ZBORNIK OBČINE DOMŽALE v ; : r § ZBORNIK OBČINE DOMŽALE DOMŽALE 1979 D 14^5*1 UVODNA BESEDA Letos praznujemo pomembni 60-letni jubilej ustanovitve Komunistične stranke Jugoslavije, revolucionarnih sindikatov in komunistične mladinske organizacije SKOJ. Tej veliki obletnici smo sklenili posvetiti publikacijo »Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v domžalski občini«, ki so jo pripravili občinski odbor Zveze združenj borcev NOV, Svet za razvijanje tradicij NOB in spomeniško varstvo pri občinski konferenci SZDL ter Kulturna skupnost Domžale. S tem delom želijo družbenopolitične organizacije še poživiti negovanje in razvijanje revolucionarnih tradicij zlasti med mladino v domžalski občini. Delovni ljudje in občani domžalske občine pa letos praznujemo še svojo lokalno obletnico. Pred 20 leti se je z združitvijo občin Domžale, Mengeš in Moravče izoblikovala domžalska komuna v sedanjem obsegu. Temu dogodku posvečamo »Zbornik občine Domžale« kot prvo delo, ki zajema posamezne probleme iz različnih zgodovinskih obdobij za vse območje sedanje domžalske občine. Ob tem moramo poudariti, da je po osvoboditvi že izšlo več del, ki nam osvetljujejo posamezna območja sedanje domžalske občine. Opozorim naj na »Mengeški zbornik« I. in II., na kroniki Ihana in Doba, pred izidom pa je tudi delo te vrste za Moravško dolino. Prav tako je precej zgodovinskih člankov objavilo tudi glasilo občinske konference SZDL Občinski poročevalec, precej publikacij z zgodovinsko vsebino so izdala tudi posamezna društva ob svojih jubilejih. Tudi Kamniški zbornik je objavil več zgodovinskih prispevkov za območje domžalske občine, nekaj jih je objavila tudi Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino. Seveda pa je zgodovinska problematika domžalske občine prikazana tudi v številnih monografijah in razpravah, ki sicer obravnavajo širšo problematiko. Prav tako je izšlo nekaj zanimivih poljudno-zgodovinskih del o problematiki sedanje domžalske občine še tudi v predvojnem obdobju. Zbornik občine Domžale je razdeljen na dva dela. V prvem so objavljeni referati s prvega znanstvenega posvetovanja slovenskih zgodovinarjev o krajevni zgodovini, ki ga je 19. in 20. maja 1977 ob 40-letnici ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom in ob 25-letnici izhajanja Kronike, organiziralo Zgodovinsko društvo za Slovenijo. Znanstveno posvetovanje je bilo zasnovano tako, da so zgodovinarji obravnavali splošne probleme slovenske krajevne zgodovine in dosedanje raziskovalne rezultate na tem področju. Največ referatov pa je obravnavalo problematiko zgodovine sedanje domžalske občine od antike do revolucionarnega narodnoosvobodilnega boja. Ti referati, ki so jih napisali znani slovenski zgodovinarji, nam razkrivajo nekatere značilnosti v razvoju območij sedanje domžalske občine v vseh različnih zgodovinskih obdobjih. Drugi del Zbornika pa glede na svoj jubilejni značaj obravnava nekatere posebnosti v demografskem, upravnem in samoupravnem, gospodarskem ter družbenem razvoju sedanje domžalske občine v zadnjih dvajsetih letih. Ti kratki prispevki, ki osvetljujejo rezultate naše socialistične graditve v domžalski občini, so seveda lahko šele uvod v načrtnejše raziskovanje razgibanega razvoja po osvoboditvi, ki ostaja naša bodoča naloga. Posebej smo si prizadevali, da bi tudi z bogatim fotografskim gradivom, zemljevidi in skicami ter s faksimili nekaterih dokumentov obogatili dokumentarno vrednost tega zbornika. Obe deli: »Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v domžalski občini« in »Zbornik občine Domžale« sta rezultat dolgotrajnih raziskovalnih naporov in prvo pomembno založniško dejanje v sedanji domžalski občini. Želeti bi bilo, da bi njunemu izidu sledila še nadaljnja prizadevanja za osvetlitev problematike domžalske občine v posebnih zbornikih ali samostojnih delih. Rad bi se zahvalil Zgodovinskemu društvu za Slovenijo in Zgodovinskemu arhivu Ljubljana za plodno sodelovanje pri pripravi tega zbornika. Ugotoviti moram, da je Kulturna skupnost prav z izdajo obeh:navedenih publikacij začela uspešno izpolnjevati tudi svoje založniške naloge. Zahvaljujem se vsem piscem razprav in člankov ter članom uredniškega odbora za njihov pomembni prispevek pri izidu teh del. Prav posebej se iskreno zahvaljujem dr. Miroslavu Stiplovšku za njegovo prizadevnost, saj je dal idejo, da je bilo prvo znanstveno posvetovanje slovenskih zgodovinarjev prav v Domžalah, dal pobudo za pripravo obeh del in vložil veliko prizadevnega dela, da sta obe deli lahko izšli. JERNEJ LENIČ PREDSEDNIK SKUPŠČINE OBČINE REFERATI S PRVEGA ZNANSTVENEGA POSVETOVANJA SLOVENSKIH ZGODOVINARJEV O KRAJEVNI ZGODOVINI / Ignacij Voje PRVI SIMPOZIJ SLOVENSKIH ZGODOVINARJEV O KRAJEVNI ZGODOVINI V DOMŽALAH V okviru Zgodovinskega društva za Slovenijo deluje sekcija za krajevno zgodovino. Zanimanje za krajevno-zgodovinsko problematiko je vsepovsod zelo veliko. Mnogo pobud prihaja neposredno s terena, ljudje hočejo spoznati preteklost svojega kraja. Zgodovinsko društvo se zaveda, da ima množično bazo na področju krajevne zgodovine tako glede piscev kot glede uporabnikov, bralcev. Zaveda se, da je bilo na tem področju veliko narejenega, vendar ugotavlja, da so pri delu in raziskovanju marsikdaj prevladale stihija, nenačrtnost, nestrokovnost in težnja po senzacionalnosti. Da ugotovi stanje na področju krajevne zgodovine, pregleda opravljeno delo, nakaže skupna metodološka izhodišča in določi smernice za nadaljnje delo, se je na sestanku sekcije za krajevno zgodovino, ki je bila v okviru zborovanja slovenskih zgodovinarjev v Kranjski gori oktobra 1976, izoblikovala zamisel o organiziranju posebnega simpozija o krajevni zgodovini. Ni naključje, da je bil prvi specializirani simpozij o krajevni zgodovini, ki je edinstven tudi v jugoslovanskem prostoru, prav v Domžalah v dneh 19. in 20. maja 1977. Na eni strani so občinska skupščina Domžale, njena kulturna skupnost in družbenopolitične organizacije v Domžalah, in še posebej predsednik občinske skupščine Jernej Lenič pokazali izredno razumevanje za potrebe in načrte slovenskih zgodovinarjev. Nastopili so v vlogi uporabnika in zato z gmotno podporo omogočili brezhibno organizacijo in potrebno delovno vzdušje. Lahko govorimo o podružbljanju konkretne akcije slovenskih zgodovinarjev, ki je dala koristne in uporabne rezultate. In končno, če se na drugi strani vprašamo, zakaj so si slovenski zgodovinarji izbrali prav Domžale za kraj prvega simpozija o krajevni zgodovini. S tem simpozijem so hoteli dati določen poudarek 40-letnici ljudsko-frontnega shoda na Taboru nad Ihanom ter se na ta način vključiti v proslavo partijskih jubilejev. Pa drugi strani pa gre pri Domžalah za izredno zanimivo področje, ki sicer nima urbane tradicije in je celo z vidika krajevnega zgodovinopisja v nekem smislu atipično, vendar so raziskovalci na tem ozkem področju odkrili toliko specifičnosti, da je ves zgodovinski razvoj vreden posebne pozornosti in obravnave. Poleg tega je osrčje obravnavanega področja po osvoboditvi skoraj povsem spremenilo svojo zunanjo podobo. Sekcija za krajevno zgodovino je v program simpozija vnesla dve komponenti. Na eni strani si je postavila za cilj izdelati model čimbolj celovite obravnave določenega ožjega področja z vseh razvojnih zornih kotov, na drugi strani pa na podlagi opravljenega obračuna dosedanjega dela izdelati metodološka napotila za nadaljnjo obravnavo. Na simpoziju so aktivno sodelovali poleg vodilnih slovenskih zgodovinarjev tudi mlajši raziskovalci, celo iz študentskih vrst. Simpozij je ob veliki udeležbi zgodovinarjev iz vse Slovenije (okrog 200) odprl predsednik sekcije za krajevno zgodovino in predsednik pripravljalnega odbora dr. Jože Žontar. Pozdravil je ugledne družbenopolitične delavce, ki so se simpozija udeležili in s svojo navzočnostjo dali priznanje naporom slovenskih zgodovinarjev. Posebej je omenil člane sveta federacije Lidijo Šentjurc, Miho Marinka, Branka Babiča, Franca Kimovca-Žigo in dr. Jožo Vilfana ter predsednika odbora za razvijanje revolucionarnih tradicij pri RK SZDL Alberta Jako-piča-Kajtimira. Kot prvi je stopil na govorniški oder predsednik skupščine občine Domžale Jernej Lenič, ki je toplo pozdravil udeležence in goste, se zahvalil zgodovinar j em-referentom za pripravljenost, da obdelajo zgodovinski razvoj domžalskega območja ter v svojem referatu podal celovit pregled sodobnega razvoja domžalske regije. Njegov referat je tehten prispevek k preučevanju domžalske problematike po drugi svetovni vojni. Dopoldanski del prvega dne je imel slavnostni značaj. Referat dr. Miroslava Stiplovška je pomenil uvod v proslavo 40-letnice ljudsko-frontnega shoda na Taboru nad Ihanom, ki je bil 23. maja 1937 (objavljen v »Kroniki«, časopisu za krajevno zgodovino, letnik 25, št. 2, Ljubljana 1977, str. 81—93). Stiplovškov referat je primer zanimive znanstvene mikro študije, v kateri je orisal bogato preteklost delavskega gibanja na domžalskem območju in opozoril na krepitev vloge partije v njem. Preučevanje predvojnega revolucionarnega delavskega gibanja na posameznih območjih Slovenije, zlasti od srede tridesetih let dalje, je neogibno potrebno, da lahko pojasnimo in razumemo številne posebnosti v začetkih NOB na Slovenskem. Posebna pozornost je bila posvečena razvoju NOB na domžalskem območju in to povsem upravičeno. Zato je bil v dopoldanski del prvega dne simpozija uvrščen referat dr. Metoda Mikuža o specifičnostih v razvoju NOB na domžalskem in kamniškem območju. Sklepni del dopoldanskega zasedanja je bil posvečen proslavi 25-letnice izhajanja Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Odgovorni urednik dr. Jože Žontar je v slavnostnem govoru orisal razvojno pot Kronike (objavljen v Kroniki, letnik 25, št. 2, Ljubljana 1977, str. 77—80). Ob tej priložnosti je predsednik skupščine občine Domžale Jernej Lenič podelil dve občinski priznanji. Eno je občinska skupščina Domžale podelila Zgodovinskemu društvu za Slovenijo ob jubileju Kronike za uspešno in požrtvovalno delo pri raziskovanju in populariziranju krajevne zgodovine, posebej za objave prispevkov o zgodovini domžalske regije, in za organizacijo simpozija. Drugo priznanje je prejel dr. Miroslav Stiplovšek, predsednik skupščine kulturne skupnosti Domžale, za uspešno delo na kulturnem področju in pri organizaciji preučevanja krajevne zgodovine. Ko se je predsednik Zgodovinskega društva dr. Ignacij Voje zahvalil za podeljeno priznanje, je omenil, da je to priznanje toliko dražje, ker ga daje tista naša družbena skupnost, ki je za razvoj krajevnega zgodovinopisja najbolj zainteresirana. Popoldansko zasedanje prvega dne je bilo v celoti posvečeno zgodovini domžalskega območja. Referentom (Mirina Zupančič, dr. Ferdo Gestrin, dr. Jože Žontar, dr. Vasilij Melik, Katica Kobe-Arzenšek, Ivan Vidali, dr. Tone Ferenc) je Prvi simpozij slovenskih zgodovinarjev o krajevni zgodovini 19. in 20. maja 1977 v Domžalah uspelo razgrniti zgodovinski razvoj domžalskega območja od prazgodovine do najnovejšega časa. Nekatere praznine v tem časovnem okviru so sicer opozorile, da nam za nekatera obdobja ali zgodovinske panoge primanjkuje kadrov ali podrobnejših, temeljnih raziskav. Referenti so vsak iz svojega zornega kota opozorili na posebnosti v razvoju in prikazali domžalsko regijo v novi, bolj konkretni luči, kot smo jo imeli doslej pred seboj. Vsi referati so tiskani v pričujočem zborniku. Zbornik bo koristen priročnik učiteljem zgodovine in drugim ljubiteljem lokalne zgodovine. Drugi dan simpozija je bil posvečen metodologiji preučevanja krajevne zgodovine in njeni problematiki. Sodelovalo je pet referentov: Olga Janša-Zorn, Marjan Matjašič, dr. Janko Prunk, dr. Milan Ževart in Jera Vodušek. Vsi referati so tiskani v Kroniki (letnik 25, št. 2, Ljubljana 1977, od str. 93—117). Doslej slovenski zgodovinarji nismo imeli tako celovitega orisa metodološkega pristopa za proučevanje krajevne zgodovine. Ni naključje, da je pripravljalni odbor simpozija posvetil največjo pozornost najnovejši dobi, saj se s tem obdobjem ukvarja danes največ profesionalnih in neprofesionalnih zgodovinarjev. V uvodnem, zelo preglednem referatu je Olga Janša-Zorn podala prerez raziskovalne dejavnosti na področju slovenske krajevne zgodovine. Opozorila je, da je bilo opravljeno veliko delo, več, kot se tega zavedamo, da pa niso bila vsa področja niti vse panoge enakomerno pokrite. Prispevki o krajevni zgodovini so objavljeni na različnih mestih, bodisi kot samostojne publikacije, bodisi v zbornikih, ali so raztreseni po različnih revijah in krajevnih časopisih. Pomembno vlogo pri tem kot usmerjevalec ima Kronika — časopis za krajevno zgodovino. Zelo koristen in po tematiki specializiran je bil prispevek Marjana Matjašiča, ki je obdelal gospodarsko in socialno zgodovino v delih krajevne zgodovine. Ugotovil je, da je na tem področju raziskovanje pokrajinsko in tematsko zelo neenakomerno razporejeno. Janko Prunk se je v referatu dotaknil problematike krajevnozgodovinskih orisov za obdobje stare Jugoslavije s posebnim poudarkom na delavskem gibanju in navrgel precej misli za diskusijo. Problemsko najbolj dognan in za vsakdanjo prakso izredno uporaben je bil referat Milana Ževarta o problematiki orisov NOB za območje Slovenije. Poudaril je, da je obravnava lokalne zgodovine potrebna predvsem zato, ker lahko mladim rodovom prikažemo zgodovino NOB najprej na lokalnih dogajanjih. Analiziral je poglavitne značilnosti in slabosti dosedanjega raziskovanja zgodovine NOB na manjših območjih. Zgodovinsko društvo za Slovenijo je zelo zgodaj spoznalo aktualnost teh raziskav, saj je že na zborovanju v Murski Soboti leta 1959 posvetilo posebno razpravo o zbiranju in obravnavanju gradiva za zgodovino delavskega gibanja in NOB (referent M. Ževart). Referent je tudi poudaril, da je krajevna zgodovina o narodnoosvobodilnem boju v primerjavi z obravnavo partizanskih vojaških enot močno zanemarjena. Prav ti lokalni orisi naj bi bili osnova za celovito sintezo NOB na Slovenskem. Vedno bolj prihaja v ospredje potreba po preučitvi slovenske zgodovine po letu 1945. Bogato, več kot tridesetletno življenje v socialistični Jugoslaviji ni obdelano, kot bi želeli. Smo šele na začetku obravnave, pravzaprav šele pri projektu. Medtem ko se zgodovinarji iz objektivnih in subjektivnih vzrokov in končno tudi zaradi neizdelanih metodoloških prijemov še niso sistematično lotili preučevanja sodobne zgodovine, morajo naši učitelji zgodovine v okviru predpisanih učnih načrtov obravnavati to obdobje pri pouku zgodovine. Jera Vodušek-Starič je prevzela zelo nehvaležno nalogo, ko se je v svojem referatu lotila problematike krajevnozgodovinskih orisov za obdobje po osvoboditvi. Opravila je pionirsko delo in poudarila, da ne gre toliko za vprašanje metodologije pisanja zgodovine same, kot za metodologijo zbiranja in sortiranja podatkov in analizo problemov razvoja novejšega časa. Pravilno je ugotovila, da ne bomo mogli zanemariti interdisciplinarnih prijemov, kakor tudi ne krajevno in časovno ožjih raziskav. Poleg tega je krajevna zgodovina za zdaj še edino področje, ki ni povsem deficitarno za obdobje po letu 1945. Pomemben je bil diskusijski prispevek štirih diskutantov, ki so opozorili na nekatere nove dimenzije krajevnega zgodovinopisja. Lidija Šentjurc je pozdravila simpozij v imenu družbenopolitičnih organizacij in še posebej komisije predsedstva CK ZKS za preučevanje zgodovine ZKS in koordinacijskega odbora aktivistov nekdanjih okrožij OF. Menila je, da naj metodološka napotila za pisanje zgodovine partije in delavskega gibanja kakor tudi za zgodovino NOB ne bi služila samo predvojnim komunistom in nekdanjim borcem ter aktivistom pri pisanju spominov. V raziskovanje novejše zgodovine in pisanje zgodovinskih razprav iz tega najnovejšega obdobja naj bi se intenzivneje vključili tudi strokovnjaki zgodovinarji, ki pa bodo svojo nalogo dobro opravili, če bodo ob pomanjkljivem arhivskem gradivu upoštevali spominsko gradivo neposrednih udeležencev in akterjev takratne revolucionarne dejavnosti. Poudarila je, da simpozij nakazuje novo etapo v teh prizadevanjih, kajti družbena klima postaja vedno ugodnejša za takšne raziskave. Izrazila je posebno zadovoljstvo, da so razen primarnih arhivskih virov dobila na tem posvetovanju tehtno mesto tudi pričevanja. Opozorila je tudi, da je naše zgodovinopisje preučevanje povojnega obdobja predolgo zanemarjalo. Minilo je že 36 let, ne da bi se kaj dosti vprašali, kakšen je bil ta razvoj vsaj v globalnih črtah in kje so mejniki med posameznimi fazami. Zato čaka raziskovalce povojnega obdobja težka naloga ne le v metodološkem pogledu, marveč tudi pri zbiranju arhivskega gradiva. Pri vseh teh raziskavah ima krajevna zgodovina pomembno mesto (objavljeno v Kroniki, 1. 25, št. 2, Ljubljana 1977, str. 123—125). Ana Štucin iz Cerknega je v diskusiji poudarila, da pogreša referat o vlogi krajevne zgodovine v šoli (objavljeno v Kroniki, 1. 25, št. 2, Ljubljana 1977, str. 125—126). France Filipič je navedel primer šole v Ribnici na Pohorju, ki je uspela postaviti majhen muzej krajevne zgodovine, dr. Jože Koropec pa je obdelal v krajšem prispevku osebna imena Domžalčanov. Ob koncu simpozija so udeleženci simpozija sprejeli sklepe, ki naj bi ustvarili pogoje in možnosti za še hitrejši, kvalitetnejši in bolj organiziran razvoj raziskav na področju krajevnega zgodovinopisja. Simpozij o krajevni zgodovini v Domžalah je brez dvoma pomemben mejnik pri preučevanju krajevne zgodovine, zgodovinarje pa postavlja pred nove, še zahtevnejše naloge. Domžalčani so bili kot gostitelji izredno gostoljubni ter so udeležencem pripravili prijetno tovariško srečanje. Vinjeta iz urbarja gospostva Jablje iz srede 18. stoletja . . * . - ■■■ . : : • y.^ ir: ■■ • ,, r ' •, / ' " : ; ' 7 / $ ARHEOLOŠKI NAJDIŠČI TROJANE IN MENGEŠ Ozemlje, ki ga danes zajemamo v meje družbenopolitične skupnosti, označeno s pojmom občina Domžale, je izrazito prehodno ozemlje, na katerem so se srečevale, dotikale, prekrivale različne kulture različnih obdobij. Številna arheološka najdišča so logična posledica — materialni zapis o ljudeh, ki so na tem teritoriju izživeli svoje življenje, a ga skozi arheološko gradivo skušamo razložiti danes. Na območju občine Domžale si sledijo arheološka najdišča1 od paleolitika (Babna —jama), neolita in eneolita (Domžale - Šumberk, Količevo, Trzin), bronaste dobe (Domžale - Šumberk, Ihan), kulture žarnih grobišč (Domžale, Mengeš), hal-štata (Mengeš, Dol pri Pečah, Gradišče pri Lukovici, Kompolj ski hrib, Trn j ava -Gusinov grič, Brdo pri Lukovici), latena (Domžale, Lukovica, Mengeš, Moravče), rima (Mengeš, Drnovo, Groblje, Ihan - Dobrava, Vir, Trzin, Št. Ožbolt, Trojane, V zideh, Podzid, Prevoje, Vrba), obdobja preseljevanja ljudstev (Mengeš), poselitve Slovanov (Mengeš, Hudo pri Radomljah). Med naštetimi najdišči se po pomembnosti odlikujeta Trojane in Mengeš, na katerih je prišlo v zadnjih letih do nekaj novih odkritij. Trojane - Atrans Trojane (563 m) leže na naravnem prehodu med dvema kotlinama, Ljubljansko in Celjsko, na razvodnici treh potokov, ki odtekajo v tri doline: Radomlja v Črni graben, Orehovica v dolino Izlak in Bolska proti Vranskemu. Antični Atrans lociramo na Trojane zaradi najdb, razdalj, ki ustrezajo itinerarskim, zaradi tam spričanega lokalnega boštva Atrans2 ter z napisi dokazane mitnice: statio Atrantina.3 Slovensko ime Trojane je izpeljano iz antičnega lokativa.4 Atrans je stal ob antični cesti Aquileia - Emona - Carnuntum, na jugovzhodni noriški meji. Kot poštno postajo Adrante mansio ga omenjšT It. Ant. 129,3, v It. Hier. 560, 9 mansio Hadrante fines Italiae et Nor(i)ci; Tab. Peut. omenja Adrante. O Atransu spregovore od sredine drugega stoletja dalje epigrafski spomeniki. Od konca drugega stoletja dalje pa je v Trojanah verjetno tudi beneficiarska postaja.5 Že v 16. stoletju, točneje leta 15076 je bil najden in se tudi ohranil napis s Trojan (CIL III, 5120). Valvasor nam v svojem prisrčnem pretiravanju omenja s Trojan kar na tisoče novcev, bronastih, srebrnih in zlatih, omenja pa tudi na- pisni kamen.7 Prvi raziskovalec, ki ga omenjajo različni avtorji, je bil župnik Dornik, ki je kopal na Stojčevem leta 1846. Takrat izkopane najdbe podrobno našteva Müllner8: novci — Nero, Domitian, Hadrian, Crispina, Commodus, Gratian, Tacitus, Julian, Diocletian, Constantin, Magnencij, Constans, Constan-tinus, Gratian. Dornik je poslal novce Zgodovinskemu društvu, najdeni napisni kamen pa naj bi ostal v Zideh. Leta 1874 je Müllner odkril na Trojanah šest novih napisov, leta 1876 pa še dva.9 Dimitz omenja najdbo opeke z žigom: Leg. II. Ital.10. Naslednji, ki je kopal na Trojanah, je bil Jernej Pečnik, ki je na Konjškovih vrtovih odkopal »več sob z lepo slikarijo«11, na Brvarjevem vrtu pa kopališče z marmornim tlakom.12 Pečnik o najdbah sporoča: »Leta 1886 sem izkopal sobo, slikano rdeče, črno in zeleno, naslikane so bile tudi rože.«13 Istega leta je našel Pečnik del bronastega kipa. O najdbi delov bronaste plastike govori Rutar določneje: piše, da so kmetje našli v potoku Orehovica pod Učakom dele bronaste konjske statue. Ložar je analiziral ohranjena dva fragmenta konjskega gobca in štiri fragmente konjskega trupa ter na podlagi analogij predvideval, da gre za kip imperatorja na konju, po vsej verjetnosti za Marka Avrelija.14 Spomenik naj bi stal na njivi Antona Medveščka pod hribom Učakom. Pri kopanju temeljev za svinjak so leta 1937 odkrili na parceli Štefana Brvarja, vulgo Stoje, hypokavst, fragmentirane tegule z žigi, omet, keramiko in novce. Ko je Ložar prišel na Trojane, je bilo že vse porušeno, ohranilo pa se je nekaj fotografij. Predmeti so danes v Narodnem muzeju.15 V oktobru in novembru leta 1941 je na Trojanah kopal W. Schmid.16 Odkril je dve hiši, ostanke tretje samo delno, ter tlorise dveh hiš, nad katerimi stojijo nove hiše. »Na bregu« (prisojno pobočje) omenja pošto, dolgo 29,30 m X 16,35 m, ki je imela ob cestni strani tri gostinske prostore, h katerim je vodil 1,35 m širok koridor. Dva kuhinjska prostora sta mejila na gostinsko sobo na južni strani. Omenja ostanke amfor, polžev. V sosednji hiši je našel opeke z žigi II. legije Ital., in sklepa, da je bila tam vojašnica manjšega vojaškega oddelka. Schmid ugotavlja starejšo in mlajšo gradbeno fazo v izmeri objekta 18,80 m X 15,60 m, v kateri je bilo bivališče vojakov, kuhinjsko ognjišče, kovačnica z mehom, svetišče in oficirski prostori, poslikani rdeče in belo. Prazen prostor je ločil vojašnico od najbolj impozantnega poslopja v izmerah 39 m X 14,80 m. Objekt je ležal delno pod cesto in gospodarskim poslopjem. Veliki sobi s pestro stensko slikarijo so bile priključene še tri sobe. Preseneča debelina zidov: 1,65 m (!) in zelo globoki temelji. To naj bi bila po mnenju Schmida carinarnica. Trdnjavo na Učaku je kopal Schmid leto kasneje. Pri kopanju za temelje so leta 1949 zopet pri Brvarju (Trojane 7) odkopali več zidov in luknje za bruna.17 Tudi leta 1950 so najdbe pri Brvarju, in sicer del napisnega kamna (danes v PM Celje), katerega druga polovica je vzidana v Zideh.18 Napis govori o dograditvi stavbe na Trojanah, najbolj verjetno v drugi polovici leta 168, torej v času vlade Marka Avrelija in Lucija Vera, v času, ki so ga plemena v severni in srednji Germaniji izkoristila za širjenje pritiska proti jugu in rimski meji na Donavi. Mark Avrelij se je že pred kritično situacijo odločil, da si zagotovi mir na obrobju. Zbral je novo rekrutirano vojsko pri Akvileji. Leta 168 je skupaj z Lucijem Verom odšel v nemirne mejne kraje. Takrat je verjetno enkrat ali dvakrat prekoračil Trojane. Mogoče so v zvezi z njegovim prihodom popravili na Trojanah kakšno poslopje. Izdala:Geodetska uprava Skupščine občine Domžale © Osnova: Karta občine Domžale 1:20000 Izdelal : Geodetski zavod SRS I mhliana 1977 Leta 1953 so pri gradnji zadružnega doma naleteli na rimsko kulturno plast, zidove in najdbe, profile je zrisal J. Šašel.19 Ob gradnji avtomobilske ceste so naleteli v profilu 136, v globini 90 cm, na tlak rimske ceste. Med profiloma 104 in 105 je bilo odkritih nekaj grobov.20 Oktobra leta 1966 so na parceli 4/2 k. o. Trojane, ob gradnji hiše (črna gradnja) naleteli na rimsko zidovje. Stavba v velikosti 7 X 12,80 m, z delno ohranjenim hypokavstom in kanalom je bila ohranjena le v temeljih, na južni strani odo-rana. Od hišnega vhoda (severozahodni vogal hiše) sta vodili dve poti (širine 1 m), ena do sosednjega objekta, druga do glavne ceste, ki je tekla pod današnjo Trojane—Žide. Iz ohranjenega arhitekturnega kompleksa in najdb ugotavljamo, da gre za kasnoantični objekt, ki je stal na vzhodnem mejnem področju naselja Atrans, na terenu, kjer ni bilo predhodnih gradbenih faz. Novci, odkriti na dnu hypokavsta in zidovih, datirajo kompleks v čas 270 do 354. To je do sedaj tudi edini kompleks, na katerem ni bilo predhodnih gradbenih faz.21 Leta 1970 smo s sondami presondirali Ržunov vrt in odkrili več gradbenih faz. Med njimi je prav gotovo najbolj zanimiva impozantna stavba dolga 20 m, širine stavbe nismo mogli točno določiti, ker teče pod gospodarsko poslopje, po terenu sodeč pa je verjetno merila stavba v širino najmanj 20 m. Debelina vzhodnega zidu je 1,5 m (!). Po primerjavi s podatki, ki jih je o izkopavanjih zabeležil Schmid,22 gre morda za poslopje, ki ga opredeljuje Schmid za carinarnico. Ob opisu omenja, da je objekt delno pod cesto in pod gospodarskim poslopjem, dalje omenja izmere 39,90 X 14,80, izredno globoke temelje in debelino zidov 1,65 m. V nadrobnostih se sicer mere ne ujemajo z našimi opazovanji, upoštevati pa moramo, da je Schmid le sondiral na tej parceli (po pripovedovanju domačinov) in celotnega kompleksa ni odpiral. Takšne debeline zidov (prek 1 m) pa doslej nismo odkrili na nobeni drugi parceli. Na Ržunovem vrtu sledi proti zahodu kompleks dveh lončarskih peči (brez zidane konstrukcije), od katerih ena je že na parceli Zdravka Brvarja. Lončarski peči in prostor med njima so delno uničili s črno gradnjo leta 1975. V profilih so ugotovljive tri glavne faze prireditve lončarskih peči. Na jugu zapira kompleks delavnic sušilnica za keramiko, ki je bila lesena. V gradbenem materialu temeljev za sušilnico je bil odkrit napis na bazi iz kristaliničnega marmorja, fragmentirana desna roka v komolcu, prav tako iz kristaliničnega marmorja, polovico marmornega stebra (ohranjena višina 34 cm, premer 30 cm), fragmenti marmornih plošč za oblogo; vse močno ožgano. Keramično gradivo — terra sig. Diag. 25, fragmentirane oljenke tipa I po Ivanyi, fragmentirane steklenice 1. stoletja, koščene igle, stenski omet, as Avgusta, kovan 3/2 pr. n. št., RIC 197, as Nerona, kovan 66—68, RIC 329, pa so zgodnje najdbe, ki so se pojavljale ob zahodnem profilu izkopne jame. Najdbam pripadajočo arhitekturo moramo iskati zahodno od kompleksa peči in pod nivojem temeljev za sušilnico. Schmid omenja, da loči »carinarnico« od manjše vojašnice s svetiščem »svoboden prostor«.23 Schmid niti drugi raziskovalci nikjer ne omenjajo, da bi odkrili lončarske peči. »Svoboden prostor« (po Schmidu) pa lahko pomeni, da je Schmid s sondami kompleks peči sicer presondiral, vendar s sondiranjem prenehal, ko je naletel na lapor. V globini 30 cm je namreč celotni kompleks nad pečmi pokrivala plast laporja, ki je na Trojanah sicer sterilna plast. Lapor v tej gobini in najdbe pod njim kažejo na izredno dinamiko dogajanj na platoju. Lapor so namreč uporabili za niveliranje terena ob zadnji gradbeni fazi v 4. stoletju, ki je bila takoj pod rušo in z oranjem v glavnem uničena. Prav lapor pa je lahko zavedel Schmida, ki je verjetno mislil, da je na sterilni plasti. Najnižji nivo lončarske peči je v relativni globini 1,30 m. Sušilnica je razmeroma ozka (1,60 m), ob samem južnem robu terena, ki strmo pada do spodnje terase. Izkopavanja na Trojanah (antični Atrans) leta 1972 Ob zahodnem profilu, pod nivojem sušilnice, je bil izkopan tudi stenski omet: rumene vrtnice na temnosivi podlagi. Omet omenjam posebej na tem mestu zato, ker o podobnem ometu govori Pečnik24 in ni izključeno, da je Pečnik kopal prav na tej parceli. Napis na bazi iz kristaliničnega marmorja: -] • • -] er [- -] Sa tvm [--] C • AV [- Saturn je prav gotovo del cognomena, v moški ali ženski obliki25 (Saturnus, Saturna, Saturninus, Saturnius). Po vsej verjetnosti gre za odlomek baze s po-častilnim napisom s cognomenom Saturninus v dativni obliki, torej Saturnino, v naslednji vrstici je verjetno dedikant. Ni izključeno, da je fragment desnega komolca del kipa, ki je stal na bazi. Tudi ta napisni kamen govori za to, da se približujemo kompleksu z izrednim ambientom (svetišče in vojašnica po Schmidtu). Najdba keramičnih delavnic na tej višini je precej presenetljiva. Vendar je bilo verjetno še vedno lažje pripeljati glino, kot pa občutljivo keramiko čez klance iz smeri Medije ali pa prek Učaka. Odkrili smo tudi izvir vode, ki je »a keramično obrt nujno potrebna v večjih količinah. Odprto pa ostaja vprašanje, od kod so vozili glino, ker je v bližnji okolici ni. Na Učaku je kopal trdnjavo Schmid leta 1942. Po pripovedovanju domačina je prekopal Učak z 0,5 m širokimi in 15 m dolgimi jarki. Dobil je zidove in drobne najdbe.26 Tloris trdnjave na Učaku je na terenu lepo viden. Zanimiv je podatek, da so ob gradnji gradu Brdo pri Lukovici ok. leta 1530 dovažali kamnite kvadre prav s trdnjave na Trojanah,27 kar pomeni, da je bila v 16. stoletju trdnjava na Učaku še delno ohranjena. Arhivski viri, napisni kamni, novci, arhitektura, keramične najdbe, nakit, steklo, topografski rezultati počasi dopolnjujejo podobo Atransa, ki je bil prav gotovo večji, kot smo si prvotno predstavljali. Nadaljnja sistematična dela bodo dala odgovor na vprašanje odnosa Trojane—Žide, zapornega sistema v Podzidu, odcepa ceste proti Mediji itd., presek teras od današnje ceste Trojane—Medija do Orehovice pa tudi odgovor na vprašanje o velikosti in strnjenosti antične poselitve prisojenega pobočja današnjih Trojan.28 Mengeš Mengeš leži nekoliko vstran od prastare poti med vzhodom in zahodom, ob prometni žili, ki je vezala podonavske dežele z Italijo in jug s severom. Povezan je že v prazgodovini z dolino Save pri Kranju, skozi Bled in Bohinj v Soško dolino, prek Ljubelja pa tudi s severom. Prek Moravškega in Vač ga vežejo vezi z Dolenjsko. Da so te poti dobro poznala že ljudstva v prazgodovini, nam nazorno dokazujejo najdbe.29 Naj starejše najdbe v Mengšu segajo v kulturo žarnih grobišč.36 Bronasta igla, najdena v kamnolomu na Gobavici, je pomaknila najstarejšo datacijo najdb v Mengšu v Ha A. Halštatsko utrjeno gradišče je verjetno nekje na Gobavici. Najdbe seliščnega značaja so redke.31 Številnejše so grobne najdbe, ki se pojavljajo na več mestih v Mengšu: Puščava — žgan pokop,32 Staretova drevesnica — žgan pokop,38 na tem področju je bilo uničenih več grobov ob kopanju razbremenilnika za Pšato. Leta 1957 so se prvič pojavili skeletni grobovi (najmanj 6) ob Zadružni cesti.34 V sklop istega grobišča sodijo očitno tudi trije žgani grobovi, ki so bili najdeni ob Partizanski cesti.35 Januarja leta 1977 je kopalo Vodnogospodarsko podjetje Ljubljana izkop za kanalizacijo na Zadružni cesti. Pri tem je bilo delno uničenih 9 grobov — 5 žganih in 4 skeletni.36 Keramika iz žganih grobov je krašena z bronastimi gumbi in šrafiranimi trikotniki in se tako pridružuje keramiki iz že znanih grobov iz Staretove drevesnice.37 Sežiganje mrtvih in pokop pepela v planih grobovih kot tradicija kulture žarnih grobišč je karakteristično za svetolucijsko oz. venetsko skupino. Na Dolenjskem pa je znan skoraj dosledno skeletni pokop v gomili. Sporadično so sicer tudi na Gorenjskem najdene gomile, vendar le z žganimi grobovi.38 Mengeško grobišče sodi v isto vrsto kot Kranj, Bled, Ljubljana, začetek Vač, Mokronoga. Z dvema načinoma pokopov istočasno ali morda z enim malo mlajšim pa nam bo morda Mengeš ob sistematičnejši raziskavi dal odgovor na vprašanje paralelnosti oziroma stičišču obeh halštatskih skupin, ki sta značilni za slovensko ozemlje, svetolucijsko z žarnim pokopom in dolenjsko s skeletnim pokopom. Leta 1970 je Jože Ogrin našel v kamnolomu na Gobavici bronasto iglo z biko-nično glavico (T. I, 9).39 Leta 1973 je izkopal Rudi Kunstelj, Zadružniška 8, v severozahodnem delu parcele št. 570/10, bronasto večglavo iglo.40 Z dvema najdbama: železen udarni meč in železna latenska sulica ter nekoliko problematično vsebino grobov v Staretovi drevesnici, se Mengeš uvršča tudi med latenska najdišča.41 Rimske najdbe iz Mengša so v virih omenjene že leta 1847,42 ko so na Drnovem (severno od Mengša, na levi strani ceste proti Kamniku), odkrili zidovje, dele stebrov in napisno ploščo.43 V Drnovo postavljajo nekateri avtorji postajo »Ad Quatro decimo«.44 V Kranju vzidan rimski nagrobni kamen je verjetno iz Mengša.45 Leta 1968 so pri prezidavanju notranjosti cerkve sv. Mihaela med kamenjem odkrili tudi fragment rimskega napisnega kamna, ki je danes vzidan v zid, zahodno od cerkvenega stolpa. Ohrajen napis: L • C [-1A F [- c [- Z najdbo tega napisa postane verjetnost izvora nagrobnika CIL III, 3895 iz Mengša večja. Leta 1939 je poslal Stare v Narodni muzej fibulo (inv. št. NM 8090), ki jo je našel v enem izmed obeh skeletnih grobov v drevesnici. Leta 1947 so pri planiranju severozahodne strani travnika, onkraj drevoreda, ki pelje v Mengeški grad, odkrili stavbni kompleks, ki je bil v profilu lepo viden. Najdbe: terra sig., bronasta oljenka.46 Na istem prostoru so leta 1952 delno uničili nekaj žarnih rimskih grobov iz 2. stoletja. Najdbe s tega območja omenjajo tudi starejši avtorji.47 Rimske najdbe so znane tudi iz okolice župne cerkve.48 Na Muljavi 9, pri Orož, so pri kopanju zajčnika odkrili tri žgane grobove, obdane s kamni. Pridatkov ni bilo.49 Leta 1971 so pri kopanju za vodovod pred hišo Kersnikova 1, v globini 1 m našli sivo žgan lonček, v katerem je bila žganina,60 T. I, 6. Na parceli št. 568/2 k. o. Mengeš, Mengeške skupine 13, je Janez Šuštaršič v severozahodnem vogalu izkopa za temelje stanovanjske hiše odkril rimski žgan grob.51 Opis groba: Žgan grob.52 Pokop v kamnitem pravokotnem zaboju, pokritem s ploščo (zdrobljena na 6 kosov). V kamnitem zaboju je bila žganina, kosi oglja in pridatki: 1. Svetlozelena polkrožna steklena skodelica z vertikalnimi rebri. Velikost: višina: 3,4 cm, premer 14 cm. 2. Balzamarij iz svetlo zelenega stekla. Viš.: 7 cm. 3. Balzamarij iz svetlo zelenega stekla. Viš.: 7,2 cm (fragmentiran). 4. Železen nož, zarjavel. Dolž.: 23,5 cm. Fragmente keramike so odvrgli in jih pri pregledu terena nismo našli. Datacija groba: 1. polovica 2. stoletja.53 Rimske najdbe se pojavljajo skoraj po vsem Mengšu, ki je prav gotovo tudi v tem času odigral svojo vlogo. Iz sporadičnih najdb si ne moremo ustvariti prave podobe antičnega Mengša. K naštetemu naj opozorim še na razvaline kapele sv. Lovrenca (!), pod katerimi je na spodnji terasi opazen tloris dela polkrožne stavbe.54 Iz obdobja preseljevanja ljudstev je bila ob Zadružni cesti, tik pod površino, najdena gotska fibula.55 Ob cerkvi pa sta bili izkopani dve pasni sponi, poli-hromni stil, iz začetka oziroma sredine 6. stoletja.56 Pri gradnji župnišča so leta 1898 odkrili slovansko nekropolo.57 Pridatke sta Anton Stare in župnik Janez Zorc dala v Narodni muzej. Nekaj obsenčnih obročkov je novembra 1907 dal muzeju Niko Sadnikar, ki jih je dobil od Zorca.58 Leta 1968 smo sondirali v vrtu današnjega župnišča. Okolica župnišča je daleč okrog prekopana, ker je današnje župnišče manjše od prejšnjega.56 Da- našnje župnišče je podkleteno. Odgovor na vprašanje obsega slovanske nekropole bi dala, zaradi številnih prekopov okoli župnišča, le sistematična izkopavanja, ki bi jih bilo treba razširiti tudi na plato pred cerkvijo in prostor med cerkvijo in župniščem. Samo v sondi A smo naleteli na grobno jamo z ostanki človeških kosti, brez pridatkov (rei. gl. 1,20 m). Grob je bil vkopan v rečni prod. V sondi A smo v globini 1,30 m odkrili zid, debeline 1 m (!) in ga sledili še v sondi D in K. Zid bi morda lahko povezali s preverjenim podatkom, da je župno cerkev obdajalo obzidje turškega tabora. Prosto stoječi cerkveni zvonik je bil vklopljen v obzidje.60 V sondi K, ob cerkvenem stolpu, v prekopani plasti je bil najden slovanski obsenčni obroček,61 T. I, 8. OPOMBE 1 Našteta najdišča z opisi in literaturo glej v: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975. K tam naštetim navajam še Prevoje, kjer je bil odkrit rimski vodovod. Cevi hrani Kamniški muzej. 2 CIL III, 5117. 3 CIL III, 5121, 5123, 13522. 4 Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika, 1936, 27. 5 CIL III, 11676. 6 A. Milliner, Emona, Ljubljana 1879, 82. 7 Valvasor, Vojvodina Kranjska II, 125. 8 A. Milliner, op. cit., 83. 9 A. Milliner, op. cit., 83. 10 A. Dimitz, Geschichte Krains, I. del, Ljubljana, 1874, 56, op. 5. 11 F. Orožen, Vojvodina Kranjska, Ljubljana 1902, 20. 12 F. Orožen, op. cit., 20. 13 J. Pečnik, Prazgodovinska najdišča na Kranjskem, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 14, 1904, 131. 14 S. Rutar, Prazgodovinska in rimska razkopavanja na Slovenskem, 1. 1889. Letopis Matice Slovenske za leto 1890, 121; R. Ložar, Ostanki bronaste konjske statue s Trojan, Vjesnik Hrvatskoga arheološkoga društva 18-21, 1937 — 40; NM Lj. inv. št. 1811 a, b; 1812 a-d. 15 R. Ložar, Rimska ogrevalna naprava na Trojanah, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo XVIII, Ljubljana 1937, 54 ss. 16 W. Schmid, Rimska obmejna postaja v Trojanah, Jutro št. 276, 25. 11. 1941. 17 J. Šašel, Arheološko-topografske novosti s področja Colatia in Atransa, Arheološki vestnik 5/1, Ljubljana 1954, 160. 18 V letu 1979 je predvideno rušenje objekta, s čimer bo dana možnost, da se ta kamen in še ostali, ki so vzidani v hišo, shranijo v lapidarij. J. Klemenc, Trije novi napisi iz Celja in okolice, Arheološki vestnik II/l, Ljubljana, 1950; J. Šašel, Ad CIL III, 11675 Atrans, Živa antika IV, Skopje 1954. 19 J. Šašel, op. cit., AV 5/1, 160. 20 A. Bolta, Arheološki spomeniki 1959, Varstvo spomenikov VII 1958/59, 343; PM Celje inv. št. 1431—1438; sarkofag je v Kamniškem muzeju. 21 Novci, izkopani na parceli 4/2 k. o. Trojane: Claudius II., ant, Roma, 268—270, pol. žigov f N, ohr. 3, oks. 3, kv. IX I Konstantin I., folis, Arelate, 322—323, pol. žigov t|, ohr. 2, oks. 1 signatura tarl, Bruun, p. 88, 10, rever ^.T, kv. XIV Konstancij II, maiorina, Roma, 346—350, pol. žigov ft , ohr. 1, oks. 1, signatura R-ri RBC 603, kv. VIII/4. Konstancij II., centen, 351—354, pol. žigov f f oks. 1, ohr. 1, RBC tip 1202, rever tip FEL TEMP REPARATIO FM (3), kv. IX. 22 W. Schmid, Jutro, št. 276, 25. 11. 1941. 23 W. Schmid, Jutro, n. n. m. 24 J. Pečnik, Prazgodovinska najdišča na Kranjskem, Izvest j a muzejskega društva za Kranjsko 14, 1904, 131. 25 P. Wissova, RE, pod geslo S; F. Lochner - Hüttenbach, Die antikennamen aus Ig bei Ljubljana, Situla 8, 1965, 40; A. Mocsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Iviarkomannenkriegen, Budapest 1959, 189. 26 J. Šašel, op. cit., AV 5/1, 164. 27 Dr. F. Ogrin, S Kamnika na Brdo pri Lukovici, Planinski vestnik, junij 1930, št. 6, 126. 28 Arheološko gradivo in dokumentacijo raziskav na Trojanah hrani Kamniški muzej. Material je v pripravi za objavo. 29 S. Gabrovec, Arheološka podoba Mengša, 800 let Mengša, 7. 80 Ha A igla z bikonično glavico; primerjaj iglo iz groba 1, Bled — Zale; S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled, SAZU 12, Lj., 1960, T. II. 81 S. Gabrovec, Kamniško ozemlje v prazgodovini, Kamniški zbornik X, Kamnik 1965, T. 5, 9—10; NM Lj. inv. št. P 8860—8864; P 10151 a-c; A. Müllner, Argo 6, 1898, 56. 82 S. Gabrovec, Kamniški zbornik X, T. 6, 12—13; NM Lj. P 4360 a-b. 38 S. Gabrovec, Kamniški zbornik X, T. 1, T. 2, T. 3. 34 S. Gabrovec, Kamniški zbornik X, T. 3, T. 6. 35 S. Gabrovec, Kamniški zbornik X, 98. 36 Gradivo iz grobov, najdeno na Zadružni cesti, bo objavljeno v Varstvu spomenikov. 37 S. Gabrovec, Kamniški zbornik X, T. 1, T. 2. 38 S. Gabrovec, Mesto Kranj v prazgodovini slovenskega ozemlja, 900 let Kranja, Kranj 1960, 15. 39 Iglo hrani Kamniški muzej. 40 Za podatke se zahvaljujem študentu arheologije Janezu Škrlepu iz Mengša. 41 S. Gabrovec, Kamniški zbornik X, 103. 42 Hitzinger, Mitteilungen des hisstorischen Vereins für Krain, Ljubljana, 1848, 18. 43 J. Pečnik, Prazgodovinska najdišča na Kranjskem, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 14, 1904, 128. 44 J. Ceperle, Kranjska dežela, Ljubljana 1899, 65. 45 CIL III, 3895, AIJ 216; J. Sašel, Rimska doba, 800 let Mengša, 14. 46 J. Šašel, 800 let Mengša, 14, T. I, 7, T. II, 2; NM Lj. inv. št. 8041, 8094. 47 A. Müllner, Emona, Lj. 1879, 86; A. Koblar, Letno poročilo trorazredne ljudske šole v Mengšu 1887/8, Ljubljana, 3. 48 W. Schmid, Carniola I, 1908, 17 ss. 49 Terenski zapis, 15. 9. 1965. 50 Za podatke se zahvaljujem tovarišici Idi Lužar iz Mengša. 51 O najdbi je muzej obvestil Janez Škrlep; obema se za gradivo zahvaljujem. 62 T. I, 1—5. 53 Balzamarija: C. Isings, oblika 28 a, čas: sredina in 2. polovica prvega stoletja; M. Vanderhoeven, oblika 18 — 2. polovica 1. stoletja, začetek 2. stoletja; F. Fremersdorf, T. 82 g, sredina prvega stoletja; S. Petru, Antično steklo iz dolenjskih grobov, Razprave SAZU VI, Lj. 1969, T. 2, 11. Z Emone je znanih le 7 grobov s pokopom pepela v kamnitem zaboju: L. Plesničar, Severno emonsko grobišče, Ljubljana 1972; D. Sre-jovič, Rimske nekropole ranog carstva u Jugoslaviji, Starinar NS, XIII—XIV, 1962— 1963, Beograd, 1965. 64 Tloris mengeškega starega gradu z domnevno apsido (?) je objavljen v Kamniškem zborniku XII, 1969, 57. 65 Za podatek se zahvaljujem Ivanu Vidaliju iz Mengša. 58 Za podatke se kolegu Marjanu Slabetu naj lepše zahvaljujem. 67 W. Schmid, Carniola 1908, 33. 58 Pri odkupu arheoloških predmetov Sadnikar j eve zapuščine smo dobili le en fragment belobrdskega uhana, brez najdiščnih podatkov. 50 Tloris starega župnišča, iz kat. mape iz leta 1898, povečan na 1 :200 smo aplicirali na današnje župnišče in s tem dobili izhodišča za sonde. 60 Rezultati raziskav turških taborov v letih 1969/70, ki jih je opravila ekipa Kamniškega in Gorenjskega muzeja in Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju. 61 Primerjaj: A. Valič, Situla 7, T. IX, 6, 7. OBDOBJE FEVDALIZMA NA OZEMLJU DOMŽALSKE OBČINE V LUČI ZEMLJIŠKEGA GOSPOSTVA JABLJE Območje današnje domžalske občine oziroma celotna vzhodna' Gorenjska je doživljala najzgodnejšo dobo širjenja frankovskih fevdalnih odnosov že v 9. stoletju. Ta razvoj je začasno zaustavil prihod Madžarov, ki so skoraj eno stoletje obvladovali ta del slovenskega ozemlja, ki je ležal ob njihovih poteh proti Italiji. Pospešeno pa se je začela uveljavljati fevdalizacija na tem prostoru po zavrnitvi Madžarov, utrditvi oblasti nemške države nad slovenskim ozemljem in njegovi upravno-politični ureditvi v znanih prvotnih mejah. Obdobje do 12. stoletja je bilo čas, ko je tod, tako kakor povsod drugje na Slovenskem prevladala in se utrdila fevdalna družba. 1 ^ Nemški vladarji so od prehoda v 11. stoletje in dalje podeljevali velike sklenjene dele slovenskega ozemlja posameznim gospodom v fevd (npr. freisinškim škofom vse ozemlje Poljanske in Selške Sore z delom Sorškega polja, briksenškim škofom obsežno posest okoli Bleda). Upravičena je domneva, da je vse vzhodno-gorenjsko območje (z ozemljem sedanje domžalske občine) že kmalu potem, ko se je Kranjska kot samostojna mejna krajina od začetka 11. stoletja naglo dvigala, postalo od krone podeljena fevdalna posest kranjskih mejnih grofov, ki so še tja do 12. stoletja imeli svoj sedež v Kranju (Creina). Morda so to ozemlje dobili v fevd že krajišniki iz rodbine Sempt-Ebersbergov. Vsekakor je bil fevdni lastnik širnega, skoraj v celoti sklenjenega ozemlja od prelazov pri Motniku in na Trojanah pa vse do Kokre, Kranja in Smlednika že prvi in edini kranjski krajišnik iz rodbine Weimar-Orlamünde Ulrik (1058—1070). Po izumrtju teh fevdalcev v začetku 12. stoletja (1101) so Andeški grofje dobili zgoraj označeno posest kot svojo dediščino. Bertold II. Andeški se je namreč poročil s Sofijo, hčerjo Popona, zadnjega moškega potomca rodbine. Središče te zemljiške posesti je tedaj postal Kamnik, kjer je bil občasno tudi sedež in dvor samega Ande-škega grofa; tako se že Bertold II. označuje kot kamniški grof (»comes de Stein«).2 Andeški so namesto oglejskih patriarhov (kot njihovi namestniki) upravljali kranjsko mejno marko in so imeli kot oglejski fevd deželno upravi-teljstvo na Kranjskem obenem s sedežem kranjskega krajišnika, Kranjem.3 Po izumrtju zadnjih Andeških, če izvzamemo oglejskega patriarha Bertolda iz te rodbine, Henrika (1228) in Otona (1231), se je ta posest s poroko Agneze, hčere Otona, znašla v rokah Friderika Babenberškega, avstrijskega vojvode, a po njegovi smrti si je babenberške fevde na Kranjskem pridobil Ulrik Špan- hajmski. Po izumrtju Španhajmov in po obdobju medvladja ter bojev Otokarja Češkega z Rudolfom Habsburškim, ki je postal nemški kralj, so postali fevdni gospodje tega območja goriško-tirolski grofje. S smrtjo Henrika Majnhardinca pa je po letu 1335 to ozemlje prešlo v posest Habsburžanov, novih deželnih gospodov Kranjske.4 Ti so poslej zemljo na tem območju dajali v fevd različnim gospodom. Toda velika prvotna posest kranjskih krajišnikov na vzhodnem Gorenjskem se je v nasprotju z nekaterimi drugimi velikimi fevdalnimi posestmi začela cepiti in razkrajati, torej ni ostala celovita in sklenjena. Že za Andeških grofov so bili na tem ozemlju številni ministeriali in vitezi, večinoma po rodu iz Bavarske, in njihovi gradovi: Limberk, Koprivnik (Rabenstein), Kamnik, Mengeš, Mekinje, Velesovo, Cerklje, Brnik, Breg pri Preddvoru, Kokra in drugi.5 V času njihovih naslednikov, ko se je lastništvo naglo menjavalo, in zlasti Habsburžanov, pa se je s podeljevanjem obravnavanega ozemlja v fevd, z darovnicami, z rodbinskimi povezavami in delitvami, a tudi z nakupi nekdaj sklenjena posest vse bolj drobila in se je ustvarjala zelo pisana fevdalna posestna podoba, ki je bila nato vse obdobje fevdalizma tako značilna za vzhodno Gorenjsko. Tako imamo ob koncu srednjega veka na ozemlju sedanje domžalske občine celo vrsto gradov in fevdalnih gospodov. Naj jih po vrstnem redu omembe navedemo: Mengeški gospodje in grad,6 Limberk (Lilienberg) na Limbarski gori,7 Koprivnik (Rabenstein), ki so ga prej lokalizirali v Vranjo peč,8 Kolovec (Gerlochstein), ki je verjetno obstajal že v 12. stoletju,9 Črnelo (Rottenbichel, Rotenpohel),10 Ena najstarejših omemb Domžal (Vnheildendorf) je v listini z dne 1. novembra 1260, ki jo hrani Avstrijski državni arhiv na Dunaju Dragomel (Dragomel),11 Ihan (Jowchan),12 Mala Loka pri Ihanu (Lokh),13 Jablje (Habbach), ki je obstajal vsekakor že v 14. stoletju,14 Rožek pri Moravčah (Ru-dolseck, Rudolfseck), ki se zlasti v 15. stoletju pogosto omenja,15 Zlatenek pri Blagovici (Oberslatenick),16 Volčji potok (Wolfspoch, Wolfsbüchel),17 Belnek pri Moravčah (Wildenech, Wildneck), ki so ga postavili Limbarski gospodje,18 Krum-perk (Chrawperg, Kreutberg) pri Domžalah,19 Češenik (Scherenbüchel),20 Tustanj (Tuffstein) pri vasi, ki se omenja že leta 1238,21 in morda tudi že grad Moravče (Morautsch), ki so ga zgradili Galli, in Kompolje (Gimpl) v Črnem grabnu.22 Fevdalno posest so imele tudi posamezne fare, taka je bila vsekakor farna posest v Mengšu. Toda svojo posest so imela v srednjem veku na obravnavanem območju tudi še druga kar številna zemljiška gospostva (npr. križko-kamniško gospostvo, gospostvo samostana Velesovo in Mekinje, gospostvo nemškega viteškega reda [križevniška komenda] v Ljubljani in druga). V naslednjih stoletjih se je pestrost fevdalne posesti še povečevala in v drugi polovici 18. ter v prvi polovici 19. stoletja, torej v stoletju pred zemljiško odvezo, pred odpravo fevdalnih odnosov, so imela na domžalskem območju zemljiško posest poleg večine starih še mnoga nova zemljiška gospostva, katerih sedeži so bili ali znotraj ali izven domžalskega občinskega ozemlja. Med fevdalnimi posestvi znotraj ozemlja domžalske občine se v tem obdobju nekatera srednjeveška več ne omenjajo, ker so propadla, izginila, toda še več jih je nastalo na novo (npr. namesto Mengeškega gospostva sta nastala gospostvo Novi grad int Zgornji grad; na novo se javljajo Brdo pri Lukovici, Zalog pri Moravčah, Veselka, Groblje, Češnjica, več župnijskih posesti [Ihan, Krašnja, Zgornji Tuhinj])' vsega skupaj je bilo po seznamu iz leta 1842 na ozemlju domžalske občine 22: zemljiških gospostev, ki so imela tam tudi svoj sedež. Približno toliko pa je imelo na ozemlju domžalske občine zemljiško posest tudi gospostev, katerih središče je bilo izven njenega ozemlja (npr. Smlednik, Perovo, Ponoviče, Bo-kalce, Bistra, Zaprice, Studenec in drugi); Na sorazmerno majhnem ozemlju domžalske občine je torej skozi večji del fevdalnega obdobja dobivalo večji ali manjši del svojih dohodkov okoli 30 zemljiških gospodov v srednjem veku in. nad 40 v stoletju pred odpravo fevdalizma.23 Breme, ki so ga nosili in težko' ] prenašali podložniki, je bilo nedvomno skozi vse stopnje razvoja fevdalnih odnosov od pridvornega gospodarstva do različno organiziranih zemljiških gospostev vzrok neprestanim trenjem in razrednim nasprotjem med fevdalci in podložniki, ki jim moremo slediti tudi na tem delu slovenskega ozemlja. Poglavitni vzrok za tako zelo gosto posejana fevdalna zemljiška posestva je iskati predvsem v že relativno zgodaj gosto poseljeni pokrajini in v njenih sorazmerno ugodnih agrarnih in prometno-geografskih pogojih. Toda že od poznega srednjega veka dalje jih je omogočalo tudi močnejše uveljavljanje blagovno denarnih odnosov na podeželju, torej komercializacija podeželja, ki je prav na tem prostoru dobivala večji obseg kakor marsikje drugje na Slovenskem. Podložnik pa je v procesu komercializacije zemljiškega gospostva s poseganjem na neagrarna področja gospodarstva laže zmogel tudi povečevana bremena zemljiškega gospoda. V času naselitve Slovencev na to ozemlje, to je v času doseljevanja, je bila poselitev še redka in so nastala najstarejša naselja na vznožju ali ob vznožju hribov in deloma na hribih, ki se dvigajo iz ravnine ter na ozemlju vzdolž geografsko pogojenih prometnih smeri. Povsod je osnovo za poselitev tvorila stara že v antiki ustvarjena površina kulturne zemlje in je tudi na obravnavanem ozemlju ali v njegovi bližini mogoče ugotoviti posamezne toponime, ki dokazujejo, da so Slovenci ob naselitvi na tem prostoru še trčili na staro romanizirano prebivalstvo. O tem nam pričajo Lahovče sicer že izven ozemlja domžalske OBČINSKA MATIČNA KNJIŽNICA DOMŽALE I ____________ _IJM občine na zahodu in Trojane na njeni vzhodni meji. Toda morda kažeta — to navajamo z vso opreznostjo — na staro prebivalstvo toponim Volče pri Krašnji (Volče —- Vašče — Lašče, na kar kaže nemško poimenovanje Laschicz) in Račni vrh, oziroma Lačni vrh, ki je po vsej verjetnosti sprva nosil naziv Laški vrh, na kar kaže nemški toponim za ta kraj (poleg poznejšega Ratzenberg starejši Walchsperg; prim. Walchsdorf za Lahovče).24 Poglavitna poselitev doseljenih Slovencev je bila v pasu, ki se vleče vzdolž Bistrice od Stahovice do Ihana, prav tako je bilo tedaj poseljeno vznožje hribov na območju od Trzina, Mengša proti Komendi in Lahovčam. Redkejša je bila nato poselitev v obrobju dna doline Črnega grabna proti Trojanam, a zopet gostejše po Moravski dolini, kjer na staro poselitev kažeta obe vasi Koseze.25 To poselitveno stanje pa se je začelo naglo spreminjati, ko se je po zavrnitvi Madžarov utrdila nad tem ozemljem oblast nemškega cesarstva. S procesom Stari stiski samostan je imel podložnike v Stobu, Studi in Domžalah. V samostanskem urbarju iz leta 1505, so Domžale omenjene kot Vnserdorff, kar je ugotovil v svoji doktorski disertaciji prof. Metod Mikuž. Urbar hrani Arhiv SR Slovenije fevdalizacije, ki je temu sledil in ki se je zaključil do začetka 12. stoletja, je treba vezati prvo obdobje kolonizacije tega ozemlja. Pomembno vlogo pri tej kolonizaciji so imeli mejni grofje, krajišniki, ki so imeli zagotovo kot svojo poglavitno nalogo utrditi krajiško obrambno funkcijo Kranjske marke, to pa se je moglo v veliki meri storiti prav s kolonizacijo. Lahko domnevamo, da je ta najprej in morda celo najbolj prišla do izraza na ozemlju, ki so ga krajišniki obvladovali kot fevdalci, torej tudi na obravnavanem domžalskem območju. Drugo obdobje kolonizacije na tem ozemlju zaobjame kolonizacijski razmah, ki je bil prvenstveno povezan z Andeškimi grofi, utrjevanjem njihove vloge in moči na Kranjskem; trajalo je tja do zadnje tretjine 13. stoletja. Vse kaže, da se je prav v tem obdobju kolonizacije število vasi in prebivalstva na domžalskem območju v največji meri povečalo. Kolonizacija se je nato nadaljevala še v 14. stoletje, vendar je v tem času že v močnem upadanju in je bila omejena že na obrobje tedanjega poselitvenega prostora. Toda poudariti je treba, da manjšemu pridobivanju kulturnih zemljišč moremo slediti še vse do konca obravnavanega obdobja, tudi v urbarju zemljiškega gospostva Jablje do začetka 19. stoletja. Močno je morala prevladovati tako imenovana notranja kolonizacija, kolikor je bilo naseljenih tujih kolonistov (zunanja kolonizacija), so se morali relativno hitro zlivati z novo sredino. Niso pustili večjih sledov ne v toponimih in ne v ledinskih imenih, ki so na vsem ozemlju slovenska. Posledica, lahko bi rekli, vsekakor zelo načrtne kolonizacije je bila velika zgostitev vasi in prebivalstva. Brez tako uspele kolonizacije zgoraj opisana rast zemljiških gospostev na ozemlju domžalske občine ne bi bila razumljiva niti mogoča, saj ne bi imela materialnih osnov za svoj nastanek in obstoj. Prav ob naj starejših gradovih bi mogli praviloma postavljati najgostejše poselitvene prostore. Če poskušamo nekoliko nakazati potek kolonizacije, potem bi nedvomno mogli trditi, da se je najprej vsaj deloma odvijala na že obstoječi kulturni zemlji ob uveljavljanju natriletnega kolobarjenja. Že zgodaj začenjajo krčiti ravninski gozd, seveda izven območja poplavljanega ozemlja, katerega površina ob številnih vodotokih ni bila majhna, a prav tako tudi gozd v hribovitem področju. Gozda je bilo tudi na domžalskem območju po naselitvi Slovencev toliko, da so bili obdelovalni deli zemlje in naj starejša naselja kot otoki sredi morja gozdov. S kolonizacijo se je to stanje bistveno spremenilo v korist obdelovalne zemlje in ko je kolonizacijska vnema že pojenjavala, so fevdalci posamezne dele gozda že ščitili pred krčenjem.253 • Med naselja, ki so nastala v starejšem obdobju kolonizacije, je šteti vsekakor) tista z nazivi po osebnih imenih, kot so npr. Mengeš, Domžale (Domsselsdorf),) morda Radomlje, Škrjančevo, Količevo in vsekakor zopet Depala vas (Dipoldz-dorf). Prav tako tista, ki nosijo imena po vodotokih. Mednje je šteti vasi Pšata, Rova, Studenec, Rača in še kakšno. Tudi po drevju in rastlinstvu, ki je prinašalo človeku užiten sadež, so poimenovali kolonisti vasi, ki so bile zgodaj poseljene in kultivirane; sem je šteti Češnjice pri Blagovici in Češnjice pri Moravčah, verjetno tudi vas Lipo in Čeplje. Zelo številne pa so vasi, ki nosijo imena po legi in položaju ozemlja, na katerem so nastale, po lastnosti zemljišča in podobno in jih je praviloma šteti med naselja starejše kolonizacije. Take vasi so: Brdo pri Ihanu in Lukovici, Krajno Brdo pri Krašnji, Doline pri Blagovici, Dolenje, Dole, Gorenje pri Blagovici, Gorica pri Drtiji, Gorica pri Moravčah, Goričica, Goričane blizu Moravč, Homec, Hrib, Koreno pri Krašnji, Planina pri Moravčah, Poljane vzhodno od Moravč, Podgora, Podgorica, Zlato polje, Vrhpolje, Vrhovlje, Vrh, Soteska, Zagorica, Zavrh, Obrše in Velika Raven ter druge. Grad Čemšenik (po upodobitvi v delu J. V. Valvasorja, Slava vojvodine Kranjske) Grad Črnelo Morda v isto obdobje sodi del kolonizacije ravninskega gozda blizu že starejše aglomeracije naselbin, kjer je bil gozd sorazmerno zgodaj izkrčen, sicer pa je vasi, poimenovane v zvezi z gozdom, z gozdnim drevjem in rastlinstvom nasploh šteti v mlajše obdobje kolonizacije. V prvo zvrst nedvomno sodi Dob, ki se v pisanih virih omenja že 1223 in je v njem cerkev s starim patronom sv. Martinom, katere podružnica je bila tudi cerkev sv. Lenarta v Češeniku.28 Mlajša so po večini vsa naselja s tovrstnimi toponimi: Brezje pri Krtini, Brezje pri Moravčah, Brezje pri Češeniku, Brezovica pri Šmartnem v Tuhinjski dolini, Brezovica pri Domžalah, Bršlenovica, Dobovje pri Ihanu. Gabrje pri Drtiji, Gabrje pri Blagovici, Gabrovnica pri Krašnji, Hrastje in Hrastnik pri Moravčah, Javorje pri Blagovici, Jelnik in Jelše prav tam, Javoršica pri Moravčah, Želodnik blizu Doba, Žirovše, Podsmrečje in še druga. V še mlajše obdobje kolonizacije sodijo kraji v zvezi z logom in dobravo, kot so npr. Dobrava pri Moravčah, Log pri Blagovici, Log v moravski fari, Zalog — kraj za logom — med Moravčami in Domžalami in Zalog južno od Moravč. Sem je šteti tudi sorazmerno številne kraje z vzdevki zgornji ali spodnji, od katerih je eden mlajšega nastanka. Taki kraji so: Zgornja in Spodnja Brezovica, Zgornja in Spodnja Dobrava, Zgornja in Spodnja Javoršica, Zgornja in Spodnja Loka, Zgornji in Spodnji Mengeš, Zgornje in Spodnje Prapreče, Zgornji in Spodnji Prekär, Zgornji in Spodnji Rudnik, Zgornji in Spodnji Tustanj, pa še Zgornja, Srednja in Spodnja gora ter Zgornje, Srednje in Spodnje Jarše; sem moremo prišteti tudi kraja Mali in Veliki Jelnik. Med kraje, ki so nastajali že v zadnjem obdobju kolonizacije, je šteti vasi, ki so nastale ob gozdu, ki ga je fevdalec že ščitil in je bil izločen iz skupne, obče uporabe (Forst): taka vas je Boršt pri Moravčah ali Zaboršt pri Domžalah. V isto obdobje kolonizacije prištevamo tudi kraje, kakor so Laze, Žeje, morda tudi Selo in Selce.27 Zgodovinski pisani viri nam za proces kolonizacije ne dajejo ravno veliko podatkov. Po prvih omembah krajev, kar nam pove, da je tedaj vas že obstajala, se namreč med 129 kraji v domžalski občini, za katere trenutno imamo podatke, v 12. stoletju omenjata le Mengeš (1154/6) in Topole (1136), v 13. stoletju še vedno le 14 vasi (Brezje pri Krtini — 1287, Dob — 1223, Domžale — ok. 1200— 1230, Homec — 1238, Ihan — 1228, Mala Loka — 1261, Mali Mengeš — 1273, Moravče — 1232, Peče — 1238, Volčji potok — 1220, Studa — 1207, Svinje — 1260, Trojane — 1229 in Tustanj — 1238), v 14. stoletju 67 krajev in v 15. stoletju 46 vasi. Ti podatki nam kot celota morejo vsaj nekoliko osvetliti proces kolonizacije, če prenesemo zgoraj opisano stanje na splošno za približno sto let nazaj.28 _Ob tako intenzivni kolonizaciji, ki je, kakor že rečeno, zelo zgostila vasi in močno povečala število prebivalstva na ozemlju sedanje domžalske občine, so rasli pogoji za nastanek številnih fevdalnih posestev, ki smo jih spoznali že zgoraj. Eno izmed njih je bilo zemljiško gospostvo s sedežem v gradu Jablje (Habbach). Prvič se, kolikor doslej vemo, grad in gospostvo omenjata, ko je bil njun imetnik Werner Habaški (1333). Tedaj je bilo gospostvo v rokah Habaških gospodov kot fevd deželnega kneza Henrika Majnhardinca. Po mnenju B. Otorepca, ki se mu priključujemo, pa so Jablje nastale že pred 14. stoletjem.29 Morda bi jih bilo mogoče postaviti nazaj v čas, ko so izumrli Andeški grofje, torej še v prvo polovico 13. stoletja. Sedanji grad je postavil že v novem veku (1530) Seifrid Rasp, ki je nato z večkratnimi prezidavami, zadnja je bila leta 1745, dobival današnjo podobo.30 Kakšna in kolikšna je bila zemljiška posest gospoščine Jablje v zgodnjem času obstoja, ne vemo. Vendar se zdi, da že od začetka ni bila sklenjena. Nimamo Grad Krumperk Grad Jablje podatkov tudi za lastnike in razvoj zemljiškega gospostva. Mogli pa bi upravičeno trditi, da so delovno in naturalno rento v poznem srednjem veku gospodje Jabelj spremenili v denarno. Prav tako pa se zdi, da zemljško gospostvo ni bilo redno oddano v fevd in je bilo občasno v neposredni upravi deželnoknežjih upraviteljev. Ozemlje gospostva Jablje je v takem primeru tvorilo poseben urad (morda kriško-kamniškega gospostva). Tako je bilo tudi leta 1493, ko imamo za Jablje ohranjen urbar z naslovom Urbar jabeljskega urada.31 Iz njega spoznamo posest zemljiškega gospostva Jablje ob koncu srednjega veka. Posest je bila zelo razdrobljena, kar za celotno obravnavano ozemlje in gospostva na njem ni bila izjema, ampak pravilo. Posest je bila raztresena v 29 vaseh, deloma na ozemlju sedanje domžalske občine [Prapreče, Rafolče, Dob, Trzin, Jablje, Dunaj pri Jabljah (am Dwnay), Mengeš, Češnik, Domžale (Dwmsall), ki se že leta 1490 v urbarju nemškega reda v Ljubljani omenjajo kot Dumsel, Brdo (Zw Ekhg bay heritsch hoff), Zalog, Brezovica (Zw Pirkh), Vir? (Zw der Way)], deloma na ozemlju izven nje [Sv. Jakob, Podgorica, Črnuče, Palovče, Tunjice, Olševek, Zduše, Uršlja gora, Kostanj, Črni potok pri sv. Križu, Stranje, Gora (Ain perg bey St. Peter), Dolenja vas, Podgorje (Pogver, Podgier) ter v Nekavniku in Stanovniku (Nekawnich, Zw Stanawnikg), ki ju nisem mogel lokalizirati]. V teh vaseh je imelo 61 podložnikov 58 celih kmetij, ker sta na kmetiji v Brdu, v Stanovniku in na Viru (?) sedela po dva podložnika, sta imela kmetijo v družabništvu, vendar je vsak plačeval dajatve od svojega dela in ne skupno. Na prvi sta bila brata Jurij in Benedikt Zidar (Mawry), na drugi brata Gregor in Peter Vovk (Wolf), a na tretji Mravlja in Jurij, ki je imel v vasi tudi mlin. Med temi kmetijami je bilo po oznakah v urbarju osem kmetij pustih (odd), vendar so bile to leto deloma zasedene, deloma pa so dajale znižane dajatve (t. j. činž [Zins]). Gospostvu pa so tedaj pripadali že omenjeni mlin v Viru (?), polje v Trzinu in v Palovčah, vrt v Mengšu in šest travnikov (v Dolenji vasi, Tunjicah, Perovem, Malem Mengšu, Gabrju in Beričevem). Toda v tem letu sta Jurij Lamberger iz Črnelega in njegova mati od deželnega kneza dobila po zapisku na koncu urbarja 20 kmetij, 4 dvorce in travnik.32 Po zapisu ob robu urbarja pa je mogoče našteti poleg kmetij le 2 vrtova, vrt in neznano zemljišče. Podložniki so Velike dajatve, činž, plačevali v denarju, od vsake kmetije v različno visokem znesku od 1 marke šilingov do 3 marke in 30 šilingov, le ena kmetija je plačevala 100 šilingov; puste, nezasedene kmetije pa so dajale'40 šilingov. Tlake niso opravljali, kar je deloma razumljivo glede na razbitost gospostva ali pa grad ni imel dominikalne zemlje, oziroma le v tolikšnem obsegu, da tlaka ni bila potrebna. Prav tako pa zanjo tudi niso plačevali denarnih odškodnin. Pač pa so vsi podložniki plačevali denarno odškodnino praviloma v višini 40 šilingov za tovornino (Samfahrt), ki jo je graščina uveljavila ob širjenju blagovno denarnih odnosov in jo sprva vsekakor zahtevala v naturi, to je, da so podložniki tovorili blago za potrebe fevdalca. Da pa so podložniki tovorili in se ukvarjali s kupčevanjem za svoj račun, dokazuje obveznost podložnika Lenarta iz Rafolč, ki je bil dolžan dati gospodu en polovnjak soli, a podložnik Lenart Medind iz Podgorja je namesto soli plačeval 40 šilingov. Male dajatve, ki so se razlikovale po vaseh in po podložnikih, pa so podložniki dajali v piščancih (od 1 do 10), v jajcih (od 15 do 25), v jagnjetih ob sv. Juriju oziroma v denarni odškodnini zanje v višini 30 do 40 šilingov (v Dobu, Podgorju, Zalogu in Uršlji gori), v kopunih (po 2, Dunaj pri Jabljah), v ovsu (od 1 do 4 1/4 mernika v vaseh Podgorje, Ne-kavnik, Tunjice, Stranje, Zduše, Zalog, Olševek, Uršlja gora), v rži (1 polovnik v vasi Brdo), v pšenici (po 3 mernike v vasi Zduše), v preji (po tri šope v vasi Podgorje, oziroma po 1 sveženj v vaseh Podgorje, Nekavnik, Tunjice, Stranje, ■ Iz urbarja gospostva Jablje Črni potok in Uršlja gora), kar kaže na začetek v naslednjih stoletjih zelo razširjenega gojenja lanu na ozemlju domžalske občine. Poleg tega se le v Podgorju in v Zdušah pojavljata še dve neugotovljivi mali dajatvi v višini 1 merice do 1 polovnika oziroma v 3 mernikih. Travniki, ki so bili v jabeljski posesti, so v tem letu prinašali le del običajnega dohodka, ker so bili trije izmed njih opusteli (v Tunjicah, Malem Mengšu in Gabrju). Dajali so tega leta le 1 marko 86 šilingov 1 denar ter 9 goldinarjev 36 šilingov dohodka namesto 5 mark 103 šilinge 1 denar in 7 goldinarjev. Gospostvo je imelo dohodke tudi od desetine v različnih denarnih zneskih v vaseh Preval, Palovče, Rodica, Trzin, Veliki Mengeš, Križ in Smlednik; v celoti so te desetine leta 1493 prinesle 4 marke in 110 šilingov, 27 goldinarjev in 6 florintov. Podložniki iz B mikov pa so morali dajati 16 mernikov pasjega ovsa (za hrano lovskih psov) kot odškodnino za uporabo grajskega gozda (Forstrecht).83 Če so bila to vsa bremena, potem podložniki v tem času niso bili ravno preveč obloženi z obveznostmi, ki so jih še tem laže zmogli, ker so na tem geografsko prometno važnem ozemlju v precejšnji meri posegali v neagrarno dejavnost, zlasti v tovorništvo in kupčevanje. Za nas pa je ob tem urbarju važno še enkrat Jz urbarja gospostva Jablje t/l?£TOlril>utiCW , Ätwr . /.1 /.j »rt . . t.J ' iff* - - • ■ • . šinite.. t , ‘ *** ‘l /li 4 'S* c.. . čf2./f -.ZA.. poudariti, da so bile vse dajatve z izjemo večjega dela malih dajatev spremenjene v denarne, kar kaže na povsem uveljavljen proces komercializacije v zemljiškem gospostvu Jablje. Posebnih vesti, da so se tudi jabeljski podložniki udeležili upora leta 1515 sicer nimamo, toda dejstvo je, da so podložniki na ozemlju sedanje občine Domžale sodelovali v uporu in napadli grad Črnelo, katerega lastnik je imel, kakor smo že videli, vrsto kmetij v jabeljskem uradu ter grad Rožek v Moravski dolini.34 V 16. stoletju se je položaj jabeljskih podložnikov nedvomno poslabševal. Med bremeni je naraščala zlasti tlaka, povezano verjetno s težnjami gospodov, da povečajo dominikalno posest. Morda je bilo tako že za Seifrida Raspa, ko je gradil novo grajsko poslopje, vsekakor pa je zelo povečeval tlako lastnik zemljiškega gospostva Jablje Viljem Lamberg ob koncu 16. stoletja. Leta 1598 so se namreč podložniki gosposk Jablje, Kamnik in Češenik pritožili deželnemu knezu zavoljo neznosne tlake, ki jo je na novo uvajal ta graščak. Deželni knez je sicer zapovedal, naj glede tlake ostane vse pri starem, vendar kmetje niso imeli urbarja, da bi mogli z njim dokazovati svoje stare pravice. Zato so se ponovno pritožili in prosili kneza za prepis urbarja.35 Nadvojvoda Ferdinand 3 3 Domžalski zbornik je nato proti koncu leta vse akte poslal kranjskemu deželnemu vicedomu Jožefu von Rabatha in mu ukazal, naj vladi in dvomi komori v Gradcu o tej stvari poroča in svetuje, kako naj se vprašanje reši. Ker o tem nimamo nadaljnjih podatkov, ne vemo, kako se je zadeva uredila.38 Imetniki gospostva Jablje niso mogli večati bremena podložnikom, kakor bi se jim zahotelo. Ko so namreč prevzemali gospostvo v fevd, so morali pristati na vsebino kopije urbarja, ki jim ga je deželni knez, fevdni gospod gospostva, ob podelitvi v fevd dal. Deželni knez je dajal za svoja posestva zapisati po tri kopije urbarjev, katerih eno je hranila dvorna komora v Gradcu, drugo je imel deželni vicedom, a tretjo je dobil imetnik fevda, pri čemer je moral zagotoviti, da razmer na gospostvu ne bo spreminjal. Tako je moralo biti tudi že v času tega spora med gospodom in jabeljskimi podložniki, kakor se razbere iz zgornjih pritožb podložnikov. Iz poznejšega stanja bi mogli upravičeno trditi, da zemljiškemu gospodu ni uspelo v večji meri uveljaviti dominikalne posesti in oblik nekdanjega pridvornega gospodarstva. Tlaka se je verjetno že v 17. stoletju večinoma spreminjala v denarno odškodnino, kakor so jo tedaj plačevali tudi podložniki okolnih zemljiških posesti.37 Toda do tega časa so podložnikom naložili plačevanje rednega državnega davka in prispevek k davku (Steuer, Contribution), kar je nedvomno bilo novo težko breme za podložnika. Mogli bi trditi, da je že v 17. stoletju kmet zopet plačeval vse obveznosti v obliki denarne rente z izjemo malih dajatev in dela tlake, ki so jo morali podložniki v posameznih vaseh opraviti za graščaka v naturi. C7' Toda vse to se ni uveljavljalo brez velikih nasprotij med podložnimi kmeti in zemljiškim gospodom. V uporu 1635 so namreč uporni kmetje kriško-kamni-škega zemljiškega gospostva verjetno našli oporo tudi v jabeljskih podložnikih. Šli so namreč, potem ko so pred 6. majem oplenili Špitalič, proti Brdu pri Podpeči, Mekinjam in v Moravško dolino. V Moravčah so ubili tamkajšnjega župnika, že pred 8. majem so osvojili Brdo, a pred 13. majem so uporniki oplenili Dol, vso Moravško dolino in gradove Belnek, Tustanj, Zalog, Poganek in Ponoviče.373 j Doseženo stopnjo razvoja zemljiškega gospostva Jablje od konca srednjega veka do srede 18. stoletja nam prikazuje urbar te graščine, ki ga datiramo v začetek 50. let tega stoletja in seže nato s svojimi podatki v celoti še do začetka leta 1809, to je, do francoskih Ilirskih provinc.38 Zemljiško gospostvo, katerega lastnika sta bila v tem času vitez Jožef Anton Janežič (do leta 1783) in vitez Franc Ksaverij von Lichtenberg Janežič (do leta 1817),383 je bilo v tem času mnogo večje od posesti srednjeveškega urada; nič manjša pa ni bila njegova razdrobljenost, saj je bilo brez večjega sklenjenega ozemlja. Delilo pa se je na sorazmerno majhno dominikalno posest in na daleč prevladujočo rustikalno zemljo. Dominikalna polja gospostva Jablje so se razprostirala na območju pred gradom in so jih omejevali Pšata in dominikalni gozd, za gradom pa izkopani jarek ob loški cesti, verjetno (?) na poti Loka—Dobeno, in orno polje podložnika Martina Pletterja iz Loke (Pletterischen baufeld); le deloma so bile dominikalne njive na zgornjem polju, ki so dajale desetino mengeški fari.39 Graščinski travniki že niso bili več v enem kosu, marveč vsak zase. Med njimi so bili travnik »Pod Lešovjem« pri opuščenem graščinskem ribniku, travnik »Pod Šipovnico« na nasprotni strani tega ribnika, travnik »Za vodo« ob Pšati, travnik »Pohanka«, travnik pri drugem opuščenem ribniku, travnik »Velika senožet« za Schwar-zovim mlinom in travniki »Spašnik«, »Mala senožet« in »Hrastarca«.40 Poleg že zgoraj omenjenega gozda za gradom se v ohranjenem besedilu urbarja ome- Grad Dragomelj nj ata kot dominikalna gozda le gozd, ki je na področju Trzina pripadal Jabljam, in pa gozd »Smrekovec«. Vsekakor pa je imela graščina gozd tudi na območju Brnikov; od njega je grad dobival večje količine »pasjega ovsa« (Forsthafer), kakor bomo še spoznali. Graščina je dajala dele gozdov tudi v užitek po kupnem pravu. Tako je dobil mlinar Andrej Rotar iz Loke leta 1756 gozd v Smrekovcu in je za to plačeval 1 goldinar in 8 krajcarjev varščine (Schutzgeld). Pri vsaki menjavi imetnika je bilo treba plačati goldinar primščine oziroma prepisnine (Umschreibgeld), a ob eventualni prodaji svoje pravice je bil dolžan dati deseti in dvajseti pfenig prodajne vsote graščini.41 Poleg tega je gospostvo pridobilo tudi dele nekdanjih skupnih, srenjskih zemljišč, ki so mu pripadli ob njihovi delitvi leta 1770 glede na odredbo Marije Terezije iz leta 1768. Tako je dobilo določen delež take zemlje »Pod Gradišem« in na njem je gospostvo postavilo dominikalno kajžo, dalje delež gozda ob delitvi trzinskega skupnega gozda »Na Vongarju« ter del trzinske gmajne »Pod Vongarjem« na ravnini.42 Nekaj dominikalne zemlje pa je imela graščina tudi na dolenjskem vinorodnem območju. Tako je imela vinograd v Prečni, na katerem so morali vsi tamkajšnji jabeljski podložniki (4 polovične kmetije in 1 dvorec) ob času dese tinske trgatve polniti vinske sode z moštom in jih z živino pretovoriti v graščinsko zidanico.43 Vendar se je ta posest krčila, kar dokazuje podatek v urbarju, verjetno iz konca 18. stoletja, da je Andrej Ulčar kupil dominikalno zidanico in vinograd na Prečni; moral pa je z dobsko cerkvijo deljivo desetino odrajtovati samo graščini Jablje.44 Vinogradniško dominikalno posest so Jablje imele tudi na Bučki in so morali imetniki štirih pod gospostvo spadajočih dvorcev (viničarij?) poleg drugih obveznosti opravljati ročno tlako, a imetnik ene izmed dveh polovičnih kmetij je pri tem moral sodelovati s tovorno živino.45 Gospostvo si je tod po nastanku urbarja pridobilo še štiri dvorce, ki so jih imeli Janez Pangerc, Janez in Andrej Jeruc ter Janez Jenič, a izgubilo je dominikalno zidanico. Verjetno ob istem času kakor Ulčar na Prečni je kupil zidanico na Bučki Andrej Žibert; bil pa je poslej dolžan Jabljam dajati letno ob času gorninske trgatve po štiri mere (Maass) mošta.46 Prav tako so zemljiškemu gospostvu Jablje pripadale različne lovske pravice na določenem ozemlju in pravice ribolova v določenih vodah oziroma vodotokih in njihovih delih. Graščina je imela tako pravico do tri dni trajajočega gonilnega lova (Treibjagd) z goniči (ozemlje lovišča ni določeno). Vsi podložniki razen tistih, katerih kmetije so Jablje kupile od beneficije Janeza Krstnika v Kamniku, so bili dolžni iz svoje hiše poslati po enega goniča ali strelca ali na-stavljavca mrež. Po kupni oziroma menjalni pogodbi, sklenjeni na gospostvu Križ leta 1772 je Jabljam pripadal veliki in mali lov z vsemi pripadajočimi pravicami v mengeški fari. Meje lovišča so zaradi poškodovanega urbarja le deloma znane. Tekle so od jabeljskega dominikalnega gozda s priključkom loške gmajne na ravnini, ki je bila leta 1770 razdeljena med člani soseske, in vključno od začetkov dominikalnih travnikov v hrib prek Ošovja po starem jarku, nato po mali mengeški vozni poti na rob gore v Starem Apnu, tako da so bile lovske meje med gospostvom Križ in Jablje tam, kjer so bile meje gozdnih deležev podložnikov iz Velikega in Malega Mengša. Odtod je šla meja lovišča navzgor na hrib Vranšica (Uranshiz), na Debeli vrh vse do fare Vodice (to je do njenega ozemlja)... do polj, ki leže ob privatni vozni poti, ki je od Mengša mimo Grobelj vodila v Stob. Do malega lova pa je imelo gospostvo Jablje po tem dogovoru pravico tudi v ihanski fari, vendar skupaj z gospostvi Križ in Češe-nik.47 Tudi ribolovne pravice zavoljo poškodovanega urbarja ne moremo do kraja določiti. Gospostvo je imelo pravico do ribolova, najprej samo, a nato skupaj z gospostvom Križ, v potoku, katerega ime se začenja s črko M..., samo pa je imelo ribolov v potoku, ki je tekel za tedaj Hrastarjevimi njivami. V Pšati, od Bistrice do mostu v Topolah in še dva lučaja kamna više, so imele Jablje ribolov skupaj z gospostvom Križ oziroma na enem delu same (od Bistrice do vrta Mihe Habeta skupaj, nato do »Offacia Tistte Kottu« [Offacia je priimek podložnika v Loki] samo, nato zopet skupaj); same na tistem delu Pšate, kjer ta teče ob dominikalnih njivah. Na potoku Mlinščica od Malega Mengša do Merjaščevega mlina je bil ribolov skupen z gospostvom Križ, a odtod dalje do Loke, kjer se je potok izlival v Pšato, pa je bil samo jabeljski. V vseh vodah trzinskih travnikov in gmajne je bilo treba ribolov deliti z gospostvom Križ, enako v potoku Srednik od dragomeljskega gozda navzgor, prav tako pa tudi v Kotljah in na Stobovskih gmajnah vse do dragomeljskega gozda in v vseh vodah na tamkajšnjih gmajnah in pašnikih. V potoku, ki je pritekel iz vodnjaka »Glaj-šek« (Glaischek) pod Ručigajevo hišo in je tekel za dominikalnim gozdom, pa je imelo ribolovno pravico samo gospostvo Jablje.. ,48 Rustikalna, k zemljiškemu gospostvu Jablje spadajoča zemlja je bila razpršena neposredno pred nastankom Ilirskih provinc, točneje rečeno februarja 1809. leta, kar v 49 vaseh in zaselkih, ki so bili deloma na ozemlju sedanje domžalske občine (v 16 krajih), deloma na ozemlju več ali manj oddaljenem ali vendar v okolju te občine (v 28 krajih) in deloma na vinorodnem področju Dolenjske (v 5 krajih). Gospostvo se je od konca srednjega veka precej povečalo, tako po številu podložnikov kakor tudi po številu podložnih enot in po skupnem obsegu oziroma površini podložne kmečke posesti. Ob zgoraj omenjenem času so imeli jabeljski podložniki, bilo jih je 302, 304 podložne zemljiške enote, ker je v Stobu in v Jaršah imel po en podložnik dve enoti. Te zemljiške enote so bile seveda zelo različne po velikosti: od dvojnih in še večjih kmetij do posameznih njiv, travnikov, delov gozdov in celo do sadovnjaka, zelnika in vodnjaka. V njih samih, zlasti v njihovem medsebojnem razmerju se kaže zlasti notranja dife- ZALOG MORAVCE IZ 16. STOLETJA BELNEK TUSTANJ Gradovi v Moravski dolini renciacija vaškega prebivalstva in drobitev kmečke posesti, a tudi velik del celotnega razvoja na gospostvu od konca srednjega veka dalje, ko so podložniki imeli praviloma še cele kmetije. Kot posledica bogatenja oziroma združevanja zemlje v kmečkih rokah je imelo tedaj 7 podložnikov (2,3 %) kmetije v velikosti od poldruge (trije) do poltretje (1). Samo 40 podložnikov (13,5 °/o) je imelo še celo kmetijo, a 12 (3,96 %) kmetije, ki so bile po velikosti med celo in polovično (5/6, 4/5, 11/15, 3/4, 2/3 in 7/12). Med vsemi vrstami kmetij po velikosti, ki jih srečamo na posesti, je bilo največ polovičnih kmetij, bilo jih je kar 81 (26,64 °/o), a manjših od njih (2/5, 1/3, 1/4, 1/5, 1/12) je bilo še 31 (10,2 °/o). V zemljiškem gospostvu Jablje so torej daleč prevladovale male kmetije, kar je bilo tedaj na splošno značilno za vse ozemlje sedanje domžalske občine. Toda to razmerje v korist majhne kmečke posesti se še bistveno poveča z velikim številom kajž in drugih še manjših podložnih enot oziroma delov zemljišč. Kajž je bilo v letu 1809 na ozemlju zemljiškega gospostva 64, a dvorcev, ki jih moremo prištevati-h kajžam tudi, če bi bili celi, pa so bili mnogi le njihov del, je bilo 24 (skupaj torej 28,95 °/o). Poleg tega so bile na gospostvu še tri podložne hiše, v katerih so bili verjetno gostači, in 1 mlin (skupaj 1,31 %), 40 posameznih kosov podložnih zemljišč (13,15 %) in 1 dajatvam podrejen podložniški vodnjak (0,34 °/o). Osrednja podložna posest gospostva Jablje je bila v obravnavanem obdobju na ožjem področju okoli gradu. Največ podložnikov je bilo v Loki, kjer gospostvo ob koncu srednjega veka ni imelo še nobene posesti; vseh je bilo 48.49 Tedaj je gospostvo v Loki imelo 34 kmetij (ena poldruga, sedem celih, ena pet-šestinska, ena tričetrtinska, dve dvotretjinski, petnajst polovičnih, pet tretjinskih in dve četrtinski), en mlin kot posebno enoto, sedem kajž, a šest podložnikov je imelo še osem delov gozda in njiv. Po številu podložnikov je Loki sledil Trzin, kjer je bilo 38 jabeljskih zemljiških enot: 10 je bilo kmetij (ena dvojna, pet polovičnih, ena dvopetinska, dve tretjinski in ena petinska), 23 je bilo kajž in pet podložnikov z delom gozda (3), njivo (1) in »podložnim« vodnjakom.50 V Mengšu je imelo gospostvo 16 zemljiških enot, 13 kmetij (pet celih kmetij, ena tričetrtinska, pet polovičnih, ena tretjinska in ena četrtinska) in 3 kajže.51 Na Dobenem je graščina posedovala 8 kmetij (eno štiripetinsko, eno tričetrtinsko, eno polovično, eno tretjinsko, tri četrtinske in eno petinsko) in eno kajžo.52 Če vzamemo v ta sklop posesti še Depalo vas, kjer pa je gospoščina imela dohodke le v višini 41 krajcarjev, ki jih je plačeval kot činž ali desetinski denar Sebastijan Trdina in za njim Matija Kolar od neke desetine, potem je bila v naj bližji okolici gradu dobra tretjina vseh podložnikov in tudi dobra tretjina vseh kmetij. Druga posest gospostva je bila še mnogo bolj raztresena in je bilo v vsaki vasi poprečno le majhno število njemu podložnih posesti. Nekoliko bolj oddaljena od gradu, a vendar še dovolj blizu, je bila posest v naslednjih vaseh. V Stobu je bil en sam podložnik, ki pa je imel celo kmetijo in kajžo, vendar je imela kmetija svojo, kajža pa svojo številko (11 oz. 17); imetniki so v tem času bili Andrej čolnar, za njim Luka Sluga in nato njegov sin Anton. V Rodici so bile tri kmetije, ki jih je gospostvo kupilo z beneficijem Janeza Krstnika v Kamniku. Prvo, enajstpetnajstinsko kmetijo je imel Matej Lenart in drugih imetnikov urbar ne omenja. Celo in tretjinsko kmetijo s hišno številko 9 so imeli v tem času Mihael Gabre, za njim sin Primož in nato Martin Rode. Celo kmetijo pod hišno številko 10 pa sta imela Mihael Marn in njegov sin Lovrenc. Eden izmed njiju je leta 1796 prodal Martinu Rodetu del travnika v Zaloki pri Vodi (Saloke per Vode), ki je nato plačeval pripadle obveznosti. V Jaršah je bilo pet podložnikov gospostva Jablje, ki so imeli štiri kmetije (eno celo, eno polovično in dve četrtinski) in dve kajži, a neko dobo je bila kot posebna enota še njiva, na kateri je nastala še tretja kajža.53 V Dobu je gospostvo imelo samo dve kajži in travnik,54 v Češeniku polovično kmetijo, h kateri sta spadali tudi dve njivi, ki jih je od 1759 oziroma od 1761 imel nekaj časa v zastavi Jakob Traven, in še del zemljišča,55 a v Radomljah najprej le cela kmetija, ki jo je gospostvo kupilo z beneficijem Janeza Krstnika v Kamniku in nato še iz zemlje te kmetije nastalo kajžo.56 Na preostalem, bolj oddaljenem ozemlju sedanje domžalske občine je imelo zemljiško gospostvo Jablje podložnike še v naslednjih vaseh: v Pšati sta bila Tabor nad Ihanom (poskus rekonstrukcije izgleda celote protiturškega tabora, Peter Fister, dipl. ing. arh. dva podložnika, oba s polovičnima kmetijama,57 ki pa sta se proti koncu obdobja združili v eno ali bolje pod enim imetnikom, v Svinali v moravski fari tudi dva podložnika,88 na Hudem (Hudo) so bile tri kmetije, dve četrtinski in ena polovična, vse tri kupljene z beneficijem Janeza Krstnika v Kamniku,59 a v Praprečah je bilo osem podložnikov tega gospostva, ki so imeli šest kmetij (eno petšestinsko, eno sedemdvanajstinsko, eno polovično, eno tretjinsko, dve četrtinski), eno kajžo in eno zemljišče.60 V celoti je imelo zemljiško gospostvo Jablje na ozemlju domžalske občine skoraj polovico posesti in podložnikov ali okoli 45,5 % posesti in 147 podložnikov. Drugi kompleks jabeljskih podložnikov in posesti je bil močno razmetan na ozemlju izven domžalske občine na eni strani v bližnjem okolju Ljubljane in ob Savi, dalje v vodiški fari, okoli Cerkelj in na širšem območju Kamnika. To so bile kmetije oziroma zemljiške enote v Slapah pri Polju, kjer je bilo devet podložnikov (dve polovični kmetiji, dve kajži in pet zemljišč), Dobrunjah, kjer je bila ena cela kmetija in ena kajža, Osredku pri Dobrunjah z eno četrtinsko kmetijo, v Blatni Brezovici, kjer je imel jabeljski podložnik celo kmetijo, Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bila jabeljska ena kajža, dalje v Vižmarjih, kjer je bilo devet podložnikov s šestimi kmetijami (ena cela in dvotretjinska, ena poldruga, tri polovične in ena tretjinska), dvema kajžama in enim zemljiščem, Gameljnah, kjer je bilo sedem kmetij (ena poltretja, štiri cele in dve polovični), pet kajž in eno zemljišče, dalje v Rašici, kjer so Jablje imele le tri zemljišča, dalje v Savljah z dvema polovičnima kmetijama, Dobravi, kjer je bila jabeljska le ena kajža, Ježi s štirimi polovičnimi kmetijami in dvema kajžama, Sent Jakobu s celo kmetijo, Beričevem, kjer je imel en podložnik polovično kmetijo z mlinom, drugi pa le zemljišče, dalje v Stiški vasi, kjer so imeli trije podložniki dve polovični kmetiji in eno zemljišče, Kostanju, kjer sta bili dve celi kmetiji, Apnu z eno polovično, dvema četrtinskima kmetijama in enim zemljiščem, Lahovčah, kjer sta dva podložnika imela le po eno njivo oziroma eno zemljišče, dalje na Beli s celo kmetijo, v Bukovici s tremi polovičnimi kmetijami in dvema kajžama, Vesci, kjer sta dva podložnika imela po polovični kmetiji. V Tunjicah je imela graščina zopet nekoliko večjo posest, saj je bilo tam kar 31 podložnikov, ki so imeli 16 kmetij (eno poldrugo, tri cele, enajst polovičnih), eno kajžo in 16 zemljišč, v Črnem potoku so bile štiri polovične kmetije in ena kajža, v Bistričici le cela kmetija, kajža in dve zemljišči, v vasi X, ki jo postavljam sem zavoljo tega, ker je v urbar vpisana v takem vrstnem redu,61 je bilo sedem podložnikov, ki so imeli štiri kmetije (eno dvotretjinsko, dve polovični, eno tretjinsko), dve kajži in eno zemljišče, dalje v Palovčah ena cela kmetija in eno zemljišče, v Duplici podložnik z zemljiščem, a v Selu v Tuhinjski dolini dva podložnika s polovičnima kmetijama. Morda je sem šteti tudi vas Radoulle, ki je nisem mogel lokalizirati, a je v urbarju zapisana med Beriče-vim in Bukovico; gospostvo pa je imelo tod le celo kmetijo. V vseh teh 28 krajih izven ozemlja današnje domžalske občine je imelo zemljiško gospostvo Jablje 123 podložnikov s prav toliko zemljiškimi enotami ali okoli 40 °/o vse posesti. Najmanjši del svoje podložne posesti, nanjo je odpadlo le okoli 11,5 %> vse posesti, je imelo zemljiško gospostvo v vinorodnih področjih Novega mesta, Šmar-jete, Mokronoga in Šentjanža. V Prečni so bile štiri polovične kmetije in en dvorec (viničarija?), v Radulji ena cela kmetija, na Bučki je bilo 22 podložnikov, ki so imeli tri kmetije (ena cela, dve polovični), 16 dvorcev, hišo z njivo, hišo in neugotovljivo zemljišče, v Leskovcu je bila ena dvojna kmetija in dve celi, a v Drenovcu pri Boštanju tri kajže. Poleg tega je imela soseska zaselka na Kiju pašnik v Radigovem rebru in je zanj plačevala 45 krajcarjev in 1 pfenig činža. Prikazana posest je končno stanje v času, do katerega sežejo zapisi v urbarju, to je v letu 1809. V času pred nastajanjem urbarja in ob njem je bila zemljiška posest gospostva precej manjša, saj si je v teh desetletjih od okoli srede 18. stoletja dalje pridobilo večinoma z nakupi precej novih enot. V celoti gre za 34 na novo pridobljenih kmetij različnih velikosti, čeprav jih je bila večina polovičnih in večjih, dalje za 14 kajž, 1 mlin, 2 njivi in desetino v Depali vasi; torej so lastniki gospostva v tem času povečali jabeljsko posest za okoli 17 °/o. KRTINA }■ \\ • V\v\ \ \ Krtina (poskus Ar H i V\V. 1 \ \\ S v rekonstrukcije & \ \ \ \ \\ ' izgleda protiturškega tabora, Peter Fister, dipl. ing. arh.) Značilno je, da so bili prodajalci v večini primerov cerkve oziroma karitativne ustanove ob njih. Tako je grad leta 1772 kupil od mengeške fare na licitaciji kajžo v Mengšu, v Trzinu pa je z zamenjavo dobil od te petinsko kmetijo in dve kajži. Od trzinske cerkve sv. Primoža in Felicijana pa je prav tako na licitaciji kupil 2 polovični kmetiji in 6 kajž v Trzinu, a od podružnične cerkve sv. Florijana desetino v Depali vasi. Največ novih podložnih posesti pa so Jablje kupile od beneficija Janeza Krstnika v Kamniku (3 kmetije v Rodici, celo kmetijo v Radomljah, 3 na Hudem, 1 v Bistričici, 2 kmetiji in kajžo v vasi X, 3 v Apnu, 2 na Selah, 2 v Kostanju, 2 v Praprečah in celo kmetijo v Svinah), ki jim je s tem pripadla tudi skrb zanj. Nekaj posesti so kupile tudi od posesti ljubljanskega spitala (1 kajžo z njivo v Kosezah, 6 kmetij in 1 kajžo v Vižmar-jih, 5 kmetij v Gameljnah). Mlin v Beričevem pa so v tem obdobju na novo zgradili. Po letu 1771 je zemljiško gospostvo kupilo še tri dvorce na Bučki, v vasi Slape pa polovično kmetijo. Gospostvo je torej v tem času v nakupe investiralo sorazmerno velike vsote denarja, kar dovolj zgovorno kaže, da je zemljiška posest z izkoriščanjem podložnega kmeta dajala precejšnje dobičke.61 a Prav tako pa je treba poudariti, da se je proces drobitve kmečke posesti še vso to dobo močno uveljavljal in da je bila slika v tem pogledu ob začetku urbarja ugodnejša od stanja, kakor smo ga opisali za konec obravnavanega obdobja. V to drobitev posesti so podložnika silili različni motivi in potrebe, predvsem pa gmotna stiska, korist pa je imelo od tega zemljiško gospostvo. Načini drobitve so bili seveda tudi različni. Še vedno so se posamezne kmetije delile na pol ali v drugem razmerju med brati, tudi so se iz kmetije izločale kajže, ki so jih dobili mlajši bratje in podobno. Toda še največ drobitev je nastalo zaradi prodaje večjega dela kmetije ali posameznih zemljišč. Prav to pa je dokaz za trditev, da je poglavitni vzrok za cepitev kmetij v številnih primerih stiska podložnikov. Poznamo namreč na gospostvu primer, ko je kmetija, čeprav podložna, prišla na boben: dedna kmetija Jerneja Resmana v Trzinu je leta 1797 propadla in so jo prodali na licitaciji Juriju Reclju.62 Razkosavanje kmetij s prodajo je moglo biti tolikšno, da je kmetija razpadla, kakor se je to zgodilo s kmetijo Luke Jeranca v Slapah pri Polju. Lastnik te polovične kmetije je prodal Primožu Rožancu, Tomažu Dimniku in Juriju Zajcu po eno njivo, a Aleksu Cotmanu zemljišče. Na koncu je Luka zadržal le neko senožet, Jurij Hribar je dobil četrtinsko kmetijo, a preostanek zemlje nam že znani Tomaž Dimnik.83 Tako je v tem obdobju z delitvijo 8 kmetij nastalo 16 manjših, oddeljene so imele velikost od polovičnih do osminskih, a od kmetij so oddelili še kakšno desetino kajž (npr. v Loki, Praprečah, Tunjicah, Bistričici, Gameljnah). Zlasti številni pa so bili primeri drobitve kmetij s prodajami posameznih zemljišč. Tako so v tem času kot samostojne enote nastale naslednje: 22 njiv, 21 delov gozdov, 9 travnikov, 8 neopredeljenih zemljišč, 1 pašnik, 1 sadovnjak, kjer bi novi lastnik postavil kajžo,64 1 zelnik in 1 vodnjak.65 Posamezne enote kmečke posesti pa so se ločevale od kmetij tudi le začasno. Imetniki podložnih kmetij so jih namreč prodajali s pridržano pravico zopetnega odkupa in znani so primeri, ko se je to tudi res zgodilo in so taki deli posesti prišli nazaj v sklop kmetije.66 Seveda so posamezni deli zemljišč prehajali tudi s kmetije na kmetijo,67 ki so se na ta način večale. Toda tudi kmetije so se združevale pod istim posestnikom bodisi v enotno večjo kmetijo ali pa tako, da je imel dve kmetiji hkrati v uživanju, ki se kot enoti vodita posebej.68 Kolikšni so bili letni dohodki zemljiškega gospostva Jablje, ne moremo točno ugotoviti. V knjigah deželne deske so bili za to obdobje navedeni naslednji zneski, ki jih je gospostvo moralo dajati državnim oblastem. Za leto 1759, torej ob začetku urbarja, so bile obveznosti za dominikalno posest (in dohodke) 390 goldinarjev 2 krajcarja in 1 pfenig, davka na kmečko, podložno posest 429 goldinarjev 16 krajcarjev in 3 pfenige, kontribucije pa 513 goldinarjev 26 krajcarjev in 2 pfeniga. Pred letom 1783, že z nekaterimi novimi posestmi, so bile vsote v istem zaporedju 438 - 2 - 1, 567 - 10 - 2 2/5 in 703 - 58 - 3, a pred koncem obravnavanega obdobja urbarja se te vsote zavoljo še novih pridobljenih posesti dvignejo na 476 - 33 - 0, 572 - 22 - 3 3/5 in 712 - 12 - l.69 Po urbarju pa smo za konec obdobja ugotovili podatke za višino davkov in kontribucije, ki so ju plačevali podložniki, in višino podložniških obveznosti; nič pa ni podatkov o neposrednih dominikalnih dohodkih. Kmetje so tedaj gospostvu plačevali 697 goldinarjev 1 krajcar kontribucije in 555 goldinarjev 3 krajcarje in 3 1/5 pfeniga davka, kar je približno vsota, zapisana na koncu v deželni deski. Razliko gre iskati v naši netočnosti pri registraciji oziroma seštevanju posameznih postavk za prek 300 podložnikov. Ti dve vsoti je torej treba v celoti črtati iz dohodkov gospostva, ki je pri tem opravljalo le funkcijo državnega urada. Poglavitni dohodki zemljiškega gospoda so bili dohodki od kmečkih dajatev in drugih obveznosti. Večino obveznosti so v tem obdobju jabeljski podložniki plačevali v denarju, to so bile velike dajatve ali činž (census), odškodnina za večino tlake, odškodnina za tovornino, varščina. Male dajatve so z redkimi izjemami dajali še vedno v naturi, obstajala pa je, predvsem v gradu bliže ležečih vaseh, tudi obveznost podložnikov v tlaki. Višina vseh obveznosti in dohodkov z rustikalne zemlje je bila naslednja: Vsi podložniki skupaj so plačali 428 goldinarjev 50 krajcarjev 1 pfenig činža in 19 goldinarjev 24 krajcarjev varščine (Schutzgeld), dalje 941 gold. 18 kr. 2 pf. odškodnine za tlako in 89 gold. 59 kr. 3 pf. odškodnine za tovornino (Sammfahrt, Sammgeld). Vsega skupaj torej 1500 gold. 42 kr. Tlake, ki so jo še vedno opravljali podložniki, je bilo 144 dni vozne tlake in 958 dni ročne tlake, kar bi dalo okoli 220—250 goldinarjev denarne odškodnine. Male dajatve v naturi ali v denarju pa so gospostvu prinesle 148 mernikov ovsa, 10 mernikov pšenice, 23 kosov sira, 20 »Petacken«, 2 funta (kg) masla, 1425 jajc, 8 voz sena, 546 funtov (okoli 275 kg) mikane lanene preje ali v denarju 15 gld. in 18 kr., dalje 60 šopov čehulj (Zehling), lanene preje in še 4 gold. 52 kr. in 2 pf. v denarju namesto malih pravic in nekaj dohodkov od desetine, ki jo je imel neki podložnik. Toda gospostvo je imelo dohodke še od žitne, vinske in druge desetine, od gor-nine in servitutnih pravic podložnikov, ki jih bomo po podatkih v urbarju podrobneje pogledali. Poleg tega je imel gospod občasne dohodke od primščine, mrtvaščine, pristojbine za pridobitev dednega zakupa po kupnem pravu, pristojbin za prepis in tako imenovani 10. in 20. pfenig od prodajne cene zemljišč. Žitno desetino je gospostvo imelo v naslednjih vaseh. V Imovici od sedmih kmetij (dvojna kmetija Jožefa Burgerja, celih kmetij Jožefa Cenca, Matije Marinčka, Janeza Burgerja in Jurija Suše, polovični kmetiji Jakoba Smole in Jakoba Maverja), v Praprečah od treh kmetij (celih kmetij Luke Virka, Mihe Kmetiča in Primoža Rihterja), v Krtini ali Dolenji vasi od dveh kmetij (celih kmetij Simona Premeta in Antona Majhna) v Prevalcah v soseski Škocjan od treh dvorcev (kajž) oziroma cele kmetije Gašparja Lebarja (dvorci so se računali po 1/3 kmetije), v Soteski od vseh kmetij celo desetino, a od ene le dvotretjinsko desetino, v Trzinu od 22 kmetij, 1 dvorca in velike njive v Trapovčah, vendar od 6 celih kmetij in od 2 kajž šele od leta 1808 dalje, ko so Jablje desetino od njih kupile na licitaciji, v Loki od 15 kmetij in laza, ki ga je imel Jožef Oražem, v Pristavi polovica desetine od kmetije Martina Oražma (druga polovica je pripadala župniku) in v Dobenem od laza »Pred Borštom« oziroma »Pred Lesom«, ki ga je imel Jurij Cajhen.70 Pravico do vinske desetine in gornino (Bergrecht, vulgo gorschena) je gospostvo imelo v vinorodnih krajih svoje dolenjske posesti: gornino v Prečni, Zaloki, Dernovici (Drenovcu?), Svibnem in na Bučki, desetino pa v Prečni, Zaloki, Dernovici (Dernowitzberg), Bičevju, Vedru in na Stari gori. V Prečni so si vinsko desetino delila gospostva Jablje, Šenkov turn in Črni potok dva vedra, grad Jama pri Novem mestu eno vedro in novomeški kapitelj prav toliko; tako naj bi ostalo, dokler bi bila ta desetina v veljavi. Ocenitev te desetine je hkrati z ocenitvijo gornine (Bergdeutung, Prauda) po dve leti pripravljal desetninar jabeljske graščine, a po eno leto gospostvo Jama; vendar je bil samo jabeljski desetninar pooblaščen razglasiti dan pobiranja desetine. Tudi gornino so v Prečni pobirali v delih: dva dela Jablje, Šenkov turn in Črni potok, tretji del pa Jama. Pobirali so jo v posebnem gorninskem vedru, ki je držalo 16 mer. V Zaloki so gornino delile graščine Jablje, Šenkov turn in Črni potok (za gornino v Drenovcu ni besedila, ker je tod urbar poškodovan). V Bičevju so desetino delila po enakih delih ista tri gospostva, gornina pa je pripadala Boštanju. To gospostvo je bilo dolžno sporočiti zgornjim trem graščinam tri dni pred pobiranjem gornine dan pobiranja, po katerem so nato one pobirale svojo desetino. Na Stari gori je Jabljam pripadala le petina desetine. V Vedru pa so jo delili: Jablje, Šenkov turn in Črni potok 4/9, gospostvo Grm pri Novem mestu 2/9 in župnik v Krškem 3/9; vendar je Jabljam pripadala pravica ocenitve te desetine. Na Bučki je Jabljam, Šenkovem turnu in Črnemu potoku pripadala gornina v količini 83 veder po 12 mer in 4 1/2 mere vina. Zadnjima dvema gospostvoma je šlo po 13 veder po 11 mer vsaki, vse ostalo pa Jabljam. Pod Svibnim pa je dobivalo gospostvo Dvor (Weixelstein) blizu Hotemeža na področju Šentjanža 18 veder vina, ki so si ga razdelile po 6 veder vsaka graščina Jablje, Šenkov turn in Črni potok.71 Od desetine, ki jo vir imenuje »Jugendzehend« je imelo gospostvo dohodke v Trzinu in Loki. V Trzinu je od 16 kmetij in 1 dvorca dobivalo to desetino od satja, od šopov, čehulj, lanene preje in od »Spenfarkln« v naturi, a namesto desetine v piščancih plačajo podložniki 2 gold, in 3 kr. Leta 1808 pridobljeni dve kajži in šest kmetij pa so to desetino dajale samo v naturi. Enako desetino so pobirali do leta 1780 v Loki od 15 kmetij in laza, ki ga je imel Jožef Oražem, vendar so podložniki namesto piščancev dajali 57 krajcarjev. Po tem letu pa so Jablje to desetino zamenjale z Mengeškim gradom za žitno desetino.72 Podložniki v Zg. in Sp. Brniku in v Vopovljah pa so bili gospostvu Jablje — kakor deloma že ob koncu srednjega veka — dolžni za uporabo gozda, verjetno pa pašne pravice, v Potokih dajati »pasji oves« (Forst Haaber). Podložniki iz Zg. Brnika so od 30 1/2 kmetije dajali 61 mernikov (Merze —■ po 12 mer), a 23 dvorcev je namesto tega ovsa plačevalo po 4 krajcarje, kar je skupaj zneslo 1 gld. 32 kr. V Sp. Brniku je 20 podložnikov dajalo 39 mernikov in 9 mer, a v Vopovljah 5 in 1/4 kmetije 10 mernikov in 6 mer tega ovsa. V obeh teh dveh vaseh je 15 dvorcev dajalo za to dajatev denarno odškodnino v višini 1 goldinarja. Od tega bremena je bil oproščen samo tamkajšnji župan. Vendar Jablje niso dobivale vseh naštetih količin tega ovsa: morale so dati po pet starov ovsa gradovoma Črnelo in Češenik, a pet starov na Brdo.73 Toda tovrstno dajatev so dajali tudi posamezni neposredni podložniki jabeljske graščine: v Loki od 2—4 mernike, v Stobu po 4 mernike, v Jaršah od 1—4 mernike, v Palovčah 8 mernikov, v Tunjicah 2 mernika, v Črnem potoku od 1—6 mernikov, v Lahovčah 2 mernika, Apnu 1 mernik, Na Selah 2 mernika, v Kostanju 4 mernike, Praprečah od 1—3 1/3 mernika in v Svinah 4 mernike. Praviloma je odpadlo na celo kmetijo po 4 mernike tega ovsa.74 Po približnem izračunu so vsi ti dohodki zemljiškega gospostva od podložnih kmetov, to je brez dohodkov iz dominikalnega dela gospostva, mogli letno prinesti od okoli 2200 do 2500 goldinarjev, kar je bila za tisti čas že precejšnja vsota. Ker pa ne vemo, kolikšni so bili izdatki zemljiškega gospostva, ne moremo ugotoviti čistega dohodka lastnika oziroma imetnika posestva, oziroma kolikšen odstotek je prinašala v posestvo investirana vsota. Pravni, zlasti pa gmotni, gospodarski položaj podložnikov na gospostvu je bil zelo različen. Rekli smo že, da je obstajala v tem času znotraj kmečkega razreda na obravnavanem območju že velika premoženjska diferenciacija in da je v okviru gospostva prevladovala mala kmečka posest od polovičnih kmetij navzdol. Poleg velikosti kmetije je na gmotni položaj močno vplivala tudi kakovost zemljišča in seveda tudi lega, zlasti prometna lega kmetije. Podložniki, oziroma po nevoljniškem patentu in odpravi nevoljništva leta 1782 posestniki (Possessor, Besitzer) podložnih kmetij so le-te držali v tem času v obliki začasnega zakupa (Mietweis) in v obliki dednega zakupa (Kaufrecht). Sredi 18. stoletja je na gospostvu močno prevladoval začasni zakup, čeprav so obstajale tudi že kmetije s kupnim pravom, ki je bil že stoletja stvar dogovora med fevdalcem in podložnikom. Vendar so bile te kmetije na gospostvu še sorazmerno redke, njihovo število je morda doseglo do 20 % vseh podložnih enot. Število kmetij po dednem, kupnem pravu se je nato do začetka francoskega obdobja precej povečalo. Konec 60 let se je namreč začela nova akcija državnih oblasti za prehod iz začasnega v dedni zakup. Tako je leta 1769 Marija Terezija — seveda prvenstveno iz fiskalnih, vojaških in nasploh državnih koristi — predlagala deželnim stanovom tudi na Kranjskem in Štajerskem, naj bi na splošno uvedli dedni zakup, s čimer bi se posestne pravice podložnika nad kmetijo bistveno okrepile. Ob prehodu na kupno pravo naj bi po tem predlogu kmet plačal 20 % vrednosti kmetije, nato pa pri vsaki novi menjavi posestnika po 10 %. Plemstvo je tako pot zavrnilo, verjetno zavoljo tega, ker bi bilo plačevanje raztegnjeno na dolg rok. Pač pa so pristali na že uveljavljeno možnost za pridobitev kupnega prava po sporazumu med fevdalcem in podložnikom in za plačilo dogovorjene vsote. Sprva je na gospostvu šel proces spreminjanja iz začasnih v dedne kmetije precej počasi. Šele po letu 1788, ko so državne oblasti prepovedale dajati kmetije po začasnem zakupu z namenom, da bi pospešile izvajanje te reforme, je opaziti hitrejši razvoj. V letih 1775—1808 so po zapisih v urbarju spremenili v dedni zakup 25 kmetij (od celih do osminskih), 8 kajž, mlin in travnik, a do leta 1791 le na 4 kmetijah, 2 kajžah in travniku. To bi bilo vsega okoli 14 % začasnih zakupov, tako da bi bilo ob koncu obravnavane dobe na gospostvu do okoli 34 % enot po kupnem pravu.75 Pri spremembi kmetije v kupnopravno sta se glede plačila kupnega prava uveljavila dva načina. Praviloma je gospod zahteval plačilo od podložnika takoj. Vsote za nakup kupnega prava pa so bile kar visoke: v Vesci je podložnik za poldrugo kmetijo leta 1787 plačal 180 gld., na Hudem za osminsko kmetijo 20 gld., kar bi za celo zneslo 160 gld., v Trzinu pa je neki podložnik plačal samo 80 gld. za kupno pravo cele kmetije.76 V vsakem primeru so bile to vsote, ki jih je kmet težko spravil skupaj. Zato se je vsaj kot izjemna oblika uporabljalo plačilo na obroke. Tako sta se leta 1795 gospod in Matija Lorene iz Leskovca na Dolenjskem dogovorila, da bo slednji po očetovi smrti pridobil podložno kmetijo po kupnem pravu za 100 gld. plačila, ki jih naj bi poravnal v štirih letnih obrokih, plačljivih ob koncu septembra. Toda kupnina še leta 1805 ni bila pla- čana, kar je vsekakor tudi dokaz, kako težko si je kmet pridobival boljše posestne pravice nad podložno kmetijo.77 Večje posestne pravice kmeta nad podložno kmetijo, ki si jo je pridobil po dednem pravu, se kažejo še v tem, da je lahko kmetijo ali njene dele prodal — ali nepreklicno ali s pravico ponovnega odkupa — čeprav za plačilo pristojbine gospodu, ki je znašala deseti in dvajseti pfenig prodajne cene. Vendar se zdi, da so v vsakdanjem življenju šle po isti poti tudi kmetije z začasnim zakupom. Prav tako pa se kaže večja pravica nad podložno kmetijo ne glede na obliko zakupa v pravici podložnika, da se zadolži do višine 66 %> vrednosti kmetije in da zastavi dele zemlje upniku. Seveda je postajala ta pravica dvorezen nož. Na eni strani si je kmet na ta način v stiski res lahko pomagal, toda v neugodnih razmerah ga je to lahko spravilo na kant. Omenili smo že kmetijo v vasi Trzin, ki so jo na dražbi prodali. Prav tako pa je znan primer poldruge kmetije v Tunjicah, ki jo je imetnik Luka Močnik leta 1782 prodal za 150 gld. kamniškemu meščanu Fortunatu Hočevarju zavoljo svojih dolgov. Hočevar mu je bil dolžan vrniti vse zastavljene predmete in plačati 2 dukata pre-pisnine.78 Ob prevzemu kmetije je moral kmet plačati gospodu primščino (Empfach). Te so bile pri začasnem zakupu mnogo višje kakor pri zakupu po kupnem pravu. V Blatni Brezovici je za celo kmetijo Pavel Jeraj plačal 100 gld. primščine. Takih primerov bi mogli našteti še več. Tako je bila v Mengšu za celo kmetijo s prepisno takso primščina tudi 104 gld., za četrtinsko pa celo 49 gld. in 15 kr. Na Ježi je leta 1780 polovična kmetija plačala 55 gld. primščine, v Loki pa 45 Cerkev na Goričici v Domžalah s taborskimi stolpi (iz knjige Franca Bernika, Z nekdanje Goričice) goldinarjev; v Vižmarjih poldruga kmetija 135 gld., a ena in dvotretjinska kmetija celo 180 gld.79 Precej manjše so bile primščine pri kmetijah s kupnim pravom. Tako je v Loki plačal Lovrenc Pirc leta 1782 od polovične kmetije, ki jo je prevzel za očetom, samo 26 gld. primščine.80 Prav tako je gospod po smrti podložnika, če ne v vsakem primeru pa vsekakor pri začasnih zakupih, zahteval mrtvaščino (mortuarium, Sterbgeld, Umschreib-oder Sterbgeld). Plačevali so jo kmetje tudi od posameznih zemljišč, npr. v Dobu Matej Škrjanc po smrti Tomaža Travna od travnika.81 V Šentvidu je po očetu Jožetu Štruklju sin Janez plačal za prevzeto kajžo, ki je pozneje postala kupnopravna, in njivo pri kozolcu (»per Kosuze«) mrtvaščino in še 34 kr. prepisne takse.82 V Beričevem pa je bil od novega mlina dolžan imetnik plačati kar 30 gld. mrtvaščine.83 Kmet je v tem obdobju dobil sprva podložno kmetijo s sprejemnim pismom (Empfachbrief), kar se je uveljavljalo, tako se zdi, zlasti v zvezi z začasnim zakupom. Pozneje (morda v zvezi z odpravo nevoljništva, morda tudi v povezavi z novim dednim zakonom) pa je posestnik podložno kmetijo dobil oziroma prevzel s posebnim zagotovilnim pismom (Gewährbrief).84 Stroške za te listine so priračunavali prepisnini oziroma prepisni taksi. Pri vsaki spremembi posestnika oziroma pri vsaki spremembi oblike zakupa, torej prehod v zakup po kupnem pravu, je moral imetnik podložne kmetije plačati prepis v novo stanje (Verbriefung, Schreibgeld) in še posebno prepisno takso (Verbriefungstaxe, Schreibtaxe). Prepis se je opravil verjetno v posebni računski knjigi, kjer je imel vsak podložnik svojo številko, ki so jo z rdečilom vnesli tudi v naš urbar (Reittno ■— Reittungsnummer). Posebej je bilo treba, se zdi, plačati tudi stroške pečatenja predajne listine. Prepisne takse in pečatenje je leta 1795 pri pridobitvi kupnega prava plačal neki posestnik kar 5 gld. in 19 kr. Prepisnina pa je za kupnopravno kmetijo npr. v Vesci bila 2 dukata, a od kajže npr. v Praprečah 34 kr.85 Bremena, ki jih je nosil kmet s podložnimi kmetijami, kajžami ali podložnimi zemljišči, niso bila majhna in jih je zmogel le s precejšnjimi napori. Seveda pa na vsem po velikem ozemlju raztresenem jabeljskem gospostvu ta bremena niso bila enaka. Med bremeni, 'ki jih je podložnik nosil tedaj, sta šla državi kontribucija (Contribution) in davek (Steuer). Kontribucija, ki so jo dvignili za skoraj 100 % že z davčnimi recesi leta 1748, torej nekaj let pred nastankom urbarja, je bila po velikosti podložniške enote najbolj enako porazdeljena. Od cele kmetije je podložnik ne glede na različno kakovost tal, tudi velikost in lego ter kraj plačeval po 6 gld. kontribucije, enako tudi za mlin, nato pa po velikosti enote sorazmerno več ali manj. Drugače je bilo z davkom, ki so ga s tako imenovano terezijansko davčno rektifikacijo določili glede na obseg dajatev in glede na ocenitev dohodka od zemljišča; od tega so ga določili v višini 25 %. Zavoljo tega je bil davek od enako velikih enot, npr. celih kmetij, različno visok in številčno ni enako težil podložnika. Posamezne cele kmetije so plačevale od 6 gld. 45 kr. (npr. v Loki) pa do 2 gld. 56 kr. in 2 pf. ali še manj davka, polovične od 3 gld. 32 kr. 2 pf. (npr. na Pristavi) pa do tudi le 8 kr., četrtinske od 2 gld. 22 kr. (npr. v Dobenem) do 1 gld. in 8 kr., približno toliko tudi tretjinske, ki pa so plačevale tudi le 35 kr. (kakor kajže), kajže od 1 gld. 30 kr. do 16 kr. in manj, za posamezne dele zemljišč še manj, a za mlin je bil davek 1 gld. in 45 kr. Med dajatvami, ki jih je podložnik odrajtoval gospodu, naj na prvem mestu omenimo velike dajatve, činž (census, Zins). Tudi ta dajatev je bila glede na zemljiške enote zelo različne velikosti in se je od uveljavitve denarnih dajatev v srednjem veku ves čas dajala v denarju. Cele kmetije so dajale od 8 gld. 19 kr. 3 1/5 pf. v Kostanju, prek 6 gld. 40 kr. v Radomljah (?) in 6 gld. 12 kr. 1 4/5 pf. v Radomljah vse do okoli 1 gld. in celo 33 kr. v Mengšu; polovične kmetije od 4 gld. 23 kr. 2 pf. v Beričevem in 4 gld. 18 kr. v Praprečah pa vse do 23 kr. v Loki, četrtinske kmetije od 2 gld. 54 kr. v Loki in 2 gld. 36 kr. v Svinah do samo 20 kr., približno isto so plačevale činža tudi tretjinske kmetije. Kajže so dajale od 53 kr. v Loki do 7 kr. in 1 pf. v Trzinu in 6 kr. v Bukovici, dvorci so odrajtovali okoli 1 gld., posamezna zemljišča pa zelo različno (njiva v Duplici kar 2 gld. 33 kr., a v Jaršah samo 10 kr. 1 pf., travnik npr. v Dobravi 7 kr. 2 pf. V Gameljnah so cela kmetija, mlin in žaga, kar so šteli za poltrejo kmetijo, dajali samo 4 gld. in 55 kr. činža, v Loki pa polovična kmetija z mlinom 5 gld. in 12 kr., a samo mlin (drugi) v Loki celo 10 gld. velikih dajatev. Večje breme kakor činž je bila za mnoge podložnike denarna odškodnina za tlako in skupaj z njo v večini primerov tudi za tovornino, tj. za staro obvezo tovorjenja za gospoda. Te dajatve niso plačevali, torej niso nikdar imeli tlake, kmetje jabeljske graščine v naslednjih vaseh: Prečna (kjer so opravljali tlako le ob desetinski trgatvi), Radulja, Drenovec, Slape, Rodica, Rašica, Duplica, Radomlje, Hudo, Bistričica, Dob, Šentvid, Apno, Stiska vas, Selo, Kostanj, Prapreče in Svine. Drugje pa je zemljiško gospostvo za večino, ponekod za vso tlako zahtevalo denarno odškodnino. Tudi na tem področju dajatev so bile denarne odškodnine za posamezne podložnike zelo različno visoke. Tam, kjer je šlo za nadomestilo točno določenih dni tlake, so bili zneski nižji, tam pa, kjer so tlako obračunavali po obsegu v deželi običajne tlake, naj jo je gospod konkretno kdaj zahteval v tolikšnem obsegu ali ne, pa je bila odškodnina višja. Tako je bila v Jaršah za 7 in pol dni določena odškodnina v višini 1 gld. 12 kr. in 1 pf., a v Vižmarjih za 30 dni 4 gld. 43 kr. in 1 pf. Med gospostvom in podložniki je v takih primerih prihajalo tudi do sporazumno dogovorjene odškodnine, ki je npr. v Vižmarjih znesla za polovično kmetijo le 3 gld. 24 kr. odškodnine, a za celo kmetijo še enkrat toliko.86 Pri obračunavanju v deželi običajne tlake (obstajala je v tem, da je gospod mogel zahtevati od podložnika s celo kmetijo tudi 6 dni tlake v tednu, od drugih pa sorazmerno manj ali več, če je imel manjšo ali večjo kmetijo) v denarno odškodnino87 pa so šteli za celo kmetijo 100 dni tlake, za 2/3 kmetijo 60 in za polovično 50. Odškodnine za to tlako pa so bile za celo kmetijo od okoli 11 gld. 54 kr. do okoli 15 gld. 27 kr., za polovične kmetije od okoli 7 gld. 5 kr. do okoli 7 gld. 30 kr.; toda za celo in dvotretjinsko kmetijo je odškodnina znesla tudi 23 gld. 36 kr. in 2 pf. Po rabotnem patentu leta 1782 ni bilo dosti sprememb glede tlačnih obveznosti niti glede višine odškodnine za tlako. Rektifikacija tlake na jabeljskem zemljiškem gospostvu ni dobila širše odmevnosti. Na Dobenem je npr. četrtinska kmetija namesto 7 gld. 39 kr. plačevala po rektifikaciji samo 5 gld. in 12 kr. odškodnine in je bila dolžna namesto 6 dni tlake ob mlačvi samo še 3 dni ročne tlake. Na Beli pa je imetnik cele kmetije namesto prejšnjih 15 gld. 1 kr. nato plačeval 17 gld. 34 kr., a v Vesci je polovična kmetija od 7 gld. 5 kr. prešla na 8 gld. 21 kr. in 3 pf. odškodnine za tlako.88 V posameznih vaseh jabeljskega gospostva pa so morali njegovi podložniki, vendar ne vsi, opravljati tudi tlako v naturi.89 Tlaka je bila različna, delila se je na ročno in vozno, ročna pa še posebej na tlako ob času mlačve in ob času košnje. Samo tlako ob košnji, ki jo je bilo v celoti za 93 (nazadnje za 81 dni), so opravljali podložniki praviloma 12 dni na celo kmetijo, in sicer v Šentjakobu (cela kmetija, sestavljena iz hišnih št. 2 in 8 — 12 dni), Palovčah (cela kmetija, sestavljena iz hišnih št. 12 in 13 — 12 dni) in v vasi X (tretjinska kmetija — 4 dni, dvotretjinska kmetija — 8 dni). Samo tlako ob mlačvi je opravljal podložnik, kajžar, v Radomljah (2 dni) in v isti izmeri tudi podložnik v Vižmarjih, ki je imel to obveznost od njive. Samo ročno tlako so opravljali podložniki v Osredku pri Dobrunjah (imetnik četrtinske kmetije —■ 3 dni), Dobrunjah (kajžar — 5 dni, pozneje le tri), Savljah (2 podložnika četrtinske kmetije— vsak po 5 dni), Jaršah (od cele kmetije 30 dni, od kajže 2 dni), na Pšati (od dveh polovičnih kmetij — po 3 dni), na Dobravi (kajžar — 2 dni), v Vižmarjih (kajžar — 2 dni), na Beli (poleg odškodnine za tlako je dajala cela kmetija še 12 dni ročne tlake) in v Vesci (dva podložnika s polovično kmetijo vsak poleg odškodnine še po 6 dni ročne tlake). Najbolj so bili obloženi s tlako podložniki v vaseh blizu Jabelj, kjer so bile tovrstne zahteve gradu največje. To so bile vasi Mengeš z 98 dnevi ročne tlake (pet podložnikov in kajžar, cela kmetija do 40 dni, kajža 6 dni) in 67 dni tlake ob mlačvi (osem podložnikov; zahtevek od cele kmetije 12 dni), Dobeno s 50 dnevi ročne in 24 dnevi tlake ob mlačvi (prvo pet, drugo dva podložnika), Loka z 78 1/2 dneva vozne tlake (21 podložnikov), 244 1/2 dneva ročne tlake (13 podložnikov) in 72 dni tlake ob mlačvi (16 podložnikov),90 Pristava z 12, 6 in 6 dnevi tlake v istem zaporedju (od 3 podložnikov), Trzin z 19 1/2 dneva vozne, 66 1/2 dneva ročne in 6 dni tlake ob mlačvi (od 6, 12 in 2 podložnikov v istem zaporedju) in Stob s 6 dnevi vozne tlake in 6 dnevi tlake ob mlačvi (en podložnik). Poleg teh vasi pa je Ježa dajala od 4 podložnikov po štiri dni vozne tlake in po 3 dni tlake ob košnji, kajžar pa še posebej 4 dni ročne tlake, Tunjice 12 dni ob mlačvi (en posestnik) in 30 dni tlake ob košnji (pet posestnikov), Črni potok po 12 dni istih dveh tlak (po dva podložnika po 6 dni vsake), Gameljne 64 dni ročne (8 podložnikov) in 12 — prej le 6 — dni tlake ob mlačvi (1 podložnik) in Bukovica, kjer so trije podložniki dajali po 17 dni ročne tlake, en podložnik pa 6 dni tlake ob mlačvi. Na dolenjski posesti pa je bil dolžan, morda šele po rektifikaciji, en imetnik cele kmetije po 12 dni vozne tlake in 8 dni ročne. Čeprav posamezni podložniki praviloma niso bili obloženi z večjim številom tlačnih dni, je vendar skupno število tlake na jabeljskem gospostvu doseglo 144 dni vozne tlake in 958 dni ročne tlake vseh oblik. Ob koncu dobe, verjetno kot posledica rektifikacije, sta se ti dve številki znižali na 115 1/2 vozne in 937 ročne tlake. Toda poleg teh obveznosti so imeli mnogi jabeljski podložniki v tem času dolžnost, da so tri dni sodelovali pri lovu, kakor smo že zgoraj povedali. Tudi kar se tiče malih dajatev, so bile razlike med jabeljskimi podložniki. Niso jih dajali podložniki dolenjske posesti, ker so bili predaleč, pa tudi ne podložniki v vaseh Slape, Dobrava, Rašica, Duplica, Dob in Beričevo. Precej splošne so bile male dajatve v jajcih in perutnini, tudi v laneni preji (ki je niso dajali le podložniki v vaseh Loka, Radomlje, Hudo, Bistričica, Dob, Šentvid, Vižmarje, Beričevo, Apno, Stiška vas, Selo, Kostanj, Prapreče in Svine) in v ovsu. Manj pogoste pa so bile druge oblike malih dajatev: v mladi živini (le v Bukovici, na Beli, v Vesci, Črnem potoku, vasi X, Selu, Kostanju in Pra-prečah), v maslu in siru (le v vaseh Dobeno, Loka, Tunjice in Črni potok), v pogačah, siru, »petacken« in v denarju plačane male pravice (v Loki, na Ježi, v Črnem potoku in Beričevem). Obveznosti jabeljskih podložnikov torej niso bile majhne in so zahtevale precejšen odstotek letnega donosa posamezne kmetije. Cela kmetija je v jedru jabeljskega gospostva, npr. v Loki kmetija Mihaela Zalokarja, dajala 14 gld. 33 kr. 1 pf. v denarju, dalje 40 dni ročne tlake in male dajatve; polovična kmetija Martina Vokaliča v Mengšu je dajala 9 gld. 49 kr. in 1 pf. v denarju, 6 dni tlake ob mlačvi in male dajatve, četrtinska kmetija Urbana Friškovca prav tam pa je dajala samo v denarju 4 gld. 48 kr. in pol pfeniga. Toda to niso bila največja bremena kmečkih enot. Nà Dobenem sta četrtinski kmetiji dajali po 11 gld. 44 kr. in male dajatve oziroma 11 gld. 29 kr. 2 pf., 6 dni tlake ob mlačvi in 4 male dajatve. V Loki je dajala polovična kmetija celo 17 gld. 47 kr. 2 pf. v denarju in 1 'dan vozne ter 4 dni ročne tlake; posamezne cele kmetije pa celo 35 gld. 9 Kr. 2 pf. v denarju. Kajže so Le redko plačevale kontribucijo, praviloma so dajale davek, činž, posamezni kai'jžarji pa so opravljali tudi do največ 10 dni tlake. Posamezne kajže so dajal e do 2 gld. 30 kr. v denarju in do 10 dni tlake. Redke so bile kajže, ki so bile dolžne dajati vse obveznosti, tj. kontribucijo, davek, činž in tlako. Take so bilrć morda kajže, ki so se neposredno ločile od kmetije in je zato nanje odpadel del bremen kmetije. V Dobenem je kajža Matije Pirnata sodila k polo-vičrii kmetiji Andreja Trojanska in je plačevala 40 kr. kontribucije, 20 kr. davka, 30 kr. činža in 6 dni ročne tlake letno.91 Podobno so za posamezna zemljišča imetniki običajno prispevali del davka, ki gja je plačevala kmetija, od katere se je to zemljišče izločilo, dalje je bilo zanj tireba plačevati varščino v denarju, ki je znašala od 3 kr. do nekaj desetin kr. Le redkokdaj je bilo treba tudi od takega zemljišča plačevati kontribucijo. Tako je za dve podložni njivi plačeval svobodnjak (Freisass), edini na gospostvu, v Loki Valentin Pirc 1 gld. 12 kr. in 3 pf. kontribucije ter še 1 kr. in 1 pf. za nastanitev vojske.92 Najbolje ilustriramo te obveznosti kmetov na jabeljskem zemljiškem gospostvu, ki so bile v veliki meri izražene in tudi odrajtovane v denarju, če jih primerjamo s cenami tistega časa. V Mariboru je bila leta 1762 cena graškega četrt-njaka pšenice, tj. 66,64 kg, okoli 2 gld. 30 kr. V Ljubljani je bila istega leta cena za ljubljanski mernik pšenice 58 kr., kar da za 1 četrtnjak (= 3 merniki) ceno 2 gld. 54 kr. Če torej računamo, da je poprečna cela kmetija dajala 14—20 gld. denarnih bremen, je moral njen imetnik dati za to ok. 15—21 mernikov pšenice, a za kmetijo z največjim bremenom okoli 35 gld. kar 36 mernikov pšenice. Danes pa stane kg pšenice ok. 3 dinarje. Cent volovskega mesa žive teže je leta 1770 stal na Kranjskem 7 gld., danes približno 2000 din, torej bi po tej ceni kmet plačal za celo kmetijo po zgornjih merilih od 4000 do 10.000 din. Kos grobega sukna (okoli 32 m) je pri radovljiških tkalcih stal 28 gld. in 54 kr., kar je bilo že neko najvišje breme podložnika s celo kmetijo. Danes je to približna vrednost 5000 dinarjev. Ali še en primer: leta 1760 je stal na Kranjskem funt medu (0,56 kg) 3 do 6 kr., torej bi moral kmet za poprečno obveznost cele kmetije prodati od 140 do 280 funtov (78 do 156 kg), kar je današnja vrednost od okoli 4600 do okoli 9300 dinarjev.93 Če postavimo te primerjave drugače, vzemimo podatke iz urbarja. Kmet bi moral dati za kritje denarnih bremen cele kmetije od 15 do 35 koštrunov po ceni 1 gld. za koštruna, oziroma 280—700 kosov sira po ceni v urbarju 3 kr. za kos. Ob takih bremenih podložnikov nam postanejo povsem razumljivi pojavi, ki jih izkazuje v posameznih primerih sam urbar, namreč, da je prišla kmetija zavoljo zadolženosti na boben, da je z razprodajo posameznih delov kmetija razpadla, da je kmet pustil podložno kmetijo prazno in ni poskrbel za naslednika, a prav tako primeri številnih prodaj posameznih zemljišč. Toda poudariti je treba, da je kmet v tem času na območju sedanje domžalske občine poravnaval svoje obveznosti, kamor je poleg obveznosti do države in dajatev ter bremen fevdalcem prišteti še desetino, ki so jo vsi plačevali, a zanjo razen zgoraj naštetih desetin gradu Jablje nimamo podatkov, ne samo zgolj iz agrarne dejavnosti in dohodkov svoje podložne kmetije, marveč tudi z dohodki drugih dejavnosti, v katere je posegal. Poglavitna gospodarska panoga podložnikov je bilo vsekakor poljedelstvo, povezano z živinorejo. V poljedelstvu je bilo še vedno uveljavljeno natriletno kolobarjenje, čeprav ne več v klasični obliki in se je močneje že uveljavljalo 4 Domžalski zbornik opuščanje prahe in gojenje strniščnih kultur. Ni pa v urbarju ugotoviti sledov agrarne revolucije, ki se je tedaj začenjala tudi na slovenskih tleh.'Po podatkih v urbarju so gojili vse vrste žita (kje in koliko koruze, bi bilo treba , proučevati po drugih virih), prednjačila sta oves in rž, še v večji meri pa so gojili ;-ajdo, ki so jo verjetno sejali po žetvi zgodnjih žit. Precejšnje površine polj so onorale biti tudi pod lanom, ki so ga sejali zlasti v vaseh Mengeš, Dobeno, Pristavi, Trzin, Stob, Jarše, Pšata, Sent Jakob, Ježa, Lahovče, Vesca, Bela, Bukovica, Ga meljne, Češenik, Črni potok, Tunjice, Palovče. Nedvomno so v tem obdobju že precej sadili tudi krompir, ki ga seveda urbar ne omenja.94 Gojili so tudi stročm'ce in zelenjavo, k.aiL kaže tudi omemba zelnika v urbarju. Tudi sadjarstvo na domžalskem območju v tem času ni bilo neznano. Težišče živinoreje je bilo na govedoreji, ki so jo omogočali sorazmerno obsežni travniki in pašniki zlasti vpb vodah, ki so poplavljale. Nemalo je moralo biti tudi drobnice ob številnih kajža.h in posesti posameznih zemljišč. Precej je morala biti razvita svinj er ej a, čeprav tega po urbarju in dajatvah ne bi mogli ravno trditi. Vsekakor se je v tem času v kmetijstvu uveljavljal v večji meri tudi konj, še posebej zavoljo vključevanja kmetov v promet in kupčevanje. V reji malih živali je imelo perutninarstvo posebno mesto, toda tudi čebelarstvo je bilo razširjeno, o čemer govori podatek o desetini v satju in medu. Dodatni zaslužek pa je kmet v tem obdobju še v povečani obliki kakor kdajkoli \ poprej imei z vključevanjem v promet na poglavitni prometni smeri proti morju, sl je šla prav čez ozemlje sedanje domžalske občine, in pri tem seveda tudi v kuppbvanje in trgovino. Dalje je treba poudariti poseganje podeželskega prebivalstva v razno rokodelsko dejavnost. Na eni strani je bilo to celotno ozemlje področje platnarstva, ki je prav v tem obdobju prihajalo na domžalskem ozemlju v svoj višek.95 Toda od srede 18. stoletja se pojavlja kot posebna vaška rokodelska dejavnost domžalskega območja tudi še slamnikarstvo oziroma pletenje slamnikarskih kit, ki se je v tem času širilo zlasti na ozemlju Ihana.96 Brez vključevanja v te in še druge neagrarne dejavnosti kmet verjetno ne bi zmogel zgoraj naštetih sorazmerno velikih obveznosti in bremen, ki jih je bil dolžan fevdalcu, državi in cerkvi. Toda ko govorimo o položaju podložnika oziroma kmeta v tem obdobju, ne smemo pozabiti, da je bil to hkrati čas reform, ki so tudi kmetu prinesle določene koristi in dvigale njegov položaj. Z nevoljniškim patentom leta 1782 se je zboljšal družbeni in pravni položaj kmeta, ki je postal tedaj osebno svoboden, se smel svobodno ženiti, se odseliti s kmetije in je imel možnost po svoji volji izbrati poklic svojim otrokom, ki jih je mogel svobodno poslati v šole, jih dati v uk obrti. Toda tudi še poslej je bil dolžan pokorščino gospodu in opravljati iz podložne zemlje, na kateri je sedel, izvirajoče obveznosti, dajati dajatve in delati tlako. Sodne reforme, ki so omejevale pravice patrimonialnega, fevdalnega sodstva, nadzorstvo državnih oblasti nad dolžnostmi podložnikov po davčni rektifikaciji (1747/57) so sicer utrjevali boljši pravni položaj kmeta, niso mu pa prinesle gmotnih olajšav. Isto velja tudi za pravico, da se je smel kmet zadolževati do 2/3 vrednosti podložne kmetije. Leta 1782 na Kranjskem uveljavljeni rabotni patent je določal tlako po velikosti kmetije in je namesto prejšnje v deželi običajne tlake, ki je lahko trajala tudi 6 dni na teden za celo kmetijo, uveljavil le po 2 dni vozne in 2 dni ročne tlake na teden ali skupno največ na 208 dni letno. Ker na jabeljskem gospostvu tlake sorazmerno ni bilo veliko in jo je bilo v naturi na podložnika praviloma le malo dni na leto, ta ukrep, kakor smo že videli, ni prinesel skoraj nikakršnih sprememb. Tudi z zakonom o dedovanju (1786), ki je kmeta poslej izenačeval z drugimi razredi, se njegov položaj od že uveljavljene vsakdanje prakse ni bistveno spremenil. Posestno-pravne pravice podložnika so se z uveljavljanjem dednega, kupnega prava sicer bistveno premikale v korist kmeta, toda sam proces je šel, kakor smo videli, zelo počasi. Isto lahko rečemo za jabeljsko gospostvo tudi glede na odlok Marije Terezije leta 1768, naj se razen planinskih pašnikov razdeli vsa skupna zemlja, zlasti pašniki, med dosedanje uporabnike. Razen nekaj primerov, ki smo jih že zgoraj omenili na gospostvu, do tega v tem času še ni prišlo. Mogli bi torej reči, da se v vsakdanjem življenju kmeta, zlasti glede njegovega gmotnega položaja, kmetu ugodne reforme in reformni poskusi na zemljiškem gospostvu Jablje niso ravno dosti čutile, vsekakor pa zelo počasi uveljavljale, tudi po prizadevanjih fevdalca samega. Nevoljniški patent, omejitev tlake, omejitev patrimonialnega sodstva in državna kontrola nad obveznostmi podložnikov, nova davčna določitev in davčni kataster, odlok o razdelitvi soseskine zemlje, uveljavljanje dednih zakupov in še druge reforme so sicer rahljale fevdalne odnose in tudi sam fevdalni red, niso jih pa bistveno spreminjale ali celo odpravljale. Na to je moral kmet čakati še štiri desetletja in več, ko je sam s svojimi revolucionarnimi nastopi v predmarčni dobi in zlasti v revolucionarnem letu 1848 veliko pripomogel, da so fevdalne odnose odpravili. OPOMBE 1 Prim. M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljubljana 1955, str. 102 sl., 137 sl.; B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, Ljubljana 1965, str. 136 sl.; Zgodovina narodov Jugoslavije I, Ljubljana 1953, str. 147 sl. 2 MC III, str. 304 — 1143/47; L. Hauptmann, Krain, v Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer, Abt. I, 4. Teil, Wien 1929, str. 393; M. Kos, o. c., str. 256. 3 M. Kos, o. c., str. 254. 4 Prav tam, str. 275 sl., 282 sl. 5 L. Hauptmann, o. c., str. 393; M. Kos, o. c., str. 256; B. Otorepec, Iz preteklosti Mengša, 800 let Mengša. Mengeški zbornik 1154—1954 I, Ljubljana 1954, str. 23. 6 Gradivo IV, 338; UBSt 3, 142; M. Zupančič - M. Zontar, Gradovi na kamniško-dom-žalskem območju. Topografska študija, Kamniški zbornik 12, Kamnik 1969, str. 56 (poslej KZ 12). 7 Gradivo IV, 366; M. Kos, o. c., str. 256; KZ 12, str. 57. 8 Gradivo V, 699 — 1238 dec. 11; KZ 12, str. 63. 8 M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) I, str. 263; KZ 12, str. 58 sl. 10 M. Kos, o. c., str. 91; KZ 12, str. 64 sl. 11 M. Kos, o. c., str. 122: »houe dacz Dragomel« — 1312 dec. 28, »turen Dragomel« — 1386 okt. 27, »geschloss Dragomel« — 1411 avg. 24; KZ 12, str. 66 sl.; B. Otorepec, Iz zgodovine gradu Dragomelj, Kronika 10 (1962), str. 1 sl. 12 S. Stražar, Svet pod Taborom. Kronika Ihana, Ihan 1974, str. 36 sl. 13 »Hoff Lokh« — 1332, J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain XI, 281; KZ 12, str. 74. 14 B. Otorepec, Mengeš o. c., str. 40. 15 »vest Rudolfsekk« — 1367 jun. 15, M. Kos, o. c., str. 529; KZ 12, str. 64. 16 »hof gelegen ze Oberslatenick« — 1378 febr. 16, M. Kos, o. c.; str. 762. 17 »ze Volfspoch under dem hoff« — 1380 febr. 8, M. Kos, o. c., str. 467; KZ 12, str. 70 sl. 18 M. Kos, o. c., str. 9; KZ 12, str. 72. 18 »den turen Chrawperg« — 1410 avg. 26, M. Kos, o. c., str. 301 ; KZ 12, str. 76 sl. 20 KZ 12, o. c., str. 84 21 M Kos, o. c., str. 656; KZ 12, str. 73. 22 KZ 12, str. 71 in 85. 23 AS, Provinz Illyrien, Alphabetische Tabelle aller Ortschaften des laibacher Kreises in Krain, 1842. Podatek mi je posredoval dr. Jože Žontar, za kar se mu najlepše zahvaljujem. Prim. še KZ 12, str. 53 sl.; B. Otorepec, Mengeš, o. c., str. 21 sl.; S. Stražar, Kronika Doba, Ljubljana 1970, str. 38. in 158 sl.; isti, Ihan o. c., str. 36 sl. 24 Prim. M. Kos, o. c., str. 716 in 726: »ouf dem Walchsperg« — 1309 dec. 21. 25 Prim. M. Kos, Istorija Slovenaca, Beograd 1960, str. 57 sl. 25a za kolonizacijo tudi obravnavanega ozemlja glej M. Kos, Starejša in mlajša naselja okoli Ljubljane, Geografski vestnik 23 (1951), str. 157—177, in istega avtorja, Starejša naselitev na Kranjski ravnini, v 900 let Kranja, Spominski zbornik, Kranj 1960, str. 51—73. 26 M. Kos, Gradivo za historično topografijo o. c., str. 79. 27 M. Kos, Starejša in mlajša naselja o. c., str. 161; M. Kos, Starejša naselitev o. c., str. 65; S. Stražar, Dob o. c., str. 17, 22 sl.; isti, Ihan o. c., str. 19 sl. 28 Vsi podatki so iz že navedenega dela M. Kosa, Gradivo za historično topografijo Slovenije I—III. 29 B. Otorepec, Mengeš o. c., str. 40. 30 KZ 12, str. 77. F. Planina v svoji razpravi Študenti iz Loke na dunajski univerzi od 14. do 17. stoletja, sicer meni, da je bil grad v Jabljah zgrajen šele leta 1530 (»...ter za Loko pri Mengšu po letu 1530, ko je bil tam zgrajen grad Habach [Jablje].«). — LR 24 (1977), str. 83. 31 AS, V. a. F 1/49 — Vrbar des Ambts zw Habbach, 1493. 32 Prav tam: »Item aws dem obberuertem Ambtt zw Habbach ist dem Jorig Lamberger zw Rattenpuchell vnd seiner Muetterr auf koniklich Bescheid 20 hueben, 4 hofstett vnd 1 wisenn abtrettenn vnd eingeanttwurtt worden, als mann dann die selbigen Stwkg im Vrbar verzayhennt rigentlich findett.« 33 Prav tam: »Ain Forstrecht zu Fernikh dint jerlich habern mess 16.« 34 B. Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1960, str. 120 sl.; isti, Boj za staro pravdo, Ljubljana 1944, str. 80 sl. in 103. 36 AS, V. a. FI/49 — pritožba podložnikov iz leta 1598: »Wir arme vnndterthannen haben vnnss vor disem bey E. F. D. zum höchsten wider vnser Obrigkheit, herm Wil-hälben von Lamberg, wegen der uneristlichen Robath so er vnnss aufladen thuet, vnndterthenigist beschwärt. Darauf vnns gleichero auf E. F. D. genedigist Verordnung zeugesagt werden vnns bey von alter herkomben Robath verbleiben zulassen. ... Damit wir aber rechte gewissenheit bekhumben vnnd auf zulegen haben, was vnns ... auf gericht ist worden So bitten wir samentlich E. F. D. durch gotteswillen, die wollen vnns ein Abschrift von vnnsern Vrbarj genedigist erthaillen lassen ...« 36 Prav tam — 1598 okt. 23, ukaz deželnega kneza vicedomu. 37 Prim. B. Otorepec, Mengeš, o. c., str. 39 sl. 37a J. Koropec, Slovenski puntarji med 1573 in 1635. ČZN 46 (11), 1975, str. 32. 38 Urbar hrani Osnovna šola Šlandrove brigade v Domžalah; je velikega formata 23 X35 cm, vezan v usnje in ima na prednji platnici še dovolj dobro ohranjeno risbo gradu Jablje. Urbar je nastal verjetno okoli leta 1753, toda vsebuje tudi posamezne podatke nazaj do leta 1715. Seže v glavnem do konec februarja 1809, vendar ima za Vižmarje še vest iz leta 1817. Osnovno besedilo je napisano s kaligrafsko pisavo tiste dobe z lepimi inicialkami, vse poznejše spremembe in dopolnitve pa so vnašali, verjetno na gradu, pisarji z običajno pisavo. “a AS, Hauptbuch der KK Landtafel in Krain, 3, f 34; AS, Der erste eisenfarbige Quatern deren Einlagen ab anno 1759, C 19. 39 Glej urbar — sklenjeno besedilo na koncu urbarja: Die Dominikal Felder ... 49 Prav tam: Wiesmater. 41 Prav tam: Der Dominikal Wald Smrekouz ... 42 Prav tam: Gemein antheille. 43 Prav tam: Dorf Pretschina — vsak podložnik »ist dabey schuldig bey der Weinzehend Klaubung durchaus mit Samm zu erscheinen die Weinfässer zu füllen und in den herrschaftlichen bergkeller zu lifferen.« 44 Prav tam: »Andre Ultschar hat von dem erkauften Habacher Dominikal Keller und Weingarten in Pretschina berg den aichn repartierten Zehend blos an das Guth Habach zu entrichten.« 45 Prav tam: Dorf Wutschka — vsak podložnik je bil dolžan »in natura trag und bo-then Robat in berg Wutschka bey der bergrechts Klaubung«, eden izmed njih »ist dabey schuldig bey der Zehends (pravilno: bergrechts) Klaubung durchgehends mit Samm zu erscheinen klauben mitzuhelffen und in bergkeller zu lifferen.« 46 prav tam: »Andre Schibert hat von den erkhauften habacher Dominikal Keller in Wutska berg jährlich zur zeit der bergrechts Einhüllung 4 Maass Most nach Habach zu entrichten.« 47 Glej urbar —1 sklenjeno besedilo na koncu urbarja (ki je verjetno nosilo naslov Jagdrechte). 48 Glej urbar — sklenjeno besedilo na koncu urbarja. 49 Po hišnih številkah, ki so jih v urbar posebej vpisali z rdečilom po izvedbi numeracije leta 1771, so imeli spodaj naštete enote naslednji podložniki: Hišna št. 1: tretjinska kmetija, imetniki: Jožef Ragl, Luka Bolte in za njim Miha in Aleks Bolte. Hišna št. 4: polovična kmetija, imetniki: Blaž Skuk in za njim sin Mihael. Hišna št. 5 in 6: cela kmetija, imetniki: brata Primož in Franc Oražem, ki sta plačevala obveznosti še skupaj, torej se je kmetija šele po njunem nastopu ob začetku urbarja delila na polovico. Njuna naslednika Janez Rode in Blaž Podvoršek sta že plačevala vsak svoje polovične obveznosti. Hišna št. 7: polovična kmetija, imetniki: Franc Of facia in za njim sin Primož. Hišna št. 8: cela kmetija, imetniki: Jurij Testen, drugih urbar ne izkazuje. Hišna št. 8 in 14: cela kmetija (ki pa je morda nastala iz dveh polovičnih), imetniki Gašpar Hrastar in za njim sin Anton. Hišna št. 10: četrtinska kmetija, imetniki: Janez Rozman, drugih urbar ne izkazuje. Hišna št. 11: kajža, ki je sodila k hiši št. 8 in je nastala leta 1772 z delitvijo med bratoma Miho in Gregorjem, imetnik: Miha Testen, nasledil ga je sin Matija. Hišna št. 16: dvotretjinska kmetija, imetniki: Luka Skerleb, drugih urbar ne izkazuje. Hišna št. 17: polovična kmetija, imetniki: Mihael Perne in za njim Tomaž Hebath (morda Hubad). Hišna št. 12 in 25: tričetrtinska kmetija, imetniki: Urban Kopšar, za njim Tomaž Trojanšek, ki je leta 1806 prodal četrtino kmetije Francu Tomšiču za 150 goldinarjev. Hišna št. 19: cela kmetija, imetniki: Gašpar Regovc, za njim sin Jurij. Hišna št. 20 in 21: dvotretjinska kmetija, imetniki: Andrej Urmoš, za njim sin Matija. Hišna št. 24: petšestinska kmetija, katere dve šestini je graščina dokupila na licitaciji leta 1772 od mengeškega župnika, imetniki: Matija Gradišek, drugih urbar ne izkazuje. Hišna št. 26 in 54: poldruga kmetija, imetniki: Matija Lastovec, za njim pa je po kupnem pravu dobil kmetijo Miha Škof 1806. leta. Hišna št. 28: polovična kmetija, imetniki: Jakob Trojanšek, za njim jo je leta 1795 po kupnem pravu dobil sin Franc, a leta 1805 jo je njegov sin Gregor napravil za kupnopravno kmetijo. Hišna št. 29: polovična kmetija, imetniki: Andrej Polak in za njim Lovrenc Jankovič. Hišna št. 30: kajža, imetniki: Lovrenc Perše, drugih urbar ne izkazuje. Hišna št. 31: polovična kmetija, imetniki: Aleks Pirc, za njim jo je dobil sin Lovrenc, ki je plačal 26 goldinarjev primščine, nato jo je imel Jernej Šuštar. Hišna št. 32: polovična kmetija, imetniki: Matija Penca in pozneje z njim na delu kmetije Jožef Pirc, Matiji je verjetno leta 1791, ko je kmetija postala kupnopravna, sledil sin Janez. Hišna št. 33: tretjinska kmetija, imetniki: Urban Merhar, njemu je sledil sin Martin, a temu sin Jurij. Hišna št. 34: cela kmetija, imetniki: Martin Podvoršek, za njim sin Primož, a temu sin Anton. Hišna št. 35: cela kmetija, imetniki: Janez Oražem, za njim pa Jurij Šerpan. Hišna št. 36: kajža, imetniki: Gregor Čebul, njemu je sledil sin Luka, ki je leta 1796 kajžo napravil za kupnopravno. Hišna št. 37: polovična kmetija, imetniki: Andrej Oražem, drugih urbar ne izkazuje Hišna št. 38: polovična kmetija, imetniki: Matej Hrastar, za njim pa Gregor Trdina. Hišna št. 41: polovična kmetija, imetniki: Anton Šegatin, za njim je kmetijo za plačilo 45 goldinarjev primščine leta 1782 dobil sin Janez; ta pa je kmetijo leta 1805 napravil za kupnopravno in dokupil četrtino kmetije od Mateja Tavčarja. Hišna št. 42: polovična kmetija, imetniki: Lovrenc Merkun, za njim Miha Tavčar, nato njegov isiin Matija in nazadnje Matej Tavčar, ki je prodal četrtino kmetije Janezu Segatimi. Hišna št. 44: cela kmetija, imetniki: Primož Seršen, za njim pa sin Andrej, ki je leta 1791 pridobil kmetiji kupnopravtne pravice. Hišna št. 45: tretjinska kmetija, imetniki: Jakob Medič, nato pa sin Urban. Hišna št. 46: tretjinska kmetija, imetniki Miha Keršič, a za njim Jožef Gasler; kmetija je leta 1791 postala kupnopravna. Hišna št. 47: polovična kmetija, imetniki: Jožef Rogel in za njim Aleks Bolte. Hišna št. 48: polovična kmetija, imetniki: Mihael Dečman in nato njegov sin Janez. Hišna št. 49: cela kmetija, imetniki: Martin Fletter, za njim sin Anton in nato Antonov sin Franc. Hišna št. 50: tretjinska kmetija, imetniki: Gašper Oražem, za njim Franc Podvoršek in nato njegov sin Anton. Hišna št. 51 in 52: četrtinska kmetija in laz Spašnik, nato koča Ulzach; imetniki: Jožef Oražem in nato njegov sin Aleks. Hišna št. 53: mlin, imetniki: Andrej Rotar, drugih urbar ne izkazuje. Rotar je leta 1756 pridobil pod običajnimi pogoji v uživanje dominikalni gozd Smrekovec. Hišna št. 55: polovična kmetija in mlin, imetniki: Matevž Merjasec, 'drugih urbar ne navaja. Hišna št. 57: kajža, imetniki: Stefan Cajhen, drugih urbar ne izkazuje. Hišna št. 62: kajža od leta 1778, prej del gozda, imetnik: Jurij Lipar, drugih urbar ne izkazuje. Brez hišne številke so bile še posamezne kaj že, nastale pozneje od zapisa urbarja, in posamezni deli zemljišč. Kajžo, ki je nastala na delu kmetije Primoža Of facia, hišna št. 7, je imel Martin Bergant. Ta je ta del zemljišča kupil leta 1808. Plačeval je letno 51 pfenigov varščine in opraviti je moral dva dni ročne tlake. Andrej Rogelj je imel kajžo, ki je nastala na celi kmetiji, hišna št. 19. Plačeval je 25 pfenigov davka in 51 pfenigov činža k obveznostim kmetije in je bil dolžan dva dneva tlake ob žetvi. Posamezne dele gozda so imeli podložniki: Jakob Zemen (od 1758, prej pripadal kmetiji Luke Bolteta), Jakob Pavove (po letu 1758 je za dva gozdna dela plačeval 51 pfenigov varščine, istega leta je dobil v uporabo del gozda pod Široko trato, ki je pripadal kmetiji pod št. 50), Gašper Vojska iz Stoba (od 1757 del gozda na Veliki Poljani), Primož Kopčar (del gozda Hrastovica). Posamezna polja so imeli naslednji podložniki: Gregor Gradišek 1 njivo (Rekel Zhes Depolski Pot), ki je do leta 1782 spadala h kmetiji hišna št. 38; svobodnjak Valentin Pirc pa je imel dve podložni njivi, ki sta prej bili deželni. 50 Posamezne enote, naštete po hišnih številkah, so imeli v obravnavanem času urbarja naslednji podložniki: Hišna št. 2: kajža, imetniki: Jurij Fošar, za njim Jurij Rosman in nato Anton Bramor. Hišna št. 4: kajža, imetniki: Agneza Dolinškova, neko dobo Jurij Rosman in nato Valentin, verjetno Agnezin sin. Hišna št. 5: kajža, imetniki: Urban Cajhen, drugih urbar ne navaja. Hišna št. 6: polovična kmetija, imetniki: Iva Resmanova, njen sin Jernej, nato Jurij Recel, ki je leta 1797 kupil kmetijo na licitaciji, ker je prišla na kant. Že leta 1793 pa je Jernej prodal h kmetiji spadajočo njivo v Stobu Andreju Kosirniku, ki je nato plačeval namesto njega 36 krajcarjev davka. Hišna št. 7: kajža (s pritiklinami), imetniki: Matija Zore, nato Matija Kramar in za njim Gašper Vilhar. Kajža je nastala leta 1753 z oddelitvijo od kmetije pod hišino št. 29. Hišna št. 9: dvopetinska kmetija, imetniki: Luka Irman, za njim Luka Kunstelj. Hišna št. 15: cela kmetija, imetniki: Jurij Starin, za njim sin Matija, ki je kmetijo napravil za kupnopravno. Hišna št. 23: kajža, imetniki: Martin Geršol, drugih urbar ne navaja. Hišna št. 24: tretjinska kmetija, imetniki: Matej Košir, za njim sin Lovrenc. Hišna št. 29: polovična kmetija, imetniki: Miha Kovač, drugih urbar ne navaja. Hišna št. 31: polovična kmetija, iimetniki: Lovrenc Mušič, za njim Miha Zomer (?). Hišna št. 28 in 32: cela kmetija, ki pa je vsekakor nastala iz dveh, imetniki: Matija Dru, ki je leta 1758 prodal njivo (z ledinskim imenom Zhes de pol pot) Luki Kovaču na hišni št. 81, za njim pa je kmetijo nasledil sin Sebastijan. Hišna št. 19 in 20: polovična kmetija, ki jo je gospostvo kupilo na licitaciji od cerkve sv. Primoža in Felicijana v Trzinu; imetniki: Matej Močnik, drugih urbar ne našteva. Hišna št. 21: polovična kmetija, kupljena od istega lastnika, imetniki: Gašpar Starin, nato njegov sin Andrej, ki je bil zet Simona Perovška s hišne št. 25. Hišna št. 25: kajža in travnik z imenom »Prodeš«, imetniki: Simon Perovšek, ki je leta 1799 skupaj z zetom Andrejem Starinom prodal kajžo z gozdnim deležem v Stranjah za 80 goldinarjev Antonu Mramorju. Zase je zadržal samo travnik. Hišna št. 26: kajža, imetniki: Andrej Auer, drugih urbar ne omenja. Hišna št. 52: kajža, ki jo je gospostvo kupilo na licitaciji od trzinske cerkve sv. Florjana, imetniki: Jurij Vilar, za njim sin Miha. Hišna št. 54: kajža, imetniki: Doniševi dediči, za njim Matej Vilar. Hšna št. 56: kajža, kupljena od iste cerkve, imetniki: Matija Auer, za njim Jernej Trojanšek. Hišna št. 57: kajža, imetniki: Jurij Auer, za njim Kasperg. Hišna št. 59: petina kmetije, ki je bila zamenjana leta 1780 z mengeško faro; imetniki: Ahac Janežič, za njim sin Andrej, nato Gašpar Germovnik. Hišna št. 73: kajža, zamenjana leta 1780 z mengeško faro; imetniki: Ahac Janežič in za njim sin Tomaž. Hišna št. 74: kajža, imetniki: Jernej Purgar (Burgar), za njim sin Andrej. Hišna št. 75: kajža, kupljena na licitaciji od podružnične cerkve sv. Florijana v Trzinu; imetniki: Jakob Cajhen, za njim Jožef Fabjan in nato tega sin Jakob. Hišna št. 76: kajža, imetniki: vdova po Javišu? (Jauische Wittib), za njo Osvald Burger. Hišna št. 81: tretjinska kmetija, imetniki: Luka Kovač, ki je leta 1758 kupil njivo od Matija Druja (št. 28), a leta 1763 od Mateja Gradiška trzinski gozdni delež Hra-stovico; za njim je bil Primož Kopčar in nato Sebastijan Kopčar. Hišna št. 82: kajža, imetniki: Luka Skrek, za njim sin Simon in vnuk Jurij. Hišna št. 85: kajža, zamenjana z mengeško faro; imetniki: Janez Vertačnik, za njim pa Gregor Gradišek in Gašpar Kreč. Hišna št. 86: kajža, imetniki: Jernej Auer, drugih urbar ne navaja. Hišna št. 87: kajža, imetniki: Jernej Mušič, nato Jakob Vojt, za njim Jožef Mušič. Hišna št. 88: kajža, imetniki: Gregor Gradišek, za njim Pavel Rebolj. Brez hišne številke so bile v urbarju še štiri kajže in trije deli gozda; tri kajže je gospostvo kupilo od podružniške cerkve sv. Florijana v Trzinu, dve na licitaciji, tretjo s kupno pogodbo leta 1772; tudi en del gozda je bil nakup cerkvene lastnine, verjetno iste cerkve, imela ga je v izrabi skupnost kajžarjev v Trzinu (Kaischlere zu Tersain). Zgornje tri kajže so imeli Gašpar Ness (drugih imetnikov urbar ne omenja), Martin Jagodic (in za njim Gregor Lovše) in Peter Urmaš (in za njim Sebastijan Rakeš), četrto kajžo pa je imela soseska Trzin (Nachbahrschaft zu Tersain). Preostala dva dela gozda pa sta imela Franc Recelj in Luka Recelj. 61 Na teh enotah, naštetih po hišnih številkah, so bili naslednji podložniki: Hišna št. 3: tretjinska kmetija, ki je postala leta 1796 kupnopravna; imetniki: Jožef Friškovec, za njim sin Matej, tega sin Jožef in nato sin Jožefa Valentin, ki je konec februarja leta 1809 dobil v zakup tudi lokalno mitnico za 49 goldinarjev in 15 kraj- carjev. Hišna št. 19: cela kmetija, imetniki: Matija Trdina in za njim sin Jurij. Hišna št. 20: kajža, imetniki: Matija Vervic (Fervic), drugih urbar ne omenja. Hišna št. 21: cela kmetija, imetniki: Mihael Zalokar in za njim sin Anton. Hišna št. 61: polovična kmetija, imetniki: Martin Vokalič in za njim Matej Per, ki je leta 1786 prodal Juriju Šuštarju gozd v Potočku. Hišna št. 62: polovična kmetija, imetniki: Lovrenc Kališnik in za njim sin Tomaž. Hišna št. 68: cela kmetija, imetniki: Aleks Klinc, njegov sin Matej in nato vnuk Jurij. Hišna št. 69: četrtinska kmetija, imetniki: Urban Friškovec, za njim Valentin, verjetno sorodnik. V tem obdobju je eden izmed imetnikov prodal del gozda v Potočku Nikolaju Zabretu, kateremu je sledil sin Tomaž. Hišna št. 70: tričetrtinska kmetija, imetniki: Jakob Cotman, nato Primož Keršič. Leta 1763 je Jakob prodal Primožu Slevcu njivo »Za grabnom« s pravico odkupa; Zupan, ki je sledil Slevcu, je njivo nazaj prodal. Hišna št. 73 kajža, imetniki: Helena Ocepek, za njo Jurij Ocvirk, nato Jakob Črne in za njim Jakob Mihelčič. Hišna št. 74: poldruga kmetija, imetniki: Simon Stöffel, njegov sin Jurij, nato Jakob Resman. Toda leta 1793 je imetnik prodal polovico kmetije za 300 goldinarjev Jakobu Zupanu, toda Jakob Resman je to polovično kmetijo zopet nazaj pridobil. 2e leta 1785 pa je Simon odstopil del gozda Nikolaju Zapretu, ki je zato plačeval 10 krajcarjev varščine. Hišna št. 83: polovična kmetija, imetniki: Matej Funtek in za njim sin Tomaž. Hišna št. 84: polovična kmetija, imetniki: Nikolaj Pavlič, za njim sin Lovrenc. Hišna št. 85: cela kmetija, imetniki: Tomaž Vahtar, za njim Egidij Hočevar s priže-nitvijo, ki si je leta 1796 pridobil kmetijo po kupnem pravu. Hšna št. ?: kajža, ki jo je gospostvo kupilo leta 1772 z licitacijo od mengeške fare; imetniki: Gašpar Narobe, drugih urbar ne omenja. Pozneje je od kajže ostalo samo še eno polje. 52 Na njih so sedeli naslednji podložniki: Hišna št. 2: četrtinska kmetija, imetniki: Gašpar Hanšin (Anšin) in za njim sin Andrej. Hišna št. 3: četrtinska kmetija, imetniki: Marko Pirnat, ki je morda leta 1757 kupil od soseske Loka del gozda, ki ga je imel v užitku Blaž Sever. Hišna št. 4: četrtinska kmetija, imetniki: Jurij Blaž (Wlasch) in za njim sin Luka in nato vnuk Jožef. Hišna št. 5: tričetrtinska kmetija, imetniki: Jurij Sorn in za njim sin Matija. Hišna št. 7: polovična kmetija, imetniki: Andrej Trojanšek, drugih urbar ne omenja. Od nje se je odločila kajža, ki jo je nato samostojno imel Matija Pirnat. Hišna št. 9: kajža, imetniki: zgoraj omenjeni Matija Pirnat, ki je plačeval na kajžo odpadli del dajatev oz. bremen polovične kmetije. Hišna št. 10 in 11: štiripetinska kmetija, imetniki: Mihael Ručigaj in za njim sin Jakob. Hišna št. 12: petinska kmetija, imetniki: Valentin Ručigaj in za njim sin Franc. Hišna št. 13: tretjinska kmetija, imetniki: Valentin Cajhen, nato sin Jurij. Kmetija je imela tudi del gozda na Vranšici (Uranshizberg), ki pa si ga je pridobil leta 1770 Štefan Cajhen, zato je nanj odpadla tudi varščina v višini 4 krajcarjev. 63 Celo kmetijo in kajžo (brez hišnih številk v urbarju) je najprej imel podložnik Janez Kompare, leta 1771 mu je sledil Janez Hren, temu pa leta 1806 Jernej Cedilnik. Za Janeza Hrena urbar ugotavlja, da tedaj (verjetno takoj po letu 1771) ni sedel na kmetiji in da je dolžan do leta 1787 kmetiji zagotoviti sposobnega imetnika. Polovično kmetijo je imel Janez Kompare (morda isti?), a njemu je sledil Gregor Šešek. Iz ene teh dveh kmetij se je začasno izločila njiva, na kateri je pozneje nastala kajža. Imel jo je Janez Koncilja, vendar je nato, morda po njegovi smrti, pripadla nazaj Kompa-rejevi kmetiji. Četrtinsko kmetijo (hišna št. 2) je imel sprva Aleks Kovač in za njim Matej Košak, kajžo (hišna št. 4), ki se je verjetno izločila iz te kmetije, pa je imel Tomaž Jagodic. 54 Kajžo s hišno št. 26 je imel Mihael Štros (drugih imetnikov urbar ne omenja), a kajžo s hišno št. 66, h kateri je spadal tudi travnik v Prelah (Praelach), pa Matija Šumar in za njim sin Miha. Neoznačeni travnik je imel najprej Tomaž Traven in za njim Matej Škrjanc, ki je ob prevzemu plačal 2 gold, mrtvaščine in 34 kr. prepisnine. 65 Polovično kmetijo s hišno št. 4 je imel Marko Starin in za njim sin Gregor; del zemljišča pa je imel Jakob Kapla in zanj plačeval 6 kr. davka in 9 kr. činža. 58 Celo kmetijo s hišno št. 38 in 39 (zdi se, da je nastala iz dveh ali pa je ena številka pripadala kasnejši kajži) je imel najprej Nikolaj Kapla, a z njim sin Jurij; temu pa je na kmetiji sledil Jernej Maček. Leta 1796 pa je od tedanjega imetnika kmetije Simon Vidmar kupil (laut Kaufkontract) del zemljišča v sadovnjaku v dolžini 19 in širini 15 klafter in tam postavil kajžo. 57 Hišna št. 2 — imetniki Anton Kovač in za njim Andrej Ulepič. Hišna št. 3 — imetnik Matija Lovada, za njim pa zgornja dva. Ta kmetja je imela tudi ribiški najem, verjetno v Pšati, in zanj gospostvu plačevala letno 5 gold, in 6 kr. 58 Hišna št. 3: četrtinska kmetija, imetniki: Tomaž Krovec in za njim sin Tomaž. Hišna št. 7: cela kmetija, imetniki: Jurij Krovec in za njim Anton Avbelj. Obe kmetiji je gospostvo kupilo z beneficijem Janeza Krstnika v Kamniku. 59 Hišna št. 1: četrtinska kmetija, imetnik: Luka Maček; polovico te kmetije, torej osminko, je leta 1780 dobil po kupnem pravu Lukov sin, za kar je plačal 20 goldinarjev. Hišna št. ?: četrtinska kmetija, imetnik: Lovrenc Rojc. Ta je že leta 1738 prodal Jakobu Paglavcu njivo v Logu ob Bistrici s pravico od odkupa. To se je pozneje res zgodilo in njiva je zopet pripadla kmetiji. 60 Hišna št. 1: četrtinska kmetija, imetnik: dediči Filipa Rakoviča, nato Filip (Rakovič, sin prvega). Hišna št. 2: polovična kmetja, ki jo je gospostvo kupilo z beneficijem Janeza Krstnika v Kamniku; imetniki: Matej Kramar, druge urbar ne omenja. Matej je leta 1758 od kmetije prodal neko zemljišče jabeljskima podložnikoma v isti vasi Podstudenšku in Hočevarju. Hišna št. 3: četrtinska kmetija, imetniki: Tomaž Kramar in za njim Jernej Zarinšek. Hišna št. 4: sedemdvanajstinska kmetija, ki jo je gospostvo kupilo z gornjim beneficijem; imetniki: Matija Grošelj, drugih urbar ne omenja. Grošelj je že leta 1749 in 1772 prodal manjše dele zemlje podložnikom istega gospostva Hribarju, Podstudenšku in Jakšetu (glej hišna št. 6). Hišna št. 6: petšestinska kmetija, imetniki: Matija Hribar, za njim Jurij Vidmar in nato Matija Kumar. Leta 1772 je Matija Hribar prodal polovico travnika »Rupoglav« Janezu Jakšetu (glej spodaj). Leto pred tem pa je kupil na preklic njivo »Udovca na Aiso« od Matije Grošlja. Hišna št. 8: tretjinska kmetija, imetniki: Primož Podstudenšek, za njim sin Jurij, nato vnuk Tomaž. Imetnik te kmetije je kupil leta 1772 od Matije Kramarja na preklic njivo »Za bukovim hribom«, a od Matije Grošlja že leta 1749, prav tako na preklic, njivo in laz v »Starih lazih«. Od te kmetije se je že poprej odcepila kajža, ki jo je imel Janez Hočevar in za njim sin Miha. Tej kajži je pripadala njiva »Pusta njiva«, vrt, travnik »Beršnica«, gozd »Pod Velikim Cicam«. Od Matije Kramarja pa je leta 1758 Hočevar kupil njivo »Na Rovenci«. Janez Jakše pa je imel travnik »Rupoglav«, katerega polovico je leta 1772 kupil od Matije Grošlja, drugo polovico pa od Matije Hribarja. 61 V urbarju je vrhnji del strani, kjer je bil napis vasi, odtrgan. 61a Glej urbar pri omenjenih vaseh. 62 Urbar, vas Trzin, hišna št. 6: »Laut Kaufbrief dando 15 Februarj 1797 ist diese ad incantum gekommene 1/2 Hube von Georg Rezell lizitando erstanden und bei ab-änderung mortis causa 3 ducaten .. . und 34 kr. schreibtaxe contrahiert worden.« 63 Urbar, vas Slape: »Dermahl ist dieser Hubteil vertheillet,... 64 Urbar, vas Radomlje: »Von einer aus der Hube des vorstehenden Georg Kapla excor-porierten stuckgrundes in dem Baumgarten per Kaische in der länge 19 in der breite 15 klafter und darauf errichteten Kaische laut kauf-kontract dando 7. Sept. 1796.« 65 Urbar, vas Trzin: Tomaž Traven »von gestatteter brunnen Errichtung auf der Micha Kovatschitschen Grund«. Prostor je kupil že 1758 maj 12 in zanj dal 5 gld. 10 kr. Graščini je plačeval 3 kr. priznavalnine (Erkantnus). 66 Urbar, vas Hudo: »Lovrenc Rojc imetnik četrtinske kmetije, je že leta 1738 sept. 14 prodal Jakobu Paglavcu iz iste vasi s pravico zopetnega odkupa (auf Wiederlösung) njivo v Logu pri Bistrici. Ta je nato zanjo plačeval 41 kr. davka. Toda še pred smrtjo Rojca, po nastanku tega urbarja, je njiva zopet pripadla nazaj kmetiji, in je nato Rojc plačeval celotni davek od kmetije. V Jaršah pa se je npr. od kmetije, ki jo je imel Janez Kompare do leta 1771 odcepila njiva in je na njej nastala kajža. Ko je imetnik kajže Luka Koncilja umrl ali se odselil, je kajža padla nazaj h kmetiji (»zurück an den Kompare geffalen«). 87 Prim. urbar: Tunjce, Prapreče in dr. 68 Tako je bilo npr. v Pšati, kjer je Antona Kovača in Matijo Lovado, ki sta imela vsak polovično kmetijo, kot imetnik nasledil Andrej Ulepič, ki pa je še naprej plačeval obveznosti od vsake kmetije posebej. 69 AS, Der erste eisenfarbe Quatern deren Einlagen ab anno 1759: C 19, Habbach Guth. 70 Glej urbar, pogl. Getraid und Jugend Zehend. Nenavadno je, da v tem spisku desetine ni navedena jabeljska žitna desetina v Velikem Mengšu, ki je pripadala graščini že po urbarju 1493 in so jo pobirali še okoli leta 1740. Tedaj so po navedbi B. Otorepca, Mengeš o. c., str. 42, podložniki Jabljam dali 50 mernikov pšenice, 67 mernikov rži, 11 mernikov prosa, 3 1/2 mernika ječmena, 146 mernikov ajde, 93 mernikov ovsa in 1 3/4 mernika boba kot desetino. 71 Glej urbar, pogl. Weinzehend. 72 Glej op. 70. 73 Glej urbar, pogl. Von dem Gehölz u Bbttodkech wird Von Habach der Forst Haaber geklaubet zu Ober und Unter Verding, dann zu Oppoulle. Za Forsthaber (oz. Forsthafer): Cigale (1860) — pasji oves, Lexer III — Haber als Abgabe für das Waldungsrecht, Th. Heinsius (1828) — Hafer, welchen die Unterthanen zur Unterhaltung der Jagdhunde dem Forstherren zu geben schuldig sind, itd. Isti pomen ima tudi termin Zinshafer, prim. A. F. Schwappach, Handbuch der Forst- und Jagdgeschichte Deutschlands, 1886/8, Bd 2, 623: von den Bauern zur Fütterung des Wildes zu liefern. Za vse podatke se najlepše zahvaljujem univ. prof. dr. D. Ludviku. 74 Nekdaj je morda morala biti ta pravica zemljiškega gospostva bolj na široko uveljavljena. V urbarju je namreč na istem mestu kot pod op. 73 navedeno še veliko kmetij, kjer naj bi gospostvo pobiralo to dajatev. Vendar je besedilo prečrtano in ob tem verjetno zapisano, da se nihče na gradu ne spominja, da je kdaj gospostvo to imelo. Po zapisu naj bi gospostvo imelo to pravico v Klečah od 2 kmetij, v Senožetih od 8 1/4 kmetije, v Zalogu pri Veliki vasi od 2 kmetij, v Veliki vasi od 6 kmetij, pri Križu od 2 kmetij, v Zagorici blizu Rov od 3 1/4 kmetije, na Vrhu od 2 kmetij, v Klopčah od 2 3/4 kmetije, v Osredku od 2 kmetij, na Hribu od 2 kmetij, v Dolini pri Tustanju od 3 kmetij, Kamenici od 1 kmetije, v Petelinah na Dolskem od 3 kmetij, v Dolskem od 8 1/2 kmetije. Vsaka cela kmetija naj bi bila dolžna dajati 1 mernik ovsa in 2 krajcarja v denarju. 75 Besedilo, ki so ga pri tem dejanju vpisali v urbar, se v glavnem glasi: »Den... (datum) kaufrechtlich worden«, ali »Den... (datum) an Anton Schegatin Sohn kaufrecht-lich umgeschriben«. Glej urbar npr. Loka, Pristava. 76 Glej urbar pod navedene vasi. 77 Plačevanje se je odvijalo takole: oktobra 1795, avgusta 1797 in septembra 1805 je Matija plačal obroke v višini 17, 24 in 54 gld., po desetih letih pa je bil še vedno dolžan 5 gl. kupnine in še dolg za prepisnino in takse v višini 5 gld. 19 kr. 78 Glej urbar, vas Tunjice: »Den 21 Juni 1782 ist diese 1 1/2 Huben dem Fortunat Hotscheuar burger zu Stein per 150 gld. mietweis verkauft worden gegen dem der selber die Versetzte sachn zurück lösen, bey änderung der possessore 2 ducatten um-schreibgeld bezahlt worden müste.« 79 Glej urbar pod navedene vasi. 80 Glej urbar, vas Loka: »Den 28. Febr. 1782 hat Lorenz Pierz diese 1/2 Huben per 26 gld. an sich emphangen.« 81 Glej urbar, vas Dob: »Hat bei Sterbfall 2 gld. mortuarium und 34 kr. Schreibgeld zu entrichten.« 82 Glej urbar, vas Šentvid: »ist bei änderung mortis causa 15 (?) umschreibgeld und 34 kr. schreibgeld zu geben schuldig.« 83 Glej urbar, vas Beričevo: »ist bei Sterbfällen der neurantretter schuldig 30 gld. mortuarium zu laudieren, in verkaufsfällen gebühret des 10. phenig.« 84 Glej urbar, vas Jarše. 85 Prim urbar, vas Dob, Vesca in Šentvid. 86 Podobno so plačevali vse dajatve po dogovoru v določeni denarni dajatvi (Verglichene Gebühr) v Radulji pri Šmarjeti. V Prečni pa so vsi podložniki po svoji izbiri namesto tlake plačevali odškodnino zanjo (Robbatgeld auf Willkhur dermahl). 87 Formulacija pri tem je bila v urbarju stalna: »Robat landsgeb rauchig dermahl in geld.« 88 Prim. urbar, omenjene vasi. Podobno se je po rektifikaciji zvišala odškodnina za tlako na Bučki, kjer je cela kmetija, ki jo je držal Martin Gaste, morala dajati 3 gld. 31 kr. namesto prejšnjih 1 gld. 40 kr. in opraviti še 12 dni vozne in 8 dni ročne tlake. 89 Tlake niso opravljali jabeljski podložniki v vaseh dolenjske posesti z izjemo na Bučki in pa v naslednjih vaseh bližnje posesti: Slape, Blatna Brezovica, Rodica, Rašica, Duplica, Hudo, Bistričica, Dob, Češenik, Šentvid, Beračevo, Radovlje (?), Lahovče, Apno, Stiška vas, Selo, Kostanj, Prapreče in Svine. 90 Največ ročne tlake je bilo 37 dni (pozneje znižanih na 12) in 30 na podložnika, največ vozne po 8 dni, toda v večini primerov po 3 in manj dni, a tlake ob mlačvi je bilo od 2 do 9 dni na podložnika. 91 Glej urbar, vas Dobeno. 92 Glej urbar, vas Loka. 93 Vse podatke mi je posredoval dr. J. Šom, za kar se mu najtopleje zahvaljujem. 94 Prim. J. Stabej, Kruh ubogih. Kulturnozgodovinski in jezikovni začrt zgodovine krompirja na Slovenskem, Ljubljana 1977 in tam navedena literatura. 95 Prim. o tem obširneje za prvo polovico 19. stoletja razpravo dr. Jožeta Žontarja v tem zborniku. 96 Prim. o tem razpravo K. Kobe-Arzenšek v tem zborniku in V. Valenčič, O slamni-karski domači obrti, KZ 5 (1959), str. 167 sl.; S. Stražar, Ihan o. c., str. 183 sl. ; lù 19 , Tone Ravnikar DOMŽALE V LUČI GOSPOSTEV, HIŠNIH POSESTNIKOV, ULIC IN HIŠNIH ŠTEVILK (1811 do 1955) Podatki, pod katera gospostva so sodile posamezne hiše oziroma posesti, so vpisani v najstarejših mengeških statusih iz leta 1811 in iz leta 1833. Domžale so namreč do leta 1908, ko je bila tam ustanovljena fara, cerkveno spadale pod mengeško prafaro. Zato je rojstne, poročne in mrliške knjige ter status anima-rum (stanje duš prebivalcev) za posamezne hiše, oziroma posestnike treba iskati v teh mengeških knjigah. Podatke, o katerih govorimo v tem prispevku, je mogoče dobiti tudi v starih zemljiških knjigah na občinskem sodišču v Domžalah. V statusu iz leta 1811 imamo prvi podatek o številu prebivalstva in hiš na območju Domžal, Stoba, Štude in Depale vasi. V letu 1811 je bilo naslednje število prebivalcev in hiš: Zgornje Domžale Spodnje Domžale Stob Studa 283 prebivalcev 131 prebivalcev 238 prebivalcev 152 prebivalcev 47 hiš 24 hiš 42 hiš 29 hiš Skupaj 804 prebivalcev 142 hiš In še primerjava z letom 1931: 2298 prebivalcev 392 hiš Depala vas 1811 194 prebivalcev 35 hiš leta 1931 228 prebivalcev 42 hiš Gospostva, pod katera so spadala posestva v Zgornjih Domžalah, Spodnjih Domžalah, Stobu, Studi in Depali vasi po statusu animarum župnije Mengeš iz leta 1811 oz. 1833, so bila naslednja: Župnišče Mengeš Zgornje Domžale št. 16 — 1/2 grunta, 23 — 1/2 grunta, 30, 31, 35 — hiša, 37, 38, 47 — kajža Spodnje Domžale št. 17, 18, 19 Stob št. 9, 10, 12, 18, 20, 22, 41, 44 Studa št. 1 — 1/2 grunta, 4, 5, 6, 11, 12 Depala vas št. 20, 23, 24, 25, 28 Samostan Mekinje Zgornje Domžale št. 13, 14, 15, 28, 34, 39 Spodnje Domžale št. 4, 10 Graščina Križ Zgornje Domžale št. 19, 45 Spodnje Domžale št. 11 Stob št. 16 — 1/2 grunta, 39 Studa št. 24 — kajža, 26, 27 Depala vas št. 2 — najprej pod Komendo nemškega viteškega reda, 3, 4, 6, 7, 10, 11, 12, 15, 16, 18, 30 Graščina Mengeš —- Gašperini (Gut Mannsburg) Zgornje Domžale št. 20 Graščina Mengeš (Hof Monspurg) Spodnje Domžale št. 14 Graščina Groblje Stob št. 29, 33 Komenda nemškega viteškega reda v Ljubljani Spodnje Domžale št. 7, 9, 24 Stob št. 1, 6, 8, 13, 21, 23, 24, 28 Depala vas št. 1, 2 — kasneje pod graščino Križ Samostan Velesovo Zgornje Domžale št. 2, 3, 4, 12, 16 — 1/2 grunta, 22, 25, 29, 42 Spodnje Domžale št. 1, 6, 8 Najsiarejši posnetek Domžal s Sumberka, približno iz leta 1890 Stob št. 19, 26, 37, 43 Studa št. 3, 7, 8, 19 — v letu 1833 kot kajža prosta Depala vas št. 19, 21, 22 Graščina Čemšenik Zgornje Domžale št. 6, 7, 8, 9, 18, 21, 23 — grunt, 26, 27, 32, 24, 36, 40, 44, 46, 47 — 1/2 grunta Spodnje Domžale št. 16 Stob št. 2, 14, 30, 32, 34, 35, 40 Studa št. 15, 16, 17 — v letu 1833 prosta, 18 Graščina Perovo Zgornje Domžale št. 35 — 1/2 grunta Župnišče Komenda Spodnje Domžale št. 2, 3, 23 — 1811 prosta, 1833 pa pod župnišče Komenda Kapitelj Ljubljana Zgornje Domžale št. 5, 10, 11 Spodnje Domžale št. 15 Jabornikin —■ Neumarkt Depala vas št. 5 Župnišče Kamnik Spodnje Domžale št. 5 Studa št. 14 — 1/2 grunta, 20, 21, 22, 23, 25 Graščina Mala Loka Spodnje Domžale št. 12 Lambergov kanonikat Spodnje Domžale št. 13 Stob št. 7, 25, 27, 38 Graščina Bokavce Spodnje Domžale št. 20, 21, 22 Studa št. 9, 24 — 1/2 gruta, 28 Mesto Kranj Stob št. 3, 4, 15 Graščina Jablje (Habach) Stob št. 11, 17 Župnišče Ihan Studa št. 1 — 1/3 gruta, 2 Graščina Brdo Studa št. 13, 14 — kajža Graščina Dolsko Depala vas št. 9, 14, 26, 29, 31, 32, 34, 35 Höffernsche Gült Zgornje Domžale št. 1, 17, 33 Stob št. 5, 16 — grunt Depala vas št. 33 Taufern — Winsselsbach Stob št. 31, 36 Posest posameznih zemljiških gospostev v Domžalah se je tudi menjala. Zato zasledimo spremembe tudi v prvem in drugem mengeškem statusu, v zemljiških knjigah pa zasledimo tudi, da so večja posestva — grunti —- imeli številne travnike, njive, pašnike in gozdove, ki so pripadala pod več gospostev. Zato je tudi_ nekaj sprememb v pričujočih navedbah glede na podatke, ki jih navaja domžalski zgodovinar Franc Bernik v knjigi »Z nekdanje Goričice« iz leta 1925. Domžale so bile 9. avgusta 1925 razglašene za trg iz dotedanjih vasi Zgornje Domžale, Spodnje Domžale, Stob in Studa. Depala vas je bila priključena domžalski občini šele 12. septembra 1933, ko je bila ukinjena dotedanja občina v tej vasi. Po sklepu občinskega odbora Domžale in potrdilu srezkega načelstva v Kamniku je bila leta 1929 opravljena razdelitev trga Domžale v ulice in ceste s hišnimi številkami (hišne številke so bile uvedene leta 1770, v času vladanja cesarice 5 Domžalski zbornik Nekdanji »češminov konec« v Domžalah z vaško lipo (sedaj ob vhodu v tovarno Helios) z Bemovo hišo in »Svahkanovo« gostilno Nekdanja Ladstätterjeva slamnikarska tovarna (sedaj tovarna Toko v Domžalah) Nekdanji Stobovšak s cerkvijo na Goričici v ozdaju — sedaj zasuto Marije Terezije); novo preimenovanje ulic in cest pa je bilo izvedeno po drugi svetovni vojni leta 1955. V naslednjih tabelah bomo prikazali ulice in hišne številke, gospostva in lastnike od 1811 do 1955. Prvi lastniki so navedeni po prvem statusu župnije Mengeš iz leta 1811, drugi iz leta 1825 po knjigi Franca Bernika »Z nekdanje Goričice« iz leta 1925. Le-ti niso dosti različni. Tretji so iz leta 1850 povzeti iz tretjega statusa župnije Mengeš iz leta 1847, četrti iz leta 1929 po razdelitvi trga v ulice in ceste, kot jih navaja zgodovinar Franc Bernik v drugi knjigi »Zgodovine fare Domžale« iz leta 1939, zadnji podatek pa je iz leta 1955 iz navedb, ki so bile na razpolago odboru za gradnjo domžalskega vodovoda. Studa ima še iste številke, kot jih navaja podatek za leto 1933, Depala vas pa ulic za zdaj še nima, zato ima še vedno stare hišne številke. Za kajže imam vpisano oznako K. Št. Vulgo ime Ime ulice od 1929 Ime ulice od 1955 Gospostvo 1811 Posest 1. Možina Savska 20 Savska 40 Velesovo Kajža 2. Markec Savska 19 Savska 38 Komenda sv. Peter K 3. Perše Savska 18 Savska 36 Komenda sv. Peter grunt 4. Rahne Savska 17 Savska 34 Mekinje grunt 5. Keršne Savska 16 Savska 32 Župnišče Kamnik grunt 6. Rak Savska 15 Savska 21 Velesovo grunt 7. Mirt Savska 13 Savska 30 Komenda Ljubljana 1/2 g. 8. Pečnikar Savska 12 Savska 28 Velesovo grunt 9. Babnik Savska 14 Savska 19 Komenda Ljubljana K 10. Rahnetova, Šimnova kajža, Šimnovc Kristjan, Krakovska 1 Mekinje K . 11. Templov Mlinska 11 Usnjarska 1 Križ K 12. Gregoričeva, Dolarjova kajža Mlinska 12 Usnjarska 3 Mala Loka K 13. Ovsec Savska 11 Savska 24 Lambergov kanon. 1 1/2 14. Dolar Savska 10 Savska 15 Hof Mengeš grunt 15. Mesar Meserka Savska 9 Savska 13 Kapitel Ljubljana 1/2 g. 16. Menačenk Cerkvena 9 Cankarjeva 9 Čemšenik K 17. Mežnar, Župn. na Goričici, Beneficiatova hiša 1923 že podrta Župnišče Mengeš 18. Kapevčova, Antonova kajža, Ribič, Tabor 1923 že podrta Župnišče Mengeš K 19. Novžit Taborska 14 Tabor 9 Župnišče Mengeš 1/3 g. 20. Vollar, Illar, Vilar Taborska 22 podrta Bokavce grunt 21. Illarjova, Vilarjeva kajža Ljubljanska 48 Ljubljanska 48 Bokavce K 22. Ferjanka Savska 23 Savska 47 Bokavce K 23. Tičarjova, Peršetova kajža Krakovska 3 Krakovska 3 Komenda sv. Peter K 24. Mirtova kajža Krakovska 2 Krakovska 2 Komenda Ljubljana K 25. Župnišče Taborska 9 Tabor 11 26. Rahneč Anton Cerkvena 1 Cankarjeva 13 27. Taborska 13 Tabor 10 28. Savska 22 Savska 46 29. Taborska 28 Taborska 15 30. Ljubljanska 58 Ljubljanska 66 Lastniki 1811 1925 1850 1923 1955 Možina Jurij Možina Štefan Flis Valentin Bolta Terezija Pipan Marija Pirc Jakob Pirc Jakob Pirc Jakob Sme Franc Sme Franc Tičar Janez Tičar Janez Tičar Franc Koželj Franc Koželj Franc Cerar Matevž Cerar Matevž Cerar Andrej Cerar Terezija Ekonomija SLP Keršne Matevž Keršne Jur Ogrinc Jožef Ogrinc Neža Flis Jakob Ovca Jakob Ovca Matija Ovca Tomaž Cerar Matej Prislan Franc Habjan Anton Habjan Martin Habjan Uršula Pavli Valentin Pavli Peter Lap Janez Lap Janez Zabret Jurij Ovca Vinko Kralj Janez Avsec Primož Avsec Primož Ovsec Uršula Avsec Jakob Avsec Angela Zavoršnik Martin, Kristjan Jakob gostač Pirc Jurij Cerar Terezija Burja Martin Burja Juri Burja Jurij Zajec Franc Nečimer Fani gostač Košir Jurij, Gregorc Jožef Gregorc Franc Gregorc Franc Hribar Janez Romovš Boštjan Ramovš Boštjan Cunder Janez Ovca Franc Ovca Franc Gregorič Gašper Gregorc Jožef Gregorc Franc Habjan Anton Habjan Anton Lenart Valentin Lenart Miha Lenart Mihael Habjan Jakob Habjan Jakob Svetlin Anton Svetlin Anton Cerar Gašper Ahčin Franc Ahčin Marija Cotman Anton Župnišče v taboru Franc Ksaver na Goričici Prešeren 1923 že podrta — Žab nikar Jera Tabor Čolnar Lovrenc 1923 že podrta Zadergov Jurij Zadergov Primož Zadergov Primož Müller Janko Teran Ivana Močnik Matevž Močnik Matej Cajhen Gašper Müller Anton — Bevc Marija Močnik Matej Cajhen Gašper Cajhen Matija Cajhen Alojz Košir Miha Košir Miha Knofter Jernej Pavli Anton Poljanšek Janez Zadergov Marija Tičar Janez Tičar Franc Tičar Marija Bučar Marjana Močnik Jernej Habjan Martin Habjan Uršula Ovca Janez Brodar Anton Župnišče Župnišče Župnišče Cerar Anton Jenko Jakob Jenko Janez Kaplani j a Župnišče Ulčar Terezija Volkar Zora Flis Janez Flis Janez Skok Anton Potrošnik Št. Vulgo ime Ime ulice od 1929 Ime ulice od 1955 Gospostvo 1811 Posest 1. Opaldar, Opolda, Ljubljanska 60 porušena Höffernsche Gült 1/2 g. Flerin, Tonhovčev Jože 2. Pavli Ljubljanska 61 Ljubljanska 77 Veleso vo grunt 3. Hren, Hrenček Mlinska 3 A. Skoka 4 Velesovo 1/2 g. 4. Pavlova kajža, Krakovska 13 Krakovska 20 Velesovo kajža Anton 5. Sirk, Grašek Mlinska 5 Vodnikova 2 Kapitelj Ljubljana 1/2 g. 6. Knez Mlinska 8 A. Skoka 19 Čemšenik 1/2 g. 7. Knezova kajža Krakovska 11 Krakovska 28 Cemšenik K 8. Sušovc, Suša Krakovska 12 Krakovska 30 Čemšenik K 9. Jožman, Krajcar Krakovska 9 Krakovska 19 Čemšenik K 10. Dobovšek, Pučenk Kolodvorska 29 Vodnikova 7 Kapitelj Ljubljana K 11. Ulčar Kolodvorska 28 Vodnikova 8 Kapitelj Ljubljana K 12. Zužm, Jurček Kolodvorska 27 Vodnikova 11 Velesovo K 13. Gedenk Kolodvorska 26 Cesta talcev 16 a Mekinje 1/2 g. 14. Mihovt, Janez Kolodvorska 25 Cesta talcev 15 Mekinje 1/4 g. 15. Cegan Kolodvorska 23 Cesta talcev 14 a Mekinje 3/4 g. 16. Brinove, Nani Kolodvorska 24 Cesta talcev 13 1/2 Velesovo 1/2 Župn. Mengeš grunt 17. Rode, Gerak Kolodvorska 13 Savska 1 Höffernsche Gült grunt 18. Mrak Industrijska 23 Cesta talcev 17 Čemšenik K 19. Klemenov mlin, Industrijska 22 Kidričeva 2 Križ mlin Krača 20. Komatar že 1923 podrta podrta Mengeš-Gasperini grunt 21. Mate Industrijska 21 Kidričeva 3 Čemšenik 1/2 g. 22. Avar, Jene Industrijska 20 Kidričeva 5 Velesovo grunt 23. Rojc že 1923 podrta podrta gr. Čemšenik 1/2 g. Žup. Mengeš 1 1/2 24. Vovk Industrijska 19 Kidričeva 4 Čemšenik grunt 25. Hren, Zalar Ljubljanska 80 Ljubljanska 102 Velesovo grunt 26. Tolomajnar že 1923 podrta podrta Čemšenik 1/2 g. 27. Povžova kajža, že 1939 podrta podrta Čemšenik 1/2 g. Zaviršek 28. Kobasar Industrijska 18 Kidričeva 8 Mekinje grunt 29. Repar Industrijska 17 Kidričeva 11 Velesovo grunt 30. Povž Industrijska 15 Kidričeva 14 Župnišče Mengeš grunt 31. Brinovčev malen, Tonhovec Industrijska 16 Kidričeva 9 Župnišče Mengeš kajža 32. Zaviršek, Pangre, Ljubljanska 84 Ljubljanska 101 Čemšenik K Louvrenc 33. Keber Ljubljanska 88 Ljubljanska 112 Höffernsche Gült K 34. Arnekar, Nekar, Mlinar Industrijska 6 Ljubljanska 114 Mekinje grunt 35. Gorjup Ljubljanska 89 podrta hiša Žup. Mengeš, 1/2 Perovo 1/2 g. 36. Kovač, Fežnar Ljubljanska 91 Ljubljanska 107 Čemšenik K Lastniki 1811 1825 1850 1923 1955 Škerjanc Jakob Škrjanc Jakob Flerin Andrej Kuralt Josip porušena Pavli Franc Pavli Franc Pavli Gašper Kurzthaler Ivan SLP Hren Valentin Hren Valentin Hren Matevž Likar Marjeta Limbek Ivan Mazovec Anton Mazovec Anton Mazovec Peter Mazovec Franc Podbevšek Franc Merzov Jožef Mersu Jožef Ogrinc Franc Grašek Anton Vavpetič Alojz Ogrinc Nikolaj Ogrinc Martin Ogrinc Janez Ogrinc Janez Tavčar Vinko Wirk Jakob, gostač Ogrinc Martin Ogrinc Martin Ogrinc Pavel Ogrinc Neža Jančigaj Tomaž Jančigaj Tomaž Jančigaj Valentin Keršmanc Anton Keršmanc Franč. Dimnik Primož Hribar Primož Pavove Jakob Košak Jožef Cvek Neža Koderman Matija Koderman, dediči Hribar Martin Kavka Miha Kavka Miha Pavlič Jernej Pavlič Jernej Habjan Valentin Habjan Valentin Bokal Ivan Košir Jurij Košir Jur Sme Martin Sme Alojz Ogrinc Vinko Janežič Janez Janežič Primož Janežič Primož Janežič Matej Habjan Josipina Dolar Jožef Dolar Jožef Šimenc Jakob Lacij an Ivana SLP Pavli Andrej Pavli Andrej Pavlič Janez Zajec Karel Zajc Karol Žabnikar Andrej Žabnikar Neža Pavli Miha Dolsan Ivana Dolsan Vinko Rode Jernej Rode Jernej Pavli Jožef Ladstetter Peter Grilj Anton Mrak Matevž Roš Janez Kovač Janez Fele Franc Fele Franc Sieve Peter Lenček Lovre Marovt Andrej Kuralt Ivan Žito Ljubljana Pirc Anton Pirc Anton Pirc Matevž podrta podrta Kropivnik Blaž Koprivnik Blaž Koprivnik Anton Koprivnik Tit Koprivnik Drago Šimnovec Peter Šimnovec Peter Neme Janez Logar Alojz Logar Alojz Pavli Jurij Pavli Jurij Pavli Franc podrta podrta Capuder Franc Capuder Franc Capuder Jožef Oberw alder Universale Grošel Tomaž Šimenc Jožef Šimenc Martin Adamič Josip SLP Cerar Andrej Pavli Matija Pavli Matija podrta podrta Povž Primož Povž Primož Povž Primož Cukale Marija podrta Golob Pavel Cerar Franc Rihtar Jožef Rihtar Jernej Rihtar Jernej Hribar Jožef Hribar Jožef Hribar Marija Grosslercher Jakob Svetlin Janez Povž Nikolaj Povž Valentin Hribar Valentin Oberwalder Jožef Oberwalder Helena gostač Javornik Jurij, Žabnikar Andrej Kuralt Franc Kuralt Ivan SLP Borštnik Pankrac Štiftar Tomaž Merzu Janez Podboršek Marj. Podboršek Meta Keber Jožef Keber Jožef Kovač Franc Kovač Andrej Kovač Stane Pintar Matija Pintar Matija Pintar Avguštin Bistra Združena kemična tovarna Reme Matej Reme Matej Reme Matevž Habjan Vinko podrta Gabrič Franc Gaberč Primož Gabrič Andrej Gabrič Janez Gabrič Janez Št. Vulgo ime Ime ulice od 1929 Ime ulice od 1955 Gospostvo 1811 Posest 37. Jakec, Korošček Ljubljanska 92 Ljubljanska 114 a Župnišče Mengeš K 38. Pavle, Nande Ljubljanska 96 Ljubljanska 113 Župnišče Mengeš K 39. Lukel, Nandetov Johan Bistriška 6 Bistriška 3 Mekinje K 40. Meke Ljubljanska 100 Ljubljanska 134 Čemšenik K 41. Oovska hiša, Mitnica, Cestnica Ljubljanska 101 Ljubljanska 138 42. Ferbar, Krizant Kolodvorska 30 * Velesovo K 43. Martin, Mojster, Konj edere Bistriška 8 Bistriška 8 44. Povlič, Klemen, Čander Ljubljanska 87 Ljubljanska 110 Čemšenik 1/2 g. 45. Kokšar že 1923 podrta podrta Križ K 46. Logar, Jernač Krakovska 10 Krakovska 29 Čemšenik K 47. Matiček, Frone, Froncov Andrej Ljubljanska 90 podrta Župnišče Mengeš, Čemšenik K 1/2 g. STOB Št. Vulgo ime Ime ulice od 1929 Ime ulice 1955 Gospostvo 1811 Posest 1. Vintarjova kajža, Nacek Ljubljanska 2 Ljubljanska 9 Komenda Ljubljana Kajža 2. Matevžak Ljubljanska 4 Vojkova 1 Čemšenik K 3. Avarjova kajža, Lukove Ljubljanska 10 Ozka 1 Mesto Kranj K 4. Kralj, Štacuna Ljubljanska 9 Ljubljanska 13 Mesto Kranj K 5. Dimnik, Bizenk Ljubljanska 14 Ljubljanska 15 Brdo, Höffernsche Gült K 6. Žankarjev Miha, Mihača Ljubljanska 15 Ljubljanska 17 Komenda Ljubljana 1/2 g. 7. Ferniht Ljubljanska 16 Ljubljanska 19 Lambergov kanonik. K 8. Lorene, Gorenc, Odamkova kajža Ljubljanska 17 Ljubljanska 21 Komenda Ljubljana K, 1/2 9. Jagoščova kajža, France Ljubljanska 18 Ljubljanska 23 Župnišče Mengeš K 10. Dečman, Valenta Ljubljanska 19 Ljubljanska 14 Župnišče Mengeš grunt 11. Testenova kajža, Nace Ljubljanska 20 Ljubljanska 25 Habah K 12. Dečmanova kajža, Šimenkov Miha Ljubljanska 21 Ljubljanska 27 Župnišče Mengeš K 13. Čebul Ljubljanska 22 Ljubljanska 16 Komenda Ljubljana grunt 14. Šimenk Ljubljanska 23 Ljubljanska 29 Čemšenik 1/2 g. 15. Avbar, Vesovc, Oblak, Andrej Ljubljanska 25 Ljubljanska 20 Mesto Kranj grunt 16. Žendar Ljubljanska 26 Ljubljanska 33 gr. Höffernsche Gült, 1 1/2 1/2 gr. Križ 17. Testen, Steno v, Boštaj Ljubljanska 28 Ljubljanska 24 Habah grunt Lastniki 1811 1825 1850 1923 1955 Čolnar Anton Golnar Anton Troj anšek Andrej Cerar Alojz Obolnar Stane Pavlič Matija Pavlič Matija Kralj Jožef Zajc Vekoslava Zajc Alojzija Čerin Jožef Čerin Tomaž Čerin Tomaž Kralj Janez Urankar Srečko Bore Jakob Bore Jakob Neme Martin Petek Ferdinand Učakar Matija G. Leopold Baumgarten Mitnica Schaubel Franc Erar, Cestni sklad UC LRS Fröhlich Andrej Fröhlich Andrej Fröhlich Jurij Ladstätter Krizant Kral Martin Kralj Janez Kralj Frančiška Kozina Jožef Kozina Jože Sieve Peter Iglič Blaž Iglič Blaž Bratje Kurzthaler Osemletka I Resnik Matija Lap Andrej Pirc Valentin že podrta podrta Logar Jakob Markužič Jur Markužič Magdalena Vavpotič Marija Ogrinc Neža Šmon Matija Trdina Franc Trdina Franc Trdina Andrej podrta Lastniki 1811 1825 1850 1923 1955 Dragar Gregor gostač Juvan Lovrenc Okorn Ignac Okorn Ignac Pavlin Janez Žabnikar Jožef Žabnikar Jožef Žabnikar Valentin Žabnikar Krist. Žabnikar Jože Flis Martin Pavovec Anton Pavovec Anton Štrukelj Andrej Vidali Franc Košir Jurij Košir Jernej Keber Valentin Brojan Marija Viđali Franc Pirc Janez Rožič Urban Sršen Jernej Sršen Alojzija Sršen Anton Žankar Miha Žankar Gašper Žankar Gašper Žankar Andrej Žankar Marija Dornik Jakob Karinšek Martin Gaber Lovrenc Štajner Franc Steiner Karol Bore Jakob gostač Bore Lovrenc Osolin Matevž Osolin Jožef Osolin Ivana Friškovc Miha, gostač Grmek Jakob Grmek Jakob Kraljič Terez. Juvan Peter Dečman Matija Dečman Matevž Dečman Janez Šlibar Valentin Šlibar Janko Sušar Martin, gostač Sluga Anton Sluga Anton Lovše Marija Janežič Peter Gavtroža Jožef, gostač Dečman Matevž Dečman Janez Habjan Valentin Habjan Katarina Čebul Jožef Dečman Jakob Dečman Jakob Jerman Ivana Termit Fabjan Anton Habjan Anton Habjan Anton Habjan Franc Pirnat Anton Čutnar Tomaž, gostač Sever Lovrenc Mušič Anton Abe Marija Abe Marija Žendar Anton Žendar Anton Botjev Anton Ulčar Franc Ulčar Franc Sluga Luka Sluga Anton Sluga Anton Ogrinc Janez Ogrinc Jože Št. Vulgo ime Ime ulice od 1929 Ime ulice od 1955 Gospostvo 1811 Posest 18. Jagodec, Jagošc Ljubljanska 29 Ljubljanska 26 Župnišče Mengeš grunt 19. Bricel, Ceglar Ljubljanska 30 Ljubljanska 39 Velesovo grunt 20. Povž Ljubljanska 31 Ljubljanska 41 Župnišče Mengeš 11/2 21. Fabjan- Habjan Ljubljanska 32 Ljubljanska 28 Komenda Ljubljana 1/2 g. 22. Matiček, Gašperček Stobovska 6 Stobovska 13 Župnišče Mengeš K 23. Vintar Ljubljanska 34 Ljubljanska 43 Komenda Ljubljana grunt 24. Žankar, Lukež, • Logarjeva tovarna Ljubljanska 36 Ljubljanska 34 Komenda Ljubljana grunt 25. Flerič, Flere, Ižanc Ljubljanska 38 Ljubljanska 47 Lambergov kanon. grunt 26. Matek Ljubljanska 39 Ljubljanska 38 Velesovo grunt 27. Rode Ljubljanska 40 Ljubljanska 49 Lambergov kanon. 11/2 28. Odamek Ljubljanska 44 Stobovska 2 Komenda Ljubljana 1 1/2 29. Kramar, Baronček Ljubljanska 46 Ljubljanska 44 Groblje K 30. Plankovc, Pvanka že 1923 podrta — Čemšenik K 31. Čednik, Korošček Ljubljanska 47 Ljubljanska 46 Taufern, Winnsels-bach (Lamberg, kanon.) K 32. Kramar, Sepel, Grega, Matija Taborska 23 — Čemšenik K 33. Bavant, Flis Taborska 21 Tabor 1 Groblje 1/2 g. 34. Markec Jurjev Lojze Taborska 19 Tabor 3 Čemšenik K 35. Kovač Taborska 18 Tabor 7 Čemšenik K 36. Merkec, Merkot, Janez, Tine Taborska 15 Tabor 6 Taufern, Gut Weiss-lesbach (Lamberg, kanon.) grunt 37. Bore, Pihler Ljubljanska 41 Ljubljanska 53 Velesovo grunt 38. Rodetova, Flisova kajža, Kaj ženk Taborska 11 Tabor 12 Lambergov kanon. K 39. Joško, Jožek, Zmaj d Taborska 17 Tabor 4 Križ K 40. Kovač, Želj ar Ljubljanska 24 Ljubljanska 31 Čemšenik 1/2 g. 41. Lovšov Martin, Povž, Martinc Ljubljanska 33 Ljubljanska 30 Župnišče Mengeš 1/2 g. 42. Odamkova kajža, Miha Stobovska 5 Stobovska 8 K 43. Briceljnov Jurij, Jurčan Ljubljanska 7 že podrta Velesovo 1/2 g. 44. Moravčan Ljubljanska 35 Ljubljanska 32 Župnišče Mengeš 1/2 g. 45. Pušava že podrta — K 46. Kušter Jaka, Dečman Taborska 12 že podrta K 47. Markov Peter že podrta — K 48. Markot, Johana Stobovska 1 Stobovska 1 K Lastniki 1811 1825 1850 1923 1955 Germek Jakob Grmek Jakob Germek Jernej Habjan Franc Habjan Katarina Kreč Jurij Kreč Jurij Teran Janez Jašovec Marija Jašovec Leopold Lovše Janez Lovše Jur Lovše Franc Lovše Ignac Lovše Ignac Habjan Jakob Habjan Jakob Habjan Franc Habjan Avgust Habjan Avgust Gregorc Matija Gregorc Matevž Lovše Martin Cerar Marija Klopčič Franc Juvan France Juvan Lovrenc Juvan Jožef Juvan Gašper Juvan Matija Žankar Jakob Sršen Valentin Kvas Luka Cerar Franc Dom onemoglih Dečman Jaka Dečman Matevž Kraljič Janez Burja France Burja Leopold Južina Anton Cotman Valentin Cotman Pavel Jezernik Josip Jezernik Ana Čolnar Miha Čolnar Miha Čolnar Gašper Habjan Franc Bregar Alojzija Zadergov Miha Martinak Andrej Flerin Andrej Flerin Karol Flerin Ludvik Kaj žar Tomaž Kramar Matevž Pečnikar Martin Mlakar Janez Mlakar Ivan Dimc Martin Dimc Helena Prelovšek Mihael — — Habjan Tomaž Habjan Tomaž Habjan Matija Trojanšek Avg. Trojanšek Vinko Kramar Matevž Prosnik Jožef Lisec Peter Janežič Miha Krušnik Valentin Krušnik Valentin Grašek Valentin Flis Jakob Flis Vinko Kokal Matija Kokalj Janez Juvan Jurij Juvan Ivana Juvan Tomaž Voiska Luka Vojska Luka Vojska Matevž Vojska Franc Vojska Franc Novžit Primož Novžit Jur Vode Tomaž Brojan Valentin Brojan Roza Petelin Miha Peterlin Miha Peterlin Jakob Müller Anton Gradbeno p. Dž. Friškovec Miha, gostač Čolnar Miha Flis Jožef Flis Franca Flis Karol Flis Jernej Flis Valentin Bizjak Gregor Pavlin Janez Pavlin Marija Premek Tomaž Brenk Tomaž Pavove Jur Kušar Franc Kušar Jernej Lovša Martin Lovše Martin Lovše Martin Pečnik Franc Pečnik Ana — Gavtroža Andrej Košir Miha Košir Ivana — Kreč Jurij Kreč Franc že podrta — — Okorn Janez Šuštar Janez Zmrzlikar Pavel — — Cesar Marija že podrta — . Kos Jakob mežnarija že podrta — — Polž Peter že podrta — — — Vode Tomaž Ovca Ivana Ovca Ivana Št. Vulgo ime Ime ulice Ime ulice od 1929 od 1955 Gospostvo 1811 Posest 1/2 Zupn. Mengeš, 1/2 g. 1. Exklave, Rožman Študij anska 34 1/3 Zupn. Ihan 1/3 g. 2. Jaka, Spod. Čander Študljanska 44 Župnišče Ihan 1/3 g. 3. Zgornji Čander Študij anska 43 Velesovo 1/3 g. 4. Varleh Študij anska 32 Župnišče Mengeš 1/2 g. 5. Pipan Študljanska 31 Župnišče Mengeš grunt 6. Svetlin Študij anska 29 Župnišče Mengeš 1/2 g. 7. Matijovc Študljanska 30 Velesovo grunt 8. Dimc Študljanska 48 Velesovo 2 grunta 9. Vavtar Študljanska 49 Bokavce 1/2 g. 10. Pipanova kajža, Študljanska 33 K Stempio va kajža 11. Mavenčar Študljanska 28 Župnišče Mengeš K 12. Premeru Študljanska 36 Župnišče Mengeš K 13. Primček Študljanska 38 Brdo 1/4 g. 1/2 Župn. Kamnik, 1/2 14. Jože, Primožovc Študljanska 35 K Brdo K 15. Pavle Študljanska 15 Čemšenik K 16. Ciček Študljanska 14 Čemšenik 1/2 g. 17. Korentova kajža Študljanska 13 Čemšenik K 18. Korent, Majerjev 1/2 Jože že 1923 podrta Čemšenik 1/3 19. Dimčova kajža Študljanska 12 Velesovo K 20. Gvastovc Študljanska 7 Župnišče Kamnik grunt 21. Markuz Študljanska 5 Župnišče Kamnik 3/4 g. 22. Jozel, Gašper, Merkuzova kajža Študljanska 6 Župnišče Kamnik 1/4 23. Maj ar Študljanska 8 Župnišče Kamnik 1/2 1/2 Bokavce, 1/2 24. Stempel Študljanska 10 K Križ K 25. Žusem Študljanska 23 Župnišče Kamnik K 26. Gorni Lesjak, Zgorni mlin, Pipanov mlin Študljanska 6 Križ 1/4 g. 27. Spodni Lesjak, Pri starem Lesj aku Študljanska 46 Križ mlin 28. Valentin, Tomaž Študljanska 39 Bokavce 1/2 g. 29. Andrej Študljanska 18 K 30. Kovač Študljanska 19 K DEPALA VAS Št. Vulgo ime Ime ulice od 1929 Ime ulice od 1955 Gospostvo 1811 Posest 1. Maverpre, Mauper, Navper Komenda Ljubljana grunt 2. Meklavžek, Miklavžek Komenda Ljubljana K Lastniki 1811 1825 1850 1923 1939 Erklavc Miha Erklavc Miha Erklavc Jakob Erklavec Franč. Erklavec Franč. Košir Jakob Košir Jakob Janežič Jožef Močnik Neža Kepic Albin Maček Jakob Maček Jakob Maček Anton Banko Anton Banko Anton Hribar Janez Hribar Janez Loboda Lovrenc Klopčič Vinko Klopčič Vinko Biček Tomaž Konjič Primož Mellitzer Pavel Mellitzer Pavel Hraniln. Kamnik Gregorin Jurij Gregorin Jur Gregorin Jurij Peterka Franc Peterka Franc Stare Matija Grčar Andrej Gerčar Janez Grčar Jakob Grčar Jakob Kepec Janez Kepec Janez Vodnik Franc Rahne Franc Rahne Franc Zajc Valentin Zajc Matevž Zajc Anton Zajc Janez Zajec Marija Cerer Boštjan Stempel Tomaž Narobe Jakob Narobe Jožef Narobe Jože Klemenc Jožef Klemenc Jožef Svetlin Franc Svetim Marjeta Svetlin Janez Klemenc Matija Klemenc Matija Klemenc Jakob Klemenc Jožef Klemenc Mihael Gaberč Anton Gaberč Primož Gabrič Ignac Peterca Janez Peterca Ivan Cotman Simon Cotman Simon Cotman Jurij Dimc Franc Dimc Leopold Knofter Pavel Habjan Miha Cerar Jarnej Loboda Franc Loboda Marija Knofter Andrej Knofter Andrej Knoftar Helena Brilli Karolina Brilli Frančiš. Jeraj Matevž, gostač Ložar Andrej Ložar Janez Ložar Pavel Ložar Pavel Kecel Martin Ložar Andrej Roš Jožef — — Kristjan Simon, gostač Kepec Janez Vodnik Franc Rahne Franc Rahne Franc Reme Miha Reme Miha Reme Jožef Reme Avguštin Reme Frančiška Osolin Jakob Osolin Jakob Kos Matija Kos Jernej Kos Jernej Osolin Gašper Osolin Jožef Osolin Jožef Zle Janez Žle Janez Roš Luka Roš Jakob Roš Valentin Roš Janez Roš Valentin Stempel Tomaž Stempel Tomaž Stempel Gašper Beno Elija Bahovec Josip Jančigaj Martin Bergant Valentin Stempel Katarina Stempelj Marija Stempelj Marija Rihtar Tomaž Arhar Anton Ogrinc Marjana Mihelčič Franc Volk Avgust Rihtar Tomaž Rihtar Tomaž Rihtar Peter Rihtar Franc Stupica Josip Knapi č Jurij Cotman Franc Čad Pavel Čad Franc Cotman Andrej Cotman Marija Svetlin Jožef Velkavrh Anton Cerar Katarina Cerar Franca Cerar Karol Lastniki 1811 1825 1850 1923 Kacel Tomaž Kecel j Jožef Kecel Mihael Kecelj Janez Lenart Matija Lenart Matevž Pavove Gašper Habjan Martin St. Vulgo ime Ime ulice od 1929 Ime ulice od 1955 Gospostvo 1811 Posest 3. Abe Križ grunt 4. Stefek Križ K 5. Jäkel Jabornigin Neumarkt grunt 6. Mošenk Križ grunt 7. Bavant Križ grunt 8. Mavprova kajža stanovalci prosti dajatev K 9. Herša, Hrša Dolsko grunt 10. Pavovec Križ 1/2 g. 11. Zendarjeva kajža, Lukova kajža Križ K 12. Zabret, Mediškova kajža Križ K 13. Hršova kajža K 14. Katrež Dolsko K 15. Mošenkova kajža, Matiček Križ K 16. Medišek Križ 1/2 g. 17. Mošenkova kajža, Pvankovc stanovalci prosti dajatev K 18. Mazovec Križ grunt 19. Povle Veleso vo K 20. Jereb Župnišče Mengeš grunt 21. Krive, Krivec Velesovo 1/2 g. 22. Bramar, Kramar, Mramor Velesovo grunt 23. Šetrov Župnišče Mengeš 1/2 g. 24. Fingrat Župnišče Mengeš 1/4 g. 25. Žnidar Župnišče Mengeš 1/2 g. 26. Pogačar Dolsko 3/4 g. 27. Knofter, Martnak Oblakov grunt iz Črnuč 28. Kajžar Župnišče Mengeš K 29. Škrlep, Rosulnik Dolsko 3/4 g. 30. Starbak Križ grunt 31. Kerlin, Škerlep Dolsko 1/4 g. 32. Krištof Dolsko 1/2 g. 33. Rosulnik, Karlin Höffernsche Gült 1/4 g. 34. Kapevnik Dolsko K 35. Rosulnik, Jur Dolsko 1/2 g. Lastniki 1811 1825 1850 1923 1955 Kacel Jakob Kecelj Jakob Košak Primož Habjan Miha Freie Jurij Flere Jur Flere Anton Šimenc Gregor Abbe Martin Abe Martin Abe Franc Dimc Janez Cajhen Gašper Cajhen Gašper Cajhen Franc Cajhen Franc Grčar Jurij Grčar Gregor Gerčar Gregor Grčar Anton Pavove Luka, gostač Kecelj Jožef Kecel Mihael Kecelj Marija Sršen Jožef Sršen Anton Sršen Jožef Sršen Štefan Pavove Anton Pavovec Anton Pavove Valentin Pavovec Franc Zendar Luka Zendar Anton Dimc Franc Ogrinc Jožef Ogrinc Andrej Trampuž Janez Mediškova kajža Zajc Janez, gostač Sršen Anton Hršova kajža Tavčar Valentin Tavčar Marija Vilar Boštjan Dimc Jože Čolnar Matevž Čolnar Matija Kumer Bernard, gostač Prelovšek Miha Ogrinc Andrej Ogrinc Andrej Ogrinc Andrej Šinkovec Anton Strekman Matevž, Cajhen Gašper gostač Dimeč Jernej Mošenkova kajža Pavove Jakob Cajhen Valentin Cajhen Valentin Bregar Jože Wojt Matevž Bojt Matevž Woit Janez Vrhovnik Miha Stebej Gregor Štebe Gregor Jerman Janez Janežič Janez Reklavc Janez Erklavec Janez Steiner Jožef Dimc Franc Dimc Andrej Dimc Jožef Dimc Jožef Dimc Janez Čolnar Primož Flere Jožef Flere Jožef Anžin Matej Janežič Anton Janežič Anton Janežič Franc Urmaš Marija Stebej Lovrenc Štebi Lovrenc Štebi Jernej Vahtar Marija Kolar Matevž Kolar Jožef Kolar Jakob Kolar Franc Stupar Luka, gostač Sever Lovrenc iz Črnuč Ogrinc Martin Skrlep Franc Bukove Lovrenc Brkovec Lovrenc Bukove Lovrenc Košak Janez Skrlep Jožef Čolnar Martin Čolnar Martin Čolnar Valentin Cajhen Gašper Cajhen Jakob Cajhen Matija Cajhen Dijoniz Brodnik Matija Skrlep Jožef Skrlep Tomaž Skrlep Alojz Skrlep Luka Skrlep Luka Skrlep Janez Skrlep Franc Kotnik Andrej Kolar Matevž Kolar Matija Kokalj Franc Kapevnek Matevž Hočevar Anton Korošec Florjan Snoj Martin Kotnik Andrej Sršen Jur Sršen Franc Prebivalstvo in lastniška posest v Domžalah sta se zlasti zadnja desetletja izredno hitro spreminjala, zato sem v tem kratkem prikazu skušal sedanjim prebivalcem Domžal prikazati, pod katera gospostva so spadale stare domžalske hiše, kakor tudi lastnike teh posestev v posameznih obdobjih. Pogled na Domžale proti Šumberku s slamnikarskimi tovarnami Nekdanja slamnikarska tovarna Stemberger-Mellitzer (sedanje poslopje občinske skupščine) O UPRAVNEM RAZVOJU NA DOMŽALSKEM OBMOČJU OD ZAČETKA 19. STOLETJA DO LETA 1941 Razpravljal bom o štirih statistično-upravnih enotah, ki so nastale v času razsvetljenega absolutizma: o števnih oddelkih oziroma krajih ali naseljih, katastrskih občinah, občinah in okrajih. Od teh enot prvi dve živita še danes, zadnja, v začetku naborni, pozneje sodni okraji, pa so po svoji ozemeljski razsežnosti (nikakor pa seveda ne po svojih funkcijah) predhodniki današnjih občin. Pri tem razpravljanju nas ne zanima vloga teh enot, temveč njihovo ozemlje. Ob značilnostih, ki veljajo za vso Slovenijo, se kažejo posebnosti po posameznih predelih. Zaradi njih in zaradi korekture splošne slike imajo take lokalne raziskave tudi svoj pomen. I Leta 1770 so v naših deželah izvedli oštevilčenje hiš, ki naj bi pripomoglo k boljšemu pregledu in lažji organizaciji popisa prebivalstva. Vsaka hiša je dobila svojo hišno številko. Enoto z lastno hišno numeracijo od št. 1 naprej so imenovali števni oddelek, numeracijski oddelek ali konskripcijsko občino, danes ji pravimo kraj ali naselje (v upravno-statističnem smislu besede). Imena krajev imamo zapisana na rdečih hišnih tablicah, na večjih tablah rdeče barve ob prihodu v naselje pa tudi na obcestnih prometnih znakih za začetek in konec naselja. Večja urbanizirana naselja seveda nimajo več enotnega oštevilčenja, marveč ima vsaka cesta svojo posebno numeracijo. Kraj v upravno-statističnem smislu, enota z lastno hišno numeracijo seveda ni isto kot kraj, naselje v geografskem smislu besede: mali zaselki dostikrat nimajo svoje lastne hišne numeracije, temveč nosijo na tablicah ime bližnjega večjega kraja, so torej naselja v geografskem, ne pa v upravno-statističnem smislu besede. Krajevni leksikon Slovenije, ki zdaj izhaja in ki v svoji drugi knjigi (izšla je leta 1971) opisuje tudi domžalsko občino, daje za vsako občino posebej opis krajev po abecednem redu. Zajeti so le kraji s samostojno hišno numeracijo, torej kraji v upravno-statističnem smislu besede. Naselja brez lastne numeracije so omenjena samo med besedilom o krajih, katerih ime nosijo na svojih hišnih tablicah kot pripadajoči zaselki in samotne kmetije. Posamezne hiše niso ohranile istih hišnih številk, kakor so jih dobile v začetku; precejkrat v teh dvesto letih je prišlo do novega oštevilčenja z drugačnim vrstnim redom hišnih številk. Vendar je prihajalo do teh sprememb večinoma v 6 Domžalski zbornik 81 okviru ene in iste zaključene hišne numeracije, to se pravi: posamezne hiše so sicer spreminjale svoje hišne številke, ne pa pripadnosti k števni enoti, h kraju (v upravno-statističnem smislu). Ta je ostajala ista. Število števnih enot, krajev (v upravno-statističnem smislu) se je na Slovenskem le malo spreminjalo, le malo so jih opuščali, združevali, preurejali, cepili ali ustvarjali nove. Nekaj širših preureditev je bilo po konskripcijskem patentu z dne 25. oktobra 1804, do posameznih preureditev na večjem ali manjšem ozemlju je prihajalo tudi pozneje, vendar v celoti podobe števnih oddelkov, krajev (v upravno-statističnem smislu) iz leta 1770 niso mnogo spremenile.1 Glede ozemlja današnje domžalske občine nam primerjava današnjega stanja s stanjem izpred 160 let, s stanjem v letu 1817, kaže precej drugačno sliko. Leta 1817 je bilo na tem ozemlju 112 naselij z lastno numeracijo, danes jih je 166, torej kar za 48 °/o več.2 Bolj podrobna primerjava pa nam pokaže dokaj drugačen razvoj v zahodni in v vzhodni polovici občine. V zahodni polovici, na področju današnjih krajevnih uradov Domžale, Mengeš in Radomlje, se je prvotna numeracija hiš dokaj lahko naslonila na dejanska naselja, vasi in vasice, skoraj vsaka je postala samostojna števna enota in le malo zaselkov so povezali s sosednjo vasjo v skupno števno enoto. Skoraj nikjer ni bilo množice prav majhnih zaselkov ali samotnih kmetij, ki bi povzročale večje težave pri numeraciji. Leta 1817 je bilo na tem ozemlju 53 krajev v upravno-statističnem smislu. Od teh jih je bilo 23 na desnem bregu Kamniške Bistrice. Na mengeškem področju so bili Dobeno, Trzin, Loka (danes s pridevkom: pri Mengšu), Veliki Mengeš, Mali Mengeš, Pristava in Topole, na radomeljskem področju Nožice, Homec in Preserje (pri Radomljah), na domžalskem področju pa Zgornje Jarše, Srednje Jarše, Spodnje Jarše, Rodica, Depala vas, Stob, Zgornje Domžale, Spodnje Domžale, Studa, Šentpavel (pri Domža- Grad Brdo, v katerem je bil pred vojno sedež okrajnega sodišča. Tu je bil rojen tudi pisatelj Janko Kersnik Iah), Dragomelj, Pšata in Mala Loka. Na levem bregu Kamniške Bistrice jih je bilo 30. Na radomeljskem področju so bili kraji Hudo, Radomlje, Škrjančevo, Rova, Kolovec, Jasen, Žiče, Zagorica (pri Rovah) in Dolenje, južneje pa: Pod-rečje, Vir, Turnše, Količevo, Češenik, Dob, Krtina, Brezje (pri Dobu), Studenec (pri Krtini), Žeje, Lačni vrh, Rača, Brezovica (pri Dobu), Laze (pri Domžalah), Gorjuša, Krumperk, Goropeče ali Sv. Miklavž (prvo ime so navajali v slovenskih, drugo v nemških besedilih tistega časa), Tabor, Prelog, Ihan in Selo (pri Ihanu). Popolne doslednosti v metodi numeracijskega povezovanja seveda ne bi mogli najti. Napravili so več prav majhnih števnih enot s samostojno numeracijo; najmanjša je bila Jasen s tremi hišami. Enako veliko Oklo ali Dobovje pa nista bila samostojna; šteli so ju h Goropečam. Bišče, ki so imele okrog deset hiš, so šteli k Mali Loki, pol manjša Rača in Lačni vrh pa sta bila vsak zase samostojna števna enota. Mogoče so v župniji Ihan (numeriranje hiš je bilo opravljeno po župnijah), kamor so spadali Oklo, Dobovje, Goropeče, Bišče in Mala Loka, uporabljali drugačno metodo povezovanja s težnjo, združevati manjše zaselke in ustvarjati večje števne enote, podobno kot je bilo to na vzhodu, recimo v župniji Moravče. Sprememb od leta 1817 naprej je bilo le malo. Nastali so trije novi kraji (v upravno-statističnem smislu). Po prvi oziroma drugi svetovni vojni so osamosvojili Želodnik, ki je poprej spadal k Češeniku, Škocjan, ki je prej spadal pod Brezje, in Bišče, ki so bile dotlej del Male Loke. Pet krajev je izginilo, ko so ob proglasitvi Domžal za trg združili Stob, Zgornje Domžale, Spodnje Domžale in Študo ter ko so spojili Veliki Mengeš, Mali Mengeš in Pristavo. Nekaterim krajem so spremenili ime. Že v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so preimenovali kraj Krumperk v Zaboršt, Goropeče v Brdo, Tabor v Goričico (pri Ihanu). V vseh treh primerih so števni oddelek, ki se je dotlej imenoval po graščini oziroma cerkvi, poimenovali po najpomembnejšem vaškem naselju, ki je bilo v okviru enote. Po drugi svetovni vojni je Lačni vrh postal Račni vrh. S tem pa smo našteli že vse spremembe. Danes je torej v zahodnem delu domžalske občine 51 krajev, 2 manj kot pred 160 leti. Sprememb skoraj ni bilo, razvoj števnih oddelkov pa je povsem tak, kot je značilen za večino Slovenije. Povsem drugačen je bil razvoj v vzhodni polovici občine, v Črnem grabnu z obrobnim hribovjem in na Moravškem, na področju današnjih krajevnih uradov Lukovica, Blagovica in Moravče. Tu je bilo zelo veliko majhnih zaselkov in samotnih kmetij, kar je povzročalo pri numeraciji hiš povsod velike probleme. Kako postopati? Ali napraviti vsak zaselek za posebno števno enoto in dobiti" na ta način ogromno množino krajev, kar seveda za upravne namene ne bi bilo ravno preveč pripravno? Ali združevati po več zaselkov v eno števno enoto — in če tako, kako velika naj bo taka enota? Kje najti prave meje in prave povezave? Oglejmo si kot primer Blagovico z okolico. Tu so ob prvem numeri-ranju hiš leta 1770 napravili šest števnih enot, krajev (v upravno-statističnem smislu besede): prva: Prilesje, druga: Vošce in Jelnik; tretja: Spodnji in Zgornji Zlatenek, Hrastje in Jelša; četrta: Zgornja Loka; peta: Blagovica; šesta: Prevoje in Petelinjek.3 Nekaj desetletij pozneje, najbrž ob preurejanju numeracije po konskripcijskem patentu iz leta 1804, so se odločili za drugačen način. Medtem so bile nastale katastrske občine (o njih bomo govorili pozneje), ki so zajemale večje ozemlje kot pa števne enote, in z jožefinskimi cerkvenimi reformami nove župnije in lokali j e. Pod vplivom teh ureditev so se zdaj odločili izvesti enotno numeracijo kar za ozemlje cele katastrske občine ali nove župnije oziroma lokali j e. Pri Blagovici so izvedli numeracijo v okviru nove lokalije. Ozemlje te lokalije se ujema z ozemljem katastrske občine, kakor je Mengeš s staro Stemberger-Mellitzerjevo slamnikarsko tovarno (sedanja tovarna Melodija) bila vsaj od leta 1817 naprej. Namesto petih števnih enot je zdaj nastala ena sama, ki so ji dali ime Blagovica in je zajemala vse hiše (bilo jih je nad sto) tega velikega področja od Gabrja pod Špilkom do Golca j a. Toda tudi ta sistem se ni obnesel. V osemdesetih letih 19. stoletja so števni oddelek v velikosti katastrske občine opustili in ustvarili petnajst števnih enot: Gabrje, Jelša, Prilesje, Vošce, Veliki Jelnik, Mali Jelnik, Zlatenek, Prvoj e, Zgornje Loke, Podsmrečje, Blagovica, Spodnji Petelinjek, Korpe, Golčaj in Vranke. Ista naselja obstajajo tudi danes. Podobno kot pri Blagovici je bilo tudi ponekod drugod, na primer na ozemlju lokalije Šentožbolt, na ozemlju katastrske občine Limbarska gora ali na ozemlju katastrske občine Sv. Trojica. Pa tudi tam, kjer niso naslonili numeracije na katastrsko občino, so mnogokje (ali v začetku ali leta 1804) ustvarjali večje števne oddelke, ki so združevali po več vasi in zaselkov. Pri takem ustvarjanju števnih oddelkov je bilo težko dati kraju enotno ime. Dostikrat so si pomagali s tem, da so kraj poimenovali po cerkvi, ki je stala na njegovem ozemlju — metoda, ki so jo uporabili (kakor bomo videli) tudi za poimenovanje katastrskih občin. Tako so nastali na Moravškem kraji: Sv. Valentin ali Limbarska gora (prvo ime so navajali prvotno v nemških, drugo v slovenskih besedilih), Šmohor (v začetku v nemških besedilih imenovan Sv. Mohor in Fortunat), Sv. Trojica in Sv. Andrej. Kraju, ki je povezoval samotne kmetije in zaselke po pobočjih in višinah Slivne južno od Drtije (v katastrski občini Drtija), so dali ime po drtijski cerkvi. V nemških besedilih so pisali kraj po latinsko Mariae Virginis, v slovenskih pa Mati božja, pozneje tudi Za goro (tako v krajevnem repertoriju za leto 1910). Po prvi svetovni vojni so dali vsemu naselju po naj večjem zaselku ime Dešen. Niti eden od teh velikih krajev ni obdržal svoje velikosti. Vse so po prvi svetovni vojni ali po osvoboditvi razdelili na več manjših. Kraja Šmohor in Sv. Andrej sta bila sploh ukinjena in ju danes ni več: nekdanje središče prvega spada danes v naselje Podstran, središče drugega v naselje Dole pri Krascah. Veliki števni oddelki se torej niso obdržali. Ponekod so jih opustili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, tako pri Češnjicah, Blagovici, Šentožboltu, drugje se je to zgodilo po prvi svetovni vojni — takrat se je recimo iz kraja Čeplje osamosvojilo kot samostojen kraj Brdo pri Lukovici — marsikje pa šele po drugi svetovni vojni. Ob tej splošni tendenci razbijanja velikih, umetnih krajev (števnih oddelkov) v manjše, ki bi bili bliže dejanskim naseljem, se je število krajev v vzhodni polovici domžalske občine zelo povečalo: od 59 v letu 1817 na 115 v sedanjem času — torej za 95 °/o. Na področju Lukovice je bilo leta 1817 25 krajev: Dupeljne, Vrhovlje, Rafolče, Prevoje (danes: pri Šentvidu), Vrba, Šentvid (pri Lukovici), Imovica, Prevalje, Gorenje, Spodnje Koseze, Preserje (pri Lukovici), Gradišče (tedaj: pri Podpeči, danes: pri Lukovici), Prapreče, Lukovica (danes: pri Domžalah), Čeplje, Trnovše, Obrše, Zlato polje, Brezovica (pri Zlatem polju), Vrh (nad Krašnjo), Krajno brdo, Koreno, Trnjava, Kompolje in Krašnja. Od teh krajev je še v prvi polovici 19. stoletja odpadlo Gorenje, ki so ga združili s Spodnjimi Kosezami, kamor spada kot nesamostojen zaselek še danes. Na novo je nastalo sedem naselij; na področju kraja Dupeljne: Straža, na področju kraja Spodnje Koseze: Videm (pri Lukovici), iz kraja Prapreče: Spodnje Prapreče in Zgornje Prapreče, na področju kraja Čeplje: Brdo pri Lukovici, na področju kraja Obrše: Preserje (pri Zlatem polju), na področju kraja Zlato polje: Podgora (pri Zlatem polju) in Mala Lašna. Danes je torej tu 31 naselij s samostojno hišno numeracijo. Na področju današnjega krajevnega urada Blagovica je bilo leta 1817 samo 7 krajev: Žirovše, Češnjice, Blagovica, Šentožbolt, Trojane, V zideh in Hribi. Danes je krajev 35; nastalo je 28 novih. Na ozemlju Žirovš je nastal nov kraj Spodnje Loke, na ozemlju Češnjic novi kraji Lipa, Poljane (nad Blagovico) in Selce, na ozemlju Blagovice novi kraji Gabrje (pod Špilkom), Jelša, Prilesje, Vošce, Veliki Jelnik, Mali Jelnik, Prevoje, Zlatenek, Zgornje Loke, Podsmrečje, Spodnji Petelinjek, Korpe, Golčaj in Vranke, na ozemlju Šentožbolta novi kraji Moravče z Vegovim spomenikom in Detelovo rojstno hišo Zgornji Petelinjek, Podmilj, Javorje (pri Blagovici), Suša, Gorenje, Log, Prvine in Bršlenovica, na ozemlju Trojan nova kraja Učak in Zavrh (pri Trojanah). Na Moravskem je bilo leta 1817 27 krajev: Križate, Pretrž, Peče, Gora (danes: pri Pečeh), Zgornje Koseze, Mošenik, Sv. Valentin ali Limbarska gora, Podoreh, Svinje, Šmohor, Moravče, Gorica, Češnjice (pri Moravčah), Drtija, Mati božja, Zgornji Prekär, Spodnji Prekär, Velika vas, Zgornji Tustanj, Spodnji Tustanj, Zgornja Javoršica, Spodnja Javoršica, Vrhpolje (pri Moravčah), Sv. Trojica, Imenje, Sv. Andrej in Krasce. Kraj Podoreh, ki je bil sestavljen iz obeh Nega-strnov in Podoreha, so po prvi svetovni vojni preimenovali v Negastrn. Kraj Svinje so 1955 preimenovali v Vinje pri Moravčah. O spremembi imena kraja Mati božja (Za goro) v Dešen smo že govorili. Dva kraja sta bila ukinjena, Šmohor in Sv. Andrej, kakor smo tudi že omenili. Novih krajev je nastalo 24: na področju kraja Križate: Podgorica pri Pečeh, na področju kraja Mošenik: Hrastnik, Ples in Zgornja Dobrava, na področju kraja Limbarska gora: Zalog pri Moravčah, Gabrje pod Limbarsko goro, Selce pri Moravčah in Serjuče, na področju kraja Vinje (Svinje): Podstran in Prikrnica, na področju kraja Šmohor: Soteska pri Moravčah in Pogled, na področju kraja Gorica: Rudnik pri Moravčah, na področju kraja Dešen: Spodnja Dobrava, na področju kraja Spodnji Prekär: Hrib nad Ribčami in Katarija, na področju kraja Ribče (v litijski občini): Zalog pri Kresnicah, na področju kraja Zgornja Javorščica: Stegne, na področju kraja Trojica: Dole pod Trojico, Kokošnje in Zalog pod Trojico, na področju kra'jä’Imen j e : Dole pri Krascah, na področju kraja Sv. Andrej: Goričica pri Moravčah in Selo pri Moravčah. Tako imamo torej danes na Moravškem 49 krajev z lastno numeracijo. II Štirinajst let po hišni numeraciji, leta 1784 smo dobili drugo moderno, še danes pomembno enoto, katastrsko občino. Prvotne katastrske občine imenujemo jožefinske. Na Slovenskem so jožefinske katastrske občine praviloma zajele ozemlje dveh, treh ali več števnih enot (konskripcijskih občin, krajev), marsikje pa tudi ene same. V današnji domžalski občini je bilo 35 jožefinskih katastrskih občin.4 Te občine so bile: na mengeškem področju: Rašica, Trzin in Mengeš, na področju današnjega radomeljskega in domžalskega krajevnega urada: na desnem bregu Kamniške Bistrice: Homec, Preserje, Stob, Studa in Dragomelj, na levem bregu Kamniške Bistrice: Radomlje, Rova ali Kolovec, Dob, Krtina, Brezje, Sv. Miklavž in Ihan, na področju krajevnega urada Lukovica: Prevoje, Sv. Lovrenc, Gradišče, Lukovica, Zlato polje in Krašnja, na področju krajevnega urada Blagovica: Sv. Peter, Šentožbolt in Šentgotard, na Moravškem: Sv. Mihael, Sv. Florijan, Sv. Štefan, Sv. Valentin ali Limbarska gora, Svinje, Moravče, Devica Marija ali Drtija, Sv. Miklavž, Sv. Peter ali Vrhpolje, Sv. Trojica in Sv. Andrej. Jožefinske katastrske občine na domžalskem ozemlju so se v naslednjih treh desetletjih do časa, ko so Avstrijci zaključili svojo preureditev francoskega upravno-teritorialnega sistema, precej spremenile. Seznam podobčin (tako so tedaj imenovali katastrske občine) iz leta 1817 nam kaže na domžalskem ozemlju 44 takih enot,5 to se pravi, da so ustvarili precej novih. Edino na Moravškem je ostalo v glavnem po starem kot v jožefinskem času. Podobčine (katastrske občine) leta 1817 so bile: na mengeškem področju: Rašica, Trzin, Loka in Mengeš, na področju radomeljskega in domžalskega krajevnega urada: na desnem bregu Kamniške Bistrice: Homec, Preserje, Jarše, Depala vas, Stob, Domžale, Studa, Dragomelj, na levem bregu Kamniške Bistrice: Radomlje, Rova, Podrečje, Limbarska gora Dob, Krtina, Studenec, Brezovica, Sv. Miklavž, Ihan in Selo (občina je segala tudi na desni breg Bistrice), na področju Lukovice: Rafolče, Prevoje, Spodnje Koseze, Lukovica, Zlato polje, Koreno in Krašnja, na področju Blagovice: Ži-rovše, Češnjica, Blagovica, Šentožbolt in Trojane, na Moravškem: Peče, Zgornje Koseze, Sv. Valentin, Sv. Mohor in Fortunat (pozneje samo Sv. Mohor), Moravče, Drtija, Velika vas, Vrhpolje, Sv. Trojica in Sv. Andrej. V predelih, kjer je bilo mnogo majhnih zaselkov in malo večjih vasi, so zelo pogosto dajali katastrskim občinam imena po cerkvah. Tako imamo jožefinske katastrske občine Sv. Trojica, Sv. Miklavž (na Goropečah), Sv. Lovrenc (Spodnje Koseze), Sv. Peter (Blagovica), Sv. Mihael (Peške Kandrše), Sv. Florijan (Gora pri Pečah), Sv. Štefan (Zgornje Koseze), Sv. Valentin (Limbarska gora), Devica Marija (Drtija), Sv. Miklavž (Katarija), Sv. Andrej (Dole pri Krascah), Sv. Peter (Vrhpolje), nekaj pozneje še katastrsko občino Sv. Mohor in Fortunat (pozneje imenovano samo Sv. Mohor). Katastrski občini Sv. Mihael in Sv. Florijan sta izginili pri preureditvah v naslednjih desetletjih, večino so preimenovali po vasi ali bližnji vasi že v prvi polovici 19. stoletja (Sv. Lovrenc: Spodnje Koseze, Sv. Peter: Blagovica, Sv. Štefan: Zgornje Koseze, Devica Marija: Drtija, Sv. Miklavž: Velika vas, Sv. Peter: Vrhpolje), nekatere v zadnjem obdobju (Sv. Miklavž: Brdo, Sv. Valentin: Limbarska gora, Sv. Mohor: Negastrn, Sv. Andrej: Krašče), tako da je svoje ime ohranila le še katastrska občina Trojica. Po letu 1817 je bilo le malo sprememb.6 Ko so se v dvajsetih letih 19. stoletja katastrske občine preuredile na novo — te nove imenujemo franciscejske (po cesarju Francu, ki je tedaj vladal) — je bila na ozemlju današnje domžalske občine ena dotedanja katastrska občina opuščena (Preserje), ena pa preurejena (Dragomelj: sem je leta 1817 spadala še Pšata, ki pa so jo zdaj dodelili katastrski občini Podgorica), drugih sprememb pa ni bilo. V našem stoletju je prišlo do delitev nekaterih katastrskih občin ob preurejanju občinskih meja v tridesetih letih in po osvoboditvi. Tako so pred vojno razdelili katastrsko občino Rašica: polovica s tem imenom je danes v občini Ljubljana Šiška, druga polovica, ki je kot nova katastrska občina dobila ime Dobeno, je v domžalski občini. Prav tako so razdelili katastrsko občino Zlato polje: večji del z istim imenom je danes v domžalski občini, manjši del je kot nova katastrska občina Pšajnovica danes v kamniški občini. Po osvoboditvi je bila razdeljena katastrska občina Trojane na katastrsko občino Trojane in katastrsko občino Učak, vendar sta danes obe v domžalski občini. Tako je danes na ozemlju domžalske občine 45 katastrskih občin, od tega 42 v celoti, 2 večinoma (Češnjica in Velika vas; manjši del obeh katastrskih občin je v drugih občinah), ena le deloma (katastrska občina Podgorica, ki ji pripada v domžalski občini ozemlje naselja Pšata). III Kasnejše od konskripcijskih občin in od davčnih občin so upravne ali, kakor so jih tudi imenovali, politične ali (z zelo ponesrečenim izrazom) krajevne občine. Dasi je že Jožef II. hotel dati svojim katastrskim občinam določene upravne funkcije, moramo vendarle reči, da so prave upravne občine uvedli šele Francozi.7 Vsako občino je vodil župan s pomočniki in občinskim svetom, sestavljenim iz 12—-20 članov, odvisno od tega, koliko je štela občina ljudi. Vsi ti funkcionarji in svetovalci so bili imenovani iz vrst naj bogatejših in najbolj izobraženih prebivalcev.8 Občina je nosila ime komuna (commune), županstvo pa merija (mairie) po županu, ki se je (tudi v slovenščini in nemščini) imenoval mer (maire). Občine so bile precej velike, večje kakor pozneje v času Avstrije in tudi stare Jugoslavije. Šele ko smo po osvoboditvi uvedli občine, so te v petdesetih letih po velikosti ozemlja presegle francoske občine. Na vsem Kranjskem sta le dve francoski občini šteli manj kot 2000 prebivalcev. Na ozemlju današnje domžalske občine so štele poprečno po 2500 ljudi in po osem (franciscejskih) katastrskih občin. Na tem ozemlju je bilo 8 francoskih občin: 4 so bile v celoti ali skoraj popolnoma v celoti na današnjem domžalskem ozemlju (Mengeš, Krum-perk, Lukovica, Moravče), ena z dobro polovico (Šentožbolt), 3 pa samo deloma (Križ, Dol, Kandrše).9 Na desnem bregu Kamniške Bistrice sta bili francoski občini Mengeš in Križ. Mengeška občina je obsegala na severu Topole, na jugu Rašico, Trzin, Študo, Sentpavel in Dragomelj. Štela je 7 (franciscejskih) katastrskih občin: Rašica, Trzin, Loka, Mengeš, Depala vas, Studa in Dragomelj in imela 2546 prebivalcev. Občina Križ je zajemala naselja ob domžalsko-kamniški cesti, segala na severu tik do Kamnika, na jugu pa obsegala še stare Domžale, razen tega pa so spadale vanjo še Križ, Moste in Suhadole. Imela je 9 katastrskih občin: Stob, Domžale, Jarše, Homec, ki so danes v domžalski občini, ter Smarca, Podgorje, Križ, Moste, Suhadole, ki so danes v kamniški občini ter 2726 prebivalcev. Na levem bregu Kamniške Bistrice je obsegala občina Krumperk z 2475 prebivalci 8 katastrskih občin: Radomlje, Rova, Podrečje, Dob, Krtina, Studenec, Brezovica in Trojica. To je bilo v bistvu ozemlje današnjih krajevnih uradov Radomlje in Domžale, seveda samo dela na levem bregu Bistrice in brez ihanskega področja. Južno od občine Krumperk je bila občina Dol, kamor je spadalo od današnje domžalske občine samo ihansko področje (3 katastrske občine: Ihan, Selo, Brdo), razen tega pa vse ozemlje južno od današnje domžalske meje pa do Save, z Beričevim na zahodu in Senožetmi na vzhodu. Vsega skupaj je štela 12 katastrskih občin. Francoska občina Lukovica se po svojem ozemlju skoraj povsem ujema z ozemljem današnjega krajevnega urada Lukovica. Obsegala je 8 katastrskih občin, in sicer: Rafolče, Prevoje. Spodnje Koseze, Lukovica, Zlato polje, Koreno, Krašnja, Žirovče. Štela je 2634 prebivalcev. Občina Šentožbolt je obsegala približno ozemlje današnjega krajevnega urada Blagovica (katastrske občine Češnjica, Blagovica, Šentožbolt, Trojane), razen tega pa še katastrske občine Hrastnik, Čemšenik in Brezje, ki spadajo danes v občino Zagorje. Imela je 7 katastrskih občin in 2345 ljudi. Francoska občina Moravče je imela 8 (franciscejskih) katastrskih občin: Zgornje Koseze, Limbarska gora, Negastrn, Moravče, Drtija, Velika vas, Vrhpolje, Krašče in 2557 prebivalcev. Od ozemlja današnjega krajevnega urada Moravče se je razlikovala predvsem po tem, da vanjo nista šteli katastrski občini Peče in Trojica. Zadnja je spadala, kot smo videli, v krumperško občino, Peče pa so bile, kot edina katastrska občina s sedanjega domžalskega teritorija, vključene v občino Kandrše. Ko je francoska oblast propadla, so Avstrijci pravice občine in pristojnosti njenega vodstva ukinili, občino kot enoto pa ohranili. Dali so ji ime glavna občina (Hauptgemeinde). Po marčni revoluciji, v kateri je izginil fevdalni red, je leta 1849 izšel občinski zakon, ki ga je sicer izdala cesarska vlada po zmagi nad revolucijo, a se je vendarle v njem kazal vpliv revolucije. Ta zakon je pomenil za naše ozemlje prvo obnovo modeme upravne ali politične občine po času Ilirskih provinc. Še več, občinska vodstva so bila zdaj voljena. Poleti 1850 so bile na Kranjskem prve občinske volitve. Poseben problem je bil, kako velike naj bodo občine. Občinski zakon je postavil načelo, da mora politična občina obsegati eno ali več celih katastrskih občin. To načelo je pomenilo nadaljevanje jožefinske tendence, da bi katastrska občina prerasla v politično občino. Za naše dežele, ki so bile pod Francozi, je to pomenilo odmik od koncepta večje občine, kakor so ga uveljavile Ilirske province. V Konškova gostilna na Trojanah praksi so se že takoj v začetku formiranja občin po novem zakonu začeli spori o tem, kakšne naj bi bile občine. Ljudje so si večinoma želeli majhne občine. Imeli so občutek, da bodo njihove želje in težnje ostale v večjih občinah neupoštevane in da bodo izigrane. Oblast je bila bolj navdušena za večje občine, češ da so edino te zmožne avtonomnega razvoja in gospodarske uspešnosti. Obe stališči sta se dolgo bojevali med seboj. Na ozemlju današnje domžalske občine so nastale v glavnem majhne občine. V začetku je bilo vseh občin 31, od teh jih je imelo 22 samo po eno katastrsko občino, 6 jih je bilo sestavljenih iz dveh katastrskih občin, tri pa iz treh (Domžale, Ihan in Krašnja).10 To stanje se je vse do tridesetih let našega stoletja le malo spremenilo. Do prve svetovne vojne se je število občin zmanjšalo za dve, na 29, in prejšnjim trem večjim občinam sta se pridružili in jih celo prekosili še dve: Moravče in Trojane, vsaka s po štirimi katastrskimi občinami. Leta 1933 je izšel nov zakon o občinah, ki se je odločno postavil na stališče velikih občin. Sledila je obsežna komasacija občin, ki je znižala število občin v tedanji jugoslovanski Sloveniji skoraj za dve tretjini. Na pritožbe je prišlo do popravkov, ki so število občin spet nekoliko dvignili. Na ozemlju domžalske občine je bilo pred drugo svetovno vojno 12 občin (Trzin, Mengeš, Homec, Domžale, Radomlje, Dob, Ihan, Lukovica, Krašnja, Blagovica, Trojane in Moravče). Kakorkoli so se zdele te občine takrat zelo velike, pa so bile vendar še mnogo manjše od francoskih. Ena je štela poprečno (na domžalskem ozemlju) tri in pol katastrske občine, v francoskem času pa 8. Edino občina Moravče je z 9 katastrskimi občinami presegla velikost moravške občine iz Ilirskih preovinc.11 IV Kot večje enote so se od leta 1780 naprej začeli pojavljati okraji. Prva doba je bila še hudo nebogljena. Težnje po sodobni upravi so se bile s koncepti fevdalne družbe. Skrb za okrajno službo so poverjali fevdalcem. Nove koncepte je prinesel čas Ilirskih provinc, za njim pa šele politično-sodna razdelitev, urejena Zlato polje po revoluciji 1848. leta. Precejšen del današnjega domžalskega ozemlja je bil zajet v en okraj že ob prvem oblikovanju tako imenovanih nabornih okrajev leta 1780. Ta okraj je imel sedež v Ponovičah in je obsegal župnije in vikariate Dob, Ihan, Dol, Moravče, Peče in Vače.12 Omejen je bil na levi breg Kamniške Bistrice (z izjemo Male Loke in Bišč, ki so spadale v ihansko župnijo, pa so bile na desnem bregu Bistrice) in samo na spodnji del doline Radomlje, na drugi strani pa je zajel že področje Vač in segal na jugu vse do Save. Štel je 40 (franciscejskih) katastrskih občin, od tega 23 z današnjega ozemlja domžalske občine. Že čez dve leti' so s preurejanjem okrajev, povečevanjem njihovega števila in zmanjševanjem njihove velikosti ta ponoviški okraj uničili. Drugič je bila združena večina domžalske občine v francoski dobi, v okraju (kantonu) Gamberk oziroma Gamberk-Moravče, ki je obsegal komune Dol, Krumperk, Lukovica, Šentožbolt, Moravče, Kandrše, Ponoviče in Zagorje. Štel je 58 katastrskih občin, od tega 32 z današnjega domžalskega ozemlja. Zajemal je ves prostor med Črnim grabnom in Savo, ni pa segal na desni breg Kamniške Bistrice (z izjemo Male Loke, Bišč in Beričevega). Okrajne gosposke v predmarčni avstrijski dobi so spet začele z manjšimi ozemlji: šele leta 1840 je z združenim začasnim deželnoknežjim komisariatom Brdo pri Podpeči in Krumperk (s sedežem na Brdu) tretjič nastala večja upravna enota. Komisariat je združeval nekdanje francoske občine Dol, Krumperk, Lukovica in Šentožbolt ter štel 35 katastrskih občin, med katerimi jih je bilo 23 z današnjega domžalskega ozemlja. Okraj je obsegal vse domžalsko področje na levem bregu Kamniške Bistrice (ter Malo Loko, Bišče in Beričevo z desnega brega) razen Moravškega, poleg tega pa še ozemlje južno od današnje domžalske občinske meje do Save med Beričevim in Senožetmi. Leta 1849 so ustvarili sodni okraj Brdo pri Podpeči s 34 katastrskimi občinami. Njegov obseg je bil isti kot prejšnjega komisariata, le katastrsko občino Radomlje so priključili Dob, Vir in Krtina v dvajsetih letih Nekateri pomembnejši objekti iz časa pred drugo svetovno vojno v Radomljah kamniškemu sodnemu okraju. Ob upravni preureditvi čez štiri leta so ukinili sodni okraj Zalog (Wartenberg) in brdskemu sodnemu okraju priključili še moravško področje: tako oblikovani sodni okraj Brdo je ostal nespremenjen nad 80 let, vse do druge svetovne vojne. Štel je 43 katastrskih občin, od teh 31 na ozemlju današnje domžalske občine. Področje na desnem bregu Kamniške Bistrice (z navedenimi izjemami) še vedno ni spadalo zraven. Tako Mengeš kot Domžale in (razen Male Loke in Bišč) vsi drugi današnji domžalski kraji z desnega brega Bistrice so bili v kamniškem sodnem okraju, le Pšata je spadala v sodni okraj Ljubljana - okolica. Kar se tiče politične uprave, sta brdski in kamniški sodni okraj in s tem vse današnje domžalsko občinsko ozemlje (razen Pšate) spadala v kamniški politični okraj. Kamniška Bistrica se je kazala v svojem toku južno od Kamnika pa do Male Loke vse do druge svetovne vojne kot dokaj močna mejna črta. Tradicija povezave večjega dela današnje domžalske občine v eno enoto velja samo za levi breg Kamniške Bistrice, to je, za vzhodni del bistriške ravnine, za dolino Radomlje z obrobnim hribovjem in za Moravško. To ozemlje je našlo z nastankom sedanje domžalske občine center izven sebe, toda to je bil tudi center, ki ga je dotlej vseskozi pogrešalo. V Upravna in sodna središča so bila v prvem času razvoja okrajev večinoma v graščinah. Na domžalskem ozemlju so bila taka središča: Zalog (Wartenberg) in Tustanj (Tufstein) na Moravškem, Brdo pri Lukovici, ali, kakor se je reklo ob koncu 18. stoletja in še dolgo potem: Brdo pri Podpeči, Krumperk (Kreutberg) in Jablje (Habbach) pri Mengšu. Na ozemlju današnje domžalske občine ni bilo nobenega izrazitega urbanskega središča. Določeno centralno vlogo so igrali v začetku 19. stoletja predvsem kot Homec s starim lesenim mostom čez Kamniško Bistrico proti Radomljam h I stara cerkvena središča Moravče, Dob in Mengeš. V Dobu in v Mengšu je bil sedež dekanije nekaj let ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Moravče so bile večkrat sedež gorenjskega arhidiakonata, od 1824 naprej sedež dekanije.13 Moravče so imele tudi določeno trško tradicij o, v 19. stoletju jih včasih upoštevajo kot trg, včasih pa štejejo kot vas. Mengeš si je pridobil naslov trga leta 1867. Določeno središčno vlogo si je pridobila Lukovica skupaj z Brdom. Od leta 1787 naprej je bilo v brdski graščini okrajno središče, pozneje sedež okrajnega sodišča in davčnega urada. Domžale so bile v začetku 19. stoletja še povsem nepomembne. V j ožefinskem katastru se niti katastrska občina ni imenovala po Domžalah. Tudi v francoski dobi v Domžalah ni bilo središče občine, kakor je bilo recimo v Mengšu, Lukovici in Moravčah. Toda v drugi polovici 19. stoletja so se Domžale že močno povzpele. Pred prvo svetovno vojno so Zgornje Domžale že postale največji kraj na ozemlju današnje občine. Zasedle so mesto, ki ga je dotlej imel (Veliki) Mengeš. Za leto 1910 lahko računamo središčno vlogo posameznih krajev v današnji domžalski občini po naslednjih podatkih: pošte so bile na Trojanah, v Moravčah, v Lukovici, Dobu, Domžalah in Mengšu, šole s tremi in več razredi v Moravčah, v Domžalah in v Mengšu, sodnik, notar in šef davčnega urada so bili samo na Brdu, sedeža sanitetnih distriktov na Brdu (zdravnik je bil v Lukovici) in v Domžalah. Domžalski sanitetni distrikt je obsegal jugozahodni del brdskega sodnega okraja (katastrske občine Podrečje, Brdo, Ihan in Selo) in južni del kamniškega sodnega okraja (katastrske občine Rašica, Trzin, Depala vas, Jarše, Stob, Domžale, Studa in Dragomelj).14 Nadaljnjo afirmacijo Domžal je pomenil trški naslov leta 1925. 1 O števnih oddelkih in katastrskih občinah glej M. Miklavčič: Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave (Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 25/26, 1944/5, str. 3—64) in V. Melik: Naselja kot upravno-statistične enote (Geografski vestnik 20/21, 1948/9, str. 153—194) in tam navedeno literaturo in vire. Po tam navedenih seznamih krajev in občin ter krajevnih leksikonih so povzeti tudi podatki za domžalsko občinsko ozemlje. 2 Podatki za leto 1817 po Hauptausweis über die Eintheilung des Laibacher Gouver-nementsgebiethes im Jahre 1817, podatki za sedanji čas po Občanovem priročniku, ki ga je izdala skupščina občine Domžale leta 1975 (krajevni uradi po seznamu na str. 12, naselja po seznamu na str. 46—52), in Krajevnem leksikonu Slovenije, II. knjiga, 1971. 3 Tabella und Ausweyss über die in nachgesetzten Diaecesen und Archidiaconaten des Laybacher Creysses... befindlichen Pfarreyen ... und Ortschaften, rokopisni seznam iz leta 1784 v Arhivu SR Slovenije v Ljubljani. 4 Seznam j ožefinskih občin glej v Miklavčičevi v op. 1 citirani razpravi ter v disertaciji Jože Zontar: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848 (filozofska fakulteta univerze v Ljubljani 1977), priloga str. 64 in naslednje. 5 Seznam podobčin glej v Hauptausweisu, citiranem v op. 2. 6 Seznam franciscejskih katastrskih občin glej v H. Freyer: Alphabetisches Verzeich-niss aller Ortschafts- und Schlösser-Namen des Herzogthums Krain, Laibach 1846; poznejše stanje glej zlasti po Leksikonih občin (1900), Specialnih krajevnih reperto-rijih (1910), Splošnem pregledu dravske banovine (1939), zakonih o upravni razdelitvi (Uradni list LRS in SRS), kartah upravne razdelitve, Zaporednem seznamu in abecednem imeniku katastrskih občin (1960), publikaciji Površine občin in katastrskih občin v SR Sloveniji po stanju 31. 12. 1975 (1977). 7 S. Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 379. 8 B. Vošnjak: Ustava in uprava ilirskih dežel, Ljubljana 1910, str. 166. Francoska upravna razdelitev je bila objavljena v Télégraphe Officiel 1811, str. 402. Primerjaj v op 2 citirani Hauptausweis ter v op. 6 citirano Freyerjevo delo. Število prebivalcev po Ergänzungs-Sammlung der... Gesetze und Verordnungen, welche für das Herzogthum Krain... erlassen worden sind, Erster Theil, 2te Abtheilung (1814), Laibach 1836, tabela k str. 140. 10 Landesgesetzblatt für Krain 1850, št. 92. 11 Splošni pregled dravske banovine (1939), Krajevni leksikon dravske banovine (1937). 12 Za oblikovanje okrajev glej za čas do 1848 v op. 4 citirano Zontar jevo disertacijo, za poznejši čas pa v op. 6 citirana dela. 13 R. Lešnik: Dekanije v ljubljanski škofiji od leta 1788 do leta 1968 (Bogoslovni vestnik 29, 1969, str. 104—138). 14 Specialni krajevni repertory, Kranjska (1910). Jože Žontar DOMŽALSKO OBMOČJE V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA V tem prikazu si zastavljamo vprašanje, kakšno je bilo gospodarsko življenje v prvi polovici 19. stoletja na območju, ki ga zajema danes občina Domžale. Izbira tega vprašanja se zdi ustrezna tudi zato, ker so doživela druga področja življenja tega časa doslej že več obdelave, medtem ko je bilo o gospodarstvu napisanega še zelo malo.1 V prvi polovici 19. stoletja je dajalo poglavitno značilnost tudi domžalskemu območju agrarno gospodarstvo. Proces drobljenja kmetij, to je delitev kmetij v polovične ali četrtinske kmetije, je ustvaril precej neenotno strukturo kmečke posesti tudi na tem območju. V obravnavanem času so prevladovale cele kmetije v k. o. (katastrskih občinah) Lukovica (67 % kmetij je bilo celih) in Domžale (62 % kmetij je bilo celih), na splošno pa so bile polovične oziroma četrtinske kmetije v večini (k. o. Dob in Mengeš 53 °/o, k. o. Krašnja 62 %>, k. o. Jarše 72 %>, k. o. Blagovica 76 % in k. o. Češnjice celo 81 °/o). Pri deljenih kmetijah so močno prevladovale polovične, v k. o. Mengeš pa je šla drobitev tudi do 1/8 kmetije Z delitvijo kmetij se je znatno povečalo število gospodarskih enot, tako npr. v k. o. Lukovica in k. o. Domžale za 20 %, k. o. Mengeš za 41 %, k. o. Blagovica za 60 % in k. o. Češnjice celo za 91 °/o. Pri delitvah kmetij so bili odločilni različni razlogi; na splošno pa ni mogoče trditi, da bi prišlo v večjih naseljih do večje drobitve. Precej številne so bile gospodarske enote, ki se niso preživljale samo z lastno zemljo. Tako so se razvili v večjem številu kajžarji npr. v k. o. Domžale (37), k. o. Blagovica (40), k. o. Dob (41), k. o. Moravče (47) in k. o. Mengeš (52). V Mengšu kot največji vaški naselbini na obravnavanem območju dosegajo kajžarji sicer absolutno največje število, v primerjavi s številom kmečkih gospodarskih enot pa je bilo kajž v k. o. Mengeš za 48 % teh enot, medtem ko jih je bilo npr. v k. o. Blagovici 60%, v k. o. Krašnji 107 %, v k. o. Domžale 119% in v k. o. Dob 136 % števila kmečkih gospodarskih enot. Kajžarji so torej ponekod celo presegli število kmečkih gospodarskih enot in prav značilno je, da je to v krajih ob komercialni cesti, ki je vodila iz Ljubljane proti Celju in je predstavljala povezavo Trsta z Dunajem. Kajže so postavljali na gmajnskem svetu, včasih pa tudi na hubah. Tako se npr. v Homcu omenjata dva kajžarja na hubi. Poleg kaj žar jev se pojavljajo še gostači. Število gostačev se giblje precej enakomerno, in sicer največkrat v razponu od 15 do 25 % vseh lastnikov hiš. To pa seveda ne pomeni samo po sebi, da je tolikšen odstotek lastnikov hiš imel go-stače, ker je bilo npr. pri enem kmetu kdaj tudi več gostačev. 'V splošnem je bila podoba domžalskega območja okoli leta 1830 torej taka: imamo močno drobljene kmetije, obstoji tudi sicer precejšnje število kajž, vendar npr. v primerjavi z bližnjim kranjskim območjem nič kaj več, relativno dosti malo pa imamo gostačev, kar najbrž ni brez povezave z velikostjo kmetijskih obratov. Razmerje med moškim in ženskim prebivalstvom je bilo okoli leta 1830 za malenkost v korist žensk, in sicer v razmerju 52 :48 %. Postavlja se nadalje vprašanje, koliko je bilo v tem času še kolektivne kmečke posesti. Napori absolutistične države v drugi polovici 18. stoletja so bili sicer usmerjeni v to, da se ta posest razdeli in do tega je marsikje tudi prišlo. Toda v prvi polovici 19. stoletja zasledimo na domžalskem območju še vedno zelo razširjeno skupno posest, in sicer predvsem v obliki pašnikov sosesk. V prvi polovici 19. stoletja lahko ugotovimo tudi na domžalskem območju hitrejše naraščanje števila prebivalstva. Že na podlagi primerjave števila prebivalstva v letih 1817 in 1830, za katere imamo podatke in kar predstavlja sorazmerno kratek časovni razmah, je to dobro razvidno. Takratne Gornje in Spodnje Domžale so leta 1817 skupaj štele 381 prebivalcev, leta 1830 pa že 406, Mengeš skupaj s Topolami in Pristavo leta 1817 1070, leta 1830 pa 1220 prebivalcev. Sam Mengeš je štel leta 1817 (Veliki in Mali Mengeš) 1804 prebivalce in je bil ena največjih vasi pri nas. Na splošno pa je v navedenem časovnem razmiku naraslo na tem območju število prebivalstva poprečno za 15 %, v posameznih primerih pa tudi za 20 °/o. Postavlja se seveda vprašanje, s čim se je preživljalo to prebivalstvo, pri čemer lahko ugotovimo, da je leta 1817 živelo na območju današnje občine Domžale 15.164 prebivalcev (leta 1830 pa nekaj prek 17.000 prebivalcev). Poglavitni vir za preživljanje je bilo kmetijstvo, o katerem bomo najprej spregovorili, zelo pomemben vir pa so bile tudi neagrarne panoge, ki jih je v veliki meri, kakor bomo videli, pogojevala tudi glavna komercialna cesta, ki je potekala iz Trsta prek Ljubljane na Dunaj po vsej širini domžalskega območja. Vršite kmetijskih zemljišč po kulturah in njihova razsežnost so predvsem odvisne od naravnih pogojev. Zanima pa nas, koliko so v tem času skušali spre- Markuzova domačija v Studi. Ob rekonstrukciji so odkrili na tramu letnico 1601 (risba Tone Ravnikar) meniti obstoječe stanje. V glavnem do bistvenih sprememb ni prišlo s to izjemo, da so ponekod že pred 30. leti tega stoletja povečali gozdne površine. Tako so v okolici Depale vasi in Dragomlja posadili na enem njenem delu hrastov gozd. To so napravili z namenom, da bi si zagotovili potrebne količine stelje, kar je bilo povezano s prehodom na rejo živine v hlevih. Kar zadeva sistem za obdelavo polj, je bil v sredini 18. stoletja v navadi trileten kolobar, pri katerem so pustili tretje leto njive v prahi. Na njih je tedaj rastla trava ali pa tudi že detelja. V drugi polovici 18. stoletja pa so pričeli v vedno večjih množinah sejati deteljo in opuščati praho. Ob sestavljanju jože-finskega katastra okoli leta 1785 je npr. na območju k. o. Jablje že prevladoval obdelovalni sistem po triletnem menjavanju brez prahe. V času okoli leta 1830 pa so na celotnem območju, ki ga obravnavamo, obdelovali njive po triletnem menjavanju kultur brez prahe. Na njivah so v prvem letu po gnojenju sejali pšenico (s strniščnim posevkom ajdo) ter proso. Ponekod so sejali namesto pšenice ali dela pšenice ječmen. V drugem letu so v manjši količini gnojili ali pa sploh niso gnojili ter so sejali predvsem pšenico (s strniščnim posevkom ajdo) ter rž (s strniščnim posevkom deteljo ali ajdo). V tretjem letu so ponovno gnojili v manjši meri (ponekod tudi niso gnojili) ter sejali deteljo ali pa eno izmed vrst žit (rž, ječmen, pšenico s strniščnim posevkom ajdo, ponekod tudi oves). V posameznih letih so uvrščali v kolobar — različno po posameznih območjih — tudi že krompir. Na slabših njivah so sejali deloma namesto pšenice oves (s strniščnim posevkom deteljo). Na takih njivah pa se tudi v tem času včasih še pojavljajo primeri, da so v enem letu triletnega kolobarja spomladi pustili njive v prahi, sejali pa so v tem letu samo strniščni posevek (ajdo). Ponekod naletimo pri njivah, ki so bile siromašne na humusu in so imele posebno neugodno lego (na strmih pobočjih, deloma obdanih z gozdovi) na petletni obdelovalni cikel (prvo leto ajda po prahi, drugo leto rž in oves, tretje leto detelja in krompir, četrto leto pšenica in rž, peto leto oves) ali pa tudi na šestletni obdelovalni cikel (prvo leto so navadno sejali oves, drugo in tretje leto pa pšenico, rž, ječmen in sadili krompir, četrto, peto in šesto leto pa so njive spremenili v travnik). Na domžalskem območju so okoli leta 1830 sejali oziroma sadili predvsem pšenico, rž, ječmen in oves kot glavne in proso, ajdo, krompir in deteljo kot postranske pridelke. Ječmena in ovsa niso povsod enakomerno sejali in imamo kraje, kjer so bodisi ječmen ali pa oves sejali zelo malo. V majhnih količinah so na splošno pridelovali bob, lan, korenje, zelje, fižol in repo, ponekod tudi lečo. V primeri s kranjskim območjem je bil na domžalskem območju v tem času že razširjen krompir. Količina posameznih poljskih pridelkov je bila v stalnem sorazmerju, na splošno pa je bilo v porastu pridelovanje krompirja in detelje. Koruze še niso sadili z izjemo na pristavah graščin in še tu v zelo majhnih količinah. Tako so pridelali leta 1803 na pristavi gospostva Krumperk 13 mernikov koruze, na pristavi gospostva Čemšenik leta 1816 pa 9 mernikov koruze. Pač pa je ob koncu 18. stoletja močno nazadovalo sejanje lanu. Npr. na območju Homca in njegovi okolici je bil pred tem lan glavni poljski pridelek in glavni predmet trgovanja, v 30 letih 19. stoletja pa so ga pridelovali le še v zelo majhnih količinah. Poljski pridelki so bili na splošno dobre kakovosti, posebej znana je bila po svoji kakovosti rž na območju Mengša. Najboljši pridelek so dajale pšenica, rž in ajda. Zanimiv je tudi podatek, koliko so pridelali poprečno na leto na pristavi gospostva Krumperk v letih 1820 do 1829: največ je bilo pšenice (245 mernikov), ovsa (251 mernikov) in ajde (202 mernika), manj pa so pridelali rži (89 mernikov), ječmena (39 mernikov) in prosa 43 mernikov). Drugačen je bil obseg letnega pridelka na posameznih kmetijah. Kot primer smo vzeli kmetijo s 16 orali (to je 9,2 ha) obdelovalne zemlje v Velikem Mengšu, na kateri so pridelali okoli leta 1830 poprečno naslednje količine žita: največ je bilo rži (59 mernikov), pšenice (52 mernikov) in ajde (64 mernikov) — ajda je bila po količini celo na prvem mestu — manj pa ječmena (16 mernikov), prosa (14 mernikov) in ovsa (10 mernikov). Da bi dosegli stalno dvojni pridelek, so posvečali vso skrb obdelavi orne zemlje. Posebej so pazili tudi na izbiro semena. Da ne bi bila pšenica snetljiva, so pšenico, namenjeno za seme, pred setvijo posuli z apnom. S tem so želeli doseči, da se je seme dovolj osušilo. Vso pozornost so posvečali gnojenju. Kot omembe vredno oviro pri obdelavi polj pa so šteli to, da so žitno desetino večkrat dajali v naravi in s tem kmetom niso jemali le zrnja, marveč tudi slamo, ki je bila pomembna za steljo. Prav tako naj bi bilo po mnenju sestavljalcev poročil v škodo poljem tudi to, da so ponekod uporabljali slamo za izdelavo slamnikov. Na njivah niso pasli zaradi setve strniščnega pridelka. Za travnike so navadno skrbeli le toliko, da so jih spomladi očistili in zravnali krtine. Gnojili jih niso. Poudarili so korist, ki naj bi bila v tem, da so potoki ob večjem deževju poplavljali travnike. To naj bi prinašalo več koristi, kot pa povzročalo škode, če se seveda voda ni predolgo zadrževala na travnikih. Spomladanska ali jesenska paša na travnikih ni bila v navadi. Le na travnikih na strmih hribovitih pobočjih ali pa na slabih travnikih, ki so ležali med njivami in gozdovi, so večinoma v času druge košnje pasli in so jih torej le enkrat kosili. Okoli hiš so navadno sadili jablane, hruške in slive; češenj na tem območju niso gojili. Sploh pa niso posvečali sadnemu drevju posebne skrbi in v poročilih se navaja, da niso odstranjevali gosenic. Drugače je bilo z vrtovi okoli gradov, kjer so gojili plemenite vrste sadja, kar pa ni naletelo na posnemanje pri podložnikih. Gojili so običajno živino, od tega ovce le na najbolj hribovitih krajih. Perutnina je bila zelo malo razširjena. V Blagovici, Krašnji in Lukovici (v manjšem obsegu tudi drugod) so redili konje močne štajerske pasme, ki so jih tudi na Štajerskem kupovali. Drugod so bili konji domače vzreje ali pa so jih kupovali na Gorenjskem in so bili srednje močne rasti. Na pristavi gospostva Krumperk so kupovali konje v Ljubljani ali pa v bližnjih krajih. Goveja živina je bila domače vzreje in izredno močne rasti, Prašiče so kmetje deloma sami gojili, delom pa so jih tudi kupovali na Štajerskem in so jih le pitali za zakol. V živinoreji je bil torej na domžalskem območju znaten vpliv iz Štajerskega. V hribovitem svetu so prevladovali voli, v ravninskem pa konji. Izrazito pomembno je veliko število konj v krajih ob glavni komercialni cesti Dunaj—Trst, kar je seveda v zvezi s prevozi in priprego. Tako je bilo npr. v k. o. Bitnje na Sorškem polju leta 1830 pri 51 gospodarskih enotah 50 konj. V občini k. o. Domžale pa pri 31 gospodarskih enotah 55 konj, ali pa v k. o. Dob pri 30 gospodarskih enotah celo 72 konj; to je v primerjavi z Bitnjem za ena in polkrat več konj. Na večjih kmetijah so na domžalskem območju redili poprečno dva konja, kar je v hribovitih krajih ustrezalo štirim volom, dve do tri molzne krave, eno do dve glavi mlade goveje živine in dva prašiča. Ce izvzamemo konje, so kmetje na splošno redili sorazmerno malo živine, znatno manj kot npr. na kranjskem območju. Opaziti je, da je bilo kmetijstvo usmerjeno predvsem v pridelovanje žita. Konje so poleti deloma krmili v hlevu (z deteljo, slamo včasih tudi z manjšimi količinami ovsa in ponekod tudi z otrobi), sicer pa so jih pasli. Ponekod se izrecno omenja, da je soseskin pašnik namenjen za pašo konj (k. o. Brezovica, k. o. Depala vas). Pozimi so konje krmili s senom, slamo in suho deteljo. Govejo živino so poleti zlasti pasli ali pa krmili s svežo krmo, pozimi pa so jo redili le s slamo različne vrste in z manjšimi količinami sena. Prašičem so dajali deteljo, travo, nekaj repe ali krompirja. Pomen paše pri reji živine je bil torej še zelo velik. Na obravnavanem območju so bile tudi obsežne gozdne površine. Gozdove so izsekavali brez načrta, v glavnem prebiralno, včasih tudi na golosek, ne glede na to, kako si bodo zagotovili trajen prirast lesa, marveč zgolj glede na vsakokratne potrebe. Za pomlajevanje gozdov ni bilo določeno nobeno obdobje rasti, marveč so izsekovali les najrazličnejših letnikov. Do neke mere so se ozirali le na to, da je bila na razpolago potrebna stelja. V gozdovih so tudi pasli živino. Prikazani način kmetijskega gospodarstva je zahteval ustrezno delovno silo. Na večjih kmetijskih gospodarstvih so imeli eno deklo (v nekaterih krajih tudi dve) ter hlapca in pastirja, to je nekoliko manj kot npr. na kranjskem območju. Nadaljnja delovna sila so bili gostači in kajžarji. Manjše število služinčadi in — kakor smo že ugotovili — manjše število gostačev na domžalskem območju kažejo na poprečno manjši obseg kmetijskih gospodarstev. Kar zadeva kmetijsko orodje, so bili leta 1830 tudi na domžalskem območju v uporabi običajni pripomočki, kakor drugod v deželi. Enonadstropne, zidane kmečke stanovanjske hiše so bile redke. V krajih ob komercialni cesti Dunaj—Trst so bile take npr. gostilne. Poleg tega so bile zidane hiše z enim nadstropjem npr. kramarske hiše v Mengšu, župnišča, šola v Dobu, ki je bila zgrajena leta 1822, če seveda izvzamemo grajske objekte. Velika večina kmečkih stanovanjskih hiš pa je bila v tem času pritličnih, deloma zidanih, deloma samo na zidanih temeljih, deloma pa v celoti lesenih. Nekatere boljše hiše so bile krite s skodlami in skrilavcem (opeko kot kritino so uporabljali predvsem pri gradovih), pretežna večina pa je bila krita s slamo. Stanovanjski prostori kmečkih hiš niso bili prostorni in so imeli navadno majhna okna. Splošna navada je bila ta, da so bili hlevi v podaljšku stanovanja. Večinoma so bili leseni, redki so bili zidani ali pa so imeli zidane temelje. Na splošno pa so bili precej prostorni. Hlevu je sledil skedenj, ki je bil večinoma na zidanih stebrih, sicer pa lesen, včasih pa tudi v celoti lesen. Spodaj je služil kot shramba za steljo in siceršnje pripomočke. V nekaterih krajih so imeli proti požaru zavarovanih nekaj hiš, deloma pri štajerski, deloma pa pri tržaški vzajemni zavarovalnici. Prehrana je obstajala iz zelja, močnika, ječmenove kaše, kisle repe in krompirja, ponekod tudi fižola, za spremembo so bili ajdovi žganci, mleko z mlinci ali kaša in suh kruh. Meso so jedli le ob praznikih. Višek pridelka žit iž obravnavanega območja, in sicer pšenico in rž, v glavnem niso prodajali na sejmih v Kamniku, ki je bil vsak torek, v Kranju, kjer je bil vsak ponedeljek, ali v Ljubljani, kjer je bil sejem vsako sredo in soboto, marveč se je razvila posebna trgovina z moko. Domači žitni trgovci, to so bili tamkajšnji mlinarji ali gostilničarji ob glavni komercialni cesti, so odkupovali od kmetov viške žita, ga v mlinih pomešanega z žitom, ki so ga dobivali iz Banata, zmleli in to moko vozili in prodajali v Trstu. Ti trgovci so imeli v Moravčah glavno žitno skladišče. V Trstu pa so nato kupovali sol in jo vozili nazaj. Ta proizvodnja moke je ustvarila tudi podlago za tako številne mline, ki so se razvili na domžalskem območju. Določen pomen je imela tudi prodaja žita in sena gostilničarjem ob glavni komercialni cesti, kar so porabili za svoje goste in za konje. Opisana trgovina s Trstom je sestavni del takratne obsežne blagovne izmenjave naših dežel s Trstom, od katere je bila posebno pomembna žitna trgovina, ki Mlin na Pšati Macetov mlin ob Rači v Spodnjem Tuštanju je imela sprva glavno središče v Ljubljani. V prvi polovici 19. stoletja pa se je ta trgovina, ki jo je v precejšnji meri zamenjala prodaja moke, iz Ljubljane preselila v okoliška območja. Vedno več je bilo tu prekupčevalcev z žitom, ki so ga občasno uvažali iz Ogrske in Hrvatske, ga zmleli ter moko preprodajali v Trst.2 V zvezi z ostalo trgovino s Trstom pa se npr. na bližnjem kranjskem območju omenjajo kočarji, ki so prodajali svoje izdelke tudi v Trstu; kmetje z Jezerskega pa so npr. vozili les v Trst. Od živine so na domžalskem območju prodajali zlasti žrebeta. Od tu so jih kupovali tudi kmetje drugod z Gorenjske. Krave so gojili običajno šest do sedem let za molžo in vzrejo, nato pa so jih prodajali na živinskem sejmu ali mesarjem. Vole so uporabljali tri do štiri leta pri oranju, nato pa so jih zamenjali ali pa jih prodali na živinskem sejmu. Na živinske sejme so hodili v Kamnik, deloma pa tudi v Ljubljano. Znatnejše trgovine z lesom ni bilo. Na območju Mengša se je dogajalo, da so gozdni posestniki, ki so imeli večje gozdne površine, prodajali cele deleže gozda za izsek, nakar so jih kupci do golega izsekali. Lesni pridelek so uporabili bodisi za pripravo oglja, ki so ga prodajali kovačem — ti so bili ob glavni komercialni cesti precej pogosti — nato opekarnam ali pa za običajno kurjavo. V krajih ob glavni komercialni cesti so predstavljali za kmete znaten vir dohodka tudi priprega ter prevozi trgovskega blaga. Ob tem se postavlja vprašanje, kakšne možnosti zaslužka je dajala glavna komercialna cesta kajžarjem. Če se je kmet bolj posvečal prevozništvu, mu je bilo potrebno več delovne sile na kmetiji. To delovno silo pa si je zagotavljal iz vrst kajžarjev. Od obrti je treba na prvem mestu omeniti številne mline in žage. Razvoj mlinov je gotovo povezan tudi s trgovino z moko, o čemer smo že govorili. V nekaterih krajih se omenjajo še barvarji, kar je bilo v zvezi s platnarstvom, ki pa je bilo že v zatonu. Po popisu iz leta 1830 je bila v Mengšu pivovarna z enim kotlom, kjer so zvarili enkrat tedensko po 40 veder piva. Pivovarna je zaposlovala redno štiri delavce. V Mengšu je bila nadalje še opekarna, kjer so štirikrat na leto žgali opeko, vsakokrat po 30.000 kosov opeke. Opekarna je občasno zaposlovala tri do štiri delavce. Pivovarna in opekarna sta dobivali potreben les iz Kamniške Bistrice. Posebej je treba omeniti izdelavo slamnikov, v tem času na območju Ihana in Dragomelj, o čemer pa bo posebej govora v tem zborniku. Ta domača obrt je dajala dodaten vir dohodka lastnikom domcev in kajžarjev, in sicer v zimskem času. Za lastne potrebe so na kmetijah v zimskem času še delno tkali platno. OPOMBE 1 Podatki so po cenilnih operatih za katastrske občine: Blagovica (L 63), Brezovica (L 20), Češnjice (L 108), Depala vas (L 29), Dob (L 2), Domžale (L 43), Dragomelj (L 47), D rti j a (L 50), Homec (L 78), Ihan (L 89), Jarše (L 88), Koreno (L 117), Krašnja (L 123), Loka (L 110), Lukovica (L 146), Mengeš (L 149) Moravče (L 161), Peče (L 154) Podgorica (L 202), Podrečje (L 206), Prevoje (L 217), Radomlje (L 220), Rafolče (L 221), Rašica (L 221), Rova (L 229), Selo (L 253), Spodnje Koseze (L 311), Stob (L 275), Studa (L 280), Studenec (L 283), Sv. Andrej (L 7), Sv. Miklavž (L 174), Sv. Mohor (L 76), Sv. Trojica (L 298), Sv. Valentin (L 315), Sentožbolt (L 190), Trojane (L 299), Trzin (L 294), Velika vas (L 75), Vrhpolje (L 176), Zgornje Koseze (L 180), Zlato polje (L 67), Žirovše (L 257) (vse v Arhivu SR Slovenije). Primerjalni podatki za kranjsko območje so na podlagi J. Zontar, Kranj in njegova širša okolica v prvi polovici 19. stoletja, Kranjski zbornik, 1970, str. 298—314. 2 V. Valenčič, Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne, SAZU, Razred I, Razprave X/4, Ljubljana 1977, str. 299 sl. IZ PRETEKLOSTI SLAMNIKARSTVA V DOMŽALSKI OKOLICI S POUDARKOM NA DOMAČIH PROIZVAJALCIH Nobena izmed slovenskih dežel ni imela toliko različnih tekstilnih domačih dejavnosti, s katerimi je pomagala pri preživljanju prebivalstva, kot Kranjska. Tu je bilo sitarstvo, ki je bilo locirano med Škofjo Loko in Kranjem, čipkarstvo s široko razprto mrežo, vendar le z večjim poudarkom na Idrijskem, platnar-stvo, ki se je v trgovskem svetu uveljavljalo pod oznako »škofjeloško platno« ter slednjič slamnikarstvo na območju Domžal. Pod slamnikarstvom razumemo pletenje slamnatih kit in šivanje slamnikov iz njih. Strokovna literatura je zakoličila začetke slamnikarstva na Kranjskem v prvo polovico 18. stoletja, torej v obdobje merkantilističnih načel v avstrijski gospodarski politiki. Iz teh časov imamo o dejavnosti borna poročila, vemo le, da je bila že tistihdob pomembna obrt, predvsem v župniji Ihan. V pravdi zaradi »štantnine« 1783 so Ihanci zatrjevali kamniškemu sodniku, da so njihovi predniki prodajali slamnike na sejmih v Kamniku in drugih mestih. Podatek ni dobrodošel le zaradi tega, ker nam med drugimi viri nakazuje starost te obrti, temveč tudi, ker nam izpričuje, da je že v zadnjih desetletjih 18. stoletja pomenila v tem okolišu pridobitno panogo, ki je zadovoljevala širše in ne samo lastne potrebe proizvajalcev. Ob tržnih in sejemskih dneh deželnega mesta Ljubljane v prvih decenij ih minulega stoletja je beležila kupčija s slamniki še poseben razmah. Tržna reda iz 1826 in 1834 sta odmerjala proizvajalcem slamnikov na ljubljanskem trgu poseben prostor. V prodajo so posegli krošnjarji (Kočevarji in Blejci), ki so raznašali domžalske slamnike po vsej monarhiji, pa Tirolci iz doline Defereggen, ki jim revna domača gruda ni dajala dovolj kruha. Ustanovitev Ilirskih provinc s sedežem v Ljubljani je njih stike s temi kraji še bolj poživljala. Večje zanimanje po izdelkih je spodbujalo proizvodnjo in po restavraciji avstrijske oblasti je obrt poleg župnije Ihan zajemala vasi Pšata, Sv. Jakob ob Savi, občine (gotovo davčne) Mengeš, Trzin, Stob, Studa in Dragomelj.1 Pri prebiranju katalogov za razstave notranjeavstrijskih dežel, ki so bile v Celovcu (1838), Gradcu (1841) in Ljubljani (1844), smo prišli do dveh zanimivih ugotovitev: 1. Največ slamnikarjev je razstavljalo na celovški razstavi (Franc Vodnik, izdelovalec slamnikov in posestnik v Studi; Jurij Merkžič, prav gotovo Markužič, iz Domžal; Primož Konič, izdelovalec slamnikov in posestnik v Studi pa domačini iz okolice Krumperka). V graškem poročilu zaman iščemo kranjske slamnikarje (ni jih bilo tudi od drugod; to velja tudi za ostali prav gotovo za tisti čas pomembni gospodarski manifestaciji) in samo dva proizvajalca sta poslala svoje primerke na ljubljansko obrtno in industrijsko razstavo (Andrej Jelenc, višji rihtar in izdelovalec slamnikov v Ihanu, in Marija Kokail, izdelovalka slamnikov in košar v Ljubljani). Glede na število celovških in ljubjan-skih razstavljalcev bi pričakovali ravno obratno. Razlaga morda tiči v dejstvu, da so bili naši slamnikarji že toliko podjetniško in trgovsko razgledani, da so si na celovški razstavi obetali večji obisk Tirolcev, ki so se dotlej že izkazali kot najresnejši prekupčevalci njihovih izdelkov. 2. Med razstavljalci ni najti Tirolcev, čeprav zasledimo tudi trgovce-založnike, ki so na prireditev poslali izdelke svojih proizvajalcev, vzemimo na primer Matijo Gnezda iz Idrije s čipkami ali Tomasa Glasserja iz Dravelj na Koroškem z jadrovino, lodnom in s tepihi pa sitarske založnike iz Kranja in okolice in še bi lahko naštevali. Na teh razstavah so naši slamnikarji sami predstavili svoje blago. Primož Konič iz Stude je prejel na celovški razstavi za svoje vzorce bronasto kolajno. Člane ocenjevalne komisije je navdušila njih izdelovalna tehnika. Izdelkov ni prodajal v večjih množinah zgolj po Kranjski, pošiljal jih je še na Štajersko, Hrvatsko, Avstrijo, Tirolsko, Salzburško in celo v Nemčijo. Pohvale so bile deležni tudi krumperški slamniki. Čeprav so jih izdelovali okoličani Krumperka le pozimi, so jih letno poslali v svet 15.000 do 20.000, od tega največ na Bavarsko. Eksponati s Krumperka so bili na celovški razstavi nagrajeni s posebno diplomo. Obiskovalcem ljubljanske razstave je Andrej Jelenc iz Ihana prikazal kar 17 slamnikov, različnih po velikosti in kakovosti; zanje je prejel posebno priznanje. Izvažal jih je na Tirolsko in Gornjo Štajersko, kar je deželanom letno naneslo 16.000 fl postranskega zaslužka.2 Mnoge domače firme so postavljale leta takoj po izidu liberalističnega zakona (1859) kot svojo ustanovno letnico. Tako, na primer, firmi Valentin Maček in Franc Cerar, obe iz Domžal, navajata kot ustanovno leto 1860, Franc Rožič iz Mengša leto 1862, Franc Mazovec iz Domžal 1866 in Andrej Jančigaj iz Domžal 1868. Precej kasneje (po lastni navedbi 1888) je bila osnovana firma Anton Mejač iz Dola, T. Pečnik (prej Andrej Maček) iz Domžal leta 1893 in Franc Hojnik iz Domžal leta 1898. Bile so še druge delavnice (Jakob Flis, Stob; Valentin Pavlič, Zg. Domžale; Alojz Skrabar, Zg. Domžale), toda vse te skupaj so bile v glavnem majhni obrati.3 Od vseh navedenih privatnih slovenskih firm sta bili na deželnem kot trgovskem sodišču v Ljubljani registrirani le dve: ena ljubljanska in ena domžalska firma. V register »posameznih tvrdk« je bila zapisana Prva kranjska tovarna slamnikov s sedežem v Ljubljani in v posesti F. A. Župančiča 15. februarja 1873; po sklepu deželnega sodišča 7. oktobra 1903 je ugasnila 8. oktobra 1903. Domžalska posamezna firma Andrej Jančigaj je bila vnesena v register 6. maja 1909. Lastnik ji je bil Andrej Jančigaj. Med prvo svetovno vojno (14. septembra 1916) je firma menjala lastnika, ker je prvotni posestnik umrl. Lastnica je postala pokojnikova hči Katarina Ravnikar, roj. Jančigaj, iz Zg. Domžal 107.4 Največji domači slamnikarski firmi pred razsulom avstroogrske monarhije sta bili Kitarsko društvo s sedežem v Domžalah in Slamnikarska zadruga v Mengšu, obe zadrugi z omejeno zavezo. Mengeška zadruga je bila vpisana v register 26. avgusta 1907 in Kitarsko društvo v Domžalah 28. marca 1908.5 Prvi načelnik slamnikarske zadruge je postal Franc Rožič in njegov namestnik Anton Merkun. Nadzornemu odboru je predsedoval Ignacij Gorenc, ob strani pa mu je stal podpredsednik Anton Pezdir; na njegovem mestu se leta 1910 navaja Valentin Kajdiž. Predsednik prvega načelstva Kitarskega društva v Domžalah je bil Frančišek Bernik, beneficiat na Goričici, in nadzorstva Franc Končan. Ob koncu ustanovnega leta (1907) je imela mengeška slamnikarska zadruga 35 članov in deležev je bilo 43 v znesku Izdelovanje kit za slamnike (fotografija iz Ihana) 8600 K. Največ članstva v času stare Avstrije je zadruga imela leta 1910, in sicer 55 s 63 deleži v vrednosti 12.600 K. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo v slam-nikarski zadrugi le 10 članov manj, torej 45 oseb, od tega stabbila 2 »tovarnarja« in 43 kmetov z deleži v vrednosti 9000 K. Kitarsko društvo v Domžalah je imelo na začetku leta 1910 694 članov, torej mnogo več kot mengeška slamnikarska zadruga, s 697 deleži in kar s polovico manjšim kapitalom (4302 K), kot ga je imela mengeška zadružna organizacija. Prva svetovna vojna članstva v Kitarskem društvu numerično ni prizadela, saj jih še leta 1922 ni bilo veliko manj kot leta 1910; vseh članom je bilo v tem času 667.6 Naštetim firmam je bil poslovni predmet izdelovanje slamnikov, tudi mengeška zadruga je združevala tovrstne izdelovalce, le ena firma — Kitarsko društvo — si je zastavilo drugo dolžnost: pospeševati pletenje kit. Ob industrializaciji slamnikarske proizvodnje sredi druge polovice preteklega stoletja se je popraševanje po slamnatih kitah znatno povečalo. Ker se postopek pletenja ni posodabljal, temveč je ostal na nivoju primitivne ročne tehnike, je bilo treba za dejavnost zainteresirati širše sloje prebivalstva, če so hoteli zadostiti potrebam domačih proizvajalcev in tirolskih tovarnarjev z znatno večjo efektivnostjo dela. Po oceni ljubljanske trgovske in obrtne zbornice se je s pletenjem kit tedaj ukvarjala skoraj polovica, to je okrog 12.000 v kamniškem okraju živečega prebivalstva. Zajelo je ozemlje »od Št. Jakoba na Posavju do onkraj mesta Kranja, doli ob podnožju Kamniških planin do Štajerske, potem pa na drugi strani od Čemšenika dq Janjč in nazaj zopet ob Savi do Št. Jakoba in Pšate«. Imperativ, ki so ga postavljali proizvajalci slamnikov, pa ni bil le kvantiteta, temveč tudi kvaliteta pletiva. Za kakovost slamnatih kit je poskrbelo trgovsko ministrstvo, ki je organiziralo 1874 v Mengšu, Trzinu, Domžalah in Dobu tečaje, na katerih je poučeval švicarski strokovnjak. Na tečajih so se kitarji seznanili z raznimi načini pletenja, postali so kos najrazličnejšim vzorcem. Drugače je bilo z gojenjem do- mače slame; pri tem se je naš kmet trdo oklepal konservativnosti. Ljubše mu je bilo pšenično zrno kot pa za pletenje ustreznejša nedozorela pšenična slama. Tovarnarji, ki so težili za tem, da zadostijo zahtevam zunanjega trga, so začeli posegati po kvalitetnejših uvoženih kitah, najprej po florentinskih in beneških, potem japonskih in kitajskih. Iz domačih kit so šivali slamnike v glavnem domači proizvajalci. Ti so težko obvladovali konkurenco tovarniških izdelkov, kar so občutili tudi pletiči, ki so prejemali za kite vedno slabše plačilo. Pavperi-zacije kitarjev niso ustavili niti organizirani tečaji 1896—1898, ki so med prebivalstvom zbudili izredno zanimanje. Anketa, ki jo je izvedla zbornica v Ljubljani leta 1905, je pokazala, da se je zaradi prenizke cene izdelkov »slamo-pletarstvo skoro popolnoma opustilo«. Zadružna agitacija je kitar j e prepričala, da so se organizirali. Kitarsko društvo ni vztrajalo pri domači slami, oprijelo se je ruskega ličja, ki so ga dobavljali predelovalci iz okolice Rumburka na Češkoslovaškem. Društvu je uspelo premagati začetne težave; za svoje izdelke je zainteresiralo ne samo domačega, ampak tudi tujega kupca: kite je izvažalo v Dresden, Pr oste j ov in na Dunaj. Z izpadom uvoza surovin med prvo svetovno vojno je Kitarsko društvo le životarilo; nekatere je življenjska nuja vendarle prisilila, da so se vrnili k domači slami.7 Izdelovalci (šivalci) slamnikov so po liberalizaciji gospodarstva doživljali pravo konjunkturo. Po količini proizvodnje so v sedemdesetih letih domači slamnikarji prekašali tirolske tovarnarje. Leta 1873 so izdelali okrog 200.000 slamnikov, tuji tovarnarji pa 161.600; leta 1875 se je domača proizvodnja dvignila na 800.000 slamnikov, medtem ko so tovarne capljale za njimi s 367.000 kosi. Podobno razmerje je vladalo še v prvih osemdesetih letih. Večji del slamnikov so od okoliških slamnikarjev odkupili tirolski tovarnarji v Domžalah in Mengšu: te so apretirali in dokončno opremili za tržišče. Glavni del izkupička je ostal v tovarnarjevem žepu, domači proizvajalec se je moral zadovoljiti s skromnim plačilom. S spopolnjevanjem strojnega parka, uvedbo modernih šivalnih strojev, parnega in kasneje električnega pogona, so tovarnarji prehajali v svojih obratih Izdelovanje slamnikov v Oberwalderjevì tovarni (sedaj Universale v Domžalah) na celotni proizvodni postopek, od šivanja slamnikov do gamiranja, od domačih okoliških slamnikarjev pa so prevzemali le ročno vezane slamnike, katerih odkup je bil precej nižji od njih proizvodnih stroškov pod tovarniško streho. Domači slamnikar, ki ga je, čeprav na domačih tleh, stiskal v kot tirolski podjetnik, nad tem pa je visela zunanja konkurenca, v takih okoliščinah ni zmogel zbrati kapitala za mehanizacijo oz. modernizacijo obrata. Skozi leta se je prebijal na nivoju obrtniške proizvodnje. Mimo nekaterih večjih samostojnih obrtnikov, ki smo jih že omenili, se je večji del domačih proizvajalcev združil v Slamnikarsko zadrugo, ki je dobila svoje prostore v Mengšu v bivšem podružničnem obratu naj večje tirolske firme P. Ladstätter in sinovi, Domžale. Izdeloval je moške, ženske in otroške slamnike od najpreprostejših do najfinejših vrst. Ob pomoči obrtno pospeševalnega urada v Ljubljani in deželnega odbora ter ob previdni poslovni politiki je zadruga solidno poslovala. Leta 1910 je razpečala za okroglo 40.000 K slamnikov, leta 1911 jih je razposlala za približno 24.000 K in v obdobju od 1. julija 1912 do 30. junija 1913 so kupci za slamnike izplačali zadrugi 44.376,44 K. Čeprav v zmanjšanem obsegu, je organizacija tudi med vojno uspešno poslovala, ker se je prodajalo le za gotovino. Zaradi pomanjkanja uvoženih surovin so se zadružniki vrnili k domačemu pletivu. O razmerju njene predvojne in medvojne proizvodnje do drugih domačih proizvajalcev naj spregovori tale razpredelnica: Ime firme Proizvodnja v kosih Slamnikarska zadruga, Mengeš Jakob Rožič, Mengeš Anton Mejač, Dol Franc Mazovec, Domžale Valentin Maček, Domžale Andrej Jančigaj Domžale Franc Cerar, Stob____________ Skupaj pred prvo svet. vojno med prvo svet. vojno ok. 300.000 90.000 20.000 5.000 10.000 2.500 30.000 7.500 67.000 6.000 60.000 — 80.000 20.000 567.000 131.000 Pred prvo svetovno vojno je zadruga proizvedla več kot vsi ostali domači podjetniki, med vojno pa je bila njena proizvodnja kar za dvakrat večja od njihove, saj so privatniki skupaj izdelali le 41.000 slamnikov. Slamnike so prodajali pretežno po avstroogrskih deželah. Poglejmo na razpredelnico: Slamnikarska zadruga, Mengeš Jakob Rožič, Mengeš Anton Mejač, Dol Franc Mazovec, Domžale Valentin Maček, Domžale Andrej Jančigaj, Domžale Franc Cerar, Stob Hrvatska, Bosna, Hercegovina, Ogrska, Nemčija Koroška, Kranjska, Hrvatska Slavonija, Galicija, Istra, Kranjska Polovico v Galicijo, ostalo v Slavonijo, na Hrvatsko, Sp. Štajersko, Kranjsko Hrvatska, Slavonija, Galicija, Koroška, Štajerska Tirolska, Zg. Avstrija, Galicija, Štajerska, Slavonija, Hrvatska, Ogrska, Kranjska, Dalmacija Hrvatska, Slavonija, Bosna, Hercegovina, Črna gora, Dalmacija, Štajerska, Koroška, Primorska, Ogrska, Češka, Avstrija (malenkost) Domače firme, ki smo jih v sestavku že spoznali, so ob koncu vojne nadaljevale z dejavnostjo in tiste, ki so med vojno obstale, so se ponovno vključile v proiz- vodnjo. Na vprašalne pole za leto 1919 zbornici v Ljubljani so naši podjetniki zapisali naslednje število zaposlenih: Firma Delavci Pred- delavci Uradniki in tehniško osebje Slamnikarska zadruga, Mengeš 3 m 10 ž 1 2 Jakob Rožič, Mengeš 3 10 ? ? Anton Mejač, Dol 2 6 ? ? Franc Mazovec, Domžale 3 12 ? ? Valentin Maček, Domžale 7 14 ? ? Andrej Jančigaj, Domžale 6 17 2 1 Franc Cerar, Stob 10 20 2 4 Skupaj 34 91 5 7 Največ delavcev je zaposloval Cerar. Štirje podjetniki ne navajajo preddelavcev kot tudi uradništva ter tehničnega osebja ne, povedo pa vsi štirje, da so tovrstni nameščenci Slovenci, tako lahko računamo, da je vsaka od teh imela vsaj enega, če ne dva preddelavca in prav toliko uradnikov ali tehničnega kadra. Med njimi ni bilo nikogar tuje narodnosti. Svoje delavke je zadruga plačevala po 6 K in delavce po 10 K dnevno. Medtem ko je pri Rožiču, Mejaču in Mazovcu prejemal profesionalec po 8—12 K na dan, so Maček, Jančigaj in Cerar plačevali tovrstne delavce po 8—20 K dnevno. Pri večini navadnih delavcev se je dnevna mezda sukala od 6—8 K, le pri Rožiču in Cerarju je bila zgornja meja 10 K. Nobena od navedenih firm ni razpolagala s pogonskimi stroji, zadruga na zborničnem vprašalniku za leto 1919 ni napisala niti delovnih naprav. Pri tem so bili vest-nejši ostali podjetniki. V glavnem so imeli po eno stiskalnico, prednost v tem pogledu sta imel le Rožič in Cerar z dvema hidravličnima stiskalnicama. Kar zadeva šivalne stroje, je povedati, da jih je imel Rožič 10, Mejač 6, Mazovec 12, Maček 14, Jančigaj 16 in Cerar 20. Uvažali so jih predvsem iz Nemčije, nekaj tudi iz Češke in Francije. Po proizvodni zmogljivosti je bila na prvem mestu mengeška zadruga, njej so sledili podjetniki, kot nam ilustrira naslednja razpredelnica: Slamnikarska zadruga, Mengeš Jakob Rožič, Mengeš Anton Mejač, Dol Franc Mazovec, Domžale Valentin Maček, Domžale Andrej Jančigaj, Domžale Franc Cerar, Stob 400.000—500.000 kosov na leto 30.000 20.000 42.000, od tega 12.000 srednje finih 100.000 60.000 150.000 Ker nam zadruga v Mengšu ni zapisala svoje mesečne potrebe po surovinah, je bil Franc Cerar iz Stoba po svojih navedbah na vrhu. Poglejmo! Firme Domače kite Inozemske kite Jakob Rožič, Mengeš 5.000 kosov* 1 bala** Anton Mejač, Dol 4.000 1/2 bale Franc Mazovec, Domžale 8.000 1/2 Valentin Maček, Domžale 6.000 3 Andrej Jančigaj, Domžale 10.000 2 Franc Cerar, Stob 18.000 4 * kosi à 24 m; ** bale à 240 kosov à 124 m Kite so jim dobavljale švicarska firma Oskar Bruggisser (Wohlen), dresdenska firma Karel Petermann ter praški firmi Karel Pokorny in Th. Stäbl. S surovinami je bila najbolj založena zadruga: imela je uskladiščenih 60.000 kranjskih kit, na zalogi pa je imela tudi nekaj sto moških in otroških slamnikov. Mejač in Jančigaj leta 1919 gotovih izdelkov nista imela v skladišču, zato pa jih je imel toliko več Cerar (20.000 slamnikov), polovico manj Maček (10.000) in precej manj Rožič (5000) pa Mazovec (3000). Največ davka je plačeval Cerar (250—380 K), sledila sta mu Maček in Jančigaj s 120 K, polovico manj od njiju je nakazoval Rožič (60 K) ter najmanj sta državi prispevala Mejač in Mazovec (po 30 K); nekoliko več, 41,61 K, je bilo odmerjeno mengeški zadrugi. Na vprašanje zbornice 1919, ali je izvoz v Nemško Avstrijo potreben, so zadruga, Mejač in Maček odgovorili, da ne, Rožič ni zapisal svojega mnenja, Mazovec je pripisal, da je potreben, saj je pošiljal na Zg. Štajersko letno po 4000 slamnikov; tudi Jančigaj je menil, da mu je izvoz nujen za četrtino proizvodnje, Cerar pa je zapisal, da je izvoz v Avstrijo potreben le za neznatno količino njegove produkcije.8 Edina, še v stari Avstriji registrirana posamezna firma, Andrej Jančigaj iz Zg. Domžal, je v jugoslovanski državi maja 1922 nekoliko spremenila svoj naslov. Odtlej je nosila ime A. Jančigaj nasi. M. Ravnikar. Umrla je Katarina Ravnikar in lastnik firme je postal Matija Ravnikar. Pri tem je ostalo vse do leta 1954, ko je bila firma izbrisana iz registra, ker je prenehala z obratovanjem.9 Prva v novi državi vpisana slamnikarska posamezna firma je bila Franc Cerar, Stob. Obratni predmet 6. decembra registrirane firme je bil izdelovanje klobukov iz slame in klobučevine ter drugih slamnatih in klobučarskih izdelkov, ki so sodili v to stroko, pa njih razpečevanje na drobno in debelo. Kot lastnik firme je bil naveden Franc Cerar, tovarnar v Stobu 50, prokura pa je bila podeljena Francu Cerarju ml. Razmerje očeta in sina do podjetja je bilo jasneje definirano v družbeni pogodbi 16. decembra 1922. Osnovala sta družbo z omejeno zavezo. Prehod od posamezne k družbeni firmi je bil označen v registru na sodišču v Ljubljani 22. januarja 1923. Osnovno glavnico v znesku 600.000 K je sestavljal delež 560.000 K stvarnih vlog pa delež 40.000 K gotovine. Franca * Cerarja st. je pogodba obvezovala, da odstopi družbi v last tovarniško podjetje z glavnim obratom v Stobu in podružnico v Celju kot celoto s pasivo in aktivo, zlasti z vsemi stroji, orodjem, tovarniško in trgovsko opremo, zalogo surovin, gotovih in še ne izgotovljenih izdelkov, kar je bilo ocenjeno z vrednostjo 540.000 kron. Franc Cerar ml. je bil s pogodbo zavezan, da prepusti družbi hišno in tovarniško poslopje v Stobu 50 za dogovorjeni znesek 20.000 K. Poslovodja družbe sta postala oba, Franc Cerar st. in Franc Cerar ml., vsak s pravico samostojnega podpisovanja. Po dobrih dveh letih (9. novembra 1925) je bil Franc Cerar st. izbrisan iz registra. Mladi lastnik ni bil kos prezadolženemu podjetju in tako je bil nad podjetjem razglašen konkurz. Kot konkurzni komisar je bil 30. aprila 1927 registriran Ivan Hutter, deželnosodni svetnik in predstojnik okrajnega sodišča v Kamniku in kot upravnik mase dr. Dominik Žvokelj, odvetnik v Kamniku. Ob koncu še istega leta (31. decembra 1927) je bil konkurz prezadolženke odpravljen, ker je bila sklenjena prisilna uprava.10 V prvih dvajsetih letih sta bila vnesena v register posameznih firm še dva domžalska slamnikarska obrata: 2. septembra 1921 Angela Pekolj, šivanje in prodaja slamnikov pa 21. januarja 1923 Alojz Skrabar, trgovina s slamniki. Kdaj sta ugasnili, o tem register molči.11 Prvi slamnikarska družbena firma, ki je bila zapisana v register na ljubljanskem sodišču, je bila tovarna moških in ženskih klobukov in slamnikov Milka Kosova et Kvas; zapis nosi datum 19. marec 1920. Sedež je imela v Mengšu. Po obliki je bila javna trgovska družba z veljavnostjo od 1. januarja 1920. Družabnika sta bila Milka Kos in Ivan Kvas, oba iz Mengša, s pravico, da vsak samostojno podpisuje firmo. Družabništvo ni trajalo dolgo, le nekaj mesecev. Iz družbe je izstopil Ivan Kvas in hkrati, ko je bila družbena firma (12. julija 1920) izbrisana, je bila v register vpisana posamezna firma Milka Kosova, tovarna moških in ženskih klobukov in slamnikov, Mengeš. Iz nadaljnjih beležk je razbrati, da tovarna tudi kot posamezna firma ni ubrala uspešne poti. Poravnava o imovini firme pod vodstvom komisarja Antona Lajovca, svetnika deželnega sodišča v Ljubljani, in poravnalnega upravnika Franca Cerarja, posestnika v Stobu, ki je bila vnesena v register 29. septembra 1923, je bila ustavljena po dveh mesecih (26. novembra 1923) in takoj nato (6. decembra) še istega leta je bil razglašen konkurz. Kot konkurzni komisar je bil zapisan Josip Grum, sodnik okrajnega sodišča v Kamniku, in kot upravnik mase dr. Konrad Janežič, odvetnik v Kamniku. Ko je bila razdeljena vsa masa, je bil konkurz 27. aprila 1925 odpravljen in 18. junija 1925 je firma ugasnila.12 Zelo kratko obdobje je obstajala tudi javna trgovska družba Hribar et Co., Mengeš. Pogodba je bila sklenjena 1. marca 1925, registrirana pa je bila 23. januarja 1926. Družabnika firme sta bila Valentin Hribar, tovarnar v Ljubljani, Gosposka 4, in Mihael Hribar, tovarnar v Mengšu 89; oba sta bila upravičena samostojno podpisovati za firmo. Ko je ljubljanski družabnik Valentin Hribar iz družbe izstopil, je Mihael Hribar prijavil 7. novembra 1931 na ljubljanskem sodišču obrat kot posamezno firmo. Zaradi opustitve obratovanja je firma ugasnila 26. julija 1932.13 V sklop po prvi Svetovni vojni registriranih posameznih in družbenih domačih slamnikarskih firm vključujemo tudi družbo z omejeno zavezo Tomaž Oberwalder et Co., Domžale. Čeprav podjetniki navajajo, da gre za domačo firmo, sodimo, da jo je prištevati k mešanim. Eden od lastnikov firme, Tomaž Oberwalder iz Domžal, je bil po rodu tirolski Nemec, rojen 1883 v St. Veitu pri Lienzu. Poleg Tomaža Oberwalder j a je bil poslovodja družbe še solastnik Viktor Meden, industrijalec iz Ljubljane, Jurčičev trg. Družba je temeljila na pogodbi, sklenjeni 15. decembra 1923 in vpisana je bila v register 2. januarja 1924. Zastavila si je pestro in obsežno nalogo: izdelovanje slamnikov, klobukov, torbic, preprog, skratka izdelkov in polizdelkov, ki so sodili v slamnikarsko in klobučarsko stroko ter trgovanje z njimi pa pridobivanje podjetij z enakim obratnim predmetom. Višina glavnice je bila 50.000 dinarjev, od tega je znašala stvarna vloga (hidravlična stiskalnica in šivalni stroj z vsemi pritiklinami ter 45 kg cinka, kar je družbi odstopil T. Oberwalder) 20.000 dinarjev, ostali znesek 30.000 dinarjev pa je bil vplačan v gotovini. Podjetje je bilo tako rekoč zgolj na papirju. Še v drugi polovici tridesetih let firma ni dobila koncesije za obratovanje.14 Obe zadružni firmi, Kitarsko društvo v Domžalah in Slamnikarska zadruga v Mengšu, sta preživeli prvo svetovno vojno. Domžalsko društvo je prešlo po sklepu občnega zbora 11. marca 1926 v likvidacijo. Istočasno z vpisom likvidacije (14. julija 1926) so bili navedeni tudi likvidatorji: Franc Bernik, Anton Müller, Ivan Ziherl, Ivan Dimc in Franc Končan. Po dveh letih je bila likvidacija zaključena in Kitarsko društvo v Domžalah je bilo v zadružnem registru izbrisano 9. junija 1928.15 Slamnikarska zadruga v Mengšu, r. z. z o. z. je 8. novembra 1920 razširila predmet poslovanja tudi na klobučarstvo. Sprememba je bila opazna tudi v naslovu, ki se je glasil odtlej Slamnikarska in klobučarska zadruga, r. z. z o. z., Mengeš, nemško besedilo naslova so z 31. decembrom 1921 opustili. V tem času so tudi število članov v načelstvu povečali na šest oseb; voljeni so bili za dobo treh let. Na začetku tridesetih let je zadruga zajela v svoj predmet poslovanja tudi pletarstvo, kar je bilo zabeleženo v register 12. avgusta 1931. Pod naslovom Slamnikarska in klobučarska zadruga, r. z. z o. z. je organizacija preživela tudi drugo svetovno vojno16 podobno kot posamezna firma A. Jančigaj, nasi. M. Ravnikar iz Domžal. Ti dve stari firmi, ki sta preživeli avstroogrsko monarhijo, sta izkazali dobršno mero žilavosti in vztrajnosti še v stari Jugoslaviji, kar ni bilo dano večini domačih posameznih in družbenih firm, ki so bile vpisane v register med obema svetovnima vojnama. Njih modifikacije in kratko življenjsko dobo nam nazorno ilustrira spodnja razpredelnica: Posamezne firme Franc Cerar, izdelovanje klobukov in slamnikov, Stob Milka Kosova, tov. moških in ženskih klobukov in slamnikov, Mengeš Angela Pekolj, šivanje in prodaja slamnikov, Domžale Alojz Skrabar, trgovina s slamniki, Domžale Hribar et Co., Mengeš Družbene firme Milka Kosova et Kvas, tov. moških in ženskih klobukov in slamnikov, Mengeš Franc Cerar, d. z o. z., Stob Tomaž Oberwalder et Co., d. z o. z., Domžale Hribar et Co., Mengeš 19. 3. 1920—12. 7. 1920* 22. 1. 1923*—31. 12. 1927 2. 1. 1924—? 31. 1. 1926—7. 11. 1931* 6. 12. 1919—22. 1. 1923* 12. 7. 1920*—18. 6. 1925 2. 9. 1921 —? 29. 1. 1923—? 7. 11. 1931*—26. 7. 1932 Na seznamu slamnikarskih proizvajalcev je bil nekaj časa po prvi svetovni vojni tudi Valentin Maček iz Domžal. Delavnica v dolgih letih obratovanja ni bila registrirana na sodišču. Pomanjkanje denarja, problemi s stanovanjem oz. hišo, zaloge, ki jih Maček ni mogel vnovčiti, so obrtnika popolnoma imobilizirali. Ko mu je bila 1927 prodana hiša na javni dražbi, ga med produktivnimi slamnikarji ne najdemo več.17 V zborničnih aktih so izginila tudi imena Jakob Rožič, Mengeš; Anton Mejač, Dol, in Franc Mazovec, Domžale. Namesto njih nastopata v Mengšu Franc in Anton Kompare in aktivna slamnikarska obrtnika v Domžalah sta bila v tridesetih letih Marija in Karel Košir.18 Med obema svetovnima vojnama je najbolj normalno poslovala že renomirana firma A. Jančigaj, nasi. M. Ravnikar iz Domžal. V prvem desetletju nove države je imela tekoči račun pri Kreditnem zavodu za trgovino in industrijo pa pri Komercialni banki in Mestni hranilnici v Ljubljani. V tridesetih letih je bila poleg Mestne hranilnice njena bančna zveza tudi Ljudska posojilnica in Obrtna banka v Ljubljani. Ob izteku dvajsetih let firma navaja, da razpolaga s 750.000 dinarji kapitala. Za leti 1931 in 1939 je v navedbi tovrstnih podatkov jasnejša: leta 1931 je imela 500.000 dinarjev podjetniškega in prav toliko obratnega kapitala. S 500.000 dinarji je tega leta cenila tudi svoje nepremičnine, stroje pa 100.000 dinarjev. V poslednjih letih pred vdorom sovražnih čet v Jugoslavijo je bil njen podjetniški kapital znatno nižji (150.000 do 200.000 dinarjev), manj je imela tudi obratnega kapitala (300.000 do 400.000 dinarjev), vrednost strojev je bila 50.000 do 60.000 dinarjev, kar za enkrat več, torej milijon, pa so veljale firmine nepremičnine. V obratu je bil montiran elektromotor z 1 KM (Siemens-Schuckert) in za leto 1939 se navajata 2 elektromotorja z 1,25 konjske moči. Sredi tridesetih let (1936) je imel M. Ravnikar 10 šivalnih strojev in 3 stiskalnice. Ob 10—12 šivalkah so 1922 delali v obratu še 3—4 stiskal-ci in v pisarni je bil 1 uradnik. Po šestih letih (1928) je bilo tu zaposlenih kar 20 žensk in 3 moški. Kakšnih bistvenih premikov v številu zaposlenih v tridesetih letih ni bilo: v najboljšem primeru se je sukalo nekaj čez 20. Od 22 zaposlenih v letu 1931 so bili 4 moški, v pisarni pa je bil od treh eden moški. Enako število moških (5) poleg 15 žensk je delalo pri Ravnikarju še leta 1939. V sezoni, ki je trajala 5 mesecev, je v letu 1922 obrat izdelal 20.000 slamnikov, ob koncu dvajsetih let (1928) v daljši sezoni (6—7 mesecev) pa kar 600—700 kosov na dan, kar znese ob šestmesečni sezoni 90.000—105.000 slamnikov letno; to je nekako ustrezalo kapaciteti podjetja. V tridesetih letih se je proizvodnja sukala med 25.000 in 30.000 kosi. Kapaciteta podjetja, ki je bila ob začetku tridesetih let računana na 100.000 kosov na leto, je bila leta 1939 za polovico manjša (50.000 kosov). Vrednost proizvodnje je ob približno enaki količini rasla: 1931 okrog 70.000 dinarjev, 1935 150.000 dinarjev in 1939 300.000 dinarjev. Surovine je firma v glavnem uvažala iz Italije, Švice in Nemčije. Bile so kitajske ali japonske provenience, med njimi pa je bilo nekaj tudi domačih kit. Z obratnimi sredstvi (premogom in drvmi) so podjetje zalagali izključno domači dobavitelji.19 Med stare posamezne firme v Domžalah, ki so se navzlic težkim razmeram, v katerih so se znašle po vojni, prizadevale ohraniti slamnikarsko proizvodnjo, je treba uvrstiti tudi Valentina Mačka. Poleg slamnikov je izdeloval tudi klobuke iz filca. V sezoni od 1. februarja do 31. maja 1921 mu je 8 delavcev (1 kvalificiran, 1 učenec, 5 šivalk za slamnike in 1 delavec na polju) izdelalo 7000 slamnikov v vrednosti 140.000 K in 250 klobukov iz filca v vrednosti 40.000 K. Od 2 hidravličnih stiskalnic in 15 šivalnih strojev iz prvih povojnih let mu je ostalo leta 1928 le ena stiskalnica in 3 šivalni stroji, vse drugo mu je bilo prodano. Sprva je imel tudi precej surovin in izdelkov na zalogi, kar pa, po njegovi sodbi, v tem času ni bilo mogoče vnovčiti za gotovino.20 Mlajši registrirani posamezni podjetnik v Domžalah je bil Alojz Skrabar. Delal je slamnike in slamnate torbice. Zaposloval je 5 moških, 10 žensk, 2 vajenca in 2 delavca na domu (leta 1931) in izdelal v prvem polletju 1938 ob pomoči elektromotorja 0,6 KM 15.000 slamnikov v vrednosti 60.000 dinarjev. Podobno kot Ravnikar je tudi Skrabar surovine uvažal, nekaj pa jih je tudi nabavil doma.21 Med domačimi posameznimi proizvajalci je v Domžalah najpomembnejši sredi tridesetih let Karel Košir. Pri njem so delale 3 do 4 ženske. Kot proizvajalec, ki ga nismo našli registriranega na sodišču, je razpolagal, kot je sam zapisal, z razmeroma solidnimi denarnimi sredstvi: 1929 je imel 30.000 dinarjev podjetniškega in 45.000 obratnega kapitala in 1931 je pridal navedbi 20.000 dinarjev obratnega kapitala še vrednosti strojev (10.000 dinarjev) in nepremičnin (80.000 dinarjev). Slamnike, v eni sezoni jih je izdelal 5000—10.000 kosov, je sam prodajal po Srbiji, Bosni in Hrvatski. Slamnate kite je dobival iz inozemstva, slamnike pa je delal tudi iz domačih kit. Premog je dobival iz Trbovelj (leta 1931 4000 kg) in električni tok iz omrežja (1200 kW).22 Tako kot posamezna firma A. Jančigaj, nasi. M. Ravnikar, v Domžalah je v Mengšu ohranjala dejavnost stara Slamnikarska zadruga, njej se je pridružila še firma Hribar et Co., ki pa ni izkazala toliko podjetniške sposobnosti, da bi se postavila po robu gospodarskim tegobam in je kmalu prenehala s proizvodnjo. Slamnike sta delala tudi še Franc in Anton Kompare. Čeprav v svojem naslovu oba nazivata svoj obrat tovarno, ju med registriranimi firmami na ljubljanskem sodišču ne najdemo, bila sta torej le večja obrtnika. Franc Kompare omenja, da je začel s slamnikarsko obrtjo tik pred prvo svetovno vojno (1913). Tekoči račun je imel pri Trgovski banki v Ljubljani. V prvih dvajsetih letih je imel kapitala dosti več (50.000 dinarjev) kot na prehodu v trideseta leta (13.000 dinarjev). V sezoni je zaposloval 6 stalnih delavcev (2 moška in 4 ženske), ki so napravili 100 slamnikov na dan, na leto pa okrog 10.000 kosov, saj je njegova delovna sezona trajala 6—8 mesecev. Izdelke je prodajal po državi. Kite — približno 5—7 bal na leto — je uvažal iz Italije, Švice, Nemčije in Francije, trakove (8000 m na leto) in podloge (10.000 kosov) pa iz Nemčije in Avstrije. Oglje (okrog 2000 kg) in premog (500 kg) je rabil domače.23 Tudi Anton Kompare, M je začel z obrtjo sredi dvajsetih let (5. sept. 1925), je imel tekoči račun pri Trgovski banki v Ljubljani. Vrednost strojev je 1931 cenil na 50.000 dinarjev, nepremičnin enkrat več (100.000 dinarjev), hkrati pa dodal, da ima na voljo 30.000 dinarjev obratnega kapitala. Prvo sezonsko leto (1926) je izdelal na dan 20—50 damskih ali 50—100 moških in otroških slamnikov, ob vstopu v trideseta leta pa je pri 4 zaposlenih ženskah z zaslužkom 15 dinarjev dnevno in elektromotorju s 3/4 KM izdelal poleg 5000—10.000 slamnikov v vrednosti 30.000—50.000 dinarjev na leto tudi 200—300 volnenih tuljcev v vrednosti 3000 do 6000 dinarjev. Tolikšna je bila tudi njegova kapaciteta. Surovine je prav tako uvažal iz Švice, Italije in Nemčije. Iz teh dežel je prva trideseta leta uvozil 5—10 bal kit, k temu pa še 10.000 kosov znojnic in 5000 m trakov iz Nemčije. Premog (1000 kg) je v tem času nabavljal v Trbovljah, olje (1000 kg) v Kamniku in posebno olje za dinamo (10 kg) skupaj z gorilnim špiritom (100 kg) v Ljubljani. V prvem poslovnem letu (1926) je plačal 98 dinarjev davka, po nekaj letih Sušenje slamnikov na dvorišču Ravnikarjeve obrtne slamnikarske delavnice, ki je prenehala z delom leta 1958 pa je bila odmera že znatno višja, kar 300 dinarjev.24 Slamnikarsko podjetje Hribar et Co. je 1926 imelo 200.000 dinarjev podjetniškega in 10.000 dinarjev obratnega kapitala. Na koncu leta 1928 je bila njegova bilanca zaključena z veliko izgubo. Leta 1926 je delalo v obratu 16 delavcev, od tega 10 kvalificiranih (med njimi sta bila 2 moška) in 6 priložnostnih delavcev, med njimi sta bila prav tako 2 moška. Po dveh letih (1928) je bilo tu 21 zaposlenih, od tega 12 kvalificiranih (med njimi so bili 4 moški) pa 9 priložnostnih delavcev, med njimi so bili 3 moški. Pri plači, ki se je sukala od 100 do 150 dinarjev tedensko, so delavci v šestmesečni sezoni 1926 izdelali 200 otroških in moških slamnikov dnevno in po dveh letih (1928) 300 tovrstnih slamnikov; damskih pokrival niso izdelovali. Izdelke so prodajali po državi. Več so predelali inozemskih kit (leta 1926 za 100.000) in domačih le za 25.000 dinarjev. Nekoliko več domačih kit (za 40.000) so porabili v letu 1928 ter iz Svice in Nemčije so jih uvozili za 40.000 pa iz Italije za 20.000 dinarjev. Za leto 1926 je firma plačala 4000 dinarjev davka in za leto 1928 že 6000 dinarjev.25 Osrednje slamnikarsko podjetje v Mengšu — Slamnikarska in klobučarska zadruga — je v letih med obema svetovnima vojnama razpolagala s temile finančnimi sredstvi: Leto Kapital Vrednost Rezerve podjetniški obratni strojev nepremičnin 1921 21.918 K 1924 7.000 din 100.000 din 1927 6.000 120.000 1930 6.000 300.000 80.000 din 100.000 din 1931 6.000 200.000 40.000 100.000 1932 5.700 200.000 80.000 100.000 54.000 K 1935 6.000 100.000 50.000 50.000 32.000 din 1938 6.000 200.000 90.000 150.000 45.000 1939 6.000 200.000 90.000 150.000 60.000 Leta 1920 je organizacija napravila za 4,435.445 K denarnega prometa, ki je tenebrai navzgor: leta 1921 je znašal 4,887.643 K, 1924 7,000.000 in leta 1927 8,000.000 dinarjev. Njena blagajna je bila 1924 zaključena z 1,250.000 in 1927 z 1,300.000 dinarji prometa. Poleg članstva, zadruga je imela leta 1920 in 1921 74 pa leta 1927 76 članov, je firma zaposlovala mimo pisarniških, upravnih in komercialnih nameščencev tudi stalne delavke in delavce. O njih številu in mezdah, ki so jih prejemali, govori naslednja razpredelnica: Leto Število Mezde name- ščencev delavcev name- ščencev delavcev m Ž 1921 2 m 4 m 14 ž ? 10—12 K 5—6 K urno 1924 ? 4 16 ? 6 din 2,5—5,0 din urno 1927 ? 5 18 ? 1930 ? 2 21 ? 60 din 20—40 din dnevno 1931 4 m 2 19 1500 mes. 350 din 150 din tedensko 1932 3 2 12 1200 150 din 80—130 din tedensko 1935 3 2 21 1200 300 din 120—150 din tedensko 1938 3 2 21 1200 300 din 120—150 din tedensko 1939 3 2 20 1500 350 din 150—160 din tedensko Nameščenci — v komerciali, pisarni in upravi Delavci —• kvalificirani in nekvalificirani V večini so bile ženske. Maloštevilni moški so bili kvalificirani delavci. Zaradi preglednosti smo tudi podatke o proizvodnji zadruge vnesli v tabelo. Slika je takale: Leto Količina v kosih Vrednost slamniki kape klobuki v dinarjih 1921 ? ? ? 1,460.000 K 1922 1924 1927 1930 1931 1932 1935 1938 1939 15.000 28.500 35.0000—38.000 60.000 38.000 30.000 35.000 50.000 40.000 300 2000 2000 300.000 din 490.000 280.000 600.000 500.000 Leta 1921 so izdelali za 900.000 K slamnikov, za 480.000 K klobukov, za 50.000 K plišastih kap in za 30.000 K cekarjev. Vidimo, da je bil prva povojna leta proizvodni program zadruge kar pisan. Na ta način si je organizacija pomagala, da je laže shajala ob neugodnih gospodarskih razmerah. Toda pri tem ni ostala dolgo. Ostra konkurenca jo je silila, da je izdelovanje plišastih kap kot tudi klobukov iz filca kmalu opustila. Ob navedeni količini zadruga svoje zmogljivosti ni izčrpala. Kupec njenih izdelkov so bili Jugoslovani, zlasti Hrvati in Srbi. In kako je bilo s surovinami? Spodnja razpredelnica nas seznanja tako s količino na leto predelanih surovin kot tudi z njih vrsto, med katerimi so bile najpoglavitnejše kite. Leto Slamnate kite Trakovi Znojnice Sukanec Želatina Opombe 1921 3.000 kosov ? 50 ? ? na mesec 1924 22.000 ? ? 264.000 m ? na leto 1927 20.000 20.000 m 264.000 ? na leto 1931 10.000 25.000 38.000 kosov ? ? na leto 1932 5.000 ? 30.000 30.000 10 grosov 200 kg na leto 1935 2.500 kg 120 kg 150 kg 100 kg? 200 kg na leto 1938 4.000 kg 100 kg ? ? ? na leto 1939 3.500 kg 100 kg 200 kg 200 kg 9 na leto V sedemmesečni sezoni 1930 so izplačali za surovine 700.000 dinarjev. V dvajsetih letih je zadruga dobivala surovine, predvsem kite, od domačega okoliškega prebivalstva, ostale surovine pa je uvažala iz Nemčije, Češke, Švice, Italije, Avstrije in deloma iz Francije. V tridesetih letih v tem pogledu ni bilo posebnih odstopanj. Še vedno je zadruga dobivala osnovno surovino iz domačih okoliških krajev, tako npr. 1935. leta 500 od 2500 kg vseh nabavljenih kit, ostalo pa je prispelo iz inozemstva: Švice, Italije, Nemčije ter Avstrije in Češke. Trakove je nabavljala v Mariboru in Subotici, nekaj jih je tudi uvozila iz Nemčije in Italije. Znojnice je zgolj uvažala, in to iz Nemčije, leta 1931 tudi iz Švice. Sukanec je kupovala v Mariboru in Zagrebu, vmes so bila tudi leta, ko ga je uvozila iz Nemčije. Ob stalnih prošnjah, da se ji davek zniža, je zadruga pri pristojnih organih le našla nekaj razumevanja in za leto 1930 je bila oproščena davka.26 Razpad stare Avstro-ogrske v številne nacionalne države je tirolskim slamnikar-skim družbam prizadejal usoden udarec. Nad tirolskimi podjetji v Domžalah (J. Mellitzer, Kleinlerchen et Co.; Bratje Oberwalder; J. Oberwalder et Co.; Bratje Kürthaler) in Mengšu (Stemberger et Mellitzer) je bil v juliju 1919 zabeležen sekvester. Stara firma P. Landstätter in sinovi, Domžale, v tem času še ni bila registrirana na ljubljanskem sodišču. Smotrno organizirana proizvodna in poslovna politika slamnikarskih družb v okviru avstroogrske monarhije je v novih okoliščinah izgubila tla pod nogami, saj se je vsaka od novo nastalih držav ogradila s carinsko pregrado, ustrezno njenim specifičnim razmeram. Filialam, posejanim domala po vseh večjih mestih monarhije, ni kazalo drugega kot osamosvojitev. Delitev bremena — v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno so družbe ugriznile v velikanske investicije, kreditov pa zaradi vojne niso uspele poravnati — je med prej vzajemne družabnike vnesla razkol. Prezadolženost podjetij v neugodnih gospodarskih časih in povsem novih državnih okvirih je nakazovala njihov skorajšnji konec. Prva, ki je klonila, je bila firma J. Mellitzer, Kleinlercher et Co., Domžale. V oktobru 1927 je bila prodana njena »Nova tovarna« na Ljubljanski cesti št. 55 in 56. Iz registra je bila izbrisana 21. novembra istega leta.27 Firma J. Oberwalder et Co. s sedežem na Dunaju in registrirano podružnico v Domžalah je iskala izhod v združitvi s firmo Keller et Co.: 14. julija 1926 sta osnovali družbo z omejeno zavezo pod naslovom Združene tovarne slamnikov in klobukov J. Oberwalder et Co. in Keller et Co., d. z o. z. s sedežem v Domžalah. V registru je zapisano, da so družbo ustanovili z namenom pridobiti domžalsko podružnično firmo J. Oberwalder et Co. z aktivo in pasivo zaradi nadaljnjega obratovanja in preosnove tega podjetja. Njena naloga je bila tovarniško izdelovanje klobukov in slamnikov ter njih prodaja, udeleževanje pri podjetjih sorodne vrste pa ustanavljanje podružnic doma in v inozemstvu. Družbina pogodba, sklenjena za nedoločen čas, je bila datirana s 25. februarjem 1926. Osnovna glavnica 240.000 dinarjev je bila v celoti vplačana in dana poslovodjem na razpolago. Poslovodje družbe so postali Jakob Oberwalder, tovarnar v Domžalah, Valter Keller, tovarnar v Hornem Litvinovu na Češkoslovaškem, Viktor in Ernest Stemberger, tovarnarja na Dunaju, pa Avgust Tosti, bančni ravnatelj v Ljubljani.28 Partnerka te družbe J. Oberwalder et Co. je 1930 preosnovala domžalsko podružnico v samostojno podjetje s sedežem v Domžalah, kar je bilo registrirano na ljubljanskem sodišču 30. novembra še istega leta.29 To je bila le administrativna posledica dejanskega stanja podjetja, nad katerim je držal roko Kreditni zavod v Ljubljani. Pod istim upnikom sta se našli tudi firmi Bratje Kurzthaler iz Domžal pa Stemberger et Mellitzer iz Mengša. Na zahtevo ljubljanskega Kreditnega zavoda so bile firme prisiljene opustiti lastno obratovanje. Ob manjših režijskih stroških so z delom nadaljevale skupaj pod streho Oberwalder j eve tovarne v Domžalah30 in pod naslovom Tovarna klobukov in slamnikov Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, d. z o. z., Domžale. Pogodba je bila sklenjena 13. junija 1931 za nedoločen čas in v register je bila vpisana devet dni kasneje (22. junija 1931). Družba je razpolagala z osnovno glavnico 240.000 dinarjev kot prej omenjena v letu 1926 osnovana družba J. Oberwalder et Co. in Keller et Co., d. z o. z. in njeni poslovodje so bili dr. Jožef Stemberger, Alojz Oberwalder, Hans Kurzthaler, vse tovarnarji v Domžalah (dr. Stemberger je bil iz Mengša — op. K. K. A.) pa Avgust Tosti in Viktor Reich, oba bančna ravnatelja iz Ljubljane. Pravico do podpisovanja sta imela po dva poslovodja kolektivno.31 Še istega leta (30. novembra 1931 po registru) je k družbi pristopila stara slamnikarska firma P. Ladstätter in sinovi. Navzlic temu, da je imela več kot pol stoletja v Domžalah in nekaj časa tudi v Mengšu tovarniški obrat, je bila na ljubljanskem sodišču registrirana šele v marcu 1928. Tokrat je registrirala zgolj svojo podružnico in že po štirinajstih dnevih (6. aprila 1928) je bilo zabeleženo, da se je podružnica preosnovala v samostojno podjetje s sedežem v Domžalah. Prezadolženost je pripeljala firmo do uvedbe poravnalnega postopka. Kot poravnalni sodnik je bil 7. septembra 1931 zapisan Ivan Hutter, starešina okrajnega sodišča v Kamniku, in kot poravnalni upravnik se navaja dr. Dominik Žvokelj, odvetnik v Kamniku. Med dolžnico in njenimi upniki je bilo 19. oktobra dogovorjeno, da plača dolžnica svojim upnikom v popolno poravnavo 40 %> svojih obveznosti, plačljivih v šestih mesecih po pravnomočnosti poravnave pod garancijo Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo v Ljubljani.32 Naslov družbe z omejeno zavezo, ki je bila 22. junija 1931 registrirana pod naslovom Tovarna klobukov in slamnikov Kurz-thaler, Oberwalder, Stemberger se je s pristopom te domžalske firme popravil tako, da se je besedilo glasilo Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurz-thaler, Oberwalder, Stemberger, d. z o. z., Domžale. Glavnica se je dvignila za 10.000 dinarjev; odtlej je znašala 250.000 dinarjev. Družbo sta zastopala in zanjo podpisovala dva poslovodja kolektivno s pogojem, da je bil vedno eden od njiju zastopnik družabnice Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo v Ljubljani, drugi pa je bil lahko kateri koli od preostalih poslovodij družbe. V primeru, če bi se postavil prokurist, bi moral pred svoje ime pridaj ati označbo »p. p.« (per procura) in če bi bil ta pooblaščenec Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo v Ljubljani, bi smel zastopati in podpisovati tudi namesto poslovodje, ki ga je zavod predlagal. Že vpisani poslovodja, ki ga je določil ljubljanski Kreditni zavod, je bil Avgust Tosti, upravni svetnik in generalni direktor tega zavoda, in namesto izpisanega Viktorja Reicha, bančnega ravnatelja, je zavod imenoval svojega inšpektorja Valterja Ebnerja. Hkrati z njim je bil kot poslovodja vpisan v register tudi Kurt Ladstätter, tovarnar v Domžalah.33 Medtem ko je Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani združeval ne samo obratovanje tirolskih firm pod eno streho, temveč tudi formalno pod enim naslovom, so v registrih z izjemo ene ugašale firme pod prvotnimi naslovi; v registru ni označen izbris mengeške firme Stemberger et Mellitzer, zadnja notica nosi datum 3. marec 193 0.34 Ugasnitev domžalske posamezne firme Bratje Kurzthaler je bila označena v registru 6. decembra 1932.35 Še prej, 16. februarja istega leta, je bil izpisan Hans Kurzthaler kot poslovodja firme Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, d. z o. z., Domžale.36 Preselil se je iz Domžal v Linz, njegova tovarna, hiši in drugo posestvo je postalo last ljubljanskega Kreditnega zavoda.37 Po sklepu izrednega občnega zbora firme J. Oberwalder et Co. in Keller et Co., d. z o. z., Domžale se je družba 21. decembra 1933 razšla in prešla v likvidacijo. Kot likvidator sta bila 26. januarja 1934 zapisana v register Alfonz Oberwalder, tovarnar v Domžalah, in Joško Biber, uradnik v Ljubljani; za firmo z dodatkom »v likvidaciji« sta tudi podpisovala. Pol leta zatem, 2. julija 1934, je bila likvidacija zaključena in firma izbrisana iz registra.38 Njen šef Jakob Oberwalder je 1937 umrl v Domžalah, star 74 let.39 Nad imetjem firme P. Landstätter in sinovi, Domžale, je ljubljansko sodišče 22. februarja 1933 razglasilo konkurz. Za konkurznega sodnika je bil določen Ivan Hutter, starešina okrajnega sodišča v Kamniku, in za upravnika mase dr. Franc Trampuž, odvetnik v Kamniku. Ker ni bilo kritja za stroške postopanja in ker kljub pozivu konkurznega sodnika 27. junija 1933 noben upnik ni zadolžil predujma za stroške konkurznega postopanja, je bil 28. februarja 1934 konkurz odpravljen in 14. avgusta 1935 je bila firma izpisana iz registra.40 Ladstätter jeva rodbina se je že 1932 preselila v Lienz na Tirolskem, saj je vse njeno posestvo s stanovanjsko hišo skupaj prevzela banka.41 Edina tirolska družba v Domžalah, ki jo ni zaradi prezadolženosti zasegel Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani, je bila Bratje Oberwalder. Na težave pa je naletela drugje: nacionalizacija je silila družabnike k razmejitvi njih posesti. Pri tem je prišlo med domžalskimi podjetniki in dunajskimi sorodniki do odkritih nesoglasij, ki so jih vodile v tožbe; te so terjale velikanske izdatke, spremljala jih je rubež, prišlo je do zastoja in končno do ustavitve tovarniškega obratovanja.42 Javna trgovska družba Bratje Oberwalder je s 3. decembrom 1932 prenehala in prešla v likvidacijo. Njena likvidatorja sta postala oba javna družabnika Josip Oberwalder in Marija Kröcksamer, vsak s pravico samostojnega zastopstva in podpisovanja firme. To pravico je Stol sedmerice v Zagrebu 13. novembra 1934 korigiral in določil, da likvidatorja nastopata v zadevah skupno, le v primerih, ki jih dopušča zakon, delujeta ločeno. S končno likvidacijo je bila firma Bratje Oberwalder v likvidaciji 20. novembra 1939 izbrisana v registru.43 Velikih tirolskih slamnikarskih firm v Domžalah in Mengšu ni bilo več. Njih dedič je postala Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stem-berger, d. z o. z., Domžale, povsem domače slovensko podjetje, čeprav so bila v naslovu še tirolska imena. Njen poslovodja dr. Josip Stemberger je bil izbrisan iz registra 2. oktobra 1933. V letu 1936, točno 20. oktobra, je firma dobila nov naslov: Univerzale, tovarna klobukov in slamnikov, d. z o. z. (»Univerzale« je bil tudi brzojavni naslov bivše firme J. Oberwalder et Co. in Keller et Co., d. z o. z., Domžale). Namesto izbrisanih poslovodij Alojza Oberwalderja, Avgusta Tostija, Kurta Ladstätterja in dr. Janka Berceta, ki je bil vpisan 20. avgusta 1932, so bili zabeleženi novi poslovodje: ing. Vinko Zalokar, trgovec v Domžalah pa Franc Faltner, trgovski zastopnik v Domžalah. Glede na sklep rednega občnega zbora 1936 »se je z dodatkom in obenem z odstopno pogodbo 1. oktobra 1936« zvišala osnovna glavnica družbe od 250.000 na 500.000 dinarjev; povišek (250.000 dinarjev) je bil v gotovini v celoti vplačan.44 Glavnica 500.000 dinarjev se je delila med posamezne družabnike tako: Lastnik din Janko Cirman, posestnik in gostilničar, Medno nad Ljubljano 125.000 ing. Vinko Zalokar, Domžale 125.000 Franc Faltner, trg. zastopnik, Domžale 150.000 Anton Zalokar, posestnik in tesar, St. Vid nad Ljubljano 50.000 Ivan Zalokar, posestnik v St. Vidu nad Ljubljano 50.000 Lastnih nepremičnin podjetje Univerzale v tem času ni imelo. Lastninsko pravico do velikega tovarniškega poslopja, v katerem je obratovala (bivša tovarna Oberwalder), si je pridržal Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani. Cenili so ga na najmanj 2,500.000 dinarjev in v korist navedenega zavoda je bilo popolnoma obremenjeno. Stroji in za obratovanje potreben inventar, med katerim je bilo največ modelov iz pločevine in aluminija, so bili ocenjeni na približno 350.000 do 400.000 dinarjev. Terjatve, ki so izvirale največ še iz prejšnje firme, je bilo okrog 1,500.000 dinarjev. Pri tem je bilo poudarjeno, da imajo družabniki svoje nepremičnine. Posebej sta tu omenjena Janko Cirman iz Mednega in ing. Vinko Zalokar iz Domžal. Povedano je, da ima Cirman posest v vrednosti prek milijon dinarjev, ki da je malenkostno obremenjena. Ing. Vinko Zalokar, star 37 let, da je dokončal študije v Nemčiji. Zaposlen da je bil nekaj časa v tovarni farmacevtskih preparatov Kolar v Ljubljani, v maju 1930 da je odprl drogerijo v Novem mestu, katere vodstvo je zaupal poslovodji Pleničarju, sam pa da je nastopil službo pri firmi Ladstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, d. z o. z., Domžale, kjer da se je izpopolnjeval za samostojno vodstvo prevzetega podjetja. Pridano je, da je marljiv in sposoben industrialec kot tudi ostali poslovodje družbe.45 Na izrednem občnem zboru 19. julija 1940 je bilo sklenjeno, da za firmo podpisuje in jo zastopa ing. Vinko Zalokar samostojno, ostali poslovodje po dva kolektivno ali pa poslovodja skupaj z morebiti nastav- CìJr#v t lou £/. >xp ‘ ■**-V«-<- ~ ■*-' vi-^rj-^*- - /2. t/ft*r*i*~n' ptwx-d*.***-' -p<- • '*'?'* ~U<* ***** . /. j£ ,«,£4. ^Ur'^r, ~~ f 3 ■ %rx£*^ći. : ^ #*****-' ^*J%^f-oU> ■v -, <■_,, .frvvtf-^r-rs yf*v -**"?■«' -tt*čeS. _.. ., ____;_». t» - */"'* >-i-<’ - -a o/V /^. ~~y ' mU*~ -»»t. W *A^*JU vet&irr-: f£ rftolp '*■ **< : <*&*(**<', -f*”■***.;&***£* **< -**V s&**t***tsjži .**,. ft-o*f***i\-*>ot. Z. U-r**+J*>*^***- -+*Jy&*ać. • $roCf*cm+- *U»M, JU -^)C*Y€. rtj*frr>0n-f / r****/c4 V slamnikarskih podjetjih v Domžalah in Mengšu je bil položaj delavcev težak. Prvo svojo organizacijo so ustanovili šele leta 1897 in sicer krščansko delavsko podporno društvo. Po prvi svetovni vojni je slamnikarska industrija zašla v hudo krizo, njeno glavno breme pa je nosilo delavstvo. ljenim prokuristom, ki mora pred svoje ime dodati oznako p. p. Izpisan je bil poslovodja Franc Faltner, vpisan pa Janko Cirman, trgovec in posestnik v Mednem, Anton Zalokar, posestnik in mizarski mojster v Št. Vidu nad Ljubljano, ter Ivan Zalokar, posestnik prav tako v Št. Vidu nad Ljubljano.46 Na tirolska velepodjetja v Domžalah in Mengšu so na pragu druge svetovne vojne spominjala še tovarniška poslopja, ki so bila v rokah slovenske banke, pa še nekaj obrtnih delavnic, katerih lastniki so bili potomci tirolskih podjetnikov, tako Krizant Oberwalder (Študljanska ul. 31), Marta Oberwalder (Ljubljanska ul. 61), Rajmund Oberwalder (Savska ul. 4) in Tomaž Oberwalder (Industrijska ul. 16) v Domžalah.47 Ukrepi, ki jih je uvedla oblast mlade jugoslovanske države za nacionalizacijo tujih podjetij, se v obratovanju tovarn v prvih dvajsetih letih še niso občutili direktno. Težke gospodarske razmere, v katerih se je znašla država, pa tudi slamnikarskih velepodjetij niso puščale ob strani. Prvo podjetje, ki je klonilo hkrati z nekaterimi slovenskimi obrati, je bilo v posesti firme J. Mellitzer, Kleinlercher et Co. v Domžalah. Ostale firme (Stemberger et Mellitzer, Mengeš; P. Ladstätter in sinovi, Domžale; Bratje Kurzthaler, Domžale; J. Oberwalder et Co., Domžale pa Bratje Oberwalder, Domžale) so v tem kritičnem obdobju izdelale le 228.000 slamnikov, kar je bila kapaciteta samo enega ne največjega obrata. (Pred prvo svetovno vojno so navedene tovarne ob približno enakem številu zaposlenih proizvedle okrog 1,100.000 slamnikov.) Delavci so bili Slovenci, le firma Stemberger et Mellitzer iz Mengša je poročala, da ima zaposlenih 95 °/o Slovencev. Surovine so obrati kot običajno uvažali, obratna sredstva pa jim je nudilo slovensko tržišče. Največ pogonskih moči je imela Ladstätter jeva tovarna.48 Samostojnost obratovanja je najdlje ohranila firma Bratje Oberwalder iz Domžal, ki jo s Kreditnim zavodom v Ljubljani niso vezale nikakršne obveznosti. Sprva je poslovala še z dobičkom (leta 1921 24.000 K in 1925 12.580 dinarjev), potem je prišel čas, ko je izdatke komaj krila z dohodki, leto 1930 pa je že zaključila z izgubo. Podjetje ni bilo veliko, zaposlovalo je le 7 do 12 delavcev, ki so v sezoni izdelali do 18.000 slamnikov; najmanj je bilo zaposlenih 1932, samo štirje, ki so izdelali 3500 slamnikov. Podjetje je predelovalo domače in uvožene kite; imelo je električni pogon (1 KM) in vsa dvajseta leta je plačevalo pridobitni davek.49 Kot smo že povedali, si je firma J. Oberwalder et Co. podaljšala tovarniško obratovanje z združitvijo s sorodnim podjetjem. Njena partnerka je bila firma Keller et Co. Leta 1927 je zaposlovala še 70 delavcev skupaj s 3 preddelavci (Čeh in Nemca) pa s 6 uradniki (3 Slovenci in 3 Nemci) in z 1 tehničnim vodjem (Nemec). V enem sezonskem letu je podjetje izdelalo 50,000 do 100.000 slamnikov in klobukov, ki jih je prodajalo po državi in v inozemstvo. S tradicijo te ugasle firme je proti koncu tridesetih let kot obrtnica potem nadaljevala Marta Oberwalder, rojena 1897 v Jabloncu na Češkoslovaškem; po rodu je bila Nemka. Obrtni list je dvignila leta 1937.50 Obratovanje likvidiranih tirolskih podjetij v Domžalah in Mengšu je prevzela v letu 1931 ustanovljena firma z naslovom Tovarna klobukov in slamnikov Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, d. z o. z., Domžale. Mlado podjetje, ki si je v letu 1936 nadelo novo ime Univerzale, tovarna klobukov in slamnikov, je bilo v rokah slovenskega kapitala. V ustanovitvenem letu 1931 je imelo vodno turbino, parni stroj in Dieslov motor ter 12 Siemens-Schuckertovih električnih motorjev (70 KM), 1932 omenja le parni stroj s 75 KM (Erste Brünner Mfbk), 1936 kai 3 tovrstne stroje s 175 KM (Erste Brünner Mfbk; Wolf-Mannheim) ter 1938 in 1939 2 parna stroja iste znamke s 116 KM. Poleg upravnopisarniškega in tehničnega osebja ter profesionalcev so jedro njegovega delavstva sestavljali kvalificirani in nekvalificirani delavci. Na začetku obratovanja (1931) je bilo v pisarni in upravi zaposlenih 10 nameščencev, od tega 3 ženske, profesionalcev je bilo 15, med njimi je bil eden mladoleten, v tehničnem vodstvu so delali 4 moški, medtem ko je bilo vseh proizvodnih delavcev 118 (34 moških, 79 žensk in 5 mladoletnikov). Od 1936. leta naprej je bilo v tovarni nekoliko manj zaposlenih. Število kvalificiranih in nekvalificiranih se je sukalo med 60 in 90, profesionalcev je bilo 10, tehnično vodstvo sta zastopala 2 moška ter upravnih in pisarniških uslužbencev je bilo 9, od tega 5 moških. V večini so bili Slovenci. Največ Nemcev je bilo v tovarni leta 1931, bilo jih je kar 18, zavzemali so vodilna mesta; leta 1932 so v tehničnem vodstvu delali še 3 Nemci in prav toliko jih je bilo med oblikovalci; leta 1936 je firma zaposlovala vsega še 3 Nemce in i «kitajta IO. ftbruarjs 1922 r tovsrai D, ì&asta.tt«r v Doml«lah, ?s«d Jugoslovansko strokovno *v«*o, kot zsstopnioo prizadetega delavstva ln tvrdko f. Ladatfttter ▼ Domdalah. Sarso&l : Iran Iad«tS.tt*r, £urt ladatettar, ramatali V«id«r, obrtni nadzornik I«. iiihaTc, iTan Sajèak strokovni tajnik, »teak» likar tajnik &«1. zborxiio*. Sa delavstvo: iVauo ISuk 16, «tossalija Dir«. Po vse 8 trina k« tz tassaijitezj razgovoru se oklene: 1/ Dame B>«zde «e svièajo za lO/s. { daaat odstotkov } *Akordne poštark« se zviéajo sa *£ { pet* odstotkov) 5/ ,?rrdka. P.Xaàatstter bo zviéala posta.ka sa posamezne vrste pri taajlmih strojih tako, da bo zaslaiek pri aajhnih strojih raaj pri li ino odgovarjal onesm pri Tolikih atro jih, d/ Sarahi rasinega gibanja n« ho preganjala tvrdka noi»naga delavoa. 5/ 2rrdk& P. ladstüttar bo priznavala izvoljen« in ravnatelj# stru naznanjene zaupnik«, 6/ 2a pogodba velja od U. februarjt> 1922 naprej. * Dorl&le, 10. februarja 1922, Sindikalno organizirano v krščanskosocialni Jugoslovanski strokovni zvezi je vodilo številne mezdne boje, ki so se leta 1922 zaostrili tudi v stavke. — Sporazum o povišanju plač po uspešni stavki v Ladstätterjevi tovarni v Domžalah leta 1922 po letu 1938 je delal tu le 1 sam nemški profesionalec. Upravni, pisarniški in tehnični nameščenci so bili plačani mesečno (leta 1931 se je plača upravnih in pisarniških uslužbencev gibala med 1900—2000 dinarji in strokovnjaki v tehničnem vodstvu so prejemali 2000—2300 dinarjev, ostali so dobivali plačo tedensko: moški profesionalci 164—450 dinarjev in mladoletnik 168 dinarjev. Kvalificirane delavke so prejemale precej manjše tedensko plačilo (60—250 dinarjev), medtem ko so kvalificirani delavci dvigali 110—400 dinarjev na teden. Glede na spol in starost se je tedenska mezda tudi nekvalificiranim graduirala navzdol: moški so dobivali 150—260, ženske 96—-168 in mladoletniki 84—132 dinarjev. Zneski razponov mesečnih plač upravnih in pisarniških uslužbencev so bili po letu 1936 nižji kot leta 1931: moški so sprejemali 1800—2000 dinarjev (toliko je bilo odmerjeno tudi tehničnem osebju) in ženske 1500—1800 dinarjev. Delavčeva tedenska mezda je bila po letu 1936 in tja do leta 1939 za ženske 120—202 dinarjev in za moške 168—240. Tovarna ni izdelovala le slamnikov, enakovreden proizvodni predmet so bili tudi klobuki iz filca. Spodnja razpredelnica nam dokazuje, da so v proizvodnji prevladovali klobuki iz filca razen v letu 1932. Leto Slamniki (v kosih) Klobuki (v kosih) moški ženski skupaj moški ženski skupaj 1931 30.000 25.000—35.000 55.000—65.000 40.000 30.000 70.000 1932 26.693 37.338 64.031 13.019 17.243 30.262 1936 21.432 14.611 36.043 26.502 12.374 38.876 1938 18.013 11.283 29.296 31.494 14.299 45.793 1939 18.775 11.216 29.991 38.907 14.863 53.770 Poleg klobukov so 1938 in 1939 proizvedli precej klobučevinastih tuljcev, in sicer 1938 129.918 kosov in 1939 87.779 kosov. Vrednost proizvodnje je v zadnjih letih pred drugim svetovnim požarom vidno in skokovito naraščala: leta 1936 je firma iztržila za izdelke 2,867.184, leta 1938 3,919.263 in 1939 4,612.311 dinarjev. Specifikacija po posameznih izdelkih je bila v zadnjih dveh letih takale: Klobuki moški ženski 964.138,75 410.134,5 1,374.273,2 dinarja 1938 Tuljci 1,498.416 1,498.416 Slamniki moški ženski 585.960 460.614 1,046.574 Klobuki moški ženski 1,567.960 554.984,42 2,122.158,3 1939 Tuljci 1,316.685 1,316.685 Slamniki moški ženski 656.186,25 517.281,92 1,173.468,1 Ob navedku firme, da je bila leta 1931 zmogljivost obrata 500.000 in od leta 1936 do 1939 kar 700.000—1,000.000 kosov, si lahko zamislimo, kakšne razmere so vladale na tržišču. Izvoz je bil boren: leta 1931 so v Anglijo, Nemčijo in na Švedsko prodali 12.000 ženskih klobukov in 22.000 ženskih slamnikov, leta 1932 se je na tuje poslano blago cenilo na 464.000 dinarjev in 1936 so izvozili v Turčijo 5841 klobukov in slamnikov, za kar so iztržili 77.021,33 dinarja. Za leti 1938 in 1939 firma ne navaja ne količine in ne vrednosti izvoza. Surovine je v glavnem uvažala iz S vice, Nemčije, Italije, Francije, Anglije, Avstrije, Belgije, Nizozemske in ČSR. Nekaj surovin, predvsem klobučevinaste tuljce, pletivo in kemikalije ter barve je podjetje nabavljalo pri domačih proizvajalcih. Premog je kupovalo v Št. Janžu, Krmelju in Kočevju. Zaradi nazornosti podajamo vrednost nabavljenih surovin zopet v razpredelnici: Surovine din din din din tuljci iz slame 331.210 444.028 1,100.000 ? iz «klobučevine 611.103 525.736 *> ? pletivo 475.777 303.862 650.000 66.500 opremni material 282.007 263.295 450.000 264.332 barve, kemikalije 87.772 143.614 230.000 156.915 premog 144.925 82.532 ? 123.746 Leta 1932 so med drugim kupili za 35.793 dinarjev sukanca in 1939 za 508.786,34 dinarja volne. Na voljo imamo tudi podatke o količini nabavljenih surovin za leto 1931. Največ so nakupili klobučevinastih tuljcev (50.000—80.000 kosov), slamnatega pletiva 30.000 kosov in slamnatih tuljev 15.000 kosov, raznega olja 800 kg in premoga 1000 kg.51 Nezadovoljstvo nad gospodarsko politiko med obema svetovnima vojnama so slamnikarji izpovedali zbornici v opombah na vprašalnih polah. Kot stalen refren se ponavlja zahteva po znižanju carine za uvožene surovine hkrati z zahtevo po zvišanju carinske postavke uvoženim slamnikom. Motile so jih neurejene devizne razmere, saj so na tovrstno odredbo čakali celo desetletje. Vodstvo Slamnikarske in (klobučarske zadruge je na vprašalniku za leto 1924 pripisalo željo, da bi bile vse pošiljke hitro ocarinjene, »da bi obrat ne trpel škode. V južnih delih naše države so zadnje mesece trgovci začeli izdelano blago pošiljati nazaj, kljub temu da postopamo solidno s cenami, kolikor nam je mogoče. Ako vložimo tožbo, se ta vleče in vleče, da ni konca, sploh še nismo dobili ene tožbe rešene ne tako ne drugače, tako da sploh ne vemo, kaj začeti tam doli. Prosimo, kako bi bilo temu odpomoči, ker drugače smo primorani obrt zelo skrčiti ali pa trpeti ogromne škode. Prosimo, da zbornica zastavi svoj vpliv na merodajnih mestih, da bode temu odpomoči«. V tem pogledu ni prišlo do izboljšanja, saj zadružno vodstvo 1927 znova opozarja na izterjevanje. Posebno za Srbijo naj bi se napravil red na sodiščih, »ker sodbe tukajšnjih sodišč tamkaj ne izvršujejo oz. jih celo zavlačujejo«. Zavzemali so se tudi za ukinitev davka na poslovni promet, ki je bil tudi v tridesetih letih kamen spotike. Vztrajali so: »Skupni davek na poslovni promet je previsok, ker ga moramo plačati pri uvozu in še direktno davčni upravi.« Medtem ko je zadruga še nekaj časa v tridesetih letih konkretizirala svoje probleme in želje, je leta 1938 svoj vprašalnik zbornici na kratko zaključila: »Imamo več želja, samo nobena se ne upošteva,« in 1939: »Devize se ne dobe za Švico.«52 Firma Hribar et Co., Mengeš, je osvetlila še drug problem: »Naš solastnik g. Valentin Hribar potuje po Srbiji in je dognal, da se uvažajo boljše vrste slamniki za moške v našo državo iz Italije in Nemčije; zapaža se grozno nazadovanje naše industrije (Domžale, Mengeš), vzrok zgoraj omenjen. Glede carine je vsako leto nekaj drugega in moramo dostikrat intervenirati pri glavni carinarnici v Beogradu, brez efekta.« Ogorčenje nad neurejenim carinskim poslovanjem in tujo konkurenco je izpovedala znova na zborničnem vprašalniku 1928: »Imamo nešteto slučajev, da se nam uvoženi material nepravilno carini. Mogli bi našteti dosti slučajev, ko smo vrnili robo v naknadno zopetno carinjenje in se je drugič zacarinilo po drugi tarifni postavki. To ovira funkcioniranje obrata. Tuja konkurenca: Italija prodaja v Dalmaciji negarnirane slamnike, predvsem žiradi, ker je carina na negarnirane slamnike (brez traka in podstavke iz usnja in imitacije usnja) malenkostna, lahko ona konkurira, ker jih največ fabricira iz itali j. surovine, drvena surovina (Bastgeflecht) in drugih itd. surovin. Italija prodaja dosti na beograjskem trgu in po večjih mestih države: Novi Sad, Kragujevac, Niš, Kruševac, Skopje, posebno Bitolj, Subotica, Vršac, Tudi v Mengšu v Stemberger-Mellitzerjevi tovarni so leta 1922 slamnikarski delavci s stavko izboljšali svoje mezdne in delovne pogoje Bačkerek, Osijek, celo Ljubljana. V Beogradu se kupujejo celo fini slamniki žiradi iz Nemčije. Treba bi bilo, da se carina na negarnirane slamnike za inozemske fabrikate poviša, ker naše tovarne (Mengeš, Domžale) delajo samo primitivno blago, pri katerem je malenkosten zaslužek.«53 To so le drobci o resničnosti globoke krize, ki jo je preživljalo naše slamnikarstvo med obema svetovnima vojnama; potrditev zanjo najdemo tudi v preživelosti le peščice registriranih obratov (Slamnikarska in klobučarska zadruga, r. z. z o. z., Mengeš; A. Jančigaj, nasi. M. Ravnikar, Domžale; Alojz Skrabar, Domžale in Univerzale, tovarna klobukov in slamnikov, d. z o. z., Domžale) od številnih mogočnih podjetij, ki so ponesla v svet sloves kranjskih slamnikov. K tej resnici je pristaviti še drugo: ta peščica tovarn je bila zdaj v rokah domačih podjetnikov, medtem ko so se na pragu druge svetovne vojne posamezni Tirolci ukvarjali z dejavnostjo le še kot obrtniki. OPOMBE 1 Vlado Valenčič: O slamnikarski domači obrti. Kamniški zbornik. Ljubljana 1959, V, str. 167—171. V publikaciji Svet pod Taborom, ki je izšla 1974 (str. 183—186), nam prinaša kronist Stane Stražar, opirajoč se na izsledke Toneta Ravnikarja (objavil jih je v Občinskem poročevalcu, Domžale 15. oktobra 1970, št. 8), izredno pomembne podatke o začetkih slamnikarstva na Kranjskem, ki nakazujejo, da je ta dejavnost še starejša, in obvezujejo, da je treba v tej smeri še raziskovati. 2 Bericht über sämmtliche Erzeugnisse, welche für die erste zu Klagenfurt im Jahre 1838 veranstaltete, und bei Gelegenheit der Anwesenheit Sr. Majestät des Kaisers eröffnete Industrie-Ausstellung des Vereines zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und der Gewerbe in Innerösterreich eingeschickt worden sind. Grätz 1839, str. 132, 138; Bericht über sämmtliche Erzeugnisse, welche für die zweite, zu Grätz im Jahre 1841 veranstaltete, und bei Gelegenheit der Anwesenheit Sr. Majestät des Kaisers eröffnete Industrie-Ausstellung des Vereines zu Beförderung und Unterstützung der Industrie und der Gewerbe in Innerösterreich, dem Lande ob der Enns und Salzburg eingeschickt worden sind. Grätz 1843; Bericht über sämmtliche Erzeugnisse, welche für die dritte, zu Laibach im Jahre 1844 veranstaltete und bei Gelegenheit der Anwesenheit Allerhöchts Ihrer Majestäten des Kaisers und der Kaisern eröffnete Industrie-Ausstellung des Vereins zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und Gewerbe in Innerösterreich, dem Lande ob der Enns und Salzburg eingeschickt worden sind. Grätz 1845, str. 69, 108. 3 Arhiv Slovenije, Ljubljana (AS): TOI, fase. 311/3, vprašalne pole za leto 1919. Na vprašalnih polah iz tridesetih let (fase. 309/4, 309/9 in 311/7) najdemo tudi drugačne navedbe, npr. za firmo A. Jančigaj 1860, kar nam potrjujejo tudi dokumenti, ki jih hrani Tone Ravnikar iz Domžal. V glasilu Domžalec (Domžale 6. avg. 1925, št. 4) je na oglasu firme Valentin Maček, Domžale 124, navedeno utemeljitveno leto 1858. Več o začetkih domačih in tudi tirolskih podjetnikov glej v sestavku Toneta Ravnikarja Kronika domžalskega slamnikarstva; objavljen je bil v posebni številki Občinskega poročevalca (Domžale, 20. julija 1970) in številki 8 istega glasila (Domžale, 15. oktobra 1970). 4 AS : Landes als Handelsgericht Laibach, Firmen Protokoll LI - NI, posamezne tvrdke, 232, tek. št. 288 in Firmen Protokoll L II, posamezne tvrdke, 233, tek. št. 939; Okrožno gospodarsko sodišče, Ljubljana (OGSLj): Vpisnik posameznih tvrdk, zv. 1, list 170 ter Trgovski vpisnik, odd. A, zv. 1, str. 86. 5 AS: Zadružni register L II-N II, 259, list 139 in 152. 6 AS: Konvolut 725, Računska zaključka slamnikarske zadruge in kitarskega društva za leti 1908 in 1910. Glej op. 3! 7 Katarina Kobe-Arzenšek: Slamnikarstvo v Domžalah in okolici. Tipkopis; tekst še ni bil objavljen. 8 Glej op. 3! Medtem ko so domači podjetniki vestno navajali mesečno porabo surovin (kit), ki so jih poleg domačih še uvažali iz Švice, Češke in Nemčije, pa nam tuje firme skupaj s slamnikarsko zadrugo (s kitami slabše vrste so jo oskrbovali okoliški pletiči, največ združeni v Kitarskem društvu v Domžalah, kvalitetnejše blago pa je uvažala iz Švice, Češke, Italije in Francije; tudi ostali material, kot so trakovi, cink, usnje, klej je v pretežni meri dobivala iz Nemčije, Belgije in Češke) niso zapisovale natančnih in za komparacijo ustreznih podatkov. Tako nam je npr. firma J. Ober-walder et Co. zapisala v to rubriko 30 kosov kit, Bratje Oberwalder 10.000 kg domačih in uvoženih kit pa firma P. Ladstätter in sinovi v približni vrednosti 40.000 K uvoženih kit in prav malo domačih. Firma J. Oberwalder et Co. je dobivala surovine iz centrale na Dunaju, podjetje Bratje Oberwalder jih je nabavljalo v Angliji, Nemčiji in Švici, tovarni Bratje Kurzthaler so pošiljali material iz Linza in firmo J. Mellitzer, Kleinlercher et Co. je zalagal s surovinami lastni obrat na Dunaju. Za nekatere od firm imamo podatke tudi o mesečni potrebi goriva in maziv: Firma Premog Mazivo J. Oberwalder et Co., Domžale 16 vagonov 150 kg strojnega olja J. Mellitzer, Kleinlercher et Co., Domžale 1 vagon 2001 petroleja P. Ladstätter in sinovi, Domžale 8 vagonov 2 soda petroleja Bratje Kurzthaler, Domžale 1 vagon 300 kg bencina in gazolina Bratje Oberwalder, Domžale 1/2 vagona 150 1 olja Slamnikarska zadruga, r. z. z o. z., Mengeš 1 vagon ? Franc Cerar, Stob 1 vagon ? Andrej Jančigaj, Domžale 1/4 vagona ? Poleg osnovnih surovin je bila potrebna obratom še vrsta drugega drobnega materiala. Firma Bratje Oberwalder ga je naštela precej podrobno. Poglejmo: 300 kg lepila, 50 kg žvepla, 500 kg gipsa, 100 kg anilinskih barv in 30 kg vrvic. 8 OGSLj: Trgovski vpisnik, odd. A, zv. 1, list 86. 10 AS: Register posameznih tvrdk L III, 234, list 22; Register družbenih tvrdk LIV, 246, list 147. 11 AS: Register posameznih tvrdk LUI, 234, list 155 in 258. 12 AS: Register družbenih tvrdk LUI, 245, list 156 in Register posameznih tvrdk L III, 234, list 45. 13 AS: Register družbenih tvrdk L V, 247, list 84 in Register posameznih tvrdk LIV, 235, list 59. 14 AS: Register družbenih tvrdk LIV, 246, list 250; TOI, fase. 309/7, vprašalna pola za 1. 1936. 15 AS: Zadružni register LII-N II, 259, list 152. 16 AS: Zadružni register LII - NII, 259, list 139 pa L III, list 21. m AS: TOI, fase. 311/7, vprašalni poli za 1. 1921 in 1924 s priloženimi dopisi; Franc Bernik: Zgodovina fare Domžale. Groblje 1939; str. 29. 18 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalni poli Karla Koširja iz Domžal za 1. 1929 in 1930 pa vprašalni poli Franca Kompareta iz Mengša za 1. 1924 in 1939 ter Antona Kompareta iz Mengša za 1. 1926; fase. 309/5, vprašalna pola Karla Koširja iz Domžal in Antona Kompareta iz Mengša za 1. 1931; F. Bernik: ibidem, str. 284. Primerjaj sestavek Mira Stiplovška Razvoj slamnikarske industrije, objavljen v posebni številki Občinskega poročevalca (Domžale, 20. julija 1966) in sestavek Toneta Ravnikarja, ki ga navajam v opombi 3. 18 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalne pole za 1. 1922 in 1928; fase. 309/4, vprašalna pola za 1. 1931 in fase. 309/9, vprašalne pole za 1. 1932, 1935, 1936 in 1939. 28 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalne pole za 1. 1921, 1922, 1924 in 1927. 21 AS: TOI, fase. 309/11, vprašalne pole za 1. 1931 in 1938. 22 AS: TOI, fase. 309/5, vprašalna pola za 1. 1931, fase. 311/7, vprašalni poli za 1. 1929 in 1930. 23 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalni poli za 1. 1924 in 1930. 24 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalna pola za 1. 1926 in fase. 309/5, vprašalna pola za 1. 1931. 25 AS: TOI, fase. 311 (1892, 1922, 1927), vprašalna pola za 1. 1926 in fase. 311/7, vprašalna pola za 1. 1928. 26 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalne pole za 1. 1921, 1922, 1924, 1927, 1930 in fase. 309/10, vprašalne pole za 1. 1931, 1932, 1935, 1938 in 1939. Glej še Narodni gospodar. Ljubljana 1921, XXII, str. 169—170! Tu še zvemo, da si je zadruga po vojni pridobila veliko odjemalcev. Obnesla se ji je proizvodnja navadnih klobukov iz klobučevine, finejših žametastih in preprostejših iz volne. Zidala si je tudi belilnico za beljenje kit, da bi se ognila težavam, ki jih je imela s to fazo dela. Članstvo z vodstvom si je obetalo, da bodo že v naslednji sezoni belili kite doma; tovrstne usluge pa so nameravali nuditi tudi drugim manjšim slamnikarjem. V sezoni 1921/22 je zadruga nabavila nove damske modele in večje število modelov za moške zimske klobuke. 27 F. Bernik: ibidem, str. 29; AS: Firmen Protokoll LII, družbene tvrdke, 244, list 37 in Firmen Protokoll L III, družbene tvrdke, 245, list 242. 28 AS: Register družbenih tvrdk L V, 247, list 112. 29 AS: Register družbenih tvrdk L IV, 246, list 165. 30 F. Bernik: ibidem, str. 27. 31 AS: Register družbenih tvrdk LVI, 248, list 161. 32 AS: Register družbenih tvrdk L V, 247, list 230. 33 Glej op. 30 in 31! 34 AS: Firmen Protokoli L II, družbene tvrdke, 244, list 124. 35 AS: Firmen Protokoll L II, posamezne tvrdke, 233, tek. št. 557. 36 Glej op. 31! 37 F. Bernik: ibidem, str. 28. 38 AS: Register družbenih tvrdk L V, 247, list 112. Glej op. 28! 39 Glej op. 37! 40 Glej op. 32! 41 Glej op. 37! 42 Glej op. 37! 43 AS: Firmen Protokoll L I-N I, 243, list 105. 44 Glej op. 31! AS: TOI, fase. 311/7, vprašalna pola firme J. Oberwalder et Co. in Keller et Co., Domžale za 1. 1927. 45 AS: TOI, fase. 309/12, vprašalna pola za 1. 1936 in dopis, priložen k vprašalni poli, z datumom 24. avgust 1937. 46 Glej op. 31! 47 F. Bernik: ibidem, str. 284; AS: TOI, fase. 311/7 in 309/7, vprašalne pole navedenih firm. Glej še tekst pri op. 50! 48 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalna pola firme Stemberger et Mellitzer, Mengeš za 1. 1921; vprašalna pola firme P. Ladstätter in sinovi, Domžale za 1. 1923; vprašalna pola firme Bratje Kurzthaler, Domžale za 1. 1922; vprašalna pola firme J. Oberwalder et Co., Domžale za 1. 1922; vprašalna pola firme Bratje Oberwalder, Domžale za 1. 1921. V tekstu smo zapisali le nekatere, po naši sodbi za komparacijo pomembnejše podatke tirolskih firm in podatke o prehodu njih obratov v roke slovenskega kapitala. Ker je težišče našega sestavka na domačih podjetnikih, posredujemo zbrane in še neobjavljene podatke o tirolskih firmah v obliki tabel v naslednjih vrsticah. Delavci: Firma Leto Moški Ženske Skupaj 1. Stemberger et Mellitzer, Mengeš 1921 30 70 100 10 2. P. Ladstätter in sinovi, Domžale 1923 48 58 106 8 3. Bratje Kurzthaler, Domžale 1922 82 60 142 12 4. J. Oberwalder et Co., Domžale 1922 52 82 134 12 5. Bratje Oberwalder, Domžale 1921 6 12 18 ? * preddelavcev, uradnikov, tehničnega osebja in profesionalcev Proizvodnja: Firma Leto Količina Kapaciteta 1. Stemberger et Mellitzer, Mengeš 1921 100.000 slamnikov 300.000 slamnikov 2. P. Ladstätter in sinovi, Domžale 1923 60.000 slamnikov 250.000 slamnikov 3. Bratje Kurzthaler, Domžale 1922 60.000 do 70.000 slamnikov 250.000 slamnikov 4. J. Oberwalder et Co., Domžale 1922 80.000 slamnikov 400.000 slamnikov 5. Bratje Oberwalder, Domžale 1921 18.000 slamnikov ? Skupaj 228.000 slamnikov 1,200.000 + ? Prodaja: Firma Leto Prodaja 1. Stemberger et Mellitzer, Mengeš 1921 2. P. Ladstätter in sinovi, Domžale 1923 3. Bratje Kurzthaler, Domžale 1922 4. J. Oberwalder et Co., Domžale 1922 5. Bratje Oberwalder, Domžale 1921 65.000 kosov SHS, 2000 kosov Avstrija, 1000 kosov Ogrska, 5000 kosov CSR po državi, Avstrija, ČSR, Anglija po državi, izvoz zaradi carine nemogoč CSR, Avstrija, Poljska, Ogrska, Romunija po državi Firma Leto Nabava 1. Sternberg er et Mellitzer, Mengeš 1921 nabava po potrebi, uvoz iz Anglije, Nemčije, Švice, Francije, Italije, Avstrije 2. P. Ladstätter in sinovi, Domžale 1923 kranjske in uvožene kite (japonske in kitajske) iz Švice 3. Bratje Kurzthaler, Domžale 1922 prekmurske kite (japonske in kitajske) 4. J. Oberwalder et Co., Domžale 1922 tajske, Amerike, Francije, Nemčije, 28.000 slamnatih kit z Japonske, Ki-Anglije, Italije itd. 5. Bratje Oberwalder, Domžale 1921 mesečno 2000—3000 domačih kit, nekaj iz Švice in Italije, 1 groš sukanca in 800 m trakov iz Nemčije Obratna sredstva: Firma Leto Nabava 1. Stemberger et Mellitzer, Mengeš 1921 50 kg olja, 60 ton premoga, 4 klft drv, 1000kg oglja 2. P. Ladstätter in sinovi, Domžale 1923 600 ton trbovelj. premoga, 800 kg petroleja 3. Bratje Kurzthaler, Domžale 1922 3—4 vagone premoga 4. J. Oberwalder et Co,, Domžale 1922 trboveljski premog 5. Bratje Oberwalder, Domžale 1921 1/4 vagona premoga Pogonski stroji: Firma Leto Vrsta strojev 1. Stemberger et Mellitzer, Mengeš 1921 lokomobila Wolf, 24 KM in dinama, 18 KM 2. P. Ladstätter in sinovi, Domžale 1923 vodna moč, 40 KM; 1 turbina, 35 KM; 3. Bratje Kurzthaler, Domžale 1922 4. J. Oberwalder et Co., Domžale 1922 5. Bratje Oberwalder, Domžale 1921 2 parna kotla Cornwall, skupno 60 kvadratnih metrov; 2 dinami za el. razsvetljavo; 3 elektromotorji, ki jih poganja turbina; 1 rezervni motor na surovo olje lokomobila R. Wolf, Magdenburg; cevni kotel, 50 KM; 1 dinama parni kotel Menier, 100 m2, 13 elektromotorjev 49 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalne pole za 1. vprašalni poli za 1. 1931 in 1932. Iz teh virov datke o tej firmi: Kapital: 1921, 1924, 1928, 1929 pa fase. 309/7, posredujemo bralcu še naslednje po- Leto Podjetniški Obratni Vrednost strojev 1921 100.000 K 100.000 K ? 1924 50.000 din 50.000 din ? 1927 60.000 din 1928 250.000 din 1929 100.000 din 1931, 1. poli. 65.000 din 20.000 din 1932 15.000 40.000 din 15.000 din Leto Moški Zenske Skupaj Opombe 1921 6 12 18 1924 2 10 12 plače 1,50 do 4,00 din na uro 1927 3 6 9 1928 2 5 7 1929 2 10 12 zaposleni 4 mesece na leto 1931 2 10 12 1932 1 3 4 Proizvodnj a : Leto Letna količina Kapaciteta Opombe 1920 8.000—10.000 kosov iz domačih kit 1921 18.000 kosov trikrat večja 1924 12.000 kosov 100 kosov na dan izdela se 50 kosov na dan 1927 15.000 kosov ? 1928 12.000 kosov desetkrat večja 1929 10.000 kosov petkrat večja vrednost 60.000 din 1931, 1. poli. 3.500 kosov ? vrednost 30.000 din Surovine: Leto________________________________________________________________________________ 1921 Mesečno 2000—3000 domačih kit, nekaj iz Svice in Italije, 1 groš sukanca, 800 m trakov iz Nemčije in 1/4 vagona domačega premoga 1924 Na leto 10.000 domačih kit, nekaj iz Svice, Italije in Nemčije, obratnih sredstev za 50.000 dinarjev, premog iz Trbovelj 1927 Uvoz iz Švice 1928 Domače in inozemske surovine; 2—3 vagone premoga 1929 Kite iz Italije, Švice, Nemčije; 2 vagona trboveljskega premoga 1931* 10.000 kit iz Jugoslavije, Italije in Švice * 1. poli. Davek, zaloge: Leto Znesek davka Količina zalog 1921 2000 K 5.000 slamnikov 1924 1554 dinarjev 1.000 slamnikov 1927 1990 dinarjev 1928 2000 dinarjev 1929 5600 dinarjev 10.000 1931 3290 dinarjev slamniki 50 AS: TOI, fase. 311/7, vprašalni poli za 1. 1937 in 1938. O delavnici Marte Oberwal-der zvemo tu še, da je imela elektromotor Škodo s 1,5 KM, vrednost strojev (2 stiskalnici Tönnies in 8 šivalnih strojev Willcox et Gibbs) pa je cenila na 50.000 dinarjev. Zaposlovala je 2 moška, ki sta bila plačana po 30 dinarjev na dan, 6 žensk s plačo 22 dinarjev dnevno in 1 mladoletnika, ki je zaslužil 12 dinarjev na dan. V sezoni je izdelala 3000 slamnikov v vrednosti 115.000 dinarjev, za kar je porabila za 23.000 dinarjev slamnatih pletenin, ki jih je uvozila iz Švice, Italije in Nemčije; trboveljskega premoga je delavnica porabila 5000 kg. Nekaj tovrstnih podatkov smo našli (glej v fase. 311/7, vprašalna pola za 1. 1923) tudi za firmo Tomaž Oberwalder et Go., d. z o. z., Diomžale, ki je, kot sono že v tekstu povedali, zastonj čakala na koncesijo. Lastniki podjetja so bili Tomaž Oberwaider, Viktor Meden in Ivanka Leskovic. Obrat je imel na voljo 50.000 dinarjev kapitala in 1 vodno pogonsko silo. Šivalni stroji so bili nemške provenience in stiskalnica je bila kupljena v Ljubljani. Edina kvalificirana moč je bil Tomaž Ober- 9 Domžalski zbornik 129 walder sam, v sezoni, ki je trajala 3—4 mesece, pa je zaposloval še 1 šiviljo. Pletivo je uvažal iz S vice, Avstrije in Nemčije. 51 AS: TOI, fase. 309/11, vprašalna pola za 1. 1931; fase. 309/), vprašalna pola za 1. 1932; fase. 309/12, vprašalne pole za 1. 1936, 1938 in 1939. Primerjaj tudi reklamni sestavek v Spominskem zborniku Slovenije ob 20-lefnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939, str. 648. 62 AS: TOI, fase. 309/11, vprašalna pola za L 1931; faisc. 309/5, vprašalna pola za 1. 1924 in 1926; vprašalne pole Slamnikarske in klobučarske zadruge, Mengeš, za 1. 1922, 1924, 1927 in 1930; vprašalna pola Tom Oberwalder et Co., Domžale, za 1. 1923; fase. 309/10, vpr. pole Slamnikarske in klobučarske zadruge, Mengeš za 1. 1932, 1935, 1938 in 1939. Izjave zadružnega vodstva je potrdil tudi podjetnik Alojz Skrabar iz Domžal (glej fase. 311/7, vprašalna pola za 1. 1927!). Takole je zapisal: »Glede carine je jako žalostno, ker niso veščaki. Isto se ne gleda na to, da kar se ne more dobiti v novi državi, da bi se carine znižalo, ker se dogodi dostikrat, da moramo več plačati za carino, kakor je stalo blago ali pa se sploh ne more naročiti tako blago, ker je carina previsoka. To bi bilo jako dobro da bi se tkaj ukrenilo, ker taki slučaji so na dnevnem redu, ako se pritožiš, to ne upoštevajo.« 53 AS: TOI, fase. 311/1892, 1922, 1927, vprašalna pola za 1. 1926 in fase. 311/7, vprašalna pola za 1. 1928. RAZMAH DELAVSKEGA GIBANJA NA DOMŽALSKEM OBMOČJU V DRUGI POLOVICI TRIDESETIH LET IN KREPITEV VLOGE PARTIJE V NJEM Komisija za preučevanje zgodovine ZKS pri predsedstvu centralnega komiteja ZKS je pobudnik in usmerjevalec raziskovanja delavskega gibanja med vojnama ter posebej razvoja in delovanja partije na območjih Slovenije. Hkrati poteka tudi akcija za pisanje preglednih orisov narodnoosvobodilnega boja na območjih medvojnih okrožij oziroma okrajev, ki naj bi izšli v zbirki Knjižnica OF; to akcijo organizacijsko usmerjata koordinacijski odbor nekdanjih aktivistov ter svet za razvijanje revolucionarnih tradicij pri republiški konferenci SZDL, strokovno pa komisija za zgodovino sveta za razvijanje revolucionarnih tradicij pri predsedstvu republiškega odbora ZZB NOV. Tudi ta akcija narekuje preučevanje predvojnega revolucionarnega delavskega gibanja na posameznih območjih Slovenije zlasti od srede tridesetih let dalje, kajti brez njegovega poznavanja ni mogoče razumeti številnih posebnosti v začetkih NOB pa tudi njegovega nadaljnjega razvoja v nekdanjih partijskih okrožjih ne. Gre za zelo zahtevne in dolgoročne akcije na področju lokalne zgodovine problematike delavskega gibanja in NOB, dela te vrste pa bodo tudi dragocen prispevek k uresničevanju raziskovalnega načrta Zgodovina Slovencev 1918—1945, torej na poti k znanstveni sintezi obdobja med vojnama in NOB. Preučevanje delavskega gibanja in vloge partije med vojnama mora biti postavljeno v širok družbenopolitičen okvir, kajti če bi ravnali drugače, bi ne mogli prikazati eno poglavitnih značilnosti njenega delovanja na Slovenskem, namreč prodor partije med široke ljudske množice, ki se je zlasti od srede tridesetih let nenehno krepil zlasti prek delavske enotnosti in ljudskofrontnega gibanja. Prav ustanovni kongres KPS na Čebinah je bil velika manifestacija volje slovenskih komunistov, »dati na razpolago svojemu ljudstvu vse svoje sile«, pokazal je njihovo »neomajno zvestobo slovenskemu narodu« in jasno začrtal nalogo, da mora delavski razred prevzeti združevalno vlogo vseh demokratičnih sil slovenskega naroda »kot njegov najbolj napredni in najbolj organizirani del«.1 V referatu želimo s prikazom nekaterih dogodkov in akcij v drugi polovici tridesetih let ilustrirati, kako je partija te svoje naloge izvajala na domžalskem območju. Ob tem želimo posebej opozoriti, da tega dela spričo vrzeli v arhivskem gradivu, pomanjkljivih podatkov v časopisju in drugih publiciranih virih, zlasti pa zaradi ilegalnih oblik delovanja partije, zaradi katerih mnogo pomembnih akcij nikdar ni bilo zapisanih, ni mogoče uspešno izpolniti brez pritegnitve pričevanj predvojnih komunistov oziroma organizatorjev delavskega gibanja. Še zlasti velja ta ugotovitev za opisovanje razmer na manjših območjih, za katere je praviloma ohranjenih najmanj sočasnih pisanih virov. Zato je treba akcijo za zbiranje pričevanj predvojnih komunistov, ki jo organizira komisija za preučevanje zgodovine ZKS, le pospešiti, posebej pa poskrbeti, da bodo njihovi zapisovalci z dobrim poznavanjem splošnega razvoja delavskega gibanja in posebej delovanja partije to svojo nalogo tudi čimbolj uspešno izpolnili in s tem obogatili za številne probleme, obdobja in območja le skromno zakladnico različnih vrst virov. Na domžalskem in kamniškem območju smo prek odbora aktivistov OF kamniškega okrožja s to akcijo že začeli. V zadnjih letih so tudi nekatere temeljne organizacije združenega dela (Helios Domžale, Tosama Vir in Papirnica Količevo) dale pobudo za preučevanje predvojnega delavskega gibanja v svojih tovarnah. Zlasti v preteklem letu je bilo delo pri zbiranju pričevanj predvojnih komunistov zelo intenzivno in tako smo dobili tudi veliko novih dragocenih podatkov o ljudskofrontnem shodu na Taboru nad Ihanom, katerega 40-letnico proslavljamo tudi s prvim simpozijem slovenskih zgodovinarjev o krajevni zgodovini. Prelomnica v delavskem gibanju in tudi družbenopolitičnem razvoju na domžalskem območju je bila velika stavka papimičarjev v Bonačevi tovarni na Količevem leta 1935, ki se je prav po zaslugi partije končala s pomembno zmago delavstva. S stavko koliških papimičarjev se začenja novo obdobje v razvoju delavskega gibanja na domžalskem območju, ki je v času šestoj anuarske diktature in velike gospodarske krize skoraj povsem zamrlo. Boj za odpravo teh nevzdržnih razmer je na kamniškem območju začelo delavstvo v Remčevi tovarni na Duplici, ki je maja 1934 z dolgotrajno stavko delno uspelo izbojevati svoje mezdne zahteve. Ta ogorčeni boj dupliškega delavstva, v Stavkajoče delavstvo Bonačeve tovarne na Količevem so obiskali tudi delavci in delavke ljubljanske tovarne Rog Ivan Maček je v imenu pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo dajal prva navodila za organizacijo stavke papirniškega delavstva na Količevem Franc Bukovec, organizator in voditelj delavskega gibanja v Bonačevi papirnici na Količevem, Za junaštvo v NOB je bil proglašen za narodnega heroja katerem je poseg partije vanj uspela razkriti policija, ki je aretirala Miho Marinka, Marijana Dermastio in Maro Dermastio, je odmeval tudi na domžalskem območju.2 Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo je po konferenci v Goričanah sredi septembra 1934, na kateri so ugotovili, da so v Sloveniji objektivni pogoji za stavkovni val, pozorno zasledoval razmere po podjetjih in nato prek komunistov ter simpatizerjev »na terenu« ob svojem neposrednem angažiranju poskušal stavkovne in druge boje kar najbolje pripraviti ter pod vzeti vse ukrepe za njihovo pravilno vodenje do uspešnega konca. Potem ko je krščanskosocia-listična Delavska pravica 7. marca 1935 obširno poročala o nevzdržnih razmerah v Bonačevi tovarni in pozvala delavstvo, naj se organizira, je vodstvo KPJ na Slovenskem posvetilo posebno pozornost razvoju odnosov med delavstvom in podjetnikom na Količevem. Julija 1935, ko so potekale zadnje priprave za ustanovitev strokovne organizacije JSZ v tej tovarni, je bil v Radomljah sestanek med predstavnikom pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo Ivanom Mačkom, Marijanom Dermastio iz Radomelj ter Francem Bukovcem, organizatorjem delavstva na Količevem, na katerem so se tudi dogovorili za stavko, če bo Bonač poskušal podobno kot leta 1927 z odpusti delavskih zaupnikov razbiti strokovno organizacijo — sindikat Jugoslovensko strokovno zvezo (JZS). Ko je po začetku delovanja skupine JZS na Količevem 17. avgusta 1935 podjetnik Bonač odpustil njenega predsednika Bukovca, je vseh 230 delavcev in delavk začelo stavkati, v hudem boju pa so enotno vztrajali vse do 14. oktobra 1935. Ta dolgotrajna stavka ima v marsikaterem pogledu posebno mesto v stavkovnem valu leta 1935. Glede na to, da je podjetnik z različnimi sredstvi poskušal stavko zlomiti, hotel je kolektivno odpustiti vse delavstvo, organizirati stavkolomstvo, zavlačeval je pogajanja, da bi z naraščajočo gmotno stisko stavkajoči popustili v svojih zahtevah, je bilo v tej stavki še posebno aktualno izvajanje navodil o vodenju stavk, ki jih je dala IV. državna konferenca KPJ decembra 1934 v Ljubljani. V njih je bilo poudarjeno, da morajo komunisti s pravilno organizacijo dati revolucionarni značaj in doseči uspeh stavkovnih bojev na osnovi akcijske enotnosti delavstva. Ob začetku stavke morajo organizirati stavkovne straže, nato pa preprečevati stavkolomstvo in paničarstvo, skrbeti za obveščanje javnosti in bojno razpoloženje delavstva, organizirati zanj gmotno pomoč ne le med delavci v drugih podjetjih, temveč tudi med kmeti in drugimi sloji, zlasti v svoji okolici, in končno morajo stavke tudi pravočasno skleniti. Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo je imel pri usmerjanju stavke na Količevem ugodne pogoje, saj je bil predsednik stavkovnega odbora Bukovec komunist, že pred stavko je z njim vzpostavil stalno zvezo prek Dermastie, na Območju Doba, Prevoj in Lukovice pa je bilo tedaj okrog 15 komunistov in številni simpatizerji. Aktivnost komunistov s središčem v Dobu omenjajo partijska poročila iz časa obnavljanja in ponovnega utrjevanja KPJ na Slovenskem po udarcih v času sestojanuarske diktature, njihovi stiki s pokrajinskim partijskim komitejem pa so bili včasih tudi prekinjeni. Zlasti od preloma 1934/35 so svojo dejavnost zelo okrepili in se redno sestajali v Koželjevi hiši v Dobu. Pobudnik za začetek njihovega organiziranega delovanja je bil prof. Mirko Košir iz pokrajinskega partijskega vodstva, ki je bil tedaj kot kemik zaposlen v tovarni Medič - Zanki v Domžalah. Bukovec se je z njimi posvetoval že v pripravah za ustanovitev strokovne organizacije v Bonačevi tovarni, zlasti pomemben pa je bil njihov delež v veliki stavki. Organizirali so moralnopolitično in materialno KOCJANČIČ & DRUG, družba z o. z. TVORNICA OBVEZANEGA MATERIJALA O DOMŽALE - SLOVENIJA O SÖCJAKÖC. DOMŽALE. ~ Tatefo» fc S&Ì UHilll ■ »au 4m « timm imfas&fa & o«, fafamm * »J «e«®»*, il m tew*» tea»»« sweae, M « inuma «Ssmitó aJSmfafak »te» m fahmgsm sfarne» » »M» memMMja S.M. MM] Sefa. m fa fa ■ * S* «urojtei* terate n netaj m is mmterfa famfaM «a**; «a*s te<», «k a« trne mbfamw mjerna *•> * Ifavn.mfa*» famtm » falma. famm *»* J« Mi« M » «sw« famfavmfa m 1» y» «tet » fa&sfa tmetA p® }«» «steMM® teija mi faUemr» swiätojä ifafatfa m «fafafae etete tej« s» faißmimfafa.t fafah jsswäi«gtfe Je tmfafa voafa- mmmlfaU m petjeteijtet fa nanmmmt ' 4.1 tete »säte e«»;, «mm imefam mm »,) 1«» ifaSfafa trimom »3 fau-efam imaxime m fet s»i fafafjfa osmi, im, &S.89, K*«, .-faifa. st* te.S, f.tfa «traanUte»,! .se», rmofa m.f.v.i S.) ialvmfa-, m sms fa, to t» mrcfa dela XSala «etto te Mapjjtyu fafm tete : > Zapisnik o uspešnem sklepu stavke delavstva v Kocjančičevi tovarni na Viru 11. julija 1936 Viktor Avbelj, sekretar celice KPS Dob-Prevoje, soorganizator ljudskofrontnega shoda na Taboru in številnih drugih partijskih akcijah podporo stavkajočim. Na pogostih sestankih pri Koželju v času stavke so se dogovarjali v zbiranju živil in denarja pri kmetih, trgovcih, obrtnikih in gostilničarjih na dobskem območju, v Črnem grabnu, v Moravski dolini, v Domžalah in drugod ter o nabiralnih akcijah med delavstvom domžalskega in tudi kamniškega območja. Brez te dobro organizirane materialne pomoči okoliškega prebivalstva, pomoč pa je prihajala tudi od drugod iz organizacij JSZ, zlasti od vevških papirničarjev, pokrajinski komite KPJ za Slovenijo pa je organiziral pomoč prek Zveze delavskih žena in deklet, bi stavkajoči delavci ne mogli zdržati tako dolgotrajnega boja. Uspeh pri zbiranju pomoči je bil posledica široke propagandne akcije o upravičenosti in nujnosti te velike delavske stavke. Slovensko partijsko vodstvo je bilo nadrobno obveščeno o vseh pomembnih dogodkih v času stavke, kar mu je omogočalo njeno pravilno usmerjanje, o tem pa pričata tudi dva obsežna članka v legalnem partijskem glasilu Delavskem obzorniku, ki sta tudi pospešila sklepna pogajanja za konec stavke. Strokovna organizacija je poleg izboljšanja mezdnih in delovnih razmer uspela tudi izbojevati, da jo je moral podjetnik priznati in pristati na volitve delavskih zaupnikov. Stavka koliškega delavstva je zanimiva tudi v tem pogledu, da so vsa uradna posredovanja in zastopstva na pogajanjih opravljali funkcionarji JSZ, toda partija je našla pota, da je uveljavila svojo metodo in taktiko boja. Zaradi oportunističnega in kompromisarskega ravnanja strokovnega tajnika JSZ Petra Lombarde, ki je ogrožalo uspešen potek stavke, pa je prišlo do polemike med krščanskosocialistično Delavsko pravico in komunističnim Delavskim obzornikom, v kateri je slednji poudaril, da je odločno nastopanje proti podjetnikom za koristi delavskega razreda poglavitni pogoj »za vsako enotnost in za vsako skupno delavsko fronto«.3 Tako je bila stavka koliškega delavstva nova priložnost, da je partija opredelila svoja temeljna stališča do enotne fronte in svoje pogoje za sodelovanje s krščanskimi socialisti. Ob tem naj poudarimo, da je Lombardo prišel v spore tudi s samim koliškim delavstvom, ki pa je dobro so- delovalo z drugimi voditelji JSZ. Stavka papirničarjev na Količevem ima torej pomembno mesto v stavkovnem valu leta 1935 na Slovenskem tudi zato, ker je med okrog 25 stavkami trajala najdalj. Toda odločilnega pomena je bila za razvoj delavskega gibanja na domžalskem in tudi kamniškem območju, prav tako pa je komunistom odprla tudi pot za organiziranje širokega ljudskofront-nega gibanja. Zgled koliških papirničarjev je opogumil delavstvo drugih podjetij, da so premagali strah pred delodajalčevimi ukrepi, zlasti odpusti, in se pogumno lotili ustanavljanja svojih strokovnih organizacij. Že pred stavko je obnovila svojo aktivnost skupina JSZ v tovarni Universale, med njo so se v JSZ organizirali delavci v tovarnah Induplati v Jaršah, Medič - Zanki v Domžalah in Marx na Količevem, jeseni 1935 v Staretovem lesnem podjetju v Preserjah, sredi naslednjega leta pa še opekarski delavci v Radomljah in tekstilno delavstvo v Kocjančičevi tovarni na Viru. Jeseni 1937 je bilo v osmih skupinah JSZ na domžalskem območju organiziranih skupaj 780 članov, prevladovale so delavke, ki jih je bilo organiziranih 449. V vsem kamniškem okraju pa je bilo tedaj organiziranih v JSZ 1244 delavcev in delavk ali skoraj četrtina celotnega članstva JSZ na Slovenskem.4 Toliko članov je redno izpolnjevalo svoje obveznosti, sicer pa je Delavska pravica leta 1937 pisala, da so v JSZ v kamniškem okraju zajeli okrog 2000 delavcev in delavk, pri čemer je iz propagandnih razlogov verjetno štelo tudi tiste člane, ki niso redno plačevali prispevkov.5 V kamniškem okraju, ki je tako sredi tridesetih let postal eno poglavitnih oporišč JSZ, sta bili največji organizaciji v Jaršah (330 članov) in na Količevem (200 članov). Poudariti moramo, da se je tedaj sindikalno organizirala velika večina delavstva v vseh večjih tovarnah domžalskega območja (v Bonačevi tovarni skoraj vse, v Induplati in Universale okrog tri četrtine), kar je bil eden temeljnih pogojev za uspešno delovanje strokovnih organizacij. V sindikalnem gibanju na domžalskem območju je JSZ povsem prevladovala, vodilna pa je bila tudi v celotnem Udeleženci ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937 Tone Tomšič, organizacijski sekretar CK KPS, soorganizator ljudskofrontnega shoda na Taboru Pepca Kardelj se je kot članica CK KPS udeležila ljudskofrontnega shoda na Taboru nekdanjem kamniškem okraju. V socialnodemokratskih sindikatih Strokovne komisije (SK) oziroma v sindikatih URSSJ so bili od leta 1938 organizirani le pečerji v Mengšu (njihova podružnica je štela le okrog 60 članov), od srede tridesetih leta pa sta bili močni organizaciji pri Titanu in Remcu, število članstva pa skupaj ni doseglo niti tretjine organiziranih v JSZ. Zelo šibak je bil vpliv liberalne strokovne organizacije Narodne strokovne zveze (NSZ), ki je imela od leta 1937 svojo podružnico z nekaj deset člani le v tovarni Medič - Zanki v Domžalah. Potem ko so klerikalci zaradi prehoda JSZ na demokratične pozicije izgubili vpliv v njej, so 15. novembra 1935 ustanovili novo strokovno organizacijo Zvezo združenih delavcev (ZZD) z namenom, da delavstvo »rešijo« iz objema marksizma in ga vodijo skladno s korporacijskimi, to je fašističnimi načeli papeške okrožnice Quadragesimo anno, je prav kamniško okrožje postalo pravo območje preizkušanja njune moči. Grobeljski misijonarji so se takoj lotili pridobivanja delavstva za novo režimsko organizacijo, kar je v praksi pomenilo razbijanje JSZ. Njihovo akcijo pa so delegati vseh skupin JSZ kamniškega okraja na posvetu 21. maja 1936 v Radomljah soglasno obsodili. Ugotovili so, da se klerofašistična organizacija poskuša uveljaviti na nedostojen način, z blatenjem in obtoževanjem funkcionarjev JSZ in da je ZZD najbolj napadalna prav na domžalskem in kamniškem območju. Delegati so izjavili, da »bodo vsi kot en mož čuvali enotnost JSZ v kamniškem okraju«.6 Rezultati velikih prizadevanj organizatorjev ZZD so bili zelo klavrni. Verskemu glasilu za kamniško okrožje Našemu listu, ki je izhajal v Grobljah, ni preostalo drugo, kot da je hudo napadalo organizacije JSZ, češ da so pod komunističnim vplivom. Režimska klerikalna organizacija ZZD se tudi kasneje ni uspela uveljaviti v delavskem gibanju v kamniškem okraju. Edino pomembnejšo tovarniško organizacijo je na domžalskem območju uspela ustanoviti v Induplati, kjer pa je leta 1938 ZZD dobila na volitvah le enega delavskega Oskar Kovačič, član CK KPS, udeleženec ljudskofrontnega shoda na Taboru Leopold Miš je v imenu prebivalstva domžalskega območja pozdravil udeležence ljudskofrontnega shoda na Taboru zaupnika, JSZ pa osem. Prav napadalnost ZZD pa je leta 1936 pospešila tesno povezovanje teh skupin JSZ v kamniškem kraju z medstrokovnim odborom, ki je nato usmerjal skupne akcije. Ob tem naj pripomnimo, da je po začetnih trenjih zlasti po prizadevanju Franca Leskoška v kamniškem okraju prišlo do enotnega nastopanja JSZ in SK v mezdnih gibanjih in drugih akcijah za izboljšanje položaja delavstva. Pomembno je torej tudi dejstvo, da se je hkrati s krepitvijo delavskega gibanja ustvarjala tudi tesna povezanost med delavstvom kamniškega in domžalskega območja, ki je omogočala tudi v slovenskem okviru zelo odmevne množične akcije in nastope. Z ustanovitvijo strokovnih organizacij v vseh večjih podjetjih na domžalskem in kamniškem območju se je začelo obdobje nepretrganega in uspešnega boja za izboljšanje gmotnih in delovnih razmer delavstva. Ob tem naj pripomnimo, da se je v drugi polovici tridesetih let po upadu gospodarske krize krepila na domžalskem in kamniškem območju industrija, kar se je kazalo v povečanju števila zaposlenih v podjetjih z dolgoletno tradicijo, v preraščanju nekaterih obrtnih obratov v industrijska in v nastajanju novih podjetij zlasti v Mengšu in Domžalah. Konec tridesetih let je bilo v večjih obratih na domžalskem območju že okrog 1800 zaposlenih, toda v novih podjetjih delavstvo v glavnem ni bilo sindikalno organizirano, kajti potreben je bil določen čas, da se je med seboj povezalo in se ustalilo v njih; prebuditi pa se je morala med njimi tudi delavska zavest. Poglavitna naloga strokovnih organizacij je bila sklenitev kolektivne pogodbe, to je pismenega sporazuma med njo in podjetnikom, s katero bi uredili vse delovne pogoje ter pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja. Kolektivne pogodbe so omejevale podjetnikovo samovoljo in so jih zato neradi sklepali. Tudi po sklenitvah kolektivnih pogodb delo strokovnih organizacij ni bilo končano, kajti boriti so se morale za dosledno izvajanje vseh določb, pa tudi za njihovo izboljševanje. Zlasti je bilo treba nenehno skrbeti za prilagajanje mezd porastu življenjskih stroškov ter preprečevati samovoljo podjetnikov pri od- pustih delavstva in pri njihovih poskusih, da bi zmanjšali vlogo delavskih zaupnikov in sploh strokovnih organizacij. Za izpolnjevanje vseh teh številnih nalog so strokovne organizacije vodile pogosta pogajanja in izvedle veliko posredovanj pri delodajalcih, zlasti pogosto pa so se morale odločati za mezdna gibanja. Že v kratkem času po ustanovitvi so v večini podjetij uspele urediti delovne in mezdne pogoje z bolj ali manj ugodnimi kolektivnimi pogodbami.7 Boj zanje in za njihovo izboljšanje je bil večkrat zelo ogorčen in dolgotrajen, nekajkrat pa s pogajanji ni bilo mogoče prisiliti delodajalcev na popuščanje. Tedaj je delavstvo poseglo po svojem najmočnejšem orožju — stavki (na domžalskem območju leta 1935 dvakrat pa-pirničarji pri Bonaču na Količevem in gradbinci pri Medič - Zanklu v Domžalah, leta 1936 tekstilci v Kocjančičevi tovarni na Viru, kemični delavci pri Medič - Zanklu, delavci v opekami v Radomljah in v mlinu na Homcu, leta 1938 pa pečarski delavci v Mengšu). Zlasti konec tridesetih let so morale zaradi naglega porasta draginje strokovne organizacije pogosto voditi akcije za povečanje mezd (npr. v drugi polovici 1939 in prvi polovici 1940 kar sedem večjih mezdnih gibanj).8 Poleg akcij za izboljšanje položaja delavstva v posameznih tovarnah pa so strokovne organizacije razvile tudi druge oblike aktivnosti. Pomembna vsakoletna manifestacija njihove moči so bile prvomajske proslave, razvile so kul-turnoprosvetno aktivnost ter organizirale številna zborovanja, shode in proslave, med katerimi so imele nekatere tudi velik političen pomen. V njih je prišel do izraza tudi velik vpliv partije v sindikalnem gibanju. Poudarili smo že, da je stavka na Količevem odprla komunistom pot za prodor v družbenopolitično življenje na domžalskem in kamniškem območju preko ljudske fronte. To je že takoj po stavki ugotovilo legalno partijsko glasilo Ljudska pravica, ki je v članku Kmetje in stavka na Količevem uvodoma z zadovoljstvom ugotovilo, da se je podjetnik Bonač hudo prevaral, ko je upal, da med njegovimi zaposlenimi še ni razvita delavska zavest, ker izhajajo iz kmečkega okolja, prav tako pa je vse presenetilo tudi dejstvo, da se mali kmetje, trgovci in obrtniki niso obnašali egoistično, temveč so bili delavstvu pravi zaveznik. Poudarilo je, da je zlasti velika gospodarska kriza zbrisala mnoge razlike med delavci in kmeti, ki se sedaj zavedajo dejstva, da so boji in zmage enih hkrati tudi boji in zmage drugih. Članek je sklenilo z ugotovitvijo: »V spominu delavcev na Količevem in v spominu vseh delavcev v Sloveniji bo večno živel odmev te pomoči in tega skupnega boja delavcev in kmetov ter ponos, da je delavski boj dosegel v teh krajih v tako kratkem času tako visoko stopnjo. Danes po končani stavki pa je nujna naloga delavstva na Količevem, da ostane v stalni zvezi s kmeti, da ohranja in poglablja zvezo delavskih in kmetskih množic. Kakor vse delavstvo, tako se mora zavedati tudi delavstvo na Količevem, da bojuje ono le en del boja, ki se danes bojuje za izboljšanje življenjskega načina prepostega ljudstva, za povrnitev in ohranitev demokratskih svoboščin, to je za svobodo tiska, združevanja, govora in shoda, za parlament, ki ga bo delovno ljudstvo izvolilo v svobodnih volitvah. Zavedati se mora, da je ta boj istočasno boj proti fašizmu in proti imperialistični vojni, ki jo skuša fašizem zanetiti. In vse te težavne naloge moreta izvršiti samo združena delavec in kmet.«9 Poglavitno organizacijsko in usmerjevalno delo pri izpolnjevanju te naloge je opravila partijska celica Dob-Prevoje, ki se je pod vodstvom Viktorja Avblja dokončno izoblikovala konec 1935 in »je za tiste čase uspešno obvladala ali pokrivala vse območje kamniškega okraja.«10 Ob tem naj poudarimo, da so tedaj v celico vključili le 7 komunistov, medtem ko še okrog 10 komunistov iz konspirativnih razlogov oziroma zaradi izpolnjevanja posebnih nalog niso povezali vanjo, vsi skupaj pa so sodelovali pri izpolnjevanju pomembnih akcij, kar velja tudi za številne simpatizerje, ki jih prav tako iz navedenih razlogov niso sprejeli v partijo, čeprav jih je več izpolnjevalo vse pogoje. Partijska celica Dob-Prevoje je skrbela za idejnopolitično vzgojo svojih članov in simpatizerjev ter za njihovo seznanjanje z aktualnimi političnimi dogodki. Idejo ljudske fronte so najprej širili na območju Črnega grabna. Zelo uspešno so razpečevali Ljudsko pravico in po njeni prepovedi so organizirali tudi protesno podpisovalno akcijo, zaradi katere je bilo več komunistov zaslišanih na okrajnem sodišču na Brdu. Zlasti v začetku pomladi 1937 so komunisti na sestankih v Dobu, na Prevojah, v Trnjavi, v Lukovici, v Krašnji in v Blagovici, ki so se jih udeleževali tudi Tone Dolinšek, Jože Slak, Maks Stermecki in Tone Tomšič, širili program in snovali akcijiske odbore Kmečko-delavskega gibanja (KDG) oziroma ljudske fronte. Ta dejavnost in vpliv, ki ga je imela partijska celica Dob-Prevoje v sindikalnem gibanju prek svojih članov in simpatizerjev, je omogočal, da je odločilno prispevala tudi k velikemu uspehu ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937.11 V prvi polovici 1937 so bila v ljudskofrontnem gibanju na Slovenskem pereča zlasti vprašanja krepitve vloge delavskega razreda v njem, pritegnitev demokratičnih katoliških množic iz Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) ne le iz JZS vanj ter odnos Kmečko delavskega gibanja (KDG) do Hrvaške seljačke stranke, ki je s svojo hegemonistično politiko povzročila določeno krizo v KDG z izstopom skupine pristašev Vladka Mačka iz njega. Velika večina v vodstvu slovenskega KDG pa je vztrajala na stališču, da mora ostati to gibanje neodvisno in samostojno. V takih razmerah je KPS posvetila pozornost utrjevanju ljudskofrontnega gibanja z akcijami »na terenu«, pri kateri pa je morala spričo prepovedi shodov in policijskih ukrepov iskati vedno nove oblike. Tako je prva ljudskofrontna zborovanja po ustanovnem kongresu organizirala navidezno kot izlete. Prvi tak izlet, dejansko ljudskofrontni shod, je bil 2. maja 1937 na Taboru nad Črnučami in se ga je udeležilo okrog 200 ljudi. Teden dni kasneje se je v Podgradu pri Zalogu število zborovalcev po policijskih poročilih že podvojilo. Tega shoda se je udeležilo tudi okrog 10 komunistov in simpatizerjev z območja Doba in Prevoj. Navdušeni nad vzdušjem in uspehom zaloškega tabora ljudske fronte, so pozdravili pobudo Toneta Tomšiča, da bi takšen shod organizirali tudi na domžalskem območju. Dogovorili so se, da bo udeležbo prebivalstva domžalskega in kamniškega območja organizirala celica KPS Dob-Prevoje, Tone Tomšič pa je prevzel nalogo, da bo poskrbel za udeležbo Ljubljančanov, za govornika in za vsebinsko obeležje shoda. Udeležba domačinov naj bi pokazala, kako globoko je prodrla mednje ideja ljudske fronte, udeleženci iz Ljubljane in okolice pa naj bi dali shodu širše obeležje in poudarili njegov pomen. V pripravah za shod so člani celice KPS Dob-Prevoje uspeli zagotoviti udeležbo delavstva vseh večjih podjetij v kamniškem srezu, največjo iz Bonačeve tovarne na Količevem, kjer je Franc Bukovec propagiral množično udeležbo na sestanku odbora skupine JSZ. Člani te celice pa so si prizadevali skladno z navodili doseči tudi ustrezno sestavo udeležencev shoda. Zato so komunisti in simpatizerji z osebno propagando zagotovili tudi udeležbo ne le kmečke mladine, temveč tudi številnih kmečkih posestnikov. Medtem so uspešno tekle tudi priprave v Ljubljani in okolici za udeležbo na shodu, zlasti med delavci v tovarnah Saturnus, Eka, Hribar, Avtomontaža, Uni- tas, na Vevčah, v Sostrem, Zalogu, na Črnučah, Ježici in drugod ter med študenti in drugimi izobraženci. Za govornika je bil predviden funkcionar vodstva KDG Ivan Kreft. Vse te obsežne priprave niso mogle ostati prikrite oblastem. Uprava dravske banovine je 19. maja 1937 poslala sreskim načelnikom in policijskim upravam okrožnico, v kateri poudarja: »Ti izleti, ki se vrše pod krinko Ljudske fronte, dokazujejo, da so se komunisti vrgli na legalno delovanje med množicami. Ta način je uspešnejši kot ilegalno delovanje, za komuniste pa manj nevaren. Vseh teh izletov se udeleže znani, že predkaznovani komunisti iz Ljubljane, ki tam gotovo propagirajo svoje ideje ...« Ob sklepu okrožnice je zato naročila: »... posvetite izletom, ki jih bodo eventualno prirejali pristaši in simpatizerji nezakonite »Ljudske fronte« posebno pozornost, ker ni izključeno, da se bodo ti izleti zlorabljali za propagando komunističnih idej.«12 Okrajno načelstvo Kamnik je zato sklenilo poslati domžalski orožniški postojanki na dan shoda okrepitev 15 orožnikov, policijska uprava iz Ljubljane pa za nadzor več agentov. Priprave na ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom so bile torej z obeh strani temeljite. V nedeljo 23. maja v jutranjih urah so po različnih poteh prihajali na Tabor domačini skupaj okrog 600, od teh okrog 80 kmečkih posestnikov, za udeležence iz Ljubljane pa je bil organiziran skupni prihod z železniške postaje v Domžalah. Od tod je Viktor Avbelj vodil kolono pešcev in kolesarjev s slovenskimi zastavami k cerkvi na Taboru. Med nad 400 udeleženci z ljubljanskega območja so bili poleg organizatorja Toneta Tomšiča tudi številni drugi vodilni partijski funkcionarji, iz CK KPS Pepca Kardelj in Oskar Kovačič ter številni sindikalni voditelji. Ko se je sprevod Okrog devete ure približeval kraju zborovanja, so bili orožniki in policisti že zbrani v gozdu na Taboru. Zato so se organizatorji shoda odločili, da bo namesto Ivana Krefta, ki je bil krajši čas že zaprt zaradi Udeleženci ljudskofrontnega shoda na Limbarski gori 6. junija 1937 SPERANS: RAZVOJ SLOVENSKEGA it ^fissiti:. 4 s*. mr- « NARODNEGA VPRAŠANJA J j iNASA založba LJUBLJANA 19» Delo Edvarda Kardelja-Speransa, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, je kot prva celovita marksistična osvetlitev slovenskega narodnega vprašanja, postala temeljna idejna osnova za politično dozorevanje slovenskega naroda na pragu druge svetovne vojne. V njem je Kardelj podrobno obdelal stališča komunistov do narodnega vprašanja in jasno začrtal zgodovinske naloge delavskega razreda v boju za nacionalno in socialno osvoboditev Slovencev. Ob tem delu se je utrjevalo povezovanje slovenskih množic v ljudskofrontno gibanje pod vodstvom KPS, ki je nato v pogojih okupacije postalo osnova za Osvobodilno fronto slovenskega naroda. To veliko delo slovenskega marksističnega zgodovinopisja so natisnili 26. januarja 1939 v Veitovi tiskarni na Viru (glej fotografijo v delu Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, str. 27). Edvard Kardelj je največ svoje znamenite študije napisal v ljubljanskih zaporih, založništvo zanjo pa je prevzel Ciril Vidmar z Našo založbo. Ker sta avtor in založnik že vnaprej računala z zaplembo knjige, so bile priprave na njen izid posebno temljite. Dogovorila sta se, da bo izšla pod psevdonimom Sperans (upajoči). Glede tiska sta se s Petrom Veitom in solastnikom tiskarne Jožetom Gostinčarjem po navodilu CK KPS posebej dogovarjala Viktor Avbelj in Oskar Kovačič. Opozorila sta tiskarja na nevarnost zaplembe. Pri tem so računali, da bo kamniško sresko načelstvo z nekajdnevno zamudo zaplenilo delo, medtem ko so bile ljubljanske oblasti pri cenzuriranju hitrejše. Tiskar Veit je založniku poslal 1500 izvodov knjige v polah, vezali pa so jih v Ljubljani. Na sresko načelstvo je poslal v cenzuro nekaj izvodov šele tri dni po izidu, medtem ko je kamniška cenzura rabila še šest dni, da je ugotovila »prevatniški« značaj Speransovega dela. Medtem pa je založnik že razposlal 900 izvodov pred-naročnikom, prav tako pa je poskril tudi večino še neprodane zaloge, tako da je v policijske roke ob preiskavi prišlo le 28 broširanih izvodov. Se nekaj dni pred smrtjo je Edvard Kardelj z zanosom obujal spomine na nastajanje tega svojega dela in z zadovoljstvom opisoval, kako uspešno so izigrali cenzuro in policijo. Z založnikom se je dogovoril, da bo ta na morebitnem policijskem zaslišanju izjavil, da mu je delo ponudil v tisk nek neznan zgodovinar. Glede na to je Edvard Kardelj na zaslišanju po zaplembi knjige tudi tajil, da bi bil on njen pisec. Toda policijsko zaslišanje je bilo tako temeljito, da mu je moral založnik izjaviti, naj avtorstvo kar prizna. Toda ugotovitev pisca in zaplemba le nekaj izvodov je bila le skromna tolažba za policijo, ki ni uspela preprečiti, da bi Speransov Razvoj slovenskega narodnega vprašanja ne opravil svoje revolucionarne vloge v slovenskem političnem življenju. Zgodovinsko društvo za Slovenijo je razglasilo Edvarda Kardelja za častnega člana in na posebnem posvetovanju so znanstveni delavci osvetlili izjemno mesto in pomen Speransovega dela v slovenskem zgodovinopisju, v domžalski občini pa je pomnik na to njegovo delo nekdanja Veitova tiskarna na Viru, v kateri so natisnili tudi precej druge partijske literature. Študijska beležka Edvarda Kardelja iz gradiva za »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« l U •^4 ‘adj-MočA. C Ä4iö '***& - - Jut* ^ 1 j /MŽuu ^ i# £až2e' tu&fo yv j&4x>tut ' f ^ MU**- ~a, M*U A**- Ä4tV govora na Črnučah, govoril domačin, krojaški pomočnik in dijak Ivan Kočar, udeležence pa bo pozdravil v imenu prebivalstva domžalskega območja Polde Miš. Med glavnim govorom so zborovalci vzklikali borbena gesla, po njem so prepevali revolucionarne pesmi, zbirali prispevke za Rdečo pomoč in delili napredno literaturo. Razlegala se je tudi himna ljudske fronte, ki govori o nasilju in izžemanju vladajočega beograjskega režima ter o združevanju delavskih in kmečkih sil slovenskega naroda za boj proti njemu. V vsebini glavnega govora in geslih so prišle do izraza programske zahteve ljudske fronte in manifesta ustanovnega kongresa KPS. Ljudskofrontni shod na Taboru se je torej odvijal prav tako, kot je »predvidevala« banska uprava v svoji okrožnici. S Tabora so se zborovalci v sprevodu napotili v Dob, kjer je bila nato veselica. Šele proti večeru, ko so se udeleženci shoda vračali domov, so posredovali orožniki. Iskali so podatke o organizatorjih in 11 domačinov je bilo nato aretiranih. Z gladovno stavko pa so izbojevali izpustitev iz zapora, s pritožbo na sodišče v Celju pa so bili oproščeni zaporne in denarne kazni. Ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom je bil po oceni raziskovalcev ljud-skofrontnega gibanja na Slovenskem »najbolje obiskan in pripravljen... Ljubljanski policisti in orožniki niso bili zmožni razgnati zborovalce, ki so po političnih govorih v strnjenem sprevodu krenili v Domžale (v Dob, op. M. S.) in manifestirali za ljudsko fronto, svobodno Slovenijo in Sovjetsko zvezo.«13 Shod na Taboru je bil eden primerov velike pozornosti, ki jo je KPS po čebinskem kongresu posvetila nadaljnji poglobitvi ljudskofrontnega gibanja »na terenu«, pritegnitvi širokih ljudskih množic vanj ter krepitvi delavskega razreda v njem, skratka izpolnjevanju naloge iz manifesta ustanovnega kongresa KPS o strnjevanju vseh demokratičnih sil na Slovenskem. Še posebno pomemben pa je ta shod kot nova prelomnica v prodoru partije v družbenopolitično življenje na domžalskem in kamniškem območju. Shoda so se udeležili tudi številni taki delavci in kmetje, ki jih je klerikalni tabor imel »za svoje«. Zato ni čudno, da je Naš list iz Grobelj posvetil prikazovanju komunističnega značaja tega tabora veliko pozornost in posebej je poudaril, da so se tako »razkrili« tudi krščanski socialisti. Veliki uspeh ljudskofrontnega shoda na Taboru je bil solidna osnova za nadaljnjo krepitev vloge KPS v družbenopolitičnem življenju v kamniškem srezu, ki se je nato manifestirala še v več drugih akcijah, že naslednji mesec npr. na novem ljudskofrontnem shodu 6. junija na Limbarski gori in z udeležbo okrog 100 ljudi na demonstracijah proti voditelju JNS generalu Petru Živkoviču v Ljubljani. Po shodu na Taboru se je sestala tudi partijska celica Dob-Prevoje. Sestanka se je v imenu CK KPS udeležil Oskar Kovačič. Na njem so sklenili ustanoviti tudi novo partijsko celico papirničarjev na Količevem, ki je še pred koncem leta 1937 začela delovati. Komunisti so nato sami ali prek svojih simpatizerjev v strokovnih organizacijah in med kmečkim prebivalstvom izvedli številne propagandne akcije, z ljudskofrontno idejo pa so prodrli tudi v Moravško dolino. Vpliv so širili tudi preko mlekarskih zadrug na Prevojah, v Moravčah in Radomljah ter so v Mlekarski list, ki so ga dobili vsi včlanjeni posestniki, vlagali propagandno partijsko literaturo. Komunisti so dobili tudi nalogo, da se včlanijo v različna društva in v njih širijo svoj vpliv. Za olajšanje legalnega sestajanja so v Dobu npr. organizirali esperantski krožek. Komunisti so širili resnico o španski državljanski vojni in zbirali denarne prispevke za pomoč republikanski Španiji. Ves čas pa je uspešno teklo po tovarnah in vaseh zbiranje denarja za Rdečo oziroma Ljudsko pomoč. Širše partijske konference KPS na Vrheh nad Trbovljami junija 1939 se je kot delegat udeležil Viktor Avbelj, Ogromna zborovanfa delavstva proti draginp V Vevčah in Do*nž«X«b je delavstvo prote*« ral» protj «amščajočj tlrmfimjji I» zahtevalo ml obla*«, da joakaimirs ce»« življe«}$ktm |«>irebšč*»s»* «s» da vr zvišajo plače. Zborovanje v Vevčah. }*&p'mn$k& delavstvo i/, Vrv« iß (io* rieaa »e je zbralo aa st rokov»\ shod, da pretres« o asi ali položaj ta podvza* *»e potrebne korake za y,holj$a»je. Na pobado JSŽ so »a*iopite vse organ *7»-rije papi rotearjev akopao. Prvi je p* vodi v pola! dvorani «etavsiv» tovariš Kosma«, tajnik JSX. ki Je nazorno ort* sai nepravilno gos{todarsko politiko, ki daje možnost špekulacije, zahtevni maksimira» je ren, zvišanje miaitnnlne tnez.de, tt vedita tlm žlosklk doki «d I» splošno akcijo za zboljša«je delavske* $z« položaja za vso podporo »nerod» j n Ih oblasti, Navajal je. da «ehaiert trdijo, da se cene raze» kpiootainenttt blag« skoro n is« nit' d v Ì gnile, d rog i zopet, d a so se samo za I»:« i« nekateri zopet, da so se m celih 38% dvignile, Držalo pa bo, da se Je podražilo v ve za okrog 28%. Dragi govornik tov, jnraè iz CV-J ja p« je govoril o s Ustk ovni orgaarzn* etik Kolikor procentov si organiziran« tolik« imaš tnori io «re jeaib rnzoter. Takih besed Iti poirebovaU večkrat, da bi s«> zdramilt tndi tisti notrtineki-, M poznajo orgajtizaeijo le takrat« ko jim ,skr»i«o slabo prede in èe se gre le za njihove osebne korisii. S tak it» « »žira »je m je treba sle j kop rej prelo-«tilt, ker' je v skrajno skotit» detnvske-gn gilntojn. Kot tretji jo govorit g. Pirih i/ I johijnne. ki je orisat sedanjo Vojn« i» blokado kot gospodarsko v«i-oo. ki h», radi nevtralne države zelo ohćoiao prizadel».. O sm-lalnèt« vpra- Poročilo v Delavski pravici v Domžalah del kolektivne pogodbe. Zahteve, ki jih te delavstvo stavila, so zelo zmerne »n je «panje, da jih bo tudi uveljavilo« '/Mu {»a ja |>olretino, da ton« vsi kot eden, vài org« n iz ira »i in ođloeai. To zborovanje je pokazalo lepo slei* » jugoslovanski strokovni zvezi p« zbor naroča, da v tej smeri dela v za* ščite življenjskih interesov slovenskega delavstva. K. besedi so se prijaviti še nekateri drnci tovariši, ki j*a» pa zastopnik oblasti ni dovolil govoriti. Delavstvo je nato postavilo lađi zahtevo, da je n«j«o treba delavske socialne «sianove vrniti pravim in zakonitim delavskim zastopnikom i» da v tem pogleda odklanjaj* vsako nasilje. Postavljen* j* bila zahteva, d« je treba Delavsko zbornico takoj vrnit* delavstva in izloči« iz nje vse, ki iščejo v «jej le svoje materialne koristi. Delavstvo kamniškega okraja je * lem zborovanjem pokazalo ne samo svojem« okraju, marveč tud* vsej Neveni ji, da »e in bo ostalo v vrstah j-S/, kakor ludi. d« je disciplinirano in da se zaveda svojih nalog in odgovornost», ki jih »ma napram samemu «eh* i« ostal* javnosti. Lepo aspeto zborovanje je tov*ri* Smole ob pol 1. nri popoldne zakljačil . « klicem na složno delo v borbi za delavske pravire. shodu 26. novembra 1939 Poročal je, da je v kamniškem okrožju 17 komunistov, ki pa niso vsi povezani v partijskih celicah Dob-Prevoje in Količevo. Posameznike zaradi posebnih nalog niso organizirali na terenu. Med delavskimi akcijami, ki so odmevale tudi po vsej Sloveniji, je bil pomemben množični nastop krščanskosocialističnega delavstva zlasti s kamniškega in domžalskega območja na narodnem taboru ob odkritju spominske plošče generalu Rudolfu Maistru 4. septembra 1938 v Kamniku. Na tem zborovanju je Mavricij Bore v imenu vsega slovenskega krščanskosocialističnega delavstva prebral izjavo, s katero se to vključuje v boj za svobodo slovenskega naroda in za neodvisnost države, za enakopravnost slovenskega naroda z drugimi jugoslovanskimi narodi, proti sovražnikom narodne samobitnosti in demokracije, za rešitev socialnega vprašanja, zahteva pa od voditeljev jugoslovanske države, da odvrnejo od Jugoslavije nevarnost vojne. S tem narodnim, socialnim in gospodarskopolitičnim programom se je JSZ jasno opredelila za narodnoobrambno gibanje, ki ga je po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu spričo nacistične nevarnosti sprožila in vodila KPS. Delavstvo se je nato tri tedne kasneje množično udeležilo še proslave 20-letnice Jugoslavije prav tako v Kamniku, ki jo je spet izrabilo za protifašistično demonstracijo.14 V pripravah za parlamentarne volitve jeseni 1938 so se predstavniki partijske celice Dob-Prevoje in krščanski socialisti dogovorili za Antona Marinčka kot kandidata KDG na opozicijski listi. Na decembrskih volitvah je dobil Marinček v kamniškem srezu 279 glasov, opozicijski blok pa skupaj 834 glasov. Marinček je dobil največ glasov v Dobu (75), na domžalskem območju pa več kot 20 še v Lukovici, Domžalah in Radomljah.15 Mnogi krščanski socialisti se na javnih volitvah niso upali glasovati za opozicijo in kandidat JiRZ je dobil absolutno večino glasov. Nova velika delavska manifestacija je bila proslava 20-letnice kamniške Solidarnosti in Delavske knjižnice 8. in 9. julija 1939.18 Te velike proslave se je udeležilo tudi številno delavstvo iz drugih krajev Slovenije, zlasti iz Ljubljane in z Jesenic, ter več vodilnih funkcionarjev KPS. Že naslednji mesec je Franc Leskošek nato sprejel na sestanku v Volčjem potoku v KPS 5 delavcev iz Kamnika in iz Duplice, z nalogo, da čimprej osnujejo partijske celice v Titanu in Remčevi tovarni. Še pred koncem leta 1939 so svojo nalogo izpolnili. V začetku leta 1940 je bila ustanovljena tudi celica KPS v tovarni Induplati v Jaršah. Ta organizacijski ukrep je bil za razširitev vpliva partije v kamniškem okraju nujen, kajti doslej so obstajale celice KPS le na domžalskem območju, pomemben pa je bil tudi poudarek na ustanavljanju tovarniških celic. Konec jeseni 1939 so bila v Domžalah in Kamniku velika protidraginjska zborovanja. Na kamniškem zborovanju je delavstvo vzklikalo tudi protivojna in protifašistična gesla. Komunisti domžalskega območja so pomagali vodstvu KPS vzpostaviti zveze s tiskarjem Petrom Veitom na Viru, ki je nato leta 1939 natisnil delo Edvarda Kardelja Speransa, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja; v tej tiskarni pa so tiskali tudi znani letak Kaj hočemo, to je program Zveze delovnega ljudstva Slovenije, osrednje ljudskofrontne organizacije po začetku druge svetovne vojne. Pri Mišu na Gorjuši so se večkrat tudi sestajali nekateri člani CK KPS, pri njem pa je spomladi 1940 bival teden dni tudi sekretar tega foruma Franc Leskošek. Po Miševem predlogu je organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič izbral Judeževo domačijo na Vinjah za kraj tretje konference KPS 29. in 30. junija 1940, ki se je je udeležilo okrog 45 delegatov, in je sodila med organizacijsko politične priprave na peto državno konferenco KPJ. Na njej so analizirali dotedanji razvoj druge svetovne vojne, razpravljali o delovanju KPS od ustanovnega kongresa na Čebinah ter o bodočih nalogah, konferenco pa je zaključil generalni sekretar CK KPJ Josip Broz Tito z ugotovitvijo, da stoje pred KPJ odločilni revolucionarni dogodki.17 Na III. konferenci KPS so tudi sklenili še hitreje širiti in utrjevati partijske organizacije ter pospešiti akcijo za ustanovitev Društva prijateljev SZ. To akcijo so poleti 1940 uspešno izvedli tudi komunisti domžalskega in kamniškega območja z zbiranjem podpisov po tovarnah in vaseh. V organizacijskem pogledu pa je bil posebno pomemben korak ustanovitev okrožnega komiteja KPS Kamnik na sestanku novembra 1940 v Podgorju, ki sta se je kot predsednika CK KPS udeležila Miha Marinko in Tomo Brejc. Za sekretarja OKKPS Kamnik je bil izvoljen Tone Šturm. V zadnjih mesecih pred fašističnim napadom na Jugoslavijo se je mreža partijskih organizacij v kamniškem okrožju še razširila z ustanovitvijo mestne celice v Kamniku in celice v Radomljah, črnuški komunisti pa so v začetku 1941 ustanovili partijsko organizacijo tudi v Trzinu.18 OKKPS Kamnik pa je tedaj tesneje povezoval predvsem partijske organizacije na kamniškem območju. V začetku spomladi 1941 je torej v kamniškem partijskem okrožju delovalo 8 celic KPS, ki so imele okrog 50 članov in okrog 15 kandidatov, v SKOJ je bilo okrog 20 članov, zelo širok pa je bil krog partijskih simpatizerjev.10 Tako je bila do fašistične okupacije tudi v kamniškem okraju ustvarjena trdna partijska organizacijska mreža, na katero se je lahko oprl vojni oziroma vojno-revolucionarni komite za kamniško okrožje v pripravah na vstajo. Uspešen začetek oboroženih akcij zoper okupatorja v kamniškem partijskem okrožju v noči od 27. na 28. julij 1941, ki pomeni tudi začetek prave množične vstaje na Slovenskem, je bil tudi rezultat uspešne krepitve partije in njene vloge v družbenopolitičnem življenju od srede tridesetih let. Ob tem naj poudarimo, da je bilo v obdobju 1935 do 1937 več akcij, ki so tudi v slovenskem merilu pokazale vpliv partije med delavstvom in kmečkim prebivalstvom, na domžalskem območju, konec tridesetih let pa je bilo več takih akcij zlasti v Kamniku, na vseh velikih manifestacijah pa je seveda skupaj sodelovalo delavstvo domžalskega in kamniškega območja. Številni udeleženci ljudskofrontnega gibanja so po okupaciji preko odborov OF in njenih množičnih organizacij dajali vso podporo revolucionarnemu narodnoosvobodilnemu boju, dobra sindikalna organiziranost delavstva v drugi polovici tridesetih let pa se je med NOB pokazala zlasti v delovanju odborov Delavske enotnosti, ki so ga ocenjevali kot najuspešnejše na vsem Gorenjskem. Uspešno in požrtvovalno delo komunistov in njihovih simpatizerjev pred vojno je bilo torej eden poglavitnih pogojev tudi za uspešen razvoj NOB v kamniškem okrožju. I)KLAVSKA PHAVICA I’liHK'iU im občnem allora JSZ: Naša mezdna gibanja > j w» Prvi pcfMis «i» J* «j*5 «fa*«*«. *3***y|if „ nektaiko Zal. d» 31 O* »«***>}«*© «tftUMtcnifc tj-KUii*»* » *<'»« dob* k I. 2» tvl« »•>* rt- tolkli družb v SVivcniji ta t*«» »W». ?.* leto $937 Papirniška industrij« : K-ičcvo obj«»lje*> v reviji CtVhuika in «mpwbmw. M It. t io urimiii s. Drag» fvwvaik. « podafki knžejo. & . tadnsirijo v «adajih lotih t*bolji**af Toko j c iteazate » ie:<> ^.J**';** d»b»čk«51 družb v »kavarn z***ku 50 griSJcmo* d. o. mgub* pa t,*»«© d; a, V ter« ««in, a* taboru j v 41 detsi&ib d««*i» *e W> atsltjoao* d»« a«t«« i« H> dražb i amid.*»©* dm ta*abe. Trd*j tu rail dl» čisteča dobička »fč • boj lot« «95?. P» ludi to a dobimo» če pegfeoaaio poterai »*> " : -asce». Tudi »k» je dovoii dei» in «posine» •»•*««* *> *’ . „ ni« p* ate» dosegla tekih jmyÄov, kst ; „ .— potrt**«««». To «e pran. re*te* pitate delava va' so *opct padle in kupus a»o€ «etesttlult. ranhizkoc »e je pomiva» : iako so se tedaj razvijali tarifni pokreti in akcije' Ite *opterohr* #V»Yr ni hite kakih * of jih a»ha«j rar©» pri IPD. «tetlnje mesece lete $939 in te W-ij p« «• .mr acida.- ra^ras* ena ta dr»««, dtuumtw je. da je največ K«>a3J ; > Irani iniiuttfiii. Merdna pihanja ta efekti, ki ta» bili >ii>»8 Na Duplic» ata delno »krr sodete» pa *» v *1j*> :«tr>«k»t»:Bii eiracirai-ijst fe&cjjak: 3$. I. $959. IPD revirji ...................; y> t. IW titani Kamnik 12 Ji 193»; TPD tevirji . ... . . iß. 12.1959: Zdrufeoe papir« k«, Vevče 4« IB< ■ 54dt ‘"Ä4i. k«w*Ui Z/J> in ZLDJ, xendsr srji m raupsik;: tel» velja zu odetevaii » aasloit-jth tarifnih "««•»•mr r»rte-l tnl«,i ■>*»! 5300 *5» iMOim di s 5J»> 591 dia 5300 6» + 2X fUWfcOOO din «m- 12% tOStatt din »t.ur JClll u. Jteäö}* 'juits . . . . M«rtia«4ic. uaajamu, Ljuteoter Lesu« iodurtrij» 2u«sr«ka pedifijs. Iterojt jfiud * «2.9*7.«03 rii» Iz lei» potteikov je rezvidnu, da je samo J8Z v minulem uvaWivm-s< let t A»tg'» -.kresf Z »tlijous din «a rvUtanje dejavaklb ««od. V «iroputb akcijah s ostalimi HtTo&ovaiiisi »rgnoust'ij*»»- pa ie bilo tteaeJenih na povdkib pianeta. 13 «illjonirv dl», 'kspuo tedaj «5 »tlijo««v dte. \ prvem poltesju »3W s»»» medli ie wh vrw« mezdnih «ribanj, tain -> <*»:. knt ‘kapaj z drugimi sitvdvutsuni or^aouadjami V«* ta gibusja gredo pred vsem as taf un pomata ret» /ìvljeapdtià p»itrehtein. Da bo slika kar bolj pujvitna. hneto podni; prealed te teh gibanj; «*»•«i«»n teai S»«.s*» fmJA !>■*».. «rl 3. t 1940: Sever A C©.. Ljubljana ... 40 75.(**t din .>7.119*» fsatnik. Radeče . . . . . JtsO 15* X»J«sl d n ”«1.5*0 du»; r. IŽ. t999 1.12.1939 k «->. $939 Marijiugrad, uprava Nazarje ... Kletaenšck, tessm podjetje. Solčava ikovtO, !mw» god jet jo. ridia v a . . . -teg iO% $30.«X> din Vi% \M> din J55& »3.t»>0 din «saacte. 36» ma \àtmì$kis inrw'Vacìja. ».«ranih ...... . : i. U. 1939. Falter, les. pod jel je, Kitnaie inplke $,}$. 1939: Falter, le^a» pddjati«?. Jtsrkteteer . , t*. ti 1939, Uutlak Stefa«, la», iodustr. St jorit t 3,1939: Remec A <'o. Duplica ... 25 .> 1939: Uemee 4 Co.. Dapltcs 4 7 t9>9: Remec A Co.. Duplica . K »4araka ted«atrija 2t* 11.1959: Craa-Kaolui. Crna pr« Ksmntku ?» o. Gradbette io opeknrskti tedstarije 5$. 3 }uvp ,'drožene npekume, Vič Ift© 29. lt J9is Dedek, k »m «oSorn. Štabni Kit . 3« .33, r. L 19«? Vehovar. Olje 39.3.19*0 Opeka me. Vič ...... 29.5 194Ö >£ma/<. Ljubija«« 2 4.19*« Heinnksr. Škofja i/»k» .,, tš. 3. Ital. I siter, Rtnt'ke i.»piif». jiirkiofter t«.4.1940: Ravnik. Plamsa . ti tit: —------------------- tt« 4.5p0 d ir. tma» d«n «,C0Ö din «t,IX*> din 15.01* di:|' 30. V3t» »*h. prh* i.*».i*sz ii,n «20 100* 49e »»t .Jih . 5 3C* 7.3* fe.r50«K>r1.n «Od lOb* «S3,«» dtn 3_?l» Bab prbip 1000000 dm 19.47« JB.7?fß«o t*. » Poročilo v Delavski pravici o mezdnih gibanjih JSZ v letu 1939 in v začetku 1940, v katerem so tudi podatki o sedmih delavskih akcijah za izboljšanje gmotnega položaja na domžalskem območju I Manifest KPS 1937 — Delavci! Delovno ljudstvo! Slovenci! Trideset let po ustanovnem kongresu KPS, Ljubljana 1968, str. 7—21. 8 Pregled pomembnejših dogodkov v razvoju in delovanju strokovnih organizacij v nekdanjem kamniškem srezu od srede tridesetih let do okupacije 1941 je v članku Miroslava Stiplovška, Delavsko gibanje na domžalskem im kamniškem območju v letih 1934—1941, Mengeški zbornik II — 1969, I. snopič, str. 30—55. V njem so tudi nadrobneje navedeni arhivski, časopisni in spominski viri ter dotedanja literatura o delavskem gibanju na domžalskem območju. 8 Delavski obzornik, št. 2, 26. 10. 1935; o poteku in pomenu starke v Bonačevi tovarni glej še članek M. Stiplovška, Stavka papirničarjev na Količevem — leta 1935 najdaljša na Slovenskem. Komunist — Teoretična priloga, oktober—december 1976, str. 36—41. 4 Fond Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ), fase. 6 v Arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (IZDG); v tem fondu so ohranjena tudi pravila skupin JSZ z domžalskega območja. 5 Delavska pravica, št. 13, 25. 3. 1937. 6 Prav tam, št. 21, 28. 5. 1936. 7 Kolektivne pogodbe in zapisniki sporazumov med podjetniki in strokovnimi organizacijami So v fondih JSZ in Delavske zbornice v arhivu IZDG; o vseh pomembnih akcij ah poisameznih Strokovnih organizacij pa so obširno pisala zlasti njihova glasila, za JSZ Delavska pravica, za SK Delavec, za NSZ Nova pravda, za ZZD Delavska fronta in Slovenski delavec; kopije večine arhivskih dokumentov in pomembnejših člankov iz delavskega gibanja na domžalskem območju so v arhivu občine Domžale na Krumperku. 8 Delavska pravica, št. 29, 11. 7.1940. • Ljudska pravica, št. 21, 29. 11. 1935. 10 Spomini Viktorja Avblja 14. 8. 1975 v arhivu odbora aktivistov OF kamniškega okrožja. II O razvoju in delovanju partijskih organizacij na domžalskem in kamniškem območju od srede tridesetih let do okupacije 1941 so podatki v spominih Toma Brejca, Marice Brejc, Berta Kodriča, Homana Potočnika, Toneta Šturma, Avgusta Vidmarja in Staneta Zerovnlika v arhivu CK ZKS; večino podatkov o tej problematiki pa smo zbrali v več razgovorih od konca leta 1976 z naslednjimi predvojnimi komunisti: z Viktorjem Avbljem, Ivanam Kočarjem, Jožetom Koželjem, Romanom Potočnikom, Milanom Starinom, Stankotom Starinom, Ivotom Svetino, Tonetom Šturmom in Stanetom Žerovnikom. O povezavi partijskih organizacij nekdanjega kamniškega sreza s pokrajinskim komitejem KPJ za Slovenijo oziroma s CK KPS ter o nekaterih velikih akcijah na domžalskem 'in kamniškem območju, ki so bile pomembne v slovenskem revolucionarnem delavskem gibanju in ljudiskofrontnem gibanju, pa so dali podatke Ivan Maček, Miha Marinko, Pepca Kardelj, Ivan Kreft, Franc Leskošek in Vida Tomšič. 12 Policijski spisi v arhivu CK ZKS. 18 Alenka Nedog, Tone Tomšič, Oris življenja in revolucionarnega delovanja, Ljubljana 1969, str. 178; Ivan Kreft, Slovensko ljudsko gibanje 1918—1941, Maribor 1973. str. 129; M. Stiplovšek, Ob 40-letnici ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom, Komunist, št. 19, 9. 5. 1977; Ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom, Spomini Viktorja Avblja in Stanka Starina, Občinski poročevalec, glasilo SZDL občine Domžale, št. 9, 18. 5. 1977. 14 Delavska pravica, št. 37, 8. 9. in št. 40, 29. 9. 1938. 15 Slovenec, št. 285 a, 13. 12. 1938. 16 Delavska politika, št. 79, 19. 7. 1939. 17 Gradivo o III. konferenci KPS v arhivu CK ZKS; Miroslav Stiplovšek, Josip Broz Tito na III. konferenci KPS na Vinjah, Občinski poročevalec št. 9, 18. 5. 1977. 18 Jože Ravbar, Razvoj delavskega gibanja v Trzinu pred vstajo, Mengeški zbornik 11 — 1969, I. snopič, str. 59. 19 O datumu nastanka partijskih organizacij v kamniškem srezu od srede tridesetih let dalje, o njihovem številu ter o članih so v dosedanji literaturi in spominih različni podatki. Navedene ugotovitve smo preverili na pogovoru 13. 5. 1977, na katerem so sodelovali Viktor Avbelj, Roman Potočnik, Stanko Starin, Ivo Svetina in Tone Šturm. ■ ;ä-^:iV.st5'*.ss.i:vvi;-V- ri -jfi'.:y^nX i ' ■■.■,,,!.. -, . ~*«P ; •:*>-.«' e;; .!'vv ■ ;.u .. ?T a! j (A ! ■ . ' ■ .; ■ i il*- ■ VSTAJA NA DOMŽALSKEM IN KAMNIŠKEM OBMOČJU Naslov Vstaja na Kamniškem in domžalskem območju je morda nekoliko ožji, kot kaže. Zajema namreč območje, ki je po stari jugoslovanski upravni razdelitvi, pa tudi partijski, ki se je ravnala po njej, pripadalo dvema upravnima enotama bivše Jugoslavije, srezu Kamnik in delu sreza Ljubljana — okolica.1 Zajema v bistvu celotni nekdanji kamniški okraj, del sedanje občine Ljubljana Bežigrad in del občine Ljubljana Šiška.2 Za območji obeh ljubljanskih občin ibom uporabljal izraz Posavje ali rašiško območje ali gozdove, za občini Domžale in Kamnik pa Kamniško ali kamniško (partijsko) okrožje, ker nam bo to olajšalo obravnavanje in razumevanje snovi. Prispevek obravnava dogodke, ki so že dokaj znani in že tudi iz različnih zornih kotov obdelani. Vendar bi z njim želel strniti dosedanjo podobo in dognanja o vstaji na Posavju in na Kamniškem ter poudariti nekatere posebnosti, ki jih ta vstaja ima v primeri z oblikami vstaje drugod po Sloveniji in zaradi katerih je vstaja na Posavju in na Kamniškem tudi dokaj svojevrstna. Z nemško zasedbo se je položaj slovenskega naroda na Slovenskem in posebej na Gorenjskem skrajnje poslabšal in grozilo nam je popolno uničenje. CK KPS se je zavedal, da je za osvoboditev in združitev Slovencev temeljna naloga, zbrati in združiti vse svobodoljubne sile v enotno, trdno in revolucionarno fronto po vsej Sloveniji. Tone Ferenc je o položaju KPS v tem času napisal, da je edina stranka, ki je organizacijsko povezala akcijsko sposobnost in politično jasnost in je aprilski dogodki niso zmedli, bila KPS in da je svoje delo usmerila v ohranitev Jugoslavije. Njen cilj pa ni bil obramba stare buržoazne države, marveč njena popolna prenovitev kot bratske skupnosti jugoslovanskih narodov. Toda pot do tega cilja je bil le neizprosen boj za svobodo. V hudih političnih in razrednih bojih v stari Jugoslaviji se je KPS usposobila tudi za boj v novih, okupacijskih razmerah. Navajena je bila ilegalnega dela in tudi dovolj zasidrana med ljudmi skoraj po vsej deželi. Imela je torej potrebne lastnosti, da je mogla postati jedro, okoli katerega se je začelo razvrščati vse, kar je bilo v slovenski družbi napredno in humano.3 Zato je dal CK KPS pobudo za ustanovitev Protiimperialistične fronte slovenskega naroda, ki so jo ustanovili 26. ali 27. aprila 1941, ter jo nato preimenovali konec junija v OF slovenskega naroda. Njen ustanovni sestanek je bil povsem skladen s sklepi partijskega posvetovanja, ki je bilo 4. ali 5. maja 1941 v Zagrebu, in na katerem so udeleženci določili naloge, ki so čakale partijo, ko je prevzemala po zlomu kraljevine Jugoslavije usodo jugoslovanskih narodov v svoje roke.4 Med pripravami za vstajo nikakor ne moremo mimo izredno pomembnega dokumenta, ki nosi naslov Partizanski zakon, in ki je, kot je znano, poseben pravilnik o sestavi, delu in nalogah partizanskih čet (oddelkov) Slovenije.5 Po smernicah CK KPS je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet med 14. in 16. julijem 1941 razpravljalo o začetku vstaje v vsej Sloveniji in o prehodu k načrtnim akcijam proti zavojevalcem. Sklenilo je, da se vstaja na Slovenskem začne 20. julija.6 Dejansko pa so se akcije začele nekaj dni kasneje, prva 22. julija 1941 pri Tacnu,7 ponekod pa še kasneje (npr. na Kamniškem,8 na Gorenjskem itn.). Obširnejše posvetovanje CK KPS s predstavniki okrožnih komitejev KPS v Ljubljani 1. junija je določilo, naj ti komiteji ustanovijo vojaške komiteje, ki naj postanejo vojaški štabi za vstajo. Oblikujejo naj jih iz vojaških komisij, ki so že dotlej obstajale pri CK in pri nekaterih okrožnih komitejih KPS.9 Vojaški komiteji (imena zanje so različna, v Kamniku se je takšen komite imenoval npr. vojnorevolucionarni)10 so imeli po tri člane. Eden od njih je bil član okrožnega komiteja KPS, dva pa sta bila iz vrst vojaško izurjenih članov partije.11 Do srede junija 1941 so vojaški komiteji postavili na Gorenjskem že široko mrežo bojnih skupin in poverjenikov, ponekod, npr. na Rašici, pa so bile skupine že tudi oborožene, tako da jih lahko že štejemo za prve partizanske skupine.12 Po sklepu junijskega posveta o začetku vstaje naj bi član glavnega poveljstva partizanskih čet in član CK KPS Stane Žagar posredoval smernice za začetek vstaje na Gorenjskem tamkajšnjim organizatorjem. Predstavniki partijskih in vojaških komitejev so se zato zbrali 20. julija 1941 na Jelovici, in kot dan začetka vstaje določili noč med 27. in 28. julijem 1941.1S Kot smo že omenili, je kamniški okraj (srez) oziroma okrožni komite KPS ostal po okupaciji ozemeljsko nedotaknjen, nemško-italijanska razmejitvena črta pa je razpolovila del ljubljanskega Posavja. Črnuče, Rašico, Šmartno ob Savi, Gameljne, Šentvid in Medvode so okupirali Nemci, drugi del pa Italijani. Tako je nastal prav na robu Ljubljane, kamor so se stekale neštete zveze in kjer je imel svoj sedež tudi CK KPS, položaj, da so npr. Črnuče, ki so veljale že tedaj za vpliven kraj, ostale povsem odrezane od svojega naravnega središča. Zavojevalci so tako še bolj onemogočili že tako težavne zveze z vodstvom partije, njenimi organizacijami in organizatorji. Razkosanje ozemlja pa je terjalo tudi nov način delovanja partijskih organizacij zlasti v pogojih boja proti okupatorju. Na Črnučah in v Trzinu leta 1941 še niso uspeli osnovati odborov OF, ki so obstajali na drugi strani italijansko-nemške mejne črte, so se pa tem bolj pospešeno pripravljali na oborožen odpor. Zlasti so zbirali orožje, ki so ga odvrgli nekdanji jugoslovanski vojaki predvsem v Zalogu pri Ljubljani.14 Tako se je zgodilo, da so praktično na strnjenem in le nekaj kvadratnih kilometrov obsegajočem ozemlju tekle priprave za vstajo iz dveh smeri: iz Ljubljane, od koder so dobivali komunisti navodila za vstajo na nekdanjem ozemlju ljubljanskega partijskega okrožja, in za kamniško okrožje iz Kamnika, kjer je bil sedež okrožnega komiteja KPS, ki pa se je ravnal po smernicah gorenjskih partijskih forumov. Odhod mobilizirancev z domžalskega kolodvora v jugoslovansko vojsko neposredno pred fašističnim napadom na Jugoslavijo Čeprav je obstajalo enotno partijsko vodstvo za vstajo na Gorenjskem, ki ga je vodil Stane Žagar z Lojzetom Kebetom in Tomom Brejcem, se ta ločenost priprav za vstajo na -dokaj majhnem ozemlju kaže med drugim tudi v tem, da se oborožene akcije proti zavojevalcem niso začele na vsem zemljepisno strnjenem ozemlju hkrati, temveč na rašiškem območju nekaj dni poprej kot na kamniškem.15 Pa tudi odgovorna za vstajo sta bila za to območje dva člana gorenjskega štaba. Za Posavje je bil Lojze Kebe, za Kamniško Tomo Brejc.16 Prvi okoliš vstaje je segal torej od Črnuč, Tacna, Pirnič in Medvod ter je imel svoje središče že julija na Rašici. Njegov vpliv je segal tudi v Trzin, torej tudi v kamniško partijsko okrožje, in celo v Mengeš. Drugi okoliš je bil kamniško partijsko okrožje. Tu so bila v začetnih pripravah za vstajo agilnejša središča na ozemlju med Kamnikom, Radomljami, Duplico in Jaršami. Iz Kamnika se je vpliv za začetek vstaje širil proti Črni in Tuhinjski dolini, iz Radomelj so se niti priprav raztegovale na Količevo, deloma tudi na Duplico, po drugi strani pa 'iz jarške partijske celice v Mengeš in celo v Komendo. Iz Duplice so se priprave širile v Podgorje, v Smarco, v Volčji potok, v Nožice in v Homec, deloma pa spet tudi v Mengeš, kamor je segal, čeprav le malenkostno, tudi vpliv iz Trzina. Podobno je ibilo tudi z Domžalami. Vanje so šle zveze iz Radomelj, pa tudi iz Jarš. Mimo tega je ostajala še osamljena skupina na Zlatem polju, ki jo je osnoval Tomaž Novak po navodilih iz Ljubljane, kjer je bil zaposlen ob okupaciji in še nekaj tednov za tem. Seveda nastane vprašanje, kako je ves ta splet in preplet stikov nastal in bil na splošno mogoč. Odgovor je zelo preprost: čeprav je bilo vodstvo vstaje enotno, \ so vendar člani KPS, na katerih je slonela vsa teža priprav za vstajo, pospešeno delovali med množicami in se zlasti oslanjali na simpatizerje partije in odkrite rodoljube ter znance in prijatelje, ki so jih poznali in jim zaupali. Če zlasti še upoštevamo, da so bile celice majhne (3 do 5 ljudi), ni samo verjetno, marveč prav gotovo, da so se med seboj le redki posamezni člani partije poznali. Po določitvi okupacijske mejne črte je bil prehod preko nje zelo težaven in zveze partije z nadrejenimi forumi dejansko onemogočene. Zato so črnuški komunisti po navodilih okrožnega komiteja KPS Ljubljana osnovali svoje partijsko središče in izvolili partijski biro na Črnučah, ki je obsegal razen Črnuč, Tacna in Št. Vida tudi Trzin. Tu so namreč leta 1940 ustanovili črnuški komunisti partijsko organizacijo. Skupno je partijski biro združeval pet celic (dve na Črnučah, tacensko, šentviško in trzinsko).17a Akcije, ki so jih pripravljali Nemci proti črnuškim komunistom po napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija, so imele za posledico, da so se črnuški komunisti umaknili v ilegalo. Tako so 24. junija odšli s Črnuč prvi ilegalci in se zbrali na Malem hribu nad Črnučami. Kmalu za tem so ustanovili črnuško partizansko bojno skupino, ki je bila prva partizanska skupina na območju nekdanjega okrožnega komiteja KPS Ljubljana.170 Neposredno za tem sta bili ustanovljeni še dve drugi skupini: 14. julija 1941 je bila osnovana šmarnogorska, nekaj dni nato, 16. julija 1941, pa še gameljska. Do ustanovitve Rašiške čete so te tri skupine delovale ločeno: črnuška je delovala pod Dobenom do Trzina, Črnuč in Podgorice, šmarnogorska v gozdovih med Gameljnami in Medvodami, gameljska pa v gameljskih in rašiških gozdovih. Ko je prišel Lojze Kebe po 16. juliju z navodili o začetku vstaje na Slovenskem na Šmarno goro, je imel 19. julija 1941 sestanek s člani šmarnogorske in gameljske bojne skupine, na katerem so sklenili, da začno z oboroženo vstajo 22. julija 1941. Zato je šmarnogorska partizanska skupina iz zasede na Pšatniku nad Tacnom 22. julija 1941 streljala na okupatorjeve pomagače in izdajalca slovenskega naroda, nekdanjega jugoslovanskega orožnika Franca Žnidaršiča iz Št. Vida nad Ljubljano, in ga težje ranila. Prav tako je tudi gameljska skupina iz zasede v Straži pod Spodnjimi Gameljnami pripravljala napad na izdajalca Nandeta Debeljaka iz Gamelj, vendar svojega načrta ni uresničila.18 Po začetnih akcijah bojnih skupin so prišli na Rašico še drugi komunisti in skojevci ter njihovi simpatizerji s Črnuč, iz Šmartna pod Šmarno goro, iz Skaručne in iz Pirnič. Skupine so narasle na skoraj 50 borcev. Po akcijah 27. julija pa so se Rašiški četi pridružili tudi Trzinci. Zato so se borci odločili, da ustanovijo v rašiških gozdovih močnejšo in enotno partizansko enoto. Tako so se 24. julija vse tri skupine združile pod vodstvom komandirja Staneta Kosca in političnega komisarja Mileta Špacapana v Rašiško četo. Po ustanovitvi čete so šli borci takoj v akcije. Ponoči 4. avgusta so zažgali najprej kozolec na Črnučah, 5. avgusta so podtaknili požar na gospodarskem poslopju nekdanjega župnišča v Šmartnem pod Šmarno goro. V noči na 6. avgust pa so požgali tudi posestvo nekdanjih redovnic v Repnjah. 12. avgusta je obležal na cesti med Trzinom in Dobravo pri Črnučah izdajalec Alojz Majhenič s Črnuč. Isti dan so borci Rašiške čete poskušali minirati tudi most preko potoka Gameljščice. Čeprav akcija ni uspela, so Nemci na kraju sabotaže ustrelili dva talca. 13. avgusta so borci Rašiške čete zažgali in uničili tovornjak s telefonskim materialom v Tacnu. Isto noč pa so borci uničili tudi vse telefonske in telegrafske naprave in smerokaze ob cesti proti Kranju. Končno so, potem ko so se vračali z meden-skega hriba, kamor so šli po orožje in municijo, minirali železniške tire blizu postaje Medno. Do združitve v Kamniški bataljon pa so izvedli še nekaj manjšh sabotažnih in napisnih akcij.19 V avgustu 1941 je štela Rašiška četa 54 horcev, med njimi sedem žensk.20 To je bila ena najbolj borbenih partizanskih enot v okolici Ljubljane v letu 1941. Do oboroženega boja je torej prišlo najprej pod Šmarno goro in Rašico. Rašiška četa je delovala povsem samostojno. Ker so v kamniškem okrožju nameravali osnovati štiri čete Kamniškega bataljona, uspelo pa jim je ustanoviti le dve, je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet sklenilo, da se enote kamniškega partijskega okrožja in enota severnega dela ljubljanskega združijo v razširjeni Kamniški bataljon. Zato so se vse te enote 15. avgusta zbrale na Rašici. Te so se nato v dveh dneh preuredile v štiri čete prenovljenega Kamniškega bataljona. Tako je torej potekla vstaja na Posavju. Kako pa je bilo na Kamniškem? Pri pripravah za vstajo na Kamniškem je vojaški komite naletel na vrsto težav, med katerimi je bila vsekakor naj večja ta, da še ni bilo dovolj številčno močnih partijskih organizacij. Medtem ko so na Posavju obstajale celice KPS skoraj v vseh večjih krajih in podjetjih in so komunisti lahko takoj začeli s pripravami za vstajo, je bilo treba na Kamniškem šele organizirati skupine, ki bi razen komunistov združevale tudi rodoljubne in narodno zavedne ljudi. Neposredne priprave za vstajo je vodil vojaški komite, ki mu je načeloval dr. Marijan Dermastia. Člana komiteja sta bila sekretar OKKPS Kamnik Tone Šturm in Stane Žerovnik, član OKKPS Kamnik. Tudi ta komite je nastal iz vojaške komisije OKKPS Kamnik, ki so jo osnovali nekaj poprej v Poznikovem mlinu na Jeranovem pri Kamniku.21 V komite pa so jo spremenili ne konec maja Radijska postaja v Domžalah po bombardiranju 11. aprila 1941 1941, kot smo doslej domnevali, temveč po sestanku 1. junija 1941 v Ljubljani. Sprva so bili člani bojnih skupin povezani v trojke, po napadu na Sovjetsko zvezo in po ustanovitvi glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet pa so imeli že širše sestanke. Prva vidna znamenja za obstoj uporniških skupin so bile velike napisne akcije v noči od 8. na 9. julij v vseh večjih krajih kamniškega okrožja.22 Do julija 1941 so osnovali bojne skupine v Radomljah, v Mengšu, v Domžalah, na Duplici, v Črni nad Kamnikom, manjše pa v Trzinu, v Dolskem, na Zlatem polju in v Tuhinjski dolini. 25. julija 1941 se je sestal vojaški komite v Volčjem potoku pri Radomljah in sklenil, da naj se oboroženi odpor proti Okupatorju na Kamniškem začne 27. julija 1941 opolnoči.23 Člani vojaškega komiteja so se nato sestali z vodji posameznih bojnih skupin in jim razložili naloge. Sestale pa so se tudi bojne skupine, da so njihovi člani izvedeli, naj bodo odtlej nenehno pripravljeni za oborožene akcije in za odhod v partizane. Niso pa jih še natančno obvestili o dnevu začetka vstaje. Vojaški komite se je sestal nazadnje še v nedeljo 27. julija ob Orešnikovi opekarni pri Volčjem potoku. Sestanku so prisostvovali vodje bojnih skupin in predvideni štab Kamniškega bataljona. Pred njim in Tomom Brejcem so zaprisegli.24 Tu so razložili tudi celotni načrt akcij na začetku vstaje. Temeljne naloge bojnih skupin bi bile, da bi z miniranjem in s postavljanjem ovir po cestah onemogočili promet po glavnih cestah, podrli telefonske zveze, porušili del železniške proge Ljubljana—Kamnik, v Kamniku in v Domžalah pa onesposobili tudi nekaj naprav, ki so služile sovražniku. Vojaški komite je dokončno sklenil, da naj deluje v kamniškem okrožju Kamniški bataljon na čelu z dr. Marijanom Dermastio in Tonetom Šturmom kot političnim komisarjem. Na sestanku so namesto dotedanjega okrožnega komiteja KPS Kamnik ustanovili operativni štab pod vodstvom sekretarja (predsednika) Romana Potočnika. Člana tega štaba sta bila še Stane Žerovnik in Stanko Čad. Njegova poglavitna naloga je bila vzdrževati zvezo med borci prihodnjega Kamniškega bataljona ter med komunisti, skojevci in simpatizerji partije na terenu. Tako si je vojaški komite začrtal že tudi smernice za razvoj narodnoosvobodilnega boja po začetku vstaje na Kamniškem. Kako so potekale akcije ob vstaji na Kamniškem. Mengšani, ki jih je vodil Tone Blejec, so ugotovili, da zaradi močnega patruljiranja ne bi mogli izvesti propagandne akcije po Mengšu, hoteli so namreč popisati hiše s prevratniškimi gesli in razbiti prometne znake, prav tako pa tudi onesposobiti cesto Mengeš—Vodice. Odločili so se, da bodo druge akcije, ki so si jih zadali, izvedli na poti iz Mengša proti Jaršam oziroma na poti proti radomeljski skupini, s katero naj bi se blizu Radomelj sešli po končanih akcijah. Tu naj bi se odločili ali naj bi odšli na prvotno določeno zborno mesto nad mengeškim kamnolomom ali pa bi skupno odšli v krumperške gozdove. Na zborno mesto na Podovnico, to je bil tedaj še nenaseljen kraj ob Mengšu v domžalski smeri, je prišlo okoli 30 udeležencev. Ker niso imeli niti dovolj orožja za vse udeležence niti dovolj orodja za izvedbo sabotaž, je v akcijo odšlo le dvanajst članov bojne skupine. Bila je temna, oblačna noč in pričakovali so, da bo vsak hip začelo deževati. Zato so pohiteli z delom. Ker je odpadla napisna akcija po Mengšu, pa tudi onesposobitev ceste proti Vodicam, jim je ostalo na voljo samo območje proti Jaršam in Preserjam. Prav tako tudi niso imeli ustreznega orodja za sabotažno akcijo na železniški progi. Zato so s kram- A-* y An den. ; Chef den Zivi Iver w alt ung in den benoteten Gebieten Kärntens und «eins - Kommandeur der Gendarmerie - Gendaraeriekreis Stein. Stein,den £9•August 194Ì. e r i c h t voas 19.8.1941. 1 .Allgemeine tafflt» Dis politische läse ist zur Zeit io Kreise Stein nicht günstig.Sit 2?.Juli J941 begann eine Aufstandswelle,die nicht allein von kommunistischer- sondern auch von nationalslovenischer, Seite ausging und gefördert wird.Dank der getroffenen Abwohraassnahn.: ■ konnte in Stein grösserer schaden verhütet und Menschenleben nicht-,in Gefahr gebracht werden, .ie Aufstandsbowegung uafacst im Kreise • \orwiegend die Gebiete der Gemeinden Stein,Homez,Hadonle,Doiaschale, ...unnsburg,forsain,Jauchen, • ich und Moräutsch.Dio Stocskraft der Auf» ständischen lag vorerst in der Bandenbildung deren Tätigkeit sich auf Sabotageakte gegen, öffcntliche-kinrichtungen,Raub und Angriffe alt’Feuerwaffen gegen Sichorheitsorgane und Volksdeutsche erstreckte. Dio'Mitglieder der Banden rekrutieren sich aus meist jüngeren Leuten, die mit Militargewehren bevaffnet,aber auch Handgranaten und Maschi«, nenwaffon mit sich führen., ie getroffenen Abwehr aas snaiimen zeigten bis nun nur einen Teilerfolg.'lehn auch bedeutendere Vorkommnisse in den lotsten Tagen nicht zu melden sind,wcx'den nach wie vor .Angriffe PP und. keuerüberfiillo ge on Volksdeutsche und Vertrauensleute ver» übt.Dies gibt auch den Beweis-,'dass die Aufständischen aus den• Kreisen der hiesigen Bevölkerung stammen. ■ . Der überwiegende Teil der Bevölkerung verhalt sich loyal, spart nicht mit Inzoigon und Hinweisen auf das Treiben der Banditen, ja hilft 'mitunter selbst boi der Ausforschung mit.hier sollen auch., die jugoslavisehen Gendarmen nicht unerwähnt bleiben,die mutig und . Junerächrocken sich jederzeit in den Dienst stellen.Die Bewohner,na*-\ »entlieh-die ländliche Bevölkerung,befürchtet Plünderungen und An» - v : ■ / Poročilo orožniškega okrožja Kamnik 19. 8. 1941 o začetku vstaje v kamniškem okrožju. V njem je poudarjeno, da je val vstaje zajel občine Kamnik, Homec, Radomlje, Domžale, Mengeš, Trzin. Ihan, Dob in Moravče. M ,'v^ f$|§§§g|; ■ sirarte* ‘ - hrv na \ Steint^ Mht um} ■■■ sšr«|ssrjs m H&fm trgabl i*m teopoWa llrts*H’*s ftsburg :#|a Mìtkm Exterf« irg, pormwfe« . Alojzij* öf g v«» fssnf. fx*nwiö!»ka u AtanasbiiBg-a, ate. sofort v. oitsimckt st jt mmi immm Kut $ c : fiera Kutschers Razglas o ustrelitvi prvih talcev iz kamniškega okrožja pi, lopatami in koli dvignili tire na dveh mestih okrog železniške postaje Jarše— Mengeš. Na več mestih so tudi razkopali gramozno podlago. Uničili pa so tudi del telefonske napeljave ob železniški progi proti Homcu. Nato so se odpravili proti radomeljskemu mostu, kjer naj bi se sestali s člani radomeljske bojne skupine, ki je most že porušila, in odtod že odšla. Ko so jo zaman iskali po Radomljah, so se vrnili proti jugu k mostu. Tu pa so naleteli na nemško zasedo, ki pa začuda nanje ni streljala. Kaže, da je bila sama presenečena, ker je opazila toliko oboroženih ljudi. Streljati je začela šele potem, ko so se Mengšani že umaknili proti Preserjam, oziroma so čez polje odšli na zborno mesto, ki so si ga najprej določili, nad kamnolom v Mengšu. V partizane je odšlo takoj pet fantov, malo kasneje pa sta se jim pridružila še dva. Enega so Nemci že zjutraj ujeli in kasneje ustrelili med prvimi štirimi talci na Gorenjskem, dva pa sta zbežala in srečno ušla. Eden od njiju se je potem pridružil sedmerici, drugi pa so se vrnili na svoje domove. Radomeljska skupina, ki je štela okoli 20 članov iz Radomelj, Preserij in Homca, se je zbrala okoli 22. ure zvečer pri Križkarjevih smrekicah, to je že na preserski strani proti Jaršam. Njene naloge so bile onesposobiti oba bistriška mostova in zapreti cesto Vir—Radomlje—Kamnik. Dr. Marijan Dermastia jih je razdelil v dve skupini. Ena se je nato lotila uničevanja prvega mostu čez Kamniško Bistrico, druga pa je odšla proti Homcu, da onesposobi še drugi most. Obe akciji sta dobro uspeli. Potrgali so vse mostnice in požagali vse prečne in podolžne lege. Niso pa onesposobili za promet ceste, kar so tudi nameravali. Po opravljenih akcijah sta se obe skupini zbrali pri glavnem mostu, prej smo ga imenovali prvega, pred Radomljami, da bi nato skupno odšli na že prej določeno zborno mesto. Tu pa jih je nekdo opazil in takoj sporočil nemškemu občinskemu komisarju. Ta je nato poklical orožnike iz Mengša, ki so nato proti zori, vendar že potem, ko je bojna skupina odšla proti krumperškim gozdovom, postavili zasedo, ki je nanjo naletela mengeška bojna skupina. Bojno skupino v Črni je ustanovil Roman Potočnik. Njeni pripadniki so se zbrali na večer pred začetkom vstaje v dveh skupinah. Prva se je sesia že ob 20. uri, ker je bilo potrebno za predvidene akcije zbrati in zapleniti večjo količino razstreliva v rudniku črna. Ko so razstrelivo in vžigalne vrvice dobili, so se napotili proti Pirčevim vijugam, kjer so zaminirali cesto, nato pa še do Laniško-vega in potoškega mostu, kjer so položili razstrelivo pod nosilce. Druga skupina je v Črni zatrpala cesto s posekanim drevjem in skalami. Tako je bojna skupina v Črni v celoti izpolnila svoje naloge. Na Duplici se je zbralo okoli pol dvanajstih kakšnih 15 pripadnikov dupliške bojne Skupine. Tone Šturm, ki je bil zanjo zadolžen, jo je prav tako razdelil v dva dela: prvi naj bi uničil most čez Kamniško Bistrico, drugi pa razstrelil železniško progo v neposredni bližini Kamnika. Prvi skupini je delno uspelo uresničiti nalogo, ki jo je dobila, železniške proge pa ni uspela uničiti, ker ni imela potrebnega orodja. Potrgala pa je telefonske žice proti Kranju. Druga skupina je naletela na težave. Najprej so poiskali tovarniškega čuvaja in ga prisilili, da jim je izročil dva soda, v katerih naj bi bil bencin. Ko so s težavo privalili sod z bencinom na most in ga polili, ta zaradi premalo bencina in debelih brun, iz katerih je bil zgrajen, ni hotel zagoreti tako, kot bi bilo treba. Zato so privalili iz tovarne še drugi sod, za katerega so bili prepričani, da je tudi v njem bencin. V resnici pa je bil poln telečje krvi, s katero so v tovarni barvali stole. Končno so v gasilskem domu le dobili še nekaj goriva in most se je vnel. Kljub temu jim ni uspelo mosta docela požgati. Zato so potrgali nekaj mostnic in ga tako onesposobili. Po akciji je del dupliške bojne skupine odšel na zborno mesto na Kratno. Najzahtevnejšo nalogo je dobila kamniška bojna skupina. Ta naj bi zažgala skladišče bencina na Zapricah in pretrgala telefonsko napeljavo okoli Kamnika. Za namero skupine pa je slučajno izvedel gestapo prek izdajalca F. Beča in postavil na mesta, predvidena za akcije, pomnožene straže. Tako je skupini uspelo izvesti samo to, da je uničila telefonsko napeljavo v Podgorju. Ko pa je druga skupina, ki bi tudi morala v skladišču zažgati gorivo, odšla proti zbornemu mestu, sta v zasedo padla dva skojevca, in sicer Dominik Mlakar in Anton Miklavčič, ki sta se odpravljala preko perovske brvi na Kratno. Nemci so ju takoj na kraju samem ustrelili, in tako sta padla kot prvi žrtvi vstaje na Slovenskem. Na zbornem mestu na Kratni se je zbralo okoli 15 borcev. Trzinska skupina je v noči od 27. na 28. julij vzdolž železniške proge uničila na več krajih telefonske in telegrafske zveze in odstranila nekaj železniških pragov. Tik pred akcijo pa so trzinski komunisti izvedli še napisno akcijo po Trzinu. Domžalska skupina je dobila za nalogo, da zažge skladišče bencina v Domžalah, onesposobi cesto proti Moravčam in uniči most čez Kamniško Bistrico pri Podrečju. Zaradi povečanega patruljiranja nemških sil pa se skupina ni mogla zbrati. Tudi borci Rašiške čete te noči niso mirovali. Zažgali so neki kozolec, poln žita, ki so ga Nemci zaplenili pregnancu v Srbijo.25 Tako se je torej to noč po vsej ravnini ob vznožju Kamniških planin do Save začel množični upor proti zavojevalcem slovenske zemlje. Opisane akcije same po sebi niso sicer prizadejale okupatorju posebno velike gmotne škode. (Udeleženci vstaje so namreč uničili pet mostov, pretrgali vse pomembnejše telefonske zveze v okrožju, porušili železniško progo Ljubljana—Kamnik, zaminirali cesto proti Črnivcu, požgali žito.) Njihova pomembnost je predvsem v tem, da so Nemci ugotovili in občutili, da se je slovenski narod pod Kamniškimi planinami uprl in da se je proti njim začel načrten množičen oborožen upor. Številne akcije v vstajni noči pa so Nemce tudi neprijetno presenetile. Predvsem so se najbrž zavedli, da jé konec mnogim njihovim načrtom o popolnem ponemčenju Gorenjske. Izhod iz tega dokaj neprijetnega in hudega ter pravzaprav tudi mučnega položaja so videli le v odločnih in kar najbolj ostrih ukrepih, s katerimi bi že v kali zatrli vsako nadaljnje uporniško gibanje. 28. julija so takoj uvedli policijsko uro, naslednji dan pa so ustanovili še posebno izredno sodišče za sojenje udeležencem vstaje.26 1. avgusta so kot prve talce na Gorenjskem ustrelili štiri udeležence vstaje na Kamniškem: Leopolda Dremlja, frizerskega pomočnika iz Kamnika, Ignaca Hrena, usnjarskega mojstra iz Kamnika, Mirka Exlerja iz Zapric pri Kamniku ter pečarskega pomočnika Alojza Glaviča iz Mengša. Čez nekaj dni, 6. avgusta, pa so od udeležencev vstaje ustrelili še Stanka Kališnika in Milana Kolariča iz Kamnika. Hkrati s temi povračilnimi ukrepi pa so Nemci poskrbeli tudi za okrepitev svojih policijskih enot. Večino so jih pritegnili iz Avstrije. Iz vsega navedenega sledi, da moramo šteti 22. julij kot uvod v vstajo slovenskega naroda, 27. julij pa kot začetek množičnega oboroženega boja proti okupatorju, in s tem za pomembno prelomnico v naši zgodovini. Dr. Marijan Dermastia in Tone Šturm sta se takoj po začetku vstaje pridružila kamniški bojni skupinu 1. avgusta sta jo zapustila ter odšla k radomeljski. Še pred tem sta jo organizirala v Kamniško-dupiliško četo in ji za komandirja postavila Mirka Jermana. Po njunem odhodu je ta četa začela postavljati Nemcem zasede in iskati priložnosti, da bi se spopadla z njimi. Ti pa so jo večkrat opazili, to pa vedno v dokajšnji premoči, tako da je Nemci niso mogli napasti. Čeprav so jo nekajkrat obkolili, ji je vedno uspelo, da se jim je izmaknila. Mengšani so medtem dobili preko svojih zaupnikov v Mengšu zvezo z radomeljsko skupino in se nato preselili v njihovo taborišče v Laze nad Brezovico pri Krtini. Po združitvi obeh skupin sta poveljnik Kamniškega bataljona dr. Marijan Dermastia in komisar Tone Šturm ustanovila Radomeljsko-mengeško četo, ji postavila za komandirja Toneta Blejca in za političnega komisarja Franca Bukovca ter borce zaprisegla. Tako sta nastali v Kamniškem bataljonu dve četi, namesto nameravanih štirih. Obe sta šteli okoli 40 borcev, kar je bilo seveda za bataljon nekoliko premalo. To je uvidelo tudi poveljstvo slovenskih partizanskih čet, ki je ukazalo, naj se tudi Rašiška četa, ki je sama štela prek 50 borcev, vključi v Kamniški bataljon. To se je nato dokončno zgodilo 17. avgusta na Rašici.27 Medtem so borci Kamniškega bataljona izvedli nekaj pomembnih akcij. Za Ra-šiško četo smo jih že navedli. Borci Radomeljsko-mengeške in Kamniško-dup-liške čete pa so opravili naslednje: 2. avgusta so borci mengeške bojne skupine napadli nad mengeškim kamnolomom nemškega policista in ga hudo ranili. 6. avgusta je patrulja Radomeljsko-mengeške čete napadla nemško vojaško kolono ob cesti Ljubljana—Celje pri Želodniku in blizu Imenj dva orožnika moravške orožniške postaje, od katerih je komandirja ranila. 8. avgusta so borci te čete napadli nemški avto pri Ihanu, 10. avgusta pa so poskušali likvidirati domačega izdajalca v Radomljah.28 Naslednji dan so Radomeljsko-mengeško četo napadli Nemci pri Brezovici nad Krtino, 14. avgusta pa so borci Kamniško-dupliške čete poskušali likvidirati na Kavranu domačega izdajalca.29 Tomo Brejc-Pavle, inštruktor CK KPS, član vojnega komiteja za Gorenjsko in organizator vstaje v kamniškem okrožju Dr. Marijan Dermastia, prvi komandant Kamniškega bataljona Nemci so o teh dogodkih v svojih dokumentih poročali takole: »V kamniškem okrožju, predvsem na območju orožniških postaj Kamnik, Mengeš, Domžale in Moravče, smo v tem mesecu zaprli približno 200 oseb, ki so sodelovale pri sabotažnih dejanjih ali so na osnovi utemeljenih dokazov bile sumljive.30 Poveljnik orožniške postaje v Moravčah stražmojster Innerkofler je bil pri obhodu območja svoje postaje 6. avgusta okoli 21. ure ranjen.31 Orožniškega podčastnika Wenningerja z orožniške postaje Domžale, ki je bil z vozačem Theuermannom, so okoli 23. ure istega dne v predhodnici motorizirane orožniške in gestapovske patrulje, banditi obstrelili v nadlaket pri cestni oviri, ki so jo postavili blizu Doba. Motorno kolo se je prevrnilo in pri tem ranilo vozača.32 Neki drug pripadnik varnostne policije je dobil na obhodu kroglo v glavo, spet drugi, ki se je sprehajal 2. avgusta 1941 v Mengšu, pa v vrat. Nekega tretjega policista, ki je bil pri smodnišnici v Kameniku na straži, so napadli in podrli na tla. Značilno je, da motoriziranih orožniških kurirjev, ki so stalno na poti, še niso napadli, medtem ko so na območju občine Ihan obstreljevali motorizirano prometno patruljo iz Kranja. Hajka, ki so jo orožniki takoj nato izvedli, je bila neuspešna.«33 Kako so bili obveščeni o pripravah na vstajo in vstajo sami sovražniki? Zanimivo je, da so bili Italijani o naraščajočem razpoloženju prebivalstva proti sebi oziroma o pripravah za vstajo dokaj natančno seznanjeni, da pa teh podatkov niso posredovali svojim zaveznikom in sosedom Nemcem (italijanska poročila zajemajo skoraj vedno tudi dogodke iz Nemške Slovenije, kot so jo imenovali). Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšno je bilo sodelovanje obeh zavojevalcev, Nemcev in Italijanov, na obravnavanem območju. Pri razmišljanju o tem nas začudita predvsem dve stvari: prvič, da Nemci, vsaj tako bi sodili po uradnih dokumentih, niso s svojimi zavezniki očitno izmenjavali novic o razpoloženju prebivalstva do njih in o dogodkih na njihovem zasedenem ozemlju, tako vsaj se vidi iz ohranjenih dokumentov, niti se niso spuščali v svojih poročilih v stanje onkraj razmejitvene črte. Medtem pa so Italijani jemali dogodke dokaj širše in v mnogih njihovih poročilih najdemo vesti o dogajanjih onstran meje. Nastaja vprašanje, ali so bili Nemci tako zelo prepričani v popolno pokorščino svojega ozemlja in Slovencev, ali pa so Italijane tako podcenjevali, da niti niso imeli za mar dogodkov onstran Save. Drugo vprašanje, ki se nam postavlja, je, kako da si dve varnostni službi na tako majhnem sosednjem območju ter iz istimi problemi nista izmenjavali obvestil in informacij. Zanimivo je tudi to, da so italijanska poročila vedno razdeljena na problematiko v Ljubljanski pokrajini in na tako imenovano Nemško Slovenijo. To so stvari, ki vzbujajo začudenje, vendar bom kljub temu navedel nekaj zelo kratkih, pa vendar značilnih odlomkov iz njihovih dokumentov. Najprej naj sledi nekaj dokumentov iz nemških arhivov, ki neposredno zadevajo vstajo in dogodke po njej. Prvi takšen pomemben dokument je odločba civilne uprave na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske z dne 29. julija o ustanovitvi izrednega sodišča proti upornikom. Sodišče so po tem odloku sestavljali: dr. Kurt Messiner kot predsednik, vladni svetnik SS šturmbanfirer dr. Bauer in kapetan varnostne policije Heinz Hübner kot člana. Obtožnico pri tem izrednem sodišču naj bi zastopal eden od oficirjev SS, sodišče naj bi zasedalo v kraju, ki bi ga določil predsednik, in smrtna kazen naj bi se izvedla z ustrelitvijo. Oddelek za izvedbo kazni naj bi sestavil 181. rezervni policijski bataljon.34 Ukaz poveljstva orožniškega okrožja Kranj, kar smiselno velja vsekakor tudi za okrožje Kamnik, obsega navodila, da lahko izvajata obhode po terenu najmanj po dva orožnika, ki morata imeti orožje pripravljeno vedno na strel. Orožniške postaje naj najstrožje izvajajo izhode iz hiš in proti sumljivim osebam naj takoj uporabijo orožje.35 Z obvestilom z dne 2. avgusta naznanja šef civilne uprave za Koroško in Kranjsko, da so bili ustreljeni 4 uporniki iz kamniškega okrožja, naslednji dokument pa govori o tem, da je bil dodeljen kot okrepitev okrožju Kamnik in Litija 171. rezervni policijski bataljon.36 Najpomembnejši dokument o vstaji v kamniškem okrožju pa je bil napisan nekaj dni prej kot mesec dni po začetku vstaje. Vendar je tako pomemben, da ga moramo v celoti navesti: »Politični položaj je v kamniškem okrožju trenutno neugoden. 27. julija se je začel val upora, ki ga ne podpihuje in širi le komunistična, marveč slovenska nacionalna stran. Zaradi obrambnih ukrepov v Kamniku ni bilo večje škode in človeška življenja niso bila v nevarnosti. Uporniško gibanje zajema pretežno območja občin Kamnik, Homec, Radomlje, Domžale, Mengeš, Trzin, Dob in Moravče. Udarna sila upornikov se je izrazila predvsem v ustanavljanju tolp, katerih dejavnost se je raztegnila na sabotažna dejanja na javnih napravah, na ropanje in napadanje varnostnih organov in folksdojčerjev. Člani tolp so večinoma iz vrst mladine. Oboroženi so z vojaškimi puškami, imajo pa tudi ročne granate in avtomatsko orožje. Obrambni ukrepi so bili doslej le delno uspešni. Čeprav v zadnjih dneh ne moremo poročati o pomembnejših dogodkih, še vedno napadajo in streljajo folksdojčerje in konfidente. To lahko dokazuje, da izhajajo uporniki iz vrst tukajšnjega prebivalstva. ... V nasprotju z industrijskim območjem Kamnika, Domžal, Mengša in Trzina vlada na območju orožniških postaj Vodice, Dol pri Ljubljani, Blagovica, Motnik in Šmartno popoln mir.«37 Podoben dokument je tudi poročilo poveljstva 171. rezervnega policijskega bataljona poveljniku varnostne policije alpskih dežel 17. septembra, ki govori Roman Potočnik, politični komisar Anton Sturm, prvi sekretar OK KPS Kamniškega bataljona in sekretar Kamnik in politični komisar Kamniškega OK KPS Kamnik bataljona o dejavnosti bataljona od 9. avgusta do 5. septembra. V njem stoji, da »je vladalo ob prihodu bataljona 9. avgusta na njegovo akcijsko območje — v okrožju Kamnik in Litija — zelo napeto in nemirno stanje. Že prve dni smo izvedli skupno s 181. bataljonom večjo akcijo proti tolpi, kateri smo prišli na sled. Od tedaj so se dogajala vsak dan teroristična dejanja (umori folksdojčerjev in Nemcem naklonjenih Slovencev, sabotaže na telefonskih in električnih vodih, vlomi, postavljanje pasti, obstreljevanje motornih vozil, celo požig itn.). Poglavitna območja nemirov so Smlednik, Zgornje Pirniče, Medvode pod Šmarno goro, Črnuče, Trzin, Jarše, Radomlje, Dob, Moravče, Palovče in Tunjice. Tolpe v glavnem sestavljajo komunistično usmerjeni industrijski delavci in kmetje, sodelujejo pa baje tudi slovenski nacionalni elementi. Člani tolp nosijo večidel uniforme in so dobro oboroženi. Bataljon je v boju ugotovil, da uporabljajo tudi brzostrelke. V njihovih taboriščih so našli velike količine razstreliva in ročne granate. Bližina meje (Ljubljana) tolpam koristi, ker jim nedvomno omogoča oskrbovanje z orožjem in municijo, ob policijski akciji pa pobeg v Ljubljansko pokrajino. Zdi se, da je center uporniških akcij v Ljubljani. Tolpe operirajo v manjših skupinah, menjajo stalno taborišča in se s postavljanjem prednjih straž varujejo presenečenj. Upornikom pomaga hribovitost pokrajine in poznavanje krajev. Gosta podrast in do človeške glave visoka praprot otežujeta vsakršno zasledovanje.«38 V nadaljevanju istega dokumenta pa stoji, da »ukrepi proti terorističnim dejanjem — jemanje talcev, javno streljanje komunistov — dozdaj še niso dali pričakovanega uspeha. Večina prebivalstva simpatizira s tetoristi in jih podpira zlasti z živili itn. V delovanju tolp vidi hkrati osvobodilni boj nacionalnega slovenstva ... Doslej ni bilo mogoče doseči, da bi prebivalstvo sodelovalo v boju proti tolpam. Predvsem zaradi tega, ker se boji represalij. Število konfidentov je vse premajhno. Strahujejo jih s pismi in zato iz bojazni za svoje življenje naglo nehajo sodelovati s policijo.«39 Kako so si Nemci prizadevali zatreti uporniško dejavnost na Gorenjskem, pričata predvsem dva dokumenta. V prvem z dne 25. avgusta določa poveljnik nemške policije smernice za boj proti partizanom. Med drugim je zelo značilna njegova ugotovitev, da se dotlej ni posrečilo prijeti nobene tolpe ali posameznega storilca. V navodilu navaja, če bi se pojavile sovražne skupine, da mora biti poglavitni cilj policije, da jih zajame, če pa to ni mogoče, naj jih uniči ali pa jim prizadene čimbolj občutne izgube.40 V drugem dokumentu, ki vsebuje navodilo poveljnika orožništva pri šefu civilne uprave z dne 28. avgusta za boj proti partizanom, pa poveljnik navaja, da dotedanji način boja proti partizanom ni dal zadovoljivih uspehov. Zato določa za sedež 181. rezervnega policijskega bataljona Kranj z eno enoto tudi v Kamniku (za zavarovanje smodnišnice), za sedež 171. rezervnega policijskega bataljona pa Kamnik z enotami v Domžalah in v Mengšu. Temu bataljonu je dodeljeno ozemlje okrožij Kamnik in Litija. V nadaljevanju poročila priporoča najtesnejše sodelovanje med orožniškimi postajami in poveljstvi policijskih bataljonov z organi gestapa, kriminalistične policije in carinske zaščite. Od nočnih obhodov naj se pričakujejo kakšnih posebnih uspehov, pač pa naj posvete vso pozornost zasedam ob prometnih linijah in vozliščih. Nujen pogoj za uspeh te pomembne akcije pa je prizadevnost pripadnikov nemških sil.41 Nasprotno od Nemcev pa so Italijani že sorazmerno zgodaj začeli zaznamovati v zapisih svoje varnostne službe zlasti tri stvari: — naraščajoče nerazpoloženje slovenskega prebivalstva proti sebi, — povečano dejavnost partije, — resne priprave na odpor. To bi z nekaj primeri rad tudi ponazoril. Dne 5. junija piše v nekem njihovem poročilu, da razvijajo v glavnem mestu in v drugih krajih Ljubljanske pokrajine osamljeni in združeni elementi komunistično agitacijo in jo celo izvajajo s sklicevanjem sestankov ter s sestavljanjem in razširjanjem prevratnih letakov.42 16. junija meni karabinjersko poveljstvo v Logatcu, da mora opozoriti svoje nadrejene, da so s posebnimi poizvedbami dognali, da se v Sloveniji, zlasti pa v Ljubljani in okolici, krepi iz dneva v dan delovanje obsežne komunistične organizacije, ki razpolaga s tiskanim in ciklostiranim periodičnim listom v slo-venščni z naslovom »Slovenski poročevalec«.48 Poročilo z dne 26. junija pravi, da so preteklo nedeljo nekateri komunisti v zvezi z novicami o vojni z Rusijo na cesti na Vrhniki javno komentirali te dogodke ter med drugim govorili, da bi izvedli svoje prevratne načrte, če bi se umaknile vojaške enote na Vrhniki.44 Sporočilo z dne 1. junija vsebuje sporočilo poveljstva XI. armadnega korpusa o zadrževanju prebivalstva na ozemlju, ki so ga zasedli Italijani. V njem stoji, da se odnos do njih počasi, toda zanesljivo spreminja. Opaziti je mogoče čedalje številnejše in izrazitejše izbruhe nestrpnosti do italijanskih čet v nižjih slojih. Dokument z dne 7. julija govori pod naslovom Nemška Slovenija43 o preseljevanju Slovencev in ravnanju z njimi, o zabrisovanju slovenstva na Gorenjskem in Štajerskem.46 Dokument nekaj dni kasneje vsebuje odredbo poveljstva XI. armadnega korpusa o previdnostnih ukrepih ob morebitni vstaji.47 Naslednji dokument 11. julija poroča, da je sprejel načelnik generala Robottija ustno sporočilo, da so nemiri odloženi na dan 16. julija.48 Naslednji dokument govori o tem, da bi moral izbruhniti 14. julija komunistični upor v vseh krajih, ki so jih zasedle sile osi. Ker se to ni zgodilo, govorijo, da je upor odložen na 20. julij. Poročilo nadalje govori o napadih na italijanske vojake in vojaške naprave, o propagandi z letaki, z napisi in radijskimi novicami, prav tako pa tudi o manifestacijah proti Nemcem in državam osi ob vlakih z izseljenci, ki jih vozijo Nemci skozi Ljubljano v južne kraje.49 Dokument z dne 25. julija pa znova govori o sovraštvu slovenskega prebivalstva proti državam osi, o najdbi številnih letakov, o nekaterih napadih na italijanske vojake, o sabotažnih akcijah in pod.50 Medtem ko so Italijani v svojih poročilih zaznamovali že celo vrsto izpadov proti sebi pred 27. julijem, pa zasledimo v nemških poročilih pred začetkom vstaje le dva zelo skopa podatka, ki pa niti nista s kamniškega območja, marveč je eno iz Zagorja ob Savi z dne 11. julija, ki piše pod naslovom »Komunisti, protidržavna propaganda«, med drugim tudi to, da se od začetka vojne z Rusijo širijo med prebivalstvom vznemirljive novice o komunistični vstaji, ki naj bi izbruhnila 13. in 14. julija na vseh industrijskih območjih Slovenije.51 Neki drugi dokument pa piše o velikih napisnih akcijah v Lokah pri Trbovljah, ki so jih izvedli v noči na 14. julij komunisti-ilegalci, v samih Trbovljah pa so po glavnih ulicah raztrosili precej risalnih žebljičkov, medtem ko napisnih akcij ni bilo.52 Začuda pa o napisni akciji v kamniškem okrožju, ki so jo izvedli člani bojnih skupin 8. julija, ni ohranjeno nobeno nemško poročilo. Nemci so sicer sem in tja zaznamovali v svojih poročilih nerazpoloženje prebivalstva proti sebi, vendar bolj kot posledico zavojevanja slovenske zemlje, uničevanja vsega, kar je imelo kakršenkoli videz slovenstva, vendar pa ne v tem smislu, da bi zaznamovali znake oboroženega odpora. Tako govorijo torej nekateri okupatorjevi dokumenti. Naše območje ima v primerjavi z vstajo na drugih območjih nekatere svoje značilnosti in posebnosti. Najprej bi navedel dejstvo, da so bili Nemci resnično povsem nepripravljeni na vstajo in da o pripravah zanjo niti na Posavju niti na Kamniškem niso nič vedeli. Če ne bi bilo tistega slučajnega izdajstva v Kamniku, bi doživeli kljub napisnim akcijam 8. julija, kljub poročilu z orožniške postaje Zagorje ob Savi in še napisne akcije v Lokah pri Trbovljah popolno presenečenje. Ponovno je treba poudariti, da je tisti del Posavja, ki so ga zasedli Nemci, nekako ločeno in pod vplivom Ljubljane izvedel svoje priprave za vstajo in vstajo samo. Neka ozka in tanka vez med Posavjem in Kamniškim je bil, kot že rečeno, Trzin. Ta je nedvomno vplival tudi na Mengeš, sicer pa je bil povsem pod vplivom posavskih, ali da natančneje rečemo, črnuških organizatorjev vstaje. Trzinci so se tudi po vstaji v celoti pridružili posavskemu območju.53 Tudi za območje, ki ga obravnavamo, velja, da ni nobena bojna skupina nastala sama od sebe, marveč da je vsaka od njih bila resnično sad vztrajnega in organiziranega dela partije. Prve partizanske čete so se razvile iz črnuške ilegalne skupine komunistov in bojnih skupin na Kamniškem, ki so jih v glavnem ti organizirali v pripravah za vstajo. Iz te edine skupine ilegalcev, ki so odšli v rašiške in dobenske gozdove zlasti po napadu Nemcev na Sovjetsko zvezo, se je nato razvila Rašiška četa. Drugi dve četi Kamniškega bataljona, Radomeljsko-mengeška in Kamniško-du-pliška, pa sta vzniknili iz bojnih skupin, med katerim je bilo tudi nekaj ilegalcev (npr. dr. Marijan Dermastia). Mlade in neizkušene partizanske čete so rasle zlasti v Ljubljanski pokrajini pod varstvom OF. To pa ne drži za naše območje. Le Posavje, ki je bilo, kot že rečeno, pod vodstvom in vplivom Ljubljane in povezano z odporom, ki se je v . JWV8WSTVÖ StOVSRSHIH fijiROBSO OSVv>«aJ5IL»IH T*3?I3 .«1» 58» OCU?:OVafitJ'!3 KaiUII^K TGrA ä.tf.tJjJOKA Ha pr«?41o »ovaljstva elovsnaktn «srodno o,svobod Unit* partiss.-naki» <5a% Je isvrgni odbor SNOO izrekel pobv.lo kaämlä; Mt kornnndi-nta sa iirsbra partizansku asjunja ir. sa »pretao partizansko t..k* tiko, ßglogucija Jssvräne^a odbor., Je v znak oilikovanju isrocil.« oat-ljo« KU slovenekosuetuvo kot dar celot«-' osvobodilne fronto etovenskeg., n^ro. da in rdečo zastavo kot dur Centralnoga Còbor*. Komunistične Partijo 010-venlje. Poročilo o odlikovanju Kamniškega bataljona v Slovenskem poročevalcu njej razvijal, se je do nekod ravnalo po tej ugotovitvi. Na Kamniškem pa odborov OF ni bilo. Tu je vstajo neposredno vodila KPS. Isto velja tudi za trditev, da za prehrano in obveščanje po vstaji niso skrbeli terenske organizacije OF, ker teh na Kamniškem ni bilo. Pač pa so te naloge izpolnjevali simpatizerji partije in OF, sorodniki borcev, njihovi prijatelji in znanci. Med njimi so se odlikovale zlasti nekatere žene in dekleta. Končna ugotovitev pa bi bila, da ni bil ves vodilni kader čet sestavljen iz članov partije. Poveljstvo Kamniškega bataljona je resnično bilo, razen operativnega oficirja Blejca, v celoti iz članov partije, nižji kader pa ne, in to celo ne po 17. avgustu, ko se je batajon reorganiziral in preuredil. To bi govorilo tudi v prid moji, zdaj bi že skoraj rekel davni trditvi, kako globoko je bila zakoreninjena narodna zavest tedaj v naših ljudeh ne glede na njihovo nazorsko ali politično prepričanje, in pripravljenost za boj proti zavojevalcem naše domovine, za boj za svobodo, in to med vsemi sloji, prav posebno pa še med preprostimi. Po drugi strani pa tudi to, kako je partija sicer spremljala kadre, da pa je ljudi, čeprav niso bili njeni člani, obravnavala povsem enakovredno, in že s tem torej kot enim od številnih primerov dala zgled, kako spoštuje sporazum o OF in njeni vlogi v narodnoosvobodilnem boju. Zakaj so Nemci tako brutalno in brezobzirno reagirali na te dogodke? Neverjetni bes Nemcev nad izbruhom vstaje očitno tiči v tem, da so zelo hitro in natančno doumeli množičnost in globino vstaje ter njenega enotnega in usklajenega vodstva. Če bi bili ti dogodki samo osamljena postranska zadeva, brez dvoma ne bi reagirali tako ostro, hitro in brezobzirno. Niti ne bi krepili vojaških, policijskih in orožniških sil niti ne uvajali policijske ure in ukazovali streljanje talcev, streljanje na vsakogar, ki bi ga zalotil nad določenim časom zunaj njegove hiše, niti množično zapirali ljudi, za katere so sumili, da so v zvezi z vstajo. Mnogokrat se postavlja vprašanje, ali je bila ta vstaja na Posavju in na Kamniškem res tako množična. Na to bi odgovoril samo z mengeškim primerom, ki ga najbolj poznam. Mengeš je imel ob okupaciji okoli 1600 prebivalcev. Če od tega izvzamemo polovico žensk, vsaj eno četrtino otrok, stanovalcev Doma onemoglih in za boj nesposobnih moških, se pokaže, da je ostalo za orožje sposobnih okoli 400 mož in fantov ali 25 odstotkov prebivalcev. Če pa se zavedamo, da je za pripravo za vstajo vedelo okoli 100 ljudi ali celo nekaj več, je bila seznanjena s pripravami za boj proti zavojevalcem četrtina za boj sposobnih ljudi, ali v celoti vzeto, ena šestina vseh Mengešanov. Podobno je bilo verjetno tudi po drugih žariščih vstaje na obravnavanem območju. Obdobje narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem je bil čas, ki je v naši zgodovini enkraten in najbrž neponovljiv. Res je tekla kri, mrla so življenja, vendar ko počasi umira spomin tudi na to, bo vzgled, kako se je treba bojevati proti sovražniku domovine, večno ostal. V zgodovini je izginila v hudih bojih vrsta ljudstev in narodov, in to dokaj večjih, kot je slovenski, zato bo morala ta boj za svobodo in družbeno preobrazbo slovenskega ljudstva zaznamovati vsaka zgodovina, ker je bil ta boj edinstven. Če sedaj ponovno strnemo nekatere ugotovitve, ki veljajo zlasti za kamniško okrožje, bomo ugotovili: — da je bila tu partija sicer maloštevilna, da pa je bila, sodeč po uspehih v vstaji, strnjena, enotna, izredno delavna in disciplinirana; — da so se niti vstaje načelno stekale v vojaškem komiteju, torej v partijskem organu, ki je bil njeno organizacijsko jedro; — osnove so bile bojne skupine, ki niso bile sestavljene iz samih članov partije (v Mengšu je npr. bil en sam član KPS), ali pretežno iz njih, marveč združbe, ki so združevale komuniste, skojevce, simpatizerje partije, rodoljube in druge demokratično in svobodoljubno usmerjene ljudi; — te skupine so bile do začetka vstaje neke vrste odborov OF, ki jih poznamo zlasti v Ljubljanski pokrajini; — kljub neverjetno hudi klerikalni in drugim gonjam proti komunistom, so le-ti imeli zelo velik vpliv na ljudi in moč nad njimi, kajti od približno 50 borcev, ki so odšli v partizane, jih je bila komaj polovica članov partije. Tu se nam postavlja nekaj morda tudi celo preveč pomembnih vprašanj: Odkod partiji takšen vpliv na množice? Razlagati si ta pojav samo z domoljubjem ali rodoljubjem, s sovraštvom do Nemcev, s tem, da bo vojna kratkotrajna in da se bo končala v mesecu dni, kot so trdili prvi aktivisti, smo že dokazali, da ni res, pač pa, da je bila vstaja sad prav izredno stopnjevanih prizadevanj komunistov in OF. Kako, da so znali komunisti zbrati prav ljudi, ki razen ene same izjeme v Kamniku, in še to po naključju, da Nemci niso nič izvedli kljub zelo razviti mreži svojih zaupnikov še tik pred vstajo niti o pripravah nanjo, pa čeprav so te trajale dva meseca? Kako je uspelo poenotiti poveljevanje, utrditi disciplino novih borcev, ki niti niso bili komunisti in torej nevajeni partijske Dr. Marijan Dermastia pozdravlja prvoborce ob srečanju na Rašici discipline, in to ne glede na najrazličnejše svetovnonazorske razlike, ki se v njih vsaj nekaj dni, ko so bili v partizanih, vsekakor niso mogle spremeniti? Kako se je to na miren, dostojen, prepričljiv način uredilo? Najbrž za to vprašanje obstoji odgovor v svetlih vzgledih in v tovarištvu komunistov, zlasti v poveljstvih čet in bataljona, posebej pa tudi v njihovi predvojni revolucionarni dejavnosti, ko so zlasti od srede tridesetih let partijske organizacije v kamniškem okrožju v številnih akcijah uspele povezati demokratične in napredne delavske in kmečke množice. Glede virov za ta prispevek o pripravah na vstajo in za njen začetek moramo pač omeniti dejstvo, da jih je brez sprotnega dela skoraj nemogoče slediti in si jih sproti zapomniti. Gradivo se na novo odkriva, se kopiči, prepleta, ponavlja, si nasprotuje itn. Zato bi navedel le najbolj skromen del knjig, razprav in poročil, ki sem ga uporabil pri pisanju: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945, Ljubljana 1976 (več avtorjev); Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, 1. knjiga, Ljubljana 1960; Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni narodov Jugoslavije, VI. del, Boji v Sloveniji, 1. knjiga, 2. izdaja 1965; Pregled zgodovine ZKJ, Ljubljana 1963; Kamniški zbornik, Kamnik 1961; Miro Stiplovšek, Pregled razvoja NOB v Mengšu in okolici, Mengeški zbornik, II. del, 1. snopič, 1969; M. Stiplovšek -1. Vidali, Pregled dogodkov v kamniškem partijskem okrožju v letih 1941—1945, Mengeš 1960; Miro Stiplovšek, Kamniško okrožje v NOB 1941—1945, Domžale 1975; Miro Stiplovšek, Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem območju v letih 1934—1941, Mengeški zbornik II. del, 1. snopič, Mengeš 1969; M. Stiplovšek -1. Vidali, Vstaja v Kamniku in okolici, Borec 1971, št. 7-8; Prazniki slovenskih občin, Ljubljana 1975 (prispevka M. Stiplovška — občina Domžale in občina Kamnik — ter Rezke Traven — občina Ljubljana Bežigrad in občina Ljubljana Šiška); Cveto Novak, Rašiška četa, Ljubljana v ilegali, knjiga 1, Ljubljana 1959; Ivan Vidali: Vstaja na Kamniškem, Mengeški zbornik 1969, II. del, 1. snopič; 27. julija 1941 na Kamniškem, Naša obramba 1971, št. 7-8; Borci Mengeško-moravške, Radomeljske in Kamniške čete 1941, Mengeški zbornik 1969, II. del, 1. snopič; Občinski poročevalec, glasilo delovnega ljudstva občine Domžale (gradivo iz več letnikov); To navajam zaradi splošne preglednosti gradiva. O vseh pomembnejših dogodkih pa so navedeni viri. OPOMBE 1 Ročni zemljevid Ljubljanskega okrožja, narisal Slavko Dimnik, 1925, in zemljevid razdelitve Slovenije ob okupaciji 1941 v Zborniku dokumentov in podatkov o NOV jugoslovanskih narodov, zvezek VI, knjiga 2, Ljubljana 1953. 2 Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana 1971 ter Prazniki slovenskih občin (prispevka Rezike Traven: Ljubljana Bežigrad in Ljubljana šiška). 3 Tone Ferenc, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945, Ljubljana 1976, str. 74. 4 Zdravko Klanjšček, NOV na Slovenskem 1941—1945, str. 79. 5 Zdravko Klanjšček, NOV na Slovenskem 1941—1945, str. 100—103, in Zbornik dokumentov VI, 1. knjiga, dokument št. 5, str. 34—44. 6 Zdravko Klanjšček, NOV na Slovenskem 1941—1945, Ljubljana 1976, str. 99. 7 Kamniški zbornik, letnik 7, 1961, str. 18. 8 Kamniški zbornik, letnik 7, 1961, str. 25. 9 Zdravko Klanjšček, NOV na Slovenskem 1941—1945, Ljubljana 1976, str. 82 in str. 83. i« Prav tam, str. 86, opomba 16. 11 Prav tam, str. 86. 12 Prav tam, str. 92. 13 Prav tam, str. 103. 14 Kamniški zbornik, letnik 7, 1961, str. 18. 15 Zdravko Klanjšček, NOV na Slovenskem 1941—1945, str. 104. 16 Kamniški zbornik, letnik 7, 1961, str. 15. 1,a Sporočilo Rezke Traven, Ljubljana, IZDG, 1977. »n> Prazniki slovenskih občin, Ljubljana 1975, prispevek Rezke Traven, Ljubljana Bežigrad, str. 87. 16 Sporočilo Rezke Traven, Ljubljana, IZDG 1977. 19 Kamniški zbornik, letnik 7, 1961, str. 19, Zdravko Klanjšček, NOV na Slovenskem 1941—1945; str. 1904, Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB na Slovenskem, Ljubljana 1960, str. 171, Jože Ravbar, Pregled razvoja KZO (brošura), Ljubljana 1967, Rezka Traven, Prazniki slovenskih občin, Ljubljana 1975, Zbornik dokumentov VI, knjiga 1, 1965. Toliko piscev navajam zato, ker se datum ustanovitve Rašiške čete ne ujema. Datirajo ga od 24. do 31. julija. Kamniški zbornik, NOV v Sloveniji in M. Mikuž ga postavljajo na 24. julij, Ravbar na 27. julij, Travnova na 28. julij, Zbornik dokumentov pa na 31. julij. Sam -sem se odločil (morda tudi zmotno) za 24. julij, ker se mi zdi najbolj verjeten. 20 Sporočilo Rezke Traven, IZDG, Ljubljana 1977. 21 Franc Svetelj, Ob 30-letnici kamniške vstaje, Kamniški občan, julij-avgust 1971. 22 Kamniški zbornik, letnik 7, 1961, str. 21. 23 Prav tam, str. 23. 24 Glej op. 21. 25 Kamniški zbornik, letnik 7, 1961, str. 25—31; Cveto Novak, Rašiška četa, Ljubljana v ilegali, I. zvezek 1959, in Ob vstaji okoli Šmarne gore, SP 29. junija 1951. 26 Kamniški zbornik, letnik 7, 1961, str. 31, Zbornik dokumentov VI, knjiga 1, dokument 100, str. 302—303. 27 Zdravko Klanjšček, NOV na Slovenskem 1941—1945, Ljubljana 1976, str. 106; Zbornik dokumentov VI, 'knjiga 1, Ljubljana 1965, dokument 20, opomba 2. 28 M. Stiplovšek -1. Vidali, Pregled važnejših dogodkov v kamniškem partijskem okrožju 1941—1945, Mengeš 1960, str. 9. 29 Zbornik dokumentov VI, knjiga 1, dokument 20, str. 71. 30 Zbornik dokumentov VI, knjiga 1, Ljubljana 1965, dokument 164, str. 366. 31 Prav tam. 32 Prav tam. 33 Prav tam, dokument 164, str. 367. 34 Prav tam, dokument 110, str. 302. 35 prav tam, dokument 111, str. 303—304. 36 Prav tam, dokument 118, str 316. 37 Prav tam, dokument 144, str. 364—365. 38 Prav tam, dokument 160, str. 392—394. 39 Prav tam, dokumenta 144, str. 364—365 in 20, opomba 2, str. 71—73. 40 Prav tam, dokument 139, str. 353. 41 Prav tam, dokument 143, str. 362—363. 42 Prav tam, dokument 83, str. 253. 43 Prav tam, dokument 85, str. 255—256. 44 Prav tam, dokument 89, str. 260. 45 Prav tam, dokument 91, str. 262—264. 4,6 Prav tam, dokument 94, str. 269—271. 47 Prav tam, dokument 97, str. 275—276. 48 Prav tam, dokument 99, str. 278—279. 49 Prav tam, dokument 104, str. 287—289. 49 Prav tam, dokument 108, str. 298—300. 51 Prav tam, dokument 98, str. 276—278. 62 Prav tam, dokument 102, str. 284—285. 53 Sporočilo Rezke Traven, IZDG, Ljubljana 1977. Tone Ferenc POLOM RAZNARODOVALNIH NAČRTOV NEMŠKEGA OKUPATORJA V OKROŽJU KAMNIK V tej razpravi obravnavam raznarodovalne načrte nemškega okupatorja v okrožju Kamnik in njihov polom pod vplivom narodnoosvobodilnega boja. Zaradi pomanjkanja ustreznih virov nisem mogel obdelati vseh področij, na katerih je okupatorjevo raznarodovalno delo doživljalo neuspehe, temveč sem se omejil le na tri vprašanja: neuspeh ponemčevanja okupatorjeve uprave v občinah, uničenje nemškega šolstva in neuspeh okupatorjevih kolonizacijskih načrtov. Naj pripomnim, da je za širši okvir obravnave poloma nemških raznarodovalnih načrtov v okrožju Kamnik na voljo obsežna monografija o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji v letih 1941—1945.1 I. Neuspel poskus ponemčenja uprave v občinah Območje, ki ga obravnava ta razprava, je nekdanje okupatorjevo okrožje Kamnik (Landkreis Stein), ki je obstajalo od poznega poletja 1941 do pomladi 1945. Narodnoosvobodilno gibanje je na tem območju organiziralo dve svoji okrožji, in to kamniško ter litijsko. Iz razumljivih razlogov se meje teh dveh okrožij niso ujemale z mejo okupatorjevega okrožja Kamnik. V začetku NOB je bilo litijsko območje sestavni del velikega kamniškega okrožja, pozneje pa so ustanovili litijsko okrožje in je meja med okrožjema jeseni 1943 tekla od Save pri Senožetih čez Sv. Križ, Sv. Trojico in čez Limbarsko goro. Meja partijskega kamniškega okrožja je potekala na zahodu: Črnuče—Dobeno—Šenkov turn—Utik—Vodice— Spodnji Brnik—Cerklje—Štefanja gora—Šenturška gora, na jugu po Savi od Črnuč do Senožet, na vzhodu: Senožeti—Sv. Križ—Javorščica—Vrhpolje—Kraš-ce—Prikrnica—Pogled—Svine—Negastrn—Blagovica—Jastroblje—Češnjica, na severu: Češnjice—Zgornji Tuhinj—Ravne—Gozd, Kališe—Županje njive—Bi-stričica—Šenturška gora; vsi našteti kraji so bili v tem okrožju. Partijsko litijsko okrožje je bilo jugovzhodno in vzhodno od kamniškega. Območje poznejšega okrožja Kamnik (okupatorjevega in tudi partizanskega) je bilo v aprilski vojni 1941 operativno območje nemške in italijanske vojske. Slednja se je potem, ko je Hitler določil mejo med nemškim rajhom in Italijo in ko so bile končane vojaške operacije v Jugoslaviji, do konca aprila 1941 umaknila z ozemlja, ki ga je Hitler prisodil Italiji. Zaradi tega je nemški okupator lahko uvedel civilno upravo na Gorenjskem šele 30. aprila 1941, torej štirinajst dni kasneje, kot je to storil na slovenskem Štajerskem. Nemško civilno upravo na Gorenjskem in v Mežiški dolini, ki je imela začasen pomen — obstajala naj bi le do priključitve zasedenih slovenskih pokrajin nemškemu rajhu — je po Hitlerjevem odloku z dne 14. aprila 1941 vodil namestnik gauleiterja NSDAP za Koroško (gauleiterja ni bilo tam od leta 1939) Franz Kutschera na Bledu in pozneje v Celovcu. Nemška civilna uprava v zasedenih slovenskih pokrajinah je iz praktičnih razlogov v glavnem upoštevala dotedanjo politično-upravno razdelitev območja, tj. bivše jugoslovanske sreze ali okraje in občine. Šef civilne uprave za Gorenjsko je imenoval politične komisarje za vse okraje na Gorenjskem, tj. za Radovljico, Kranj, Škofjo Loko, Kamnik in Litijo, za Mežiško dolino pa Dravograd. V Kamnik je konec aprila ali začetek maja 1941 prišel dr. Fritz Dullnig in v Litijo Hermann Petschauer, oba avstrijska Nemca in nacista.3 Državna meja med Nemčijo in Italijo na Gorenjskem in Dolenjskem je povzročila, da se je okraj Kamnik nekoliko povečal, okraj Litija pa zelo zmanjšal. Okraj Kamnik je imel po jugoslovanski statistiki pred vojno 579,5 km2, 20 občin in 38.638 prebivalcev4 in je razen večjega dela občine Trojane prišel ves na območje šefa civilne uprave za Gorenjsko (večji del občine Trojane so priključili Spodnji Štajerski). To so bile občine: Blagovica, Dob, Domžale, Homec, Ihan, Kamnik, Kamniška Bistrica, Komenda, Krašnja, Lukovica, Mengeš, Moravče, Motnik, Radomlje, Sela pri Kamniku, Šmartno v Tuhinju, Trzin, Vodice in Zgornji Tuhinj. Priključili pa so kamniškemu okraju tisti del okraja Ljubljana-oko-lica, ki ga je nova državna meja odrezala od Ljubljane in je bil med to mejo in kamniškim okrajem. To so bile občine: Dol pri Ljubljani (pri Št. Jakobu), Dolsko (okupator jo je imenoval Vinje), Podgorica in del občine Ježica, ki ga je okupator takoj oblikoval v občino Črnuče. Okupatorjev okraj Kamnik je imel torej 23 občin. Srez ali okraj Litijo, ki je imel po jugoslovanski statistiki pred vojno 717 km2 in 40.269 prebivalcev,6 je nova državna meja najprej razpolovila in je bilo sedem občin pod italijanskim in deset pod nemškim okupatorjem. Nemški okupator je pet občin priključil okraju Laško, ki je bil pod nemško civilno upravo za Spodnjo Štajersko, in je le pet občin ostalo v okupatorjevem okraju Litija. To so bile občine: Kresnice, Litija, Šmartno pri Litiji, Trebeljevo in Vače. Okupator ni na Slovenskem tisti čas bolj razbil in oklestil nobenega drugega okraja, kot je to storil z okrajem Litijo. Zanimivo je, da ga ni ukinil še pred zasedbo, kot je to storil z okrajem Krško, ki ga je nova državna meja med Italijo in Nemčijo tudi razpolovila in so nato polovico še pred zasedbo priključili okraju Brežice. Politična komisarja za okraja Kamnik in Litija sta takoj po svojem prihodu na svoji upravni območji imenovala občinske komisarje, ki so se v prvih tednih imenovali komisarični upravniki občin. Kaže, da se je to zgodilo med 2. in 5. majem 1941; torej nista imela na voljo mnogo časa, da bi jih lahko skrbneje izbirala. Sicer pa nista niti imela na voljo mnogo kadra na izbiro, saj so bili celi predeli, predvsem na podeželju, kjer sploh ni bilo nobenih Nemcev, kaj šele takšnih, ki bi bili ustrezni za občinske komisarje. V Litiji je občinski komisar postal gozdarski inženir Ernst Puschmann, upravnik gradu Slatna pri Litiji. Politični komisar Dullnig je za občinskega komisarja v Kamniku imenoval barona Hermanna von Rechbacha, lastnika gradu Krumperk. V litijskem okrožju so morali občinski komisarji takoj (3. maja 1941) podpisati »vdanostno izjavo« v nemškem in slovenskem jeziku. Ta se v slovenskem jeziku glasi dobesedno takole: »Izjavljam, da sem pripravljen za voditelja Adolfa Hitlerja in za nemško državo kot župan zastaviti vse moje moči. Ne bom nikoli izvršil dejanj, ki bi bila proti nemški državi, njihovim predpisom in zakonom naperjeni. Znano mi je, da bi bili taki pogreški kaznovani s smrtjo.«6 Občinske komisarje za Domžale, Dob, Blagovico in Komendo so izbrali iz domžalskih Nemcev, za katere pa so pozneje poročali, da se niso obnesli niti strokovno niti značajno. Deželni svetnik za okrožje Kamnik dr. Hermann Doujak je namreč 8. aprila 1942 poročal šefu civilne uprave za Gorenjsko, »da so v okrožju Kamnik za občinske komisarje večkrat postavili Volksdeutscher j e iz Domžal. Ker so jih vzeli iz njihovega glavnega poklica in postavili v kraj, v katerem svojega poklica niso mogli več opravljati, so jih imeli za profesionalce in jih. tako plačevali. Potem pa se je izkazalo, da ti občinski komisarji deloma niso dorasli svoji nalogi in da niti glede značaja niso v redu. Ker pa ni bilo mogoče, da bi v vseh občinah našli domače nemško govoreče občinske komisarje, ni moglo priti do nobenih sprememb«.7 V odročnejših predelih sta politična komisarja imenovala za občinske komisarje tudi Slovence, predvsem tiste, ki so še iz avstroogrske monarhije znali nemščino. Od 26 občinskih komisarjev za 28 občin (dva sta to dolžnost opravljala za štiri občine) je bilo okrog 11 Slovencev, drugi pa Nemci. To razmerje se je spreminjalo, tako da je bilo včasih število občinskih komisarjev — Slovencev še večje, razvoj pa je šel vendarle v smeri njihovega izpodrivanja. Od skupno okrog 55 ljudi, ki so bili okupatorjevi občinski komisarji v okrožju Kamnik v letih 1941—1945, je bilo okrog 25 Slovencev in 30 Nemcev ali vsaj Nemcev po izvoru. V občinskih uradih je sedelo v glavnem domače uradništvo, le deloma vešče nemščine. Konec septembra 1941 so npr. od 26 ocenjenih občinskih tajnikov znali dobro nemški le 4, zadovoljivo jih je znalo le 7, manj zadovoljivo 3 in nezadovoljivo kar 12.8 Pristojnosti občinskih komisarjev so bile precej manjše kot pa pristojnosti političnih komisarjev v okrajih, kar je glede na narodnostno sestavo rprvih in drugih tudi razumljivo. Več pristojnosti bi občinski komisarji dobili šele potem, ko bi po uvedbi nemškega občinskega reda postali župani in bi tudi za posamezne občine veljal ta red v celoti. Občinski komisarji so vodili posle t. i. državne uprave v občinah samo po navodilih političnih komisarjev, obenem pa so vodili posle t. i. občinske samouprave, vendar so se tudi pri tem morali držati navodil političnega komisarja. »Za sebi sami odgovorno samoupravo, kot jo predvideva nemški občinski red, sedaj še ni pogojev. Nemški občinski red se lahko uvede šele po razjasnitvi narodnopolitičnih vprašanj na zasedenih območjih, predvsem pa šele tedaj, ko bo v občini zadostno število nemškega oziroma nemško zavestnega prebivalstva in ko bo po uvedbi državljanskega prava na voljo tudi zadostno število občanov, iz katerih bo mogoče izbrati občinske organe in delavce, ki bodo delali kot neprofesionalci,« je pisal šef civilne uprave za Gorenjsko 30. junija 1941.9 Naloge in pristojnosti občinskih komisarjev na Gorenjskem je šef civilne uprave za Gorenjsko določil s svojo »odredbo o upravi občin« dne 25. junija 1941.10 Zanimivo je, da je šele s to odredbo razpustil občinske uprave iz časa pred okupacijo, kar je npr. šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko storil že na dan uvedbe nemške civilne uprave v tisti pokrajini. Šef civilne uprave za Gorenjsko je sicer uvedel nemški občinski red z nekaterimi izjemami in na splošno, tako da bi veljal za posamezno občino šele takrat; ko bi ga zanjo izrecno uvedel.11 Kaže, da ga kljub prizadevanju nekaterih organov ni uvedel za nobeno občino kamniškega in litijskega okraja oziroma kamniškega okrožja in so ostale pristojnosti občinskih komisarjev v glavnem takšne, kot so bile v začetku. O nezaupanju, ki ga je imel šef civilne uprave za Gorenjsko do občinskih komisarjev na Gorenjskem govori tudi njegovo naročilo, da morajo dovoljenje za sklepanje zakonske zveze izdajati le politični komisarji in nikakor ne občinski komisarji. Ko so v kamniškem okrožju ustanovili devet matičnih uradov, nobenega od njih ni vodil občinski komisar, temveč prav vse nemški šolski upra- vitel j i iz šol na sedežu matičnega okoliša in tudi namestniki so bili le nemški učitelji sosednjih šol.12 Že od začetka nemške okupacije je bilo jasno, da bo prišlo do večje upravne preureditve zasedenega območja; prvič, zaradi prilagajanja uprave v zasedenih slovenskih predelih na upravo v nemškem rajhu in predvsem v sosednjih avstrijskih pokrajinah, in drugič, ker je bil okrnjeni litijski okraj s petimi občinami nezmožen samostojnega življenja. Šef civilne uprave za Gorenjsko je s svojo »odredbo o razvrstitvi uprave na zasedenem ozemlju«, ki jo je izdal 25. julija 1941, a je veljala od 1. avgusta 1941, ukinil okraje in uvedel okrožja Radovljica, Kranj in Kamnik. Določil je tudi občine, ki pridejo v ta okrožja. V okrožje Kamnik so prišle vse občine dotedanjega kamniškega in litijskega okraja obenem pa še občina Šmartno pod Šmarno goro, ki je bila dotlej v okraju Škofja Loka. Šef civilne uprave je tudi določil, da vodijo upravo v okrožjih še .......................................................... ' * » I%, - v--:~ n - - ' DoBSCatit ,-s^.n •Jul. Poročilo občinskega komisarja iz Domžal 3. 7. 1942 o razmerah v občini po uvedbi izrednih policijskih ukrepov Sli a a * s t * in S t e d n Socheabericiit« Stiawungöbexiaht über die celitIschen und wirtschaftlichen Terhältnlsee in der Gemeinde Donschale. I .Politile, ; Pie strenge» kasenahnen,die en S.ds.in Kreft traten,tref en die Bevölkerung wie ein Keulenschlag.Öen Beuten het es die £ Rede v erschlagen „Aeus gerungen herb* aan nicht,desto »ehr féììlmn die blassen,paffen Gesichter auf. Pie Bevölkerung hat die Gutmütigkeit als 3chwäch« auf gefasst und nicht erwartet,dass daa Blatt sich wenden könnte und strenge Kasansbaen ergriffen werden könnt«».Besonders hart eapfundsawird das Radfshxverbot. Öle Hängung der seht Banditen in Stein hat die Stiaaung noch tiefer herabgedriiekt.Die Leute fürchten sich schon jetzt van den weiteren Kassnahssan.Viele.die vor einer Woche die ffase noch e ehr hoch getragen hsben,las3er §ie nun sehr tief hangen. Sie feindlichen, auf reisenden Blicke sind verschwunden. £££*$&£?iJL* Sichts cu berichten. III.Beschwerden : Keine. m------------- naprej politični komisarji.13 V okrožju Kamnik je bil politični komisar še nekaj časa (do oktobra ali novembra 1941) dr. Fritz Dullnig in nato do konca nemške okupacije dr. Hermann Doujak, ki je bil prej na tem položaju v Radovljici. V začetku leta 1942 so se politični komisarji preimenovali v deželne svetnike. Okrožje Kamnik je v tem obsegu ostalo do konca nemške okupacije, po želji prebivalstva so še jeseni 1941 izključili iz njega občino Šmartno pod Šmarno goro in jo priključili okrožju Kranj. Jeseni 1941 je imelo okrožje Kamnik 881 km2 in 58.962 prebivalcev.14 Meja okrožja Kamnik je šla večinoma po občinskih mejah, razen pri Trojanah na vzhodu in ob novi meji nemškega rajha na jugu, kjer ta meja ni upoštevala občinskih meja. Tako je delček občine Trojane prišel k občini Blagovica, manjši del občine Ježica je postal občina Črnuče, delček občine Dobrunje (kraja Besnica in Javor) sta prišla k občini Trebeljevo ter delčki občin Stična, Št. Vid pri Stični in Primskovo k občini Šmartno pri Litiji. Nemška civilna uprava na Gorenjskem ni bila tako naklonjena spremembi občin, kot npr. na Spodnjem Štajerskem. Ves čas nemške okupacije so v okrožju Kamnik izrecno ukinili le tri občine oziroma združili šest občin v tri. 15. oktobra 1941 so občino Radomlje priključili občini Homec, tako da je nato ena občina imela dve imeni (Homec-Radomlje), občino Trzin pa so priključili občini Mengeš; vse štiri občine sta že od začetka nemške okupacije upravljala dva občinska komisarja, kar kaže na to, da so to združitev pripravljali že od začetka maja 1941.15 Čeprav sta okrožno in zvezno vodstvo Koroške ljudske zveze (Kärntner Volksbund) predlagala, naj bi združili tudi občine Sela pri Kamniku in Šmartno v Tuhinju, Krašnjo in Blagovico ter Podgorico in Dol pri Ljubljani, politični komisar za okrožje Kamnik tega predloga ni upošteval v celoti. Zavzemal se je le za priključitev občine Sela pri Kamniku občini Šmartno v Tuhinju, kar se je zgodilo šele 17. septembra 1942.16 Kot bomo videli, je prišlo pozneje le še do združitve dveh občin, ki pa je niso predvidevali ob začetku okupacije in so jo napravili iz drugačnih razlogov. Temeljna naloga nemške civilne uprave na Gorenjskem — popolno ponemčenje dežele in ljudi — je zahtevala tudi spremembo v narodnopolitični sestavi občinskih komisarjev. Zato si je politični komisar oziroma deželni svetnik za okrožje Kamnik prizadeval, da bi vsaj postopoma spravil čimveč občin v roke nemških občinskih komisarjev. »Zelo mi gre za to, da bi v svojem okrožju imel čimprej nemške župane,« je poudarjal deželni svetnik dr. Doujak.17 Potem ko ni uspel, da bi spremenil razmerje med številom nemških in slovenskih občinskih komisarjev v korist prvih, je dr. Doujak pisal šefu civilne uprave: »Ponovno sem že opozoril na to, da je potrebno v vsaki občini naseliti vsaj nekaj pametnih in politično neoporečnih Nemcev, ki bi jim lahko zaupali te pomembne urade, kakršni so občinskih komisarjev. Vendar se je v tej smeri do sedaj storilo malo.«18 Ko je dr. Doujak dobil iz urada šefa civilne uprave naročilo, naj »predvidi nastavitev nemških županov«, je odgovoril: »Ker ni bilo mogoče, da bi za vse občine pripravili nemške župane, je potrebno, da več občin strnemo pod enim nadžupanom, ki potem ne bi vodil samo svoje občine, temveč tudi policijske zadeve vseh občin, ki bi jih zajelo nadžupanstvo. V 26 občinah mojega okrožja je sedaj 11 nemških županov. Drugih 15 županov je Slovencev. Ce bi imel na voljo nadaljnje nemške župane, bi lahko zasedel vse občine z nemškimi župani. Vsekakor je tako, da vsi Volksdeutscher ji ne ustrezajo za župane. Zamenjave do sedaj ni moglo biti, ker nimam na voljo drugih ljudi. Na drugi strani pa imam nekaj slovenskih županov, ki delajo izredno dobro in ki so znali z ustreznim vplivom na prebivalce svoje občine zagotoviti mir in red v svoji občini. Zato iz političnih razlogov teh županov začasno ne bi odstranil. Če se ob upoštevanju tega stališča zavzemam za zamenjavo, upam, da bi lahko z 10 poslanimi nemškimi župani zasedel vse občine, tako da bi bilo delovanje občin okrožja Kamnik zagotovljeno v vsakem pogledu.«19 V naslednjem pismu je dr. Doujak povedal, v katerih občinah bi rad zamenjal slovenske občinske komisarje z nemškimi (Blagovica, Ihan, Kresnice, Moravče, Zg. Tuhinj, Šmartno v Tuhinju, Kamniška Bistrica, Trebeljevo, Vače in Vodice) in kakšne nemške ljudi bi rad imel za občinske komisarje v teh občinah: »Te občine so podeželske občine. Zato bi v prvi vrsti imenovali poljedelce. Vsekakor pa bi lahko pripravili tudi rokodelce, predvsem take, ki delajo za poljedelstvo, in male trgovce.« Za občino Kamniška Bistrica bi bil lahko občinski komisar tudi gostilničar, ki bi imel interes, da bi svoj obrat uredil za tujski promet. »Po zasedbi teh občin z nemškimi občinskimi komisarji bi ostale le še 4 občine, ki bi imele slovenske občinske komisarje. Sam sicer menim, da ti občinski komisarji popolnoma opravljajo svojo dolžnost in ni nevarnosti, da ne bi izvrševali mojih odredb, vendar bi lahko vodstvo policijskih zadev prenesli na sosednje nemške občinske komisarje.«20 Občine, v katerih bi torej slovenski občinski komisarji še lahko ostali, ker je bil deželni svetnik z njihovim delom zadovoljen, vendar tudi ti pogojno in začasno, so bile: Komenda (Andrej Mejač), Krašnja (Matija Kunej), Lukovica (Matija Kunej), Motnik (Franc Hudomal) in Črnuče (Vincenc Janežič).21 Kakorkoli je deželni svetnik dr. Doujak prosil šefa civilne uprave za Gorenjsko, naj mu v rajhu preskrbi vsaj deset Nemcev za občinske komisarje,22 in kakorkoli si je prizadeval, da tudi sam pridobi kakšnega,23 se razmere niso mnogo spremenile. Iz nekega dopisa šefa civilne uprave za Gorenjsko zvemo, da so imeli v Celovcu 30. junija 1942 celo sestanek, na katerem so se dogovarjali o akciji za pridobivanje ustreznih nemških ljudi na Koroškem, ki bi odšli na Gorenjsko za občinske komisarje. Poudarili so, da je treba »izbrati le takšne može, ki so značajno in strokovno ustrezni za posebne razmere v zasedenih območjih«. Ker so potrebovali veliko takšnih ljudi in jih ne bi mogli dobiti vseh na enkrat, so sklenili, da bo zamenjava tekla postopoma, kakor bodo pač našli ljudi. »Tem nemškim županom v teh občinah bi nato dali nekakšno nadzorstvo nad okoliškimi občinami, ki jih še upravljajo slovenski občinski komisarji.« Sklenili so tudi to, da je treba vse nemške občinske uslužbence podrediti samo nemškim županom.24 4. novembra 1942 je dr. Doujak pisal šefu civilne uprave za Gorenjsko, da iz rajha ni prišel za župana v kamniško okrožje še noben Nemec, temveč le trije občinski tajniki in ena nemška občinska uradnica.25 Kaže, da sta bila edina nemška naseljenca, ki sta prišla z namenom, da postaneta tudi nemška občinska komisarja, Adalbert Rinner v občini Homee-Radom-lje in Vinzenz Ritschl v občini Vodice, pa še od njiju je le eden zamenjal slovenskega občinskega komisarja. V pomanjkanju ustreznih nemških ljudi in nemirnih razmerah, ki jih je povzročil narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda, je krepitev nemških občinskih komisarjev potekala drugače, kot pa si jo je v začetku predstavljal dr. Doujak. Brž ko je neki slovenski občinski komisar odložil to funkcijo ali pa so mu jo vzeli, so upravo nad tisto občino izročili sosednjemu nemškemu občinskemu komisarju ali pa slovenskemu, ki so mu popolnoma zaupali. Tako se je nenehoma večalo število takšnih občinskih komisarjev, ki so upravljah kar dve ah celo tri občine. Tako je nemški občinski komisar za Podgorico 1. julija 1941 prevzel še upravo občine Dol pri Ljubljani, okupatorjevega zaupanja vreden slovenski občinski komisar za Krašnjo Matija Kunej je 1. decembra 1941 prevzel tudi upravo občine Lukovica, enake vrste občinski komisar za Šmartno v Tuhinju je 8. maja 1942 prevzel upravo občine Sela pri Kamniku in nemški občinski komisar za Kamnik 14. novembra 1942 še upravo občine Kamniška Bistrica. V začetku so takšno upravo dveh ah več občin z enim občinskim komisarjem imenovali »upravne skupnosti« (Verwaltungsgemeinschaften), 21. februarja 1943 pa je šef civilne uprave za Gorenjsko na temelju Doujakovega predloga od 18. januarja 1943 ustanovil tri t. i. »uradne okraje« (Amtsbezirke). Odredba o uvedbi nemškega občinskega reda na Gorenjskem in tozadevna izvršilna odredba od 26. oktobra 1942 sta namreč omogočali upravno strnitev občin z manj kot tisoč prebivalci v t. i. »uradni okraj« z enim komisarjem uradnega okraja (Amts-kommissar).26 Za občini Sela in Šmartno v Tuhinju takšnega uradnega okraja ni ustanovil, ker so ju združili v eno samo občino. Z ustanovitvijo t. i. uradnih okrajev in imenovanjem uradnih komisarjev so torej potrdih že obstoječe stanje. Temeljni razlog za združevanje ah upravno strnjevanje občin je v začetku bilo pomanjkanje ustreznega, predvsem ustreznega nemškega kadra, pozneje pa je bil neposreden in najpomembnejši razlog narodnoosvobodilni boj sam. Vsaj delni vzrok za to, da ni bilo več ljudi — slovenskih in nemških — pripravljenih prevzeti funkcije občinskega komisarja, je bil narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda. Ta je zlasti pred Slovence v okupatorjevi službi vedno bolj ostro postavljal zahtevo, naj jo zapustijo, ker bodo drugače skupaj z okupatorjem nosili posledice svojega vedenja. Odklonilnega odnosa narodnoosvobodilnega gi- banja do okupatorjeve uprave niso razglašale več samo izjave, pozivi in podobno, temveč tudi napadi na okupatorjeve občinske urade. Samo do konca septembra 1942 so partizani opustošili šest občinskih uradov v kamniškem okrožju [2./3. 4. Krašnja, 9. 6. Kamniška Bistrica (v Stranjah), 1. 9. Dob, 374. 9. Ihan, 14./15. 9. Zg. Tuhinj in 24725. 9. 1942 Podgorica]27 in iz njih odnesli pisalne stroje, razmnoževalne aparate, denar, živilske in tobačne nakaznice itd., uničili sezname vojaških obveznikov itd. Takšne akcije so bile pomembne iz več razlogov: 1. ugodnega političnega odmeva, 2. pridobitve pisalnih strojev in razmnoževalnih aparatov za organe narodnoosvobodilnega gibanja in partizanske tehnike, 3. uničevanja okupatorjevih spisov, niso pa takšne akcije terjale večjih žrtev. To je seveda pognalo strah v kosti občinskih komisarjev in drugih občinskih uslužbencev, ki so bili goreči za okupatorja. »Mi smo zaskrbljeni in smo se umaknili v župnišče,« je poročal občinski komisar iz Blagovice.28 Po pregledu poslovanja občine Blagovica 17. in 18. avgusta 1942 so zapisali v zapisnik: »Ker je območje občine Blagovice v predelu, ki ga komunisti delajo negotovega, je razumljivo, da občinski uslužbenci in celo občinski komisar živijo v nenehnem strahu in grozi pred komunisti.«29 Ko so tako 21. avgusta 1942 pregledali tudi poslovanje občine Krašnja, so zapisali v zapisnik: »Kot je znano, ogrožajo komunisti, ki se potepajo tudi po gozdovih občine Krašnja, imetje prebivalstva. Uslužbenci zategadelj živijo v nenehni grozi in strahu.«30 Zato so iz občinskih uradov prihajala v Kamnik in od tam na Bled, kjer je bil sedež okupatorjevih policijskih ustanov za zasedene slovenske pokrajine, prošnje za namestitev nemške policije in vojske v nekatere občine. Še posebno so se čutile ogrožene občinske uprave v Kamniški Bistrici, Tuhinjski dolini in Moravčah.31 Ni mogoče, da bi tukaj obravnavali število in moč dkupatorjeve oborožene sile, ki jo je imel na voljo za zavarovanje za vojno pomembnih naprav (industrija, železnica itd.) in za zatiranje narodnoosvobodilnega gibanja. Naj le omenimo, da že poleti 1941 za to ni več zadostovalo orožništvo, ki je imelo leta 1941 tam okrog 16 postaj z okrog 110 orožniki in marca 1942 že 154 orožnikov.32 Še leta 1941 so morali v kamniško okrožje pripeljati enega ali celo dva bataljona vojske za zavarovanje za vojno pomembnih objektov (t. i. bataljone deželnih strelcev), in to 510. v Kamnik in 533. v Domžale ter poldrugi bataljon zaščitne policije za zatiranje enot narodnoosvobodilne vojske, in to 171. rezervni policijski bataljon v Kamnik in četo 181. rezervnega policijskega bataljona v Litijo. Spomladi in poleti 1942 so imeli za zatiranje enot NOV tam celo okrepljena rezervna policijska bataljona, in to 10. v Kamniku in 93. v Domžalah. Spomladi 1942 so Nemci v tem okrožju ustanovili esesovsko enoto, t. i. Freikorps Stein — Oberkrain ali nemško samozaščito, ki je štela okrog 600 mož, v glavnem učiteljev, uradnikov itd. Toda vse to ni moglo bistveno zadržati razvoja narodnoosvobodilnega gibanja; bolj so ga zavirale okupatorjeve krute represalije, saj tisti čas ni bilo v nobenem predelu Slovenije tako grozovitega okupatorjevega nasilja, kot ravno na Gorenjskem in še posebej v okrožju Kamnik. Ker so bili v kamniškem okrožju septembra 1942 kar štirje napadi partizanov na občinske urade, je deželni svetnik dr. Doujak pisal šefu civilne uprave za Gorenjsko: »Glede na nevarnost, da bodo tudi druge občinske pisarne podvržene uničenju, predlagam, da bi vse tiste občine, v katerih pri občinski pisarni ni orožniške postaje, vodili v upravni skupnosti iz sosednjih občin.« Šef civilne uprave za Gorenjsko je »glede na posebne razmere« soglašal s tem predlogom.33 Iz tega razloga so začeli pripravljati t. i. upravno skupnost občin Kamnik in Kamniška Bistrica. Deželni svetnik dr. Doujak je svoj predlog za ustanovitev te upravne skupnosti v pismu šefu civilne uprave za Gorenjsko utemeljeval takole: »Občinski komisar občine Kamniška Bistrica (Karel Žerjav — op. T. F.) je bil pred nekaj dnevi pri meni in me je prosil, naj ga razrešim dolžnosti občinskega komisarja, ker glede na to, da ga ogrožajo banditi, ne more več opravljati svojih dolžnosti. Gestapo ga je posvaril, da so banditi izjavili, da ga bodo končno ubili. Tolovaji grozijo občinskemu komisarju že od začetka banditske dejavnosti v občini Kamniška Bistrica, tj. od junija lanskega leta. Čeprav me je občinski komisar prosil že nekaj časa, da bi smel odložiti svojo funkcijo, sem ga vedno znova poskušal pridobiti za to, da bi vzdržal na tem mestu. On je sicer ostal, je pa njegova volja do dela vedno bolj vidno ohromljena, tako da sedaj menim, da je tega občinskega komisarja treba zamenjati. Sedaj nimam možnosti, da bi našel ustreznega človeka v tej občini. Zato sem prisiljen, da združim upravo te občine z upravo občine Kamnik.«34 Upravo občine Kamniška Bistrica so zaupali kamniškemu občinskemu komisarju von Rechbachu. Občinsko pisarno so prenesli v Kamnik in jo združili s tamkajšnjo občinsko pisarno, občina pa je vsaj na papirju obstajala še naprej kot »nižje samoupravno telo«.35 Čeprav je bilo takrat še nekaj občin, ki niso imele v svojem središču orožniške postaje, niso tam ukinili občinske uprave. Razmere jeseni 1942, tj. po nemški ofenzivi na Gorenjskem od julija do septembra 1942, ki jo je spremljalo nezaslišano okupatorjevo nasilje, so se namreč nekoliko pomirile in nekaj časa občinske uprave niso bile tako zelo ogrožene. Ponovno so se začele močneje zaostrovati konec zime 1942—1943, nekako od februarja 1943 dalje. Oživeli so ponovno tudi partizanski napadi na občinske uprave, tj. urade in orožniške postojanke (6./7. 2. 1943 Homec—Radomlje, 16./17. 2. Dol pri Ljubljani, 6. 3. Ihan, 15./16. 3. Moravče, 13. 5. Brdo pri Lukovici, 13. 6. Zgornji Tuhinj itd.)36 in začeli so se partizanski napadi tudi na okupatorjeve nemške šole, kar bom tudi obravnaval v tej razpravi. Zato je deželni svetnik v Kamniku upravo občine v zelo izpostavljeni občini Zgornji Tuhinj, kjer ni bilo orožniške postaje, prenesel v Šmartno v Tuhinju in po poprejšnji odobritvi šefa civilne uprave za Gorenjsko 1. aprila 1943 obe občini združil v novo občino Tuhinj pod enim občinskim komisarjem. Tako so bile sedaj v Šmartnem v Tuhinju strnjene že uprave treh nekdanjih občin: iz Sel, iz Zgornjega Tuhinja in iz Šmartnega v Tuhinju.37 V takšnih razmerah nemški okupator ni mogel občinam v kamniškem okrožju »podeljevati prava nemškega občinskega reda«. Tega ni mogel storiti niti za občino Kamnik, čeprav je deželni svetnik to predlagal. Svoj predlog je utemeljil tako, da je med 6846 občani 52 volkdeutscher jev, ki so bili tam še pred nemško zasedbo, 207 pa se jih je priselilo z območij, ki so prišla pod Italijo. 130 Nemcev dela v okviru nacistične stranke itd. Ta utemeljitev je torej bila na šibkih nogah; nekaj manj kot štirje odstotki Nemcev naj bi torej zagotavljali uspešen razvoj kamniške občine pod nemškim občinskim redom; zato ji niso podelili nemškega občinskega reda.38 Od pomladi do jeseni 1943 nemška okupacijska uprava v okrožju Kamnik ni utrpela hujših pretresov in preureditev. Po vidnem razmahu narodnoosvobodilnega boja jeseni 1943 so morale občinske uprave poslati v Kamnik vse gradivo, ki ga niso potrebovale za sprotna opravila.39 Občinske žige, denar in nakaznice so morale ponoči spravljati v prostore orožniških postaj, kamor so hodili prenočevat tudi nekateri občinski komisarji in prenapeti občinski uradniki. Upoštevati pa je treba tudi to, da so bile leta 1943 v krajih, kjer so fbili občinski uradi, tudi orožniške postaje in druge okupatorjeve postojanke. Neposredno je narodnoosvobodilni boj novembra 1943 povzročil začasno preselitev občinskega urada iz Trebeljevega v Šmartno pri Litiji. Prava ofenziva narodnoosvobodilnega gibanja na okupatorjeve šole, otroške vrtce, strankine in dru- štvene domove itd. je povzročila veliko opustošenje okupatorjevih raznarodovalnih postojank in spravila okrožje Kamnik med tista okrožja, kjer jih je narodnoosvobodilno gibanje uničilo skoraj popolnoma. Nemško občinsko upravo je narodnoosvobodilno gibanje ponovno huje prizadelo spomladi in poleti 1944. Do takrat je bilo spet precej partizanskih napadov na občinske urade in opustošenj [15. 11. 1943 Vodice, 14./15. 12. Kamniška Bistrica (v Stahovici), 19. 12. Dob, 1./2. 2. 1944 Motnik, 19. 3. Moravče, 27. 3. Kresnice, 21. 4. Šmartno v Tuhinju, 22./23. 5. Lukovica, 9./10. 7. Vače, 5./6. 8. 1944 Dolsko itd.],40 precej slovenskih občinskih uradnikov je odšlo v partizane ali pa jih je okupator izgnal v Nemčijo ali zaprl itd. Poleg tega je narodnoosvobodilno gibanje osvobodilo tudi nekatere predele, npr. Moravško dolino, kjer nemška okupacijska uprava nikakor ni mogla več obstajati. Okrog 25. marca 1944 je okrožno vodstvo NSDAP Kamnik o vzdušju v kamniškem okrožju poročalo takole: »Na vedenje nemških akcijskih sil in njihovih družin vplivajo sedaj dogodki iz bližnje in daljnje okolice. Ono je potlačeno in bi se lahko potem, ko bi zvedeli za načrtovane ukrepe, izoblikovalo v preplah, čeprav bi ti ukrepi lahko pomenili veliko pomiritev za vse prebivalstvo. Čestokrat se (posebno iz vrst žena finančnih uradnikov) glasno slišita želja in upanje, da bi jih pravočasno umaknili. Tudi iz Domžal mi poročajo, da je razpoloženje Nemcev po odhodu potrebne orožniške zaščite pesimistično.«41 Kakšne so bile težave z občinsko upravo v kamniškem okrožju maja 1944, lepo kaže poročilo urada deželnega svetnika iz Kamnika šefu civilne uprave za Gorenjsko v Celovec: »V teku tega tedna so banditi popolnoma porušili in požgali občino Homec. Tamkajšnji občinski komisar je vsak dan ogrožen. Dal sem občino začasno in za čas obnove preseliti v Kamnik, dokler ne bo v Homcu preskrbljeno za ustrezno zaščito. Banditi so obiskali tudi občino Lukovico in jo skoraj vso uničili, čeprav so pisarniški prostori le malo oddaljeni od orožniške postaje. Po izvedbi še močnejših varnostnih naprav bo mogoče obnoviti občinsko poslovanje v starih prostorih. Občinske tajnike iz Mengša in Blagovice so izselili zaradi državi sovražne dejavnosti. Pred kratkim razrušeni občini Trzin in Moravče sta obnovili svoje poslovanje, prva v Kamniku in druga v Domžalah.«42 Do poletja 1944 so spravili v večje kraje že nekaj občinskih uradov iz občin, ki so bile bolj izpostavljene napadom narodnoosvobodilnega gibanja. Po vzoru na kranjsko in radovljiško okrožje, ki sta se za to odločili leto oziroma nekaj mesecev prej, je okupator tudi okrožje Kamnik podvrgel temeljiti preureditvi. Ta je bila na eni strani posledica neugodnih političnih razmer za okupatorja na terenu, v katere ga je spravil narodnoosvobodilni boj, in na drugi strani posledica potrebe po delavni sili za nemško oborožitveno industrijo. Nekaj občinskih uprav ni moglo več poslovati v občinskih središčih in so jih že bili umaknili v večje in za nemškega okupatorja varnejše kraje. Do začetka avgusta 1944 so bili v Kamniku že občinski uradi za občine Kamnik, Tuhinj (nekdanji iz Sel, Zg. Tuhinja in Šmartnega v Tuhinju), Kamniška Bistrica, Homec in Motnik, v Domžalah za Domžale, Moravče in Podgorico, v Dolskem za Dolsko in Dol pri Ljubljani, v Litiji za Litijo in Vače.43 Dne 11. avgusta 1944 pa je okrožno vodstvo NSDAP v Kamniku na sestanku sporočilo, »da je na gauleiterjevo povelje dobil delovni urad nalog, da javnim upravam in uradom v Kamniku odtegne 1/3 članstva in ga pošlje oborožitveni industriji. Odposlati je treba Slovence«.44 Dne 7. avgusta 1944 je deželni svetnik za okrožje Kamnik začel pisati predloge za ustanovitev t. i. »uradnih okrajev« (Amtsbezirke), ki naj bi jih vodili t. i. uradni komisarji (Amtskommissare). »Varnostne razmere v okrožju Kamnik in personalne težave občin, ki so jih povzročile aretacije in odhodi k banditom, me silijo, da glede na 2. člen 2. izvršilne odredbe k odredbi o uvedbi nemškega občinskega urada v zasedenih območjih Koroške in Kranjske od 26. 2. 1942, Odredbeni in uradni list šefa civilne uprave v zasedenih območjih Koroške in Kranjske, kos 24, predlagam strnitev občin Domžale, Dob, Ihan, Podgorica in Moravče v uradni okraj. Uradni okraj se bo imenoval ,Domžale’,« je zapisal. Podobno utemeljitev je v naslednjih dneh napisal tudi za ustanovitev drugih uradnih okrajev. Nato je na kratko navedel stanje posameznih občinskih uprav: občinski urad Dob so po partizanskem napadu (19. 12. 1943) preselili v Domžale, občinski urad Ihan je sicer še v Ihanu, vendar zaradi personalnih težav posluje šepaj e in je tudi bojazen, da ga bodo partizani uničili, občinski komisar občine Podgorica se je moral iz varnostnih razlogov preseliti na Koroško in so občinsko upravo takrat zaupali občinskemu komisarju v Domžalah in jo je ta prenesel v Domžale, občinsko upravo Moravče so po partizanskem napadu na Moravče premestili v Domžale. Povedal je tudi, da bodo občinski komisarji iz Doba, Ihana in Moravč še ostali v uradu kot zvezni možje, upravo nad občino Podgorica pa bo imel še naprej občinski komisar iz Domžal. Vse občine bodo imele v Domžalah skupno pisarno in skupno uradništvo.45 Ko je deželni svetnik dr. Doujak utemeljeval svoj predlog za ustanovitev uradnega okraja Kamnik, je navedel, da ga bodo ustanovili iz občin Kamnik, Kamniška Bistrica, Homec, Tuhinj in Motnik, katerih uprave so že vse v Kamniku. Pri predlogu za ustanovitev uradnega okraja Mengeš iz občin Mengeš, Komenda in Vodice je povedal, da sta upravi slednjih že v Mengšu. Občine Lukovica, Blagovica in Krašnja, katerih uprave so nedavno zbrali v Lukovici, naj bi sestavljale uradni okraj Lukovica. V Litiji naj bi nastal uradni okraj Litija, in sicer iz občin Litija, Vače in Kresnice, od katerih je občinska uprava Vače že nekaj časa v Litiji, občinsko upravo Kresnice pa so tja premestili šele pred kratkim. V Dolskem naj bi ustanovili uradni okraj iz občin Dolsko in Dol pri Ljubljani, upravo slednje so pred kratkim spravili v Dolsko. Iz občin Šmartno pri Litiji in Trebeljevo naj bi ustanovili uradni okraj Šmartno pri Litiji. Tudi občinsko upravo Trebeljevo so iz Prežganja premestili v Šmartno pri Litiji. Sama naj bi ostala le občina Črnuče, »ki leži na meji Ljubljane in je dovolj zavarovana«.46 V tem predlogu je dr. Doujak obljubljal precejšnji prihranek delovnih moči, ki jih bo poslal oborožitveni industriji. Navedel je še podatek, da je iz občinskih uradov samo v poslednjem letu izpadlo zaradi nasilne smrti ali odhoda k partizanom 127 nameščencev. To število ni majhno, če upoštevamo, da je bilo septembra 1941 v vseh občinskih uradih okrožja Kamnik okrog sto uradnikov in nameščencev.46 Uradne okraje Kamnik, Domžale, Mengeš, Lukovica, Dolsko, Litija in Šmartno pri Litiji so ustanovili še v drugi polovici avgusta 1944, čeprav je šef civilne uprave za Gorenjsko izdal ustrezni odlok šele 8. septembra 1944, vendar z veljavnostjo od 1. avgusta 1944.47 Skrajšan odlok o tem je šef civilne uprave objavil 25. septembra 1944 tudi v svojem uradnem listu.48 S to preureditvijo je kar 16 takratnih občin dobilo uradno domovinsko pravico v sedmih večjih krajih in je tako le še osem občinskih uprav poslovalo na svojih dotedanjih sedežih. Seveda je bila učinkovitost poslovanja mnogih občinskih uradov na območju svoje občine majhna ali pa sploh neučinkovito, ker so bile občine osvobojeno ali vsaj polosvobojeno partizansko ozemlje, kjer so poslovali izvoljeni krajevni narodnoosvobodilni odbori ali terenski in rajonski odbori Osvobodilne fronte kot organi prave ljudske oblasti. Na območju okupatorjevega okrožja Kamnik je ljudstvo jeseni 1944 izvolilo več kot 35 krajevnih narodnoosvobodilnih odborov. Uradne okraje so vodili sami nemški občinski komisarji in je tako nemški okupator vendarle uspel izpodriniti slovenske občinske komisarje iz javne uprave. Seveda je to storil drugače, kot je predvideval v letih 1941—1942. Ker ni mogel dobiti večjega števila ustreznih Nemcev, je pač zmanjšal število občin, da so jih vodili nemški občinski komisarji. Uradni okraji so bili dejansko večje občine, saj so vso javno upravo vodili le uradni ^komisarji — nemški občinski komisarji tistih občin, v katere so prenesli občinske urade drugih občin, če so imeli sploh še kaj prenesti. Občinski komisarji tistih občin, katerih upravo so prenesli v večje kraje (poleg sedmih uradnih komisarjev so bili vsaj na papirju le še 4 nemški in 5 slovenskih občinskih komisarjev), so bili namreč le še neki »zvezni možje« in pristojni za nižjo občinsko samoupravo, če so lahko to »samoupravo« na območjih svojih občin še sploh izvajali. Da je bilo v tistih občinah bolj malo nemške uprave ali pa je sploh ni bilo, kaže ukrep deželnega svetnika za okrožje Kamnik, ki je od poletja do jeseni 1944 ukinil izdajanje živilskih, tobačnih in drugih nakaznic, otroške doklade, ubožne podpore itd. za celo vrsto občin, npr. Tuhinj, Vače, Moravče, Motnik, Vodice, Komenda, Trebeljevo itd. Ta ukrep je utemeljeval tako, da tudi tamkajšnji kmetje ne izpolnjujejo svojih obveznosti pri oddaji poljedelskih pridelkov, živine itd. Zato so bili ti predeli v sovražnikovih vpadih izpostavljeni neusmiljenemu ropanju in uničevanju. Enega takih primerov navaja »uradna beležka« urada deželnega svetnika v Kamniku 2. decembra 1944: »Ob zadnjem spremstvu v Litijo je bila v Litiji in Sokolići, Trebeljevem itd. akcija čete Rusov, ki prebiva v Ljubljani, z namenom, da po nalogu višjega vodje SS in policije organizira živino in jo pripelje v Ljubljano. Prvi dan so Rusi zbrali že 20 glav velike živine (govedi) in 13 konj kakor tudi veliko število drobnice (svinje, ovce itd.). Po podatkih uradnega komisarja iz Šmartnega pri Litiji so Rusi na območju Trebeljevega samovoljno požgali cele vasi in odvlekli s seboj vso živino ter moške, stare od 15 do 60 let. (...) Drugi dan, 30. novembra, ko se je spremstvo vračalo, sem lahko videl tudi sam, da so na desnem bregu Save gorele cele vasi. Neki častnik mi je povedal, da bodo v prihodnjih dneh prišle na vrsto tudi Vače in da bo kraj izbrisan.«49 Zlasti hudo je bilo okupatorjevo nasilje v večji nemški ofenzivi proti Savinjski dolini in nekaterim predelom okrožja Kamnik, zlasti Moravški dolini. Trajala je od začetka decembra 1944 do februarja 1945 in je prizadela tako narodnoosvobodilno vojsko kot politične organizacije in ustanove narodnoosvobodilnega gibanja. Po njej je okupator menil, da je vsaj za nekaj časa »pomiril« ta območja. Zato so se pri nekaterih okupatorjevih funkcionarjih pojavile zamisli o »aktiviranju občin«. »Policijske akcije proti tolpam, ki so od decembra v okrožju Kamnik in v Spodnji Štajerski, so bile doslej zelo uspešne in so pripeljale do občutne razbremenitve glede banditizma. Mnoge občine, ki so bile jeseni preteklega leta okužene ali ogrožene po tolpah, so že nekaj časa razmeroma pomirjene, tako da lahko računamo s tem, da bi v teh občinah obnovili in aktivirali občinsko upravo, ki smo jo svojčas umaknili. To imam za potrebno tudi zato, ker bi z začetkom urejene občinske uprave dosegli nadaljnjo utrditev položaja,« je menil deželni svetnik dr. Doujak. Sodil pa je tudi, da bi se bilo kljub trenutnemu miru potrebno zavarovati pred morebitnimi motnjami in poskrbeti za zavarovanje občin. To bi lahko napravili s pomočjo gorenjskega domobranstva, ki je sicer že ustanovilo nekaj svojih postojank v kamniškem okrožju, manjka pa še ravno v tistih Občinah, v katerih bi bilo najbolj potrebno (Tuhinj, Moravče in Vače). V kamniškem okrožju je bilo takrat osem postojank gorenjskega domobranstva, in sicer v Domžalah, Mengšu, Vodicah, Komendi, Lahovičah, Litiji, Kresnicah in Vačah. Vendar tudi gorenjsko domobranstvo ne bi moglo zagotoviti varnega poslovanja vseh okupatorjevih občinskih uprav. Da so okupatorjevi funkcionarji po nemški ofenzivi nameravali iz političnih razlogov obnoviti delo občinskih uprav na terenu, priča akcija za predlaganje ustreznih ljudi za občinske svetovalce in krajevne predstojnike februarja 1945, ki pa nato niso bili niti imenovani. Če si je katera občina prizadevala, da bi se tja vrnila občinska uprava, je deželni svetnik dr. Doujak to dovolil le pogojno: občina bi morala ostati še naprej sestavni del t. i. uradnega okraja, uradni komisar bi še naprej nadziral njeno poslovanje, njena blagajna bi morala še naprej ostati na sedežu uradnega okraja, uradni komisar bi še naprej opravljal zadeve državne uprave itd.51 Nimamo podatkov o tem, ali se je pred koncem vojne kakšna občinska uprava vrnila na območje svoje občine ali ne. Konec vojne pa je tako do kraja zrušil vso okupatorjevo upravno zgradbo, ki ji je narodnoosvobodilni boj že od začetka spodjedal temelje in jo, kot smo videli, tudi precej porušil. II. Okupatorjevi kolonizacijski načrti in njihov polom Ena bistvenih prvin nemške raznarodovalne politike v zasedenih slovenskih pokrajinah je bilo tudi množično naseljevanje Nemcev. Tega je imel nemški okupator celo za pomembnejšega kot izganjanje Slovencev, čeprav sta bila oba ukrepa med seboj precej odvisna. Od tistih 220.000—260.000 Slovencev, ki jih je nameraval izgnati iz zasedenih slovenskih pokrajin v letu 1941, jih je večino nameraval izgnati samo zato, da bi dobil prostor za naselitev Nemcev, brez katerih ne bi bilo mogoče popolno ponemčenje Slovencev. Nemška kolonizacija je bila za nemško raznarodovalno delo na Gorenjskem še pomembnejša, ker je bilo tako v celi pokrajini kot na nekaterih območjih pred nemško okupacijo zelo malo Nemcev. Ob zasedbi oziroma uvedbi nemške civilne uprave je sicer prišlo na Gorenjsko nekaj uradništva in nameščenstva in nato še učiteljstva, vendar še vedno premalo, da bi lahko pomenilo trdno jedro nemštva in kvas za ponem-čevalno delo. Sicer pa so nacisti pri tem, ko so govorili o nemški kolonizaciji v zasedenih slovenskih pokrajinah, mislili predvsem na nemške kmete in obrtnike, torej tiste ljudi, ki se kolikor toliko ustalijo na ustreznem mestu. Za okrožje Kamnik poznamo obrise treh kolonizacijskih načrtov ali, bolje rečeno, zamisli in predlogov. Prvi načrt je bil del nekega velikega načrta za obe zasedeni slovenski pokrajini, tj. slovensko Štajersko in Gorenjsko. Vendar bolj poznamo tisti del, ki se je tikal slovenske Štajerske, ker so ga tudi uresničevali. Na Gorenjskem je namreč zgodnja sprememba načrtov za množično izganjanje Slovencev in njegova odložitev na čas po vojni onemogočila množično naseljevanje Nemcev v najprej predvidenem obsegu. Od predvidenih več kot 100.000 Slovencev je namreč nemški okupator izgnal julija 1941 v Srbijo le okrog 2.300 izobražencev in t. i. Nemcem sovražnih ljudi.52 Po podatkih komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo je izgnal iz okupatorjevega okraja Litija 122 in iz okupatorjevega okraja Kamnik 277 oseb. Ker to večinoma niso bili kmetje in obrtniki, je njihov izgon malo ali nič koristil nemški kolonizaciji, ker izgnanci zanjo niso pustili doma ustrezne imovine. Več imovine bi lahko zapustili t. i. priseljenci na Gorenjsko po letu 1914, toda te je Himmler že kmalu izvzel iz deportacijskih načrtov. Največ upanja na pridobitev prostora za nemško kolonizacijo bi dal popoln izgon slovenskega prebi- valstva iz obmejnega pasu na Gorenjskem. Kot vemo, tudi tega prebivalstva niso izgnali, ker je Himmler iz deportacij skih načrtov najprej izvzel rasno dobro ocenjene (z rasno oceno I—III +), nato pa je 25. avgusta 1941 zaradi narodnoosvobodilnega boja izgon prebivalstva z Gorenjskega odložil na čas po vojni.53 Poslednji, že precej zmanjšan načrt iz avgusta 1941 je še vedno predvideval izgon 2.465 družin ali 7.617 oseb iz okrožja Kamnik. To zvemo iz ohranjenih seznamov oseb, predvidenih za izgon; ti seznami so sestavljeni po občinah z vsega Gorenjskega.54 Vprašanje, ki bi nanj še morali odgovoriti, je obseg t. i. izselitvenega oziroma naselitvenega pasu ob meji na Gorenjskem in še posebej v okupatorjevih okrajih Kamnik in Litija, ki sta bila oba obmejna okraja. Od petih okupatorjevih okrajev na Gorenjskem je bil poleg teh dveh le še okraj Škofja Loka, ki je bil ob novi nemško-italijanski državni meji ob t. i. Ljubljanski pokrajini. Iz obmejnih krajev nasproti Primorski nemški okupator verjetno ni nameraval izgnati vsega prebivalstva, če smo seveda prav poučeni. Vsaj v dveh okupatorjevih virih najdemo podatek, da je bil obmejni pas na Gorenjskem nasproti Ljubljanski pokrajini širok 20 km in da bi z njega izgnali okrog 80.000 Slovencev, nismo pa še našli niti podrobnejših podatkov o njegovem obsegu niti neke skice. Če bi sklepali po izselitvenem oziroma naselitvenem pasu ob Savi od Zagorja do Velike doline pri hrvaški meji, bi moral zajemati vrsto občin od Žiro v do Šmartnega pri Litiji. V tem primeru bi v okupatorjevih okrajih Kamnik in Litija zajel občine: Trzin, Črnuče, Podgorica, Dol pri Ljubljani, Trebeljevo in Šmartno pri Litiji, v katerih je oktobra 1941 živelo okrog 8.805 oseb. Po enakih merilih bi moral v okupatorjevem okraju Škofja Loka zajeti vsaj 6 občin, v katerih je takrat živelo okrog 15.000 ljudi. Toda to je še vedno precej manj ljudi, kot pa so jih nameravali izgnati (80.000), zato do takrat, ko bomo morda našli natančnejše podatke o obsegu obmejnega naselitvenega pasu na Gorenjskem, naj velja le ugotovitev, da je moral zajeti več kot eno vrsto občin ob meji. Še več, 80.000 ljudi je pomenilo kar polovico prebivalcev, ki so leta 1931 živeli na tistem delu Gorenjske, ki ga je leta 1941 zasedel nemški okupator. Spomladi 1942 so bile razmere za nemško kolonizacijo v kamniškem okrožju neugodne. Ko je urad pooblaščenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva na Gorenjskem zahteval od deželnih svetnikov, da mu vsak mesec poročajo »o naselitvi Volksdeutscherjev na Gorenjskem, in sicer po občinah«, je bil deželni svetnik za okrožje Kamnik dr. Hermann Doujak zelo nejevoljen. Odgovoril je takole: »Ne morem si predstavljati, da bi neki slovenski župan ravno v sedanjih nemirih s posebnim poudarkom hotel naseljevati Volksdeut-scherje in ustrezno poročati.«55 Poznamo tudi obrise načrta, ki ga je predložil poverjenik za kmetijstvo pri deželnem svetniku za okrožje Kamnik, t. i. okrožni kmetovalec Heinrich Burgs-taller. Ta je sploh sestavil nekaj zanimivih elaboratov, ki utegnejo koristiti preučevanju agrarnih in prehrambenih vprašanj okrožja Kamnik pod nemško okupacijo.56 Zavzemal se je zlasti za t. i. »Flurbereinigung«, tj. za odpravo razdrobljenosti kmečke posesti in oblikovanje večjih in donosnejših kmetij. Od oktobra 1941 do julija 1942 je Burgstaller sestavil kar tri elaborate »o poselitvi okrožja Kamnik«, od katerih sta prva dva bolj načelna, tretji pa konkreten. V prvih dveh se je zavzemal za odpravo razdrobljenosti kmečke posesti, za oblikovanje kmetij s 30 ha obdelovalne zemlje, za takojšen začetek naseljevanja nemških kmetov, za pravilen strokovni in moralni izbor naseljencev in za pomoč, ki naj bi jim jo nudila država.57 Da Burgstallerjevi elaborati o poselitvi okrožja Kamnik niso bili le njegova samovoljna razmišljanja, kaže prvi stavek njegovega prvega elaborata: »Raz- govori o zaželeni podobi, pri čemer se načrtuje prihodnja poselitev, so se že začeli.« (Podčrtal T. F.) Na koncu se je zavzel za to, da bi »drugače kot v daljnjem vzhodnem prostoru, lahko že sedaj začeli s kolonizacijo tega območja in ne bi čakali na konec vojne«.58 Tu je bil Burgstaller v zmoti: nemški okupator glede naseljevanja vzhodnih evropskih pokrajin ni čakal na konec vojne, temveč je tam naseljeval nemške kmete, predvsem prešel j enee iz nekaterih evropskih držav, že med vojno. Tretji elaborat je Burgstaller napisal 9. julija 1942, ko so se z okupatorjevim strahovitim nasiljem, predvsem s streljanjem talcev, požiganjem celih vasi, izganjanjem prebivalstva v Nemčijo in hkratnim plenjenjem njegove imovine za nemškega okupatorja kazale otipljivejše možnosti za začetek naseljevanja nemških kmetov na Gorenjskem. V začetku elaborata je Burgstaller ugotovil, da ima okrožje Kamnik okrog 23.000 ha uporabne poljedelske površine, okrog 3.300 ha slabo donosnih pašnikov in okrog 29.000 ha gozda. Uporabna poljedelska površina je razbita na 10.125 posestev, od katerih imajo najmanjša le pol hektara zemlje. Okrog 3.000 posestev je manjših od 2 ha in okrog 4.000 posestev ima manj kot pol ha zemlje, vendar ni mogoče več imeti za kmetije. Idealne posestne razmere bi bile takrat, če bi bilo omenjenih 23.000 + 3.300 ha razdeljenih med okrog 1000 posestev, med katerimi bi jih bilo okrog 90 %> v velikosti dednih kmetij. Zgornja meja velikosti dednih kmetij je 125 ha, spodnja meja pa se ravna po donosnosti zemlje. Burgstaller je menil, da naj bi bila spodnja meja v boljših predelih okrožja Kamnik, npr. v občinah Komenda, Vodice, Črnuče in Podgorica 10 ha uporabne poljedelske površine, v drugih dolinskih občinah med 12 in 15 ha, v goratih območjih pa med 15 in 20 ha. Predlagal je, naj bi bila glede na prihodnje potrebe in razvoj spodnja meja velikosti dednih kmetij večja, in to najmanj 15 ha uporabne poljedelske površine, v slabših območjih pa najmanj 25 ha. Povedal je, da bosta načrtovanje in njegovo uresničevanje zahtevala cela desetletja časa. Vendar to ne bi smelo ovirati, »da ne bi že sedaj začeli s tem in naseljevali nemške koloniste v okrožju Kamnik, če so le-iti sedaj že sploh na voljo«. V svojem elaboratu o »zemljiškem pravu« (Bodenrecht) je Burgestaller pisal o nujnosti nemške kolonizacije v kamniškem okrožju. »Ravno tukaj, kjer je kmetijstvo zaostalo, bi si morali še posebej prizadevati, da bi na nezasedene parcele čimprej nasadili nemške koloniste, da bi ti lahko tudi v čisto strokovnem pogledu učinkovali kot pionirji,« je poudarjal.59 Burgstaller si je nemško kolonizacijo v kamniškem okrožju zamislil v dveh fazah. Prvo fazo naj bi začeli uresničevati takoj in je v tem elaboratu navedel tudi zaplenjena posestva ali posestva, ki naj bi jih še zaplenili in na katera naj bi pripeljali nemške koloniste. Predlagal je ta že zaplenjena posestva: veleposestvo Križe v Komendi, Kančevo posestvo v Mengšu, Repanškovo in Nastra-novo v Homcu, Cerarjevo in Belčevo v Radomljah, Lušinovo na Škerjančevem, župnijsko in Matičevo na Dobu, veleposestvo Brdo pri Lukovici in staro pošto v Lukovici, bančno in Bregarjevo posestvo v Blagovici, Smenkoljevo v Št. Ožboltu, župnijsko, Klopčičevo in Birkovo v Moravčah, župnijsko v Dolskem, dve ameriški posestvi in Pečnikarjevo v Podgorici, Vilfanovo in Vaupotičevo v Črnučah, veleposestvo Repje, župnijsko posestvo v Vodicah, Reboljevo v Mostah, Pustotnikovo in Gabrovničevo v Šmartnem v Tuhinju, Novakovo v Vrhpolju, samostanske posesti v Mekinjah, Mali Loki pri Ihanu in Grobljah pri Domžalah, Gregoričevo v Nadgorici pri Črnučah ter končno dve vrtnariji v Kamniku in Litiji. Tista posestva, ki naj bi jih šele zaplenili, so bila tade: Staretovo v Mengšu, Ger-lachstein (večinoma gozd), Cešenik, Volčja gorica, Krumperk (večinoma gozd), Šmidovo v Komendi, posestvo Franca Ambrožiča v Lahovčah in Maksa Ambro- žica v Komendi, medtem ko bi naj veleposestvo gradu Jablje odkupili in na njem naselili nemške kmete. Za drugo fazo nemške kolonizacije je Burgstaller predlagal: »V drugem naselitvenem valu bi si morali prizadevati, da bi ustvarili okoli 400 do 500 kmetij v velikosti dednih kmetij, ki ibi naj bile enakomerno razporejene po kamniškem okrožju, tako da bi bilo v vsaki občini, glede na njen obseg in kakovost tal, okoli 15 do 20 nemških kmetov. Ko bi to dosegli, bi ponemčenje vsega območja že zelo napredovalo. Potem bi bila že polovica zemlje v nemških rokah. Če bi ostali del zemlje še ostal v slovenskih rokah, bi to še ne bilo tako slabo, ker bi se morali slovenski kmetje, ki bi ostali, podrediti nemškemu vodstvu in mu na vsak način slediti.«60 Za tiste predele, ki ne bi bili ustrezni za nemško kolonizacijo, npr. območje Kamniške Bistrice in Tuhinjska dolina, bi lahko ali opustili in poljedelske površine dali nemškim kmetom kot dodatne hube ali bi na njih redili ovce ali pa tam pustili slovenske kmete. »Morda bi se tudi tukaj med nemškimi naseljenci in slovenskimi kmeti, ki bi ostali, vzpostavili podobni odnosi, kot so bili v prejšnjih stoletjih med nemškimi naseljenci in dotedanjimi prebivalci na območjih, ki so jih poselili Germani«, je zapisal Burgstaller in še predlagal, naj Slovencem, ki bi še ostali, ne bi dajali posojil ob sklenitvi zakonske zveze in otroških doklad, »tako da bi daljnosežno onemogočili nevarnosti v populacijskem in političnem pogledu«.61 Nimamo podatkov o tem, da bi kdo obravnaval in upošteval Burstallerjev predlog o nemški kolonizaciji kamniškega Okrožja. Sicer pa njegovi načrti niti niso bili ustrezni, saj je bila nemška kolonizacija na Gorenjskem naloga drugih dejavnikov. Konec avgusta 1942 je nekoliko nestrpni Burgstaller poročal: »Poseljevanje okrožja Kamnik z nemškimi kmeti poteka počasi. Do sedaj so v tem okrožju naselili kot zakupnike na poljedelskih obratih le 5 nemških kolonistov. Od teh obratov so le 3 čisto kmečki, medtem ko so dvema drugima obratoma priključeni obrtniški obrati.«62 Oktobra 1942 so imeli v kamniškem okrožju vsega 15 nemških kolonistov, največ v občini Homec — Radomlje.63 V letih 1942 in 1943 se je z vprašanji množičnega naseljevanja nemških kmetov v okrožju Kamnik in na Gorenjskem sploh ukvarjal vodja prvega oddelka urada pooblaščenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva na Bledu, es-esovski poročnik dr. Friedrich Kürbisch. Še avgusta 1942, ko so sredi velike nemške ofenzive proti narodnoosvobodilnemu gibanju na Gorenjskem na Bledu razpravljali o obnovitvi množičnega izganjanja Slovencev (izgnali naj bi jih kar od 20 do 40 tisoč!), si je dr. Kürbisch ogledal nekaj taborišč nemških pre-seljencev iz Južne Bukovine in nato predvidel, kam naj bi jih naselili. Po izrecni Himmlerjevi naredbi za Gorenjsko iz začetka leta 1942 naj bi na Gorenjskem v času vojne naseljevali le tiste Nemce, ki so jih preselili iz nekaterih evropskih držav, ne pa Nemcev iz rajha, tako da bi lahko dobil zemljo tudi nemški vojak, ko se bo vrnil iz vojne. Dr. Kürbisch je predvideval, da bi en del nemških priseljencev iz Južne Bukovine naselili severovzhodno od Kamnika do Stahovice in pri Kamniški Bistrici. Gbe skupini naj bi povezovalo okrog 65 nemških meščanskih družin, ki bi jih naselili v Kamniku. Drugi del nemških preseljencev iz Južne Bukovine naj bi naselili okrog Mengša, tretji del — 19 družin podeželskih obrtnikov — pa naj bi naselili v bližini Kamnika.64 Treba je reči, da je imelo potemtakem kamniško okrožje pomembno mesto v nemških kolonizacijskih načrtih na Gorenjskem. Toda večina Nemcev, ki jih je dr. Kürbisch predvidel za naselitev v tem okrožju, je sklenila, da se ne bo naselila na Gorenjskem, in tako načrt, napraviti močnejšo nemško kolonijo v Kamniku in okrog njega, ni uspel. Med tistimi Nemci, ki so jih naselili jeseni 1942 in jih je bilo največ v občini Homec - Radomlje, so bili v glavnem nemški preseljenci iz Južne Tirolske.65 Jeseni 1942 se je dr. Kürbisch — v nasprotju z dotedanjo prakso posamičnega naseljevanja nemških ljudi na Gorenjskem v sporazumu z višjim vodjem SS in policije v XVIII. vojnem okrožju esesovskim generalom Rosen er jem — lotil sestavljanja novega načrta nemške kolonizacije na Gorenjskem, ki ga je prilagodil takratnim razmeram. Ta načrt je predvideval ustvaritev treh kolonij v obliki ježa, in sicer prvo na območju med Radovljico in Jesenicami s postojanko v Gorjah pri Bledu, drugo na območju med Škofjo Loko in Šmartnim pod Šmarno goro s postojanko v Šmartnem in tretjo med Domžalami in Homcem s postojanko na Dobu. »S temi več ali manj strnjenimi kolonijami naj bi dosegli tudi to, da bi neka skupnost nemških kolonistov sama skrbela za svojo osebno varnost in da bi obenem pomenila oviro za terensko organizacijo OF, ki se razpreza po Gorenjskem,« je zapisal.66 Ta načrt kaže nacistično prizadevanje, ustvariti sredi zelo rodovitnih predelov v vseh treh okupatorjevih okrožjih na Gorenjskem nemške kolonije, ki naj bi bile skupno z okrožnimi mesti Radovljica, Kranj in Kamnik nekakšna kristali-zacijska jedra nemške podeželske in mestne kolonizacije. Kaže pa tudi na to, da je narodnoosvobodilni boj že do takrat, tj. do pozne jeseni 1942, onemogočil naseljevanje posameznih nemških kmetov po slovenskih vaseh, posebno v odročnejših predelih, in je nemške raznarodovalce prisilil k ustvarjanju takšne oblike kolonij, kakršno so predvidevali le na skrajnih mejah zasedenih pokrajin, tj. kolonij brambovskih kmetov (Wehrbauern).67 Naj omenimo, da je nemški okupator — neodvisno od teh Kürbischevih načrtov — nameraval na območju med Šmarno goro in Grmado urediti svojo esesovsko postojanko. O tem so se v ožjem krogu (pogovarjali pri šefu civilne uprave za Gorenjsko še spomladi 1941, poleti 1942 si je območje ogledal neki esesovski general z Dunaja, konec novembra 1942 pa sta prišla na Bled dva esesovska poročnika »po naročilu državnega vodje SS«, tj. samega Himmler j a, da ugotovita, kje so ovire za začetek gradnje. Ugotovila sta, da ni nobenih ovir, da bi »postojanko uredili na neki ploščadi pod cerkvijo na Šmarni gori in za prostor za urjenje določili območje severno od Šmarne gore«.68 Te postojanke sicer niso zgradili, so pa v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano uredili t. i. nacio-nalnopolitični vzgojni zavod (Nationalpolitisches Erziehungsanstalt), v katerem so vzgajali mlade nemške nacionaliste. Prav gotovo vse to kopičenje raznih nemških postojank pred vrati Ljubljane ni bilo slučajno, temveč preudarno — onemogočiti vplive iz središča Slovenije na območje, kjer so hoteli uničiti slovensko narodno zavest. Prvo kolonizacijsko postojanko v Gorjah pri Bledu je dr. Kürbischu marca 1943 razbilo narodnoosvobodilno gibanje69 in je sklenil: »Naseljevanja ne morem več nadaljevati, razen v mestih, ki so središča okrožij.«70 Tako ni mogel niti začeti ustvarjati kolonizacijske postojanke v Šmartnem pod Šmarno goro in na Dobu. V občini Homec - Radomlje je bilo od jeseni 1942 sicer naseljenih nekaj družin tirolskih Nemcev,71 ki pa so se počutili zelo negotove. Zato je sam šef civilne uprave za Gorenjsko 8. januarja 1943 pisal deželnemu svetniku dr. Dou-jaku: »Splošne razmere v Vašem okrožju in nekateri posebni dogodki na Gorenjskem so me spodbudili, da Vas prosim, da bi poskrbeli za oborožitev nemških kmečkih naseljencev na Gorenjskem.«72 Dr. Doujak je kmalu odgovoril, da nima na voljo orožja za nemške naseljence, ker je tisto orožje, ki ga je imel, svojčas že razdelil nemškim ljudem. Predlagal je, naj bi to orožje preskrbel urad pooblaščenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva na Bledu.78 Za leta 1943—1945 okupatorjevi viri ne navajajo nobenega prihoda nemških kolonistov v okrožje Kamnik, pač pa le še podatke o njihovem slabem položaju. Tako je okrožno vodstvo NSDAP Kamnik 3. marca 1944 pisalo: »Položaj nemških naseljencev v okrožju Kamnik (Gorenjsko) je vse drugo prej kot ugoden. Predvsem manjka potrebna varnost. Redkim kolonistom, ki so obenem brambovci (Wehrbauern), ali katerih žene niso prave kmetice, bi morali v primeru vpoklica odložiti odhod v vojsko. Pomenili naj bi jedro, h kateremu bi morali pritegniti domu zveste slovenske kmete iz odročnih predelov. Takšna, tiho vzpostavljena postojanka bi pomenila boljše zavarovanje, kot pa sedanji raztreseni sistem naselitve.«74 Iz poročila okrožnega šolskega svetnika za Kamnik Franza Stonnerja za leto 1943—1944 zvemo, da so v začetku lieta 1944 za 12 otrok nemških kolonistov ustanovili zasilno šolo v poslopju občinskega urada Homec. Vendar so po partizanskem napadu na to poslopje 21. maja 1944 to zasilno šolo opustili in poročali: »Ker so bile tudi družine kolonistov zelo ogrožene zaradi neprestanih napadov, so jih iz varnostnih razlogov napotili v večje kraje, kjer njihovi otroci naprej obiskujejo šolo.«75 To pa je tudi poslednje okupatorjevo sporočilo o nemških kolonistih v okrožju Kamnik, ki smo ga našli v naših arhivih. Je zelo zgovorno: narodnoosvobodilno gibanje je nemške koloniste potisnilo s slovenskih kmetij v okupatorjeve postojanke in konec vojne tudi od tam v Avstrijo ali Nemčijo. III. Polom okupatorjevega šolstva 1. Okupatorjeva zasedba slovenskih šol Največji pomen pri raznarodovalnem, tj. ponemčevalnem delu v zasedenih slovenskih pokrajinah, je nemški okupator pripisoval nemškemu šolstvu.76 Nemške šole naj bi bile temeljne postojanke raznarodovalnega dela ne samo med mladino na šoli, temveč tudi zunaj šole in celo med odraslimi. Odkrito so izjavljali, da z nemškim šolstvom stoji ali pade vse ponemčevalno delo. V obeh pokrajinah — na spodnjem Štajerskem in Gorenjskem — so se držali tehle načel: 1. da morajo biti v deželi samo nemške šole, v katerih bodo poučevali samo v nemščini, 2. da ne bo niti dvojezičnega pouka niti manjšinskih šol, 3. da bosta delo nemške šole in delo nemške mladinske organizacije tesno povezana in postavljena na skupne temelje, 4. da bo šola središče vsega ponemčevalnega dela v šolskem okolišu.77 Kljub enakim načelom, izhodiščem in namenom je organizacija nemškega šolstva na Gorenjskem za nekaj mesecev zaostala za organizaaijo nemškega šolstva na slovenskem Štajerskem. Tam so namreč maja 1941 že odprli nemške šole, pripeljali veliko število nemških učiteljev in učiteljic ter začeli poučevati. Na Gorenjskem pa so iz razlogov, ki smo jih že navedli pri opisu nemške civilne uprave, v maju 1941 napravili šele prve korake v organizaciji. Politična komisarja v Litiji in Kamniku sta takoj po prihodu na svoj sedež zaprla slovenske šole.78 Ker so predvidevali, da bodo do začetka novega šolskega leta združili oba okraja v podeželsko okrožje Kamnik, so 19. maja 1941 združili oba šolska okraja v Kamniku in je šolski oddelek pri političnem komisarju za okraj in pozneje okrožje Kamnik vodil bivši šolski upravitelj iz Škofič (Schiefling am See) ob Vrbskem jezeru na Koroškem Helmut Prasch.79 Njegov prvi ukrep je bil, da je v duhu splošnega razvoja prepovedal, da bi šole uporabljale slovenske žige, obrazce in slovenska imena krajev in šol ter ukazal, naj odstranijo vse slovenske in dvojezične napise s šolskih poslopij.80 V okrajih Kamnik in Litija je bilo pred vojno 77 osnovnih in 4 meščanske šole, vendar niso vse prišle v okrožje Kamnik. Na območju, ki je prišlo pod nemškega okupatorja in v okrožje Kamnik, je bilo v začetku septembra 1941, ko je v to okrožje spadala tudi občina Šmartno pod Šmarno goro, 70 šol in je prišlo na eno šolo poprečno 13,02 km2. Od teh 70 šol so bile 3 meščanske s 14 razredi, 6 eno-razrednih, 19 dvorazrednih, 12 trirazrednih, 11 štirirazrednih, 8 petrazrednih, 10 šestrazrednih in 1 zasilna šola z 1 razredom; skupno je imelo 70 šol 259 razredov v 168 prostorih. Na tem območju je bilo takrat 10.833 šoloobveznih otrok. V stari Jugoslaviji je na teh 70 šolah poučevalo 279 učnh moči, 3 duhovniki in 1 organist, pouk pa so nadzirali 4 okrajni šolski nadzorniki (iz Kamnika, Litije, Ljubljane in Škofje Loke).81 Ko so po nekaj tednih izločili iz okrožja Kamnik občino Šmartno pod Šmarno goro z njenimi 3 osnovnimi šolami (Šmartno, Zg. Pirniče in Skaručna) in 13 razredi, združili deško in dekliško šolo v Kamniku ter ukinili meščansko šolo v Mekinjah, je bilo v okrožju Kamnik 65 šol, in to 62 osnovnih in 3 meščanske (Kamnik, Domžale in Litija); naj omenim, da sta bili poslopji osnovnih šol Dragomelj in Javor takrat šele v gradnji. Prvo so odprli šele oktobra 1942, druge pa sploh niso odprli in je tudi niso upoštevali v svoji šolski statistiki (tako so navajali skupno le 60 ali 61 osnovnih šol). Skrb za varstvo poslopij so spomladi 1941 naložili na ramena slovenskih učiteljic in jih za to tudi pismeno zavezali. Skrbeti so morale za čiščenje šol- V erfügung über die Schreibung von Schreib- und Vornamen. Für den Eersich Schule wird folgende Verfügung erlassen: '!*) Die bisher üblichen slowenischen Vornamen sind im Beschriftung von Heften, Büchern usw. den deutschen gez . ; J) 1 a ska Okupatorjeva odločba iz leta 1941 o ponemčenju osebnih imen v šolah \ skega poslopja in vrta, za izboljšavo šol, za izdelavo seznamov šolarjev, za red pri šolskem inventarju, za opremljanje šol z nemškimi napisi itd. Ker so takrat slovenski učitelji in učiteljice bežali z nemškega zasedbenega območja na iltali-jansko, da bi se izognili nasilnemu izgonu v Srbijo, je primanjkovalo celo učiteljic, ki bi skrbele za varstvo šol in so morale nemške šolske oblasti posamezne učiteljice zadolžiti kar za nekaj šol.82 Nemške šolske oblasti so spomladi in poleti 1941 nameravale uvesti nemški pouk na vseh osnovnih in meščanskih šolah, ki so jih dobile v okrožju Kamnik. Kot bomo videli, so sicer uspele, da so julija 1941 začeli z nemškimi jezikovnimi tečaji za šoloobvezne otroke in odrasle na vseh šolah, vendar je kmalu začel narodnoosvobodilni boj neugodno vplivati na okupatorjevo šolstvo. 2. Tečaji nemškega jezika na šolah poleti 1941 Z namenom, da bi vsaj nekoliko nadomestili zamujeno, je nemški okupator na Gorenjskem priredil dva vala nemških jezikovnih tečajev za šoloobvezno mladina in odrasle na vseh šolah na Gorenjskem. Za ta namen so v okviru počitniške akcije z enomesečno zamudo83 zbrali na Koroškem in Salzburškem okrog tisoč učnih moči. Dne 13. julija 1941 so jih pripeljali 415; ti so vodili tritedenske tečaje nemščine, dopoldne za šoloobvezne otroke in zvečer za odrasle. 3. avgusta so se ti učitelji odpeljali, nato so spet pripeljali več kot 200 učiteljev in učiteljic, ki so vodili štirinajstdnevne tečaje, in nato 24. avgusta 1941 odšli z Gorenjskega.84 V okrajih Litija in Kamnik oziroma v okrožju Kamnik je v prvem valu poučevalo 127 učiteljev in učiteljic ter 14 kandidatk za učiteljice s Salzburškega. Takrat so zajeli k pouku okrog 10.300 učencev osnovnih in meščanskih šol, k večernim tečajem pa okrog 8000 odraslih. V drugem valu so poučevali 103 učitelji in učiteljice ter 29 abiturientov z učiteljišča v Celovcu.85 Za ta dva vala nemških jezikovnih tečajev je Prasch napisal posebno brošuro, v kateri je poudaril: »Nemški učitelj poučuje slovenske otroke in odrasle in ne obvlada njihovega jezika. Četudi pesimisti menijo, da je to nemogoče, potem nemški vzgojitelj in bojevnik odgovarja: Za nas ni nič nemogoče!« Ko je dal nekaj didaktičnih napotkov, je poudaril: »Pri pouku je treba načeloma govoriti le nemški. Iz upravičenega ponosa se odrekamo tolmaču, ker hočemo uresničiti tisto, kar piše na novi šoli v Senožetih v okrožju Kamnik: »Nemec je gospod sveta! Njegova volja podpira staro, ustvarja novo!« Povedal je tudi, kakšno snov je treba obdelati vsak teden. Iz neke Prascheve okrožnice pa je razvidno, da niti k večernim tečajem nemščine za odrasle niso smeli pritegniti slovenskih učiteljev, četudi bi ti znali nemški. Težko bi si zamislili bolj ohole besede, kot so Prascheve, razumeti pa moramo, da jih je napisal zagrizen ponemčevalec v razmerah še uspešnega poteka bliskovite vojne proti Sovjetski zvezi in pred oboroženo vstajo slovenskega naroda, ko se mu je zdelo, da ni ovire, ki bi mogla ustaviti nemškega okupatorja pri uresničevanju njegovih raznarodovalnih in drugih namenov.86 Nemški učitelji iz Koroške in s Salzburškega teh tečajev nemškega jezika na Gorenjskem niso jemali samo kot pouk nemščine, temveč tudi kot propagando za Hitlerja, nacizem in nemški rajh. Ta propaganda je bila zelo kričava in se je naslanjala na uspehe nemške bliskovite vojne. Tako je npr. učitelj Sapp Prugger iz Pattergassna na Koroškem resno in goreče pripravljal šolsko mladino v Moravčah na proslavo dneva, ko bo nemška vojska zmagovito vkorakala v Moskvo in je tudi že določil dan te proslave. Ker se njegova predvidevanja niso uresničila, je zelo izgubil na ugledu v širši javnosti in je tam dobila nemška kričava propaganda svoj prvi hud udarec. Neuspehe je doživljalo tudi učenje nemščine, saj so odrasli obiskovali tečaj v poletnih mesecih, ko je na polju največ dela, le na političen pritisk in grožnjo z orožništvom ali izgonom z Gorenjskega. Ljudje so postopoma začeli izostajati in je število tečajnikov padlo v drugi polovici za več kot 50 odstotkov. Začela je izostajati tudi mladina, vendar v manjšem odstotku.87 Nemški okupator je v svoji gorečnosti in poletu pri raznarodovalnem delu tedaj videl samo uspehe. »Dnevi akcije so zaradi požrtvovalnosti in pridnosti naših koroških vzgojiteljev pokazali nezaslišano velik uspeh. Ta se poudarja in priznava povsod. Nič ne bo moglo skaliti ponosa na uspeh. Posrečilo se je to, česar ni nihče imel za mogoče,« je pisal Praseh.88 Še prej, kot se je ustavila nemška bliskovita vojna na vzhodni fronti (kot vemo, je to bilo v začetku oktobra 1941 pred Moskvo), je nemško šolstvo v okrožju Kamnik utrpelo prvi udarec. Ta sicer ni bil kdo ve kako hud, je pa povzročil motnje, terjal ukrepe in široko odmeval ne samo v tem okrožju ali na Gorenjskem, temveč tudi na Salzburškem in na Dunaju. Oborožena vstaja konec julija 1941, ki je bila zlasti močna v kamniškem okrožju, in dejavnost štirih partizanskih čet v tem okrožju sta vznemirili tudi okupatorjevo šolsko upravo. O tem, kakšen je bil odnos prvih slovenskih partizanov in seveda narodnoosvobodilnega gibanja sploh do okupatorjevih šol, priča poročilo občinskega komisarja iz Lukovice Karla Pečeta 5. septembra 1941: »Med tednom je neka komunistična tolpa patruljirala v goratih krajih občine Lukovica, in to v krajih Du-peljne, Straža, Obrše, Trnovče, Zlato polje in Brezovica. V navedenih krajih so potrgali vse plakate in v Zlatem polju so obenem razbili napisno tablo na šoli in na zid šole v slovenskem jeziku napisali ,Slovenska ljudska šola’.«89 Kaže, da je prvi val nemških jezikovnih tečajev v okrožju Kamnik v drugi polovici julija 1941 minil brez motenj in vznemirjenja in da se je to začelo v drugem valu tečajev v prvi polovici avgusta 1941. Vodja šolskega oddelka pri političnem komisarju za okrožje Kamnik Helmut Praseh je 11. avgusta poslal vsem akcijskim vodjem na šolah (tako so se namreč imenovali voditelji nemškega učiteljstva na šolah poleti 1941) tole okrožnico: »1. Poslednji dogodki v okrožju Kamnik so med vzgojiteljstvom zbudili veliko zaskrbljenost. Komunistični elementi so napadli nemške varnostne uradnike. Bilo je jasno, da je do sedaj zaradi obsodb ali iznenadenj pri akcijah ubitih 30 komunistov. Če bi se tem lopovom posrečilo to, da bi zaradi njihovega pokanja prekinili šolo in pouk, potem je naša akcija negativna. Jasno je, da je treba zagotoviti varnost za življenje naših vzgojiteljev. To pa zaradi dejavnosti tolp in odročnosti mnogih šol ter pomanjkanja oborožitve ni mogoče. Akcijski vodje se bodo zato viteško zavzeli za ženske in odbili govorice. To še daleč ni resna stvar, če neki Slovenec ponoči zahteva, naj pride nemški učitelj ven, ker je dobil nalogo, da tovarišem sporoči, da je dobil poziv za odhod v vojsko. Na noben način ne gre nihče sam ven. Vsak akcijski vodja si pri lastnikih orožja (lovci, orožniki itd.) preskrbi strelno orožje proti potrdilu. Gospodje župani jim bodo pri tem pomagali. Da bi se izognili zapletljajem, ne bo sprehodov z obešeno puško. Mi smo lahko ponosni, da lahko naše kulturo delo opravljamo ravno v teh nevarnih okoliščinah in domovina bo cenila to akcijo. V okrožju Litija ni prišlo do spopadov. Oči in glavo kvišku! Sodelovanje s policijo, orožništvom in gestapom naj bo živahno. 2. Takoj je treba napraviti tele premestitve: Zlato polje na Brdo pri Lukovici, Češnjice v Šmartno v Tuhinju, Besnica v Javor, Krtina v Št. Vid pri Lukovici, Sveta Gora v Savo, Ribče v Hotič, Vranja peč v Potok, Jančje v Prežganje, Senožeti v Jevnico, Velika Stanga v Šmartno pri Litiji, Peče v Moravče, Št. Ožbolt v Blagovico, Sv. Križ v Dolsko, Rova v Radomlje. Akcijski vodje uredijo pouk tako, da bo zaposlen vsak učitelj. Posamezne šole ostanejo torej brez pouka, tako bo tudi jeseni. Stanovanje in hrano za prispele naj preskrbijo akcijski vodje. Kdaj se kakšen posameznik vrne na svojo matično šolo, ostane prepuščeno njegovi osebni korajži. 3. Večerni tečaji se povsod omejijo na polno uro. Njih je treba začeti ob ustrezni uri in končati, ko se začne mračiti. Večerne tečaje morajo nadaljevati vse šole. Koroška ljudska zveza in šolarji prevzamejo obveščanje udeležencev.«90 Čisto na koncu okrožnice je Prasch zapisal: »Pričakujemo, da kljub poslednjim dogodkom ne bosta ohromljeni akcijska pripravljenost in delovna vnema.«91 Da zadeva ni bila enostavna, priča odlomek iz Prascheve okrožnice 18. avgusta 1941, ki ponovno govori o vzrokih premestitve nemškega učiteljstva zaradi partizanske nevarnosti. Povedal je takole: »Po razgovoru s pokrajinskim upravnikom (dr. Dlasko — op. T. F.) in političnim komisarjem (dr. Dullnigom — op. T. F.) smo zaradi varnosti državljanov rajha (beri: učiteljev iz rajha — op. T. F.) odredili potrebno premestitev. Ta se je opravila. Četudi je bila ta premestitev za posameznika iz znanih razlogov neprijetna, je pač koristila pomirjanju domačih v domovini, ki so bili v pismih resno zaskrbljeni zaradi izmaličenih dejstev. Mi nismo prišli zato sem, da bi se bojevali po grmovju, temveč da bi opravljali mirno kulturno (beri: raznarodovalno ---op. T. F.) delo.« Poudaril je še, da »je vsak nemški učitelj predober, da bi ga brez zaščite izpostavljali banditom«.92 Po vsebini te okrožnice lahko sodimo, da je oborožena vstaja na Gorenjskem konec julija in avgusta 1941 odmevala ne samo tukaj, temveč tja do Salzburškega, od koder je bil tudi del nemških moči. Kar pa se tiče »vojskovanja po grmovju«, ga je Prasch v letu 1942 sam še kako bridko okusil. Poznamo še eno Praschevo okrožnico iz avgusta 1941, ki pravi, da dr. Dlaska želi, naj bi napravili nekatere premestitve učnih moči na šolah in je priložen seznam 33 učiteljev in učiteljic, ki naj zapustijo neko šolo in odidejo na drugo. Natančnejša razčlenitev tega seznama pove, da so odšle vse ali skoraj vse učne moči iz tehle 12 osnovnih šol: Šenkov turn, Moravče, Gozd, Št. Vid pri Lukovici, Sela pri Kamniku, Potok, Brdo pri Lukovici, Radomlje, Dob, Vrhpolje, Črnuče in Trzin na druge šole v okrožju Kamnik, nekaj pa tudi v Radovljico. Po tem bi lahko sklepali, da so tudi te šole prenehale z jezikovnimi tečaji prej, kot so jih končale v vsem okrožju ali na vsem Gorenjskem. Živahneje kot te Prascheve okrožnice nam razmere opiše njegovo izčrpno poročilo o nemških jezikovnih tečajih na šolah, ki ga je 5. septembra 1941 predložil političnemu komisarju dr. Dullnigu: »Nacionalisti in komunisti, ki jih je zbodlo mirno in uspešno delo, so začeli z motnjami. Poslikali so šole s »Pobijte nemške učitelje!« »Ne učite se nemški!«, »Dol z jezikovnimi tečaji!«, »Šola ostane slovenska!«, »Ne učite se nemški!« itd. Poleg tega, da so streljali na eksekutivo (oborožene izvršilne organe — op. T. F.) so različno nadlegovali učitelje, tako da so morali uporabiti orožje. Orož-ništvo ni moglo nuditi zaščite vzgojiteljem, mnogo učiteljev je moralo prenočevati na (orožniških — op. T. F.) postajah, mladina se je v šoli pokazala vznemirjena in gauleiter je ukazal, naj prenehamo z večernimi tečaji. Vrste učiteljstva se je polastilo močno vznemirjenje. Vzgojitelji so zahtevali orožje. Šolski poverjenik je sklenil, da ne prekine šolskega pouka in je prepustil odločitev o nadaljnjem obstoju v službenem kraju osebni korajži. Na povelje pokrajinskega upravnika (dr. Dlaske — op. T. F.), naj bi na ogroženem območju opustili 23 šol. 35 prostih vzgojiteljev naj bi odšlo v Kranj in Radovljico. Odšla sta le 2 (Seebacher in Martin), vsi drugi so ostali v okrožju. Zaradi samotne lege je bilo zaprtih osem šol. Umori in napadi so se nadaljevali. Bile so justifikacije (beri: ubijanje talcev — op. T. F.), jemanje talcev, boji in patruljiranje ter aretacije. Okrožni šolski svetnik je učiteljstvu naročil, naj na vseh šolah nadaljuje tudi z jezikovnimi tečaji.«93 Prasch je v tem poročilu povedal tudi to, da so v drugem valu tečajev nemškega jezika od 4. do 24. avgusta 1941 »šli vzgojitelji, vznemirjeni zaradi dejanj tolovajev, na delo z manjšo gorečnostjo, ker ni bila pred njimi več nova dežela.« Priznal je tudi to, da je na osnovi mnogih želja za premestitev in odpovedi mogoče sklepati, koliko groze in občutka nevarnosti je nastalo zaradi govoric.94 Iz navedenih odlomkov Praschevih okrožnic in iz njegovega poročila lahko sklenemo, da je oborožena vstaja v okrožju Kamnik in na Gorenjskem sploh zelo vznemirila nemško učiteljstvo, da so avgusta 1941 opustili tečaje nemškega jezika najprej na 14 in nato še na 12 osnovnih šolah, skupno na 23 ali celo na 26 (o tem se podatki v okupatorjevih virih razlikujejo) in da so za nekaj časa, za nekaj dni prekinili z večernimi tečaji nemščine za odrasle in da so jih potem, ko so jih nadaljevali, omejili le na eno uro (prej so namreč trajali poldrugo uro). Lahko razumemo, da je obisk teh tečajev zelo padel, saj so tečaji morali zaradi »varnosti« biti tako rekoč podnevi, ko ima kmečko prebivalstvo mnogo dela. Za našo obravnavo teme je še posebno pomemben tisti del Prascheve okrožnice, ki izrecno pove, da na 14 šolah, ki so jih opustili iz varnostnih razlogov, ne bo pouka niti jeseni. Pozneje so namreč kot razlog za opustitev teh šol navajali pomanjkanje učnih moči. 3. Nemško šolstvo in učiteljstvo do jeseni 1943 Tist čas, ko so imeli v šolah tečaje nemškega jezika, je šolski oddelek pri političnem komisarju za okrožje Kamnik pripravljal začetek novega šolskega leta. To bi se moralo začeti 1. septembra 1941, vendar so začetek preložili na 22. september 1941. Nismo našli utemeljitve za to preložitev, morda smemo domnevati, da so bile vzrok nemirne razmere, ki so bile takrat v kamniškem okrožju zaradi aktivnosti Kamniškega partizanskega bataljona še posebej neugodne za nemškega okupatorja. Ta je moral v vzhodni del kranjskega in zahodni del kamniškega okrožja pripeljati kar ves policijski polk (93. in 325. rezervni policijski bataljon) pod poveljstvom policijskega polkovnika Waltherja Endlerja. Ta polk je bil prvi angažiram nemški policijski polk na Slovenskem. Ko so 22. septembra 1941 začeli novo šolsko leto, ki je bilo za nemško šolstvo na Gorenjskem pravzaprav prvo šolsko leto na tem območju, so ga začeli tudi drugače v neugodnih razmerah. Ko so pripeljali tja okrog 400 učiteljev in učiteljic iz Koroške, so imeli na voljo komaj tretjino potrebnih učnih moči. »Celotno učno akcijo v Južni Koroški (beri: na Gorenjskem — op. T. F.) daljnosežno določa dejstvo: Sedaj imamo na voljo le tretjino potrebnih moči. Da bi lahko pouk vzdrževali kolikor toliko redno, so šolske oblasti prisiljene, da eno učno moč zadolžijo za vodenje dveh razredov,« je pisal šef civilne uprave za Gorenjsko v svojih »smernicah za celotno učno akcijo«.95 V okrožju Kamnik se je to pomanjkanje učnih moči v začetku septembra 1941 kazalo tako, da so do takrat od 70 šol (še vedno so namreč upoštevali tri šole v občini Šmartno pod Šmarno goro) imeli šolske upravitelje le za 35 šol (29 učiteljev in 9 učiteljic) in 40 učiteljic ter 3 učitelje za predvidenih 38 šol. Kar 32 šol so imeli še nezasedenih ali drugače: od 259 oddelkov so jih imeli zasedenih le 81. Veliko je bilo tudi pomanjkanje učil in slabe so bile razmere glede šolskih poslopij: šoli na Javoru in Dragomlju so šele gradili, vendar gradnja ni napredovala, ker sta bila stavbenika v Ljubljani. Predlagali so preureditev 17 župnišč v šole, preureditev kaplanije v Mengšu za učiteljsko stanovanje in zgraditev še enega nadstropja na tamkajšnji šoli, novo gradnjo osnovnih šol v Komendi (12 razredov), Veliki Kostrevnici (3 razredi), Zalogu (4 razredi) in Lukovici (ob združitvi šol na Brdu in ipri Št. Vidu). Predlagali so tudi zgraditev osnovne in meščanske šole v Litiji ter gimnazije v Kamniku ali Domžalah.86 Zlasti pomanjkanje učnih moči je šolsko upravo v Kamniku prisililo, da sprejme nekatere za nemško šolstvo prav gotovo neugodne ukrepe. Najprej je sklenila, da opusti 16 šol, tj. tistih, za katere je že avgusta iz varnostnih razlogov sklenila, da v njih ne bo pouka niti jeseni 1941. Te šole so bile v odročnejših predelih in so bile v glavnem enorazrednice ali dvorazrednice. To so bile šole: Sv. Trojica, Češnjice, Zlato polje, Sveta gora, Hotič, Javor, Javorje, Jančje, Vrhpolje, Peče, Potok, Prežganje, Vranja peč, Velika Stanga, Št. Ožbolt in Besnica, šola v Dragomlju še ni bila zgrajena ter se je tako število osnovnih šol zmanjšalo na 45. Vendar niti v teh niso mogli povsod začeti s poukom 22. septembra, temveč šele čez nekaj mesecev. Vzrok za to je bil v pomanjkanju učnih moči in v potrebnih obnovitvenih delih, za kar so imeli na voljo okrog 35.000 mark (do srede oktobra 1941 so porabili nekaj manj kot polovico tega zneska). Ko je politični komisar za okrožje Kamnik sredi septembra 1941 z okrožnico in lepakom naznanil začetek šolskega pouka, je poimensko navedel le 29 šol, ki bodo začele s poukom omenjenega dne. Na drugih 16 šolah naj bi se pouk začel pozneje. Ker se je šolsko leto 1940—1941 končalo aprila 1941, so sklenili, da učencem ne bodo priznali tega leta in morajo ponovno v isti razred. »Ker so bile šole zaprte že aprila 1941, bo poslednje šolsko leto ponovljeno za temeljito učenje nemškega jezika,« je pisalo na lepaku.67 Druge šole so začele s poukom šele konec januarja in začetek februarja 1942, ko je prišlo nekaj desetin »mladih« učiteljev in učiteljic — pripravnikov in pripravnic z Dunaja. Vodja šolskega oddelka v Kamniku Prasch je v svoji okrožnici 23. septembra 1941 povedal, da so morali »zaradi varnosti, vpoklicev in drugih izpadov skoraj nenehno delati premestitve« in si je pridržal pravico, da jih dela še naprej. Iz vsega, kar smo do sedaj povedali, lahko sklepamo, da je tudi na to, da so opustili toliko šol, poleg pomanjkanja učiteljev vplival tudi varnostni razlog. Morda bi kakšno učno moč vendarle poslali v neko odročnejšo šolo, če se ne bi bali narodnoosvobodilnega gibanja. Lep primer za to imamo v predlogu občinskega komisarja iz Vodic Jožefa Sadjaka, ki se glasi: »Šolsko poslopje v Šen-kovem tumu je tik ob gozdu, ki se razteza do Mengša, Črnuč, Gameljnov in Skaručne. V tem gozdu, kot se je ugotovilo, se potika glavna komunistična tolpa (beri: Rašiška partizanska četa — op. T. F.). Šolsko poslopje je samotno, oddaljeno od drugih hiš, zato morajo učitelji iti do tam, kjer se hranijo, po poti tik ob gozdu. Od komunistov grozi učiteljem smrtna nevarnost. Komunisti lahko učitelje ustrelijo iz gozda ali pa bi lahko ponoči celo brez nevarnosti vdrli v šolsko poslopje in umorili učitelje. Orožniška postaja je od Šenkovega turna oddaljena okrog 5 km. Iz tega razloga bi bilo najbolje, da na šoli v Šenkovem turnu do nadaljnjega ne bi bilo pouka, in to tako dolgo, dokler ne bi opravili s komunisti.« Predlagal je, naj bi učitelje iz Šenkovega turna premestili v Rep-nje, ker tam »ni tako velike nevarnosti«, in povedal, da enako meni tudi vodja orožniške postaje v Vodicah.88 Iz omenjene Prascheve okrožnice je tudi razvidno, da so strokovni pouk zelo podredili jezikovnemu. »Poučevali bomo na vseh stopnjah, kakor da bi bili na nemški šoli, to pomeni, da je treba urni načrt prilagoditi učnim načrtom, le da je cilj postavljen niže, ker se mora v začetku strokovni pouk umakniti jezikovnemu,« je pisal.99 Nemški učitelji in učiteljice, ki so prišli na šole v kamniškem okrožju, so bili večinoma iz Koroške in so se skoraj vsi izkazali kot goreči raznarodovalen Dosledno so upoštevali navodila šolskih oblasti, da je šola temeljna ponemčevalna ustanova in prepovedali učencem med seboj govoriti slovensko celo med odmorom. Grdo so se znašali nad slovenskimi otroki in jih zmerjali s »srbskimi svinjami«, »banditi« itd.100 Med slovenskim prebivalstvom ni imelo nemško učiteljstvo nobenega ugleda. Ljudstvo jih je imelo za tujce, ki so prišli nepovabljeni v popolnoma slovensko okolje. Bili so z redkimi izjemami goreči razna-rodovalci in je ljudstvo videlo v njih nasilnike, ki mu hočejo vzeti najdražje — materino besedo in mu potujčiti in odtujiti otroke. Nemajhen del nemškega učiteljstva, posebno žensk, je imel pomanjkljivo strokovno izobrazbo in jim je ljudstvo dalo vzdevek »kelnarice«. Nemškega učiteljstva ni maralo tudi zategadelj, ker je le-to hotelo vsiliti mladini in tudi odraslim drugačne življenjske navade; del učiteljstva je bil tudi vdan lahkotnemu ali celo razvratnemu življenju itd. Na drugi strani so tudi šolske oblasti prepovedale nemškemu učiteljstvu, da bi se preveč zbližalo s slovenskim prebivalstvom. Odnosi naj bi bili takšni kot med gospodom in služabnikom, pri čemer naj bi bil nemški učitelj seveda gospod in slovenski človek služabnik. Prasch je npr. spomladi 1942 pisal nemškim šolskim upraviteljem tole: »Kdor meni, da s prijateljstvom tikanja s Slovenci, ki imajo posebno politično preteklost, služi nekemu ugledu nacionalno-socialističnega vzgojitelja, si glede na sedanje dogodke pridobiva napačno domačnost. Tej se nemški učitelj lahko odreče.«101 Nemajhen del nemškega učiteljstva je bil tudi goreče privržen fašizmu in celo vpisan v nacistično stranko (NSDAP). Vodja šolskega oddelka Prasch je jeseni 1941 postal tudi okrožni upravnik nacionalnosocialistične zveze učiteljev (NSLB) in so bili v to zvezo zajeti skoraj vsi nemški učitelji in učiteljice v kamniškem okrožju (sredi januarja 1942 jih je bilo včlanjenih 114). Takrat je bilo med njimi okrog 40 članov in okrog 6 kandidatov za člane NSDAP. Nekateri med njimi (npr. Otto Bezdek v Domžalah, Leopold Hopfgartner v Mengšu itd.) so postali člani NSDAP še pred letom 1933.102 V okviru NSLB je imelo nemško učiteljstvo precej političnih zborovanj, konferenc in sestankov. Na nekaterih so obravnavali tudi politične teme, ki so se tikale Slovencev na Gorenjskem in Koroškem. Tako je npr. Prasch govoril o »novem redu v Evropi«, šolski upravitelj iz Domžal Alois Popatnik o »narodnopolitičnih nalogah na Gorenjskem«, ravnatelj učiteljišča v Kranju dr. Franz Koschier o »nemško-slovenskih jezikovnih odnosih« itd.103 Ob tako občutnem pomanjkanju učnih moči je bilo v začetku stališče pokrajinskega vodstva NSLB v Celovcu do izvenšolske dejavnosti nemškega učiteljstva na Gorenjskem takšno, da naj bi se nemški učitelji in učiteljice posvečali le vodenju nemških jezikovnih tečajev in deloma tudi delu z mladino v nemški mladinski organizaciji. »Noben vzgojitelj naj se ne ukvarja z vzporedno dejavnostjo. (...) Mi smo sem prišli kot učitelji,« so naročali. Toda novi gauleiter NSDAP za Koroško in šef civilne uprave za Gorenjsko dr. Friedrich Rainer, ki je kmalu po svojem nastopu tudi na Gorenjskem ustanovil NSDAP in potisnil neplodno Koroško ljudsko zvezo v ozadje, je menil, da se mora nemško učiteljstvo politično čimbolj uveljaviti tudi zunaj šole. 2. februarja 1942 je dr. Rainer odredil, da se s prihodom okrepitve nemškega učiteljstva na Gorenjskem (v kamniškem okrožju je prišlo okrog 50 učnih moči z Dunaja) spremeni prejšnje stališče in je postal vrstni red izvenšolske dejavnosti nemškega učiteljstva takšen: prva zahteva in prva vzporedna dejavnost je vodstvo nemških jezikovnih tečajev, čas, ki mu še ostane na voljo, naj porabi tako, da prevzame vodstvo nekega urada v stranki, medtem ko je prevzem tretje vzporedne dejavnosti vezan na posebno dovoljenje okrožnega šolskega poverjenika.104 Rainerjevo stališče je bilo izraz nujne potrebe, saj brez vodilnega sodelovanja nemških učiteljev nacistične stranke na Gorenjskem na podeželju sploh ne bi mogli ustanoviti. Mnoge krajevne skupine in postojanke NSDAP so namreč vodili nemški učitelji. V prvi polovici leta 1942, tj. takoj po ustanovitvi NSDAP na Gorenjskem, so v okrožju Kamnik od 22 krajevnih skupin in postojank NSDAP kar 10 vodili nemški učitelji (v Domžalah, Dobu, Mengšu, Ihanu, Homcu, Krašnji, Moravčah, Komendi, Kamniku, Kamniški Bistrici), druge so vodili v glavnem nemški orožniki, cariniki in graničarji.105 Število nemških učiteljev v okrožju Kamnik, ki so kdaj vodili krajevne skupine dan postojanke NSDAP ter krajevne skupine KVB, je seveda še večje, okrog 15—20. Posebno področje delovanja najzanesljivejših nemških učiteljev je bila nemška obveščevalna služba, t. i. varnostna služba (Sicherheitsdienst), ki je spadala pod komandanta varnostne policije in varnostne službe za Gorenjsko na Bledu oziroma pod njegove izpostave. Vodja šolskega oddelka v Kamniku Prasch je že leta 1941 postal vodja izpostave varnostne službe v Kamniku in je to ostal do svojega odhoda od tam 1. marca 1943. Imel je seveda še poseben interes, da je v svojo obveščevalno mrežo vključil tudi fašistično usmerjene nemške učitelje.106 Ko so poleti 1944 v Kamniku predlagali nekaj nemških ljudi za neplačano sodelovanje v nemški varnostni policiji, so bili med predlaganimi tudi nemški učitelji, ki so potem to dejavnost tudi opravljali.107 Odnos velike večine nemškega učiteljstva do narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda je bil razumljivo ne samo odklonilen, temveč zelo sovražen. Narodnoosvobodilni boj ni samo zmanjševal uspehov njegovega raznarodovalnega (ponemčevalnega) in političnega dela (fašizacije), temveč je to delo neposredno oviral in že kmalu skoraj do kraja onemogočil ter ogrožal samo življenje najbolj zagrizenih nemških učiteljev in učiteljic. Precej učiteljev se je spomladi 1942 vključilo v t. i. Freikorps Stein — Oberkrain oziroma nemško samozaščito (Deutscher Selbstschutz), ki je štela okrog 600 mož in jo je vodil sam Prasch. Ta je tudi sam sodeloval v neštetih hajkah v kamniškem okrožju, bil pri tem dvakrat ranjen (25. maja 1942) in si pridobil dve ali tri odlikovanja.108 Kot bomo videli, so si nekateri izrazitejši sovražniki narodnoosvobodilnega gibanja med nemškimi učitelji v okrožju Kamnik zaslužili tudi smrtno obsodbo in partizansko kroglo. Šolski upravitelj v Dobu (pozneje v Litiji) Alfred Zischkale iz Šlezije je npr. zmerjal naše ljudi z »banditi« in baje predlagal šefu civilne uprave, naj za ubitega nemškega učitelja pade sto Slovencev. »Dobijani so se ga bali in bili v strahu, kdaj bo padel, ker so vedeli, da bi v tem primeru padlo mnogo domačinov kot talcev,« poroča neki vir.109 Na drugi strani pa ni nobenih podatkov o tem, da bi bili nemški učitelji in učiteljice v okrožju Kamnik odstranjeni iz šol zaradi neustreznega političnega vedenja. Kaže, da sta bila le dva učitelja, s katerima niso bili zadovoljni iz političnih razlogov. Upravitelj meščanske šole v Domžalah Hans Müller je napravil slab vtis na šefa civilne uprave za Gorenjsko, ko je ta obiskal Domžale in je upravitelj zahteval, naj ga premestijo. Upravitelja osnovne šole Črnuče Siegfrieda Bauerja pa so jeseni 1944 izključili iz NSDAP zaradi »nediscipliniranega in strahopetnega vedenja.«110 Iz dobro ohranjenega gradiva šolskega oddelka deželnega svetnika Kamnik je mogoče ugotoviti, da se je nezadovoljstvo upravnih ali političnih organov nemškega okupatorja nad nemškim učiteljstvom nanašalo večinoma le na primere neustreznega moralnega življenja nekaterih učiteljic, zlasti njihovega odnosa do poročenih nemških orožnikov itd. V drugem polletju šolskega leta 1941—1942, ko je po prihodu večjega števila nemškega učiteljstva z Dunaja začelo s poukom tudi nadaljnjih 16 osnovnih šol, je število okupatorjevih osnovnih šol, v katerih je bil pouk, doseglo vrhunec. Januarja in februarja 1942 jih je bilo odprtih 43 s 195 oddelki, marca se je zaradi vpoklica mladih učiteljev — pripravnikov v vojsko zmanjšalo število šol na 36 s 175 oddelki,111 nato se je v maju in juniju 1942 zaradi prihoda novih učnih moči število šol spet povečalo na 44 s 197 oddelki in 6870 učenci, kar pomeni največje število okupatorjevih šol v okrožju Kamnik. Konec šolskega leta 1941—1942 ni bila poleg opuščenih 17 osnovnih šol odprta samo še šola v Špitaliču, kd so jo dokončno zaprli junija 1942. V navedenem času je bilo zaprtih od 17 do 24 osnovnih šol, ker je manjkalo od 98 do 126 učnih moči.112 Spomladi 1942 so se nemške osnovne šole ponovno čutile ogrožene po narodnoosvobodilnem gibanju. Šolski upravitelj iz Blagovice je npr. 30. maja 1942 poročal, da so partizanske akcije v Blagovici in okolici povzročile upad šolskega obiska in je zato za dva dneva prekinil pouk. »Tukajšnje orožništvo, pri katerem je le en orožnik iz rajha, se v resnem primeru zabarikadira, medtem ko so učenci in učitelji popolnoma nezavarovani. Pouk je zategadelj ogrožen in prosim šolski urad, da poskrbi za ustrezne zaščitne ukrepe,« je poudaril na koncu svojega poročila.113 Natančno čez mesec dni je poročala šolska upraviteljica iz Gozda, da je »čas pouka že od velike noči zelo majhen in da tudi sedaj ni pouka.«114 V zelo zaostrenih političnih razmerah na Gorenjskem, ki so pripeljale Himmlerja do tega, da je 25. junija 1942 ukazal nastopiti proti narodnoosvobodilnemu gibanju in prebivalstvu z zelo krutimi ukrepi, so okupatorjevi upravni in politični funkcionarji imeli nalogo, da z ogroženih območij umaknejo vse nemške »akcijske sile«, predvsem učitelje, poštarje itd. Komandant varnostne policije in varnostne službe za Gorenjsko, esesovski podpolkovnik Fritz Volken-born je 12. junija 1942 sporočil deželnim svetnikom: »Na razgovoru, ki je bil 11. 6. 1942 z gauleiterjem dr. Rainerjem, smo obravnavali razmere, ki sedaj vladajo na Gorenjskem. Poveljnik redarstvene policije in tudi komandant varnostne policije in varnostne službe sta opozorila na nevaren položaj na nekaterih območjih in zahtevala, naj bi od tam, kjer je nevarnost, umaknili akcijske sile, kot so učitelji, poštno osebje itd. Gauleiter je potrdil naše stališče in izjavil, da bo o tem takoj seznanil posamezne deželne svetnike, da bi ti lahko ukrenili vse potrebno glede na ogroženost posameznih območij.«115 19. junija je pisal deželni svetnik dr. Doujak: »Gauleiter me je pooblastil, da akcijske sile, kot so učitelji, poštno osebje itd. v nujnem primeru umaknem od tam, kjer obstaja nevarnost zaradi tolpine dejavnosti.«116 Iz Doujakove beležke 3. julija 1942 zvemo, da so res umaknili nemško učiteljstvo iz ogroženih območij. »Zaradi konca šole smo učitelje umaknili z ogroženih območij,« je zapisal.117 Kljub širšemu razmahu narodnoosvobodilnega gibanja okupatorjevo šolstvo v okrožju Kamnik torej ni bilo močneje prizadeto. Sklep o umiku nemškega učiteljstva iz predelov, kjer so bile zelo aktivne partizanske enote, se je časovno ujemal s koncem šolskega leta 1941—1942. Povedati pa je treba tudi to, da partizanske enote tisti čas še niso napadale niti nemških šol niti nemških učiteljev in niti niso bistveno motile šolskega pouka. Vprašanje pa je, ali bi okupatorjeve oblasti opustile pouk v toliko šolah, če bi bile razmere drugačne, tj. mirne. Po odhodu mlajših nemških učiteljev v nemško vojsko so namreč ukinili pouk na tistih šolah, čeprav je tam bila še kakšna ženska učna moč. Mladi učitelji so bili namreč oboroženi118 in bi po njihovem odhodu ostala na šoli le »nezavarovana« ženska učna moč, ki bi se čutila še bolj ogroženo in so jo zato raje takoj premestili na »varnejšo« šolo. Drugo vprašanje pa je, ali ne bi dobili iz Koroške in drugih avstrijskih pokrajin, zlasti z Dunaja več učnih moči, če bi bile razmere na Gorenjskem mirne. Prav gotovo, da bi jih dobili. V svoji požigalniški in morilski kampanji je okupator poleti 1942 sam požgal in nato še zravnal z zemljo poslopje osnovne šole Zlato polje. Drugo šolsko leto, tj. 1942—1943, je nemško šolstvo na Gorenjskem začelo še pozneje kot prvo, tj. 1. oktobra 1942. Začelo se je potem, ko so nemške oborožene sile od začetka julija do konca septembra 1942 vsaj nekoliko »pomirile« deželo. Kot vemo, so to storile z ognjem in mečem, tj. z nezaslišanim nasiljem nad slovenskim prebivalstvom. Zakasnitev začetka pouka je bila verjetno zaradi zasedbe šolskih poslopij po nemških oboroženih silah in zaradi nemirnih razmer v septembru 1942. Temeljna nadloga, ki je trla šolske oblasti tudi jeseni 1942, je bilo pomanjkanje nemških učnih moči. Šolski poverjenik Prasch se je v nekem pismu pritoževal, da so v Celovcu zelo ozkosrčni glede pošiljanja učnih moči na Gorenjsko in da bodo morali »zapreti štacuno«, če bodo še tako naprej klicali v vojsko in državno delovno službo. »Posrečilo se nam je, da smo vzdržali v najgršem času in moji ljudje niso zapustili poveljniških mest niti v smrtni nevarnosti. Na to smo vsi zelo ponosni,« je zapisal.119 Zaradi pomanjkanja učnih moči (manjkalo jih je okoli 109) je s poukom v novem šolskem letu 1942—1943 v okrožju Kamnik začelo samo 37 osnovnih šol s 174 oddelki, torej sedem šol manj, kot jih je bilo odprtih še konec prejšnjega šolskega leta. Za stalno so namreč zaprli šole Špitalič, Sela pri Kamniku in Tunjice, začasno pa v Ribčah, Hotiču, Repnjah, Šen-kovem turnu in Rovi. Vzrok, da so za vedno zaprli tri odročne šole, ni bilo pomanjkanje nemškega učiteljstva, temveč narodnoosvobodilni boj. Po vojni je upraviteljstvo osnovne šole Špitalič poročalo, da je nemška učiteljica junija 1942 odšla, ker so ji bila prevroča tla, upraviteljstvo šole Tunjice pa, da sta učiteljici junija 1942 odšli iz strahu pred partizani.120 Ko so do jeseni 1942 zgradili šolo v Dragomlju, so opustili šolo pri Št. Jakobu ob Savi. Tako je bilo jeseni 1942 skupno število do kraja zaprtih šol že 20. V šolskem letu 1942—1943 je pouk nekaj časa tekel nemoteno in so pozimi, ko so ponovno dobili z Dunaja za okrepitev 16 učnih moči, ponovno odprli šest osnovnih šol, tako da so jih imeli januarja 1943 odprtih kar 43 s 188 oddelki. Odprte so imeli vse tiste šole kot februarja 1942, razen v Špitaliču, Tunjicah in Selih. Toda še februarja in zlasti marca 1943 so morali mladi učitelji — podobno kot marca 1942 — v nemško vojsko in so zaradi tega ponovno zaprli sedem osnovnih šol (februarja: Ribče in Šenkov turn, marca: Rova, Gozd, Senožeti, Hotič in Repnje), in sicer tokrat za vedno. Poleg tega pa je začel nemško šolstvo občutneje ogrožati narodnoosvobodilni boj, in to neposredno, tj. z oboroženimi napadi nanj. V noči na 10. februar 1943 je skupina iz bližnje partizanske enote prišla v poslopje osnovne šole Jevnica in ga opustošila, odpeljala s seboj šolskega upravitelja Aloisa Langa in ga obsodila na smrt ter justificirala.121 To je bila prva osnovna šola v okrožju Kamnik, ki jo je opustošila partizanska enota, in njen upravitelj prvi nemški učitelj, ki ga je justificirala. Lang je bil na tej šoli od aprila 1942 in je bil tudi organizacijski vodja krajevne skupine NSDAP. »Učitelj Alois Lang, Nemec, je otrokom vedno grozil s kaznijo in jih zmerjal z banditi. Opravljal je očitno vohunstvo za našimi ljudmi, zato sta ga ljudstvo in mladina sovražila,« poroča neki vir o učitelju Langu. Iz maščevanja je nemški okupator za šolo v Jevnici ustrelil osem talcev, ki jih je pripeljal iz Begunj na Gorenjskem.122 Od takrat dalje je bila ta šola zaprta do konca vojne. Dne 15. marca 1943 je skupina partizanov iz istega, tj. Zasavskega bataljona prišla v šolo v Moravčah in justificirala šolskega upravitelja Heinricha Pfer-schyja, ki je bil tudi vodja krajevne skupine NSDAP, in učiteljico Auguste Wieser.123 »Pferschy je bil krajevni vodja nacistične stranke. Vmešaval se je povsod in v vse. Bil je najhujši politični priganjač in izrazit sadist. Po njegovi zaslugi je bilo maja 1942 odpeljanih 82 političnih osumljencev iz Moravske doline v Begunje, od koder se jih 5 sploh ni vrnilo. (...) Meseca januarja 1943 je povzročil, da je bilo preseljenih iz doline preko 60 družin,« poroča neki vir.124 Isti vir poroča, da je bila učiteljica Wieserjeva sadistka, pijanka in vlačuga. Tudi za tega učitelja je nemški okupator iz maščevanja v Moravčah Ustrelil talce. Šola v Moravčah je bila potlej zaprta do konca vojne. Iz varnostnih razlogov so takoj zaprli tudi osnovno šolo v Gozdu in ukazali, naj vse učne moči v ogroženih predelih hodijo prenočevat v najbližje orožniške postaje.125 Da je prišlo do prvega krvavega obračuna z nemškimi učitelji, fašističnimi priganjači, ravno v tem predelu, ni nič čudnega. Zasavski bataljon Kamniško-sa-vinjskega odreda je v prvih mesecih 1943 ustvaril tukaj polosvobojeno ozemlje, ki ga okupatorjevi viri imenujejo »banditsko območje« (Bandengebiet). Deželni svetnik dr. Doujak je npr. 22. februarja 1943 pisal: »Jaz se torej nikakor ne čudim, da se je ravno v tem moravškem predelu, ki nudi številne možnosti za skrivališča in je zelo odročen, ugotavljala posebno močna banditska dejavnost,« in predlagal, naj bi na Gorenjsko poslali večje vojaške in esesovske enote.126 Partizanska napada na nemški šoli v Jevnici in Moravčah sta bila šele začetek cele partizanske akcije uničevanja nemškega šolstva, ki je trajala nato več kot leto dni. V noči na 1. maj 1943 so partizani razbili šipe na oknih šolskega poslopja v Savi, 8. maja sta dve učiteljici na meščanski šoli v Litiji dobili grozilno pismo, sedli na vlak in se odpeljali na Koroško, od koder se nista več vrnili. Med velikonočnimi počitnicami so partizani prišli v poslopje osnovne šole v Krtini in jo nekoliko opustošili, nato je nemški okupator šolo zaprl, učence in učitelje pa premestil na šolo v Dob.127 Štab IV. operativne cone »Štajerske« je 9. maja 1943 ukazal vsem svojim enotam, naj začno sistematično uničevati vse raznarodovalne ustanove nemškega okupatorja. V tretji točki je povedal, da nemške osnovne šole uporabljajo za ponemčevanje mladine in jim je zato treba onemogočiti delo. Vse učitelje, nemške ali slovenske, ki so Hitlerjevi privrženci, je treba likvidirati. Tiste, ki so vdani narodnoosvobodilnemu gibanju, je treba odstraniti iz njihove službe. Če ni mogoče onemogočiti pouka drugače, je treba šole požgati. Ko je nemški okupator dobil to povelje v svoje roke, ga je prevedel in poslal prepis in prevod deželnemu svetniku v Kamnik. Komandant varnostne policije in varnostne službe za Gorenjsko, esesovski podpolkovnik Alois Persterer je v spremnem dopisu opozoril na to, da je okrožje Kamnik na območju IV. operativne cone.218 V široki akciji uničevanja okupatorjevega šolstva, ki jo je napovedalo povelje štaba IV. operativne cone, je prišla na vrsto osnovna šola Brdo pri Lukovici, ki jo je napadla in popolnoma požgala patrulja Kamniškega partizanskega bataljona v noči na 19. maj 1943. To je bila prva požgana šola v okrožju Kamnik. Zaradi vztrajnosti šolskega upravitelja, ki je bil tudi vodja krajevne skupine NSDAP, so pouk nadaljevali do konca šolskega leta v zasilnih prostorih kinodvorane v Lukovici. Čez deset dni (29. maja zgodaj zjutraj) so partizani prišli v poslopje osnovne šole Ihan in ga opustošili, nakar je okupator šolo zaprl, dokler je ne bi obnovil. V noči na 1. junij sta pogoreli opuščeni osnovni šoli Sv. Trojica in Peče v občini Moravče, naslednjo noč pa prav tako opuščena šola na Sveti gori. Pri napadu Kamniško-zasavskega odreda na orožniško postajo Zgornji Tuhinj v noči na 13. junij 1943, ki je bila v prostorih osnovne šole, je orožniška postaja sicer napad odbila (pri tem sta se dve nemški učiteljici izkazali tako, da sta za hrabrost prejeli odlikovanji), je pa bila šola tako porušena, da v njej ni bilo več pouka. Za šolskega upravitelja pa so poročali, da se je drugo jutro odpeljal na Dunaj in od tam sporočil, da je bolan.129 Junija 1943 so zaradi nemirnih razmer ob meji, ki jih je povzročil poskus prehoda narodno- osvobodilnih brigad z Dolenjskega pri Javorju in Osredku na Štajersko, zaprli tudi osnovno šolo v Prežganju. V šolskem letu 1942—1943 so tako zaradi neposrednih partizanskih napadov na šolstvo v okrožju Kamnik popolnoma prenehale s poukom 4 nemške osnovne šole (Jevnica, Moravče, Ihan in Zg. Tuhinj), dve pa zaradi ogroženosti (Krtina, Prežganje). Štiri šolska poslopja so bila požgana, od teh itri že od prej opuščena, eno pa je bilo zelo poškodovano v bojih. Tako je bilo 7. julija 1943, tj. ob koncu šolskega leta, odprtih le še 29 osnovnih šol. Odprta je bila torej že manj kot polovica vseh osnovnih šol v tem okrožju.130 Okupatorjevo šolstvo je doživljalo neuspehe tudi znotraj samih šol. S širjenjem narodnoosvobodilnega boja sta med slovenskim prebivalstvom rasli narodna in razredna zavest. Slovenski otroci so vedno bolj izostajali od pouka, vedno manj so bili dovzetni za učenje nemščine in za fašizacijo. Že konec aprila 1943 so ugotavljali, da otroci v šoli v Šmartnem pri Litiji vedno bolj kažejo »svoje vznemirjenje« in da so že večkrat našli na tabli narisane znake srpa in kladiva.131 Sredi leta 1943 okupatorjeva poročila o nemškem šolstvu v kamniškem okrožju niso bila več tako zanesenjaška kot prej. Šolskega poverjenika Prascha je nasledil bivši upravitelj meščanske šole iz Kranja Franz Stunner,132 ki je trezneje presojal razmere in so njegova poročila o položaju nemškega šolstva razmeroma stvarna. Marca 1944 je moral Stornier prevzeti enako dolžnost, kot jo je imel za okrožje Kamnik, tudi za okrožje Kranj. Tudi v Celovcu so začeli kritične j e gledati na položaj nemškega šolstva in še zlasti učiteljstva na Gorenjskem. Na nekem sestanku pri šefu civilne uprave za Gorenjsko so ugotavljali, da je »poslednji čas prinesel nemškemu učiteljstvu na Gorenjskem večjo živčno obremenitev« in sklenili, da je treba prijaviti vsakega učitelja, ki ne bi bil sam ali pa njegova družina kos povečanim zahtevam in katerega nadaljnji obstanek na Gorenjskem ne bi bil zaželen zaradi njegovega slabega vzgleda na tovariše in javnost. Dr. Rainer je 'tudi odredil, da se učiteljstvu z Gorenjskega ni treba udeleževati počitniških delovnih akcij, da jim je treba omogočiti, da preživijo počitnice skupaj s svojimi (družinami zunaj Gorenjske (tam je bilo namreč prevroče) itd.13® Ponemčevanje otrok in mladine v velikem delu okrožja Kamnik v obdobju, ki smo ga obravnavali do sedaj, ni skoraj nič napredovalo, ker ni bilo nobenih nemških šol in nemških mladinskih organizacij. Tam pa, kjer so ostale nemške šole in nemške mladinske organizacije, in kjer je bilo tudi precej nemških uradnikov, so ponemčevalna prizadevanja vseh teh dejavnikov vendarle imela neki uspeh. Tako je po vojni osnovna šola Črnuče poročala tole: »Pri tem (raznarodovalnem — op. T. F.) delu so učiteljstvu pomagali tudi ljudje od carine, po večini koroški renegatje. Germanizacija je napredovala. Učenci, posebno iz nižjih razredov, so govorili med seboj že nemško, sicer slabo, ali vendarle, in na cesti si slišal mladino prepevati nemške pesmi in le redkokdaj še naše slovenske pesmi.«134 Glede tečajev nemškega jezika za odrasle pa so se nacisti na Gorenjskem že januarja 1943 pritoževali, »da je število tečajnikov glede na pretekle tečaje padlo za 50 °/o«.135 4. Nemško šolstvo in učiteljstvo od jeseni 1943 Novo šolsko leto 1943—1944 so začeli 1. septembra 1943, in to na 26 osnovnih šolah s 167 oddelki, v katerih je bilo 116 učnih moči in 5612 otrok. Med počitnicami so torej ponovno opustili 3 osnovne šole (Kresnice, Šmartno v Tuhinju in Brdo pri Lukovici, kjer je bila od maja 1943 le še zasilna šola) in so jih imeli zaprtih ali opuščenih že 36, tj. več kot polovico, z 98 razredi ali oddelki. To je bilo tistih 17 šol, ki so jih imeli zaprte že od avgusta 1941 dalje, in tistih 10, ki so jih v preteklih dveh šolskih letih včasih zaprli in včasih ponovno odprli, ter 6, ki so jih morali opustiti v prvih mesecih leta 1943 zaradi neposredne partizanske nevarnosti, ter navedene 3 šole, opuščene poleti 1943. Neposredni partizanski napadi na nemške šole v okrožju Kamnik konec zime in spomladi 1943 so bili le prvi znanilci prave ofenzive narodnoosvobodilnega gibanja na nemško šolstvo. Ta se je sicer začela še pred koncem šolskega leta 1942 do 1943, vendar se je širše razmahnila pozno jeseni 1943, tj. v novem šolskem letu. Vzrok, da se je partizanska ofenziva na okupatorjevo šolstvo v okrožju Kamnik poleti in zgodaj jeseni 1943 nekoliko ustavila, je menda odhod bataljonov Kam-niško-savinjskega odreda v Šlandrovo brigado in odhod te brigade na Dolenjsko v sestav 15. divizije NOV in POJ. Od tam se je brigada vrnila na območje kamniškega, litijskega, revirskega in savinjskega okrožja (okupatorjeva okrožja: Kamnik, Trbovlje in Celje) šele konec septembra 1943 in razvila živo bojno dejavnost. Na drugi strani je VII. korpus NOV in POJ s svojimi divizijami proti sredini oktobra 1943 pritisnil na okupatorjeve postojanke ob nekdanji italijan-sko-nemški meji med Ljubljano in Kostanjevico na Krki ter ogrozil tudi južni del okrožja Kamnik, posebno območje med Trebeljevim in Šmartnim pri Litiji.136 V neugodnih političnih in vojaških razmerah jeseni 1943 je nemško šolstvo v okrožju Kamnik v drugi polovici oktobra 1943 utrpelo nov hud udarec. Na sestanku v Kamniku so 18. oktobra obravnavali naročilo šefa civilne uprave za Gorenjsko o varnostnih ukrepih in sklenili poleg drugega tudi opustiti nekaj šol, ki so bile že mesec dni brez pouka: v Savi (učiteljica na porodniškem dopustu), Dolu pri Ljubljani, Dolskem, Dragomlju in Motniku (v vseh štirih je bila »epidemija«) ter nekaj šol, za katere so menili, da so ogrožene: Blagovica, Vače, Krašnja in Št. Vid pri Lukovici.137 O razmerah in zaprtju teh šol je 20. oktobra 1943 poročal deželni svetnik za okrožje Kamnik šefu civilne uprave za Gorenjsko tole: »Poleg tega (nadlegovanja posameznih učnih moči in partizanskih napadov na prometne naprave — op. T. F.) vedno močneje nastopajo večje tolpe, ki s spreminjajočimi se uspehi vdirajo iz območja jugovzhodno od Ljubljane na naše predele in v bližini Kresnic prodrejo čez Savo na območje Moravč, od koder nato pridejo dalje v dolino Lukovice, Krašnje, Blagovice in v Tuhinjsko dolino. Te prodirajoče tolpe so oborožene celo s težkim orožjem in so dale precej dela našim, do sedaj le zelo šibkim enotam južno od Save. V Litiji in Šmartnem pri Litiji je obisk pouka v poslednjih dneh zaradi hudih bojev in poskusov obkolitve precej nazadoval. Ko so končno prišle različne čete, so zasedle vsa šolska poslopja in čestokrat celo tamkajšnje sobe mladih učiteljic. Zaradi pomanjkanja drugih nastanitvenih možnosti sem tem mladim učiteljicam dal 10 dni dopusta v domovini. Zapreti pa smo morali tudi druge šole na tem območju.«138 Konec oktobra 1943 je imel okupator v okrožju Kamnik odprtih le še 17 osnovnih šol, zaprtih pa jih je bilo potemtakem že 45. Po oktobru 1943 je imel odprte le še v zahodni polovici okrožja Kamnik, tj. v bolj ravninskih predelih. V vzhodni polovici tega okrožja sta bili le osnovni šoli v Litiji in Šmartnem pri Litiji ter meščanska šola v Litiji, kjer sta bili močni okupatorjevi postojanki. Čeprav so neposredno partizansko nevarnost navedli za vzrok za zaprtje šol le v nekaj primerih, je bilo tudi pri tistih, ki so jih zaprli zaradi »epidemije«, po sredi narodnoosvobodilno gibanje. Tako je po vojni za šolo v Dolskem ljudstvo pripovedovalo, da sta morali učiteljici v začetku šolskega leta 1943—1944 pouk prekiniti zaradi »davice«. Ta »davica« da je bila narodnoosvobodilna borba in s tem izgovorom da je pobegnilo tudi učiteljstvo sosednjih šol.139 Ker potlej teh šol nikoli niso več odprli, so pozneje tudi zanje navajali, da so zaprte oziroma opuščene zaradi partizanske nevarnosti,140 kar je bilo tudi res, saj bi drugače pouk v njih obnovili. Odprte so bile še tele šole: Kamnik, Domžale, Dob, Homec, Jarše, Komenda, Mengeš, Mekinje, Nevlje, Radomlje, Stranje, Trzin, Vodice, Črnuče, Litija, Šmartno pri Litiji in Zalog, poleg njih pa tudi vse tri meščanske šole: Kamnik, Domžale in Litija. Oktobra in novembra 1943 so tudi na tistih šolah, ki so jih imeli še odprte, morali večkrat prekiniti pouk zaradi nastanitve vojaških oddelkov v šolskih poslopjih. Predvsem so bila zasedena šolska poslopja v Litiji in Šmartnem pri Litiji zaradi vojaških operacij južno od Save ter v Kamniku in Domžalah zaradi prihoda večjih oddelkov SS brigade »Der Reichsführer SS«, ki so jo na širšem območju Ljubljane od novembra 1943 do februarja 1944 preurejali v 16. SS divizijo tankovskih grenadirjev »Der Reichsführer SS«.141 Novembra sta v Kamnik prišli še dve šoli, in to iz Nevelj in Mekinj. Zaradi spopada med partizani in gestapovci pred poslopjem osnovne šole v Nevljah so 9. novembra 1943 to šolo premestili v Kamnik. 15. novembra zvečer so partizani razstrelili šolsko poslopje v Nevljah. Zaradi občutka ogroženosti so isti dan ukinili pouk v osnovnih šolah Zalog in Komenda. Po razstrelitvi šolskega poslopja v Nevljah se je čutila , ogroženo tudi osnovna šola v Mekinjah, zato so vanjo spravili oborožene oddelke SS, šolo pa premestili v Kamnik. V Kamniku se je potlej v osmih prostorih stiskalo 26 oddelkov iz treh osnovnih šol in tudi meščanska šola. Sredi novembra 1943 so partizani obiskali tudi šolo v Domžalah, jo poslikali s protifašističnimi in narodnoosvobodilnimi gesli ter znaki, odnesli razmnoževalni aparat, pisalni stroj itd.142 V noči na 26. november so partizani požgali opuščeno šolo pri Sv, Križu. Medtem ko od julija 1943 do novembra 1943 v okrožju Kamnik ni pogorelo nobeno šolsko poslopje, se je sredi novembra začela prava partizanska požigalni-ška ofenziva, ki ni zajela samo šolskih poslopij, temveč tudi vsa druga poslopja, ki jih je okupator uporabljal za raznarodovanje (domovi NSDAP in Koroške ljudske zveze, otroški vrtci, postaje za socialno skrbstvo itd.). Temeljni namen je bil zagotovo uničiti postojanke raznarodovalnega dela, obenem pa tudi onemogočiti okupatorju, da bi šolska poslopja, še posebej opuščena, izpraznjena, uporabljal za postojanke svojih oboroženih sil. Poleg tega, da so razstrelili šolsko poslopje v Nevljah, so partizani 21. novembra požgali komaj leto dni staro šolsko poslopje v Dragomlju.143 Šolski urad v Kamniku je v svojem poročilu 25. novembra 1943 zapisal tole: »Tudi drugače je banditska dejavnost ponovno narasla zelo močno. Skoraj vsako noč so novi požigi (grad Križe pri Kamniku, samostan Loka in Groblje pri Domžalah), posebno tam, kjer je možnost, da bi nastanili vojsko (nevarnost za zaprte šole!). Na dolgih razdaljah požigajo drogove za električno napeljavo, obstreljujejo vozila, ropajo nemške naseljence in druge kmete. Roparski pohodi v tovarne (industrija platna v Jaršah), Zornova usnjarna v Domžalah itd.), od koder poleg izdelkov odnesejo velike denarne zneske in pisalne stroje, so na dnevnem redu. Vsak dan iti napadi terjajo človeške žrtve.«144 Medtem ko je partizanska dejavnost v novembru 1943 terjala ukinitev pouka le v eni šoli (Zalog) in preselitev dveh šol v mesto (Nevlje in Mekinje)145 in je imel okupator konec novembra 1943 odprtih 16 osnovnih šol (če upoštevamo obe v Kamnik preseljeni šoli), jih je naslednji mesec izgubil kar 5, medtem ko je bilo število požganih šolskih poslopij v decembru 1943 največje. Zaradi vznemirjanja učnih moči na osnovni šoli v Stranjah so 2. decembra 1943 ukinili pouk. V noči na 14. december so partizani tamkajšnje šolsko poslopje požgali. V noči na 5. december so partizani požgali poslopje osnovne šole na Homcu (otroški vrtec in dom Hitlerjeve mladine) in tako onemogočili pouk. V noči na 8. december so partizani obnovili že 5. decembra deloma uspeli požig osnovne šole v Radomljah in jo požgali do kraja (in tudi otroški vrtec). V noči na 15. december je enaka usoda doletela osnovno šolo v Trzinu, ki je tudi prenehala s poukom. V noči na 20. december so partizani požgali še osnovno šolo na Dobu in ji onemogočili pouk. Meseca decembra 1943 so partizani požgali tudi precej opuščenih šolskih poslopij, in to 4. decembra v Zgornjem Tuhinju in St. Vidu pri Lukovici, 6. decembra v Krtini in Vrhpolju, 8. decembra v Hotiču, 9. decembra v Selih pri Kamniku, 11. decembra v Šenkovem tumu in 27. decembra v Ribčah. Decembra 1943 je torej v okrožju Kamnik zgorelo 13 šolskih poslopij; od teh jih je šolski urad v Kamniku 5 označil kot »v pogonu«, 7 kot »začasno opuščene« in 1 kot »zaprto od leta 1941«.146 To je bil vsekakor hud udarec za okupatorja ne samo v okrožju Kamnik, temveč tudi na vsem Gorenjskem. Zato se ne čudimo, da je šef civilne uprave dr. Rainer 7. decembra ves vznemirjen pisal Himmlerju: »Že nekaj tednov imajo banditi novo taktiko. Sistematično gredo od kraja do kraja in požigajo vasi, v katerih so nemške šole.« Potem, ko je povedal, da so samo v poslednjih dveh dneh zažgali pet šol, dva otroška vrtca, tri strankine domove itd., je še pripomnil: »Ta metoda je izredno nevarna, ker hromi ponem-čevalno delo.« (Podčrtal T. F.)147 Sole, ki jih je dr. Rainer v tem poročilu navedel poimensko, so bile: St. Vid pri Lukovici, Zg. Tuhinj, Radomlje, Homec in Vrhpolje. Kaže, da za požig šole v Krtini še ni vedel. Šolski urad v Kamniku je o tej partizanski dejavnosti nekajkrat poročal v Celovec in rotil, naj tam kaj ukrenejo. Na koncu svojega poročila 11. decembra 1943 je zapisal: »Sodim, da so razmere kritične in ugotavljam, da so od srede novembra 1943 torej v 4 tednih v okrožju Kamnik razrušili kar 13 osnovnih šol, poleg tega pa še nekatere otroške vrtce, gradove in druga poslopja. Če tega ne bomo ustavili, se bo povečala možnost, da se to zlo razširi tudi na druga, do sedaj mirnejša okrožja.«148 V svojem poročilu 6. januarja 1944 pa je šolski oddelek napravil celovit obračun nad partizanskim uničevanjem nemškega šolstva v okrožju Kamnik v letu 1943. Ugotovil je, da so partizani v tistem letu uničili 9 šol z 49 razredi, ki so bile »v pogonu«, 7 šol z 20 razredi, ki so bile »začasno zaprte«, in 5 šol z 11 razredi, ki so bile »zaprte od leta 1941«. Ugotovil je tudi, da je bil z uničenjem 9 šol, kd so bile »v pogonu«, odvzet pouk 1752 šoloobveznim otrokom. Na koncu je poudaril: »Deželni svetnik in šolski poverjenik sta večkrat prosila za zaščito (za stražo ali zasedbo) osnovnih šol, posebno v Dobu in Stranjah. Ko je končno po obljubi prišlo do ogleda in smo čakali na prihod čet, so tolovaji izrabili čas in uničili tudi ti dve šolski poslopji. Tako je bilo v okrožju Kamnik zaradi banditske dejavnosti v letu 1943 uničenih 21 šol z 80 razredi.«149 Konec leta 1943 je tako v okrožju Kamnik delovalo le še 11 osnovnih šol v devetih krajih (Nevlje in Mekinje v Kamniku) in ena zasilna šola za otroke nemških naseljencev v Homcu. V njih je bilo 86 oddelkov, poučevalo pa je 77 učnih moči. Toda tudi v teh šolah je pouk zelo trpel zaradi dveh okolnosti, ki jih je navedel šolski urad iz Kamnika v svojem poročilu: »Zaradi sedanjega položaja trpi predvsem obisk pouka in še prav posebno šolsko delo, ker otroci v najboljšem primeru ne sodelujejo, če že niso prav nahujskani. Tudi prebivalstvo je svoj odnos do učiteljstva popolnoma spremenilo, tako da je čestokrat izredno težko dobiti ustrezno stanovanje in hrano za učiteljstvo. Največja težava pri vzdrževanju pouka v večjih krajih je močna za- Osnovne šole in šolski okoliši v okrožju Kamnik 1941 meje občin 1941 meje šolskih okolišev občina in šola šola šolski okoliši ., v katerih je bil pouk še h Šolskem letu 1944/45 sedba šol, ker mora biti tukaj v istem poslopju čestokrat nastanjenih več šol poleg oborožene sile.« (Podčrtal T. F.)150 V prvih mesecih leta 1944 je narodnoosvobodilno gibanje nadaljevalo z uničevanjem okupatorjevega šolstva v okrožju Kamnik. V noči na 15. januar 1944 je do temeljev pogorelo poslopje osnovne šole Vodice, potem ko se je po božičnih praznikih iz njega umaknila enota nekega SS policijskega polka. 20. marca je zgorelo poslopje osnovne šole Jarše in 28. maja poslopje osnovne šole Komenda, kjer že od 4. aprila 1944 ni bilo pouka. Tisti dan je namreč prišel v 3. razred partizan, razmetal učila po tleh in izjavil: »Nemške šole je tukaj konec!« V prvi polovici leta 1944 so partizani požgali tudi začasno zaprte šole Motnik (1. 2. 1944), Moravče (19. 3. 1944), Dol pri Ljubljani (21. 5. 1944), Vače (6. 7. 1944) in Rovo (5. 7. 1944) ter od leta 1941 opuščeni ali nezasedeni šoli Potok (31. 1. 1944) in Velika Stanga (29. 2. 1944).151 Potem ko so partizani v noči na 21. maj 1944 zažgali in popolnoma uničili poslopje občinskega urada Homec, v katerem je bil po uničenju osnovnih šol na Homcu in v Radomljah zasilni razred za 12 otrok nemških naseljencev iz okolice, se je število osnovnih šol, v katerih je bil še pouk, znižalo na 8 s 60 razredi, 2110 učenci in 42 učnimi močmi, pa še te šole so bile le v šestih večjih krajih (Kamnik, Domžale, Mengeš, Črnuče, Litija in Šmartno pri Litiji). »Tako imamo v okrožju Kamnik odprte osnovne in meščanske šole le še v večjih krajih ob železnici, poleg tega v Mengšu in Šmartnem pri Litiji, kjer delata dva zelo korajžna šolska upravitelja,« je poročal vodja šolskega urada iz Kamnika Franz Stornier v Celovec.152 Drugje ni bilo potlej več nobene nemške šole. Skupno je bilo v prvi polovici leta 1944 uničenih 10 šol s 46 razredi; od maja 1943 do julija 1944 pa kar 31 šolskih poslopij s 126 razredi, kar pomeni ravno polovico vseh osnovnih šol v tem oikrožju.153 Šolski urad v Kamniku je moral v svojem poročilu o šolskem letu 1943—1944 ugotoviti za nemškega okupatorja žalostno dejstvo, da je šolsko leto začel s 26 n snovni mi šolami (148 razredi in 5612 učenci, sklenil pa ga je le z 8 šolami (60 Okupatorjevo poročilo o stanju šolstva o okrožju Kamnik 4. 5. 1944 ' Der Landrat in Stein SckuUcr.S ' > Nr. : den 4.5.1944. Kreis Ste i r, : —61 Schulen - its seil 1941 nicht eröffnet zerstört 1942,1943,1944 tätig sind 15 Schalen 28 -12 ” slie anderen sind wegen Unruhen stillgeiegt. litji Tätig sind: Volksschulen: : im ijfl £ f ' i l.Boaschale * 2.Helm {Deutschklasse) 3. Litici 4. Manr.sburg 5. {Sinkender!' 6. Neu! 7.St.Martin bei Littal S.Schwärzender! 9.Stein Hauatschulen: 1. Iioztschaie 2. Littai 3. Stein mit 85 Klassen,13 Lehrern,53 Lehrerinnen. razredi) in 2110 učenci; v tem šolskem letu mu je torej kar 18 šol požrl narodnoosvobodilni boj, če ne upoštevamo uničenja šolskih poslopij, v katerih so pouk opustili »začasno« ali pa že od leta 1941. Okupatorjevemu raznarodovanju je bila predvsem po zaslugi narodnoosvobodilnega boja izpostavljena le še nekaj več kot petina šoloobveznih otrok v okrožju Kamnik (10.371 : 2110). Meščanskih šol v Kamniku, Domžalah in Litiji (19 razredov in 619 dijakov ter 22 učnih moči) narodnoosvobodilni boj naravnost ni mogel prizadeti, ker so bile v večjih krajih z močnimi okupatorjevimi postojankami. Nemirne razmere so seveda motile pouk tudi v tistih šolah, ki so še ostale. Največ je pouk motila zasedba šolskih prostorov po nemških oboroženih silah. Tako npr. osnovna šola Šmartno pri Litiji ni imela pouka od 20. oktobra do 29. novembra 1943 »zaradi nevarnosti tolp«, v litijski osnovni šoli je prekinitev pouka trajala od 16. oktobra do 2. decembra 1943. »Tolovaji so z raznimi napadi zelo odločno zaviralno učinkovali na šolsko mladino,« je poročala ta šola. Skoraj enako je bilo v tamkajšnji meščanski šoli. »Poleg razstrelitev železnice je precej ovirala šolo tudi druga dejavnost iband. Starši učencev so bili v več primerih rekrutirani,« so poročali s te šole. V Domžalah je imela večina razredov od 23. novembra 1943 do 30. januarja 1944 pouk v poslopju meščanske šole in nato 14 dni v kolodvorski restavraciji. Osnovna šola v Kamniku je prekinila s poukom od 17. januarja do 11. februarja 1944 zaradi pegavice med esesovci, nastanjenimi v šoli, od 24. aprila do 17. maja 1944 zaradi nastanitve policije v šoli in od 19. junija do 13. julija 1944 zaradi nastanitve vojske v šoli. Podobno je bilo s tamkajšnjo meščansko šolo. »Odnos staršev do šole je zaradi političnih in vojaških razmer deloma zadržan in takšno vedenje zaviralno učinkuje na šolanje in šolo,« so poročali s te šole. Osnovna šola Nevlje, ki je bila v Kamniku, je bila brez pouka od 19. januarja do 7. februarja 1944 in od 19. do 29. junija 1944 zaradi bolezni in zasedbe šole, poleg tega pa mnogokrat tudi po dan ali dva iz enakih razlogov. Priznati so morali, da je šolski pouk po preselitvi šole v Kamnik upadel za več kot polovico. »Slab učni uspeh je odvisen tudi od političnih razmer. Z majhnimi izjemami se otroci ne učijo preveč goreče. Starši večinoma niso prijateljsko razpoloženi do šole,« so poročali s te šole. Iz teh šol so poročali tudi to, da niso mogli izpolniti letnega programa. »V začetku šolskega leta so za vsak razred napravili delovni načrt, ki pa so ga zaradi pogostih prekinitev lahko le v malo primerih popolnoma uresničili. Vzrok so krajevni nemiri in skrajšanje pouka v večjih šolah, ker jih je zasedla vojska,« so poročali in za primer posebno prizadete šole navajali osnovno šolo Kamnik, ki je imela 900 šolarjev, vendar »zelo malo pouka«.154 Edina šola, ki — sodeč po njenem sklepnem poročilu — ni imela večjih težav v šolskem letu 1943—1944, je bila črnuška. Upravitelj osnovne šole iz Mengša pa se je celo hvalil, da je uspel ohraniti celo šolo, čeprav »so bile številne šole razrušene iz strateških in političnih razlogov«. Napravil je dva ukrepa: obdržal je šolo kot šolo in je dvakrat zavrnil zahtevo po nastanitvi vojske, zavrnil je tudi zahtevo, da bi bila šola »izvajalec političnih akcij«, čeprav mora šola izpolniti svojo politično nalogo. Težave s šolstvom v okrožju Kamnik so bile za nemškega okupatorja takšne, da je celo mislil na to, da bi ukinil pouk v vseh šolah, razen v Kamniku in Domžalah. Okrožni poverjenik za šolstvo v Kamniku Franz Stornier je 6. februarja 1944 pisal vodji urada za vzgojitelje pri pokrajinskem vodstvu NSDAP za Koroško: »Tudi pri nas je spet nekaj več gibanja. Prej smo menili, da se bo polegla uničevalna besnost naših tolovajev, vendar sedanjost kaže, da gre približno enako naprej. V prilogi Ti pošiljam 4 prepise poročil, ki sem jih poslal šolskemu od- delku pri državnem namestniku. Na koncu poslednjega poročila je pregled šol, ki še delujejo. Vladni svetnik Braumüller (vodja imenovanega oddelka pri šefu civilne uprave in državnem namestniku v Celovcu — op. T. F.) je govoril o predlogu, ki ga je dal gauleiterju, da bi vse podeželske šole v okrožju Kamnik zaprli in bi delovale naprej le v Domžalah in Kamniku. Poleg tega hoče nato združiti urada za šole v Kamniku in Kranju in naj bi ju vodili iz Kranja, dokler ne bo prebivalstvo prosilo za obnovo pouka.«155 Stonner je pravilno domneval, da šef civilne uprave za Gorenjsko in deželni svetnik za okrožje Kamnik ne bosta sprejela Braumüllerjevega predloga. »Tako bi bilo okrožje Kamnik, v katerem je treba vzgojiteljice ravno v teh težkih časih še posebej oskrbovati, zapostavljeno že zaradi svojega pičlega števila šol, razredov in vzgojiteljev.«156 Pač pa so združili oba šolska urada in ju je od pomladi 1944 dalje vodil Stonner iz Kamnika. Nacistične raznarodovalce je leta 1944 prizadel tudi odhod nekaterih šolarjev, zlasti iz meščanskih šol in obrtnih nadaljevalnih šol v partizane. O takšnih pojavih so poročali iz Litije in Domžal že v prvih mesecih leta 1944.157 Po podatkih teh šol je odšlo v partizane samo v šolskem letu 1943—1944 enajst šolarjev.158 Zato si je šolski urad v Kamniku prizadeval, da bi šolarje letnika 1927 predčasno vpoklicali v državno delovno službo (Reichsarbeitsdienst) ali pa jih poslali v nemški rajh in jih tam zaposlili do vpoklica. »Upamo, da bi tako odtegnili tolovajem 17-letne mladeniče iz meščanskih šol v Domžalah in Litiji. Za mladeniče meščanske šole Kamnik ni nevarnosti, da bi jih odvlekli (partizani — op. T. F.)«, je poročal šolski urad iz Kamnika.158 Vendar vsaj do konca šolskega leta 1943—1944, tj. do srede julija 1944, niso uresničili tega predloga.160 Okupator je poleg osnovnih in meščanskih šol imel tudi kmetijske in obrtne poklicne šole. Poučevali so nemški učitelji iz osnovnih šol in je seveda bila usoda teh šol odvisna od usode osnovnih šol. Tudi te šole je uničeval narodnoosvobodilni boj in so za šolsko leto 1943—1944 poročali o njih tole: »Kmetijske in obrtne poklicne šole smo morali zapreti vse brez izjeme, ker je iz manjših krajev odšlo učiteljstvo, v večjih krajih pa zaradi zasedbe vojske nimamo na voljo nobenih šolskih prostorov. Poklicni šoli smo imeli dalje le še v Litiji in Mengšu.«161 Opisane razmere v okupatorjevem šolstvu v okrožju Kamnik so vplivale tudi na vedenje učiteljstva. V začetku šolskega leta 1943—1944 je bilo še 116 učnih moči (17 moških in 99 žensk), od tega 45 s Koroške, 61 z Dunaja in 8 iz drugih predelov Avstrije ter 2 iz Nemčije. Na koncu tega šolskega leta pa jih je bilo le še 62 (12 moških in 50 žensk), od tega 30 s Koroške, 24 z Dunaja, 8 iz drugih predelov Avstrije in 2 iz Nemčije. Šolske oblasti so se pritoževale, da se ravno mlade učiteljice želijo vrniti na Dunaj in za to »uporabljajo čestokrat sramotna sredstva; izmišljajo si najbolj neverjetne bolezni, ki jim je baje vzrok nevarnost tolovajev«. (Podčrtal T. F.) Za šolsko leto 1944—1945 so imele okupatorjeve šolske oblasti velike načrte. Medtem ko so nekateri menili, da bi bilo dobro, ko bi vsaj ohranili enako število šol, kot so jih imeli ob koncu preteklega šolskega leta, je šef civilne uprave za Gorenjsko hotel, da bi vsaj zasilno izobraževali tudi otroke iz okolišev uničenih ali zaprtih šol. Predvidevali so, da bi morda obnovili pouk v 10 šolah (Dob, Dragomelj, Ihan, Komenda, Brdo pri Lukovici, Dol pri Ljubljani, Radomlje, Stranje, Vodice in Dolsko), ki so bile vse uničene razen v Dolskem. Pomanjkanje nemških učnih moči naj bi vsaj na nižji stopnji omejili z uporabo bivših slovenskih učnih moči. Razmah narodnoosvobodilnega boja poleti in jeseni 1944 je onemogočil, da bi okupator odprl še kakšno osnovno šolo v okrožju Kamnik. Število njegovih šol je ostalo še dalje takšno, kot je bilo na koncu šolskega leta 1943—1944. »Na koncu prejšnjega šolskega leta je zaradi razmer število naših odprtih osnovnih šol padlo na 8! Delali smo samo še v krajih, ki so neposredno ob cesti in se zdijo ustrezno vami: Kamnik, kjer sta zasilno spravljeni tudi Nevlje in Mekinje, Mengeš, Domžale, Črnuče, Litija in Šmartno. Ob tem so bile (šole) v Kamniku že nekaj tednov tako zasedene od vojske, da je bilo občasno na voljo le 3—5 sob za 24 razredov! (11 osnovne šole, 1 nemški razred, 3 iz Nevelj, 4 iz Mekinj in 5 z meščanske šole.) Kljub najbolj gorečemu prizadevanju vseh uradov do danes nismo mogli doseči tega, da bi čete nastanili nekje drugje. (...) Zaradi močnih motenj železniške proge zahodno in vzhodno od Litije smo mogli tam in v Šmartnem začeti s poukom šele 2. oktobra. Tako smo trenutno spet zelo močno nazadovali,« je pisal Stonner iz Kamnika Praschu v Pulj. Pripomnil je tudi to, da je v Kamniku poleg nemškega razreda odprtih le 6 razredov meščan-ske šole in da vsi drugi učenci iz Kamnika, Mekinj in Nevelj nimajo pouka že od poletja 1944.162 Občutno se je jeseni 1944 poslabšal predvsem položaj vseh treh šol v Litiji in Šmartnem pri Litiji. Enote VII. korpusa NOV in POJ so 20. septembra 1944 skupaj z zavezniškim letalstvom napadle in uničile železniški most pri Poganeku in tako Litiji odrezale najpomembnejšo zvezo s Kamnikom in tistim zelo majhnim delom kamniškega okrožja, ki ga je takrat nadziral nemški okupator. Zvezo z Litijo je okupator vzdrževal z občasnimi vlaki, ki so imeli močno oboroženo spremstvo (oklepni vlak), so pa morali potniki seveda prestopati. Iz več okupatorjevih virov se lahko prepričamo, s kakšnimi težavami se je zaradi te pomembne partizanske akcije otepala okupatorjeva postojanka v Litiji in tudi v Šmartnem pri Litiji in z njima tudi njene tri šole tja do zime 1944—1945.163 Okrožni šolski svetnik Stonner je 26. novembra 1944 pisal Praschu v Pulj: »Drugače so odprte iste šole kot na koncu šolskega leta, samo da je Litija zaradi močnih motenj na železnici od septembra odrezana in jo oskrbujemo le z vlaki, ki jih spremlja oborožena sila. Zato pa je Kamnik od maja končno tako daleč izpraznjen, da tukaj lahko šolamo vse učence.«164 O tem, kako je trpel pouk v Litiji zaradi opisanih razmer, zvemo iz poročila upravitelja meščanske šole Alfreda Zischkale okrožnemu šolskemu svetniku Stonner ju: »Zavarovanje vsega območja je ta teden prevzela neka policijska enota, ki so jo morali spet nastaniti v šoli. Odšla bo šele jutri, tako da je torej moral pouk ta teden zopet odpasti. Od ponedeljka je spet pouk. Kot sem Ti povedal že v Kranju, bomo šolo s prihodom prihodnjega spremstva, ki naj bi prispelo okrog 15., zaprli in učiteljicam vpisali v potrdila za potovanje domov tisti dan, ko bodo odšle s spremstvom.«166 Čeprav je število osnovnih šol v okrožju Kamnik v šolskem letu 1944—1945 ostalo enako, kot na koncu preteklega šolskega leta, se je občutno zmanjšalo število učnih moči. Julija 1944 jih je poučevalo še 62, jeseni 1944 in pozimi 1944—1945 pa le še 34 ali 35, torej nekaj več kot polovica. Takšno grozovito pomanjkanje nemških učnih moči so okupatorjeve šolske oblasti, ki so še vedno gojile upanje na delno obnovo po partizanih porušenega nemškega šolstva, poskušale nadomestiti z zaposlitvijo slovenskega učiteljstva. To je bilo v zveži tudi z novo okupatorjevo taktiko do slovenskega jezika, o čemer bomo še govorili. Za šolsko leto 1944—1945 nimamo na voljo tako izčrpnih podatkov o razmerah, lahko bi rekli, poslednjih ostankov okupatorjevega šolstva v okrožju Kamnik, kot jih imamo za prejšnje šolsko leto. Ko so ugotavljali, kakšna mladinska vprašanja izvirajo iz »totalne vojne«, so na okrožnem vodstvu NSDAP Kamnik menili takole: »Pri otrocih nemških okupacijskih sil in naseljencev, ki imajo vsaj deloma še priložnost obiskovati šole, neugodne posledice (totalne vojne — op. T. F.) niso posebno opazne. Pač pa so 'te opazne pri otrocih slovenskega prebivalstva. Ti sedaj nimajo možnosti obiskovati šol in se zelo malo brigajo za službo v Hitlerjevi mladini ali pa se zanjo sploh ne brigajo. Če jih ne zaposlijo s hišnimi deli, se potikajo po okolici in delajo v obveščevalni službi OF, če seveda molčimo o njihovem pobalinstvu. Bilo bi nujno potrebno, da ibi tukaj našli način in sredstva, kako bi tudi 12—16-letne mladeniče zaposlili pri skupnem delu.«166 (Podčrtal T. F.) Okupatorjeva očiščevalna operacija v Savinjski dolini ter okoli Moravč in v nekaterih drugih predelih kamniškega okrožja ter delni uspehi, ki jih je dosegel pri tem, so mu obudili upanje, da bi morda lahko obnovili vsaj del požganih šol in v njih nadaljevali s poukom. Tako je okrožni šolski svetnik Stonner na sestanku občinskih komisarjev pri deželnem svetniku v Kamniku povedal, da »se bo zaradi nastopa mirnejših razmer spet lahko začela obnova šol«. Tudi dr. Doujak je pozival občinske komisarje, naj poskrbijo, da bodo šole ponovno v redu in kjer jih več ni, naj poskrbijo za zasilne prostore. »Požgane šole bi morali, če je pri njih še kaj uporabnega, zasilno pokriti, da bi zavarovali ostanke zidu. Tega še niso storili nikjer, razen v Vodicah.« Svaril je pred napačnim mišljenjem, da bo vse stroške pokrilo nadomestilo za vojno škodo, ki jo nemška državna blagajna izplačuje upravam v pokrajinah. Povedal je, da rajh pokriva le tiste stroške, ki jih povzroča partizansko delovanje, medtem ko stroške, ki nastajajo zaradi zamujenega zavarovanja, plača prebivalstvo samo.167 Iz vsebine zapisnika torej zvemo, da v občinah do januarja 1945 niso storili ničesar za zavarovanje ruševin požganih šol, čeprav je Stonner že poleti 1944 pozval komisarje tistih občin, v katerih so bile osnovne šole Stranje, Komenda, Vodice, Radomlje, Dob, Lukovica, Ihan, Dragomelj, Dol pri Ljubljani, Dolsko, naj si prizadevajo, da bi v novem šolskem letu obnovili pouk na šolah. Storili niso ničesar, ker zaradi narodnoosvobodilnega boja, ki je tudi nje same potisnil v večje kraje, niso mogli storiti ničesar. Verjetno niso ničesar storili niti potlej, ker nimamo podatkov, da bi okupator v okrožju Kamnik do konca vojne odprl še neko svojo šolo. 5. Okupatorjeve »slovenske« šole Za nemškega okupatorja v letu 1944 je značilno tudi to, da je iz taktičnih razlogov nekoliko spremenil odnos do uporabe slovenščine v šoli. Medtem ko prej ni dopuščal niti tega, da bi pri nemškem pouku uporabljali tolmače in so slovenščino preganjali celo med odmori, je v letu 1944 celo iskal »ustrezne« slovenske učne moči, ki bi v nižjih razredih osnovnih šol učile slovenščino. Nemški okupator na Gorenjskem se nikakor ni odrekel svojih dolgoročnih programov, posebno raznarodovanja — germanizacije, temveč je v razmerah, ki so bile zanj neugodne, spremenil le taktiko. Z rahlim popuščanjem glede uporabe slovenščine in simbolov slovenstva ali bolje »kranjstva« je hotel odtrgati od narodnoosvobodilnega gibanja tiste, ki jih je morda motil revolucionarni značaj tega gibanja, ter pretrgati tiste vezi, ki so jih nanj vezale iz narodnih razlogov. Ali rečeno preprosteje: hotel je dobiti v svoj tabor tiste, ki niso bili za revolucijo, so pa bili na strani narodnoosvobodilnega gibanja zaradi svoje nacionalne zavesti. Seveda bi si prebivalci morali drobtinice slovenščine šele zaslužiti, in to z aktivnim sodelovanjem v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju, posebno z vstopom v t. i. gorenjsko samozaščito, tj. gorenjsko domobranstvo. Z novo taktiko uvajanja drobtinic slovenščine v nižje razrede osnovnih šol na podeželju je nemški okupator začel jeseni 1944, tj. s poslednjim šolskim letom svojega vse bolj omejenega gospostva na Gorenjskem. O tem je okrožni šolski svetnik Stonner 11. oktobra 1944 pisal Praschu v Pulj: »Po uvodnih razgovorih v Celovcu je gauleiter dovolil uporabo gorenjskega materinega jezika (Kako se jim je upiralo reči: slovenskega! Op. T. F.) v elementarnem razredu na podeželskih šolah, vsekakor samo tam, Ikjer kdo iz bivšega učiteljstva (ali iz naših akcijskih sil) izjavi, da je to pripravljen delati. Ker ostanejo kraji, v katerih so meščanske šole, glede tega neprizadeti, smo v okrožju Kamnik začasno na novo namestili po eno učno moč samo v Mengšu in Črnučah; učita po novem abecedniku. Načrtujemo, da bomo pri odpiranju nadaljnjih šol šli po tej poti, posebno še tam, kjer je prebivalstvo z gorenjsko samozaščito samo uspelo ustaviti tujo samovoljo.«168 Če je nekoč nemški Okupator v svoji raznarodovalni gorečnosti pometal iz šol vse, kar je imelo neko slovensko besedo in celo tisto, kar je bilo dvojezično, npr. zemljevide, slike živali, rastlin itd., je sedaj dopustil celo uporabo s*,, inskega abecednika. O tem je Stonner pisal v neki svoji okrožnici, da so zaradi pomanjkanja ustreznega gradiva v berilih morali izdati za Gorenjsko lastne zvezke Gorenjskega berila. »Tale prvi zvezek Gorenjskega berila ima največ izrazov v materinskem jeziku učencev in šele na poslednjih straneh po dve vrsti prehodnih besed, ker imamo na naših šolah tudi nemške učence,« je pisal. Prvi zvezek naj bi zadoščal do konca leta 1944, dva nadaljnja so šele pripravljali. Takrat so za Gorenjsko posebej pripravljali tudi berili za srednjo in višjo stopnjo, vendar obe samo v nemščini. Berilo za srednjo stopnjo naj bi izšlo v treh nadaljevanjih, in to za vsak letni čas posebno nadaljevanje (tretje za pomlad in poletje skupaj). Ker so se zavedali jezikovnih težav in ker je bilo le malo pouka, naj bi berilo za srednjo stopnjo, ki so ga predvideli za 2., 3. in 4. razred, uporabljali šele v 3., 4. in 5. razredu. Berilo za višjo stopnjo naj bi izšlo v štirih zvezkih, od katerih je prvi »Gorenjska« že izšel in naj bi ga uporabljali do konca leta 1944.169 Kaže, da nekaterim nemškim učiteljem, gorečim raznarodovalcem, ni bilo po volji to, da bi v prvem razredu osnovne šole na podeželju za pomožno sredstvo uporabljali slovenščino. Tako je šolski upravitelj iz Litije Zischkale pisal Ston-nerju: »O šolskem programu, ki ga je za prihodnji čas predvidel dr. Koschier, sem bil nekoliko pretresen. Ne glede na to, da priznanje naših napak ni bilo ravno vzneseno, vendarle gledam popolnoma črno, če sedaj jemljemo slovenske učne moči v naše šole. To nam pomeni udarec nazaj, da mi samo nemško govoreči učitelji nimamo nič več govoriti na Gorenjskem. Celo učenci meščanskih šol bodo nenadoma razumeli nemško le še kot tuj jezik. Upam, da o tem še ni padla poslednja beseda.«170 Šolska čitanka ali abecednik za prvi razred osnovne šole, ki so jo nemške šolske oblasti v začetku leta 1945 izdale za Gorenjsko, je bila v slovenščini in je imela vseh 25 slovenskih črk (tudi č, š in ž). Le krstna imena so bila nemška, npr. Gisela, Emil, Paul, Johana, Hanzi itd. pa tudi na risbi osnovne šole je pisalo samo nemški: Volksschule.171 Verjetno so te abecednike uporabljali tudi v tistih »slovenskih« šolah, ki jih je ustanavljalo gorenjsko domobranstvo, in so jih imele nemške šolske oblasti za nelegalne. Okupatorjevi viri navajajo dve takšni šoli v okrožju Kamnik, in to v Škrjančevem pri Radomljah in v Lahovčah. Glede prve je deželni svetnik dr. Doujak zahteval od Stonnerja, naj gre takoj v Škrjančevo in ukine pouk. »Orožniška postaja naj takoj poroča, kako je mogla prezreti to, da so tam odprli slovensko šolo. Redni šolski pouk otrok bi vendarle morala opaziti. Tam naj se takoj prične nemški pouk!«172 Dr. Doujak je v svojem poročilu o »aktiviranju občin«, v katerem je tudi navedel svoje stališče do gorenjskega domobranstva, pisal tudi o »slovenskih« šolah v Lahovčah kot neugodni posledici nezaželenega razvoja gorenjskega domobranstva. Takole se je izrazil: »Vsekakor se tudi že vidijo posledice. Samozaščita je npr. hotela v Lahovčah, okrožje Kamnik, sama urediti šolo. Ne da bi koga vprašala, je zanjo vzela inventar šole, ki smo jo zaprli zaradi banditske nevarnosti. Šolske knjige so ji poslali iz Ljubljane. Za učitelja so predvideli dva študenta iz Ljubljane. To početje sem zavrnil in se zavzemam za to, da bi za otroke v Lahovčah uredil šolo po načelih, ki veljajo za Gorenjsko. Podobno se je začelo v občini Vodice, kjer je samozaščita na pogorelo šolo postavila zasilno streho in hoče začeti s poukom, ko dobi učbenike iz Ljubljane.«173 Da je takšnih šol bilo več, priča pismo ravnatelja nemškega učiteljišča v Kranju dr. Franza Koschierja okrožnemu šolskemu svetniku Stonnerju 28. februarja 1945, ki v začetku pravi: »V poslednjem času smo ugotovili, da so v mnogih krajih na Gorenjskem ljubljanski študentje s sodelovanjem samozaščite (gorenjskega domobranstva — op. T. F.) začeli z ilegalnim slovenskim poukom. Ker takšnega razvoja ne moremo ovirati, moramo najti način, ki bo z naše strani zagotavljal ustrežljivost glede slovenskega šolskega vprašanja in se ne bo zdelo, da je slovenska šola pridobitev samozaščite ali tolovajev.« Povedal je, da dotedanje učne moči politično niso bile sprejemljive in da nameravajo s tečaji za pomožne učitelje dobiti ustrezne učne moči, ki bodo ustrezale temle pogojem: »1. neoporečno protikomunistično, nemštvu prijateljsko razpoloženje, 2. minimalna mera znanja nemščine, 3. najmanjša starost 18 in največ 30 let, 4. najmanjša izobrazba (po možnosti 4 razredi srednje ali meščanske šole), ki jo mora potrditi preizkusni izpit, 5. zaželena, vendar ne obvezna, je že odslužena državna delovna služba.« Vodje krajevnih skupin NSDAP ali šolski upravitelji naj bi sporočili imena kandidatov za omenjene tečaje. »Naj ibi nam prijavili predvsem dekleta, ki ustrezajo tem zahtevam. Ta naj bi bila iz vrst svojcev moštva samozaščite, oškodovancev s strani tolovajev ali iz politično neoporečnih krogov (preizkušeni sodelavci KVB, zaupniki)«. Koschier je menil, da je za tečaj potrebnih najmanj 12 moških in 24 žensk; moški kandidati so lahko tudi pripadniki gorenjske samozaščite.«174 Iz Stonnerjeve okrožnice šolskim upraviteljem v okrožju Kamnik 5. marca 1945 je razvidno, da bi se naj tečaj začel 20. marca 1945.175 Ne vemo, ali so ta tečaj res začeli ali ne, in če so ga začeli, potem se je končal tik pred zlomom nemškega rajha, ko so propadli še poslednji ostanki okupatorjevega nemškega in začetki kolaboracionističnega, t. i. slovenskega šolstva v okrožju Kamnik. Ne ravno majhno število šoloobveznih otrok je že leto ali več obiskovalo partizanske osnovne šole. OPOMBE 1 Tone Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941—1945. Maribor 1968 (dalje: Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika). 2 Miroslav Stiplovšek: Kamniško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941—1945 (Problematika virov in literature, obsega in razdelitve okrožja ter periodizacije). Domžale 1975, str. 23—-25. 3 Litijski zbornik NOB, I, Ljubljana 1969, ki je skozi spominske članke udeležencev NOB precej dobro prikazal dogajanja v litijskem partijskem okrožju v narodnoosvobodilnem boju, ne navaja nemškega političnega komisarja za okraj Litija v letu 1941. Tudi glede drugih podatkov o nemški zasedbi litijskega območja ni zanesljiv in je pomanjkljiv. 4 Krajevni leksikon dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 175—209. Splošni pregled dravske banovine. Ljubljana 1939, str. 109—'113. 3 Krajevni leksikon dravske banovine, str. 308—333; Splošni pregled dravske banovine, str. 133—137. 6 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana (dalje: Arhiv IZDG), fond: Landrat Stein, f. 814/1, Lojalitätserklärung. 7 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, Doujakovo poročilo 8. 4. 1942. 8 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131, poročilo okrožnega inšpektorja Kamnik 28. 9. 1941. 9 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 822/1, okrožnica šefa civilne uprave za Gorenjsko 30. 6. 1942. 10 Verordnungs- und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains (dalje: VAZK), Jg. 1941, St. 15, 27. 6. 1941. 11 VAZK, 1942, St. 24, 14. 11. 1942. 12 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/11, navodila šefa civilne uprave za Gorenjsko za matično službo. 13 VAZK, 1941, St. 19, 1. 8. 1941. 14 VAZK, 1941, St. 26, 20. 10. 1941, »tretja odredba o razvrstitvi uprave na zasedenem ozemlju« 15. 9. 1941. Ta odredba je začela veljati šele 15. oktobra 1941. Okupatorjev opis okrožja Kamnik (brez litijskega območja) z dne 27. 6. 1941 je v arhivu IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/IV. 15 VAZK, 1941, St. 26, 20. 10. 1941, »tretja odredba o razvrstitvi uprave na zasedenem ozemlju« 15. 9. 1941. Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/II, dopisi obč. kom. za Mengeš in Trzin 28. 5., 18. 9. in 21. 10. 1941, dopisi pol. kom. za okraj oz. okrožje Kamnik 24. 6., 17. 9., 29. 9. in 31. 10. 1941. 16 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, dopis pol. kom. Kamnik 17. 10. 1941, pismo šefa civilne uprave za Gorenjsko 28. 10. 1941. 17 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Doujakovo pismo Ottu Hochsteinerju 26. 9. 1942. 18 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Doujaikovo pismo 8. 4. 1942. 19 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Doujakovo poročilo 19. 7. 1942. 20 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Doujakovo pismo 24. 7. 1942. 21 Pri Doujakovem pismu od 24. 7. 1942 je seznam občinskih komisarjev okrožja Kamnik, na katerem so znaki, s katerimi je dr. Doujak označil narodnost in ustreznost občinskih komisarjev (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I). Zanimivo je, da sta tudi na tem seznamu občinska komisarja za Blagovico Chrysant Oberwalder in Ihan Vinzenz Riedl označena kot Slovenca, čeprav sta bila za gotovo Nemca vsaj po izvoru. 22 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Doujakovi pismi 19. in 24. 7. 1942. 23 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Doujakovo dopisovanje s Franzem Lad-stätterjem iz Radovljice in kandidatom za naselitev Ottom Hochsteinerjem iz Weitenfelda na Koroškem septembra in oktobra 1942 ter januarja 1943. 24 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Hierzeggerjevo pismo 24. 7. 1942. 25 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Doujakovo pismo 4. 11. 1942. 26 VAZK, 1942, St. 24, 14. 11. 1942. Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/II, Douja-kova predloga 25. 11. 1942 in 18. 1. 1943; odlok šefa civilne uprave za Gorenjsko 26. 2. 1943. 27 Literatura o NOB v okrožju Kamnik je do sedaj omenila le nekaj primerov partizanskih vdorov v občinske urade v tem okrožju. Napade na občinske urade v Stranjah, Dobu, Ihanu in Podgorici so opisali udeleženci NOB F. Podstudenšek-Rok, T. Poljanšek-Branko in J. Pirš-Luka v Kamniškem zborniku, VII, Ljubljana 1961, str. 74—75 in 92—94. Zanimivo bi bilo pregledati odnos občinskih komisarjev do NOB. Medtem ko jih je nekaj narodnoosvobodilno gibanje obsodilo na smrt in jih je zadela partizanska krogla, npr. Andreja Mejača iz Komende, Antona Burkeljca iz Zg. Tuhinja, Vinzenza Ritschla iz Vodic, Ernsta Seigerja iz Črnuč, Matijo Kuneja iz Krašnje in Lukovice (samo ranjen), jih je nekaj sodelovalo z narodnoosvobodilnim gibanjem. Nekega občinskega komisarja je nemški okupator zaprl že spomladi 1942 in je njegova hčerka pozneje padla kot okrožna mladinska funkcionarka, neki občinski komisar je z dobro oceno deželnega svetnika odšel v nemško vojsko, vendar je bil že jeseni 1943 v partizanih, za nekatere je po vojni komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih sodelavcev ugotovila, da se niso pregrešili zoper narodnoosvobodilno gibanje itd. Raziskavo o odnosu občinskih komisarjev do NOB in o njihovi usodi med vojno in po njej bi lahko napravili v glavnem le po spominskih virih, ker nam arhivsko gradivo ne daje dovolj podatkov. 28 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 836/1, poročilo obč. kom. za Blagovico 16. 5. 1942. 29 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 810/III. 30 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 810/VII. 34 Gradivo o tem glej v arhivu IZDG, Landrat Stein, fase. 829. Jože Gričar-Metod je o razmerah na Moravškem izjavil tudi tole: »2e v drugi polovici 1942 je bila na Mora vškem oblast dejansko v naših rokah. Bila je nekakšna država v državi. Ljudje so se ravnali predvsem po navodilih svojih krajevnih odborov OF. Slovenski uslužbenci na občini v Moravčah in na Vačah so mnoge stvari reševali po naših napotkih. Vplivali smo na razdeljevanje živilskih nakaznic, da smo jih dobivali tudi za tiste, ki jih ni bilo več doma in podobno. S temi nakaznicami smo nabavljali hrano in druge potrebščine za partizane. Prek teh uslužbencev, ki so bili naši sodelavci, smo vplivali na zmanjšanje davkov našim ljudem, pritiskali na nemčurje in podobno. Okupator je bil tod skoraj brez moči.« (Jože Gričar-Metod: Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem. Litijski zbornik NOB, I, str. 76). 32 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 836/11, poročili okrož. orož. vodje Kamnik 24. 12. 1941 in 24. 3. 1942. 38 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 811/VII, Doujakovo poročilo 26. 9. 1942 in dopis šefa civilne uprave za Gorenjsko 6. 10. 1942. 84 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 812/III, dopis dež. svet. za okrožje Kamnik 23. 10. 1942. 35 Arhiv IZDG, Landrat iStein, fase. 812/III, dopisa dr. Doujaka 9. 11. 1942, dopis šefa civilne uprave za Gorenjsko 30. 10. 1942, zapisnik o izročitvi in prevzemu uprave občine Kamniška Bistrica 14. 11. 1942. 36 Partizanske akcije na Homec, Ihan in Zg. Tuhinj so opisali udeleženci NOB M. Cajhen-Uroš, F. Zupančič-Marjan in P. Zupančič-Stojan v Kamniškem zborniku, VII, str. 116—119 in 121—122. Akcijo na Moravče pa omenja Franc Poglajen-Kranjc v članku Zasavski bataljon Alojza Hohkrauta, Litijski zbornik NOB, I, str. 125. O političnih in vojaških razmerah na Moravskem pozimi 1942—1943 in spomladi 1943 je pisal Mitja Ribičič-Ciril v članku Moravška republika, Litijski zbornik NOB, I, str. 135 do 164. 37 VAZK, 1943, St. 3, 8. 3. 1943, Bekanntmachung 26. 2. 1943. 38 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/I, Doujakov predlog 5. 1. 1943, Doujakov dopis okrožnemu vodstvu NSDAP Kamnik 5. 1.11943. 39 Deželni svetnik za kamniško okrožje je 18. 10. 1943 zahteval kar od 14 občinskih uradov, naj pošljejo v Kamnik dele občinskih registratur, češ da se je že zgodilo, da je bilo pri partizanskih napadih uničeno pomembno gradivo. (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 921/1, navodilo dež. svet za okrožje Kamnik 18. 10. 1943). 40 O partizanskih napadih na Motnik, Moravče in Šmartno v Tuhinju so pisali udeleženci NOB Mirko Jerman, Ivan Zore-Jernej, Ivan Lipar-Iztok in Franc Zavašnik-Božič v Kamniškem zborniku, VII, str. 155—156, 182—185 in 192—194, o osvoboditvi Moravske doline pa udeleženec Mirko Jerman v članku Nekatere akcije Šlandrove brigade na litijsko-moravškem območju, Litijski zbornik NOB, I, str. 196—197. Celoviteje je operacije za osvoboditev Motnika, Moravč in Šmartnega v Tuhinju opisal dr. Miroslav Stiplovšek v svoji monografiji Šlandrova brigada, Ljubljana, Maribor 1971, str. 232—234, 281—284 in 299—305. 41 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 841, strogo zaupno poročilo okrožnega vodstva NSDAP Kamnik iz marca 1944. 42 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, poročilo urada dež. svet. Kamnik 25. 5. 1944. 43 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, sporočilo dež. svet. Kamnik 5. 8. 1944. 44 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, beležka dr. Franza Strasserja 16. 8. 1944. 45 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 810/III, predlog dež. svet. za okrožje Kamnik 7. 8. 1944. 46 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, pismo dež. svet. za okrožje Kamnik 16. 8. 1944. 47 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 808 a/II, odlok šefa civilne uprave za Gorenjsko o ustanovitvi uradnih okrajev v okrožju Kamnik 8. 9. 1944. 48 VAZK, 1944, St. 7, 28. 9. 1944. 49 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, uradna beležka 2. 12. 1944. 50 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, pismo dež. svet. za okrožje Kamnik šefu civilne uprave za Gorenjsko 15. 1. 1945. V nadaljnjem delu svojega pisma je dr. Dou-jak povedal svoje stališče glede gorenjskega domobranstva: »Imam vtis, da dosedanja rešitev vprašanja financiranja in opreme domobranstva kot vmesna rešitev ni več smotrna in ne pelje več k uspehu. Zato je potrebno preveriti, ali ni potrebno vendarle že enkrat zavzeti konkretno stališče do vprašanja domobranstva. Opozarjam, da je zadeva dosegla takšno stopnjo, ki je politično nevarna. Menim, da je treba domobranstvo trdneje prijeti v roke. Medtem ko se je v začetku mislilo, da bi ustanovili domobranstvo kot krajevno samozaščito in tako vezano le na kraj sam in ne bi oblikovali trdne in čez vso Gorenjsko razpredene organizacije, se je sedaj v Kranju oblikoval s Slovenci zaseden center, ki ima sicer nalogo, da središčno vodi oskrbo domobranstva, ki pa skuša voditi vse enote. Obenem pa v tem centru ni Slovencev z Gorenjskega, temveč so čestokrat Ljubljančani, ki so očitno prinesli iz Ljubljane posebne naloge za svoje delo na Gorenjskem. Vsekakor se že čutijo posledice.« Potem je dr. Doujak navedel za primer ustanavljanje dveh slovenskih šol, o čemer bomo govorili pozneje, in nadaljeval: »Ugotavljam, da je nadaljnja graditev domobranskih postojank sicer zelo nujna in zaželena, da bi pa onemogočili napačen politični razvoj, bi bilo potrebno to ustanovo trdneje krmariti. Če se že prizadeva, da bi vse domobranstvo na Gorenjskem nekako organizacijsko povezali, potem ta povezava ne bi smela iti prek slovenskih sil, temveč prek Nemcev. Na vsak način je treba preprečiti, da bi jemali ljudi iz Ljubljane. Predvsem je treba zagotoviti financiranje in opremljanje domobranstva. Poleg tega je treba biti bolj pozoren do politične usmeritve. Predlagam, da bi premislili, ali ne bi odgovornosti za politični in organizacijski razvoj prenesli na NSDAP. Menim, da bi vojaško izobraževanje prenesli na okrožnega orožniškega vodjo, ker bi bil ta zaradi svojih zvez z orožniškimi postajami na terenu za to najbolj ustrezen. Krajevne akcije naj bi vodila orožniška postaja. Morda bi bila za to vzgled ureditev Volkssturma. S to rešitvijo bi bilo najhitreje dano zagotovilo, da bi se domobranstvo posvetilo krajevnim zavarovalnim nalogam in se ne bi razvijalo tako, kot na Gorenjskem ni zaželeno.« 51 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 821/IV, dopis obč. uprave Vodice 20. 1. 1945, dopis dež. svet. za okrožje Kamnik 28. 3. 1945. 62 Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika, str. 246—248. 53 Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika, str 274—290. 54 Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika, str. 275—278. 55 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 841, pismo štabnega vodje urada pooblaščenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva na Bledu dr. H. Friedla 20. 4. 1942, pismo dež. svet. za okrožje Kamnik 23. 4. 1942. 60 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 839/IV, elaborati: Besitzgrössen im Kreis Stein (23. 7. 1941), Hebung der landwirtschaftlichen Erzeugung im Kreis Stein (28. 8. 1941), Ernährungswirtschaftliche Massnahmen im Kreis Stein (25. 9. 1941), Zur Gewerbebereinigung (25. 11. 1941), Bodenrecht (1. 12. 1941), Flurbereinigung (9. 12. 1941), Land-arbeiternachwuchswerbung (30. 12. 1941), Landwirtschaftliche Erzeugung und Preisbildung (26. 2. 1942), Die Landbevölkerung Oberkrains (15. 3. 1942), Bauerland in Bauerhand (30. 4. 1942), Derzeitige Fleischversorgung im Kreis Stein (16. 5. 1942), Gesunde Bodenordnung (16. 5. 1942), Schwierigkeiten in der Lebensmittelversorgung im Kreis Stein (6. 7. 1942), Auswirkungen der polizeilichen Massnahmen in der Landwirtschaft und Ernährungswirtschaft (4. 8. 1942), Schätzung landwirtschaftlicher Liegenschaften (13. 8. 1942). 57 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131, Heinrich Burgstaller: Zur Besiedlung des Kreises Stein, 20. 10. in 9. 12.1941. 68 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131, H. Burgstaller: Besiedlung des Kreises Stein, 20. 10. 1941. 59 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/IV, H. Burgstaller: Bodenrecht, 1. 12. 1941. 60 Arhiv Vojaškega zgodovinskega inštituta JNA, Beograd, škatla 34 A, dok. 12/3. Ta elaborat je komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo po vojni izločila iz drugih Burgstallerjevdh elaboratov in ga poslala državni komisiji v Beograd (inv. št 15.177). 61 Prav tam. 62 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 839 a/IV, Burgstallerjevo poročilo za mesec avgust 1942, dne 25. 8. 1942. 63 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 839 a/IV, poročilo oddelka za kmetijstvo pri dež. svet. za okrožje Kamnik za mesec oktober 1942, dne 28. 10. 1942. 64 National Archives Washington, T-81, navitek 279, beležka dr. Kürbischa 20. 8. 1942. 65 Arhiv IZDG, Dienststelle des Beauftragten des Reichskommissars für die Festigung deutschen Volkstums in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, Veldes (dalje: DDV Veldes), poročilo dr. Herberta Friedla 14. 12.1942. 66 Arhiv IZDG, DDV, beležka dr. Kürbischa 22. 3. 1943. 67 Na Gorenjskem so takrat nameravali urediti tudi dve »vzorni kmetiji«, Himmler pa je želel, naj bi v letu 1943 »začeli tudi z oblikovanjem cele vrste kmetij, ki bi ustrezale svojemu času«. i(Arhiv IZDG, DDV, beležka Hansa Sauerja 11. 12. 1942). 68 Arhiv IZDG, DDV, beležka Konrada Nimpferja 1. 12. 1942. 69 Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika, str. 697—699. 70 Prav tam. 71 Neki seznam jih navaja celo 18. 72 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/11, pismo šefa eiv. upr. za Gorenjsko 8. 1. 1943. 73 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/11, pismo dr. Doujaka 14. 1. 1943. 74 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131, poroč.ilo okr. vod. NSDAP Kamnik 3. 3. 1944. 75 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 846/1, poročilo šol. odd. pri dež. svet. za okrožje Kamnik 31. 7. 1944. 76 To poglavje sem napisal predvsem na podlagi bogatega gradiva šolskega oddelka (urada) političnega komisarja ali deželnega svetnika za okrožje Kamnik, ki ga hrani arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Vendar sta od sklepnih poročil vodje tega oddelka (urada) na koncu vsakega šolskega leta ohranjeni le sklepni poročili za akcijo nemških jezikovnih tečajev poleti 1941 in za šolsko leto 1943—11944, medtem ko za druga šolska leta (1941—1942, 1942—1943 in 1944—1945) takšnih poročil še nismo našli. Če jih bomo kdaj dobili iz deželnega arhiva v Celovcu (iz fonda šefa civilne uprave za Gorenjsko), bodo vsekakor dopolnila podobo, ki sem jo prikazal v tej razpravi. Ohranjene niso niti okupatorjeve šolske kronike niti drugo gradivo nemških osnovnih šol, in to iz razlogov, ki so razumljivi, ko preberemo to poglavje razprave. 77 Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika, str. 789—790. 78 Politični komisar za okraj Litija Petsehauer je naročil »županom in orožništvu« v nemščini in slovenščini: »Naročam, da se na vseh šolah ukine šolski pouk, in sicer takoj. Gospod župan prevzame z orožništvom vso skrb za šolska poslopja. Treba je paziti, da se ne bo napravila na šolskih poslopjih nobena škoda.« (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 814/11, nedatirano poročilo pol. kom. za okraj Litija). 79 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/V, sporočilo pol. kom. za okraj Kamnik 21. 5. 1941, fase. 844/1, Praschevo sporočilo 25. 5. 1941. Prasch je sodeloval v nacističnem gibanju že od leta 1927 dalje in je leta 1931 postal član nacistične stranke. Bil je vseskozi funkcionar v NSLB in tudi član SS, v kateri si je pridobil čin poročnika. Na Gorenjsko je prišel 9. aprila 1941 in je bil tudi funkcionar v NSDAP in nemški mladinski organizaciji. Udejstvoval se je tudi pri pisanju člankov o šolstvu n,a Gorenjskem in izdal priročnik za mlade šolske upravitelje na Gorenjskem (Handbuch für junge Schulleiter in Oberkrain). Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, podatki o H. Praschu. 80 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, Praschevo sporočilo 25. 5. 1941. 81 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/V, poročilo šol. odd. pol. kom. za okrožje Kamnik 5. 9. 1941. 83 Najprej so predvidevali, da se bodo jezikovni tečaji na šolah na Gorenjskem začeli že 14. junija 1941. (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, okrožnica pol. kom. za okraj Kamnik 10. 6. 1941). 84 Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika, str. 791. 85 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 846/11, pregled števila učnih moči na šolah okrožja Kamnik za nemške jezikovne tečaje julija in avgusta 1941; fase. 1131/V, poročilo šol. odd. pol. kom. za okrožje Kamnik 5. 9. 1941. 89 Helmut Prasch: Arbeitseinteilung für den Ferieneinsatz der Kärntner Erzieherschaft in den besetzten Gebieten Krains vom 14. 7. bis 24. 8. 1941. (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 831/1). 87 Arhiv IZDG, Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo (dalje: KUZOP), fase. 907/VII, poročilo osnovne šole Moravče o raznarodovalnem delu nemških šol. 88 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 884/1, Praschev dopis 29. 7. 1941. V svojem članku »o šoli na Gorenjskem« je Prasch zapisal: »Pokrajinski upravnik (dr. Ernst Dlaska — op. T. F.) je pozval k prostovoljni počitniški akciji 1941/1942 in je skoraj 1000 koroških vzgojiteljev in vzgojiteljic začelo z osvajanjem dežele tako, da so kot nosilci kulture neposredno sledili nosilcem meča. To ni bilo samo organizacijsko dejanje velikega obsega, temveč edinstveno demonstrativno dejanje samopomoči v hudem času, ker so najboljši bili z orožjem v rokah na bojnih poljanah.« (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 843/1, H. Prasch: »Die Schule in Oberkrain«, rokopis). 88 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/VI, poročilo obč. kom. Lukovica 5. 9. 1941. 80 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/V, 12. okrožnica šol. odd. pol. kom. za okraj Kamnik 11. 8. 1941. 81 Prav tam. 82 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, 13. okrožnica šol. odd. pol. kom. za okraj Kamnik 18. 8. 1941. 83 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/V, poročilo šol. odd. pol. kom. za okrožje Kamnik 5. 9. 1941. 84 Prav tam. 85 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 845/1, smernice šefa civilne uprave za Gorenjsko 12. 9. 1941. 86 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/V, poročilo šol. odd. pol. kom. za okrožje Kamnik 5. 9. 1941. 87 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 845/1, okrožnica pol. kom. za okrožje Kamnik 15. 9. 1941 in lepak od 18. 9. 1941. Za nemško šolstvo v okrožju Kamnik so okupatorjeve oblasti žrtvovale nemajhne zneske, ki niso bili sorazmerni uspehu tega šolstva. Spomladi 1942 so občinske uprave in upravitelj stva šol prosila za več kot poldrug milijon RM samo za plačilo izrednih materialnih izdatkov, vendar so dobila samo okrog 350.000 RM. Drugače so za redno dejavnost šol v tem okrožju vsak mesec v letu 1942 potrebovali od 15 do 25 tisoč RM. Pozneje so bili ti stroški manjši, ker je bilo tudi manj šol. 88 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 1131/V, poročilo obč. kom. Vodice 22. 9. 1941. 88 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, Prascheva okrožnica 22. 9. 1941. 100 Nemškega šolskega upravitelja v Dolskem Otta Lexa slika neki vir takole: »Bil je zelo surov in okruten, kričal in razsajal je nad otroki, jih pretepal in zmerjal z banditi itd. Norčeval se je iz Slovencev in slovenstva sploh. (...) Ljudstvo se ga je balo in izogibalo, saj je moralo zaradi njegovih denunciaci j neprestano romati k oblastem in molče prenašati bič nemškega terorja.« (Arhiv IZDG, KUZOP, fase. 907/VII, poročilo osnovne šole Dolsko o raznarodovalnem delu nemških šol). Za nemškega šolskega upravitelja iz Jarš pravi neki vir takole: »Upravitelj na šoli v Jaršah je bil neki Oskar Schmidt iz Celovca. Učitelj Schmidt je bil eden najbolj zagrizenih Nemcev. Grdo je ravnal s šolarji, jih metal po tleh ter suval s čevlji. (...) Otroci so morali govoriti le nemško, če so znali ali pa ne, sicer so bili kaznovani. Ravnal se je po Hitlerjevem naročilu, da mora biti šola popolnoma nemška. V dveh letih mora biti pozabljena slovenska beseda. Učitelj Schmidt je zbral vse šolske in druge slovenske knjige s podstrešja na šoli ter jih znesel na šolski vrt ter zakuril grmado. Otroci so morali v krogu stati okrog ognja ter to gledati.« (Arhiv IZDG, KUZOP, fase. 907/VII, poročilo osnovne šole Jarše o raznarodovalnem delu nemških šol). 181 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, okrožnica šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 27. 5. 1942. 102 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 843/IV, vprašalne pole članov NSLB iz srede januarja 1942. los Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/11, poročilo šol. poverjenika za okrožje Kamnik 17. 6. 1944, 843/1, poročilo šol. pov. za okrožje Kamnik 1. 2. 1943. 104 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, Prascheva okrožnica 23. 9. 1941, odlok šefa civilne uprave za Gorenjsko 2. 2. 1942, glej tudi sporočilo šefa civilne uprave za Gorenjsko 26. 1. 1942 (VAZK, 1942, št. 3, 11. 2. 1942). los Arhiv IZDG, Kreisleitung NSDAP Stein, fase. 821/1, pregleda krajevnih skupin in postojank NSDAP v okrožju Kamnik iz prve polovice 1942 in 26. 9. 1942. 106 Šolski upravitelj iz Komende Hugo Weiss je npr. pred vpoklicem v nemško vojsko 10. 10. 1942 pisal Praschu: »V šoli sem vse uredil, tako da se bo lahko znašel vsak naslednik. SD-akte ti vračam v prilogi. Ne vem, koga bi ti lahko predlagal tukaj za to delo. Morda bi bil za to ustrezen neki orožnik.« (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 843/III). 107 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 849/1, predlog okr. vod. NSDAP Kamnik 8. 7. 1944. io» Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, Praschevo pismo vodji pokrajinskega personalnega urada NSDAP za Koroško 25. 11. 1942. Ko je Prasch jeseni 1943 dokončno odšel iz Kamnika, so ga kot esesovskega poročnika poslali za vodjo izpostave varnostne policije in varnostne službe v Pulju, kjer si je pri zatiranju narodnoosvobodilnega gibanja pridobil zlato značko za boj proti partizanom, edini v Sloveniji, Istri in Furlaniji. Po vojni je živel ali morda še živi v Šmohorju v Ziljski dolini na Koroškem. 109 Arhiv IZDG, KUZOP, fase. 907/VII, poročilo osnovne šole Dob o raznarodovalnem delu nemških šol. no Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, dopisa okr. vod. NSDAP Kamnik 10. 5. 1943 in 1. 11. 1944, dopis okr. vod. NSDAP Celovec 25. 10. 1944. 111 Deželni svetnik za okrožje Kamnik dr. Hermann Doujak je 23. 3. 1942 poročal šefu civilne uprave za Gorenjsko, da bo okrožje Kamnik do velike noči 1943 izgubilo več kot 30 učnih moči »zaradi vpoklica v vojsko, preklicev namestitve in tudi daljših bolezenskih dopustov«. Poročal je tudi, da so že zaprli osnovne šole v Ribčah, Hotiču, Jevnici, Krtini, Špitaliču in Tunjicah ter da bodo v prihodnjih dneh prišle na vrsto še šole v Gozdu, Krašnji, Motniku, Senkovem turnu in Zalogu. Zaradi pomanjkanja učnih moči je bilo zaprtih 17 osnovnih šol, z veliko nočjo pa bo zaprtih že skupno 28 šol in bo odprtih samo še 35 šol. Poverjenik za šolstvo pri šefu civilne uprave za Gorenjsko dr. Braumüller (dr. Ernst Dlaska je bil namreč v vojski) je odgovoril, da je treba pouk vzdrževati čimbolj redno, da pa trenutno nima učnih moči, ki bi jih poslal v okrožje Kamnik. (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo dr. Doujaka 23., 3. 1942, pismo dr. Braumüllerja 1. 4. 1942). 112 Statistika šolskega oddelka (urada) dež. svet. za okrožje Kamnik je imela na seznamu 60 šolskih poslopij, ker je popolnoma opustila še nedograjeno šolsko poslopje v Javorju in ker je po preselitvi osnovne šole iz St. Jakoba v novo šolsko poslopje Dragomelj, opustila tudi tisto šolsko poslopje. 113 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 845/1, poročilo šol. uprav. Blagovica 30. 5. 1942. 114 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 845/1, poročilo osn. šole Gozd 30. 6. 1942. 115 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/III, Volkenbornovo sporočilo dr. Doujaku 12. 6. 1942. 116 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/11, pismo dr. Doujaka poštni direkciji Celovec 19. 6. 1942. 117 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/11, beležka dr. Doujaka 3. 7. 1942. Zapisal je tudi, da so umaknili iz ogroženih krajev nemške otroške vrtnarice, poštnih uslužbencev pa ni bilo treba umakniti, ker nemških ni bilo v ogroženih predelih. 118 Deželni svetnik dr. Doujak se je 9. 9. 1942 pritoževal, da učitelji, ki za daljši čas zapustijo kraj svojega delovanja, ne izročijo orožja orožniškim postajam. Opozoril je, naj si novi učitelji izposodijo orožje na orožniških postajah. (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/11, okrožnica dr. Doujaka 9. 9. 1942). 119 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, Praschevo pismo dr. E. Dlaski v vojsko 27. 10. 1942. i2« Arhiv IZDG, KUZOP, fase. 907/III, poročili šol Špitalič in Tunjice o raznarodovalnem delu nemških šol. 121 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov (dalje: Zbornik NOV), del VI, knj. 5, dok. 143. Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo dr. Doujaka šefu civilne uprave za Gorenjsko 21. 6. 1943. 122 Arhiv IZDG, KUZOP, fase. 908/1, poročilo osnovne šole Jevnica 13. 8. 1945 o raznarodovalnem delu nemških šol. 123 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo dr. Doujaka šefu civilne uprave za Gorenjsko 21. 6. 1943. 124 Arhiv IZDG, KUZOP, fase. 907/VII, poročilo osn. šole Moravče o raznarodovalnem delu nemških šol. 185 Glej op. 123! 126 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/III, poročilo dež. svet. za okrožje Kamnik 22. 2. 1943. Dne 16. junija 1943 je dr. Doujak prosil ponovno, naj bi v Moravče poslali neko enoto: »Premestitev neke enote v Moravče bi imela to prednost, da bi bila sredi bandinega območja in bi jo lahko brez težav zaposlili pri nenehnem uničevanju tolp.« (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/1, pismo dež. svet. za okrožje Kamnik 16. 6. 1943) O moravški partizanski »republiki« v tem času glej literaturo v op. 31 in 36! 127 Glej op. 123! 1B* Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/1, povelje štaba IV. op. cone 9. 5. 1943, prepis in nemški prevod, Perstererjev dopis 21. 6. 1943. 128 Glej op. 123! 1,30 Okupatorjeva statistika je navajala odprtih 32 osnovnih šol, ker je za tri šole še navajala, da so odprte in učne moči le »na dopustu«. 131 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 829/1, dopis dr. Doujaka 28. 4. 1943. 133 Franz Stonner je bil Dunajčan, vendar je bil že od maja 1938 učitelj pri Št. Vidu ob Glini na Koroškem. Član nacistične stranke je bil že od jeseni 1933. V Kamniku je postal tudi okrožni upravnik NSLB. (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, podatki o F. Stonnerju). 133 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, zaupna okrožnica v. d. vodje pokrajinskega urada NSDAP za vzgojitelje v Celovcu 30. 3. 1943. 134 Arhiv IZDG, KUZOP, fase. 907/VII, poročilo osn. šole Črnuče o raznarodovalnem delu nemških šol. m Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika, str. 788—789. 133 Tone Ferenc: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1967 (dalje: Ferenc, Kapitulacija Italije), str. 414—437. Zelo vznemirljivo je dogodke v Prežganju v noči na 16. oktober 1943 opisal tamkajšnji občinski tajnik Ciril Zargi, ko je drugi dan prosil za razrešitev službe ter poudaril: »Iz teh razlogov in ker se podobni primeri ponoči v občini množijo, pri svoji najboljši volji ne morem več vzdržati tukaj; počutim se negotovega in moji živci so že popolnoma razrvani. Takšnega pretresa še nisem doživel. Moja odpoved na to mesto je upravičena.« (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 841, pismo C. Žargija 17. 10. 1943) 137 Okupatorjeva poročila navajajo skupno 11 šol, ker upoštevajo še zasilno šolo Brdo pri Lukovici in Kresnice, ki sta nehali s poukom že prej. 138 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo dež. svet. za okrožje Kamnik 20. 10. 1943. Pregled ukrepov, sprejetih na sestanku 18. 10. 1943. 139 Arhiv IZDG, KUZOP, fase. 907/VII, poročilo osn. šole Dolsko o raznarodovalnem delu nemških šol. 143 Glej op. 138! 141 Enote te divizije so 20. 11. 1943 zasedle vso osnovno šolo v Domžalah in se je ta premestila v poslopje tamkajšnje meščanske šole. Zasedle so tudi dve tretjini prostorov v novem šolskem poslopju v Kamniku in vse prostore osnovne šole v Mekinjah, ki se je morala preseliti v novo šolo v Kamniku. Po odhodu te divizije v Italijo februarja 1944 so imeli v okrožju Kamnik dele polioijskega polka »Todt«, 3. orožniški akcijski bataljon, posebni polk SS »Warjag«, polk za posebno uporabo »Brandenburg« itd. (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 25. 11. 1943) 142 Prav tam. 143 Prav tam. 144 Prav tam. 145 Osnovna šola v Dragomlju je bila zaprta že od 21. oktobra 1943. 146 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročila šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 25. 11. 1943, 7. 12. in 11. 12. 1943 ter 6. in 10. 1. 1944; poročilo osn. šole Dragomelj 22. 11. 1943, poročila orož. post. Šmartno v Tuhinju 3., 5. in 9. 12. 1943, poročilo obč. kom. Mengeš 8. 12. 1943, poročilo oisn. šole Trzin 9. 12. 1943, poročilo osn. šole Zalog 12. 11. 1943, poročili osn. šole Nevlje 17. in 18. 11. 1943, poročilo osn. šole Homec 7. 12. 1943, poročili osn. šole Radomlje 7. in 8. 12. 1943, poročilo obč. kom. Vodice 11. 12. 1943, poročilo obč. kom. Kresnice 28. 12. 1943. 147 National Archives Washington, T-175, navitek 140, Rainerjevo poročilo Himmlerju 7. 12. 1943. «s Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo šol. odd. dež. svet. Kamnik 11. 12. 1943. 149 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 6. 1. 1944. iso prav tam. 151 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročila šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 20. 1. 1944, 2. 2. 1944, 7. 3. 1944, 4. 4. 1944 in 31. 5. 1944; poročilo orož.post. Šmartno v Tuhinju 1. 2. 1944, poročili osn. šole Vodice 15. in 25. 1. 1944, poročili osn. šole Jarše 17. 12. 1943 in 24. 3. 1944, sporočilo šol. urada dež. svet. Kamnik 22. 3. 1944, poročilo osn. šole Komenda 4. 4. 1944. 152 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 22. 4. 1944. iss Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročili šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 4. 5. in 31. 7. 1944, fase. 846/III, mesečni statistični pregledi nemškega šolstva v okrožju Kamnik in posebej za 1. 3. in 13. 7.1944. 154 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 846/1, poročilo šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik, 31. 7. 1944, poročila osnovnih šol Kamnik, Domžale, Nevlje, Mekinje, Mengeš, Črnuče, Litija in Šmartno pri Litiji o šol. letu 1943—1944, poročila mešč. šol Kamnik, Domžale in Litija o šol. letu 1943—‘1944. iss Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 6. 2. 1944. iss prav tam. 157 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo mešč. šole Litija 17. 2. 1944. is«1 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 846/1, poročilo šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 31. 7. 1944. is» Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/1, poročilo šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 4. 4. 1944. 160 Glej op. 158! 161 Glej op. 158! 162 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, Stonnerjevo pismo Praschu 11. 10. 1944. 163 Tako se npr. iz dveh pisem šol. upravitelja iz Litije Alfreda Zischkale vidi, da je bilo v Litiji 20. 9. 1944 zelo vroče. Isti je 9. oktobra 1944 poročal, da bo obnova mostu pri Poganeku trajala še okrog 4—6 tednov in da do takrat ne bo mogel peljati čezenj noben tovorni vlak. Osebni promet se odvija s prestopanjem. Prosi, da ne bi začeli s poukom, dokler ne bo vozil vlak. Vendar njegovega predloga v Kamniku niso upoštevali in so šole morale imeti pouk, kolikor so ga pač mogle imeti. (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, Zischkalejevo pismo Stonnerju 9. 10. 1944, Wondrichovo pismo Stonnerju 11. 10. 1944). Iz Wondrichovega pisma je razvidno, da so začeli s poukom 10. oktobra 1944. 164 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, Stonnerjevo pismo Praschu 26. 11. 1944. 165 Arhiv IZDG, Lanldirat Stein, fase. 844/V, Zischlkalejevo pismo Stonnerju 1. 12. 1944. m' Arhiv IZDG, Kreisleitung NSDAP Stein, fase. 821/1, poročilo okr. vod. NSDAP Kamnik izpostavi var. službe Kamnik 29. 9. 1944. 167 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, zapisnik sestanka obč. kom. pri dež. svet. za okrožje Kamnik 22. 1. 1945. 168 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, Stonnerjevo pismo Praschu 11. 10. 1944. Stornier je že 30. avgusta 1944 pisal šolskemu upravitelju v Domžale: »V Domžalah samih se glede šolskega sistema ne bo nič spremenilo, pač pa bodo na majhnih podeželskih šolah, kjer imamo slovensko govoreče učne moči, uporabljali v prvem razredu ta jezik kot pomožno in prehodno sredstvo.« (Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, Stonnerjevo pismo Miillerju 30. 8. 1944) 16» Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/11, okrožnica šol. odd. dež. svet. za okrožje Kamnik 14. 10. 1944. 170 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, pismo Zisehkaleja Stonnerju 31. 7. 1944. 171 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 845/11, Šolska čitanka za 1. razred osnovne šole. Herausgegeben von einer Arbeitsgemeinschaft. Druck: Oberkrainer Verlagsgesellschaft m. b. H. Krainburg. 172 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 845/1, pismo dež. svet. za okrožje Kamnik Stonnerju 13. 2. 1945. 173 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 809/1, poročilo dr. Doujaka šefu civilne uprave za Gorenjsko 15. 1. 1945. 174 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/IV, Koschierjevo pismo Stonnerju 28. 2. 1945. 175 Arhiv IZDG, Landrat Stein, fase. 844/11, Stonnerjeva okrožnica 5. 3. 1945. Metod Mikuž O POMENU PREUČEVANJA ZGODOVINE NOB NA POSAMEZNIH OBMOČJIH IN O NEKATERIH POSEBNOSTIH RAZVOJA NOB NA DOMŽALSKEM IN KAMNIŠKEM OBMOČJU I. Dovolite mi, da poudarim na začetku nekaj misli k našemu znanstvenemu posvetovanju. Ce prav razumemo in poznamo razdobje NOB naših narodov, tudi vemo, da to še vedno ni zaključeno, saj zunanji sovražnik-fašizem še vedno obstoji in še vedno teče v najrazličnejših oblikah boj tudi proti notranjemu sovražniku. Tudi ta še vedno obstoji, sprožila pa ga je dialektika našega osvobodilnega boja, katere vsebino je tovariš Tito že od vsega začetka natančno in precizno označil, da se staro stanje naše slovenske in jugoslovanske domovine ne sme nikdar več ponoviti. Zakaj so te začetne misli potrebne? Zdi se mi, da bi nekaj pomislekov spričo tega domžalskega simpozija le utegnilo nastati. Prvi bi utegnil biti: Zakaj mobilizacija toliko zgodovinarskih možganov in njihove dejavnosti zaradi analize vsestranskih zgodovinarskih problemov področja, ki vsebuje, geografsko vzeto, le drobno kapljico v morju svetovnih dogodkov, ki so in bodo dejansko pretresali ves svet? Mogel bi torej nastati dubium — rečeno po domače — dvom, da problematika nekdanjega kamniškega okrožja OF le ni tako velika in skoraj res je, da ni meritorno vplivala na svetovno rezistenco. Čemu torej trud in napor? Pa ni tako. Drznem se precej apodiktično pa tudi preprosto trditi, da le iz malega raste veliko in da je prav dolžnost zgodovinske znanosti, spoznati in doumeti najprej to »malo« in šele potem začeti posegati po zvezdah. Drugi dvom, ki bi utegnil nastati, bi bil tale: Čemu raziskave takih podrobnosti, ker nam je potrebnejša neka celotna in enovita podoba na primer NOB, tretji dvom pa, ki ibi utegnil izhajati iz drugega, NOB je vendar zaključeno razdobje in to enkratno in originalno in neko podobo smo si že ustvarili o njem in ta podoba bo ostala z nami do smrti. Spominjamo se je še posebno živo ob slavnostih in jubilejih. Takrat se nam vrstijo podobe za podobo, ki jih — vsaj za nas, ki smo jim bili žive priče, ne more obnoviti ali ustvariti še tako velik režiser. Niso to neke podobe iz sanj, imajo resnično podlago, a vsak si jih je vtisnil v svojo duševnost po svoje. Eden bolj, drugi manj, kar sicer ni važno, a vsak po svoje. Ker pa je dobrohotni starec Kronos s svojo patino že prevlekel tudi te naše spomine, utegne včasih nastati veliko razburjenje. Lejte, zgodovinar le najde dokument, ki iz prve roke opisuje neki dogodek tak, kot je v resnici bil. A ta podoba se nikakor ne ujema z našo podobo v duši in spominu. Zato utegnejo nastati razna nesoglasja pa tudi očitki zgodovinarjem, da ne pišemo prav, preveč le faktografsko, ali morda celo subjektivistično. To je hud očitek, a se da tudi prenesti. Seveda, tak očitek ne more prvenstveno zadeti zgodovinarja srednjega veka. Čisto vseeno je danes živeči generaciji, kako se je kmetija ali huba v Trzinu, Mengšu ali Depali vasi v srednjem veku delila na pol ali četrt ali šestnajstinko ali celo že v kajže. Zgodovinarju pa ni vseeno, kajti pred njim stoji isti in za stoletja in veke veljavni postulat, ki terja odgovor, zakaj se je delila. Če upoštevamo ta postulat, more tudi današnjemu avditoriju biti nekako jasno, da zgodovinar lahko spodrsne, če ob opisovanju recimo ustanovitve za to področje zelo pomembne Slan drove brigade ne pove prav vsega, česar se še živeči borci živo spominjajo. Ta spodrsljaj gotovo ni plod zgodovinarjeve samovolje, temveč dejstva, da za številne dogodke še niso znani vsi dokumenti ali pa da teh sploh ni. Kaj storiti v obeh teh primerih? V prvem primeru še vedno iskati posredne in neposredne priče ter preverjati njih verodostojnost, v drugem primeru pa vestno analizirati posledice dogodka, o katerem skoraj gotovo ni ohranjenega dokumentarnega gradiva. Ni torej res, da bi zgodovinar upošteval samo dogodke, za katere ima na razpolago vrsto dokumentov. Pomembne so tudi posledice dogodka, za katerega nimamo dokumenta, prav gotovo pa se v določenem času jasno pokažejo tudi take posledice tega dogodka, ki morejo dokaj točno prikazati dogodek sam. Poskusimo vsaj na kratko odgovoriti na naše zgornje pomisleke. 1. Nobeno razdobje v zgodovini ni povsem zaključeno, saj je prineslo vrsto dejstev, ki morejo vplivati kot vzroki za nadaljnji razvoj. Nič na svetu ne stoji in miruje in ena od najvažnejših nalog zgodovinopisja je, da ta razvoj ne samo spremlja in evidentira (kar bi bila gola faktografija), temveč tudi ugotavlja, zakaj gre razvoj v to ali drugo smer. Le v tem večnem zgodovinarskem zakaj in pravilnem odgovoru nanj je smisel zgodovinske znanosti in ob tem zakaj pokaže zgodovinar tudi svoj svetovni nazor. Idealist bo pri iskanju vzrokov in odgovorov na zakaj kmalu opešal in se zatekal po pomoč k transcedentalnim silam. Ne bo pa tega storil dialektični materialist in se bo postopoma — ne vedno lahko — vedno bolj bližal bistvu zgodovinske resnice. Točno je, da je NOB originalno in zaključeno obdobje in to v tem pogledu, da mu ne moremo ničesar dodati in ničesar odvzeti, ker fizično ne moremo poseči nazaj. Povsem nekaj drugega pa je, če se zgodovinar ob vsakem, sicer zaključenem razdobju začne spraševati, zakaj je šel razvoj v to in ne v drugo smer. Takrat se začne odpirati široko področje prave zgodovinske znanosti, čas sam in njegov večnostni razvoj pa iz leta v leto prinaša nove zorne kote na dogodke v preteklosti. Bolj ko so ti dogodki oddaljeni, večji in širši so ti zorni koti. Bolj ko odmira generacija, ustvarjalec dogodka in dogodkov, večje možnosti so za vedno objektivnejšo oceno, a le pod pogojem, da ustvarjajoča generacija poda vsaj glavno vsebino tega, kar je ustvarjala, seveda pa po resnici in pravici. S tem še malo ni rečeno, da bi generacija, tvorec razdobja, že sama ne mogla kritično ocenjevati svojega dela in to dobrega in slabega. Potrebna je pa pri tem razsojevanju in ocenjevanju velika in pametna razsodnost in modrost. Točno je, da resnica je in ostane vedno ista, točno pa tudi, da čas prinaša vedno nove in širše zorne kote pri ocenjevanju resnice, pa naj je ta dobra ali slaba. Da je razdobje NOB, to je razdobje osvobodilnega boja in ljudske revolucije še vedno iLiiiX .2.1 . /j '..t.,i {X.01xO il'—.'.O-i—». - i Sij3-ì/43, •_0 & lì 0 jL N I (] BAJüäöXiM Ili G£CINSKIM Položaj.25.1X.1S P&SističBa boi dears omahujejo in vedno hitreje drvijo v past 1: katere ne bodo našle nikdar več izhšo&.ifjihove peklenske nodi pojea&jejo. .Ses in tja ss Se Čuti.kakšen malenkostni sunek. Ki-j(a povzročajo v zadnjih vzihljajxh#kakor -- ------- ------- ------------------ ------------- --JiMF za uaazanin Krempljev, “ _____ _____________________________ ipravljenijje nujna po' ba.aa msočnete z organieaoijo one laski a -, kakor tuoi rajoaaiaa Or oaoorov, katerih do sedaj že nimate organiziranih. Z oziron na to daj' nalogo,da zanočnste snovati t„ v. trenutno najvažnejše in jih je treba brezpogojno izvesti. I .Kako morate organizirati RAJONSKI (občinski). OP oibor/ijot enotna politi?-------—' J 1 - ~ ur me Si.isaionski capo svoji liniji in so sestavni, 'doli. OP,kot celote./ /si ti oabori so 0? odbori/Sf^b^iSM.,./ne pa biroji. ooi Zoii M'Z sva i' rajonski (občinski; odbor .Pri hi- j« komandirje» na čelu.Sekretsrji SZ,so mžljeni,» desetarji. ekrstarii tea ‘dl? ,irx m odbor» komandirj i,vodniki os. rete izvoliti raj,OF odbor,kot enotno politično oblast naa stresite za tes.aa jih äiaprej postavite. G./do boste isoli te odbora postavljene,poter, naj vsak raj osel ki je odgovoren za ZSM/SPkZ,oSP,in SW v rajonu,skliče vswc si 7// i**.. LA/ n<\ht>y* rati trstov od nor« Ä ehkratar, voj^rajonski ornu/ndÄSK? in ki/ odbor,ter naj vsak v svoje» oiooru apiče volitvs. Vsak od teh odborov„naj ne tea sestanka oz.volitvan izvoli enega,tovariša, ki bö tako imenovan zadelana tega rajonskega OF odbora.Kakor.vidite nora fsak od 'tu » ixj-«. x.~; x.ii.ijöiix^xsxx gospodarske -1 manche ^ornisi je» - —».?— tega UF odbora,p& izvolijo sekretarji obö.suö.na' svojem skupnem sestanku. 4./Tako hi bil.sest&vljgn.rajdnsld OF ikSi/Izvalianxod-sbiisakratnrjevxà'Si oisor iz nasioanj xa imikci joparj ev: : 2 ./biLisi/las. i-_wùi«nhkb.i 0? ODS./Tzvoi ______...oljen od ob8.sekretarjev ItOO/. OP. ,? i/g& izvoli raj.oab.'òPàZ.ìz svoje srede/ AS» ,% rti rt «° h 7 • * « vtc rt \J2 ~ ì - m/z.mmi 3./ČL-: ?1»4./Šleh' OF S./elan '* 0? 8i/člah S OF ” ■ öl * «/Sekr.iroanodärske linančne komisije/, - 5./Iz vsega jo razvi .mo,da uteje potoatakic rajonski OF odbor,kot politic* rlSifilsM Ms f-«1otrs. F Slonov. a»; Olir 12 ./seJcret&r rajonskega boniteta KPS// ,/Sela*, gospodarske ilnančne komisije Okrožnica OK KPS Kamnik 25. 9. 1943 o ustanavljanju odborov OF in Narodnoosvobodilnih odborov nezaključeno, izhaja iz še drugega stvarnega dejstva, ki smo ga že omenili. Ostal je še vedno isti, le po zunanji obliki spremenjen zunanji in notranji sovražnik-fašizem, spopad med novim in starim pa se pravzaprav nikdar ne zaključuje, saj je prav to bistvo dialektike. Res pa je, da more pravilno poznavanje NOB in vsega njegovega razvoja že danes povedati prvo in najpomembnejšo zgodovinsko resnico: vsi uspehi so le rezultat širokega, a enotnega boja naših narodov, ki ga je vodilo enotno vodstvo. Morda se bo komu zdela ta preprosta ugotovitev nekam vsakdanja. Toda vsaka resnica je preprosta. Če pogledamo samo nekaj nazaj pa tudi danes okrog sebe, bomo videli, da v svetu zmaguje in je zmagovalo le tisto osvobodilno gibanje, ki je bilo enotno samo v sebi in svojem vodstvu. Vsako drugo propade in posledica more biti le zmaga kontrarevolucije, torej zmaga najbolj krvave stvarnosti, ki more zadeti katerikoli narod. 2. Mnenje o nepotrebnosti raziskovanja NOB vsakega jugoslovanskega naroda posebej in o potrebnosti neke splošne slike NOB vseh jugoslovanskih narodov, se mi ne zdi pravilno. Nekega jugoslovanskega naroda ni. Prešeren je največji pesnik slovenskega naroda in nikakor ne bivše dravske banovine. Pa četudi bi to drugo držalo, bi se NOB v Sloveniji, čeprav voden od enotnega CK KPJ in Vrhovnega štaba ne razvijal v podrobnosti tako, kot se je v Srbiji. Tudi NOB v Sloveniji — čeprav voden od enotnega CKKPS, IOOF in glavnega štaba — ne tako v Beli krajini kot v kamniškem okrožju. Ni časa, da bi natančneje razpravljali, od kod taka različnost. Genialnost vodstva NOB naših narodov je bila tudi v tem, da je znalo ves ta kalejdoskop bojne pripravljenosti in iznajdljivosti naših narodov prav usmerjati, ga pospeševati, ne pa je omejevati. Zato je nujno med NOB nastajalo mnogo originalnih posebnosti v razvoju in dolžnost zgodovinopisja je te posebnosti odkrivati in jih raziskovati. Pri tem seveda ne poudarjati, da so bile te edino pravilne, pač pa dokazovati, zakaj so drugi ubrali drugačna pota, ki so bila prav tako pravilna, če uspeh ni izostal. Samo po sebi je razumljivo, da smo naše najnovejše zgodovinopisje začeli graditi nekako od zgoraj navzdol. Tako smo prišli do nekih razvojnih pregledov celotne zgodovine pa tudi pregledov nekaterih najbolj vidnih dejavnosti naše NOB (npr. tiska med NOB, partizanskega gospodarstva, sanitete, šolstva itd.). Manj je uspela sicer dosti zgodnja akcija pisanja raznih občinskih kronik, ker za to pač ni bilo dovolj kadra in ne zato, da bi pri tem tudi nezgodovinarji ne pokazali dovolj dobre volje. Pohvaliti pa gre številne zbornike, tako občinske kot pokrajinske, kajti v nobenem izmed njih ne manjka zanimivih podrobnosti o NOB na teh področjih. Ti detajli so potrebni in ne dopolnjujejo samo že napisanih skeletov glavnega razvoja NOB. Ne dodajajo in ne dopolnjujejo samo njegove velike in enkratne vsebine, temveč dodajajo vse tisto, kar dodajajo veliki umetniki s svojim res enkratnim delom. Večkrat se rad pomudim v Ra-venni ali kjer koli, kjer so ohranjeni naj večji spomeniki mozaične umetnosti. Ne gre za blišč, ki prevzame človeka, temveč za realno opazovanje in odgovor, le kaj bi bilo, če bi tem velikim spomenikom človeškega dela in duha manjkalo nekaj zlatih ali drugače pobarvanih kamenčkov. Velika umetnina dela in duha ne bi bila popolna. Prav ob neštetih jubilejih se spominjamo veličine našega NOB in njegove vsebine. Mislimo si pri tem tole: NOB so dali vsebino naši veliki duhovi in vsi naši narodi. Treba je torej, da to vsebino zgodovinarji dopolnijo in ohranijo generacijam za nami, a to v sodelovanju z vso še živečo generacijo. IpOžar ksaitst .KPS i kasnite okrožje &t .06/43. ; Ite Položaju,; S0.À.I943, ireb.ki jih ÄlÄl čaa in H «atitevitvij* mm rtere saalj&pisae «gnMlMK»Jki so razvidne iz slei umik rajonov kanalskega. okrožja, Kri i .Zagorica ,Osredki .Bollo > ,%daa^ol,Oeričevo, bv. Jata I .Sv-Palel.ätßiö ,Ihan,?reloj [c&.uatreževa vas,Sela,2&je. Balte ätevilkfe 1 1 JovslK,Veliki. Jsvaik.Svat^k.Gobrj« ÄSMÄÄ» vine.PralejM3Vcft,li3gfi«r«»,SuŠa.korpe laae.Stlblevk^Ita» sel&.fukinj.Sifel, ila Peg.Smim Pe«.äaovik!P*tfk;Pirär>,;o ^.ve v raion ó roo.Liovj i? dssmarjea orr pa orlano otira p riss» odbor* aijpìoa 22 vaia io in 4 oboiucnc oubore ouoorov, 26 v&Skita aprpt;.-i rara-iu to borrbn® ooAaBon 22'CkoCsira .. Or. ■ r,.. , - .1 .- V.Y , n. v, 00 1 00 W10 .,0'0 : C. v «li- xnpnopaora pnapo-ap za upro : 2 ?» ibi odbori v r&ionu dtiì.io,lite-orouo ir rok y Tcoo, krooQ^e ko&ìxoiìti i« vri aokrotorjì, Oabóri ........*' '**...... zo.o,-k li buca .0; le isvxoila ccc ^mke* i rsr ore : ariano 2;a: !■ C ~b V.,V acr 3 e c: a' vou -{ ceca nen van conn mi >00 eu Akcije ao ;;;0CCTXXa, : i-ijc.i-a pii . aro-roT 12 ? a lai :'J a ja oranu Voci j a. nap a e po ■ 1 y a 7 : A toc ari iiexu: rrch Io- vA Air: Vv^Aw-bbu—7z;.. ; •/ v« ■ ai.era. i rebra v-r V ypu. ; iti* vi - p •->. . » user: i vy'?*'tri ' > ;■ i CD iii <.066: » n b vii V'- U. d. J. ul ;>€ L C p. Or>, b. : •p • iv c,r a.-; v. o reco J Ve tt> i.iio : r Zritiil 11 i. ■ ; teren na .a. AVi^CijO. binko lopal V, J, b. p ,odta,iv- V.. vi n'7^ : * .... . r. ■ asa,«!. $ f'ì.t C V., C X * i p ir. 'b ve ' : f u jii ra S ob . v r-'t.rwb Th i ere ree c > rsba-ie m e. . jtžtuilJ i«u raj.ou r be oxpuiizz I?:b',v : V XC10H ii eotielufft A~<5 , v ■ .-rWv<, ..p J. X 0,.*^. :SA-y)\ ii V V'd . -X &2'U 0:3.!% - pXQ&Ctbli» IV J> W ili « .’.6-'. llj r jer rae > or-rraaaacv arco Ao» ubato jrf A4 ecAorov v, ki rovai’ ariano ria corte r- ire e ravva već v-.ivimc ré d v r'wMv nbir, : vor" o alora in rocnepe. .sieribua*.ai es siaovul&sri potrdil tu ox.obib”* . '» ers j > K.li acipo ; prip , ì 2i®ìV E'p.raoor roj, odbora bi' tpv. Jakob, lepuiocpb LVJV, seprotofii& ;rej.odpora bbZ, tov. Ica, idoaàlka.VPZ OBkrebarxa rap »odbora iov.boIóHeaVnkZbh, lo^dku, eefcretar, piu, y rapano,tov. iiubc,llepala«i £iVb * ss* ... >o..ìinair, Pa v rapoi.u tov. bVocr, log Ve xau. ooeega u; aaeu.razacijcns aa 4 obaine. ObriobboV oblbabi db ter ì? . orpoil niveuoap noacnero vabupa lob' bar pa a ouroCin «a ,.tvu, tor to leu poetavi-cni :.o radi nepouCcuorU ra,b scbrot.rjo. ri in;.: naCnJL bd ...,s ix va-'diu ter a oooiutue canoro, ladina vocia) oodo.taio ori ;:obotnl,;..i m propagai-ipih oucijab. bb ira v rapo.;u 24 vsskiü in b'obainsbo oaèar« Poročilo okrožnega odbora OF Kamnik 3. 1. 1944 o organiziranosti in delovanju odborov OF in njenih množičnih organizacij v posameznih rajonih odbor., pridao zbirajo cerilo in o ■ iiv.-. " prav: sedaj izumim tor radi i,cga so xc za organiziranih 24 desetin in tri vade. izvršene ro -bite 12. &.*. sabotažne nucije v obe.3 razbit» ~c vss vučke obcestne decke, 13.-a. je bilo zaoiieajono 8 koo. zimskih obicK gusiieidi. 17.u, et* io bilo v Prisotnosti vodni ka“ K2 oožganih 4o tel. drogov na seKtcr-ia i.ukovica-'oxavaä,‘tio 12, in 18,;na ja- bila izobešena v oM. 3 ’brav.nastava 6 at do ina s buskiai slaboU izvršila oe je propagandna akcija v. oba.2 po vseh hi<$ah se napravilo napise po nišah. Orgen.iza.cija v rajonu .je trdaa. P crip ì rajona ao ni nobenih porušil r< -i hajke,ki se ”A t o v X r i acni - ten rajonu je boli ii& Sipki stopnji, nujno Ik »obisti tja več dobrin terenskih delavcev. ~Ì*MÌmdmàMÀÙ^Ì» . o.cm, rov,,, ui.lie-:: xc,Ši, .k, raionsKa s«$r, '<■ -. *:f tov« vihra. ©i, , rai css ki sekretar akt tov. nad- okr.odbora 2 z rajon ratìi pàscci pri del«. Orgeriz ..-. ilih š.lsnov okr. canòra sope; v uorziil.no stanje. a- Slani delo prihaja po veš še“ trpela or-isadnta. gani zacijeka zgradba i.CO, aočis: ; Las lir c la or«s>nixaoi ta ; ; eia. , . ... zadajis dneh so osli ooi. aelz-ci rrećej »aaruvili'hi^o i.uajà’cev žaaijt rov ■ resta sesest tako,'an v tej ni ki kresovom r.e bodo ve--« našli svojega'' zavetja:, /orel za. mobilizacijo ss pripravlja. “ o. v tea rajonu shira o e v naprej razno bluzo, materijal in denar z& potrebe vojske ih terena. d-J,raior/donendski/ ’ tea loj.x.o je bila ore&nizaciiška zprauU.. de v odavno zeio st’ "i co n er i* caco na , c 'O a1 >; w .jv, ia teil še^ui, ker rajsnsi da' odbor h nf v eo.loti osnovan, p botccns_ brci, bJ ^ t . or; ;il :e ni, so se izvršile e so sa na •pin ;o iz. Le na telefonski nor,sijev; brans's rastave, vrši j o se trosi Ins okolic. ' tem tedni rajonu re croia radi splošnega doto vseh br-as.izacij. “H. ra io:/ srp ; :-.j/ obsega 2o vazi, i tr-p G tovarn ir. 1 er, .tridui h___• boriarci;. rai, zde,. nebom. tov. : „h,; crai .d, ./ . raj. rde. .. pvp, Labo, inhalcc/ L. La. rc'.sv ;•■. ... ... rep i Ca:, r li. c, ra“, s c/r. d. j tov, de tsr, legatee, ruj. se er. /d tov. Ivo, lepa!, sc, kozac/o- b, .tov. d0jko, Ilegalec. . V v rude je ggxdjy « občinski, d. raz 12 važnih in d a. p../cer nie ,m ;e n ser tiLsrbd zY.jJ.co e 11.43. d z: Ì otrocih uha:d, d. k ; p, .... rana v te. re ionu r.a zo vsku; occoriz 4 obSinzkizi tsr roj ms; ;i "db od. : . .d deli vse,ti ootrsuni . oocipuis, I3 ih vaških in 4 občinzi“ - 1$ tzc*' iz 1 setu, ć vodov it sabotaIt prerij akcije a o p; o c c P 0 .a. nelepo rdi- te.: .gme sx on«;» februarja 194 %, P 0 " S Č I h 0 ss Slovensko narodno pomoč. tovarn. sest Okrožje »«stoji iz ? rajonov,! mesto,5 trgov,24» rasi,27 t Okreiai atkrmaè tev.Ivan /ilegalec/.Okročni 8KP odbor ni i# »»pol tavljm. ^ _ ToSai^sbraSua is zasavske®* rajona se® prej al sa «esec |«ea«i»r tn januar da® i3.tI.l944.Rajo» im sa rodnirati Ion druži« katari« *« j« iitelaSale v dreh mesecih in ts ir mesecu decembru *• Ml« i*qsl*^aS*g* Ž174.-RI/I,primankljaja sa messe« dec.pa J« 1811,-f«.Taks j« sa ««see dec.v skupni vsoti sa izplačila 3985.-Ril« Za «e- * rm«m 827S.-RK.Tako irnv dvah meeeaih ta rajon rari .-«.tkilvigti «o previč psrauatljitl saspreii listin »j«,vendar pa bi lahko IrtveSuli vač «a 0?, 1 anferetsr tor.Janas /legal ac/.lsa postarli« ber s S 51«ii Asi legalsi/.TÄj erraaaiaaaije SRP j#*?«dpira »a dam 74 družin s 22« 5I«i,katari« s« j S- - 3187.-RK.V taberii Sa je Mio iseeljenca« peslano 8 pa-83 Isgter Sa*-SK denarja. Otólm Btaj.l.seSilja pfleg jaeavle 18 issai jnia družina« s 6« «lasTpakst« tarji-'t.¥ tars rajom «e ja tudi veliko nabralo materiala ▼ bla- retar SMP ter.Ljube je odpotoval v kamniški raje». redu» tadrasake. • •••■» . , , , » , jonski «efcretar ter. Beri a /ile®sl«w/,Nias aepeata-m odbora SHP.Ta.rajen Je ravan kar im veliko is- n^Aemiškl/ IsPtagp5rajon ne debi» nobenih »«rešil.Tudi tukaj, e« be errassisaeija paizboljšale.ker je pealanih t|t precej dobrih illelJMh družin iŠ tuhinjskega rajona. _ 4,/rajons /t 5«/rajen: «a« S?riErH\Si?' iäs 4.3Ä «*, *«i *WU nobenih poročil,čeravno mi ustmeno vse obljubijo» n ne «kart fmizm svobodo narodu! Za okrožni odbor 58P ■ sekretari Ivan l.r. Poročilo z dne 15. 2. 1944 o uspehih odborov Slovenske narodne pomoči pri podpiranju svojcev partizanov in pri pošiljanju paketov internirancem Položaj»30.1.1944. BI POPOLILO s® Dolarsko äsotaost 1 ten tednu |s «spgmlMciJs D& t ofaresja mprtaovsln »a 8 odborov & spiano prevladajo DS v efro-iju vse tovarne in ©stal« delaveke «-i.L® m tam« nokatava katejo odpor proti erppni»cf ji,glade m ta is » m «mmlsirmi m tarenu.ali »umirijo ds bodo ItJWa t l*-dOKalakew rajona je Mio iM*a sa «laske peata v denarju in «1*0*»! §r»gife. rsjsnib pa a® 1» is abxéks mala v tara mmmi » Z* lot-nioe Ditl&cs artaađ«. lađa* n pri l./mj«| /zamjekićJ Um m j snu j® «àmnimcim M v sploŠMM la vse dolavarfcvo« Postavi jam sta d« tabor» t «ni t iz občine Domžale, v Mengšu pa je 150 oskrbovancev, od tega tretjina občanov domžalske občine. Zdravstvena služba je na področju občine razširjala svojo dejavnost glede na rast prebivalcev. Tako, kot je hitro naraščalo število prebivalcev, je morala večati svojo dejavnost tudi zdravstvena služba. Močno razširitev zdravstvene službe je pomenila gradnja novega zdravstvenega doma jeseni leta 1966. Tedaj je bil zgrajen trakt A s pritličjem trakta B, ki mu je danes že dozidano prvo nadstropje. Pripravljena je gradnja trakta C pri Občinska konferenca ZSMS — komisija za mladinske delovne akcije organizira vsako leto delovno akcijo za urejanje komunalnih zadev v občini. V zadnjih letih je taka akcija potekala v krajevni skupnosti Peče, kjer so mladinci gradili vodovod zdravstvenem domu Domžale in gradnja novega zdravstvenega doma v Mengšu. Od leta 1968 so združeni zdravstveni domovi Domžale, Kamnik in Litija in dela vsak kot TOZD. V zdravstvenem domu Domžale delajo danes naslednje strokovne enote: 1. splošna ambulantna služba v splošnih ambulantah Domžale, Mengeš, Moravče in Lukovica, pnevmo-fiziološki dispanzer, dispanzer za borce NOB, diagnostični laboratorij, oddelek za fizioterapijo in reševalna služba; 2. dispanzer za medicino dela, športa in prometa v obratnih ambulantah Indu-plati, Helios, Papirnica, Toko, Universale; 3. dispanzer za varstvo žena, predšolskih in šolskih otrok; 4. službe aktivnega zdravstvenega varstva bolnika na domu; 5. TOZD zobozdravstvena služba. Poudariti moramo, da je Zdravstveni dom Domžale dosegel pomembne uspehe tudi pri reševanju kadrovskih vprašanj, posebno pozornost pa je posvečal preventivnemu zdravstvenemu varstvu. Navedeni uvodni podatki ilustrirajo na eni strani dosežke v domžalski občini, ki so rezultat velikih prizadevanj delovnih ljudi, Občanov, samoupravnih organov in organizacij, na drugi strani pa sorazmerno še mnoge odprte probleme, ki jih bo v bodoče treba reševati. Cef- fi f \ PREBIVALSTVO DOMŽALSKE OBČINE Občina Domžale meji na občine: Ljubljana Šiška, Kamnik, Žalec, Zagorje, Litija, Ljubljana Moste in Ljubljana Bežigrad in ima 99 km dolgo mejo. Po zadnjih podatkih iz leta 1978 živi na 23.991 ha 37.000 prebivalcev. To je nekaj manj kakor 2 °/o od prebivalcev v SR Sloveniji. Izredno hitra rast prebivacev je posebnost domžalske občine. Do leta 1971 je rast prebivalcev dosegla letno stopnjo 1,6 °/o, kar je dvakrat več kakor v SR Sloveniji. V letih 1971—1975 je bila letna stopnja rasti celo 1,9 °/o predvsem zaradi močnega priseljevanja. Pospešen razvoj urbanizacije prostora kaže še vedno precejšnjo dinamiko rasti prebivalcev in dosega letno stopnjo 1.7 °/o. V tej stopnji predstavlja naravni prirast 0,9 °/o, prirast prebivalstva na račun intenzivnejše stanovanjske izgradnje (priselitev) pa 0,8 %. Gibanje prebivalcev v zadnjih 5 letih nam prikazuje naslednji grafični prikaz: naravni prirast selitveni prirast 500 ___ Poprečna stopnja rasti prebivalcev je zanimiva tudi v primerjavi z nekaterimi obdjubljanskimi občinami, 'kjer je prav tako nadpoprečna demografska rast: Občina 1948—1971 1953—1971 1961—1971 Domžale 1,53 1,6 1,6 Kamnik 1,26 1,3 1,2 Kranj 1,60 1,7 1,7 Škofja Doka 0,60 0,69 1 Slovenija 0,8 0,8 0,8 Celotno območje občine delimo v vsestransko razvitejši zahodni, nižinski, industrijski predel. Tu živi na km2 poprečno 250 prebivalcev. Vzhodni, manj razviti, hribovito kmetijski predel obsega Črni graben in Moravsko dolino. Tu je na km2 poprečno le 40 prebivalcev. To vzhodno področje je tisto, od koder so se povojna leta zlasti mladi delavci intenzivno odseljevali. Poprečna naseljenost na km2 v občini je bila leta 1961 114 prebivalcev, leta 1971 133,5, leta 1974 pa že 142 ljudi na km2. Tudi primerjava reliefa lin bruto zazidalnih površin daje izredno nazoren prikaz poselitve predvsem v dolinah in ravninah. Zbrani podatki nam potrjujejo ugotovitev, da je v nižinskem predelu okoli 30 °/o vseh naselij, v njih pa okoli 80 %> vseh prebivalcev občine. Voda je bila od nekdaj .osnovni pogoj za poselitev in le malo naselij je nastalo, kjer ni potokov lin rek. Tudi v občini Domžale so vsa večja naselja ob reki in potokih (Kamniška Bistrica, Pšata, Rača, Radomlja itd.). Seveda imajo viden vpliv na poselitev tudi prometne vesa, saj odločujoče vplivajo na gostoto prebivalcev v občini. Poleg koncentracije gospodarske dejavnosti je vplivala tudi gostota prebivalcev na nastajanje krajevnih skupnosti. Manjše krajevne skupnosti so nastale v velikih koncentracijah poselitve, srednje velike na območjih razpršene poselitve in večje v slabo naseljenih območjih. Iz tabel z zbranimi podatki je razvidno, da prebivalstvo v približno 30 naseljih . stalno narašča, približno v 30 stagnira in približno v 30 stalno upada. Gibanje števila prebivalcev nam kaže, da ise je število od 1869 do 1974 skoraj podvojilo, v času od 1910 do 1961 je naraslo za okoli 43 °/o. Najhitreje so prebivalci naraščali v nižinskem, industrijskem predelu. Tako se je na primer na Količevem, Viru, Zgornjih Jaršah, Nožicah in Preserjah v času od 1869 do 1961 prebivalstvo povečalo za petkrat; v Domžalah, na Podrečju, v Zaborštu za štirikrat, na Škrjančevem in v Turnšah za trikrat. Več Ikot podvojilo se je število prebivalcev v Čemšemiku, na Gorjuši, v Lukovici, Prelogu, na Rodici, v Spodnjih in Srednjih Jaršah, Mengšu, na Hudem itd. Nasprotno so nekatera naselja glede števila prebivalcev v hribih močno nazadovala. Nad polovico manj prebivalcev ima Podsmrečje, Vranke, Zla tenek, Križate, Podgora, Bršlenovica, Golčaj, Gorenje, Poljane, Spodnji Prekär, Trojica in Jasen, nad tretjino so ga izgubile Češnjice, Javorje, Korpe, Koreno, Prvine, Učak, Brdo pri Lukovici, Brezovica, Mala Lasna, Podgora, Straža, Trnovče, Vrh, Zgornje Prapreče, Dobeno, Rudnik pri Moravčah. Večina naštetih krajev je v področju Črnega grabna in moravških hribov, kjer v bližini ni industrije niti dobrih prometnih zvez. Na zmanjšanje števila prebivalstva v nekaterih znanih partizanskih vaseh so vplivale tudi okupatorjeve selitve in požigi. 253 PREBIVALSTVO V NASELJIH OD 1869—1974 Krajevna skupnost 1869 1890 1910 1931 1948 1961 1971 Gospo-1974 dinj -stva 1971 Krajevni uradi Občina Indeks 18.263 100,0 19.719 108,0 19.234 105,3 20.150 110,3 22.598 123,7 27.449 150,8 32.027 160,8 34.112 187,0 8723 — 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 I. BLAGOVICA 1835 855 793 730 724 645 607 595 139 Blagovica od št. 1—34 1. Blagovica 835 159 130 155 127 127 114 116 29 2. Gaberje pod Šipkom 40 52 43 47 30 28 28 24 6 3. Golčaj 13 14 13 9 9 5 2 3 1 4. Jelša 60 59 60 58 64 57 57 53 11 5. Korpe 23 21 20 18 14 16 8 7 3 6. Mali Jelnik 9 45 43 47 45 42 30 35 6 7. Podsmrečje 95 77 87 55 59 44 59 58 13 8. Prevoje 38 41 32 26 36 27 30 27 5 9. Prilesje 30 29 30 25 34 30 27 23 5 10. Spodnji Petelinjek 27 27 18 23 23 22 23 29 6 11. Veliki Jelnik 51 47 49 34 36 43 29 29 5 12. Vošce 59 60 40 51 47 42 47 48 9 13. Vranke 34 34 33 26 21 16 18 17 7 14. Zgornje Loke 96 95 112 94 100 94 91 82 23 15. Zgornji Petelinjek 27 25 25 20 26 20 15 14 5 16. Zlatenek 64 70 58 42 53 32 29 30 8 n. Češnjice 196 221 179 173 160 126 113 105 29 17. Češnjice 51 59 47 42 41 33 23 25 7 18. Lipa 43 53 43 52 39 39 38 33 9 19. Poljane nad Blagovico 60 57 39 30 31 22 24 21 6 20. Selce 42 52 50 49 49 32 28 26 7 III. TROJANE 673 784 659 646 628 469 534 528 134 21. Bršlenovica 28 36 18 20 18 13 15 16 3 22. Gorenje 64 64 50 52 47 27 20 21 6 23. Hribi 98 100 102 82 79 63 73 67 18 1 2 3 4 24. Javorje 41 41 34 25. Jelševica — del 26. Log 45 72 44 27. Podmilj 73 86 97 28. Prvine 18 25 21 29. Suša 28 26 26 30. Šentožbolt 40 40 34 31. Trojane 74 99 75 32. Učak 94 110 89 33. V Zideh 24 24 31 34. Zavrh 46 61 38 IV. LUKOVICA 710 839 852 35. Brdo pri Lukovici 37 45 42 36. Ceplje 54 68 64 37. Gradišče 132 162 142 38. Lukovica 150 204 228 39. Preserje pri Lukovici 66 52 68 40. Spodnje Koseze 96 87 109 41. Spodnje Prapreče 42 45 37 42. Trnjava 78 127 114 43. Videm pri Lukovici 25 21 28 44. Zgornje Prapreče 30 28 20 V. KRAŠNJA 854 885 781 45. Kompolje 65 61 38 46. Koreno 125 109 89 47. Kranj e brdo 119 127 132 48. Krašnja 271 315 255 49. Spodnje Loke 124 130 146 50. Vrh nad Krašnjo 113 103 77 51. Zirovše 37 40 44 VI. PREVOJE 645 713 601 52. Imovica 58 56 38 53. Prevalje 46 42 34 31 31 24 23 54 40 38 29 71 60 42 50 20 15 12 11 26 23 26 20 44 38 49 37 68 98 99 105 75 77 52 54 58 53 70 56 45 49 44 41 840 883 897 896 33 17 21 6 67 70 60 70 156 133 136 147 232 295 320 328 53 44 48 40 109 91 79 82 45 48 60 64 92 104 109 94 28 58 46 47 25 23 18 18 766 657 648 629 56 39 45 39 98 61 66 66 118 97 93 99 251 238 254 257 82 103 87 81 96 83 76 63 65 36 27 24 611 643 758 767 42 41 45 54 29 38 54 47 25 4 23 6 49 12 13 2 23 4 27 7 103 32 54 15 66 15 41 10 907 220 Lukovica od št. 35—67 13 3 59 12 130 31 375 93 41 11 86 18 58 15 87 24 46 8 12 5 592 150 36 8 54 15 99 22 233 63 82 22 60 13 28 7 804 199 59 12 48 9 54. Prevoje pri Šentvidu 274 347 300 55. Šentvid pri Lukovici 141 163 133 56. Vrba 126 105 96 VII. RAFOLCE 354 341 340 57. Dupelj ne 73 83 63 58. Rafolče 164 163 169 59. Straža 36 24 34 60. Vrhovlje 81 71 74 VIII. ZLATO POLJE 461 470 399 61. Brezovica 71 73 30 62. Mala Lasna 41 39 26 63. Obrše 57 59 53 64. Podgora 26 22 24 65. Preserje pri Zlatem polju 52 55 49 66. Trnovce 129 140 142 67. Zlato polje 85 82 75 IX. MORAVCE 2496 2403 2235 68. Češnjice 244 224 179 69. Dole pri Krašcah 161 146 155 70. Drtija 285 282 210 71. Gabrje pod Limbarsko goro 21 20 15 72. Gorica 60 52 50 73. Goričica 30 43 60 74. Hrastnik 83 82 85 75. Imenje 114 93 77 76. Krašce 118 107 96 77. Limbarska gora 195 196 195 78. Moravče 328 319 324 79. Mošenik 80 76 85 80. Negastrn 142 126 110 81. Ples 40 41 47 82. Podstran 42 30 37 307 309 373 131 159 181 102 96 105 354 328 342 72 77 66 174 151 174 36 31 22 72 69 80 413 275 278 56 33 36 28 25 23 51 31 44 24 24 17 43 39 28 119 63 68 92 60 62 2238 2105 2275 174 128 152 182 161 172 202 233 194 41 35 30 59 59 54 57 68 71 66 27 45 65 75 83 94 76 79 159 155 130 377 310 492 84 99 72 89 103 97 38 40 56 38 44 39 391 401 100 186 190 56 89 106 22 327 321 67 71 60 11 175 181 38 14 18 5 67 62 13 239 238 53 31 28 9 22 25 4 35 35 6 14 15 4 31 31 6 62 56 13 44 48 11 2406 2367 562 159 155 31 180 168 36 190 197 46 31 37 9 60 57 10 52 44 12 48 44 11 79 71 16 89 93 20 129 115 29 590 647 169 81 70 17 90 78 23 47 49 9 46 42 9 Moravče od št. 68—115 83. Pogled 84. Prikernica 85. Rudnik 86. Selce pri Moravčah 87. iSelo pri Moravčah 88. Serjuče 89. Soteska 90. Spodnja Dobrava 91. Vinje 92. Zalog pri Moravčah 93. Zgornja Dobrava X. PECE 94. Gora pri Pečeh 95. Križate 96. Peče 97. Podgorica 98. Pretrž 99. Zgornje Koseze XI. VELIKA VAS — DESEN 100. Dešen 101. Hrib nad Ribčami 102. Katari j a 103. Spodnji Prekär 104. Velika vas 105. Zalog pri Kresnicah 106. Zgornji Prekär XII. VRHPOLJE-ZALOG 107. Dole pod Trojico 108. Kokošnje 109. Spodnja Javorščica 110. Spodnji Tustanj 111. Stegne 112. Zalog pod Trojico 35 38 44 34 96 95 77 71 22 24 21 24 42 39 45 44 48 60 49 63 77 74 65 69 59 55 65 59 24 22 23 15 74 85 58 68 47 44 39 49 29 30 24 20 654 686 619 569 157 176 157 140 46 38 42 32 201 208 192 222 106 87 88 52 32 42 39 47 112 135 101 76 558 547 541 499 147 133 180 186 25 28 27 33 30 35 33 47 88 104 80 44 156 140 120 103 39 36 33 28 73 71 68 58 734 738 698 660 26 21 15 16 51 53 64 51 83 83 76 62 130 127 115 118 96 69 77 72 67 71 60 66 29 33 62 74 14 12 44 34 60 52 59 65 53 58 31 42 69 56 50 60 21 23 563 504 167 143 28 23 189 166 46 44 39 40 94 88 396 416 119 102 26 29 38 65 31 29 93 104 27 29 62 58 637 606 22 19 50 68 67 49 94 97 81 74 75 65 40 8 54 18 10 3 27 6 52 12 52 13 73 11 28 8 60 13 71 16 33 7 435 107 121 30 21 6 149 40 30 10 34 6 80 15 333 77 92 20 42 6 47 11 20 4 73 18 26 6 33 12 565 143 18 5 72 14 37 10 105 26 79 21 65 17 44 83 12 28 52 57 57 39 62 66 35 447 127 22 160 36 30 72 332 95 39 23 19 88 26 42 539 21 73 43 109 37 63 17 Domžalski zbornik 1 2 3 4 113. Vrhpolje 127 137 143 114. Zgornja Javorščica 62 97 76 115. Zgornji Tustanj 92 80 72 XIII. RADOMLJE 436 435 464 116. Hudo 86 86 74 1:17. Radomlje 302 303 344 118. Skrjančevo 48 46 46 XIV. HOMEC-NOŽICE 260 274 316 119. Homec 204 207 226 120 Nožice 56 67 90 XV. PRESERJE 148 166 191 121. Preserje 148 166 191 XVI. ROVA 381 364 342 122. Dolenje 51 49 47 123. Kolovec 44 55 35 124. Jasen 37 29 14 125. Rova 111 104 108 126. Zagorica 54 40 51 127. Žiče 84 87 87 XVII. MENGEŠ 2042 2116 1169 128. Dobeno 94 83 94 129. Loka pri Mengšu 477 447 483 130. Mengeš 1343 1437 1454 131. Topole 128 149 138 XVIII. DOMŽALE 1392 2036 2043 132. Depala vas 207 235 208 133. Domžale 1061 1696 1960 138 126 121 62 57 55 75 65 58 626 684 946 140 142 186 420 461 593 66 81 167 363 553 658 237 286 337 126 267 321 244 505 711 244 505 711 328 291 315 32 19 28 33 34 44 21 17 8 119 105 141 52 45 34 71 71 60 2259 2763 3660 64 44 57 433 456 678 1629 2115 2766 133 148 159 2636 3649 5102 226 189 351 2277 3231 4429 108 105 29 41 36 9 44 48 12 1166 1247 321 187 178 49 802 892 227 177 177 45 928 991 248 517 540 141 411 451 107 961 1062 298 961 1062 298 330 320 78 34 33 7 44 37 10 15 14 3 149 161 36 35 25 7 53 50 15 4155 4504 1087 33 32 10 719 737 201 3240 3573 833 163 162 43 7197 8277 2270 386 402 123 6439 7500 2053 Radomlje od št. 116—127 Mengeš od št. 128—131 258 1 2 3 134. Sentpavel 59 49 135. Zaboršt 65 56 XIX. DRAGOMELJ 439 426 136. Dragomelj 203 184 137. Pšata 236 242 XX. IHAN 926 1024 138. Bisce 86 75 139. Brdo 183 218 140. Goričica pri Ihanu 94 99 141. Ihan 254 291 142. Mala Doka 72 78 143. Prelog 70 88 144. Selo 167 175 XXI. JARŠE 466 489 145. Rodica 183 170 146. Spodnje Jarše 82 74 147. Srednje Jarše 136 190 148. Zgornje Jarše 65 55 XXII. KRTINA 791 804 149. Brezje 73 75 158. Krtina 328 332 151. Rača 32 34 152. Račni vrh 26 33 153. Studenec 70 69 154. Škocjan 99 68 155. Žeje 44 69 156. Trojica 119 124 XXIII. TRZIN 643 694 157. Trzin 643 694 4 5 6 7 8 9 10 62 50 41 51 48 51 12 83 83 188 271 324 324 82 432 441 443 483 530 539 135 208 232 244 264 296 293 78 224 209 199 219 234 246 57 870 953 1015 1244 1468 1518 367 95 92 85 123 128 125 28 149 148 138 118 88 86 23 85 79 99 99 143 186 38 206 250 281 450 557 573 151 84 105 93 122 153 146 17 103 122 143 166 194 200 54 148 157 176 166 205 202 56 597 683 929 1295 1403 1569 435 182 232 334 394 562 655 194 114 135 166 214 181 208 53 211 217 288 357 336 373 97 90 99 141 330 324 333 91 755 706 677 667 647 657 151 65 58 55 58 57 71 15 299 319 308 303 342 343 83 31 34 31 30 29 26 4 24 21 29 33 30 30 5 71 58 65 59 47 49 11 101 80 87 90 64 69 15 63 51 47 45 34 35 8 101 85 55 49 44 34 10 764 732 840 996 1190 1159 310 764 732 840 996 1190 1159 310 11 1 2 3 XXIV. VIR 393 495 158. Vir 152 244 159. Količevo 176 157 160. Podrečje 161. Črnelo — zaselek 65 94 XXV. DOB 803 914 161. Dob 458 527 162. Turnše 59 52 163. Želodnik 40 33 164. Češenik 77 99 165. Gorjuša 81 105 166. Brezovica 61 59 167. Laze 27 39 to Ul co 4 5 6 7 8 9 10 526 786 1256 1889 2675 2991 760 280 362 598 764 776 776 220 146 265 447 876 1627 1922 456 100 159 211 249 272 293 84 799 894 994 1429 1470 1488 383 465 541 604 809 831 851 215 58 68 60 178 176 196 48 45 46 26 45 55 56 15 73 76 121 168 173 182 52 99 99 105 161 161 157 36 35 31 53 39 42 20 11 24 33 25 29 32 26 6 Krajevni urad 1869 1890 1910 1931 1948 1961 1971 Gospo- 1974 dinj‘ stva 1971 I. Blagovica od 1—34 1704 1860 1631 1549 1512 1240 1254 1228 302 II. Lukovica od 35—67 3024 3248 2973 2984 2786 2923 2858 2862 689 III. Moravče od 68—115 4442 4374 4093 3966 3701 3801 3724 3700 889 IV. Radomlje od 116—127 1225 1239 1313 1561 2033 2630 3385 3620 945 V. Mengeš od 128—131 2042 2116 1169 2259 2763 3660 4155 4504 1087 Tabela strukture in velikosti gospodinjstev nam prikazuj e, da je bilo 1971 v občini 8723 gospodinjstev, katerih poprečna velikost je bila 3,68 člana. Glede na velikost gospodinjstev je bilo stanje takole: > > > > d d *2 d d d d §*g rt' « o a. o CÖ o CÜ = « o rt O rt o rt g .o O4 >0 o' K) o~~ >G o'' >o o" >0 o" >o o" >0 o" >0 o' M r-t > C* > CO > > m > co > L- > co .S > m Leto 1961 1339 18 1093 15 1349 18 1418 19 1043 14 620 8 315 4 316 4 7493 Leto 1971 1182 14 1278 15 1664 19 2215 25 1190 14 626 7 293 3 275 3 8723 Nékateri karakteristični primeri nam potrjujejo, da je število gospodinjstev tem večje, čim večje je število prebivalcev, prav tu se tudi število članov gospodinjstev najbolj približuje poprečju. Najštevilnejša so gospodinjstva v naseljih z malo prebivalci. Po podatkih zaključujemo, da so najmanjša gospodinjstva v naseljih, iki so se po vojni izredno hitro razvijala: Naselje Prebivalcev Gospodinjstev Velikost gospodinjstev Domžale 6439 2053 3,1 Mengeš 3240 833 3,9 Količevo 1627 456 3,6 Trzin 1190 310 3,8 Preserje 961 298 3,2 Dob 851 215 3,9 Radomlje 802 227 3,5 Vir 776 220 3,5 Log 29 6 4,8 Prevoje 30 5 6,0 Prilesje 27 5 5,4 Prvine 11 2 5,5 Suša 20 4 5,0 Vranke 18 4 4,5 Gorica 60 10 6,0 Število naseljenih hiš, število gospodinjstev in število prebivalcev po krajevnih Skupnostih je razvidno iz naslednje tabele: Naseljene hiše Zap. Krajevna št. skupnost Gospo- dinjstva Število prebivalstva skupaj ženske moški 1. Blagovica 125 150 595 2. Češnjice 28 33 105 3. Dob 246 448 ' 1509 4. Domžale 1244 2736 8277 5. Dragomelj 110 162 539 6. Homec 215 293 991 7. Ihan 270 395 1494 8. Jarše 280 478 1569 9. Krašnja 125 162 592 10. Krtina 125 155 623 11. Lukovica 177 246 907 12. Mengeš 814 1275 4504 13. Moravče 440 581 2271 14. Peče 98 115 435 15. Preserje 177 336 1062 16. Prevoje 159 238 804 17. Radomlje 207 357 1247 18. Rafolče 62 76 321 19. Rova 67 87 320 20. Trojane 103 147 534 21. Trzin 240 355 1159 22. Vir 584 872 2991 23. Velika vas 70 76 333 24. Vrhpolje 150 184 695 24. Zlato polje 51 60 238 Skupaj 6167 10017 34115 310 54 779 4437 270 505 851 857 318 314 451 2437 1167 226 583 412 640 162 158 283 596 1595 161 347 112 18025 285 51 730 3840 269 486 643 712 274 309 456 2067 1104 209 479 392 607 159 162 251 563 1396 172 348 126 16090 Glede na načrtovano dinamiko stanovanjske gradnje in z njo povezano priseljevanje, ob upoštevanju stopnje naravnega prirastka, naj ilustriramo še naraščanje prebivalstva po posameznih krajevnih skupnostih. V občini Domžale bo predvidoma do leta 1985 naraslo prebivalstvo na okrog 43.000, iz spodnje tabele pa vidimo, da bo največji prirastek v krajevnih skupnostih Preserje, Trzin, Radomlje, Domžale, Dob in Mengeš. PREBIVALCI PO KRAJEVNIH SKUPNOSTIH Krajevna skupnost Število prebivalcev Indeksi Stopnje rasti 1975 1978 1985 plan 78/75 78/71 85/78 78/75 85/78 1. Blagovica 608 573 573 94 94 100 -2,0 0,0 2. Češnjice 102 84 84 82 74 100 — 6,4 0,0 3. Dob 1.475 1.451 1.704 98 99 117 -0,7 2,3 4. Domžale 8.586 10.033 11.712 117 139 117 5,4 2,3 5. Dragomelj 533 545 567 102 103 104 0,7 0,6 6. Homec 994 1.048 1.153 105 113 110 1,6 1,4 7. Ihan 1.503 1.560 1.760 104 106 113 1,3 1.8 8. Jarše 1.612 1.658 1.874 103 118 113 1,0 1,8 9. Krašnja 604 610 622 101 97 102 0,3 0,3 10. Krtina 617 641 679 104 106 106 1,3 0,8 11. Lukovica 912 932 985 102 104 106 0,7 0,8 12. Mengeš 4.562 4.953 6.165 109 119 124 2,9 3,1 13. Moravče 2.272 2.334 2.404 103 101 103 1,0 0,4 14. Peče 430 425 425 99 95 100 -0,3 0,0 15. Preserje 1.094 1.184 1.737 108 123 147 2,6 5,7 Krajevna skupnost Število prebivalcev Indeksi Stopnje rasti 1975 1978 1985 plan 78/71 78/75 85/78 78/75 85/78 16. Prevoje 815 829 870 102 108 105 0,7 0,7 17. Radomlje 1.288 1.379 1.627 107 118 118 2,3 2,4 18. Rafolče 302 313 322 104 96 103 1,3 0,4 19. Rova 308 332 362 108 101 109 2,6 1,2 20. Trojane 535 518 518 97 97 100 -1,0 0,0 21. Trzin 1.156 1.490 1.876 129 125 126 8,9 3,4 22. Vir 3.060 3.202 3.682 105 120 115 1,6 1,8 23. Velika vas 322 314 314 98 86 100 -0,7 0,0 24. Vrhpolje 695 709 709 102 98 100 0,7 0,0 25. Zlato polje 242 226 226 93 95 100 -2,4 0,0 Skupaj 34.617 37.343 42.950 108 117 115 2,6 2,0 Spodnji grafikon zelo naravno prikazuje razseljevanje prebivalcev. Koncentracija prebivalcev je zlasti vidna po letu 1948 in to predvsem v naselja z nad 1000 prebivalci, v manjši meri tudi v naseljih med 500 in 1000 prebivalci. Zaradi takih demografskih gibanj imamo že 5 naselij z nad 1000 prebivalci (leta 1948 samo 2), med 500 in 1000 prebivalci jih je 8 (leta 1948 samo 2). RAZVOJ PREBIVALSTVA (po skupinah naselij 1869—1974) Skupine naselij do 25 26—50 51—100 OO CO CO CO CO IO O) —*■ CO -fc*. -«J "vj C£> O —^ 03 —*• 4s. 101—200 201—500 501—1000 nad 1001 preb. CO (O , v letu 1971 se je delež aktivnega prebivalstva znižal na 47,6% (SR Slovenija 48,4 %). Spodnja tabela nam prikazuje, kakšna je bila izobrazbena struktura prebivalcev, starih nad 10 let v letih 1961 in 1971: Leto Osnovna - Vsi Visoka Višja Srednja nepopolna osnovna Nepis- menih KV Ne-VKV znano 1961 22.142 120 57 710 15.335 2447 3380 93 1971 25.770 285 213 1608 16.984 1764 4768 184 V domžalski občini ugotavljamo zaostajanje v tempu rasti zaposlovanja v primerjavi z naseljevanjem prebivalcev. Število zaposlenih je raslo za polovico počasneje kot število prebivalcev: 1,7 :0,8. V nekaterih sosednjih občinah je ekspanzija gospodarstva glede zaposlovanja veliko večja kakor v Domžalah. Indeksi rasti zaposlenih v družbenem in zasebnem sektorju gospodarstva v letih 1961—1971 so naslednji: Domžale Kamnik Škofja Loka Kranj Slovenija 114,3 132 166 126 128 Zato ni čudno, da sprejema Ljubljana približno 28 % vsega aktivnega prebivalstva domžalske občine. Na Slovenskem ni občine, kjer bi bila tako obsežna dnevna delovna migracija v druge občine. Samo ljubljanske občine sprejmejo dnevno okoli 4500 delavcev. Kvalifikacijska struktura zaposlenih, ki se vozijo na delo izven občine, je 2 do 3-krat ugodnejša od zaposlenih v občini. Popis iz leta 1971 nam kaže, da je bilo izven občine zaposlenih: 49,40 °/o delavcev z visoko izobrazbo 35,06 °/o delavcev z višjo izobrazbo 38,39 °/o delavcev s srednjo izobrazbo 37,05 %> delavcev z nižjo izobrazbo 35,61 % delavcev z visoko kvalifikacijo 37,60 % kvalificiranih delavcev 24,18 %> polkvalificiranih delavcev 28,17 °/o nekvalificiranih delavcev in 3,05 % ostalih delavcev. Spodnja tabela nam kaže, da tudi v domžalski občini kakor v celotni SR Sloveniji, upada število kmečkega prebivalstva letno po stopnji 3,4 °/o: 1953 1961 1971 Domžale SRS o > C0 > a> 'S « S > a H JJ M a O o > cn *8 "ČO •*■8 O o* a CD 'S > a o > +-> cn JŠ 5 o o > ^ cn >C> r-* O) CO C > O > CO > CD 'S g S > a ° $ > o > w M tn o ^ ^ S g a £ >o .2 g .S 24.104 8.353 35 27.440 6.673 24,3 32.027 4.449 14 1,504.427 616.796 41 1,591.523 492.504 30,8 1,725.088 391.853 23 V zvezi z gibanjem prebivalstva prikazujemo s spodnjimi tabelami nekatere vitalne dogodke, prebivalstvo po narodnosti in strukturo prebivalcev v primerjavi s SR Slovenijo: Rojeni Umrli Leto O o j5 S >o g k > >b5 s ~Tn > ’o T3 O Ph 1961 607 598 9 231 15 263 1964 647 646 1 292 17 272 1968 621 611 10 296 18 281 1971 631 625 6 241 8 276 1974 639 637 2 319 11 261 1976 743 736 7 304 16 299 PREBIVALSTVO PO NARODNOSTI Leto 1961 Leto 1971 Vsi 27.449 32.027 Slovenci 26.969 30.991 Srbi 95 239 Hrvati 265 409 Muslimani 6 73 Črnogorci 10 30 Makedonci 6 15 Albanci — 21 Čehi 3 3 o N a> > N cd « dH > ö O

O N > (U o rt > o iS“3 ! gò ■ a« 11 757 548 22 8,4 376 25 637 541 23 10,0 355 30 575 496 22 9,7 325 27 830 526 20 7,5 688 30 867 684 19 9,3 501 34.175 35 1102 536 21 8,5 998 35.606 Leto 1961 Leto 1971 Italijani 6 3 Madžari 7 9 Rusi — 1 Neoipred. 40 154 Bolgari 2 — Slovaki 1 1 Neznano 39 63 Drugi. — 15 Slovenci v °/o 98 97 STRUKTURA PREBIVALSTVA Leto Vsi aktivno vzdrževano kmečko -nekmečko SRS 1953 1,504.427 823.679 680.748 616.796 887.631 1961 1,591.523 892.374 699.149 492.504 1,099.019 1971 1,727.137 1,031.175 695.962 353.631 1,374.106 Domžale 1953 24.104 13.011 11.093 8.353 15.751 1961 27.449 15.921 11.528 6.673 20.776 1971 32.027 18.619 13.408 4.449 27.578 Z navedenimi demografskimi podatki smo želeli ilustrirati nekatere posebnosti razvoja prebivalstva domžalske občine v obdobju socialistične graditve. Te so še posebej vidne, če jih primerjamo z gibanjem prebivalstva na območju sedanje domžalske občine od druge polovice 19. stoletja dalje. Zato smo s statističnimi podatki o prebivalstvu po posameznih krajih segli tudi v starejša obdobja. Spremljanje številčne rasti posameznih krajev oziroma njihove stagnacije ali upadanje nam Ikaže, kako prelomnega pomena je bila v tem pogledu industrializacija, od začetkov v drugi polovici 19. stoletja s slamnikarsko industrijo, preko nastanka številnih obratov raznih industrijskih panog v obdobju med vojnama, do novega industrijskega razmaha v obdobju socialistične graditve. Prav tako smo z nekaj podatki primerjali demografske značilnosti domžalske občine s slovenskimi poprečji in s posebnostmi na območju ljubljanski regije. Domžalska občina je namreč s severovzhodne strani vstopna občina v ljubljansko regijo, v kateri dosega 6 % prebivalstva in okoli 5 °/o družbenega proizvoda. Posebej pa smo opozorili tudi na vplive same Ljubljane na gibanje prebivalstva domžalske občine, na eni strani s priseljevanjem in na drugi strani z izredno veliko dnevno migracijo. Med Domžalami in Ljubljano pa obstoji polno večjih in manjših, od časovno dolgoročnejših do občasnih vezi kot npr. kulturno življenje, izobraževanje, zdravstvene usluge, znanstvenoraziskovalna dejavnost, industrijski razvoj, obrtne, gostinske in turistične usluge. V vedno bolj enoten prostor, do katerega imamo enake odgovornosti, nas povezuje razvoj prometa, energetike, vedno bolj postaja skupna skrb varovanje kmetijskih površin in tudi vodnih rezervatov. Še prav posebna skrb je varovanje čistosti zraka in okolja, saj si to želimo delavci in občani domžalske občine, kakor občani Ljubljane, še posebej tisti, ki pri nas iščejo stanovanja, prostor za vikende in življenjski prostor za rejence. Dejstvo, da je v domžalski občini 56 °/o žena med vsemi zaposlenimi, nam še posebej nalaga skrb za urejeno osnovno šolstvo, podaljšano bivanje, celodnevno šolo, za večje kapacitete otroškega in zdravstvenega varstva. S priseljevanjem ti problemi vedno naraščajo posebno še zato, ker vsi priseljenci iščejo in zahtevajo navedene usluge pri nas, njihovo minulo delo pa ostaja drugje. Naj sklenemo z ugotovitvijo, da posebnosti v gibanju prebivalstva domžalske občine, zlasti njegovo naglo naraščanje mimo naravnega prirastka s priseljevanjem, problemi njegove zaposlitve in drugi demografski elementi, bistveno vplivajo na značilnosti družbenega in gospodarskega razvoja domžalske občine ter na njegove bodoče usmeritve. ■ ii'4.-'K;:' V ■ ' " - . ; • • ''f t ' Ì ■ , ; /■- ; RAZVOJ OBČINE DOMŽALE KOT DRUŽBENOPOLITIČNE IN SAMOUPRAVNE SKUPNOSTI Ob osvoboditvi, ko je Slovenija že imela svoj vrhovni organ oblasti in ponekod že med NOB izvoljene narodnoosvobodilne odbore (NOO), so na domžalskem območju kot najmižji organi ljudske oblasti nove države prevzeli funkcije med NOB formiram trški oziroma vaški odbori OF, ki so v okviru okrajnega odbora OF Domžale in okrožnega odbora OF Kamnik opravljali politične in oblastvene funkcije. Omenimo naj, da so jeseni 1944 tudi prebivalci oddaljenejših območij sedanje domžalske občine izvolili svoje NOO, ki pa so v zimski ofenzivi 1944/45 zaradi hudega okupatorjevega in domobranskega nasilja prenehali delovati. Organizacija odborov OF in teritorialno območje njihovega delovanja se je od maja do konca avgusta leta 1945 večkrat menjala. Tako je bil ukinjen domžalski okraj, kakršnega so izoblikovali novembra 1944, ko so pod vidikom upravne razdelitve po osvoboditvi v kamniškem okrožju iz sedmih okrajev ustanovili dva: kamniškega in domžalskega. Ukinjeni domžalski okraj so avgusta 1945 priključili kamniškemu okraju. Ustava iz leta 1946 je sankcionirala obstoj NOO pod novim imenom — ljudski odbori in jih uveljavila kot temeljne organe nove države. Še v istem letu je bil izdan tudi splošni zakon o ljudskih odborih (Ur. 1. FLRJ, št. 43/46). Ljudski odbori so predstavniški organi ter so na svojem območju naj višji organi državne oblasti v zadevah lokalnega pomena, uresničujejo pa tudi naloge splošnega pomena. Vse pravice izvršujejo ljudski odbori neposredno ali pa po svojih organih, tj. po izvršilnih odborih, ki so kolegijska telesa in jih izvolijo ljudski odbori izmed svojih članov. Člani izvršilnih odborov načelujejo oddelkom oz. odsekom, ki jih ustanovijo ljudski odbori. Praviloma so ljudski odbori organizirani na treh stopnjah in sicer: kraj, okraj ter okrožje. Pojma občine v tem času še ne poznamo. Krajevni ljudski odbori (KLO) so zajemali posamezne vasi ali več majhnih vasi ali manjše mesto. Šteli so 7 do 11 odbornikov za dobo dveh let z izvoljenim predsednikom in tajnikom, ki sta v manjših vaseh predstavljala tudi izvršilni organ. V Jugoslaviji je bilo leta 1946 11.556 krajevnih ljudskih odborov. Po volitvah je bila septembra 1945 uzakonjena prva upravnoteritorialna razdelitev z zakonom o upravni razdelitvi LRS, v drugi polovici 1946 pa je upravnoteritorialna razdelitev domžalskega območja dobila tisto podobo, ki jo je z manjšimi spremembami obdržala do leta 1952. Formirani so bili naslednji krajevni ljudski odbori, v glavnem vključeni v okrajni ljudski odbor Kamnik: — Blagovica, Češnjice, Dob, Dragomelj (OLO Ljubljana okolica), Domžale (od 1946 do 1947 se imenuje trški ljudski odbor, od leta 1947 do 1949 krajevni ljudski odbor, od 1949 do 1952 pa mestni ljudski odbor), Homec, Ihan, Jarše, Krašce, Z *'? t * * i » «»j, ,M,»* j» rrktU da« .194: -.1- 7 rt «■«& ' v r«v«.l «sedo kor prvo torto torti r-ol -So. - rr5Ž. hA&*ut mùù m bo im«lo «ob« slo dohodov.»se «* bo i» «r«3a~ ▼aio poto® Ökö0SVä*uj* s* «a. sako* o đovfcih, 1« 0.rf,*Taih d.c&odfei&«*p*mo 0«. ,d& bodo ICSÜG pobiral.! «tMuitowtfcww*. £&?<&, t«r bo tuài. ODO àolofeii Tl&i-iio <■ cinkov,S«d»aji bodo *»a&o tudi mit&iob .«»a. j* a* «« č& liadsm čimbolj ;;ro«1uktlTOO dalo,tor v Ha s»ri r*zbre»*3i »«produkiirao d «lo ir. a<- bo a torn maogo zboljšalo» dohodki ođ usgj*stala ir r- oiicise dobodba.ki tso >*S«3o team a ve^kovr triod vpr^asji.rov.predredaik jim 3« pojasnil da ya« ia^omaclje dobita od tov,*s.rllfcs.,ki je bil ujiliov pr-daik.Saako bi iobila lahko pojaaoU?. pri tov,««retici,ri ;>* portevi,«o za oakrbaik» »s ;aplj«zjemetsu posestvu Ljubi.,;raka c.pri Cb-rerju.uOo j* skleajezo d* od~ »orPika tov.^iraot i tov»*«ab;;sa - tuko, r uredi tvi ja t r se Se asa» .aforuirato ▼ sed • r sito: olji bratijokegn tov. dré« «lo bi. ;sre tv. 21 ob rov o . Zapisnik seje terenskega narodnoosvo-bodilnega odbora, Domžale, na kateri so razpravljali o tekočih zadevah gospodarskega značaja Krašnja, Krtina, Lukovica, Mengeš, Moravče, Ribče — Zasavje (OLO Ljubljana okolica). Peče, Prevoje, Radomlje, Št. Gotard (OLO Trbovlje), Št. Ožbolt, Trzin, Vir in Vrhpolje. V prvem mandatnem obdobju je bilo delo krajevnih ljudskih odborov usmerjeno predvsem na obnovo porušene domovine, izgradnjo ljudske oblasti, izvedbo agrarne reforme in nacionalizacije, organizacije obveznih oddaj in odkupov, racionirane preskrbe prebivalstva, skrb za zdravstveno in socialno varstvo, krajevno šolstvo-, kulturo itd. V obdobju izpolnjevanja petletnega plana od 1947 do 1951, zlasti pa po drugi nacionalizaciji leta 1948, ki je vključila v socialistični sektor vse količkaj pomembne objekte in so -bili ustvarjeni pogoji za razvoj lokalnega gospodarstva, se je bistveno povečala lokalna samoiniciativa krajevnih ljudski odborov, zlasti na področju gospodarstva, komunalnih zadev, šolstva in kulture. Pri tem sta na področju lokalnega gospodarstva dosegla največ uspehov mestni ljudski odbor Domžale in krajevni ljudski odbor Mengeš, ostali krajevni ljudski odbori pa so še nadalje posvečali vso skrb obnovi podeželja, ■ 1. zasedanj.! delavskemu sveta Tovarns aunitetaega materijala Vit pri Domžalah, katari se je vršilo dno 7.3. od lo uriw Ijievni red ja bil sledsč: 1./ Ugotovitev navzočih g./ Izročitev .overilnio članom delavskega sveta j./ HasreSnisu volilne omisi je in prevzeta volilnega materijal 4. / Volitev predsednika delavskega sveta in upravnega odbora 5. /l.oročilo direktorja 6. / Slučajnosti 1. / Navzoči so bili vei člani delavskega «veta razen ene tovarišice, ki* je bila upravičeno izostala. 2. / Tovario oredsednik volilne komisije razdeli vsea članom •delavskega sveta poverilnice. 5./ Tovari? predsednik volilne komisije prečita zapisnik volitev, zapisnikar prevzame začasno ves arhiv ir. volilni materi jul nakar ou delavski svet da razreSr.l jo. 4. / lov. dotier predlaga za predsednik, delavskega sveta tcv. Jutrška za namestnika pa tov. Sasso elojzija.liuto se je izvolil" tri članska volilna komisija za štetje glasov. Izvoljen jo bil tov. Ju'tršek. Nato so se vršile volitve upravnega odbora. Izvoljeni sc Mli«-*Sh«I§i8 Ivo n, TČokoveo Jurti, parnik liril, Juhant Slavka, otrukel, Angelca, Jods Ivanka, Kregar Karlo, Ogrizek .«tonija. 5. /' lov. direktor v kratkih besedah poda analizo našega 6. / "ovàri?a»rečsodnik aa zahvali zu besede tov. direktorju. T. be3edi se oglasi tov. predsednik delavskega svetu, kateri predlaga ds se norme in plaže u-uvnovesijo z naso podružnico. ■ Vse eile za petletko! Zapisnik 1. zasedanja delavskega sveta Tovarne sanitetnega materiala Vir Dotakni , one 9.9.1950. Sv' ' Zapisnikar! , , /dimnik «man/ zadružništvu, lokalni obrti in trgovini, organizaciji obveznih oddaj in odkupov, racionirani preskrbi ter izvajanju petletnega plana na področju kmetijstva. Druge volitve v krajevne ljudske odbore so bile izvedene 23. novembra 1947, ko je bilo v odbore izvoljenih glede na število prebivalcev 11 do 19 odbornikov z izjemo krajevnega ljudskega odbora Domžale, ki je štel 30 odbornikov s 13-članskim izvršilnim odborom. Pri tretjih volitvah, 11. decembra 1949, se je število odbornikov krajevnega ljudskega odbora Domžale povečalo na 35 s 15-članskim izvršilnim odborom. Pri ostalih krajevnih ljudskih odborih se je število odbornikov gibalo od 13 do 21 članov. Pri vseh krajevnih ljudskih odborih so bili formirani izvršilni odbori, ki so jih sestavljali: predsednik, podpredsednik, tajnik, poverjenik za finance, lokalno ’industrijo in obrt, komunalne zadeve, kmetijstvo, trgovino, preskrbo, socialno skrbstvo, zdravstvo, prosveto, delo in za plansko komisijo. Poleg izvršilnih odborov so delovale še številne komisije in sveti državljanov. V tem času se je bistveno spreminjala tudi zakonodaja, saj smo leta 1949 sprejeli nov splošni zakon o ljudskih odborih, leta 1952 pa spet popolnoma nov zvezni zakon o ljudskih odborih ter republiške zakone, vsi pa so bili sprejeti kot ustavni zaikoni. Zadnje reorganizacije so namreč prinesle bistvene novosti, ki so presegle dotedanjo ustavno ureditev iz leta 1946. Šlo je za spremembo samih ustavnih načel o temeljih družbene in politične ureditve Jugoslavije. Vzrok za te spremembe je bila uvedba samoupravljanja oz. sprejetje temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih (Ur. 1. FLRJ, št. 43/58). S tem ukrepom se je pričel proces deetatizacije države. Ta je najprej zajel gospodarstvo, pozneje pa tudi javne službe in druga družbena področja. V tem procesu so državni organi in s tem tudi ljudski odbori izgubili pravico, da neposredno vodijo gospodarska podjetja in druge organizacije. S tem je bilo omogočeno, da so se na področju gospodarstva začeli uveljavljati normalni ekonomski zakoni tržnega gospodarstva. To pa je imelo velikanski pomen za nadaljnji razvoj države in njenih institucij, vključno z ljudskimi odbori. Novi splošni zakon o ljudskih odborih (Ur. 1. FLRJ, št. 22/52) ter republiški zakon o občinskih ljudskih odborih (Ur. 1. SRS, št. 19/52) sta že plod navedenih sprememb v naši ureditvi. Ljudski odbori niso več le naj višji organi državne oblasti v ustreznih teritorialnih enotah, ampak se razglašajo tudi kot temeljni organi oblasti delavnega ljudstva sploh. Okrajni in mestni ljudski odbori so sedaj dvodomni: sestavljali so jih okrajni oz. mestni zbori ter zbori proizvajalcev. Pomembna novost navedenih zakonov je bila tudi v tem, da so izvršilni in upravni organi odgovorni predvsem ljudskim odborom, višji državni organi pa imajo le nadzor nad zakonitostjo njihovega dela. V letu 1952 so bili v ljudskih odborih ukinjeni izvršilni odbori, namesto njih pa se oblikujejo sveti ljud- JOftZÀLSKI ZUPA4II I (M wimi iute) ! couit nm sm mm, fusài iu«c i «**«*.<*» miWAXtt.A949 nMVMli.AM iMAW-iSXmì mimn nknn mu* iva« mlu mm ms jam «aija« nunc ZIMI 5UVW «TERKA AlKUtUŽ Alfi JZ AVBIL) TRAIIC MRJAtt TU4C #m9SZ-AJM953 i!tWM.*M953 1.1H953 3ÌV.«» 34Y49Ä-ZUM9# U1i.\95i skih odborov za posamezne skupine sorodnih zadev. Sveti se volijo za dobo enega leta izmed odbornikov in drugih občanov, ki so odgovorni ljudskemu odboru za izvajanje zakonov in predpisov ljudskih odborov. V tem času je bil uveden tudi pojem in institucija občine. Ne poznamo več ljudskih odborov kraja kot najvišjega organa državne oblasti, temveč občino kot pravno organizirano elementarno sociološko skupnost, v kateri se izvajajo in se lahko tudi uveljavljajo najbolj neposredni interesi prebivalcev te skupnost. Občina postane pravna oseba, do tedaj so imeli namreč lastnost pravne osebe ljudski odbori. Tako postanejo lokalne teritorialne enote pravni subjekti, ljudski odbori pa so njihovi organi. S povečano vlogo ljudskih odborov so se spremenila tudi območja občin, saj je večji obseg nalog zahteval ustrezno večji teritorij. Prišlo je do združenja občin oziroma do ustanavljanja večjih občin. Na območju današnje domžalske občine so bili v okviru okraja Ljubljana okolica formirani naslednji ljudski odbori: — Blagovica, Lukovica, Mengeš, Moravče, Radomlje in Trojane (okraj Trbovlje) ter ljudski odbor mestne občine Domžale. ORGANIZIRANOST LJUDSKEGA ODBORA MESTNE OBČINE DOMŽALE 1952—1955 (LOMO DOMŽALE) (25 odbornikov) Svet za gospodarstvo Odbori za: Svet za kulturo in prosveto komunalne zadeve Socialnozdravstveni svet kmetijstvo in gozdarstvo Občinska uprava tajnik, referenti za: finance, proračun in blagajno, komunalne zadeve, statistiko in evidence, vojaške zadeve S splošnim zakonom o ureditvi občine in okrajev (Ur. 1. FLRJ, št. 26/55) ter temu sledečimi drugimi zveznimi in republiškimi zakoni o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov ter o območjih okrajev in občin (Ur. 1. LRS, št. 24/55) je bila opredeljena občina kot družbeno ekonomska celica in temeljna teritorialna politična Skupnost. S tem se je težišče oblastnega odločanja in lokalne samouprave preneslo z okrajev na oibčino. lZaradi obsežnih nalog na področju zadovoljevanja lokalnih potreb in interesov in na področju izvrševanja zveznih in republiških predpisov je bilo nujno potrebno znova povečati območja občin. Tako je bilo tega leta v vsej državi formiranih 1479 občin. Poprečna velikost občine se je zvečala skoraj za trikrat, enako pa tudi prebivalstvo. Na podlagi navedenih zakonov so bile v začetku avgusta 1955 občini Domžale priključene občine Blagovica,. Lukovica, Radomlje ter del občine Trojane, samostojni pa sta ostali občini Moravče in Mengeš. Novo izvojeni občinski ljudski odbor Domžale je štel 45 odbornikov. Naloge občinskega ljudskega odbora v Okviru njegovih pristojnosti je urejal občinski statut. Vaški odbori Krtina, Dob, Ihan, Jarše, Depala vas Stalne in občasne komisije ORGANIZIRANOST LJUDSKEGA ODBORA MESTNE OBČINE DOMŽALE 1955—1957 ObLO DOMŽALE (45 odbornikov) Sveti za: gospodarstvo, komunalne zadeve, stanovanjske zadeve, novo šolstvo, prosveto in kulturo, socialno skrbstvo, varstvo mater in otroka, delovne odnose in zdravstvo Krajevni uradi: Blagovica, Lukovica, Radomlje, Trojane stalne in občasne komisije Občinska uprava tajnik oddelki za: gospodarstvo, finance, zdravstvo in socialno skrbstvo, obče zadeve Z novelo splošnega zakona o ureditvi občin in okrajev leta 1957 (Ur. 1. SFRJ, št. 29/57) so bili ob novih splošnih volitvah v splošne ljudske odbore oktobra 1957 tudi v občini ustanovljeni zbori proizvajalcev. V občinski ljudski odbor Domžale je bilo tako izvoljenih 54 odbornikov, od tega v občinski zbor 29 ter 25 v novi zbor proizvajalcev. V skladu s povečanjem pristojnosti občinskih ljudskih odborov se je spremenila tudi njegova organizacijska struktura. I. zasedanje na novo izvoljene delegatske skupščine leta 1974 18 Domžalski zbornik 273 DOMŽALE ORGANIZIRANOST LJUDSKEGA ODBORA MESTNE OBČINE DOMŽALE 1957—1959 (ObLO DOMŽALE) (54 odbornikov) Občinski zbor (29) Zbor proizvajalcev (25) Sveti za: splošno upravo in notranje zadeve, družbeni plan in finance, industrijo, obrt, blagovni promet, turizem in gostinstvo, komunalne zadeve, delo, kmetijstvo, gozdarstvo, stanovanjske zadeve, šolstvo, prosveto in kulturo, zdravstvo, socialno varstvo, varstvo družine, telesno vzgojo Občinska uprava: urad tajnika, oddelki za: splošne in notranje zadeve, gospodarstvo in komunalne zadeve, zdravstvo in socialno skrbstvo, finance, narodno obrambo, biro za posredovanje dela, sodnik za prekrške stalne in občasne komisije Teritorialni obseg občine Domžale se je konec leta 1958 povečal s priključitvijo občin Moravče in Mengeš. S temi spremembami so se skoraj dokončno izoblikovale današnje občinske meje. Sklep o združitvi je bil sprejet 25. 12. 1958, začasni ObLO Domžale pa se je sestal na 1. seji 5. 2. 1959. Na novo izvoljeni ObLO Domžale se je nato sestal in konstituiral 18. 6. 1959. Za predsednika so odborniki izvolili Franca Habjana, ki je to funkcijo opravljal do leta 1963. ORGANIZIRANOST LJUDSKEGA ODBORA MESTNE OBČINE DOMŽALE 1959 (ObLO DOMŽALE) (75 odbornikov) Občinski zbor (43) Zbor proizvajalcev (32) Sveti za: splošno upravo in notranje zadeve, družbeni plan in finance, industrija, komunalne zadeve, urbanizem, kmetijstvo, obrt, blagovni promet, delo, Stalne in občasne komisije turizem in gostinstvo, šolstvo, prosveto in kulturo, stanovanjske zadeve, zdravstvo V letu 1963 smo dobili novo jugoslovansko in republiško ustavo. Sama ustava ni prinesla kakšnih radikalnih sprememb glede občin, marveč je v dotedanjo ureditev vnesla medustavna določila; občina je bila poleg delovne organizacije razglašena kot temeljna oblika družbenega samoupravljanja v političnem sistemu države. Občina je tako dobila že tretji termin v svojem razvoju, to je, da je temeljna družbenopolitična skupnost. Ukinjajo se tudi ljudski odbori, v občini postane naj višji organ samoupravljanja in oblasti skupščina. Predsednik skupščine občine Domžale je bil v obdobju 1963—1969 Jože Pogačnik, v naslednjem mandatnem obdobju do leta 1974 pa je to funkcijo opravljal Albin Klemenc. Kot vse občine je tudi občina Domžale v obdobju uresničevanja določil nove ustave sprejela svoj novi statut na seji občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti dne 9. aprila 1964. ORGANIZIRANOST OBČINSKE SKUPŠČINE 1964 (78 odbornikov) Občinski zbor (39) Zbor delovnih skupnosti (39) Stalne komisije: za družbeni nadzor, za prošnje in pritožbe, za kadre, volitve in imenovanja za narodno obrambo Sveti za: splošne in notranje zadeve, družbeni načrt in finance, industrijo, trgovino, gostinstvo in finance, komunalne in stanovanjske zadeve ter zadeve krajevnih skupnosti, gradbeništvo in urbanizem, obrt, kmetijstvo in gozdarstvo, delo, socialno varstvo in varstvo družine, zdravstvo, šolstvo, prosveto in kulturo, telesno kulturo, narodno obrambo Temeljni upravni organi: oddelek za skupne in družbene službe, oddelek za gospodarstvo in finance, oddelek za notranje zadeve, oddelek za narodno obrambo Krajevni uradi: Blagovica, Lukovica, Mengeš, Moravče, Radomlje Po reorganizaciji po letu 1963 pa je občinska skupščina imela naslednje temeljne organe: urad tajnika, oddelek za skupne in družbene službe, oddelek za notranje zadeve, oddelek za gospodarstvo in finance, oddelek za urbanizem in komunalne zadeve, davčno upravo, geodetsko upravo, službo za sklade in SIS Z novo zvezno in republiško ustavo iz leta 1974 so bile vnesene v celoten skupščinski sistem — posebno še v občini — -bistvene novosti. Odpravljen je bil odborniški sistem, uvedene so bile delegacije in delegati, ki delujejo v stalni delovni povezanosti z delovnimi ljudmi in občani v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih, z njihovimi samoupravnimi organi in družbenopolitičnimi organizacijami. Skupščinskega sistema v občini po uvedbi delegatskega sistema ne sestavljajo samo skupščina in njej odgovorni organi, temveč celotna delegatska baza, od delovnih ljudi v TOZD, do delovnih, krajevnih in samoupravnih interesnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah, njihovih delegacij, samoupravnih organov, konferenc delegacij in delegatov v zborih in delovnih telesih občinske skupščine. Način oblikovanja, struktura in delovanje občinske skupščine so v ustavi zamišljeni tako, da je mogoč nemoten pretok interesov in potreb, predlogov, stališč in smernic delovnih ljudi v temeljnih družbenih celicah v telesa skupščine, usklajevanje interesov in oblikovanje odločitev v njih ter učinkovito uresničevanje sprejetih odločitev v občinski skupščini, njej odgovornih organih in celotni delegatski bazi. Namen delegatskega sistema ni samo omogočiti -oblikovanje takšnih samoupravnih in političnih odločitev, ki bodo v skladu s potrebami in interesi delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, temveč ob aktivnem angažiranju celotne delegatske baze ustvariti tudi najboljše pogoje za učinkovito uresničevanje sprejete politike in aktov občinske skupščine. Ustava določa enotno- za celotno območje SFRJ takšno strukturo občinskih skupščin (zbor združenega dela kot zbor delegatov delavcev v TOZD in delovnih skupnostih; zbor krajevnih skupnosti kot zbor -delovnih ljudi v krajevnih skupnostih; družbenopolitični zbor kot zbor delegatov družbenopolitičnih organizacij; -skupščine samoupravnih interesnih skupnosti na nekaterih področjih družbenih dejavnosti, ki so občasno v položaju enakopravnega zbora), ki omogoča enakopravno soočanje, povezovanje in usklajevanje interesov delovnih ljudi, kot se izražajo v vseh najpomembnejših oblikah njihovega organiziranja. Mnoštvo različnih interesov delovnih ljudi se po delegacijah in delegatih pretaka v občinsko skupščino kot organ družbenega samoupravljanja in naj višji organ oblasti v občini. Družbenopolitične organizacije, zlasti Zveza komunistov in SZDL, morajo v okviru delegatskega in skupščinskega sistema prispevati k temu, da samo-upra vij alci lahko uspešno rešujejo najpomembnejša družbena vprašanja, da ne morejo prevladati kratkoročni in parcialni interesi posameznih -družbenih sredin, da deluje sistem stabilno in kontinuirano in se ne more sprevreči v nenačelno borbo za politično oblast ter da je v njegovem okviru zagotovljena stalna socialistična samoupravna usmeritev in ustvarjalna uporaba marksistične znanosti. Družbenopolitične organizacije morajo takšno družbeno vlogo uresničevati tako v temeljnih samoupravnih skupnostih, kjer je težišče njihovega delovanja, kot na vseh tistih mestih -delegatskega in skupščinskega sistema, kjer O pomembnih vprašanjih družbenoekonomskega in družbenopolitičnega razvoja razpravljajo skupaj z vsemi tremi zbori delegatske skupščine tudi skupščine drugih petih samoupravnih interesnih skupnosti kot drugi zbori skupščine se soočajo, usklajujejo in povezujejo interesi in potrebe delovnih ljudi pa tudi neposredno po delegatih družbenopolitičnih organizacij v družbenopolitičnem zboru občinske skupščine in v okviru družbenih svetov, katerih ustanavljanje je v pripravi. Uvedba družbenopolitičnih zborov leta 1974 pa tudi sedanja prizadevanja za izboljšanje njihove sestave in za oblikovanje družbenih svetov v občinah so usmerjena ravno v okrepitev takšne vloge družbenopolitičnih organizacij v okviru delegatskega skupščinskega sistema. Na podlagi zvezne in republiške ustave iz leta 1974 je skupščina občine Domžale na seji občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti dne 7. 3. 1974 sprejela nov občinski statut. Nova občinska skupščina se je konstituirala 25. aprila 1974. Za predsednika občinske skupščine so delegati izvolili Jerneja Leniča, za predsednika izvršnega sveta pa Ivana Deržaniča. Občinska skupščina ima sedaj tri zbore, in sicer: — zbor združenega dela — 51 delegatskih mest, — zbor krajevnih skupnosti — 32 delegatskih mest, — družbenopolitični zbor — 25 delegatskih mest. Taka razdelitev delegatskih mest je v skupščini ostala tudi po novem mandatu, ki se je začel v letu 1978. Tedaj je bil za predsednika občinske skupščine ponovno izvoljen Jernej Lenič, za predsednika izvršnega sveta pa Edvard Peternel. Razdelitev delegatskih mest v zbor združenega dela določa odlok o določitvi delegatskih mest, oblikovanju konferenc delegacij in skupnih delegacijah za zbor združenega dela skupščine občine Domžale (Uradni vestnik Domžale, št. 3/78). V skladu z določili tega odloka delegira 13 delovnih organizacij s področja gospodarstva ter ena s področja prosvete in kulture samostojno po enega oz. več delegatov v zbor združenega dela. Vse ostale delovne organizacije oz. skupnosti pa se vključujejo v 11 konferenc delegacij na področju gospodarstva, 4 konfe- renče delegacij na področju prosvete in kulture ter eno konferenco na področju zdravstva in socialnega varstva. Državni organi, družbenopolitične organizacije, skupnosti in društva oz. njihove delovne skupnosti pa oblikujejo skupno delegacijo. Delovni ljudje — kmetje, ki združujejo svoje delo in delovna sredstva v Emoni — TOZD kooperacija, oblikujejo delegacijo skupno z delavci, s katerimi združujejo svoja dela in sredstva. Delovni ljudje, ki delajo v obrtni in drugi podobni dejavnosti z delovnimi sredstvi, na katerih ima kdo lastninsko pravico skupaj z delavci, s katerimi združujejo svoje delo in delovna sredstva, oblikujejo svojo delegacijo. Struktura delegatskih mest v zboru združenega dela je naslednja: — v gospodarstvu — 38 delegatskih mest, — prosveta in kultura — 5 delegatskih mest, — sociala in zdravstvo — 1 delegatsko mesto, — kmetijstvo — 3 delegatska mesta (kooperanti), — državni organi — 1 delegatsko mesto. Delovni ljudje v TOZD in drugih delovnih skupnostih so v skladu z zakonom o volitvah izvolili 78 delegacij. Vsega skupaj je bilo izvoljenih 523 delegatov, medtem ko je bilo na volitvah leta 1974 izvoljenih 410 delegatov. Od skupnega števila delegatov je 242 žensk ter 109 mladincev. V skladu z določili občinskega statuta je vsaka krajevna skupnost občine Domžale v zboru krajevnih skupnosti zastopana z enim delegatskim mestom razen krajevne skupnosti Domžale, ki jih ima 5, krajevne skupnosti Mengeš 3 in krajevne skupnosti Vir, ki ima 2 delegatski mesti. Delovni ljudje in občani so na volitvah leta 1978 v vseh 25 krajevnih skupnostih izvolili v svoje delegacije 235 delegatov, medtem ko so jih na volitvah leta 1974 izvolili 224. Od tega je v delegacijah 44 žensk ter 62 mladincev. Družbenopolitični zbor sestavlja 25 stalnih delegatov, izvoljenih od delovnih ljudi in občanov na splošnih volitvah. V zboru je 8 žensk ter 5 mladincev. Delo občinske skupščine usklajuje ter vodi predsedstvo skupščine, ki ga sestavljajo predsednik skupščine in predsedniki zborov ter podpredsednik skupščine in podpredsedniki zborov. Pri delu predsedstva skupščine sodelujejo predsedniki skupščin samoupravnih interesnih skupnosti, kadar predsedstvo razpravlja o zadevah, o katerih te skupščine enakopravno odločajo s pristojnimi zbori skupščine. Skupščina ima izvršilni organ — izvršni svet, ki skrbi za izvajanje politike in za izvrševanje predpisov in drugih splošnih aktov občinske skupščine, dogovorov, ki jih sprejme in sklepa občinska skupščina in za izvrševanje plana občine. Izvršni svet spremlja in obravnava družbenopolitično in ekonomsko stanje in razvoj občine in je odgovoren občinski skupščini v okviru pravic in dolžnosti občine za stanje na vseh področjih družbenega življenja v občini ter zato, da se zagotovi celovitost, kontinuiteta in dogovorjeni cilji pri uresničevanju politike družbenega razvoja v občini. Izvršni svet sestavljajo predsednik, podpredsednik in 13 članov. Skupščina občine ima naslednje temeljne upravne organe: — oddelek za notranje zadeve, — oddelek za ljudsko obrambo, — inšpekcijske službe, — geodetsko upravo, — davčno upravo, — oddelek za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve, — oddelek za gospodarstvo in finance, — oddelek za splošne zadeve in družbene službe, — kadrovsko službo. V skladu z ustavnimi načeli so bile v občini Domžale na področjih družbenih dejavnosti ustanovljene naslednje samoupravne interesne skupnosti: — občinska izobraževalna skupnost — 23. 12. 1974, — skupnost otroškega varstva — 16. 10. 1974, — kulturna skupnost — 19. 12. 1974, SKUPŠČINA OBČINE DOMŽALE IN NJENI ORGANI STALNE KOMISIJE Shema skupščine občine Domžale in njenih organov — samoupravna stanovanjska skupnost — 24. 6. 1974, — skupnost socialnega skrbstva — 20. 12. 1974, — skupnost socialnega varstva — 12. 9. 1975, — občinska zdravstvena skupnost — 23. 12. 1974, — občinska skupnost za zaposlovanje — se je iz konference, ki je bila ustanovljena 19. 12. 1974 v letu 1978, preoblikovala v občinsko skupnost, — skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja — 20. 12. 1974, — občinska raziskovalna Skupnost — 12. 2. 1975. Vse skupščine občinskih samoupravnih interesnih skupnosti so dvodomne, in sicer imajo zbor uporabnikov in zbor izvajalcev, razen skupnosti za zaposlovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter raziskovalne skupnosti. Ob ustanovitvi so imele skupščine SIS okoli 50 delegatskih mest, v letu 1978 pa se je število delegatskih mest v skupščinah SIS povečalo zaradi ukinitve konferenc delegacij krajevnih skupnosti. KRAJEVNE SKUPNOSTI Ustava iz leta 1963 je spojila krajevne odbore in stanovanjske skupnosti v novo institucijo — krajevno. Skupnost. Krajevna skupnost je bila tedaj opredeljena kot samoupravna skupnost občanov, ki jo le-ti oblikujejo, za območje posameznega kraja, vasi oz. drugega naselja oz. v delu mesta na področju občine. Krajevna skupnost je tako postala enotna organizacija neposrednega upravljanja občanov z vaškimi in mestnimi naselji, samoupravljanje v krajevni skupnosti pa je postalo z ustavo zagotovljena pravica in dolžnost občanov. Z organiziranjem krajevnih skupnosti se je organsko nadaljevala tista lokalna samouprava, ki ima zametke v narodnoosvobodilni vojni, v narodnoosvobodilnih odborih, aktivnostih Osvobodilne fronte ter kasneje v krajevnih ljudskih odborih. Tako pri ustanavljanju krajevnih skupnosti ni šlo za neke nove institucije, marveč za razvijanje omenjenih oblik, v katerih se je že prej razvilo neposredno odločanje v zadevah, pomembnih za delo in življenje ljudi v kraju njihovega bivanja. V večini primerov so se krajevne skupnosti oblikovale za območje prejšnjih krajevnih ljudskih odborov. V začetnem obdobju so se krajevne skupnosti razvijale predvsem kot komu-nalno-potrošniške skupnosti, v katerih so delovni ljudje in občani samoupravljali na dokaj omejenem področju zadovoljevanja nekaterih skupnih potreb v krajevnih skupnostih. Vendar so v svojem praktičnem delovanju vse bolj preraščale prvotni komunalni-potrošniški značaj ter širile področje svojega delovanja tudi na širša družbena vprašanja. Posledica tega je bila nova opredelitev krajevne skupnosti v ustavi iz leta 1974. Položaj delovnih ljudi in občanov v krajevni skupnosti se je bistveno okrepil, saj je krajevna skupnost opredeljena kot samoupravna skupnost delovnih ljudi in občanov v naselju, delu naselja ali več povezanih naselij, v katerih so ti organizirani, da bi uresničevali svoje skupne interese in potrebe ter opravljali skupne naloge. Ustava določa, da se delovni ljudje in občani samoupravno organizirani v krajevni skupnosti s samoupravnim sporazumevanjem in na druge načine povezujejo z organizacijami združenega dela, samoupravnimi interesnimi skupnostmi in drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, ki so zainteresirane za sodelovanje in so dolžne sodelovati ter skupno z njimi uresničujejo skupne interese in potrebe ter opravljajo določene naloge. Delovni ljudje in občani, katerih pravica in dolžnost je samoupravno organiziranje v krajevni skupnosti, pa organizirani v tej temeljni enoti našega družbenega življenja sodelujejo tudi pri opravljanju družbenih zadev in pri odločanju o vpra- 281 @ KAMNIK O Laze Ur. list SRS 51. 62/46.5/47 (g) KAMNIK O Laze Ur. lisi SRS 24-119/55 > š/$ © KAMNIK O Laze @ KAMNIK KAMNIK (44/215-58JJII -61 Skupščina občine Domžale in njena delegatska osnova Ob praznovanju občinskega praznika Kamnika in Domžal so zasedanja delegatskih skupščin skupaj z vodstvi družbenopolitičnih organizacij izmenično v Domžalah ali Kamniku. Slika prikazuje trenutek, ko je bil na svečanem zasedanju razvit prapor aktivistov OF kamniškega okrožja sanj ih skupnega pomena v občini in v širših družbenopolitičnih skupnostih. V Socialistični republiki Sloveniji je ustanovljenih 1044 krajevnih skupnosti, medtem ko jih je v občini Domžale 25. Večina krajevnih skupnosti je bila ustanovljena v letih po sprejemu ustave iz leta 1963. Aktivnosti po sprejemu nove ustave v letu 1974 so pospešile ustanovitev še nekaterih, predvsem vaških krajevnih skupnosti. Krajevne skupnosti v občini Domžale so izredno različne po številu prebivalcev, saj ima najmanjša krajevna skupnost (Češnjice) 84 prebivalcev, največja krajevna skupnost (Domžale) pa 10.033 prebivalcev. Krajevna skupnost Ustanovitev Velikost v km2 Število prebivalcev v letu 1978 Blagovica 25. 5. 1964 14,06 573 Češnjice 15. 9. 1964 3,5 84 Dob februar 1974 1451 Domžale 1. 2. 1965 9 10033 Dragomelj/Pšata 20. 2. 1965 3,5 545 Homec/Nožice 1968 2,8 1048 Ihan 4. 6. 1965 12 1560 Jarše/Rodica 1658 Krašnj a 12. 11. 1964 13 610 Krtina 9. 3. 1964 8,5 641 Lukovica 11. 11. 1964 11,5 932 Mengeš 9. 2. 1964 23,5 4953 Moravče 14. 5. 1956 37 2334 Peče 1964 13 425 Preserje 30. 8. 1965 1,5 1184 Prevoje 3. 2. 1964 4,94 829 Radomlje 5 1379 Krajevna skupnost Ustanovitev Velikost v km2 Število prebivalcev v letu 1978 Rafolče 1969 4,5 313 Rova 1974 10,1 332 Trojane 8. 11. 1964 18 518 Trzin 1. 1. 1971 6,5 1490 Velika vas/Dešen 7 314 Tomo Brejc Vir 13. 10. 1964 5,5 3202 Vrhpolje-Zalog januar 1974 12 709 Zlato polje 10. 5. 1966 8,78 226 Razlike med krajevnimi skupin ostmi pa obstojajo tudi v velikosti, družbenoekonomski strukturi, urbanizaciji, kadrovski strukturi itd. Da bi krajevne skupnosti uresničevale vse svoje naloge, morajo biti učinkovito samoupravno organizirane. Oblike in organi prek katerih se izraža samoupravna dejavnost delovnih ljudi in otočanov v krajevnih skupnostih, so zelo različne, saj je to odvisno od velikosti, družbenoekonomske moči, kadrovskega potenciala itd., pa tudi v ustavi je sprejeto načelo samoorganiziranja krajevnih skupnosti. Vendar pa so z ustavo, predvsem pa z dokumenti kongresov družbenopolitičnih organizacij postavljeni enotni temelji organiziranja samoupravljanja v krajevni Skupnosti. Najširša oblika samoupravljanja v krajevni skupnosti je tako zbor delovnih ljudi in občanov. V skupščini krajevne skupnosti kot njenem samoupravnem organu so prek delegatskega sistema zastopani vsi interesi, ki morajo biti prisotni pri odločanju v krajevni skupnosti, svet krajevne skupnosti pa je izvršilni organ skupščine krajevne Skupnosti. Razen tega imata skupščina in svet krajevne skupnosti še vrsto komisij, odborov in drugih teles, ki spremljajo', proučujejo in pripravljajo predloge rešitev za posamezna vprašanja. GIBANJE GOSPODARSTVA V LETIH 1965 DO 1975 Občina Domžale spada med srednje razvite občine v Sloveniji. Prevladujočo vlogo v gospodarstvu ima industrija, ki ustvarja več kot polovico družbenega proizvoda občine. Pomemben je delež zasebnega sektorja pri doseganju dinamične gospodarske rasti, ki ustvarja skoraj petino družbenega proizvoda. Zaposlovanje se je v tem obdobju gibalo v skladu z gospodarsko rastjo. Investicijska aktivnost je v -teh letih zaostajala za poprečjem v Sloveniji, kar se kaže v manjšem deležu investicij v družbenem proizvodu. Sedanje velike investicije v domžalsko gospodarstvo pa to poprečje močno presegajo in bodo omogočile hitro gospodarsko rast v zadnjih dveh letih srednjeročnega obdobja 1976—1980. Za občinsko gospodarstvo je značilno, da prevladuje predelovalna industrija, ki je sorazmerno močno odvisna od uvoza surovin in repromateriala. EKONOMSKI KAZALCI Od ekonomskih kazalcev: družbeni bruto proizvod, materialni stroški, družbeni proizvod, amortizacija, narodni dohodek, osebni dohodki ter akumulacija in skladi je najvažnejši kazalec, družbeni proizvod -in struktura družbenega proizvoda, oziroma družbenega bruto proizvoda. Nominalno je družbeni bruto proizvod v tem obdobju naraščal po poprečni stopnji 22,6 fl/o. Vrednost družbenega bruto proizvoda je v teh letih naslednja: DRUŽBENI BRUTO PROIZVOD V DRUŽBENEM IN ZASEBNEM SEKTORJU GOSPODARSTVA V 000 din Leto Skupaj Družbeni Zasebni Odstotek zasebnega 1965 517.860 457.870 59.990 11,6 1966 604.002 532.847 71.155 11,8 1967 652.715 560.989 91.726 14,1 1968 699.007 588.272 110.735 15,8 1969 839.758 707.954 131.804 15,7 1970 1,076.621 909.080 167.541 15,6 1971 1,396.251 1,174.842 221.409 15,9 1972 1,711.344 1,456.133 255.211 14,9 1973 2,049.404 1,718.469 330.935 16,1 1974 2,976.241 2,544.378 431.883 14,5 1975 3,974.232 3,369.976 604.256 15,2 Družbeni bruto proizvod jev tem obdobju hitreje naraščal v zasebnem sektorju — 26,0 °/o poprečno letno kot v družbenem, kjer je ta rast 22,1 °/o letno. Hi- trejša rast zasebnega sektorja je vplivala na povečanje deleža zasebnega sektorja od 11,6% v letu 1965 na 15,2 v letu 1975. Materialni stroški so naraščali nekoliko hitreje kot družbeni bruto proizvod po stopnji 23,3 %, od tega v družbenem sektorju po stopnji 22,8 % letno in v zasebnem po stopnji 27,3 % letno. Podrobno gibanje materialnih stroškov je naslednje: MATERIALNI STROŠKI V DRUŽBENEM IN ZASEBNEM SEKTORJU GOSPODARSTVA V 000 din Leto Skupaj Družbeni Zasebni Odstotek zasebnega 1965 300.500 271.420 29.080 9,7 1966 366.223 332.166 34.057 9,3 1967 401.231 356.998 44.233 11,0 1968 411.759 361.813 49.946 12,1 1969 504.963 447.157 57.806 12,1 1970 646.119 570.008 76.111 11,8 1971 842.056 739.599 102.457 12,2 1972 1,015.332 893.386 121.946 12,0 1973 1,208.565 1,055.228 153.337 12,7 1974 1,797.307 1,576.640 220.667 12,3 1975 2,440.019 2,114.447 325.572 13,3 Delež materialnih stroškov zasebnega sektorja je nekoliko nižji od deleža za- sebnega sektorja v družbenem bruto proizvodu, najnižji je bil v letu 1966 in to 9,3%, naj višji pa v letu 1975 — 13,3 %. Družbeni proizvod je leta 1975 približno sedemkrat večji, kot je bil leta 1965, poprečna letna rast v obeh sektorjih skupaj je 21,6 % letno, v družbenem sek- torju je letna rast družbenega proizvoda 21,0 %, v zasebnem pa 24,6 %. DRUŽBENI PROIZVOD V DRUŽBENEM IN ZASEBNEM SEKTORJU GOSPODARSTVA v 000 din Leto Skupaj Družbeni Zasebni Odstotek zasebnega 1965 217.360 186.450 30.910 14,2 1966 237.779 200.681 37.098 15,6 1967 251.484 203.991 47.493 18,9 1968 287.248 226.459 60.789 21,2 1969 334.795 260.797 73.998 22,1 1970 430.502 339.072 91.430 21,2 1971 554.195 435.243 118.952 21,5 1972 696.012 562.747 133.265 19,1 1973 840.839 663.241 177.598 21,1 1974 1,178.934 967.718 211.216 17,9 1975 1,534.213 1,255.529 278.684 18,2 Odstotek zasebnega sektorja družbenega proizvoda je najnižji v letu 1965 — 14,2 % in je do leta 1969 hitro naraščal, ko je dosegel 22,1 %, v letih 1970 do 1975 pa delež zasebnega sektorja kaže tendenco upadanja in je v letu 1975 18,2 %. Amortizacija je od vseh teh kazalcev najhitreje naraščala. V celotnem obdobju se je povečala skoraj za 15-krat, oziroma 30,8 % letno in to v družbenem kakor tudi v zasebnem sektorju. Zaradi enakomerne rasti v obeh sektorjih je delež amortizacije zasebnega sektorja v letu 1975 enak, kot je bil v letu 1965. Po posameznih letih se je delež zasebnega sektorja zmanjševal do leta 1970, ko je dosegel 6,8%, po tem letu pa je naraščal. AMORTIZACIJA V DRUŽBENEM IN ZASEBNEM SEKTORJU GOSPODARSTVA v 000 din Leto Skupaj Družbeni Zasebni Odstotek zasebnega 1965 9.820 8.800 1.020 10,4 1966 13.097 11.759 1.338 10,2 1967 17.281 15.855 1.426 8,3 1968 21.790 19.980 1.810 8,3 1969 27.123 25.028 2.095 7,7 1970 40.293 37.545 2.748 6,8 1971 50.683 46.724 3.959 7,8 1972 64.982 59.589 5.393 8,3 1973 81.791 74.328 7.463 9,1 1974 103.666 95.301 8.365 8,1 1975 143.936 129.018 14.918 10,4 Kljub hitremu porastu amortizacije pa je njen delež v družbenem proizvodu, oziroma v družbenem bruto proizvodu še vedno majhen in pod republiškim po- preč jem. Narodni dohodek je zaradi hitrejše rasti amortizacije od družbenega proizvoda naraščal nekoliko počasneje kot družbeni proizvod. Narodni dohodek je naraščal po stopnji 20,9 %, stopnji 24,3 %. od tega družbeni sektor po stopnji 20,3 % in zasebni po NARODNI DOHODEK V DRUŽBENEM IN ZASEBNEM SEKTORJU GOSPODARSTVA v 000 din Leto Skupaj Družbeni Zasebni Odstotek zasebnega 1965 270.540 177.650 29.890 14,4 1966 224.682 188.922 35.760 15,9 1967 234.203 188.136 46.067 19,7 1968 265.458 206.479 58.979 22,2 1969 307.672 235.769 71.903 23,4 1970 390.209 301.527 88.682 22,7 1971 503.512 388.519 114.993 22,8 1972 631.031 503.159 127.872 20,3 1973 759.048 588.913 170.135 22,4 1974 1,075.268 872.417 202.851 18,9 1975 1,390.277 1,126.511 263.766 19,0 Delež zasebnega sektorja v narodnem dohodku je od leta 1965, ko je bil 14,4 %, do leta 1969 hitro naraščal in v tem letu dosegel skoraj četrtino vsega narodnega dohodka občine — 23,4 %. Po tem letu je hitreje naraščal družbeni sektor, tako da se je do leta 1975 delež zasebnega sektorja znižal na 19,0 %. Osebni dohodki so se v celotnem obdobju gibali skladno z rastjo narodnega dohodka. Tudi tu je hitrejša rast v zasebnem sektorju — 22,5 % letno, kot v družbenem, kjer je rast 20,3 °/o letno. V obeh sektorjih je letna rast 21,0 %. Leto Skupaj Družbeni Zasebni Odstotek zasebnega 1965 81.730 56.990 24.740 30,3 1966 103.355 73.511 29.844 28,9 1967 113.531 77.062 36.469 32,1 1968 125.602 81.537 44.065 35,1 1969 154.550 102.148 52.402 33,9 1970 191.714 128.400 63.314 33,0 1971 247.942 162.865 85.077 34,3 1972 284.869 194.725 90.144 31,6 1973 343.995 219.827 124.168 36,1 1974 423.054 278.439 144.615 34,2 1975 550.174 361.075 189.099 34,4 Delež osebnih dohodkov zasebnega sektorja je sorazmerno velik in znaša približno tretjino vseh osebnih dohodkov. Najnižji je delež zasebnega sektorja v letu 1966 — 28,9 %>, najvišji pa v letu 1973 — 36,1 %. Porast akumulacije in skladov je za oba sektorja skupaj in za družbeni sektor enak porastu narodnega dohodka. V zasebnem sektorju je porast akumulacije in skladov mnogo hitrejši in znaša 30,7 %> letno. Tako izgleda banketna soba gostišča POZD Repovž v Domžalah. To je bil eden prvih POZD v Sloveniji. 19 Domžalski zbornik DOMŽALE Leto Skupaj Družbeni Zasebni Odstotek zasebnega 1965 125.810 120.660 5.150 4,1 1966 121.327 115.411 5.916 4,9 1967 120.672 111.074 9.598 8,0 1968 139.856 124.942 14.914 10,7 1969 153.122 133.621 19.501 12,7 1970 198.495 173.127 25.368 12,8 1971 255.570 225.654 29.916 11,7 1972 346.161 308.433 37.728 10,9 1973 415.053 369.086 45.967 11,1 1974 652.214 593.978 58.236 8,9 1975 840.103 765.436 74.667 8,9 Delež zasebnega sektorja v skupni akumulaciji in skladih se močno spreminja: od leta 1965, ko je znašal 4,1 %, je do leta 1970 hitro naraščal in dosegel 12,8 °/o, po tem letu pa ta delež ponovno pada in je v letih 1974 in 1975 dosegel 8,9 %. DRUŽBENI PROIZVOD NA PREBIVALCA NOMINALNO IN REALNO Nominalno — tekoče cene Realno ■— stalne cene 1970 Leto din verižni indeks bazni indeks din verižni bazni indeks indeks 1965 7.474 100 11.234 100 1966 8.048 108 108 10.712 95 95 1967 8.335 104 112 10.924 102 97 1968 9.419 113 126 11.733 107 104 1969 10.821 115 145 12.528 107 112 1970 13.690 127 183 13.690 109 122 1971 17.295 126 231 15.069 110 134 1972 21.319 123 285 15.651 104 139 1973 25.082 118 336 17.259 110 154 1974 34.497 138 462 18.226 106 162 1975 44.262 128 592 20.085 110 179 Za primerjavo razvitosti posamezne občine se največ uporablja družbeni pro- izvod, oziroma narodni dohodek na prebivalca. Podatki o družbenem proizvodu v tekočih in stalnih cenah na prebivalca so prikazani v gornji tabeli. Nominalno je družbeni proizvod na prebivalca v letu 1975 za skoraj šestkrat večji kot v letu 1965 in je naraščal po poprečni letni stopnji 19,5 °/o. V letu 1975 je družbeni proizvod na prebivalca zaostajal za republiškim poprečjem za 2583 dinarjev (5,5% zaostajanje). Realno je družbeni proizvod na prebivalca v tem obdobju naraščal po stopnji 6,0 % letno, od tega do leta 1970 po stopnji 4,1 % letno, po tem letu je rast skoraj še enkrat hitrejša: 8,0 % letno. Struktura družbenega bruto proizvoda se je v obdobju 1965—1975 poslabšala. Delež materialnih stroškov je narasel od 58 % v letu 1965 na 61,4 % v letu 1975, to je vplivalo na zmanjšanje deleža družbenega proizvoda. Delež amortizacije v družbenem bruto proizvodu je v stalnem porastu, razen v letih 1971 in 1974, ko se je delež nekoliko zmanjšal. Najmanjši delež amortizacije je bil v letu 1965 — 1,9 %, največji pa v letu 1973 — 4,0%. Ta hitra rast amortizacije je vplivala na zmanjšanje deleža narodnega dohodka od 40,1 % v letu 1965 na 35,0 % v letu 1975. Pri delitvi narodnega dohodka na osebne dohodke ter na akumulacijo in sklade prevladuje delež akumulacije in skladov v vseh letih tega obdobja, razen v letu 1969, ko je bil delež osebnih dohodkov večji. STRUKTURA DRUŽBENEGA BRUTO PROIZVODA PO ELEMENTIH DELITVE Leto Materialni Amor- Narodni Osebni stroški proizbvod tizacija dohodek dohodki sJdadi 1965 100 58,0 42.0 1,9 40,1 15,8 24,3 1966 100 60,6 39,4 2,2 37,2 17,1 20,1 1967 100 61,5 38,5 2,6 35,9 17,4 18,5 1968 100 58,9 41,1 3,1 38,0 18,0 20,0 1969 100 60,1 39.9 3,2 36,6 18,4 18,2 1970 100 60,0 40,0 3,7 36,2 17,8 18,4 1971 100 60,3 39,7 3,6 36,1 17,8 18,3 1972 100 59,3 40,7 3,8 36,9 16,6 20,2 1973 100 59,0 41,0 4,0 37,0 16,8 20,3 1974 100 60,4 39,6 3,5 36,1 14,2 21,9 1975 100 61,4 38,6 3,6 35,0 13,8 21,1 Delitev družbenega bruto proizvoda je specifična za posamezni sektor. V družbenem sektorju je delež materialnih stroškov večji, oziroma delež družbenega proizvoda sorazmerno manjši kot v zasebnem sektorju. Delež materialnih stroškov se v družbenem sektorju giblje v razponu od 59,3 °/o do 63,6 °/o. STRUKTURA DRUŽBENEGA BRUTO PROIZVODA PO ELEMENTIH DELITVE ZA DRUŽBENI SEKTOR Leto Skupaj Materialni stroški Druž- beni proizvod Amor- Narodni tizacija dohodek Osebni dohodki Akumulacija in skladi 1965 100 59,3 40,7 1,9 38,8 12,4 26,4 1966 100 62,3 37,7 2,2 35,5 13,8 21,7 1967 100 63,6 36,4 2,8 33,5 13,7 19,8 1968 100 61,5 38,5 3,4 35,1 13,9 21,2 1969 100 63,2 36,8 3,5 33,3 14,4 18,9 1970 100 62,7 37,3 4,1 33,2 14,1 19,0 1971 100 63,0 37,0 4,0 33,1 13.9 19,2 1972 ■ 100 61,4 38,6 4,1 34,6 13,4 21,2 1973 100 61,4 38,6 4,3 34,3 12,8 21,5 1974 100 62,0 38,0 3,7 34,3 10,9 23,3 1975 100 62,7 37,3 3,8 33,4 10,7 22,7 Delež amortizacije se je v tem obdobju podvojil, 1,9 % v letu 1965, 3,8 % v letu 1975. Delež akumulacije in skladov je v letih 1965—1974 in 1975 več kot enkrat večji od deleža osebnih dohodkov. Delež osebnih dohodkov je do leta 1969 v porastu, po tem letu pa pada, tako da je delež osebnih dohodkov v letu 1975 10,7 °/o družbenega bruto proizvoda. V zasebnem sektorju sta deleža materialnih stroškov in družbenega proizvoda v družbenem bruto proizvodu približno enaka. Delež amortizacije je nekoliko nižji in tudi počasneje narašča kot v družbenem sektorju. Delež osebnih dohodkov je v zasebnem sektorju izredno velik, vendar je ta delež v upadanju; v letu 1965 je bil 41,2 %, v letu 1975 pa 31,3 %. 19* 291 STRUKTURA DRUŽBENEGA BRUTO PROIZVODA PO ELEMENTIH DELITVE ZA ZASEBNI SEKTOR Leto Skupaj Materialni stroški Druž- beni proizvod Amor- tizacija Narodni Osebni ^iia^n dohodek dohodki 1965 100 48,5 51,5 1,7 49,8 41,2 8,6 1966 100 47,9 52,1 1,9 50,3 41,9 8,3 1967 100 48,2 51,8 1,6 50,2 39,8 10,5 1968 100 45,1 54,9 1,6 53,3 39,8 13,5 1969 100 43,9 56,1 1,6 54,6 39,8 14,8 1970 100 45,4 54,6 1,6 52,9 37,8 15,1 1971 100 46,3 53,7 1,8 51,9 38,4 13,5 1972 100 47,8 52,2 2,1 50,1 35,3 14,8 1973 100 46,3 53,7 2,3 51,4 37,5 13,9 1974 100 51,1 48,9 1,9 47,0 33,5 13,5 1975 100 53,9 46,1 2,5 43,7 31,3 12,4 Delež akumulacije in skladov je bil do leta 1970 v porastu, po letu 1970 pa ta delež upada. Kako so v občini Domžale razvite posamezne gospodarske panoge, nazorno pri- kazuje tabela o strukturi družbenega proizvoda po teh panogah, oziroma koliko posamezna panoga prispeva k ustvarjanju družbenega proizvoda občine. STRUKTURA DRUŽBENEGA PROIZVODA PO GOSPODARSKIH PANOGAH O -4^» O) J cd 3 M m cd ‘u co p d 1—1 1 a > 1 U cd N O O > Otž 1 CD £ ° 2 s ü a d) S o u d cd g > o 'OS) u Eh icS .h CD -M _ N M p-r* o > h OtžJ .a , .m p a S3 So« Oü c 1965 100 68,8 14,0 1,3 3,7 1,5 15,1 1,4 4,3 1966 100 62,9 15,5 1,5 5,0 1,2 7,4 1,7 4,8 1967 100 57,9 17,1 1,4 6,0 1,3 8,5 2,2 5,7 1968 100 55,4 15,8 1,2 7,0 1,3 10,2 2,0 7,0 1969 100 53,4 14,4 1,3 8,6 1,2 11,4 2,2 7,5 1970 100 55,3 12,8 1,0 8,2 1,4 10,8 2,4 8,2 1971 100 53,5 12,0 1,1 9,3 1,4 12,3 2,0 8,4 1972 100 54,9 11,0 1,0 9,0 1,4 12,0 2,0 8,8 1973 100 54,6 12,8 1,1 7,6 1,3 11,4 1,8 9,4 1974 100 57,9 9,9 0,9 8,4 1,0 11,1 1,6 9,1 1975 100 58,7 8,4 0,4 9,4 1,2 11,3 1,7 8,9 Iz preglednice je vidna dominantna vloga industrije, ki ustvarja več kot polovico družbenega proizvoda. Zaradi velikega deleža industrije je od njene rasti močno odvisna celotna rast gospodarstva. Delež kmetijstva in gozdarstva je zaradi počasnejše rasti teh dveh panog v upadanju. Če primerjamo delež gradbeništva, trgovine in obrti ter komunale v letih 1965 in 1975, vidimo, da se je delež teh panog v tem obdobju več kot podvojil. Nominalna rast družbenega proizvoda je bila v letih 1965 od 1975 21,6 % letno, od tega je bila rast do leta 1975 14,6 °/o in od leta 1970 do 1975 28,9 °/o letno. Najhitreje je v tem obdobju naraščal družbeni proizvod v gradbeništvu (33,4 %), sledijo pa trgovina (31,7 °/o), obrt in komunala (30,8 °/o) ter gostinstvo in turizem (24,4 % rast letno). Druge panoge so se razvijale počasneje kot gospodarstvo v celoti. Zlasti je zaostajalo gozdarstvo, kjer je letna rast 7,0 °/o, v kmetijstvu je letna rast 15,5 °/o, v industriji in prometu pa je zaostajanje majhno, letna rast je v obeh panogah 19,7 %>. Realni družbeni proizvod v družbenem sektorju je naraščal po poprečni letni stopnji 7,0 °/o. V prvih petih letih je realna rast še enkrat manjša (4,6 °/o letno) (GradiSće ÄjZG. TUHINJ Potok' CirkuSe'- V,-Hrib-" "Šmartno ({SmENDa1i| [ : ipl ICA/ " -■'UM BrTrnovče .MOSTE POTOK Pejmnjek Kolovrat MENGEŠ 'r-Vjdr.micfiie ' ^elodmjc MENGEŠ seljo nad 1000 prebivalcev MORAVCE Naselje od 500 do 1000 prebivalcev soljo od 200 do 500 prebivalcev olje od 50 do 200 prebivalcev oljo do 50 prebiv Vrh l nadnn IZRABA TAL (po kat. obč.) ---- gozd —_ travnik njiva ostalo d* ''‘"d’t'Vi PODGORICA/ ’etelinje SENTJAK08 '.N !>X r POLJAN HKASTJC PodSentji DOMŽALE 294 DINAMIKA DRUŽBENEGA PROIZVODA PO GOSPODARSKIH PANOGAH v 000 din 1970/1965 1975/1970 1975/1965 1965 1970 1975 indeks st°Pnjta rasti todete stoSa indeks stopnja maeKs rasti Gospodarstvo 217.360 430.502 1,534.213 198 14,6 356 28,9 706 21,6 — družbeni isektor 186.450 339.072 1,255.529 182 12,7 370 29,9 673 21,0 — zasebni sektor 30.910 91.430 278.684 296 24,2 305 25,0 902 24,6 Industrija 149.510 238.102 899.875 159 9,7 378 30,5 602 19,7 Kmetijstvo 30.440 55.093 128.954 181 12,6 234 18,5 424 15,5 — družbeni sektor 10.790 22.166 56.018 205 15,4 253 20,4 519 17,9 — zasebni sektor 19.650 32.927 72.936 168 10,9 222 17,3 371 14,0 Gozdarstvo 2.780 4.092 5.488 147 8,0 134 6,0 197 7,0 Gradbeništvo 8.080 35.182 143.979 435 34,2 409 32,5 1782 33,4 — družbeni sektor 6.660 13.397 66.814 201 15,0 499 37,8 1003 25,9 — zasebni sektor 1.420 21.785 77.165 1534 72,6 354 28,8 5434 49,1 Promet 3.170 5.990 19.174 189 13,6 320 26,2 605 19,7 — družbeni sektor 2.220 3.217 9.765 145 7,7 304 24,9 440 16,0 — zasebni sektor 950 2.773 9.409 292 23,9 339 27,7 990 25,8 Trgovina 11.110 46.479 174.068 418 33,1 375 30,3 1567 31,7 Gostinstvo in turizem 2.970 10.147 26.451 342 27,9 261 21,2 891 24,4 — družbeni sektor 1.870 4.445 18.178 238 18,9 409 32,5 972 25,5 — zasebni sektor 1.100 5.702 8.273 518 39,0 145 7,7 752 22,4 Obrt in komunala 9.300 35.417 136.224 381 30,7 385 30,9 1465 30,8 — 'družbeni sektor 1.510 7.174 25.428 475 36,6 354 28,8 1684 32,6 — zasebni sektor 7.790 28.243 110.796 364 29,5 392 31,4 1422 30,4 kot v zadnjih petih letih (9,3 % letno). Števio zaposlenih je bilo v letu 1970 celo nižje kot v letu 1965. Največ se jih je na novo zaposlilo v letu 1975, in sicer 415 delavcev. REALNI DRUŽBENI PROIZVOD, ZAPOSLENOST IN PRODUKTIVNOST V DRUŽBENEM SEKTORJU Leto Družbeni proizvod v 000 din Indeks število Zaposlenost indeks Indeks pro dukti vnosti 1965 270.634 — 7938 — — 1966 274.772 102 7544 95 107 1967 277.758 101 7485 99 102 1968 278.334 100 7624 102 98 1969 312.231 112 7796 102 110 1970 339.072 109 7886 101 108 1971 383.442 113 8122 103 110 1972 430.614 112 8177 101 111 1973 441.381 103 8293 101 102 1974 490.471 111 8526 103 108 1975 529.538 108 8941 105 103 Produktivnost je v tem obdobju naraščala po poprečni letni stopnji 5,7 %. Po posameznih letih je produktivnost naraščala v vseh letih, razen v letu 1968, ko je bila manjša za 2 °/o. ZAPOSLENOST Podobno kot za gibanje družbenega proizvoda je tudi za zaposlovanje značilna stagnacija v prvih letih obdobja 1965 do 1975. Število zaposlenih v družbenem sektorju se je do eta 1970 povečao le za 0,5 °/o, v letu 1975 pa je bilo v primerjavi z letom 1970 zal6,5 % več zaposlenih. V celotnem obdobju se je število zaposlenih povečalo za 1468 delavcev, kar predstavlja poprečno stopnjo rasti zaposlovanja 1,6 °/o letno. Stopnja zaposlovanja je v negospodarstvu več kot štirikrat hitrejša kot v gospodarstvu, tako da se je delež zaposlenih v gospodarstvu zmanjšal od 91,9 °/o v letu 1965 na 88,5 %> v letu 1975. Kljub majhni rasti zaposlovanja v industriji (0,7 °/o letno) je bilo v letu 1975 v tej panogi zaposlenih skoraj tri četrtine vseh zaposlenih v gospodarstvu. ZAPOSLENI V DRUŽBENEM SEKTORJU GOSPODARSTVA IN NEGOSPODARSTVA 1965 1975 Indeks Stopnja Skupaj 8639 10.107 117 1,6 Gospodarstvo 7938 8.941 113 1,2 Industrija 6191 6.631 107 0,7 Kmetijstvo 564 424 75 -2,8 Gozdarstvo 53 36 68 -3,8 Gradbeništvo 164 309 188 6,5 Promet 58 66 114 1,3 Trgovina 268 638 238 9,1 Gostinstvo 94 96 102 0,2 Obrt 377 397 105 0,5 Komunala 169 343 203 7,3 Negospodarstvo 701 1166 166 5,2 Socialno kulturne dejavnosti 479 881 184 6,3 — Šolstvo 316 428 135 3,0 — Zdravstvo 98 166 169 5,4 — Druge socialno kulturne dejavnosti 65 287 442 16,0 Družbene in državne službe 222 284 128 2,5 Število zaposlenih se je zmanjšalo v kmetijstvu in gozdarstvu, delež zaposlenih v kmetijstvu se je znižal od 7,1 % na 4,7 % in v gozdarstvu od 0,7 na 0,4 °/o. Največji porast zaposlenih je v trgovini, kjer se je število zaposlenih več kot podvojilo in se je delež zaposlenih povečal od 3,4 % na 7,1 %. Kvalifikacijska struktura zaposlenih je v občini Domžale slabša, kot je poprečje v Sloveniji. V letu 1970 je bilo največ zaposlenih nekvalificiranih delavcev z 28,6 %, sledijo polkvalificirani delavci s 23,8%, kvalificirani delavci z 20,1 %, delavci s srednjo izobrazbo 11,8%. Od leta 1970 do leta 1975 se je struktura zaposlenih izboljšala. Najbolj se je povečalo število delavcev z višjo izobrazbo za 55 % in polkvalificiranih delavcev za 49 %. Kljub izboljšavi izobrazbene strukture je v letu 1975 še vedno več kot polovico zaposlenih nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev. ZAPOSLENI V DRUŽBENEM SEKTORJU PO STOPNJI STROKOVNE IZOBRAZBE 1970 1975 Število Struk- tura Število Struk- tura Indeks Stop- nja Skupaj 8683 100 10.107 100 116 3,0 visoka 226 2,6 281 2,8 124 4,4 višja 179 2,1 278 2,8 155 9,2 srednja 1022 11,8 1.159 11,5 113 2,5 nižja 590 6,8 480 4,7 81 — 4,1 VKV 371 4,3 388 3,8 105 1,0 KV 1744 20,1 2.410 23,8 138 6,7 PKV 2066 23,8 3.070 30,4 149 8,3 NKV 2485 28,6 2.041 20,2 82 -3,9 V tem obdobju se je zmanjšalo število delavcev z nižjo izobrazbo in nekvalificiranih delavcev. INVESTICIJE Investicijska aktivnost, ,ki se kaže v vrednosti utvar j enih investicij v primerjavi z družbenim proizvodom, v občini Domžale zaostaja za republiškim poprečjem. Investicije v osnovna sredstva in sredstva skupne porabe gospodarstva so bile v letu 1975 več kot desetkrat večje kot v letu 1965. V negospodarstvu je vrednost investicij v osnovna sredstva in sredstva skupne porabe v posameznih letih močno različna, in sicer od 938 tisoč din v letu 1969 do 42.933 tisoč din v letu 1975. Rast investicij v družbenem sektorju gospodarstva je bila v celotnem obdobju, zlasti pa v letih 1970 do 1975 hitrejša od družbenega proizvoda, vendar je delež investicij v družbenem proizvodu še vedno majhen. INVESTICIJE V OSNOVNA SREDSTVA IN SREDSTVA SKUPNE PORABE ZA GOSPODARSTVO IN NEGOSPODARSTVO Skupaj Gospodarstvo Negospodarstvo v 000 din indeks v 000 din indeks v 000 din indeks 1965 30.500 24.600 5.900 1966 18.983 62 16.724 68 2.259 38 1967 26.493 140 23.340 140 3.153 140 1968 48.493 183 44.986 193 3.507 111 1969 46.405 96 45.467 101 938 27 (Gradišće kZQ. TUHINJ Sr. Vas jlara Sela Potok' SMENDAj DUPLIC O// frnovče MENGEŠ Naselje nad 1000 prebivalcev MORAVCE Naselje od 500 do 1000 prebivalcev Mošenik_ Naselje od 200 do 500 prebivalcev Naselje od 50 do 200 prebivalcev Naselje do 50 prebivalcev KokošnjeC Rašica (A nadmorsko višino JI 121314 ^Slivna 'aboršt ŠENTJAKOB /JEVNICA' n«as rje V. Vrh IO co <1 Leto Skupaj Gospodarstvo Negospodarstvo v 000 din indeks v 000 din indeks v 000 din indeks 1970 66.011 142 63.426 139 2.585 276 1971 75.282 114 58.850 93 16.432 636 1972 105.334 140 88.835 151 16.499 100 1973 150.288 143 132.349 149 17.939 109 1974 164.510 109 151.599 115 12.911 72 1975 295.785 180 252.852 167 42.933 333 Zaradi sorazmerno majhnih investicij v tem obdobju je stopnja odpisanosti osnovnih sredstev velika, z novimi naložbami v zadnjih letih pa se to stanje izboljšuje. 4. ZUNANJETRGOVINSKA MENJAVA Izvoz je v letih 1971 do 1975 hitro naraščal po poprečni letni stopnji 34,1 % in je v letu 1975 že presegel 19 milijonov dolarjev. Izvoz na konvertibilno področje je naraščal še hitreje kot skupni izvoz, tako da se je delež izvoza na to področje povečal in je v letu 1975 predstavljal več kot 70 % izvoza. Tudi uvoz je v tem obdobju naraščal skoraj po enaki stopnji kot izvoz, in sicer 33,9 %> letno. Tudi pri uvozu prevladuje uvoz iz konvertibilnih področij, saj je približno 90 °/o uvoza iz tega področja. V vseh letih je bil uvoz večji od izvoza, kar kaže na veliko odvisnost domžalskega gospodarstva od uvoza surovin. ZUNANJETRGOVINSKA MENJAVA Leto Izvoz skupaj Uvoz skupaj Primanjkljaj skupaj Pokrivanj e uvoza z izvozom v odstotkih 1971 5,920.615 8,200.791 2,280.176 72,6 1972 8,675.176 10,632.977 1,957.801 81,6 1973 11,619.065 16,163.561 4,544.496 71,9 1974 15,803.641 24,491.725 8,688.084 64.5 1975 19,102.074 26,279.604 7,177.530 72,7 Zunanjetrgovinski primanjkljaj se je nekoliko zmanjšal v letih 1972 in 1975, v letih 1973 in 1974 pa se je močno povečal. Delež industrije v skupni zunanjetrgovinski menjavi je zelo visok, saj je delež drugih panog manjši od 1 °/o. INDUSTRIJA Industrija zavzema vodilno mesto v gospodarstvu občine Domžale. Zastopane so skoraj vse industrijske panoge, in sicer: nekovinska, strojna, kemična, lesna, papirna, tekstilna, živilska, usnjarsko-galanterijska in druga industrija. Prevladuje predelovalna industrija, ki je delavno intenzivna in zaposluje pretežno žensko delovno silo. Največ delovnih organizacij je v tekstilni industriji, ki je najmočnejša industrijska panoga v občini. Gospodarska rast tekstilne industrije zaostaja za rastjo kemične in papirne industrije, tako da se njen delež zmanjšuje. Industrijska proizvodnja se je od leta 1965 do leta 1975 skoraj podvojila. Družbeni bruto proizvod industrije je v tem obdobju naraščal po poprečni stopnji 21,6 % in je bil leta 1975 sedemkrat večji kot v letu 1965. Rast druž- benega bruto proizvoda je bila v letih 1970—1975 mnogo hitrejša -kot do leta 1970, vendar so tudi cene v teh letih naraščale hitreje. DRUŽBENI BRUTO PROIZVOD INDUSTRIJE Leto Nominalno v 000 din Indeks Delež v gospodarstvu 1975 371.570 71.8 1966 418.301 113 69,3 1967 430.624 103 66,0 1968 444.910 103 63,6 1969 538.773 121 64,2 1970 696.627 129 64,7 1971 887.926 127 63,6 1972 1,105.320 124 64,6 1973 1,316.599 119 64,2 1974 1,942.484 148 65,3 1975 2,630.833 135 66,2 Delež v gospodarstvu se je do leta 1968 zmanjševal, od leta 1968 do 1973 se ta delež ni bistveno spremenil, po letu 1973 pa ta delež ponovno narašča. V letu 1975 je bil delež družbenega bruto proizvoda industrije v gospodarstvu 66,2 %, medtem ko je bil v letu 1965 71,8 %. Rast materialnih stroškov v industriji je bila hitrejša od rasti družbenega bruto proizvoda in so bili ti stroški leta 1975 skoraj osemkrat večji kot v letu 1965 — poprečna rast 22,8 % etno. MATERIALNI STROŠKI V INDUSTRIJI Leto Nominalno v 000 din Indeks Delež v gospodarstvu Delež v družbenem bruto proizvodu 1965 222.060 73,9 59,8 1966 268.748 121 73,4 64,2 1967 285.140 106 71,1 66,2 1968 285.819 100 69,4 64,2 1969 359.841 126 71,3 66,8 1970 458.525 127 71,0 65,8 1971 591.706 129 70,3 66,6 1972 723.106 122 71,2 65,4 1973 857.099 119 70,9 65,1 1974 1,259.695 147 70,1 64,8 1975 1,730.958 137 70,9 65,8 Največji porast materialnih stroškov je bil v letu 1974 — 47 °/o in v letu 1975 —■ 37 %. Delež materialnih stroškov industrije v materialnih stroških gospodarstva se je zmanjšal od 73,9 % v letu 1965 na 70,9 % v letu 1975. Delež materialnih stroškov v družbenem bruto proizvodu se je v tem obdobju povečal od 59,8 % na 65,8 %. Industrija je v letu 1975 dosegla 900 milij. din družbenega proizvoda, kar je v primerjavi z letom 1965 šestkrat več. Poprečna nominalna rast družbenega proizvoda je bila 19,7 % letno. Najhitreje je družbeni proizvod naraščal v letih 1974 _ 49 o/9; !97o _ 33 «/o, 1975 — 32 % in v letu 1972 — 29 %; v letu 1967 pa se je družbeni proizvod zmanjšal za 3 %. Leto Nominalno v 000 din Indeks Delež v gospodarstvu Delež v družbenem bruto proizvodu 1965 149.510 68,8 40,2 1966 149.553 100 62,9 35,8 1967 145.484 97 57,9 33,8 1968 159.091 109 55,4 35,8 1969 178.932 112 53,4 33,2 1970 238.102 133 55,3 34,2 1971 296.220 124 53,5 33,4 1972 382.214 129 54,9 34,6 1973 459.500 120 54,6 34,9 1974 682.789 149 57,9 35,2 1975 899.875 132 58,7 34,2 Delež družbenega proizvoda industrije v družbenem proizvodu gospodarstva se je od leta 1965, ko je bil 68,8 °/o, zmanjšal na 53,4 %> v letu 1969, po tem letu se ta delež postopoma zvišuje in je bil v letu 1975 58,7 °/o. Delež v družbenem bruto proizvodu industrije se je gibal od 33,2 %> do 40,2 %. Amortizacija je od vseh teh ekonomskih kazalcev najhitreje naraščala in je bila v letu 1975 -skoraj petnajstkrat večja kot v letu 1965. Kljub hitremu porastu amortizacije pa ta še vedno zaostaja za poprečjem v republiki. Delež v gospodarstvu se giblje od 56,8 °/o v letu 1969 do 68,3 %> v letu 1974. AMORTIZACIJA V INDUSTRIJI Leto Nominalno v 000 din Indeks Delež v gospodarstvu Delež v družbenem bruto proizvodu 1965 6.490 66,1 1,7 1966 8.691 134 66,4 2,1 1967 ' 11.116 128 64,3 2,6 1968 12.734 115 58,4 2,9 1969 15.409 121 56,8 2,9 1970 25.519 157 63,3 3,6 1971 31.882 125 62,9 3,6 1972 40.744 128 62,7 3,7 1973 54.474 134 66,6 4,1 1974 70.768 130 68,3 3,6 1975 96.731 137 67,2 3,7 Delež amortizacije v družbenem bruto proizvodu je v hitrem porastu od leta 1965, ko je bil 1,7 %>, in je do leta 1973 narasel na 4,1 °/o. Narodni dohodek je zaradi hitre rasti amortizacije naraščal nekoliko počasneje kot družbeni proizvod, in sicer po poprečni stopnji 18,8 % letno. V letu 1966 se je narodni dohodek industrije zmanjšal za 2°/o in v letu 1967 za 5 %>. DOMŽALE Potok' ’ Koseze MENGEŠ MENGEŠ MORAVCE Naselje i Podstrar ZABORST' Kokoinje Vrhpolje 5EN0ŽE' Šentjakob 00 o Leto Nominalno v 000 din Indeks Delež v gospodarstvu Delež v družbenem bruto proizvodu 1965 143.020 _ 68,9 38,5 1966 140.862 98 62,7 33,7 1967 137.368 95 57,4 31,2 1968 146.357 109 55,1 32,9 1969 163.523 112 53,1 30,4 1970 212.583 130 54,5 30,5 1971 264.338 124 52,5 29,8 1972 341.470 129 54,1 30,9 1973 405.026 119 53,4 30,8 1974 612.021 151 56,9 31,5 1975 803.144 131 57,8 30,5 Delež v gospodarstvu se je od 68,9 %> v letu 1965 zmanjšal na 52,5 °/o v letu 1971, po tem letu se ta delež zvišuje in je v letu 1975 dosegel 57,8 %. Delež narodnega dohodka v družbenem bruto proizvodu industrije se do leta 1969 zmanjšuje, po tem letu se ta delež bistveno ne spreminja. Osebni dohodki v industriji so naraščali po praktično enaki stopnji kot družbeni proizvod — 19,8 % letno. Po posameznih letih je indeks porasta osebnih dohodkov od 2 % v letu 1967 do 33 °/o v letu 1975. Delež v gospodarstvu je bil najvišji v letu 1966 — 55,6 %, najnižji pa v letu 1974 — 48,0 °/o. OSEBNI DOHODKI V INDUSTRIJI Leto Nominalno v 000 din Indeks Delež v gospodarstvu Delež v družbenem bruto proizvodu 1965 44.480 _ 54,4 12,0 1966 57.469 129 55,6 13,7 1967 58.569 102 51,6 13,6 1968 63.535 108 50,6 14,3 1969 76.023 120 49,2 14,1 1970 98.373 129 51,3 14,1 1971 122.474 124 49,4 13,8 1972 146.956 120 51,6 13,3 1973 166.435 113 48,4 12,6 1974 202.876 122 48,0 10,4 1975 270.152 133 49,1 10,3 Delež osebnih dohodkov v družbenem bruto proizvodu se je od 12,0 °/o v letu 1965 povečal na 14,3 °/o v letu 1968, po tem letu se delež osebnih dohodkov znižuje in je v letu 1975 — 10,3 %. Delež osebnih dohodkov v družbenem proizvodu industrije je v letu 1975 — 30,0 %>. Akumulacija in skladi so naraščali po poprečni stopnji 18,4 % letno, vendar je izhodišče — leto 1965 zelo visoko in je bila vrednost iz tega leta presežena šele v letu 1970. Delež akumulacije in skladov v gospodarstvu se je od 78,3 % v letu 1965 zmanjšal na 55,5 °/o v letu 1971, po tem letu ta delež narašča, tako da je v letu 1975 dosegel 63,4 %. Leto Nominalno v 000 din Indeks Delež v gospodarstvu Delež v družbenem bruto proizvodu 1965 98.540 78.3 26,5 1966 83.393 85 68,7 19,9 1967 75.772 91 62,8 17,6 1968 82.822 109 59,2 18,6 1969 87.500 106 57,1 16,2 1970 114.210 131 57,5 16,4 1971 141.864 124 55,5 16,0 1972 194.514 137 56,2 17,6 1973 238.591 123 57,5 18,1 1974 409.145 171 62,7 21,1 1975 532.992 130 63,4 20,3 Delež akumulacije in skladov v družbenem bruto proizvodu industrije se je od leta 1965, ko je bil 26,5 °/o, zmanjšal na 20,3 °/o v letu 1975. Realni družbeni proizvod v industriji je v letu 1965 do 1975 naraščal po poprečni stopnji 6,3 °/o letno. Do leta 1968 je družbeni proizvod po stalnih cenah upadal, po tem letu pa je sorazmerno hitro naraščal od 7 °/o v letu 1973 do 13 % v letih 1969 in 1974. Število zaposlenih se je v tem obdobju povečalo za 7 %, oziroma 0,7 % letno. Ker je število zaposlenih počasi naraščalo, gre porast družbenega proizvoda skoraj izključno na račun večje produktivnosti. REALNI DRUŽBENI PROIZVOD, ZAPOSLENOST IN PRODUKTIVNOST V INDUSTRIJI Leto Družbeni proizvod v 000 din indeks število Zaposleni indeks Produktivnost indeks 1965 201.495 6.191 — 1966 199.480 99 6.000 97 102 1967 197.485 99 5.948 99 100 1968 191.566 97 5.919 100 97 1969 216.459 113 6.011 102 111 1970 238.102 110 6.078 101 109 1971 257.150 108 6.250 103 105 1972 283.341 110 6.318 101 109 1973 302.390 107 6.339 100 107 1974 340.486 113 6.469 102 111 1975 371.130 109 6.631 103 106 Produktivnost se je povečala v tem obdobju za 72 °/o, oziroma 5,6 % poprečno letno. Kvalifikacijska struktura zaposlenih v industriji je slabša kot poprečno v občini. STRUKTURA ZAPOSLENIH V INDUSTRIJI PO STOPNJI STROKOVNE IZOBRAZBE 1974 1975 Skupaj 100 100 Visoka 1,4 1,5 Višja 1,1 1,1 Srednja 6,9 7,0 Nižj a 4,0 3,3 VK 4,1 3,9 KV 21,7 23,8 PKV 38,7 37,5 NK 22,1 21,9 V letu 1975 je bilo z visoko in višjo izobrazbo zaposlenih le 2,6 %> od vseh zaposlenih. Največ je zaposlenih polkvalifieiranih delavcev, in sicer 37,5 % vseh zaposlenih. OBRT Tradicija obrti v občini Domžale se nadaljuje tudi po letu 1965, saj spada obrt med tiste gospodarske panoge, ki beležijo v letih 1965 do 1975 najhitrejšo gospodarsko rast. Podatki o gibanju družbenega proizvoda obrti in komunale (delež komunale ne predstavlja niti 4 °/o družbenega proizvoda) kažejo, da njihov delež v družbenem proizvodu gospodarstva narašča do leta 1973, ko je dosegel 9,4 %>, po tem letu pa ta delež nekoliko upada, tako da je v letu 1975 8,9 %. V obrti ima odločilno vlogo zasebni sektor, ki ustvarja približno štirikrat več družbenega proizvoda kot družbeni sektor. Oba sektorja obrti sta se v tem obdobju razvijala skoraj enako hitro, do leta 1970 je nekoliko hitreje naraščal družbeni sektor, po tem letu pa je rast nekoliko hitrejša v zasebnem sektorju. Realno se je družbeni proizvod družbenega sektorja obrti povečal za več kot petkrat, medtem ko se je število zaposlenih povečalo od 377 v letu 1965 na 397 v letu 1975. REALNI DRUŽBENI PROIZVOD (CENE 1970), ZAPOSLENOST IN PRODUKTIVNOST V DRUŽBENEM SEKTORJU OBRTI Leto Družbeni proizvod Zaposlenost Indeks produk- tivnosti v 000 din indeks število indeks 1965 3.143 1 377 — — 1966 3.489 111 367 97 114 1967 2.756 79 363 99 80 1968 3.831 139 324 89 156 1969 5.555 145 354 99 133 1970 5.777 104 372 105 99 1971 7.048 122 341 92 133 1972 11.206 159 303 89 179 1973 11.766 105 312 103 102 1974 17.061 145 357 114 127 1975 16.549 97 397 111 87 Produktivnost je v letu 1975 petkrat večja kot v letu 1965. Največji je porast produktivnosti v letih 1968 in 1972, v letih 1967, 1970 in 1975 pa se je produktivnost zmanjšala. Število družbenih obrtnih organizacij se je od 16 v letu 1965 zmanjšalo na 8 v letu 1975. Zmanjšanje števila obrtnih delavnic gre na račun gradbene obrti 20 Domžalski zbornik DOMŽALE (od 4 na 1), predelovanja lesa in proizvodnje živil (od 4 na 2) ter predelovanja kovin (od 2 na 1). V zasebnem sektorju se je število obrtnih delavnic povečalo od 497 v letu 1965 na 572 v letu 1975, kar predstavlja porast za 15 %>. ŠTEVILO ZASEBNIH OBRTNIH DELAVNIC 1965 1975 Razlika 1965—1975 Skupaj 497 572 + 75 Predelovanje nekovin 11 9 -2 Predelovanje kovin 110 168 + 58 Izdelovanje električnih aparatov in priborov 7 14 +7 Izdelovanje kemičnih izdelkov — 4 + 4 Predelovanje lesa 65 62 -3 Predelovanje papirja 1 6 + 5 Izdelovanje tekstilnih izdelkov 51 45 -6 Predelovanje kož (usnja) 36 25 -11 Izdelovanje gumijastih izdelkov 1 2 + 1 Proizvodnja živil 44 17 -27 Tiskarne in knjigoveznice 1 2 + 1 Izdelovanje in popravilo razvrnovrstnih izdelkov 31 58 + 27 Stavbna obrt 65 88 + 23 Osebne in druge obrtne storitve 74 72 -2 Po številu zasebnih obrtnih delavnic se je po posameznih dejavnostih najbolj povečalo predelovanje kovin za 58 delavnic, sledijo pa izdelovanje in popravilo raznovrstnih izdelkov za 27 delavnic in stavbna obrt za 23. KMETIJSTVO IN GOZDARSTVO J Kmetijstvo in gozdarstvo sta tisti dve gospodarski panogi, katerih proizvodnja je najbolj odvisna od količine in kvalitete zemljišč. V občini Domžale je, od skupne površine 23.991 ha, 11.482 ha kmetijskih zemljišč, kar predstavlja 47,8 °/o vseh površin v občini. Pri kmetijskih zemljiščih prevladujejo travniki z 42,1 odstotka kmetijskih zemljišč, oziroma 20,1 °/o vseh površin, sledijo pa njive in vrtovi z 41,2 % kmetijskih zemljišč, oziroma 19,7 °/o vseh površin. Pašniki obsegajo 1365 ha zemljišč, kar predstavlja 11,9 °/o kmetijskih zemljišč. Delež sadovnjakov v kmetijskih zemljiščih je 4,7 °/o, v primerjavi z vso površino je ta delež 2,2 °/o. POVRŠINE PO ZEMLJIŠKIH KATEGORIJAH V LETU 1976 v ha Skupaj Družbeni sektor Zasebni sektor Odstotek družbenega sektorja Vsa površina 23.991 3.728 20.263 15,5 Njive in vrtovi 4.732 1.222 3.510 25,8 Sadovnjaki 539 14 525 2,6 Travniki 4.829 390 4.439 7,6 Pašniki 1.365 136 1.229 10,0 Ribniki in močvirja 17 2 15 11,8 Gozdna zemljišča 11.290 1.893 9.397 16,8 Nerodovitno 1.219 71 1.148 5,8 Kmetijska zemljišča 11.482 1.764 9.718 15,4 Obdelovalna zemljišča 10.100 1.626 8.474 16,1 Skoraj polovica vseh površin v občini so gozdna zemljišča, ki obsegajo 11.290 ha. Delež družbenega sektorja je največji pri njivah in vrtovih 25,8 °/o, najnižji pa pri sadovnjakih 2,6 °/o. Pri kmetijskih zemljiščih je delež družbenega sektorja 15,4 %>, pri obdelovalnih zemljiščih, ki zajemajo njive in vrtove, sadovnjake in travnike je delež družbenega sektorja 16,1 °/o. V družbenem sektorju je 16,8 °/o gozdnih zemljišč. Največ njivskih površin je namenjenih proizvodnji pšenice, koruze, krompirja in krmilnih rastlin. Med krmilnimi rastlinami prevladujejo črna detelja, lucerna in koruza za silažo. Od leta 1965 do leta 1976 so se površine posejane s pšenico zmanjšale od 1377 ha na 1009 ha. Zmanjšale so se tudi površine za krompir, medtem ko so se površine za koruzo skoraj podvojile — porast za 90 %. POVRŠINA IN PRIDELKI PŠENICE, KORUZE IN KROMPIRJA v q Leto Pšenica Koruza Krompir prilla delek na ha ves pri- delek ha pridelek na ha ves pri- delek pri-ha delek na ha ves pri- delek 1965 1377 21,0 28.937 435 23,2 10.115 856 126 108.157 1966 1241 23,5 29.110 433 30,7 13.312 847 129 108.269 1967 1369 24,3 33.231 463 34,2 15.853 851 141 120.092 1968 1387 22,0 31.091 663 33,6 22.267 870 149 129.500 1969 1303 22,0 28.667 459 33,8 15.497 806 154 123.908 1970 1419 21,3 30.264 701 34,1 23.936 788 150 118,154 1971 1502 24,8 37.334 654 35,7 23.354 690 163 112.798 1972 1239 18,5 22.909 856 38,4 32.830 670 105 70.275 1973 1297 28,9 37.478 737 39,2 28.886 639 156 99.715 1974 1096 26,0 28.471 922 36,7 33.877 693 135 93.656 1975 1076 20,5 22.069 747 46,8 34.946 646 89 57.529 1976 1009 28,9 29.153 828 46,2 38.225 623 126 78.591 Kljub zmanjšanju površin za pšenico se pridelek pšenice ni zmanjšal, ker se je povečal pridelek na hektar za 37,6 °/o. Pridelek koruze se je povečal od 10.115 qna 38.225 q, indeks povečanja je 378. Pridelki koruze na hektar so se v tem obdobju podvojili, pridelek krompirja na ha pa je leta 1976 enak kot je bil leta 1965. Kmetijska proizvodnja v občini je v družbenem, kakor tudi v zasebnem sektorju usmerjena v živinorejo. Podatki o številu živine z dne 31/12-1976 za družbeni sektor in z dne 15/1-1977 za zasebni sektor kažejo, da je od 9405 goved v zasebnem sektorju 7927 in v družbenem 1478, kar predstavlja 15,7 °/o. ŠTEVILO ŽIVINE PO VRSTAH V LETU 1976 Skupaj Družbeni sektor Zasebni sektor Odstotek družbenega sektorja Goveda — vsa — krave in 9.405 1.478 7.927 15,7 breje junice 4.819 780 4.039 16,2 Prašiči —* vsi — plemenske 34.532 30.370 4.162 87,9 •svinje 3.247 2.790 457 85,9 Ovce 37 5 32 13,5 Konji 788 7 779 0,9 Perutnina 133.419 115.156 18.263 86,3 Prašičev in perutnine je največ v družbenem sektorju in sicer prašičev 87,9 °/o in perutnine 86,3 %. Nominalno je družbeni proizvod v kmetijstvu naraščal, v obdobju 1965—1975, po poprečni letni stopnji 15,5 %. Družbeni proizvod družbenega sektorja je naraščal hitreje — po stopnji 17,9 %> kot zasebni, kjer je ta porast 14,0 °/o poprečno letno. Delež družbenega sektorja v skupnem družbenem proizvodu kmetijstva se je tako povečal od 35,4 °/o v ‘letu 1965 na 43,4 °/o v letu 1975. Realno se je družbeni proizvod družbenega sektorja kmetijstva v tem obdobju povečal za 17 °/o oziroma 1,6 % poprečno letno. REALNI DRUŽBENI PROIZVOD, ZAPOSLENOST IN PRODUKTIVNOST V DRUŽBENEM SEKTORJU KMETIJSTVA (CENE 1970) Leto Družbeni proizvod Zaposleni Produktivnost indeks 000 din indeks število indeks 1965 24.632 564 1966 25.618 104 498 88 118 1967 26.898 105 510 102 103 1968 25.821 96 441 86 112 1969 21.947 85 419 95 89 1970 22.166 101 429 102 99 1971 23.718 107 406 95 113 1972 25.852 109 383 94 116 1973 26.369 102 388 101 101 1974 28.742 109 416 107 102 1975 28.742 100 424 102 98 Število zaposlenih se je v tem obdobju zmanjšalo za 140 delavcev, to je za 25 %. Produktivnost se je v družbenem sektorju 'kmetijstva v celotnem obdobju povečala za 55,2 °/o, poprečna letna rast produktivnosti je 4,5%. Družbeni proizvod v gozdarstvu je nominalno naraščal počasneje kot v kmetijstvu, realna rast pa je hitrejša, ker so cene v gozdarstvu počasneje naraščale kot v kmetijstvu. TRGOVINA, GOSTINSTVO IN TURIZEM Blagovni promet je v občini Domžale hitro naraščal in je v letu 1975 več kot desetkrat večji 'kot v letu 1965. Na povečan promet v trgovini je, razen povečanja prebivalstva od 29 tisoč v letu 1965 na 35 tisoč v letu 1975, močno vplival narodni dohodek na prebivalca, ki se je v tem obdobju povečal za šestkrat (od 7160 din v letu 1965 na 40.109 din v letu 1975) in nove prodajne površine. Prodajne površine so se v tem obdobju več kot podvojile. Promet v trgovini na debelo je v teh letih naraščal hitreje od prometa v trgovini na drobno, vendar je ta delež v skupnem prometu trgovine še vedno majhen — 6,9 %. prodaja v 000 din Leto Skupaj Trgovina na drobno Trgovina na debelo 1965 56.392 54.992 1.400 1966 72.816 69.250 3.566 1967 80.619 76.393 4.226 1968 99.287 95.134 4.153 1969 124.700 124.700 — 1970 173.535 158.238 15.297 1971 223.866 203.653 20.213 1972 280.882 263.528 17.354 1973 335.463 311.164 24.299 1974 476.745 440.557 36.188 1975 635.125 591.159 43.966 Promet v trgovini je v letu 1975 za 11.3-krat večji kot v letu 1965, kar predstavlja porast prometa 27,4 % poprečno letno. Če upoštevamo porast cen v trgovini, ki so v tem obdobju naraščale po poprečni letni stopnji 14,5 %> (v letu 1975 so bile približno 3,8-krat višje kot v letu 1965) dobimo, da je promet realno naraščal po stopnji 11,2 % poprečno letno. Realni družbeni proizvod (po stalnih cenah iz leta 1970) je v trgovini naraščal skoraj še enkrat hitreje kot poprečno v gospodarstvu. Povečanje družbenega proizvoda trgovine, ki je naraščal po poprečni stopnji 13,7 °/o na leto je bilo v prvih letih hitrejše, kot v zadnjih letih obravnavanega obdobja. REALNI DRUŽBENI PROIZVOD, ZAPOSLENOST IN PRODUKTIVNOST V TRGOVINI (CENE 1970) Leto Družbeni proizvod 000 din indeks število Zaposleni indeks Produktivnost indeks 1965 18.285 268 1966 23.588 129 329 123 105 1967 27.125 115 320 97 119 1968 35.532 131 384 120 109 1969 42.640 120 445 116 103 1970 46.479 109 470 106 103 1971 61.352 132 500 107 123 1972 65.535 107 537 107 100 1973 63.676 97 573 107 91 1974 64.606 101 606 106 95 1975 65.898 102 639 105 97 Za trgovino je značilno, da se je izredno hitro povečalo število zaposlenih, v trgovini je poprečna rast zaposlenosti 9,1 °/o poprečno letno, medtem ko je v celotnem gospodarstvu družbenega sektorja ta rast le 1,2 °/o poprečno letno. Kljub hitri rasti družbenega proizvoda v trgovini pa produktivnost v trgovini narašča počasneje kot poprečno v gospodarstvu. Promet v gostinstvu je naraščal nekoliko počasneje od prometa v trgovini in je v letu 1975 za 8,6-krat večji kot v letu 1965. Skladno s povečanjem prometa (iztržka) se je povečalo tudi število gostišč od 43 na 79 in število sedežev od 2401 v letu 1965 na 4166 v letu 1975. Leto Število gostišč Iztržek v 000 din Število sedežev 1965 43 7.850 2401 1966 61 10.700 3135 1967 70 12.303 3465 1968 80 13.829 3531 1969 84 18.081 4296 1970 77 20.008 3594 1971 82 24.809 3966 1972 82 27.700 3814 1973 85 38.341 3913 1974 84 66.652 4062 1975 79 67.647 4166 Rast družbenega proizvoda gostinstva in turizma je bila hitrejša v letih 1966 do 1970 (27,9% poprečno letno) kot v obdobju 1971 do 1975 (21,2 % poprečno letno). Različna dinamika rasti družbenega proizvoda gostinstva in turizma je vplivala, da se je delež te panoge v celotnem gospodarstvu od 1,4 % v letu 1965 povečal na 2,4 % v letu 1970, po tem letu pa se je njen delež ponovno zmanjšal na 1,7 % v letu 1975. Družbeni sektor gostinstva se je v 10-letnem obdobju razvijal hitreje (25,5 % poprečno letno) kot zasebni, kjer je bila poprečna letna rast 22,4 %. Do leta 1970 se je izredno hitro razvijal zasebni sektor, tako da se je udeležba zasebnega sektorja v družbenem proizvodu gostinstva in turizma povečala od 37,0 % v letu 1965 na 56,2 % v letu 1970, po tem letu pa je za zasebni sektor gostinstva in turizma značilna stagnacija, tako da se je delež zasebnega sektorja zmanjšal na 31,3 % v letu 1975. Turistični promet je v občini slabo razvit. Prevladujejo nočitve prehodnih gostov. Podatki o številu gostov in prenočitev kažejo, da je število gostov kakar tudi prenočitev v letu 1975 nižje, kakor v letu 1965. TURIZEM Leto Gostje Prenočitve skupaj domači tuji skupaj domače tuje 1965 4137 3039 1098 6050 4519 1531 1966 4605 2136 2469 6927 2982 3945 1967 4211 1961 2250 8873 5805 3068 1968 4038 2179 1859 5744 3635 2105 1969 4174 2189 1985 6640 4228 2412 1970 4235 2431 1804 9762 6861 2901 1971 2874 1196 1678 8502 6244 2258 1972 1646 685 961 5843 4869 974 1973 2096 1007 1089 4298 3088 1210 1974 2115 1188 927 5115 3889 1226 1975 1903 1075 828 5684 4805 879 Poprečna doba bivanja gostov se je povečala od 1,5 na 3,0 dneve, pri domačih gostih se je ta doba povečaa od 1,5 na 4,5 dni,, medtem . ko se je pri tujih zmanjšaa od 1,4 na 1,1 dan. POVZETEK GOSPODARSKIH GIBANJ Domžalsko gospodarstvo, ki ga tvori 60 organizacij združenega dela in preko 65 poslovnih enot ter dobro razvit zasebni sektor, dosega v letih 1965 do 1975, kakor tudi po letu 1975 stabilno gospodarsko rast. Do leta 1970 se je hitreje razvijal zasebni sektor, po tem letu pa beleži hitrejši razvoj družbeni sektor. Izrazitega nosilca gospodarskega razvoja v občini Domžale ni, saj nobena delovna organizacija ne presega 15 %> družbenega proizvoda celotnega gospodarstva v občini. Odločilen vpliv na porast gospodarstva ima industrija, ki v tem obdobju ustvarja več kot polovico družbenega proizvoda in zaposluje približno 2/3 vseh zaposlenih v občini. Od posameznih sektorjev gospodarstva najhitreje narašča tercialni sektor (promet, trgovina, gostinstvo in turizem), tako da se je delež tega sektorja v tem obdobju skoraj podvojil, nasprotno pa delež primarnega sektorja (kmetijstvo, gozdarstvo) hitro upada; delež sekundarnega sektorja (industrija, gradbeništvo, obrt) se v tem obdobju ni bistveno spremenil. Akumulativna sposobnost gospodarstva je do leta 1970 hitro naraščala, po tem letu pa se delež akumulacije in skladov v družbenem bruto proizvodu postopoma zmanjšuje. Realna rast družbenega proizvoda je hitrejša v zadnjih letih in se je družbeni proizvod v desetih letih skoraj podvojil. Nominalno bo družbeni proizvod na prebivalca v letu 1978 dosegel okoli 70.000 din in bo preseženo republiško poprečje. Porast realnega družbenega proizvoda gre pretežno na račun produktivnosti in deloma na račun novih zaposlitev. Porast zaposlenosti je do leta 1975 sorazmerno majhna (1,6 %> letno), po tem letu je ta rast hitrejša in sicer 3,5 °/o letno. Kljub izboljšavi kvalifikacijske strukture zaposlenih je ta še vedno slaba in je polovica vseh zaposlenih nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev. Majhna investicijska aktivnost v preteklem obdobju je povzročila, da je bila stopnja odpisanosti osnovnih sredstev velika. To zaostajanje investicij je narekovalo velik porast naložb v letih 1976, 1977 in 1978. Vrednost investicij v teh treh letih dosega polovico vrednosti doseženega družbenega proizvoda. Porast zunanjetrgovinske menjave je hiter in to porast izvoza kakor tudi uvoza, tako da se pokrivanje uvoza z izvozom ni bistveno spremenilo. / \ . :fjyf i '7 KOMUNALNA IN STANOVANJSKA GRADNJA KOMUNALNA DEJAVNOST Razvoj občine Domžale in njena lega v slovenskem prostoru pogojuje živahno komunalno dejavnost ne samo občinskega pomena, temveč tudi regijskega oziroma republiškega pomena. Tako potekajo skozi občino Domžale magistralne in regionalne ceste, magistralni visokotlačni plinovod, daljnovodi visokih napetosti 110 kV, 220 kV in 380 kV, vključno z razdelilnimi traf opostaj ami, kot sta RTP Ljubljana II — Be-ričevo in RTP Podrečje ter PTT omrežje. Širšega pomena je tudi centralna čistilna naprava, ki je skupnega pomena za občini Kamnik in Domžale ter vodovodni sistem Krvavec, ki je širšega pomena za občine Kranj, Kamnik, Ljubljana Šiška in Domžale. OSKRBA Z VODO Na območju občine Domžale je od skupno 166 naselij 79 priključenih na javna vodovodna omrežja, kar predstavlja 48°/o vseh naselij občine. Tako se iz javnih vodovodnih omrežij oskrbuje s pitno vodo ca. 82 % vseh prebivalcev občine. Razen javnega vodovodnega omrežja se s pitno vodo oskrbuje prebivalstvo še iz internih zajetij in lokalnih vodovodov. Skupna kapaciteta javnega vodovodnega omrežja znaša 122 litrov na sekundo, dolžina omrežja 201 km, kapaciteta vodohramov pa 2480 m3 vode. KANALIZACIJA Količina objektov za odvajanje odplak in meteornih voda je v občini Domžale sorazmerno majhna. Kanalizacijsko omrežje je zgrajeno delno v krajih: Domžale, Mengeš, Rodica, Srednje in Spodnje Jarše, v novem naselju Trzin — Mlake in v Lukovici. Po oceni je od vseh zgradb v občini Domžale na kanalizacijo priključenih le okoli 20 °/o. Po podatkih iz leta 1976 znaša skupna dolžina kanalizacijskega omrežja okoli 40 km. Zgrajeno kanalizacijsko omrežje je mešanega sistema za odvajanje fekalnih in meteornih voda. Med bistvene dosežke na področju odvajanja fekalnih in meteornih voda štejemo izgradnjo medobčinskega kolektorja Kamnik—Domžale, skupne centralne čistilne naprave v Studi, izgradnjo lokalnih čistilnih naprav v Mengšu in Trzinu, izgradnjo industrijskih kanalizacijskih objektov in naprav v kompleksu industrijske cone LEK Mengeš, novega obrata KS III Papirnica Količevo, FILC Mengeš, INDUPLATI Jarše in TOSAMA Domžale. V Domžalah so dokaj intenzivno rasli stolpiči in bistveno spremenili samo podobo mesta Tudi v Mengšu je bil zgrajen poslovno-stanovanjski blok iz združenih sredstev stanovanjskega sklada / S temi objekti in napravami se je bistveno izboljšalo stanje glede zaščite podtalnice in vodotokov občine Domžale. V izgradnji je tudi levoobrežni kolektor Domžale—Vir—-Radomlje, ki bo omogočal odvajanje odpadnih voda naseljem in industriji levo od Kamniške Bistrice. CESTE Skozi občino Domžale potekajo pomembne prometne poti: magistralna cesta 1/10 Ljubljana—Maribor v dolžini 31 km regionalne ceste: 11/322 Trzin—Mengeš—Brnik z odcepom 11/322 a Mengeš—Duplica 11/371 Ljubljana—Domžale—-Kamnik 11/336 Želodnik—Moravče—Izlake in 11/336 a Trojane—Izlake Skupna dolžina regionalnih cest znaša 38 km. Poleg navedenih cest je v občini Domžale še 250 km lokalnih cest IV. reda in 129 km nekategoriziranih cest. Od tega je 54 km cest IV. reda asfaltiranih. Moderniziranih cest v letu 1975 8770 km 1976 3850 km 1977 7740 km v prvem polletju 1978 4155 km ELEKTROENERGETSKO OMREŽJE Poraba električne energije se je zaradi dinamične rasti gospodarstva predvsem industrije in obrti ter stalnega porasta gospodinjskih aparatov močno povečala. Zaradi rasti gospodarstva se je v zadnjih letih zgradilo več novih trafopostaj Tudi na območju Radomelj poteka intenzivna individualna gradnja Med zvezno cesto in delovno organizacijo Papirnica Količevo, na levem bregu Kamniške Bistrice je v povojnem času zraslo strnjeno naselje individualnih hiš v industrijskih obratih, obrtnih delavnicah, novih stanovanjskih soseskah, v vzhodnem predelu občine pa predvsem zaradi modernizacije zasebnega kmetijstva. Za potrebe industrije je v gradnji elektroenergetska kabelska zanka, ki bo povezovala industrijo na desnem in levem bregu Kamniške Bistrice in bo napajala naslednje industrijske obrate: Tosama, Helios, Papirnica, Količevo, Lek, Bayer Pharma, novo industrijsko cono v Jaršah in Induplati Jarše. Tako je bilo v letih 1973—1977 zgrajeno skupaj 29 transformatorskih postaj, oid tega: 1973 4 1974 7 1975 6 1976 8 1977 4 Istočasno so bili zgrajeni tudi 20 kV priključki in izvršeno nizko napetostno omrežje. PTT OMREŽJE > --fll & s' & Wfsm 1 ft««® lili*»« Ü. |§ tv" " ■ g: ■n JI, lliliiil m — msmmm ■ 1 ■ ■ : ' PH mm mmrn EBi Wk II I j Wm ■ I H ■ h flm ■ r* «1 |»M II Radioamaterji vzpostavljajo številne zveze v občini in se uveljavljajo v mednarodnem radioamaterskem delovanju Radomljah delujejo v njenem okviru tudi aeronavtično društvo Modra ptica Vir, Jamarsko društvo Simon Robič Domžale in Foto-kino klub Mavrica Radomlje. Čeprav so združeni v enotno občinsko zvezo, je njihova dejavnost zelo raznolična, v bistvu pa izhaja iz osnov ljudske tehnike, ki ima svoje zametke v tehniškem pouku na osnovnih šolah. Za radijske klube lahko rečemo, da so se kljub skromnim finančnim sredstvom in opremljenosti povzpeli v vrh amaterske dejavnosti na tem področju in da so sposobni vzpostaviti številne UKV in relejne zveze s podobnimi organizacijami ne samo v Evropi, ampak tudi na drugih celinah. Največji pomen teh klubov je v tem, da stalno usposabljajo mladino za to zahtevno dejavnost, s čimer odkrivajo njeno uporabnost in usmerjajo mlade ljudi v tehniške poklice. Jamarsko društvo »Simon Robič« je s svojim delom veliko pripomoglo pri odkrivanju lepot podzemskega sveta, predvsem kapniško bogatih in eksotičnih jam na vzhodnem območju občine. Društvo nadaljuje pionirsko delo svetovno znanega speleologa Simona Robiča, ki je prvi opozoril na kraške pojave v naši občini. Čeprav društvo številčno ni veliko, pa se lahko pohvali z veliko prizadevnostjo svojega članstva, ki je raziskalo kraške jame v okolici Doba, Krtine in Velike vasi v Moravski dolini. Tako so mnogi biseri podzemnega sveta postali dostopni širšemu krogu ljudi. Poleg tega pa je društvo organizator za prikazovanje starih ljudskih običajev in Adama Ravbarja, igre, ki posega v čas turških vpadov na Slovensko. Foto-kino klub Mavrica Radomlje je nastal pred desetimi leti. Člani kluba imajo veliko zaslug, da je ostala na filmskem traku ohranjena marsikatera znamenitost naše občine in številni dogodki, ki so se dogajali v tem času. Vendar dejavnost kluba ni usmerjena samo na kroniko, ampak se razvija tudi na področju Avto-moto društvo Domžale je zgradilo nov dom, v katerem se usposabljajo vozniki motornih vozil amaterske filmske dejavnosti in v zadnjem času tudi umetniške fotografije. V preteklih letih je bil klub organizator revije amaterskih filmov, na katerih so sodelovali vsi slovenski klubi, poleg tega pa nastopa na številnih festivalih amaterskega filma. Na teh tekmovanjih prejemajo člani kluba tudi najvišja priznanja za filmske, režijske in tehnične ustvaritve na področju kratkometražnoga filma. V zadnjem obdobju prodira s svojo dejavnostjo tudi v šole, kjer skuša pritegniti mladino za umetniško fotografijo in filmsko dejavnost. Aeronavtično društvo Modra ptica obstoji sicer krajši čas, vendar je našlo širok odmev med mladino in je svojo dejavnost prikazalo tudi na razstavah, s katerimi je zbudilo veliko obiskovalcev. V zadnjem obdobju društvo razširja svojo dejavnost tudi na šole, kjer se povezuje z učitelji tehniškega pouka. Brez dvoma je raznolična dejavnost na tem področju velikega pomena tako v tehničnem pogledu, kakor tudi pri odkrivanju naravnih lepot in ohranjanju značilnih navad in običajev ter manifestacij, na katerih sodelujejo s svojimi vsebinsko bogatimi programi številni občani, povezani v najrazličnejše kulturne in druge dejavnosti. V Domžalah, Mengšu in Lukovici delujejo turistična društva, katerih člani so predvsem občani, ki jih je združila skrb za lepše okolje in delno tudi hotenje po ohranjanju turističnih zanimivosti. Temu sta se v zadnjem obdobju priključili še Turistično društvo Radomlje in Hortikulturno društvo v Ihanu. Članom vseh teh društev gre zahvala za privlačnejši videz objektov in krajev, za številno cvetje in lepše urejeno okolje. Vsakoletna akcija »Uredimo naš kraj« je velikega pomena še posebno zaradi tega, ker hitra urbanizacija dostikrat Foto kino klub MAVRICA je bil organizator XI. festivala amaterskega filma Slovenije pozablja na zelene in parkovne površine, ki jih vse bolj pogrešamo. Številne akcije prizadevnih članov so dobro uspele, vendar pa niso povsod našle tiste odmevnosti, ki bi bila nujna, kajti skrb za zdravo okolje in kulturen odnos do narave ni vedno takšna, kat bi morala biti. Programska usmerjenost teh društev pa skuša vplivati na kulturno zavest ljudi v najširšem pomenu te besede, kamor brez dvoma sodi tudi odnos do okolja, v katerem živimo in delamo. Društva upokojencev Čeprav ugotavljamo, da je domžalska občina po starostni strukturi prebivalcev mlada občina, vendar živi na njenem območju nad 4000 upokojencev. V treh društvih: Domžalah, Mengšu in Moravčah je včlanjenih okol 2500 upokojencev. Društva si prizadevajo za večjo aktivnost svoji članov na številnih področjih družbenega, političnega in samoupravnega življenja, rekreacije, izlet-ništva in drugih klubskih dejavnosti. Vodstva društev skušajo svojim članom pomagati pri reševanju številnih pomembnih življenjskih vprašanj in se v ta namen povezujejo s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, v prvi vrsti pa s socialnim skrbstvom. V okviru domžalskega društva deluje tudi moški pevski zbor »Janez Cerar«, ki je ena izmed najbolj delavnih kulturnih skupin v občini. Lovske in ribiške družine Na območju občine deluje 6 lovskih družin, in sicer v Domžalah, Lukovici, Mengšu, Moravčah, na Pšati in na Trojanah. V teh družinah je včlanjenih nad 200 lovcev in pripravnikov. Lovske družine imajo osnovne naloge opredeljene v svojih samoupravnih aktih, iz katerih se vidi, da skrbijo za ohranjanje divjačine, ki še obstaja na območju občine, in da uničujejo tisto divjačino, ki povzroča na kmetijah gospodarsko škodo. Ribiči so povezani v ribiški družini Bistrica Domžale, ki ima 180 članov in upravlja z vsemi vodami širšega kamniško-domžalskega in Vodiškega območja. Veliko pozornost posvečajo graditvi ribnikov in tako so zgradili ribnik na Prevojah in na Križu pri Kamniku. Skupaj z drugimi dejavniki, ki se ukvarjajo z varstvom okolja, si prizadevajo, da bi ohranili življenje v rekah in potokih, kolikor že ni popolnoma uničeno zaradi nesnage in strupenih snovi. Člani družine so močno zainteresirani, da začne z delom čistilna naprava v Studi in da bi bili na povezovalni kanal te čistilne naprave priključene vse delovne organizacije in tudi kraji, saj bi se s tem bistveno izboljšalo stanje voda na celotnem območju, s katerim upravlja ribiška družina. Druga društva Na območju občine delujejo še: Avto-moto društva v Domžalah, Mengšu, Lukovici in Moravčah. Ta društva pripravljajo kandidate za voznike motornih vozil in organizirajo različna rally tekmovanja; Planinski društvi v Domžalah in Mengšu, v katerih je včlanjenih nad 1500 občanov vseh starostnih skupin. Planinci oskrbujejo planinske domove na Veliki in Mali planini in skrbijo za vzdrževanje planinskih in spominskih poti iz časa Pri Planinskem društvu v Domžalah in v Mengšu delujeta tudi alpinistični sekciji, katerih člani so opravili številne vzpone v najtežjih pogojih Društvo šoferjev in avtomehanikov Domžale organizira vsako leto ob dnevu šoferjev svečano prireditev Tako izgledajo kapniki v Osoletovi jami pri Dešnu Jamarsko društvo Simon Robič Domžale raziskuje podzemni svet in odkriva številne čare tega sveta tudi turistom in obiskovalcem podzemnih jam Ribiška družina Bistrica Domžale gradi tudi številne ribnike, v katerih goji ribji zarod. Takšen ribnik je zgradila tudi na Križu pri Komendi narodnoosvobodilnega boja. Društva posvečajo veliko pozornost tudi razvoju alpinističnih odsekov in prav člani teh odsekov so v zadnjem obdobju dosegli vidne uspehe na področju alpinizma v evropskih in izvenevropskih gorstvih. Svojo dejavnost povezujejo tudi s šolskimi športnimi društvi in skrbijo za rekreacijo, ki v zadnjem času dobiva tudi na področju planinstva vse večjo veljavo. Društvo šoferjev in avtomehanikov združuje poklicne šoferje in avtomehanike, skrbi za njihovo strokovno usposabljanje in tudi za pridobitev višjih kvalifikacij. Poleg tega delujejo še nekatera kot so: Filatelistično društvo v Domžalah, Kine-loško društvo v Domžalah, Društvo telesnih invalidov v Domžalah, Društvo zdravljenih alkoholikov, Društvo zbiralcev značk na Vrhpolju in še nekatera. Iz tega skromnega prikaza o delovanju društev lahko vidimo, da je društvena aktivnost razvita na območju celotne občine, da združuje številne delovne ljudi in občane in usmerja njihove interese na posameznih področjih delovanja. Za razvoj teh dejavnosti imajo velik pomen tudi posamezne samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične in družbene organizacije, predvsem pa Socialistična zveza delovnih ljudi, v okviru katere se ta društvena dejavnost tudi razvija. KAZALO UVODNA BESEDA 5 I. REFERATI S PRVEGA ZNANSTVENEGA POSVETOVANJA SLOVENSKIH ZGODOVINARJEV O KRAJEVNI ZGODOVINI 7 Ignacij Vioj e, Prvi isimpožij 'slovenskih zgodovinarj ev o kraj eni zgodovini v Domžalah 9—13 Mirina Zupančič, Arheološki najdišči Trojane in Mengeš 15—22 Ferdo Gestrin, Obdobje fevdalizma na ozemlju domžalske občine v luči zemljiškega gospostva Jablje 23—59 Tone Ravnikar, Domžale v luči gospostev, hišnih posestnikov, ulic lin hišnih številk (1811 do 1955) 61—80 Vasilij Melik, O upravnem razvoju na domžalskem območju od začetka 19. stoletja do leta 1941 81—94 Jože Žontar, Domžalsko območje v prvi polovici 19. stoletja 95—102 Katarina Kobe-Arzenšek, Iz preteklosti slaminiilkarstva v domžalski okoliei s poudarkom na domačih proizvajalcih 103—130 Miroslav Stiplovšek, Razmah delavskega gibanja na domžalskem območju v drugi polovici tridesetih let in krepitev vloge partije v njem 131—149 Ivan Viđali, Vstaja na domžalskem in kamniškem območju 151—170 Tone Ferenc, Polom raznarodovalnih načrtov nemškega okupatorja v Okrožju Kamnik 171—221 Metod Mikuž, O pomenu preučevanja zgodovine NOB na posameznih območjih in o nekaterih posebnostih razvoja NOB na domžalskem in kamniškem območju 223—237 II. NEKAJ ZNAČILNOSTI RAZVOJA DOMŽALSKE OBČINE V OBDOBJU SOCIALISTIČNE GRADITVE 239 Jernej Lenič, Nekaj poglavitnih značilnosti razvoja domžalske občine po osvoboditvi 241—249 Jernej Lenič, Prebivalstvo domžalske občine 251—266 Janko Gedrih, Razvoj občine Domžale kot družbenopolitične in samoupravne skupnosti 267—284 Milan Marolt - Franc Škrjanc, Gibanje gospodarstva v letih 1965 do 1975 285—311 Janez Kovač - Franc Škrjanc, Komunalna in stanovanjska gradnja 313—321 Karel Kušar, Razvoj nekaterih delovhih Organizacij na območju domžalske občine 323—369 Jakob Černe, Nekateri kazalci razvoja družbenih dejavnosti v občini Domžale 371—430 Karel Kušar, Društvena dejavnost 431—440 ZBORNIK OBČINE DOMŽALE Uredil uredniški odbor: Janko Gedrih, Ferdo Gestrin, Jernej Lenič, Milan Marinič, Vasilij Melik, Miroslav Stiplovšek, Jože Žontar Zemljevide izdelal Zmago Čermelj Tehnični urednik France Cerar Oprema Peter Zebre Izdala in založila Kulturna skupnost Domžale, zanjo Stane Habe Klišeje izdelala klišarna Ljudske pravice v Ljubljani Natisnila in vezala Tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani Septembra 1979 v 3000 izvodih Domžale SIC os 908(Domžal e) ZBORNIK 908.497.12 Domža1 e(082) 0080881187 COBI SS ® KNJIŽNICA DOMŽALE