AKTUALNOST MISLI J. M. KEYNESA Posebna številka 2006 nase gospodarstvo Revija za aktualna gospodarska vprašanja NASE GOSPODARSTVO OUR ECO O M Y Revija za aktualna gospodarska vprašanja Letnik 52, posebna številka, 2006 Review of Current Issues in Economics Vol. 52, Special Issue, 2006 Izdajatelj: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor (EPF) Uredniški odbor: Majda Bastič (EPF), Samo Bobek (EPF), Darja Boršič (EPF), Majda Kokotec-Novak (EPF), Rasto Ovin (EPF), Miroslav Rebernik (EPF), Davor Savin (EPF), Dušan Zbašnik (EPF), Bruno Završnik (EPF), Hans Ferk (podjetniški svetovalec, München, Nemčija), Julius Horvath (CEU Budimpešta, Madžarska), Andras Inotai (Institute for World Economics, Hungarian Academy of Sciences, Madžarska) Alessio Lokar (Universita degli Studi di Udine, Italija), Monty Lynn (Abilene Christian University, ZDA), Josef Mugler (Wirtschaftsuniversität Wien, Avstrija), Gerald Schöpfer (Karel Franzens Universität Graz, Avstrija), Jure Šimovič (Sveučilište u Zagrebu, Hrvaška). Glavni in odgovorni urednik: prof. dr. Davor Savin Upravnica: prof. dr. Majda Bastič Tajnica: dr. Darja Boršič Naslov uredništva: Maribor, Razlagova 14, Slovenija, telefon: +386 2 22 90112 Elektronska pošta: nase.gospodarstvo@uni-mb.si Spletna stran: http://www.ng-epf.si Revija je indeksirana v ABI/INFORM Global in EconLit. Published by: Faculty of Economics and Business, Maribor (FEB) Editorial Board: Majda Bastič (FEB), Samo Bobek (FEB), Darja Boršič (FEB), Majda Kokotec-Novak (FEB), Rasto Ovin (FEB), Miroslav Rebernik (FEB), Davor Savin (FEB), Dušan Zbašnik (FEB), Bruno Završnik (FEB), Hans Ferk (Business Advisory Board, München, Germany), Julius Horvath (CEU Budapest, Hungary), Andras Inotai (Institute for World Economics, Hungarian Academy of Sciences, Hungary) Alessio Lokar (Universita degli Studi di Udine, Italy), Monty Lynn (Abilene Christian University, USA), Josef Mugler (Wirtschaftsuniversität Wien, Austria), Gerald Schöpfer (Karl Franzens Universität, Graz, Austria), Jure Šimovič (University of Zagreb, Croatia). Editor-in-Chief: Davor Savin Manager: Majda Bastič Secretary: Darja Boršič Editorial and administrative office address: Maribor, Razlagova 14, Slovenia, phone: +386 2 22 90112 E-mail: nase.gospodarstvo@uni-mb.si WWW homepage: http://www.ng-epf.si The review is indexed in ABI/INFORM Global and EconLit. Lektorji: dr. Renata Zadravec Pešec, dr. Peter Mikek in Jane E. Hardy, Ph.D. J^T Studio Linea, Maribor Letno izide: 6 (šest) številk. Letna naročnina: za pravne osebe 9.250 SIT (38,6 €), za fizične osebe 4.670 SIT (19,5 €) in za tujino 50 €. ISSN 0547-3101 Znanstveni sestanek št. 1000-06-452929 je s sklepom Upravnega odbora št. 4302-17/2006/161 z dne 26.7.2006 sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Mestna občina Maribor, Oddelek za gospodarske dejavnosti. Vsebina • Contents ZNANSTVENA KONFERENCA • SCIENTIFIC CONFERENCE 1 G. C. Harcourt The Structure of the Post-Keynesian Economics: The Core Contributions of the Pioneers Struktura post-keynesianske ekonomije: Najpomembnejši prispevki pionirjev 5 2 Bogomir Kovač Keynes, keynesianizem in evolutivna kompleksnost sodobne socialne države -renesansa ali zaton keynesianske teoretske paradigme Keynes, Keynesianism and the Evolution of the Contemporary Welfare State -A Renaissance or Fall of the Keynesian Paradigm 11 3 4 Zarjan Fabjančič Kako smo poučevali o Keynesu nekoč in kako poučujemo danes How We Taught and How We Teach about Keynes Davor Savin 26 T Monetarna teorija proizvodnje Monetary Theory of Production 32 5 Tjaša Redek, Andrej Sušjan Keynesov koncept negotovosti in njegova relevantnost za tranzicijske ekonomije Keynes' Concept of Uncertainty and its Relevance for Transition Economies 37 6 Neven Borak Konec zlate dobe v razvoju evropskega gospodarstva The End of the Golden Age in the Development of European Economies Marjan Senjur Keynesianizem in ekonomska arhitektura Evropske unije Keynesianism and the Economic Architecture of the European Union 47 7 55 8 Davorin Kračun Keynesianski elementi v slovenskem procesu tranzicije Keynesian Elements in Slovenian Transition 64 9 Rasto Ovin, Anita Maček Želja po nadziranju mednarodnih tokov kapitala se veča - ali se vrača Keynes? More Control of International Capital Flows Wanted - Is Keynes Back? 73 10 Mejra Festic Keynesov in Lucasov hevristični model Keynes' andLu5cas' Heuristic Model 80 11 Bernard Brščič Sodobna ekonomska misel med Keynesom in Hayekom Modern Economic Theory between Keynes and Hayek 87 12 Darja Boršič Alternativni modeli realnih deviznih tečajev Alternative Real Exchange Rates Models 94 13 Silvo Dajčman, Dejan Romih Sodobnost Keyensove misli o finančnih trgih Modernity of Keynes' Thought on Financial Markets 100 Davor Savin Moji razgovori z Lydio Keynes 108 Uvodna beležka Letos mineva 60 let od smrti J. M. Keynesa in 70 let od izida njegove knjige General Theory of Employment, Interest and Money. Ta knjiga je spremenila pogled na funkcioniranje gospodarstva nepopolne zaposlenosti in vzpostavila novi analitični okvir ekonomske znanosti, ki je postal slaven kot »keynesianska revolucija«. Od tedaj je sicer ekonomska veda nadaljevala v različnih smereh — poznamo jih kot neokeynesianizem, monetarizem, neoklasični sistem ipd., vendar je temeljno sporočilo avtorja General Theory še naprej ostalo pomemben temelj naše stroke. Sekcija za ekonomsko politiko Zveze ekonomistov Slovenije in Uredniški odbor revije Naše gospodarstvo sta zaprosila več slovenskih ekonomistov in prof. G. Harcourta z Univerze v Cambridgeu, da ob omenjenih obletnicah osvetlijo aktualne aspekte keynesianskega modela in ekonomske politike, ki izhaja iz tega modela. Namen je bil predstaviti nekatera relevantna vprašanja, ki se nanašajo tako na zgodovinske kot tudi aktualne vidike ekonomske teorije ter sodobne globalizacijske procese, kompleksnost sodobne socialne države v luči keynesianske teoretske paradigme, vpliv keynesianizma na ekonomsko organizacijo Evropske unije, razvoj evropskega gospodarstva, procese tranzicije, metodološke dileme ekonomske vede ter monetarne in finančne vidike sodobnega gospodarstva. Objavljeni prispevki so pripravljeni za znanstveno konferenco »Aktualnost misli J. M. Keynesa« oktobra 2006 na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. Introductory Note This year marks 60 years since the death of J.M. Keynes and 70 years since the publishing of his book The General Theory of Employment, Interest and Money. This book revolutionized the perception and understanding of economists about the functioning of economies that are characterized by less-than-full employment. Furthermore, it established a new analytical framework of economics that became famous as the 'Keynesian revolution.'Since then, economics has branched out in different directions, which we know as neo-Keynesianism, monetarism, neoclassical synthesis, etc. However, the fundamental message of the author of the General Theory has remained an important foundation of our profession. To mark these anniversaries, the Economic Policy Section of the Union of Economists of Slovenia and the editorial board of the journal »Naše gospodarstvo« asked several Slovenian economists and prof. G. Harcourt from Cambridge University to shed light on current aspects of the Keynesian model and economic policy as they originate from his model. The purpose of this was to present some relevant issues related to both historical and current aspects of economic theory and processes of globalization, the influence of Keynesianism on the economic organization of the European Union, the development of the European economy, processes of economic transition, methodological dilemmas of economics, and monetary and financial aspects of the modern economy. The published papers were prepared for the scientific conference »The Contemporary Relevance of J. M. Keynes' Thought« on October 26, 2006 at the Faculty of Economics and Business in Maribor, Slovenia. ZNANSTVENA KONFERENCA • SCIENTIFIC CONFERENCE the structure of the post-keynesian economics: the core contributions of the pioneers* Struktura post-keynesianske ekonomije: Najpomembnejši prispevki pionirjev I I first spoke on the present topic at the ESHET Conference in Porto in April 2006. Following John King's comments as discussant of the paper at Porto (I thoughtfully lent him the page proofs of the book on which the paper was based, Harcourt (2006), to read on the day the paper was presented), I feel I should have subtitled the book, The Core Contributions of the Cambridge Pioneers. When writing the book, I had in mind two sets of readers: first, undergraduate and graduate students who may be looking for alternative approaches to thinking about theoretical, applied and policy issues in economics. By presenting a structure of the thought (and its origins) that I have found so helpful over my working life I hope to at least interest and possibly even enthuse this first set. Secondly, I also hope that what I have written may interest teachers and researchers in economics, not so much perhaps for the details of the analysis, with which many would be familiar, but for the way in which one person at least sees the interconnections and interrelationships which have emerged as our discipline has evolved and developed. The ideas in the book themselves have evolved and developed for me over the past fifty years, in both lectures and research. My model is not exactly Dennis Robertson's three volumes of lectures on Economic Principles in Cambridge, Robertson (1957, 1958, 1959); but I suppose it has something in common with them, even with his admission that 'if it is all wrong, it can't be helped now' (Robertson 1957, 7). I trust, though, that I have not written in quite as querulous a tone as that into which Robertson sometimes lapsed, for I remain, as ever, a happy and enthusiastic, even optimistic, person who nevertheless is willing to admit that he may be wrong. I wrote the first draft of the Preface in April 2005, in the fiftieth year since I first came to Cambridge in September 1955. Half my working life has been spent here (the other half in Adelaide, most happy years) and I count myself most fortunate to have studied and taught in such a stimulating and satisfying, even if sometimes - no, often - so cantankerous an environment. Much more than this, though, in 2005 Joan and I celebrated our Golden Wedding anniversary on 30th July. As ever, her love and support made possible the writing of the book, much of which occurred in the study she imaginatively prepared for me in our New Square home when, having had three years' grace over and above the obligatory seventy years' constraint, I no longer had a room at Jesus. I dedicated the book to her with my love. * Originally given as a Keynote Address at the July 2006 HETSA Conference at Ballarat. The title is also the title of Harcourt (2006). I am most grateful (with the usual disclaimer) to the Conference participants and two anonymous referees for their comments. G. C. Harcourt, Professor Jesus College, Cambridge Abstract UDC: 330.834/.835 The address covers the topics in my 2006 Cambridge University Press book of the same title. I set out the structures of thought and the approaches to economic theory, applied work and policy (all intertwined) that I developed in over 50 years of thinking and writing about economic issues. I highlight the contributions and approach of the great economists who have most influenced me, virtually all of whom may be classified under the rubric, Post-Keynesian. They include Keynes himself, Kalecki, Sraffa, Joan Robinson, Kahn, Kaldor, Goodwin and Pasinetti. Behind most of these people must be placed the influence of the classical economists and Marx. I must also name my principal Australian mentors, Eric Russell and Wilfred Salter. Key words: theory of distribution, accumulation, endogenous money, inflation, unemployment, growth theory Izvleček UDK: 330.834/.835 V prispevku so povzete teme iz moje knjige z istim naslovom, ki je izšla leta 2006. Predstavljena je struktura ekonomske misli in različni pristopi v ekonomski teoriji, empiričnem raziskovanju in ekonomski politiki kot vzajemno povezanih elementih, kakor sem jih razvil v petdesetih letih razmišljanja in pisanja o ekonomskih vprašanjih. Izpostavljam prispevek in pristop velikanov ekonomske misli, ki so vplivali name in jih lahko skorajda vse uvrstimo med postkeynesi-anske ekonomiste. Seznam vključuje Keynesa samega, Kaleckega, Sraffoja, Joan Robinson, Kahna, Kaldorja, Goodwina in Pasineettija. Za večino od njih velja, da se v njihovih delih kaže vpliv klasičnih ekonomistov in Marxa. Omeniti moram tudi moja glavna avstralska mentorja: Erica Russella in Wilfrieda Salterja. Ključne besede: teorije razdelitve, akumulacija, endogeni denar, inflacija, brezposelnost, teorija rasti JEL: E12, E20 Why post-Keynesian economics and who were its Cambridge pioneers? Maynard Keynes, Richard Kahn, Richard Goodwin, Nicholas Kaldor, Luigi Pasinetti, Joan Robinson and Piero Sraffa all started initially, at least in some degree, within the mainstream of their time. They all moved well and truly outside it, attempting to create either a revolutionary alternative or to rehabilitate the classical Marxian tradition, in most cases in the light of the Keynesian revolution. The one exception is Michal Kalecki, whose personal history and independent mind combined to place him virtually always outside the mainstream. The book, though, is not principally concerned with why and how the discontents that led them to change their minds arose. Rather, its principal object is to set out the structures of their alternative approaches in order to suggest modes of thinking about theoretical and policy issues in political economy1 The structures presented here are based on over forty years of teaching and researching under the rubric of what is now called post-Keynesian economics. I certainly was not aware that it was so called when I started on this track in the 1950s. In fact, I have much sympathy with the stance of my old friend, the late Athanasios (Tom) Asimakopulos, who declined an invitation to be included in the first edition of Philip Arestis and Malcolm Sawyer's admirable A Biographical Dictionary of Dissenting Economists (1992), because he regarded his views and contributions as belonging fully within the mainstream of economics proper, not in a dissenting stream.2 It was only in order to provide a suitable tribute to his influential contributions and splendid personal example as a teacher and human being that his widow, Marika, allowed the entry on Tom to be included in the second edition of Arestis and Sawyer (see Harcourt 2000). However, it must be admitted that when I first wrote this (August 2004), though something of a backlash/comeback may be discerned (see Harcourt 2001 for reasons why), the views and approaches taken in the book still continue to be regarded by the bulk of the profession as those of dissenters. The most succinct definition of post-Keynesian economics comes from Joan Robinson (1978; CEP, vol V, 1979, 210). To me, the expression post-Keynesian has a definite meaning; it applies to an economic theory or method of analysis which takes account of the difference between the future and the past (emphasis in the original). I obviously have no quarrel with this; but, as I try to be ever-mindful of historical developments, I also wish to stress 1 Some of the reasons for their discontent are given in the appendixes to the volume: these contain short intellectual biographies of the main contributors (appendix 1) and a sketch of some of their principal arguments (appendix 2). 2 As with Brian Reddaway and Austin Robinson, Tom's contributions are erected firmly and securely on the base of a thorough knowledge of the writings of Marshall and Keynes and, in Tom's case, of Kalecki and Joan Robinson, as well as on a deep critical understanding of the content and method of neoclassical economics. that the approaches to political economy which reflect post-Keynesian thought are there partly for historical reasons and partly because of logical associations. Post-Keynesianism is an extremely broad church. The overlaps at each end of a long spectrum of views are marginal (sic), often reflecting little more than a shared hostility towards mainstream neoclassical economics and methodology, IS/LM Keynesianism and the 'fix-price' Keynesianism of the 'New Keynesians' and certain French economists. Some post-Keynesians are working actively towards a synthesis of the principal strands.3 Others regard the search for a synthesis, for a general all-embracing structure, as a profound mistake: to quote Joan Robinson (1974; CEP, vol V, 1979, 119), a founding mother, a misguided attempt to replace 'one box of tricks' by another. Post-Keynesianism should be a situation-and-issue-specific method of doing political economy, a 'horses for courses' approach, itself an all-embracing structure at the methodological level (see Harcourt 2001, Essay 19). The principal object of analysis is the advanced capitalist economies of the twentieth and twenty-first centuries. The central aim is to provide a framework within which to understand and explain their macroeconomic and/or microeconomic processes over time. It must be admitted that the tradition within which they are presented objects vigorously to the microeconomic/macroeconomic dichotomy of mainstream economics (see Joan Robinson 1977b; CEP, vol V, 1979, 4-5 for a typically forceful argument why.) Basically, neither individual nor group/class behaviour may be understood without making explicit the economy-wide structures and relationships that provide the backdrop to their behaviour. Similarly, economy-wide structures and relationships not only influence but also are influenced by individual and group/class motivations and behaviour. Thus the microeconomic foundations of macroeconomics must always be complemented with - indeed, it could be argued, dominated by - the macroeconomic foundations of microeconomics, see Crotty (1980).4 The particular subsets of the mainstream literature that this happy band became increasingly dissatisfied with were the theory of distribution, especially the marginal productivity theory in its aggregative form (but also the 3 The deepest and most profound example of the attempts to provide a coherent synthesis is the splendid monograph by Heinrich Bortis, Institutions, Behaviour and Economic Theory: A Contribution to Classical-Keynesian Political Economy (1997). Reading successive drafts of Henry's book taught me so much. If I were ever to be persuaded that a synthesis were possible, it would be because of his arguments. A referee suggested Marc Lavoie's Foundations of Post Keynesian Economics (1992) as the other significant work that should be mentioned. 4 A referee points out that in Kalecki's approach, "certain key elements are determined at the micro level, while others are determined at the macro level, so that [the determination of] the level of total employment ... requires both micro and macro. [Hence] it does not make sense to talk about either being a "foundation" for the other". I do not completely agree, see my discussion of Kalecki's model on p.13 below. supply and demand approach in general, see Bharadwaj 1978); the theory of pricing at the level of the firm and the industry, principally as it came down from Marshall and Pigou; the theory of investment behaviour and expenditure that is implied in Marshall and Pigou and, more explicitly, in the writings of Irving Fisher; and the theory of growth, to which is allied the theory of the trade cycle (the business cycle to our North American cousins), as it has been developed in the post-war period by leading neoclassical economists (some of whom, for example, James Meade, Robert Solow, and Trevor Swan were/are also leading Keynesians). In doing so, they were inspired and stimulated - even irritated - by Roy Harrod's and Evsey Domar's seminal contributions in the late pre-war and early post-war years. The final objective of the book was to show how the alternative theories of the post-Keynesians under each of these heads may be combined into an overarching general framework that may then be applied in explanations of postwar happenings in the advanced capitalist world. This same framework, together with its constituent parts, may be used to rationalise various policy proposals which tackled, or should have been used to tackle, some of the major malfunctions of these economies in the same period. An equally important aim of the volume was to rescue the pioneering contributions of this first generation from the benign neglect and misunderstandings that are starting to occur as the time from their respective deaths lengthens. It is important to have recorded for posterity the background and the nuances to the making of the theories by people who knew these pioneers personally and who were present for at least part of the time when the ideas were developed, not only to restore them to their correct place in the narrative but also to correct the misconceptions and often neglect they suffer or experience as the third and even fourth generation of post-Keynesians increasingly come to constitute the pos-Keynesian literature and canon. I do not mean to denigrate the contributions of the latter groups; but I would like to restore to their rightful place the fundamental pioneering contributions of the first contributors.5 III The structure of the book is as follows: In chapter 2 I discuss post-Keynesian macroeconomic theories of distribution. I start with Kaldor's 1955-6 paper, as it is the best known. I use it and its characteristics as the backdrop to discussions of Kalecki's earlier contributions, including his review of Keynes's General Theory, Joan Robinson's eclectic approach and Frank Hahn's macro theory of employment and distribution which was initially developed in his PhD dissertation at the LSE in the later 1940s and early 1950s. 5 Paul Davidson (2003-4) has written a most idiosyncratic review article of John King's history of post-Keynesian economics since 1936 (King 2002). It was entitled 'Setting the record straight ...' I was tempted to write a reply with Luigi Pasinetti entitled 'Really setting the record straight' but desisted after I read the courteous but powerful replies to Davidson by Marc Lavoie and King himself. I start with Kaldor's paper not only because it is the best known but also because it is the most idiosyncratic. For here was Kaldor, an eminent Keynesian, arguing that a growing capitalist economy, if it is in equilibrium, must be at full employment, and that the theory he developed is a long-period one. The theory is Keynesian because he insists that investment leads and saving responds. But his first two assumptions led Paul Samuelson (1964) to dub him Jean-Baptiste Kaldor. Kaldor used two empirical generalizations to complete his model : first, that prices are more flexiible than money wages in the long term, and so change more rapidly than money wages in situations of excess demand or supply; secondly, that the marginal prosperity to save of profit-receivers (profits) is greater than the marginal prosperity to save of wage-earners (wages).6 This allowed total saving (as a proportion of full employment long-period income) to change as the distribution of income changed in response to discrepancies between planned investment (as a proportion of full employment long-period income) and the initial value of planned saving (also as a proportion of full employment long-period income), until planned saving and planned investment were equal to one another. In Kalecki's earlier account of a macro theory of distribution, the analysis applied to the short period in which there is not necessarily full employment so that both the distribution of income and the levels of activity and employment may be determined simultaneously. An explicit connection is made between the pricing practices of firms and the overall distribution of income. (In Kaldor's early models on these themes price-setting behaviour is not explicitly discussed.) In my book I use Joan Robinson's well-known exposition of Kalecki's theory, see Joan Robinson 1977a; CEP, vol V, 1979. It is presented in a neat diagram on which several generations of Cambridge undergraduates have been brought up, first by Joan Robinson and then, later, by me in my lectures in the 1980s and 1990s on post-Keynesian economics. As we have already noted, Joan Robinson's approach over the years to the theory of distribution was eclectic. By the time she published her magnum opus, The Accumulation of Capital, in 1956, she was working within Kalecki's structure which had applications not only to an understanding of how capitalism works but also to how a democratic socialist regime could work too. (Alas, the Stalinists in charge of Kalecki's native Poland never gave him a chance to put his suggestions into practice when he returned there in the 1950s.) I illustrate Joan Robinson's approach in which she used his structure by examining the real aspects of the creation and extraction of a surplus from the consumption goods sector to be used by the workers in the investment goods sector. I show the crucial roles of productivity in the consumption goods sector and the size of the real wage in the determination of the potential rate of accumulation - whether it is realized Luigi Pasinetti's famous 1962 paper analyses what happens when wages are not the sole source of income of wage-earners because they have saved in the past and acquired financial and other assets. 6 or not depends, of course, on the planned investment behaviour of the capitalist class in given situations in capitalism and of planners and managers in socialism. The analysis follows David Worswick's 1959 stockade dictator version of Joan Robinson's model in The Accumulation of Capital (a representation with which she was not that pleased) and Harry Johnson's 1962 version of her model with one technique of production available and dominant at any moment of time. (She felt that the major propositions of her theory of growth could be established without explicitly incorporating an analysis of the choice of techniques.) I also exposit Kalecki's extraordinary review article of The General Theory which unfortunately was not published in full in English until December 1982.7 The review not only shows conclusively that Kalecki independently discovered the principal propositions of The General Theory but also that he set the arguments in the most appropriate framework for analysing capitalism - Marx's schemas of production and reproduction. He showed explicitly both the microeconomic foundations of macroeconomics, including a macroeconomic theory of distribution and the reverse flow of macroeconomic foundations of microeconomics. In the process he showed that market structures were qualitatively unimportant in establishing the main systemic results, see also Shapiro (1997) (but also Marris (1997). Post-Keynesian theories of the determination of the size of the mark-up were discussed in chapter 3. Adrian Wood's 'Golden Age' model (1975) was taken as the benchmark against which were assessed the 'historical time' model developed by Peter Kenyon and myself (1976) and the choice of technique in the investment decision in both the orthodox and the post-Keynesian approach.8 Wood's model is explicitly Golden Age or steady state with expectations always realized so that the analysis is set in logical time. Harcourt and Kenyon's model is an attempt to set the same general problem in historical time, relating pricing and the investment decision to succeeding short periods' behaviour of the firm. Discussion of the latter model is preceded by an analysis of the choice of technique in both an orthodox and a post-Keynesian setting, partly because Wood claimed that his analysis was unaffected by the choice of technique rule used, partly in order to illustrate the different results obtained, according to whether the neoclassical axiomatic approach or the post-Keynesian approach based on real world decision making rules is employed. 7 I asked a former Cambridge graduate student of mine, Ferdinando Targetti and his Polish wife, Boguslawa KinderHass, to translate the article for publication in Australian Economic Papers, with a commentary by them, see Targetti and Kinder-Hass (1982. I regard it as the most important article published during my years as joint editor of Australian Economic Papers . 8 A referee has pointed out that in the literature relating to these issues there is a debate concerning the appropriate notion of costs as well as what determines the mark-up. There are also two broad approaches to the latter: one which follows Kalecki in locating it in the oligopolistic conditions facing the firm, the other, which is exposited in the book, locates it in the investment plans of the firm. Wood developed a relationship between the rate of growth of sales revenue of the firm and the size of the markup needed to provide internal finance to match the accumulation needed to sustain this rate of growth, given the supply of external finance in the existing situation. He identified an opportunity frontier and a finance frontier. The former takes in the opportunities for growth of the firm in terms of alternative pricing, investment and sales policies. At some point the firm encounters a trade-off between a higher profit margin on the one hand and a higher rate of sales on the other. Rates of accumulation are the clue to how fast sales may grow because they determine both capacity and costs of production. There is a unique opportunity frontier for the firm which itself is usually taken to be a price leader in an oligopolistic setting operating in situations of given overall aggregate demand. The finance frontier relates to the trade-off between markup levels, rates of growth of sales revenues and the investment needed to provide the capacity to produce the output associated with the sales. Where the two frontiers intersect determines both the mark-up set and the rate of growth of sales (and of accumulation to back them up,) When choice of techniques is possible the two frontiers become families, each member of which is associated with a given technique of production. Because the opportunity frontiers move out at a decreasing rate (convex to origin isoquants) while the finance frontiers fan out at a proportional rate, their intersections provide a locus which has a maximum rate of growth of sales revenue, size of mark-up combination. The chapter closes with a discussion of why internal finance is usually preferred to other forms of finance of investment expenditure. Kalecki's principle of increasing risk is taken as the most insightful explanation. Chapter 4 is concerned with macroeconomic theories of accumulation. It starts with a critique of the details of Keynes's theory in The General Theory and after. The critique stems from the writings of Abba Lerner, Kalecki, Joan Robinson and Asimakopulos. The critique argues that Keynes had the right ingredients but the wrong recipe in his chapter 11 on the marginal efficiency of capital (mec). Lerner (1944) provided an internal critique by pointing out that Keynes failed to distinguish between the mec and the marginal efficiency of investment (mei), even though it was the latter in which he was principally interested because it related to the short-period equilibrium flow of aggregate investment. Lerner's conclusions may be stated in two propositions : 1) In full, stock-flow equilibrium, mec = mei = i, where i is the exogenously given value of the rate of interest. 2) In short-period flow equilibrium, mei = i < mec. Even these refinements would not suffice for Keynes's other three critics. Keynes had given two reasons why there is, in any given situation, a downward sloping relation between desired rates of accumulation and given values of i. The first, relating mainly to the short period, is associated with the assumption of rising marginal costs of production in the short period and marginal cost pricing being usually universal in all sectors of the economy. With given expectations about future flows of expected profits associated with possible investment projects, higher supply prices implied lower mei s. But, his critics argued, this may only occur in the economy as a whole //individual business people in the calculations of their mei s used, not known current market prices of investment goods, but rather their equilibrium prices which aggregate investment, if implemented, would bring about. That is to say, Keynes had assumed rational expectations for a second time in his life. (The first was when he planned to do just enough preparation to become 12th Wrangler in the finals of the Mathematics Tripos at Cambridge in 1905, a respectable but not brilliant result which satisfied him but not his father.) The second reason, a more long-period one, rested on the assumption that long-term demand curves for products were givens while short-period supply curves in future periods would be farther and farther out to the right, the greater were the levels of investment in the current short period (because they would supply greater and greater capacities in the future). The intersections of the supply and demand curves thus implied lower and lower expected prices and therefore expected profits and so lower mei's, the larger the investment now. But here Keynes was being untrue to his own self, as he always argued in other contexts that the present played a large role in determining expectations about the future. As higher levels of accumulation now would imply greater sales, higher prices and profits, these should be expected in the future and so longer-term demand curves could not be taken as givens. Therefore it was not inevitable that expected prices and profits would be lower and so mei s less. The solution of the critics was to take Keynes's ingredients and rewrite the recipe in terms of a two-sided relationship between profitability and accumulation. Thus, higher rates of accumulation now implied higher systemic profitability. Higher profitability now meant higher expected profitability in the future which would induce higher rates of desired accumulation. Where the two relationships intersected gave, in effect, through Joan Robinson's famous banana diagram, Joan Robinson 1962, 48, her version of Harrod's warranted rate of growth - for the expectations of business people in a given situation would be realized and so maintained. At least, this was so provided the relationships themselves remained unaffected over time by what Harold Macmillan once memorably called (in a different context, of course), »Events, dear boy, events«. All the ingredients involved in their criticism therefore come together in Joan Robinson's well-known banana diagram, an exposition of which ended the chapter. Chapter 5 contains a brief discussion of money and finance - whether they are exogenous or endogenous in theory and real life. The narrative starts with Keynes's 1937 articles on the finance motive, which stress the distinction between finance and saving and the ordering, at individual and systemic level, of finance ^ investment ^ saving. On this base I erect the arguments of modern scholars - Kaldor, (1983), Basil Moore (1988), Victoria Chick, Sheila Dow, Giuseppe Fontana (2003), for example - as to why finance, especially banking finance, is predominantly endogenous and that Keynes did not disagree with this. For his immediate purposes in The General Theory, he took the supply of money as a given but not as an exogenous variable. His liquidity preference theory may then be restated in an endogenous money framework as Sheila Dow (1997) showed. As I explain at the beginning of the chapter I have always found money and the theory of money something of a mystery but that does not mean that I regard them as unimportant. After all, one of Keynes's greatest innovations and achievements was to analyse a monetary production economy by integrating monetary and financial considerations with real ones right from the start of the analysis. In chapter 6 all the previous developments are brought together in an explanation of post-war inflationary episodes, drawing on the conflict inflation models of Steve Marglin (1984a, 1984b) and Bob Rowthorn (1977). While Rowthorn clearly had precedence, I chose Marglin's version as its components fitted so neatly with what had gone before in the earlier chapters. Both authors stressed the crucial insight that lasting but not accelerating inflation serves to bring about an uneasy truce between capital and labour. Neither completely achieved their aspirations (rates of accumulation for capital, real wage levels and rates of increase for labour) but through inflation the non-realisations of aspirations never tended to worsen either. Theories of growth from Adam Smith to 'modern' endogenous growth theory are discussed in chapter 7. We start with Smith and Ricardo's theories, move on to Marx and then to Harrod's theory. The reaction to Harrod's findings and problems by Solow and Swan, on the one hand, and Kaldor and Joan Robinson, on the other, are then discussed together with Richard Goodwin's eclectic theories and Pasinetti's grand synthesis. The chapter closes with discussions of Kaldor's later views in which he scraps many of his earlier ideas in order to stress the complementarity between the production of primary products and industrial products in the world economy, and of endogenous growth theory, emphasising how it relates to previous discussions from Smith on. The concluding chapter 8 uses the approaches developed in earlier chapters to examine their application to policy issues. It discusses how 'vision', approach and method interrelate with policy recommendations. It closes with a proposed 'package deal' solution to a crucial dilemma raised by Kalecki in his classic 1943 paper on the political aspects of full employment, especially how it may be permanently sustained as opposed to attained from a deep slump. The volume ends with two appendixes : biographical sketches of the pioneers - Keynes, Kalecki, Sraffa, Joan Robinson, Kahn and Kaldor - and an account of the conceptual core of the post-Keynesian discontent with the orthodox theories of value, distribution and growth. I not only discuss the theoretical core and results of the Cambridge - Cambridge controversies in capital theory but also the implications of the Cambridge,England findings for econometric theory and practice. In particular, I stress the dangers for econometric specification of collapsing the long period and short period into one, even within the neoclassical framework. The reason why I confine these criticisms to an appendix is because I want to emphasise in the text the positive aspects ofthe Post-Keynesian approach and structure. References 1. Arestis, P. and M. Sawyer (eds.), (1992), A Biographical Dictionary of Dissenting Economists. Aldershot : Edward Elgar, 2nd edn. 2000. 2. Bharadwaj, K. (1978), Classical Policital Economy and Rise to Dominance of Supply and Demand Theories, New Delhi : Longman Orient. 3. Crotty, James R. (1980), »Post-Keynesian theory : an overview and evaluation«, American Economic Review, 70, 20 - 5. 4. Davidson, P. (2003 - 4), »Setting the record straight on A History of Post Keynesian Economics«, Journal of Post Keynesian Economics, 26, 245 - 72. 5. Dow, S.C. (1997), »Endogenous money« in Harcourt and Riach (eds.) (1997), vol 2, 61 - 78. 6. Fontana, G. (2003), »Post Keynesian approaches to endogenous money : a time framework explanation«, Review of Political Economy, 15, 291 - 314. 7. Harcourt, G.C. (1982), The Social Science Imperialists : Selected Essays, ed. by Prue Kerr, London : Routledge and Kegan Paul. 8. Harcourt, G.C. (2000), »Askimakopulos, Athanasios (Tom) (1930 - 1990),« in Arestis and Sawyer (eds.), 7 - 17. 9. Harcourt, G.C. (2001), 50 Years a Keyneisan and Other Essays, London : Palgrave. 10. Harcourt, G.C. (2006), The Structure of Post-Keynesian Economics : The Core Contributions of the Pioneers, Cambridge : Cambridge University Press. 11. Harcourt, G.C. and P. Kenyon (1976), »Pricing and the investment decision«, Kyklos, 29, 449 - 77, reprinted in Harcourt (1982), 104 - 26. 12. Harcourt, G.C. and P.A. Riach (eds.)(1997), A 'Second Edition'ofThe General Theory, 2 vols, London : Routledge. 13. Johnson H.G. (1962), »A simple Joan Robinson model of accumulation with one technique«, Osaka Economic Papers, 10, 28 - 33. 14. Kaldor, N. (1955-6), »Alternative theories of distribution«, Review of Economic Studies, 23, 83 - 100. 15. Kaldor, N. (1983), »Keynesian economics after fifty years«, in Worswick and Trevithick (eds.) (1983), 1 - 28. 16. Kalecki, M. (1936), »Pare uwag o teorri Keynesa« (Some remarks on Keynes' theory),« Economista, 3, reprinted in CW, vol I, 1990, 223 -32, see also Targetti and Kinda-Hass (1982). 17. Kalecki, M. (1943), »Political aspects of full employment«, Political Quarterly, 14, 322-31, reprinted in Kalecki (1971), 138 - 45 and CW, vol I, 1990, 347 - 56. 18. Kalecki, M. (1971) Selected Essays on the Dynamics of the Capitalist Economy, 1933 -1970, Cambridge : Cambridge University Press. 19.Keynes, J.M. (1936), The General Theory of Employment, Interest and Money, London : Macmillan, CW, vol VII, 1973. 20. Keynes, J.M. (1937a), »Alternative theories of the rate of interest«, Economic Journal, 47, 241 - 52, CW, vol XIV, 1973, 201 -15. 21. Keynes, J.M. (1937b), »The »ex ante« theory of the rate of interest«, Economic Journal, 47, 663 - 9, CW, vol XIV, 1973, 215 - 26. 22. King, J.E. (2002), A History of Post Keynesian Economics since 1936, Cheltenham: Edward Elgar. 23.Lavoie, M. (1992), Foundations of Post-Keynesian Economics, Aldershot, UK and Brookfield, USA: Edward Elgar. 24. Lekachman, R. (ed.), Keynes' General Theory : Reports of Three Decades, London : Macmillan. 25.Lerner, A.P. (1944), The Economics of Control : Principles of Welfare Economics, London : Macmillan. 26.Marglin, S.A. (1984a), »Growth, distribution and inflation : a centennial synthesis«, Cambridge Journal of Economics, 8, 115 - 44. 27. Marglin, S.A. (1984b), Growth, Distribution and Prices, Cambridge, MA : Harvard University Press. 28. Marris, R.L. (1997), »Yes, Mrs Robinson! The General Theory and imperfect competition«, in Harcourt and Riach (eds.) (1997), vol 1, 52 -82. 29. Moore, B.J. (1988), Horizontalists and Verticalists : The Macroeconomics of Credit Money, Cambridge : Cambridge University Press. 30. Pasinetti, L.L. (1962), »Rate of profit and income distribution in relation to the rate of economic growth«, Review of Economic Studies, 29, 267 - 79. Robertson, D.H. (later Sir Dennis) (1957), Lectures on Economic Principles Volume I, London : Staples Press. 31. Robertson, D.H. (later Sir Dennis) (1958), Lectures on Economic Principles Volume II, London : Staples Press. 32. Robertson, D.H. (later Sir Dennis) (1959), Lectures on Economic Principles, Volume III, London : Staples Press. 33. Robinson, Joan (1956), The Accumulation of Capital, London : Macmillan. 34. Robinson, Joan (1974), »History versus equilibrium«, London : Thames Polytechnic, reprinted in CEP, vol V, 1979, 45 - 58. 35. Robinson, Joan (1977a), »Michal Kalecki on the economics of capitalism«, Oxford Bulletin of Economics and Statistics, 39, 7 - 17, reprinted as »Michal Kalecki« in CEP, vol V, 1979, 184 - 96. 36. Robinson, Joan (1977b), »What are the questions?«, Journal of Economic Literature, 15, 1318 - 39, reprinted in CEP, vol V, 1979, 1 - 31. 37. Robinson, Joan (1978), »Keynes and Ricardo«, Journal of Post Keynesian Economics, 1, 12 - 18, reprinted in CEP, vol V, 1979, 210 - 16. 38.Rowthorn, B. (1977) »Conflict, inflation and money,« Cambridge Journal of Economics, 1, 215 - 39. 39. Samuelson, P.A. (1964), »A brief survey of post-Keynesian developments [1963]«, in Lekachman (ed.) (1964), 331 - 47. 40. Shapiro, N. (1997), »Imperfect competition and Keynes«, in Harcourt and Riach (eds.) (1997), vol 1, 83 - 92. 41. Targetti, F. and B. Kinda-Hass (1982), »Kalecki's review of Keynes' General Theory«, Australian Economic Papers, 21, 244 - 60. 42. Wood, A. (1975), A Theory of Profits, Cambridge : Cambridge University Press. 43. Worswick, G.D.N. (1959), »Mrs Robinson on simple accumulation«, Oxford Economic Papers,11, 125 - 41. 44. Worswick, D. and J. Trevithick (eds.) (1983), Keynes and the Modern World : Proceedings of the Keynes Centenary Conference, Kings College, Cambridge, Cambridge. Cambridge : Cambridge University Press. Kovač: Keynes, keynesianizem in razvojne spremembe sodobne države blaginje - renesansa ali zaton keynesianske teoretske paradigme KEYNES, KEYNESIANIZEM IN RAZVOJNE SPREMEMBE SODOBNE DRŽAVE BLAGINJE -RENESANSA ALI ZATON KEYNESIANSKE TEORETSKE PARADIGME Keynes, Keynesianism and the Evolution of the Contemporary Welfare State - A Renaissance or Fall of the Keynesian Paradigm 1 Nekaj metodoloških omejitev pri teoretskem vrednotenju Keynesa in keynesianizma Ali obstaja teorija ekonomske zgodovine, se je pred več kot tridesetimi leti vprašal John Hicks v Theory of Economic History (1969). Hicks je tedaj zaključil, da se je s tem vprašanjem spopadala le peščica teoretikov in da je hkrati ekonomska zgodovina preširoka in prezahtevna, da bi jo lahko zajeli z enotno teorijo. Če ekonomska zgodovina vsebuje vse dimenzije materialne kulture preteklosti, jih preprosto ne moremo združiti na skupen imenovalec in pospraviti v modele, ki jih odlikujejo predvsem absurdne predpostavke in napačna posploševanja. To je veljalo tako za pojasnjevanje tržne družbe prek večplastnega razumevanja smitheanske »nevidne roke« kot tudi za povsem empirične interpretacije materialnih tokov in vloge države, če omenimo zgolj dve področji, ki bosta zanimivi v naši nadaljnji obravnavi. Imamo torej opraviti z nekakšnim konceptom nemogočega, v smislu Goedelovega teorema iz teorije znanosti ali pa ekonomistom bolj znanega Arrovega teorema nemožnosti, ki jo poznamo iz teorije javne izbire. Podobne zadrege lahko srečamo v postavljanju nekakšne teorije ekonomskih doktrin. Tudi tukaj so najsijajnejši raziskovalci, kot Viner, Robbins, Schumpeter, Hutchinson in Blaug menili, da relativno dobro razumejo, kaj je predmet te teorije, slabo pa lahko razložijo, zakaj so se nekatere teoretske smeri razvile bolj od drugih in kako so nekateri ekonomisti postali vplivnejši v okviru svojih stanovskih skupnosti. Zgodovina ekonomskih doktrin pojasnjuje: ■ načine, kako se ekonomske ideje porajajo in spreminjajo v določenih obdobjih, ■ kulturna, sociološka, politična ozadja razvoja ekonomskih teorij, ■ logično konsistentnost teoretskih sistemov in kompatibilnost z empiričnimi dejstvi, ■ pojasnjevalno moč in vplivnost teorij na prihodnja teoretska in zgodovinska gibanja, ■ biografske podatke ekonomistov ter posebnosti znanstvenih skupnosti. Toda najtežje pri tem ni razlikovanje zunanjih in notranjih dejavnikov razvoja določene ekonomske teorije ali razlikovanje njene notranje teoretske ali empirične konsistentnosti. Veliko bolj problematični so različni kriteriji njihove sistematizacije in vrednotenja teoretskih spoznanj ter njihovih nosilcev. Naša teza je, da je za razumevanje teh problemov ključno upoštevanje sodobne filozofije znanosti od Popperja, Kuhna, Lakatosa do Feyerabenda in Quina. Ekonomska teorija je celo postala eno od najpomembnejših testnih področij za sodobne teorije znanosti, zato bomo razpravo o sodobnem vrednotenju Keynesa začeli prav na tej točki. Znanost rešuje probleme na podlagi prejšnjega znanja, ki ga Popper imenuje »temeljno znanje«. Obsega širok razpon od vednosti vsakdanjega izkustva do zakonitosti, ki jih običajno obravnava znanstveno znanje. Obstaja eno samo pravilo, da v razvoju znanja zmagujejo ideje, ki so drznejše in bolj neverjetne od drugih. Napredek znanosti je torej utemeljen z njeno kritičnostjo, uspešnost pa s sposobnostjo reševanja problemov. Izbira ene od teorij kot nosilne je povezana z dr. Bogomir Kovač, red. prof. Univerza v Ljubljani Ekonomska fakulteta Izvleček UDK: 330.834.1: 330.342.146 Avtor razume Keynesa in keynesianizem kot model sodobne ekonomske znanosti z vidika določenega raziskovalnega programa. Keynesovega dela in različnih razlag le-tega ne moremo vrednotiti brez razprave o napredku sodobne znanosti in politični ekonomiji njene ideologizacije. Politika in ideologija in ne makroekonomija sta temelj Keynesovega prispevka k sodobni ekonomiji. Zato je keynesianizem preživel predvsem v okviru sodobne države blaginje. Keynes ni niti liberalni zaniko-valec države niti liberalni zagovornik pogodbene države, zato lahko njegov normativni pristop predstavlja izhodišče za prehod od socialne k liberalni državi blaginje. Ključne besede: ekonomska znanost, Keynes, keynesianci, keynesianizem, država blaginje Abstract UDC: 330.834.1: 330.342.146 The author took Keynes and Keynesianism as a model of modern economic science from the point of view of a particular research program. We cannot evaluate Keynes and plausible explanations of his work without the recent debate over the nature of scientific progress and the political economy of its ideologization. Politics and ideology and not macroeconomics are the main contributions of Keynes to contemporary economics. From that point of view, Keynesianism lives through the modern welfare state. Keynes is neither a contractarian liberal nor a liberal opponent of the state; therefore, his normative foundation may be the starting point of the transformation of a social welfare state to a liberal one. Key words: economic science, Keynes, Keynesian, Keynesianism, welfare state JEL: A11, B22, E12 drznimi predpostavkami in ostroumni poskusi njihovega spodbujanja. Aksiomatizacija teorije ni dokaz njene vrednosti, prej nasprotno, saj preprečuje »naravno selekcijo« teoretskih spoznanj (Popper 1998). Kuhnova podoba znanstvenega razmejevanja s pomočjo paradigem, ki razmejujejo normalno in pomembne znanstvene premike, prelome (znanstvene revolucije); ti se običajno začenjajo s kakšnim revolucionarnim znanstvenim delom (Darwin, Newton, Freud ...). Kuhn se je uprl tradicionalnemu pogledu na znanost kot zveznemu toku sprememb in je ponudil novo podobo: znanstvene skupnosti se bojujejo za prevlado teorij, znanstveni napredek je cikličen, vključuje krize, prelome in revolucije. (Ule 1992) Novo podobo strukture in znanstvene dinamike je kasneje povzel Lakatos s svojo teorijo znanstvenih raziskovalnih programov. Lakatos meni, da kriterij vrednotenja različnih teorij ni konkurenčnost, temveč vztrajnost teorij in združljivost v neko novo teoretsko jedro. Moč teorije ni njena konkurenčna prednost, temveč odprtost in sposobnost ohranjanja nekakšnega gravitacijskega jedra. Raziskovalni program degenerira, kadar zaostane za empiričnimi dejstvi in sposobnostjo reševanja problemov, in zamenja ga konkurenčen program, ki teh problemov nima. Še najbolj radikalen je pri tem Feyerabend, ki znanstveni razvoj pojasnjuje z vrsto mikrorevolucij in opušča vsako jasno razmejevanje med znanostmi in psevdoznanostmi, med posameznimi paradigmami in nekakšnimi verigami (šolami) teorij. Če nobena teorija ne more monopolizirati celotnega teoretskega polja, potem gre tudi v znanosti zgolj za trg idej in premike, ki so povezani s sposobnostjo trženja idej posamezne znanstvene skupnosti. (Feyerabend 1999) Zgodovina ekonomske misli je eklektična in pluralna. Eklektična, ker je vedno znova iskala posebna teoretska pojasnila za razvoj posameznih ekonomskih teorij, pluralnost pa je določalo mnoštvo najrazličnejših šol in njihovih interpretacij. Na interpretativno metodološko zanko ekonomske znanosti je sredi osemdesetih let opozorila McCloskeyeva (McCloskey 1990). Namesto epistemoloških problemov je za razvoj ekonomske teorije ključno, kako jo ekonomisti interpretirajo. Rotry je pri tem dodal, da moramo ločiti med racionalno rekonstrukcijo, ki obravnava pretekle teorije z vidika sedanjih spoznanj, in zgodovinsko rekonstrukcijo, ki razlaga pretekle ideje z vidika tedanjih zgodovinskih in teoretskih okoliščin. To je vneslo v razpravo dodatno mero relativizma (Rotry 1998). Podrobnejša analiza bi lahko pokazala, da se zgodovina ekonomskih doktrin pogosto bolj ukvarja z metaforami, ki stojijo za ekonomskimi teorijami kot s samim razvojem ekonomskih idej. Podobno kot so pogosto vrednostna razvrščanja teorij in vodilnih ekonomistov bolj povezana s sposobnostjo posameznih znanstvenih skupnosti, da v medsebojnih soočanjih uveljavljajo moč svojih prepričanj, kot pa da bi pri tem upoštevali odločilno moč samih teoretskih argumentov (Backhouse 1994). Se torej moramo pri razumevanju razvoja ekonomske znanosti in kriterijev vrednotenja priklanjati episte- mološkemu fundamentalizmu ali socialnemu konstrukti-vizmu? Pravzaprav je zaključek prozaičen. Teoretska sistematizacija in vrednotenje ekonomskih doktrin je nekaj povsem relativnega, brez trdnih znanstvenih temeljev razlikovanja. Zato je na kraju povsem odprt znanstveni projekt, bolj podoben tržnici znanstvenih idej, odvisen od retoričnih (interpretativnih) sposobnosti dokazovanja med znanstvenimi skupnostmi, kakšna je teoretska konsistentnost, praktična uporabnost in etična (socialna) vzdržnost določenih ekonomskih teorij in vloge samih ekonomistov. Sklep je preprost. Interpretacija zgodovine ekonomskih doktrin, še posebej makroekonomije, je široka in problematična, zato ni enoznačnih odgovorov, kadar vrednotimo določeno teorijo ali ekonomista. Zato smo po šestdesetih letih v resnih dilemah, kako analizirati in vrednotiti Keynesa, kako razmejiti njegovo »zgodovinsko rekonstrukcijo« (kaj je Keynes resnično mislil) od širokega polja njegove »racionalistične rekonstrukcije« (keynesiancev, neokeynesianizma, postkeynesianizma ...). Obstaja veliko razlogov za tezo, da nam razumevanje filozofije znanosti in metodološke razprave pri tem lahko pomagajo. Tako lahko Keynesa, ki nedvomno predstavlja eno izmed centralnih figur v zgodovini ekonomskih doktrin, in njegov teoretski obrat v sodobni makroekonomiji z vso intelektualno mrežo, ki je kasneje nastala v okviru njegove intelektulane dediščine, interpretiramo na štiri možne načine: ■ novo razvojno paradigmo v Kuhnovem smislu znanstvenih revolucij (Keynesova revolucija), ■ širše zastavljen raziskovalni program v Lakatoševem smislu (keynesianizem kot raziskovalni program), ■ koncept heterodoksne, relativno ohlapne širitve v različne smeri v Feyerabendovem pomenu (postkeynesianizem), ■ koncept strukturalne razlage s pomočjo teorijske mreže na temelju relacijskih odnosov, ki vključujejo tudi politiko, ideologijo in kulturo (keynesianstvo kot ekonomska kultura in politična ekonomija). Zapletom o razmejevanju posameznih področij in sistematizaciji šol ter ekonomistov pri tem ni videti konca. Eden zadnjih je na primer knjiga Johna Kinga o Postkeynesianski ekonomiki, ki je ponudila eno izmed razvrstitev keynesianizma in keynesiancev v zadnjih šestdesetih letih (King 2002). Kingova sistematizacije v okviru Journal of Postkeynesianism je izzvala burne polemike in vnovič obudila številna razlikovanja, kaj in kdo so pravi in nepravi nasledniki in sledilci Keynesove intelektualne dediščine (Lavoi 2005, J. E. King 2005, Dow 2005, Davidson 2005). Na tem mestu nam zadostuje teza, da aktualnosti Keynesovega prispevka na določenem področju ekonomskih znanosti ni mogoče presojati z vidika običajnih sistematizacij ekonomskih doktrin in da je bolj produktivna pot z vidika epistemoloških zaključkov sodobne teorije znanosti. Strinjamo se s tezo Sheille Dow, da bi bilo namesto metodoloških in epistemoloških konceptov bolj koristno, če bi pri sistematizaciji in vrednotenju ekonomskih teorij ter ekonomistov uporabljali njihov način mišljenja, celoten teoretski sistem, manj pa posamezne dele teorij in njihove parcialne vidike. In to je bilo tudi naše vodilo pri vrednotenju Keynesove intelektualne dediščine. 2 Nekatere druge posebnosti aktualizacije Keynesove ekonomske doktrine Če želimo razumeti distinkcije pri vrednotenju Keynesa in celotne mreže njegove teorije v zgodovini ekonomskih doktrin, potrebujemo nekatera dodatna pojasnila celotne politično-ekonomske instrumentalizacije njegovega vpliva v drugi polovici XX. stoletja. V kapitalni biografski raziskavi Roberta Skidelskyja, ki v treh obsežnih knjigah prikazuje življenje in delo J. M. Keynesa, lahko razberemo domala mitološko vlogo tega osrednjega ekonomista XX. stoletja (Skidelsky 1998). Zato Keynesa danes ne presoja zgolj ekonomska zgodovina z vidika strokovnih argumentov, njegova teorija je postala ekonomska ideologija in kot takšna je postala del politične instrumentalizacije povojne države blaginje. Naša teza je, da je prav teoretska konceptualizacija države blaginje tisto teoretsko jedro, ki omogoča opredeljevanje ne samo notranjih razlik med različnimi deli heterodoksne mreže keynesianizma, temveč nastopa tudi kot kriterij vrednotenja sodobne recepcije Keynesa. Opredeljevanje za Keynesa ali proti njemu je v zadnjih šestdesetih letih preprosto postalo nekakšen kriterij intelektualnega pristopa k makroekonomiji in makroekonomski politiki, od ironičnih izjav nasprotnikov, da smo dejansko vsi keynesianci, do številnih pozitivnih pa tudi nadvse kritičnih sklicevanj sodobnih ekonomistov, ki ostajajo zvesti nekakšni samorefleksiji ob Keynesu (Ibanez 1999). Toda da bi razumeli, zakaj je Keynes danes relevanten predvsem kot politični ekonomist in teoretik države blaginje, potrebujemo dodatno refleksijo, kako sta Keynes in njegova doktrina postala del sodobne politične instrumentalizacije in ideologizacije. Imeli smo in imamo kar nekaj teorij, ki bi lahko bile v vseh pogledih konsistentnejše od Keynesovega teoretskega modela, in nekaj ekonomistov, ki bi se lahko kosali z njegovim miselnim pristopom. Toda nihče ga ni dosegel glede vplivnosti teorije. Pri Keynesu torej ne gre zgolj za presojo znanstvenosti njegove teorije, temveč predvsem za razumevanje načina vpetosti Keynesa in njegove »teoretske revolucije« v širši družbeni in znanstveni kontekst. Brez legitimnosti znanstvenih spoznanj znotraj znanstvene skupnosti in predvsem v okviru širše družbe ni mogoče razumeti nenavadne moči in vplivnosti njegove teorije. Keynes očitno simbolizira nekakšnega renesančnega ekonomista XX. Stoletja: bil je ugleden profesor, eden najvplivnejših oblikovalcev političnoekonomskega javnega mnenja v tedanji Angliji in pomemben svetovalec pri vzpostavljanju novega svetovnega gospodarskega reda. Mnogi so v njem videli odličen proizvod angleškega meritokratskega izobraževalnega in družbenega sistema, ki so ga ponazarjali Eton, Cambridge ter medvojni London. Prevzel je nekatere elitne intelektualne in politične funkcije (Economic Journal, Royal Economic Society, Bank of England), uspešen zakon z rusko primabalerino Lidijo Lopokovo ga je usmeril v vrh londonske kulture in združevanja umetnikov (National Gallery, Camarge Society, kulturni zakladnik King's College). Njegovo družbeno uspešnost in politično avtonomijo je dopolnjeval z uspehi na povsem praktičnem poslovnem področju, kjer je sodeloval v upravah zasebnih družb (Mutual Insurance Company Postal) in si tudi na borznem parketu londonskega Citya ustvaril zavidljivo premoženje. V okviru II. svetovne vojne se je na široka vrata vrnil v javno politiko kot pomemben analitik, svetovalec ter usmerjevalec angleške vojne ekonomike. Bil je ključni angleški pogajalec v Bretton Woodsu in na konferenci v Savani, kjer so ustanovili IMF in WB. Celo neuspehi mu niso posebno škodovali. Ko se je kot svetovalec in pogajalec na Pariški mirovni konferenci leta 1919 umaknil in napisal uničujočo kritiko tedanjega sporazuma, ga je angleška politika zavrnila in pustila na političnem obrobju. Ves medvojni čas je tako nihal med vlogo vladnega svetovalca za ekonomsko politiko in ostro kritiko vladne politike torijcev, zlasti Winstona Churchilla. Ostro teoretično pero je namenil publicistiki, kjer je z javnim nastopanjem samo še utrjeval svoj političnoekonomski ugled in vpliv. Keynes je v tridesetih letih preprosto postal lastna blagovna znamka, nekakšna angleška intelektualna ikona, svoboden v kritiki kogar koli in odprtih rok za nasvete komur koli. Keynes je bil politični ekonomist par excellence. Njegov liberalni pristop je sam opisoval kot tehnokratski, pragmatičen utilitarizem, ki temelji na racionalni, empirični in praktični uporabi ekonomske vednosti. Hkrati pa je bil Keynesov liberalistični intervencionizem napolnjen z etičnimi in moralnimi vsebinami glede pravičnosti in upravičenosti družbenega razvoja. Kapitalizem in liberalna demokracija sta zanj predvsem sredstvo za doseganje bolj civilizirane družbe prihodnosti. Čutil je posebno odgovornost, da bi pojasnjeval in hkrati usmerjal takšne družbene spremembe. V tem je bilo veliko preroškega in ideološkega, v njegovih teoretskih in strokovnih nastopih je bilo vedno veliko političnih implikacij in moralnih sodb. To je omogočilo nenavadno politično legitimnost njegovih teoretskih pogledov. Če k temu prištejemo zapletenost jezikovnega stila, s katerim je pisal, in vehementnost javnega nastopanja, dobimo formulo, ki jo dodobra pozna krščanska tradicija že dobra dva tisočletja. Skrivnostnost sporočila vedno znova vodi v nujnost novih teoretskih razodetij in interpretacij. Podobno kot prikriti socialni in ideološki naboj sporočil vedno znova izpostavlja nekakšen preroški položaj pripovedovalca zgodb. Keynes je torej sam s svojim pristopom povzročil nastanek nekakšnega interpretativnega keynesia-nizma in s tem povezan položaj svojevrstne intelektualne ikone. In za nameček, kot pričajo njegovi sodobniki, je z veliko vnemo in prijaznostjo spodbujal intelektualni dialog svojih privržencev in tudi nasprotnikov. Toda to je samo del zgodbe o utrjevanju Keynesove intelektualne vloge. Drugi del preprosto določa predmet njegovega teoretskega preučevanja. V nasprotju z Marshallom in Pigoujem, ki sta ostala v akademskih okvirih, je Keynes svoj teoretski in publicistični opus usmeril k razvoju ekonomske politike. Keynesa bi lahko preprosto označili kot: ■ vodilnega ekonomista XX. stoletja, ki je teoretsko dokazoval nujnost državnega ekonomskega intervencionizma; ■ ekonomskega publicista, ki je v javnosti dosegel, da je takšna vladna politika postala politično legitimna in moralno zaželena. Keynesovo pisanje obsega 13.500 strani in znotraj tako obsežnega opusa je veliko možnosti za njegove interpretacije in različna vrednotenja. V obdobju od 1921 do 1936 je nastala večina njegovih del. Na začetku lahko omenimo A Treatise on Probability (1921), ki temelji na njegovi disertaciji v Cambridgeu iz leta 1908 in velja za njegovo temeljno delo s področja ekonomske filozofije. Njegova štiri temeljna ekonomska dela pa so predvsem A Tract on Monetary Reform (1923), The End of Laissez-Faire (1926), A Treatise on Money (1930) in The General Theory of Employment, Interest, and Money (1936). Med dela s širšo političnoekonomsko tematiko lahko uvrstimo knjige, kot so The Economic Consequences of the Peace (1919), Economic Consequences of Mr. Churchill (1925), Essays on Persuasion (1932), The Means of Prosperity (1933) , How to Pay the War (1940). In to je še vedno samo del njegove intelektualne zapuščine, ki je segala od ekonomske filozofije do povsem konkretnih področij opredeljevanja ekonomske politike tedanjih vodilnih vladnih administracij, posebno v Angliji in ZDA. Večplastnost njegovega opusa, od teoretsko analitičnih del do časopisnih komentarjev in kolumen, številni nastopi v medijih, predavanja in strokovni kolokviji, so od samega začetka ponudili širok interpretativen prostor tako Keynesu kot tudi njegovim razlagalcem. Keynes se je pri svojih delih izogibal grafičnim prikazom in tudi matematičnim izpeljavam. Edini diagram v Splošni teoriji je napravil, da bi ustregel Harrodu. Prav tako v celotni akademski karieri svoje teorije nikoli ni obdelal na metodološki in didaktični ravni, ki bi olajšala nadaljnje interpretacije. V svojem osrednjem teoretskem trojčku (A Tract, A Treatise, The General Theory) lahko sledimo postopni izgradnji njegovega teoretskega modela, za katerega je sam menil, da predstavlja teoretsko revolucijo v razmerju do neoklasične teorije. Navidezna sprememba naslova njegovih slovitih oktobrskih predavanj leta 1935, tri mesece pred izdajo osrednjega dela, po njegovih lastnih navedbah opredeljuje bistven teoretski premik od neoklasične čiste teorije denarja (The pure theory of money) k monetarni teoriji produkcije (The monetary theory of production). Obrat je bil velik in pomemben. Namesto cen stopa v ospredje problem produkcije, namesto denarja po sebi imamo opraviti z monetarno politiko, pri čemer obrestne mere odreja logika likvidnostnih preferenc in ne klasično ravnotežje na trgu kapitala. Namesto da denarni agregati neposredno določajo cene, sedaj posredno vplivajo na investicijske odločitve in s tem na obseg proizvodnje in zaposlenosti. Tam, kjer je nekoč veljalo splošno ravnotežje pri polni zaposlenosti, imamo sedaj ravnotežje z določeno brezposelnostjo in tako šele teorija zaposlenosti pojasnjuje posebno vlogo javnih financ pri delovanju in usmerjanju poslovnih ciklov. Namesto metodološkega individualizma posameznikov, podjetij in panog stojijo pred nami makroekonomski agregati s svojimi medsebojnimi razmerji (na primer med celotnim varčevanjem in potrošnjo, med celotnim dohodkom in potrošnjo ...) in kompleksen sistem političnih, ekonomskih in kulturnih institucij. Njegov spoprijem z ortodoksijo je bil celovit in hkrati boleč. Keynesova Splošna teorija je posvečena ekonomistom in obračunom s teoretskimi zablodami dotedanjega neoklasičnega ekonomskega učenja. Pri tem pa je puščal veliko prostora za teoretsko nasprotovanje, za dokazovanje teoretskih praznin, ponekod tudi za obtožbe glede apologetske nadgradnje obstoječih teorij (na primer do Kaleckega). Teoretska ambicioznost s splošno ekonomsko teorijo je bila podobna tisti v kvantni fiziki in tudi tam ni bilo povsem jasno v razmerju med Einsteinom, Hilbertom, Bohrom ali Heinsenbergom, kdo komu kaj teoretsko dolguje. Pomembnejše je bilo, kdo bo v strokovni javnosti prevzel vlogo združevalca in pojasnjevalca, kdo bo uspešneje poosebljal blagovno znamko nove ekonomske teorije. Čeprav Keynes ni našel nobenih protislovij v logični zgradbi svoje teoretske konstrukcije, pa so številne napake v bistvu ležale v predpostavkah njegovega ekonomskega modela, v posebnostih in interpretativnih možnostih zgodovinskega časa, od koder je črpal svoja empirična izhodišča in podatkovni material za svoj teoretski model. Keynes je svoje delo razumel in razlagal kot revolucio-niranje dotedanje ekonomske znanosti. Toda rezultat Keynesove teoretske revolucije je bil domala pričakovan. Del odzivov je bil navdušujoč, drugi del veliko manj. Ohlin ji je očital presenetljive podobnosti s štokholmsko ekonomsko šolo, Kalecki je opozoril na lasten prispevek, Schumpeter je bil kritičen glede institucionalizacije podjetniške logike v okviru ravnotežnega mehanizma, Hayek je ostal neomajen v svoji kritični recepciji Keynesove dinamike ekonomskih sistemov. Njegovo teorijo so hitro formalizirali v modele (Mead, Robinson, Harrod, Hicks, Hansen ...) in hkrati postavili nekatera formalna izhodišča za njihovo vsebinsko nadgradnjo (na primer Leijonhuvud). Dodajanje in dopolnjevanje je postalo od tod dalje samodejen intelektualni proces, ki se je najprej začelo z delnim reformuliranjem Keynesovih idej, kasneje z njegovim reformiranjem in na kraju tudi revizijo. Od tod tudi meje, ki bi jih morali postaviti med nekakšno keynesionologijo, keynesianizmom in postali neokeynesianizmom. Podobnosti z marksistično paradigmo so tukaj več kot slučajne. Tudi Marx je pustil odprto teoretsko knjigo (Kapital), tudi tukaj smo hitro dobili dodatne razlagalce (Engels) in kasnejšo širitev njegove dediščine na tako imenovane marksiance, marksiste, neomarksiste, postmarksiste. Toda tako marksizem kot tudi keynesianizem imata skupno Arhimedovo točko svojih interpretativnih različnosti. To je instrumentalizacija teorije v političnoekonomski praksi. Prava nevarnost za recepcijo Keynesa in njegovo vrednotenje tiči torej prav v institucionalizaciji njegove teorije. Podobno kot je marksizem prestal vulgarizacijo s socialistično državo in posebnostmi socialističnega plansko-tržnega sistema, je tudi keynesianizem postal doktrina kapitalistične socialne države in posebnega regulativnega tržnega sistema. Tam je stal državni socializem, tukaj državni kapitalizem. Logična posledica te politične indoktrinacije teorije pa je bila, da se je na eni strani Keynesova doktrina ohranjala v najrazličnejših interpretacijah keynesianizma in da je hkrati postala del poenostavitev in tudi teoretskih vulgarizacij. Na eni strani gre za pogosto problematično poenostavitev keynesianizma v učbeniški literaturi, na drugi pa je keynesianizem dosegel položaj nekakšne uradne doktrine za povojno makroekonomsko politiko držav, vključno z vedno bolj pomembno intervencionistično industrijsko politiko. Keynesianizem se je kot doktrina izvrstno prilegal logiki socialne države in mešanega državno-zasebnega gospodarstva po II. svetovni vojni. Postal pa je vedno bolj problematičen v obdobju naraščajoče inflacije konec šestdesetih let in recesije, ki ni temeljila na pomanjkanju povpraševanja, temveč na ponudbenih šokih sredi sedemdesetih let. Še posebej pa je postal teoretsko neučinkovit v spopadu s ponudbeno logiko nove klasične ekonomike in veliko bolj kompleksnimi modeli antiinflacijske politike ter makroekonomskega uravnavanja poslovnih ciklov. Prav zato je postkeynesianizem iskal nove izzive v teoretskem presečišču nove neoklasične in monetaristične teoretske paradigme in vsebinskih usmeritvah, ki so na kraju ohranjali nekakšno logiko Keynesove ekonomske filozofije. Nastala je heterodoksna mešanica teoretskih pristopov brez posebno trdnega jedra (postkeynesianizem, neoinstitucionalizem, neoavstrijska šola ...), ki jo je Tony Lawson pogosto imenoval »kritični realizem« v sodobni ekonomski teoriji (Fleetwood 1999). Ta želi redefinirati ekonomijo kot socialno teorijo, s tem pa se je v največji meri približala izhodiščni Keynesovi ekonomski filozofiji in njeni novi instrumentalizaciji v okviru sodobnega pojmovanja socialne države. 3 Vzpon in padec keynesianskega konsenza v sodobnem kapitalizmu Keynes v The Economic Consequences of the Peace postavlja jasno opredelitev kapitalizma, ki predstavlja nekakšen najboljši »ekonomski stroj« za reševanje ekonomskih problemov (Keynes 1971). Celotno kapitalistično obdobje pa deli na tri obdobja - obdobje pomanjkanja, obilja in stabilizacije. Evropski kapitalizem druge polovice XIX. stoletja odlikuje velika ekonomska ekspanzija in transformacija ekonomske strukture (hitra rast prebivalstva, globalna trgovina s prehrambeni proizvodi, ekonomsko povezovanje Evrope, vzpon Nemčije kot regionalne sile, zlati standard, kultura varčevanja bogatih, povečana potrošnja nižjih slojev, tehnološki razvoj, gospodarska rast in povečanje blaginje prebivalstva ...). Prva svetovna vojna in mirovna pogodba je porušila to ravnotežje in ni ponudila pravega nadomestila. Evropa, ki je bila »socialno in ekonomsko (pred letom 1914) organizirana tako, da je v največji meri varovala akumulacijo kapitala« (Keynes 1971, 149), se je vse bolj zapletala v čeri potrošniške in investicijske negotovosti, povečana blagovna menjava in konzervativizem zlatega standarda sta omejevala mednarodno trgovino, inflacija in brezposelnost sta ogrožala pridobljeno blaginjo ljudi, podjetniki so postali predvsem špekulanti. Keynes v Essays in Persuasion opisuje vedno bolj odločujočo finančno naravo sodobnega kapitalizma, njegovo kompleksnost, nestabilnost in nepravičnost (Keynes 1972). Največji problem je v spoznanju, da kapitalizem tiči v velikih težavah predvsem zaradi tega, ker »smo izgubili nadzor nad občutljivim strojem, za katerega niti ne vemo, kako deluje« (Keynes 1987, 65). Keynesov spoprijem z neoklasično logiko laissez faire in Sayovim zakonom trga je bilo ključno za institucionalno razumevanje vloge medvojnega kapitalističnega ekonomskega sistema. »Skrajni čas je, da se osvobodimo splošnih metafizičnih principov, na katerih počiva laissez faire ... Svet ni urejen tako, da se zasebni in družbeni interesi vedno usklajeni. Pravzaprav dejansko nikoli niso usklajeni ...«, zato je eden najpomembnejših problemov, kako v tržnem gospodarstvu »določiti, kaj mora država prevzeti nase in kaj mora urejevati s pomočjo javne presoje.« (Keynes 1987, 233) S tega vidika je eden temeljnih nalog ekonomistov, da razumejo »dnevni red države«, podobno kot je naloga politikov, da ustvarijo »oblike demokratične vladavine, ki bodo omogočile uresničevanje tega dnevnega reda« (Keynes 1987, 234). To je pledoaje za »pametno upravljanje kapitalizma«, iskanje njegove čimbolj »učinkovite družbene organizacije«, ki vključuje nadzor nad denarnimi razmerji, usklajevanjem varčevanja in investicij ter celo nad demografsko politiko. Nič od tega ne moremo zgolj prepustiti tržnim silam in ničesar ne smemo storiti, kar bi v temelju nasprotovalo zasebnim interesom ljudi. V teh zgodnjih delih lahko tako zlahka prepoznamo, kako politični ustroj dejansko stoji pred teoretskim oblikovanjem Keynesove teorije, ali kot bistro ugotavlja Rogin (1956), »politika je vedno prava predhodnica teorije«. Velika recesija med obema vojnama je nedvomno soočila dva temeljna intelektualna makroekonomska pristopa glede razmerja med trgom in državnim intervencionizmom, klasično razumevanje samodejnega delovanja trga in keynesiansko zagovarjanje koordinacijske in korekcijske vloge ekonomskih politik. Obseg in oblika vladanja in obvladovanja trga je bila osrednja tema tako Smithove političnoekonomske analize in njegove tržne »nevidne roke« (Wealth of Nation) kot tudi Keynesove heretične kritike klasikov (General Theory), da trg dolgoročno ne more delovati kot učinkovit samoregulativni ekonomski sistem. Številne veliko bolj sofisticirane in kvantitativno močnejše tehnike sodobne makroekonomije v zadnjih tridesetih letih niso presegle te temeljne Keynesove delitve. Spoznanje, da tako trg kot kapitalistično zasebno gospodarstvo povzročata resne koordinacijske probleme v ekonomskem sistemu, velika ciklična nihanja in neravnotežja ter nezaželeno brezposelnost, je pri tem vseskozi ostalo vezano na Keynesovo intelektulano dediščino. Celotna nova generacija makroekonomistov je splošno sprejela to Keynesovo osrednje sporočilo, da je laissez faire kapitalistične ekonomije povezan z vzdržnim tržnim neravnotežjem in da zahteva določeno obliko aktivne državne intervencije (Fisher 1988; Gordon 1990). Toda ne pozabimo, da je ekonomski liberalizem in prepričanje v spontanost organiziranja tržne družbe in posebne omejenosti njenega uravnavanja ostala vedno prisotna in nikoli presežena alternativa. Tu mislimo tako na Simonov pozitivni programa za laissez faire liberalno ekonomsko politiko leta 1924 (Simon 1969) kot tudi na vse kasnejše teoretske dosežke, zlasti čikaške političnoeko-nomske šole s Hayekom na čelu. Toda povezovanje ekonomskega liberalizma s klasično ekonomsko šolo in ekonomskega aktivizma s keynesia-nizmom ponuja poenostavljeno sliko. Gre za tri pomembne razlike, ki jih moramo pri tem upoštevati. Prva zadeva časovni horizont. Klasična predpostavka upošteva dolgi rok in sposobnost prilagajanj, keynesianski pristop je kratkoročen in upošteva omejene sposobnosti prilagajanja. Druga temelji na razumevanju vloge institucij in političnoeko-nomskih interesov. Keynesianizem ostaja zavezan hetero-doksnim predstavkam institucionalistov, stari in novi predstavniki klasikov podcenjujejo institucionalni vpliv in še vedno upoštevajo zgolj širšo paleto predpostavk racionalnega obnašanja in psiholoških učinkov pričakovanj. Tretja razlika nastopa v empirični preverljivosti. Povojni gospodarski cikli in političnoekonomska ureditev zaradi svoje kompleksnosti in podatkovnih neprimerljivosti ne morejo enoznačno potrditi nobene od konkurenčnih doktrin. Zato so bolj kot v teoretskih dokazih njune razlike ostale v mejah ideoloških in političnih razhajanj, kar je tipično za razumevanje kakršne koli političnoekonomske ortodoksne doktrine. Za Keynesa kapitalizem ni neozdravljiv ekonomski sistem, je zgolj ekonomsko nestabilen in socialno premalo pravičen. Njegov namen je, da spremeni pravila igre tako, da reši obe nalogi in s tega vidika so, kot pravi Keynes, njegova priporočila umirjeno konzervativna. Razkrivajo zgolj »nujnost vzpostavljanja določene centralne uprave nad vprašanji, ki so bila do sedaj prepuščena posameznikovim podjetniškim odločitvam«, vendar nikoli kot klasična oblika dominacije, kot jo pozna državni socializem (Keynes 1987a, 213). Za Keynesa je bistveno, da sodelovanje zasebnega in javnega, države in podjetniških struktur ne izključuje »vrste medsebojnih kompromisov, prek katerih javne oblasti sodelujejo z zasebnimi podjetniki« (Keynes 1987, 213). Država bo dosegla vse svoje cilje, če bo hkrati upoštevala interese zasebnih lastnikov in bo s svojim delovanjem dejansko omogočila povečanje njihovega premoženja in stabilno stopnjo donosnosti kapitala. Partnerski kapitalizem je potemtakem izhodiščna opredelitev Keynesovega državnega intervencionizma. Keynes ni socialist, čeprav je veliko pozornost namenjal razmerju ekonomske učinkovitosti, socialne pravičnosti in individualne svobode. Obstaja dvoje temeljnih različnosti: ■ problem lastnine, ki je bilo ključno za komunistično dojemanje državnega socializma (ekspropriacija ekspro-priatorjev), je bil za Keynesa vedno nekaj sekundarnega, kar ne more odločilno vplivati na stabilnost, rast in učinkovitost ekonomskega sistema; ■ liberalne vrednote svobode, utilitaristična moralna filozofija, podjetniški interesi in posebnosti britanskega »intervencionističnega liberalizma« nasprotujejo kakršno koli dominaciji politike nad ekonomijo. Za Keynesa je torej ključna tranzicija od ekonomske anarhije k ureditvi, ki želi »nadzirati in usmerjati ekonomske sile v interesu socialne pravičnosti in socialne stabilnosti« (Keynes 1987 a, 179). Ne gre torej zgolj za drugačno izbiro tehnike intervencionizma (posredna ekonomska politika namesto neposredne lastninske ekspropriacije), temveč tudi za bistveno drugačno politično filozofijo (socialna filozofija v okviru demokratičnih političnih procedur). Keynesova predpostavka je, da kapitalizma ne poganjajo samodejni tržni sistem in naravni zakoni reda, temveč da je kapitalizem kot tržni fenomen dejansko samodestruktiven in da pravzaprav sam po sebi sploh ne deluje kot sistem. Keynesu lahko pripišemo zaslugo, da ekonomisti delijo mnenje: ■ da tržni kapitalizem ne more delovati kot samoregulativni sistem, ■ da tržni sistem potrebuje določeno regulacijo kot način stabilizacijske politike, ■ da se makroekonomski pristopi razlikujejo glede stopnje in vsebine regulacije. Razlikovati moramo med dvema alternativama, ki se navidezno prepletata. Neoklasična teorija je iz tega izpeljala sklep, da je tržna ekonomija samoregulativna ne glede na sistem ekonomskih politik, ki ga vsebuje. Regulacija z institucionalnega vidika igra zgolj komplementarno vlogo in nikoli ne more nadomestiti izvirne in prevladojoče logike samodejnega tržnega prilagajanja. Keynesianizem je nasprotno dokazoval, da je tržna ekonomija regulativna glede na posebne pogoje in da je regulacija notranja determinanta delovanja tržnega sistema. Trg ne more delovati brez določene političnoekonomske institucionalizacije in definiranega sistema ekonomskih politik. Bistvena razlika med obema pristopoma je torej ta, ali je sistem regulacije definiran (keynesianizem) ali ne (neoklasična šola). Šele od tod dalje se začenja novo razlikovanje, ki pa je manj pomembno, kakšna mora biti opredelitev administrativnih pristojnosti vlade in kako lahko optimiziramo ukrepe ekonomske politike glede na želene cilje. V obeh primerih je ključna politična institucionalizacija (opredelitev političnih ciljev, način odločanja, nabor ukrepov v obliki vladnih programov) in na kraju ideološka opredelitev, kakšno doktrino in retorično usmeritev v ekonomski teoriji bomo uporabili za njihovo razlago in opravičevanje. Na te dileme lahko pogledamo tudi z zgodovinskega vidika. Razumevanje velike medvojne recesije, ki je odločilno vplivala na politično ekonomijo sodobnega kapitalizma, je še danes predmet razprav. Keynesova rešitev, da je kriza posledica dramatičnega zmanjšanja efektivnega agregatnega povpraševanja (posebno z vidika C + I) in ne ponudbenih dejavnikov, je bila kajpada preveč poenostavljena. Dejansko gre za mešanico domačih potrošnih šokov (Romer 1993) in sprememb v strukturi potrošnje (Temin 1976), nestabilnosti investiranja (Gordon 1974), predvsem pa deflacijske monetarne politike (Friedman in Schwartz 1982) in naraščajočega mednarodnega protekcionizma brez prave vodilne države (Kindelberger 1973). Danes je jasno, da Keynes ni vplival na New Deal, da Rooswelt ni pravi ameriški keynesianec in da tudi vzpon ameriškega gospodarstva konec tridesetih let ni rezultat fiskalne politike, temveč povečane potrošnje, ki jo je spodbudila monetarna ekspanzija (Hicks 1974). Toda kot je bistro pripomnil Galbraith, je prav vojna ekonomika dokazala, da je bilo agregatno povpraševanje ključni dejavnik spodbujanja gospodarstva in znižanja brezposelnosti in to prepričanje so delili makroekonomisti vseh šol vse do začetka osemdesetih let (Galbraith 1971). Vzpon in padec keynesianskega povojnega konsenza je bil povezan z zgodovinsko okoliščino, ki jo je najbolj izrazil W. Beweridge svojim delom Full Employment in a Free Society. Vsi povojni vladni programi v ZDA, Veliki Britaniji, drugod po Evropi in na Japonskem so namreč imeli iste cilje (povečevanje proizvodnje, zaposlenosti in potrošnje) in podobne pristope fiskalne, monetarne in neposredne industrijske politike. Ortodoksni keynesianizem (aktivna monetarna in fiskalna politika, usmerjanje agregatnega povpraševanja, anticiklična stabilizacijska politika) je postal nekakšna obvezna političnoekonomska doktrina, na katero so se sklicevali politiki in vladni ekonomski ideologi (na primer Odbor ekonomskih svetovalcev pri ameriškem predsedniku in slovita letna Economic Report of the President, CEA). Toda mnenja o vplivu nekakšnega »keynesianskega konsenza« so bila in so še danes zelo deljena (gl. Stein 1982, Robinson 1972, Booth 1985). Večina analiz je dokazovala, da so »zlata leta« ekonomske rasti in stabilnosti v petdesetih in šestdesetih letih XX. stoletja rezultat: ■ povečane liberalizacije trgovine na svetovni ravni, ■ rasti agregatnega povpraševanja in javne ter zasebne potrošnje, ■ aktivne vloge vladne fiskalne politike pri spodbujanju investicij in rasti, ■ ugodnih razmer nizke inflacije in monetarne stabilnosti. Toda druga polovica sedemdesetih let je prinesla stagflacijo, naraščajočo brezposelnost in nizko gospodarsko rast. Ekonomska teorija se je nenadoma znašla v shizofreničnem položaju in nista je mogla rešiti niti Samuelsonova velika »neoklasična sinteza«, integracija Keynesove makro-ekonomije in neoklasične mikroekonomije, niti dva nova raziskovalna programa nove klasične ekonomije in post-keynesianizma. Prvi je makroekonomijo skušal prilagoditi mikroekonomskim predpostavkam, drugi je nasprotno mikroekonomsko teorijo razširil na makroekonomske agregatne postavke. Konec sedemdesetih let je preprosto nastopil politični obrat, ki je spodnesel najprej ideološke in kasneje tudi teoretske postavke keynesianskega pristopa. Zlom keynesi-anskega konsenza je bil torej najprej političen in šele potem je prevladala teoretska kritika nad vedno šibkejšo in omejeno obrambo keynesianizma (Lucas ni Sargent 1978, Mankiw 1992). Ekonomija je postala vse bolj tehnična in vse manj političnoekonomska vednost, ekonometrični modeli so v celoti prevladali nad institucionalnim pristopom. Toda obrat je bil bolj metodološki kot vsebinski, bolj retoričen kot idejni. Na ključnih točkah, vsaj teoretsko, pa se je Keynesov pristop nekako ohranjal. To so bila predvsem naslednja teoretična področja analize: ■ problem negotovosti, ki povzroča volativnost trgov in determinira pričakovanja, ki so hkrati racionalna in institucionalno pogojena; ■ povezanost dohodkov, cen in proizvodnje, ki pojasnjuje širšo odvisnost in kompleksnost ekonomskih sistemov kot zgolj deterministično delovanje cen; ■ vladni intervencionizem, ne glede na njegovo velikost, je nujna posledica tržnih pomanjkljivosti; ■ vlada in monetarna oblast sta na kraju vedno bene-volentna z vidika političnih interesov in demokratičnih pritiskov. Sodobna ekonomska teorija je presegla Keynesovo ekonomsko paradigmo. Presežek tiči v vsem, v epistemolo-giji, izbiri teoretskih orodij in vsebinski zastavitvi problemov. Večina ekonomistov se strinja, da z vidika sodobne makroekonomije Keynes še vedno ostaja relevanten kot politični ekonomist, veliko manj pa so pomembne njegove postavke z vidika sodobnih teoretičnih postavk medčasovnih preferenc, teorije pričakovanj, političnoekonomskih ciklov, obnašanja vlade kot ekonomskega subjekta, heterogenosti obnašanja ekonomskih subjektov, odločanja v razmerah nepopolnih informacij in podobno (Chrystal in Price 1994). S sodobno makroekonomijo v tem primeru razumemo prevladujočo makroekonomsko doktrino, ki se je začela razvijati v šestdesetih letih in se je postopno ločevala od velike neoklasične sinteze med Keynesom in klasično ekonomsko šolo in se je vedno bolj zavestno odrekala povezanosti s Keynesom. V tem se razlikuje od poizkusov starih, novih in postkeynesiancev, ki so nasprotno iskali nove rešitve prav v navezavi na nekatere Keynesove ideje. Toda vsi ti problemi, povezani dejansko z vzponom in padcem keynesianizma, na kraju ostajajo predvsem domena ideološke pozicije znotraj ekonomskih znanstvenih skupnosti. Ekonomija je s tega vidika predvsem politična znanost. Ne samo zaradi tega, ker se je po zaslugi Keynesa uveljavila v zadnjih šestdesetih letih predvsem kot veda o razumevanju in delovanju ekonomskih politik, temveč ker je tudi njeno notranje razlikovanje v okviru posameznih šol vedno bolj povezano predvsem s političnimi stališči (politična institucionalizacija) in ideologijami (moralna filozofija raziskovalnih programov). Makroekonomija se je danes predvsem prilagodila nedeterministični, evolutivni in kompleksni naravi ekonomskih sistemov, kjer je pragmatizem postal nova znanstvena filozofija in metodologija ekonomskih raziskav (Mooslechner, Schuberth in Schurz 2004). Morda pa je prav Keynes s svojim pristopom bolje od drugih odgovoril na temeljno vprašanje, ki preganja sodobno ekonomsko vedo: Ali je ekonomija sploh lahko znotraj svojih omejitev resna znanost? (D'Autume in Cartelier 2004). Odgovor je lahko namreč povsem anekdotičen. Po eni od ekumenskih izjav, ki pripada Miltonu Friedmanu v šestdesetih letih in je ponarodela šele ob Nixonovem zaklinjanju leta 1971: »We are all Keynesians now!«, je mogoče reči samo »Amen!«. 4 Sodobna država blaginje in keynesianizem Če je s teoretsko paradigmatičnega vidika sodobne ekonomske znanosti težko iskati vzvode sodobne aktualizacije keynesianizma, ker so se znanstvene skupnosti ideologizirale in spridile s političnim pragmatizmom, je morda bolje iskati izhod v raziskovanju institucionalne narave sodobne ekonomske vede, ki pojasnjuje politično logiko sodobnega delovanja kapitalizma in njegove države blaginje. Keynesianizem se je vedno povezoval s socialnodemokratičnim kapitalističnim sistemom, pravzaprav je Keynesova teorija uporabna zgolj z vidika razvite kapitalistične ekonomike, še posebno finančnih institucij (Minsky 1975), korporativizma (Galbraith, 1971 ) in potencialne političnoekonomske nestabilnosti (Bellofiore, Ferri 2001). Sodobni kapitalizem ne obstaja brez tesnega prepletanja trga in države, brez nacionalnih in globalnih poslovnih mrež, ki jih ustvarjajo sodobna podjetja in vladnih ekonomskih politik ter razvojnih strategij, ki ustvarjajo konkurenčne pogoje za usklajevanje poslovnih interesov podjetij in javnih interesov državljanov. Vlade delujejo globalno tako, da tekmujejo z vidika svoje političnoekonomske geografije, s kakovostjo makroekonomskega okolja, ki privablja podjetniški in človeški kapital. Makroekonomija držav se tako definira prek mikroekonomskih kriterijev, konkurenčnega podjetniškega okolja in povečanja blaginje prebivalstva. Središče razumevanja sodobnega kapitalizma je torej trojna povezanost civilnih, podjetniških in državnih razmerij, ki jih povezuje koncept sodobne države blaginje. Devetdeseta leta so s propadom komunističnih sistemov posebno v vzhodni in srednji Evropi prinesla svojevrsten tranzicijski paradoks »vračanja v kapitalizem«. Institucionalna tranzicija v postkomunističnih državah in neoliberalna razvojna strategija v manj razvitih državah sta se običajno sklicevali na pravila t. i. washingtonskega konsenza glede (1) ekonomske stabilizacije (fiskalna disciplina), (2) uvajanja tržnih institucij in tržne konkurence (tržno gospodarstvo) in (3) čim večje odprtosti do svetovnega trgov (globalizacija) (Williamson 2004). Dani Rodrik je z obsežno primerjalno analizo pokazal, da so nerazvite države v obdobju »keynesianskega intervencionizma« (1960-1980) imele višjo povprečno rast kot v obdobju »neoliberalistične politike« (Rodrik 2003). Hkrati pa med »prilagoditvene stroške« neoliberalistične razvojne paradigme sodi tudi reforma socialne države. Značilnost sodobnih družb, ne glede na relativno razvitost, so predvsem naraščajoča socialna neenakost in revščina, povečana brezposelnost in socialna izključenost oziroma odtujenost (DeMartino 1999). Sachs je nedavno predlagal preprosto rešitev za razvojni zasuk. Na svetovni ravni je treba bistveno povečati investicije v manj razvite države, povsod razviti socialno državo in z enakopravnejšo mednarodno trgovino na globalni ravni spodbuditi zunanji in notranji cikel samoreproducirajače gospodarske rasti (Sachs 2005). Ali to pomeni, da bi morali v globalnem svetu z vidika »globaliziranega keynesianizma« vzpostaviti nov socialnotržni red, skupne temelje nekakšne mini socialne države, ki bi bila usmerjena k minima moralia temeljnih človekovih potreb (v smislu Senovega trajnostnega človekovega razvoja)? Svojevrsten zgodovinski paradoks je, da razvite kapitalistične države prehajajo v postkapitalistično družbo, medtem ko postsocialistične družbe kapitalizem šele uvajajo in so zabredle v nekakšen kriptokapitalizem (formiranje zasebne lastnine, trga dela in kapitala, oblikovanje menedžerskih elit ...). Na tem mestu je P. Drucker postavil preprosto, toda izvrstno ločnico. Postkapitalizem je nekakšen »kapitalizem brez kapitalistov«, kjer »kapital služi zaposlenim, medtem ko so v kapitalizmu zaposleni služili kapitalu« (Drucker 1992, 66). Navidezno je socialna država v razvitih državah ohranila svojo vlogo in položaj ne glede na globalizacijske trende in prevladujočo neoliberalno razvojno paradigmo. Razlog je preprost. Socialna država je v razvitih državah (posebno v EU) postala nekakšen branik in protisila pred internacionalizacijo in globalizacijo ekonomskih tokov. Toda hkrati političnoekonomsko prihaja do njene dejanske samotransformacije (transnacionalizacije), o čemer govori Beck (Beck 2004). Ali torej pomeni, da je danes edina možna alternativa dejanska konvergenca globalnega tržnega sistema in socialne države blaginje v nekakšno novo obliko liberalne države blaginje? Kako se znotraj teh sprememb in premikov znajde šest desetletij stara keynesianska doktrina? Ločnica kapitalizma na temelju lastninskih pravic in razmerij kapital-delo je sicer mogoča, toda v sodobnem svetu postaja pomembnejši drugačen sistemski premik. Logika tržnega sistema dejansko počiva na regulacijskih mehanizmih in informacijskih povezavah, kar je še posebej pokazala neoavstrijska šola s Hayekom na čelu. S tega zornega kota se sodobna socialnotržna gospodarstva reformirajo tako, da povečujejo in širijo tržno regulacijo tudi na področja šolstva, zdravstva, socialne varnosti in drugih družbenih dejavnosti, ki so se v drugi polovici XX. stoletja v državah OECD v veliki meri podržavile. Gre za podjetizacijo in socializacijo države (Rus 2001), ki temelji na principu recipročnosti med državo in civilno družbo in ustvarja prostor za potrebno samoregulacijo (samoiniciativnost, samoodgovornost) ljudi. Trg je torej civilizacijski mehanizem, ki tržne družbe ne opredeljuje zgolj na principih socialnega darwinizma, temveč na ekonomskih principih recipročnosti, politike svobodne izbire in kulture sodelovanja. Trg se institucionalno socializira, država se menedžersko podjetizira in privatizira. Ne gre torej toliko za manj države blaginje, temveč za njeno transformacijo iz socialne države blaginje v liberalno državo blaginje. Tod, ali ne gre pri tem za prevaro, za uveljavljanje nekakšne »podle države« (Shalini Randiera), ki želi zabrisati meje dogovorjene in splošno sprejete socialne pravičnosti? Država blaginje je celota institucij in politik, ki v tržnem gospodarstvu zagotavlja (1) socialno sprejemljivo alokacijo virov in redistribucijo dohodkov, (2) omogoča ustrezno politično ravnotežje moči in široko sprejemljivih izidov politične izbire ter (3) ponuja določeno varnost, enakost in pravičnost svojim državljanom. Ključni element države blaginje predstavlja »recipročna menjava blaginje« med ljudmi, med tistimi, ki želijo prispevati, in tistimi, ki želijo sprejemati pomoč. Po Polanyiju je prav recipročnost ali vzajemnost najstarejši in najpomembnejši institucionalizirani proces interakcije med ljudmi, sledi mu princip redistribucije, ki uveljavlja somernost, vzajemnost in središčnost obnašanja med ljudmi in šele tretji princip temelji na povpraševanju in ponudbi, sebičnih interesih in menjavi na trgu (Polanyi 1944). V sodobni tržni družbi so tržni principi in tržna menjava prevladujoče institucije (Slater, Tonkiss 2001), druga dva pristopa pa sta bolj prikrito ostala varno pospravljena v omari države blaginje. Država blaginje je torej političnoekonomska institucija, ki samo na drugačen način utemeljuje socialno integracijo in kohezivnost ter s tem omogoča vzpostavljanje določene družbene odgovornosti in kolektivne racionalnosti. Predstavlja znotraj prevladujočega tržnega gospodarstva nekakšen institucionalni vsadek, ki zagotavlja: ■ makroekonomsko stabilizacijo trgov (anticiklični značaj »politične« makroekonomije), ■ politično legitimnost trgov v okviru demokratičnih institucij (vključenost velikih skupin v prerazdelitvene sheme in režime blaginje), ■ moralne in etične vrednote večje svobode, enakosti in pravičnosti (liberalna kultura izključevanja izkoriščanja, civilne družbe dobrega). Država blaginje v okviru svojih institucionalnih aranžmajev potemtakem vključuje določeno ekonomsko, politično in moralno funkcijo trga. V teoriji je pogosto prevladovala teza o njihovi nezdružljivosti. Ekonomski trgi naj bi temeljili na liberalnih principih zasebne lastnine in sebičnega državljana, država blaginje pa na demokratičnih principih socialne solidarnosti ter kolektivnega državljana (Luhmann 1990, Brittan 1975). V središču razprav se je znašla teza, da država blaginje veže nase preveč ekonomskih funkcij (lastniških, socialnih ...) in da zato kot »presežna država« postaja ekonomsko neučinkovita, politično nedemokratična in na koncu tudi moralno problematična z vidika napačnih kompenzacij in zavajanja pričakovanj ljudi. Od tod teza, ki je prevladovala v osemdesetih letih o fiskalni krizi (O'Connor 1973, Offe 1984) in politični krizi države blaginje (Habermas 1988). Pritiski socialnih skupin in njihova pričakovanja so preprosto večja, kot jih zmore fiskalna država in kot jih na drugi strani prenese normativni sistem legitimacije z vidika medsebojnega zaupanja in še sprejemljive pravičnosti. V ospredju je preprosto problem uravnoteženja regulativnih fiskalnih principov in storitev države blaginje s potrebami množične lojalnosti, kolektivne identitete in doseganja političnega konsenza na drugi strani. Če se je država blaginje razvila, da bi legitimirala in hkrati popravljala protislovja kapitalistične akumulacije, kot so trdili njeni najbolj goreči marksistični kritiki (Altvater 1984), pa je kmalu trčila ob politične meje svojega socialnega egalitirizma (Mishra 1984). Socialna država blaginje je pripeljala do zloma starega socialnega konsenza in to je bila prva ključna determinanta njenega notranjega spreminjanja. Prevladujoči srednji razred se je vse bolj počutil kot socialna žrtev, zato zahteva znižanje davkov in sproščanje podjetniških možnosti za svoj (samo)razvoj. Hkrati pa je njegova prevladujoča weberjanska ekonomska kultura podjetništva in trdega dela vse bolj izpodrivala univerzalna moralna načela pomoči in solidarnosti. To je kajpada politična razlaga, ki nam z drugega zornega kota pojasnjuje, zakaj je s političnoekonomskega vidika prišlo do zloma keynesianskega konsenza, o katerem smo govorili v prejšnjem razdelku. Galbraith je v začetku devetdesetih let opozoril na svojevrstno »kulturo zadovoljstva« (Galbraith 1992), ki je razkrojila staro legitimnost države blaginje. Uveljavila je nekakšno novo selektivno percepcijo države in tržno asimetrijo glede pripravljenosti plačevanja javnih dobrin in socialne varnosti drugih. Ljudje na eni strani še vedno podpirajo varnost in socialne pravice, toda hkrati zahtevajo ali boljši servis države ob obstoječih davčnih obremenitvah ali nižje davke za sedanjo raven socialne države (Newton 1998). Ko začno v razpravah prevladovati bolj ali manj jasno artikulirani principi »tragedije skupnega« in »prostega jezdeca«, »srednji volivci« vse bolj zavračajo tradicionalno državo blaginje, njihova racionalna izbira pa postaja vse bolj uporniška (angl. rational choice revolt). Takšno nasprotovanje je podprla in delno tudi podpihovala politična desnica, ki je državo blaginje vseskozi razumela predvsem kot projekt keynesianske politične levice. Država blaginje sama po sebi ni bila predmet strankarskih delitev in je na abstraktni ravni dosegla zavidljivo politično legitimnost vseh družbenih slojev in političnih strank. Toda levica je v večji meri vztrajala pri prevladujočih režimih socialne redistribucije (država blaginje kot prerazdelitvena socialna država), desnica pa je večji poudarek dajala kompleksnejšim institucijam socialnotržnega gospodarstva (država blaginje kot oblika socialnotržnega gospodarstva). Ekonomska redistribucija je bila predvsem levičarski projekt, medtem ko je desnica vztrajal predvsem pri liberalni kulturi podjetništva in svobodnega trga. V volilnih ciklih in volilnih koalicijah je bila levica bolj naklonjena konsenzualni demokraciji, medtem ko je desnica zagovarjala večjo politično diferenciacijo in avtoritaren položaj središčnega političnega odločanja (Kitschelt 1997). Reforma države blaginje je bila v začetku devetdesetih let splošno sprejet politični projekt. Dotedanja ekonomska dinamika širitve države blaginje je naletela na politične omejitve, zato so vlade ter vodilne politične koalicije morale izbirati med naraščajočimi političnimi stroški zavračanja obstoječe države blaginje ali pa politično ceno novih socialnih omejevalnih reform. Temeljna vprašanja so postala: (1) kako uskladiti interese volivcev, interesnih skupin in socialnih slojev, (2) kakšna naj bo reformna kombinacija novih redistributivnih programov, (3) kako povezati državo in tržne institucije kapitalističnega gospodarstva? Rešiti je treba fiskalno krizo države in krizo njene politične legitimnosti, hkrati pa zagotoviti globalno konkurenčnost in želeno hitro gospodarsko rast. Na eni strani so prevladovale politične analize reform (Pierson 1994), ki so temeljile na interesnih temeljih (koristi-izgube, srednji volivec). Na drugi strani lahko najdemo razširitev modelov države blaginje na različne tipe kapitalizma, ki so povezovale različne režime blaginje z globalizacijo produkcije in potrošnje (Hall in Soskice 2001, Kovač 2005). V standardni klasifikaciji primerjalne analize ekonomskih sistemov lahko razlikujemo tri načine države blaginje: ■ liberalni način blaginje, ■ socialdemokratski način blaginje, ■ korporativni način blaginje. Za liberalni koncept države blaginje so v tej tipizirani obliki značilni: (1) kapitalistična ekonomika trga, (2) liberalna politika in ideologija ter (3) rezidualna socialna politika. Takšna država blaginje je načelno nevtralna do socialnih zahtev in interesov različnih skupin ljudi. V ospredje postavlja vrednote svobode in avtonomije na eni ter pravične konkurence in samoodgovornosti na drugi strani. Primarna naloga socialne politike je določitev tiste najmanjše možne skupine ljudi, ki potrebuje pomoč (Nozick 1974, Mead 1992). Logičen rezultat je zato relativno minimalna država z nizkimi davčnimi obremenitvami in relativno majhnimi socialnimi transferji. Socialdemokratski način blaginje temelji na (1) socialistični ekonomiki trga, (2) demokratični politiki in razredni ideologiji, (3) redistributivni socialni politiki. Teoretično in zgodovinsko predstavlja pravo nasprotje liberalnemu načinu. Socialdemokratski ideal je »socialni državljan«, ki v celoti participira v družbenem življenju in prejema univerzalni temeljni dohodek, ki bi zadoščal za preživetje. Zato pa potrebujemo veliko državo, relativno visoko in progresivno obdavčitev in kompleksne redistributivne socialne programe. Socialna redistribucija spodbuja socialno zaupanje, participacija stabilizira gospodarske razmere, oboje pa motivira ljudi k učinkovitejši ekonomski dejavnosti (Esping-Andersen 1990). Korporativni način blaginje temelji na (1) korporativni ekonomiki, (2) političnem soglasju in ideologiji zaupanja ter (3) vzajemni socialni politiki. Ta model izhaja iz socialnega učenja, da je temelj družbenega razvoja »socialni dogovor« glede prerazdelitvene solidarnosti, »politični dogovor« glede plačne politike in »ekonomski dogovor« glede družbene soodgovornosti podjetij in družine. Ekonomska logika ne temelji na konkurenci, temveč na sodelovanju (angl. coopetition), socialni kapital pa je izhodišče socialnotržnega gospodarstva. Socialna država je v tem primeru občutljiva predvsem na izključenost ljudi iz naravnega političnoekonomskega življenja (Atkinson 1998, Kersbergen 1995). Temeljna slabost klasičnega liberalnega modela je notranja socialna segregacija in zaščita predvsem najrevnejših. To sproža tri nevarnosti: (1) politično določitev »meje siromaštva«, (2) birokratsko omejevanje razvoja, (3) trajno odvisnost od pomoči. Socialdemokratski socialni režimi so na drugi strani prizadevajo, da bi vsak dobil delež ugodnosti od družbenega sodelovanja, univerzalna socialna varnost pa naj bi omogočila dejansko družbeno pravičnost in svobodo za vse. Težave tega pristopa so predvsem: (1) velike proračunske omejitve, (2) problematični učinki na ponudbo delovne sile, (3) višji davki pa omejujejo konkurenčne sposobnosti države. Nevarnosti korporativnega modela blaginje tičijo preprosto v podcenjevanju individualnih presoj koristi, stroškov in tveganja, ki posameznika običajno vodijo k oportunističnem obnašanju. Toda abstraktni ekonomski modeli so s teoretskega vidika na pol poti in se samo delno približujejo institucionalnim aranžmajem, ki jih ponujajo posamezne države ali skupine držav v zgodovinskem razvoju. Z zgodovinskega vidika bi lahko razvrstili države blaginje na tri obdobja. Obdobju razvojnega optimizma (1950-1975), v katerem je prevladoval keynesianski razvojni konsenz, je sledilo obdobje pesimizma, ki je sovpadalo s krizo keynesianske političnoekonomske doktrine (1975-1990), sedaj pa smo v obdobju reformizma države blaginje (1990-2006), ki ponuja nove možnosti za novo redefinicijo politične ekonomije regulativnega kapitalizma. Reforme evropske države blaginje v devetdesetih letih bi dejansko morale zadostiti šestim kriterijem, če bi želele ohraniti pričakovane ekonomske, politične in etične cilje: ■ večja ekonomska učinkovitost (globalna konkurenčnost, gospodarska rast), ■ ekonomska in socialna stabilnost (politična legitimnost makroekonomskih politik), ■ zmanjšanje revščine in socialne izključenosti (socialne razlike, solidarnost), ■ večja socialna enakost in pravičnost (redistribucija dohodkov, socialni transferi), ■ promocija dolgoročne socialne varnosti (zdravstveni in pokojninski sistemi), ■ spodbujanje politične svobode in avtonomije (podjetniška iniciativnost in družbena samoodgovornost). Reforme države blaginje v devetdesetih letih so imele različne poti, toda samo dve logični ekonomski usmeritvi: povečanje finančnih virov ali pa zmanjšanje izdatkov. Prav tako je bila splošna politična usmeritev, da ugodnejša socialna politika izboljšuje socialni in intelektualni kapital ter prispeva k večji ekonomski učinkovitosti in pravičnejši družbi (OECD 1994). Političnoekonomska priporočila so bila še vedno podobna keynesianski političnoekonomski agendi: (1) povečanje gospodarske rasti, (2) zvišanje davkov, (3) izboljšanje kakovosti javnih in socialnih storitev države, (4) prodaja (privatizacija) državnega premoženja, (5) večja vloga zasebnega in civilnega sektorja, (6) preusmeritev na javni zasebni menedžment, (7) zniževanje socialnih standardov, (8) zmanjšanje relativnih plač državnih uslužbencev in podobno. Toda povpraševanje po storitvah socialne države je preprosto raslo hitreje od njihovih virov, globalizacija je postavila nove politične okvire, postmoderna ideologija je zahtevala drugačne vrednote. Bela knjiga socialne politike EU (1994) je zato zahtevala spremembo razvojne paradigme, ki se je oddaljevala od keynesianske logike iz povojnega obdobja. Zahtevala je ostrejše ekonomske omejitve, nov politični konsenz in drugačno razumevanje socialne morale tržne družbe (George in Taylor 1996). V zadnjih letih zato pogosto govorimo o nekakšnem evropskem socialnem modelu države blaginje. Toda nič takšnega ne obstaja na ravni EU, niti kot institucionalni sistem niti kot normativna ureditev. EU je do sedaj oblikovala zgolj serijo priporočil za zaposlitvene strategije z vidika zaposljivosti, podjetništva, prilagodljivosti in enakih razvojnih možnosti. Njena socialna agenda pa je vse bolj usmerjena h kompleksnemu razumevanju in reševanju socialne izključenosti, ki pa zahtevajo rešitve in prilagoditve na nacionalni ravni (Mufels, Tsakloglou in Mayes 2002). Imamo torej zgolj posebne institucionalne aranžmaje v posameznih državah EU, ki so uspeli doseči določeno ravnotežje med ekonomsko učinkovitostjo tržnega gospodarstva in družbeno odgovornostjo za socialno zaščito svojega prebivalstva. Belgijski ekonomist Andre Sapir jih je v svoji zadnji analizi, napravljeni za Evropsko komisijo, uvrstil v štiri temeljne skupine (Sapir 2005): ■ skandinavski model (Danska, Švedska, Finska in Nizozemska) z visoko stopnjo univerzalne socialne zaščite in relativno svobodnem trgu dela, toda z razvito aktivno politiko socialne zaščite in visoko enakostjo plač; ■ renski kontinentalni model (Nemčija, Avstrija, Francija in Belgija) temelji na razvitem javnem sistemu socialne zaščite in reguliranem trgu dela, z močno zaščito zaposlenih (sindikati) in visoko ravnijo socialnih transferov; ■ sredozemski model (Grčija, Italija, Španija in Portugalska) koncentrira javne izdatke predvsem na starostne pokojnine in na reguliranem trgu dela brani pravice zaposlenih, toda z vrsto olajšav ščiti tudi brezposelne; ■ anglosaški model (Velika Britanija, Irska) usmerja socialno pomoč predvsem k zaposlenim in socialno izključenim in ima relativno nereguliran trg dela. Če prevedemo naših šest kriterijev na Sapirjevo dvojno matriko (gospodarska rast, socialne razmere), dobimo zanimive razvrstitve. Nordijski in anglosaški model sta najuspešnejša pri generiranju gospodarske rasti in zaposlenosti, pri zmanjšanju relativnega siromaštva sta najuspešnejša skandinavski in nemški pristop. Skandinavski pristop je torej obakrat najuspešnejši, sredozemski obakrat najslabši, anglosaški je boljši z vidika ekonomske učinkovitosti, renski je pomembnejši pri socialni zaščiti. Sapir sklepa, da sta skandinavski in anglosaški model uporabnejša za spodbujanje gospodarske rasti, medtem ko sta renski in skandinavski pristop socialno pravičnejša. Uspešnost skandinavskih držav je nesporna, toda težko prenosljiva na druge zaradi vrste posebnosti skandinavskega tipa kapitalizma in podobno velja tudi za anglosaški pristop. Toda reformna os evropske države blaginje je kljub izhodiščni heterogenosti trgov dela usmerjena k skandinavskim in anglosaškim rešitvam. Ključne spremembe so pri tem namenjene trgu dela in zmanjševanju eksplicitne zaščite zaposlenosti in zaposlenih na račun večje prilagodljivosti, podjetniške samoiniciativnosti in socialne samoodgovor-nosti. Bolje je torej ščititi zaposljivost kot zaposlenost, pomembnejša je večja pomoč ožjim skupinam socialno ogroženih kot pa univerzalna zaščita vseh brezposelnih, povečati je treba kompleksno (javno, zasebno, civilno) socialno sposobnost države namesto dosedanje socialne politike stroškovno neučinkovitih javnih programov. Zaposlitvena politika in politika socialne kohezije morajo postati veliko bolj integrirani v makroekonomske okvire fiskalne in monetarne politike (Mayes in Viren 2002). Zato reševanje kompleksne socialne izključenosti (angl. social exclusion) vodi do integriranih pristopov in širše vključenosti socialnih vprašanj v ekonomski sistem in razvojne konkurenčne sposobnosti države (angl. inclusive economy). Nova evropska socialna paradigma združuje kognitivna (učenje) in normativna (priporočila) orodja, zahteva odprto koordinacijo ekonomskih politik, novo arhitekturo prepletanja ekonomskih, političnih in vrednostnih rešitev (angl. inclusive society approach). Političnoekonomski koncept inkluzivnosti, ki izhaja iz povsem empiričnih poizkusov, prav tako potrjuje stališče, da se reforma države blaginje navezuje na širše koncepte liberalno tržnega gospodarstva. Zato so vsi predlagani ukrepi približujejo konceptom, ki združujejo načela liberalnih režimov blaginje z modernimi načini reševanja socialne kohezije, oboje pa lahko združimo v koncept nove liberalne države blaginje (Kovač 2005a). Toda ali je takšna transformacije vloge državne blaginje dejansko pomeni potrditev ali zgolj novo oddaljevanje od keynesianske političnoekonomske paradigme. Odgovor moramo poiskati v političnoekonomski analizi sodobne regulativne države. 5 Politika regulacije in keynesianizem Sodobno vlogo politike regulacije in regulativne reforme socialne države pogosto povezujejo s konceptom »regulativne države« (Jordana in Levi-Faur 2004). Na tem mestu ne bomo posebej razvijali posebnosti regulacijske teorije (Boyer in Saillard 2002), ki ponuja analizo kapitalizma in njegovih sprememb z vidika samoregulativnih procesov in regulativnih sprememb na globalni, nacionalni in lokalni ravni. To vključuje tako makroekonomske programe in politike vlad kot tudi konkurenčne politike regionalnih in lokalnih mrež ter strateške povezave na ravni korporativnega menedžmenta. Čeprav so regulacijski teoriji pogosto upravičeno očitali funkcionalizem, nagnjenost k fordizmu in omejene sposobnosti makroekonomske analize, je z vidika sodobne institucionalne analize kapitalizma, predvsem pa veliko bolj kompleksne (horizontalne, vertikalne, mrežne) koordinacije med državo in trgom dobro izhodišče za sodobno vrednotenje keynesianizma. Dejansko je za sodobno državo blaginje značilna vedno večja regulacija. Tukaj naletimo na institucionalni paradoks neoliberalnega pojmovanja socialne države. V sodobnem času je deregulacija države ena temeljnih političnoeko-nomskih ciljev, toda prav vse reforme deregulacije države povečujejo državni intervencionizem. Sklep je skrajno marksističen in za novo desnico neprijeten - državo ukinjamo tako, da krepimo njeno regulativno vlogo in državni intervencionizem. Podobno velja za proaktivno politiko, ki poudarja večjo vlogo konkurenčnosti in nujnost tržne privatizacije. Tudi tu se regulativna vloga države krepi prek programov privatizacije in intervencionistične politike novoustanovljenih institucij za pospeševanje politike konkurence na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Tudi tu je logika delovanja skrajno paradoksalna: več pravil in regulacije naj bi omogočilo več konkurenčnosti in avtonomnih tržnih spodbud (Vogel 1996). Tudi številne oblike decentralizacije socialne države z vidika prenosov odgovornosti za izvedbo socialnih politik na druge paradržavne, podjetniške (javno zasebno partnerstvo) in civilne institucije ne omogočajo prave političnoekonomske deregulacije (Rose-Ackerman 1992). Zdi se, da postaja pri tem ključno razlikovanje med regulacijo in intervencionizmom. Intervencionizem pomeni predvsem politično vlogo države, da s svojimi politikami in instrumenti intervenira (nadzira, usmerja, prisvaja) na ekonomskem (tržnem) področju. Regulacija pomeni, da obstaja vmesna mreža posredovalnih institucij, ki intervencionizem decentralizira na več ravni, razpršuje politično in ekonomsko moč in povečuje možnosti različnih interesnih koalicij ter ekonomsko pravnih razmerij. Regulacijske ureditve postajajo veliko bolj avtonomne, samoregulativne in utemeljene na spontanih razmerjih, ki jih je Hayek pripisoval kulturni evoluciji tržnih institucij, danes pa dobivajo podobne lastnosti tudi druge organizacijske oblike. S tem se spreminja tudi vloga konkurence in presega staro nasprotje med regulacijo, sodelovanjem in konkurenco. Konkurenca kot oblika sodelovanja in povezovanja (angl. coopetition) spreminja še eno od tradicionalnih zank, ki jih zopet ponazarja paradoksalna promocija in razvoj konkurenčnega okolja z vidika administrativnih ukrepov in nadzornih mehanizmov (Moran 2003) in podobno. Če povzamemo, bi lahko sodobno državo blaginje imenovali regulativna država. Razlika med dvema različnima teoretskima pristopoma je zgolj ta, da se teorija države blaginje ukvarja predvsem z vsebinskimi problemi zagotavljanja ekonomske stabilnosti in socialnega ravnotežja (šestih ciljev socialne države), regulativna država pa z načini, kako to uresničiti. Razlika med regulativno in tradicionalno inter-vencionistično državo je predvsem ta, da regulativna država deluje prek kompleksnejših institucionalnih mrež in da politiko kot način vladanja spreminja v »umetnost« (Boyer) obvladovanja političnoekonomskih procesov. Vladanje (angl. governance) je klasična oblika političnega delovanja na nacionalni ravni, regulacija pa je hkratno obvladovanje več ravni in prepletanje interesov več akterjev hkrati. Regulativna država je v bistvu partnerska država. To pa je tista točka, ko se lahko vrnemo na keynesiansko političnoekonomsko dediščino. Keynes sicer ni oblikoval sistematične teorije o ekonomski vlogi države, zato pa je s svojim širšim videnjem države v okviru stabilizacijske kapitalistične ekonomike in moralnimi principi socialnega liberalizma oblikoval drugačna izhodišča, ki so pomembna za sodobno reformiranje države blaginje (Crabtree in Thirlwall 1993). Njegovo razumevanje države zato lahko povezujemo s širšim konceptom regulativne in ne intervencionistične države ter iskanjem nekakšne »tretje poti« , ki temelji na oblikah partnerske države. Naša teza je, da na sedanji ravni razvoja potrebujemo reformo države blaginje. To je nekakšna liberalna država blaginje, ki temelji na širšem vključevanju tržnih institucij in se v tem razlikuje od socialne države blaginje, ki je predvsem »redistributivna država«. Težava je sedaj le v tem, kako razumeti in udejaniti novo soodvisnosti med državo in trgom, ekonomskim liberalizmom in vzdržno socialno redistribucijo. Za neoavstrijsko šolo je na primer poseganje v tržne institucije nepotrebno in zato neracionalno, za neoklasično (neoliberalno) teorijo je minimalna država najobsežnejša država, ki je še upravičena. Toda prav liberalni pojem minimalne države zahteva močno zaščito svobodnega trga in tu se dejansko neoklasična in neoliberalna teorija srečujeta s klasično keynesiansko redistributivno državo. Če trg po svoji naravi teži k regulaciji, da ne bi ogrozil samega sebe (monopolne strukture) in svojih socialnih temeljev (potrebe po svobodi, varnosti in stabilnosti ljudi), potem dejansko potrebuje široko državo z različnimi političnoekonomskimi funkcijami. Država, ki brani svobodo trga in enakost njegovih možnosti, je po naravi reči vedno močna in ne šibka država (Gray 1996). Svobodni trg je za liberalno ideologijo naravno stanje. Toda očitno je vsaj z zgodovinskega vidika takšno razumevanje problematično. Polanyi je nedvomno najostrejši kritik samodejno uravnavajočih se trgov in liberalne mitologije. Svobodni trgi nikoli ne bi postali to, kar so, »če jim ne bi bil 'laissez faire' vsiljen s strani države ... in njenih administrativnih funkcij« (Polanyi 1944, 139). Podobno tudi Gray pozneje celotno mitološko zgodbo političnoekonomskega liberalizma pojasni s posebnostmi angleške politične in gospodarske zgodovine (Gray 1998). S teoretskega vidika je za mnoge povsem presenetljivo presečišče, ki so si ga pred šestdesetimi leti delili Polanyi, Hayek in Keynes, utemeljeno v prepričanju, da so samouravnavajoči tržni redi inherentno nestabilni. Razlika je zgolj v tem, da Hayek za družbeni cement predlaga moralne norme (kulturo), Polanyi poseže po nekakšni vzajemni državi (princip recipročnosti kot partnerska vzajemnost), Keynes pa vidi rešitev v anticikličnih ukrepih države in njenih ekonomskih politikah. Morda je najbližje pravi teoretski poenostavitvi Polanyi, ki na tem mestu predlaga eno najbolj kontraverznih tez sodobne politične ekonomije. »Ekonomija po načelu laissez faire je posledica namernega državnega delovanja«, omejevanje tržnega gospodarstva (na primer država blaginje) pa se je začelo spontano, zato je »laissez faire bil načrtovan, planiranje pa ne« (Polanyi 1944, 141). V evolucijskem razvoju tržne družbe je torej »laissez faire« bolj načrtovana družbena institucija, medtem ko se planski koncept nekakšne države blaginje razvija kot relativno spontana reakcija in rezultanta svobodnih političnih akcij po II. svetovni vojni. Krog je tako sklenjen na presenetljivih točkah, ki niso običajne. Država in trg tvorita nerazdružljivo institucionalno celoto (Polanyi). Več trga zato pomeni tudi več države, s čimer pade običajna in pogosto poenostavljena neoliberalistična razlaga o njunem nasprotju (Nozick). Tržne institucije v svojem evolutivnem razvoju na drugi strani temeljijo na notranjih moralnih principih (triada cena-vrednost-vrednota), zato trgi poleg splošne informacijske vloge vsebujejo tudi notranja merila za presoje dobrega (Hayek). Na to pa pristaja tudi liberalno razumevanje države. Postopni socialni inženiring »odprte družbe« (Popper) dopušča, da z ukrepi ekonomske politike izboljšujemo tržne institucije (Keynes) in tako kapitalizem ohranjamo kot vzdržen političnoekonomski sistem. Če želimo razumeti reformo socialne države blaginje v smeri liberalne države blaginje, moramo doumeti način vključevanja in prepletanja tržnih institucij in institucij države. Pri tem moramo razlikovati med spremembami socialnotržnega gospodarstva in reformo države blaginje. Država blaginje vzpostavlja družbo solidarnosti s pomočjo državnega intervencionizma in prerazdeljevanja dohodka. Socialnotržno gospodarstvo pa zahteva socializacijo družbe na temelju reciprocitete (enakopravnosti), samointeresa in samoodgovornosti ljudi. Če torej razumemo državo in trg na temelju institucionalnih aranžmajev, potem je stojimo pred drugačnim vprašanjem, na katerega moramo odgovoriti. Kje so meje in kriteriji, kjer lahko institucije nadomestijo druga drugo, kje so meje, do kam lahko torej država poseže v tržna razmerja (socialna država blaginje) oziroma kako daleč se lahko trg vriva v državo (liberalna država blaginje)? Odgovor ni enoznačen. Na drugem mestu smo to vprašanje reševali predvsem v kontekstu epistemologije ekonomske znanosti (Kovač 2005 a), na tem mestu nas zanima možna veljavnost keynesianskega raziskovalnega programa. Keynesov pogled na liberalno državo in njeno javno poli-tičnoekonomsko vlogo presega tako sodobno neoliberalno koncepcijo države kot tudi klasično obliko redistributivne države blaginje. Keynes je sicer podcenjeval politične interese birokracije (v smislu sodobne teorije javne izbire in Buchanana), saj država pri njem deluje hkrati za zasebni (podjetniški) interes in za javno dobro (družbeni interes). Toda na drugi strani prav to iskanje ravnotežja med državo in družbo, med različnimi interesi in skupinami, predstavlja temeljni politični in idejni vzvod reformiranja sodobne države blaginje. Danes je jasno, da država na začetku XXI. stoletja mora imeti drugačno podobo in vlogo kot na začetku XX. stoletja. Med ekonomisti vlada relativno širok konsenz: ■ da države ne moremo širiti na področja, kjer zasebni sektor učinkoviteje rešuje podjetniške probleme (privatizacija javnega podjetniškega sektorja); ■ da na mnogih področjih socialne države velja poseči po kombiniranih oblikah javno zasebnega partnerstva (šolstvo, zdravstvo, pokojninski sistemi ...); ■ da moramo omejiti državne izdatke in povečati tržne rešitve na vseh področjih, ki jih zaseda klasična intervencionistična države; ■ da je temeljna naloga regulativne države omogočati učinkovitejše delovanje trgov in podjetništva in čim bolj transparentno delovanje; ■ da makroekonomska politika zahteva koordinacijo med deležniki sodobnega partnerskega kapitalizma. Keynes je bolje od drugih opozarjal, kako usmerjati liberalno državo, ne da bi pri tem izgubili moralne vidike socialnih ciljev in svobode kot temeljne determinante delovanja političnoekonomskih subjektov. Eden od osrednjih ideoloških projektov konservativne revolucije v osemdesetih letih je bil, kako keynesianizem nadomestiti s korpora-tivizmom in državo, ki postavlja v ospredje privatizacijo, deregulacijo in liberalizacijo (t. i. washingtonski konsenz). Toda v bistvu je tudi tukaj država na kraju intervenirala zato, da bi promovirala ekonomski in socialni razvoj. To pa je stičišče, ki ga je v devetdesetih letih najbolje nakazovala t. i. »tretja pot« novega Blairovega iskanja med demokracijo in ekonomskim razvojem (Giddens 2000). 6 Namesto sklepa Največja težava s Keynesom, je nekoč pripomnila Joan Robinson, tiči v tem, da je bil idealist. Keynes je na drugem mestu posredno odgovoril na to z argumentacijo, da je liberalec. Za Keynesa država ni toliko institucija, ki mora kompenzirati tržne pomanjkljivosti, temveč predvsem politično-ekonomski mehanizem, ki pragmatično rešuje probleme od makroekonomske stabilizacije ekonomije do socialne vzdržnosti in pravičnosti. Širitev države na različna področja ne pomeni, da pri tem izgublja svojo družbeno odgovornost za socialno uravnotežen in ekonomsko učinkovit razvoj kapitalizma. Keynes je to stališče nekajkrat ponovil, še posebej pa ga lahko vidimo v njegovem komentarju k Hayekovi študiji The Road to Serfdom. Kapitalizem je vedno imel težave s svojo legitimnostjo in Keynes je s svojim pristopom pokazal, da potrebuje neprestano reformiranje institucij in politik, da bi njegova »konstruktivna destrukcija« (Schumpeter) dejansko lahko uspela. Ekonomija je kot ladja, ki na razburkanem morju ne more doseči varnega pristana, če ni prave navigacije (ekonomske teorije in ideologije) in usklajenega delovanja celotne posadke (političnega aktivizma). Keynesianizem nam s tega vidika ne ponuja toliko makroekonomskih receptov, kako reševati sodobno državo blaginje, temveč predvsem smer, kako najti nekakšno tretjo pot med trgom in državo, med liberalizmom in korporativizmom, med svobodo in nujnostjo reformiranja institucij. Veliko teoretičnih revizij makroekonomske teorije začenja brez prave opredelitve končnih ciljev, ki jih želimo doseči s teoretskim predvidevanjem prihodnjih sprememb. To je normativni ideal vsake teoretske razprave, najdemo ga tako pri Adamu Smithu kot pri Johnu M. Keynesu. Ko ocenjujemo vrednost neke teorije in teoretika, moramo torej na kraju spoznati, kakšni so bili njegovi cilji in kake poti je pri tem obiral. V obdobju velikih demografskih, tehnoloških in institucionalnih sprememb, ki oblikuje nov globalni svet, v obdobju reformiranja države blaginje, ki velja za enega najpomembnejših institucionalnih dosežkov sodobne civilizacije, je Keynes postavil mejnike, ki so še danes aktualni in vredni intelektualnega spoštovanja. Literatura 1. Popper K. (1998), Logika znanstvenega odkritja, Ljubljana: Studia Humanitatis. 2. Ule A. (1992), Sodobne teorije znanosti, Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 3. Feyerabend P. (1999), Proti metodi, Ljubljana: Studia humanitatis. 4. McCloskey D. N. (1990), If You're So Smart: The Narrative of Economic Expertize, Chicago: Chicago UP. 5. Rorty R. (1998), Thruth and Progress, Cambridge: Cambridge UP. 6. Backhouse R. E. (1994), Economists and the Economy, New Brunwick: Transaction Press. 7. King J. E. (2002), A History of Post keynesina Economics Since 1936, Cheltenham: Edward Elgar. 8. Lavoie M. (2005), Changing definition: a comment on Davidson's critique of King's history of Post keynesianism, Journal of Post Keynesian Economics, vol. 27, no. 3. 9. King J. E. (2005), Unwarping the record: reply to Paul Davidson, Journal of Post Keynesian Economics, vol. 27, no. 3. 10.Dow S. C. (2005), Axions and Babylonian thought: a reply, Journal of Post Keynesian Economics, vol. 27, no. 3. 11. Davidson P. (2005) Responses to lavoie, King, and Dow on what Post Keynesianism is and who is a Post Keynesian, Journal of Post Keynesian Economics, vol. 27, no. 3. 12. Skidelsky R. (1998), John Maynard Keynes, 3, London: Macmillan. 13.Ibanez C. U. (1999), The Current State of Macroeconomics, Leading Thinkers in Conversation, New York: St. Martin's Press. 14. Fleetwood S. ed. (1999), Critical Realism in Economics: Development and Debate, London: Routledge. 15. Keynes J. M. (1971), The Economic Cosequences of Peace, Collecetd Writtings of J. M. Keynes, vol. 2, London: St. Martin's Press. 16.Keynes J. M. (1972), Essays in Persuasion, Collecetd Writtings of J. M. Keynes, vol. 9, London: St. Martin's Press. 17. Keynes J. M. (1987) Ekonomski eseji, Beograd: Evropski centar za mir i razvoj. 18. Rogin L. (1956) The meaning and Validity of Economic Theory, New York: Harper. 19.Fisher S. (1988), Recent Developments in Macroeconomics, Economic Journal (junij). 20. Gordon R. J. (1990), What is New - Keynesian Economics, Journal of Economic Literature (september). 21. Simon H. C. (1969), Economic Policy for A Free Society, Chicago: University of Chicago Press. 22. Keynes J. M. (1987a), Opšta teorija zaposlenosti, kamata i novca, Zagreb: CEKADE. 23. Romer D. (1993) The New Keynesian synthesis, Journal of Economic Perspectives (winter). 24. Gordon R. A. (1974), Economic Instability and Growth, The American Record, New York: Harper and Row. 25. Temin P. (1976), Did MOnetary Forces Cause the Great Depression? New York: W. W. Norton. 26. Friedman M., Schwartz A. J. (1982), Monetary Trends in the United states and the United Kingdom, Chicago: University of Chicago Press. 27. Kindleberger C. P. (1973), The World in Depression 1929-1939, London: Penguin. 28. Hicks J. R. (1974) The Crisis in Keynesian Ecobnomics, Oxford: Basil Blackwell. 29. Glabraith J. K. (1971), Economics, Peace and Laughter, Boston: Houghton Mfflin. 30. Stein J. L. (1982), Monetarist, Keynesian and New Classical Economics, Oxford: Basil Blackwell. 31.Robinson J. (1971), Economic Heresies, London: Macmillan. 32.Booth A (1985), The Keynesian Revolution and Economic Policy-making, A Reply, Economic History Review (february). 33. Lucas R. E., Sargent T. J. (1978), After Keynesian Macroecnomics, v: After the Phillips Curve: Persistence of High Inflation and High Unemployment, Boston: Federal Reserv Bank. 34.Mankiw N. G. (1992), The Reincarnation of Keynesian Economics, European Economic Review, April. 35. Chrystal A. K., Price S. (1994), Cotroversies in Macroeconomics, New York: Harvester Wheatsheaf. 36.Mooslechner P., Schuberth H., Schurz M., ed. (2004), Economic Policy under Uncertainty, Cheltenham: Edward Elgar. 37.D'Autome A., Cartelier J. (1997), Is Economics Becoming a Hard Science?, Chaltenham: Edward Elgar. 38.Minsky H. (1975), John Maynard Keynes, New York: Columbia UP. 39. Galbraith J. K. (1971), The New Industrial State, New York: Mentor Books. 40. Bellofiore R., Ferri P. (2001), Financial Keynesianism and Market Instability, Cheltenham: Edward Elgar. 41. Williamson J. (2004), The strange history of Washington consensus, Journal of Post Keynesian Economics, vol. 27, no. 5. 42. Rodrik D. (1998), Globalization, Social Conflits and Economic Growth, World Economy, vol. 21, no. 2. 43.Rodrik D. (2003), Growth Strategijes, Cambridge: Harward University Press. 44.De Martino G. (1999), Global Neoliberalism, Policy Autonomy, and Interrnational Competitive Dynamics, Journal of Economic Issue, vol. 33, no. 2. 45. Sachs J. (2005), The End of Poverty, How We Can Make It Happen in Our Lifetime, London: Penguin Books. 46. Drucker P. (1992), The Post-capitalist Societa, New York: Butterworth-Heinemann. 47. Beck U. (2004) Moc protiv moci u doba globalizacije, Nova svjetskopolitička ekonomija, Zagreb: Školska knjiga. 48. Rus V. (2001), Podjetijzacija in socializacija države, Ljubljana: FDV. 49.Polanyi K. (1944), The Great Transformation, Boston: Beacon Press. 50. Slater D., Tonkiss F. (2001), Market Society, Cambridge: Polity Press. 51. Luhmann N. (1990), Political Theory in the Welfare State, New York: Walter de Gruyter. 52. Brittan S. (1975), Economic Cotradiciton of Democracy, British Journal of Political Science, vol. 23, no. 5. 53. O'Connor J. (1973), The Fiscal Crisis of State, New York: St James Press. 54.Offe C. (1884), Cotradiction of the Welfare State, London: Hutchinson. 55. Habermas J. (1988), Legitimation Crisis, Cambridge: Polity Press. 56.Altvater E. (1984), O nekim problemima državnog intervencionizima, marksizma u svetu, br. 4. 57. Mishra (1984), Welfare State in Crisis. Social Thought and Social Change, New York: St. Martin's Press. 58.Gailbraith K. (1992), The Culture of Contentment, London: Penguin Books. 59. Newton K. (1998), The Welfare State Blacklash and the Tax Revolt, v: H. Cavanna (ed.) Challenge to the Welfare State: Internal and External Dynamics for Change, London: Edward Elgar. 60. Kitschelt H. (1997), The Radical Right in Western Europe, A Comparative Analysis, Michingan: Michingan University Press. 61. Pierson P (1994), Dismatling the Welfare State? Reagan, Thatcher and the Politics of retrenchment, Cambridge: Cambridge University Press. 62. Hall P. A., Soskice D. (eds.) (2001), Varietes of Capitalism: The Institutional Foundations of Comparative Advantage, Oxford: Oxford University Press. 63. Kovač B. (2005), Nekatere teoretske dileme razumevanja globlaizacije in njeni izzivi za Strategijo razvoja Slovenije, IB Revija, let. 39, št. 1-2. 64. Nozick R. (1974), Anarchy, State, and Uopia, Oxford: Blackwell. 65.Meade L. (1992), The New Politics of Powerty: The Nonworking Poor in America, New York: Basic Books. 66. Esping-Andersen G. (1990), The Three Worlds of Welfare Capitalism, Oxford: Polity. 67. Atkinson A. B. (1998), Powerty in Europe, Oxford: Blackwell. 68.Kersbergen K. van (1995), Social Capitalism: A Study of Christian Democracy and the Welfare State, London: Routledge. 69. George V., Taylor-Gooby P. (1996), European Welfare Policy, Squaring the Welfare Circle, London: Macmillan Press. 70. OECD (1994), New Orientation for Social Policy, Social Policy Studies, no.12, Paris: OECD. 71. Muffels R. J., Tsakloglou P., Mayes D. G. ed. (2002), Social Exclusion in European Welfare States, Cheltenham: Edward Elgar. 72. Sapir A. (2005), Globalization and the Reform of European Social Models, Brussels: European Commission (WP). 73. Mayes D. G., Viren M. (2002) , Macroecnomic Factors, Policies and the Development of Social Exclusion, v: Muffels, Tsakloglou, Mayers ed. (2002). 74. Kovač B. (2005a), Nevidna roka sodobne tranzicije - od socialne k liberalni državi blaginje, Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 75. Jordana J. , Levi-Fair D. ed. (2004), The Politics of Regulation, Instituions and regulatory Reforms for Age of Governments, Chelenham: Edward Elgar. 76. Boyer R., Saillard Y. ed. (2002), Regulation Theory, The State of the Art, London: Routledge. 77. Vogel S. (1996), Freer Markets, More Rules: Regulatory Reform in Advanced Industrial Countries, Ithaca: Cornell University Press. 78. Rose-Ackerman S. (1992), Rethinking the Progressive Agenda: The Reform of the American Regulatory State, New York: The Free Press. 79. Moran M. (2003), The British Regulatory State: Hihg Modernism and Hyper Innovation, Oxford: Oxford UP. 80. Giddens A. (2000), The Third Way and its Critics, London: Polity Press. dr. Zarjan Fabjančič, izr. prof. Univerza v Ljubljani Ekonomska fakulteta Izvleček UDK: 330.834.1 V časih socializma smo študente v znatno manjšem obsegu poučevali o Keynesu, kot bi si svetovno znani ekonomist zaslužil. Precej je bilo Splošne teorije in teorije denarja, manj pa drugih pomembnih Keynesovih prispevkov, osnov nacionalnega računovodstva na primer. Mnogo je bilo anekdot in tudi precej zmot o Keynesovem odnosu do očeta, njegovem odnosu do matematike in njegovih sposobnostih za prenos teorije v prakso. Danes še vedno premalo poučujemo o Keynesu, več pa poučujemo keynesianstvo. Ključne besede: Keynes, ekonomska teorija, keynesianstvo Abstract UDC: 330.834.1 In the socialist period, the world celebrity Keynes was not taught to the extent that he deserves. There was quite considerable teaching of his General Theory and monetary theory, but much less of Keynes's other contributions, such as the concepts of the national accounts. There were some anecdotes and many mistakes about his relationship with his father, about his attitude towards mathematics, or his practical capabilities to apply theory in practice. Today, Keynes is still not taught enough; we teach Keynesianism instead. Key words: Keynes, economic theory, Keynesianism JEL: A11, B31, E12 KAKO SMO POUČEVALI O KEYNESU NEKOČ IN KAKO POUČUJEMO DANES How We Used to Teach and How We Now Teach about Keynes 1 Uvod Dejansko bi bilo mnogo bolje, če bi naslednje besedilo imelo naslov Kako so mi predavali in kako predavam o Keynesu. Tak naslov pa bi bil morda preveč oseben in zato neprimeren za znanstveni ali strokovni prispevek. Hkrati pa skriva v sebi tudi nekaj pasti. Nekaj, kar je osebno doživetje, se ne sme posploševati, posebno še, če hkrati podrobno ne raziščemo, kakšen je bil odnos do Keynesa skozi naš čas na drugih institucijah, ne le na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Žal vem izredno malo, ali so o Keynesu predavali recimo v Mariboru in kako in ali so ga na drugih visokošolskih zavodih v Sloveniji sploh kaj omenjali. Ne poznam niti današnje situacije, mislim pa si, da je zaradi tradicionalnih razlogov Keynes še vedno najbolj prisoten v ljubljanskem ekonomskem programu. Drugo, kar je treba poudariti, je, da je to besedilo o Keynesu in ne o keynesianstvu. Keynesa poučujemo verjetno zelo malo, daleč bolj je v ospredju teorija njegovih znanstvenih dedičev. Pri tem bi se Keynesu prav lahko dogodilo nekaj podobnega, kot se je dogodilo Marxu na kongresu nemških socialdemokratov v Gothi leta 1875. Nastopajoči so o marksizmu namreč govorili taka izpeljana stališča, da je baje Marx stopil na govorniški oder in rekel nekaj podobnega: »Če je to marksizem, potem jaz nisem marksist«. Mnogokrat sedaj pripisujemo keynesianstvu take stvari, da bi se Keynes lahko povsem mirno odrekel keynesianstvu. 2 Kako smo poučevali o Keynesu 1. letnik. Leta 1965 je začel na Ekonomski fakulteti v Ljubljani veljati nov študijski program. Zelo verjetno so ga profesorji pripravljali pod vtisom dogajanja tistega časa, nove ustave iz leta 1963, vedno večjega poudarjanja tržnega mehanizma, umikanja države iz gospodarstva, poudarjanja samoupravnega odločanja, poudarjanja posebne vloge jugoslovanskega modela socializma in podobnih lepih čednosti. V primerjavi s starim programom je novi program prinašal vrsto bistvenih sprememb. Odpravljen je bil stopenjski študij, vsi študentje so poslušali iste predmete vsa prva tri leta, šele v četrtem letu so nastopile tri smeri, splošna, podjetniška in zunanjetrgovinska. Pomembni profesorji so prevzeli predmete prvega letnika, zato da bodo dali že brucem kar se da dobre osnove ekonomske teorije. Za odličnega maturanta klasičnega oddelka Bežigrajske gimnazije je bila na začetku vsebina predavanj popolnoma tuja in skorajda nerazumljiva. Večina profesorjev se ni kaj posebej trudila približati dovčerajšnjemu srednješolcu povsem nove terminologije, preprosto so jo uporabljali, kot da je vsakemu študentu bila položena že v zibel. Kakšne vsebinske usklajenosti med predmeti ni bilo. Amortizacijo smo, na primer, pri knjigovodstvu knjižili po enotnem kontnem planu znatno prej, preden smo pri ekonomiki podjetja sploh zvedeli, kaj je amortizacija. Podobno je povsem nepričakovano bruc zvedel za Keynesovo ime. Politična ekonomija 1 in Politična ekonomija 2 iz starega programa sta bili ukinjeni. Pri njiju so študenti v prvi vrsti študirali Marxa in marksizem. Nadomestila ju je Politična ekonomija kot celoletni predmet in predaval jo je prof. Lavrač. Razlaga delovanja tržnega mehanizma je napolnila prvi semester, podobno kot današnja Mikroekonomija. Njej ni sledila nekakšna makroekonomija, pač pa pouk Marxove teorije eksploatacije, rezervna industrijska armada, organska sestava kapitala in reprodukcijske sheme kot podlaga za opis ravnotežja v gospodarstvu. Brez posebne povezave je nastopil Keynes: Y = C + I + G. Marksizmu skorajda povsem nepomembna potrošnja je postala kot Keynesova efektivna potrošnja a in t ekonomske teorije. Nič o varčevanju! Študentu prvega leta ekonomije ni bila sama po sebi razumljiva naravnost temeljna vloga investicij, niti v povezavi z Marxovim Ac in Am ne. Pač pa je veliko razlage doživel G. Država je nastopila kot pomemben nezaželeni potrošnik ustvarjenega proizvoda, Keynes je neizbrisno zaslovel kot teoretik državnega kapitalizma. Prvič je bila študentu država predstavljena kot slab gospodar, brez kakršne koli razlage, zakaj. Leta 1966, ko se je vse to dogajalo, je bil na pohodu liberalizem in poveličevanje svobodne konkurence, ne popolne konkurence, da ne bo pomote. Pojem državnega kapitalizma je takoj aludiral na sorodni pojem državnega socializma, ki je veljal in je bil tudi predstavljen kot najhujši nebodigatreba, ostanek stalinizma v socializmu. Ni se pozabilo omeniti dobrohotnega odnosa do državnega kapitalizma v Sovjetski zvezi in takojšnje izpeljave odbijajočega čustva do Sovjetske zveze, s tem pa tudi implicitno do Keynesa. V tem kontekstu ni bilo prav nobenega prostora za pozitivni odnos do Keynesa kot teoretika poveličevanja države, ki rešuje kapitalizem. 2. letnik. Študenti smo se spopadli s peščico predmetov, tremi velikimi in težkimi in dvema malima, komajda omembe vrednima. Poleg pregovorno zahtevne statistike prof. Blejca sta bila to še dovolj zahtevna Teorija cene, v kateri se je skrivala današnja Mikroekonomija, in Denar in kredit. Ta predmet je prav tega leta po viharnem odhodu prof. Pokorna s fakultete prevzel njegov asistent mag. Ribnikar. Težko snov predmeta je podajal razumljivo in dovolj privlačno. To je treba omeniti, ker je v snovi pomembno mesto zasedal ravno Keynesov nauk. Eden od dveh študijskih pripomočkov pri Denarju in kreditu so bila skripta prof. Pokorna z naslovom Teorije o vrednosti denarja, ki so izšla že leta 1962. Besedilo skript je očitno nastalo na podlagi članka, ki ga je prof. Pokorn objavil dve leti pred tem. Šlo je za primerjavo dveh modelov narodnega gospodarstva, marksističnega in keynesianskega, ali še bolje, Marxovega in Keynesovega. V Teorijah o vrednosti denarja je največ prostora namenjenega Keynesovi teoriji kot najbogatejšemu prispevku k moderni meščanski teoriji o kupni moči denarja. Najprej je predstavljena Keynesova dohodkovna varianta kvantitetne enačbe iz knjige Tractat on Monetary Reform (1923) in kasneje popravljene enačbe v knjigi Treatise on Money (1930). Enačbi sledi razlaga strukture denarnega obtoka oziroma ločitev med dohodkovnim in poslovnim denarjem. Prof. Pokorn je do podrobnosti sledil Keynesovi razlagi, kar je predstavljalo za študenta drugega letnika ekonomskega študija trd oreh za usvojitev znanja in veliko pretrd oreh za razumevanje razlage. Mogoče se je bilo snov zelo solidno naučiti, ni je pa bilo mogoče dobro razumeti. Strukturi denarnega obtoka je sledila razlaga delovne in blagovne vrednosti denarja ter vpliva produktivnosti dela na kupno moč denarja. Pokorn je sedaj za potrebe študija te materije za razmere v socializmu vpeljal primerjavo med Marxovo in Keynesovo teorijo. Začetna diskusija se je skorajda semantično lotila vprašanja konstantnega kapitala v družbenem produktu, delitve družbenega produkta na konzumne dobrine in produkcijska sredstva po Marxu in Keynesu in Keynesovega »družbenega denarnega dohodka«. Razlago sta zaokrožila temeljita prikaza Keynesove prve in druge temeljne enačbe o vrednosti denarja. Sledili so sklepi o Keynesovi teoriji, ki so v lepi marksistični maniri izobraževanega študenta ne le osupnili, pač pa tudi dezorientirali. Citirajmo nekaj teh sklepov! »Keynes se ni ukvarjal z vprašanjem, kakšen vpliv ima delovanje države na kupno moč denarja.« »Marx je že delil družbeni produkt na produkcijska sredstva in konzumne dobrine in je na to delitev naslonil svoje sheme o reprodukciji kapitala. Keynesova zasluga pa je, da je to delitev na konzumne in investicijske dobrine (ki je sicer za nianso drugačna od Marxove delitve) porabil v teoriji o vrednosti denarja.« »Sam Keynes pravi v Generalni teoriji na nekem mestu (str. 213.): »Simpatiziram zato s predklasično doktrino, da je vse producirano z delom, ki ga podpira to, kar so včasih imenovali umetelnost in čemur sedaj pravimo tehnika; potem naravni zakladi, ki so zastonj ali je treba zanje plačati rento, glede na njihovo redkost ali obilnost; in končno produkti preteklega dela, utelešenega v aktivih, za katere je treba plačati neko ceno glede na njihovo redkost ali številnost. Dati je zato treba prednost mnenju, da je delo, ki seveda obsega tudi osebne storitve podjetnika in njegovih pomočnikov, edini proizvodni dejavnik, ki deluje pri dani tehniki, danih naravnih zakladih, dani opremljenosti s kapitalom in danem učinkovitem povpraševanju.«« Kje je sedaj Keynes kot teoretik državnega kapitalizma in kot grobar kapitalizma? Pokornova predstavitev Keynesove teorije bi zaslužila veliko večjo pozornost, kot jo je v resnici. Zahtevna obravnava Keynesovih enačb in zgoščen slog pisanja sta bili za študente pretežka in zato ne posebno privlačna. To je bila izrazita škoda, kajti če danes ponovno beremo to besedilo, kaže svojo izjemno visoko kakovost. Naravnost pogumna pa je bila Pokornova primerjava med Marxom in Keynesom, v kateri je Marx kot avtor razmeroma neuporabnih teorij za prakso potegnil znatno krajšo bilko. 3. letnik. To leto študija je bilo po programu vsebinsko še bolj zahtevno od drugega leta študija. Keynesu so v svojih predavanjih posvetili več ali manj prostora trije profesorji, prof. Orthaber pri predmetu Analiza in planiranje narodnega gospodarstva, prof. Černe pri Primerjalni analizi ekonomskih sistemov in prof. Lavrač, ki je Keynesa omenjal že v prvem letniku pri predmetu Zgodovina politične ekonomije. Prof. Orthaber je bil znan erudit. Študentom je bilo pri njem najbolj zanimivo to, da je poznal osebno skoraj vse živeče znane svetovne ekonomiste tistega časa. Njegova predavanja so bila parada anekdot o njih, ki se je odvijala vzporedno z razlaganjem snovi. Pri analizi narodnega gospodarstva je Keynesa ošvrknil le z namigom, da se je preveč udinjal trenutnim potrebam britanske vlade in kralja, ki je Keynesa za zasluge »povzdignil v lorda v krogu belo oblečenih deklic«. Ničesar ni bilo o Keynesovih zaslugah za nastanek sistema nacionalnih računov, ki so se najprej razvili v Združenem kraljestvu in postali temelj ekonomske analize narodnega gospodarstva. Verjetno je profesor zamolčal Keynesa zato, ker je tudi sam pripravil lastni sistem nacionalnega računovodstva, vendar ga je tedanji jugoslovanski statistični urad popolnoma ignoriral, kar je profesorja vidno zagrenilo. Podoben odnos je do Keynesa pokazal na svojih predavanjih prof. Černe. Iskriva predavanja, ki so z neprestanimi izbruhi raznovrstnih idej privlačno spominjala na ognjeniške izbruhe žarečih isker vulkanskega pepela in slepeče lave, so Keynesu namenila kaj malo prostora. Največ je bilo negativno kritičnih namigov na apologeta državnega kapitalizma in na enačenje z državnim socializmom, ki je še vedno grozil kot nekak zlovešči Feniks sovjetskega tipa socializma. Je pa profesor neprestano opozarjal na dopolnilno literaturo, od katere je mnoga dela določil kot izpitno snov, tako da smo jo študentje prebirali deloma iz zanimanja, deloma pa zaradi obveze. Ta opozorila so se nanašala tudi na Stamenkovicev predgovor k srbskemu prevodu Keynesove Splošne teorije in na Galbraithovo Družbo, ki živi v izobilju. Tu smo morali poznati predvsem primerjavo med Marxom in Keynesom, kar smo v veliki meri vedeli že od prof. Pokorna, in Keynesov odnos do Marxa in marksizma nasploh. Logično je, da je pri Zgodovini politične ekonomije nam že iz prvega letnika znani prof. Lavrač posvetil Keynesovi teoriji največ prostora. Izbrano strukturirana predavanja so koncizno osvetlila Keynesa kot človeka in precej podrobno predstavila njegovo splošno teorijo. Ni mi znano, ali je prof. Lavrač sam sestavil shemo Keynesove teorije ali jo je od kod povzel, pa to niti ni bistveno. Pomembno je, da se je shema izkazala kot prav imeniten pripomoček za študij in za razumevanje teorije. Njen glavni namen pa je očitno bil, da pokaže, da v svoji teoriji Keynes ni prav nikjer instaliral države kot najbolj pomembnega ekonomskega subjekta. Nakazal je, da država lahko poseže v dogajanje v gospodarstvu in kje dejansko mora poseči, da ohrani želeno delovanje tržnega mehanizma. Vsa ta poseganja morajo biti posredna, bodisi prek določanja višine obrestne mere (!) ali določanja velikosti potrošnje prek obdavčitve dohodka ali določanja velikosti investicij prek obdavčitve profitov in izdajanja lokacijskih dovoljenj za investicije. Poleg sheme je profesor posvetil nekaj razlage inflacijski vrzeli in konceptu investicijskega multiplikatorja. 4. letnik. V zadnjem letniku študija praktično nihče več ni omenjal Keynesa. Prav lahko pa bi o njem kar veliko povedal prof. Pertot, ki je predaval predmet Ekonomika mednarodne menjave v intervencionizmu. Keynesa je omenil le kot soavtorja novega svetovnega finančnega sistema, predstavljenega in ustanovljenega v newhampshirskem Bretton Woodsu leta 1944. Študenti smo ne vem od kod izvedeli, da je Pertot naš edini profesor, ki je Keynesa ne le videl v živo, pač pa tudi delal pri njem in pod njegovim vodstvom pripravljal doktorsko disertacijo. Verjetno je dejstvo, da je disertacijo nato zagovarjal na svetovno znanem Weltwirtschaftliches Institutu v Kielu leta 1935, torej že krepko v času nacistične Nemčije, prof. Pertotu preprečevalo, da bi nam kadar koli omenil svojo izkušnjo s Keynesom. Zanimivosti in zmote o Keynesu, ki so jih učili moji profesorji. Prav vsi profesorji, ki sem jih do sedaj omenjal, so imeli zanimiva predavanja, ki so jih poizkušali bolj ali manj popestriti z zabavnimi in tudi resnimi podrobnostmi iz Keynesovega življenja. Seveda te podrobnosti niso bile izpitna snov, so pa ostale znatno bolj v spominu kot enačbe ali teoretične opredelitve. Nekaj jih je prav zanimivih. Keynesov odnos do očeta. »Keynes se je rodil v angleškem univerzitetnem mestu Cambridge kot sin univerzitetnega profesorja matematike. Očeta ni maral in zato tudi mi maral matematike.« Keynesov oče ni bil matematik, pač pa ekonomist. Ni znano, da bi očeta, ki je umrl tri leta po sinovi smrti, Keynes sovražil. Oče mu je omogočil odlično izobrazbo in ga podpiral v vsaki situaciji, posebno še, ker se je sin rodil kot šibak dojenček in je praktično vse življenje bolehal. Keynesov odnos do matematike. »Ker je Keynes sovražil očeta matematika, ni nikjer, posebej pa še ne v svojem glavnem delu Splošna teorija, uporabil enega samega matematičnega obrazca razen nekje v opombi pod črto.« Ta trditev je precej daleč od resnice. Prvo svoje objavljeno delo je Keynes posvetil verjetnostnemu računu, kar dokazuje, da je matematiko kar dobro obvladal. Omenili smo že, kako je prof. Pokorn podrobno obravnaval Keynesove enačbe. Tudi v Splošni teoriji je kar nekaj matematičnih obrazcev. Je pa res, da je praktično ves matematični zapis Keynesove teorije, s katerim sedaj izobražujemo študente, ustvaril Keynesov učenec Alvin Hansen v Vodiču po Keynesu. Obsežno poglavje je Keynesovemu odnosu do matematike posvetil David Boyle v knjigi z naslovom The Tyranny of Numbers. Why Counting Can't Make Us Happy. Keynesa, piše Boyle, so števila fiscinirala, vendar ni posebno maral statistike. Enako so ga fascinirali klasični miti in pravljice. Do ideje ekonometričnega merjenja je bil skeptičen. Ekonomske probleme je namreč v prvi vrsti videl kot v osnovi moralne krize, predvsem zaradi človeške usodne ljubezni do denarja. To ljubezen je opisoval kot »nekakšno ogabno morbidnost, napol kriminalni in napol patološki nagib, ki ga je s srhom treba prepustiti specialistom za duševne bolezni« . Odnos do matematike se je v Keynesovi človeški naravi usodno spremenil decembra 1910, je izjavila nekoč kasneje Virginia Woolf . Keynes se je v tistem času večinoma mudil v krogu elitnih intelektualcev z izrazito homoseksualnimi nagnjenji. Ljubezensko razmerje z nekim umetnikom ga je odvrnilo od dotedanjega prijatelja, zaljubljenega v števila. Namesto tega je Keynes vedno pogosteje zahajal na baletne predstave, resnico je iskal tako z razumom kot z intuicijo. Verjetnostni račun je bil pozabljen. Nobena tabela podatkov ni več pomenila vira vse resnice, obsedeno zbiranje števil ga ni več zanimalo. Konec koncev je svoj krog prijateljev dobesedno šokiral, ko se je poročil z ločeno baletko ruskega porekla. Ljubila sta se do smrti. Keynes kot zmikavt koncepta multiplikatorja. »Keynes je koncept multiplikatorja skrivaj ukradel od svojega učenca Khana. Brez Khana ne bi bilo Keynesa.« Kot piše Stamenkovic, je to le polresnica. »V svojem delu Splošna teorija pripisuje Keynes teorijo multiplikatorja svojemu kolegu, angleškemu ekonomistu Kahnu, kar sicer ustreza resnici, če govorimo o številskem izrazu multiplikatorja. Samo idejo pa sta Keynes in Henderson formulirala že leta 1929, torej dve leti pred Kahnom.« Keynes kot grobar kapitalizma. »Keynes je bil teoretik državnega kapitalizma. Vse življenje se je moral braniti pred napadi liberalcev, da je umoril in pokopal kapitalizem.« Keynes se je močno upiral takim diskvalifikacijam na svoj račun. »Kapitalizem ljubim in želim, da živi kar je mogoče dolgo,« je napisal na več mestih, »vendar za njegovo preživetje vidim edino možnost, da ga pri življenju ohranja država.« Keynesov odnos do Marxa. Dokaj redko je omenjal Keynes v svojih delih marksizem in Marxa. V nekem pismu Bernardu Shawu je leta 1935 zapisal: »Poskušal si bom vzeti k srcu Vaše besede. Nekaj mora biti v tem, kar mi pravite, saj je običajno tako. Toda prejšnji teden sem brez posebnega uspeha vrgel še en pogled na starega K. M., ko sem prebiral dopisovanje med Marxom in Engelsom, ki je bilo ravnokar objavljeno v knjigi. Vidim, da sta našla neki svoj način uveljavljanja in grd način pisanja. Če trdite, da sta našla kakršno koli sled za rešitev ekonomske uganke, dvigam roke. Jaz pri njiju ne vidim nič drugega kot zastareli način polemiziranja.« In naprej. »Prebral sem nekaj iz Marxa. Žal v njem ne vidim nič drugega kot onemoglega starca, ki ga trese sveta jeza na kapitalizem.« Keynes kot finančnik v praksi. »Univerza v Cambridgeu je zašla v velike finančne težave. Kot finančnika svetovnega slovesa so Keynesa prosili, da uradno prevzame skrb za univerzitetne finance. Čez pol leta so ga milo prosili, naj preneha skrbeti zanje, saj univerzi v vsem njenem večstoletnem obstoju ni šlo še nikoli tako slabo. Vendar je Keynes po drugi strani vzorno skrbel za finance baletne skupine svoje žene.« Ni mi znano, kaj je tu resnica. Boyle piše tudi o Keynesu, da je v Bretton Woodsu nastopal šarmantno in grobo, kot je bila njegova navada, saj je še ameriški delegaciji rekel, da naj ne govore v jeziku Čirokezov. Čeprav je zadrževal skupino 730 delegatov iz 44 članic Združenih narodov pri podrobnem formuliranju sklepnega dokumenta o novem svetovnem finančnem redu šest ur, je na koncu obveljal za junaka, saj je prav on dosegel, da so sprejeli končni dokument. Ko je končal, so se vsi prisotni dvignili in ga pospremili iz dvorane s pesmijo »For he's a jolly good fellow.« Keynesov odnos do časa. »Ukvarjam se s kratkim rokom, kajti na dolgi rok smo vsi mrtvi.« Ne vem, kdaj je Keynes to izjavil, poučili pa so me, kaj je najverjetneje s tem mislil. Deloval je v času velike krize in takoj po njej, ko je bilo pomembno najti pomoč za rešitev iz zagat čim prej. Dolgoročni učinki ukrepov so bili drugotnega pomena. Je pa ta izjava v okrajšani obliki postala priljubljeno reklo ekonomistov, kadar hočejo reči, da jim trenutno kaj ni pomembno. »Na dolgi rok smo vsi mrtvi.« Vloga posameznika v zgodovini. Mnogokrat se sprašujem, koliko se je Marx zmotil, ko je ocenjeval posameznikovo vlogo v zgodovini. Zanj je bila skorajda povsem nepomembna. Nekje je zapisal, da bi zgodovina določila, če ne bi bilo Napoleona, nekoga drugega, ki bi odigral njegovo vlogo, saj je posameznik rezultat izključno družbenih silnic in sam po sebi ne pomeni nič odločilnega. Tu Marx zagotovo ni imel prav. Vrsta posameznikov je pomembno sooblikovala zgodovino in zgodovina je ravno taka, kot je, zaradi njih. Če bi bil posameznik drugačna osebnost, bi bila tudi zgodovina drugačna. Povezava med posameznikovo osebnostjo in njegovo teorijo. Pred veliko leti sem bil član komisije za zagovor diplomskega dela, ki ga je predložila neka naša diplomantka. Delo se je nanašalo na družbeno-ekonomske ideje Thomasa Roberta Malthusa. Kot zanimivost je avtorica omenila tudi, da je bil Malthus najmlajši otrok v družini, kjer so ga štiri starejše sestre skoraj vse življenje dobesedno martretirale na vse mogoče načine. Predsednik komisije je bil prof. Černe in se je silno razburil, da je to pisanje povsem nepomembno in da ne sme imeti nobenega prostora v znanstvenem besedilu, češ da življenjske okoliščine nimajo nobenega vpliva na teoretikovo razmišljanje in pisanje. Ta bežna epizoda me še vedno miselno zaposluje. Tu prof. Černe ni imel prav, podobno kot se je Marx motil pri zgodovinski vlogi osebnosti. Toda ostanimo previdni. Malthusova teorija zagotovo ne bi bila tako črnogleda, ko bi ne bil žrtev miselno in čustveno nasilnih sester. Ko predavamo posamezno teorijo in če posvetimo tudi avtorju teorije kaj besed, se ta življenjska povezava med avtorjevo usodo, osebnostjo in teorijo izrazito uveljavi. Teh povezav ni mogoče predavati študentom na začetku študija, saj morajo spoznati teorije kot neizpodbitno veljavne. Kasneje jih lahko seznanimo z izjemami, proti koncu lahko vržemo v študentsko dušo kal dvoma o teoriji. Podobno je z odnosom med posameznikovo usodo, osebnostjo in njegovo teorijo. Predavati jo je treba študentom z že nekaj ekonomskega znanja in opozoriti je treba, da ni veličina teoretičnega dosežka nič manjša, četudi je njen avtor imel kakšne težave kakršne koli narave. Poenostavljeno povedano, morda mnogo preveč poenostavljeno - je kar nekaj povezav med osebnostnimi lastnostmi in teorijo, tako kot je. Mnogi teoretiki, ki niso imeli naravnega ali privzgojenega čuta za red, zagovarjajo urejenost v družbi in gospodarstvu ter poseganje države za vzdrževanje »reda«. Mnogi teoretiki, ki so jih v življenju omejevali prestrogi očetje ali družinske okoliščine, so prepričani liberalci. Za vajo bi si lahko postregli z vrsto imen. Seveda ne velja obratno enolična korespondenca. Ni vsak liberalec mamin sinko ali žrtev tiranskega očeta. Vendar si lahko tudi sedaj postrežemo z vrsto imen iz množice svojih vidnih sodobnikov. Ta povezava pogojuje tudi naš odnos do Keynesa. 3 Kako poučujemo o Keynesu Toliko o Keynesu, drugo je keynesianstvo. Vse, kar sem zapisal o dosedanjem poučevanju o Keynesu, Profesorji ki sem jih omenjal' pravzaprav velja še danes. Zanimivosti in zmote, povezane France Černe (1923- ) med osebnostjo in teorijo, še vedno veljajo. Predavati to ivan Lavrač (1918-1992) študentomje seveda mogoče, je pa odvisno od vsakokratnega Albin Orthaber (1912-1972) vzdušja v predavalnici, ki se večinoma vzpostavi med Vladimir Pertot (1911-1992) profesorjem in njegovimi študenti takoj na začetku in velja jože pokorn (1904-1972) do konca. In tako torej poučujemo o Keynesu, kot je napisano ivan Ribnikar (1936- ) zgoraj in kot je napisano spodaj v treh okvirjih kot fragment osmega poglavja iz učbenika o ekonomski politiki. NORMATIVNA TEORIJA EKONOMSKE POLITIKE KEYNESIANSKA RAZLAGA 8. poglavje KEYNESIANSKA PODLAGA TEORIJE EKONOMSKE POLITIKE V prejšnjem delu smo omenili hibridnost sistemov ekonomske politike in zaradi nje dihotomijo v teoretični podlagi ekonomske politike. Razpravljali smo o walrasianski podlagi. Druga smer ekonomske teorije, ki rabi kot podlaga, je keynesianska makroekonomska analiza. Velika kriza kapitalističnega produkcijskega načina je konec prve tretjine (1929) pokazala, da se je praksi in zato tudi v teoriji končalo razdobje liberalizma, da je ekonomski subjekt v bistvu drugačna oseba, kot ga je do tedaj kot racionalnega ekonomskega človeka predpostavljala teorija, da se mora za rešitev kapitalizma kot sistema izoblikovati nov odločilni ekonomski subjekt - država, da je treba namesto avtomatizma v ekonomskih odlo-čitvah vpeljati zavestno odločanje in da je konec koncev nujna tudi nova ekonomska teorija. John Maynard Keynes (1883-1946) se je kot teoretik državnega kapitalizma ukvarjal s problemi funkcioniranja narodnega gospodarstva. Osrednje vprašanje njegove analize je vzpostavljanje in vzdrževanje polne zaposlenosti, porast narodnega dohodka v zvezi s polno zaposlenostjo, problem delitve dohodka v zvezi z vzdrževanjem ravnotežja na trgu in preprečevanje inflacije ali deflacije in s tem povezano vprašanje uravnotežene plačilne bilance. Keynesova teorija šteje za kratkoročno statično teorijo in zato sama po sebi ni teorija ekonomske politike in še manj teorija indikativnega planiranja, pač pa daje sistemom ekonomske politike teoretično podlago, kako je treba uresničevati posamezne cilje ekonomske politike. Razvijanje teorije gospodarskega razvoja in z njo povezane teorije planiranja gospodarskega razvoja na podlagi tako imenovanega dinamiziranja Keynesovega teoretičnega sistema pa je bilo domena postkeynesianske ekonomske teorije. Keynesianski pogled ločuje ekonomsko politiko kot državni intervencionizem v dveh oblikah, kot neposredno delovanje v državnem sektorju in kot posredno delovanje v privatnem sektorju. Državna intervencija lahko močno vpliva na agregate in instrumentalno oblikovane parametre, v znatno manjši meri in le posredno pa lahko vpliva na preference. Tako štejemo, da je intervencijski vpliv močan na poleg tipično fiskalnih oblik tudi na potrošnjo prek stabilnih mezd in stabilnih cen in na investicije prek proračunskih investicij, to je velikih kapitalnih investicij z majhnim obratom. Za posredno in manj poudarjeno pa imamo državno intervencijo z monetarno politiko, to je z učinkovanjem na obrestno mero prek reguliranja količine denarja in na mejno učinkovitost kapitala. Keynesianski pogled na ekonomskega človeka. V nasprotju z Walrasovim pojmovanjem ekonomskega subjekta kot ekonomskega človeka se zdi Keynesu človek kot ekonomski subjekt iracionalno, emocionalno bitje, ki ga namesto infinitezimalnega računa in matematičnega upanja vodijo optimizem, previdnost, cela vrsta motivov, dohodkovni, transakcijski, previdnostni, špekulativni, in preferenc, med njimi je pomembna likvidnostna, nagibov, k potrošnji, k varčevanju. V človeku samem torej ni že po naravi dana težnja k ravnotežju, prej nasprotno - zbegani človek, ki ga ženejo psihološki motivi, je največ prispeval h krizi in tudi zato je nujno, da nastopi bolj racionalen subjekt - država. John Maynard Keynes (1883-1946) se je rodil v Cambridgeu ekonomistu in univerzitetnemu profesorju na tamkajšnji univerzi Johnu Nevillu Keynesu (1852-1949). Študiral je na britanskih elitnih šolah, Etonu in King's College Cambridge. Po krajši službi na britanski državni upravi se je leta 1909 vrnil službovat na Univer-zo v Cambridgeu. Začel je objavljati dela o financah in med prvo svetovno vojno so ga dodelili državni Treasury. Bil je uspešen uslužbenec in zato tudi udeleženec versailleske mirovne konference. Objavil je Economic Consequences of the Peace (1919), Tract on Monetary Reform (1923), Treatise on Money (1930), The General Theory of Employment, Interest and Money (1936), How to Pay for the War (1940) in z njimi povzročil tako imenovano keynesiansko revolucijo. Ob vsakem delu je doživel v strokovni javnosti deloma odobravanje, deloma pa izredno ostre napade. Posebno neizprosen je bil napad Friedricha von Hayeka na Trak-tat leta 1930. Keynesianska revolucija je razdelila ekonomiste v dva tokova, na nasprotnike, starejše ekonomiste, kot so bili Jacob Viner, Dennis Robertson in Bertil Ohlin, in na mlade zagovornike, med katerimi so bili Richard Kahn, Joan Robinson, Austin Robinson, James Meade in Piero Sraffa. V dvajsetih letih je začel s svojim pisanjem posegati v debate o ekonomski politiki in tudi v dnevnopolitične debate. Pisal je proti ponovnemu vpeljevanju zlatega standarda, proti politiki laissezfaire, v zagovor za začetek javnih del, ki bi zmanjšala nezaposlenost, in obsodil je strah Treasury pred proračunskim primanjkljajem. Pisal je o veljavnosti spornega kreditnega cikla in o obrestni meri, na katero bistveno vpliva likvidnostna preferenca in tako postavil temelje povsem novi, svoji ekonomski teoriji. Najbolj pomembne točke v njegovi teoriji so bile povezovanje velikosti produkta in zaposlenosti, stališča o mejni učinko-vitosti investicij, poudarjanje vloge agregatnega povpraševanja za določanje velikosti ustvarjenega proizvoda in vse drugo, kar danes poznamo kot temelje tedaj nove ekonomske discipline, makroekonomije. Mladi zagovorniki so takoj začeli s svojimi deli opravičevati in predvsem nadalje razvijati Keynesovo teorijo, hkrati pa so se začeli tudi spravni poskusi, kot je bilo pisanje Johna Hicksa (1937) o krivulji S-LM, kar je rodilo tako imenovano neoklasično-keynesiansko sintezo, ki so jo po vojni nadalje razvijali predvsem ameriški ekonomski teoretiki. Zaradi nenadnega poslabšanja zdravja v letu 1938 se je Keynes umaknil iz teoretične polemike. Zelo se je še ogrel za predlog »commodity-reserve« valute namesto zlatega standarda, se še udeležil leta 1944 mednarodne konference v Bretton Woodsu v ZDA in kmalu zatem podlegel vedno težji bolezni. 8.1. Shema Keynesove teorije Medsebojne povezave vplivov narodnogospodarskih agregatov, parametrov in psiholoških vplivov, od katerih je odvisna polna zaposlenost, katero je Keynes enačil na kratki rok z neto produktom in narodnim dohodkom, je mogoče shematično pokazati, kot je razvidno iz zgornje razpredelnice. V njej nikjer ne nastopa država kot eksplicitni ekonomski subjekt, pač pa je mogoče videti, kje se kažejo pomanjkljivosti v delovanju trga, in tam je Keynes priporočal državno intervencijo. Literatura 1. Boyle David (2000): The Tyranny ofNumbers. Why Counting Can't Make Us Happy. London: Harper Collins (236 str.). 2. Hansen Alvin H. (1953): A Guide to Keynes. New York: Mc Graw-Hill (237 str.). 3. Keynes John Maynard (1956): Opšta teorija zaposlenosti, kamate i novca. Beograd: Kultura (408 str.). 4. Keynes J.M. (1944): Problemi novca izmedu dva rata. Zagreb: Matica Hrvatska (496 str.). 5. Pokorn Jože (1962): Teorije o vrednosti denarja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani (209 str.). 6. Stamenkovic Radoš (1956): Predgovor v Opšta teorija zaposlenosti, kamate i novca. Beograd: Kultura, 5-47. dr. Davor Savin, red. prof. Univerza v Mariboru Ekonomsko-poslovna fakulteta MONETARNA TEORIJA PROIZVODNJE Izvleček UDK: 30.834:336.741.21:330.131.7 Članek obravnava Keynesovo kritiko delitve na monetarno teorijo in teorijo vrednosti v modelu klasičnih ekonomistov. Ta model se nanaša na gospodarstvo, v katerem je denar nevtralni numeraire, ki ne vpliva na odločitve o realni proizvodnji in potrošnji. Keynesov odgovor na klasično dihotomijo je teorija preference aktive, jedro katere je preferenca likvidnosti, tj. imetje denarja, ki razen transakcijske funkcije opravlja tudi funkcijo hranilca vrednosti. Po tej teoriji obrestna mera vpliva na razporeditev aktive posameznikov med donosnimi oblikami in denarjem. Keynes je poudarjal dejavnik negotovosti v gospodarskem svetu, zaradi česar prihodnjih sprememb v proizvodnih in menjalnih odnosih ne moremo z natančnostjo napovedati. Imetje denarja zagotavlja možnost, da ekonomski osebki reagirajo na nepredvidljive okoliščine. Ključne besede: negotovost, klasični model, dihotomija, realna menjava, denarno gospodarstvo Abstract UDC: 30.834:336.741.21:330.131.7 The paper centers on Keynes' attack on the division of monetary and value theory in the model of classical economists. This model entails an economy where money is merely a neutral numeraire which does not impinge on real production and consumption decisions. Keynes' answer to the classical dichotomy was asset preference theory, embodied in the concept of liquidity preference. In this theory, the rate of interest determines the distribution of an individual's assets between income-earning assets and money. Keynes emphasized an uncertain, open world, in which society organizes its production and trading relationships by the use of money. Money serves to deal with uncertainty by providing the ability to respond to unforeseen contingencies. Key words: uncertainty, classical model, dichotomy, real exchange, monetary economics JEL: E12, E23, D80 Monetary Theory of Production Uvod »Po mojem mnenju je glavni razlog, da je problem kriz ostal nerešen ..., treba videti v tem, da tisto, kar bi lahko poimenovali monetarna teorija proizvodnje, ne obstaja. Gospodarstvo, v katerem se uporablja denar izključno kot nevtralna povezava med transakcijami z realnimi dobrinami in realno aktivo, ob tem pa se ne vključi v motive in odločitve, lahko imenujemo gospodarstvo realne menjave«. S temi besedami je začel Keynes svoje besedilo »A Monetary Theory of Production«, ki ga je pripravil leta 1933 za posvetovanje Der Stand und die nächste Zukunft der Konjunkturforschung: Festschrift für Arthur Spiethof. Poudaril je, da želi razviti teorijo, ki se bo ukvarjala z gospodarstvom, v katerem ima denar lastno vlogo in vpliva na odločanje ekonomskih osebkov. To je osnovna misel, na kateri je zgradil monetarno teorijo proizvodnje. Ta teorija je nasprotovala teoriji realne menjave, ki jo je ekonomska znanost razvijala od 18. stoletja, angleški ekonomisti klasične šole pa dvignili na piedestal analitične izpopolnjenosti. Ko govori o monetarni ekonomiji, Keynes ne misli na običajno razliko med barter menjavo in menjavo, v kateri se sicer denar pojavlja, vendar brez vsakršne funkcije, razen transakcijske, torej z izključno nevtralno vlogo. Kot monetarno ekonomijo razume tisto, v kateri denar aktivno sodeluje in spreminja razmerja v realnem ekonomskem svetu. Za Keynesa je tudi Marshallov ekonomski sistem, podobno kot sistem drugih klasičnih ekonomistov, sistem »realne menjave oziroma ekonomije nevtralnega denarja«. Denar v klasični teoriji ne predstavlja aktivnega dejavnika, ki vpliva na ekonomske tokove. Marshall je na denarne cene gledal le kot na sredstvo, ki medsebojno povezuje relativne količine realnih dobrin. Pigou, njegov naslednik na katedri za politično ekonomijo na King's Collegeu, tudi obravnava izključno nevtralno ekonomijo. Pigoueva kontroverzna krivulja ponudbe ni odvisna od spremembe vrednosti denarja - analiza povezave med ponudbo dela ter plačami se nanaša na realne in ne na nominalne kategorije. Keynes je v Splošni teoriji zavrnil ločevanje med teorijo vrednosti svojih predhodnikov in njihovo teorijo denarja. To razdvojenost klasikov je kasneje Patinkin poimenoval »klasična dihotomija« (Patinkin 1966, 34). Keynesov odgovor na to dihotomijo je analiza gospodarstva, v katerem denar ni nikoli nevtralen in v katerem ima likvidna aktiva specifično vlogo, in sicer kot dejavnik varnosti pred negotovostjo v gospodarskem, socialnem in političnem okolju. Koncept nevtralnosti denarja Formalizacijo klasične teorije ekonomskega ravnovesja je izpeljal Walras. Njegov sistem sestavljata dva ločena modela. »Realni« del vsebuje enačbe ponudbe in povpraševanja ter pogoje ravnovesja za proizvodne storitve in potrošniško blago. Na temelju teh enačb se lahko določijo cene blaga ter storitev in se izrazijo s splošnim denominatorjem (numerairom). »Monetarni« del sistema oziroma enačbe menjave se uporabljajo, da bi se določila denarna cena blaga, ki je izbrano kot numeraire. Na osnovi te cene se potem lahko izrazijo tudi denarne cene preostalega blaga. Celotni sistem je popolnoma razdeljen, dihotomiziran, denar se v realnem delu sploh ne pojavlja. Analiza gospodarskega življenja predpostavlja, da so monetarne variable brez vsakršnega vpliva oziroma, da gospodarsko življenje poteka, kot da teh variabel sploh ni. Skratka, denar je nevtralen (Mill je stališče klasične teorije strnil v slavni trditvi: »Ni tako nepomembne stvari, kot je denar.«). S spremembo količine denarja ostanejo relativne cene, podobno kot realna količina kupljenega in prodanega blaga, nespremenjene. Iz takega stališča izhaja znano metodološko sporočilo klasičnih ekonomistov in njihovih neoklasičnih naslednikov: ker je denar samo »tančica«, ki pokriva realne ekonomske pojave, ga je treba iz analize izločiti in šele naknadno, v drugi fazi, vključiti v postopek, s katerim se ugotavlja absolutna raven cen. V gospodarstvu realne menjave je plačilo za delo izraženo v realnih (fizičnih) enotah. Polna zaposlenost je zagotovljena, ko je plača (mezda) izenačena z marginalnim proizvodom dela. Delo se razume kot dobrina, ki se na trgu menjuje za druge dobrine po ceni, ki jo izraža izplačana mezda. V takšnem sistemu je trg dela identičen trgu katerega koli drugega blaga. Klasična teorija nevtralnega denarja, ki sloni na Sayevi predpostavki, da razen kratkoročno in začasno na trgu ni mogoč presežek povpraševanja ali ponudbe, ni uspela pojasniti mehanizma, preko katerega se spremembe v količini denarja prenašajo na posamezne cene blaga. Ker denar v realnem delu sistema ne sodeluje, je presežek povpraševanja po denarju vedno enak nič, ne glede na spremembo njegove nominalne količine. Če je presežek povpraševanja po denarju enak nič, pomeni, da ni dejavnika, ki bi lahko povzročil premik absolutnih denarnih cen. »Recimo, da se zaradi določenega razloga, na primer napake, denarne cene na trgu blaga in storitev povečajo za 10 odstotkov v primerjavi z ravnijo, ki jo določajo enačbe realne menjave. Kaj se bo zgodilo? Nič! To pa zato, ker je presežek povpraševanja enak nič in ni znotraj sistema sile, ki bi denarne cene lahko spustila na njihov začetni nivo.« (Hansen 1953, 44). Kako je torej možno trditi, da povečanje količine denarja povzroča dvig cen, kar je teoretična trditev, ki so jo zagovarjali vsi avtorji, od Humea do Marshalla in Pigoua ter ekonomisti neoklasične šole? Če, v soglasju s postulatom Saya in Walrasa, na trgu ne more obstajati presežno povpraševanje, se zastavlja vprašanje, kateri dejavnik - in preko katerega mehanizma - spreminja presežek denarne mase v višjo absolutno raven cen? Na to vprašanje klasiki niso našli zadovoljivega odgovora. To analitično pomanjkljivost klasične ekonomske analize je opazil že Wicksell. Navajam njegovo kritiko v širšem sobesedilu: »Vsaka rast ali upadanje cene posameznega blaga predpostavlja motnjo v ravnovesju med njegovo ponudbo in povpraševanjem ... To, kar s tega vidika velja za posamično blago, mora veljati tudi za vse blago skupaj. Splošna rast cen se zato lahko razume samo ob podmeni, da je celotno povpraševanje večje, ali pa se pričakuje, da bo večje od ponudbe. Možno, da se to vidi paradoksalno, ker smo se, skupaj z J. B. Sayem navadili, da gledamo na proizvode, kot da medsebojno ustvarjajo ali omejujejo povpraševanje drug drugemu. Dejansko to tudi počno. Vendar se pri tem soočamo z vprašanjem, kaj se na začetku dogaja z osrednjim členom v končni menjavi enega proizvoda za drugega, na temelju povpraševanja denarja po blagu in ponudbe blaga za denar. Vsaka teorija denarja, ki bi bila omembe vredna, mora biti sposobna, da pokaže, kako in zakaj v določenih pogojih denarno povpraševanje bodisi presega bodisi je manjše od ponudbe blaga.« (Wicksell 1934, 159) Patinkin je avtor teorije, ki je integrirala denar v neoklasični sistem in posodobila dihotomni model. Svoj model je predstavil v knjigi »Money, Interest and Prices«, ki skupaj s Hicksovim delom »Value and Capital« predstavlja najpomembnejše delo v sodobni mikroekonomski literaturi. Kontradikcijo klasične dihotomije je Patinkin poskušal rešiti tako, da je funkcijo ponudbe in povpraševanja blaga postavil v odvisnost od realne vrednosti denarja v rokah potrošnikov ter hkrati od relativnih cen. Neoklasični ekonomisti niso upoštevali efekta realne vrednosti denarja, ker so sprejeli »postulat homogenosti« (to je Walrasov izraz, ki označuje, da funkcije povpraševanja, na katere ne vplivajo spremembe cen, predstavljajo homogene funkcije). V praktični interpretaciji pomeni postulat homogenosti, da ponudba nekega blaga in povpraševanje po tem blagu ostajata nespremenjena, če se vse cene, od katerih je odvisna proizvodnja tega blaga, spreminjajo hkrati v enakem sorazmerju. Povedano drugače, obnašanje potrošnikov na trgu ni odvisno od količine realnega denarja, s katerim potrošniki razpolagajo. Denar ima nevtralno funkcijo in ni pomemben za odvijanje procesa realne menjave. Medtem ko je za klasične ekonomiste denar vedno in brez izjeme nevtralen, je za Wicksella, Myrdala, Hayeka ter ekonomiste švedske šole nevtralen samo v pogojih monetarnega ravnovesja. O tem, kdaj nastopi monetarno ravnovesje, imajo različni avtorji različna mnenja. Za Wicksella se to ravnovesje vzpostavlja tedaj, ko se denarna, tržna obrestna mera izenači z naravno obrestno mero. V svoji knjigi »Geldzins und Güterpreise« piše, da bi naravna obrestna mera obstajala, če bi se kapitalske dobrine posojale v fizični, naturalni obliki (mimogrede, to je non sequitur zaključek, ker se fizični, nedenarni donosi različnih kapitalskih dobrin ne morejo spraviti na skupni denominator, zato ker obstaja toliko obrestnih mer, kolikor je teh dobrin; naravna obrestna mera bi kvečjemu lahko bila zgolj statistično povprečje posamičnih obresti za različne kapitalske dobrine). V Wicksellovi terminologiji je naravna obrestna mera definirana kot »pričakovani donos novoustvarjenega kapitala«. Če obstaja razlika med to in tržno obrestno mero ali med stroški sposojenega kapitala in stopnjo njegovega donosa, prihaja do monetarnega neravnovesja. Nižja tržna obrestna mera v primerjavi z naravno vpliva na večje investicijsko povpraševanje, kot je ponudba privarčevanih sredstev, kar vodi k rasti cen. Nasprotno pa nastane deflacijski pritisk, če denarna obrestna mera postane višja od naravne. Wicksell določa tri kriterije, od katerih je odvisno monetarno ravnovesje. Tržna, bančna obrestna mera bo ravnotežna: a) če je enaka meri, ki odraža pričakovani donos novoustvarjenega kapitala, b) če je ekvivalentna obrestni meri, ki izenačuje ponudbo varčevanja in povpraševanje po njem, c) če je splošna raven cen taka, da ni tendence, da se spreminja bodisi navzdol bodisi navzgor, tj. če cene ostanejo na konstantni ravni. Ob teh pogojih bo obstajalo monetarno ravnovesje, in tedaj denar »ne bo imel nikakršne druge funkcije, razen da olajša menjavo, ki bi, v striktni definiciji, lahko potekala prav tako učinkovito tudi, če denarja ne bi bilo ...« (Wicksell 1936, 92) Blagovni in fiat denar V realnem gospodarstvu se denar pojavlja izključno kot instrument, ki omogoča zmanjšanje napora in transakcijskih stroškov medsebojne menjave blaga. Uporaba denarja ne spreminja strukture in načina funkcioniranja realnega gospodarstva. V njem je celotni dohodek uporabljen za pridobivanje, nakup proizvodov in storitev, ki jih ponujajo posamezni ekonomski osebki. Ponudba in povpraševanje sta v popolnem ravnovesju, tudi ko proizvodnja raste ali upada. Torej gre za ekonomijo, v kateri deluje Sayev zakon trga. V monetarnem gospodarstvu pa denar vpliva na proces menjave blaga in storitev, zato v tem gospodarstvu Sayev zakon ne velja in ga zato ni mogoče opisati s teoretičnim pristopom, kot ga uporablja analiza gospodarstva realne menjave (oziroma barter menjave). V nemonetarnem gospodarstvu je zagotovljena polna zaposlenost, kot so sicer trdili klasični avtorji, zaradi uporabe blagovnega denarja (zlata, srebra ali drugih uporabnih proizvodov).1 Značilnost blagovnega denarja je, da ga posamezni ekonomski osebki lahko proizvedejo tudi sami, načeloma na enaki način kakor proizvajajo katero koli drugo blag.2 Keynes je poudarjal, da v sistemu zlatega standarda ne obstaja nujno brezposelnost, kajti če se zmanjša agregatno povpraševanje, se brezposelni delavci lahko preusmerijo v rudarjenje zlata (»če pride do depresije, se del zaposlenosti preusmerja v eksploatacijo zlata«). Nasprotno pa fiat denar, ki nima lastne vrednosti, povzroča nihanje dohodka in zaposlenosti, ker povečanje povpraševanja po denarju (oziroma varčevanja v denarni obliki) povzroča zmanjšanje efektivnega povpraševanja na trgu in posledično vpliva na brezposelnost. Osnovni dve značilnosti fiat denarja sta: a) ničla elastičnost proizvodnje in b) ničla elastičnost substitucije med njim in drugimi proizvodi. Slednja značilnost pomeni, da se povpraševanje po denarju ne more zamenjati s povpraševanjem po denarnih substitutih (kakor v primeru blagovnega denarja oziroma v gospodarstvu realne menjave). 1 »Blagovni denar se na zunaj ne loči od drugega blaga, ker še nima posebne denarne podobe, ampak izbrano blago kot tako ... opravlja denarno službo.« (Pokorn 1967, 105). 2 Menger je trdil (kasneje je podobno stališče imel tudi Hicks), da takoj, ko se neka draga kovina začne uporabljati kot menjalno sredstvo, država prevzame kontrolo nad kovanjem denarja iz te kovine. Fiat denar se za razliko od blagovnega denarja ne more proizvesti z zaposlovanjem novih delavcev. Za ustvarjanje tega denarja sta v sodobni družbi in organiziranem gospodarstvu pristojna centralna banka ter sistem poslovnih bank. Denar, ki ga ustvarjata, se lahko zamenja za katero koli drugo blago ali storitev, ki je predmet trgovanja. V gospodarstvu monetarne proizvodnje je posest denarja nujna za nakup blaga, nasprotno pa razpolaganje z blagom ne omogoča nakupa denarja. Denar lahko namreč ustvari samo bančni sistem na temelju monetizacije določenih oblik aktive in po kriterijih, ki jih banke določijo same, in to v kvantitetnem okviru, ki vzdržuje ekonomsko ravnotežje v nekem konkretnem obdobju (banke odobrijo denarni kredit na temelju odkupa vrednostnih papirjev, odkupa zlata ali drugih redkih kovin, transakcijskih dokumentov, zastavnih ter hipotekarnih dokumentov idr.). V zvezi z realno menjavo je Schumpeter zapisal: »Realna analiza temelji na principu, da se vsi pomembni pojavi ekonomskega življenja lahko izrazijo preko blaga in storitev, odločitev o njih in odnosov med njimi. Denar vstopa v sliko samo v skromni vlogi tehničnega pripomočka, ki se uporablja zaradi poenostavitve transakcij ... Vse dokler regularno funkcionira, denar ne vpliva na ekonomski proces, ki poteka na enak način kot v barter gospodarstvu. To je bistvo koncepta nevtralnega denarja.« (Schumpeter 1954, 277) Negotovost in likvidnost Denar je aktiva, ki ima najvišjo stopnjo likvidnosti. Stroški imetja denarja so praktično nič, kar daje denarju značilnost privilegiranega instrumenta za ohranjanje premoženja v likvidni obliki, tj. denar je najboljši instrument za ohranjanje potencialne potrošnje nedoločenih proizvodov in storitev v prihodnosti. V zvezi s tem se zastavlja pomembno vprašanje: zakaj bi nekdo želel obdržati premoženje v obliki, ki ne prinaša nikakršnega prihodka (ali pa je ta zanemarljiv), ko pa ga lahko ima v obliki finančne nelikvidne aktive, ki ustvarja prihodek? Odgovor na to vprašanje najdemo v dejstvu, da ekonomski osebki poslujejo v pogojih negotovosti, torej v pogojih, ki ne dovoljujejo zanesljivega napovedovanja toka prihodnjih dogodkov. Denar jim zagotavlja jamstvo, da lahko odgovorijo na morebitne težave in probleme, ki jih negotova prihodnost prinaša. Nedefinirani čas in negotovost sta neločljivi kategoriji gospodarstva, ki funkcionira na temelju fiat denaja. Klasična ekonomska teorija izhaja iz podmene ekonomskega ravnovesja in informacij, ki temeljijo na polni gotovosti. To ne pomeni neke abstraktne, metafizične gotovosti, temveč predpostavko, da so spremembe dejavnikov, ki lahko delujejo na ekonomsko ravnovesje, vključene v analitični sistem. Dimenzija teh sprememb je odvisna od zakona verjetnosti in jo je načeloma možno izračunati z večjo ali manjšo natančnostjo. Zaradi tega sta tudi primarni značilnosti pričakovanja ekonomskih osebkov točnost in zanesljivost informacij, na temelju katerih odločajo o svojih korakih na področju proizvodnje, investicij in razvojnih usmeritev. Če vključimo dejavnik negotovosti v klasični sistem, implicitno ravnovesje v njihovem modelu ne more več obstajati. Zakaj? Ne razpolagamo namreč z zanesljivim znanjem o obsegu posledic, ki jih prinaša določen nepričakovani oziroma nenapovedani dogodek. Dovolj točno ne moremo napovedati niti verjetnosti tega dogodka. Keynes je v zvezi z negotovostjo, ki je v njegovi analitični shemi dobila pomembno mesto, zapisal: »Kot negotovo znanje ne razumem le razlike med tistim, kar poznamo kot zanesljivo, in tistim, kar je samo verjetno ... S tega zornega kota igra na ruleti ni stvar negotovosti ... Pomen, ki ga namenjam temu terminu, je, da je obet vojne v Evropi negotov, a prav tako tudi cena bakra ali obrestna mera čez dvajset let ... O tem ne obstaja utemeljeno znanje, s pomočjo katerega bi izračunali kakršno koli verjetnost. Tega enostavno ne znamo.« (Keynes 1937, 209) Imetje denarja, tj. najbolj likvidne oblike premoženja, omogoča, da ekonomski osebki reagirajo skladno s svojimi interesi na pojav dogodkov, ki jih niso sposobni pravilno napovedati ali pa jih sploh niso upoštevali kot možno predpostavko pri svojem odločanju. V tem smislu je denar kompenzacija za negotovost v ekonomskem okolju. Hichs je v zvezi s tem izrazil stališče, da je koristnost denarja v možnosti, da zagotovi zaščito pred negotovostjo, in da ni bistvo njegove koristnosti v tem, da se troši, temveč v tem, da se ne troši. Lastniki so se ga pripravljeni odreči samo za določeno premijo likvidnosti - obrestno mero, ki nadomešča margi-nalno prednost; tej se imetnik denarja odreka s sposojanjem likvidnosti drugemu osebku. Velikost premije likvidnosti, ki bi spodbudila ekonomske osebke, da zamenjajo denar za premoženje v manj likvidni obliki, je odvisna od tega, koliko so le-ti pripravljeni na zamenjavo premoženja v obliki denarja za drugo, nelikvidno obliko. Odločitev posameznikov, da se ločijo od likvidne aktive, ni odvisna samo od obrestne mere, temveč tudi od ravnanja bank in konkretnega stanja na kreditnem trgu. Če banke niso pripravljene v določenem obdobju dodatno kreditirati ekonomskih osebkov, bo posledica pomanjkanje denarja. V teh okoliščinah ga njegovi imetniki niso pripravljeni zamenjati za aktivo nižje stopnje likvidnosti, tudi če bi bila obrestna mera stimulativna. Če si ekonomski osebki ustvarijo negativno sliko o prihodnosti, bo njihovo povpraševanje po denarju večje, kakor bi bilo sicer. Zaradi tega bo del dohodka preusmerjen od nakupov blaga in storitev v nakup likvidnega premoženja. To pa, po drugi strani, vpliva na zmanjšanje efektivnega povpraševanja na trgu, kar deluje na upočasnitev ali celo upadanje proizvodnje in zmanjšanje obsega zaposlenosti. Keynes je poudarjal, da je osnovna razlika med monetarno teorijo proizvodnje in teorijo njegovih klasičnih predhodnikov v načinu, kako so pričakovanja o prihodnosti vgrajena v ekonomsko odločanje. Klasična teorija predpostavlja, da je možno s pomočjo teorije verjetnosti in finančne matematike ugotoviti prihodnje efekte odločitev o proizvodnji, investicijah in drugih elementih ekonomskega procesa. Keynes trdi nasprotno in poudarja, da ne obstajajo zanesljive metode, ki bi omogočale natančno dimenzioniranje ekonomskih rezultatov v prihodnosti. Ekonomski čas ni homogena kategorija. Bolj kot je prihodnost oddaljena od sedanjosti, več nenačrtovanih in nepričakovanih dejavnikov se lahko udejanji in spremeni odnose med posameznimi ekonomskimi pojavi. Ti pa potem, preko multiplikativnih efektov, vplivajo na druge ekonomske odnose ali pa spreminjajo njihova dotedanja kvantitetna razmerja in vzročno-posledične povezave. Zaradi tega je treba ekonomsko odločanje v zvezi s prihodnostjo sprejeti kot odločanje v inherentno negotovih pogojih. Negotovost je ključna karakteristika ekonomskih sprememb, ki segajo v določen prihodnji čas. To je karakteristika gospodarstva, v katerem investicije povečujejo produkcijski potencial, vendar hkrati spreminjajo celotno strukturo ekonomskega sistema, posledice česar ne moremo natančno napovedovati. »Dejstvo, da je naše znanje o prihodnosti nepopolno, nerazločno in negotovo, prikazuje premoženje kot izrazito neustrezni objekt za metode klasične ekonomske teorije. Ta teorija lahko deluje zelo dobro v svetu, v katerem so ekonomske dobrine potrošene v kratkem intervalu od trenutka, ko so proizvedene. Vendar ta teorija, po mojem mnenju, zahteva precejšno dopolnitev, če je želimo uporabiti v svetu, v katerem predstavlja akumulacija bogastva v nedoločeni prihodnosti pomembno komponento gospodarskega življenja.« (Keynes 1937, ibidem) Keynes poudarja, da odločitve o proizvodnji in akumulaciji premoženja ustvarjajo efekte v prihodnosti, ki je lahko zelo oddaljena. Zaradi tega nam je potrebna teorija, ki bo upoštevala dejstvo, da ne obstajajo postopki in metode, s katerimi bi lahko objektivno napovedovali in dimenzionirali prihodnje efekte sedanjih ekonomskih odločitev. Keynes je bil prepričan, da je možno narediti ekonomski svet bolj predvidljiv z izgradnjo zanesljivih družbenih in državnih institucij z mrežo pravne regulative, ki pokriva vse vidike gospodarskega poslovanja. Iz tega zornega kota je instrument medsebojne pogodbe med udeleženci gospodarskega procesa, ki ga je ščitil pravni sistem, predstavljal ključni korak v zgodovini ekonomske civilizacije. Fiat denar je ključna predpostavka kreditnega sistema monetarne ekonomije. Kredit omogoča zagon in rast investicij ter njihove multiplikativne učinke, česar pa gospodarstvo realne menjave ne pozna. Vendar so prav investicije tiste, katerih rezultati segajo v bližnjo ali daljno prihodnost in je zaradi tega negotovost v zvezi z njihovimi učinki posebej izpostavljena. Večje kot so investicije in večji kot je njihov delež v bruto domačem proizvodu, večja je relativna negotovost, s katero se soočajo ekonomski osebki v določenem obdobju. Poleg tega je večje tudi agregatno tveganje, ker vsi investicijski projekti ne bodo ustvarili rezultatov, ki so bili načrtovani in zaradi doseganja katerih so se investicije izvedle. Keynes in njegovi nasledniki obravnavajo investicije tudi s psihološkega vidika: usoda vsakega investicijskega projekta je negotova, ker odločitve o investicijah temeljijo na dolgoročnih pričakovanjih, na katere ima različen vpliv bodisi optimistično bodisi pesimistično pričakovanje. To pričakovanje izhaja iz ocene aktualnega stanja, ki ga projektiramo v prihodnost in mu prištevamo elemente z bolj ali manj zanesljivimi podatki o možnih spremembah teh elementov. Odločitev posameznikov, da privarčujejo del ustvarjenega dohodka, mora hkrati spremljati še druga odločitev -ali bodo prihranki v obliki likvidne aktive ali pa v obliki nelikvidnega premoženja. Treba je poudariti, da lahko katera koli trajna dobrina prevzame funkcijo hranilca vrednosti: hiše, avtomobili, nakit ... Ker pa vedno ni na voljo organiziranega spot trga, na katerem bi bilo možno v nedoločenem času zamenjati to obliko aktive za denar, je nagnjenost k imetju likvidnosti večja od nagnjenost k imetju nelikvidnega premoženja, in sicer toliko manj, kot je ta trg razvit, in tem bolj, kot je prisotna negotovost v ocenjevanju bodočega ekonomskega okolja. Ta nagnjenost bo tudi tem večja, čim slabše je organiziran spot trg za nedenarne oblike premoženja (to posebej velja za trg fizičnega kapitala). Ker je v sodobnem gospodarstvu finančni trg dobro organiziran in na njem cirkulirajo finančni instrumenti različne denominacije in časa dospetja, je elastičnost substitucije med denarjem in portfeljem aktive praviloma zelo visoka. Tveganje in negotovost Knight je bil prvi ekonomist, ki je opozoril z ustrezno akribijo na razliko med tveganjem in negotovostjo (Knight 1933, pogl. VII.). Povezal je profit, podjetništvo in tržno obnašanje podjetij s tveganjem in negotovostjo. V njegovi interpretaciji se kategorija »tveganje« (angl. risk) nanaša na situacije ko ima ekonomski osebek možnost, da izračuna matematično verjetnost nekega nenačrtovanega arbitrarnega dogodka v prihodnosti. V nasprotju s tem se »negotovost« (angl. uncertainty) nanaša na situacije, v katerih se nenačrtovani pojavi ne morejo izraziti kot matematične verjetnosti in so izven naših zmožnosti napovedovanja. Sicer sta kot epistemološka koncepta »negotovost« in »tveganje« relativno nova. V evropske jezike sta prišla iz španščine in portugalščine v 16. in 17. stoletju in sta se uporabljala za označevanje območij, ki niso bila označena na geografskih kartah. Torej sta se besedi v začetku uporabljali za orientacijo v fizičnem prostoru in šele pozneje sta bili »premaknjeni« v časovni prostor ter postali pomembni kategoriji v bančništvu in finančni ekonomiji. V zvezi s tem je Weber poudaril, da je ključna značilnost sodobnega kapitalističnega gospodarstva ta, da je ono »racionalizirano na podlagi natančnih kalkulacij, povsem naravnanih v smeri ekonomskega uspeha, kar je bilo v ostrem nasprotju z življenjem kmetov (in obrtnikov), katerih življenjski slog je bil v neposredni povezavi »z njive v usta.« (Weber 1930, 76) Schumpeter je opozoril na »fundamentalni impulz, ki žene kapitalistični stroj in izhaja iz novih izdelkov za potrošnike, novih metod proizvodnje ter transporta, novih trgov, novih oblik industrijske organizacije, ki jih ustvarjajo kapitalistična podjetja. To novo okolje in spremenjene okoliščine, ki so posledica kreativnih dejanj nekaterih ekonomskih osebkov, ustvarjajo popolno negotovost za druge, posebno s stališča pogojev za nove investicije. Negotovost je rezultat neposrednega vpliva naših dejanj, s katerimi spreminjamo svet. Tehnološke spremembe, spremembe v organizaciji proizvodnje in proizvodnih procesih ter noveliranje socialnih institucij in zakonov, ki spreminjajo družbeno, gospodarsko, politično življenje - vse to povzroča negotovost.« (Schumpeter 1942, 83)3 Navedeno je že bilo, da je v svetu, ki so si ga zamislili klasični ekonomisti, gospodarsko okolje homogeno v času. Torej tam ni negotovosti v smislu, da bi spremenilo vzpostavljena ekonomska razmerja. Zaradi takega pristopa ni potrebe, da bi ekonomski osebki ustvarjali denarne rezerve, ki bi jih uporabili v primeru nepričakovanega dogajanja. Takega dogajanja v klasičnem sistemu enostavno ni. Literatura 1. Backhouse, R. E. and Bateman, B.W. (2006), The Cambridge Companion to Keynes, Cambridge, University Press. 2. Balogh, T. (1982), The Irrelevance of Conventional Economics, London, Weidenfeld. 3. Hansen, A. H. (1953), A Guide to Keynes, New York, McGraw-Hill. 4. Harcourt, G. C. (2001), 50 Years a Keynesian and Other Essays, Houndmills, Hants, Palgrave. 5. Keynes, J. M. (1936), The General Theory of Employment, Interest and Money, C. W. vol. VII, London, Macmillan. 6. Keynes, J. M. (1937), The General Theory of Employment, »Quaterly Journal of Economics«, vol. 51. 7. Keynes, J. M. (1973), The General Theory and After: Preparation, C.W., vol. XIII, London, Macmillan. 8. King, J. E. (2002), A History of Post Keynesian Economics Since 1936, Northampton, E.Elgar. 9. Knight, F. H. (1933), Risk, Uncertainty and Profit, London, London School of Economics. 10. Kregel, J. A. (1976), Economic Methodology in the Face of Uncertainty: The Modelling Methods of Keynes and Post-Keynesians, »Economic Journal«, vol. 86. 11. Marshall, A. (1920), Principles of Economics, London, Macmillan. 12. Patinkin, D. (1966), Money, Interest and Prices, New York, Harper and Row. 13.Pokorn, J. (1967), Denar in kredit v narodnem gospodarstvu, Ljubljana, Cankarjeva založba. 14. Schumpeter, J. A. (1954), History of Economic Analysis, New York, Oxford University Press. 15. Weber, M. (1948), Protestant Ethic and the Spirit of Capitalism, New York, Scribner. 16.Wicksell, K. (1934), Lectures on Political Economy, London, Routledge and Kegan Paul. 17.Wicksell, K. (1936) Interest and Prices, London, Macmillan. Kapitalistično gospodarstvo se pripravlja na prihodnje dogodke tako, da računa bodoči profit ali izgubo ter s tem povezano negotovost in tveganje. To ni bilo možno do odkritja dvojnega knjigovodstva v Evropi 15. stoletja, kar je omogočilo natančnejše informacije o tem kam in kako vlagati denar, da bi ta ustvaril dobiček. KEYNESOV KONCEPT NEGOTOVOSTI IN NJEGOVA RELEVANTNOST ZA TRANZICIJSKE EKONOMIJE Keynes' Concept of Uncertainty and its Relevance for Transition Economies Uvod Namen članka je pokazati, da procesi ekonomske tranzicije potrjujejo relevantnost Keynesovega stališča o pomembnem vplivu, ki ga ima negotovost v gospodarskem okolju na makroekonomijo. V prvem delu obravnavamo Keynesove poglede na vlogo negotovosti ter odnos novokeynesiancev in postkeynesiancev do tega koncepta. Povzemamo tudi nekatere tipične dejavnike t. i. tranzicijske negotovosti. V drugem delu poskušamo z empirično analizo na podlagi gibanja kazalcev institucionalne kakovosti kot aproksimacije gibanja negotovosti ugotoviti, kakšen je bil v proučevanem obdobju vpliv negotovosti na gospodarsko rast tranzicijskih ekonomij. Koncept negotovosti Vloga negotovosti v Keynesovi teoriji Pomemben element, ki ga je Keynes vključil v ekonomsko teorijo v tridesetih letih 20. stoletja, je bilo upoštevanje dejstva, da se ekonomski procesi v realnosti odvijajo v razmerah negotovosti (angl. uncertainty). Posledica negotovosti je nepredvidljivost odločitev ekonomskih subjektov, zlasti podjetnikov in investitorjev, od katerih je v največji meri odvisen obseg proizvodnje in (ne)zaposlenosti v ekonomiji. Keynes je s tem odprl novo dimenzijo ekonomsko-teoretičnega prostora, ki je tradicionalna ekonomska teorija, temelječa na predpostavkah predvidljivega obnašanja ekonomskih subjektov in samodejnega vzpostavljanja polne zaposlenosti, ni mogla zajeti. Že v uvodnem delu Splošne teorije je Keynes pomenljivo zapisal (1936, 1617), da so tradicionalni ekonomisti podobni predstavnikom evklidske geometrije, ki se ne znajdejo v neevklidskem svetu, v katerem aksiom vzporednosti več ne velja. Edina rešitev zanje je zavrnitev aksioma vzporednosti in vzpostavitev neevklidske geometrije. Nekaj podobnega je po Keynesovem mnenju potrebno storiti v ekonomski teoriji. Zavrniti je treba aksiomatičnost Sayevega zakona in priznati obstoj negotovosti in nepredvidljivosti podjetniškega okolja ter s tem povezano možnost neprostovoljne brezposelnosti. Koncept negotovosti je v Keynesovi Splošni teoriji obravnavan predvsem v poglavjih o oblikovanju podjetniških pričakovanj (11. in 12. poglavje), zlasti v povezavi s konceptom stopnje zaupanja (angl. state of confidence), ki vpliva na mejno učinkovitost kapitala (gl. Sušjan 1996). Izrecno pa je upoštevanje negotovosti, kot ključne razlike med njegovo in tradicionalno teorijo, Keynes izpostavil v svojem članku »The General Theory of Employment« leta 1937, v katerem je v odgovor na nekatere ocene Splošne teorije še enkrat povzel bistvene novosti svojega pristopa k ekonomski teoriji (gl. Keynes 1937). Upoštevanje negotovosti ekonomskega okolja zahteva v teoriji radikalno drugačno topologijo ekonomskega prostora, ki jo označuje predvsem relativno visoka stopnja nedeterminiranosti. Zato ni čudno, da se je ortodoksna neoklasična ekonomska teorija v svojem razvoju po 2. svetovni vojni Keynesovemu konceptu negotovosti in vsem implikacijam povezanim z njo ves čas izogibala. V osrčju neoklasične teorije je namreč model splošnega ravnotežja, katerega bistvo je dr. Tjaša Redek, doc. dr. Andrej Sušjan, izr. prof. Univerza v Ljubljani Ekonomska fakulteta Izvleček UDK: 330.834 V članku je predstavljen koncept negotovosti, ki je v Keynesovi in postkeynesi-anski teoriji pomemben dejavnik makroekonomske dinamike, medtem ko novo-keynesianska teorija tega koncepta ne upošteva. Avtorja poudarjata, da je v tranzicijskem ekonomskem okolju upoštevanje koncepta negotovosti še posebej relevantno, saj dodatna negotovost izhaja iz procesov institucionalne tranforma-cije, ostankov socialističnih praks in politične nestabilnosti. Za potrebe empirične analize je v članku zasnovan indeks negotovosti, ki je sestavljen iz elementov indeksov svobode organizacij Heritage Foundation in Freedom House. Panelna analiza podatkov za obdobje 19952002 potrjuje značilen vpliv negotovosti na gospodarsko rast tranzicijskih držav. Ključne besede: negotovost, ekonomska tranzicija, institucije, ekonomska rast, tuje neposredne investicije Abstract UDC: 330.834 The paper presents the central role of uncertainty in Keynes' macroeconomic theory. While in Post-Keynesian economics Keynes' views on uncertainty have been further elaborated, in New Keynesian economics this issue has been constantly ignored. The authors emphasize the particular relevance of uncertainty for the analysis of the transitional economic environment, where additional uncertainty stems from sources such as institutional transformation, behavioural legacies of the socialist past, and political instabilities. For the purpose of empirical analysis, an index of uncertainty is constructed based on the elements of the Heritage Foundation and Freedom House indices. Panel data analysis, carried out for the period 19952002, shows a significant impact of uncertainty on the growth rates of transition economies. Key words: uncertainty, economic transition, institutions, economic growth, foreign direct investment JEL: B52, O57, P27, P30 eksaktna formalizacija predvidljivih in izračunljivih dogajanj na trgu. V najboljšem primeru je neoklasična teorija zato koncept negotovosti (angl. uncertainty) nadomeščala s konceptom tveganja (angl. risk), ki se nanaša na situacijo, obvladljivo z verjetnostnim računom. To pa seveda ni skladno s stališčem Keynesa, ki je sam izrecno poudarjal (1937, 213-214), da pri konceptu negotovosti ne gre za ločevanje med tistim, kar je zanesljivo, in tistim, kar je le verjetno, pač pa gre za vprašanja, glede katerih ni nikakršne znanstvene osnove za verjetnostni izračun (npr. kakšna bo uspešnost neke invencije, kako hitro bo invencija zastarala, kakšna bo cena neke surovine čez dvajset let ipd.).1 Pri odločitvah v razmerah negotovosti delujejo instinkti investitorjev oziroma »animal spirits« podjetnikov, ekonomska gibanja so nepredvidljiva in volatilna (Chick 1983, 129). Če je negotovost visoka, investicij ni, posledica pa je padec proizvodnje in povečanje brezposelnosti. »New Keynesians« in »Post Keynesians« Obstoj keynesianske brezposelnosti je neoklasična teorija sicer priznala. Toda za pojasnitev tega pojava je morala namesto negotovosti in z njo povezane volatilnosti investicij poiskati razloge, ki bi bili skladni z deterministično paradigmo splošnega ravnotežja. Koncept negotovosti je bil zaradi svoje nedeterminiranosti neprimeren. Edina možnost neoklasičnih ekonomistov je tako ostalo sklicevanje na nefleksibilnost v delovanju trgov, kar je postalo bistvo t. i. neoklasičnega keynesianizma. Na tej osnovi je v okviru neoklasične teorije v zadnjih tridesetih letih postopno nastala nova keynesianska ekonomika (New Keynesian Economics), obsežna in razvejana teorija, ki je na sofisticiran način uveljavila stališče (ki pa ni Keynesovo), da so keynesianska stanja tržnih ekonomij (tj. stanja nepolne zaposlenosti) izključno posledica cenovnih in mezdnih rigidnosti, do katerih zaradi številnih (sicer realističnih) vzrokov (angl. labour contracts, staggered wage setting, efficiency wages, coordination failures, asymetric information, credit rationing, menu costs) prihaja na različnih trgih (gl. Mankiw in Romer 1991).2 Dolgoročna pričakovanja investitorjev, ki se odločajo v razmerah negotovosti, načelo efektivnega povpraševanja, in podobni dejavniki, na katere je opozarjal Keynes, v novi keynesianski ekonomiki ne igrajo nobene vloge. Relevantne so le različne oblike tržnih nefleksibil-nosti, ki so tudi edini razlog, da se tržne ekonomije dolgoročno zadržujejo v neravnotežnih situacijah in se ne povrnejo v normalno splošno polnozaposlitveno ravnotežje. Z novo keynesiansko ekonomiko je neoklasični keynesianizem dobil 1 Keynes sicer ni bil prvi ekonomist, ki je definiral koncept negotovosti (v primerjavi s tveganjem) in opozarjal na pomen negotovosti v ekonomskih procesih. V tem pogledu gre primat F. Knightu, ki je prvi ločeval tveganje in negotovost. Knight je tveganje povezoval situacijami, za katere je možno uporabiti statistične verjetnosti, negotovost pa z situacijami, v katerih ni podlage za verjetnostni izračun (gl. Knight 1921, pogl. 7). Velja pa, da je Keynes prvi opozoril na makroekonomske implikacije negotovosti. Za pregled zgodnjih teoretičnih pogledov na negotovost gl. Wubben (1993). 2 Gl. tudi Rotheim (1998). trdno mikroekonomsko osnovo. Poleg tega so se s tem z vidika neoklasične paradigme razmere v ekonomski teoriji spet uredile: teorija polnozaposlitvenega ravnotežja, za katero je Keynes svoj čas ugotovil, da je le posebni primer, je zopet postala splošna; Keynesova teorija, ki je imela ambicijo postati splošna, pa je dobila vlogo posebnega primera, povzročenega z nefleksibilnostmi na različnih trgih. Upoštevanje negotovosti kot zelo relevantnega elementa ekonomske realnosti pa se je po drugi strani ohranilo v postkeynesianski ekonomski teoriji (Post Keynesian Economics), ki se uvršča med heterodoksne ekonomske smeri (gl. Dow 1991, 204; Dow in Hillard 1995; Glickman 2003) V nasprotju z novo keynesiansko ekonomiko postkeynesianci menijo, da do neprostovoljne nezaposlenosti lahko prihaja tudi v situaciji, ko ima neka tržna ekonomija popolnoma fleksibilne trge in cene. Razlog je v negotovosti kot inherentni značilnosti tržnega ekonomskega okolja in z njo povezani volatilnosti agregatnega povpraševanja (prim. Palley 1996, 37-38). Postkeynesianci (Davidson 1982-83, 1984) so Keynesov koncept negotovosti povezali tudi s kritiko aksioma ergodičnosti (angl. the axiom of ergodicity), ki ga predpostavlja neoklasično teorija. Ergodičnost ekonomskega okolja pomeni, da ekonomski subjekti poznajo vse možne izide svojega delovanja, vključno z njihovimi verjetnostnimi porazdelitvami, tako da je pri njihovih ekonomskih odločitvah optimalna rešitev vedno izračunljiva. Toda v realnosti je ekonomsko okolje neergodično. To pomeni, da ekonomski subjekti ne poznajo vseh možnih izidov svojega delovanja (npr. investiranje v novo tehnologijo), kar je bistvena značilnost prave negotovosti3 (Davidson 1991; Lavoie 1992, 44; Dequech 1999, 415-416). V takih razmerah sprejemanje ekonomskih odločitev seveda ne more temeljiti na formalnem optimizacijskem izračunu, ampak pomembno vlogo igrajo poslovna intuicija in podjetniški »animal spirits«.4 Vključitev negotovosti v ekonomsko teorijo torej zahteva tudi drugačno teoretično obravnavanje racionalnosti ekonomskih subjektov. Postkeynesianci namesto neoklasičnega načela maksimizacijske racionalnosti zagovarjajo Simonov koncept omejene ali proceduralne racionalnosti (angl. bounded rationality, procedural rationality).5 Ta je bolj 3 Da bi se distancirali od pogoste rabe termina negotovost v smislu tveganja (ki se pojavlja v neoklasični literaturi), postkeynesianci pogosto uporabljajo izraz prava negotovost (angl. true uncertainty) ali tudi popolna (temeljna) negotovost (angl. fundamental uncertainty). 4 Davidson (1996) pravi, da medtem ko je v neoklasični teoriji prihodnost ergodično prepoznavna, je v postkeynesianski teoriji, ki upošteva neergodičnost, prihodnost neznana oz. se oblikuje na podlagi sedanjih podjetniških odločitev. Slednje pomeni, da ekonomski subjekti delujejo v razmerah spremenljive realnosti (angl. transmutable reality), torej s svojim delovanjem ustvarjajo »pot« ekonomije. V neoklasični teoriji lahko ekonomski subjekti s svojimi odločitvami le izbirajo med že predeterminiranimi potmi ekonomije (angl. immutable reality). Prim. tudi Arestis (1992, 92). 5 Gl. Simon (1976). Prim. tudi Lavoie (1992, 50-54). realističen, saj predpostavlja, da je formalni optimizacijski izračun v razmerah negotovosti nemogoč in da se ekonomski subjekti pri sprejemanju odločitev zato zatekajo k določenim zavednim ali instinktivnim proceduram (pravilom) (gl. Lavoie 1992, 55-59). Eno od takih pravil, ki se uporablja v okoliščinah zelo velike negotovosti, je preložitev (investicijske) odločitve za nedoločen čas. Eno od odprtih vprašanj se nanaša na možnost kvantifikacije negotovosti. Negotovost je seveda nemerljiva v kardinalnem smislu. Možno pa je govoriti o različnih (višjih ali nižjih) ravneh negotovosti in jih medsebojno primerjati. To je skladno tudi s Keynesovimi razmišljanji, saj je Keynes sam uporabljal izraze »slightly uncertain« ali »moderately uncertain« (Keynes 1937, 213-214). Postkeynesianci zato govorijo o stopnjevanju negotovosti (angl. gradability of uncertainty) (Dequech (1999, 417)6 ali negotovosti različnih redov (angl. uncertainty of different orders) (Dow 1995).7 Možnost primerjave različnih ravni negotovosti bomo uporabili v naši empirični analizi. Tranzicijska negotovost Kot rečeno: negotovost okolja, v katerem delujejo ekonomski subjekti, je inherentna značilnost tržnega gospodarstva in izhaja iz neergodičnosti ekonomskega prostora. Procesi tranzicije, ki so v preteklih petnajstih letih potekali v nekdanjih socialističnih državah (in na marsikaterem področju še potekajo), pa so v gospodarsko okolje vnesli številne dodatne dejavnike negotovosti. V grobem jih lahko razvrstimo v tri skupine: (1) dejavniki, povezani s sistemsko in institucionalno transformacijo, (2) dejavniki, ki so odraz starega sistema, in (3) dejavniki, izvirajoči iz socialnih sprememb in političnih nestabilnosti. Navedimo v nadaljevanju nekaj tipičnih primerov. Ekonomska tranzicija je v svojem bistvu pravzaprav kompleksen proces institucionalne transformacije. V normalnih okoliščinah so urejene institucije pomemben dejavnik zmanjševanja negotovosti v tržni ekonomiji. Toda v tranzicijskih ekonomijah je proces institucionalne transformacije praviloma odpiral številne dileme in potekal razmeroma počasi. V prvi fazi tranzicije je bilo to še zlasti značilno za privatizacijske procese. V Sloveniji so npr. dolgi in zapleteni denacionalizacijski postopki in številna nerešena lastninska vprašanja znatno povečevali negotovost poslovnega okolja in negativno vplivali na investicije. Hkrati se je odpiral prostor za t. i. divje lastninjenje, ki je povečalo prerazdelitveni značaj privatizacije in socialne razlike ter s tem posredno tudi negotovost družbenega okolja. Zaradi številnih odprtih vprašanj in tudi interesnih konfliktov je Zamisel je metodološko sorodna primerjavi različnih ravni koristnosti v teoriji potrošnika (kjer koristnosti prav tako ni mogoče kardinalno meriti). Lahko bi torej govorili o ordinalni negotovosti. Dow (1995) koncept negotovosti različnih redov predstavlja v okviru nivojske lestvice, katere razpon poteka od izračunljivih verjetnostnih situacij do situacij z vedno višjo subjektivno oceno negotovosti. Prim. tudi Sušjan (1997). institucionalna transformacija pogosto dobila značaj institucionalnega »tavanja« (angl. institutional wandering) (gl. Mlčoch 1992). Nedorečena institucionalna struktura v smislu slabe ali celo kontradiktorne zakonodaje, neurejene zaščite lastninskih pravic itd. pa predstavlja v procesih odločanja za ekonomske subjekte močan vir negotovosti. Kot odraz starega sistema so se zlasti v zgodnji fazi tranzicije pojavljale prakse mehkih proračunskih omejitev za nekdanja socialistična podjetja. Tovrstni ukrepi so sicer preprečevali potencialne družbene nemire, a so po drugi strani zaradi svojega diskriminatornega značaja vnašali tudi negotovost v poslovno okolje. Tudi plačilna nedisciplina v smislu neplačevanja dobaviteljem (angl. forced crediting) je relikt socialističnega gospodarskega obnašanja, ki povečuje negotovost. Med političnimi dejavniki tranzicijske negotovosti so bili v ospredju etnični konflikti, politična in družbena nestabilnost, vojne itd. pa tudi delovanje kriminalnih organizacij, korupcija, črna ekonomija ipd. Če prevladajo tovrstni pojavi, potem je ekonomija že blizu razmer, ki jih postkeynesianci označujejo z »irreducible uncertainty« in za katere na strani ekonomskih subjektov velja »perpetual 'rational' refusal to act« (Dow 1995, 126). V kar nekaj primerih doslej so takšne situacije v nekaterih tranzicijskih ekonomijah občasno že nastopile. V splošnem lahko rečemo, da negotovost, s katero se soočajo ekonomski subjekti v tranzicijskih državah, negativno vpliva na gospodarsko rast tranzicijskih ekonomij. Ta vpliv je dvojen. Po eni strani se morajo ekonomski akterji nenehno ukvarjati z volatilnim in negotovim poslovnim okoljem, namesto da bi se v celoti posvetili svoji dejavnosti, kar zmanjšuje njihovo učinkovitost in s tem gospodarsko rast. Po drugi strani pa negotovost negativno vpliva na pritok tujega kapitala, kar prav tako vodi k nižji gospodarski rasti (gl. Meyer in Pind 1999).8 S tega vidika se kot pomembna implikacija Keynesove teorije za ekonomsko politiko v tranzicijskih državah kaže zahteva po stabilizaciji poslovnega okolja ter institucionalni konsolidaciji.9 »Tranzicijsko okrepljena« negotovost ekonomskega okolja pa je zanimiva še z enega vidika. Tranzicijske ekonomije so namreč v preteklih letih izkazovale razmeroma velike in zaznavne spremembe (nihanja) negotovosti pa tudi znatne razlike v ravneh negotovosti med posameznimi ekonomijami. Te izrazite razlike ponujajo možnost, da se na podlagi njihovih medčasovnih in tudi medrdržavnih primerjav empirično preverijo že omenjene negativne posledice negotovosti na gospodarsko rast. Prim. tudi Sušjan (1997). Dodajmo na tem mestu, da (zlasti ameriški) postkeynesianci kot odziv ekonomske politike na neergodičnost (in negotovost) ekonomskega okolja v normalno delujočih in urejenih tržnih ekonomijah še vedno priporočajo intervencijo države z vzdrževanjem določenih oblik investicijskega povpraševanja (prim. Davidson 1998, 34-35). Negotovost in gospodarska rast v tranzicijskih ekonomijah Dejavniki rasti v državah v tranziciji V petnajstih letih, ki jih je zaznamovala tranzicija, so se države srečale s precej različnimi izkušnjami, prav tako močno se je razlikovala tudi njihova uspešnost v procesu tranzicije. Ta je bila odvisna od številnih dejavnikov: začetnih pogojev, gospodarske strukture v posameznih državah, zapuščine socializma, hitrosti in značilnosti reform, geografskega položaja, bogastva naravnih virov in mnogih drugih. V splošnem je mogoče ločiti tri osnovne vzorce v procesu tranzicije: (1) Države centralne Evrope in Baltika so uspele do leta 1995 stabilizirati gospodarstva, od takrat je bila njihova rast stabilna in pozitivna. Za to skupino držav je značilen odločen pristop k tranziciji, tako na področju ekonomskih kot tudi institucionalnih reform,10 kar je zmanjšalo negotovost in prispevalo k hitrejšemu okrevanju. (2) Države Južne in Jugovzhodne Evrope so se soočale s težavami vse do konca devetdesetih. Zaradi pomanjkanja odločnosti pri reformah so doživele dva dramatična padca v ekonomski aktivnosti: v zgodnjih devetdesetih in okoli leta 1997. Pomanjkanje politične volje, različni interesi, slabo načrtovan proces reform, predvsem institucionalnih, vse to je vzdrževalo visoko negotovost, hkrati pa omogočilo mnogim izkoriščanje lukenj. (3) Države bivše Sovjetske zveze so največja in tudi najbolj heterogena skupina med vsemi. Tranzicijo v teh državah so v povprečju zaznamovale počasne institucionalne reforme, pomanjkanje političnega konsenza, korupcija, etnični konflikti in drugo. Logični spremljevalni pojav je visoka negotovost, ki pa je močno negativno prispevala k gospodarski rasti v teh državah. To pa ne velja za tiste države bivše SZ, ki so bogate s fosilnimi gorivi in drugimi viri. Ekonomska teorija zaenkrat še ni teoretično celovito predstavila modela gospodarske rasti v tranzicijskem okolju, kar je dodaten znak izredne kompleksnosti procesa in pa razlik med državami. Glede na izkušnje držav v tranziciji bi lahko izluščili dva bistvena vira rasti: (1) razpoložljivost klasičnih dejavnikov rasti (dela, domačega in tujega kapitala, človeškega kapitala in tehnologije) in (2) specifični, zgolj za tranzicijo značilni dejavniki, ki se dotikajo predvsem hitrosti in učinkovitosti institucionalne reforme. Če so bile institucionalne reforme počasne in če jih je spremljala še politična nestabilnost, je to močno dvignilo raven negotovosti (v Keynesovem pomenu besede) v gospodarstvu in s tem raven transakcijskih stroškov, kar pa je seveda negativno vplivalo na gospodarsko aktivnost. Posebej občutljive za negotovost v poslovnem okolju so direktne tuje investicije. Enostavna primerjalna analiza zelo jasno pokaže, da so države centralne Evrope in Baltika prejele največ direktnih tujih investicij. Seveda je bilo poleg relativno učinkovite in hitre institucionalne reforme, ki je vključevala privatizacijo, vzpostavitev dobrega pravnega sistema in spremenjeno ali zmanjšano vlogo države, pomembno dejstvo, ki je pritegnilo tuji kapital, tudi to, da so te države uspele hitro doseči makroekonomsko stabilizacijo. 10 Za več informacij gl. Lavigne (1999). Hitrost in kvaliteta institucionalnih reform je močno povezana s stopnjo negotovosti v nekem gospodarstvu. Nekaj avtorjev je proučevalo odnos med institucionalno kvaliteto in pa gospodarsko učinkovitostjo ali rastjo. Moers (2002) je tako ugotovil, da je še posebej pomembna za rast in tuje neposredne investicije (TNI) kvaliteta državnih institucij, pri čemer pa so seveda TNI pomembne za rast. Fischer, Sahay in Vegh (1996) so pokazali, da so tiste tranzicijske države, ki so prej dosegle makroekonomsko stabilizacijo in izvedle temeljite institucionalne reforme, rasle hitreje. Aslund, Boon in Johnson (1996) so se v svoji analizi osredotočili na različne vidike ekonomske uspešnosti (BDP, inflacija, TNI, nezaposlenost). Ugotovili so, da je liberalizacija pozitivno vplivala na gospodarsko uspešnost. Redek in Sušjan (2005) sta ugotovila, da je institucionalna kvaliteta imela pozitiven in robusten vpliv na gospodarsko uspešnost.11 V nadaljevanju bomo proučili odnos med negotovostjo, ki so jo povzročile institucionalne reforme skupaj z nekaterimi drugimi, za tranzicijo specifičnimi dejavniki, in gospodarsko uspešnostjo. Zato pa moramo najprej definirati indeks negotovosti. »Merjenje« negotovosti Indeks negotovosti, ki ga bomo uporabili v analizi za ugotavljanje nivoja negotovosti in merjenje sprememb v nivoju negotovosti v opazovanih tranzicijskih gospodarstvih, smo oblikovali s pomočjo indeksov, ki ocenjujejo kvaliteto posameznih institucionalnih vidikov. Uporabili smo indekse Heritage Foundation in Freedom House indekse, ki, vsebinsko gledano, dejansko odražajo institucionalno kakovost posameznih ekonomij. Kot smo že povedali, negotovost v tranzicijskem okolju izvira iz treh temeljnih virov, in sicer iz: (1) institucionalne oziroma sistemske transformacije, (2) ostankov socialističnega sistema in (3) politične in družbene nestabilnosti. Temeljni namen institucionalne in sistemske transformacije je predvsem zagotovitev ustrezne varnosti pravic, ki izhajajo iz privatne lastnine, vzpostavitev majhne in gospodarstvu podporne države ter zagotovitev kvalitetnega pravnega sistema. Prav tako so morale tranzicijske države na novo oblikovati kapitalske trge in restrukturirati gospodarstvo. Da bi zajeli vse te dimenzije smo uporabili indekse Heritage Foundation, ki ocenjujejo varnost pravic privatne lastnine, kvaliteto bančno-finančnih institucij in trgov ter kvaliteto regulacije. Za oceno ostankov socialističnega sistema (močna in neučinkovita država, mehke proračunske omejitve, prilagodljiv pravni sistem in korupcija) smo uporabili indekse Heritage Foundation, ki ocenjujejo nivo državne intervencije in kvaliteto regulacije. Politično in družbeno okolje smo zajeli z indeksom, ki ocenjuje delovanje sive ekonomije, in z indeksom Freedom House, ki ocenjuje kvaliteto (svobodo) političnega okolja. Tabela 1 predstavlja sestavo indeksa negotovosti.12. Indeks lahko zavzame 11 Prim. tudi Brunetti idr. (1997), Staehr (2003) in Acemoglu idr. (2004). 12 Tabela A1 (v prilogi) prikazuje indekse, ki so bili uporabljeni za oblikovanje indeksa negotovosti za leto 2002. Prvi stolpec prikazuje podatke za BDP na prebivalca za leto 2002. Tabela 1: Struktura indeksa negotovosti Viri negotovosti Indeksi, s pomočjo katerih smo ocenili posamezni vir Vir podatkov Utež Kumulativna utež posameznega vira (vsota=1) Ostanki socializma Državna intervencija Heritage F. 0,15 0,20 Regulacija Heritage F. 0,05 Politično in družbeno okolje Siva ekonomija Heritage F. 0,10 0,30 Politične svoboščine Freedom H. 0,10 Civilne svoboščine Freedom H. 0,10 Institucionalna in sistemska transformacija Varovanje pravic prlv. lastnine Heritage F. 0,20 0,50 Bančništvo in finance Heritage F. 0,15 Regulacija Heritage F. 0,15 vrednosti med 1 (kar označuje zelo nizko raven negotovosti) in 5,4 (kar pomeni visoko negotovost). 13 Slika 1 predstavlja vrednosti indeksa negotovosti za izbrane tranzicijske države. Gospodarstva z nizkimi vrednostmi indeksa imajo nizko negotovost, gospodarstva z visokim indeksom pa zaznamuje tudi visoka negotovost. Med gospodarstvi, za katera je značilna nizka negotovost v institucionalnem okvirju, so Estonija, Poljska, Madžarska, Slovaška in Slovenija. Ta gospodarstva so tista, ki so bila v času tranzicije najbolj uspešna in je uspešno makroekonomsko stabilizacijo spremljala tudi dobra institucionalna reforma, ki je močno zmanjšala raven negotovosti v poslovnem okolju. Zaradi stabilne in relativno visoke rasti v zadnjem desetletju se te države pogosto omenja kot zmagovalke tranzicije. Na drugi strani pa so predvsem države bivše Sovjetske Zveze (Belorusija, Turkmenistan, Kirgi-zistan), ki jih zaznamuje precej visoka negotovost, predvsem zaradi počasnih institucionalnih sprememb, kar vodi tudi v precej slabe makroekonomske rezultate. Slika 1: Indeksi negotovosti za izbrane tranzicijske države14 Negotovost in gospodarska rast Negotovost v poslovnem okolju seveda ne vpliva pozitivno na gospodarske procese. Vsaka negotovost zviša transakcijske stroške in posledično znižuje učinkovitost ekonomskih agentov. Mnogo avtorjev je obravnavalo problem negotovosti in gospodarske rasti, vendar predvsem na mikroekonomskem nivoju, saj so proučevali odnos med outputom, investicijami, varovanjem pravic privatne lastnine, kvaliteto pravnega sistema in korupcijo (na primer Johnson idr. 2002, 1999, 2000). Slabo varovanje pravic privatne lastnine zvišuje raven negotovosti in zato znižuje investicijsko aktivnost. Na makroekonomskem nivoju se to seveda pokaže z nižjo makroekonomsko dinamiko (gl. North 1987). Slika 2 prikazuje odnos med BDP per capita in BDP per capita po kupni moči ter nivojem negotovosti. Kljub temu, da je korelacijska analiza predvsem deskriptivna ter ekono-metrično lahko celo sporna, pa je zelo intuitivna in ilustrativna. Odnos je gotovo močan in negativen.15 Visoka negotovost je tako povezana s slabšimi makroekonomskimi rezultati. a. LU Ü I A A č A « A « S A rä č cco m.®, s lllll-lpl fiPlf < < -P ® m x m S S s I m država .S, to i 'c "m ; i £ £. S j? » š I A A c ® o A n Š i j c c n co * | A ® A « Iltlllplllil-lf ¡lili 3 0. Ko je prisoten šok n < 0, dobimo novo nižjo 45-stopinjsko krivuljo, ki seka ordinato v - k + nj. V prisotnosti šoka n2 > 0 imamo višjo krivuljo, ki je vzporedna osnovni in seka ordinato v pripadajoči vrednosti - k + n2. Predstavljajmo si situacijo, v kateri je e devizni tečaj in rj relativna cena v točki W. Če tudi tokrat pride do enakega povišanja relativnih cen (kot zgoraj od rj do r2), se v prisotnosti šoka nj pomaknemo v točko X, pri tem devizni tečaj depreciira v vrednost s0. V prisotnosti šoka n2 enaka sprememba relativnih cen vodi do deviznega tečaja e, označenega v točki Y. Na splošno lahko zapišemo naslednjo ugotovitev. Če se cene gibljejo na intervalu [rF r2] in se šoki lahko na intervalu [^j, n2] zvezno spreminjajo, možne kombinacije nominalnih deviznih tečajev in relativnih cen ležijo znotraj osenčenega paralelograma WXYZ. Opazimo lahko, da je višina paralelograma večja od njegove dolžine oziroma možni interval nominalnih deviznih tečajev [e, e] presega možni interval relativnih cen [rj, r2]. To je v skladu z idejo, da so na kratek rok devizni tečaji veliko bolj fleksibilni kot relativne cene, in v nasprotju s slikama 1 in 2, kjer je sprememba deviznega tečaja sorazmerna spremembi relativnih cen. Pariteta kupne moči z vidika učinkovitega trga Razdelitev na absolutno in relativno verzijo paritete kupne moči je pravzaprav klasičen pogled na opredelitev teorije paritete kupne moči. V nadaljevanju predstavljamo to teorijo z vidika učinkovitega trga, ki jo med drugimi povzemata Maeso-Fernandez (1998) in Clark (2002). Učinkovit trg je tisti trg, na katerem cene popolnoma odražajo razpoložljive informacije. Hipotezo učinkovitega trga lahko razdelimo na tri oblike: striktno obliko, v kateri skupek informacij sestavljajo vse trenutno znane informacije; delno striktno obliko, kjer skupek informacij zajema vse javno razpoložljive informacije, in šibko obliko, v kateri so razpoložljive informacije le predhodne cene obveznic (Fama 1970). Pariteta kupne moči z vidika učinkovitega trga je znana tudi pod imenom pariteta kupne moči ex-ante (Fioretini 1991). Po tej teoriji naj bi bilo gibanje vrednosti realnih deviznih tečajev nepovezano z njihovo vrednostjo v preteklem obdobju. Potemtakem so povečanja realnih deviznih tečajev nepredvidljiva, serijsko neodvisna in permanentne narave, tendenca, da bi se vrednost realnih deviznih tečajev vrnila na prejšnjo raven, pa ne obstaja. Teorijo paritete kupne moči z vidika učinkovitega trga so formalno razvili Roll (1979), Adler in Lehman (1983) ter Darby (1983). Prvi avtor svojo analizo opre predvsem na učinkoviti trg dobrin, medtem ko se drugi posvečajo učinkovitemu trgu kapitala. Roll (1979) predpostavlja, da trenutni devizni tečaj ponazarja pričakovano spremembo inflacije, ki se prilagaja spremembam deviznega tečaja. Kar lahko zapišemo v obliki pričakovanih vrednosti: E [E t ]_ 1 + ] E 0 1 + E[n *] (10), kjer E[...] označuje pričakovano vrednost določene spremenljivke, Et in E0 sta devizna tečaja domače valute, izražena v enotah tuje valute, n je domača inflacija, n* pa tuja inflacija. Kljub omenjenim razlikam v modelih zgoraj navedenih avtorjev lahko zapišemo končno obliko paritete kupne moči z vidika učinkovitega trga kot (Maeso-Fernandez 1998): Aq = Ž y t-iAq t-it , E(t) = 0 (11), kjer qt predstavlja realni devizni tečaj. Tradicionalni vidik teorije paritete kupne moči pravi, da arbitraža na trgu menjalnih dobrin povzroča izenačitev cen posameznih proizvodov in s tem veljavnost teorije paritete kupne moči, medtem ko teorija paritete kupne moči z vidika učinkovitega trga temelji na arbitraži na trgu obveznic in drugih vrednostnih papirjev, torej na finančnem trgu (MacDonald 1999). 2 Drugi empirični modeli ravnovesnega deviznega tečaja Mnoge empirične študije deviznih tečajev temeljijo na teoriji paritete kupne moči, po kateri naj bi se devizni tečaji oblikovali glede na razmerja domačih in tujih cen. Zato naj bi bili ravnovesni realni devizni tečaji konstantni. Vendar obstajajo številne študije, ki dokazujejo, da so realni devizni tečaji nestacionarni. V redkih primerih stacionarnosti (dolge časovne vrste ali panelne analize) pa se izkaže, da je proces približevanja ravnovesju izjemno počasen. Odstopanja pa ni mogoče razložiti s teorijo paritete kupne moči. Upoštevajoč te omejitve so se pojavili drugi modeli ravnovesnih deviznih tečajev, ki ocenjujejo ravnovesne devizne tečaje v odvisnosti od temeljnih ekonomskih spremenljivk in tako dopuščajo, da ravnovesna raven deviznega tečaja ni konstanta (Maeso-Fernandez idr. 2001). Williamson (1994) je razvil tako imenovani model temeljnega ravnovesnega deviznega tečaja (angl. fundamental equilibrium exchange rate - FEER). FEER je opredeljen kot devizni tečaj v skladu z notranjim in zunanjim ravnovesjem. Notranje ravnovesje je doseženo, ko gospodarstvo deluje v območju polne zaposlenosti in nizke inflacije (pri potencialnem outputu). Zunanje ravnovesje pa je označeno s trajnostnim saldom plačilne bilance, ki je določen z uravnoteženo potrošnjo in demografskimi dejavniki. Pristop FEER lahko opredelimo kot normativen, ker temelji na idealnih ekonomskih razmerah. Teoretično se na ta pristop navezuje tudi model naravnega realnega deviznega tečaja (angl. natural real exchange rate -NATREX), ki ga je razvil Stein (1994). Clark in MacDonald (1999, 2000) predlagata vedenjski (angl. behavioural equilibrium exchange rate - BEER) in trajni ravnovesni devizni tečaj (angl. permanent equilibrium exchange rate - PEER). BEER lahko poimenujemo tudi tekoči in ciklični ravnovesni devizni tečaj, ker temelji na tekočih ravneh temeljnih ekonomskih spremenljivk. Lahko pa vključuje tudi ciklične spremenljivke z močnimi vplivi na devizni tečaj, ki sčasoma izginejo. Prehod iz tekočega ali cikličnega v srednjeročni vidik dosežemo s statistično razčlenitvijo. Tako BEER razčlenimo na začasno in trajno komponento ter tako izpeljemo PEER. Tudi ta pristop dovoljuje, da ravnovesni devizni tečaj ni konstanten. V primerjavi z opisanim FEER je manj normativen, saj ni potrebno, da so temeljne ekonomske spremenljivke na svoji ravnovesni ravni. Metode FEER, NATREX, BEER in PEER v svojih študijah o ravnovesnih deviznih tečajih v zadnjih letih uporabljata tako Mednarodni denarni sklad kot Evropska centralna banka. Vsi pa so osnovani na temeljnih ekonomskih spremenljivkah, prav tako kot v nadaljevanju prikazani keynesianski model. 3 Keynesianski model V keynesianskem modelu (La Marca 2004) je devizni tečaj definiran kot relativna cena uvožene dobrine, izražena v enotah izvožene dobrine: p=EP*/P, in je inverzna vrednost menjalnega razmerja. Obe dobrini sta menjalni in nista popolnoma zamenljivi, njuna relativna cena določa povpraševanje po njih in preko sprememb realne plače določa domačo ponudbo: X=A(X; 0) + CA CA=CA(X, X*, p) X = X(L) Ld (ra) = L (12), (13), (14), (15), kjer je A domača poraba oziroma celotni izdatki, CA je tekoči račun, L ponudba dela, Ld povpraševanje po delu, ra je realna plača, izražena v enotah edine doma proizvedene dobrine X, X* je eksogeno dani tuji dohodek in © je parameter, ki ponazarja vpliv redistribucije in fiskalne politike na efektivno povpraševanje. Zunanje ravnovesje je določeno kot želena raven tekočega računa CA0 v enačbi 13, medtem ko notranje ravnovesje pomeni ravnovesje na trgu dobrin (enačba 12), ponudbena stran je predstavljena s proizvodno funkcijo (enačba 14), ravnovesje na trgu dela pa z enačbo (15). Sistem enačb od 12 do 15 vsebuje štiri enačbe in pet spremenljivk: X, L, ra, p, in CA. Njihovi odvodi imajo vrednosti: CAX < 0, CAX, > 0, AX > 0, XL > 0 in Ldm < 0. V keynesianskem modelu z enim sektorjem lahko gospodarstvo doseže presežne kapacitete in monopol za proizvodnjo izvozne dobrine, zato se lahko cene in količine uravnovesijo pod ravnijo polne zaposlenosti. =i Standardno krivuljo IS dobimo s kombinacijo dohodkovne enačbe (12) in tekočega računa (enačba 13). Ob predpostavki Marshall-Lernerjevega pogoja ima krivulja IS pozitiven nagib v koordinatnem sistemu (p, X), saj agregatno povpraševanje narašča z realno apreciacijo in realno povečanje izvoza odseva vpliv depreciacije na uvoz, CA > 0 (slika 4). Zaradi večjega števila spremenljivk, v primerjavi s številom enačb v zgornjem sistemu, standardne razlage tradicionalnega keynesianskega modela ne zajemajo enolične rešitve sistema. V najbolj preprosti različici Mundell-Flemigovega modela so cene kratkoročno fiksne. Obrestne mere so enake tujim (i*), saj razlike med domačimi in tujimi obrestnimi merami izniči arbitraža pod predpostavko popolne mobilnosti kapitala in statičnih pričakovanj. Devizni tečaj in ponudba denarja sta fiksna kot nominalno sidro. V takih razmerah reši sistem krivulja LM: M P = LM(X,i*) (16). Ker so cene rigidne na kratek rok, je raven dohodka pri dani ponudbi denarja in fleksibilnem deviznem tečaju določena s krivuljo LM, medtem ko krivulja IS določa devizni tečaj. Dani devizni tečaj določa raven dohodka na krivulji IS, LM pa endogeno ponudbo denarja (slika 5, prvi kvadrant). Povpraševanje po delu in realne plače so v obeh primerih določene z enačbami 14 in 15. Druga običajna rešitev je predpostavka neke druge nominalne rigidnosti, kot je na primer nominalni devizni --* tečaj ali raven plač. Za a/p = m /EP naslednja različica enačbe 16 reši sistem (slika 4, drugi kvadrant): EP p =-a m (16'). Neenakost števila spremenljivk in enačb v sistemu omogoča različne rešitve z določanjem različnih eksogenih spremenljivk: ■ Polna zaposlenost. Ravnovesni devizni tečaj je lahko določen na krivulji IS z določitvijo dohodka na ravni polne zaposlenosti X . Tekoči račun, raven zaposlenosti in plač se uskladijo (slika 5). Popolnoma fleksibilne cene omogočajo ravnovesje na ravni popolne izkoriščenosti kapacitet: ponudba dela doseže polno zaposlitveno raven L in določi m, enačbe 12, 13 in 14 določijo raven dohodka X, tekoči račun CA in realni devizni tečaj p. ■ Zunanje ravnovesje. Z določitvijo ravnovesnega tekočega računa CA0 in rešitvijo za p in X na kratek rok ni zagotovljena polna zaposlenost, zato je L0 < L. ■ Rigidnost realne plače. Če so realne plače ra' eksogeno dane in določene kot konstanta nad ravnijo polne zaposlenosti m, lahko rešimo sistem za p', X', CA' in raven zaposlenosti L' < L. Enačba 16' lahko predstavlja rigidnost plač v smislu ravni uvoznih cen in lahko vodi v brezposelnost s ponudbene strani, saj maksimizacija dobička v kontekstu zmanjševanja mejne produktivnosti dela povzroča trade off med plačami in zaposlenostjo: krivulja povpraševanja po delu je padajoča, notranje ravnovesje pa se lahko doseže samo z znižanjem realnih plač. Slika 4: Nominalne rigidnosti ali krivulja LM rešijo keynesianski model EP*/