčni. Samo območje je bilo dokaj 
obremenjeno z vojsko, ker so imeli v Ilirski Bistrici dve veliki vojašnici, ki sta bili 
sicer vezani na Reko (oziroma reški korpus), tako da so komunikacije potekale 
iz Bistrice v Reko in obratno. »Te stvari smo tudi izmenjevali z občinskimi 
koordinatorji Narodne zaščite, tako da smo malo vedeli, kakšne so reakcije, kaj 
lahko pričakujemo od koga, da smo v bistvu imeli po policijsko ta teren pokrit.« 
Kovač je na Lukmanovo pobudo septembra začel ažurirati stare načrte, ob 
tem pa iskati lokacije za skladiščenje orožja. V tistem obdobju je potekalo tudi 
usposabljanje aktivnih miličnikov in rezervistov. Znotraj tega je moral prevetriti 
vrste in ugotoviti, kdo je zanesljiv in kdo ne.5 9 0
Kovačeviča je z novo strukturo seznanil Lukman. »Ni me spraševal, ali 
sem pripravljen sodelovati v tej stvari ali nisem, ker je rekel, da zdaj, ko mi bo 
povedal, sem že noter, to se pravi, da se nimava več kaj pogovarjati, da mi zaupa 
in da je zato z mano začel ta razgovor.« Postaja Ilirska Bistrica je del orožja 
hranila v vojaškem sldadišču Vrbovo pri Ilirski Bistrici, kjer so bila tudi minsko- 
eksplozivna sredstva in nekaj dolgocevnega orožja, del pa je bil na postaji. »Mi 
smo do tega orožja prišli pod pretvezo, da moramo to orožje očistiti. V tistem 
sldadišču je sodeloval tudi pripadnik Teritorialne obrambe, tako da smo preko 
njega prišli noter in smo orožje spravili do postaje in potem ga nikoli več nismo 
vrnili v tisto skladišče.« Kovačevičeva naloga je bila, da organizira vse akcije, ki 
jih je bilo treba izvesti, v okviru službenih nalog. »Nismo navzdol razlagali, da 
gre za novo strukturo, v bistvu smo bili mi zadnji, ki smo to vedeli.«5 9 1
V nadaljevanju so Kovač, Kovačevič in Furlan iskali lokacije za hranjenje 
orožja. »Te lokacije so bile pri ljudeh, ki smo jih konspirativno izbrali in jim 
zaupali.«5 9 2 Orožje so vozili Kovačevič, Kovač, Furlan in vodji dveh varnostnih 
okolišev. Vozili so s civilnimi vozili in v glavnem ponoči. Tisti, ki so bili slučajno 
v patrulji, niso vedeli, za kaj gre. Na postaji milice so imeli sldadišče, kjer so
589 Intervju Janežič, 22. 6. 2009.
590 Intervju Kovač, 11 .9 . 2009.
591 Intervju Kovačevič, 22. 6. 2009.
592 Intervju Kovač, 11 .9 . 2009.
orožje prenesli v vozilo, to pa je videl samo dežurni. »Nobeden ni komentiral, 
samo rečeno mu je bilo, da bomo to prepeljali, ker se rabi za vojaško vajo.« Na 
lokacijah so sprva na glas razpravljali, ali se bo skuhala kava ali ne, ali bodo spili 
še kozarec vina in da ni dobro, da je avto zunaj, ampak da bi ga bilo bolje zapeljati 
v garažo, da ne bodo izvedeli šefi, kje da hodijo, in da lahko potem še kaj pojedo. 
»Zapeljali smo avto v garažo, zaprli vrata in potem je to bilo disperzirano. Tam 
smo se zadržali pol ure ali pa tudi uro, da smo to naredili.« Vse to so dobro 
odigrali in tako prikrivali dejansko početje.5 9 3
Njihove lokacije kljub prikritemu nadzorovanju s strani obveščevalcev 
KOS-a niso bile odkrite. »V Knežaku je bilo orožje pri Ervinu Porti, bilo je tudi 
v podjetju Javor na Baču, vendar je samo direktor sodeloval, tako da nihče drug 
ni vedel. /.../ Del orožja je bil v gostilni v Koritnicah, po domače pri Ruscu. In v 
Podgradu pri Dragu Jagodniku.« Orožje so hranili na podstrešju ali v kleti, kjer 
so ga po možnosti tudi prekrili s krompirjem. Tudi ženam so povedali, seveda 
pa so morale o tem molčati.5 9 4 Lokacije so bile še v Podgrajah in na Premu.5 9 5 V 
tistem času so na Notranjskem sodelovali z OLO. Z njimi so bili v stiku, kasneje 
pa so hranili tudi njihove spiske nabornikov. Tudi z nekaterimi pripadniki 
KOS so bili redni stiki. Posebno sodelovanje je bilo z Darkom Zajcem. Tudi z 
Andrejem Penco so imeli veliko skupnih nalog.5 9 6
V Pivki je imela milica orožje za potrebe aktivnega in rezervnega sestava 
samo v svojem skladišču. Po ukazu o oddaji orožja so zavarovali orožje, tako da 
so poiskali primerne lokacije za njegovo hranjenje. »Začeli smo iskati primerne 
osebe, ki bi lahko to orožje shranile. Po posvetu s fanti smo prišli do Ivana 
Spetiča v Pivki. Bilo je nekaj zabojev, v glavnem pa je bilo to samo pehotno 
orožje, avtomatske puške, polavtomatske puške, nekaj pištol, puškomitraljez, 
nekaj zabojev pa je bilo municije. Razen gospodarja v tej družini ni nihče vedel, 
da je orožje v hiši.« Orožje je bilo skrito v »eni sobi, ki so jo imeli za ropotarnico 
in so imeli neko orodje noter, zraven na hodniku je bila peč, založeno je bilo z 
zaboji, tako da tudi, če bi kdo od domačih tja prišel, tega ne bi videl.«5 9 7
Lukman z novo obrambno strukturo Otoničarja ni neposredno seznanil. 
Sam je sicer ugotavljal, ali je na pravi strani, nekje med vrsticami pa je razbral, 
da mu zaupajo in da je zadeva resna, še posebej potem, ko so se srečevali »na
593 Intervju Kovačevič, 22. 6. 2009.
594 Prav tam.
595 Intervju Kovač, 11.9 . 2009.
596 Intervju Kovačevič, 22. 6. 2009.
597 Intervju Otoničar, 22. 6. 2009.
različnih mestih, na različnih krajih, ob različnih urah, več ali manj eni in 
isti ljudje«, ki sicer niso vedeli eden za drugega. Ker je bila v Pivki vojašnica z 
veliko oborožitve, je bila posebej zanimiva tudi za NZ. Otoničar se je srečeval 
s Štembergarjem, ki ga je nenehno zanimalo, kaj se dogaja v vojašnici. Ni pa 
vedel, da je Štembergar koordinator NZ na pokrajinski ravni. O vseh stikih so 
sodelavci, tudi Otoničar, obveščali predpostavljene, v tem primeru Lukmana. 
»Bilo je treba napisati poročilo, tako da so bili s tem seznanjeni.« Otoničarjeva 
družina ni vedela prav ničesar o njegovem početju. »Jaz sem se vozil iz Cerknice 
v Postojno večkrat dnevno in bilo je čudno, imel sem majhnega otroka, žena je 
čudno gledala, starši so čudno gledali, ljubosumje je bilo, ženska je bila pametna, 
ampak ni bilo enostavno, ni mi verjela.«5 9 8
Milan Zgonc je bil »vključen samo toliko, da sem organiziral pokrivanje teh 
lokacij, kjer je bilo to orožje sicer pod vojaško ingerenco, toliko da smo imeli 
informacije od teh ljudi in imeli pod kontrolo, če se je kakšna večja stvar kam 
odpeljala.« Z novo strukturo je bil seznanjen šele proti koncu. Sprva sploh ni 
vedel, da je zraven. »Zame je bilo to v okviru rednega dela oziroma v okviru 
obstoječih nalog, ki sem jih izvajal. /.../ Naloge sem dobil od Lukmana.« Toda 
tedaj ni vedel, da je Lukman eden od koordinatorjev nove strukture.5 9 9
Z JLA je imel Zgonc sprva pristne odnose. Toda že po ukazu o oddaji orožja 
je to prijateljstvo hitro izginilo. Tako milica kot vojska sta skušali nadzorovati 
ena drugo. »Informacije smo pisali oboji in smo pač delali svoje delo, ko pa so se 
stvari zaostrile, pa je že bilo malo drugače, takrat pa smo že malo bolj pazili eden 
na drugega, ker smo se čutili oboji ogrožene.« Razen Lukmana ni imel Zgonc 
znotraj milice nobenega sodelavca. V začetku je sodeloval še z SDV. »Do oktobra 
sem delal v sodelovanju z operativcem, od takrat naprej pa mi je on v bistvu 
prepustil to delo. Enostavno seje iz tega umaknil. Tiste naloge, ki so bile do takrat 
z njim vodene, je takrat prepustil meni. To so bile naloge v zvezi s pripravo terena 
za lokacije.« Zgonc je pripravil pet lokacij v pivški kotlini. Ena je bila v Raduhovi 
vasi, ena v Prestranku, ena v Slavni, ena v Malem Otoku in ena v Zagonu. Vse 
lokacije so bile v zasebnih hišah pri preverjenih posameznikih. »Nekje so bile 
bombe, strelivo, nekje so bile puške, avtomatsko orožje, ostrostrelne puške.« 
Orožje so prevažali v civilnih vozilih, star kombi je posodil tudi lokalni obrtnik, 
ko so med neko akcijo ponoči odšli po zaboje. Seveda pa je bilo čutiti tudi strah. 
Še posebej tedaj, ko so na razdalji sto metrov prelagali orožje milica in NZ.6 0 0
598 Prav tam.
599 Intervju Zgonc, 11.9. 2009.
600 Prav tam.
Marjan Hebar je delne informacije glede novih razmer dobil od Lukmana. 
»Delali smo vse priprave, vse načrte, orožje pa je bilo samo na postaji. Vse 
dolgocevno in kratkocevno orožje smo mi imeli na postajah v svojih skladiščih, 
ker smo imeli tudi manj rezervnega kadra kot splošne postaje.« Lokacije za 
orožje so iskali pri znancih. »Mi smo imeli rezervni položaj v Košani v osnovni 
šoli, /.../ orožje pa smo imeli skrito pet kilometrov stran, ampak tako, da je bil 
mogoč dostop iz vseh strani. To je bilo v Volčah pri enem kolegu. Rezervi položaj 
smo imeli v Stranah pri Razdrtem, orožje pa skrito pri Landolu. Rezervni položaj 
in orožje nikoli ni bilo skupaj, ampak je bil stalno tisti razmik, ko se da še zmeraj 
dobiti orožje in ga tudi pravočasno odpeljati.« Prometna milica je imela v novi 
strukturi predvsem nalogo spremljanja in obveščanja.6 0 1 Patrulje z zadevo niso 
bile seznanjene, pač pa so zgolj opravljale svoje delo.
Milana Jurkoviča je z novo strukturo seznanil Janežič. Ko so se aktivnosti 
začele stopnjevati na Cerkniškem, so se hitro začeli pojavljati ljudje iz KOS. »Jaz 
sem pred tem delal v Postojni, tako da sem te ljudi tudi dobro poznal. En tak 
je bil Milan Burič, ki se je pojavljal vsepovsod.« Ko je prišla vojaška milica iz 
Postojne na območni štab TO in odpeljala nekaj orožja, je bil Jurkovič nemalo 
začuden. Takoj zatem pa je prišla naloga, da se orožje, ld ga je milica imela v 
skladišču, razmesti na druge lokacije. Nekaj orožja je preselil tudi domov in ga 
shranil v gospodarskem objektu.6 0 2 Aktivnosti pa so nemoteno potekale tudi od 
oktobra naprej.
601 Intervju Hebar, 11. 9. 2009.
602 Intervju Jurkovič, 11.9. 2009.
UNZ Kranj
Po ukazu o oddaji orožja so na Gorenjskem med prvimi izvedeli o načrtovani 
akciji JLA. Na Gorenjskem se orožje ni oddalo. »Organi za notranje zadeve smo 
bili po takratni doktrini del oboroženih struktur. Imeli smo nekaj minsko- 
eksplozivnih sredstev in pa nekaj težjega orožja. Orožje smo hranili v sldadišču 
Teritorialne obrambe na Drulovki, kjer je bilo tudi vojaško skladišče, v vojašnici 
Škofja Loka in v vojašnici Bohinjska Bela, kjer smo imeli minsko-eksplozivna 
sredstva. To so bile predvsem ročne bombe M52 in M70, tromblonske mine, 
kumulativne in trenutne, ročni raketometalci in strelivo za njih. Mi smo to v 
začetku junija prevzeli in odpeljali vse skupaj v Gotenico.«6 0 3
Pri tej akciji so bili tako hitri, da vojska ni imela niti časa razmišljati, kaj 
se dogaja. Na Drulovki je imel Milan Klemenčič, inšpektor za VEM in PEM 
na Inšpektoratu milice UNZ Kranj ter poveljnik PEM UNZ Kranj, stalno 
pooblastilo za možnost vstopa. Skupaj s pripadniki NZ so prišli s tovornjakom 
in naložili orožje. »Malo se je zakompliciralo v Škofji Loki, ker smo tam imeli tri 
zaboje bomb in komandant ni bil prisoten, bil je samo varnostni oficir, ki pa tega 
ni hotel dati, ampak po enournem prerekanju in ldicanju odgovornih smo to 
tudi tam vzeli in odpeljali.« Tudi iz Bohinjske Bele so brez težav odpeljali orožje. 
Po tem niso več imeli vstopa v vojaške objekte. Nekaj orožja je bilo shranjenega 
tudi v prostorih milice. »Tako je bilo v Tržiču, kjer se je kompletno orožje hranilo 
na postaji, in v Kranjski Gori na oddelku.«6 0 4
V Kranju je bila dokaj velika vojašnica. Imela je svojo varnostno strukturo, 
veliko sldadišče v Horjulu, številčne so bile tudi mejne stražnice. Prvi premiki 
orožja na Gorenjskem so bili talco povezani z ukazom o odvzemu orožja. Čez 
poletje na Gorenjskem ni bilo v vrstah milice novih aktivnosti, dokler ni 12. 
septembra Klemenčiča poldical Kolenc na RSNZ in mu naročil, da naj pride s 
civilnim avtom. S pokrajinskim koordinatorjem NZ iz vrst TO Janezom Slaparjem 
se je nato dobil v gostilni Figovec. Po sestanku sta se s Slaparjem ustavila v gostilni 
pri Rekarju na Orehku, kjer sta se dogovorila, kako bodo pravzaprav zadeve
603 Intervju Klemenčič, 13. 5. 2009.
604 Prav tam.
Milan Klemenčič (1959), inšpektor za 
VEM in PEM na Inšpektoratu milice UNZ 
Kranj ter poveljnik PEM UNZ Kranj
peljali naprej. Milica je imela enote že organizirane, usposobljene in oborožene, 
tako da za njih pravzaprav ni bilo kakšnega posebnega prestrukturiranja. 
Načrte so prilagodili v zelo kratkem času (če bi do česa prišlo, bi zamenjali 
samo lokacijo, ostale stvari pa bi ostale več ali manj iste). Z vodstvom milice, 
predvsem z načelnikom Inšpektorata milice UNZ Kranj Jožetom Ajdiškom, so 
tako pomagali pri vzpostavljanja nove strukture v vrstah TO.6 0 5
Na Gorenjskem je bil z novo obrambno strukturo seznanjen tudi vrh UNZ. 
Načelnik Ivan Hočevar je tako sodeloval v sami organizaciji.6 0 6 Kmalu po sestanku 
pri Kolencu ga je vključil Klemenčič, ker ni želel delovati brez njegove vednosti. 
Kljub temu da za strukturo ni vedela celotna UNZ, je Klemenčič ocenil, da 
mora obvestiti nadrejenega. Ker so bili v isti stavbi tudi prostori SDV, je morala 
milica delovati zelo konspirativno. Zato so morali biti skrajno previdni, da ni 
kakšna informacija pricurljala tudi v vrste SDV. Čutilo se je že nezaupanje med 
službami, kljub temu da so se med seboj vsi zelo dobro poznali.6 0 7
18. septembra se je Klemenčič sestal na občinskem štabu TO Jesenice s 
Slaparjem in njegovim namestnikom Petrom Zupanom, kot koordinatorji NZ 
iz vrst TO pa so prišli Bojan Šuligoj, Janez Ude, Janez Koselj in Leon Tušar. 
Dogovorili so se, da bodo odvzeli orožje iz vojašnic. »To orožje se je potem pod 
krinko usposabljanja jemalo in se po končanem usposabljanju enostavno ni 
vračalo.« Orožje so kasneje vozili na skrivne lokacije. »Šuligoj je največ sodeloval 
s komandirjem in onadva sta te stvari urejala, medtem ko sem z ostalimi več ali 
manj komuniciral jaz, veliko tudi z ljudmi iz vodstva Posebne enote, in potem 
tudi sodeloval pri disperziji orožja.«6 0 8
Ko se je Klemenčič odločal, s kom bo delal, je najprej ocenil, kdo je vreden 
zaupanja. »Ko sem izdajal naloge, oni niso vedeli, zakaj gre. Oni so bili izvrševalci
605 Prav tam; za T O v MSNZ prim.: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 71-75.
606 Intervju Klemenčič, 13. 5. 2009.
607 Intervju Hočevar, 13. 5. 2009.
608 Intervju Klemenčič, 13. 5. 2009; Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Sodelovanje pri izvaja­
nju nalog Narodne zaščite, 31. 3. 1992, Jože Ajdišek.
določenih zadev, zakaj delajo, sem vedel jaz.« V tem obdobju je Klemenčiču 
sledila kontraobveščevalna služba, zato je krepko razmislil, koga si bo izbral, da 
ne bi naslednji dan nastradal. »Obstajala je ena bojazen, če se nekaj zgodi, prvič, 
da bomo nastradali mi in potem je bilo bistvo v tem, da mi tudi nismo hoteli 
izpostavljati ljudi, ki so bili pod nami. Zaradi tega so dobivali samo določene 
zadeve, določene segmente.«6 0 9
Delovanje obrambne organizacije je moralo ostati v prvi vrsti prikrito. Šlo 
je sicer za organizacijo, ki ni imela nobene pravne podlage. Klemenčiču je bilo 
jasno, da s Hočevarjem ne bosta mogla sama izpeljati celotne zadeve. Zato sta 
naloge počasi prenašala na komandirje postaj milice.6 1 0 Stanislav Ficko je bil 
komandir Postaje milice Kranj. V delovno območje postaje sta spadala tudi 
Oddelek milice Preddvor in Oddelek milice Cerklje na Gorenjskem. »Istočasno 
smo bili komandirji postaj milice tudi poveljniki Vojnih enot milice in odgovorni 
za obrambne in varnostne priprave na območju občine.« Nova struktura mu 
tedaj ni bila povsem jasna. »Opravljali smo številne naloge, pa nismo pravzaprav 
natančno vedeli, za kaj gre. /.../ Mi smo bili vključeni v kasnejši fazi, in sicer za 
izvajanje čisto konkretnih operativnih nalog. Zadeva je šla hitro, zelo učinkovito 
v tem smislu: kratko navodilo, kratko nalogo si izvršil in nihče se ni spraševal, 
zakaj se je pravzaprav to dogajalo.« Fickov stik je bil Klemenčič. »Takrat smo o 
njem vedeli samo to, da je človek, vreden posebnega zaupanja. Prišel je k meni in 
mi pač neke stvari povedal. Rekel je, da za tole, kar se bo dogajalo, sem z njim na 
vezi, za svoje delo si pa tudi najdem samo dva, tri zaupne ljudi.«6 1 1
V vrstah milice seje prepletalo delo pokrajinskega in lokalnega nivoja. Ficko 
je kot komandir postaje milice sodeloval pri številnih stvareh s pokrajinskim 
nivojem, nekaj z NZ, nekaj pa z upravo milice. Za svoja najožja sodelavca je 
določil svojega namestnika Marjana Grčarja, ki je sočasno pokrival Oddelek 
milice Cerklje, in Mirka Dobrška, vodja tehničnih zadev pa je bil Andrej 
Zupan. V Preddvoru je bil komandir Živko Čeranič, ki je bil povezan z vojaško 
strukturo, zato je moral zadevo peljati mimo njega do vodje varnostnega okoliša 
Vilija Pinovarja.6 1 2
V Kranju je bilo treba izdelati nove načrte delovanja oziroma prečistiti 
evidence rezervnih miličnikov. »To so bili ljudje, ki so bili starejši, niso bili 
usposobljeni in je bilo pač treba prenoviti to organizacijo Vojnih enot milice,
609 Intervju Klemenčič, 15. 6. 2009.
610 Intervju Hočevar, 13. 5. 2009.
611 Intervju Ficko, 15. 6. 2009.
612 Prav tam.
izdelati nove načrte, načrte mobilizacije. Takrat se je namreč nova Teritorialna 
obramba formirala in ti ljudje so imeli orožje doma in to je bila prva udarna sila 
v primeru napada na letališče.«6 1 3
Gabrijel Javor je bil komandir Postaje mejne milice Brnik in pomočnik 
poveljnika PEM. »Vodstvo letališča je bilo iz naših struktur, moj predhodnik 
je šel ravno tako v službo na letališče, tako da smo imeli dobre odnose z vsemi 
strukturami na letališču, s samim podjetjem Aerodrom, potem s carino, tudi s 
kontrolo letenja. / .. ./Naloge smo dobivali iz uprave. Mi smo imeli tudi podcenter 
Službe državne varnosti in tudi z vojaško enoto na letališču smo imeli kar dobre 
odnose.«6 1 4 V nadaljevanju seje to sodelovanje nekoliko skrhalo.
Branko Virant je bil komandir Postaje milice Škofja Loka. Postaja je imela 
oddelke v Gorenji vasi, Železnikih in v Žireh. »Od začetka tudi jaz nisem točno 
vedel, za kaj gre. Tu sem kontaktiral z Milanom Klemenčičem in pa predvsem na 
nivoju občine z Leonom Tušarjem iz Narodne zaščite.« Tušarju je Virant pomagal 
izbrati skrivno lokacijo za sldadiščenje orožja in sam prevoz ter naredil načrt 
za varovanje poti, po kateri je bilo orožje pripeljano. Tudi Virant je pregledal 
evidence VEM in jih ažuriral, na postaji so pregledali in obnovili vse načrte, ki so 
bili odtlej bistveno drugačni. V škofjeloški vojašnici je bilo skladišče, v katerem 
je imela tudi milica (poleg orožja RSNZ) minsko-eksplozivna sredstva. Ficko je 
dobil obvestilo, da bodo ta sredstva prepeljana iz skladišča v Ljubljano oziroma 
dalje v Gotenico. Tisti dan, ko bi naj bil ta prevoz opravljen, pa je komandanta 
zamenjal varnostni oficir, s katerim so imeli v nadaljevanju kar precej težav, saj ni 
hotel izročiti minsko-eksplozivnih sredstev. Ficko je z veliko mero potrpežljivosti, 
tudi s kakšno tršo besedo, dosegel, da je privolil in jim sredstva izročil.6 1 5
V Škofji Loki je milica varovala pomembnejše objekte, varovati pa so 
morali tudi člana Predsedstva Republike Slovenije Ivana Omana. Nadzirali so 
tudi vojašnico in skladišče, poleg tega pa tudi strelišče v Crngrobu, kjer je bil 
tudi del skladišča. Na postajo milice so iz OLO prepeljali evidence vojaških 
nabornikov, ker je obstajala bojazen, da si jih bo JLA prisvojila. Na Starem Vrhu 
je bila določena rezervna vojna lokacija za republiški politični vrh, tako da je 
Virant v največji tajnosti organiziral globinsko varovanje, zelo omejeno pa je 
bilo število tistih, ki so za to vedeli. Orožje so razporedili na skrivne lokacije. 
Prepeljali so ga v predmestje Škofje Loke, potem v Poljansko in Sevško dolino.
613 Prav tam.
614 Intervju Javor, 13. 5. 2009.
615 Intervju Virant, 15. 6. 2009.
Pri tem so Virantu pomagali Zvone Korenjak, Jože Petrovčič, Adolf Kovše in 
Vladimir Koračin. Prevoz orožja je potekal ponoči v civilnih tovornjakih in v 
največji tajnosti.6 1 6
V Radovljici je bila tudi vojašnica JLA, iz katere je nekaj pripadnikov TO po 
ukazu o oddaji orožja uspelo odpeljati orožje na skrivne lokacije. Ob tem jim 
je pomagala radovljiška milica, ki je kasneje tudi sama razpršila svoje orožje. 
Komandir Postaje milice Radovljica Drago Krčelj je z najožjimi sodelavci obnovil 
stare načrte in pripravil vse potrebno za vzpostavitev nove strukture iz enot NZ 
in pripadnikov milice.6 1 7
Ludvik Zupančič je bil komandir Postaje milice Jesenice, kamor je spadal tudi 
Oddelek milice v Kranjski Gori pod vodstvom komandirja Boštjana Pristavca.
V tem sklopu sta bila tudi dva mejna prehoda, Postaja mejne milice Korensko 
sedlo in Postaja mejne milice Rateče. Poleg stalnega pokrivanja vojske so jeseni 
na Jesenicah dobivali naloge, za katere so vedeli le Klemenčič in njegov ozek 
krog sodelavcev. »Dobili smo samo naloge, ki smo jih izvršili.« Vodstvo enote 
je bilo aktivno pri varovanju skladišč orožja. Pokrivati in varovati so morali 
tudi strateško pomembne objekte na območju Jesenic in drugje. Poleg stavbe 
TO, v kateri je bila tudi občina, so pokrivali tudi stavbo Radia Triglav Jesenice. 
Pri Gozdu Martuljku je bilo sldadišče eksploziva za kamnolom. Operativno so 
pokrivali tudi Valjarno debele pločevine železarne Jesenice. Kontrole so potekale 
kontinuirano, opažanja so bila sproti poročana na upravo, hkrati pa je potekal 
tudi nadzor nad aktivnostmi vojaških oseb v stražnicah na meji z Avstrijo in 
Italijo.6 1 8
Egon Cokan je bil komandir Postaje milice Tržič. Tržič je bil predvsem 
pomemben zaradi mejnega območja. Tako je bila Postaja milice s posebnim 
delovnim območjem (Ljubelj), kjer so bili komandir, vodstvo in miličniki ločeni 
od centrale. Na njihovem območju sta bili tudi dve mejni stražnici, na Ljubelju 
in Medvodje. Po usmeritvah UNZ je Cokan namenjal večjo pozornost predvsem 
popolnjevanju rezervnega sestava. Nezanesljive so zamenjali z novim kadrom. 
Ker je bil v Tržiču kolektiv narodnostno mešan, je tudi v tem kontekstu zamenjal 
določene posameznike. Po usmeritvah UNZ je pregledal in uničil stare načrte 
ter naredil nove.6 1 9 Načrti so se imenovali Karavanke P - promet, M - meja, O -
616 Prav tam.
617 Intervju Klem enčič, Zupančič, Cokan, 15. 6. 2009.
618 Intervju Zupančič, 15. 6. 2009.
619 »V Tržiču smo to akcijo imenovali akcija Kuri, to se pravi skuri, in v nekem manjšem skladišču v prostorih po­
staje milice je bila tega polna soba.« - Intervju Cokan, 15. 6. 2009.
objekti. Najpomembnejši med načrti, ki so ga morali stoodstotno ažurirati, je bil 
načrt mobilizacije aktivnega in rezervnega sestava postaje milice. Nadzorovanje 
vojske in obratno je bilo v polnem teku, še posebej zaradi mejnih prehodov. 
»Z vodjo podcentra Službe državne varnosti v Tržiču smo precej sodelovali, 
stalno smo nudili neke podatke v zvezi s preverjanji določenih oseb in delno 
sem imel občutek, da smo mi njim malo več nudili kot pa oni nam ali pa nam 
dajali celo kakšne povratne informacije.« Intenzivno je bilo tudi sodelovanje z 
NZ, predvsem z Janezom Udetom v zvezi z varovanjem njihovega orožja, ki je 
bilo v prostorih postaje.6 2 0
Sodelovanje med komandirji postaj in koordinatorji NZ iz vrst TO je bilo 
izjemno dobro in pristno. »Seveda pa smo jih ves čas opozarjali, da ne smejo 
popolnoma izločiti operativcev iz Službe državne varnosti, kije imela podcentre 
tudi na postajah milice.«6 2 1 Premestitev orožja na različne lokacije je v začetku 
oktobra potekala bliskovito. Del orožja občinskega štaba TO Kranj in Postaje milice 
Tržič so pripeljali na UNZ Kranj. »Nikjer si nismo upali dovoliti, da bi bile večje 
količine orožja na enem mestu.« Za skrivne lokacije je vedel vodja varnostnega 
okoliša, ld je tudi predlagal kraj in osebo, pri kateri naj bi se to orožje hranilo, 
in komandir postaje milice. Tretji, ki je vedel, je bil namestnik ali pomožnik. Na 
tem mestu je potrebno omeniti še kriminalistično službo, ki sicer ni bila posebej 
usposobljena za zbiranje tovrstnih informacij, vendar sta Klemenčič in Hočevar 
kriminaliste na nekaj sestanldh sorazmerno hitro in na primeren način informirala 
o novih razmerah. Sodelovanje je bilo dobro tudi z OLO. »Tudi tam je bila cela 
vrsta informacij, ker so bili organizirani na nivoju občin in nekateri tudi člani 
izvršnih svetov.«6 2 2 Miličnild, ld so izvajali določene naloge, pa praviloma sploh 
niso vedeli, da delajo tudi zunaj svojih delovnih okvirjev.
* * *
Glavne aktivnosti, ld jih je milica izvajala do začetka oktobra 1990, so 
vključevale pripravo tajnih sldadišč, transport, razpršitev in nadzor orožja ter 
varovanje evidenc vojaških nabornikov. Seveda je milica nudila tudi vsestransko 
pomoč NZ. Pomagala je pri pripravi novih načrtov in sodelovala pri izbiri njenih 
kadrov. Milica je bila pomemben dejavnik pri ustanavljanju nove obrambne
620 Prav tam.
621 Intervju Hočevar, 13. 5. 2009.
622 Prav tam; Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Sodelovanje pri izvajanju nalog Narodne 
zaščite, 3 1 .3 . 1992, Jože Ajdišek.
strukture. Vseskozi je spremljala delo pripadnikov NZ, nadzirala njihove prevoze 
orožja in zagotavljala čim bolj nemoteno izvedbo zastavljenih načrtov. Toda 
tudi po tem se za pripadnike milice ni tako rekoč nič spremenilo. Z obrambno 
organizacijo je bil sicer seznanjen le ozek krog ljudi. Večina zaposlenih tako sploh 
ni vedela, da je v slabem mesecu dni ob svojih delovnih obveznostih opravljala 
še kaj drugega in predvsem nezakonitega. Dejavnosti, ki so jih sicer opravili 
septembra in v začetku oktobra, so nemoteno tekle naprej tudi po imenovanju 
Janeza Slaparja za načelnika RŠTO, kar za milico ni predstavljalo nikakršne 
prelomnice. Položaj se je iz dneva v dan vse bolj zaostroval. Prevozi orožja so 
se nadaljevali, na postajah milice pa so poostreno varovali evidence vojaških 
nabornikov, ki so bile vse do konca leta 1990 ena glavnih tarč JLA. Toda to je že 
druga zgodba.
Organizacija in organizatorji »m odre m reže« v projektu M SN Z 1
P E M RSN Z 
J o že 
K o len c
Nam . pov. SE M irN Z Novo m esto UNZ L jubljana - UN Z Ljubljana - UN Z C elje UNZ M aribor UN Z Murska
B o ru t mesto okolica F r a n c R o jan Sobota
D ušan
L ik a r S la n e K o n rad B evc L unežnik A lojz
G o rše
L eskovšek K ra š e k F lisa r
P M Novo mesto 
D o ru l N ovak, 
F ra n ci Povše
PM M etlika 
A n d rej
Š cn ici
\
»
PM Č rnom elj 
A lojz 
So p čič
PM DcAignul 
B o ris
C e la r f "
J
PM M oste 
B ra n k o 
S la k
PM C enter 
A n d re j 
T o r k a r
! PM Šiška x 
H ink o 
V cinh and l
V_ _
PM Dom žale 
Ja n e z 
Rozm an
PM V rhnika ) 
Ivan 
H vala
PM Kam nik 
F ra n c 
P o to čn ik
-
PM Litija 
H edviko 
V išn ik a r
( PM Logatec 
Z d ravk o 
G o d n ja v cc
PM Grosuplje 
R om an 
K lo p čič
PM Ribnica 
Slavk o 
M a je rič
niča ]
:o -
«
P M Šentjur pri 
C elje
F r a n c : 
K o ko t
P M Slo\enskc 
K onjice 
S tan e
Sk u b ic 1
PM Šm arje pri 
Jelšah 
B ern ard 
P c ta n jc k
C PM KoCevje ^ ( PM Žalec ] PM Lenart
M irk o S tan islav A lojz
J e š cin ik ™ V eniger p B rezn ik
V J l J l J
PM V elenje 
I d v aid 
M lačn ik
P M M oziije
K arel
T u rk
PM Slovenska 
Bistrica 
M a rja n 
K o re n ja k
PM Lenda\a 
L u d vik 
B o k a n
PM M urska
So bo ta ^
L ad islav ^
V egi
PM G ornja 
Radgona 
Sta n isla v 
SakoviČ
U N Z N ova
Gorica
Z v on im ir
K elh e r
UN Z Slovenj 
Gradée 
M urko 
P o go revc
UNZ Postojna 
R ad ovan 
L ukm an
UN Z Kranj 
M ilan 
K lem en čič
PM Krško 
Š te fa n 
H ren
PM Tolm in ' 
Jo ž e 
R ežon ja
PM Slovenj 
Gradec i
V in ko “
M lin ic k
PM C erknica ' 
T o m a ž
Č u če k m
PM Postojna ^ 
R ad ovan 
L u k m an ;
PM Ilirska B istrica 
F r a n c 
K o vač
1 Jesen ice j
L u d v ik
Z u p an čič
PM K ranj ^ 
S ta n isla v j 
F ic k o 3
PM Š k o fja Loka Ì 
B ra n k o 
V ira n t
PM Tržič 
E gon
PM Radovljica 
D rago
K r č e lj „
1 Prikaz organizacije je napravljen na osnovi podatkov iz intervjujev in življenjepisov intervjuvanih; 
pripravil Filip Čuček

Projekt WSMZ - 
slovenske obrambne 
sile ¥ času in prostoru 
prelomnega leta 1910
Na konkretne načine izoblikovanja obrambnih sil Republike Slovenije 
spomladi in poleti 1990 je odločilno vplival splošni politični položaj v Jugoslaviji 
in prav posebej v Sloveniji. Tok demokratičnih sprememb je v Sloveniji dosegel 
svoj cilj v začetku leta 1990. Republiška skupščina je po sprejemu nove volilne 
zakonodaje razpisala volitve, na katerih so lahko nastopile vse obstoječe stranke, 
ki so se vpisale v register strank. Najpomembnejše nove politične stranke so se 
povezale v koalicijo Demokratična opozicija Slovenije - Demos. Tri od prejšnjih 
družbenopolitičnih organizacij so se prav tako preuredile v politične stranke 
in nastopile na volitvah. V družbenopolitičnem zboru, ki je bil odločujoč za 
razmerje političnih strank, je dobil Demos večino. Napovedujoče se in nato 
realne volilne zmage opozicijskih sil so v vojaškem sistemu, ki je v procesu 
razpadanja Jugoslavije tudi sam postal politična sila in je imel velik vpliv na 
zvezno in srbsko politično oblast, sprožile zaskrbljenost, kaj bodo nove politične 
sile storile s federativno državo, v kateri so se zavzemale za prav nasproten 
proces od ponovne centralizacije in ohranitve vloge komunističnih sil. Programa 
tako Demosa kot HDZ-ja sta jim potrjevala, da sta v nevarnosti tako federalna 
Jugoslavija kot socializem. Proti večstrankarskim volitvam pa si vojaški vrh - 
potem ko je novembra 1989 tako rekoč celotna Vzhodna Evropa, od Poljske do 
Bolgarije, izvedla večstrankarske volitve - ni upal nastopiti. Romunska izkušnja 
nasilne odstranitve Cauçescove trde komunistične struje je bila za jugoslovansko 
zvezno vodstvo velik šok, čeprav se je tolažila, da je jugoslovanski položaj 
drugačen. Pač pa je ta elita štela za popolnoma legalno prizadevanje, da se trudi 
obdržati Jugoslavijo, saj je šlo za notranje pomembno vrednoto (država je imela 
za seboj že 70 let), še bolj pa za vrednoto, ld jo je ščitila mednarodna ureditev.
V strahu pred odcepitvijo Slovenije in Hrvaške je iskati tudi povod in celo 
vzrok za ukrep, ki je popolnoma opredelil prihodnje dogajanje na varnostnem 
področju vsaj v Sloveniji, vplival pa je tudi na razvoj dogodkov na Hrvaškem. Z na 
videz preprostim (in neopaznim) ukazom o prenosu orožja TO iz vseh sldadišč 
zunaj vojašnic v sldadišča v okviru vojašnic je vojaški vrh skušal onesposobiti 
ali si vsaj podrediti TO. Ta je bila edina vojaška komponenta, ld je bila deloma 
pod pristojnostjo republik, torej tudi Slovenije in Hrvaške, pa tudi občin. 
Njeno orožje je bilo laže dosegljivo, manjši del pa so ga imeli njeni pripadniki 
celo na domovih. Hkrati - čeprav manj - je bil za vojaški vrh pomembna tudi 
razgraditev sistema splošnega ljudskega odpora, ki je sočasno potekala že vse od 
srede osemdesetih let 20. stoletja.
Čas za izvedbo ukrepa, ki je bil po obliki podoben tistemu, s katerim je bilo 
leta 1982 že odvzeto orožje Teritorialne obrambe SAP Kosovo, je bil skrbno 
izbran in utemeljen na podmeni, da se nove politične sile, ki so prevzemale 
oblast v obeh republikah, še ne bodo sposobne ustrezno odzvati. Ukrep se je 
napovedoval že od januarja 1990, torej po razpadu ZKJ, ko so prvič preverjali 
stanje skladišč in njihovo varnost, izveden pa je bil prav na dan, ko je nova 
oblast v Sloveniji s konstituiranjem vlade formalno prevzela oblast. Že 27. 
aprila 1990 ga je potrdil najožji vojaški vrh, hkrati pa ga je predvidel v času, 
ko je predsedovanje Predsedstvu SFRJ in tudi svetu za varstvo ustavne ureditve 
prevzel član Predsedstva iz Srbije dr. Borisav Jovič, ki mu je vojska mnogo bolj 
zaupala kot pa dotedanjemu predsedniku Predsedstva dr. Janezu Drnovšku.
Ukrepi odvzemanja orožja so relativno uspeli; v Sloveniji se je vrh TO 
podredil ukazu, zato je JLA uspela odvzeti toliko orožja, da so akcijo ocenjevali 
za uspešno, čeprav so se zavedali, da je v republiki ostalo izven nadzora okoli 
60.000 kosov orožja, ne da bi upoštevali oborožitev milice. Prav tako je bil ukrep 
popolnoma uspešen na Hrvaškem; po doslej znanih podatkih se je oddaji orožja 
uprlo le nekaj občinskih poveljstev TO v Hercegovini.
Prva posledica, ki je sledila oddaji orožja, je bil razkol v TO, med njenim 
profesionalnim poveljstvom (RŠTO in pokrajinskimi štabi TO) in srednjimi 
poveljniškimi strukturami, povezanimi z občinskimi političnimi strukturami. 
Republiški štab in pokrajinski poveljniki, profesionalni častniki, so se z 
ukrepom strinjali ali se vsaj niso izpostavljali, tako da bi ga kritizirali. Najbolj 
moralno sporno vlogo je pri tem odigral njen poveljnik, general Ivan Hočevar. 
Po nekaterih znaldh se je izognil osebnemu podpisu ustreznega povelja, ker ni 
bil na poveljniškem mestu, in je to prepustil načelniku štaba. Nato pa se je na 
pogovoru s Predsedstvom republike zagovarjal, da ne ve ničesar, ter zatrjeval, da 
gre za običajen varnostni ukrep, ki se nanaša predvsem na položaj v Bosni, kjer 
naj bi kradli orožje iz slabo zavarovanih skladišč.
V Sloveniji se je ukrepu, ki je zaradi oblike in namena močno prizadel 
mnoge zavzete pripadnike, zlasti pa častnike, izoblikovala široka opozicija, ki 
pa je potrebovala čas, da je lahko ukrepala. Obvestila in protesti iz občinskih 
struktur TO, ld so morale prevzeti odgovornost in izvesti ukrep, so začeli 
prihajati že takoj po prejemu ukaza. Zaradi deljenih pristojnosti, preverjanja 
ukazov in tudi oldevanja so nadaljnje prevažanje orožja v sldadišča v vojašnicah 
uradno prepovedali 19. maja, ko je Predsedstvo poslalo vsem občinsldm štabom
ustrezno povelje. Zvezni Izvršni svet je nato zaradi uradnega vzroka, omenjenega 
v ukazu o premestitvi orožja v vojašnice JLA, odredil 24-urno stražo preostalih 
skladišč orožja. Slovensko Predsedstvo in Izvršni svet sta si nato v okviru svojih 
pristojnosti še dolgo prizadevala, da bi orožje TO vrnili iz sldadišč JLA. Zahtevo 
so večkrat postavljali talco vojaškemu vodstvu kot predsedstvu SFRJ, vendar 
uspeha ni bilo.
Pobudo od spodaj, da bi oblikovali vzporedno obrambno strukturo, sta 
v takih razmerah novoimenovana sekretarja za notranje zadeve in ljudsko 
obrambo sprejela in postopoma razvila v načrt vzpostavitve skrivne obrambne 
organizacije. Zlasti republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je spoznal, 
da TO zaradi omejenih pristojnosti ne bi bilo mogoče prevzeti takoj, predvsem 
pa da je bilo poveljstvo TO, ki so ga sestavljali aktivni častniki, popolnoma 
nezanesljivo in neustrezno za pretvorbo TO v vojsko slovenske države. Tudi 
Predsedstvo je ocenilo, da je treba poveljnika TO nujno zamenjati, in to v sldadu 
z zakonsko ureditvijo predlagalo Predsedstvu SFRJ, ki pa se ni odzvalo. Politični 
vrh je preučeval tudi možnost ustanovitve vojske slovenske države, vendar je 
poleti prevladalo mnenje, da je bolje prevzeti TO. Formalne osnove za prevzem 
TO v pristojnost Slovenije pa je bilo treba šele ustvariti. Uporabili so preizkušeno 
pot, da se občutljive in z zveznimi zakoni urejene zadeve spreminjajo z 
ustavnimi amandmaji. Da bi lahko prevzeli pristojnost imenovanja poveljnika 
TO in razpolaganja s TO, so oblikovali ustavna amandmaja, ki ju je republiška 
skupščina sprejela 28. septembra 1990. Istega dne je Predsedstvo republike 
imenovalo za vršilca dolžnosti načelnika štaba TO majorja Janeza Slaparja, 
naslednjega dne pa tudi poveljnike novih sedmih pokrajinskih štabov. Njihov 
prevzem nadzora nad TO ni potekal brez nasprotovanja odstavljenih poveljnikov. 
Ivan Hočevar je dal celo zastražiti sedež RŠTO v središču Ljubljane, toda tedaj 
so bili njegovi poveljniki že »generali brez vojske«, saj so enote in poveljstva TO 
že obvladali častniki, ki so bili vključeni v NZ. Njen vojaški del pod poveljstvom 
Toneta Krkoviča je 4. oktobra simbolično s primopredajo med Krkovičem in 
novopostavljenim vršilcem dolžnosti poveljnika TO Republike Slovenije Janezu 
Slaparju prešel v roke novemu poveljniku.
Medtem pa je MSNZ v kratkih mesecih svojega obstoja prešla vsebinsko 
polno pot od začetne odporniške organizacije do legalne obrambne sile slovenske 
države. Organizacija je zapolnila varnostni primanjkljaj slovenske republike, ki 
je bil posledica ukrepov zveznih oblasti in vojaških struktur, in hkrati zagotovila 
organizacijo, ld bi se lahko uprla zveznim vojaškim in policijskim strukturam.
V snovanju obrambne organizacije sta bila od začetka povezana republiška 
sekretarja za ljudsko obrambo in notranje zadeve, in to ne le zaradi dotedanje 
osebne povezanosti pri političnem delovanju. Varnostni primanjkljaj je zadeval 
oba resorja; sekretarja za notranje zadeve je skrbelo delovanje Službe državne 
varnosti, ki jo je bilo treba nujno vsaj reorganizirati. Sekretarja za ljudsko obrambo 
pa je odvzem orožja dokončno prepričal, da bo vojska aktivno nasprotovala novi 
oblasti in jo poskušala destabilizirati ter da se na višja poveljstva TO, v katerih 
so bili aktivni častniki, ne bo mogel zanesti. Vzpostavljen stik s sposobnima 
organizatorjema, Tonetom Krkovičem in Vinkom Beznikom, je tako postal 
os, okoli katere se je gradila njuna zamisel organizacije. Le-to sta gradila za 
primer, da bi v procese osamosvajanja neposredno posegla JLA ob pomoči 
zveznih oblasti. Tak poseg bi lahko imel več pojavnih oblik, tako da je morala 
tudi organizacija oblikovati več različic obrambe. Ne glede na razmišljanja o 
ustanavljanju nove slovenske vojske (Vojska Republike Slovenije) se slovensko 
vodstvo potencialu TO ni moglo odreči niti zaradi vojaško usposobljenih ljudi 
niti zaradi oborožitve in vojaške opreme, ki jo je še posedovala. Varnostni 
problemi in spoznanje, da bodo za prevzem TO potrebovali nekaj časa, so 
narekovali intenzivnejše delo in ambicioznejšo obrambno organizacijo. 
Organizacija za 'vmesni čas' je predvidevala predvsem zmožnost omejevanja 
osnovnih varnostnih groženj v primeru različno obsežnih vojaških posegov. V 
organizacijo so vključili le preverjeno zanesljive ljudi. Na eni strani so bili to 
miličniki, predvsem Specialna enota milice, ki jo je vodil Vinko Beznik, na drugi 
pa zanesljivi posamezniki iz vrst TO. Zaradi različne strukture njenih sestavnih 
delov je bila gradnja organizacije bistveno zahtevnejša med pripadniki TO in 
nekaterimi civilisti, kot pa v vrstah organov za notranje zadeve. Vsekakor pa 
je njeno zanesljivo delovanje, ki se je pokazalo ob vpadu v Gotenico v začetku 
junija 1990, močno okrepilo zaupanje novoimenovanega sekretarja za notranje 
zadeve v lojalnost in pripadnost milice Sloveniji, pa tudi novi oblastni strukturi. 
Pozneje je sodelovanje novoustanovljene SEM pomenilo tudi veliko okrepitev 
sil, ki bi bile na razpolago proti morebitnemu vojaškemu posegu, saj je bila enota 
usposobljena, močna in povezana ter izurjena; med vojaki take enote še ni bilo.
Organizacijska shema MSNZ
RS MSNZ
okoli 10.000 ljudi PEM RSNZ 
SEM
RSNZ okoli 21.000 ljudi
13 PEM UNZ PS NZ 13+1
62 VEM OS NZ 62
CIVILNE ORG.
Z oblikovanjem obrambne/vojaške organizacije avgusta in septembra 1990 
je narasla tudi potreba po večji vključitvi pripadnikov milice. Prvi med njimi so 
bili pripadniki PEM, ki so bili organizirani v vseh trinajstih Upravah za notranje 
zadeve. Njihovo vključitevje vodil Jože Kolenc. Tehnekaj manj kot 1400 miličnikov 
je predstavljalo gotovo vojaško najbolj usposobljen del vseh obrambnih sil, ki jih 
je imela Slovenija tedaj na voljo, saj so kontinuirano in načrtovano vadili tudi za 
akcije, ki so bistveno presegale policijske naloge. V končni stopnji oblikovanja 
obrambne organizacije je bil za vldjučitev vanjo predviden celotni sestav milice, 
vključno z rezervisti, okoli 10.000 miličnikov, ki so tako tvorili približno tretjino 
predvidenih obrambnih sil, poleg okoli 21.000 pripadnikov TO, uvrščenih 
v NZ, ki naj bi bili osnovna sila. Njihovo število je nasprotno kot pri milici 
določalo razpoložljivo orožje, saj je bilo sicer vojaških obveznikov še vsaj 50.000. 
Zaradi take razporeditve je bila lahko milica v obrambne sile vldjučena povsem 
organsko, skoraj brez kakršnih koli sistemskih in organizacijskih sprememb. 
Tudi zato je bil njen delež viden le poznavalcem, saj so o uporabi in sestavi enot, 
vključenih v manevrsko strukturo, vodje lahko odločali tako rekoč v okviru 
delovnih nalog. Milica in drugi pripadniki organov za notranje zadeve so na 
eni strani prenesli svoje priprave na obrambo na občinsko raven, kjer je nastala 
vzporedna strukturi poveljstev tistim v okviru NZ, na drugi pa so prav zaradi 
svoje organiziranosti, zakonskih pooblastil in tehničnih možnosti lahko močno
PREDSEDNIK 
REPUBLIKE SLOVENIJE
ODLIKUJE
^rtpadniJce OHanevrsite strukture 
narodne zaščite
Z ZLATIM ČASTNIM ZNAKOM SVOBODE 
REPUBLIKE SLOVENIJE
izjemne*
? n
vatnbi
suverenosti l\ ’ jejjiđ t , m s L
A ue re p riòfsratn&i svobode m uvetiavlian/u
M . m / .. „ J J J
ve{fav(janiu
ovenijc v času,
J > l ) C
^ J e C ilu so d en za slovensko p r ih o d n o s t
u k a z S t . 9 9 6 - 0 1 — f S / j j o o o
V LJU B I J A N I , S , 2 . 0 0 0 I PRfiD SED N IK
v\«j. I
podprli in s tem olajšali delovanje vojaškega dela, uvrščenega v NZ. Priprava 
organizacije na morebitno aktiviranje ob varnostni grožnji je namreč terjala 
ne le veliko organizacijskega dela pri izbiri ustreznih poveljnikov, pač pa tudi 
prerazdeljevanje orožja in ustvarjanje priročnih skrivnih sldadišč za orožje v 
bližini vsake od enot, kot tudi pripravo zaledne podpore.
Manevrska struktura je takšna, kot je bila, lahko bila le začasna in enkratna 
organizacija. Tolikšna vloga policijskih sil pri morebitni obrambi ni bila v sldadu 
z mednarodnim vojnim pravom, prav tako pa ni bila primerna za oblikovanje 
državnega sistema moderne države, ki temelji na delitvi oblasti in tudi trdni 
ločenosti obeh represivnih sistemov, vojaškega in policijskega. Toda po drugi
strani tudi popolna vključitev vojaškega dela v legalno TO RS ni v začetku oktobra 
rešila dejanskega pomanjkanja obrambnih sil. Delovanje milice v obrambi je bilo 
zato še naprej pričakovano in predvideno ne glede na odprto vprašanje doktrine 
splošnega ljudskega odpora in nove obrambne doktrine Slovenije. Zato so milica 
in tudi drugi organi iz resorja notranjih zadev še naprej opravljali vrsto priprav, ki 
so bile od decembra 1990 namenjene zavarovanju varnostno najbolj občutljivega 
trenutka - trenutka osamosvojitve Republike Slovenije.
SUMMARY
Clandestine Blue 
Network: Bodies if 
thè Interior of the 
Republic of Slovenia 
in Hi® project 
Manoeuvre Structure 
of National Defence 
in the year 1990
In the beginning of 1990 the process of the démocratisation of the social and 
politicai system took place also in the Socialist Federal Republic of Yugoslavia. 
This caused thè disintegration of the socialist ideological model and authority 
of the League of Communists, and allowed for thè establishment of a large 
number of new politicai parties as well as multi-party élections in the spring 
of 1990 in two republics: Slovenia and Croatia. The process in Yugoslavia was 
specific, as the démocratisation also resulted in the demand of the elites of these 
republics, supported by a significant part of the population, that Yugoslavia 
should be redefined constitutionally in order to ensure a greater independence 
of republics - and therefore organised as a confédération. An increasing number 
of demands that an independent national state of Slovenia should be established 
also appeared in Slovenia.
Demos (Democratic Opposition of Slovenia), the coalition of new parties, 
received thè majority of votes at the Slovenian élections and also formed the 
government on 16 May. The process, in which thè power was supposedly taken 
over by »anti-socialist« forces, was observed with profound mistrust by the federal 
authorities and especially thè Yugoslav People's Army, particularly because some 
of thè politicai demands of the new government also concerned the position of 
the Army (departisation, demilitarisation of the state, and military service in 
the home republic, which would mean that the nationally mixed units would 
be abolished). The Army's resistance against the new reality manifested itself in 
several measures. One of the most important measures involved the Orders that all 
the weapons of the Territorial Defence, systemically under the partial commands 
of the republics, should be transported to the military barracks where they 
would be controlled by the units of the regulär Yugoslav People's Army. Namely, 
the Yugoslav armed forces consisted of two components that only had the same 
command in the war or during a threat of imminent war. This measure, which 
thè Army and thè leadership of the Territorial Defence of Slovenia that remained 
loyal to the Army started carrying out on the very day when Demos formed the 
new government, caused much indignation among the members of the Territorial 
Defence as well as thè people and the republics politicai leadership. After three 
days the President of Presidency of Slovenia forbade the further implementation 
of this measure with a unilateral command. Approximately 16 % of the weapons 
remained in the hands of the Territorial Defence (around 15 000 pieces of infantry 
weapons). The Presidency of thè Republic of Slovenia immediately demanded 
that the weapons should be returned and persisted in these demands for several
months, but to no avail. The measure of the Army, supported by the federal politicai 
leadership, also provoked the concern of the Slovenian authorities about how to 
secure the republic against the intervention of pro-communist and simultaneously 
pro-Serbian federal authorities and the Army.
This concern resulted, at first in an improvised and later increasingly 
organised manner, in a secret defence organisation, called Manoeuvre Structure 
of National Defence. This organisation was initially based on self-organised 
cores, consisting of the members of Territorial Defence, civilians as well as the 
police. With the authorisation of the Ministers of Defence and Interior (the 
republican Secretaries of People's Defence and Internai Affairs), a stronger and 
more extensive organisation started forming in July 1990, which would stand 
up to the Yugoslav People's Army and protect the republic in case of the Army's 
intervention in the démocratie processes and attainment of independence. 
Manoeuvre Structure of National Defence consisted of members, selected by the 
organisers from the ranks of the military structures and the police, including 
the Militia Protection Unit. It contained several hundred people representing 
the first line of defence in case of an intervention by the Yugoslav People's Army.
In the summer of 1990 the threat assessment became more severe, since the 
federal authorities had an increasingly negative outlook on the continuation of 
the démocratie process and especially the efforts of both republics with regard to 
their independence. In July 1990 the Slovenian parliament (assembly), at Demos's 
initiative, adopted the Declaration of Independence, announcing the secession of 
Slovenia from the context of Yugoslavia and the adoption of the new constitution, 
which was to confirm the Slovenian independence and its démocratie regime. 
Severe verbal threats intensified and a military intervention in Slovenia became 
more probable, especially since Croatia had been partly immobilised with the 
onset of the Croatian-Serbian national dispute, which already in the autumn led 
to thè so-called Log Revolution and then the proclamation of the autonomous 
Serbian territory Krajina.
In July 1990 both Ministers formed a more solid idea for thè provisionai 
defence organisation. They entrusted this taslc to Tone Krkovič, who at that 
time commanded the people’ s defence section of the Kočevje municipality, and 
the commander of the special and military militia units training centre Vinko 
Beznik. Both turned to the people who they trusted, on thè basis of personal 
relations and their décision to join the secret organisation. Namely, due to the 
risky nature of thè affair - since they were forming an organisation unauthorised
by the législation - the organisers were careful to select thè people whose 
agreement to cooperate could be foreseen in advance. Since the beginnings the 
members of the Territorial Defence as well as thè militia were included into this 
new organisation. Namely, in Yugoslavia a specific defence doctrine of general 
people's résistance and social self-protection was in place, which, besides the 
Army, also involved the Territorial Defence, police, civil protection service, 
and a special organisation - National Defence - in the defence of the state in 
case of an attack by one or the other military blocs at the Yugoslav borders. The 
police was organised in a specific manner, similar to gendarmerie, and also had 
Special Units and Military Units, trained for military conflicts in particular, at 
its disposai. In August 1990 the Secretary of Internal Affairs assigned the newly 
established Special Militia Unit, directly subordinated to him, to operate within 
the defence organisation. Its integration meant a significant strengthening of the 
forces available for the potential intervention, since the unit was skilled, strong, 
well-connected and trained in special opérations.
In August and September 1990 the defence organisation reached its final 
developed form. The republican authorities gave the organisers the task of 
ensuring the full organisation to the level of the municipalities, specifying 
which Territorial Defence and police units would be included in the defence 
organisation, and setting up a hierarchically organised chain of command 
throughout the republic. Ihis organisation was named the Manoeuvre Structure of 
National Defence. Namely, the legislative framework only allowed the republican 
authorities to assume full jurisdiction in case of the National Defence organisation. 
However, since this organisation was only responsible for the local security tasks, 
the denotation »Manoeuvre Structure«, which reflected its origins and applicability 
at the whole territory of the republic, was added to describe the new dimension of 
its tasks. Within a month the organisers established, besides the headquarters at 
the level of the republic, 13 regional and 62 municipal headquarters. The chain of 
command of this new organisation was twofold and parallel: for the military and 
for the police part of its members. The commanders selected the Territorial Defence 
units which would be mobilised in case of an intervention. It was envisioned that 
around 21 000 Territorial Defence servicemen, for whom thè basic weapons were 
available, would be mobilised. In August the Secretary of Internal Affairs ordered 
that the Special Militia Units (around 1300 men in 13 police directorates) under the 
command of Jože Kolenc should be included in the organisation. The mobilisation 
of around 10 000 members of Military Militia Units, consisting of all active and
reserve members of the militia, was also planned. Namely, in the Yugoslav system, 
the militia also had defence tasks, thus the organisers could take advantage of that 
without additional organisational solutions. In thè end of September the defence 
plans together with mobilisation locations, envisioned intervention directions and 
manner in which the forces would be deployed, were drawn up. Since the militia 
was controlled by the republican authorities in thè context of their legai power, its 
resources could support the newly established organisation in terms of contents, 
organisation and matériel, Therefore the militia could be organically integrated 
into the defence force, almost without any systemic and organisational changes, 
virtually in the context of its work assignments. Namely, the préparation of the 
organisation for the potential activation in light of any security threats did not 
only cali for a lot of organisational work while selecting suitable commanders, 
but also for the equal division of the weapons among ail envisioned units and 
the establishment of convenient secret weapons repositories in the vicinity of 
each unit. The internal affairs bodies also partly distributed their completely legal 
weapons among the improvised hidden dépôts, only known to the members of the 
organisation. That is one of the reasons why this was a period when the Slovenian 
defence system as an increasingly autonomous part of the defence system was 
largely based on the police forces and their material resources.
In the end of the summer of 1990, the Slovenian authorities decided to put 
in order the paralysed military system of the Territorial Defence by taking it 
into its own jurisdiction. Since due to the legal-political circumstances the only 
way to do this was to amend the constitution, the Slovenian authorities drew up 
two constitutional amendments, No. 96 and 97, which the republican assembly 
adopted on 28 September. These two constitutional amendments implemented a 
full responsibility of Slovenia with regard to the command and management of 
the Territorial Defence and regulated the military service of the Slovenian recruits 
in the Yugoslav People's Army. The adoption of the constitutional amendments 
meant that legally the Slovenian authorities could take over the management and 
command of the Territorial Defence, despite the resolute opposition of the federal 
authorities and the leadership of the Yugoslav People's Army. Immediately on 28 
September 1990, the Slovenian authorities appointed an acting commander of 
the Territorial Defence of Slovenia, reserve major Janez Slapar, who had until 
then been the regional commander of the National Defence for the Gorenjska 
région. A week later, on 4 October 1990, another seven regional commanders of 
the Territorial Defence were appointed. The National Defence commander Tone
Krkovič solemnly transferred thè command of thè secret organisation to thè new 
Territorial Defence commander. Thus thè organisation of thè Slovenian defence 
forces in thè form of Manoeuvre Structure of National Defence was complete. 
The military segment focused especially on strengthening and transforming the 
concept and doctrine of the territorial defence. As far as the police part of the 
defence forces was concerned, the plans for its use in the defence opérations 
remained, even though they were not put to use until the spring of 1991, when 
the concept of joint defence forces came to life in the walce of the impending 
security tensions after the planned proclamation of the Slovenian independence, 
announced for 26 June 1991 at the latest. In thè summer and autumn 1990, the 
use of the internal affairs bodies in the defence doctrine of the state attaining its 
independence meant a signifkant strengthening of its defence potential. The use 
of such different forces in the defence and the establishment of the principles for 
its interoperable réalisation required a lot of coordination. This is why the period 
of the intensive formation of the defence forces in the form of the Manoeuvre 
Structure of National Defence was so vital, which only became obvious later - 
namely, it was a starting point for the identification and solution of the problems 
involved in the joint defence of the Slovenian independence in June 1991.
Seznam intervjujev6 2 3
Apih, Anton, 18. 5. 2009, Ljubljana
Arh, Bojan, 19. 6. 2009, Ljubljana
Bavčar, Igor, 10. 6. 2009, Ljubljana, 18. 5. 2010, Ljubljana
Berginc, Vito, 30. 3. 2010, Tolmin
Bevc, Franc, 12. 5. 2009, Celje, 12. 6. 2009, Celje, 14. 9. 2009, Celje
Beznik, Vinko, 30. 3. 2009, Ljubljana
Bobek, Andrej, 12. 5. 2009, Celje
Bokalič, Miran, 9. 9. 2009, Ljubljana
Bratuš, Davorin, 31.3. 2009, Ljubljana
Breznik, Miroslav, 10. 9. 2009, Maribor
Breznik, Slavko, 10. 9. 2009, Maribor
Bukovski, Srečko, 11.9. 2009, Slovenj Gradec
Cifer, Alojz, 11.9. 2009, Slovenj Gradec
Cokan, Egon, 15. 6. 2009, Tacen
Cvernjek, Ludvik, 9. 9. 2009, Gornja Radgona
Čuš, Milan, 10. 9. 2009, Maribor
Detela, Feliks, 30. 3. 2009, Ljubljana
Dobršek, Danijel, 11. 6. 2009, Krško
Ferme, Jurij, 10. 9. 2009, Maribor
Ficko, Stanislav, 15. 6. 2009, Tacen
623 Zvočne zapise intervjujev in njihove avtorizirane transkripte s podatki o inform atorjih hrani Inštitut za novejšo 
zgodovino. Intervjuje so opravili sodelavci inštituta: dr. Zdenko Čepič, dr. Filip Čuček, Dunja Dobaja, dr. Jure 
Gašparič, dr. Damjan Guštin, M arta Rendla. Dr. Uroš Svete s Fakultete za družbene vede je opravil intervju z 
Antonom Krkovičem.
Flisar, Alojz, 12. 5. 2009, Celje, 9. 9. 2009, Gornja Radgona
Gasparič, Rado, 12. 6. 2009, Celje
Gerželj, Slavko, 11. 5. 2009, Kozina
Glavnik, Bojan, 31. 3. 2009, Ljubljana
Godnjavec, Zdravko, 18. 6. 2009, Ljubljana
Gradič, Boris, 11. 9. 2009, Koper
Guček, Bojan, 31. 3. 2009, Ljubljana
Halilovič, Zlatko, 11. 9. 2009, Slovenj Gradec
Hebar, Marjan, 11.9. 2009, Postojna
Hladnik, Viktor, 11. 5. 2009, Kozina
Hočevar, Ivan, 13. 5. 2009, Tacen
Hren, Štefan, 11.6. 2009, Krško
Hvala, Ivan, 18. 6. 2009, Ljubljana
Jakopin, Marko, 19. 6. 2009, Ljubljana
Janežič, Andrej, 22. 6. 2009, Postojna
Javor, Gabrijel, 13. 5. 2009, Tacen
Jeromel, Viktor, 26. 6. 2006, Ravne na Koroškem
Ješelnik, Mirko, 18. 6. 2009, Ljubljana
Jurkovič, Milan, 11. 9. 2009, Postojna
Kelher, Zvonimir, 11. 5. 2009, Kozina, 17. 6. 2009, Nova Gorica
Klančišar, Alojzij, 9. 9. 2009, Ljubljana
Klemenčič, Milan, 13. 5. 2009, Tacen, 15. 6. 2009, Tacen
Kljajič, Željko, 11. 9. 2009, Slovenj Gradec
Klopčič, Roman, 9. 9. 2009, Ljubljana
Kocuvan, Milan, 10. 9. 2009, Maribor
Kokot, Franc, 14. 9. 2009, Celje
Kolenc, Jože, 31.3. 2009, Ljubljana
Korenjak, Marjan, 10. 9. 2009, Maribor
Košir, Janez, 30. 3. 2009, Ljubljana
Košir, Jože, 11.9. 2009, Slovenj Gradec
Kovač, Franc, 11. 9. 2009, Postojna
Kovačevič, Zlatan, 22. 6. 2009, Postojna
Kozjak, Zvone, 14. 9. 2009, Celje
Krašek, Konrad, 14. 5. 2009, Ljubljana
Krkovič, Anton, 1. 6. 2010, Ljubljana
Krope, Srečko, 12. 6. 2009, Celje
Kučan, Milan, 1. 4. 2010, Ljubljana
Kuralt, Alojz, 19. 7. 2010, Ljubljana
Leskovšek, Stane, 14. 5. 2009, Ljubljana
Likar, Borut, 24. 4. 2009, Ljubljana, 11.6. 2009, Novo mesto
Logar, Zvone, 19. 6. 2009, Ljubljana
Lukman, Radovan, 14. 5. 2009, Ljubljana
Lunežnik, Bojan, 24. 4. 2009, Ljubljana
Magdič, Ciril, 12. 5. 2009, Celje
Majerič, Slavko, 18. 6. 2009, Ljubljana
Maraš, Ivan, 11. 9. 2009, Koper
Miklavc, Alojz, 12. 6. 2009, Celje
Mlačnik, Edvard, 12. 6. 2009, Celje
Mlakar, Stanislav, 10. 9. 2009, Maribor
Mlinšek, Vinko, 11. 9. 2009, Slovenj Gradec
Namestnik, Albin, 12. 5. 2009, Celje
Novak, Borut, 24. 4. 2009, Ljubljana
Otoničar, Vojko, 22. 6. 2009, Postojna
Pirš, Zlatko, 11. 6. 2009, Krško
Ploj, Mirko, 10. 9. 2009, Maribor
Pogorevc, Marko, 18. 5. 2009, Ljubljana
Portir, Janez, 30. 3. 2009, Ljubljana
Povše, Franci, 24. 4. 2009, Ljubljana
Pozvek, Anton, 31. 3. 2009, Ljubljana
Prcač, Srečko, 14. 5. 2009, Ljubljana
Režonja, Jože, 17. 6. 2009, Nova Gorica
Rozman, Janez, 18. 6. 2009, Ljubljana
Sakovič, Stanislav, 9. 9. 2009, Gornja Radgona
Sivec, Florjan, 17. 6. 2009, Nova Gorica
Skočir, Bojan, 18. 5. 2009, Ljubljana
Skubic, Stane, 12. 6. 2009, Celje
Slavnič, Momčilo, 30. 3. 2009, Ljubljana
Slokan, Franc, 9. 9. 2009, Gornja Radgona
Smolič, Stane, 11.6. 2009, Novo mesto
Sopčič, Alojz, 11.6. 2009, Novo mesto
Šantl, Milan, 12. 6. 2009, Celje
Šavc, Primož, 25. 4. 2006, Ljubljana
Senica, Andrej, 11. 6. 2009, Novo mesto 
Šildenfeld, Samo, 12. 6. 2009, Celje 
Torkar, Andrej, 19. 6. 2009, Ljubljana 
Turk, Karel, 12. 6. 2009, Celje 
Velički, Drago, 11. 9. 2009, Slovenj Gradec 
Veniger, Stanislav, 12. 6. 2009, Celje 
Vidovič, Anton, 12. 6. 2009, Celje 
Virant, Branko, 15. 6. 2009, Tacen 
Višnikar, Hedviko, 9. 9. 2009, Ljubljana 
Vodeb, Franc, 12. 6. 2009, Celje 
Vogrinec, Milan, 10. 9. 2009, Maribor 
Vončina, Milan, 17. 6. 2009, Nova Gorica 
Vrečič, Bojan, 12. 5. 2009, Celje 
Zaveršnik, Karel, 12. 6. 2009, Celje 
Zgonc, Milan, 11. 9. 2009, Postojna 
Zupan, Milan, 17. 6. 2009, Nova Gorica 
Zupančič, Ludvik, 15. 6. 2009, Tacen 
Žagar, Anton, 31. 3. 2009, Ljubljana 
Žnidar, Stanislav, 12. 6. 2009, Celje
Seznam pisnih virov in 
uporabljene literature
(z okrajšavami)
Arhivski viri
Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ
Arhiv MNZ, Uprava za priprave na izredna stanja in vojno - MSNZ 1990-1992
Arhiv Vojaškega muzeja SV, gradivo gen. Slaparja
Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega 
ljudstva Sloevenije 1945-1990 (AS 537)
Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS 1589) 
Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije (AS 1931) 
Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Predsedstvo SRS 1974-1993 (AS 1944)
Inštit za novejšo zgodovino (INZ), Biografije: Vinko Beznik, Davorin Bratuš, Jože Kolenc, Anton 
Pozvek
Gradivo v osebni lasti
Gradivo Vinka Beznika 
Gradivo Andreja Bobka 
Gradivo Željka Kljajiča 
Gradivo Jožeta Kolenca
Časopisno gradivo
Borec (1992)
Delo (Sobotna priloga - SP)
Dnevnikov objektiv 
Mladina
Nedeljski dnevnik 
Nova revija 
Problemi 
Sodobnost
Objavljeni arhivski viri, spomini in literatura
Arko, Jože. Predaja orožja in ustanovitev M anevrske strukture narodne zaščite v občini 
K am nik : vojaški vidik osamosvojitve. Kamniški zbornik, 2002.
Arko, Predaja orožja
Bauer, Martin. The Narrative Interview. Comments on a technique fo r qualitative data collection. 
London School of Economics and Political Science. Methodology Institute. Papers in Social 
Research Methods. Qualitative Sériés no 1, october 1996.
Bauer, The Narrative Interview
Beznik, Vinko. Akcija »Gotenica 1990«. [Kočevje 2010]
Beznik, Akcija »Gotenica 1990«
Biti direktor v času socializm a ; m ed idejam i in praksam i. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 
2008.
Biti direktor v času socializma
Bolfek, Boris. Teritorialna obram ba 1968-1990 : magistrsko delo. Ljubljana : 2009.
Bolfek, TO 1968-1990
Borale, Neven. Ekonom ski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Ljubljana : Znanstveno in 
publicistično središče, 2002.
Borak, Ekonomski vidiki
Bračko, Branimir. Organi za notranje zadeve v času družbenih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji 
ter v akciji »Sever«. V: Varstvoslovje, 2010, št. 1, Tematska številka Akcija »Sever« - 20 let kasneje. 
Bračko, Organi za notranje zadeve v akciji Sever
Brejc, Miha. Vmesni čas : varnostno informativna služba in nastajanje nove slovenske države 1990- 
1993. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1994.
Brejc, Vmesni čas
Brginc, Vito. M anevrska struktura narodne zaščite na Tolminskem. Vojaška zgodovina, 2003, št. 1. 
Brginc, MSNZ na Tolminskem
Bučar, France. Prehod čez rdeče morje. Ljubljana : Mihelač, 1993.
Bučar, Prehod
Budja, Bojan. Ščit : dolenjska p ot v sam ostojno Slovenijo. Ljubljana : Magnolija, 1996.
Budja, Ščit
Bukovnik, Anton. Sever. Ljubljana : Zveza policijskih veteranskih društev Sever, 2002.
Bukovnik, Sever
Bukovnik, Anton, Debeljak, Biserka. Organi za notranje zadeve v zaščiti procesov osamosvajanja 
Republike Slovenije. V: Enotni v zmagi : osamosvojitev Slovenije. Ljubljana : Nova revija, 2006. 
Bukovnik, Debeljak, ONZ v zaščiti procesov osamosvajanja RS
Butara, Miha. Uporniki z razlogom : ob desetletnici M anevrske strukture narodne zaščite : projekt 
2-1-13-62. V: Revija Obramba, 2000, št. 7, str. 50-54.
Butara, Uporniki za razlogom
Butara, Miha. O »vlogi in pom enu MSNZ na nastajanje slovenske države in njene vojske«. Projekt 
MSNZ v pokrajini Ljubljana-mesto. Maribor, 15. maj 2010, str. 3. (rokopis)
Butara, O vlogi in pomenu MSNZ
Čas, Tomaž. Vloga in dejavnost slovenske milice m ed osamosvojitvenimi procesi Republike Slovenije 
in akcijo »Sever«. V: Varstvoslovje, 2010, št. 1, Tematska številka Akcija »Sever« - 20 let kasneje. 
Čas, Vloga in dejavnost slovenske milice
Čas odločitve : 1990-1991 : (pričevanja in dokum enti) : zbornik Območnega združenja veteranov 
vojne za Slovenijo Lenart. Lenart : Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo, 2010.
Čas odločitve
Čelik, Pavle. Izza barikad. Ljubljana : Delo, 1992.
Čelik, Izza barikad
Čelik, Pavle. N aše varnostne sile : 1850-2008 : (temeljni pravni predpisi). Ljubljana : Arhivsko 
društvo Slovenije, 2008.
Čelik, Naše varnostne sile
Čelik, Pavle. Policaji : orožniki, miličniki, policisti. Ljubljana : Delo, 1991.
Čelik, Policaji
Čelik, Pavle. Posebne policijske enote : pregled razvoja in delovanja policijske enote na sklic v Sloveniji. 
Ljubljana : samozal., 2002.
Čelik, Posebne policijske enote
Čepič, Zdenko. Čas prenoviteljstva : oris politike ZKS od aprila 1988 do aprila 1990. V : Zbornik 
Janka Pleterskega. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003.
Čepič, Čas prenoviteljstva
D ozorevanje slovenske samozavesti. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, IDV, Center za 
raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 1995.
Dozorevanje slovenske samozavesti
Drnovšek, Janez. M oja resnica : Jugoslavija 1989 - Slovenija 1991. Ljubljana : Mladinska knjiga, 
1996.
Drnovšek, Moja resnica
Fekonja, Marjan. Kdo smo bili pripadniki »M anevrske strukture narodne zaščite« in kakšna je bila 
naša vloga p ri osamosvajanju slovenske države. V: Vojnozgodovinski zbornik, 2002, št. 10. 
Fekonja, Kdo smo bili pripadniki MSNZ
Gašparič, Jure. Habsburg ali Hitler : soočenje Kraljevine Jugoslavije in Češkoslovaške republike z 
možnostjo restavracije Habsburžanov na Dunaju. V: Zgodovina za vse, 2007, št. 2.
Gašparič, Habsburg ali Hitler
Govor predsednika Vlade RS Janeza Janše ob 15. obletnici M anevrske strukture narodne zaščite, 6. 
10. 2005. Spletni portal SDS: http://www2.sds.si/news/22268 (27. 1. 2010).
Janša, Govor ob 15. obletnici MSNZ
Hollway, Wendy, Jefferson, Tony. 7he free association narrative method. V: The SAGE Encyclopedia 
of Qualitative Research Methods, Sevenoaks 2008.
Hollway, Jefferson, The free association narrative method
Hribar, Tine. Nova, osamosvojitvena volja Slovencev. V: Slovenci in država. Ljubljana : Slovenska 
akademija znanosti in umetnosti, 1995.
Hribar, Nova, osamosvojitvena volja
Hribar, Tine. Slovenci kot nacija : soočanja s sodobniki. Ljubljana : Enotnost, 1995.
Hribar, Slovenci kot nacija
Hribar, Tine. Slovenska državnost. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1989.
Hribar, Slovenska državnost
Ivanič, Martin. Zvestoba : intervju s Stanetom Potočarjem. Ljubljana : Društvo piscev zgodovine 
NOB Slovenije, 1994.
Ivanič, Zvestoba, intervju s Stanetom Potočarjem
Jambrek, Peter. Ustavna dem okracija : graditev slovenske dem okracije, države in ustave. Ljubljana : 
Državna založba Slovenije, 1992.
Jambrek, Ustavna demokracija
Janša, Janez. Premiki : nastajanje in obram ba slovenske države 1988-1992. Ljubljana : Mladinska 
knjiga, 1992.
Janša, Premiki
Janša, Janez. Zavarovanje slovenske osamosvojitve z realno silo. V: Acta Histriae, 2003, št. 1.
Janša, Zavarovanje slovenske osamosvojitve
Jovič, Borisav. Zadnji dnevi SFRJ : odlom ki iz dnevnika. Ljubljana : Slovenska knjiga, 1996.
Jovič, Zadnji dnevi SFRJ
Kadijevič, Veljko. M oje viđenje raspada : vojska bez države. Beograd : Politika, 1993.
Kadijevič, Moje viđenje raspada
Kladnik, Tomaž. 40 let ustanovitve TO Slovenije : skozi 40 let izhajanja revije O bramba. V: Revija 
obramba, Posebna izdaja, (nov.) 2008.
Kladnik, 40 let TO
Kolšek, Konrad. Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991. Maribor : Obzorja, 
2001 .
Kolšek, Spomini
Kranjc, Marijan F. Slovenska vojaška inteligenca. Grosuplje : Grafis Trade, 2005.
Kranjc, Slovenska vojaška inteligenca
Leksikon Yu mitologije. Beograd : Rende, 2004.
Leksikon Yu mitologije
Lovšin, Andrej. Skrita vojna : spopad varnostno-obveščevalnih služb : 1990-1991. Ljubljana : Alpe 
avto : Mladinska knjiga, 2001.
Lovšin, Skrita vojna
Meier, Viktor. Z akaj je razpadla Jugoslavija. Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1996. 
Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija
Mamula, Branko. Slučaj Jugoslavija. Podgorica : CID, 2000.
Mamula, Slučaj Jugoslavija
Mihailovič, Kosta, Krestič, Vasilije. M em orandum o f the Serbian Academ y o f Sciences and Arts 
-Answers to Criticisms. Belgrade : The Serbian academy of sciences and arts, 1995.
Memorandum of the Serbian Academy of Sciences and Arts
Menart, Janez. Slovenec v Srboslaviji : kulturno politični spisi. Ljubljana : Knjižna zadruga, 2001. 
Menart, Slovenec v Srboslaviji
Miheljak, Vlado. Slovenci pad ajo v nebo : 99 razlag tisočletnih sanj. Ljubljana : Znanstveno in 
publicistično središče, 1995.
Miheljak, Slovenci padajo v nebo
Mikulič, Albin. Uporniki z razlogom : M anevrska struktura narodne zaščite. Ljubljana : Ministrstvo 
za obrambo RS, Slovenska vojska, Vojaški muzej, 2005.
Mikulič, Uporniki z razlogom
Mikulič, Albin, Pišlar, Marko. Uporniki z razlogom (1. del). V: Slovenska vojska, 30. 5. 2003. 
Mikulič, Pišlar, Uporniki, 1
Mikulič, Albin, Pišlar, Marko. Uporniki z razlogom (2. del). V: Slovenska vojska, 13. 6. 2003. 
Mikulič, Pišlar, Uporniki, 2
Munda, Mirko. Beograjska spletka. Maribor : Večer, 2001.
Munda, Beograjska spletka
Nanut, Karlo. Zgodovinski pregled osamosvojitve Republike Slovenije : učno gradivo nam enjeno za 
vojaško zgodovino, m otivacijo in domoljubje. Ljubljana : Center za vojaškozgodovinsko dejavnost, 
CVS, MORS, 2001.
Nanut, Zgodovinski pregled osamosvojitve RS
Njim vsem pripada slava : osamosvojitveno dogajanje Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica, Tolmin : 
zbornik 1991. Kromberk : Goriški muzej, 2009.
Njim vsem pripada slava
O ustavnih sprem em bah. Javna tribuna Društva slovenskih pisateljev, Cankarjev dom, Ljubljana, 
16. marca 1987. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1987.
O ustavnih spremembah
Ob 10. obletnici akcije Sever. V: Varnost, Posebna številka, 1999.
Ob 10. obletnici akcije Sever
Perdue, Peter C. 21H991 Historical M em ory and History Wars. History and M emory: Artifacts and 
Landscape. Massachusetts Institute of Technology: M IT OpenCourseWare, http://ocw.mit.edu 
(24. 2. 2010). License: Creative Commons BY-NC-SA.
Perdue, Historical Memory
Plut - Pregelj, Leopoldina. Slovenia's Concerns About thè Proposed Yugosìav Core Curriculum in 
thè 1980s. V: The Repluratization of Slovenia in thè 1980s. New relevations from Archivai Records. 
The Henry M. Jackson School of International Studies, University of Washington 2000.
Plut - Pregelj, Slovenia's Concerns
Posavje v letih 1989-1991 : spominski zbornik. Brežice : Posavski muzej : Zveza veteranov vojne za 
Slovenijo, Pokrajinski odbor za Posavje, 2001.
Posavje v letih 1989-1991
Posebna izdaja ob dnevu slovenske policije in 10. obletnici osamosvojitve. V: Varnost, 2001.
Ob 10. obletnici osamosvojitve
Prinčič, Jože, Borak, Neven. Iz reform e v reform o : slovensko gospodarstvo 1970-1991. Ljubljana : 
Fakulteta za družbene vede, 2006.
Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo
Punk je bil prej : 25 let punka p od Slovenci. Ljubljana : Cankarjeva založba : Ropot, 2003.
Punk je bil prej
Punk p o d Slovenci. Ljubljana : Republiška konferenca ZSMS : Univerzitetna konferenca ZSMS, 
1985.
Punk pod Slovenci
Radaković, Ilija T. Besmislena YU ratovanja 1990-1995. Beograd : Društvo za istinu o antifašističkoj 
narodnooslobodilačkoj borbi u Jugoslaviji (1941-1945), 2003.
Radaković, Besmislena YU ratovanja
Ramet, Sabrina Petra. Balkan babel : thè disintergration o f Yugoslavia from the death ofT ito to the 
w ar fo r Kosovo. Boulder : Westview press, 1999.
Ramet, Balkan babel
Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana : Modrijan, 2002.
Repe, Jutri je nov dan
Repe, Božo. Katoliška cerkev in oblast v osemdesetih letih. V: Zgodovinski časopis, 2003, št. 1-2. 
Repe, Katoliška cerkev in oblast
Repe, Božo. »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana : RO ZZB NOV Slovenije, 1992.
Repe, »Liberalizem«
Repe, Božo. Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2001. 
Repe, Slovenci v osemdesetih letih
Repe, Božo. Rdeča Slovenija : tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana : Sophia, 2003. 
Repe, Rdeča Slovenija
Repe, Božo. Viri o dem okratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 1, Opozicija in oblast. Ljubljana : 
Arhivsko društvo Slovenije, 2002.
Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 1
Repe, Božo. Viri o dem okratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, Slovenci in 
federacija. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2003.
Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2
Republika Hrvatska i Domovinski rat 1990.-1995. Dokumenti - Knjiga 1. Oružana pobuna Srba u 
Hrvatskoj i agresija Oružanih snaga SFRJ i srpskih paravojnih postrojbi na Republiku Hrvatsku 
(1990.-1991.). Zagreb : Hrvatski memorijalno-dokumentacijski centar Domovinskog rata, 2007. 
Republika Hrvatska i Domovinski rat, Dokumenti 1
Roter, Zdenko. Slovenci smo kritični in domoljubni. V: Dozorevanje slovenske samozavesti. 
Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih 
komunikacij, 1995.
Roter, Slovenci smo kritični
Rozman, Franc, Melik, Vasilj, Repe, Božo. Zastave vihrajo : spominski dnevi in praznovanja na 
Slovenskem od sredine 19. stoletja do danes. Ljubljana : Modrijan, 1999.
Rozman, Melik, Repe, Zastave vihrajo
Slapar, Janez. Razvoj teritorialne obram be v Sloveniji. V: Vojnozgodovinski zbornik, 1998, št. 1. 
Slapar, Razvoj TO
Slovenski narod in slovenska kultura. Ljubljana : Društvo slovenskih pisateljev, 1985.
Slovenski narod
Sreš, Nevenka. Skupna program ska jedra : diplomska naloga. Maribor : Pedagoška fakulteta, 1996. 
Sreš, Skupna programska jedra
Trdna mreža : osam osvajanje Slovenije v Zgornjem Posočju. Tolmin : Območno združenje veteranov 
vojne za Slovenijo Gornje Posočje, 2008.
Trdna mreža
Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije 
UL FLRJ
Uradni list Republike Slovenije 
UL RS
Uradni list Socialistične Republike Slovenije 
UL SRS
Using narrative in social research. Listening to people's stories: thè use o f narrative in qualitative 
interviews, str. 26, http://wiviv.sagepub.com/upm-data/9770_036613ch02.pdf (24. 2. 2010).
Using narrative in social research
Vrednote v prehodu III. Slovensko javn o mnenje 1999-2004. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 
IDV - CJMMK, 2004.
Vrednote v prehodu
Vrtar, Avgust. N ekaj vedenj in misli o razvoju in vlogi oboroženih sil Jugoslavije. V: Borec, 1994, št. 
526-528.
Vrtar, Nekaj vedenj o vlogi oboroženih sil Jugoslavije
Vurnik, Blaž. M ed M arxoin in punkom : vloga Zveze socialistične m ladine Slovenije pri dem okratizaciji 
Slovenije (1980-1990). Ljubljana : Modrijan, 2005.
Vurnik, Med Marxom in punkom
Woodward, Susan L. Balkan tragedy : chaos and dissolution after the cold war. Washington, D. C. : 
The Brookings Institution ,1995.
Woodward, Balkan tragedy
Značilnosti novih družbenih gibanj v Sloveniji. Ljubljana : Republiški sekretariat za notranje zadeve, 
oddelek za analitično raziskovanje, junij 1986.
Značilnosti novih družbenih gibanj
Zorc, Milovan. Teritorialna obram ba Slovenije v letih njene dozorelosti. V: Vojstvo, 1999, št. 5. 
Zorc, TO v letih njene dozorelosti
Zerdin, Ali H. Generali brez kape : čas O dbora za varstvo človekovih pravic. Ljubljana : Krtina, 1997. 
Žerdin, Generali brez kape
Viri slikovnega gradiva
Beznik,Vinko. Osebni arhiv (str. 56, 80, 115)
Čelik, Pavle. Izza barikad. Ljubljana : Delo, 1992 (str. 11)
Marjan, Davor. Slom Titove arm ije : JNA i raspad Jugoslavije 1987.-1992. Zagreb : Golden 
marketing-Tehnička knjiga, Hrvatski institut za povijest, 2008 (str. 54)
Mikulič, Albin. Uporniki z razlogom ; M anevrska struktura narodne zaščite. Ljubljana : Ministrstvo 
za obrambo RS, Slovenska vojska, Vojaški muzej, 2005 (str. 65, 89, 96, 107,113,135,144,151, 159, 
169, 176, 182, 187, 191, 196, 200, 208, 216)
Posavske razglednice III/I. Brežice: Posavski muzej Brežice, 2005 (str. 73)
Delo- fotodokumentacija: Foto, Igor Modic (str. 66)
Žnidaršič, Joco. Deset let je Slovenija država : [fotomonografijaj. Ljubljana : Delo, 2001 (str. 24,31,39)
Uporabljene kratice
ARS - Arhiv Republike Slovenije 
CK - Centralni komite 
CZ - Civilna zaščita
DEMOS - Demokratična opozicija Slovenije 
GINA - Generalna inšpekcija narodne armije 
HDZ - Hrvatska demokratska zajednica 
INZ - Inštitut za novejšo zgodovino 
JBTZ - Janša-Borštnar-Tasič-Zavrl 
JLA - Jugoslovanska ljudska armada 
KOS - Kontraobaveštajna služba [JLA]
KS - Krajevna skupnost
KZ - Kmetijska zadruga
MNZ - Ministrstvo za notranje zadeve
MSNZ - Manevrska struktura Narodne zaščite
NZ - Narodna zaščita
ONZ - organi za notranje zadeve
OS - oborožene sile, obrambne sile
OŠ - občinski štab
PEM - Posebne enote milice
PM - Postaja milice
PMM - Postaja mejne milice
PŠ - Pokrajinski štab
PTT - Pošta - Telegraf - Telefon
RS - Republika Slovenija
RSLO - Republiški sekretariat za ljudsko obrambo 
RSNZ - Republiški sekretariat za notranje zadeve 
RŠ - republiški štab
SANU - Srpska akademija nauka i umetnosti 
SAP - Socialistična avtonomna pokrajina 
SDV - Služba državne varnosti 
SEM - Specialna enota milice
SFRJ - Socialistična federativna republika Jugoslavija
SLO in DS - Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita
SRS - Socialistična republika Slovenija
SV - Slovenska vojska
SZDL - Socialistična zveza delovnega ljudstva 
TO - Teritorialna obramba 
UL - Uradni list
UNZ - Uprava za notranje zadeve
UO - Upravni organi
VEM - Vojne enote milice
ZEM - Zaščitna enota milice
ZKJ - Zveza komunistov Jugoslavije
ZKS - Zveza komunistov Slovenije
ZSMS - Zveza socialistične mladine Slovenije
Imensko kazalo
A
Adamič Vojko 117, 124, 125, 144 
Adžić Blagoj e 40, 63 
Ajdišek Jože 216, 220 
Aksentijevič Milan 78 
Anderlič Franc 61 
Andrejašič Darko 191 
Apih Anton 187-189, 223 
Apih Milan 23 
Arh Bojan 147, 148 
Arko Jože 157
Bambič Janez 152
Barabaš Evgen 173
Bauer Martin 14, 15
Bavčar Igor 11, 15, 30, 66, 69, 74, 76,
78-82, 84, 86-101, 103, 105, 108, 109,
114, 115, 117, 118, 119, 121, 122, 128,
132, 136, 142, 179
Beneš Edvard 8
Beltram Bogdan 61
Berginc Vito 197-199
Bevc Franc 72,75,158-164,166, 167,222
Beznik Vinko 67, 74, 79-96,97-100,
103, 105-108, 114, 115, 118, 119, 121,
132, 134, 135, 137, 139, 140, 147, 148,
222, 229, 236
Bizjak Ivan 92
Blatnik, domačija 140
Blatnik Vinko 156
Bobek Andrej 181-183, 185, 223
Bohar Janez 176, 177
Bokalič Miran 188, 223
Bokan Ludvik 175, 222
Bolfek Boris 60
Borak Neven 21, 22
Borštner Ivan 30, 31, 53
Božac Drago 191
Božič Danilo 199, 223
Božič Ivan 181, 183, 184
Božič Jože 143
Bračko Branko 71, 73
Brance Borut 162
Bratkovič Robert 173
Bratuš Davorin 76, 99-102, 104-106, 109
Brejc Miha 89
Breznik Alojz 169-171, 222
Breznik Miroslav 170
Breznikar Ernest 125, 181-183, 185
Brglez Ivan 206
Brglez Stanislav 159
Bric Marjan 198
Broz Josip 20, 21, 57, 58, 60, 74
Bučar France 28, 32, 38, 103
Bučar Jože 140
Budja Bojan 134, 136-138, 140-142
Bukovec Janez 136, 141
Bukovnik Anton 36, 47, 68, 71, 74, 75
Bukovski Srečko 206
Bulc Marko 38
Burič Milan 214
Butara Jože 125
Butara Miha 61, 117, 124, 125, 127,
142, 144, 145, 158
C
Caharijas Domen 85 
Celar Boris 145, 222 
Celar Branko 68 
Cerar Janko 145 
Cifer Alojz 201, 205, 206, 223 
Ciglarič Stane 144 
Cokan Egon 219, 223 
Cvernjek Ludvik 175, 180
Č
Čad Marijan 56, 190 
Čas Tomaž 47, 69, 72-75 
Čelik Pavle 46- 49, 70, 74-76 
Čepič Zdenko 51 
Čeranič Živko 217 
Černič Miran 200 
Čop Darko 152 
Čopi Henrik 191 
Čerin Janez 154
Čuček Leopold 125, 190-192, 194
Čuček Tomaž 210, 223
Čuš Milan 169, 173, 174, 222
Ć
Čosič Dobriča 22, 23 
D
Debeljak Biserka 75
Dekleva Slavko 191
Delič Mico 56
Derepasko Štefan 136
Detela Feliks 82, 83, 85, 91
Djurovič Danilo 178
Dobršek Danijel 183-185, 223
Dobršek Mirko 217
Dolanc Stane 53, 113
Doljak Edvard 136
Domadenik Milan 90
Drnovšek Janez 9, 32, 38, 40, 63, 227
Drozg Vojko 157
Dular, gostišče 201, 204, 205
E
Ertl Tomaž 33, 34, 36, 47, 52, 53, 68, 
70, 78, 82, 93 
Eržen Ivan 85, 86
F
Fekonja Marjan 124, 125, 168, 169 
Ferk Marjan 168, 169 
Ferme Jurij 169, 173, 222 
Ficko Stanislav 217, 218, 223 
Fink Igor 136 
Fišer Miran 173 
Fister Edvard 136 
Flisar Alojz 75, 175, 178, 180, 222 
Flisar Anton 168, 175, 176, 177, 179, 
180
Furlan Karel 210, 211
Gadafi Moamer 34 
Gašparič Jure 8
Gasparič Rado 161, 167 
Gašperin Marjan 136 
Geder Alan 178
Gerželj Slavko 7 5 ,190-194,196,208,223
Glavan Julij 140
Glavatovič Niko 153
Godnjavec Zdravko 153, 154, 222
Golobič Janez 140
Gomboc Jože 205
Gorenc Stojan 141
Gorše Dušan 84, 87, 90, 147, 148, 222 
Gradič Boris 194, 223 
Grafenauer Niko 23 
Grčar Marjan 217 
Grmek Dominik 154 
Guček Bojan 81, 104, 105 
Gutman Albin 61, 116, 141, 143
H
Hafner Ivan 206 
Halilovič Zlatko 202, 203, 205 
Hartl Marjan 166 
Hebar Marjan 210, 213, 214 
Hladnik Viktor 195, 197-199 
Hobsbawm Eric 13
Hočevar Ivan, general 56, 59, 61, 63, 
65, 92, 96, 108, 112, 113, 149, 227, 228 
Hočevar Ivan 216, 217, 220,
Hollway Wendy 15 
Homeini Ruholah Musavi 34 
Horvat Franc 156 
Horvat Milan 175 
Hren Štefan 183, 185, 186, 223 
Hribar Spomenka 22, 23 
Hribar Tine 23, 28, 32 
Hribernik Rudolf 59 
Hvala Ivan 154, 222 
Hvale Bogdan 166
I
Ivanič Martin 56
J
Jagodnik Drago 212
Jakljevič Anton 140
Jakopič Albert 58
Jakopin Marko 145, 148, 222
Jakša Matija 140
Jambrek Peter 28, 32
Janežič Andrej 208-211, 214
Janša Janez 6, 9, 10, 13, 30, 31, 41, 53,
57, 66, 80-82, 86, 88, 89, 92-94, 98-100,
103, 104, 108, 109, 114-122, 126, 132,
136, 156, 228
Javor Gabrijel 218
Javornik Konrad 203
Jefferson Tony 15
Jereb Janez 90
Jerkič Branko 59
Jeromel Viktor 126, 201
Jesenek Leopold 68, 73
Jeseničnik Herman 201
Jesenko Tone 154
Ješelnik Mirko 152, 222
Joras Anton 151
Jovič Borisav 9, 40, 62, 63, 65, 66, 227
Junker Ivan 206
Jurač Franc 206
Jurkovič Milan 209, 210, 214
K
Kacin Jelko 122
Kadijevič Veljko 39, 40, 45, 52, 55, 63, 66 
Kalister Rajko 192 
Kašman, domačija 206 
Kavčič Stane 58
Kelher Zvonimir 75, 191, 195-199, 223 
Kermauner Taras 23
Klančišar Alojz 186-189, 223
Klanjšček Radislav 59
Klemenčič Dušan 179
Klemenčič Milan 75, 215-220, 223
Klepač Ivan 192, 223
Klisarič Rade 114, 116, 117, 125, 132,
134-136, 138, 139, 141-143
Kljajič Željko 201, 204, 223
Kladnik Tomaž 59
Klopčič France 24
Klopčič Roman 155-157, 222
Klun Ivan 94
Kmecl Matjaž 38
Knavs Branko 210
Knez Primož 120
Kobale Marjan 205
Kobetič Branko 138
Kocbek Andrej 168, 169
Koce Andrej 191, 192
Kocuvan Edo 85
Kocuvan Milan 171
Kokol Mirko 199, 203
Kokot Franc 166, 222
Kolar Anton 164
Kolenc Jože 74, 75, 90, 94-109, 132,
134, 136, 137, 142-144, 150, 158, 166,
168, 175, 181, 182, 187, 189, 190, 195,
199, 200, 207, 215, 216, 222, 230, 237
Kolšek Konrad 55
Končan Bojan 151, 154
Koprivnikar Bogdan 86
Koračin Vladimir 219
Korenjak Marjan 169, 170, 222
Korenjak Zvone 219
Korsika Bojan 118
Koselj Janez 216
Košir Janez 82, 90
Košir Jože 205, 206
Kotar Roman 151
Kovač Božo 206
Kovač Franc 210, 211, 223
Kovačevič Zlatan 210-212
Kovačič Slavko 170
Kovše Adolf 219
Kozjak Zvone 162
Kozjek Radigoj 170
Kozlevčar Silvo 144
Kranjc Marijan F. 56
Kranjc Viktor 61
Krašek Konrad 150-157, 222
Krčelj Drago 219, 223
Krkovič Anton (Tone) 11, 15, 79, 80, 81,
84, 86, 88, 92-105,107-109,114-119,121-
126, 128, 132, 134, 139, 142, 144, 152,
158, 168,181, 228, 229,236, 238
Krkovič Matija 117
Krope Srečko 161, 162, 222
Kučan Milan 15, 29, 35, 38, 40, 52, 53,
56, 58, 63, 103, 104, 115, 118, 153, 159
Kuljaj Miro 142
Kupnik Drago 71
Kuralt Alojz 90. 101, 104
Kuzma Danijel 157
L
Lampret Milan 86 
Lazar, kmetija 203 
Leopold Peter 171 
Lesjak Janez 156 
Leskovec Zdenko 153 
Leskovšek Stane 75, 143-146, 148-150, 
222
Levačič Ljubo 170 
Levičnik Luka 146 
Levstek Peter 151
Likar Borut 116, 118, 132, 135-139,
141-143,222
Likar Iztok 136
Ljubojevič Miodrag 173
Logar Vili 182, 184
Logar Zvone 157, 158
Lovšin Andrej 56, 66, 67
Ludvik, družina 212
Lukman Radovan 207-213, 223
Lunežnik Bojan 73, 75, 145, 168, 169,
174, 175,222
M
Maček Ivan 82 
Magdič Ciril 175, 177 
Maher Vladimir 173 
Majcenovič Maks 86 
Majerič Slavko 151-153, 222 
Makoter Jože 180 
Makuc Goran Milan 165 
Mamula Branko 45, 50-53, 55 
Maraš Ivan 192, 193, 223 
Marendič Peter 169 
Markovič Ante 22, 65, 66, 94 
Markovič Mihajlo 23 
Masten Cveto 206 
Matevžič Bojan 154 
Medeot Marin 146 
Meier Viktor 50 
Melik Vasilij 21 
Menart Janez 27 
Mihalič Edo 177 
Mihelič Franc 151 
Miheljak Vlado 29, 30 
Mikec Marjan 140 
Mildavc Alojz 164, 222 
Mikulič Albin 17, 59, 62, 94, 99, 112, 
113, 116, 122, 124-126, 128, 144, 151, 
158, 168, 169, 175, 181, 187, 190, 197, 
201, 210, 216 
Mikuš Boris 117 
Milosavljevič Radoljub 154
Miloševič Slobodan 8, 23, 24, 33, 36,
44, 50, 62, 63
Miloševič Vladimir 61
Mirkovič Stevan 65
Mirtič Miha 136
Mlačnik Edvard 165, 222
Mladinovič, častnik JLA 204
Mlakar Stanislav 169, 170, 222
Mlinšek Vinko 199, 200-203, 223
Močnik Ernest 161
Molan Miha 182, 185
Moravec Borut 162
Možina Cvetko 188, 223
Mrmolja Mladen 125, 126, 200, 201
Munda Mirko 58
Murn Anton 140
Murn Boris 136, 141
N
Naberžnik Jože 206 
Najvirt Darko 173 
Najžer Boris 205 
Namestnik Albin 182, 186 
Nanut Karlo 127 
Nešovič Branimir 88 
Nosan Janez 151
Novak Borut 116, 118, 134-136, 138-
143, 222
0
Ognjenovič Mirko 181, 184 
Ogulin Janez 136 
Okleščen Boris 75, 134, 142 
Oman Ivan 38, 218 
Orešnik Bojan 210 
Otoničar Vojko 210, 212, 213 
Oven Janez 145
Ožbolt Drago 56, 65, 79, 108, 112
P
Partljič Tone 27
Pavček Tone 27
Pavček Zdenko 147
Pavčič Edvard 59
Pavlov Jovan 56
Pelc Andrej 151
Penca Andrej 212
Perdue Peter C. 12, 13
Petanjek Bernard 166, 222
Peterka Boris 156
Peterle Alojz 38, 78, 94, 103
Petrič Janez 157
Petrič Mihael 59
Petrovčič Jože 219
Petrovič Mihael 152
Petje Radovan 155
Pinovar Vili 217
Pipuš Drago 171
Pirjevec Dušan 23
Pirš Zlatko 183, 185, 186, 223
Planinšek Marjan 165
Plevnik, domačija 202
Plohl Stane 145
Ploj Mirko 169, 172, 222
Plut Dušan 38
Plut- Pregelj Leopoldina 27
Podlesnik Martin 156
Pogorevc Marko 200-202, 204, 207, 223
Polak Bojan 58, 59
Poljanšek Marjan 157
Polovic Jože 151
Popelar Mirko 156
Popit Franc 25, 29, 52
Popovič Koča 20
Porta Ervin 212
Portir Janez 82-84, 91, 106
Potočar Stane 56, 59
Potočnik Franc 157, 222
Povše Franci 116-118, 134-142, 222
Povše Stane 136
Pozvek Anton 49, 78, 82, 86, 93
Požar Ivan 210
Prah Igor 198
Prašnikar Franc 136
Prcač Srečko 150, 151
Priberžnik Jure 200
Prinčič Jože 21
Pristave Boštjan 219
Prvinšekjože 154
Pučnik Jože 28, 37, 39
Pudgar Avgust 52
Pungartnik Peter 201, 202
R
Radaković Ilija T. 53 
Rajniš Karel 40 
Ramet Sabrina Petra 25 
Ranković Aleksandar 47 
Ranzinger Jože 125, 187 
Ras, domačija 206 
Ražnjatovič Željko Arkan 70 
Redja Mitja 157
Repe Božo 8, 20, 21, 27, 28, 31, 37, 40,
58, 63, 70
Retlje Drago 136
Režonja Jože 198, 199, 223
Rijavec Elo 125, 150-154, 156
Robič Božo 166
Rogina Jože 206
Rozman Franc 21
Rozman Janez 154, 155, 157, 222
Rovan Jože 151
Rožanc Marjan 23
Rupel Dimitrij 25, 28
S
Sakovič Stanislav 175, 178, 179 
Sanda Zdenko 169 
Saško Dušan 143 
Schuetze Fritz 14 
Semenik Aleksander 200 
Serec Franc 201, 202, 223 
Sivec Florjan 198 
Skočir Bojan 187-189, 223 
Skrt Vili 161
Skubic Stane 164, 165, 222 
Slak Branko 145, 222 
Slak Dušan 136
Slapar Janez 11, 60-62, 65, 67, 71, 94, 96, 
108, 110, 113, 122, 125, 215, 216, 221, 
228, 238
Slokan Franc 175, 179, 180, 222 
Smodiš Ivan 125, 175, 176 
Smole Jože 37 
Smolič Stane 137, 140, 222 
Soban Branko 11, 88 
Sopčič Alojz 138, 222 
Soršak Stane 158 
Spetič Ivan 212 
Sračnik Tone 172 
Sreš Nevenka 27 
Stambolič Petar 21 
Stanko Vekoslav 169, 173, 222 
Stanovnik Janez 61 
Starc Marjan 153 
Stojadinovič Milan 8 
Stojakovič Milan 156 
Stušek Janko 113
Š
Šantl Milan 162, 163 
Šarani Edmond 145 
Šavc Primož 125, 126, 201 
Šeligo Rudi 27
Šemrov Štefan 124, 125, 158-160, 163
Šenica Andrej 138, 222
Šijanc Franc 171
Šildenfeld Samo 163
Šinigoj Dušan 35, 78
Šinkovec Aldo 140
Šiško Roman 137, 145-148, 150
Škerl Kramberger Uroš 47
Škerlak Slavko 177
Škof Jože 173
Šlcrlec Jože 171
Škulj Ivan 153
Šmid Anton 165
Šolevič Miroslav 36
Šonc Miloš 146
Špegelj Martin 55
Štalekar, domačija 202
Štembergar Vojko 125, 208, 213
Šterlc Jure 66
Šturm Bogdan 93
Šuklje Anton 138
Šuligoj Bojan 79, 113, 116
Šuštar Alojzij 26, 27, 38
Šuštar Peter 198
Šušteršič Andrej 141
T
Tadič Ljubomir 23 
Tasič David 30, 31 
Tekstor Lado 140 
Tekstor, domačija 140 
Tepeš Štefan 89 
Tito, gl. Broz Josip 
Tkalčič Jože 156 
Tomc Gregor 25 
Tomšič France 26 
Torkar Andrej 145, 146, 222 
Tuđman Franjo 9 
Turk Karel 165, 222 
Tušar Leon 216, 218
u
Ude Janez 216, 220 
Urbanc Rihard 155 
Urbančič Ivan 23, 28 
Uršković Đorđe 134, 142 
Usenik Borut 116, 117, 124, 134, 
138, 139, 141-143
V
Vavpotič Ivica 158 
Vegi Ladislav 175, 222 
Veinhandl Hinko 145, 147, 222 
Velički Drago 204, 205 
Veniger Stanislav 161, 222 
Vidic Janez 151 
Vidmajer Adi 161 
Vidmar Angel 169, 223 
Vidovič Anton 163 
Vidrih Drago 125, 196 
Vilar Zdravko 201 
Virant Branko 218, 219, 223 
Višnikar Hedviko 155, 222 
Višnjič Svetozar 52 
Vodeb Franc 166, 167 
Vogrinec Milan 173, 178 
Vogrinčič Alojz 178 
Volf Franci 152 
Vončina Milan 197 
Vranjek Vincenc 200 
Vrečar Drago 144 
Vrečič Bojan 158-160, 167 
Vrtar Avgust 53, 61 
Vučetič Ivan 187
W
Woodward Susan L. 8, 27 
Winkler Janez 47
Z
Zadnikar Drago 74 
Zajc Darko 145, 212 
Zajec Borut 145 
Zakrajšek Boris 157
135, Zaveršnik Karel 166,167 
Zavrl Franci 30, 31 
Zgonc Milan 210, 213 
Zlobec Ciril 27, 28, 38 
Zlobko Stanko 182, 183 
Zorc Milovan 59 
Zorko Jože 146 
Zupan Andrej 61, 217 
Zupan Bogdan 154 
Zupan Milan 197, 223 
Zupan Peter 61, 122, 216 
Zupančič Ludvik 219, 223 
Zvonar Ludvik 120
Ž
Zaberl Miroslav 167 
Žagar Peter 136 
Žakelj Viktor 110 
Žerdin Ali H. 31, 79, 81, 120 
Žešlj Štefan 177 
Žišt Alojz 71 
Žitnik Stane 173 
Žnidar Stanislav 163, 164 
Zulovec Miloš 192, 223




Monografija Prikrita modra mreža : organi za notranje zadeve 
Republike Slovenije v projektu MSNZ leta 1990 se osredotoča 
na raziskavo miličniškega oziroma policijskega delovanja v 
delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite, katere končni 
cilj je bil oblikovanje oboroženih sil Republike Slovenije. /.../ 
Glavni del monografije zajemata poglavji Vloga organov za 
notranje zadeve v oblikovanju obrambnih sil Republike Slovenije 
in Oblikovanje modre mreže, ki sta jih zapisala dr. jure Gašparič 
in dr. Filip Čuček. Skozi zapise razgovorov s 111 pripadniki 
organov za notranje zadeve SRS/RS, pripadniki »modre veje« 
MSNZ, dobimo sistematičen in do sedaj nezapisan vpogled 
v organizacijo, ki je nastajala »napol v ilegali« ter imela 
namen ustanoviti slovenske oborožene sile. /.../ Avtorjem in 
založnikoma gredo nedvomno čestitke za izpeljavo projekta, 
akterjem takratnih dogajanj pa čestitke za pogum takrat, ko so 
akcijo izvajali in sedaj, ko so s svojim pričevanjem svojo zgodbo 
delili z nami in z zgodovino.
polkovnik doc. dr. Tomaž Kladnik