Poštnina plačana v gotovim Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 19.000 Letna inozemstvo Lir. 30.000 Letna inozemstvo, USA dol. 28 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 n { Leto XXXIV. - Štev. 10 (1694) Gorica - četrtek, 11. marca 1982 - Trst Posamezna številka Lir 400 Postna poslanica sv. očeta Janeza Pavla II. Dragi sinovi in drage hčere! »Kdo je moj bližnji?« (Lk 10, 29). Spominjate se, da je Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu na to vprašanje odgovoril nekemu učitelju postave, ki je prišel k njemu in povedal, kaj beremo v postavi: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Usmiljeni Samarijan je najprej Kristus; približal se nam je najprej, nas naredil za svojega bližnjega, da bi nam pomagal, nas zdravil in zveličal: »Sam sebe je izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek. Ponižal se je in bil pokoren do smrti, smrti na križu« (Flp 2, 7-8). Če obstaja še kakšna razdalja med nami in Bogom, mora biti vzrok samo na naši strani, zaradi ovir, ki jih postavljamo na pot do tega zbližanja: greh, ki je v našem srcu, krivice, ki jih delamo, sovraštvo in razprtije med nami. Vse to so vzroki, da ne ljubimo Boga z vsem srcem, z vso močjo. Postni čas je poseben čas očiščevanja in pokore, ko se dajemo na voljo Odrešeniku, da iz nas naredi svoje bližnje in nas odrešuje s svojo ljubeznijo. Prva zapoved je enaka drugi (prim. Mt 22, 39) in je z njo neločljivo povezana. Druge ljudi ljubimo z isto ljubeznijo, ki jo Bog izliva v naša srca in jih z njo on sam ljubi. Tudi tukaj so ovire, da ne naredimo drugih ljudi za svoje bližnje: ne ljubimo dovolj Boga in svojih bratov. Le zakaj nam je še vedno tako težko izvleči se iz stanja pomislekov, raznih izjav in protestov, da ne postanemo kar zdomci z zdomci, begunci z begunci in siromaki s tistimi, ki so oropani vsega? Postni bogoslužni čas nam je dan v Cerkvi in po Cerkvi zato, da bi se očistili ostankov sebičnosti, prevelike navezanosti na materialne in druge dobrine, ki nas držijo v razdalji od tistih, ki imajo pravice nad nami, v prvi vrsti tistih, ki so lahko telesno blizu ali daleč od nas, pa nimajo možnosti, da bi živeli v dostojanstvu svojega življenja kot moški in ženske, od Boga ustvarjeni po njegovi podobi in sličnosti. Naj vas torej prevzame duh pokore in spreobrnitve, ki je obenem duh ljubezni in dobrodelnosti. Posnemajte Kristusa in se približajte tistim, ki so oropani in prizadeti, ki jih svet ne pozna ali jih zavrača. Udeležujte se vseh dogajanj v vaši krajevni Cerkvi, da bodo kristjani in vsi ljudje dobre volje oskrbeli slehernemu svojih bratov sredstva, tudi materialna, za dostojno življenje, da bodo sami mogli vzeti v roke svoj človeški in duhovni napredek in napredek svojih družin. Naj vam tudi v revnih deželah postne nabirke dajejo možnost pomagati in deliti krajevnim Cerkvam v še revnejših krajih in s tem izpolnjevati poslanstvo usmiljenega Samarijana pri tistih, ki ste zanje naravnost odgovorni: to so domači reveži, ki nimajo živeža, ki so žrtve kršenja njihovih pravic in tisti, ki nimajo še možnosti, da bi bili sami odgovorni za svoj napredek in za napredek svojih človeških skupnosti. Pokora In spreobrnjenje, to je pot našega postnega časa, ki nikakor ni žalostna, pač pa osvobajalna. In če si postavite vprašanje: »Kdo je moj bližnji?«, boste odgovor brali na obrazu Vstalega in iz njegovih ust boste slišali: »Resnično, povem vam: Kar ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili« tMt 25, 48). V Rusiji se ne sme govoriti o miru Ko se je minulo jesen po zahodni Evropi z nepričakovano silovitostjo spložil plaz množičnih mirovnih zborovanj in pohodov, ki so imeli zvečine protiameriško ost, a resnici na ljubo tudi Sovjetski zvezi niso prizanesli, je bilo pogosto slišati vprašanje, ki je zvenelo dejansko kot očitek: kaj pa na Vzhodu, v deželah tako imenovanega »realnega« socializma? Posreden odgovor, ki je ob takšnih vprašanjih prihajal z Vzhoda, se je pač glasil, da je mednarodna politika socialističnega tabora v celoti vprežena za ohranitev miru in da spričo tega ni potrebna posebna zavzetost množic za mir. ZGOVORNA BROŠURA Kako je dejansko Sovjetska zveza vprežena za ohranitev miru, pa nam razkrije brošura, ki jo je izdalo sovjetsko obrambno ministrstvo v 100.000 izvodih in so jo med drugimi prejeli tudi zahodni časnikarji, ki so zaposleni v Moskvi. Naslov brošure se glasi »Vedno pripravljeni braniti domovino«. V njej med drugim načelnik štaba sovjetskih oboroženih sil maršal Nikolaj Ogarkov omenja sedanjo rusko mladino, ki da se je rodila v povojnem času, v obdobju miru in ki zato podcenjuje nevarnost vojne. Maršal obžaluje pacifistično Mmslmiiski iteotit v Belo! V prejšnji številki smo poročali o medsebojnih obračunavanjih, ki so zelo pogostna v Zahodni Nemčiji med jugoslovanskimi emigranti in jugoslovansko tajno policijo. Nekaj podobnega se dogaja že dalj časa v Belgiji, le da so v tej državi skoro vsi atentati delo protijugoslovanskih elementov, njih žrtve pa razni uslužbenci in predstavniki sedanjega jugoslovanskega režima. Lani so bili ti atentati tako pogostni, da je jugoslovanski veleposlanik v Belgiji Esad Cerič za nekaj mesecev iz protesta odpotoval v Beograd. Belgijski vladi so bili ti dogodki mučni, toda njene policijske sile še vedno tavajo v temi, ko hočejo priti atentatom do dna. Ni še dolgo, ko se je jugoslovanski veleposlanik vrnil v Bruselj, pa je spet prišlo do novega atentata, ki je seveda znova Soodgovornost in skrb vernikov za svojo župnijo Kristusov klic »Bodite pripravljeni!« velja vsakemu izmed nas. Sprejemamo ga kot Gospodovo zapoved in vodilo našega življenja. Biti popoln pa pomeni spoznati, sprejeti in spolniti božjo voljo. Zavedamo se, da je to cilj našega življenja. Vsi se moramo iskreno truditi, da bi ga dosegli. Do tega cilja vodi mnogo poti. Vsem pa je skupno, da ne moremo doseči popolnosti zunaj in brez občestva bratov in sester. Kristus je namreč klic k popolnosti nujno združil z naukom o ljubezni do bližnjega in oboje povezal. Res je sicer, da Bog kliče vsakega posameznika osebno in na svoj način k popolnosti. Vendar je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo. To ljudstvo je Bog izvolil in zbral v njem vse tiste, ki verujejo v Kristusa in so rojeni »iz vode in Duha«. Ti so postali izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo. Zato se imenujejo božje ljudstvo, Cerkev božja — skupnost, kjer raste njihova popolnost. Če pa je ta skupnost bratov za našo Popolnost tako pomembna, moramo zanjo nositi tudi svojo odgovornost in v njej sodelovati. Ne sme nam biti vseeno, kakšna je in kako živi. Vsi moramo skrbeti, da se zida telo Kristusovo, ki je Cerkev, da bomo v ljubezni v vsem rasli k njemu, ki je glava, Kristus. NAŠA VELIKA ODGOVORNOST Da bi bila naša skrb za Cerkev jasna in določena, moramo najprej pomisliti na župnijo, ki predstavlja po vesoljnem svetu razširjeno vidno Cerkev in je med vsemi občestvi vernikov najvažnejša. Župnija mora biti zato tudi naša skrb. Za svojo župnijo pa morejo župljani skrbeti na različne načine. Najprej tako, da se trudijo, da bi bili žive mladike na Irti Kristusu, polne sadov ljubezni, da darujejo duhovne daritve z žrtvijo vere in čistim življenjem; dalje tako, da dejavno sodelujejo v bogoslužnem zboru in tudi iz domače hiše delajo hišo molitve in Cerkev v malem; če so poročeni, da svoje zakonsko življenje oblikujejo po vzoru Kristusove zveze s Cerkvijo. Vsi pa moramo biti Kristusove priče povsod tam, kjer živimo in delamo, kjer trpimo in si pomagamo med seboj. Na vse te načine sodelujemo pri poslanstvu vse Cerkve pri njeni oznanjevalni, posvečevalni in vodstveni službi. Tako se božja Cerkev zida in raste. ZAVEST ŽUPNIJSKEGA OBČESTVA Župljani skrbijo za župnijo tudi s tem, da gojijo v sebi zavest župnijskega občestva. To pomeni, da se zanimajo za župnijo in njeno stanje, da razmišljajo, kaj bi ji koristilo in kaj pomagalo pri njeni rasti. Pri tem pa gre tudi za izbiranje primernih ljudi za večje sodelovanje in izdatnejšo pomoč, pa tudi za določene službe v župniji. Kristus je namreč dal različne darove in naloge, kakor so udje v telesu različni, pa vsi enako skrbe drug za drugega. Vsaka župnija se mora tega zavedati. Ni prav, če je župljanom vseeno, kdo je kaj in kaj kdo zna in zmore. Še bolj napačno pa je, če jim ni mar, ali posamezni sploh poznajo in sprejemajo svojo službo in kako jo opravljajo. K službam v župniji, ki jih že dolgo poznamo, je naš čas prinesel še novo obliko: sodelovati kot član župnijskega pastoralnega sveta (2PS). Take svete je priporočil zadnji koncil. Vsaka župnija naj bi ga imela, da bi raziskoval, pretresal in delal načrte ter sprejemal in izvajal sklepe glede vsega pastoralnega dela v župniji. Sodelovanje vernikov z ŽPS je posebna oblika skrbi za župnijo. Ta obstaja v tem, da so župljani živo povezani s člani ŽPS, jim posredujejo svoje želje in predloge, se z njimi pogovarjajo, se zanimajo za njihovo delo in ga podpirajo. ŽPS so popolnoma v službi župnije, ki je njihovo življenjsko okolje. ŽPS nikdar niso sami sebi namen. Tudi niso kaka cerkvena organizacija, ampak poseben izraz soodgovornosti v Cerkvi. Vse to lahko ima še druge oblike. Ko govorimo o odnosih med župljani in ŽPS, ne smemo pozabiti, da je ŽPS mlada ustanova. Vsi se ob njegovem delu šele učimo. Tudi ne pozabimo, da se mora vsako sodelovanje laikov v župniji in tudi ŽPS počasi in življenjsko razvijati in dozorevati. SLUŽENJE IN MOLITEV Tretja'oblika dela v župniji je v tem, da vernik sprejme kakšno posebno službo v župniji. Te so seveda zelo različne in različno dolgo trajajo, pa tudi zahtevajo različne usposobljenosti. Take službe so npr. sodelovanje pri maši v cerkvenem zboru ali kot bralec, pomoč pri verouku, sodelovanje pri različnih cerkvenih slovesnostih, pomoč pri širjenju verskega tiska, sodelovanje pri skrbi za bolnike, invalide, onemogle in ostarele. Med osrednje službe v župniji sodi delo v ŽPS, potem ko mu župnija to službo zaupa. Četrta oblika skrbi za župnijo je tudi molitev zanjo in vse njene ude, posebno še za bolne in kakor koli trpeče. Tudi tiste, ki so se na zunaj oddaljili od župnijskega občestva, moramo vključiti v svoje molitve in seveda še posebej tiste, ki so člani ŽPS in na poseben način nosijo odgovornost za živo župnijo in sodelujejo pri poslanstvu Cerkve. ustvaril diplomatsko napetost med obema državama. V sredo 24. februarja so v Bruslju nastopili v pokalu državnih prvakov nogometaši Crvene zvezde zoper domače moštvo Anderlechta. Jugoslovansko veleposlaništvo je obvestilo belgijske oblasti, da se zopet pripravljajo teroristična in nasilna dejanja zoper jugoslovanske predstavnike. Res je policija pred in med tekmo poostrila nadzorstvo po mestu in zlasti okrog športnega stadiona, toda do atentata je prišlo na drugem kraju in sicer v prostorih bel-gij sko-j ugoslovanskega kulturno-športnega centra »Jugoslavija«. Tu je neznanec z brzostrelko streljal na skupino jugoslovanskih delavcev, ki so nameravali slediti nogometni tekmi po televiziji in dva na mestu ubil, dva pa ranil, enega zelo hudo. Seveda je atentat močno odjeknil zlasti ■ v Jugoslaviji. Na seji sveta za mednarodne odnose so najprej njegovi člani z enominutnim molkom počastili spomin na žrtvi terorističnega napada, nato pa poslušali poročila o atentatu. Jugoslovanska vlada je vladi v Bruslju postavila odločne zahteve za preprečevanje teroristične dejavnosti. V Bruslju pa so se sešli pristojni organi državne varnosti in predložili vladi dodatne ukrepe za nadzor emigrantskih skupin. Na nogometnem stadionu so igralci Crvene zvezde tekmo odigrali z žalnim trakom na rokavu, jugoslovanska zastava pa je bila spuščena na pol droga. Politični atentat je nemoralen, pa naj ga stori kdor koli. Tudi nasprotniki sedanjega režima v Jugoslaviji nimajo pravice, da na ta način protestirajo zoper sedanje oblastnike 'in se poslužujejo krvavega nasilja. Kajti s tem si jemljejo moralno legitimacijo, da se borijo za pravice človeka in naroda, kateremu pripadajo. Vsaka krivično prelita kri prinaša prekletstvo in ne blagoslova. Najbolj cenjene osebnosti na Japonskem V preteklem letu so bile na Japonskeem najbolj cenjene naslednje osebnosti: na prvem mestu je papež Janez Pavel II., na drugem voditelj poljskega sindikata Solidarnost Lech Walesa in na tretjem misijonarka m. Terezija iz Kalkute. Preganjana vera v Albaniji Lani je jugoslovanska agencija Tanjug v Beogradu izdala knjigo »Enver-Hodžina Albanija«. Na dveh mestih je v tej knjigi govor o veri in vernosti Albancev v Albaniji. Iz knjige zvemo, da so v Albaniji zaprte vse džamije (muslimanske molilnice) in cerkve. Duhovnike in hodže so »prekvalificirali« v najrazličnejše poklice ali pa so na »prevzgoji«. Verske praznike so zamenjali prazniki s »socialistično vsebino«, prav tako tudi narodne običaje. Pred 14 leti je Enver Hodža prepovedal vero v Boga. Izjavil je, da Bog več ne obstoja in da se v džamije 'in cerkve ne sme več zahajati. Porušili so nad 2.000 cerkva in džamij. Ostale so samo tiste, ki so zaščitene kot narodni spomeniki, vendar so iz njih odstranili križe ali polmesece. Zamenjali so jih z rdečo zvezdo ali marksističnimi parolami. Po tej odredbi so 2.169 džamij, cerkva in samostanov, »centrov mračnjaštva in misticizma« spremenili v zabavišča, skladišča in medicinske ustanove. S tem odlokom je bil ukinjen tudi pogrebni obred. Do prepovedi je bilo v Albaniji 60 % prebivalcev muslimanov, 25 % pravoslavnih in 15 % katoličanov. mišljenje, ki naj bi zajelo del sovjetske mladine ter postavlja zahtevo, da se je nujno treba postaviti po robu »čustvom spravljivosti, pomirjenosti in pacifizma« pri mladih in da se je treba s takšnim razpoloženjem spopasti, kjerkoli se pojavi. Ogarkov je prepričan, da nameravajo Amerikanci »iztrebiti socializem z obličja zemlje« in da se mora zato Sovjetska zveza pripraviti na morebitni spopad z jedrskim orožjem. Za to pa ni dovolj samo vojno gospodarstvo; tako partija kot država morata voditi »akcijo zoper pacifistične elemente in zoper miroljubna gibanja«. NEVARNOST ZA SVETOVNI MIR Sovjetska podmornica v Tarantskem zalivu in svarilo maršala Ogarkova ruskim pacifistom potrjujeta mnenje, ki je v zahodnem svetu vedno bolj razširjeno, da je namreč postala Sovjetska zveza predvsem vojaška sila in da je njena zavzetost za komunistično ideologijo padla na drugo mesto. Prav iz tega pa se lahko razvije velika nevarnost za svetovni mir. Z ene strani ni več daleč odhod Brežnjeva s politične po-zornice, kar bo prineslo s seboj pritisk vojaških krogov na partijske, z druge strani pa vojaška nadmoč lahko zaostri odnose do Severne Amerike. Misijonsko poslanstvo širiti komunizem po vsem svetu, istočasno pa stalni kompleks, da je Sovjetska zveza obdana od sovražnikov ženeta kremeljske voditelje v vse hujše oboroževanje. Vojaki, ki živijo od slave nad zmago nad nacizmom in obenem od strahu pred zahodnim svetom pomenijo eksplozivno mešanico, ki jo lahko najmanjša iskra vname in sproži svetovni požar. Sovjetski voditelji so v očividni zadregi: toliko so vsa povojna leta govorili o miroljubnosti sovjetske države, njene politike, toliko so vsepovsod vzpodbujali mirovna gibanja in sklicevali mirovna zborovanja, da so sedaj v strahu za svojo mladino. Če je zaskrbljenost maršala Ogarkova utemeljena zaradi pacifizma sedanje mladine, potem je treba seveda tej mladini prikriti vojno, ki jo Sovjetska zveza že tretje leto vodi v Afganistanu. Če bi bila televizija in tisk v Rusiji svobodna kot v ZDA, bi mladina zvedela o sovjetskih bombardiranjih afganistanskih vasi in o pogumnem odporu tamkajšnjih gverilcev in tedaj bi se moralo zgoditi, kar se je dogajalo v Sev. Ameriki ob vietnamski vojni: da so mladi trgali vojaške pozivnice. Toda v SZ je pacifizem luksuzen artikel, namenjen le za izvoz, ne pa za notranjo uporabo. KOMUNIZEM OSTAJA DVOLIČEN In kaj nam vse to pove? Da ostaja komunizem dvoličen, kot je bil že na svojem početku leta 1917 in kot je bil nato ves čas svojega nastopanja: reči eno stvar in storiti drugo je pravilo sovjetskega imperializma. Govoriti o miru drugim narodom, svoje pa pripravljati na neizbežen spopad; druge narode vzpodbujati k neodvisnosti od ZDA, narodom, ki spadajo pod dežnik Moskve, pa oznanjati Brežnjevovo doktrino o omejeni neodvisnosti. Toda dvoličnost ni samo značilna za imperialistično sovjetsko politiko, temveč tudi za vse komunistične stranke v svobodnem svetu, vključno italijansko seveda. Zadnje Berlinguerjeve izjave nas ne bi smele uspavati ali zavesti. Kljub prepiru italijanske partije glede Poljske ostaja zunanja politika PCI na sovjetski liniji, zlasti kar se tiče evropske varnosti. Preudarni italijanski filozof Augusto Del Noce je zapisal: »Kar predvsem danes Sovjetsko zvezo zanima, je v Evropi navzočnost takih sil, ki se borijo za stvar nevtralizma in s tem za oddaljitev Evrope od Sev. Amerike; v korist koga, ni treba praviti posebej. Če se najmočnejša komunistična stranka na zahodu Evrope (tj. italijanska) na ta način bori za vstop v vladne vrste in vlado s tem pogojuje, njena kritika na račun Sovjetske zveze tej dolgoročno ni v škodo, temveč v korist.« Koroška poje Milki Hartmanovi Iz Jugoslavije SREČANJE Z BOGOM V SPOVEDI Pred katedralo (v Parizu) sem srečal ljubljanskega znanca, ki je bil te dni po dolgih letih zopet pri spovedi. Pravi, kako ga je zaneslo velikega tedna v ne vem katero pariško cerkev in kako je zagledal duhovnika, ki je spovedoval zunaj spovednice, kakor da bi se pogovarjal s človekom. Tedaj ga je obšla nenadna misel: dozorel sem za novo vrsto spovedi. »Malce sem se obotavljal, morda to sploh ne more biti spoved, ker me duhovnik ne bo razumel, ali pa se bo razširila v dejanje, ki ga ne maram.« Ni vedel, kaj se bo zgodilo z njim, čutil je le, da ga kar zanaša do duhovnika. Brž ko mu je v slabi francoščini povedal, da bi se rad spovedal pa ne zna dovolj jezika, je spovednik rekel: »Odkrito se spovejte v svojem jeziku, ni nujno, da vas razumem, in skesajte se, to je važno.« Naenkrat je bil v stanju, ki mi ga ni mogel opisati, še najbolj bi veljalo, če bi rekel, da je bil tiste hipe v najbolj svobodnem razmerju do Absolutnega. Vedel je, da je postal suveren nad svojo usodo. Brez ovir in sramu si je govoril svojo lastno in čisto resnico, vse si je povedal v najbolj krvavi in usodni obliki, nič ga ni zadrževalo v sramežljivosti ali v strahu. Bil je srečno enostaven, pošten in jasen, noben psihiater bi ne mogel ustvariti v njem tako srečnega trenutka. Duhovnik mu ni dal mkake tradicionalne pokore, rekel je le: nedeljska maša. Zato sva se danes srečala v pariški Notre Dame. Občudoval sem ga, doživel je duhovnika kot čistega posrednika med Bogom in človekom. Ko sva govorila o kolektivni spovedi, sva že sedela na bulvarju St. Germain. Povedal mi je še to: »Ko sem prišel iz tiste cerkve, je zunaj lil pomladni dež, naslonil sem se na steber in lovil sapo, neznani duhovnik sploh ne ve, kaj mi je podaril.« (Edvard Kocbek, Krogi navznoter, Ljubljana 1977, str. 158) Tako bi lahko naslovili nedeljsko revijo koroških slovenskih zborov v Koncertnem domu (Konzerthaus) v Celovcu. Gre za tradicionalno pevsko prireditev koroških zborov, katera je letos dobila izrazit obraz s prisotnostjo pesnice Milke Hartmanove, ki obhaja 80-letnico rojstva. Za to priložnost so se ob njej zbrali njeni rojaki iz Podjune in iz ostale slovenske Koroške, pa ludi iz Slovenije in iz Primorske. Simbolično je bila ob Hartmanovi združena cela Slovenija, kar se gotovo ni zgodilo že dolgo. iNedeljsko srečanje je bilo res nekaj edinstvenega v naših razbitih časih. Dvorana Koncertnega doma v Celovcu je velika, a pred začetkom revije nisi več dobil vstopnice; že prej je bilo vse razprodano. S precejšnjo točnostjo se je revija začela ob 14.30 in se raztegnila na skoro tri ure programa. Nastopajoče skupine in zbori so skoro vsi izvajali pesmi, zložene na besedilo Milke Hartmanove. Povečini gre za koroške skladatelje, a tudi drugi radi segajo po Milkinih besedilih. Jubilejno proslavo koroške pesnice so počastili nekateri odlični gostje, med njimi novi celovški škof dr. Egon Cappellari in pa ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Zastopane so bile tudi civilne oblasti s Koroške in Slovenije. Primorske Slovence je zastopal predvsem mešani zbor Rupa-Peč, ki je na reviji zapel štiri pesmi, deželni svetovalec dr. Drago Štoka iz Trsta in predsednik ZSKP dr. K. Humar iz Gorice. PRISOTNOST NAJBOLJ PRILJUBLJENE KOROŠKE PESNICE V veselje vseh navzočih je bila pri reviji navzoča tudi pesnica sama. Do zadnjega so se prireditelji bali, da slavljenka ne bo mogla biti prisotna zavoljo zdravja. Toda prišla je pogumna in nasmejana naravnost iz bolnišnice. Zato je njej veljal prvi pozdrav Lovra Kassla, predsednika Krščanske kulturne zveze, ki je slavje organizirala. Njej je veljala tudi zaključna pesem, ki so jo ob koncu zapeli združeni zbori, »Živela Milka«, na besedilo pesnika Valentina Polanska in v kompoziciji Hanzija Artača. Združene zbore je vodil Jožko Kovačič. Bila je čudovita himna, ki je ogrela polno dvorano obenem z zadnjo pesmijo »Ob reki Dravci«, prav tako na besedilo Hartmanove v kompoziciji istega avtorja. Sploh je bil zaključek nekaj res prisrčnega in je razgibal dvorano, ki je prisluhnila tudi besedam slavljenke, napisanim nalašč za to priložnost. Takole je napisala Milka: Naša beseda je božji dar. Bog jo je posvetil in položil v naša usta in srce. Naša beseda je veličastna harfa. Njene zlate strune se razpletajo s svojo melodijp čez celi svet z bratom Slovencem, naseljenim po vseh celinah zemlje. Povsodi je spoštovana in veže bratska srca. Saj naša beseda je melodija za brate Slave, ki nas je kot listja in trave. Ljubimo, spoštujmo našo besedo, povito Z melodijo; dana nam je za pozdrav za dobro jutro, dober dan, dober večer — Bog daj srečo, Bog daj srečno pot in na svidenje z Bogom! Napisala je, a sama ni mogla prebrati, čeprav je v življenju tolikokrat recitirala, brala, pela. Kljub temu smo jo povabili, da obišče našo Primorsko, Trst in Gorico, tam v maju, ko se bo sneg stopil in bodo srca pomlajena. Upajmo na to snidenje! Na reviji so nastopale predvsem glasbene skupine in zbori iz Podjune, od koder je Milka doma. Njim so se pridružili še mladinski zbor slovenske gimnazije v Celovcu, mešani zbor Rupa-Peč iz Goriške, mešani zbor »Jakob Petelin Gallus« iz Celovca, dekliški zbor iz zavoda šolskih sester v Št. Jakobu v Rožu in mešani zbor Glasbene matice iz Ljubljane. MILKINA ŽIVLJENJSKA POT Med nastopi posameznih skupin in zborov je recitatorka vpletla odlomke iz življenja Milke Hartmanove. Tako smo slišali njeno življenjsko pripoved, ki je tako značilna za številne zavedne koroške Slovence. Doma iz trdne kmečke družine v Li-bučah pri Pliberku je pred 14. letom morala ostati doma zaradi prve svetovne vojne, čeprav bi bila tako rada postala učiteljica. Že ta čas se je pa posvetila prosvetnemu delu v domači vasi. Po vojni je na pobudo domačega kaplana Koširja in drugih našla pot k šolskim sestram, kjer se je izučila za učiteljico gospodinjskih šol. Tako je bila začrtana njena pot, da bo ostala prosvetna delavka v službi koroških deklet in žena ter Ijudsko-prosvetnega dela. Hitlerjev režim je posegel v življenje njene družine kot tolikih drugih slovenskih Korošcev. Družina se je razbila: oče je umrl v nacističnem lagerju, starejši brat je služil v nemški vojski, Milka Hartman govori v Bazovici leta 1949 mlajši je leta 1944 izginil na Hrvaškem, Milka se je rešila, ker se je po dveh mesecih zapora zatekla v nemški del Koroške. Po vojni je znova začela s prosvetnim delom kot pred nacizmom, dokler so ji moči dopuščale. V takšnih življenjskih okoliščinah je našla Milka še drug svoj poklic, poklic ljudske pesnice Korošcev. Že zelo zgodaj je začela zlagati pesmice, odkar je v vaški knjižnici odkrila Simona Gregorčiča. Ob njem se je navdušila za pesnikovanje, njegovim motivom je ostala zvesta, seveda kot koroška pesnica 20. stoletja. Morda je prav nota domoljubne, v kmečko življenje zaverovane lirike, odprte v svet koroškega trpljenja tista, ki je Milko Hartmanovo priljubila pri koroških rojakih, kot se je pred stoleti Simon Gregorčič priljubil pri vseh Slovencih. Izdala je več zbirk pesmi, ki so jih sedaj za njen jubilej ponatisnili v posebni knjigi. Prav tako so v posebnem zvezku natisnjene pesmi z notami, ki jih je harmoniziral Hanzi Gabriel. V tretji knjigi pa je podano njeno življenje in »album« slik. Po tolikšnem trpljenju in delu za rojake je Milka Hartmanova doživela lepo priznanje. Da bi se ji le še zdravje izboljšalo in bi mogla še kaj narediti za svoje ljudstvo. To ji za njen jubilej želimo tudi primorski Slovenci. K. Humar ■ Sv. oče je ob svojem nedeljskem o-poldanskem nagovoru sporočil zbranim vernikom, da misli 13. maja biti v Fatimi, da »se Materi božji zahvalim za izkazano varstvo ob atentatu in da bom prosil Marijo za Cerkev in človeštvo.« Na Portugalskem se bo sv. oče mudil tri dni. Poleg Fatime naj bi obiskal še prestolnico Lisbono in mesti Coimbro in Brago v severnem delu države. Popoldne istega dne pa je papež Janez Pavel II. obiskal predmestno župnijo na vzhodnem delu Rima, posvečeno Brezmadežni. Ta župnija je še mlada, ima 20.000 vernikov in živijo v njej v glavnem družine priseljencev iz Rietija, Abrucev, Mark in italijanskega juga. Značilno zanjo so številni industrijski obrati. Župnijo vodijo redovniki lazaristi. ■ Leta 1974 je 28. maja peklenski stroj v Brescii na Trgu della Loggia ubil osem oseb, številni pa so bili ranjeni. Prvostopenjsko sodišče je pred dvema letoma obsodilo na dosmrtno ječo Ermanna Buz-zija, ki ga pa ni več med živimi, ker sta ga pred nedavnim v zaporu umorila dva njegova somišljenika Tuti in Concutelli ter mu s tem za vselej zaprla usta. Tedaj je bil obsojen tudi Angiolino Papa in sicer na deset let in pol zapora. Sedaj pa je prizivno porotno sodišče v Brescii tudi njega oprostilo, češ da »ni zagrešil kazni vega dejanja«, ker da je bil mladoleten in ne popolnoma priseben. Obenem pa je sodišče potrdilo oprostilno razsodbo za ostale obtožence. Tako so ostala imena krivcev tega pokola naprej neznana, kakor so neznani avtorji pokola v Kmečki banki v Milanu, na vlaku »Italicus« in na bolonjski postaji. ■ Na začetku preteklega tedna se je v Moskvi sestal general Jaruzelski z najvišjim sovjetskim partijskim in državnim vodstvom. V skupnem poročilu je rečeno, da »je Poljska bila, je in bo zvesta in zanesljiva članica socialistične skupnosti in da bo bratstvo in prijateljstvo do Sovjetske zveze temelj njene zunanje politike«. SZ bo Poljski nudila energetske vire, surovine in živež. Vsi mednarodni sporazumi, pravi nadalje poročilo, ki so re- Televizija in mamila Zagrebški tednik »Studio«, ki obravnava televizijske, radijske, filmske in gledališke teme je 19. decembra 1981 prinesel tole: »V eni od osnovnih šol, nekje v Srbiji, je profesor za likovno vzgojo moral za kratek čas zapustiti učilnico. Ko je vstopil, je imel kaj videti. Celi razred tridesetih petnajstletnikov je bil drogiran. Šolarji so izkoristili profesorjevo odsotnost in uporabili lepilo "Tiger”, ki so ga rabili pri pouku. Pouk je bil zaključen, šolarje so zaslišali. Njihov odgovor, zakaj so to naredili je bil zastrašujoč: ”Na televiziji smo gledali debato o narkomaniji in tam zvedeli, da se to lepilo lahko uporabi kot narkotično sredstvo.” Ta neljubi dogodek (upajmo, da je bil edini), se je dogodil neposredno po dveh Tv oddajah, ki so jugoslovanske gledalce zelo razburile. V javnosti so prvič odkrito govorili starši, zdravniki, psihiatri, sociologi in socialni delavci o tem problemu, ki je v Jugoslaviji mnogo bolj pereč kot so se sploh zavedali. Organizirati so začeli tribune, predavanja, seminarje, okrogle mize. Vsak ima svojo rešitev. Vsi vse znajo! A mladi narkomani ob tem umirajo...« Spreminjanje priimkov na osnovnih šolah v Makedoniji Debar, 26. februarja (Tanjug): Posebna komisija je ugotovila, da je 16 učiteljev v več osnovnih šolah začelo leta 1968 in potem nadaljevalo do nedavnega s spreminjanjem priimkov dijakom. V celoti jih je bilo 211. Pri vpisu v prvi razred so priimke, ki so se končali na -ski, vpisovali z albanskim obrazilom -i in -u. V glavnem so bili to učenci makedonske narodnosti. Tako so neupravičeno povečali število pripadnikov albanske skupnosti. Raziskava se nadaljuje in menijo, da je potvarjanja priimkov bilo mnogo več kot so jih do sedaj odkrili. ■ V R'imu je skupina skrajnih desničarjev, ki jih vodi Gilberto Cavallini izropala neko krajevno banko. Pri tem je prišlo do spopada s policijo. Zaradi streljanja sta bila ranjena dva policijska a-genta in dva pešca, ena krogla pa je zadela 17-letnega študenta v glavo in je bil pri priči mrtev. Kasneje so teroristi odložili pri vratih bolnišnice »Santo Spirito« udeleženko pri ropu Francesco Mambro, ki ji je v spopadu krogla prebila želodec. zultat druge svetovne vojne in so dali Evropi sedanjo podobo, so nedotakljivi ter pomenijo varnost in trdnost miru v Evropi. Vsak poskus obnavljanja dejavnosti, ki bi ogrožale gospodarstvo, povzročale nerede in anarhijo ter skušale spremeniti družbeno ureditev na Poljskem, bo preprečen in zatrt. ■ Prvič, odkar obstaja Izrael, je francoski državni predsednik obiskal to državo. Ob tej priložnosti so izraelske obla sti Mitteranda sprejele izredno prisrčno. V svojem govoru je poudaril svoje staro prijateljstvo do Izraela, kako je kot eden redkih podprl sporazum med Izraelom in Egiptom v Camp Davidu, zavrnil beneško izjavo Evropske gospodarske skupnosti o Bližnjem vzhodu, ki je iz-razito v prilog Arabcev, ukinil francoski bojkot Izraela in pristal na prisotnost francoskih čet na Sinaju potem ko se bodo umaknile izraelske čete na mejo iz leta 1967. »Sem za mir po stopnjah, če ni mogoče zaenkrat doseči celotnega miru,« je dejal. Palestincem je očital pomanjkanje smisla za realnost, ko se nočejo z Izraelom pogajati še preden ga priznajo. Razgovor med dvema stranmena bo mogoč šele, ko bosta pristali na neodtujljivo pravico po obstoju in se bosta odpovedali posredni ali neposredni vojni. Bi. p. Kolbe bo razglašen za svetnika Sv. oče je odločil, da bo letos razglašen za svetnika blaženi Maksimilijan Kolbe, ki je pred 41 leti daroval življenje za sotrpina v taborišču Auschw’itzu. Razglašenje bo v baziliki sv. Petra 10. oktobra. Vernost italijanskih fantov in deklet Salezijanska univerza v Rimu je zbrala podatke o vernosti fantov in deklet v Italiji. Statistika je pokazala, da so bolj verna dekleta kot fantje. Glede vernosti se je pokazala velika razlika med tistimi, ki so vključeni v kako versko organizacijo in med onimi, ki niso. Kamenčki Pohujšanje v dolini šentflorijanski Pohujšanje med nami je odkril Primorski dnevnik v soboto 6. marca. Odkril je namreč članek Aleša Lojka v januarski številki »Planike« o terorizmu. Aleš Lojk kot urednik lista, ki je notranje glasilo Slovenskih goriških skavtov, razmišlja o terorizmu v Italiji in na svetu. Pri tem zapiše tudi naslednje: »Niso torej, po našem mnenju, vredni samo kritik predlogi za večjo strogost in celo smrtno kazen, čeprav se zavedamo njene moralne neopravičljivosti in nečloveškosti. Vendar take, ki so izgubili vsako človeško lastnost, ne moremo imeti za ljudi...« Ta dva stavka sta razhudila nekega so-trudnika Primorskega dnevnika, da jima je posvetil članek z naslovom na treh kolonah, torej kot da gre za zelo važno zadevo. Pri t