Danica izhaja vsak petek naeeli poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., začeten leta 1 gld. 30 kr V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., za eetert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXV.
V Ljubljani, 27. vinotoka 1882.
List 43.
Mzgledi bogoljubnih otrok iz rsih časov keršcanstva. 111.
3. Sv. Stanislav Kostka.
(Dalje.)
c) Ponižna pokorščina.
Posebno težka se je morala Stanislavu zdeti ubog-ljivost in pokorščina, ker je bil v takih okoliščinah, da je moral veliko prevdarjati, ali sme ubogati ali ne. In mnogokrat se mu je primčrilo, da se je moral ravnati po izgledu aposteljna, ki je rekel: „Boga je treba pred poslušati, kakor ljudi."
Ce sta mu Pavel in Bilinski očitala, da je termast in da zaničuje njuno povelje, očitala sta mu po krivici. Tako očitanje je bil le prazen izgovor, ker se mu čednosti in bogoljubnosti nista upala naravnost očitati: kajti Stanislav je ubogal natančno vse, kar ni bilo njegovi duši škodljivo; kar se mu je pa zdelo nevarno ali škodljivo za dušo, tega bi ne bil storil za vse na svetu. Tako n. pr. Stanislav ni marai, da bi ga strežaj spremljal, kadar je kam šel; kajti ni rad videl, da bi bil kdo priča njegovih molitev v cerkvi, ali pa njegovih pobožnih pogovorov v samostani" Vendar, ko je to odgojitelj zahteval, se ni več ustavljal. Tudi mu je prepovedal, da se ne smč postiti tisti večer preden gre k sv. obhajilu, kakor je imel vselej navado. Če kterikrat Stanislav ni vedel priličnega izgovora za svoj post, prišel je k večerji in je iz pokorščine nekoliko zavžil.
S tako pokorščino v vseh rečeh, ktere je smel brez greta storiti, je hotel bratu pokazati, da ga samo zato v nekterih zadevah ne uboga, ker se boji zoper ve3t ravnati. Sicer tudi Pavel ni imel druge pravice zapovedovati mu, kakor to, da je bil za par let starji.
Bog je tudi s Čudežem pokazal, kako ljuba mu je njegova pobožnost, pa tudi njegova pokorščina. Nek večer so bili šli že vsi spat ražun Stanislava, ki je še molil in pobožne bukve bral. Tovarš Roznarevski mu ostro reče, da si škoduje zdravju in še druge moti; na to se koj odpravi v posteljo, luč postavi k zglavju, da bi še ložej bral. Toda kmali zaspi! Luč prigori do postelje in jo zažge, — on pa le spi. Dim in plamen tovariše zbudi; in videti plamen krog in krog Stanislava, zakličejo „Stanislav!" Le-td se zbudi in urno po koncu
skoči. Vsa postelja je zgorela; njemu pa se čisto nič ni zgodilo, čeravno je v sredi plamena ležal!
Tako privajenemu tudi samostanska pokorščina ni bila težavna. Ko se je na potovanju mudil nekaj časa v Dilingu, ga je postavil P. Kanizij za strežnika v samostanu. To je storil v dvojni namen: da bi se prepričal njegove ponižnosti iu pokorščine, in pa da bi drugi učenci videli njegov prelepi izgled ter ga posnemali. Ta poskušnja se je v obeh ozirih jako dobro obnesla. Stanislav je opravljal vse, kar se mu je ukazalo, s toliko spretnostjo, kakor bi bil od nekdaj za hlapca, ne pa plemenitega veljaka in grajšaka sin. Kadar je pri mizi stremel, kazal je toliko ponižnosti, prijazne postrežljivosti, pazljivosti in ubogljivosti na najmanjši migljej, da ga je bilo veselje gledati pri tem opravilu. Pa tudi gojenci so ga častili kakor svetnika, ker zvedii so, da je bogat plemenitnik in da ga je le ljubezen do Boga ponižala za revnega hlapca. Kakor angelj se jim je zdel v deviški pohlevnosti in modrem vedenji.
Kako zelo je čislal pokorščino, pokazal je pri neki priliki v Rimu. Stanislav in Akvaviva (poznej tako slo-večega imena) sta bila poslana v kuhinjo, da bi kuharju kaj uomagala. Kuhar ju pošlje po derv in tudi naroči, po koliko polen naj si naložita. Akvaviva meni, da hoče kuhar njunim močem prizanašati, zato si nekoliko polen več naloži, ker se dovelj močnega čuti za veče breme. Stanislav pa se po taki nepremišljeni gorečnosti ne da premotiti. Smehljaje mu opomni, da le enega samega polena ne vzame več, kakor je kuhar naročil; on jima je zdaj prednik, dokler sta mu v postrežbo odločena. Akvaviva se začudi taki priprosto natančni pokorščini in precej odloži, kar si je bil za nameček naložil.
Ceno njegove pokorščine in ubogljivosti pa je še posebno povekševala dobrovoljnost in veselo?t, s ktero je opravljal svoja dela. Enkrat ga je prednik vprašal, kako bi se pripravljal, ko bi dobil povelje, da mora v Indijo potovati. Stanislav mu radostno odgovori: „Napravil bi si dober klobuk iz poterpr*žljivosti, dvojnati plašč iz ljubezni, par močnih čevljev iz zatajevanja; tako bi mi ničesar ne manjkalo, da bi izveržil nal<»go."
d) Ljubegfpt Božja.
Ta beseda, „ljubezen Božja" ima dvojen pomen. Pomeni nam najpred tisto neskončno ljubezen, ki jo
se pobožno poterka na persi in moli: „Domine non sum dignus!" in „Deus cordis mei — Bog mojega serca!" Zdaj ponižno odpre usta, položi jezik na ustnice ter sprejme Gospoda iz angeljskih rok! Potem se zopet uleže in moli in se zahvaljuje tako pobožno, tako veselo, da sa ne dd popisati.
Soba, v kteri se je ta čudež zgodil, se še vidi. Spremenjena je v kapelico. Na praznik sv. Stanislava in vso osmino se vsak dan v njej več ss. maš opravi, in veliko pobožnih vernikov sprejme sv. obhajilo.
Enak čudež se mu je tudi pozneje zgodil na potovanju iz Dunaja. Pride namreč v neko vaško cerkev, da bi bil pri sv. maši in pri sv. obhajilu. Pa kmali zvč, da je ta cerkev zdaj protestanška in — začne se jokati. Pa ne joka dolgo: truma angeljev se mu prikaže in eden ga obhaja; potem spet zginejo. Stanislav je tako utolažen, da se ne boji nobene težave, ko bi mu bilo treba tudi do konca sveta potovati.
Nauka k takim dogodbam mi ni treba še z besedo pristavljati, kaj ne, da ne?
(Dalje nasl.)
ima naj boljši Oče nebeški do nas; pa tudi tisto pri-serčno ljubezen, ki jo ima dober kristjan do svojega Boga. Oboje je bilo pri sv. Stanislavu v obilni meri. Ves čas svojega življenja je kazal nenavadno veliko ljubezen do Boga; pa tudi Bog je celo čudežno pri raznih prilikah pokazal, kako zelo ljubi to izvoljeno dete svoje.
Kakor hitro se je Stanislav pameti zavedel in začel spoznavati, kaj je dolžan Bogu. svojemu Očetu in Stvarniku, mu je obljubil, di hoče vse svoje življenje zvesto mu služiti in dober otrok b ti. Od takrat mu je bilo smiraj naj ljubše opravilo moliti in na Boga pobožno misliti. Se o je bil doma, tedaj že v prav nežni mladosti, ee ie \e'krat tako zamislil v nebeške reči, da ni nič zapazil, kaj se je okrog njega rodilo.
č»a Dunaji pa je imel kot priden dijak še več prilik^ priserčne se pogovarjati s svojim nebeškim Učeni-kom. Tako je bil prevzet božie pričujočnosti, da je večkrat tako d igo klečal v molitev zamaknjen, da še ni zapazil, kako ga telesne moči zapuščajo — ter je slednjič omagal in se na tla zgrudil. To je znamenje, da je čutil Stanislav v molitvi toliko nebeško radost, da je na vse drugo pozabil. Zato tudi ni potreboval in ne iskal drugačnega razveseljevanja.
Kadar je Pavel po jedi z učiteljem in drugimi to-varši igral to ali drugo igro, poiskal si je Stanislav tudi svoje veselje: šel je namreč v cerkev; tam je pokleknil v kak kotiček t r molil tiho in tako priserčno, kakor angelj nebeški; lice mu je žarelo v ognji zbrane pobož-nosti, in solze serčnega ginjenja so mu kapale po obrazu kakor blaga rosa nebeška.
Vsak praznik in vsako nedeljo je bil pri sv. obhajilu. Vsak dan je bil pri dveh ali treh ss. mašah. Preden je šel v šolo, je vselej obiskal Zveličarja v presv. Rešujem Telesu in ga prosil, naj mu blagoslovi učenje. In kadar se je vernil iz šile, obiskal ga je zopet. Gospod je blagovoljno sprejemal take ponižne prošnje. Stanislav je bil med pervimi v svojem razredu. Njegov služabnik je tudi pričal, da ga ni videl tolikanj učiti se, kakor moliti in pobožne knjige brati. Ne moremo si drugač misliti, kakor da njegova v šoli pohvaljena učenost je bila sad molitve in sv. Duh je bil njegov učenik.
Njegova zvestoba v obiskovanji <n ljubezni presv. Rešnjega Telesa p* je bila še veličastniše poplačana pri tej le priliki:
Zlobno in neusmiljeno obnašanje njegovega brata Pavla je muogo pripomoglo, da je Stanislav v decembru 1. 1566 na Dunaju hudo zbolel. Že je bil na kraju gr>ba. V taki smertni nevarnosti prosi brata in učenika, naj poskerbita, da bo prejel sv. obhajilo. Pa ne upata si uslisati in spdniti mu te pravične prošnje — zavoljo luteranskega gospodarja. Stanislav, zapuščen od ljudi, začne prositi Boga. Malo pred boleznijo je bral življenje sv. Barbare, mučenice. Med družim si je posebno to zapomnil, da tisti, ki se zaupno priporočajo tej svetnici, ne umerjejo brez sv. Popotnice. Do nje se tedaj svetnik obeme s priserčno molitvijo. In ne zastonj. Nebeški Oče je preveč ljubil to drago mu dete, da bi ga pustil brez zadnje tolažbe.
Bolezen je bila že tako nevarna, da je odgojitelj sedem noči čul poleg njegove postelje. Neko noč leži ubogi Stanislav v hudih bolečinah in skerbeh, med življenjem in smertjo. Pa glej! okrog polnoči pride sv. Barbara in dva angelja, — en angelj nese presv. Rešnje Telo. Ko Stanislav zagleda nebeško prikazen, se hitro vzdigne in čeravno tako slab, častitljivo poklekne na postelji. Potlej zakliče svojemu varhu Bilinskemu: „Pokleknite, pokleknite! glejte, sv. Barbara gre v sobo z dvema angeljema, neso mi sv. Obhajilo!" Nedopovedljiva sreča in pobožnost se mu vidi na obrazu; trikrat
O v č i c a.
(Pis. M. Skalovič.)
(Dalje.)
32. Ovčica je nevedna, priprosta žival, brez zvijače. Sama si ne znd pomagati; ako se zgubi, bleja in blodi okoli, pa prave poti k cedi ne najde lahko. Skoči čez zid, druge za njo, pa ne vse; neke so tudi neporedne in zahajajo v škodo. Pravijo sicer, ako ena skoči v iamo, da vse zaporedoma poskakajo za njo; a to je pretirano in neresnično, kajti na Krasu je mnogo jdm, pa nikoli nisem slišal od nobenega ovčarja, ako je ena ovca padla v jamo, ali ako jo kdo verže, da bi celi blek ovac se ugonobil. Nalaš, da bi dražili pohlevne in dobroserčne (Češ, „kdor je predober, je oslu podoben"), so iznašli pregovor o „skrajni neumnosti ovac". Brehm pravi: „bistvo ovce je neumnost"; enega misli (kristjane), druzega udari (ovco). Isti naravoslovec pravi od čede ovac na Ruskem, kako so po neki stepi (pustem pašniku) naprej dirjale in se niso dale ustaviti ruskim pastirjem, dokler niso prišli nemški naselci ter so ustavili ovce in jih pogina rešili. V popisovanji ovce maha potuhnež Brehm posebno po katoliški Španiji in po slovanski Rusiji, češ, mi Nemci edini smo za to vstvarjeni, da katoliške in slovanske ovce s svojo vse narode «bla-žujočo kulturo raz3vitljujemo in pogube otmemo! Zat6 ono nenavadno dervenje po prusaško nemških, ako le mogoče, od vsacega verstva neodvisnih šolah. Pa kakor je dvojna modrost, je tudi dvojna neumnost. Modrost otrčk posvetnih in modrost otrčk Božjih: „kajti otroci tege sveta so modrejši v svojem rodu, kakor otroci luči." (Luk. 16, 8.) Vender svet imenuje mračnjake vse, ki ž njim ne deržč, a Kristus imenuje te poslednje „otroke luči in svetlobe". Neumno je le to, kar je grešno, in zat6 pravi sv. pismo: „Število neumnih je neizmerno" (Eccl. 1. 15.), t. j. grešnikov. Dalje pravi: „Vsi smo kot ovce zabredli" (Iz. 53, 6), t. j. vsi smo grešili. V tem pomenu je spozual Savel: „Neumno sem ravnal" (I. Kralj. 26, 21), ko je nedolžnega Davida preganjal. Torej le nasprotovanje zapovedim in naredbam Božjim se Btnč po vsej pravici imenovati nespan>et in neumnost. Nespamet zares velikanska, ker hudobnež z vsimi hudobijami le sam sebi naj huje škoduje.
„Otroci sveti, govoreči, da so pametni in modri, so neumni postali" (Rim. 1, 22). S. Pavel piše: „Mi vam oznanjamo Kristusa križanega, ki je Judom pohuj-
šanje in poganom neumnost, tem pa, ki so poklicani: judom in gerkom oznanjamo Kristusa, moč in modrost božjo... Kar je nespametnega pred svetom, to je izbral Bog, da osramoti modre, in kar je slabotnega pred svetom je Bog izvolil, da osramoti, kar je svetu mogočnega; in kar je neimenitnega in zaničljivega pred svetom, je izvolil Bog, in kar nič ni, da bi razdjal, kar je; da se noben človek ne hvali pred njegovim obličjem". (I. Kor. 1, 23-29.)
V tem je vsa modrost svetnikov in svetnic Božjih, da so neumnosti ali nespameti križa, terpljenja, zaničevanja se terdno poprijeli in deržaii. Premišijevaje neizmerno ponižnost Kristusovo, so včasi res čudne reči počenjali : Sv. Frančišk je šel po mestu golorok, s križem, ki si ga je z apnom namazal itd. Sv. Janeza od Boga so v norišnico peljali, meneč, da je znorel. Kdo bi naštel vse služabnikov božjih dela, ki so se svetu kazale kot neumne, samo zato storjene, da bi se vterdili po zgledu Kristusovem v tempeljni čednosti, ki je ponižuost. Pisano je namreč: ,,Mi smo neumni zavoljo Kristusa" (I. Kor. 4, 10). Kdor je vnet svete ljubezni do Boga in do Jezusa, govori in stori včasi kaj tacega, ki se ne vjema s pravili modrega govorjenja, sv. Avguštin n. pr. pravi: „O moj Bog! ako bi jaz bil Bog in Ti bi bil Avguštin, bi jaz bil rajši Avguštin, zato, da bi Ti bil Bog!" Brez te goreče ljubezni ne bi bilo mogoče razjasniti tistega mišljenja svetnikov, po katerem so oni sami sebe imeli kot izveržek vsega sveta. Iz neizmerne ljubezni do nas je Kristus, jagnje Božje, pustil se za nas sramotno na križ pribiti.
(Dalje sledi.)
IMeriartta cerkev in verske iočine na Ruskem•
(P. Hrisogon M. priravnal po „K. L.")
Narodnost in vera : to sta vzroka, to sta pravna podloga, s kterima misli Rusija opravičiti mnoge svoje zahteve. Slavijanstvo in „pravoslavje" (v ruskem pomenu, t. j. razkolništvo) stoji zapisano na ruskih zastavah, in bojne verste ruskih vojskd odmevajo s tema besedama. Poprejšni ruski cesarji so gojili le (razkolno) „versko edinost" ali „gerški križ", in „pravoslavje" je navdihovalo vse njihove osnove in početja v politiki. Pa tudi oni so rusko cerkev imeli ko narodno cerkev, tudi njim je bilo razkolstvo le pomoček, da so zatirali druge narodnosti v cesarstvu, in prav v tem ravnanju je tičalo prevratno načelo, ki se je pod Aleksandrom II popolnoma razvilo, in tako žalosten sad obrodilo. Car Nikolaj so je mogel sklicevati na pogodbe, v kterih se je omenjala pravica varstva nad verskimi soplemeniki v Evropi, zdaj pa se vzdiga „slavska ideja" v družbi „gerškega križa", kar je zatajevanje vsake narodne pravice.
V pervih letih vladanja Aleksandra II se je zdelo, da bodo jeli drugači delati na cerkvenem polju, saj toliko, da se ne bo s cerkvenimi sredstvi in pa šiloma porusovalo. Upati je bilo, da se bo zboljšalo stanje do katoliške cerkve in njenih vernikov. Govorilo se je o konkordatu glede Poljske, o nuncijaturi v Petrogradu, in bilo je še takih, ki so mislili na hitro pomirjenje vzhodnje cerkve z zahodujo. Ali to upanje zdaj gine, in dandanes ima slabo podnožje.
Še zdaj je težko razpoznati, ali je bilo to upanje opravičeno, in kteri krogi so ga oživljali. Poljska ustaja 1. 1863 je to upanje odnesla. Tistega časa se demokra-tično-panslavska stranka polasti kermila Ruske. Od tega časa se šteje čas „gerškemu križu" poleg „slavijanske ideje". Silovito razde vanje zahodnje cerkve, silovita
gonja vernikov njenih v razkolno deržavno cerkev je Rusiji sami škodila na vsako stran, in gerskim katoličanom, unijatom (zedinjenim katoličanom;, prizadelo tolikanj muk.
V imenu silovitega porusovanja na cerkvenem polju ste se ustrojili dve, sicer popolnoma različni stranki. Perva, stranka narodno-ruska, s svojo demokratno pan-slavstno namero je delala, da bi s p« močjo pravoslavja (razkolstva) zaterla vsako sled poljstva in latinstva na ruski zemlji. Druga, dvorska stranka, so največ imenitne gospé, in s temi gospemi, v zvezi z mladorusko stranko, je delala za proselitizem (versko porusovanje). V Petrogradu je bila očitna skrivnost, da sama cesarica, ki se je rada ukvarjala z bogoslovjem, in ki je iz protestan-tovke postala pravoslavka, se ni mogla znebiti nemškega ietizma. Ta „propaganda" ima dosti denarnih pomoč-ov, in kjer teh ni pri roki, tam jih namestujejo guvernerji in okrožni predstojniki z žendarji in kozaki.
Ruska cerkev kakor taka ni sposobna za misijon ali za razširjanje, kakor je katoliška. Kar se dela v imenu verske propagande proti drugim veram, tega ne dela ruska razkolna duhovščina, ampak ruska deržava. Prav zato, ker je deržava širila vero in jo krojila, je bilo toliko preganjanja. Kaj je ruska cerkev? J«- tista cerkev, v ktero je deržava z zversko silo nagnala katoličane in protestante in vernike druzih vérstev; ta cerkev bi razpadla na kosce, ko bi je ne deržala železna roka deržavina. Aksakov, glava narodnih in verskih fanatikov v Moskvi, je to sam priznal, ko je v svoji „Moskvi" tako le rekel proti svobodi vesti: „Le okličite slobodo vesti, in polovica pravovernih (razkolnih) kmetov bo odpadla, morda k razkolnikoru, ker ne umejo pravo-vérja, in ker se dadó preslepiti z dobičkom, ki jim ga ponujajo razkolniki. Le okličite svobodo vesti, in polovica naše gospode bo nasledovala na tujem živeče Ga-licine, Trubeckoje, Gagarine, Voronzove" (katoliške konvertite iz naj imenitniših in naj bogatiših plemskih družin ruskih).
Po tej cerkvi, ki nič druzega ni kakor deržavna naprava in cerkveno prisilnouarodna družba, je meriti tudi „nemško-narodna cerkev ', ktere cvetoči razvoj se vidi v „kulturnem boju". Vladajoča stranka v Ruski je izdala za načelo: „Kdor ni pravoslavne (razkolne) vere, ni pravi Rus, še pravi Slavijan ne"; vladajoča stranka v novoskerpanem nemškem cesarstvu pa je rekla in še pravi: „Kdor če biti pravi Nemec, ta ne smé biti katoličan". Ruska cerkvena politika je po takem povsem pruska.
Kolike cene je duhovščina take cerkve, ni treba veliko govoriti. V Ruski se duhovščina potiska v mnogoštevilni razred deržavnih vradnikov, ter je med vsemi verstami vradnikov najbolj prezirana. Neki dober znalec vradniško - deržavne duhovščine ruske pravi: „Nikjer v celi Evropi nima cerkev nepristojnišega mesta v izobraženi družbi, kakor v Ruski... Navadno grajš^aki in birokrati zasmehujejo nižjo svetovno duhovščino.... Menihi razkolni pa, ki imajo veliko imetja, ti so svet za se."
Pred nekoliko leti je prav sloveč ruski publicist v „Moskovskih vedemostih4' ocenjeval ruike cerkvone razmere. Kerstil jih je „mertvikove"; on pravi, da cerkveno življenje je postalo goli mehanizem ; da v ruskem družbiustvu ni opaziti zanimanja za cerkvene koristi; da priprosto in neuko ljudstvo ostaja, kakor prej tako zdaj, brez vsacega znanja in razumevanja vere, ktero priznava; cenivec meni. da vzrok toliki ljudski ne\ed-nosti je ta, ker duhovščina (razkolna) nikdar ne pridiga, ne pridiga pa zato ne, ker so pridige podveržene cer kveni cenzuri. V ruski cerkvi je postava, da župnik tisto, kar misli pridigati svojim župljanom mora poprej
poslati nadduhovnu ali celó škofu v pregled in popravo, ter mora svoje pridige čakati dotlej, dokler ne dobi privoljenja. Čemu tako? Menda zato, da ne širi — „kri-voverstva" (to je, razkolstvu kaj nasprotnega). To je pač dosti lepa hvala deržavni cerkvi. Deržava dopušča ta nadzor, ker edino le ona ima pravico govoriti v cerkvi, razen če delegira škofa ali župnika.
Kavno tako je po deržavnih načelih, da ruska duhovščina nima nikakoršnega vpliva v šoli. Deržava ali občina, ona se brino za verski poduk v šoli; ako verouk izročč duhovniku (ali lajiku), dobi za to delo plačo, kakor vsak vradnik; ako pa je soseska med bolj raz-svečenimi, meni, da >ahko pogreša take luči, iz česar se vidi, da deržava sama hoté izgojuje nicvérce. Tudi tako preziranje razkoine duhovščine je šiba za odpad od Rima.
Odgoja in izobražeuje ruske duhovščine je b<lo do najnovejšega časa popolnoma zanemarjeno; zarad česar so ojstro nanjo pazili. Ni še dolgo, kar je bila postava, da sinovi razkolnih duhovnov morajo tudi duhovni postati, kakor je bil njih oče; svetovna duhovščina je bila podobna indiški „kasti", v kteri je vsakdo moral ostati v tisti kasti, v kteri se je rodil, naj si je kazai še tolike zmožnosti za kaj druzega. Se le ozir na Poljsko je ta stan nekoliko premenil. Da bi mogla namreč pravoslavna duhovščina vspešneje zavračati katoliško Cerkev v poljskih krajih, so odpravili ne le siljenje v duhovno kasto, temuč je moral tudi vsaki mladenič, hoteč v duhovski stan stopiti, zveršiti poprej niže razrede, in dozoreti za vseučilišče; še le potem je mogel stopiti v semenišče, ali v duhovno akademijo petrograjsko, moskovsko, ki-jevsko ali kazansko. Poprej pa so jih v semenišča sprejemali brez kacega pred hod njega znanja, ker so jih podučevali samo v praktični cerkveni službi. Pozneje je vlada zanemarjala tudi to skerb (višega izobraževanja); vé namreč, da viši in obsežniši poduk, kakor je na Ruskem, največ izreja — nihiliste.
Stanje ruske deržavne in narodne cerkve bi mogli ob kratkem tako-le oznamnjati: cerkveni duh, vera v božjo rešnjo napravo, ktero je Kristus na zemlji vsta-novil, ta duh je iz te cerkve izginil, in cerkev se je že skozi več rodov razkerhnila v skrivne ločine ali sekte. Teh ločin je brez števila, in pa različnih, kterih nektere so proti deržavnemu nasilstvu, druge čez mero fantastične. Že v začetku preteklega stoletja jih je bilo 200, in premnogim se niti za imé ne vé; vse pa so edine v tem, da imajo deržavno (oficijozno) cerkev za popačeno, da se jim deržavna cerkev zdi več ali manj delo Anti* kristovo; in ta Antikrist jim je ali deržava ali car sam.
Da je v teh sektah ali ločinah toliko suaetja in gnjttsa, toliko različnosti in zmešnjave, krivo je temu to, ker je carsko samosilje dušilo vsako svobodno versko mnenje, ojstro kaznovalo vsako opozicijo na cerkvenem polju kakor politično hudodelstvo. Zavoljo tega so te ločine vzderževaie se le v temi, v prikritosti, brez vrav-nane hierarhije (cerkvene vlade), brez dušnega pastir-stva, in to med naj priprostišim narodom. Najbolj pri miru so puščali takoimenovano ločino „starovercev", nekakih ruskih „starokatoličanov", ki je vstala proti obrednim premembam patrijarha Nikona 1. 1656. Ko je Peter Véliki slabo premišljeno prevernil cerkveno vlado, je nastalo iz staroverske ločine veliko druzih podločin. Vsi ruski 8ektirci ali ločinci imajo skupno imé ,razkol-nikov". Popisi teh razkolnikov so iz prešlega veka, pa niso natanki; nekaj zato, ker se preveč tajé in skrivajo; nekaj pa zato, ker policija veliko o njih rada ne govori. Nedavno je prinesel „Ruski mir" njih opis iz prevoda nemškega petrograjskega časnika.
(Dalje sledi.)
Ogled po Slovenskem Id dopisi.
!z Ljubljane. Perva Tombola letošnje zimske dobe, ki jo je preteklo nedeljo-večer napravila katoliška družba svojim udom, je bila prav dobro obiskana. Vsi društveni prostori so bili napolnjeni. Čistega dobička je vergla ta Tombola 62 gld. 10 kr., ki so se obernili za uboge Vincencijeve družbe šentJakopske konference, ktera se zadnji čas nahaja v silni denarstveni stiski.
Po dosedanji navadi se je Tombola spet vpeljala s primernim govorom društvenega predsednika preč. g. dr. Jarca. Pozdravil je naj pervo priserčno zbrane društvene ude, omenja za tem glavnega jesenskega praznika, namreč zmagoslavnega praznika Vseh Svetih in prav pomenljivo ž njim združenega sopraznika vseh včrnih duš v vicah, ter kako smo dolžni in zamoremo jim na pomoč priteči in polajševati njih grozovitno terp-ljenje.
Veselo je, da se pobožnost za duše v vicah dandanašnji začenja zopet oživljati in razširjati. Dokaz za to je vstanovljenje več bratovšin za duše v vicah, kakor n. pr. tako imenovane Pariške bratovšine, v ktero je pri nas v kratkem vpisanih že okoli I90u udov in pri kteri se blizo IGOU ss. maš vsaki mesec opravi in 38.000 ss. obhajil Bogu daruje za verne duše v vicah. Dokaz dalje so devetdnevnice, ki se sem ter tje pridno opravljajo, in zadnjič tudi to, da število tistih čedalje bolj raste, kteri celi mesec listopad, ki je dušam v vicah posvečen, njih se pobožno spominjajo, in posebno pobožnost za-nje opravljajo.
V ta namen je katoliška družba pred tremi leti na svitlo dala primčrne molitvene bukve pod imenom: „Pomoč dušam v vicah". Smejo se prav živo pri-poročevati. Kdor jih še nima, naj seže po njih. Dobe se tudi, in sicer po prav nizki ceni pri katoliški družbi (stari terg št. 13, I. nadstr.), ki jih ima še nekaj bolj priprosto in lepše vezanih.
Iz Ljnbljane. (Vprašanja pri duh poskusnji 3. do 5. vinot) E theologia dogmatica: 1. Exponatur et defendatur cultus Cordis Jesu. — 2. A Deo omnibus hominibus suppeditari sufficientem gratiam probetur.
E theologia morali: 1. Quinam sunt effectus peccati mortalis? Qui vero peccati venialis? — 2. Virtues humilitatis natura et momentum exponatur.
E jure canonico: 1. Allatis breviter diversis tolerantiae speciebus exponantur accuratius principia catholica circa communicationem cum acatholicis in sa-cris. — 2. Quaenam sunt causae canonicae separationis conjugum a thoro et mensa?
Pro expositione e xe g e t i co-ho m i 1 e t i c a: Fiat (lingua vernacula) exegetico-homiletica expositio pericoparum epistolae atque evangelij, quae leguntur Dominica 14. post pentecosten, nimirum epistolae ad Galatas cap. 5. a versu 16. usque ad v. 24. et evangelii s. Matthaei cap. 6. a versu 24. usque ad v. 33. inclusive.
Iz duhovnega paBtirstva: 1. Koliko je spo-vedna pravica navadnim spovednikom okrajšana? — 2. Kterih vprašanj je treba, da se nepopolna spoved dopolni? — 3. Kako je ravnati z nekatoličanom, ki se hoče verniti v katoliško Cerkev?
Cerkveni govor: Naj se napravi govor o svetem rožnem vencu. Vpeijava in sklep naj se popoluo izdelata; izpeljava pa naj se samo bogato osnuje.
Kersanski nauk za učence ljudskih šol: Po kterih znamnjih se spoznd prava Jezusova Cerkev?
Vdeležila sta se čč. gg.: Jan. Novak, duh. pom. v Mošnjah, in Jan. Tavčar, administrator v Fužinah.
Iz Ljubljane. (Bratovščina Naše ljube Gospe presv. Serca.) Veselje je poročati, kako močno ta bratovščina med našim narodom napreduje. Smč se reči, da tudi med današnjim vertoglavnim svetom je še dokaj pravih Časti vcev Marijnih, ki se s prošnjami in zahvalami vsaki dan k nji zatekajo, se ji zaupljivo izročujejo in v vseh svojih stiskah na njeno priprošnjo pomoči pričakujejo.
Dokaz gorečega češčenja in detinske vdanosti v Božjo Porodnico nam je premnogo število vernih, ki so pristopili v to bratovščino. Malo let še le obstoji, in že šteje do zdaj po slovenskih deželah 105.967 udov in skoraj dan na dan se oglašajo novi. Res je to število precejšnje za naš mali narod; a če pomislimo da je na Slovenskem še mnogo krajev, kjer jim ta bratovščina morda do dobrega znana ni, smo si svesti, da bi še marsikteri vanjo pristopil, ko bi mu jasne bile njene pravila. — Da bi ]ih toraj kar največ mogoče spoznalo, koliko dušne koristi rodi in kako majhne so tirjatve do posameznih udov, zato bodi enkrat ob kratkem vse po-znamnjano, kar to bratovščino zadeva. Opiramo se pri tem na naj novejše določbe in odgovore, ki so bili dani na raznotere dvome in prašanja. To je posneto po naj novejših francoskih poročilih in naznanilih glavnega vodstva, je toraj pravo, avtentično, tudi kar tiče spremembe pravil ali dostavke k njim.
I. Obseg bratovščine Nase ljube Gospe presv. Serca
Namen te bratovščine je, spoznavati in poveličevati čudovito moč, ktero je Jezus svoji Materi Mariji do svojega presv. Serca izročil, kakor tudi veliko ljubezen, ktero ima Marija do tega presv. Serca.
II. Namen.
Namen te bratovščine je, na mogočno priprošnjo N. lj. 6. presv. Serca pomoč zadobiti v naj večih dušnih in teleenih stiskah, kjer je prazno vse Človeško upanje.
III. Korist te duhovne družbe.
a)	Poseboa pomoč N. lj. Gospč presv. Serca.
b)	Deležni so družniki vseh ss. maš, ktere se na oltarji N. lj. G. presv. Serca v Issoudun u vsak četertek celega leta opravlja za žive družnike.
c)	Ravno tako tistih, ki se opravljajo pervi četertek vsacega meseca za vse ranjce.
d)	Vsaki dan treh priporočilnih ss. maš, ki se v namen družabnikov opravljajo Issoudunu, Rimu, Ino-mostu in na premnozih druzih krajih.
e)	Vse potrebe, ki jih kdo naznani, se priporočč v družbeno ^molitev — pri nas po „Zgodnji Danici".
f)	Deležni so družniki vseh molitev in dobrih del vseh udov društva.
I V. Pogoji.
a)	Da se v bratovščino zapiše po imenu in priimku.
b)	Da se zjutraj in zvečer opravi kratki klic: „Naša ljuba Gospa presv. Serca, prosi za nas Boga".
Praznik N. lj. G. presv. Serca je 31. majnika.
Udom se svetuje:
a)	Vsako jutro dnevne molitve in dobre dela za priporočilne potrebe bratovščine darovati.
b)	Naj se nosi pri sebi svetinjca Naše ljube Gospč presv. Serca.
c)	Naj kaj malega, če jim je mogoče, za splošnje potrebe tega društva darujejo.
d)	Naj o poglavitnih praznikih te družbe vredno s v. obhajilo prejmejo; ti so: Obrezovanje Gospodovo (novo leto), ss. trije Kralji, svečnica, oznanjenje M. D., obiskovanje, vnebovzetje, rojstvo, brezmadežno spočetje Marije D., Božič, praznik Naše ljube Gospč presv. Serca (31. majnika), praznik Serca Jezusovega, spomin sv.
Janeza evang., ss. Bernarda, Avguština in Frančiška
Šaleškega.
Tudi take osebe se lahko priporoče, kterih zveli-čanje se posebno želi, če tudi zato ne vejo. Tudi se lahko njih imena pošljejo, da bi se postavili pod posebno varstvo Naše ljube Gospe presv. Serca.
V. Odpustki.
Popolni odpustki: (Pogoji: prejetje ss. zakramentov; obiskovanje družbinske kapelice ali oltarja, kteri je od škofi jstva v to odločen; moli se v namen sv. Očeta). V dan, kedar kdo pristopi v družbo. Na Božič, ss. treh Kraljev, Velikonoč, Vnebohod, Serca Jezusovega, spočetja M. D., rojstva, oznanjenja, očiševanja, vnebovzetja, drugo nedeljo meseca oktobra, ko je Marija Mati Božja postala; 31. majnika, ker takrat je glavni praznik Naše ljube Gospč presv. Serca, ali v osmini. — Enkrat v mesecu za tiste, kteri vsaki dan molijo rožni venček Naše ljube Gospe presv. Serca. — Tudi enkrat v meseca za vse tiste, kterim je bilo s privoljenjem škofijstva vodstvo od glavne družbe izročeno. — Ob smertni uri.
Nepopolnoma odpustki: Sedem let in sedemkrat 40 dni: vsako nedeljo in četertek, o praznikih očiščevanja in obiskovanja Marije Device, sv. Janeza ev. in sv. Frančiška Šaleškega, sv. Bernarda in sv. Avguština. (Obiskovanje cerkve in kapele, kakor spredaj.)
Sedem 16t vsaki pot:
1.	kedar merliča spremiš k pogrebu;
2.	ako moliš, kedar merliču zvoni;
3.	kedar si med tedoom pri sv. maši;
4.	ako pridno vest izprašaš;
5.	kedar ubožne, bolne ali jetnike obišes, sovražnike
spraviš.
300 dni, enkrat na dan, če moliš rožni venček Naše ljube Gospč presv. Serca; — 100 dni, enkrat na dan, če moliš: „Spomni se, o Naša preljuba Gospa presv. Serca"; — 60 dni sa vsako dobro delo.
Zastran odpustkov se tukaj še to le opomni: Zdih-Ijeji: „Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas!" — „Ne-omadežano Marijno Serce, prosi za nas!" — „Naša ljuba Gospd presv. Serca, prosi za nas!4* — so z odpustki obdarovani le za ude te bratovščine (po dopisu Pija IX 26. jun. 1867) in zamorejo se ti odpustki samo po enkrat na dan dobiti, kakor se tudi le enkrat na dan zadobč pri pobožnih zdihljejih: „Ljubljeno bodi povsod presv. Jezusovo Serce!" — „O Jezus, iz serca krotki in ponižni, daj mi, da bo moje serce tvojemu enako!" — „Sv. Jožef, varh presv. Serca, prosi za nas!"
To so tedaj naj novejša določila in zanesljiva poročila vsega, kar nam je vedeti treba zastran češčenja in bratovščine Naše ljube Gospč presv. Serca. Iz tega jo jasno, da so zaveze majhne; posebno velike pa dobrote in koristi, ktere deli svojim udom. Tako djanje je gotovo vredno, da se njegovo razširjanje, kar je največ mogoče, pospešuje. Neizrečeno veliko dobrega se s ti m stori brez posebnega truda. Pot, ktero naj vsakdo nastopi po raznih okolišinah in krajih, mu bo kazala ljubezen do Marije, ktero ima v sercu. Veliko v tem oziru pomaga večkrat ena sama beseda, posebno če je povedana z leče. Naj bi toraj preč. gg. duhovni pastirji svoje včrne k posebni gorečnosti vnemali do Naše ljube Gospe presv. Serca. — Ude naj blagovolijo pošiljati preč. g. vodju stolnemu župniku Ant Urbasu, ali pa tajniku č. g. Matiju Kolar-ju, stolnemu kaplanu v Ljubljani, kjer se dobivajo tudi vse reči to bratovščino zadevajoče, ter se oskerbi, kar je k temu treba. Da bode sad vedno veči, se bo gledalo, da se sa. mase, ki so se do zdaj posamezno opravljale, bolj redno vstanovi in pomnožijo, ako bodo pomočki dopuščali.	K.
Od 11. Magdalene, 15. okt (Poterdilo iin zahvala.) Prosim, blagovolite naznaniti v eni prihodnjih „Danic" imena častitih dobrotnikov, kteri so podpisanemu darove za pogorelce pri sv. Magdeleni izročili, namreč: Milg. knezoškof za cerkev 100 gld.; iz Nove Oselice za poslopja 10 gld.; s Homca za pogorelce in cerkev 2 gl.; • Hotederšice za farovž 5 gl.; po g. Onušiču za pogorelce 6 gld.; K. iz Spodnje Idrije za pogorelce 40 kr.; z Ledin za pogorclce 8 gld.; iz Žirov 13 gld.; z Bele Peči 3 gl.; z Dražgoš 2 gl. 32 kr.; z Vojskega 8 gl.; iz Idrije po preč. g. dekanu za pogorelce 37 gl.; gospd Supevka za pogorelce 20 gl., in cerkvi izbrisala še dolg na cerkvenih svečah. — Bog poverni stoterno vsim dobrotnikom !	Jernej Primožič,
administrator.
% Pristave k. Vredništvo „Zg. Danice" je 24. t. m. poslalo svoje zbirke čast. g. sedanjemu administratorju za sv. Magdaleno Janezu Demšarju, župniku na Ledi-nah, namreč 155 gl.	Vr.
Is Bosne. Iz pisma, nam prijateljsko izročenega, naj posnamemo naslednje verstice rojakinje redovnice iz Banjaluke, ki tičejo zlasti ondotno šolstvo. Beseda naj ostane izvirna, da vidijo blagi čitatelji, kako govore v Bosni, pa tudi, kako dobro in lahko se priučč Slovenci bosanskega narečja. Glasi se:
Sad još malo o našoj školi da prizborim (spregovorim). Mi imamo 157 djece u školi; zapoČeli smo 11. ovog mjeseca, al smo ju držali samo osem danab, a su se na njekih mjestih koze pojavile, te ie došla zapovjed, da se moraju sve škole zatvoriti, i tako svet-kujemu (praznujemu) več 9 danah bez škole.
Njekoji bezvjerci su jako marljivo radili, da naši katolički dječki budu prisiljeni iči u bezvjersku školu; ali im nije ni ove godine kao ni lani sreča poslužila, da se svrši njihova zločesta namjera, te su naši katolički dječki opet u našoj školi.
Čim protivnike više glava boli za katoličkom ško-lom, tim ona bolje naprjeduje; mi imamo svake godine više djece u školi, pa se nadamo, da če se nadalje dragi Otac nebeški za svoje pobrinuti.	S. Gr. J.
Raxyci za nas niso zgubljeni.
Bistri studenci in druge vodé, Tečejo naglo, se urno podé; Vt-tri vsi štirje jih skupaj dervé,
V	morju nezmernem se zopet dobé
Voda v morju je mari odveč? Njene dobrote ne vživaš li več? Vredil je Stvarnik premodri takó, Morja da dajo spet vodo sladkó.
Megla iz morja se dviga navzgor, Za te ob suši ugoden prizor! Dežni oblaki se skupaj zberó Dežek se vlije na suho zemljo.
Voda tekoča v morje na dol, Verne tedaj se roseča na zgor; Voda tekoča se nam ne zgubi, Ona pomaga, da zemlja rodi
Oče in mati in sestra in brat, Ujec in ujna in tašča in tast, Eden za drugim iz sveta hité,
V	morju se večnosti zopet dobé.
Grenko za njimi solzi se ok6, Zabi dobrotnikov se ne lahkč, — Mater, očeta še toliko manj. Kaj, da bi živel, bi storil sin zanj!
Trupla zamer! ih v grobu le spe, Duše pa z Bogom se že vesele; Z raja nebeškega zrejo na nas; Milosti prosijo za nas ves čas.
Z rajnimi smert ni uzela dobrot, Njim le bogato odperla je pot; Prošnje njih mile usliša Gospod In nas varuje britkostnih osod.
Oče, al mati, al brat te pustč, Vedi. ne jokaj: skerbč še za tč; Prosi in klicaj jih rad na pomoč, Došla bo v sili potrebna ti moč.
5—d—7i.
Jama.
Brona glasi so doneli, Solze britke tekle so; Pesme mile so mi peli, Terla žalost drušnjo vso.
Truma znancev me spremila, Zadnjo čast skazala mi, Me sedaj je zapustila Mej trohljivimi kostmi.
V miru ranjci naj počiva, Luč mu večna sveti naj, Raj nebeški naj uživa! Ljubi še rek6 sedaj.
Jama temna, ti me prejmi! Brat ne mara več za mč; Zemlja, mati zvesta si mi, Tvoje pač dobim imč.
Trudil dolgo se na sveti, Mraz, vročino sera prestal; Od Boga iz zemlje vzeti Bom odslej v tebi spal.
Zdaj s teboj sem se zaročil, Te odslej več ne pustim; Angel j bode naji loči', Da v nebesa pohitira.
S-d—n.
Bratovske zadeve.
Koledar za prihodnji teden:
30. vinotoka. S. Klavdij m. — 31. (Post.) S. Vol-benk. — 1. listopada. Vsi-Sveti. — 2. Vernih duš dan. — 3. S. Just m. — 4. S. Karol Borom. — 5. Tri in dvajseta nedelja po Bick. S. Caharija.
Zahvale:
Št. 110. V pervi polovici septembra sem se priporočil v bratovsko molitev N. lj. G. presv. Serca! — in obljubil sem, da uslišanje prošnje naznanim. Z veseljem spolnim to svojo dolžnost. Po noči od 13. do 14. 8ept. (ko sem že 7 tednov bolan ležal) mi je bilo tako hudo, da sem se čudil zjutraj — ko sem se še
zbudil. Popoldan pa mi je zmiraj bolje prihajalo. Ko dobim „Danico" v roke, berem, da je bila 14. dan, na dan „povišanja sv. Križa" pri altarji N. lj. Gospé presv. Serca v ¡Senklavžu od mene naprošena sveta masa opravljena, in da so tudi drugi dobroten gospod duhoven za mene maševali. Od tistega dne se je meni po malem sicer — vendar le zmirej zdravje zboljševalo, in zdaj sem že večkrat tudi daritev sv. mase opravil. Naglega ozdravljenja — čudeža — nisem pričakoval, ker ga nisem vreden; bil bi se ga tudi ustrašil, misleč si, morebiti me Bog hoče s tim plačati za male dobre dela, ktere sem kakor duhoven morebiti storil — in potlej me tam-kaj pogubiti. Zdaj sem vesel, ko imam enajst tedoov mučnega ležanja v postelji za seboj; upam, da je bilo v spokorno zasluženje. Koliko da sem ta čas terpel, le sam vém, pa s kako lepo tolažbo je navdajala N. lj. G. presv. Serca moje serce, je tudi le meni znano. Tisoč-in tisočkrat bodi hvala torej ljubemu Bogu, Naši ljubi Gospéj presv. Serca, patronu sv. Jožefu in aogelju varhu! — Priserčna hvala vsem tistim, kteri so se mene v bra-tovski molitvi spominjali; tudi jaz sem se njih spominjal vsak dan, in se hočem zanaprej pri vsaki sv. maši spominjati vsih, kteri bodo v „Danici" bratovski molitvi priporočeni. (Tako so prošeni tudi vsi drugi čč. gg. duhovni ; s tim se prav lepo kaže keršanska ljubezen. Vr.)
Stara Loka, 18. vinotoka 1882.
L. Lotrii, duhoven.
St. 111. V Čast Božjo in v Češenje Marije Device ter sobratom v terdno zaupanje v Marij no pomoč, hvaležnega serca naznanjam, da se je dušni mir blagi gospéj A. zopet povernil. — Družinske razmere in sovraštvo se je spremenilo v staro prijaznost in vlada zopet bratovski mir med nami, kteri se je edino na posredovanje N. lj. G. povernil; to očitno naznanjam.
Na Gorenjskem.	J. K.
Št. 112. Naj ponižnejša zahvala N. lj. G. presv. Serca v veliki težavi in bolezni. Priporočam se v pobožno molitev za ljubo zdravje še v prihodnje.
M. L.
Št. 113. Začela mi je bila vsled prehlajenja ali druzih neznanih vzrokov kri curkoma iz nosa liti, ki se celó zdravniški pomoči ni popolnoma ustaviti dala. Ko sem bil pa obljubil devetdnevnico opravljati k Naši ljubi Gospéj in ako mi sprosi pomoči, to očitno razglasiti v „Danici", se mi je nenadoma na bolje obernilo, za kar bodi tu očitno izrečena naj toplejša zahvala Naši preljubi Gospéj presv. Serca.
A. D., duhovnik v L.
V molitev priporočeni:
Bolno dekle. — Pijanec za spreobernjenje. — Dve osebi za zdravje. — Lepo vreme. — Šolska mladina za vredno prejemanje ss. zakramentov. — Dekle, ki jo terpinči huda neozdravljiva bolezen, za voljno poterp-ljenje. — Oče priporočen za bolj čednostno življenje, posebno za zmérnost pri pijači. — Družina za dar edinosti in keršanske ljubezni med seboj.
Opomini k modrosti.
(Iz bukev Sirahovih, iz XXXIX. pogl.)
30.	vinot. Modri modrost vsih starih preiskuje, in preroke premišljuje.
31.	On (modri) hrani govorjenje sloveČih mož, in pomen njih pregovorov pretthtuje.
1. listopada. Svoje serce daje (modri), da o zoru tuje pri Gospodu, kteri ga je vstvarilf in moli pred ob'
ličjem NajviŠega. (Zjutraj zgodaj v goreči molitvi serce k Bogu povzdiguje.)
2.	Veliko jih hvali njegovo (modrega) modrost, in ona ne bo nikdar pozabljena.
3.	Ona (modrost) glasno govori: Poslušajte me, vi otroci Bo£ji in rodite sad (lepih čednost) kakor ro£a, ob potokih zasajena.
4.	Cvetite kakor lilija, in dajajte duh in lepo zelenite, in poj te hvalno pesem, in slavite Gospoda v njegovih delih
5.	Poveličujte njegovo (Gospodovol ime, hvalite ga z glasom svojih ust, s pesmimi in citrami (Vse zmožnosti in moči naj se obračajo v hvalo in poveličevanje Božje.)
Mesec listopad (november) je posebno posvečen
{>riprošnjam za duše v vicah. Posvečen je pa tudi mo-itvam in prošnjam za vse tiste, ki bodo skoz leto do prihodnjega listopada bolni, ali ki bodo tudi umerli ta čas. — Posebno si usmiljeni ljudje ta mesec prizadevajo za ranjce dosti dobrega storiti; po njihovih priprošnjah pa tudi Bog ljudi na zemlji mnozih nadiog obvaruje in rešuje in deli jim premnoge dobrote. Molitve, sv. maše, milošnje, zatajevanja itd. so odkupnina, s ktero moremo pomagati vernim iz njih ječe. Skazujmo tedaj usmiljenje, da tudi sami kdaj usmiljenje dosežemo!
Listek za raznoterosti.
Gimnazija ? Kranjt, ki ima letos še le tri perve razrede, šteje 91 učencev, izmed kterih je v pervi šoli 39- Lansko leto eo nasprotniki godernjali, da gimnazija v Kranji ni potrebna in da je med vsimi v Avstriji naj manjši, ker je štela samo 61 učencev; to so pa zamolčali, da sta bila lani samo dva razreda ondi, čeravno T KoČevji v vseh štirih razredih še toliko učencev ni bilo.
Na goriški gimnaziji se je letos za pervo šolo oglasilo 137 učencev, izmed kterih je bilo 110 za sposobne spoznanih in sprejetih.
Svitli cesar so ukazali iz lastnega premoženja dati 300 gl. letne pokojnine v Terstu veteranu Mihelu Ga-sparšič-u, kterega je bila 2. avgusta zadela in ranila bomba, ter so mu mčgli nogo odrezati.
Ljudske šole v Terstn in okolici. V mestu je bilo v minulem šolskem letu 10 laških šol, na kterih je pod-učevalo 63 učiteljev, 12 katehetov in 13 pomožnih učiteljev; dalje 64 učiteljic in 26 pomožnih učiteljic. Število šolarjev je znašalo 8212. — V okolici je bilo 11 slovenskih ali mešanih šol z 2437 otroci s 16 učitelji, 14 učiteljicami in 2 pomožnima učiteljicama. — V mestu pa je še mnogo druzih šol, kakor c. kr. nemška meščanska šola z blizu 1600 šolarji, protestantovska, serbska, gerška, judovska in obilo privatnih ljudskih in tergo-vinskih šol.	(„Edin <s)
V	Gradcu, 20. okt Začetkom meseca smo imeli tudi tukaj FranČiškovo svečanost pri minoritih v cerkvi Marije Pomočnice; sklenili so jo milg. Škot. V frančiškanski cerkvi jo bodo pa obhajali še le konec tega meseca, od 29. — 31. okt.; do takrat bode cerkev popravljena, nov veliki altar dodelan in 28. okt. posvečen. Ked je že določen, ljudstva bode gotovo veliko. Karmeliti in karmelitice so praznovali te dni Bpomin sv. Terezije, ki je njihov red tako povzdignila. — Iz Afrike pričakujemo poročil. Vedno imamo slabo vreme, solnce je ta mesec samo trikrat za malo časa pobijalo.
Y	prid Bosni so premilg. knez in škof na posebno prošnjo nadškofijstva v Sarajevu z naj veči blagovolj-
nostjo privolili, da se cerkveni paramenti io oprave, ki
1*ih cerkve ne potrebujejo in bo še zrn rabo, smejo cer-;vam v Bosni podariti, jffremilostni gospod višji pastir pripominjajo, v kolikem revnem stanu so cerkve v Bosni, ter se božja služba ne more opravljati z dostojno častit-ljivostjo. Povsod, tudi v Sarajevu, jih razkolniki v tem oziru prekosujejo. Na Dunaju je vite« Dabmen po ne-kterib škofijah posebej prosil paramentov in druge cerkvene robe v ta namen. (Diec. list št. 11.)
Y AsilO so se tridnevnice sv. Frančiška obhajale s silno častitljivimi slovesnostmi. Nezmerno veliko ljudstva je bilo pričujočega. Vera se povsod budi.
Na Francoskem obupujejo nad republiko, ker godi se pod njeno vlado vsak dan huje. Vedno bolj se širijo rudečkar^ke tolovajstva na premoženje in življeoje poštenih deržavljanov, in kako bo republika pomagala v takem razdjanji, ker je ona sama očitna sovražnica vere in sv. Cerkve? Ali se more kaj bolj peklenskega misliti, kakor je to, da še križev pri miru ne pustč!
Na Nemškem tenko čutijo, kaj rodi liberalizem; zato pri sedanjih volitvah tudi vladna pruska stran na vso moč dela zoper rudeče liberalstvo.
Anglija ima polno glavo z vprašanjem, kako bo Egipt oklenila naj bolj, kar se dd, ne da bi se zato z druzimi vladami sperla.
? srednji Afriki se je po poslednjih poročilih tudi na bolje obernilo, kakor v Egiptu. Obeid v Kordofanu je rešen po veliki zmagi zoper lažnjivega preroka Mahdi a, ki je v napadu na omenjeno mesto zgubil veliko tisoč svojega ljudstva. Poroča se dalje še o drugi veliki zmagi proti rogoviležem. Ako se to poterdi, je iz nevarnosti tudi Hartum in ondotni misijon. V Egiptu vstanovijeni red bode po vsaki ceni imel tudi velik vpliv za zboljšanje stanu v Sudanu. Bog daj!
Koliko moč ima pohlevnost. V Novem Jorku, piše „Missionsblatt", pridete nekega dnč dve redovni Sestri k mesnici in prijazno poprosite kacega daru za uboge. Mesar, velik, robat, sicer pa dobroserčen človek, je bil ravno to jutro pri mušji volji, merzel, zaspan, z delom . obložen, čmeren in tudi ne prav zdrav. Mermri nekako napol-kletvinjo in pravi: „Glejte, da se mi zgubite; vč ste prava mora; vaji ni več treba tukaj." Sestri se oklonite in molče odhajate. On pa popade veliko golo ost in jo treši za njima, rekoč: „Tu imate!" Ena se oberne, pobere kost s ceste, jo vtakne v košaro in odgovori prijazno se smehljaje: „Hvala vam, gospod! To da dobro juho." Hrust ju en čas stermo gleda in je osramoten. „Te vender no, to je odveč", zagermi. „Hej, pojdite na7aj!" Sestri se vemete. „Tukaj", reče in poči na silno velik kos govedine. „To je za vaji, povejte fantu tukaj, kam naj nese; precej za Vama pošljem." Od takrat ne mine teden, da bi jim ne daroval ovce ali plati govedine, ali pa presiča.. - Cerkveni redovi delajo za bližnjega in Boga, — če tudi svet tega včasi ne spozna.
Ta pa — ta! Na šinah Viskonsinske železnice je pred majo dnevi sedela dvaletna hčerka Danca Har-wig a. Že je vlak ropotal proti otroku, — le še malo je bil oddaljen: kar puhne verli kuže „novofundlandec" z enim samim skokom k otroku, ga prime in od kolovoza proč potegne. — Ali ne zna ta skerbni kuže življenja bolje ceniti, kakor vsak mevžasti samomorec?
Dnliovske spremembe.
Y Ljubljanski škofiji: Č. g. Jernej Primožič, administrator pri sv. Magdaleni na Gori nad Idrijo, je
poslal kurat na Vrabčem; č. g. Jož. Razborsek, župnik na Berdu, je dobil duhovnijo v Gradu ob Jezeru; č. g. Matija Videmšek, admin. v Osilnici, je postal ondotni župnik; Č. g. Fr. Grozpik je bil 27. sept. kanoniško vmeščen na benefic. v Šentvidu pri Zatičini. Župnija Berdo je 24. t. m. razpisana.
Dobrotni darovi.
Za pogorelce v Cerovcu v StopiŠki fari: Dobrotnica po č. gosp. S. A. 4 gl.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: Č. g. B. B. 2 vel. terdnjaka.
Za Marijino sirotišnico g. kan. dr. Jegliča v Sarajevu: C. g. B. B. 4 gl. — C. g. Ant. Kukelj 2 gl.
Za Bosno: Dobrotnica po č. g. Š. A. 18 gl. za 30 88. maš. — Neimenovan 1 gl.
Za tisto cerkev zraven Travnika v Bosni: Preblagi —r— 5 gl.
Kot ud novega društva v prid katoličanstva v Bosni in Hercegovini: C. g. B. B. 2 gl.
Za sv. Očeta: Č. g. župnik Andr. Vole 1 gl. — Č. g. Fr. P. 1 veliki križavec. — Iz Knježaka po č. e. župn. A. Ponikvarji 2 gl. 33 kr.
Za sv. Detinstvo: Oddano pri vodstvu: Iz Horjula po 6. g. župniku Fr. Dolinarji 9 gld. — Terezija Dol-ničar 1 gl. — C. g. A. Keržič, nunski katehet, 10 gl. — C. g. Janez Ažman, župnik na Dovjem, 26 gl. — Dobrotnica po č. g. Š. A. 15 gl.
Za bulgarski katol. misijon v Adrijanopolu: Dobrotnica po č. g. S. A. 5 gl.
Za vstanovo semeniŠa in bolnišnice v Filipopolji: Dobrotnica po 6. g. S. A. 5 gl. — Č. g. B. B. 3 gl.
Za afrikanski misijon: Č. g. župnik A. Vole 1 gl.
Za misijone v Kini: Dobrotnica po č. gosp. Š. A. 5 gld.
Za Ratisbona v Jeruzalemu: Dobrotnica po 6. g. S. A. 15 gl.
Za bratovšino Nase ljube Gospe presv. ¡Serca: Č. g. Ant Dolinar 1 gl.
Za itudentovsko kuhinjo: Č. g. župnik Al. Kumar 1 gl- — o. g. Fr. P. 1 gl. - č. g. župnik Jož. Vid-n™ 4 g'-0. g. F. K. 1 gl. - <5. g. Ant. Dolinar 1 gl. — C. g. župnik Ant. Ponikvar 1 gl. — Nektere dobrotnice 50 kr. — Dobrotnica 20 kr. — Č. s. kani. Jož. Borštnar 3 gl.
Spremembe v (lijaski kuhinji. Iz iskrene hvaležnosti za blago vdeleževanje v pomoč naše učne mladine naj postavimo tu nektere spremembe v dijaški kuhinji: Eden lanskih mladenčev (iz 6. gimn. razreda) je stopil v red sv. Frančiška Seraf.; — eden (iz 3. gimn. razr.) je sprejet v kn. šk. Alojzijevišče; — čez 20 gim-nazijalcev je prestopilo v višje razrede (nekteri so propadli sploh ali pri popravljanji kake tvarine in morajo ponavljati). Iz začetnih šol jih je 8 prestopilo na gimnazijo. Nekaj malo jih je dobilo „potni list" (pos), kajti ne kažejo pravega duha za dijaško kuhinjo; nekteri so sami zibnili. — Dva bivših naših sta lepo izučena orgljavca, kterih eden je že v službi. Tropič druzih ,.gla»boslovcev;4 in par posameznikov iz pripravnice je tudi v napredovanji. — Vee na drobno nam ni znano, če je n. pr. kteri postal že „koprol" itd. ? „Harambasa<: še ni nobeden, in nadjamo se, da ne bo. — K temu še to le iz „budžeta": Za drugo polovico septembra je bilo plačati za živež v dveh kuhinjah 67 gl. 45 kr.; za druge stroške pa kacih 12 gld., v vsem blizo 80 gld. za pol meseca. Po tem takem bode celi mesec precej pezal'
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. - Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani