Slomšku.
Jesen mu vstaja iznad groba, ko težkokrila, siva ptica; a pred sto leti mu je pela ob zibelki ko Rojenica:
„Sladko detece, kaj bi trepetalo pred objemi mojimi! Res so hladni malo, res so malo rosni, pa so plodonosni; morebiti prineso tvoji zemlji zarjo jutranjo . . .."
In danes možu v slavnem grobu akorde nove svirala, novembrski najtišji mir nad njim je razprostirala. In danes možu v davnem grobu obiski čast so peli mnogi, da so jih culi bratje moji, objeli bi se morda v slogi . . .
Ponižnost se je poklonila. O, to je časten bil poklon, tako se njej je klanjal on, dasi je mitra ga krasila.
Usmiljenost je porosila par tihih solz na tiha tla: „Odkar ne vidim tebe več, le malokdo me še pozna."
Ljubezen je na grobu vnela iskren poljub, goreč tako, kot rajno spet bi srce tlelo za bratski rod in za nebo . . .
In nje in nje, kaj je še ni?!
Baš tam se bliža: Raj v pogledih
ponos na licih ji žari,
krog usten žalost v lahnih sledih
Na grob je venec položila. Oj, kar najzaljših je cvetov od Mure klilo tja do Save, povila v venec je njegov, in kar nezabnih je sinov okitila že z vencem slave, Sloveniji je ta najdražji sin. Sklenila roke je drhteče, molila prošnje pregoreče:
„Dobrotni Bog!
Nikar ne daj,
da bi moj gaj
v razkošnih cvetih cvel —
brez vonja sladkega!
Dobrotni Bog! Nikar, nikar ne daj, da bi moj mili kraj vzkipeval v samih dimih do vzora svojih vzorov odmeval v sami slavi — a brez njegovega duha! ..."
Jesen je z morja sinjih visočin odnesla megle v daljno stran. In varno spet je solnčno ladjo po mirnih valih vodil dan...
Silvin Sardenko.
<?t^