"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"
BOJ PROTI PREOSTANKOM FAŠIZMA — PROTI ČRNI REAKCIJI — JE BOJ ZA MIR IN
VARNOST V SVETU!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto —................. $3.00
Za pol leta---------------------------1.75
	V . . .		NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV		V . . .	• •
Let. 4. št. 172.		Cena 5 c.	TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, JULY 24TH, 1946.	Price 5c.		Vol. 4. No. 172.
Naprej po začrtani poti narodnega edinstva k popolni zmagi nad ostanki fašizma in črno reakcijo
— UVOD N IKK —
Od samega začetka so se v naših srcih ustvarjale vedno večje in silnejše želje — z uspehom proslaviti spominski dan — obletnico Edinosti. To smo želeli, ker smo se zavedali, da praznujemo in proslavljamo nekaj, kar se imenuje naše, kar nam je vsem tako tesno priljubljeno in nam daja najmočnejjo oporo pri številnih nalogah, k kulturnemu in narodnemu napredku, širjenju narodne borbene zavesti v duhu hratskega edinstva z vsemi naprednimi in demokratičnimi silami sedaj po skon-čani vojni k ostvaritvi velikih tekovin zmage Združenih narodov.
Naše misli ob tej priliki segajo prav tja, v tisti naporni začetek in rojstvo našega lista, ko je zverinski fašizem z vso brutalnostjo besnel skoro pod njegovo kontrolo po celi Evropi, ko so njegovi zvesti služabniki sejali med ljudstvom strupeno propagando proti vedno močnejši in krepkejši protifašistični koaliciji, ko so narodni izdajalci in njihovi pomagači poveličevali največje ljudske zdajal-ce v povesti narodov Jugoslavije, ko je bilo treba podvzeti energične korake k graditvi narodnega edinstva in razbijanj u strupenega fašističnega omrežja.
Naše misli segajo nazaj k tistemu rojstnemu dnevu našega lista — temno in usodno dobo — ne zato, da nam je priljubljena po razmerah in dogodku, ampak zato, kelr iz dna duše sovražimo fašizem in vse kar on predstavlja. Prav zato si obujamo ta spomin na naporno delo, na velike preizkušnje v našem delu, na naš dosedanji uspeh, ki smo ga skozi zadnje štiri leta dosegli, da bi naš dosedanji uspeh še toliko bolj obogateli z lastnimi izkušnjami, kar je dobrega, še bolj krepko utrdili in razvili, kar je slabega popravili in odstranili.
Mi se danes poleg vsega spominjamo vseh zavednih m rodoljubnih izseljencev, ki so poslušali glas resnice, ki so tako krepko in odločno šli po poti narodnega edinstva v neizprosni borbi za popolno in brezkompromisno zmago nad fašističnimi silami, ki so se odzvali svoji novi domovini, ko je potrebovala moralno in materijalno pomoč, in naposled vseh zvestih in rodoljubnih jugoslovanskih izseljencev, ki so priskočili v pomoč svojim krvnim bratom in sestram tako za časa vojne kot sedaj pri graditvi nove, svobodne in enakopravne Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Mi se spominjamo vseh onih, ki so položili svoja življenja na bojnem polju s zavestjo, da bi drugi po skon-čani vojni svobodno in srečno živeli človeka dostojno življenje. Oni so položili svoja življenja na oltar zveste prisege Združenih narodov, ki je oblikovana v deklaraciji na Jalti in pozneje v Potsdamu, ki je oblikovana v deklaraciji Združenih narodov, Atlanski listnini.
Vse to na dan četrte obletnice Edinosti, na dan našega praznika, rojstva našega lista, ki je pri vsemu temu zavzemal odločno vlogo v protifašistični vojni, ki jo zavzema sedaj po skončani vojni v prid narodnim in delavskim interesom, v prid obligacij Združenih narodov pri reševanju narodnih vprašanj, da se upoštevajo narodne pravice tako kakor zahtevata pravičnost in poštenost, kakor to zahtevajo ogromne in velike žrtve, ki so položene na oltar zmage Združenih narodov za trajen in pravičen mir — vse to nas opozarja in opominja k neposrednim nalogam.
Črna reakcija, rušitelji mednarodnega edinstva, ostanki fašizma, delajo z polno paro proti mednarodnega edinstva, proti sodelovanja in kooperacije Združenih narodov, protiv izvedbi velikih tekovin zmage Združenih narodov, oblikovanih v krimski in potsdamski deklaraciji. Skrajna in črna reakcija, veliki industrijski podjetniki prav tako skušajo dane obljube za časa vojne, ki so jih obljubili delavcem, razveljaviti, znižati mezdno lestvico, dvigniti cene življenskim in drugim potrebščinam, povrniti ljudstvo v predvojno dobo.
Tako vidimo z ene strani reakcijo, rušitelje miiru in ostanke fašizma v drzni gonji in pripravah tretje svetovne vojne, a z druge strani nastopanje proti osnovnim pravicam manjših narodov, proti pravicam delavcev in delavk pri opravičenih zahtevah za zboljšanje življen-skega in gospodarskega položaja. Vidimo zlobno propagando proti Sovjetski zvezi, proti novi in svobodni Jugoslaviji, proti ostvaritvi tekovin zmage Združenih narodov.
To nas prav sedaj ob četrti obletnici Edinosti, opozarja in opominja k še trdnejši in odločnejši bratski edinosti Slovencev in Slovenk vse- povsod. To je edina in pravilna pot, po kateri so šli narodi v Jugoslaviji k zmagi, Združenimi narodi k zmagi — po tej poti gredo vsi miroljubni narodi v svetu za trajen in pravičen mir.
Na to pot nas kličejo še neosvobojeni bratje in sestre Primorski in Koroški Slovenci. Na to pot kliče pravica in poštenost, kličejo ogromne ljudske žrtve, ki so bile položene v tej vojni.
Zato brez omahovanja, brez predsodkov, samo z čisto zavestjo, da narodno edinstvo vodi k popolni zmagi nad ostanki fašizma in črno reakcijo — pojdmo složno naprej!
PROGLAS N.0.0 ZA SLOVENSKO PRIMORJE IN TRST
Govora predsed. Trumana in jug. veleposlanika Kosanoviča
Trst. (Tanjug). — Pokrajinski Narodno osvobodilni odbor za Slovensko Primorje in Trst, je naslovil slovenskemu narodu v Primor-ju sledeči proglas:
"Množična streljanja, požiganje celih vasi, internacije, pretepanje, sistematično uničevanje gospodarstva in vseh kulturnih tekovin — so bila sredstva z pomočjo katerih je italijanski fašizem zadnjih 25 let skušal oslabiti našo borbo, ki smo jo vodili za svojo svobodo."
"V tej neenaki borbi, na življenje in smrt, .mi smo zmagali, ker smo bili edinstveni, ker se nismo ustrašili žrtev, ker je vsak naš človek, moški, žene in otroci, bil samo to, ki ni poznal strahu, kateri ni poznal milost napram ne-prijatelju. Pred nami so uničevane divizije črnosrajčnikov, SS- ov-cev in drugih fašističnih band od katerih tisoči gnijejo v naši zemlji."
"Sami smo se osvobodili, sami smo izvojevali svoje pravice. In zdaj nam hočejo te težko izvoje-vane pravice in svobodo, odvzeti, zanikati."
"Nekateri hočejo razsekati naša življenja z črtami, ki so brez-miselne in neprirodne. Zemljo, katera predstavlja geografično, ekonomsko in etnografično celino, skušajo razdeliti na tri dele tako, da večji del naseljen kompaktno z slovenskim prebivalstvom o-stane odrezan od svojega morja ozkim koridorjem. Gorica — katera predstavlja kulturni center slovenskega Primorja, ki je tesno povezana s Soško dolino, primorskimi planotami, hribi in za-padnim Krasom, je tako izpostavljena nemogoči meji, ekonomskemu in kulturnemu umiranju".
"Prav nič manjša ni brezmisel-nost odtrgati Tržič od Julijske Krajine, kateri je odvisen od nje v vsakem pogledu in čigar prebivalstvo v veliki večini v neomajani volji izraža težnje po priključitvi k Jugoslaviji. Na nekaj takega ne bomo nikdar pristali in nikdar o-dobrili. Mi vemo kaj to pomeni. Z ene strani pomeni: umiranje in propast naše industrije, naših mest, a z druge strani pomeni predati velik del naše zemlje istemu tlačitelju, ki nas je dolgih
25 let uničeval".
Pokrajinski Narodno osvobodilni Trst, edino svobodno izvoljeni Trst, edini svobodno izvoljeni predstavnik italijanskega in slovenskega antifašističnega ljudstva, poživlja celokupni narod, da v tem času, ko se rešuje njegova usoda, še bolj okrepi svojo borbo, ki jo bomo vodili vse dotlej dokler ne bodo ostvarjeni ideali ti-sočev padlih primorskih sinov in hčera in zahteve vsega naroda naše pokrajine, da se naša zemlja priključi FLR. Jugoslaviji.
Vsi pošteni Slovenci in Italijani
morajo z podvojenimi silami v-ztrajati v borbi za svoje pravice in celemu svetu dokazati, da je rešitev problema Julijske Krajine mogoča edino v najtesnejšem slo-vensko-italijanskem bratstvu, nikakor pa delitvi ozemlja.
Zavedati se moramo, da je vse kar smo dosedaj dosegli rezultat naše borbe, da je prav tako od nje odvisna tudi naša bodočnost. Svobodo in pravice smo si izvojevali v borbi na življenje in smrt, in za to, ne bomo dopustili, da bi nam kdorkoli to zanikal ali kratil."
Slovenija čestita maršalu Titu
PREDZIDIJ SNOSAa: Ob tem slovesnem dnevu Vam Prezidij Slovenskega narodno osvobodilnega sveta pošilja v imenu slovenskega naroda tople pozdrave in izraža prisrčne želje za uspeh pri
MARŠAL TITO
Vašem velikem ustvarjalnem delu za dobro jugoslovanskih narodov.
Slovenski narod goji do Vas, graditelja bratstva med slovanskimi narodi in vztrajnega borca za pravičen mir, nedeljeno vdanost. Na Vaš rojstni dan Vam posebej izreka vso hvaležnost za napore, da bi z našo svobodno domovino združili njen še neosvobojeni del,
v neomajanem prepričanju, da se bo z Vašim zalaganjem za pravično stvar preprečila nameravana krivica nad malim, a hrabrim in zmagovitim narodom, ki je za svobodo tako krvavel.
Predsednik Josip Vidmar.
Ob priliki rojstnega dneva, so poslale čestitke maršalu Titu, tudi druge številne organizacije in u-stanove slovenskega naroda, medtem ko je slovenski tisk posvetil velik del prostora opisu o življenju, delu in veliki njegovi zaslugi za dosego bratskega edinstva narodov Jugoslavije.
Maršal Josip Broz - Tito je rojen dne 24 maja 1892 leta.
ZNANSTVENI BOGO-MOLETS UMRL
Moskva — Zadnjo soboto je v svojem laboratoriju nenadno umrl v 65 letu starosti zelo znani sovjetski znanstvenik dr. Aleksander Bogomolets. Dalj časa je bil bolan za srčno boleznijo, kakor pove sporočilo.
Dr. Bogomolets je pred nedavnim vzbudil veliko pozornost z izumom seriuma za podaljšanje življenja na 150 let. Delal je dalj časa na tem izumu in se pričakuje da pride do svoje ostvaritve, da se bo človeško življenje lahko podaljšalo s znanstveno iznajdbo dr. Bogomolets-a.
Dne 18. julija je novi jugoslovanski veleposlanik v Washingto-nu Sava N. KosanoVič izročil ameriški vladi svojo poverilnico. Ob tej priliki sta bila izmenjana dva važna nagovora med predsednikom Trumanom in veleposlanikom Kosanovičem. Posebne važnosti je odgovor predsednika Združenih držav, ki ga tukaj podajamo v prevodu. Vzlic veliki propagandi, s katero se po radiju in v časopisih zastruplja ameriška publika od strani reakcije vseh barv — črne, blede, rožnate in brezbarvne — ki pod nobenim pogojem ne mara sprejeti nove ljudske Jugoslavije in njenega načina za ohranitev svobode in pravice, ki jo je priborila osvobodilna fronta in njena vojska, — je odgovor predsednika Trumana totalna zmaga za vse one, ki so novi Jugoslaviji in njenim ljudskim voditeljem in boriteljem ves ta čas stali ob strani in jih moralno in materialno podpirali.
Odgovor predsednika Trumana se glasi:
Gospod veleposlanik:
Z veseljem sem sprejel pisma, s katerimi Vas prezidij Federalne ljudske republike Jugoslavije akreditira kot veleposlanika Jugoslavije pri vladi Združenih držav.
Kot posledica mnogih zvez prijateljstva, ki so ga skovali med ameriškim ljudstvom in narodi Jugoslavije številni sinovi in hčere Jugoslavije, ki so se priselili v to deželo, je ameriško ljudstvo z zanimanjem opazovalo napredek razvoja v Jugoslaviji od njene formacije kot narod po prvi svetovni vojni pa vse skozi otežkoceno pot njene kasnejše zgodovine. Jugoslovani, ki so prišli v Združene države, so veliko doprinesli h ameriški kulturi in napredku in posebno primerno se mi zdi, ko Vas pozdravljam kot jugoslovanskega veleposlanika, da pozdravljam obenem nečaka slovitega Nikole Tesle, kojega znanstveno delo je toliko pripomoglo k blagostanju in napredku Amerike in ostalega sveta.
Ameriški narod in njegova vlada se bosta dolgo' spominjala junaške borbe, ki so jo vodili Jugoslovani zoper nadštevilne sile osi-šča tekom druge svetovne vojne
— borbe, ki je stala Jugoslavijo toliko' življenj in povzročila strašno razdejanje njenih domov in podeželja, kar pa predstavlja odličen doprinos h končnemu porazu osiš-ča in zlih sil, ki jih je osišče predstavljalo. Ameriško ljudstvo s sočutnim zanimanjem zasleduje napore naro'dov Jugoslavije pri po-praljanju opustošene dežele v nedavni vojni, da dosežejo posamezno in skupaj z drugimi Združenimi narodi uresničenje tistih idealov svobode in demokracije, ki so navduševali Združene narode k zmagi.
Upam, da se ne boste obotavljali obiskati mene in druge člane vlade Združenih držav tekom Vašega bivanja v tej deželi in vprašati za pomoč, ki bi jo znali nuditi za ojačanje prijateljske zveze med našima dvema deželama. Prosim, izročite članom Prezidija moje pozdrave in moje iskrene želje za dosego materialnega in duševnega blagostanja narodoV Jugoslavije.
NAGOVOR VELEPOSLANIKA KOSANOVIČA:
Gospod predsednik:
Ko Vam oddajem pisma, s katerimi me Prezidij Federalne ljudske republike Jugoslavije akreditira kot njenega veleposlanika, želim poudariti globoko prijateljstvo, ki ga občutijo narodi Federalne ljudske republike Jugoslavije napram ameriškemu ljudstvu.
Mnoge vezi vežejo ljudi moje in Vaše dežele.
Jugoslovani ne bodo nikoli pozabili, da je bil predsednik Wilson tisti, ki je tako točno in popolno razumeval zgodovinske težnje Sr-bo'v, Hrvatov, Slovencev in Makedoncev za ustanovitev zveze južnih Slovanov in ki jim je nudil tako veliko podpore. In če se tedaj naši napori niso popolnoma obnesli, so bile pač krive splošne razmere, ki so obstajale tiste čase.
Niti nam ni mo'goce nikdar pozabiti pravega prijatelja in zaščitnika, ki smo ga mi z drugimi svobodoljubnimi narodi sveta našli v velikem Franklinu D. Rooseveltu tekom težavnih let fašističnega nasilja. Besede njegove poslanice novembra 1941 — "Niste pozablje-(Nadaljevanje na 8 strani)
Vlada Jugoslavije Smatra za Svojo Glavno Obveznost Pred Svojimi Narodi, Tako Cesto Napadenimi in Ogroženimi od Italije, da s Pomočjo Svojih Zaveznikov Končno Zagotovi Mir na Svojih Mejah
TEKST — GOVORA, KI GA JE PODAL EDVARD KARDELJ, PODPRED. ZVEZNE VLADE FLRJ NA ZASEDANJU SVETA MINISTROV ZA ZUNANJE ZADEVE V PARIZU
Gospod predsednik, gospodje! Ko je 19. septembra 1945. leta sklenil Svet zunanjih ministrov, da odpošlje komisijo ekspertov v Julijsko Krajino z nalogo, da pro-
J. VIDMAR, pred. SNOS.
učijo vprašanje jugoslovansko-ita-lijanske meje in "da izdelajo poročilo o liniji, ki bi v glavnem bila etnična linija in ki bi pustila minimum prebivalstva pod tujo vlado", ni Jugoslavija z ničemer pokazala nerazpoloženja proti takemu sklepu, čeprav je šlo za proučevanje ozemlja, ki je sestavni del nacionalnih teritorijev Jugoslavije, čeprav se je s tem do gotove mere tretirala zavezniška dr-
žava, kakor da je bila v taboru sovražnih držav. Ko je Jugoslavija postavljala svoje zahteve za popravo rapalske krivice, je želela in se trudila, da se končno ugotovi dejansko stanje v Julijski Krajini, kar je storila s stališčem, da je proučevanje tega stanja v njenem lastnem interesu. In zares najbistvenejše ugotovitve poročila komisije ekspertov, posebno tiste, ki se nanašajo na osnovno etnično stanje, se strinjajo z glavnimi stališči jugoslovanske vlade, ki jih je iznesla v službenih dokumentih in izjavah.
Te osnovne ugotovitve so sledeče:
1. V pogledu zapadne in južne Istre, to je štirih istrskih okrajev, o katerih poročilo govori, je komisija ugotovila, da se "nahaja italijanski element v glavnem v mestih, na obali ali blizu obale", da "živi hrvatsko in slovensko prebivalstvo v glavnem po vaseh", da se "nahaja v mnogih primerih okrog mest, naseljenih z Italijani", da se "to prebivalstvo širi proti obali v treh glavnih smereh", v zapadni in južni Istri in da je "nemogoče govoriti o jasni etnič-j ni demarkacijski liniji". Komisija ni niti imela naloge proučevati in ni proučevala, kar je povsem naravno, ostalih področij Istre, za katera je splošno znano, da so čisto hrvatska in da tam Italijanov praktično ni. V ekonomskem po-
gledu je komisija ugotovila da je v dobi med dvema vojnama, to je za časa italijanskega gospodstva nad Istro, agrikultura nazadovala zaradi italijanske konkurence. Kakor je znano, je jugoslovanska vlada, če abstrahiramo gotove razli-
E. KARDELJ, podpr. vlade FLRJ.
ke, iznesla prav iste ugotovitve v pogledu etničnega in ekonomskega stanja zapadne in južne Istre, ki se v nobenem primeru ne more deliti od istrskega polotoka.
2. Kar se Trsta tiče, ugotavlja komisija ekspertov, da "izgleda, da je center mesta skoraj popolnoma italijanski, večina predmestij, ki ležijo v neposredni zvezi z mestom, imajo slovensko večino,
naselja na periferiji pa so popolnoma in izključno slovenska". S tem je ugotovljeno ne samo to, da je Trst etnični otok na slovenskem ozemlju, ampak da tudi sam center mesta predstavlja italijanski etnični otok, ki med slovenskimi predmestji ni povsem čist. V ekonomskem pogledu trdi komisija, da je Trst važno pristanišče za okoliška področja, to je za Julijsko Krajino, za dežele donavskega bazena in Srednje Evrope. Tudi v vprašanju Trsta se stališče komisije ekspertov v svojem bistvu ne razlikuje od ugotovitve jugoslovanske vlade.
3. Za Kanalsko dolino je ugotovljeno, da so tamkajšnji današnji Italijani priseljeni po I. 1940. Za Rezijo in Beneško Slovenijo je rečeno v poročilu komisije, da se govori tukaj jezik, ki ima slovansko osnovo. O Gorici se govori, da je etnično mešana, da so njena predmestja in okolica slovenska z nebistveno izjemo ene edine vasi — Ločnika. O ekonomskem stanju Gorice je komisija ugotovila, da je v glavnem trg za srednjo in zgornjo dolino Soče, za Vipavsko dolino in za Brda, torej za čisto slovenske predele, ki tvorijo zgodovinsko pokrajino Gorice. V poročilu je rečeno za Gorico poleg ostalega tudi to, da vodi njena glavna železniška proga na Tolmin, Jesenice in Beljak, to je skozi slovenske pokrajine. Za področje med Gorico in Devinom pravi komisija, da so obične Miren, Doberdob in Opatje selo po svoji
sestavi popolnoma slovenske, kar pomeni, da je slovensko prebivalstvo kompaktno naseljeno do morja. Za Tržič ugotavlja poročilo, da je to trg in kraj zaposlitve slovenske okolice. Pomeni, da se tudi v tem pogledu ugotovitve komisi-
B. KIDRIČ, min. za ind. in trgov.
je ekspertov bistveno ne razlikujejo od ugotovitev naše vlade.
V PREDLOGU KOMISIJE JE NIZ NAPAČNIH TOLMAČENJ DEJSTEV
Komisija je morala opraviti naporno delo in mi moremo dati samo priznanje članom in svetovalcem komisije, ki so nedvomno mnogo doprinesli k temu, da je mogoče bolje razumeti dejstva o. položaju v Julijski Krajini. (Nadaljevanje na 8 strani)
NAJ ŽIVI BORBENA SKUPNOST NARODOV JUGOSLAVIJE
Na svetu nimamo boljših prijateljev
"EDINOST"
Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for the City of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
EDINOST
206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario. Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista:
Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača.
Oton Zupančič Molotovu in Stalinu
Kako preprosta je resnica! Kako jasna in kratka je beseda o nji. Brez lepotičenja, brez ovinkov, brez zvijač in sofizmov je razgrnila pred svetom gola dejstva, in
OTON ŽUPANČIČ
"Hej tovariši, ali vidite Ljubljanski grad!" je udarilo s suhega grla.
"Kje ste sedaj švabobranci, ki nam branite vhod v našo Ljubljano, kje!" izzivajoči glasovi naših borcev so odmevali v gozdovih nazaj proti Turjaku. Upognjena pleča so se jim vzravnala in trudne oči so zažarele. "Ljubljana!" Bili so utrujeni, prašni in žejni, toda ta hip so na vse to pozabili.
Borci, ki so se dolge mesece borili v Kočevskih gozdovih, in oni, ki so v borbi prihajali k nam preko dalmatinskega kamenja od onstran Velebita, so začutili v svojem srcu neugnano veselje, o katerem so sanjali vsa ta dolga leta.
Z Golovca je zapihala hladna sapa. Visoko v zelenih krošnjah je nemirno zašuštelo in delo se je, da drevje pozdravlja naše borce.
Nekje za hribi je zamolklo zabobnelo. Po grebenu se je vzpenjal brigadni obveščevalec proti položajem. Govoril je kratko s komandantom, pozdravil in zopet v diru izginil za ovinkom.
S čela je prišlo povelje: "Tišina"! Brez glasu so se borci pomikali po cesti. Slišal si le še zamolklo udarjanje okovanih vojaških čevljev. Kmalu smo zapustili belo, zaprašeno cesto in kre^ nili na desno v gozd. Pod nami je ležala Pijava gorica. Nisi slišal ne pasjega lajanja, niti otroškega smeha. S prostim očesom pa si lahko opazil zelene postava Nemcev, ki so se plazili med nemimi hišami.
"Na položaje"! Polegli smo za drevje. V dolini je zagrmelo. Močno je udarilo med nas. Sovražna artiljerija. Zopet je udarilo, zopet .... in utihnilo.
Samo nekaj trenutkov je vladala tišina in začelo se je, pokanje, suštelo je na vse strani, ko da bi se kroglje razletavale ob vejah.
"Napadajo!" Naši mitraljezi so zaregljali v odgovor, puške so počile. Zgrabili smo se.
"Tovariši, po njih! Na juriš!" je na desni zagrmel "operativni."
"Na juriš! Bijte po njih!" je za-donelo iz mladih grl. In pognali smo se kvišku. Mek drevjem smo si skrčili pot za belimi. Samo tu in tam še sprožijo kak strel. Umikajo se. "Hura!" In že smo v vasi. Nismo se ustavili, gnali smo jih naprej proti Gumnišču.
Med tem se je stemnilo. V trdi noči smo zasedli položaje na grebenu, levo in desno od vasice.
Proti jutru je javil obveščevalec: "Sovražnik se je umaknil iz Škofljice in je zasedel drugi greben nad vasjo." Mahnili smo jo naprej, zasedli Škofljico in položaje na prvem grebenu. S prvo jutranjo zarjo je počilo. Borba je bila kratka. Vrgli smo jih nazaj, na Orlov vrh; zasedli Lisičji vrh in položaje na pobočju.
Tovariš Janez, komandant Levstikove brigade, se je za kratek
ta dejstva sama govore za nas in za našo pravico. Beseda o Trstu in Julijski Krajini, o Italiji in Jugoslaviji — kakor na dlani leži pred nami preteklost, sedajnost in bodočnost teh pokrajin in usoda velikega dela Evrope, ki je z njimi tesno povezana. Ta jedrnata in moška beseda je prišla iz Moskve, navdihnil jo je generalisim Stalin, izrekel jo je zunanji minister sovjetske zveze Molotov. Slovenski pisatelji so od nje radostno prevzeti in jo z globoko občuteno hvaležnostjo sprejemajo kot oznanilo in zagotovilo nečesa dragocenega, predragocenega, da bi hoteli biti še kdaj brez tega: zavezništva največje države na svetu in razumevajoče pozornosti njenih dveh največjih mož. čutimo toplo, krepko, tovariško roko, čutimo zdravo, zvesto slovansko kri, čutimo utripanje bratstva in edinstva, pogum se nam jekleni, in v težki uri nam je dobro pri srcu.
Oton Župančič
hip ustavil in se zazrl v grad Lisičje. Rdeča jutranja zarja je ležala nad njim. "Da, grad Lisičje," in s prstom je pokazal proti globeli, v kateri so počivala trupla partizanov, ki so jih pred leti poklali beli in zmetali v globino. Toda kmalu mu je pogled ušel proti Orlam in naprej proti Ljubljani.
"Sdaj je prišel tisti čas, ko boste plačevali zadnje račune," je siknil med zobmi.
Naslednji dan zjutraj je prišlo povelje: "Vrzite sovražnika iz vasi Orle in zasedite tam položaje." Zgodaj se je začelo. In zopet je žvižgalo in grmelo, toda v dopoldanskih urah smo se začeli spuščati v dolino. V strelcih smo prodirali. Obstali smo na zadnjem področju, kjer ni bilo več drevja. Po goli jasi smo prodirali navkreber. Sredi jase so nas opazili in tedaj je zaregljalo. V hipu smo polegli. Toda samo za hip. Kratek pogled na levo in desno, če je zveza v redu in že. je zadonelo; "Na juriš, na juriš!" Po strmini smo se zapodili proti sovražnim bunkerjem.
"Takoj smo na vrhu! Na juriš! Tovariši naprej!" je grmel komandant na čelu svojega bataljona. Bili smo na vrhu. Grmeli so mi-nometi, mitraljezi in puške. "Bum
—	tresk!" Bil je pravi pekel. Pred nami so čepeli bunkerji in bruhali ogenj iz lin. Samo še dvajset korakov — in v mrtvem prostoru bomo. Samo še dvajset korakov — in za vedno bo ugasnil ogenj v njihovih linah.
Toda nenadoma trešči za nami, zemlja pod nogami je zatrepetala. "Tanki"! je zaklical nekdo. Nemogoče bo izvesti povelje. Nazaj!
Umaknili smo se na stare položaje. Komandanta Levstikove in Ljubljanske brigade sta se zamišljeno sklanjala nad zemljevidom.
"Povelje je povelje. Izvršili ga bomo. Še enkrat napademo." Ob dveh popoldne smo bili pripravljeni. In zopet je komandant bataljona France drvel na čelu svojega bataljona. "Naprej, na juriš!" Vrgli smo se za njim. žvižgalo je in grmelo. Tedaj pa je tovariš France zakrilil z rokami, opotekel se je in se zgrudil.
"Naprej! Tovariši, maščujmo Franceta!" je kriknil njegov namestnik.
Dosegli smo cesto pod vrhom hriba. Na desni pred mano je šel mitraljezec. V hipu, ko je skočil za rob ceste, ga je zadelo. In ko sem ga dohitel, sem lahko samo še pokleknil k njemu in mu položil roko na prsi — ne vem zakaj. Hotel sem mu zaustaviti živi curek krvi, ki mu je vrel iz rane. Toda nenadoma se je dvignil, se naslonil na komolec in pogledal preko roba ceste proti dolini: "Tam
—	tam je Ljubljana, Ljub-ljana... In jaz ne bom prišel tja". Dvignil je roko in zamahnil proti Ljubljani, toda roka mu je padla na rob
(Nadaljevanje na 6 strani)
Uvodnik: "LJUDSKE PRAVICE"
Razgovor s predsednikom SNO-S-a tov. Josipom Vidmarjem o v-tisu potovanja po Sovjetski Zvezi.
Dne 10. maja so se vrnili z 26 dnevnega obiska v Sovjetski Zvezi, delegati Društva za kulturno sodelovanje Jugoslavije z ZSSR, med njimi predsednik SNOS-a tov. Josip Vidmar. Naš Urednik je naprosil tov. predsednika za razgo-
VIDA TOMŠIČ, čl. kontr. Ko'misije
vor, v katerem je odgovoril na nekatera vprašanja.
KOD VAS JE VODILA POT PO SOVJETSKI ZVEZI?
Z letalom smo odpotovali iz Beograda naravnost v Moskvo. Toda spotoma se je vreme sprevrglo in zato smo se ustavili najprej v Kijevu, prestolnici Ukrajine. Nad vse ljubeznivo so nas sprejeli zastopniki ukrajinskega zunanjega ministrstva in kijevski umetniki. V Kijevu smo prenočili. Kolikor se je v kratkem času dalo, smo si ogledali mesto in njegove znamenitosti. Na razpolago so nam bili autobusi. Nam na čast so priredili večerjo, na kateri smo se seznanili z najvidnejšimi ukrajinskimi u-metniki.
Naslednje jutro smo odleteli v Moskvo. Tu smo doživeli izredno gostoljuben sprejem, že na letališču so nas pričakovali zastopniki zunanjega ministrstva ter predstavniki Voks-a (vsezvezna organizacija za kulturno sodelovanje). Na rapolago so nam bile vse udobnosti. Avtomobili, knjige, gledališča, sploh vse, kar si je želel kdo ogledati, vse od veličastne razstave zmage in vojnega plena pa do Leninovega mavzoleja in kremelj-skega muzeja. V Moskvi smo se zadržali več dni, nato pa smo od-
LESKOŠEK FRANC
potovali v Leningrad.
Tam so nas sprejeli prav tako bratsko in prisrčno. Imeli smo vse možnosti spoznati Leningrad kot mesto, kot obnavljajoče se mesto, kot industrijsko in kot kulturno središče. Vsakdo si je lahko ogledal vse, kar je želel. Pred odhodom je priredil leningrajski so-vjet banket, na katerega so bili povabljeni poleg političnih voditeljev tudi vodilni leningrajski pisatelji in umetniki. Vse naše bivanje v Leningradu je poteklo v izredno prisrčnih odnošajih, kakor je to mogoče samo v Rusiji.
Tam smo se nato razdelili v dve skupini. Ena je šla v Kijev, v Ukrajino in drugam, druga pa, v kateri sem bil tudi jaz, je krenila v Tbilisi (Tiflis) v Gruziji. Tudi tam smo bili sprejeti nad vse prisrčno in gostoljubno. Občutili smo še posebno simpatije majhnega naroda do majhnega naroda, ki sta se oba še le v novejšem času osvobodila. Ogledali smo si znamenitosti, med njimi tudi rojstno hišo Stalina v Gori, ki jo obnavljajo in vzdržujejo z razumljivo pieteto.
Iz Tbilisa smo poleteli še v prestolnico Adjarske avtomne republike Batum, blizu turške meje ob Črnem morju. Iz Batuma smo napravili izlet v kolhoz, ki se bavi s pridobivanjem čaja, pomaranč, mandarin, citron, tungovega olja
in bambusa. Bogastvo takšnih kolhoz si je težko predstavljati. Zadostuje naj, če povem, da zasluži vsak kolhoznik na svojem hektarju zemlje poleg skupnih dohodkov na leto še zase posebej blizu 12.000 rubljev, kar je visoka delavska plača v Rusiji. Poleg tega dobiva iz skupnih kolhoznih dohodkov, vse kar mu je potrebno. Država vzdržuje v kolhoznu šolo in bolnišnico. Dovolj je, če povem, da ima ta kolhoz, ki ne šteje 700 hiš, eno srednjo šolo, takozvano de-set-letko in 2 sedemletki in da je v zdravstveni stroki zaposlenih stalno od 21 do 25 zdravnikov samo na tem kolhozu.
Po povratku v Tbilis smo odpotovali v Stalingrad. O porušenju in razdejanju v Stalingradu, kjer se je pričel legendarni polet Ru-deče Armade, o že opravljeni obnovi, bi moral človek napisati celo knjigo. To je posebno poglavje, to je naravnost čudežno delo, ki so ga že opravili in ki ga še nadaljujejo. Tu ni nikoli miru, tu se dela, gradi in pripravlja neprestano dan in noč.
Iz Stalingrada smo se vrnili v Moskvo, kjer smo prisostvovali prvo-majski paradi na Rdečem trgu in prebili v Sovjetski prestolnici še šest dni. Ogromno bi bilo treba povedati o vsem, kar smo videli v muzejih, na razstavah, v gledališčih, raznih ustanovah, pionirskih domovih, delavskih domovih.
KAKŠNI SO ODNOSI MED SOVJETSKIMI NARODI?
Odnosi med sovjetskimi narodi so takšni, kokršne si mnogona-
BRECELJ MARIJAN
rodna država samo lahko želi. Nikjer nismo videli niti najmanjšega nezaupanja, niti najmanjše neprijaznosti med vsemi temi narodi, ki so združeni v Sovjetski zvezi, pa naj si bodo to Ukrajinci, Rusi, Gruzini, Adžari, Kalmiki, Tatari, Armenci ali Jevreji; nikjer niti najmanjšega trenja, absolutno samo odnos človeka do človeka, nikjer ničesar, kar bi lahko te odnose motilo. V političnem pogledu pa so vsi ti narodi popolnoma eno-dušni in so dejansko srečni, da žive v Sovjetski Zvezi. To se opaža vse povsod. Najmočneje se je ta enotnost naravno manifestirala na praznik dela 1. maja pri paradi Rdeče Armade in pri manifestacijah ki so sledile paradi. Čez Rdeči trg je šlo po vojaški paradi v sedmih urah na 2,000.000 ljudi in to ljudi vseh mogočih narodnosti, zastopnikov vseh narodov, najrazličnejših ustanov, sindikatov i. t. d. Zanimivo je bilo opazovati vso to ogromno množico, ki se je premikala čez Rdeči trg. Prihajala je iz gornjega konca trga, ki visi proti reki Moskvi. Približno na prvi tretjini stoji Leninov mavzolej. Tu ima svoje mesto generalísimo Stalin z ministri in maršali Sovjetske zveze. Vsa ta množica, ki je korakala v enajstih o-gromnih kolonah čez Rdeči trg, se je tu spontano zaustavljala in zamaknjeno pozdravljala Stalina. Vsepovsod je vladal sicer najv-zornejši red, le tu se je ta reka ljudi zajezila. Navdušenje pa takšno, da ga sploh ni moči popisati.
Vsi narodi so v Sovjetski zvezi zadovoljni zaradi tega, ker prvič, čutijo, da jih nihče ne ovira v njihovem individualnem razvoju in drugič, ker pri svojem individualnem razvoju celo dobivajo podporo in pomoč od kulturno najvišjega, to je ruskega naroda. Rusi pošiljajo vse mogoče strokovnjake v nacionalne republike in avtonomne pokrajine, ki tem zao-stalejšim narodom organizirajo kulturne ustanove, ustanavljajo gledališča in tehnično vodijo njihovo kulturno življenje in sicer; docela po intencijah vsakega posameznega naroda. Rusi jim samo nudijo tehnična sredstva in metode, po katerih se lahko takšna nacijonalna kultura čim hitreje razvije. Jasno je, da so se vsi ti narodi v kratkem času pomaknili
ogromno naprej in so se razvili tako, da lahko naprimer v Adžari-ji, ki je bila najbolj zaostala pokrajina v prejšnjih časih, govoriš z vsakim kofhoznikom o svetovni politiki prav tako, kakor se lahko porazgovoriš, z moskovskim meščanom, ki ima te stvari takorekoč iz prve roke. Vsi imajo po radiju in po časopisju najtočnejše informacije o političnem življenju po svetu, poznajo vse mednarodne probleme, in se lahko o vsem z njimi porazgovoriš. Tako je tudi
MAČEK IVAN
naprimer v Abhaziji, to je pokrajini, ki bi nekako odgovarjala našemu Sandžaku na meji Albanije.
KAKŠEN JE V SOVJETSKI ZVEZI ODNOS DO DOGODKOV PO SVETU ? ^ KAKO GLEDAJO NA PROBLEM JULIJSKE KRAJINE IN TRSTA? KAKŠEN JE ODNOS SOVJETSKE JAVNOSTI DO TEH PROBLEMOV?
S posebnim zadovoljstvom lahko ugotovim, da je vprašanje Ju-liske krajine in Trsta v Sovjetski zvezi prav tako aktualno, kakor pri nas v Jugoslaviji. Prav v Adžariji, katero sem pravkar o-menil, so nas kolhozniki vprašali, kaj mislimo, ali bomo dobili Trst ali ne. Temu se ni čuditi, kajti prav zadnje dni, rekel bi ves zadnji teden, so bile zadnje strani o-srednjih listov "Izvestij" in "Pravde", ki so posvečene zunanji politiki, napolnjene s poročili in razpravami o Trstu in Julijski krajini. Objavljeni so bili podrobni referati z zemljevidi, z razlago zemljevidov in situacije, vsi naši argumenti in protiargumenti, vsi govori tov. Kardelja, izjave Moloto-va, sploh vse, kar se je o tej stvari bistvenega povedalo. Posebni dopisniki stalno poročajo iz Trsta o vseh dogodkih. Skratka: Vsa Sovjetska javnost gleda na vprašanje Trsta in Julijske krajine prav tako, kakor gledamo mi in
POLIČ GORAN
z istim zanimanjem ali bo razsodba pri mirovnih pogajanjih pravična ali ne. Vsi vidijo, da zastopamo mi pravično stvar. To pa jih zelo živo zadeva, kakor vse, kar se zgodi važnega v svetovni politiki. Zanima jih prav tako Indonezija, kakor Libanon in Egipt i. t. d. Vse to se pri njih podrobno obravnava in Sovjetska javnost v-se te stvari spremlja z živim zanimanjem. Da uživamo mi Jugoslovani pri njih še prav posebno naklonjenost in ljubezen, to so že neštetokrat dokazali. To smo videli tudi iz ganotja, s katerim so abhazijski kolhozniki sprejeli od nas Titovo sliko, ki so jo takoj namestili na najčastnejšem mestu poleg slike Stalina. Jugoslavija je med njimi zelo popularna zaradi junaške narodno osvobodilne borbe, ko je — kot poudarjajo — naš boj tudi njim krepil zaupanje v zmago, ne zaradi naše fizične sile, riego zaradi naše trdne vere v njihovo zmago. Neprestano smo slišali zagotovila, in to od vseh sovjetskih ljudi, ki so bili kdaj v Jugoslaviji, da se počutijo pri nas kot doma. Tudi mi smo se počutili pri njih kot doma in smo izredno lahko dobivali stike z vsakim sovjetskim človekom, česar ne doživiš z lepa pri ljudeh, ki jih prvič vidiš. Naš kontakt z njimi pa je bil res izreden in izredno prisrčen.
KAKŠEN JE ODNOS SOVJETSKEGA LJUDSTVA DO OBNOVE IN IZGRADNJE, KAKO JE PETLETKA ZAJELA DELOVNO LJUDSTVO?
Vse to je vidno v najrazličnejših strokah življenja, če vzamemo naprimer tvarne. Bili smo v raznih ruskih tovarnah. Obiskali smo najprej direktorja, ki nam je na kratko razložil zgodovino podjetja in načrte za razvoj v bodočih petih letih. Tu je natančno odmerjeno, kaj in koliko proizjava danes in koliko bo čez pet let. Vse to se vrši s zelo intezivnim delom, ne samo fizičnim, nego tudi propagandnim delom. Pet letni načrt se delavcu in nameščencu podrobno obrazloži in se tudi skupno z njimi sestavlja, naloga direktorja to je, da pridobi delavstvo ob sodelovanju sindikata za tiste napore, ki so potrebni, da se doseže in še prekorači po načrtu predvidena proizvodnja. Delavstvo sprejema sklep o petletki z velikanskim navdušenjem in z velikansko pripravljenostjo za vsakršen napor. Nikjer ni ne mrmranja, pa tudi ne hladnega odnosa do petletke.
Povsod kjer smo utegnili smo govorili z delavci iz najrazličnejših tovarn in podjetij, in s kolhozniki in povsod smo imeli občutek, da vsi ti ljudje natančno vedo, da je tako najboljše, in z neverjetno vnemo store vse, da se načrt,- ki je skupno z njimi sestavljen, do kraja izvede. To smo videli prav tako v tovarnah, kakor v kolhozih. To je naravnost porazna stvar za človeka, ki je navajen individualnega gledanja na gospodarske probleme. Tam pa nam je predsednik kolhoza povedal:
"Danes imamo toliko in toliko hektarjev obdelanih, s takšnimi in takšnimi plantažami, čez pet lpt pa jih bo toliko in toliko, in sicer v prvem letu toliko, v drugem toliko i. t. d."
Vse obravnavajo na skupnih sestankih in podrobno razdele vse delo po delovnih brigadah. Nikjer se ne dela brez načrta tja v en dan, vse je natanko pretehtano in odmerjeno, tako, da ni nobenega dvoma, da bo petletka absolutno dosegla popolen uspeh.
Najbolj impozantno delo na obnovi se vidi v Stalingradu. Vse velike tovarne že delajo in delavci teh tovaren že imajo zopet zgrajene svoje kolonije s prijetnimi hišicami, udobjem in vsem, kar je potrebno za življenje delovnega človeka. Razen tega so obnovljene že večje javne zgradbe. Seveda pa se še kljub temu vidijo povsod sledovi strahotnega razdejanja. Jaz sem naprimer stanoval v hotelu "Inturist". Imel sem sobo, ki je bila v vsakem pogledu čista in lepa, le' v kotu je bila še luknja, ki jo je napravila granata, tako da sem se lahko raz-govarjal s tovarišem pod menoj.
Naloga vzgajanja mladine bomo rešili uspešno samo tedaj, če bomo imeli neprestano pred očmi probleme, pred katerimi je naša država. Če hočemo določiti, v kaš-nem duhu mora naša organizacija vzgajati mladino, na kaj se mora v naši organizaciji pripravljati mlado pokolenje Federativne ljudske republike Jugoslavije, tedaj moramo jasno pota bodočega razvoja naše države in na osnovi tega določiti, kakšne so poglavitne in najnujnejše naloge vzgoje in v-pliva naše organizacije na milijone mladincev in mladink, ki se zbirajo v njej.
Naša narodno osvobodilna borba ni bila samo borba za uničenje in izgon vseh okupatorjev in njihovih pomagačev, ampak je bila obenem tudi velika ljudska revolucija, ki je prinesla velike državne in družbeno gospodarske spremembe v naši državi. Prvič v zgodovini je prevzelo in krepko drži v rokah oblast naše ljudstvo — delavski razred, delovno ljudstvo vsaj in ljudska inteligenca. Zato država ni več sredstvo za tlačanje večine s strani manjšine izkoriščevalvec, država služi ljudstvu v njegovi borbi za zgraditev boljšega in kulturnega življenja.
V novi Jugoslaviji so si naši narodi zgradili in uredili svoje življenje na osnovi popolne enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja. Zato so tudi izginila naspros-tva stare Jugoslavije, ki je tlačila narode, ovirala njihov razvoj in zastrupljala njihovo sožitje.
V Stalingradu so delali pri obnovi čudeže, toda vse se seveda da se, ne da storiti naenkrat. Zelo razumno in odlično je izvedena obnova v Leningradu, kjer so mesto in hiše sproti restavirali. Kar se pa ni dalo več popraviti, so podrli, tako da danes Leningrad, če hodiš po mestu, ne kaže nikjer sledov razdejanja. Če dobro gledaš, opaziš, da so po nekad okna še zabita z deskami ali pa hiše, od katerih stoji samo fasada, da se ne kvari lice ulice. V splošnem pa ne kaže Leningrad danes nikjer več sledov nekdanjega strahotnega razdejanja. Kje drugod na svetu je kaj takega mogoče?!
Ogromno skrb posvečajo v Sovjetski zvezi kmetijski proizvodnji. Neprestano objavlja Moskva poročila o posejanih površinah in kulturnih, kako se posevki razvijajo, redno se objavljajo klimatska poročila, ki so važna za letino. Sproti se dajajo vsa potrebna navodila. Vsa Sovjetska javnost z največjo budnostjo spremlja napore za dosego čim boljše žetve, zavedajoč se, da je od tega odvisen ne samo dobrobitsovjetskega sen ne samo dobrobit sovjetskega Evrope.
Poudarim naj še: Iz Sovjetske zveze smo se vrnili ne le z občutkom hvaležnosti za nad vse prijateljski in gostoljubni sprejem, temveč tudi z globokim občutkom in zavestjo, da nikjer na svetu nimamo boljših prijateljev kakor v Sovjetski zvezi, ki kaže na vsakem koraku tolikšno zanimanje za vse naše zadeve in toliko odkritosrčne volje, da nam pomaga pre-
KOZAK FERDO
broditi vse težave.
V nadaljnem razgovoru smo prosili tov. predsednika, naj bi o podrobnostih svojega opazovanja v Sovjetski zvezi, zlasti o svojih stikih s kulturnimi delavci in spoznavanjem njihovega dela, še seznanil slovensko javnost. Tov. predsednik nam je zagotovil, da bo to radevolje napravil tako s predavanji, kakor tudi s članki v jugoslovanskih časopisih in revijah.
Po "Ljudski Pravici".
Naša ljudska oblast temelji na širokih demokratičnih načelih: razvoj države gre po poti vedno širše in globlje demokracije. Najboljši ljudje iz vrst delavskega razreda, kmetov in inteligence izgrajujejo državo z neposredno u-deležbo pri ljudski oblasti. Naša nova država, ki je zgrajena na načelih polne ljudske demokracije, ki jo vodijo napredne sile naše družbe, se zato ne boji prosvetiti ljudske množice, kakor se je bala stara Jugoslavija. Nasprotno, prosvetitev najširših slojev ljudstva in s tem tudi mladine je bistven in neobhoden pogoj gospodarskega in kulturnega razvoja naše domovine, že leto dni rešujejo naši narodi težka vprašanja obnove in izgradnje naše obubožane domovine. Velikanska zgodovinska naloga, ki je pred ljudsko oblastjo in ki so se je lotile množice delovnega ljudstva z delavskim razredom na čelu, je — napraviti v-se, da bi postala naša dežela — ko si je priborila svobodo in demokracijo — tudi gospodarsko močna, napredna in industrijsko razvita država delovnega ljudstva. Tudi mlado pokolenje nove Jugoslavije pomaga pri obnovi in izgradnji naše države, v katero vnaša svoje rodoljublje in ves svoj mladinski ogenj.
Vse vzgojne naloge Ljudske mladine izhajajo iz teh osnovnih načel in pridobitev, na katerih je zgrajena Federativna ljudska republika Jugoslavija. Ko se spra-(Nadaljevanje na 6 strani)
Proti beli Ljubljani
Mladinska organizacija oblikuje zavest in značaj mladega naroda
*

Borba za narodno osvo boje nje v literaturi slovenskega naroda
Piše: CECIL URBAN
V nobeni literaturi evropskih narodov ni takega odraza osvobodilnih bojev naroda za svojo samostojnost kakršnega nahajamo v literaturi južnih in južnovzhodnih Slovanov. Borba teh narodov, ki so v teku minulih stoletjih dajali herojski odpor na svojih zemljah roparskim tujcem — borba, ki nas je dosegla prav do naših dni je vstvarjala cele cikle epičnih pesnitev v preteklem, ki pozneje dobijo globoki izraz v leposlovni književnosti.
F. VIDMAR, narodni heroj
Živ interes vzbuja to dejstvo, kar je treba tu posebno pripomniti, da medtem ko v^literaturi ger-mancev skoz in skoz lahko opažamo poudarek poziv na nasilno o-svajanje tujih krajev, na opoeti-ziranje roparstva (pesem o nibe-lungah), ki se kot rdeča nit vleče po vseh nemških knjigah in poveliča-va cinično program njih gospodarstva na celem svetu, ter uničevanje drugih narodov, literatura Slovanov poziva k obrambi, k o-svobojenju domovine, k zedinjenju zatiranih narodov.
Iste ideje borbe za svobodo, za svetlo usodo naroda, isti poziv k jedinstvu otpora skupnemu sovražniku mi nahajamo tudi v literaturi slovenskega naroda.
Že v starodavni epohi južnih Slovanov, v "pesmijah o kraljeviču Marku", zaščitnika naroda od Turkov, imamo tudi slovenske epske narodne pesmi. No turški jarem ni tako težko pritiskal Slovence kakor je Bolgare in Srbe, ni bil tako dolgotrajen; samo en del slovenske zemlje je bil potlačen turškim zavojevalcem.
Bolj strašen, krvoločen in krut sovražnik je vstal na zahodu-ger-manci, skozi stoletja so pritiskali Slovane in posebno Slovence, katerih zemlje so se raztezale tik ob meji germanskih. Borba s nemškimi fevdalci našla je svoj odjek v narodnih pesniških tvorbah Slovencev. Grozno doni bojevna pesem slovenskih kmetov XVI stoletja "Le vkup, ti uboga gmajna".
Bakljo prižgimo, prižgimo jih sto
da bodo svetile do rabeljnov, do biričev.
Naše mesto jih je nasitilo naša kri jih je napojila tirjajmo svoje meso in svojo kri. Mi smo sejali, naša je žetev — sužnji, vstanite! Le vkup, uboga gmajna!
Vnemljivi bojni klic "za staro pravdo" skupen vsem vstajam slovenskih kmetov po vseverjetni navadi spremljale so pesmi borbe in trpljenja v vražjem robstvu. Mnogo imamo ostalih odlomkov v katerih so se obdržali do današnjega dne samo še utrinki fraz, na-migljaji o starodavnih dogodkih. Tako v pesmi o "Lepi Vidi" speljana v tujino Slovenka se spominja domovine:
—Oh! sirota uboga, kaj sem strila
oh! komu sem jaz doma pustila dete svoje, sinka nebogljenega. Vsak dan vendar je pri oknu stala.
Se po sinku, oču, mož jokala.
V drugi narodni pesmi "Mati in tri hčerke", mlajša odpeljana v tujino materi takole odgovarja:
Dobro mi je, dobro da se smili bogu! S solzami se vmivlem, no, s pelinom brišem. . .
Pisemstvo slovenskega naroda je spočetka v X stoletju, no prvih pisanih spomenikih, prastarih literarnih spomenikov jih ni čeravno zgodovina nam priča, da takih spomenikov je bilo ne malo, lepopisov, urbarjev, življenjepisov, z-godb. Varovali so se pri cerkvah, v samostanih, šolah. Zginili pa so ravno tako, kot današnjega dne gine veliko število veličastvenih spomenikov človeške kulture, ki so uničevali in uničili nemški bar-
bari. Tudi v tistih starodavnih časih ravno takole kakor dandanšnji germanski nasilniki so skušali jih zasužniti tudi duševno. Rokopise, knjige, knjižnice ugonabljali so kar je bilo "eretično" in "puntar-sko". Zategadelj samo v nekaterih narodnih pesmah mi najdemo od-zvoke in namigljaje literarne pradavne preteklosti. ♦
Mali slovenski narod s enega kraja je bil izpostavljen pod udar Italijanov s drugega nanj so pritiskali in tlačili Nemci. Zemlja Slovencev samo malim krajem se je dotikala zemlji drugih Slovanov. Stoletja trpel je slovenski narod pod navalom tujcev. Utopa-val je v neravni borbi. K svobodi mu je kazala ena sama pot — zveza in skupna borba s drugimi južnoslovanskimi narodi. In ko je napredni del naroda spregledal in to pot spoznal, tedaj tudi literatura Slovencev, se je več in bolj razvijala z idejo zveze južnih Slovanov kot pot borbe proti tlačenja in ponemčevanja.
Zarad tega s tako navdušenostjo pozdravlja slovenski pesnik Vodnik (1758-1819) "Napoleonovo "Ilirijo" v katero so bile vključene vsa Slovenska, del Hrvaške, Istra in Dalmacija. Star pesnik posvetil je temu dogodku pesem Ilirija oživljena".
Ilirija vstani!
Vstaja, izdiha.
Kdo kliče na dan?
M\
Pogledam okrog Izločit ne morem Skor svojih otrok
Od nekdaj snežniki. So najina last — Od tod se je naša Razgledala čast.
Že močen na morju Ilirjan je bil K'se ladije tesat Je Rimljan učil.
Ilirsko me kliče Latinec in Grek Slovensko me pravjo Domači vsi vprek.
Dobrovčan, Korotan, Primorec, Gorenje Pokopljan po starem Se zove Sloven'c.
Zelo kratka je bila doba Ilirje. In čez nekoliko let ta sami Vodnik piše svojo pesem: "Nemški ino kranjski konj".
Nemški konj slovenj'mu reče: Brate, kaj medliš na cest? Mene v dobri reji 'majo Ovsa nujajo trikrat Čiste noge mi igrajo Nosim po labodje vrat.
No, kranjska (slovenska) para mu odgovarja:
Tud,' bi lahko jaz bil tak Al' tepejo me po glavi, Lačnemu je stati v mlak.
In bolesten klic se izvije iz pesnikovih prs:
V	taki nevolj' "Zvol"
Bit' še tud' živ.
Mnogo pozneje veliki slovenski pisatelj Ivan Cankar (1896-1918), prvo zbirko njegovih pesmi je ljubljanski škof skupil in sežgal, v trenotku gneva in bridkosti piše: "Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina sužnja, hlapca, ki je služil cela stoletja. No Cankar je imel vero v svoj narod in da pride čas prerojenja, svobode, za to njegovo vero so ga preáledovali av-strijanci.
Vera v svetlo bodočnost svojega naroda živela je tudi v drugih slovenskih pesnikih: France Prešernu (1800-1849), enem iz največjih lirikov slovenske poezije v znanem "sonetnem vencu" najdemo tele kitice:
V	samoti iz oči mi solza lije, Zatorej pesmi tebi v čast zložene.
Iz krajev niso, ki v njih solnce sije
Minuli sreče so in slave časi, Ker vredna dela niso jih budile.
i
Omolknili so pesmi skladi glasi, Ker niso jih zatrle časov sile. Kar raste rož na mladem nam Parnasi,
Izdihljaji, solze so jih redile.
Da bi nam srce vnel za čast dežele,
Med nami potolažil razprtije,
In spet zedinil rod Slovenšč'ne cele
Da b' od skladkote njega poezije Potihnil ves prepir, bile veselo Viharjev jeznih domačije!
V razmeru malega članka seveda je zelo težko dati amalizo vsej slovenski literaturi. Zaraditega o slovenskih pisateljih lahko rečemo v splošnih potezah, da so skupno s pesniki dajali izraz narod-
Dr. CANJKAR STANKO
nim težnjam, iskali in kazali pot svojemu narodu, bili so zaščitniki njegove nacionalne kulture: Levstik, Jenko, Jurčič, Stritar, Pre-šern, Kersnik, Meško, Gregorčič in Ivan Cankar.
Pošastna hitlerovska druhal svojim napadom je na slovanske narode izvedla takšno trpljenje, ki ga zgodovina človeštva ne pozna, no vzbudila je tudi gnevni otpor vseh svobodoljubečih narodov, razvnela njihove neizčrpne sile k slavnim bitkam za domovino, za čast, za svobodo. >
V eni nepregledni vrsti z drugimi južnoslovanskimi narodi, prekaljen v ognjeviti borbi proti svojega vekovnega sovražnika, mali slovenski narod, ki svojim delom daje odgovor na strastno v-prašanje postavljeno Cankarjem:
Kedaj, o bratje, sije naša zvezda.
Kedaj pač doživimo krasne dni.
Ko med imeni slavnih se narodov.
S častjo i naše bo ime glasilo!
NE PEDI SLOVENSKE ZEMLIE TUJCU!
Pomnožiti vrste Zveze in Edinosti naj bo naša borbena obveznost
Ob četrti obletnici Edinosti, tudi jaz želim izraziti svoje misli, kakor menda vsak drugi naročnik, zastopnik ali dopisnik. Če nam je potreben tak list, koliko vreden in koristen odgovarja list sam. V primeru z tem odgovarja tudi velika požrtvovalnost naročnikov in aktivnih delavcev, ki so od samega začetka skrbeli in delali za njegov obstoj. To je dokaz, da je priljubljen kljub temu, da se dobi tu in tam še nasprotnik ne samo proti listu, temveč proti napredku in progresu delovnega ljudstva. Njegovi pionirji, ki so mu začrtali njegove smernice in sklenili izdajati list, se niso ustrašili začetnih težkoč, niso se ustrašili vzdrževati in skrbeti za njegov obstoj.
Ne bo odveč podati kratek pregled od samega začetka. Kot znano v letu 1942 se je vršila vstanov-na konvencija, katere rezultat je bil, da so vstanovljene tri bratske Zveze kanadskih Slovencev, Hrvatov in Srbov. Glavna in poglavitna naloga je bila, kako zediniti tri bratske narode, kako pospešiti moralni in materialni doprinos k zmagi nad fašizmom. Za nas slovenske izseljence je to obenem datum začetka našega naprednega gibanja in vstanovitve lista Edinost. Seveda z tem ni rečeno, da se slovenski izseljenci niso prej zanimali za kulturni napredek, da niso bili člani naprednih delavskih organizacij. Skoro v vsaki naselbini jih je bilo vedno lepo število organiziranih pri podpornih društvih, pevskih zborih, delavsko prosvetnih klubih in tudi pri unij-skem gibanju. Toda začetek njihovega centraliziranega gibanja se začenja z letom 1942.
Kaj smo imeli in z čem smo razpolagali ob zečtku? Razen dobre volje in ideje, jasno odrejeno in začrtano pot, drugega nismo imeli kljub temu, da je bila želja že davno prej mnogih po dobrem delavskem časopisu, kateri bi zagovarjal delavske in narodne interese. Nismo imeli ne urednika, ne črkostavca in niti denarja. Imeli smo dobro in trdno voljo, spoznali smo potrebo, da smo tudi mi del naroda, ki je poklican do-prinašati svoj delež za skupne stvari v težki in naporni vojni. Ta duh je prevladoval pri slovenskih delegatih, ki so se udeležili vsta-novne konvencije in enoglasno sklenili, da se dela že poleg vsta-navljanja organizacijskih podružnic tudi na tem, da se izda čimprej list. Tako se je postavila ta težka naloga pred prvega kandidata za urednika, tov. Jurija Ma-tešiča.
Res težka.naloga za enega navadnega delavca, še težja pa ob-
veznost, ki čaka človeka za tak poklic.
Ker sva takrat takorekoč skoro skupaj živela, sem opazil, da ni bil ta sklep piknik za tov. Mate-šiča. Toda odločil se je z pripombo, poskusil bom. Vem da nihče drugi kakor on sam bi najlažje podal sliko, kako grenak je bil v samem začetku ta kos kruha. Tedanji in na prste prešteti sedanji nasprotniki niso pošteno premislili, niso dajali korajžo in vzpodbudo, ki je potrebna človku bodisi pri takem ali kakem drugem koristnem delu. Zamišljali so, da mora biti urednik kar rojen za tak poklic, z polno vrečo, vejic, vprašajev in klicajev, kar s zalogo slovničnih nenapak, zamišljali so razne stvari brez da bi sami pomagali k zboljšanju in skupnem napredku.
To je bil seveda začetek in danes? kaj danes vidijo tisti, ki so imeli toliko prigovora in zbadanj, ki so podcenjevali idealno, stvar brez katere nismo mogli niti širiti kulturne in napredne zavesti niti doseči napredek, ki smo ga dosegli v teh napornih letih v dobi vlikih preizkušenj za ves človeški rod. Danes nam je vsem ponos, ker smo se ne samo prepričali, da je vedno od začetka pravilno, če tudi tu in tam z slovničnimi napakami zagovarjal najlepše pri vseh miroljubnih narodih v svetu načelo, skupnost, enotno borbo proti fašizmu, narodno edinstvo kot najmočnejšo oporo tako k zmagi kot v povojni dobi k uresničenju novih obveznosti za povojni svet.
Ko tako danes ob četrti obletnici vržemo trenotno pogled na pričetek in začetek vidimo, da smo v teh štirih letih dosegli velik in lep napredek. Pri vsemu temu" ne smem mimoiti in neomeniti hvale vredno delo za naš list z strani naših sorojakov v Združenih državah. Tudi oni so del pomoči, ki so jo izkazali v prid Edinost. Posebno se mi zdi umestno pripomniti par besede o delu zastopnika lista v Clevelandu. John Smuk, nosi rekord pri dobivanju naročnikov. Poleg tega so še drugi marljivi in zavedni delavci kot Anton Janša, Jože Kotar, F. Modic, L. Prijateljev, Tony Svelc in še mnogi drugi, ki so podpirali list bodisi z denarjem ali pa z naročninami. Vsem najiskrenejše priznanje, ker brez njihove pomoči bi ne bilo mogoče doseči števila naročnikov, kot smo ga dosegli.
Listu gredo velike zasluge na organizacijskem, društvenem in kulturnem polju. To vidimo že od samega začetka in to je bila tudi misel delegatov vstanovne konvencije, ko so sklenili obenem organizirati organizacijske podružnice z
namenom, da se tako čimprej ze-dini naš narod. Pri tem velevaž-nem podjetju je prišel v poštev list prav tako z ene strani kot je prišla Zveza Kanadskih Slovencev z druge strani, skupno v delu za narodno edinstvo, bratsko slogo med kanadskimi Slovenci, Hrvati in Srbi.
Slovenci smo lahko ponosni na dosedanji uspeh našega dela
Ko bodete dobili to številko Edinosti v roke vedite da je štiri leta za nami od kar je začela izhajati in vam doprinašati novice in razne članke v našem ^materinem jeziku — slovenščini, če pogledamo nazaj, bodemo pripoznali, da je od samega začetka krepo zastopala interese delovnega človeka v splošnem ob enem pa iskala pota in načina, da stopi v ožji stik z našo ožjo domovino — Slovenijo. Vse to delo ni bilo lahko in enostavno, ker prvič je divjala v svetu strašna in krvava vojna in kakor pokazujejo dogodki nismo imeli samo prijatelje ampak tudi sovražnike Mihajlovičevega, Rupnikovega kova katere je že tedaj Edinost razkrinkala takoj v drugi številki, kakor tudi neusmiljeno tolka metode in nauk zverinskega fašizma.
Pri odločitvi za izdajanje slovenskega antifašističnega časopisa v Kanadi so nas vodile razne upravičene težnje in ideja, da je prišel čas, ko naš slovenski narod ne more več prenašati teptanja in zatiranja po fašizmu ne glede kje se Slovenec nahaja, ali je to na severnem ali na južnem tečaju zemeljske osi. Kanadski Slovenci so tedaj uvideli, da je kupa trpljenja katero so morali ravno ob tem času piti do dna prenapoljnjena. Iskali so pota kako najuspešnejše pomagati vkljub razdalji, ki nas je ločila, ujediniti vsakega Slovenca in Slovenko za borbo proti tla-čitelju našega naroda 1— fašizmu. Dalje kot se je diskusiralo, bolj se je videla pereča potreba za tiskanje protifašističnega časopisa kateri bi govoril o potrebi podpiranja vojne proti fašizmu, da ne bi tako niti eden Slovenec krenil s prave poti, ter z besedo ali zgledom dal potuho agabnemu fašizmu katerega so in ga še, ustanovitelji in podporniki lista Edino-
sti smrtno sovražijo.
Kako resnično je bilo to sovraštvo do fašizma naj navedem tukaj dva od ustanovnikov, katera sta dala življenje za uničenje tega zla vsega človeštva. To sta bila; Ivan Košmrl in Janez Smrke. Prvi je bil težko ranjen v Franciji in je podlegel težkim ranam v bolnici v Angliji. Drugi Janez Smrke, pa je šel s posebno misijo in je padel v borbi v Jugoslaviji. Ne moremo še točno ugotoviti mesta kje je padel ali v Primorju ali v Prek-
murju. Vemo to, da počiva v rodni grudi katero je neizmerno ljubil.
To so bili torej med ustanovniki Edinosti, resnični prijatelji naroda in pravice do poslednjega diha. Že samo ime Edinosti pove, da se je ob ustanovitvi polagalo največjo važnost na edinstvo delovnih množic v borbi proti fašizmu. Ob enem se je pa pri izbiranju imena še vedno videl tudi plamen, ko je gorel "Slovenski Narodni Dom" v Trstu, kjer se je tiskala originalna Edinost, katero so zemlje-
lačni tujci zatrli, vsaj tako so mislili naduti fašistično nadahnjeni Lahi. Procvit Kanadske Edinosti pa je pokazal, da temu ni bilo tako. Kajti ta ogenj je gorel v srcu vsakega Slovenca, kateri ne bo nikdar ugasnil, dokler bo zadnji tiran gazil in prežal na slovensko zemljo.
Vse to je preteklost na katero smo lahko ponosni vsi Slovenci in Slovenke v Kanadi, ker smo s tem pokazali visoko stopnjo slovenske kulture in pravilno razu-
Kronani uspeh potrdimo z še večjo odločnostjo pri graditvi narodnega edinstva
Danes, ko si radostni pripovedujemo o dosedanjem uspehu na polju naprednega gibanja demokratičnih in rodoljubivih slovenskih izseljencev, ki so se skozi vojno pokazali vredne rodoljube svoje nove in posebno svoje rojstne domovine, se naše misli nedvomno naslanjajo na naš praznik — četrto obletnico lista Edjnost.
Četrta obletnica, četrti rojstni dan, nekaj, kar s zanosom pravimo, da je naše — je četrti jubilej! Praznujemo torej četrto obletnico našega časopisa, čigar rojstvo se je pojavilo baš v temni dobi strašne po zverinskem fašizmu vseljene vojne, ko je bila na tehtnici takorekoč usoda miroljubnih narodov — usoda človeštva.
Fašistična zverina, do tedaj opo-jena s zmago in kontrolo skoro cele Evrope, se je znašala z vso brutalnostjo nad podvigom osvobodilnih gibanj in pokreti. Njeni zvesti služabniki, ki jih je miroljubni svet začel spoznavati v ogabnem izdajalskem delu, zarotni-štvu narodnih izdajalcev, so sejali seme mržnje med ljudskimi množi-
cami, katero naj bi rodilo tisti hit-lerjev sad, ki bi ga vživala samo "izvoljena arijanska rasa" nad ostalim svetom.
Toi so bili dnevi, to je bila doba, ki je zahtevala trezno in prav-darno odločitev, mobilizacijo vseh borbenih pozitivnih demokratičnih sil. Zahtevala je odločnost pred omahovanjem, resnico nad lažjo, zahtevala je borbeno vodstvo. Zahtevala je torej samo to, kar je bilo pravično, pošteno in edino pravilno, da se zavaruje svet pred oboroženimi fašističnimi silami — utrditev vere v popolno zmago pod vodstvom antifašistične koalicije Združenih narodov. Zahtevala je neumorno delo pri graditvi narodnega edinstva in razbijanju zlobno kriminalno fašistično propagando.
To je bila torej ppdlaga za ustanovitev prvega slovenskega časopisa v tej deželi. To so bile obenem njegove neposredne smernice, ki jih je že takoj v samem začetku odločno in vedno odločnejše poudarjal, jih uveljavljal ter jim tudi neposredno zvesto služil, kar potrjujejo njegovi šte-
vilni naročniki, zvesti in marljivi zastopniki in zastopnice. Potrjuje pa bolj kot kaj drugo razvoj dogodkov, ki so se skozi vojno odigravali in se pojavljajo sedaj, ko je treba velika načela, ki so jih položili kot prisego v protifašistični vojni Združeni narodi, uveljaviti in ostvariti.
V tem svetlu nam je mogoče razumeti veliko in važno vlogo, ki jo je od samega začetka v našem narodno kulturno-prosvetnem delu, zavzemala Edinost. Prav tako v tem svetlu nam je' mogoče spoznati obenem tisto razliko od ostalih časopisov, ki so narodni ali delavski samo takrat, kadar privre sramota v oči, kadar so dogodki tako težki in nepobitni, da je nemogoče prodajati kozjih rogov za okusno pečenko.
Ta očitnost se posebno izraža v dejstvu, ko je bilo treba udariti po zločinski roki narodnih morilcev, ko je bilo treba razkrinkati zločinske skupine zlognasnih skupin Mihajloviča, Paveliča, Nedi-ča, Rupnika, Rožmana, Novaka in drugih. Takrat se je vsaj v ne-(Nadaljevanje na 6 strani)
mevanje časa in položaja v katerem se nahajamo. Teden za tednom smo čitali razvoj' dogodkov in v teku teh dogodkov v naše največje veselje smo tudi z radostjo čitali, da je naša domovina svobodna — svobodna po tisoč letni sužnosti. Z vzhičeno radostjo lahko rečemo, kar se pred dobrimi desetimi leti mnogi nismo niti drznili sanjati — imamo svobodno "Federalno Ljudsko Republiko Slovenijo", v okvirju svobodne "Federativne Ljudske Republike Jugoslavije.
Ni to prišlo slučajno, ampak so bile to ideje naših velikih mož, Prešerna, Simon Gregorčiča, Ivana Cankarja, Otona Zupančiča in še nešteto drugih. To so bile ideje vsega Slovenskega naroda, čeprav se> je posrečilo nekaterim izdajalcem slovenskega naroda, da so odvlekli neznaten del tega naroda ki še vedno preže za mejo in čakajo ugodnega trenutka, da popeljejo svoje zaslepljene služabnike v družbi tujca v boj proti lastnim bratom in sestram, da ga zk jude-ževe groše podjarmijo in vzamejo drago z potoki krvi plačano svobodo.	, ,
Ko govorimo o izdajalcih, še vedno nimamo v mislih ljudi, čeprav so zapeljani, ampak imamo v mislih tip človeka, ki ga na jdeš pri vsaki narodnosti, je tip, ki se vdinja tujcu, da mu za malo boljši položaj zvesto služi in če mu pri tem pogine tudi lastna družina. (Slučaj Draže Mihajloviča to jasno kaže, ko na zaslišanju odkriva, da so mu Amerikanci in Angleži ter Italijani in Nemci obljubljali vso pomoč). Dasi sta bila to dva različna tabora in celo v boju eden proti drugim se izdajalec ni sramoval služiti obema. Srečni bi bili mi Slovenci, ko nebi mogli tudi mi pokazati na
(Nadaljevanje na 7 strani)
JOŽE MIKETIČ, gl. pred. Z.K.S.
Priznati pa moramo, da nismo obdelali do cela neobdelano polje, še vedno se delimo v dve skupini, ena, ki tvori veliko večino, ki je naredila in še dela svojo narodno dolžnost, druga in sicer neznana skupina, ki se obotavlja, sedaj so jim taki in jutri zopet drugačni izgovori. Večina se je zbrala pod okrilje,,Zveze Kanadskih Slovencev in posebno okrog lista Edinost. Ta večina slovenskih izseljencev toraj tvori, napredne vrste Kanadskih Slovencev, tvori bratsko zvezo z kanadskimi Hrvati in Srbi, z progresivnimi skupinami kanadskega naroda, tvori tisto žilavo, požrtvovalno skupino, ki je od samega začetka vojne si prizadevala kako pomagati našim bratom in sestram v stari domovini.
Z tem ne mislim na samohvalo, kar poglejte v seznam darovalcev za pomoč narodom Jugoslavije, tam boste zapazili tudi seznam slovenskih izseljencev, ki so prispevali svoj delež. Njihov delež jim je seveda ne samo zahvala, ampak tudi dokaz njihovega ro-doljublja, njihove rodoljubne in delavske zavesti.
Resnica je, da se v naših vrstah ne bavimo z običaji preteklosti, skušamo odstraniti vso napačnost s katero so nas vzgajali bivši duševni in posvetni vzgojitelji zato, ker smo se prepričali, da vsebuje zavist in sovraštvo, da vsebuje nacionalni šovinizem, da vsebuje kar je najbolj grdo — hlapčestvo, poniževanje samega sebe. Tako duševno zmedo nedopuščamo da bi prišla v naše vrste, ampak si prizadevamo in delamo na tem, da spoznamo bratstvo v pravem pomenu besede, da spoznamo kdo smo in kam pripadamo, da spoznamo svoje dolžnosti kot delavci in kot narodna skupina.
Danes ob praznovanju četrte obletnice Edinosti, se postavljajo pred nas obenem tudi gotove naloge. Nobenega dvoma ni, da se polni radosti zavedamo, da smo dosegli lep uspeh, da smo šli z duhom časa naprej, da smo prispevali svoj delež plemenitim svrham v duhu narodnega edinstva, zmage in srečnejšega življenja v povojni dobi. Toda obenem se zavedamo, da je pred nami še veliko dela, da zahteva od nas napeti in zbrati vse sile, da se zavarujejo velike tekovine protifašistične vojne, da se uresničijo velike obveznosti, ki so bile položene za časa vojne pred vse Združene narode. Delati moramo na tem, da se tudi ostvarijo, postaviti se moramo na branik narodnih pravic, da se dosledno spoštujejo in da niso kršene z strani vojnih imperialističnih podžigal-cev, osvajalcev.
Naša borbena obveznost mora biti: "Pomnožiti vrste Zveze Kanadskih Slovencev, pomnožiti naročnike Edinosti, utrditi in izboljšati naš dosedanji napredek, odstraniti vse zapreke, ki stoje na potu, da postane sleherni Slovenec in Slovenka član in aktivist naprednega gibanja kanadskih Slovencev. Tako zedinjeni in združeni, tako enomiselni pri delu in agitaciji, bomo storili samo svoje rodoljubne in delavske dolžnosti napram svoji novi domovini Kanadi kot sedaj pri obnovi in graditvi svobodne enakopravne Ljudske republike Jugoslavije!
Kot krona naše borbene obveznosti mora biti: "Niti pedi slovenske zemlje ne sme ostati pod tujčevo peto"!
V tem duhu pojdmo složno in energično na delo!
Jože Miketič.
ODLOČNO IN TRDNO VOLJO PO POTI BRATSKEGA EDINSTVA
Čestitanje listu Edinosti in slika o kraju in živlenju Sloven, v Torontu
Toronto, glavno mesto province ke-u, Ontario. Tudi v Toronto se
Ontario z približno 900.000 prebivalcev in 35. kvadratnimi miljami površine, se nahaja v južni Ontario, ima zelo lepo lego na severni strani jezera Ontario. Mesto Toronto je skoro najbolj industrializirano mesto v celi Kanadi, kjer se izdeluje vsakovrstna produkcija, v veliki meri, katera zalaga celo Kanado. Okolica je obdarjena z rodovitno zemljo, kjer se prideluje, oziroma rodi vsakovrstno sadje, čresnje, jabolka, breskve,
je ustanovil leta 1942 odsek V.P.Z. Bled, "Edinost", ki šteje okrog 35 članov in poleg tega ima tudi mladinski odelek.
Leta 1942 se je tukaj tudi ustanovila čisto nova demokratska protifašistična in napredna organizacija pod imenom "Zveza Kanadskih Slovencev". Istočasno je začel tudi izhajati prvi slovenski delavski list "Edinost", ki se je v zadnjih par letih zelo razširil med našimi priseljenci v Kanadi in Z. D. Ameriških. Zveza Kanadskih Slovencev je bila ustanovljena, da se vzbudi naš priseljeni narod v borbi proti fašizmu in
je skoro gotovo, da bi opustili srednjo pot "nevtralnosti" in jo zavili, ako ne drugače tudi čisto na desno, kjer ni nikakega "rude-čega strašila" in tudi ne stroškov, ki bi jim delali nepotrebno bojazen in skrbi. Je pač že tako, da se še vedno v nekoliki meri posnema stari običaj, ki je nam bil usiljen po nekdanjem vodstvu, v katerega spada tudi vera, navada delati napake v našo škodo, ob enem pa povelja, ki smo jih morali poslušati, nikakor pa nismo smeli odgovarjati na istega ako nam ni bilo po volji. Takega mišljenja so Se tudi danes nekateri ljudje in se radi tega držijo proč od naprednih idej, akoravno imajo
JOŽE ŠERJAK, pred. Pros. Odb.
grozdje i. t. d., s katerim pridelkom kmetje ( farmarji) alužijo svoj vsakdanji kruh.
Kot po vseh drugih mestih Kanade, tako se je tudi v Toronto naselila vsakovrstna narodnost sveta, različnih običajev in šeg v kar spadajo tudi različne vere, jezik i. t. d. K tem smo vključeni tudi Jugoslovani, katerih je približno 1200 v tem mestu, to so; Slovenci, Hrvati in Srbi. Poleg tega se nahaja tukaj okrog 12.000 Bulgarov in Makedoncev, za katerih število se pa še danes ne more ugotoviti, koliko jih pripada današnji Jugoslaviji.
Slovenci, kakor povsod, smo tudi tukaj po številu najmanjša narodnost. Pač, pa se je v zadnjih nekoliko letih število povečalo in se danes nahaja tukaj približno 180 ljudi slovenske narodnosti, v-števši mladino in odrasle.
Dasiravno so bili že Slovenci pred zadnjo svetovno vojno v Toronto, se zgodovina slovenskega naroda pričenja v tem mestu šele
barbarizmu katerega je moral naš | priliko, da lahko brez vsake bojazni pomagajo za dosego delavskih pravic in mednarodnega mi-
narod v starem kraju tako britko preiskusiti in se boriti proti njemu takorekoč z golimi rokami. Lahko rečemo, da edino uspešno orožje jim je bilo edinstvo v Osvobodilni Fronti Jugoslavije. Graditi edinstvo je bilo in je še vedno tudi naloga Zveze Kanadskih Slovencev, ker nevarnost fašizma še ni prešla tukaj v Kanadi. Danes bolj kot prej, je potrebno, da smo čuječi. če se bomo Slovenci v Kanadi zavedali te resnice, bomo v bodočnosti še z večjo energijo gradili edinstvo in ob enem podpirali naš delavski list Edinost, kateri je naš kažipot v teh najbolj kritičnih dnevih človeške zgodovine, ko je na tehtnici življenje vsakega posameznika in narodov v splošnem. V tej borbi nismo Slovenci osamljeni, kakor tudi niso bili osamljeni naši bratje in sestre v starem kraju, ko je vse kar je bilo za svobodo in napredek tolklo po zverinskemu fašizmu in ga končno pognalo v paniko, da je spremenil svojo taktiko in se zavil kot volk v ovčjo kožo in danes se nahaja v raznih oblikah po zapadnih državah. Spoznati ga ni posebno težko; je proti sovjetski v prvi vrsti; je proti-delavski; razpirja rasno mržnjo; dela razdor; razširja govorice o vojni; preiskuša atomsko bombo kot pripravo za novo vojno, če se mu bo posrečilo da jo z pomočjo mag-natov more provocirati i.t.d., z eno besedo vojna in fašizem sta neločljiva, ker oba ljubita krvo-prelitje. Vsled tega se pozna fašizem po znakih, kateri so našteti in še več jih je če človek neko-
Ker smo dosegli četrto leto od kar je začel izhajati list Edinost, delavski list, ki je nam vsem naj-
bolj važen pri izobrazbi za dosego delavskih pravic in pravičnega miru, naj tukaj na tem mestu časti-tam k četrti obletnici obstoja lista Edinosti in ob enem izrazim željo, da še v bodoče z istimi smernicami zagovarja delavski progres do končne zmage in popolnega poraza zastarele reakcije in fašizma kolikor in v kakoršnikoli obliki se pojavi.
čitajte vaš list Edinost. Notri dobite vso pravilnost. Ki bodri vas do mišljenja, In poštenega življenja.
I
Tisti ki veliko čita, Večkrat nazadnjake "bita". Ker dokazov je dovolj, Da podpira pravi boj.
Za to vsi se udeležimo Boja, — da ga ne zamudimo Ker sedaj je skrajni čas, Da zmaga bode v prid nas.
J. Sheryak.
Pozdravljena četrta obletnica Edinosti
Zavedni delavci in delavke so vedno ponosni na svojo organizacijo in na svoje voditelje. Zavedajo se, da brez zvestih voditeljev in organizacije jim je nemogoče doseči pravic za katere se borijo takorekoč že stoletja. Razumljivo pa je, da so skozi razvojno dobo nastale težkoče ne samo v borbi s velekapitalom, ampak istočasno težkoče pri samem gibanju zaradi neizkušenih moči, zaradi vedno večjih zahtev. Z odločno voljo za vedni delavci premagujejo vse na-
Narod brez tiska je kakor mornar brez jadra
Že v prastarih časih kar pomni svet, so si mornarji izumili jadra, da so tako s pomočjo tega izuma si mogli usmerjati pravo smer in tudi ugotoviti moč vetra, kateri jih je srečno pripreljal v varno pristanišče.
Močno je podobno naše življe, mornarjem, ki včasih plovejo po mirni morski gladini, večkrat pa po razburkanem morju. Vzemimo, da je naš slovenski narod stisnjen v čolnu na skrajni severozapadni strani Jugoslavije, in se kot pred-straža Slovanov steza v morje narodov, Italjanov, Nemcev in drugih narodov kateri nam še nikoli niso bili posebno naklonjeni, najmanj pa v zadnjih letih, ko se je pojavil zverinski fašizem. V teh letih se je grozilo našemu narodu, da ga popolnoma iztrebijo. Toda naš narod se je zavedal moči bratstva in edinstva z drugimi slovanskimi bratskimi narodi in čeprav je bil majhen in stisnjen v skoro železnih kleščah se je uprl neustrašeno nasilniku, kar mu je prineslo zmago in poroštvo za njegov obstoj, njegovo nadaljno raz-
liko pomisli. V borbi proti fašizmu nam je potrebno znanje. Vsled te-' vijanje in srečno življenje, ga je Z. K. S. ustanovljena tudi na podlagi delavskih smernic in
1924, ko se je pričel naš narod v | principov, skrbi za večjo izobraz-večji meri priseljevati v Kanado. Po par mesecih dela na farmah, so se po navadi naši ljudje prise-ljevali v industrijska mesta, kjer so si iskali stalno delo. Tako se je začelo tudi v Toronto, slovensko naselje večati in so se kot priseljenci, poleg njihovega težkega dela, začeli zanimati za posamezne slovenske ustanove, katerih glavni sedeži so bili v Združenih Državah Ameriških, to je čez mejo Kanade. Že leta 1927. so si ustanovili odsek ali društvo "Kranjsko Slovenske Katoliške Podporne Jednote", katero je takrat skupaj z brati Hrvati štelo do 70 članov, ali je bilo po par letih poslovanja razpuščeno. Takoj naslednje leto 1928 se je usta-, novilo društvo "Bratska Sloga" št 648 Slovenske Narodne Podporne Jednote, katero je tudi približno štelo 70 članov. Tudi to društvo je imelo članstvo oboje narodnosti in se je nekoliko pozneje, zaradi ustanovitve odsekov "Hrvatske Bratske Zajednice", znižalo, da danes šteje samo 42 odraslih članov in članic, ter 24 članov mladinskega naraščaja. Vzrok, da je to društvo tako nazadovalo, je bil tudi ta, ker Slovenska Narodna Podpora Jednota ne sprejema novih članov v Kanadi že od augusta meseca 1942, leta. K temu je dosti pripomogla brezposelnost, katera je tukaj, kakor tudi skoro povsod, zadela priseljence vseh narodnosti. Radi tega tudi podporna društva niso napredovala v ti-
bo v delavskem pogledu, za unij-sko gibanje, kakor tudi za vso mogočo pomoč narodom Jugoslavije, kateri so krvaveli v zadnji štiriletni vojni.
Kakor drugi odseki, katerih je petnajst, je tudi odsek Z. K. S. v Toronto krepko izvrševal vsa dela, ter finančno in moralno podprl neustrašene borce Jugoslavije v boju za svobodo. Naš odsek se je v času kampanj izkazal vreden svoje zavednosti in svojih nalog pri vsaki priliki, kadar se je pojavila ideja za korist in pomoč Slovanskih narodov. Odsek Z. K. S. se je ustanovil leta 1942 z 6 člani in se je do danes povečal na 60 članov in članic.
Ustanovljena ^ta bila tudi dva pevska društva, katera pa danes ne delujeta več, kakor da Slovencem ni do petja, kar pa ne odgovarja resnici, ker Slovenec rad poje, kjer koli se nahaja, v sreči ali nesreči. Imamo sedaj pevsko društvo v katerem so vključene vse jugoslovanske narodnosti. To društvo se je pojavilo, prvič v javnosti meseca decembra 1945 s približno 40 člani obojega spola.
Slovenci v Toronto, kakor tudi drugod, niso strankarski, kakor je slučaj pri bratih Srbih in Hrvatih. Imamo pa tudi mi tukaj rojake, ki se drže po strani, ali ta-kozvane srednje poti, katera je po mojem mnenju v časih odločitve
Skoro ob istem rasu, kot se je v domovini ustanovila slovenska O-svobodilna fronta smo tudi mi Slovenci v Kanadi sprevideli, da nam grozi uničenje, če se ne združimo in kar je še posebno važno, da gremo na delo in začnemo izdajati časopis v slovenskem jezi-
Pozdravljena Edinost
ku kateri nam bo kazal pravo pot, katero je težko razločiti v sedanjem razburkanem ozračju brez jasno začrtane smeri, in tiska kateri nas bi vodil. Narod brez tiska je kakor mornar brez jadra. Tisk je mogočno orožje v rokah onega ki ga poseduje.
Zavedajoč se tega smo na prvem sestanku v Toronto dne 1. in 2. maja 1942 položili temelje našemu časopisu. Zavedajoč se tudi dejstva, da je edinstvo glavni pogoj za uspeh v naši borbi proti fašizmu, smo izbrali med več predlaganimi imeni — ime "Edinost", katera je izšla dne 15. julija. S kakšnim veseljem so sprejeli Slovenci vest, da bo začel izhajati naš slovenski delavski list, naj povem samo eden primer.
Bil sem namreč takrat v Port Arthurju. Ko nam je povedal naš delegat, kateri se je udeležil konvencije treh bratskih zvez, da je položen temelj našemu slovenskemu delavskemu časopisu "Edinosti", smo od veselja, da bomo imeli nekaj našega v Kanadi, nekaj po čemur smo hrepeneli odkar smo prišli v Kanado, dali smo odduška radosti z tem, da smo nas pet ki smo bili tedaj skupaj, zbrali med seboj $50.00 in jih še isti dan poslali kot temeljni fond za našo "Edinost". Sledile so temu še tudi druge naselbine z ravno isto odločnostjo, da je bila na ta način odstranjena pereča zapreka od finančne strani.
Jaz kot blagajnik Zveze Kanadskih Slovencev morem poznati o-vire, katere delajo preglavice delavskim ustanovam in katere so tudi v rokah reakcije, orožje proti naprednemu gibanju, kakor tudi proti naprednemu tisku, dobrove-
Štiri leta odkar je vstanovljen časopis Edinost, so za nami. Kanadski Slovenci smo se zavedali, da nam je potreben časopis, ki bo
branil naše narodne in delavske doč," če "preprečijo vire'doho"dkov, interese, M bo odločno na strani rda g tgm preprečijo uspegno delav_
protifašističnih sil, za resnično demokracijo in svobodo. Tej želji je bilo torej ustreženo z vstano-vitvijo Edinosti, ki so jo vstano-vili napredni Slovenci in Slovenke.
Potom Edinosti smo govorili drug drugemu, kaj in kako je potrebno da delamo, kako naj gradimo skupnost, ki bo največji pri-
sko gibanje. Razumljivo je, da nam ne bodo pomagali oni, katerim je delavsko gibanje trn v peti. Vsled tega se moramo naslanjati le na naše zavedne ljudi, kateri so do sedaj in bodo še tudi v bodoče podpirali Edinost in tudi "našo organizacijo Zvezo kanadskih Slovencev.
Zveza Kanadskih Slovencev je
pomoček k skupni pomoči našim druga važna stvar na katero ne
_ , ,	, .. usodna. Taksen človek dobi po na-
stem času. Poleg brezposelnosti	.	, , , .
.. , j. ...	... vadi naivec udarcev od obeh stra-
smo imeli tudi veliko razliko v . . J
denarni valuti, kar je tudi veliko nl>J* kakor nogometna zoga, ki
zleti iz enega konca v drugi. Ta-
pripomoglo, da so tukajšnji priseljenci pustili v veliki meri podporne organizacije, ki so imele glavne sedeže v Z. D. Amerike.
Vendar pa kakor vedno, Slovenci niso hoteli ostati brez podporne organizacije in so si tukaj v Kanadi ustanovili leta 1933, svojo podporno organizacijo pod imenom; "Vzajemna Podporna Zveza Bled", (Prva v Kanadi katera še tudi danes obstoja in ima okrog 510 članov v odraslem odel-ku in kakšnih 300 v mladinskem odelku. Sedež je v Kirkland La-
kega pota se je najbolje izogibati ker nima cilja in danes tavati po svetu brez cilja — kakšno je to življenje? Ne udeležujejo se pri nikakem naprednem delu v javnosti; ne vdeležujejo se skupnih domačih sestankdv, predavanj, sej, ki se nanašajo za dosego lepšega življenja, lepšega delavskega položaja, so takorekoč nevtralni, kakor so bili naši predniki pred dva-tisoč leti. Vsekakor je pa misliti, ako bi se pojavila kakšna druga nasprotna ideja med temi rojaki,
bratom in sestram v stari domovini. Te velike zasluge gredo časopisu Edinosti, ter ostalim dvema časopisima "Novosti" in "Srbskemu Glasniku".
Ti trije časopisi so od samega začetka se odločno postavili na stran borbe proti fašizmu za popolno. zmago, ter na stran hrabrih jugoslovanskih narodov, ki so pod vodstvom maršala Tita dosegli svojo resnično svobodo in enakopravnost.
Naš odsek Zveze Kanadskih Slovencev ob četrti obletnici izraža iskrene čestitke Edinosti in vsem njenim naročnikom širom Kanade in Amerike.
Naprej bratje in sestre po poti skupnosti, ki vodi v lepše in srečnejše življenje. Naj nas pri tem delu vodi in vzbuja list Edinost. Širimo ga ob vsaki priliki in priložnosti, da bo redno izhajal in bičal podvige ostankov fašizma in naval črne reakcije.
Člani in članice odseka Zveze Kanadskih Slovencev St. Catharines, Ont.
smemo pozabiti. Kateri še niste člani te organizacije pristopite v njene vrste. Le v organizaciji se spoznamo eden drugega in član Zveze nam je enako drag v Windsor-ju, ali v daljnem Vancouver-ju. Vemo namreč, da vsi enako čutimo do eden drugega tukaj v Kanadi kakor tudi do naroda v starem kraju.
V kampanji smo za x-raj aparat za Slovenijo. Odsek zveze iz Port Arthure-ja je bil, ki se je takoj oglasil, "pomagali bomo" so rekli. Ravnotako Odsek Montreal, Nanaimo i. t. d. Vedno so bili in še vedno so oni tisti, ki pomagajo. Zato bratje nič naj nas ne moti, nobena sovražna propaganda, da ne bi delali to še tudi v bodoče, vse do končne popolne zmage nad fašizmom.
Smrt fašizmu svoboda narodu Ludvik Troha.
M. SLAK, čl. pros. Odbora
pore in težkoče, ker se zavedajo, da samo pravici in poštenosti pripada bodočnost. V teh odločnih naporih pa ne vidijo boljšega sredstva, boljšega prijatelja, voditelja in organizatorja, kot svoj delavski časopis. Zato se z tako vnemo spominjajo njegove obletnice, zato ga podpirajo in varujejo njegov obstoj.
Od prvega izvoda lista Edinost, ki je izšel dne 15 julija 1942 leta pa do danes, sem z velikim zanimanjem čitala izvod za izvodom. Čitala sem dobre in poučne članke, iz borbenega življenja delavcev in delavk iz raznih krajev. Zasledovala sem skozi drugo svetov-1 no vojno tako silen podvig žen-de-lavk, ki so se vrstile v vrstah redne armade, delale v tovarnah in tako z dneva v dan poveličevale dejstvo, da jim pripada ne samo priznanje, temveč enakopravnost kot raven z ravnim. In predvsem tako vidni primeri junaštva, ki so se nizali skozi štiriletno vojno naših partizank v starem kraju, so bili veličastno potrdilo, da se v Jugoslaviji raja nova doba, nov družbeni sistem, kateri je zavrgel vso trulost bivšega družbenega reda in vzpostavil oblast, ki se imenuje Ljudska oblast, pravična in enakopravna za vse.
V tej dobi od svojega začetka to častno vlogo na polju kulturnega in prosvetnega napredka slovenskih izseljencev v tej deželi, je zavzel list Edinost. Spopolnil je v našem društvenem in kulturnem delovanju eno najvažnejših vprašanj, namreč postal je kulturno-prosvetni voditelj nas vseh in sicer skoro v najtemnejši dobi druge svetovne vojne. Postal je resnični glas ljubiteljev pravice, svobode in demokracije, postal je odločni graditelj skupnih vrst delovnih izseljencev v borbi proti fašizmu.
Dajal nam je pobudo k skupnemu delu, opozarjal pred nevarno-nje, utrjeval je narodno edinstvo de, bičal nedoslednost in omahova-njo škodljivo fašistično propagando, k skupni zmagi Združenih narodov.
polnoma na svojem mestu, da mu odamo vse priznanje in položimo v odgovor kot čestitko našo borbeno obveznost, da ga bomo podpirali in širili ob vsaki priliki in priložnosti. Na to nas opominja naša rodoljubna in delavska zavest, na to nas opozarjajo dogodki v svetu in predvsem, ko se zapad-ni "velikani" postavljajo v vrste onih elementov in sil, ki skušajo na račun slovenske zemlje voditi kupčijo in mednarodne intrige. Ti dogodki in ta dejstva nas seveda opozarjajo in predvsem graditi narodno edinstvo med nami samimi, utrjevati naše organizacije in širiti naš list Edinost, ker samo tako zmoremo doprinesti to, kar od nas zahteva rodoljubna in delavska zavest, kar zahtevajo o-gromne žrtve našega in drugih miroljubnih narodov v svetu, ki so jih doprinašali ne za to, da bi se po skončani vojni barantalo na račun naše zemlje, našega Primor-ja, našega Korotana, ampak da se zaživi v miru srečno, novo in lepše življenje.
Naš odsek Zveze Kanadskih Slovencev je bil vstanovljen 1942 leta. Od svoje vstanovitve do danes, beleži lep napredek na druš-tveno-kulturnem polju in posebno doprinos za dobrodelne namene. Skozi vojno nismo pozabili vsaj deloma pomagati naši veliki slovanski državi Sovjetski zvezi, kateri gredo zasluge na prvem mestu za zmago nad fašizmom v Evropi in daljnem vzhodu. Doprina-
šal je svoj delež v vojnih naporih naše nove domovine, a doprinašal ga je in ga bo tudi v bodoče v prid našim bratom in sestram v stari domovini. V vseh zbirnih akcijah, ki so se vodile za dobrodelne namene, naš odsek, njegovi člani in članice so bili takorekoč prvi med prvimi. Tako ne bo zadnji v sedanji zbirni akciji, ko se nabira za X-raj aparat, da se ga pošlje naravnost v Slovenijo.
Mi slovenski delavci in delavke, člani Zveze Kanadskih Slovencev ob praznovanju četrte obletnice Edinosti kličemo: "Naprej po začrtani poti! Na podlagi dosedanjega dela za dobrobit delovnega lju-dstva in jasno začrtanih in pravilnih smernic, ki so še vedno borbeni klic v borbi očistiti svet poslednje fašistične sneti, obračunati z vojnimi kriminalci, stati na braniku Potsdamske deklaracije in na braniku naše slovenske, jugoslovanske zemlje — pošiljamo čestitke našemu organizatorju in voditelju listu Edinost! Poudarjamo: proč z mržjo eden do drugega, nov duh, borbeni duh, ki kliče po skupnosti, po skupnem in aktivnem delu, naj zaživi med nami. S polno ponosa na dosedanji uspeh ob četrti obletnici kličemo:
Naj živi "Edinost"!
Naj živijo njeni naročniki in či-tatelji!
Naj živi njen urednik!
Naj živi borbena zveza slovenskih izseljencev!
M. Slak.
Naj živi četrta obletnica Edinosti
Dne 15 julija 1942 leta, je izšel prvi slovenski časopis v Kanadi Ta datum za nas kanadske Slovenci pomeni kot velevažen spominski dan, katerega se bomo spominjali za dolgo dolgo dobo ne samo mi, ampak v splošnem slovenski izseljenci.
Minila so torej štiri leta odkar se je v našo sredino pojavil časopis, v našem slovenskem jeziku, naše matere besedi. Kako prijetno se nam je zdelo, ko smo dobili v
je naša sveta dolžnost, da ga podpiramo in širimo, ker z tem obenem širimo zavedno misel, širimo kulturni napredek — širimo naše napredne vrste.
Naša dolžnost je kakor doslej tako tudi v bodoče, da podvzame-mo vse kar nam je mogoče za njegov obstoj. Naš borbeni odgovor ob četrti obletnici bi moral biti, vsak zaveden Slovenec naj bi bil naročnik svojega naprednega časopisa. Ker samo tako nam bo mogoče uspeti še pri velikih nalogah, ki so pred nami. Pred nami so še težke naloge. Te naloge so na narodnem, kulturnem in gospodarskem polju, če hočemo, da jih bomo izvedli z večjim in dobrim uspehom, širimo list Edinost, širimo vrste Zveze Kanadskih Slovencev. Z tem bomo pomagali samim sebi, kakor našim bratom in sestram v stari domovini.
Naj živi četrta obletnica Edinosti! Naj živi bratsko edinstvo kanadskih Slovencev v duhu sloge in bratskega sodelovanja z vsemi naprednimi silami!
Jože Petrič.
urada
Danes ko praznujemo četrto obletnico njegovega obstoja, je po-
ŠEST PONOVNIH NAROČNIN
Vancouver — Uredništvu Edinosti. Priloženo je denarna nakaznica za šest ponovnih naročnin, kar skupaj znaša $18.00.
F. Sodeč.
širite čitajte in postanite naročnikom Edinosti
St.; Catherines, Ont,
Mesečna in redna seja odseka v St. Catharines, se bo vršila dne 28. julija pri dobro znanem rojaku Rudi Pečavar v Beamsville.
Naprošajo se vsi člani in članice, da se za gotovo udeleže te seje, ker so važne stvari za re-šavati in tudi, da bi se po mogočnosti udeležili seje vsi točno ob 2. uri popoldne v nedeljo 28. julija.
John Crnič tajnik.
JOŽE PETRIC, gl. podpred. ZKS.
roke prvi izvod in se spričo tega dejstva radovali, da nam bo tako mogoče ustreči nujni potrebi pri širenju kulture in narodne zavesti v duhu bratskega sodelovanja z vsemi progresivnimi skupinami in grupami zlasti pa na polju za narodno edinstvo med tremi bratskimi narodi: Slovenci, Hrvati in Srbi. .
Kakor vsak drugi začetek, je bil težak začetek tudi pri tem veleva-žnem in odločnem koraku. Mi danes gledamo v ta začetek kljub temu s radostnim pogledom, ker vidimo velik uspeh. Lahko rečemo brez da bi pretiravali stvar, da gredo listu Edinost zasluge, da smo kanadski Slovenci dosegli tako lep in vzgleden uspeh.
Kakor na narodnem polju v protifašistični borbi, Edinost ni niti za trenutek opustila nalogo braniti delavske pravice. V duhu delavskih interesov je vedno posvečala skoro največji del svojega gradiva ter z tedna v teden vedno opozarjala, da se organiziramo v delavske organizacije in tako postanemo vred z delavci in delavkami močna organizirana skupina. To smo zapažali pri agitaciji za proširitev vrst narodno-kultur-ne prosvetne organizacije Zveze Kanadskih Slovencev, katera je na isti način večala svoje vrste. Pri agitaciji za delavske, kulturno-prosvetne organizacije si ne moremo sploh predstaviti težkoč brez časopisa. Prav zaradi tega
Ljubljana, 5 maja 1946. Dragi tovariši!
Odgovarjamo na Vaše pismo z dne 27. aprila t. 1. ter Vam pošiljamo 1500 izvodov štirih do sedaj izšlih številk ilustrirane revije "Tovariš".
Kolektivna pisma Vaših podružnic, ki ste nam jih poslali, so taka kot da bi jih pisali naši udarniki v Trbovljah ali pa naši zavedni kovinarji na Jesenicah. Poskrbeli smo za njihovo priobčitev v slovenskem tisku. Zelo nam bo prijetno, ako tu pa tam zopet dobimo od Vas takšna pisma, ki so nam dokaz, da se Slovenci, raztreseni v tujini, tudi čutijo kot ena celota z vsemi delovnimi množicami slovenskega in ostalih jugoslovanskih narodov.
Že sedaj sprejmite naše naj-iskrenejše čestitke k Vaši če-trtletnici na dan 15. julija. Vaš list se je rodil, kot narod-no-osvobodilni pokret v domovini, v letu 1942, ko je nazi-faišzem mislil, da bo zasužnjil vse svobodoljubne narode sveta. V štirih letih Vašega obstoja ste dali jasen dokaz, da ste pravilno razumeli bor-bo naših narodov za osvoboditev in pravičnejšo ureditev družbenega reda".
Srmt fašizmu — Svoboda
narodu!
Šef Tiskovnega urada Franc Drenovec.
Za svobodo in pravice primors. in koroških Slovencev
Gradim® in zboljšujmo naše Ml ne smemo prenehati s gibanje in list Edinost zahtevo za naše pravice
Danes ko praznujemo četrti rojstni dan Edinosti, ji želimo vsi še mnogo let delovanja za napredek in blagostanje vseh ljudi.
Želja po naprednem delavskem listu je tlela že dolgo let v srcih naših naprednih izseljencev v Kanadi. število teh, vsaj spočetka seveda ni bilo veliko, a se je stop-njema večalo. In zakaj bi ne, saj je vendar večina teh prišla sem v dobi izmed 1925 in 1929 leta iz kmečkih področij Slovenije, pač iz krajev, ki so bili najbolj občutno prizadeti z strani ekonomskega
R. MAURIN, pred. N. O.
zatiranja tedanje vojno fašistične diktakture. Vsakdo, kateri je le premogel si je skušal z umikom v tuji svet olajšati naloženo breme z strani bivših protiljudskih izkoriščevalcev.
Če tudi je bila vsaj delna tako-zvana prosperiteta med omenjenimi leti, ni pa teklo "med in mleko", kakor so agenti parniških družb slikali tujino. Zajela nas je nepripravne kakor po večini delavstvo gospodarska kriza, sicer nekaj, kar si je mogel malokdo pojasniti za ono dobo. Na tisoče ljudi je zgubilo delo, enostavno so pognani na cesto že s pričetkom 1930 leta. Tavali so iz enega v drugi kraj, iskali srečo, približno tako, kakor so trboveljski rudarji iskali "Boga", a ga našli niso. Tako so tudi tukaj delavci iskali, delo, zaslužek, a niso ga mogli najti nikjer. Na vprašanja, ki so jih postavljali delodajalcem, so dobili samo neskončne obljube in prazen izgovor. Med njimi je bilo seveda tudi veliko število slovenskih in drugih izseljencev, ki so prišli ne da bi se bavili z problemi krize in drugim, ampak največ zaradi tega, da si zboljšajo sami zase in svojce v domovini življen-ski in gospodarski položaj. Ta misel je prevladovala med večino takrat, a se je pozneje stopnjema začela buditi razredna in borbena zavest, ki se je izražala v številnih demonstracijah, gladovnih pohodih itd. Vladajoči razred je skušal odpraviti gospodarsko krizo z tem, da je izvajal politični teror, da je razbijal delavsko gibanje, vzakonil znano "Obznano" (Sec-tion 98) proti Komunistični partiji in naprednega delavskega gibanja. •
Potreba po naprednem delavskem pokretu je naraščala z dneva v dan. Postajalo je jasno, da samo potom močnega organiziranega delavskega gibanja, je mogoče doseči vsaj deloma zboljšanje položaja tisočev in tisočev brezposelnih delavcev.
Začeli so se vstanavljati delavsko prosvetni klubi. Pri teh klubih vidimo že takoj v samem začetku če tudi manjše število Slovencev, takorekoč pionirje današnjega gibanja. Njihove naloge so bile že takrat organizirati slovenske, hrvatske in srbske izseljence, preprečiti propagandni in moralni uspeh takratne kraljevaške agencije, razkrinkati v javnosti beli teror in nasilje, ki je vladalo v takratni Jugoslaviji. Brez dvoma da so si pionirji našega gibanja nakopali vso jezo kraljevaških agentov in njihovih somišljenikov. Ni bil redek slučaj, da so mnogi teh, če so bili k sreči zaposleni v rudniku ali pa kjer drugje, izgubili delo, obtoženi kot "nevarni anti-državni" elementi. Posebno pa se je vodila gonja proti voditeljem naprednega jugoslovanskega gibanja z ene strani kraljevaških in z druge Mačekovih agentov.
• Govorice so širjene, češ kako naši voditelji kupujejo "vile" v Toron-tu, kako dobro in brezskrbno živijo na račun denarja, ki ga prispevajo jugoslovanski izseljenci.
j"Pri mnogih je ta skrbna poteza protiljudskih elementov dokaj v-plivala. Mnogi drugače pošteni delavci so se držali po strani od naprednega gibanja, nekateri pa postali prav slepo orodje domače in tuje reakcije.
Gospodarska kriza je pritiskala, reakcija besnela in poveličevala nemški in italijanski fašizem. Delavci so se borili za relifno podporo, začelo se je buditi med ljudstvom spoznanje, borbeno spoznanje tako, da so bile demonstracije spoznane kot edino pripravno sredstvo v borbi za dosego dostoj-nešega življenja. To so bila leta do začetka druge svetovne vojne, katera beležijo cel niz borbe delavskega razreda z vedno širšimi ljudskimi množicami. Beleži začetek naprednega gibanja, naprednega tiska, beleži naporno delo prvih pionirjev.
Med Slovenci prvotna organizacijska zavest se je oklepala okrog podpornih društev, tu in tam so vstanovili tudi pevsko društvo itd. Vendar pa ni bila povezana med sabo ali pa centralizirana pod vodstvom napredno kulturne prosvetne organizacije. V letu 1936 se je pojavila prva zamisel po vstano-vitvi treh bratskih pokretov na nacionalni bazi, kakor jo vidimo danes oblikovano v treh bratskih Zvezah kanadskih Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slovenci smo takrat podpirali napredni delavski list "Naprej", ki je izhajal v Pit-tsburghu. Lepo število naročnikov je imel ta list v Kanadi, kateri je obenem zbudil željo še toliko bolj po naprednem delavskem časopisu in zlasti v začetku druge svetovne vojne.
Borba proti fašizmu v Španiji je prav tako zadobila podporo z strani kanadskih Slovencev. Od prvih pionerjev našega gibanja, so pohitili štirje Slovenci v Španijo, da se bore na strani španskega naroda in nas ostale na bojnem polju zastopajo, kot protifašistične slovenske izseljence v Kanadi. Matija Modic, doma iz Rakeka pri Ljubljani in Mike Kobe, doma od Vinice v Belikrajini, sta položila svoje življenje v Španiji. Povrnil se je težko ranjen skozi prsi Jurij Matešič, doma iz vasi Pribnice v Belikrajini, današnji urednik lista Edinost, in Martin Bayuk doma pri Metliki.
Šele v letu 1942 je torej uspelo uresničiti davne želje slovenskih izseljencev po vstanovitvi napredne kulturno prosvetne organizacije in lastni delavski časopis Edinost. Mnogo bi se dalo napisati o razvoju delavskega gibanja in zlasti o pričetku našega gibanja v tej deželi. Posebno bi lahko pisali o delu, požrtvovalnosti in vdanosti naših današnjih voditeljih, kateri so neštetokrat za voljo skupnega napredka ne samo morali samoza-tajevati osebno razvedrilo, dati v-se od sebe, ampak tudi požirati lažnjiva obrekovanja z strani pokvarjenih elementov. Vse premalo pišemo o preteklosti, katera nam danes odgovarja: kdo so bili pravi in kdo pokvarjeni rodoljubi, kdo je zvesto in marljivo delal za interese skupnosti, kdo rušil, oviral in ščuval proti'skupnosti. To-
da o tem bomo spregovorili ena-krat pozneje.
Sedaj ob četrti obletnici lista Edinost, sedaj ko smo prepričani in uverjeni, da smo bili na pravi strani, da smo podpirali naš narod v stari domovini v njegovi 0-svobodilni borbi, sedaj ko vidimo, da je treba napeti še bolj energično vse sile po zgraditvi narodnega edinstva, da — sedaj se moramo zavedati gotovih nalog prav tako kakor smo se jih zavedali prej in v samem začetku vojne. Fašizem ni še strt, fašistična hijena skuša ozdraveti in preobleči se, skuša skupno z črno in skrajno reakcijo razbiti velike te-kovine protifašistične vojne, gre za tem, da odvzame narodom iz-vojevano osvobojenje in tako povrne svet v predvojne pregrehe.
Mi kot zavedni delavci, vdani rodoljubi, se moramo sedaj okleniti še bolj trdno našega gibanje, katero je preizkušeno in je dokazalo, da je kos svojim nalo-
gam. Treba je povsod in na vsakem koraku oživljati in utrjevati bratsko edinstvo med tremi bratskimi narodi, kanadskimi Slovenci, Hrvati, Srbi in drugim narodnimi skupinami. Potrebno je zastaviti vse sile proti temu, da bi bili naši bratje Koroški in Primorski Slovenci še kdajkoli sužnji tujca, tuje brezobzirne oblasti. Zastaviti je treba vse sile, da se povojni svet zgradi res na podlagi Atlantske listnine tako, kakor to zahtevata svoboda in pravica.
Pri vsemu temu pa nimamo boljšega prijatelja, boljšega sotrudni-ka in sodelavca kakor je delavski list in pa napredno kulturno prosvetno gibanje. Zato ob četrti obletnici naj nam velja zvesta prisega kot delavcev, kot rodoljubnih Slovencev, da bomo gradili in podpirali napredne vrste miroljubnega sveta pri zgraditvi za trajen in pravičen mir, za srečnejše in boljše življenje delovnega ljudstva.
R. Mavrin.
Oshawa — V našem mestu, ki šteje okrog 25 tisoč prebivalcev, se tu nahaja samo 6 slovenskih družin. Priselili smo se tu vsi skupaj zadnjih 10 let, a povečini smo prišli iz Winnipega, Manitoba.
Oshawa.je jako industrijsko mesto, in največja tovarna je tu General Motors, ki izdeluje razne vrste avtomobile in tovorna vozila. Med prošlo vojsko pa smo tu izdelovali tanke, aeroplane, vojaška vozila in tudi mnogo delov za razne topove. Poleg te tovarne pa je še več drugih industrijskih podje-
ZEDINJENA SLOVENIJA NAJ BO BORBENI KUG PRI NAŠEM DELU
Sudbury — Danes, ko praznujemo četrto obletnico našega delavskega časopisa "Edinost", vidimo od kolike koristi in potrebe nam je takešn časopis. Dokler nismo imeli svojega časopisa, do takrat nismo imeli nobene progresivne organizacije, katera nas narodno in kulturno druži pri skupnem delu.
V tem mestu in okolici: Greigh-ton, Garson in Levack, nas je o-koli 170 Slovencev in to: 34 družin, 37 samcev in 65 fantov, deklet in otrok. Večina našega naroda se je sem naselila v letih 1925 do 1938. Po večini je tukaj rudarska industrija, namreč kjer se kopa ruda nikla, in kjer so po večini tukajšni Slovenci zaposleni.
0
Na društvenem polju delamo še precej dobro. Imamo dve organizacije in sicer: odsek Zveze Kanadskih Slovencev, 36 članov in odsek Vzajemne Podporne Zveze Bled, 40 članov. Odsek ZKS je ustanovljen januarja meseca 1943 leta, odsek VPZ. Bled pa 1941 leta. Od takrat odkar je vstanov-ljen odsek ZKS smo darovali za pomoč narodu v stari domovini 3,865 dolarjev, za tiskovni sklad Edinosti 800 dolarjev, ruski Rdeči Križ 400 dolarjev. Odsek Zveze je prispeval skupaj 867 dolarjev, o-stalo so prispevali posamezniki. Za otroke v stari domovini smo kupili za 90 otrok nove obleke. Odsek Zveze za 21, posamezniki pa za 69 otrok. Prispevalo je 33 oseb. Zbirali smo tudi ponošeno obleko, darovalo jo je 34 Slovencev.
Iz vsega tega je razvidno, če bi vse računali kaj in koliko smo darovali v dobrodelne namene, denarna vsota bi znašala približno 6000 dolarjev. Pripomniti in priznati pa moramo, da ako ne bi imeli časopis Edinost in Zveze Ka nadskih Slovencev, ki sta nam da
jala točna in resnična navodila, bi tega uspeha ne mogli doseči. Zato mi člani, odseka Zveze Kanadskih Slovencev v Sudbury, apeliramo na vse ostale rojake in rojakinje, ki niso naročeni na list Edinost, da bi se naročili čim prej, pa prav tako, oni, ki niso še člani naše narodno-kulturne organizacije Zveze Kanadskih Slovencev, da pristopijo v naše vrste in nam pomagajo uveljaviti mogočna načela za katera so se borili vsi miroljubni narodi v svetu, da po skončani vojni res narodi in človeštvo zaživi v bratstvu, slogi in edinstvu, skupno v sodelovanju za srečnejši in lepši svet kot je bil kdajkoli prej!
Uredništvu Edinosti, čestitamo na požrtvovalnosti in plemenitem delu! Naj živi list Edinost! Naj živi neomajana sloga in bratstvo kanadskih Slovencev z vsemi drugimi narodnimi skupninami na potu pri zgraditvi miru in varnosti!
Naj živi borbena zveza med nami in našimi brati in sestrami v starem kraju, posebno Trstu in slovenskem Primorju! Cela in zedinjena Slovenija — je naš borbeni poziv še poslednjemu Slovencu, da se nam pridruži v tem boju, ki ga hočemo in ga bomo tudi izvojevali!
obliku memoranduma na kanadsko J vo j,
vlado v prid Trsta.
Zadeva Trsta, slovenskega Pri-morja in slovenske Koroške, za nas je pravična zahteva, za vsakega Jugoslovana in zlasti za nas Slovence. Gre se za naše pravice! Naš narod se je boril za pravico, prelival kri hkrati za zapadne zaveznike, a danes, kaj smo Jugoslovani tem zaveznikom? Najrajši bi nas potopili v žlici vode. Za Slovanski narod niso Amerikanci ne Angleži prav nič boljši kot pa so bili Nemci in Italijani. To ni obtožba, ampak obsodba na podlagi izkaza o njihovem delu sedaj po skončani vojni.
Če je kje kakšna pravica, če je kje Bog na svetu, kakor pravijo da je, mora biti ta zadeva pravilno rešena, da ne bo Jugoslovanski narod več zasužnjen pod italijanskim ciganskim imperializmom, kateri je oropal jugoslovanske narode ob vse, in to: šole, cerkve, svobodo, kulturni in narodni raz-
Zato rojaki, naša zahteva ne sme prenehati zahtevati pravico. Skupno v boj za zmago — svobodo Primorskim in Koroškim Slovencem!
Rojaki rojakinje! Kaj smo mi, ali se zavedate kam mi spadamo. Čas je za vse Slovene, da gredo v eno samo družino in to v družino, ki bo najmočnejša na svetu: Potem ne bodo mogli pometati z nami več kot so dosedaj. Dokler se bo slovanski narod vlekel za nos, pa bodisi z strani Vatikana ali pa od strani domačih in tujih reakcionarjev, do takrat ne bo dobil svobode, temveč krvavel kakor je to v tej vojni in v vsaki vojni poprej. Zato nam ne preostane nič drugega kakor združimo se BRATSKO in to bo naša bodočnost in svoboda,
Z bratskim pozdravom: Valentin Ručigaj, 315 Simcoe St. S. Oshawa, Ont. Can.
PISMO PIONERKE
Naslednje pisemce je dobil Bili Rogina, sinček Mr. Mrs. Rogina, stanujoča v Schumacherju od šest let stare pionerke, svoje sestrične
Val d'Or - Malartic
PETER GERŠIČ, Nadz. odbornik
ČESTITKE ČETRTI OBLETNICI EDINOSTI
PETER GERŠIČ KROJAČNICA V ST. CATHARINES
Vabilo na zvezni piknik Z.K.S. severnega Ontario in Quebeca, kateri se bo vršil dne 4. augusta 1946 ob 2. uri popoldne na "Jacola" Mine. Val D'or.
Ob tej priliki se vabi vse Slovence in ostale Slovane, da nas obiščejo na pikniku, ker čisti dobiček je namenjen za x-raj aparat v Slovenijo. Piknik se bo vršil ob vsakem vremenu, ker imamo pripravljene velike šotore, da se bomo lahko stisnili pod streho v slučaju božje kazni (dežja). Na pikniku bodete deležni različnih dobrot in sicer: na ražnju pečenega jagnjeta, mojstersko delo belo-krajnskih tovarišev iz Val iyor-ja, pijača, ples i.t.d. Kličemo na ko-rajžo Kirkland Lake, Norando z njihovimi kraljicami, da se dobro pripravijo za ta dan. Vsi dobro do-šli!
Na pikniku bo govoril G. Matešič in eden član od Ambasade iz Washingtona.
Za dobro postrežbo jamči
Odbor.
KATICA in ROMANICA
Katice, iz Dragatuša, katera mu piše:
Ljubi Bili!
"Tu Ti pošiljam sliko od mene in moje sestrice Romanice. Vidiš kako sem jaz velika, stara sem bila na tej sliki ravno 6 let. Mnogo sem prestala v tej vojni. Italijani so me bili odpeljali v zapor — Kočevje, ko sem bila 2 in pol leta stara. Nisem smela gledati in se greti na sončeku. Doma nam je vse pogorelo. Vse bi ti več povedala, ker je tega veliko. Hudo mi je samo za mojega zlatega stri-čeka, ki ga po nedolžnem ubili. To ne bom nikoli pozabila!"
Bili, piši mi tudi Ti veliko in kušni mesto mene Tvojo zlato mamico, tateka, Perico, Vidico, a Tebe srčno pozdravlja in poljublja Tvoja sestrična,
Katica
V. RUČIGAJ, čl. N. O.
tij, a kljub temu Slovenci se v Oshawo niso naselili, če ravno naš narod najrajši dela v tovarnah.
Ker nas je tukaj tako malo si nismo mogli ustanoviti podpornega društva, dočim smo pa skoro vsi člani slovenskih podpornih organizacij, namreč eni spadamo k Slovenski Narodni Podporni Jed-noti s Gl. sedežem v Chicago in drugi k Vzajemni Podporni Zvezi Bled, s Gl. sedežem v Kirkland Lake, Ont.
Časopisi prihajajo v Oshawo, trije. Na Edinost smo naročeni v-si, a druga dva sta: "Prosveta" in "Glas Naroda".
Če ravno nas je takorekoč samo peščica Slovencev tu, in ker je vojska našim bratom in sestram prizadela toliko škode in prelivanja krvi, smo se večkrat pogovarjali, da bo treba nekaj ukreniti in ustanovili smo si društvo Zvezo Kanadskih Slovencev. Le na ta način nam je bilo mogoče skupno pomagati našim krvnim bratom in sestram onostran Atlantika.
In res, naša organizacija po številu majhna, pa kljub temu je dobro uspela v pomoči za stari kraj. Odposlali smo 3 tisoč funtov dobre obleke za stari kraj in finančno prispevali 500 dolarjev, kateri denar je bil odposlan za Svet kanadskih južnih Slovanov v To-ronto. Prvega junija 1946 smo imeli tu predstavo z jugoslovanskimi filmi, ki smo napolnili dvorano z drugimi narodnostmi, a tudi ta predstava je prinesla 65 dolarjev dobička za stari kraj.
Zadnje čase smo bili precej aktivni z korespondenco, ker iz Oshawe smo že odposlali 2 resolucije v Ottawo za priključitev Trsta in Primorske k Jugoslaviji. Nadalje smo oddali 4. telegrame in sicer 3 smo poslali v London na ministre vnanjih zadev in enega pa v Pariz.
Danes, ko to pišem je zadeva Trsta in Primorja še ne rešena in kakor vse to izgleda je vsa jugoslovanska korespodenca naletela na gluhe ušesa pri Amerikancih in Angležih. Nabrali smo tudi lepo število podpisov, ki bodo poslani v
Zakaj berem Edinost
PONOVITEV NAROČNINE
Cleveland — Cenjeni: Priloženo je Money Order za $5.00, to je za obnovo naročnine na list Edinost za eno leto, kar znese tri dolarje in dva dolarja je pa v podporo listl(
;drav,
A. Prežel j.
ST. CATHARINES
Podružnica podpornega društva VPZ. Bled št. 12 "Novo mesto", priredi piknik mladinskega odseka dne 28 julija, pri dobro znanem rojaku, Joe Peček, na 8 Highway.
Vabljeni so vsi rojaki, da pripeljejo svoje družine, kajti vsi mladinski člani imajo prosto pijačo in jedila.
Za dobro postrežbo skrbi:
Odbor.
Je pač lepa navada in dolžnost, da se ob obletnici svojega lista v Kanadi spominjamo na ves trud in začetek, na zgodovino našega lista in zgodovino Kanadskih Slovence.
Četrta obletnica nam je pa še posebno svečanost, v tem letu smo skoraj vsi Slovenci v Kanadi naročniki lista, člani Zveze Kanadskih Slovencev in pa drugih podpornih in kulturnih društev. Brez EDINOSTI bi bili osamljeni, tujec en drugem, za Slovenska društva se bi ne znalo, Slovenci iz raznih mest Kanade bi se še po imenu ne bi poznali. EDINOST je nas vse Slovence zjedinila, stran lista je odprta vsem Slovencem in članom vseh društev.
Vsaka slovenska hiša v Kanadi ima po eden pa tudi več slovenskih listov. Mnogo smo pričakovali in iskali po teh listih, novih idej in novih smernic je povsod manjkalo. List trgovcev, listi podpornih društev, listi cerkvenih družb, so se v pisanju malo ali pa skoraj nič menjali, ne duha ne sluha o novi dobi, o novem življenju in o novih željah navadnih ljudi. Prva in vse druge strani v listih, gonja proti komunistov, prepisi samo iz kapitalističnih listov, jeza na Sovjetsko Rusijo, zaničevanje partizanov, evangelij, tisoč let stara pridiga, to vse se ponavlja v listih od rojstva do groba, na neki strani so pa še — Tarzan ali pa drugi spačeni obrazi za dodatek.
Kanadski Slovenci smo se na veličali listov kjer se ponujejo zajfenca in mrtvaške truge, kjer je polna stran malih in velikih oglasov, filmske zvezde iz Holy-wooda, dobro premišljene zbadljivke bolezen trmastih političarjev, kar ni več za sedanjo dobo navadnega človeka, kar vse obrača misli na nasprotno stran, ne pa v vrsto nove dobe, kamor po sami potrebi že pripadamo.
Potreba za slovenski list v Kanadi je bila prvič omenjena 1927 leta. Pokojni Albin šteblaj je bil prvi, da je romal iz mesta v mesto po Kanadi, da spozna Slovence, njih delo in mišljenje, z namenom in tiho željo za slovenski list v Kanadi. Težka bolezen in prerani grob so prečrtali njegove načrte.
Več let za tem je vladala železna peta v Kanadi. Napredna delavska društva in listi so bili oropani in prepovedani, preganjanje in streljanje na komuniste, policijski teror, ječa in deportacija za napredne delavske voditelje, so bile na dnevnem redu.
Španska vojska je klicala mnogo najbolj naprednih moči iz Kanade," začetek oboroženega boja za ljudske pravice v Španiji so se udeležili tudi Slovenci iz Kanade, Matija Modic, Mike Kobe, Martin Bajuk in George (Jurij) Matešič, sedanji urednik našega lista. Skušnje in prepričanja med ognjem in mečem proti fašizmu, za voljo in pravico naroda, je javni dokaz da je maloštevilni narod Slovencev predvidel ogromne posledice razrednega in ekonomskega boja po celem svetu. Je javni dokaz tudi, da so bili vsi štirje člani delavskih organizacij, Matija Modic in Mike Kobe sta
padla v Španiji, Martin Bajuk in Jurij Matešič sta se povrnila ter nadaljevala borbo v delavskih organizacijah. Bila sta tudi ustanovna člana društva — za Pomoč Osvoboditi staro Domovino. Povsod po Kanadi so bili društveni odseki Jugoslovanskih izseljencev pomešani s Slovenci, Hrvati in Srbi. Dokazano je tudi da so vsi štirje povsod pomagali pri organiziranju Slovencev v delavske unije, vsi so tudi pisali ali pa razširjali hrvaške »ukrajinske in engleške delavske liste v Kanadi. V teh časih še ni bilo za misliti na društvene in kulturne aktivnosti Kanadskih Slovencev.
Po španski vojski smo spoznali pomen nenapadalnih paktov, vse so nam španski dobrovoljci Slovenci, Hrvati in Srbi objasnili na javnih shodih po celi Kanadi.
Od takrat se je začela nova politična živahnost po Kanadi, ustanovili so se novi delavski listi in napredna delavska društva. Povsod pri političnih in kulturnih društvih smo bili, pomešani s Hrvati in, Srbi. Ker so Hrvati in Srbi imeli že tudi svoje liste in tudi politične in druga društva, so Hrvati ostali Hrvati, Srbi so ostali Srbi, največkrat smo pa samo mi Slovenci ostali Jugoslovani. že takrat je bilo mišljenje da mi Slovenci dobimo svojo stran v hrvaškem listu, tam nam je bila ponujana vsa pomoč, posebnega zaključka nismo iskali in tudi ne bi sprejeli.
Požrtvovalnost in trud Kanadskih Slovencev je bil dobro znan nekim rojakom v Zedinjenih Državah Amerike. Leta 1938 je obiskal Matija špolar (sedaj v San Francisko Kalif.) slovenske naselbine v Kanadi, že takrat si je prizadeval, pač pa je bila tudi njegova ideja, da ustanovimo svoj slovenski list v Kanadi. Na pismene izgovore se ni oziral ampak zmiraj trdil, da imamo najboljšo priložnost pa tudi sposobne moči za slovenski list v Kanadi.
Začetek zadnje vojske nas je našel še zmeroj nepripravljene za svoj list. V tem času je podporno društvo V. P. Z. "Bled" s glavno upravo v Kirkland Lake imelo največ članov. Leta 1941 je na neki seji gl. odbornikov bil sprejet predlog, da se kupi tiskarski stroj na roko za tiskanje društvenih pravil, članske certifikate in mesečna poročila za društvene člane. S tem bi dobili svoj društveni list za Slovence v Kanadi. Na prihodni seji je bil predlog ovržen, radi previsoke cene in pomanjkanje sposobnih moči in tiskarjev.
Temelj skupnosti za slovenski narod v Kanadi je bil postavljen dne 2. in 3. maja 1942 leta v Toronto. že omenjena organizacija POSD je sklicala konvencijo za vsa slovenska .hrvaška in srbska društva v Kanadi. Zastopanih je bilo 29 društev, pravomočnih delegatov je bilo 86 na konvenciji. Slovenski delegati so bili; Janez Košmerlj, Janez Kambič, Ivan Košmerlj iz Sudbury, Martin Bajuk, Jože Smrke iz Timminsa, Edvard Troha iz Port Arthurja, Rajmond Mavrin iz Toronte, Jurij Matešič iz Windsora, Lojze Zdravje iz Kirkland Lake.
Predlagano in sprejeto je bilo
(Nadaljevanje na 8 strani)
Naša "Edinost" še naprej po začrtani poti
Calgary — Bliža se "god" ali rojstni dan, smo si kaj radi obudili spomin na nekaj, kar nas je spominjalo in nas bo spominjalo v dolgo dobo, ker to je spominski dan, ko smo Slovenci v daljni tujini, segli po orožju, katero razsvetljuje in vsakega bodri pri skupnem delu.
Lahko rečemo, da je to spomin obenem na zelo temne dneve. Fašistični sovražnik se je zaleteval z ene proti Moskvi in Stalingra-du, z druge strani proti skupinam junaških partizanov v bosanskih hribih, naših Gorjancih, slovenskem Primorju, po Sloveniji in Jugoslaviji sploh. To je bila prva obletnica zahrbtnega napada na Sovjetsko zvezo, toda obenem obletnica poraza Hitlerjevega nazi-zma in Musolinijevega fašizma. Ofenziva Rdeče Armade pod Moskvo, ofenziva Rdeče Armade na Ukrajini, predvečer Stalingrada.
Znamenita obletnica hkrati tudi našega lista Edinost.
Težko je v par besedah opisati zasluge lista Edinost. Zadostovalo bo, če vržemo trenotno spomin, zakaj ravno proti naprednega tiska toliko hrupa in krika z strani reakcije, z strani preostankov fašizma. Odgovor ni težak na to v-prašanje, če vemo, kako je reakcija in fašizem v Evropi, naprej udaril po delavskem in neprednem gibanju, a zlasti tisku. Jasno je kot na dlani, da ne radi drugega kakor zato, ker je napredno gibanje zagovarjalo resnico in ker je napredni tisk bičal in razkrin-kaval zlobne in kriminalne fašistične namere od samega začetka. Delavsko napredno gibanje, delavski tisk, sta torej tista neudinja-
joča gorjača v boju proti navalu reakcije, proti navalu prenovljenega fašizma v prizadevanju povrniti svet v predvojne pregrehe, bedo in mizerijo. Delavski časopis je svetilnik poti, je učitelj, je organizator, je borbeni klic vsem ljubiteljem svobode in demokracije, da branijo velike pridobitve v tej vojni, ter jih še bolj uveljavijo med širokimi ljudskimi množicami za srečo in napredek delovnega ljudstva.
Razumevajoč to nalogo Edinosti, naš odsek Zveze Kanadskih Slovencev je priredil v znaku četrte obletnice njenega obstoja večerno zabavo pri tov. Dan Popo-viču, na kateri smo naredili $73.85 centov. To vsoto smo poslali za tiskovni sklad kot čestitko listu Edinost. To je dokaz kako cenimo naš list in kako smo pripravni delati za njegov obstoj.
Obenem pošiljamo naše iskrene čestitke tov. uredniku J. Matešiču, ter mu izražamo naše priznanje na vzornem delo in nesebični požrtvovalnosti. Želimo, da bi tudi v bodoče sukal pero pri Edinosti, bičal vse nepridiprave in zlasti posvečal pozornost najvažnejšim stvarem v prid nas in našega naroda interesom. Prepričani smo, da bo Edinost pod krepkim vodstvom služila tem interesom in interesom pri zgraditvi miru in varnosti v svetu, posebno pa sedaj pri zahtevi po povrnitvi Trsta in Julijske Krajine k Jugoslaviji.
O četrti obletnici Edinosti kličemo: "Naprej po začrtani poti, za narodni blagor, za mir, za varnost v svetu!"
Odsek Zveze K. Slovencev
Calgary, Alta.
MLADINSKA ORGANIZACIJA OBLIKUJE -ZAVEST IN ZNAČAJ MLADEGA RODU
(Iz druge str.) šujemo, v kakšnem duhu mora vzgajati naša organizacija mladino Jugoslavijo, je odgovor jasen: mladino je treba vzgajati in pripravljati tako, da bo koristila svoji ljudski državi, da se ta ljudska država čim prej okrepi in da se v gospodarskem in kulturnem o-ziru čim hitreje razvija. Nepismeni in nekulturni ljudje ne morejo upravljati države, ki dosega velika in hitre uspehe, ne morejo pospeševati njenega naprednega. Zato je, kot smo dejali, prosveta najširših ljudskih množic pogoj za nadaljni razvoj države. Zmaga na kulturnem področju, pri prevzga-janju ljudi, pri kulturnem dviganju novih pokolenj je dolgotrajen in težak proces. Za to zmago se je treba pripravljati in se oborožiti z vztrajnostjo in potrpežljivostjo. Naša organizacija, ki podpira napore ljudske oblasti na področju kulturno-prosvetnega dela in Vzgaja mladino v duhu pridobitev narodno osvobodilne borbe, mora imeti važno vlogo v izgradnji naše države.
Bolj kot kdajkoli se morajo mladi ljudje potruditi da postanejo mojstri svojega poklica, da si pridobe čim več tehničnega znanja, ker brez tega ne bomo mogli zgraditi naše države. Naši mladi delavci v tovarnah, mladi udarniki prvomajskega tekmovanja, najboljši dijaki v šolah, udeleženci velikih kolektivnih del pri obnovi države so pokazali s svojimi vzgledi, da so jim gospodarski problemi naše obnove blizu, da so pripravljeni razvijati svoje sposobnosti in visoko dvigniti spoštovanje dela.
Vsled vedno večjega in vsestranskega sodelovanja mladine pri obnovi in'izgradnji je neobhodno potrebno, da naša organizacija seznanja mladino z gospodarskimi vprašanji in zakoni, ki jih prinaša ljudska oblast, če vnesemo v najširše ljudske množice mladi-
Proti beli Ljubljani
(Iz 2 strani)
ceste in glava mu je omahnila na ramo. Pogledil sem ga po očeh, ki so se zaprle. Padel je junak, ne da bi videl Ljubljano, za kate-di smo vsi jurišali čez jase do sovražnih bunkerjev in skozi točo krogelj.
Planil sem za jurišači. "Na ju-riš! Za našo Ljubljano — na ju-riš!" Drveli smo preko trupel Nemcev in izdajalcev, ki so se v svojem obupu bili do zadnjega.
Zadnji položaji nad Ljubljano so bili zavzeti, povelje je bilo izvedeno, sovražnik je bil razbit. Dosegli smo vas Orle. In ko smo počivali na Orlah in gledali v modrikasto meglo, ki se je dvigala nad Ljubljano, smo vedeli, da bo naslednji dan tisti veliki dan, ko bomo vkorakali v Ljubljano.
Franc Pocajt.
ne ljubezen do ljudske imovine in nalogo, da jo mladina čuva kot dobrino, od katere zavisi blagostanje ljudstva, bomo dali še dragocenejši doprinos k obnovi naše države. Od mladega pokolenja, ki bo s svojim znanjem in mišicami pomagalo zgraditi našo novo domovino, zahtevamo danes, da se neutrudno uči in si prisvaja znanost in kulturne pridobitve. Mladina mora biti nepomirljiv sovražnik vseh zablod, lažnivih teorij, praznoverja in predsodkov. Ljudska mladina mora v vsem svojem delu stremeti za tem, da oboroži mladino z najnaprednejšimi nazori. Mladina si mora osvojiti resnično znanost, ki razlaga zakone družbenega razvoja, ki daje perspektivo in pomaga zmagi naprednih sil družbe. O pravilnosti je teorije priča razvoj Sovjetske zveze v močno in napredno državo, priča njena zmaga v vojni in končno — priča razvoj naše narodno osvobodilne borbe in zmaga naših narodov v vojni.
Vse vzgojno delo mora biti prepojeno z ljubeznijo do bližjega, z razvijanjem tovariškega čuta, spoštovanja do starejših, z razvijanjem ljubezni in bratstva med narodi Federativne ljudske republike Jugoslavije in ljubezni do v-seh svobodoljubnih narodov sveta. Naša mladina je dobila v vojni svojo veliko življensko šolo in je častno položila izpit. Toda nikoli ne smemo pozabiti, da je preživela svoje detinstvo in prve dni mladosti v drugih pogojih in da je bila izpostavljena vplivom, ki so Nna-sprotni duhu, v katerem se vzgaja mlado, napredno, kulturno po-kolenje. Iz šolske mladine so hoteli napraviti pokorne hlapce režimov, mladino, ki bi pozabila interese in težnje ljudstva, iz katerega je izšla. Mala peščica bogatašev in veleposestnikov je izkoriščala delavsko mladino. Delavska in kmečka mladina nista dobivali osnovne šolske izobrazbe; kultura in znanost sta bili zanjo skoraj nedostopni. Naša organizacija mora pomagati ljudski oblasti, da bo mladina dohitela, kar je zamudila.
Med vzgojnimi nalogami naše i organizacije ne smemo pozabiti, da je bil manjši del naše mladine izpostavljen fašističnemu in izdajalskemu vplivu, ki je zastrupil del mladincev in mladink s proti-ljudskimi, nedemokratičnimi in fašističnimi idejami. Ljudska mladina mora tudi tukaj pokazati vso ljubezen do svoje domovine in napraviti vse, da se ti mladinci in mladinke vrnejo k svojemu ljudstvu in se osvobodijo vpliva mračnih fašističnih idej.
Ljudska mladina Jugoslavije stoji pred odgovornimi, zgodovinskimi nalogami, da s svojim delovanjem in z najrazličnejšimi oblikami dela oblikuje zavest in značaj našega mladinca, da vzgaja in prevzgaja mladino in tako pomaga naši novi ljudski državi pri v-zgoji mladega pokolenja, ki bo na
Delo nam kaže prave vzroke na neuspeh in kako jih odstraniti
Ako se v mislih povrnemo nazaj v svojo rojstno domovino, takrat ko smo se odločili da se podamo v tujino za lepšim in srečnejšim življenjem, so nam gotovo tudi v istem času uhajale misli kje, kako in koliko časa bo nam vzelo da se bodo naše želje uresničile. Z veseljem smo se podali na pot v to obljubljeno in zlato deželo, obenem pa tudi z tužnim srcem zapustili rodno grudo v mislih, saj tako mogoče ne za dolgo časa.
Težak je bil naš začetek ker nam še niso bile poznane potežko-če delavca in katere smo imeli tudi mi pred nami. Poznali nismo jezika, kar je bilo za nas še toliko težje dokler se nismo istega vsaj nekoliko navadili. Ali z dobro voljo in zavednostjo se tudi najtežje premaga.
Tako smo tudi mi premagali prve težave našega pričetka v tujini, obenem tudi spoznali vzroke ki so, in še tudi danes ovirajo pri našem naprednem delu v lepše življenje. Jezili in razburjali smo se kakor se tudi še danes, na ovire in vzroke, ki jih imamo veliko preveč.
Pri vsem tem razburjanju smo se pa tudi obenem naučili in spoznali ovire in vzroke, ki jih je potrebno na vsak način odstraniti. Spoznali smo kako so nam potrebne narodne in mednarodne delavske organizacije, njeni časopisi in voditelji, ako hočemo doseči cilj za katerim vsi stremimo.
Še nekoliko let in delavec bo o-svobojen reakcijonarnega iskoriš-čevanja, ki še vedno živi na račun delavskih žuljev. Dokaz temu je lahko vsakemu posamezniku napredek organiziranega delavstva, ki je v zadnih nekoliko letih dosegel velik korak naprej. Pri tem mu je največ pomagalo napredno delavsko časopisje katero se tudi zadnje čase zelo razširja. Samo v Kanadi se je v zadnih par letih organiziralo čez 750.000, ki so v glavnem organizirani v dve obrtni uniji, (organizaciji) to je, v — Trades and Labor Congresg in Ca-nadian Congress of Labor.
Velike so bile zasluge delavskega gibanja za časa zadnje vojne za poraz javnega fašizma. Ravno tako bo tudi poražen skriti fašizem ako se bo delavec še nadalje organiziral in podpiral napredno časopisje. Dobro se še spominjamo kako je bilo težko za časa našega prihoda v Kanado organiziranje delavstva, k kateremu smo po večini spadali tudi mi sami. Težko je bilo, posebno za nas novince v takem slučaju. Posebno v slučaju kakor smo ga imeli leta 1931 in dalje. Vedeli smo predobro v tistih letih da nismo bili zaželjeni v ti deželi. Večkrat se je slišala beseda da je radi našega prihoda prišla brezposelnost i. t. d. Danes se kaj takega gotovo več ne ponavlja, kajti naučili smo se po priliki jezika in kar je pa najbolj pomembno pa tudi ne zaostajamo v bojih za delavske pravice. Vendar pa imamo še vedno nekak občutek da smo še tujci, kar je seveda po načinu življenja še do nekatere meje tudi resnica. Ali vse to nas ne sme ovirati v boju za napredek naših skupnih interesov. Danes je nam že vsem poznano delo, življenje in mišljenje posameznega naroda, radi tega se lahko spustimo v pogovor z človekom ki je druge narodnosti in ga po svojem znanju pridobimo za skupen boj proti reakciji. Naloga je vsakega zavednega delavca da poskuša po svoji najboljši moči in brez vsakega razburjenja pridobiti še svojega prijatelja za boj proti reakciji katera je zopet začela delati z vso močjo da zaneti rasno mrž-njo med narodi in pripravlja na ponovno vojno. Pri tem seveda največ pomaga nazadnjaško časopisje za katerega se potrošijo o-gromne svote denarja. Radi tega je tudi še danes ljudstvo do nekatere meje zadržano pri delu za skupnost.
Priznati se mora, da je največ potežkoč pri delu za skupnost med narodi, kajti pri takem delu se mora večkrat rabiti pohvala, ki je izrečena po sili. Pač je že tako, da taka pohvala še vedno igra največjo vlogo. Napačno ali resnično. Brez pohvale ni mnogo uspeha v današnjih okolščinah. Tisti, ki je pa v resnici pohvale vreden pa po navadi dobi veliko zavidanja in nevošljivosti, ki se kaj rado is-premeni v neprijateljstvo.
Vse to se bo moralo odstraniti in se prilagoditi resnici dejstva ki je največji dokaz, pa bi bil to
John, Janez, Ivan ali pa Johan. Glavno v tem je poštenost in trud, ki ga dotični žrtvuje v skupne namene za pravico.
V	zadnji petletni vojni je vsekakor večji del ljudstva spregledalo da se ne sme soditi po denarju in lepoti, ampak po delu za napredek proti dva tisoč letni reakciji in njenemu časopisju. Za vsak dolar ki ga potrosi reakcija za njen obstoj, bi morali tudi mi potrositi enega za njeno uničenje. Najlepši uspeh bi pa seveda dosegli ako se ga bojkotira in tisti denar obrnili v korist naprednega čtiva.
Mi se nahajamo na potu preobrata. To je danes lahko vsakemu jasno. Reakcija se z vsakim dnem pogreza z svojo prevaro, kajti pri vsakem koraku ki ga naredi dobi, vedno večje zapreke pri ljudskih masah. Tako rekoč pri vsakem koraku se sama izdaja za svoje dolgotrajne prevare.
Lahko si predstavljamo kako bi v slučaju ako bi ne bilo v toliki meri delavstvo organizirano. Kakšen bi bil danes delavski položaj in življenski standard? Danes je zadosti slab, v drugem oziru bi bil pa gotovo neznosen, od kar se je vojna končala. Res so stavke na dnevnem redu ali kolikor je nam znano še do danes ni bila nobena izgubljena. To je nam jasen dokaz da je delavec prišel do spoznanja da je upravičen pri svojih zahtevah za lepši obstanek.
Tudi tukaj gre največje zasluga delavskemu tisku, ki pomaga pri delavski izobrazbi za boj proti reakciji pri vsakem njenem migljaju. Da pa bodemo še bolj popolni koliko je vreden narodni delavski list nam je lahko tudi dokaz za nas same tukaj v Kanadi.
V	pričetku leta 1942 ko še nismo imeli svojega časopisa mi Slovenci Hrvati in Srbi smo bili še vedno v slabem zanimanju eden za drugega. Danes nam je že ve-
činoma vsem poznano delo in mišljenje posameznega naroda. Poznano nam je tudi skupna borba narodov v domovini, katera je obenem tudi poznana celemu svetu. In ravno ti časopisi so bili prvi ki so takoj v pričetku nam prinašali resnične podatke o borbah naših narodov proti sovražniku človeštva (fašizma) in kateri se tudi danes nadaljujejo borbo do popolne zmage nad vsemu kar je proti delavskega.
Nadejati se je da ga ni med nami ki bi mogel trditi da nam takih časopisov danes ni potrebno, posebno sedaj ki se zopet nahajamo v svetovnem političnem vrtincu ki ga nam vsiljuje nazadnjaško časopisje in obenem dnevno zopet ščuva ljudske mase za mednarodne prepire in tretjo svetovno vojno. Grda ali dobičkonosna je ta nakana ki se do sedaj še vedno dobro obnesla v prid majhni skupini. Upajmo in delajmo nato da bo konec takih prevar ker koncem konca smo mi sami ki nosimo breme ki ga nam nalagajo drugi po našem nepremišljenju, kakor so ga tudi nalagali našim prednikom dva tisoč let beli in črni re-akcijonarji.
Radi tega podpirajmo napredno časopisje po svoji možnosti in le na ta način bodemo največ pomagali da se iznebimo našega lepo zavitega ljudskega sovražnika.
K četrti obletnici Edinosti čas-titam njenim naročnikom v upanju da tudi vsak naročnik podpira njene smernice in principe ki jih že od začetka zagovarja v polnem soglasju delavskega napredka.
Listu Edinosti pa želim, da nadalje vodi po začrtani poti do popolnega narodnega in mednarodnega sporazuma z drugim naprednim časopisjem. Najbolj pa da se uresničijo njeni cilji za večkratno izdajanje dokler se tudi narod ne združi v "Edinost".
J. Sheryak.
Prijatelju v spomin
S potrtim srcem sem prejel žalostno vest, da se je moj prijatelj in tovariš Ivan Lavrič smrtno ponesrečil v Paymaster rudniku. Kako sem sprejel to vest, ve le oni, ki je kdaj izgubil prijatelja in zvestega tovariša v življenju. Kakor film, so se mi začele vrstiti misli nazaj v preteklost in v duhu sem bil z njim v koroških gorah, kjer sva kot nadepol-
pridobitvah naše velike borbe lahko pomagalo in nadaljevalo izgrajevati novo, močno in srečno državo.
(Referat Brane Perovič, članice Centralnega sveta LMJ na III. kongresu).
IVAN LAVRIČ
4
na mladeniča, s puško v roki pomagala risati slovenske meje, katere nam je hotel vsiljivi tujec zabrisati.
Na Koroškem je bilo ko sva se prvič srečala, ter postala prijatelja v borbi za skupno stvar, za naju in za ves slovenski narod. Bili smo vsi bojevniki prav dobri tovariši, ali "štiriperesna detelja" kot so nas nazivali drugi smo bili pa še prav prisrčni, neločljivi tovariši, kar on ni nikdar v življenju pozabil omeniti, kadarkoli sva se srečala. "Vidiš", je rekel; "bila
sva skupaj na Koroškem".....
in potem cela povest. . .
Ob spominu na njega ne morem iti mimo, najinih tovarišev, Alojza Grivca, kateri je bil vjet v Labudu in je ob povratku v domovino umrl za posledicami pretepanja v nemškem ujetništvu. Nasilniki so poznali pretepanje tudi že takrat. Alojz škedelj je bil doma od Črnomlja in njegova usoda mi danes ni znana. Morda je padel kot partizan. . . Mogoče pa še tudi živi. . . Vedno smo se najrajše pogovarjali in tudi peli "Kod' so naše meje". Celovec, Gosposvetsko polje, za Sočo in prav nobene pedi na tostran Soče zemlje lačnemu Lahu, smo vedno in vedno povdarjali, kar je tudi v srcu vsakega Slovenca ali Slovenke. Ko je bila podpisana ne-
srečna Rapalska pogodba si je cela 7 stotnija tedanjega "Slovenskega planinskega polka" pripela črne trakove na prsa ter smo zahtevali, da se nas pošlje na Primorsko, da izženemo vsiljivega tujca iz naše zemlje. No, to nam takrat ni bilo vstreženo in smo bili vsled tega zelo ogorčeni. Ostali smo na Koroškem ter se borili za Celovec in Gosposvetsko polje.
Ekonomske prilike, slabo urejeno državno gospodarstvo, katero je bilo vsem dobro poznano in dogodki kateri so se godili, kot naprimer, Zaloška cesta, godrnjanje kmeta i t.d. so pokazali, da nismo imeli ljudske vlade. Preganjanje delavcev in zatiranje kmetov je bilo veselje takratnih vlastodržcev. V tašknih razmerah so bili Slovenci prisiljeni na izseljevanje, čeprav so bili vedno pripravljeni dati življenje za prostost in popolno svobodo svoje domovine. Med temi je bil tudi Ivan Lavrič in jaz.
Tako sva se zopet srečala v tujini, v Timmins-u. Najino srečanje je bilo prisrčno. Imela sva si mnogo, mnogo povedati. Oba sva bila v tem edina, da borba še vedno ni končana,'ter da bo treba z borbo nadaljevati z vsemi močmi ki so nam na razpolako. Da je on svojo borbo vršil je dokaz, da je bil v šestih organizacijah ter pomagal usmerjati Slovencem pravo smer — smer pomaganja osvoboditve in pozneje obnove domovine. Borba, čeprav trda dostikrat, je očividno v Timmins-u, kjer je on delal, dala pobudo še drugim naselbinam.
Težko se je poslavljati od tovariša, še posebno v času ko še m naša borba završena. Mi kateri smo ostali, nadaljujmo njegovo pot, brez omahovanja kakor tudi on ni nikoli omahoval v borbi. V borbi je bil zvest in hraber, če je bilo to z puško v roki, ali pa kadar puške ni bilo potrebno pri organiziranju mladine kateri je posvečal posebno pažnjo.
Tam, v svobodni Sloveniji, bo žalovala za njim žena, sinovi, hčer. Tolažba naj jim bo, da jih v vseh letih odsotnosti ni pozabil. Z njimi je delil trpljenje in radost ob osvobojenju. V tolažbo naj jim bo, da njega ne bodo pogrešali samo oni, pač pa tudi Kanadski Slovenci in posebno bom delil z njimi bol jaz in čutil globoko spoštovanje do njega in njegovega dela.
Naj mu bo lahka Kanadska gruda. Slava mu.
J. Smrke.
"Pravda"o Bevinovem zunanjepolitičnem ekspozeju v Spodnji zbornici
Moskva (Tass) Moskovska "Pravda" objavlja naslednji mednarodni pregled:
Ko je angleški minister za zunanje zadeve Bevin pričel razpravo o zunanji politiki v spodnji zbornici, je obrazložil stališče angleške vlade do problemov, ki se postavljajo pred Svet ministrov za zunanje zadeve. Glede vseh problemov se je zavzemal za stališče, ki ga je zavzela angleška delegacija na konferenci v Parizu. To pa ni motilo Bevina, da ne bi izrazil želje, da naj bi se sovjetska delegacija vrnila v Pariz z odločitvijo, da sprejme anglo-ameriške predloge glede vprašanj sklepanja mirovnih pogodb z Avstrijo, glede vprašanja italijansko-jugoslovan-ske meje, o bivših italijanskih kolonijah, o reparacijah, ki jih mora Italija plačati, o plovbi po Donavi in drugo. V tem primeru bi videl dokaz zaupanja in medsebojnega razumevanja, je rekel Bevin. Zakaj pa kaže angleški minister na enakopravnost med enostransko odstopi po eni strani ter na zaupanje in medsebojno razumevanje po drugi strani ? Zakaj angleški minister ne sledi sam temu nasvetu, ki ga je smatral za tako potrebnega, da ga je odkrito izrekel v angleškem parlamentu?
Sodobna angleška diplomacija zelo rada uporablja zveneče fraze. Vzemimo n. pr. vprašanja plovbe in trgovine na Donavi, s katerim je v resnici pričel Bevin svoje poročilo o pariški konferenci. Izgledalo bi, da je to navadno in nezamotano vprašanje jasno. Plovba po Donavi ima velik pomen za dežele, ki ležijo v bazenu te reke. Z njo je tesno povezan gospodarski razvoj teh dežel, njihova zgodovina in njihova bodočnost. Glejte, zakaj je režim plovbe po Donavi zadeva podonavskih držav. Popolnoma naravno je, da nedo-navske dežele ne morejo in ne smejo diktirati po svoji zamisli režima plovbe po Donavi. Pa naj &i bo še tako težko nasprotovati tako navadnemu in jasno postavljenemu vprašanju, je angleški minister za zunanje zadeve kljub temu poskušal to napraviti. Očividno je, da se Anglija pripravlja na to, da bi diktirala režim plovbe po Donavi "ne iz egoističnih interesov", temveč zaradi tega, ker vlada v Evropi "glad". Bevin trdi, da je Anglija zainteresirana samo glede tega, da bi prehranila tiste ljudi, ki živijo v donavskem bazenu in
da napolni njihove želodce. Ali pa so podonavski narodi v manjši meri zainteresirani glede tega kakor pa Bevin? Zakaj ne bi šli od načela, da morejo oni urediti brez tuje pomoči vprašanja plovbe na Donavi?
Podobno, kakor donavski problem, je angleški minister za zunanje zadeve dokumentiral n, pr. vprašanje bivših italijanskih kolonij. Kakor izhaja iz Bevinovih besedi, zahteva Anglija, naj se Cirenajka izroči pod njeno izključno varuštvo, baje zaradi dozdevnih interesov prebivalstva tega področja, ki meji z Egiptom. Prav tako Anglija "popolnoma iskreno predlaga, da zaokroži britansko Somalijo in jo priključi i-talijanski Somaliji ter celo en del Abesinije in to samo, da bi dala tem siromašnim Nomadom možnost do življenja". Saj ni treba dokazovati, da so pravi kolonialni cilji zelo daleč od te deklaracije in da gre vse to, če na priprost način rečemo, za razširjenje angleških posestev, interesov in privilegijev v Srednji in Severnovzhod-ni Afriki.
V svetlobi stvarnih zahtev brezpogojnega priznanja angloameri-ških predlogov je treba proučevati tudi Bevinova razmišljanja o sklicanju konference 21 držav v primeru neuspeha naslednjega zasedanja sveta ministrov za zunanje zadeve. Ves Bevinov govor ima značaj psihološke priprave za popolno odstopanje od postavljenih načel sodelovanja zavezniških držav. Prav za prav je to nov poskus pripravljanja sabotaže načel, ki so bila določena pri skupnem delu zaveznikov in poizkus, da bi izkoriščali metode pritiska v odnosih s Sovjetsko zvezo.
Prav tako moramo omeniti, da je minister za zunanje zadeve obdržal v svojem govoru antisovjet-ske izpade, napravljene v znanem govoru na Winstona Curchilla, ki ga je imel v Fultonu. Bevin je izkoristil priliko, da je sprejel fa-mozno formulo o "zavesi" v Evropi. Ko se je nato udeležil razprav v Spodnji zbornici. Churchill ni zaman naslovil na način, ki je karakterističen za njega, laburistični vladi mnogo poklonov v zvezi z njenim stališčem napram "zavesi", naglašajoč posebno vodilno vlogo ministra za zunanje zadeve Bevina v izoblikovanju podobnega vladnega stališča.
Kronani uspeli potrdimo z še večjo odločnostjo pri graditvi narodnega edinstva v bodoče
(Iz 3. str.)
katerih uradih z ene strani pojavil dvoum in z druge strani tudi poveličevanje največjih zločincev v povesti narodov Jugoslavije.
To je bil torej začetek. Prav dobro bi bilo, da ga ne pozabimo in posebno pri resnejših, ki se tičejo naroda kot celote in pa edinstva jugoslovanskih izseljencev na tem kontinentu. Poznejši razvoji so seveda še bolj krepko in bolj odločno potrjevali vrednost protifašističnega tiska — tiska, ki je od svojega začetka tako odločno in krepko zagovarjal narodno edinstvo, da se doseža zmaga in po zmagi nad oboroženimi fašističnimi silami zavarujejo velike tekovine druge svetovne vojne.
Danes ob četrti obletnici našega lista Edinost, se nahajamo v dobi, katera prav tako kot ob njegovem rojstvu, postavlja pred nas gotove naloge. Več kot jasno je, da fašizem ni še uničen, da se pojavlja v raznem oblikovanju, a posebno pri širitvi strupeni šovinistični, anti-delavski, anti-sovjet-ski in anti-jugoslovanski mržnji. Pojavlja se v mržnji proti sklepom na Jalti in Potsdamu, mržnji proti povojnemu progresu, kooperaciji in sodelovanju med Združenimi narodi — podžiganju na tretjo svetovno vojno.
V teh osobinah zapazimo nastopanje prenovljenega fašizma, nastopanje skrajne in črne reakcije.
■ Ta dejstva nas opozarjajo pred vsem na utrditev bratskega edinstva med južnoslovanskimi izseljenci, vred z vsemi ostalimi naprednimi silami kanadskega naroda v borbi za trajen in pravičen mir, za pošteno delo in kruh, za sodelovanje in kooperacijo med Združenimi narodi. Silijo nas k spoznanju resnosti, da ni časa za omahovanje in predsodke, da ni mesta za mržnjo in sovraštvo, da je treba odstraniti vse, kar bi imelo ovirati pravilno pot miroljubnih in demokratičnih sil, za lepše in srečnejše življenje sedaj
po skončani vojni.
Posebno nas Slovence opominjajo na to, da ne stojimo po strani, da ne omahujemo pred dogodki, da ne tratimo čas in voljo v praznem besedičenju, ampak da gradimo složno, kakor čebele, ki znašajo med, čistijo trote — narodno edinstvo pri obrambi narodnih in delavskih pravicah. To so naše naloge, ki jih moramo sprejeti in z njimi pomagati moralno in materialno junaškim narodom Jugoslavije sedaj pri oSnovi in pri opravičenih zahtevah po združitvi naše slovenske zemlje — sinjega Jadrana — Trsta, Julijske Krajine in slovenske Koroške z svojimi krvnimi brati in sestrami v svobodni in enakopravni Jugoslaviji.
To nam naj bo borbena obveznost pri širitvi lista Edinost, pri povečanju vrst Zveze Kanadskih Slovencev, pri utrjevanju bratskega edinstva med kanadskimi Slovenci, Hrvati in Srbi. Oživljajmo in krepimo to zavest, da bomo res dostojni slave in časti, ki pripada, in ki si jo je zaslužil junaški slovenski narod v bratski družim narodov Jugoslavije.
Naj živi borbena solidarnost slovenskih izseljencev z vsemi skupinami miroljubnih in demokratičnih sil pri graditvi trajnega in pravičnega miru, za srečnejše in lepše življenje, za čast in pravice naroda!
Jurij Matešič.
Ponavljam naročnino
Creighton — Spoštovani urednik! Ker mi je potekla naročnina na list Edinost, Vam pošiljam poštno nakaznico v zneku tri dolarje za nadaljno naročnino lista Edinost, in Vam želim mnogo uspeha ter veliko novih naročnikov.
Vsem v uradu kakor tudi čita-teljem lista Edinost, pošiljam mnogo pozdravov.
Vaš naročnik,
Tony Kramarich.
Edinost nam je In nam kaže pravo pot
List Edinost danes praznuje svojo četrto obletnico svojega obstoja. To je sicer kratka, a zato zelo pomembna doba za ves človeški rod. To je doba, ki je prinesla na površje to, kar si je malokdo mogel predstavljati pred dobrimi desetimi leti temu nazaj.
List kot tak se mu ni treba hvaliti. Njegove smernice in dosedanje delo zadostuje, da vsak naročnik ali čitatelj vidi samo to razliko, ki se imenuje — resnica in poštenost.
Od svojega začetka se je neustrašno postavil na branik narodnih interesov, na branik resnice, na branik poštenosti. Če smo zasledovali njegove izvode, vidimo kako velike so bile njegove naloge in med prvotnimi raskrinkati podlo in zlobno fašistično ter profašistično propagando. Vidimo, da je bil orač ledine in da se ni ustrašil takoj v samem začetku udariti po glavi narodne izdajalce, kateri se sedaj zagovarjajo za storjene zločine proti lastnega naroda pred vojnim sodiščem v Beogradu. Kako nestrpljivo pa čakamo, ko se bo začela obravnava v Beli Ljubljani proti izrodkom slovenskega naroda, v kolikor še niso prišli v roke pravice.
Seveda list bi nikdar ne prišel do te stopnje in tako odločno sledil dogodkom, ako ne bi imel zavednih ljudi okrog sebe. Prepričan sem, da se vsak čitatelj zaveda, da brez truda agilnih slovenskih delavcev bi ne bilo mogoče tega doseči. Marsikatera ura časa je bila pozabljena požrtvovalno za ta višek, ki ga je list dosegel. On je napravil in tudi obrisal solze mnogemu rodoljubu naše stare domovine. Pripomogel je mnogo do strtja Hitlerjevega nacizma in Mu-solinijevega fašizma. Pomagal je pri graditvi narodnega edinstva, pri širenju resnice o osvobodilni borbi naših bratov in sester v stari domovini ter urgiral za moralno in materialno pomoč za popolno zmago nad oboroženimi fašis-
NOVI NAROČNIK
Geraldton — Tukaj pošiljam 'denarno nakaznico za tri dolarje za eno letno naročnino. Prosim da takoj začnete pošiljati list novemu naročniku.
Prisrčne pozdrave in čestitke k četrti obletnici Edinosti.
Ela Garbas.
Castlegar, B. C. Uredništvo Edinosti. Slučajno sem dobil Vaš list in ker se mi dopade, Vam posiljeni naročnino. Prilagam šest dolarjev denarno nakaznico.
Pozdrav,
M. Klemenčič.
tičnimi silami v svetu.
Morda bo kdo rekel, češ da je nas Slovencev premalo, da bi kaj naredili pri svetovnem preobratu. Toda ta se moti. Mi Slovenci smo tudi ena veriga pri vseh svobodoljubnih narodih, posebno pa še, če smo ujedinjeni. Naši slovenski rodoljubi so nam to dokazali s svojim odporom proti daleč močnejši oboroženi fašistični sili in domačih izdajalcev. Z enotnim odporom in krvavo borbo je naš narod dosegel svojo svobodo, katero ni imel skozi 1300 let. Ima svojo vlado, ki jo še nikdar prej ni imel. Ta vlada prihaja od ljudstva in je za ljudstvo. Vemo pa, da ima tudi nasprotnike. Te lahko na prste preštejemo, a vendar so nasprotniki. Tako jih ima tudi naš list Edinost. Toda takih sovražnikov je z vsakim dnevom manj in kolikor jih je še ostalo, se sami sebe sramujejo, posebno sedaj, ko dobivajo resnico od svojih lastnih , bratov in sester iz stare domovine. Sedaj jim je dokazno,. da ako niso za napredek, so sami proti sebe in svoje srečnejše bodočnosti.
Fašizem na ameriškem kontinentu, še ni strt. Še vedno ljubljenci osvajalne politike podpihujejo proti sodelovanja med Sovjetsko zvezo in Ameriko. Pri tem se poslužujejo sicer zlobne propagande mašine — tiska, kateri je tako raširjen v tej deželi in kateri služi velebiznesu. Prav za to nam je list Edinost ne samo potreben, ampak nujen in zahteva od vsakega naročnika, da se zdrami pred golimi dejstvi. Ni treba čakati, v-sak čitatelj bi mogel biti hkrati agitator za list, posebno pa še tisti, ki pripada delavski uniji. S tem bo ojačal svojo unijo ter obseg skupnega dela. V starem kraju so žrtvovali vse, pa tudi življenje.
Mogoče da bo kateri rekel tudi, da se ne strinja z urednikom ali katero drugo osebo pri gibanju. Tak izgovor ne drži vode. Vsak človek, če dela — dela tudi napake. Samo enega poznamo, da je mislil, da ni napačen. In to je bil bivši urednik Prosvete (I. Molek). Zato je moral pustiti svoj urad njegovemu "grešniku in zmotlivcu", A. Gardenu. Kaj si hočemo, svet se vrti in tudi mi moramo z duhom časa naprej. Ne moremo in ne smemo sedeti križem rok, boriti se moramo proti slabih elementov, proti kapitalističnim podžigalcem tretje svetovne vojne, proti barantanju na račun našega slovenskega Primorja in Trsta.
Čitateljem želim dober uspeh pri prihodnji kampanji. List Edinost pa naj nadaljuje delo po svoji začrtani poti!
M. Modic.
Rotiii so nas z vsemi strašili, a mi smo ostali trdni in zmagali
ČESTITKE IZ NANAIMO
Cenjeno uredništvo Edinosti! Kot čestitko ob četrti obletnici našega delavskega lista Edinost, pošiljam dve novi naročnini. Naročnika sta dva Semičarja in sicer John Ancel iz Semiča in Jože Plut iz Krvoškega vrha pri Semiču. O-ba sta stanujoča v Butte, Mont. Amerika, bila pa sta tukaj na obisku. Upam da bosta Edinost rada čitala in jo priporočila še drugim. Obiskala sta tukaj vse slovenske družine in kamor sta prišla, sta bila res prijazno sprejete in postrežena z okusnim prigrizkom, pa tudi kozarčkom vina. Ker sta še mlada fanta in tudi tu je še precej kakor smo včasih rekli "cvetje mladosti" drugega spola naših izseljencev, sta se še malo časa dalj zadržala kakor pa sta bila namenjena. Ali ni tako Janez in Jože? Upam, da Vama bo ostalo Nanaimo v dobrem spominu in da nas prideta še obiskati, seveda ob boljši priložnosti.
Sedaj pa malo poročila odseka Zveze Kanadskih Slovencev. Naš odsek ZKS. v Nanaimo čestita sklepu na seji gl. odbora po priporočilu uredništva Edinosti, da se tiska jubilejna številka na več strani. Njena pomembnost letos bo tem večja, ker bodo natisnjene slike od vseh drugih odsekov in bom tako imeli zelo lep spomin ne samo o našem dosedanjem delu, ampak tudi v bodoče. Imeli bomo tako priliko videti naše sobrate v drugih naselbinah, člane in članice Zveze. Sigurno je, da si vsak želi jubilejno izdajo ohraniti, morda pa tudi poslati svojcem v staro domovino. Toda ohranimo si obenem tudi zvestobo do dela v bodoče, to je za dober obstoj lista Edinost. To obveznost si naložimo zdaj ob četrti obletnici kot najboljše priznanje za njeno dosedanje delo na polju kulturnega napredka in skupnosti.
Odsek Zveze Nanaimo
ZAHVALA ZA POMOČ
Naslednje pismo je dobila družina Grubar iz Hamiltona, kot zahvalo za poslano obleko, katero so preko Sveta Kanadskih Južnih Slovanov poslali v staro domovino in jo je dobila Mary Jandrič iz Trogira, Dalmacija.
Zahvalno pismo se glasi:
Cenjeni!
Pri razdeljevanju obleke, katero smo dobili iz Amerike, sem jaz dobila dar v katerem sem našla vaš naslov. Izpolnjujem vašo željo in se vam oglasim z enim malim pisemcem. Najlepše se vam zahvaljujem za dar in za vašo ljubezen, katero ste izkazali našemu narodu. Ne morete si misliti kako sem srečna, da ste mi dali priliko, da se osebno zahvalim. Z ničemur vam ne morem povrniti, kot s prošnjo, da vas Bog po-
živi in vam da vso srečo, vam in celi vaši družini.
Dovolite, da se vam predstavim. Jaz sem Jandrič Mary iz Trogira, Dalmacija. Kot dete od 6 let sem ostala brez očeta, kateri se je potopil na parniku "Daksa". Hvala moji materi, katera se je zame žrtvovala in mi preskrbela srednjo izobrazbo, ali prišla je strašna vojna, katera je uničila in osiromašila toliko družin. Ta nesreča je zadela tudi našo hišo, katera je bila bombardirana in je nam bilo uničeno še ono kar smo imeli. Ne bom nadaljevala, ampak bi bila zelo hvaležna če bi mi odgovorili na to moje pisemce.
Zato se vam že naprej zahvaljujem in pošiljam mnogo iskrenih pozdravov Vam in vaši cenjeni družini,
Jandrič Mary.
Port Alberni, B. C. — Od mojega zadnjega dopisa v katerem sem poročal o gozdarski stavki in naklestil reakcionarje, smo doživeli tukaj zopet nekaj razveseljivih in nekaj burnih dogodkov. Razveseljivo je, da smo z stavko zmagali v precej dobri meri. Ni sicer vse tako izpadlo kot smo zahtevali, a s to zmago imamo vsaj boljšo podlago za naše prihodnje boje. Sedaj ko je stavka končana, pa povem: kdo je bil z nami in kdo proti nam.
Le majhni trgovci, kmetje in obrtniki so simpatizirali z nami, vse drugo je bilo proti nam. Pro-vincijalna vlada v Victoriji nas je takoj prvi dan stavke ožigosala, da stavkamo proti zakonu in takoj so klicali na pomoč protide-lavski zakon PC. 1003, ki prepove vsako stavko v vojnem času in predvideva zapor in denarno globo (500 dol. za unij6 in 20 dol. za vsakega člana unije za vsak dan stavke).
Seveda vlada niti v Victoriji niti federalna vlada v Ottawi nista računale na to, kar smo mi delavci že davno vedeli, namreč, da je vojna že pred enim letom minula, nadalje, da kje vraga naj delavec dobi denar, da bodo pla-čaval tako denarno globo. Mi smo računali, da — kjer ni, tam še cesar pravico zgubi — pa smo kar lepo ostali na stavki. C. M. A. (Canadian Manufacturer's Association) pa je klicala Boga in hudiča proti nam, a mi smo stavkali trdno.
Rekel sem, da so klicali Boga in hudiča. V imenu Boga je izdal cerkveno izjavo Vancouverski rim. kat. nadškof York, ter nas rotil, da se naj vrnemo delat, češ, da se ne borimo za izboljšanje delavskih razmer, temveč se borimo le za komunistične ideje, da smo zapeljani hlapci neke tuje države (zagotovo Rusije,) ko je namen je, da "zruši" demokratične principe Kanade. Seveda g. škof je moral po par dnevih podati izjavo v časopisih, da ni tako mislil in, da smo ga napačno razumeli.
Tako je — ako se delavec bori za izboljšanje razmer, pa je takoj ožigosan za komunista.
V imenu hudiča pa je nastopila
firma Stuart Research LTD, ki je zastopala gozdne barone, držala po 6 govorov na dan na Vancou-verskih radio postajah, ter se posluževala najpodlejših in gnilih metod, da pridobi ljudsko mneje proti nam stavkarjem. Po mojem mnenju bi se sam hudič ne bil posluževal tako gnusne propagande kot jo je ta firma rabila. Pa vse to jim ni pomagalo. Mi smo stali trdno in med stavko pridobili 10.000 novih unijskih članov. Na vsezadnje sem pa pomislil: "Rotili so nas naprej z Bogom, potem pa še s hudičem, pa vse to ni pomagalo, ker vsak delavec hoče boljše delovne in življenske pogoje. Odpovedala sta torej Bog in hudič, da bi služila kot orodje denarnim samoljubcem in izkoriščevalcem večine naroda. Delavci so strumno držali in ostali videč to, so množično pristopili v unijo"!
Ker sem imel za časa stavke časa dovolj, pa sem šel malo o-krog prosit za denarno pomoč za podhranjene otroke. Nabral sem $51.00, denar sem poslal Z. K. S. odseku v Vancouver, da se ga izroči na zato določeno mesto. Imena darovalcev priobčujem ob koncu tega dopisa.
Da smo imeli pred par tedni tu-
kaj precej močan potres, vam je najbrž znano. Napravil je zlomek precej škode in povzročil precej strahu. Moja žena pravi, da je bila prva nedelja v 10. letih, da me ni bilo treba vleči iz postelje. Da opravim obenem tudi drugo svojo dolžnost, prilagam tri dolarje za mojo naročnino. Urednika pa prosim, spremeni datum na o-vitku, ker tam sem zapisan med ostankarji. "Bog" mi je priča, da pa ni resnica.
Sedaj pa imena darovalcev za pomoč jug. podhranjenim otrokom. Darovali so po pet dolarjev:
F.	Ronner, O. Ronner, G. Čorak — po dva dol.: B. Stanešič, M. Grahek, B. Barter," J. Brusik, E. Nickel — po en dol.: I. Mahlovič, M. Tomac, F. Žnidaršič, Z. Žni-daršič, B. Došen, T. Radelja, C. Reinhard, W. L. Kennedy, T. Powell, P. Super, C. A. Worthing, P. Glumac, M. Bartolovič, S. Ru-bich, M. črnkovič, I. Sigurnjak,
G.	Pavich, I. Markušič, J. Kalanj, Helen Giles, Maiore Fowlic, G. Klemenčič.
Prav srčna hvala vsem darovalcem.
Lepe pozdrave vsem čitateljem Edinosti.
Frank J. Ronner
Vsak ima priliko da se pokžae Samaritan
Timmins — Zveza Kanadskih Slovencev je zopet podvzela vele-važno delo. To delo se posebno tiče kanadskih Slovencev. Mislim, da ga ni Slovenca v Kanadi, ki mu ni znana kampanja za X-raj aparat, namenjen bolnici na Golniku v Sloveniji. Svrho, kakršni je namenjen ta aparat, mislim ni treba še posebej tolmačiti. Eno je, česar bi se moral zavedati vsak, da bo ta aparat vršil veliko delo za zdravje rojakov v Sloveniji.
V stari Jugoslaviji je bilo seveda malo navadnih Zemljanov, ki so imeli priliko zdraviti se na Golniku. Izjema je bil menda naš Tomaž iz Toronta, ki ga je zdravil na Golniku nam in njemu še bolj poznan dr. Naubauer. Ta meni poznan Tom je pred nedavnim imel priliko se sestati s svojim bivšim zdravnikom, zakaj se ni sestal, ste lahko čitali v enem prejšnih izvodov Edinosti. To pa ni razžalilo našega Toma, temveč bil je tako ganjen ko je čul, da je bil dr." Naubauer v Toronti, je takoj globoko posegel z roko v žep in poklonil res lep dar za X-raj aparat. Možak je vseeno ta naš Tomaž.
Rojaki širom Kanade! Sedaj imamo priliko ,da pokažemo kako upoštevamo to ustanovo. Ceniti jo zna seveda najbolje samo tisti,
ki se je kdaj zatekel k njej. Zato pa, kdor je nepotrebuje (kar je bolje samo da ne) in je zdrav, naj bi ne okleval dati svoj delež za boljšo bodočnost in prejšne okrevanje onih, ki jo tako nujno potrebujejo. V prejšnih zbirnih akcijah se je čulo, seveda z strani, če bi zbirali za Slovenijo, bi že nekaj dal. Sedaj je prišla vrsta tudi na našo prelepo in junaško opevano Slovenijo. Sedaj je vendar to pred nami, da ni treba več dvomiti, če je za Slovenijo. Vsak ima priliko da se pokaže Sama-ritana.
Po naselbinah so rasposlane nabiralne pole, kadar se nabiralec oglasi pri Tebi rojak, pokaži, da še v Tebi slovenska kri teče, kri za svoj narod. V Timminsu smo organizirali kar cele. "brigade", katere bodo bile boj med seboj za večjo zmago v zbiranju tega narodnega dolga. 10.000 je lepo število, a število nas, tudi ni tako malo,, da ne bi to zmagali. Ako Ti, danes zdravi rojak premisliš, da bo to koristilo lahko danes ali jutri tudi meni ali Tebi, potem mislim, da Te ni treba še posebej vzpodbujati za to važno kampanjo.
Pomni rojak! — Zdravo telo — zdrav narod!
Jos. Bencina.
Širiti delavski tisk pomeni braniti delav. interese
čestitke Edinosti
Čestitam Edinosti ob njeni četrti obletnici, katera je nam Slovencem dosti doprinesla k uspehu našega napredka na društvenem in kulturnem polju v preteklih štirih letih.
Potom nje smo se kanadski Slovenci organizirali in vstanovili lepo število podružnic Zveze Kanadskih Slovencev, katere delujejo za skupni napredek in bratsko edin-stvo med bratskimi jugoslovanske-mi izseljenci.
Edinost je resnično list na demokratični podlagi, prinaša vedno najbolj zanimive članke, resnične vesti o dogodkih v svetu in je odločno na strani nove svobodne in enakopravne FLR Jugoslavije. Prav zaradi tega je tudi postala tako priljubljen list med našimi izseljenci, kateri danes z ponosom čestitajo njeni četrti obletnici s zavestjo, da nam je kot taka in posebno v tej dobi, ko nastopajo razna pogajanja in barantanja na račun našega sinjega Jadrana in zelenega Korotana, zelo in nujno potrebna.
Zato podpirajmo Edinost tudi v bodoče še z večjo vnemo in požrtvovalnostjo kakor dosedaj. Ker z podpiranjem nje, podpiramo in širimo napredne vrste kanadskih Slovencev tako pri skupnem delu za naš narodni in kulturni napredek, kakor tudi skupni napredek bratskega edinstva med kanadskimi Slovenci, Hrvati, Srbi in ostalimi Slovani vred z kanadskih narodom za boljše in srečnejše življenje.
Naj nam tudi v bodoče kakor do-seda; kaže pravilno pot, naj nas vodi tti poti do končne zmage nad vsemi ostanki fašizma.
Iskrene pozdrave vsem čitateljem Edinosti.
.	P. Geršich.
Dragi tovariši! Takoj ko smo j dobili sporočilo seje glavnega odbora Zveze Kanadskih Slovencev, nam je bilo jasno, da se za proslavo četrte obletnice lista Edinosti pripravlja povečana izdaja in sicer topot z slikami naših Zveznih odsekov. Prepričani smo, da bo ta izvod si marsikateri član in članica prihranili za spomin za dolgo dobo. Ob pogledu nanj se bodo spomnili napornih let, ko je bil vstanovljen naš list. Spomnili se bodo velikega patriotičnega dela, ki smo ga jugoslovanski izseljenci za časa vojne in sedaj po skončani vojni prispevali v plemenite svrhe in potrebe. Toda prav tako smo prepričani, da bi ne mogli vsega tega deseči brez časopisov, ki so tako odločno razbijali verige fašistične in proti-ljudske propagande, katera je skušala sejati seme mržnje med narodnimi skupinami.
Zato smo mi Slovenci, v malem Geraldtonu sklenili na svpji seji, da prispevamo v znaku čestitke četrti obletnici lista Edinost, $25.00. V to svrho smo 9 junija priredili zabavo, katera se je prav dobro obnesla če upoštevamo tukajšne
razmere in tudi naše število. Prebitek smo prispevali v fond za bolnico na Golniku. Zabava nam je skupaj prinesla $87.68 kar potrjuje, da je delavstvo začelo spoznavati vrednost delavske tiska in tudi delavskih unij, da nima kaj pričakovati od takozvanih kompa-nijskih unij. Samo z pomočjo delavskih unij in delavskega tiska nam je mogoče doseči boljše delovne in življenske pogoje. Pri temu nam pa pride skoro na prvem mestu v poštev delavski časopis, da ga širimo in jačamo, ker potom njega nam je mogoče povedati vso resnico o krivici, ki se dogaja v enem ali drugem industrijskem področju. Dnevno časopisje, katero služi velepodjetni-kom in stremi za ogromnimi dohodki, ne zagovarja naše interese in se sploh ne zanima, kaj se dogaja tisoč in več stopal pod zemljo, kako so izkoriščeni rudarji in kako za vse to trdo in naporno delo prejmejo sramotno nizko plačo. Zato je naša dolžnost podpirati naš delavski list in ga podpirati za njegov obstoj.
Večkrat se sliši, češ, da je to komunistično, da samo komunisti
tako govorijo. Toda nam izseljencem pač ni treba drugega vprašanja kot da se vprašamo: Zakaj smo se morali izseliti iz svoje rojstne domovine, katero nismo in jo ne bomo pozabili nikoli? Verjetno je, da bo vsak sam sebi našel odgovor, če se samo trenotno vrže v pregled tega vprašanja. Ako bi bila v starem kraju vlada, katera bi bila skrbela za svoj narod, gotovo da se ne bi morali izseliti iz svoje rojstne domovine.
Po mojem skromnem prepričanju niti eden od nas ni prišel v to deželo, da je živel v izobilju. Naša zemlja nam ni odrekala sadu, ampak odrekala je nam in narodu skupno bivša protiljudska klika, gnili mornarhisticni sistem. Ta nam je odrekal osnovne pravice in predvsem skrbel za to, da nam ne pride v roke delavski časopis, pučna in znanstvena knjiga, da bi ostali samo zvesti poslušalci in hlapci skupine protiljudskih iz-žemalcev. In ta skupina nas je pognala po svetu. * Vprašati se moramo tudi, ali smo vsi izseljenci proti bivši gnilobi, ki je vladala v obliku bivših vlad v Jugoslaviji? Nismo, zakaj
•Slovenci smo lahko ponosni na dosedanji uspeh našega dela
nismo, kje je vzrok, da še danes nekateri branijo bivšo izdajalsko gnilobo. Vzrok je edino ta, da se večina teh nasprotnikov ne zaveda, zakaj smo prišli iz svoje rojstne domovine v to deželo. In da se ne zaveda je vzrok tudi, ker ne čitajo naprednega tiska, kateri bi jim odprl oči, da bi spoznali samih sebe in stvari, ki se dogajajo z dneva v dan. Ako bi sledili delavsko časopisje je gotovo, da ne bi imel tukaj med nami še mizer-no število Paveličevcev, Rupnikov-cev in druge fašistične sneti.
Vsak zaveden delavec — rodoljub, ki ima samo malo človeškega čuta in narodnega ponosa, bi moral braniti in graditi svoje delavske vrste, svoj narod in svojo domovino bodisi pred propagandno lažnjivim navalom črne reakcije, fašističnimi preostanki in preoblečenimi izrodki. Delavcu mora biti vendar čast braniti svoje interese. Tako in na ta način bi istočasno pomagali delavsko časopisje in ga gradili do najvišje njegove stopnje. Z tem bi pokazali, da se zavedamo svoje delavske dolžnosti.
Hvala Johnu Vertin, ki je pomagal k uspehu zabave in vsem ude-1 ležencem. Listu Edinost pa obilo uspeha!
L. Garabas
Pismo iz Trsta
Naslednje pismo je dobil Martin Hudolin kateri se nahaja v Galtu, Ont. Pisal mu ga je njegov brat ki se sedaj nahaja v Trstu. Glasi se:
Po dolgem in nepopisno težkem času imam možnost, da se ti zopet javim ter pozdravim tebe in tvojo družino.
O mojem življenju in doživljajih ti ne bom opisoval, saj mislim, da so ti več ali manj že znane prilike in borbe pri nas. V tem času smo izgubili dobrega očeta in
(Iz 3 str.)
svoj lastni izdajalski smrad. Kot zastavonoše te golazni sta bila Rupnik, škof Rožman, Erlich Natlačen in vse doli do manjših zli-kovcev in zločincev, doma in po svetu. Par od teh je že dobilo zasluženo plačilo, ostali pa pridejo prej ali slej pred ljudsko sodbo, ker to so sovražniki naroda in kot taki se bodo morali sprijazniti z mislijo, da se izdajstvo ne izplača, je premajhno plačilo in končno ga ne ceni tudi oni komur služi. Teh Edinost ni štedila, ampak je odločno pokazala na njihovo nečastno delo.
Ni namen tega članka, da bomo iskali izdajalcev po Kanadi ali pa drugod ker oni se radi vseeno pokažejo če se hočejo ali ne, kot bolezen na zdravem telesu. Če smo le malo pozorni jih bomo takoj spoznali. Ni poznano še v Kanadi tako gnezdo pač pa je poznano v
ljubenega Jožeta, ki je dal svoje mlado življenje za boljšo bodočnost. Težko oba pogrešamo iz naših vrst. Jožeta manjka sedaj, bil je zelo priljubljen med narodom in so ga zelo radi imeli.
Začudil bi se dragi brat, če bi pogledal danes našo uničeno domačo vas. To je bilo delo s pomočjo naših sosedov, ki so bili vsi za črne. Ali danes jih ni več med nami.
Danes pa lahko rečemo, da smo svobodni čeravno smo še mladi, ali smo trdni. Pridi zopet kaj domov pogledati. Mati in Francka sta sami doma. Lojze in jaz sva še vedno noter. Jaz bom ostal še naprej, dokler bom dovršil svoje. Saj sem že tudi slab in izčrpan. Bil sem večkrat ranjen, pa bo že šlo. Sedaj sem ozdravel in sem zopet v službi.
Bodi pozdravljen kakor tudi žena in tvoji otroci
brat Tone
Združenih državah Amerike, katerega rojaki lahko otipljejo v temi. "Liga katoliških Slovencev v Ameriki, močno smrdi po tej okužbi. Ona se je ustanovila, ko je fašizem cvilil po celi Evropi. Dobrovedoč, da mu ne bo mesta v domovini. Ko se je izvršila potrebna operacija, se je fašizem začel premikati na zapad.
Nobena tajnost ni, da fašizem še ni uničen. Podkrepljen po volčji tolpi premaganega fašističnega osišča, je začel kazati zopet svoje zverinske kremplje. Ker pomoči ljudske nima, se je skril za atomsko bombo, katero, tako pravijo poseduje samo Amerika. Tudi Hitler je imel razno skrivnostno orožje skrito nekje pod posteljo in so se nadali njegovi oboževalci, da ga bo pokazal ob odločilnem trenutku, nekje tafn pri Berlinu. In res, se je pokazalo, da ga ni skrivnostnega orožja ki bi moglo premagati edinstveno in združeno ljudstvo. Več škode kot atomska bomba more napraviti, le ščuvalna kampanja ki je sedaj razpirjena proti Sovjetski Uniji in proti narodom ki korakajo nevzdržno po poti napredka in blagostanja za vse.
Časopisje ki je v rokah zahod-njih mogotcev regija z žabjim koncertom, včasih močneje, včasih tišje, Gobelsove, Hitlerjovo, Mu-solinijevo, melodijo, da je svet v nevarnosti pred komunizmom in da edino atomska bomba more "rešiti" svet pred to "nevarnostjo". Kakšen svet? In kakšno nevarnostjo ? Svet ki ga imajo v mislih — so ostanki fašističnih hijen, ljudskih izkoriščevalcev in ljudskih mesarjev. Nevarnost je pa v tem, da bi se izkoriščani povzpeli do svobode in napravili konec izkoriščanja človeka po človeku. Zato se oni ne poslužujejo za reševanje sveta, človeka samega, ker je nezanesljiv in ga ne
smatrajo v splošnosti toliko neumnega, da se ne bi spoznal in odpovedal. Toraj atomska bomba o-na je mrtvo telo in kot taka se ne bo obotavljala eksplodirati kjer koli, med prijatelji ali sovražniki, ali pa v roki njega samega ki jo je naredil. Za ponesti toliko oboževano bombo na določeno mesto se pa najdejo vedno in v vsakemu narodu nekoliko prodanih duš, ki za denar store najogabnejšo svinjarijo. Atomska bomba je torej edino sredstvo na katero se opirajo ostanki fašizma. Pravijo, da je izdelava atomske bombe zelo draga, ali še dražje je črnilo in papir ki se je porabil za razglašanje te atomske bombe, katera jim končno ne bo prav nič koristila. Če se je ima kdo bati naj bodo to tisti ki so jo izdelali, ker kadar bo eksplodirala, pred njo ne bo zavetja, katerega oni tako ljubijo.
Osem milijonov Musolinijevih bajonetov, vse razno skrivnostno orožje in panzer divizije Hitlerja se je zrušilo v prah. Ravno ista usoda čaka atomsko bombo. Eno je pa ki se ne bo nikoli zrušilo v prah in to je moč edinstvenega naroda. To ne bo nikoli odpovedalo, zato je izmed najvažnejšega najbolj važno edinstvo. Kdor ljubi mir in napredek mora vedno zagovarjati edinstvo, ker je ključ do vsega drugega kot naprimer napredka in blagostanja. Nikdo ne more trditi, da oni kateri dela razdor in mržnjo med narodom želi dobro svojemu prijatelju — sočloveku. V zadnji vojni; "se nismo borili proti nemškemu narodu, ampak proti fašizmu", je rekel Ilija Ehrenburg v svojem govoru, ob priliki obiska Kanade v Maple Leaf Garden-u, ter zopet "Zmagali smo v vojni, ker smo sovražili vojno". Konštantin Simonov je pa zaključil svoj govor z besedami: "K zaključku priporo-
čam Kanadi za njen dobrobit in za dobrobit človeštva tri stvari; to so: Prva, sodelovanje med Kanado in sovjetskimi narodi. Druga, sodelovanje med Kanado in Sovjetskimi narodi! In tretja, sodelovanje med sovjetskimi narodi in Kanado!" Torej en sam nasvet na sodelovanje in edinstvo. Tudi to velevažno življensko stran je Edinost prav krepko zastopala in bo to delala še tudi v bodoče.
Vse izkušnje ki smo jih imeli v preteklosti naj nam bodo pobuda in pouk v bodočnosti. Prišel bo novi način borbe, katere končni cilj je vedno bratstvo, svoboda, enakopravnost. Fašizem vzdiguje svojo odurno glavo pod raznimi novimi krinkami. Za potegniti te krinke doli je nam potreben časopis kot je Edinost, danes bolj kot kdajkoli.
Naša slovenska zemlja je danes središče raznih imperialističnih spletk in intrig. Ne vsa, samo en del in to je Trst z Julijsko ; Krajino. To zemljo nikakor ne hoče zemlje-lačni tujec izročiti svojemu pravemu lastniku, Slovencem in Istre Hrvatom. Izgovarja se na vse mogoče načine in tudi im-portira razne svoje služabnike v Trst in naše Primorje, da bi z suhimi številkami dokazal, "upravičenost", da to pripada njemu. Toda nova Jugoslavija pod vodstvom Tita in komunistične stranke je prebrodila tekom vojne o-gromne zapreke in končno dosegla svobodo, tako bo izšla tudi iz te poslednje zarote proti njej zmagoslavna.
Pri tem še enkrat poudarjam, da je nam potrebno za dosego končnega cilja edinstvo vseh Slovencev ter je neobhodno važno podpirati delavski tisk kot je naša Edinost, katera se bo kakor se je v preteklih štirih letih borila za pravice malega človeka, za pravice našega slovenskega naroda in s tem za pravice človeštva sploh. Zato kličem:
Smrt fašizmu — Svoboda narodu!
J. Smrke.

Zakaj berem Edinost
(Nadaljevanje iz 5 strani)
da se ustanove, Zveza Kanadskih Slovencev, Zveza Kanadskih Hrvatov in Zveza Kanadskih Srbov. Od tega dne je Slovenec v Kanadi priznan kod Slovenec pri državnih uradih, na političnem in kulturnem polju. Drugi dan te konvencije je bil posvečen posebnim odborom, odbor slovenskih delegatov je pretresal in odobril pravila Kanadskih Slovencev. Zastopnike Slovencev iz vseh mest in večjih naselbin, njih navdušenje in dostojnost je zanimala vse prisotne delegate na konvenciji. Glavni namen slovenskih delegatov na konvenciji je bil ustanovitev slovenskega časopisa v Kanadi.
V obširnem in jedrnatem govoru je Jurij Matešič vsem delegatom objasnil in razložil vse podrobnosti o i zda vanju našega lista, zakaj in kakšen list je potreben Kanadskim Slovencev, ter na kakšni podlagi se bo ustanovil, pisal bo za složnost, za skupno delo vseh slovenskih društev, za skupne koristi, za skupno borbo, za skupni obstanek vseh Slovencev v Kanadi. S tem namenom smo se kod Slovenci vdeležili te konvencije, to so naši odloki, nič, prav nič nas ne zadržuje, da ne dosežemo za kar smo bili izvoljeni kod delegati konvencije. Poročila in zaključki slovenskih delegatov so bila podprta in enoglasna sprejeta od vseh delegatov na konvenciji. Zgodilo se je, da je cela dvorana delegati in gosti, od navdušenja ploskala, odobravala in ča-stitala govorniku in vsem Slovencem, v dvorani so grmeli klici: živjo slovenski list, Živjo brača Slovenci. Od tega dne smo Slovenci v Kanadi organizirani del na gospodarskem, društvenem in političnem polju.
Drugi dan konvencije popoldne, je bil naš dan, dan slovenskega lista .izvoljen je bil odbor za list, dolžnost odbora je bila, da se sprejme ime lista, da se izvoli urednik lista, najde tiskarna in vse drugo kar je v vezi s listom. Slika letošnjega Koledarja od ZKS in EDINOSTI bi bil nam najlepši primer, razmišlenost in natančnost za vse delo, obstanek in bodočnost slovenskega lista v Kanadi. Predlogi so se vrstili, imena za list so javljena, nakar Martin Bajuk delegat iz Timminsa predlaga, naj se naš list imenuje EDINOST, on nadaljuje: Danes se odločuje u-soda malih in velikih narodov, danes se brani najmanjši narod — Slovenski narod — da ohrani svoje stare tradicije in da pogumno koraka boljši bodočnosti nasproti. Danes ni vprašanje koliko je nas, ampak kaj delamo mi, na kaj so delali naši predniki, ampak kaj bomo delali mi. Predlagam zato, ker danes se budi zakletev tržaških Slovencev za svoj list. Slovensko tiskarno in list EDINOST v Trstu so laški fakini zažgali v prvi svetovni vojski, isti spet danes ubijajo in koljejo slovenski narod, naj edinost slovenskega naroda živi, naj se širi in budi tudi med nami tukaj v Kanadi. Njegov predlog naj se list imenuje "EDINOST" je bil enoglasno sprejet. Na tem mestu in tega dne je bil začetek slovenskega lista, začetek novega življenja za vse Slovence in vsa slovenska društva v Kanadi.
Za urednika "Edinosti" je bil enoglasno izvoljen Jurij Matešič. Na javnem in dobro obiskanem shodu popoldne istega dne je objavil vse sklepe in zaključke posameznih odborov. V govoru je omenil kakšen bo naš list Edinost, smernice lista in kako naj vzdržujemo svoj list. Ker je že vstanov-ljena Zveza Kanadskih Slovencev s tem je tudi že zagotovljena prva pomoč našem listu. Glavna naloga lista bo: zedinenje vseh Slovencev in Slovenk v Kanadi, list ne-sme biti za razdor in sovraštvo, ampak naš varuh, naš voditelj za bratsko ljubezen, za kulturni in duševni napredek za vso slovensko javnost v Kanadi. Zavedam se, da je to težka naloga in velika odgovornost, trdno obljubujem, da vse kar je v moji moči, bo posvečeno prvem slovenskem listu. Z našim listom stopamo v novo življenje, da pokažemo, da se nas prizna, da smo Slovenci in Slovenke tudi tukaj v Kanadi res kulturni in napredni narod. Živ'jo list EDINOST, Živ'jo Zveza Kanadskih Slovencev. Vse je sililo k govorniku, vsak je posebej časti-tal prvem uredniku slovenskega, lista.
Zmiraj ob takih obletnicah nam . sega spomin nazaj od samega začetka, naše misli so tudi kaj smo Slovenci dosegli, kako smo napredovali in kaj naučili v dobi štirih letih odkar imamo svoj slovenski list. Že v prvi številki lista je pisano — Naš narod daje ogromne žrtve, naš narod tudi zna kako rešiti svojo državno uredi-
tev. To se je tudi zgodilo na zadovoljstvo našega naroda. Na prvi strani piše ,naš narod je razdeljen pregnan in trpičen, jok in krik slovenskih mater, otrok in starčkev se razlega po celi Evropi. To vse smo pozneje čitali v našem listu v člankih Fašistično domobranski teror v Sloveniji. List "EDINOST" se je prvi pre-drznil objaviti te članke, slike Tita in slike partizanov so se množile v vsaki številki, slike junakov in Stalina so na prvem mestu, tega ni bilo v drugih slovenskih listih.
Kdor bere Edinost je prepričan, da se tam piše in priporoča široka ljudska demokracija, ne pa demokracijo peščice vlastodržcev amerikanskih in kanadskih dolarjev. Svoboda in demokracija zavita v lep papir nam nič ne koristi, mi iščemo in zahtevamo odkrito demokracijo za vse in za vsakega, naj se moč dolarja podeli med vse, naj se trud dela in znoja odda tistim, kateri so deležni tega dela od začetka do kraja, ne pa samo onim kateri prežijo samo na dobiček, za oblast in svojo čast, pomen prave demokracije zmečkajo v žep, ali pa porinejo v sporni predal.
Lepih besed in obljub smo navajeni, današnja demokracija ima stranska in zadnja vratca, če se išče pravico se nam deli po zakonih, kovači zakonov so postrešče-ki vladarjev bank, tovarn in rudnikov, pravico do dela nam merijo po velikosti in starosti, pravica do zasluška je pa na tehtnici obkoljeni s policijsko batino, z verigam pa tudi s kroglo v hrbet. Dosti ocvirkov, veliko potico, pred vsako hišo nov avtomobil, so kričali junakom zadnje vojske, ti junaki so zdaj na stavki, iščejo delo, ali pa prodajajo korenček in redkvice od hiše do hiše po mestih. Tako svobodo in demokracijo je naš, list v člankih in z besedami, kosil in mlatil in prevejeno prinašal in razširjal med nami in za nas.
Ob četrti obletnici smo prepričani, da je bila Edinost zmiraj na strani prave ljudske demokracije, to smo najdli odkrito pa todi med vrstami v člankih od prve do današnje številke.
Zato jaz berem EDINOST, povej Tovariš, zakaj Ti bereš naš list.
Louis Zdravje.
Iskrene čestitke zmagovalcu Windsor ju
REZULTAT DELA ODSEKOV ZVEZE KANADSKIH SLOVENCEV TER OSTALIH PRIJATELJEV NAPREDNEGA TISKA V TEKU ZADNJE KAMPANJE EDINOSTI.
Windsor: Poslali 17 novih, 10 ponovnih in $477.50 za fond.
Vancouver: Poslali 7 novih, 7 ponovnih naročnin in $439.00 za fond.
Timmins: Novih naročnin pridobili 24, ponovnih 44 in prispevali za fond Edinosti, skupaj: $408.43.
Sudbury: Pridobili 7 novih naročnin, 13 ponovnih in zbrali za fond $401.81.
Port Arthur: Novih naročnin 4, ponovnih 7 in zbrali za fond $316.50.
Toronto: Pridobili 6 novih naročnin, 23 ponovnih in zbrali za fond $309.00.
St. Catharines: pridobili 18 novih naročnin, 29 ponovnih in zbrali za fond $223.00.
Calgary, Alta. — Dobili eno novo in 9 ponovnih naročnin ter zbrali za fond $46.00.
Montreal. — Dobili 8 novih in 8 ponovnih naročnin. Za fond zbrali $60.00.
Noranda: Ponovili 16 ponovnih naročnin in zbrali za fond $28.00.
Hamilton: Dobili eno novo naročnino, ponovili 8 in zbrali za fond $3.00.
Geraldton: Zbrali za fond $62.00.
Oshawa: Poslali 6 ponovnih in za fond $22.00.
Nanaimo: Poslali 5 novih in 12 ponovnih naročnin. Za fond zbrali $38.00.
Ely, Minn.: Poslali skupaj 6 novih in 4 ponovne naročnine. Za fond $4.00.
Mnt. Park: Poslali eno novo in 2 ponovni naročnini in za fond $67.00.
Cleveland: Poslali 34 novih, 14 ponovnih naročnin in za fond $4.00.
Pittsburgh: Poslali eno novo in dve ponovni naročnini.
Detroit: Za časa kampanje je poslano skupaj 22 novih naročnin, ki jih je dobil Joe Šherjak za časa turneje in pri čemur so mu pomagali ostali rojaki, posebno F. Modic. Za fond Edinosti, so prispevali: Josip Kotar pet dolarjev,
F. Gaber, dva dolarja in po en dolar: F. Žabkar, Mr. Krašovec in M. Tratar. Medtem je prispeval za fond Edinosti, prej $50.00, ki jih je izročil roj. Miketiču, sedaj pa roj. Serjaku $20.00, Anton Janša in dva dolarja J. Zalar. Rojak Janša je sam prispeval torej $70.00 za fond Edinosti. Največ do danes zbral naročnin za Edinost, pa je zelo aktivni rojak John Smuk. John Smuk je torej v pravem pomenu besede udarnik pri dobivanju novih naročnikov.
Za časa turneje br. Jože šerjak je dobil 88 novih in 16 ponovnih naročnin ter $32.00 za fond lista. Od tega števila so vključene naročnine, ki so že prištete bodisi na račun Detroita ali pa Cleve-landa.
Kirkland Lake
vih, 44 ponovnih naročnin in prispevali za fond lista $144.22, Vza-jamna Podporna Zveza Bled $25.00, skupaj $171.22.
Razno Kanada, 4 nove, 17 ponovnih in $15.00 fonda.
Skupaj novih naročnin pridobljeno za časa zadnje kampanje, 227 in 230 poViovnih naročnin.
Za fond Edinosti skupaj: $3.177.46.
Govora pred. Trumana in jug poslanika S. Kosanoviča
Iz francoščine prevedla K. N.
"Nekaj mi je prišlo na misel. . ." "Orana, nikoli te še nisva videla takšne! Kako vendar govoriš? Kaj ti je? Svojim staršem boš pač vse zaupala!" je grenko vzkliknila gospa Candreronova. "Za-
Pridobili 5 no- hfaj 8j tako nemirna?"
(Nadaljevanje iz 1 strani)
ni in ne boste pozabljeni" — so bite obljuba in pomoč v naših najtemnejših urah.
Številni Amerikanci jugoslovanskega porekla so moralno povezani — od delavcev in farmerjev do velikih raziskovalcev skrivnosti narave — ki so zmeraj skušali s pridnim delom in dobrim državljanstvom doprinesti kar največ mogoče za najboljše interese in razvoj te velike dežele.
TtAla več kot vse drugo je kri našega naroda, ki je bila prelita skupaj z amerikansko v obeh svetovnih vojnah za načela samoodločbe narodov, za zaščito civilizacije in za svobodo človeštva. Teh vezi nobena začasna potežkoča ne moVe razmajati in pridobivajo še večji pomen pri graditvi in ohranitvi miru.
Samo s težko boVbo so narodi Jugoslavije dosegli svojo neodvisnost. Sledeč svoji dedni udanosti za pravico in moralno'st, se Jugoslovani nikoli niso obotavljali, na katero stran se podajo, ko je prišel odločilni trenutek. In tako so narodi moje dežele 27. marca 1941, ravnajoč se kot vselej v svoji zgodovini, kadarkoli je bilo načelo svobode v nevarnosti — spontano
Končno Zagotoviti Mir na Svojih Mejah
(Iz 1 strani) Vendar pa moramo istočasno o-pozoriti Svet ministrov, da se v poročilu komisije nahaja vrsta napačnih tolmačenj dejstev, netočnosti in protislovij, o čemer bom govoril kasneje. To, kar je najbolj čudno v poročilu komisije, so brez dvoma predlogi posameznih delegacij v komisiji o bodoči jugo-slovansko-italijanski meji. Vsi ti predlogi, izvzemši predlog Sovjetske zveze, ne kršijo samo interesov in nacionalnih pravic Jugoslavije, ne postavljajo samo pod oblast tujca znatnega dela hrvatskega in slovenskega naroda, ampak so v nasprotju s samim dejanskim stanjem, katerega je v svojem poročilu ugotovila sama komisija, kot sem malo prej navedel. Ta protislovja, netočna tolmačenja dejstev v poročilu, kakor tudi nasprotja med ugotovitvami, ki jih vsebuje poročilo, in med predlogi za razmejitev, katere so dale posamezne delegacije v komisiji, moremo pojasniti samo na ta način, da se je ves čas iskal kompromis med različnimi stališči, in to na škodo dejstev samih. Kljub svojim pozitivnim stranem je poročilo vendar polno nedoslednosti in protislavij. Naj naštejemo v ilustracijo samo najvidnejše: ko ugotavlja pomen posameznih predelov zaledja za Trst, oziroma odgovarjajočih interesov posameznih predelov zaledja proti Trstu, in to na osnovi železniškega prometa I. 1912, določa poročilo sledeči red: Češka in Moravska, Goriško-gra-diščanska, Kranjska, Spodnja Avstrija, štajerska, Koroška itd. — in sešteva pri tem promet Češke in Moravske, ki sta bili dve ločeni pokrajini, ter oddvaja promet Kranjske, štajerske, Koroške in ostalih jugoslovanskih dežel. V enem in istem primeru uporablja torej poročilo dve različni metodi. Edini razlog za seštevanje prometa Češke in Moravske je ta, da sta obedve deželi prišli po prvi svetovni vojni v sestav nove države. Toda isti razlog bi moral veljati tudi za vse dežele, ki so postale po prvi svetovni vojni sestavni del Jugoslavije. Ako to storimo, bomo videli, da so bile današnje jugoslovanske pokrajine pri železniškem prometu daleč pred pokrajinami današnje Češkoslovaške, da so daleč na prvem mestu pred vsemi »državami — naslednicami Av-
stro-Ogrske. In obratno, t. j. ako naštejemo posamezne pokrajine bivše Avstrije posebej, potem so zopet na prvem mestu — in to daleč pred Češko in Moravsko — slovenske pokrajine, Kranjska in Goriško-gradiščanska.
Nedopustno, neznanstveno in netočno je uporabljati v istem primeru in za isto stvar istočasno dvoje različnih metod. Neznanstve-nost tega postopka se vidi posebno dobro v luči številk. Če seštejemo podatke — kot je to napravljeno za Češko in Moravsko — ki se nanašajo na jugoslovanske dežele, potem so bile te dežele udeležene v zadnjem normalnem letu 1912 13 v prometu Trsta s 34% in so pustile daleč zadaj vse druge dežele, ki so nastale po prvi vojni. Za njimi pride Avstrija z 25,8%, Češkoslovaška z 20%, nato šele Madžarska s 5,7%, Italija pa je s svojimi 3% med zadnjimi. Če pa vzamemo vsako deželo posamezno, potem je Kranjska s svojimi 317.000 tonami na prvem mestu pred vsemi nekdanjimi pokrajinami Avstro-Ogrske. Drug primer: ko govori o geografskem položaju Trsta, vztraja poročilo na dejstvu, da leži Trst pod obronki kraških hribov, ki otežkočajo s svojo viši-; no in strmino dostop Trstu iz kopne strani. Poročilo poudarja te hribe nad Trstom toliko, da je popolnoma spregledalo osnovne geografske faktorje položaja Trsta •— namreč dejstvo, da leži Trst na kraju, kjer se je Jadransko morje najgloblje utisnilo v kopno, in da se nahaja za Trstom najugodnejši prehod preko Dinarskega oziroma Alpskega gorskega venca, prednost, ki je tako velika, da je promet stoletja dolgo premagoval kraški rob, samo da bi se lahko posluževal prehoda pri Postojnskih vratih. Poročilo predvideva — zopet na škodo jugoslovanske teže — geografsko dejstvo, ki je determiniralo ves razvoj Trsta in zaradi katerega je prav Trst postal velika luka. Naravnost smešno bi bilo trditi, da je igrala geografska povezanost Trsta s Furlansko nižino kakršno koli vlogo v razvoju Trsta, ko je znano, da je bil Trst vedno, pa tudi v času svojega največjega procvita do 1918. leta izven mej Italije.
Tretji primer: tudi ta iz geografije — s področja, ki je lahko rečeno najmanj primerono za sa-
movoljno. Poročilo ugotavlja v Istri gorski venec, ki naj bi se raztezal od Kopra, Buj do Plomina. Na tej črti pa ni takega gorskega venca. Tak izmišljen venec seka prav vse plodne doline istrskih rek, dolino Dragonje, dolino Mirne, dolino Pazinske Drage in dolino Raše. Hribovje je po tej ugotovitvi raztegnjeno, prav za prav premeščeno iz severo-vzhoda na severo-zapad in globoko v center Istre, kjer ga sploh ni. Razumljivo, da so tudi ta geografska "odkritja" na škodo jugoslovanske teze. Tudi v tem primeru se jugoslovanska delegacija ne more iznebiti vtisa, da je tudi ta gorski venec skonstruiran zato, da bi pojasnil predložene tri razmejitvene linije, katere se sicer nikakor ne morejo niti upravičiti niti pojasniti na osnovi dejstev, ki so iz-nešena v samem poročilu komisije.
VLADA FLRJ NIKAKOR NE MORE V CELOTI OSVOJITI PREDLOŽENEGA PREDLOGA
Ti trije primeri kažejo, da so predsodki in težnja za kompromisom med različnimi stališči dove-dli ponekod prav do absurda. Te primere navajam zaradi tega, da poudarim, da vlada FLRJ, ko je sprejela znaten del poročila, nikakor ne more sprejeti v celoti razloženo poročilo. Popolnoma nemogoče je navesti vse številne netočnosti in nepravilnosti, bodisi zaradi kratkega roka, ki ga je imela naša vlada na razpolago za proučevanje poročila, bodisi zaradi omejenega časa, ki ga imamo danes na razpolago. Vlada FLRJ si zaradi tega pridržuje pravico predložiti svoje stališče tudi v pismeni obliki.
(Dalje prihodnjič)
Calgary, Alfa.
Odsek Zveze Kanadskih Slovencev priredi v nedeljo dne 4 avgusta piknik pri tov. M. Flajnik.
Čisti dobiček je namenjen v prid zbirni akciji za X-raj aparat.
Vabljeni so vsi Slovenci in Slovenke kakor tudi sobratje Srbi in Hrvati, da se udeleže piknika.
Odbor.
zavrgli politično akonodacijo napram nemški tiraniji. In tako so od leta 1941 d<V 1945 pod ogromnimi potežkočami vodili borbo za osvoboditev pod vodstvom maršala Tita. Njihove žrtve so bile velikanske; toda prenašali so jih voljno, uverjeni, da je zmaga za načela Združenih narodov vredna vsake cene.
Tekom borbe proti nasilju in za uresničenje ljudskih aspiracij za demokratično svobodo in svobodno priložnost so Jugoslovani naleteli na velike potežkoče in napačno razumevanje. Za nas je vedno bil vir navdihnjenosti in poguma, kadar smo se spomnili Amerike izza dni Georga Washingtona, ki je tako plemenito posedoval te težnje in je premagal še večje potežkoče in nerazumevanje. In v najbolj težavnih dneh druge svetovne vojne je bila Jugoslavija rešena od istega duha, ki ga je izrazil Abraham Lincoln v tistem tragičnem momentu zgodovine Združenih držav — "Moj glavni cilj v tej veliki borbi je rešiti unijo".
Ta paralelnost v naših zgodovinah in v duhu naših narodov nas je zagotovila, da bodo naši napori in naše težnje našli razumevanje med ameriškem ljudstvota. To razumevanje je tembolj dragoceno sedaj, ko so najbolj globoke želje naših narodov posvečene stalnemu miru in vse njihove energije obnovi življenja' in gospodarstva naše tako kruto' opuštošene domovine — z veliko pomočjo, ki jo daje UNRRA, kateri Amerika pri-i speva v tako veliki meri.
Pri izpolnjevanju svojih narodnih dolžnosti sem imel priliko med drugo svetovno vojno, da sem preživel nekaj let v Združenih državah in po' svoji zmožnosti širil resnico o mojem narodu. V tisti dobi sem se bolj poučil o veličini tega ljudstva in moj občutek prijateljstva napram ameriškemu ljudstvu se je močno ukorenil. Ta izkušnja je živo priraščena v moji duši in mojem srcu, ko sem dospel v Washingto"n, da prevzamem dolžnosti veleposlanika. Prezidij, ki me je obenem še obdržal kot člana kabineta, je s tem podčrtal važnost odgovornosti, ki mi je odde-ljena, — misija, gospod predsednik, ki jo z Vašo pomoičjo upam izpolniti ,da se utrdi prijateljstvo med državami Amerike in Federalno ljudsko republiko Jugoslavijo.
SANS.
"Prav nič nisem nemirna." je skoraj surovo odgovorila mlada žena. "še zdaleč ne. Vznemirja ne samo to, da me mučita z vprašanji kakor za stavo."
"Kdo se bo zanimal zate, če ne tvoj oče in tvoja mati?" Je resno vprašal gospod Le Cadreron in na čelu se mu je pokazala guba, ki ni obetala ničesar dobrega.
"Bojim se, da se nisi z svojim možem sprla?" je vzkliknila gospa Le Cadireronova. "Morda je pa še kaj hujšega?"
"Kakšne nepotrebne skrbi si delate zaradi mene," je spravljivo dejala mlada žena. "Nikar ne iščite dogodkov, ki jih ni! Povedala sem vama že, da se z možem izvrstno razumeva."
"Tako, tako. Toliko bolje. Rajši slišim dobre stvari kakor slabe," je pomirljivo odvrnil gospod Le Cadireron, čeprav ni popolnoma verjel hčerinim besedam.
"Čudno je le, da pozabljaš, kaj si pravkar rekla," je pripomnila gospa Le Cadreronova.
"Jaz sem irekla kaj posebnega?" je skočila Orana.
"Draga moja, če bi te še dolgo poslušala, pač ne bi vedela, ali naju vlečeš za nos, ali si pa tako raztresena. Saj si vendar pravkar rekla, da si nama pisala neko pismo in da si ga potem oddala. Kakor hitro sva se pa z očetom pričela čuditi, zakaj pisma nisva dobila, si se premislila in rekla, da si ga (raztrgala. . ."
"Oh, to sem irekla ?" je neverjetno vzkliknila Orana.
"Ljuba moja, kaj govoriš?" je vzkliknila gospa Cadreronova s solzami v očeh. "Saj niti ne veš vejč, kaj govoriš!"
"Raztrgala sem ga!" je vzkliknila Orana, že pri koncu svojih moči. "Ali je to tako čudno, če sem se nenadno odločila, da bom sama odpotovala k vama? Vidva me pa otipavata in izprašujeta kakor kakšen izpraševalni sodnika. Ali je potem čudno, če že ne vem več kaj govorim" Pričela je krčevito ihteti.
"Hm, hm," je v zadregi vzdihnil gospod Le Cadreron, "zdaj naju bo prepričala, da sva divjaka! Kaj se je zgodilo med teboj in tvojim možem?" jo je strogo vprašal.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Pojasnilo
Ta izvod lista smo tiskali na 8 strani z gradivom, ki so ga prispevali glavni odborniki Zveze Kanadskih Slovencev, tudi podružnice Zveze iz posameznih naselbin.
Prvotni načrt je bil tiskati ta izvod na 8 strani, vključno z slikami članstva podrilžnic Zveze Kanadskih Slovencev. Slike so pa kakor razvidno zavzele skoro polne dve strani, kar je pač vzrok, da smo dodali še drugi del lista z slikami na štiri strani. Tako je ta izvod tiskan namesto 8 na 12 strani.
Slike podružnic smo dali izdelati po primerni velikosti, številu članstva. Kakor posamezne podružnice poročajo, se mnogo članov ni moglo zaradi odsotnosti na delih udeležiti slikanja in so tako izostali. Verjetno je, da bodo oprostili in se prav tako računali deležni slike svoje podružnice kakor da so bili navzoči.
Na drugi strani lista smo ponatisnili slike, narodne voditelje v starem kraju, večina danes člani vlade Lujdske republike Slovenije in poslanci ljudske zbornice. Mnogo teh se čitatelji spominjajo po njihovih člankih, ki so bili že prej priobčeni v Edinosti.
članke in dopise gl. odbornikov smo opremili z slikami vsa-
Stavka jeklarskih delavcev solidna
Hamilton — Kljub neznanemu številu stavkolomcev, kateri so se zabarikadirali v veliki tovarni jeklarske industrije v tem mestu, in katere skušajo delodajalci izkoristiti za zlomitev stavke, stavka jeklarskih delavcev je solidna.
Samuel Lawrence, mestni župan, je na velikem zborovanju izjavil, da ne smatra nadopolnitev zakona glede stavk veljavnim. Ta zakon, ki je sprejet brez odobritve parlamenta in brez naroda, je sprejet proti delavcem, kot način proti obrambe stavk za dosego boljših delovnih in življenskih pogojev.
Na strani stavkarjev v tem mestu, je tudi mestna policija, vendar pa to še ne pomeni, je dejal mestni župan, da bi se dopustila kršitev določb, ki so predvidene v zakonih v takih primerih.
Stavkarjem so se pridružili večje število stavkolomcev, ki so bili navdušeno pozdravljeni ob svojem sklepu, da se pridružijo v piketni straži svojim sodelavcem v borbi
za boljše življenske in delovne pogoje.
C. H. Millard, direktor United Steel Workers of Amerika, je dejal: "Ako so mogli gozdni delavci doseči 15 centov in pol na uro zvišanje plače, ne vidim nobenega razloga, da bi ne dobili zvišanje plače delavci v jeklarski industriji."
Jeklarski baroni so zadnji teden z pomočjo gotovega dela stavkolomcev se poslužili vprizoriti izgrede in z tem razbiti stavko, kar se pa ni posrečilo. Potem so strašili gotove družine v bližini tovarne, da se izselijo ker da zna priti do krvavih bojev itd. Ljudstvo, ki simpatizira ' z stavkarji, se dobi-o zaveda kaj pomeni strašenje z strani stavkolomcev in kompanij-skih podrepnikov. Zaveda se, da pomeni samo zaščito ogromnih dobičkov jeklarskih baronov, težje življenske in delovne pogoje za v-poslene delavce. Zato podpira stavkarje povsod.
kega posebej tako, da se vsaj tako celotno članstvo spozna z svojimi voditelji. Izostale so samo slike gl. tajnika Zveze, Jože Smrke, urednika Edinosti, Jurij Matešič, in gl. blagajnika L. Troha in kar vencev Urednika Edinosti, in kar je v skladu z starim pregovorom o "kovaški kobili" ki je vedno bosa.
Čitatelji in članstvo bodejo tako imeli ta izvod tiskan na 12 strani. Skušali smo vskladiti gradivo primerno sedanji dobi in nalogam v-seh ljubiteljev svobode in demokracije. Toda poleg najboljše volje, če računamo, da sta samo dva pri tem velikem delu zaposlena, se nismo mogli izogniti tu in tam napaki. če je kje kakšna napaka je torej storjena nehote in čitatelji sami naj presodijo celotno delo, gradivo in sestav lista po svoji najboljši razsodnosti. Prosimo jih, da bi nam podali svoje mišljenje, tudi kritiko, seveda umestna kritika ima vedno svoje mesto in se upošteva. Podajo nam naj svoja mišlenja kako se jim dopade ta izvod, katero gradivo so z užitkom čitali in kakšno gradivo bi želeli imeti v bodoče.
To prosimo posebno naše vrle zastopnike in aktiviste.
Za pripomniti je tudi. da ta izvod stane $600.00, kar je zelo velika vsota in katero bo treba nadomestiti. Odseki Zveze kakor tudi drugi rojaki v oddaljenih naselbinah, naj storijo po svoji možnosti nekaj v prid, da bi tako zgornjo vsoto nadomestili in z tem oskrbeli glavno blagajno, da ne bo prenaglo tako hudo prizadeta.
Uprava lista
PROTESTI PROTI DRAGINJI V ZD. DRŽAVAH
Po vseh večjih mestih se vršijo javni protestni shodi, katere podpira ljudstvo ter številne ustanove in unijska gibanja, protidragi-nji v Združenih državah Ameriških.
Unionisti v Philadelphiji so postavili piketne straže pred uradna poslopja mlekarne. Mnoge trgovine so prav tako pred močnimi protesti proti draginji in med ljudstvom se izraža spoznanje, da dobičkarji poznajo samo en edini jezik, organizirano masovno akcijo ljudstva. Tako se torej vršijo protestna zborovanja po vseh mestih z namero, da se spreči naraščajočo draginjo, ki je nastala kot rezultat Trumanove administracije.
EDINOST
ILUSTRIRANI DEL	M. lil M d K T	OR ČETRTI OBLETNICI
PODRUŽNICE ZVEZE KANADSKIH SLOVENCEV


»ll S
ZVEZA- KANA © SK1H SLDVEMCEV-KIRKLANS» LAKE, ©NT.-UUNE 1946.
PODRUŽNICA Z. K. S. V WINDSORJU
PODRUŽNICA Z. K. S. V VANCOUVERJU
PRIMORSKI PIONIRJI HOČEJO TITA
Aprilski dnevi so minevali med mladino in pionirji Julijske Krajine z bliskovito naglico. Z vsakim dnem smo bili bliže velikemu dnevu — prvemu maju. Vsa mladina, posebno pa najmlajši, pionirji, smo se na praznik pripravljali in učili telovadnih vaj, da se bomo udeležili Velikega prvomajskega telovadnega izleta J. K. v Trstu. Šele zadnje dneve smo dobili blago za obleke, zato so se naše žene in mladinke izkazale in jih sešile prav "udarniško".
PRVI USPEHI DELOVNIH
BRIGAD NA "MLADINSKI
PROGI"
Prva vrsta s leve na desno: Jože Kobetič. Lojze Zdravje, Loj ze Debevc, Jože Miketič. Druga vrsta: Katica Crnek, Katica Zdravje, Rozi Sodnikar, Ruža Flajnik, Ana špendal, Marija Kajfež.
Tretja vrsta: Frank Cvar, Lojze Ostronič, Toni Ajnik, Toni Sodnikar, Jože Banovec, France Špendal, Rudolf Vrlenič, Juri Crnek.
Četrta vrsta, Janez Simonič. Lojze Fink, Janez Flajnik, Janez Škof, Ciril Zupan, Jože Kajfež, Lojze Skodlar.
Peta vrsta: France Liker, France Japelj, Lojze Ostanek, Jane^ Hrvat, Vinko Hrvat, Toni Jenko, Janez Centa, Ignac Željko.
PODRUŽNICA Z. K. S. V TIMMINSU
Sedeči od leve na desno: Katica Intihar, Ignac Zupančič, (blagajnik), Josip Bencina (tajnik), Franc Brkopec (predsednik), Jože Vidnar, in Marjeta Slak.
Druga vrsta: Ivanka Turk, Vera šuštar, Slavka Schaffer, Alojz Vesel, Katarina Plut, Antonija Vidmar in Marta Plut.
Tretja vrsta: Jože šuštar, Henrik Jurečič, Lojze Hrib, Tone Plut, Tone Slak, Matija Plut. Četrta vrsta: Jože Intihar, Jože Gornik, Lojze Pust, Ivan Lavrič, (Ubit v rudniku 18-6-1946, dva dni po vzetju te slike), Peter Kotze in Peter Žalec. Zadnja vrsta: Alojz Turk, Tone Pašič, Peter Kobetič.
PODRUŽNICA Z. K. S. V KIRKLAND LAKE
Na sliki od leve na desno ležeči: V. Vesel, J. Kordiš, E. Arko, F. Urbas, M. Otoničar.
Sedeči: Mrs. Vesel, A. Novak, L. Vevstik (veselični predsednik) J. Rauch (organizator), J. Fran-celj (predsednik) J. Piškur (taj nik) J. Makše (blagajnik), F. Kle menčič, Tony Gliha.
Stoječi: Frank Pavček (nadzorni odbornik), Mrs. Novak, Mrs. Kastelic, Mrs. Zidar, Mrs. Rauch, V. Vidrih, Mrs. Vidrih, Mrs. Piškur, Mrs Kužnik.
Druga vrsta stoječi: Mrs. Vesel, E. Vesel, R. Fajdiga (nadzorni odboVnik), L. Dermaša, T. Hočevar, Mrs. Hočevar, Mrs. Makše, J. Kužnik, V. Ponikvar.
Tretja vrsta stoječi: J. Žalec, J. Medoš, J. Kordiš, A. Lesar, Mrs. Pavček, J. Braniselj (nadzorni odbornik), Mr. Braniselj, J. Vintar, Mrs. Vintar, A. Lanič, Mrs. Klemenčič, Mr. Burnik.
Četrta vrsta, pričenši pri sestri Pavček: F. Kraje, F. Andolšek, A. Lavrič, Mrs. Lavrič, (namestnica tajnika) in Mr. Otoničar. (Slikano po De Joseph Studio, Kirkland Lake).
Niška, vojvodinska in slovenska brigada so začele graditi 1200 m dolg pomožni krak "Mladinske proge" na področju Slavonije, preko katere bodo prevažali gradivo za "Mladinsko progo". Delo na gradnji se je uspešno razvijalo. Po petih dnevih je bil nasip zgrajen. Pričeli so že polagati prage za tirnice, na želežniški postaji v Sunji pa so že napravili kretnice. Že pri prvih delih je pričela mladina tekmovati. Tekmujejo med brigadami in v brigadi sami. Nekateri mladinci so že prekoračili normo od*aslih delavcev pri kopanju zemlje. Tehnično vodstvo je zelo zadovoljno z uspehi. Mladina je kaj hitro doumela pomen tega dela in se trudi, da bo načrt čim prej ureničen.
Iz lista "Mladina"
Spredaj sedeči otroci od leve na desno: Ivan Divjak, Tonček Smrke, Mary Petrič, Tonček Muc, Ivan Šeme.
Druga vrsta sedeči od leve na desno: Marija Divjak, Ivan Divjak Ludvik Troha, Jože Šerjak, Leo Trček, Nellie Trček, Rajmond Mrvrin, Maks Malešič, Jože Smrke, (mlajši.)
Stoječi tretja vrsta: Mary Košmrl, Milka Muc, Helen šerjak, Neža Petric, Jože Petric, Jože Smrke, Marija Smrke, Ana šeme.
četrta vrsta: Janez Kosmač, Tony Muc, Anton Hočevar, Franc Fifolt, Jože Drasler, Matija Fer-kul, Anton Hren in Jurij Matešič. Peta vrsta: France Kresal, Jože Bedenk, Angela Košmrl, Alojz Košmrl in George Kobe.
V zgodnjih jutranjih urah 30. aprila je bilo slišati po vseh vaseh okraja Koper veselo petje o-trok. Pionirji in pionirke so se pripravljali in čakali na kamione ali vozove, ki jih bodo popeljali do Kopra, od tam pa ladji v Trst. Ko je bilo treba v Kopru nekaj časa čakati, je bilo že vsem od več. Vsak bi bil najraje že na ladji in na poti v Trst.
"Še nikdar se nisem peljala z ladjo po morju."
"Jaz tudi ne, tudi še v Trstu nisem bila", se pogovarjajo pionirke med seboj.
"Tovarišica učiteljica, ali bomo kmalu odrinili?" nestrpno povprašuje pionir Edi.
Pionirka Marija pa samo posluša in plaho stoji ob strani. Končno se pa tudi oglasi:
"Jaz se pa bojim vožnje z ladjo po morju, ladja se lahko potopi. V Trst bom pa vseeno šla, ker hočem povedati fašistom, da mora k nam priti maršal Tito"!
Tako se je tudi pionirka Marija peljala z ladjo, čeprav se je bala, a za Tita je pripravljena storiti prav vse.
Toda v pristanišču niso dovolili, da bi ladja z otroki v Trstu pristala in da bi se otroci izkrcali. Čeprav je bila ladja samo 5 metrov oddaljena od pomola, se je morala obrniti in vrniti z otroki v Koper.
Kakor so bili pionirji prej veseli, da se peljejo v Trst, jim je pozneje izginil smeh z obraza:
"Prvega maja moram biti v Trstu, bom šla peš, čeprav je daleč". Pravi pionirka iz Dekanov, skloni glavo in dve veliki solzi ji zmočita lica.
"Torej gremo domov —■ ali peš v Trst?" sem vprašala 50 pionirjev in pionirk iz Dekanov in pojasnjevala, da bo pot dolga in naporna.
"Peš! Peš v Trst! Mi gremo tudi peš"! se slišajo klici vsevprek iz mladih grl pionirjev in pionirk J. K.
Tako smo na splošno željo krenili peš proti Trstu. Hodili smo tri ure. Otroci so bili utrujeni, a nihče ni hotel priznati. Vsakdo se zaveda, da kakor njihovi starši, tudi oni ne smejo biti utrujeni in ne omagati, kadar vodimo bitko za naš Trst, za priključitev Primorske k Jugoslaviji pod Titovim vodstvom.
S svojo vztrajnostjo so pionirji tudi sedaj dosegli svoj cilj: Prispeli s v Trst ter prvega maja skupno z drugimi pionirji nastopali in želi burno pozdravljanje gledalcev. Dokazali so, da bijejo srca primorskih pionirjev samo za Tita in Jugoslavijo.
Vera Malenšek, Koper.
Prva vrsta od leve na desno sedeči: Mrs. T. Malenšek, Gust Malenšek (predsednik nadzor, odbora), Janez Kraševec (blagajnik), Franc Sodeč (predsednik odseka), Mrs. A. So'dec, Jože Mramor (tajnik), Mrs M. Mramor, Janei Popovič.
Druga vrsta stoječi: Franc Racečič, Janez Simonič, Tony Radovič, Mrs. L. Jakša, Jože Brezovar, Mrs. J. Kusel, Mrs. F. Jakše, Alojz Jakše, (mali Jakše).
Tretja vrsta stoječi: Alojz Kusel, Janez Kerin, Janez Jakša, Tony Malenšek in Marko Pezdirc.
PODRUŽNICA Z. K. S. V SUDBURY
V prvi vrsti sedeči z leva na desno: N. Ruparčič, S. Ruparčič, E. Lukežič, M. Tomac, F. Fingust, G. Sile, F. Sile, I. Lukežič, K. Na goda, D. Fingust, E." Lukežič.
Druga vrsta: P. Tomac, J. Lesar (predsednik), F. Zaic (podpredsednik, J. Nemanič (tajnik), Jože Slovenec (blagajnik), L. Ruparčič (predsednik nadzornega odbora), J. Gorše (predsednik prosv. odbora), J. Lukežič, R. Foys.
Tretja vrsta stoječi: M. Tomac, K. Foys, R. Lesar, A. Gorše,F. Oman, A. Ruparčič, F. Žagar, A. Lukežič.
Četrta vrsta: K. Foys, J. Lovšin, C. Šterbenk, J. šustaršič, M. Zaje, J. Golobic, J. Kambič, S. Gorše, J. Jurca, T. Fingust, F. Šile, M. šile, J. Nakoda, M. Foys.
Peta vrsta: M. Nagoda, J. Oman, F. Fingust, F. Lenaršič, T. Kramarič, J. Zakrajšek, J. Žagar, L. Saje, J. Košmrl, V. Kolegar, T. Košmrl, J. Lesar, J. Gorše.
PODRUŽNICA Z. K. S. V TORONTO

PODRUŽNICA Z. K. S. V OSHAWI
PODRUŽNICA Z. K. S. V PORT ARTHURJU
Na sliki so' od leve na desno: Stoječa vrsta: Franc Fišter, Anton Furjan, Valentin Ručigaj, Fred Šprager, Andrej Horvat in Filip Steklasa.
Druga vrsta sedeča: Rudi Čampa, Ivana Čampa, Mary Ručigaj, Eva Šprager, Tili čampa in Leo Čampa.
Otroci v ospredju: Mary šprager, Dorin Čampa, Fred šprager, Moris Čampa, Stanley šprager in Melville Čampa. Naše društvo danes šteje 12 članov in članic.
PODRUŽNICA Z. K. S. V CALGARY
V ospredju držita napis: od leve na desno: Rudy in Edy Rad-manič.
Prva vrsta sedeči od leve na desno so: Rozi Gradišar, Jože Gra-dišar, Dan Popovič, Matija Žalec, Doroty Radmanič.
Druga vrsta stoječi od leve na desno: Johny Popovič, Amalija Popovič, Jože Juršinič, John Likevič, Mary Gradišar, Pavel Radmanič, Ana Popovič in Frank Gašparič.
Tretja vrsta stoječi od leve na desno: Jože Rauh, Stanly PopoVič, John Bajuk, Frank Popovič, Cvetko Karan in Peter Popovič.
PODRUŽNICA Z. K. S. V ST. CATHARINES
PODRUŽNICA Z. K. S. V MONTREALU
Iz leve na desno, prva vrsta: Peter Geršič, John Crnič, John Cesar, Joe Plut, Louis Bukovec, Tony Pečavar, Joe Novak, Ivanka Žičkar.
Druga vrsta: Rozi Crnič, Pepca Saje, Mary Bukovec, Mary Cesar, Dora Šenduk, Jože Smrke.
Tretja vrsta: Toni štefanič, John Saje, Danica Bukovec, Mary Bukovec, Josephina Saje, Štefanija Saje.
Četrta vrsta: Peter štajdohar, Teodor Lovšin, Frank Žičkar, Tony škof, Peter Žalec, John Barič in Ludvik Troha.
Vsi gornji iskreno pozdravljamo 4 obletnico Edinosti, želeč ji mnogo uspeha v nadaljnem delu, da bo' častno služila interesom kanadskih Slovencev v naši novi domovini Kanadi in narodom v stari domovini.
JOHN CRNIČ PODRUŽNICA Z. K. S. V NANAIMO
Z leve na desno: prva vrsta sedeči: Josip Kramar, Ivana Kavčič, Franc Kavčič (blagajnik), Josipina Poljanec, Albin Poljanec (Predsednik), Rozi Papež, Josip Tkalec (tajnik), Matija Tibaut.
Druga vrsta: Joško Kramar, John Prijatelj, Matija Zakojč, John Raj, Martin Varašanac, Josip Tkalec, Josip Slechta, John Usnik.
Radi zaposlenosti so bili odsotni: Leo Prijatelj John Boc, John Težak, Louis Zabavnik, Ferdinand Tkalec, Josip Slobodnik in John Kamenšek.
PODRUŽNICA Z. K. S. V GERALDTONU
Od leve na desno zadnja vrsta stoječi: Karol Strajnar, Jakob Miklič, Anton Rugelj, Frank Ko-zoglav, Jože Snej, Nick Babič Franc Levstek,
Druga vrsta od leve na des no: stoječi: Edvard Troha, Anton Cimprič, Martin Bajuk, John Kobetič, Frank Nemanič, Joe Ba mbič.
Tretja vrsta sedeči: Frank Poje, Amalija Poje, Joe Miklič, Tilka Cimprič, Frank Cimprič, Leo Levstik
V ospredju: Elisabet Poje, Frank in Anica Cimprič. (Na sliki niso vsi člani zaradi odsotnosti po gozdnih delih.)
Močni oddelki nove jugoslovanske mornarice v paradni procesiji na dan zmage v Beogradu. Paradna procesija vojaštva in mornarice nad zmage, vred z svobodnim narodom prestolice FLJ., je trajala precej časa. Kakor morski valovi so se razlegali mogočni klici maršalu Titu, velikem sinu, učitelju in voditelju narodov Jugoslavije.
Prva vrsta z leve na desno sedeča sina Louisa in Ele Garbas, Ve-lantin in Víctor Garbas.
Druga vrsta: J. Držaj, Anica Držaj, Ela Garbas, Marija Vertin ia Matija Butala.
Tretja vrsta stoječ: Lojze Garbas, Jože Durenčec, France Hočevar, Janez Vrtin, Jože Žalec in Janez Dolinšek.
Spodaj na desni slika predstavlja delegate in delegatinje 3-tje Konvencije Zveze Kanadskih Slovencev, ki se je vršila v septembru lanskega leta v Sudbury.
Njena naloga je bila še bolj krepko in odločno potrditi bratsko cdinstvo in sodelovanje kanadskih Slovencev z sobrati Hrvati in Srbi tudi po skončani vojni pri naporih za trajen in pravičen mir, za izdatnejšo skupno pomoč narodom nove svobodne Jugoslavije pod krepkim vodstvom maršala Tita.
Naj živi neomajana skupnost in sodelovanje kanadskih Slovencev, Srbov in Hrvatov!
Prva vrsta z leve na desno članice: Stana Kobe, Ana Maluarič, Louis Klobčar, Katka Türk, Mary Bukovec, Mary Beg, Malči Kambič, Tonika Kobe, Nellie Žitko, Jela Bravar.
Druga vrsta člani: Ju'e Kobe, Joe Malnarič, Louis Klobčar, Joe Skedelj, John Drganc, John Bukovec, Dominik Beg, Frank Kambič, John Kobe, John Legat, Franc Simčič.
Tretja vrsta z leve na desno: Toni Türk, John Žitko, Tony Bravar.
Ob tej priložnosti kličemo člani Zveze Kanadskih Slovencev:
"Živela Zveza in Edinost — Slovencev!
"Živel ves SloVanski narod!"
Frank Kambič, tajnik Z. K. S., Nanaimo.
/
Pošljite naročilo za ilustrirano revijo "Tovariš," Imamo jih še nekaj v zalogi, Revija "Tovariš" je naprimernejši opis o življenju in delu pri obnovi slovenskega naroda,
k

.; >m». ...
' a. «
......... .1 .1
'Si fm





$r »Mm

m i.-;» .1


i'.'•.A. !;hiy : nujUeanf, ' (
ittinw
s^-aBiíw	,
«¡»C


Na dan zmage v Belgradu. Nova jugoslovanska vojska v trdnih vrstah koraka in oddaja pozdrav maršalu Titu in drugim voditeljem na govorniški tribuni v ozadju.
Grb Federativne Ljudske Republike Jugoslavije
Duhovtn Jože Lampret, pomaga nositi ranjene tovariše za časa osvobodilne borbe na Štajerskem.
Z delovnim poletom vseh narodov svobodne Jugoslavije, mladina že polaga tirnice mladinske železniške proge Brčko-Banoviči.
Naročnik - ali ste že pogledali datum pri
naslovu?
Spomenik zmage v Murski Soboti. Spomenik je izraz hvaležnosti slovenskega naroda vsem junakom Rdeče armade in junaškim partizanom, ki so padli v skupni borbi za iste ideale.
Na desni spodaj zemljevid predstavlja v zasenčenem obsegu etnografsko ozemlje Julijske Krajine. Na ta del ozemlja je že od nekdaj prežal laški in nemški imperialistični ropar z namenom da zavlada nad Jugoslavijo in Balkanom.
29. julija se vrši zasedanje 21. narodov. Naslovite protestne re-sulucije na mirovno konferenco in zahtevajte priključitev Trsta in Julijske Krajine, kot celoto k Jugoslaviji.
Tipičen primer ameriške "demokracije" v praksi. Tako postopajo vojaki ameriške okupacijske vojske nad ljudstvom v Trstu in Juli jski Krajini, ki je v skupni borbi za svoje in zavezniške stvari doprineslo 42.000 svojih najboljših sinov in hčera.
JOHN SMUK, zastopnik lista Edinost v Clevelandu.
Skupina narodnih izdajalcev na sodišču, ko je bila izrečena smrtna obsodba Draži Mihajloviču in desetim drugim izdajalcem. V prvi vrsti sedeči z leve na desno: Draža in drugi.
Truplo mladega dekleta, katero so gestapvci umorili na Gorenjskem.
Teroristično postopanje zavezniške vojaške policije nad ljudstvom v okupirani coni A.
Trupla šestih nedolžnih talcev, ki so jih ubili Italijani v Radohovi vasi dne 25 aprila 1942 leta.
Lah — fašist, se je dal slikati ob truplih slovenskih talcev, da bi si pridobil večje priznanje Musolinijevega fašizma.
Slovenski mladinec, katerega so po zverskem mučenju Nemci in "domobranci" obesili v Brkinah, pri Trstu, 1944 leta.
Tako je tržaško ljudstvo vozilo krvavih bitk za svobodo Trsta.
Danes po preteku krvavih bitk ma,imi izdajalci vseh vrst in barv vojska.
svoje ranjene bojevnike za časa
z laškimi in neškimi fašisti, do-— terorizira ljudstvo zavezniška
Truplo Helene Sadejeve, katero so "domobranci" vlovili v Dragonji vasi, jo potem mučili do smrti in izrezali srce, izkopali oči ter odrezali roke.	I