YU ISSN (9296) - LETNIK XXXI, ŠT. 6 - MAREC 1991 - CENA 15 DIN
S PRILOGO IZPOD PULTA
UNIVERZO MALAJO, MAR NE?
VENCLJEVA NEENAČBA
NOČAS SE BEOGRAD RALI
HE GOLICA: KRAVJA KUPČIJA JE
ZAKLJUČENA
JOŽE VOGRINC: SLOVENEC BO
VLADAR
VSE O MARIBORSKIH KURBIŠČIH INTERVJU: CHEB KHALED THE JESUS LIZARD
C -K
Porazen nivo razprave, ki smo je bili deležni na študentskem parlamentu v Mariboru, kjer je bil edini argument za opredeljevanje personifikacija, znova utemeljuje prepričanje, da je študentska organizacija v sedanji formi popolnoma preživela ustanova. In če se vanjo zavlečejo politikantska podtikanja, študentski parlament pa obvladuje volilni stroj, v katerem ni prostora za odstopanja, je zadeva alarmantna. Še posebej, ko si študentje prodajajo najbolj poceni demagogijo in oguljene fraze. Žalostno dejstvo, da je bilo po jezuitskih načelih vse naprej odločeno že pred novim očiščenjem, ki ga napovedujejo »poštenjaki« »starim strukturam«, duši zaupanje. In da je bila prva poteza novih borcev za oblast ostra kritika mariborskim študentom, ki so podprli svojo Univerzo in svojega rektorja, ne pa podpora beograjskim kolegom, pove vse o mladih politikantih. Avtonomija Univerze in študentske organizacije je najprej avtonomija duha. Če se avtonomnost začne in konča pri prepiru, naj bo zveza ali organizacija, je nekje nastal kratek stik. Ker se nam je v zadnjih tednih okrepilo prepričanje, da ga ni bilo na Univerzi in ne med študenti, tiči napaka v študentski organizaciji. Poprava je sicer mogoča, a ga ni na obzorju, ki bi jo delal. Navidezne študentske sence velikih politikov morajo še za mizo na žgance z mlekom.
'PaJjL
/
NOVIM OBLASTNIKOM
STRATEGIJA IN TAKTIKA GVERILSKEGA BOJEVANJA V RAZMERAH PO ZMAGI DEMOKRATSKE KONTRAREVOLUCIJE
MRTVI KO
ANTIPROPA-
G AN DA
UTRINKI
V prejšnjem »oblastniškem kotičku« se je kolega Vogrinc zavzel za orientacijo, po kateri bi oblast osamili, se v vseh ozirih začeli do nje obnašati kot da je ni, in se raje naslonili na bralce.
Da javnost izgubljena ne vrne sama se nobena, da jo je treba pospeševati in negovati, je menil, in imel kot ponavadi prav.
Ampak kaj za hudiča se da storiti v razmerah, v katerih je nova oblastniška garnitura z bogom ob strani pripravljena z enim zamahom zbrisati vse tiste pridobitve, ki jih je v zadnjih petih letih izborila alternativa in so obetale razmeroma .neboleče in hitro vključevanje v mednarodno menjavo blag, znanj in mnenj? Kako naj se upremo temu, da si tako zelo revna in zanikrna po poli država upa postavljati na noge še bolj revno in zanikrno vojsko in na račun najbolj vitalnih državnih funkcij, tu mislim zlasti na znanost, šolsko polje, socialo s higieno in kulturo, zmetati v njeno ustanavljanje in v vzdrževanje JLA praktično cel letošnji proračun? Saj pri tem menda niti ni treba več ponavljati, da so človeške in naravne rezerve ozemlja, ki bi ga ta država rada imela za svojega, tako pičle, da ne zadoščajo niti za pošteno ustanovitev, kaj šele za racionalno vzdrževanje. Kaj torej?
Že zdajle je najbolj pomembno to, da državo prehitimo tam kjer se bo nazadnje sama, vendar
Akademski časopis Katedra
Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212 004 Telefax (062) 24246 s pripisom »za Katedro« Številka žiro računa 51800-678-81846
Ustanovitelj in izdajatelj:
Študentska zveza Univerze v Mariboru (v pravnem neredu prehodnega obdobja)
Predsednica časopisnega sveta:
Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Uredništvo: Danilo Vezjak (glavni urednik),
Sašo Dravinec (odgovorni urednik),
Jasmina Vidmar,
Albert Mrgole,
Rajko Muršič,
Darinko Kores-Jacks,
Miro Lenič.
Naslovnica in oblikovanje:
Didie Šenekar
Tehnična urednica:
Snežana Štabi
Tisk GZP Mariborski tisk Cena posameznega izvoda 15 din
Polletna naročnina znaša 60 din, za pravne osebe 120 din, celoletna naročnina
za tujino 30 DEM oziroma enako vsoto v drugi valuti.
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št 421-1/70 z dne 11. 1. 1970
Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11. in 13. uro.
očitno^ nepripravljena, ujela v past. Že površen račun nam namreč pokaže, da se bo morala slej ko prej pustiti razprodati, in to za smešno nizko in ponižujočo ceno. Pri zdajšnji zastavitvi nima nobene možnosti za to, da bi si zagotovila vsaj pošteno vrednost svojih delnic na evropskem trgu in v takem je lahko samo posmeha vredni plen lovcev na propadajoča ali že vnaprej propadla podjetja. Ker nam zares ni do tega, da bi se ji pustili speljati na led in skupaj z njo poginiti, bomo pač storili tisto, kar nam preostane — prodali se bomo, le da v nasprotju z njo pošteno in premišljeno; sklepali bomo pogodbe s tujimi partnerji in pri tem skušali vnovčiti pozitivne nastavke, ki si jih je alternativa priborila v preteklem desetletju. In tega morebiti niti ni tako malo. Poglejmo primer.
Eden od učinkov ideološke konjunkture v demokratizacljskih procesih preteklega desetletja je bil izjemni kvalitetni dvig teoretske produkcije, zlasti v družboslovju in humanistiki. Univerzi, posebej pa osrednja, »nacional-ka«, skupaj z institucijami, ki so bile z njima bolj ali manj neposredno povezane, sta bili videti naravno okolje te produkcije, še posebej, ker se nikomur ni bilo treba posebej ukvarjati s tem, kako ta know how prodati partnerjem v tujini — zaradi kaj vem kakšnega osebnega interesa so se na tujih univerzah in institucijah uveljavljali posamezniki in posamezni deli univerz, njima pa je zadoščal, ali moral zadoščati, marginalni položaj, ki je bil dediščina sedemdesetih let in zlasti usmerjene reforme visokega in srednjega šolstva. Slednje posebej velja za osrednjo, »nacionalno« univerzo — danes je to državna ustanova, ki bolj ali manj zvesto in ponesrečeno odslikava težnje in apetite države, od katere je neposredno odvisna; predraga je, okorna in nepopravljivo zagledana v svoj lastni ništrc. Zato jo je treba razbiti, po možnosti iz nje izstopiti in začeti ustanavljati manjše, cenene in gibljive visokošolske in raziskovalne enote in se odreči vsemu tistemu, kar ima »nacionalka« še vedno za svojo prednost in odliko — da je namreč nacionalna ustanova, s poudarkom na nacionalnem programu, in da je osrednja. Pri tem pa je že na prvi pogled videti, da ni nič drugega kot nepomembna in s stališča mednarodne menjave znanj neproduktivna, podeželska šola. Z drugimi besedami: odreči se ji bo obenem pomenilo tudi to, da se bomo vendarle nehali zaljubljeno spogledovati z edinim jezikom, od katerega je kot »nacionalka« odvisna, pogledali bomo, če ni mogoče teoretske produkcije, ki jo je doslej imela v zakupu, prevesti v svetovne jezike, se izmakniti njenemu objemu in računati s tem, da je še vedno bolj produktivna magari skromna vključenost in partnerstvo v mednarodni menjavi znanj kot pa zamaknjenost v svojo neznatno veličino. Za povrh pa nam je tudi do slovenščine — če naj se obdrži kot jezik med jeziki, se ji moramo odpovedati kot edinemu, nacionalnemu jeziku — in to najpoprej v znanosti in visokošolskem prenašanju znanj.
Iztok Saksida
S tem, da da garancijo za določen izdelek ali storitev, ponudnik zagotavlja, da bo stvar določen čas in pod določenimi pogoji delovala brezhibno, morebitne hibe pa bo ponudnik brezplačno odstranil s popravilom ali zamnjavo izdelka oz. ponovitvijo storitve. Pri večjih ponudnikih in zelo razširjenem tehničnem blagu skrbijo za garancije pooblaščeni servisi, sicer pa proizvajalci blaga oz. izvajalci uslug sami. Pri blagu trajnejše vrednosti proizvajalci praviloma garantirajo tudi nemoteno oskrbo z originalnimi rezervnimi deli v določenem času po izteku siceršnjega garancijskega roka.
Garancijskim pogojem je ponavadi dodana klavzula, da se rok garancije podaljša v primeru, če bi popravilo trajalo dalj časa, in to za čas trajanja popravila oz. pre-seženja določenega časa trajanja popravila. Bolj približno ali še to ne pa je preciziran način uveljavljanja garancije, vprašanje tako nastalih stroškov, načina in kvalitete odpravljanja napake, nadomestil za čas popravila ipd.
Največji jugoslovanski proizvajalec avtomobilov Crvena zastava slovi po skrajno površni izdelavi svojih vozil, razmeroma nekvalitetnih pooblaščenih servisih in še slabšem zalaganju trga z rezervnimi deli. Oglejmo si nekaj standardnih primerov:
Pred leti so Zastavini poblašče-ni servisi v Sloveniji strankam zaračunavali garancijska popravila, čeprav bi ta po definiciji morala biti zastonj, pri tem pa so se zgo-varjali, da jim tovarna krije stroške z zamudo in v bistveno manjših zneskih od realnih. Pri Zasta-vinih avtomobilih vrata in okna praviloma ne tesnijo, na servisih pa, namesto da bi pomanjkljivosti zadovoljivo odpravili, rešujejo reklamacije tako, da npr. zalepijo okno, ki se tako ne da več odpirati, ali pa preprosto zvrtajo luknjo v dno prtljažnika, da voda vsaj odteče, ne zaustavijo pa zamakanja. Znancu je na poti z novim Zastavinim avtom crknil pomemben del, ki pa ga na pooblaščenem servisu niso imeli, torej so srečnega lastnika novega avtomobila (seveda na njegove stroške in brez povračila) poslali v (na srečo) bližnjo Italijo po del, da so mu sploh lahko popravili avto. Da ne govorimo o tem, da manjših napakic pogosto sploh nočejo popraviti. Vsega hudega vajeni jugo-potrošnik seveda pogoltne cmok in je še srečen, če se stvar izteče vsaj tako dobro, pravilno pa bi bilo bistveno drugačno ravnanje: če pooblaščeni servis ni voljan ali sposoben takoj, brezplačno in brezhibno odpraviti napake, bi bil po normalnih svetovnih kriterijih dolžen potrošniku za čas popravila vsaj brezplačno posoditi enakovreden izdelek, če ni sposoben speljati popravila, pa mu nadomestiti izdelek z novim. Pameten potrošnik bo zahteval prav takšno ravnanje, če mu na servisu ne bodo pripravljeni ugoditi, pa bo zahteval pisen dokument o tem oz. izjave prič, na osnovi tega pa vložil tožbo in odškodninski zahtevek, oz. spravil stvar v javnost. Žal naša ljuba država ščiti domače proizvajalce vozil in še prav posebej največjega med njimi, zaradi česar je Žastava dokaj odporna tudi na zelo radikalen padec prodaje, ki bi v normalnih okoliščinah nujno sledil njeni tradicionalno slabi kvaliteti in nekorektnemu obnašanju do kupcev.
Seveda velja vse našteto tudi za vse druge izdelke — pred-
vsem v primerih, ko ne gre za monopolne ponudnike, je lahko potrošniška resistenca celo bistveno učinkovitejša. Sploh pa: dober potrošnik je neusmiljen gnjavator, ki tečnari za vsako, tudi najbolj malenkostno napakico! Samo po sebi se razume, da mu je ponudnik poleg popravila dolžen povrniti tudi stroške (pot, poštnine, zguba časa itd.), ki jih ima s tem.
Enako kot za popravila v garancijskem roku velja tudi za rezervne dele v času, ko jih proizvajalec še zagotavlja. Problem nastane po izteku tega roka, sploh pri izdelkih, ki so bili razmeroma malo v uporabi in torej še niso dokončno iztrošeni, čeprav je rok zagotovljenih popravil že potekel. Dober ponudnik bo seveda poskrbel vsaj za dvoje: vsaj nekaj originalnih rezervnih delov bo obdržal v zalogi tudi po izteku zagotovljenega roka; tudi če nima originalnih delov, bo vsaj poskušal stvar za silo popraviti z ustreznimi zamenjavami, še prej pa se bo prepričal o smiselnosti takega popravila in o tem obvestil potrošnika, da se bo lažje odločil za popravilo ali se mu odpovedal.
Nekaj ravno obratnega se mi je primerilo na Iskrinem servisu v Mariboru, kamor sem odnesel star mikser s sokovnikom, pa so sprejem v popravilo zavrnili, rekoč, da teh starih mašin ne popravljajo več, ne da bi si strojček pred tem vsaj približno ogledali. Povsem mogoče bi npr. bilo, da se je le razrahljal kakšen kontakt ali kaj podobnega, za kar niso potrebni ne rezervni deli, ne kako posebno znanje (recimo, da sem popoln tehnični analfabet in ne znam zamenjati niti varovalke). Kasneje se je izkazalo, da je crknil motor, vse skupaj pa mi je brez večjih težav in originalnih rezervnih delov popravil daljni sorodnik, tako da »odpisana« maši-na še zdaj, nekaj let po dogodku, brezhibno funkcionira. Imam kar nekaj Iskrinih strojčkov in v glavnem sem z njimi zadovoljen, a zaradi takega obnašanjas pooblaščenega servisa bom v bodoče krepko razmislil, preden bom kupil še kak izdelek omenjenega proizvajalca! Ob pooblaščenem servisu se mi pač ne ljubi nadlegovati vseh mogočih sorodnikov, prijateljev in podobnih »hišnih mojstrov«.
Se bolj delikatne od navedenih garancij pa so tiste, ki zadevajo naše premoženje, pa pogoje življenja nasploh itd. To so seveda garancije, ki jih daje država — npr. za dinarske in devizne prihranke državljanov, zdravstveno in socialno varnost, možnost (brezplačnega) šolanja, osebne pravice in svoboščine, varnost ipd. V situaciji, ko ne morem dvigovati niti mojih lastnih deviz (za katere pa še vedno jamči država — mar tako, da mi jih dobesedno ukrade?), ko vojska, ki naj bi garantirala varnost države navzven, dejansko predstavlja največjo nevarnost navznoter, ko se rušijo vsi sistemi socialne varnosti, zdravstva, šolstva, kulture, skratka vseh civilizacijskih pridobitev, država pa si zmišljuje nove in nove dajatve in druga oblike izžemanja državaljanov, je nekaj hudo narobe in naravnost kliče po državljanski nepokorščini in uporu!
Dober ponudnik nikoli ne nudi manj od obljubljenega, ampak vsaj toliko ali še kaj za povrh, najsi bo brezplačno ali za ustrezno doplačilo. Včasih je taka dopolnilna ponudba sploh pogoj ustreznosti osnovne, o tem pa bo govora naslednjič.	Jacks
Sodobna humanistika odkriva snov za razlago in razumevanje (zahodno)evropske družbe oziroma kulture na njenem obrobju, značilnosti sedanjosti ne pojasnjuje več s primerjavami med nekoč (antika) in danes (novi vek), temveč z (etnološkim) zrcaljenjem moderne družbe v primitivnih kulturah in ljudstvih. Temu postopku je podoben drugi, ki ga dopolnjuje: v knjigah nas ne zanima toliko tisto, kar je pisatelj hotel povedati, kot tisto, kar pove njegovo besedilo nam — z interpretacijo in pogosto tudi brez njegove vednosti ali celo proti njej.
Leta 1987 je pri založbi Ro-wohlt izšel Lexikon des Inter-nationalen Films v 10 obsežnih zvezkih. V njem je v 21.000 kratkih kritikah in filmografijah predstavljeno, kar sta gledalcem ponudila kino in televizija v obdobju med letoma 1947 in 1987 na nemškem jezikovnem področju. Leta 1989 je izšel prvi dopolnilni zvezek za obdobje 1987-88 in letos spomladi bo izšel drugi dopolnilni zvezek. Pri obeh dopolnilnih zvezkih je upoštevana tudi ponudba na videu. Leksikon je dostopen tudi v Mariboru — v Mariborski knjižnici na Rotovškem trgu.
Še bolj kot podatek o založbi je zanimiv podatek o obeh izdajateljih leksikona: »Katoliški inštitut za medijsko informacijo« in »Katoliška filmska komisija za Nemčijo«. Izdajatelja sta v svojem predgovoru poudarila, da je papež Pij XI. že leta 1936 v svoji encikliki Vigilanti cura ustrezno ocenil družbeni pomen filma. Enciklika v Nemčiji takrat ni mogla imeti primernega vpliva. Zato pa je katoliška cerkev od leta 1947 naprej skrbno in kritično spremljala filmsko ponudbo in zagotavljala informacijsko in orientacijsko pomoč zainteresiranim.
Jedro dejavnosti je bila ves čas revija »film—dienst«, v kateri so objavljali ocene filmov, podatke in stališča. Gradivo, ki se je tako na-
Ob izidu prve številke Katedri-ne nove priloge Izpod pulta so se februarja pripeljali v Maribor v večjem številu pomembni ljubljanski humanisti. V petek, 8. marca, se je podobna skupina humanistov pripeljala v Metliko, da bi prisostvovala otvoritvi razstave razglednic Bele krajine.
Razstavo je pripravil profesor Alojz Cindrič, knjižničar oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prav oddelek za sociologijo organizira na fakulteti »humanistični simpozij«; urednik priloge Izpod pulta je za-
bralo, so v uredništvu najprej predelali v več knjigah obsegajoč Handbuch der Katholischen Filmkritik S ponovno obdelavo gradiva pa je nastal leksikon. Njegov urednik Klaus Brune je v svojem predgovoru poudaril, da »se pri tem razume, da ni bilo mogoče prevzeti vrednotenj iz publikacij, ki segajo tako daleč nazaj; vsako posebej so za leksikon kritično predelali in po potrebi povsem na novo napisali.«
V naslednjem odstavku zapiše urednik Brune trditev, da je film zrcalo družbi, zato bo lahko leksikon zlata jama za tiste, ki jih zanima socialnopsihološka in kultur-nokritična plat filma in družbe. Trditev pa velja tudi za vrednotenja, ki so jih kritiki zapisali pred desetletji in ki so jih morali za leksikon spremeniti.
Ključni razlog za predelavo izvemo v priročniku Film in der Bundesrepublik Deuts-chland, ki sta ga pripravila Hans Gunther Fflaum in Hans Helmut Prinzler in je izšel leta 1979 pri založbi Hanser. V pregledu knjig in periodike o filmu (na straneh 121 do 128) izvemo, da je revija »film-dienst«, ki izhaja na 14 dni, v prvih dveh desetletjih svojega obstoja objavljala penetrantno ideološke ocene filmov s cerkvenega stališča. V 70-tih letih pa so ocene postale liberalnejše.
Ob katoliški filmski reviji izhaja v Nemčiji tudi evangeličanska: Filmbeobachter. Obstoj dveh močnih cerkvenih organizacij zagotavlja konkurenčnost pri informiranju javnosti že na znotraj cerkveni ravni.
Kakšno vlogo bo dobila katoliška cerkev v javnem življenju na Slovenskem v 90-tih letih, ne vem. Krutost protireformacijske-ga gibanja pred stoletji in na vsakem koraku opazna potreba, da se očrni minulih 45 let, pa sta slabi znamenji. Znamenji odvečne ideološke penetrantnosti.
poslen na tem oddelku in eno od temeljnih prizadevanj sodelavcev oddelka je odpravljanje monolitnosti, še zlasti pa obleganje Ljubljane.
Izlet v Belo krajino je od Trdinovega sprehoda dalje gotovo nekaj nepozabnega. Do 31. marca lahko naše današnje opazovanje primerjamo s pogledom, ki je kraje in ljudi opazoval na začetku tega stoletja — in svoj pogled dokumentiral na razglednicah. Razstava je postavljena v Gan-glovem razstavišču v metliškem gradu, omogočil pa jo je Belokranjski muzej v Metliki.
MM1 90,4 in 93,1 MHz 5.40-19-00 MM2 102,8 MHz 0.00—24.00 Ilichova 33, 62000 Maribor
Igor Kramberger
černomeij, glavni irg.
Totalitarna pošast
BOLŠJI,
BOLJŠI,
BOUŠEVIZEM
BULLSHIT
V ponedeljek, 4. 3. 1991, je Rastko Močnik v Neodvisnem Dnevniku komentiral Demosovo skrivaštvo v Poljčah, od koder bomo v svoj namen uzurpirali tele izhodiščne misli: Demosovo sestajanje za zaprtimi vrati lahko razumemo kot beg pred javnostjo; povedano bolj sočno: »Bržko-n6 niso kdo ve kako ponosni na miselno širino in nravstveno raven svojih pogovorov.«
Po drugi strani je poznavalce ponedeljkove izdaje Dnevnika gotovo presenetilo, ko se je v levem kotičku prve strani pojavil duhovit političen komentar, ki prav gotovo štrli iz dosedanjega uredniškega koncepta. V navedenih okoliščinah bi lahko pomislili, da že sama objava teksta Rastka Močnika kaže na obstoj javnosti, ki regulira Demosovo skrivaštvo in s svojim manevrom uspeva obrniti jadra boljševiško skrivnega zastraševanja v nasprotno smer. Zdi se, da za to zadostuje že kanček smisla za humor, ki ne gleda z boljševiškimi očmi, in iz mita zastrašujočega boljševizma nastane navaden bullshit-izem.
Čeprav gre za kratek tekst, vidimo v njegovi zgoščeni izpeljavi možnost učinkovitega zoperstavljanja divjim političnim izvajanjem, sleherni dan spreminjajoč svetovni red nič hudega slutečih državljank in državljanov Slovenskih. Od vase zaverovanih in od nenehnega praznovanja namišljenih »zgodovinskih« dogodkov pijanih oblastnikov pač ne moremo pričakovati obrata; saj so prezaposleni z redom imaginarne slovesnosti, da bi jim lahko samoref-leksivno uspelo simbolizirati njihovo lastno pozicijo. Če si namesto pobebavljenega oblastnega determinizma (kar velja vzeti kot vzgib h konstituiranju demokratično urejenih odnosov in ne kot žalitev gospodov v parlamentu) želimo obrat, se bomo srečali s potrebo vzpostavitve aktivnega demokratičnega prostora.
Izhodiščne teze so lahko naslednje:
1. Vsaka oblast se nagiba k he-gemonizaciji, lahko bi rekli tudi k totalitarizmu, še zlasti, če je na tej poti nič ne ovira.
2. Izrekanje demokratičnosti je zgolj verovanjski pogoj, s tem da v perspektivi ne deluje kot perfor-mativna izjava tipa: Bog je rekel »bodi demokracija« in glej, zgodilo se je tako, Demokratičnost razumemo kot obliko premagovanja opozicijsko večplastno naravnanih vzgibov politične moči, ki konfliktnosti in neenotnosti rešujejo po poti vzajemnega dogovarjanja oz. v strpnem dialogu.
Očitki sedanjemu oblastnemu režimu, češ da je boljševističen (»niti sprememba sistema ni zadosti, da bi se spremenil slog vladanja«), bodo obveljali zgolj, če bo temu režimu dopuščeno, da bo kot boljševističen tudi dejansko deloval. Opozicijski poslanci se s takšno zastavitvijo najbrž ne bodo strinjali, saj bodo kot dokaz navajali svoje brezuspešno bojevanje s pozicije razuma proti premoči mračnjaške Demosove preglasovale mašinerije. Navajali bodo materialne dokaze, ko je vodilni koaliciji ob zahtevah opozicije zmanjkalo moči intelekta, da bi se z razumom dostojno spopadla. Nadalje bodo postregli
s številnimi primeri kadrovskih zamenjav vodilnih ljudi po principu moralno-političnega šovinizma, kar poznamo še kot dediščino prvih stalinističnih diskavalifi-kacij. S tem smo se dotaknili velike psihoanalitične teme fiksacije na zgodnejše obdobje psihične organizacije ter regresa v to obdobje, a se ne dajmo obremenjevati s psihološkimi problemi ljudi v vladi. Skratka, po vsem tem nas sklepanje vodi do pesimističnega zaključka v prid prepričanju o nemoči državljank in državljanov proti nezaustavljivi totalitarni pošasti.
Zatorej bomo prav na tej točki pretresli lastno verovanjsko pozicijo. Mar niso zgornje trditve izražene prav z boljševistično obarvanega prepričanja, se mar ne vzpostavljajo boljševistična razmerja prav prek tiste kritike, ki oblastnemu režimu nenehno očita to, v kar sama implicitno verjame, heglovsko rečeno: Ni mar oblast videti boljševistična (samo ali tudi) zato, ker jo kot tak vidi boljševistični pogled? Kolikor pristanemo na pravkar izpeljano argumentacijo, postanemo nemočni ujetniki in hkrati dejaven člen v reprodukcijskem procesu razmerja med gospodarjem in hlapcem.
Kaj pa svetli zgledi zgodovine? Spomnimo se prehoda iz obdobja trdega komunizma v njegov iztek in naprej prehoda k današnji ureditvi. Mnogi razglašajo, da vsaj še nadaljnjih petdeset let niso verjeli v padec komunizma na Vzhodu. Pa poglejmo parlamentarno zasedbo, in ugotoviti bomo morali tole: če kdo, potem so v padec komunizma verjeli današnji oblastniki, tako po svoje komunistični prenovitelji, kot po drugi strani in na najizrazitejši način hard-socialdemokrati. Vendar je bil »utopični« verovanjski vzgib zgolj podlaga dejstveni vzpostavitvi oz. artikulaciji pozicije, bistveno drugačne dominantnemu partijskemu enoumju. (Dogajanje se je kontinuirano odvijalo predvsem v vrstah kulturnih krogov, od koder zajema svoje vzgibe tudi medijski prostor). Strukturali-stično rečeno: vzpostavili so di-stinktivno potezo, kar predstavlja v ureditvi totalitarnega pesimizma optimistično varianto vplivanja na izhod družbene organiziranosti.
Seveda se je optimistični zanos po enoletni politični praksi sprevrgel v samoumevni preprečevalni argument, po katerem oblastni diskurz očitno verjame v družbene spremembe prek zanosnega napihovanja milnih mehurčkov. Ob tem pa pozablja, da je prišlo zgolj' do premestitve na področju čustvenosti, s katero blodi oblastni govorec po valovih osebnoizpovednega globokoum-ja. Materialna podlaga, raison d'etre, čustvenosti, nastali ob vzpostavitvi demokratičnega prostora, pa medtem še naprej ostaja v glodanje tistim, ki se bodo zabavali z zagatnostjo prehoda od demokratičnega komunizma v klerofašistični regres.
Kakšna je torej možnost za tiste, ki z učinki nove slovenske ureditve družbenosti niso zadovoljni? Kot konsekvenco gornje izpeljave bi lahko ponudili idejo o vzpostavitvi diskurza neodvi-
sne javnosti, kar bi pomenilo refleksivni moment na politiko, odsevajoč prek javnega izražanja.
Spet bi se lahko izmuznili in se izgovarjali na vlogo poslancev, ki so od ljudstva izvoljeni predstavniki, torej zastopajo najširše ljudske množice ... Vendar, nismo s tem v polju najzrelejšega samoupravljanja?
Žal, tudi na poslance ne moremo odložiti bremena javnega odzivanja. To bi bilo sicer najbolj zaželeno in ob navajanju demokratičnosti tudi pričakovano, pri čemer bi sami živeli mirno življenje državljanov in se ukvarjali s preostalimi življenjskimi radostmi. Enostavno ne moremo lojalno verjeti praznim izjavljalnim aktom, opremljenih z vso pestrostjo slo-vesnostnega obredja, še posebej, če rezultati parlamentarne »demokracije« vodijo v načrtno pavperizacijo.
Ker se ob navedenih dejstvih pač neha sleherno zaupanje v demokratični molitveni mlinček, ker enostavno ne moremo računati s samodejnim nastopom »boljših časov« — ker smo ujeti v po-boljševistični boljši čas — moramo žal nenehno preverjati resničnost demokratičnega zaklinjanja, preverjati moramo, ali lahko zastavimo svoj glas argumen-
tirane kritike v javnosti, ali nam je dovoljeno javno izraziti svoje nestrinjanje z vladinimi posegi.
Skratka, če je prostor, v katerem delujemo resnično demokratično urejen, moramo ob ideologijo vladajočih — za katero vemo, da teži k hegemonizaciji in k temu, da postane vladajoča ideologija — nujno postaviti ob bok alternativo, diferencialno potezo regulacije totalitarizma. S slednjim pa, se zdi, smo naleteli na prazen prostor slovenske politične ureditve; oz. bi bilo pravilneje reči: izpraznjeni prostor, ki ga bo enostavno potrebno (institucionalno) zapolniti. Da igra tu ključno vlogo neodvisnost medijskega prostora, na tem mestu ne bomo obširneje pojasnjevali.
Če naj si torej obetamo boljše čase, bomo morali najprej premagati boljševizem, ki se nas še drži, da se bomo za tem lahko spopadli z edinim resnim problemom današnjega časa — boljševizmom. V mislih imamo boljši trg kot vse bolj neizbežno obliko družabnosti, za katero se zdi, da nam ta trenutek še edina zagotavlja beg pred popolnim zlomom družinskega ekonomskega sistema — kot poslednjega sistema, v katerem obubožano ljudstvo išče svoje poslednje rešitve.
Albert Mrgole
Zbogom novi žurnalizem
MI(NI)res
Pred slabima dvema letoma ali tako nekako je bilo na tej strani zapisano nekaj ne prav nežnih stavkov o znameniti mariborski »medijski pobudi«, v kateri je bilo mogoče s prostim očesom prepoznati pasti, namenjene novinarstvu kot profesiji. Kdo bi tedaj rekel, da gre za pravo sofisticiranost v discipliniranju novinarjev. To vidimo šele zdaj, ko je sofisti-cizem tedanjih poskusov pokoritve sedme sile, zavit v celofan dobrih namenov, v eri novega štetja »slovenstva« in »demokracije« zamenjalo pravo holcerstvo. Kot živ dokaz, da ni demokracija vse, kar se za njo razglaša.
Sicer pa je robustno udrihanje z macolami po tistem, kar se imenuje svoboda tiska oziroma javnih medijev, po svoje razumljivo. Potem ko so krizo kot normalno stanje v teh balkanskih logih zamenjale izredne razmere in je postala vojna, preoblečena zdaj v to zdaj v ono sredstvo, tako rekoč način življenja, ustvarjanje klime, da se ljudstvo, ko gre za suverenost, ne vpraša za žrtve, pa modus operandi republiških politik, je pač tudi urejanje tako pomembnih reči, kakršna je obveščanje, prepuščeno trenutnim strastem trenutnih političnih elit. Po logiki »prehodnega obdobja« pač. Od tod do parol Vojna je mir, Svoboda je suženjstvo, Nevednost je moč, izobešenih na Miniresu (Ministrstvo resnice), je bliže, kot si morda mislimo.
Politika, ki jo ustvarjajo na zaprtih sejah v vojaško-policijskem centru pod maksimo, da javnost ni vse; simptomatično kalimerov-sko kričanje o medijski boljševistični zaroti, neizmerno podjetna prizadevanja državnih organov, da bi prevzeli vlogo razsojevalca o delu novinarjev, kakršno v normalnih razmerah sicer opravljajo častna razsodišča in redna sodišča, novi in novi škandali, ki jih ustvarja minister Miniresa, liberalec samo po izpolnjeni strankarski prijavnici... — vse to so le zunanji znaki uvajanja strategije
Univerzo malajo, mar ne
ČEVLJE Z LUKNJAMI POSOJAJO KLOŠARJI
strogega nadzora. Tako kot napovedi sprememb pravil, veljavnih za skupščinske novinarje, in šušljanje o odvzemanju novinarskih akreditivov tistim, ki ne bodo poročali in mislili pravilno. In enako kot teze novega zakona o javnem obveščanju, po katerih naj bi nacionalno identiteto varovali tudi za ceno (ne)svobode javne besede...
Težje je definirati notranje, bolj skrite znake, kaj na tem področju prinaša »novo štetje«, s tem ko v bistvu samo utrjuje že videno iz minulih let. Kajti če so po novem javnega tožilca, ki je preganjal neubogljive novinarje, zamenjali kar sami predstavniki politike, so zapleteni mehanizmi avtocenzure pravzaprav vselej enaki. Tako kot tudi ni bistvene razlike med komentarjem, napisanim ali »napisanim« v nekdanjem cekaju, in stališčem — ki ga v želji, da bi se prikupili sedanji oblasti, na ves glas forsirajo tudi nekateri novinarji —, da komentiranje dogodkov in izjav ni novinarska naloga.
Zbogom, novi žurnalizem, adijo kritično ali vrednostno novinarstvo, spričo katerega se je, kot ugotavljajo drugod v svetu, izboljšalo celo delo noviharskih agencij. Pri nas pa nam bodo politiko odslej očitno razlagali le še politiki sami in seveda sami komentirali tudi lastne izjave. Sami bodo — prosto po strankarskem prvaku Podobniku — očitno organizirali tudi okrogle mize, nanje vabili samo tiste, ki mislijo »pravilno«, in jih tudi sami vodili. Ce to ne bo zadoščalo, bodo — zdaj ko je Delova anketa pokazala, da bralce teh osrednjih slovenskih dnevnikov prej moti orokavičeno pisanje o vladajoči koaliciji kot pa kritičnost na njen račun — najbrž zamenjali še javnost. S takšno, ki bo pripravljena verjeti, da je javna beseda nesvobodna samo v Beogradu, kjer padajo mrtvi. To bo naposled happy end prehajanja iz enega prehodnega obdobja v drugo.
Darka Zvonar
Študija na Univerzi v Mariboru nikakor ne moremo niti ne smemo primerjati s študijem na ljubljanski. Še tekmovanje med njima je lahko za mariborsko usodno. Dobro vemo, kje je doma tradicija s kakovostjo in kje mladost s špekulativno zagnanostjo. Študij na fakultetah ljubljanske univerze ni nikakršna terra misera, kakor je včasih slišati iz ust mariborskih univerzitetnih profesorjev. In če k temu dodamo še to, da je mariborska univerza brez trdnih antropoloških in družbo-slovno-humanističnih temeljev, potem primerjava med univerzama res ni smiselna. Navzlic tem za analizo stanja in razlik med obema institucijama presplošnih aksiomov, je le treba priznati, da je lahko slovenski živelj happy zaradi tako hudo obljudenih fakultet ter solidne tradicije ljubljanske univerze in mladostne fikcije mariborske.
Na univerzitetni ravni tačas prevladujeta dva lobija — ljubljanski izdajateljsko retorični in mariborski napadalno zajčji. V prvem prevladujejo črnogledi liberalci, krščanski aristokrati in rdeči demokrati, katerim skupni cilj je znanost na najvišji ravni z maksimalno republiško denarno podporo ter študij za v življenju vedno poražene mlade ljudi. Na mariborski univerzi pa so ambiciozni študentje (trditev ni iz trte izvita, kajti študentarija ne da bi vedela in poznala vsebino prenovljenih programov, statutov in zakonov, jih podpira in se zanje celo bojuje na protestnih shodih) ter veliko zaslužnih profesorjev, ki še vedno slavijo praznik ustanovitve univerze in peščica tistih znanstvenikov, ki jim slava ni mar, a se zaletavajo v zid in čakajo na boljše čase, ki pa jih žal načrtujejo in kujejo v Ljubljani.
In tako zlagoma pridemo do bistva zadnjih nemirnih dogodkov na mariborski univerzi. Platforma za nesporazume je nastala že tedaj, ko so jo ustanovili, zdaj se nadaljuje, ker je mesto postalo univerzitetno (in to brez tehtnih razlogov), trajajo pa zato, ker se na univerzi niso mogli odločiti za prednost pri gradnji novih objektov. Tehniška fakulteta in njena tehnicistično usmerjena elita je silila v noge financarjem s svojim projektom, študentje in nekaj posameznikov z univerze pa s stanovanjskim stolpičem in univerzitetnim študentskim centrom. Ko so oboji (med ognjema je dokaj uspešno slalomiral rektor Univerze v Mariboru) bili prepričani, da bosta v republiškem proračunu oba projekta, sta zagodla sekretariat za finance in šolsko ministrstvo, ki sta na lepi Maribor pozabila in »zaradi administrativne pomote« sforsirala Ljubljano. Cinizem nec plus ultra!
Spektakel v temi se je nadaljeval z bojem za prevzem študentske oblasti. Le malokomu je znano, kaka mizerija se je dogajala. Udarili so se bivši ukajevci in prorektorica študentov z bivolskimi zastopniki študentskega parlamenta. ki ga zdaj vedejevsko vodi in fura (v Ljubljano) študentka teologije in iz vrst krščanskih demokratov (podobno je v Ljublja-
ni). Ker dvoboj še traja, je težko objaviti rezultat, še huje spopad na življenje in smrt komentirati. Vsekakor pa lahko zatrdim, da je to boj prekaljenih s posvečenimi. Bog naj jim pomaga!
Tretjo igro je uprizoril rektor Univerze v Mariboru. Odločil se je za odstop in ga utemeljil: utrujenost in preobremenjenost. Verjamem mu. Zaradi prenovljenih programov in brezupnega boja z mlini na veter v slovenski vladi ter na univerzi v Ljubljani je izgubil ravnotežje, ni takojci padel s cirkuške žice, z rokami se je ujel in obdržal nad prepadom. Ko sta mu šolski minister in študentka iz parlamenta oponesla, da rektor sprva ni podpiral gradnje univerzitetnega športnega centra, ampak je bil kot profesor Tehniške fakultete bolj za njeno dograditev, je zgrmel na beton, stresel zemljo in nehote z rahlim potresom načel še do nedavnega bleščeče enotno mariborsko univerzo. Javnost je namreč do ministrovih in študentkinih izjav bila prepričana, da je rektor trdnega značaja, politično neambiciozen, da ni slalomist in tekač na kratke, neutrujajoče, proge, ampak samo človek iz mesa in krvi, materialistični perfekcionist in sijajen retorični humanist. Prav zavoljo tega si po vsej verjetnosti tudi ni »zaslužil« večje medijske pozornosti ob odstopu s funkcije rektorja, čeprav je mariborski in bivši ljubljanski (z Denisom Ponižem na čelu) profesorski zbor to pričakoval.
Kakorkoli že — izjav in namigovanj ministra in voditeljice mariborskega študentskega parlamenta, ki med drugim tudi pravi, da »staro študentsko vodstvo paktira z vodstvom univerze in skuša na vse načine preprečiti normalno delo Zvezi Študentov Maribor«, pa ni treba jemati za absolutno resnične (niti lažne), ampak samo za »vmesne in prehodne«, pač podobne kaotičnemu stanju, ki tačas brca in vlada domovini, in ki ga raji vsiljujejo intelektualci vseh baž in narodnosti. Tako rolanje po sceni gre poštenim in študirajočim ne samo na živce, marveč na kozlanje. Po-srana bitka za oblast, ki se je žal naselila v študentske vrste (tako kot v komunističnih časih), bo v Mariboru povsem uničila nekatera poštena rektorjeva in univerzitetna prizadevanja ter jih porinila na slepi tir mariborske železniške postaje, kjer že občasno »počivajo« mestna vlada, Metalna, teve-te, gradbinci, tekstilci... Študentje v takem boju za oblast v mariborskem pogrebnem podjetju ne bi smeli sodelovati, če pa bojo, naj ne dvigujejo rok, prstov in pesti v znak podpore, pokažejo naj čevelj z luknjo, ki ga te dni na veliko ljudem posojajo mariborski klošarji. Adijo, pamet!
ZDENKO KODRIČ
PS
Izvršni svet Republike Slovenije je na dan žena zavrnil prenovljene programe Univerze v Mariboru. Njegovo mnenje: devet semestrov ni v skladu z zakonom in tudi denarja za podaljšanje študija v proračunu ni.
Pošast postmodernizma kroži naokrog! Ker je ta nezdružljiv s političnim monizmom, se je, seveda z določeno zamudo, začel pojavljati tudi pri nas Časopis Tekst je zbral avtorje, ki so protagonisti postmodernistične misli in delovanja, in tako prevzel vlogo spi-ritus agensa postmoderne pri nas. Vsekakor nam to vliva upanje, da obstaja poleg »hitre železnice« še kaj, kar nas lahko pripelje iz civilizacijske pustinje. To pomembno kulturološko dejanje je bilo tudi povod za naš pogovor s Miloradom Belančičem, koav-torjem Teksta.
Belančič: »V nasprotju s klasično koncepcijo ustvarjanja nekega časopisa smo uporabili nenavaden model: oblikovali smo časopis v drugem časopisu - z idejo, da bo ta kasneje prešel v tretji časopis in potoval do četrtega, petega...; da bo skratka stalen gost v drugih časopisih. S to gesto smo razbili klasično shemo formiranja časopisa in dosegli to, k čemur težimo tudi na idejnem področju: oblikovati časopis za dekonstrukcijo
I
starih metafizičnih navad, kakršne obstajajo v kulturi, filozofiji in znanosti nasploh. Naš namen je povsem v soglasju z gesto - dekonstrukcija že deluje! To je torej časopis, ki se je priključil temu, kar je danes v svetu aktualno, in v najširšem smislu je to postmodernistično gibanje. Časopis Tekst nima redakcije v klasičnem smislu in tudi ne koncepcije, ki bi bila metafizični rezime določenih idej. Mi torej nismo lastniki oziroma nosilci idej. ideje se dohitevajo, prelamljajo, ni pa nikakršne striktne strategije velikih doktri-natnih 'zgodb«, ki bi jih zastopali. Postmodernistični val, ki je sedaj v svetu nadvse aktualen, prinaša novi model pluralizma. To ni več tisti stari pluralizem v tem smislu, da dve zgodbi, denimo marksistična in teološka, sicer komunicirata, vendar ostajata pri tem vsaka v svojem bunkerju. Ne, zdaj gre za razlike, ki med seboj komunicirajo, pri tem pa niso sovražno naperjene do drugačnega stališča. To niso doktrinarne, dogmatično zaprte zgod-
be. Kot je rekel veliki filozof postmoderne Lyotard: To niso velike zgodbe, ampak novi tip filozofskega govora.«
Katedra: Ali lahko definiramo postmodernistično filozofijo z nekaj osnovnimi formulami? Lahko sploh definiramo to postmoderno duhovno stališče, ki teži k prežemanju vseh duhovnih disciplin?
Belančič: »Postmodernizem je brez dvoma kompleksen fenomen, kakršnega ni mogoče zreducirati na nekaj osnovnih formul. Pravzaprav bi to morda zmogel, vendar te formule ne bi bile povsem razumljive. Za njegovo razumevanje je zelo pomembno poudariti, da gre za novi tip pluralizma, ki se razlikuje od klasičnega. Stališče, ki dobro karakterizira postmodernizem, se glasi nekako takole: Mnoga protislovja, značilna za klasično dobo in za moderno, so v bistvu samo razlike. Mi ne vztrajamo pri protislovjih, ki bi jih bilo treba razrešiti tako, da bi obveljala neka teza, antiteza ali sinteza. Tega sveta ni treba izravnati, zgladiti v nekakšno vizijo eshatološkega finala,
kjer bi se vse vrednote nekako poravnale in umestile v enoten koncept, ki bi ga potem imenovali Heglov modrijan ali Marxov komunizem, kot identiteto esence in eksistence. Ti metafizični projekti, ki finalizirajo nekakšno homogeno, enotno strukturo, v postmoderni družbi prenehajo veljati. Postmoderna ni dogmatska do drugih, ampak je odprt svet. Za to odprtost je najden ključ - pojem razlike! V nasprotju z identiteto, ki je bila glavna značilnost moderne, torej z identiteto, ki se znajde v eshatološkem finalu ali ontološki predstavi, je pojem razlike eden ključnih pojmov postmoderne. Identiteta torej ni tisto, po čemer hrepenimo, hrepenimo po svetu tolerantnih razlik«
Katedra: Postmoderna se pojavlja kot duhovno obličje progresivnih civilizacijskih gibanj na Zahodu, v postindustrijski družbi. V kolikšni meri je razumljiva in dejansko sprejemljiva v retrogradnem, industrijsko ne-
razvitem okolju, kjer je desetletja negovan prav spopad razlik?
Belančič: »V bistvu so nekateri postulati postmoderne veljali, še preden je nastala postindustrijska, postmoderna družba - družba rafinirane demokracije, kjer imajo manjšinske skupine povsem legitimno pravico obstoja in izražanja svojih stališč, torej družba, v kateri pozicija večine ni pozicija nasilja nad manjšino, ampak odnos vzajemne pravičnosti in ravnotežja med različnimi skupinami, skratka demokratična družba, v kateri se uveljavljajo prav razlike. Seveda je lahko prišlo do zavesti o tej možnosti in do mišljenja ali prakse razlike šele na višku takšnega projekta. V tem smislu lahko rečemo, da je prišla postmoderna kot zavest o sebi. kot refleksija, šele za modernostjo. Toda ta pozicija je obstajala že prej, le da ni bila prisvojena, dovolj reflektirana. V klasičnem obdobju, na vrhuncu modernizma, ko so se precizirale določene strategije napredka v različnih domenah, je bila
- razumljivo - primarna teleološka zavest. Ta je izključevala razlike in jih izničevala v težnji, da bi za vsako ceno prišla do svojega cilja. Nekateri teh projektov so povsem propadli - na primer projekt (boljševističnega) socializma. Zdi se, da je demokracija v svoji rafinirani, visoko razviti obliki, v bistvu omogočila zavest o razlikah in postmoderno situacijo.
Nevarnost blokade postmodernizma v našem okolju vidim predvsem v samozadostnosti provincialne zavesti. Pri tem moram omeniti nekaj, kar je indikativno za strah, kakšna bo usoda postmodernizma pri nas. Pred kratkim je profesor Mihajlo Markovič v nekem intervjuju citiral mnenje nekega Američana, da poststrukturalistična dekonstrukcija ni ravno smiselna, češ, vsako okolje ima svojo >palanko*. Ne vem, s kakšno vrsto filozofije se ukvarja ta gospod iz Amerike, vendar se zavedam nevarnosti, da z nekakšno aroganco palanke spet sprejmemo primitivno stališče o stvari, ki je zares dobila svetovne razsežnosti, in da ji - kar je značilno za naše primitivne razmere
- sodimo z nekaj negativnimi besedami.«
Katedra: Postmoderna je glede na svoje duhovne postulate v primerjavi z razmerami v naši družbi res revolucionarna.
Nevarnost blokade postmodernizma v našem okolju vidim predvsem v samozadostnosti provincialne zavesti.
OSTMODERNA
Belančič: »Že sama situacija (tega ne morem imenovati gibanje), povezana s Tekstom, je nekaj, kar odstopa od naših aktualnih homogenizacij, ki so še zlasti očitne v politiki in težijo k temu, da bi popeljale v smer nacikole-
nočem reči, da je to jugoslovanski časopis, ker ga imamo zares za svetovnega.«
Katedra: Torej svet kot globalna postmodernistična vas?
Belančič: »Da. Sicer pa nam ideja, iz katere izhajamo, namera, da se priključimo postmodernističnemu gledanju, ki živi že na vseh poldnevnikih, daje popolno legitimacijo za ta naš praktični projekt.«
Katedra: Do nedavnega ste bili predsednik srbskega filozofskega društva — torej v obdobju, ki so ga zaznamovale dinamične družbene spremembe. Kakšne so vaše izkušnje iz tega obdobja?
Belančič: »Na predsedniškem mestu sem bil samo dve leti, toda v res burnem obdobju, in reči moram, da sem utrujen. Ko sem pred dvema letoma prevzel to funkcijo, je bila situacija povsem drugačna kot danes, ko zapuščam ta položaj. Na zadnji skupščini smo iz statuta izbrisali formulacijo, ki se glasi: -Filozofsko društvo Srbije je kolektivni član Socialistične zveze delovnega ljudstva.- To dejstvo simbolično nakazuje smer sprememb, ki so se dogajale, in njihov končni iztek. Tačas vstopamo v obdobje, ko bi bilo zelo koristno, da bi se filozofsko društvo osredotočilo na svoje strokovne probleme, seveda ob domnevi, da ni večjih zunanjih problemov, kakršni so bili v minulem obdobju, ko je bilo treba popravljati vrsto napak iz preteklosti. Spominjam se brutalnega napada na Društvo književnikov zaradi njegovih zahtev po večji demokratizaciji, naslovljenih na oblast. Filozofi smo književnike tedaj podprli s striktnim vztrajanjem pri demokraciji, pluralistični rešitvi naše krize... To je bila ena prvih naših skupnih tovrstnih akcij. Toda veliko interveniranja je bilo treba, preden je politična oblast pristala na pluralistično politično igro. Spominjam se tudi strahovitih odporov in kritike na račun Filozofskega društva Srbije zaradi na-
Prva številka Teksta je nastala v novosadskih Poljih, naslednja bo najbrž izšla v Delu, tačas pa se pogovarjamo, naj bi se ena od naslednjih številk pojavila v sarajevskem Odmevu.
ktivizma tudi kulturo. Mislim, da pomenita naše zbiranje in delo učinkovito antitezo tem trendom homogenizacije. To, kar počnemo mi, je pluralizacija in diferenciacija v kulturološkem smislu. Lahko rečem, da je to najbrž tudi razlog, da nihče od tistih, s katerimi smo se pogovarjali o sodelovanju, tega ni zavrnil - v prepričanju, da je oblikovanje takšnega časopisa evropska civilizacijska gesta. In ljudje, ki so privolili v sodelovanje, so iz vseh delov Jugoslavije«
Katedra: Katera postmodernistična imena so se pojavila v prvi številki časopisa in kaj načrtujete za prihodnost?
Belančič: »Ne morem zamolčati svojega prijatelja, koavtorja Obrada Saviča, ki mu je uspelo z maestralno sposobnostjo komunikacije, prav z rafiniranim modelom postmodernistične komunikacije, kakršno uporablja že v prvi številki, zbrati imena, kot so: Ju-goslav Vlaisavljevič iz Sarajeva, Rastko Močnik iz Ljubljane, Rada Ivekovič iz Zagreba, Aleš Erjavec iz Ljubljane. Svetlana Slapšak, Jaša Denegri. Sonja Briški, Radoman Kordič, Andrea Zlatar, Petar Bojanič, Petar Ramadanovič in drugi. S prevodi so v to prvo številko vključeni tudi mnogi aktualni misleci Evrope. Prva številka Teksta je nastala v Novosadskih Poljih, naslednja bo najbrž izšla v Delu, tačas pa se pogovarjamo, naj bi se ena od naslednjih številk pojavila v sarajevskem Odmevu.
Pozneje bi lahko šli še dalje proti Zahodu, domnevam, da bi čez Aljasko lahko prišli tudi do Pariza. Seveda ni nobenih apriornih ovir, zaradi katerih se ne bi mogli pojaviti na Nizozemskem ali v Nemčiji, šalo na stran, zares mislim, da bi lahko Tekst objavili tudi v kakšnem tujem časopisu in o tem tudi resno razmišljamo. Namerno
šega javno izraženega stališča do »najbolj demokratičnih- volitev novembra 1989. Pred temi volitvami, v času, ko je bilo videti, da do njih ne bo prišlo, smo tudi intervenirali. Del naših sporočil političnega značaja se je nanašal na probleme šolstva, povezane z idelološko indoktrinacijo in nadzorom. Razmere v šolstvu seveda še zmeraj niso sijajne in filozofsko društvo bo na tem področju vsekakor še moralo delati. Toliko bolj, ker je tudi sama organizacijska struktura Prosvetne zveze, ki odloča o tem, kakšno bo naše šolstvo, še vedno zastarela, sistemsko-ideološke narave. Ni dvoma, da obstajajo težnje po zamenjavi klasičnih socialističnih mehanizmov ideološke doktrinacije z drugačnim, vendar v bistvu z enakim, le da našminkanim, torej težnje, da bi se spremenila samo 'lik- in >delo«, medtem ko bi ostala stvar enako dogmatična in doktrinarna. Tega bo v šolstvu in tudi
morda bolj demokratična od te sedanje, mora dojeti, da je filozof po nekakšni svoji formacijski predestinaciji nujno kritičen do vsega - vključno z oblastjo oziroma predvsem do nje. Filozof v največji meri razvija metodični dvom: Vse preučiti, preiskati. Seveda to doktrinarni zavesti ne ustreza, zato je filozofija pri naših političnih 'avantgardah' vedno naletela na odpor.«
Katedra: Pa vendar je bilo tudi plodno sodelovanje med posameznimi filozofi in oblastjo, in zdi se, da tudi danes ni bistveno drugače.
Belančič: »Filozofi, ki so pristajali na sodelovanje z oblastjo in ki se temu tudi danes ne izmikajo, v bistvu najbolj izgubljajo. Izgubljajo namreč svojo filozofsko integriteto. Človek si sicer lahko reče: Dobro, zdaj bom to zamolčal, zdaj bom to sprejel, vendar bom kasneje... Ta 'kasneje- postane tako stališče, odloženo v neskončnost, in pri takšni strategiji obnašanja človek niti ne sprevidi, da je sam v bistvu navaden apologet nekega političnega gibanja ali česa podobnega. Takšnih iluzij je bilo veliko tudi v bližnji preteklosti. Filozof mora zmeraj varovati svojo kritično avtonomijo do katerekoli oblasti, vedno znova mora kritično preiskovati vso stvar. Filozof, ki se predaja zvestobi, ki ima zvestobo, vdanost, za vrlino, ni pravi filozof. Vrlina filozofije je dvom, to je osnova, na kateri počiva ta veda.«
Katedra: Kaj se je pravzaprav dogajalo s filozofijo po vojni? Ali je tudi ona kot druge znanosti doživela usodo idelološke služkinje?
Belančič: »te. Nedvomno je bilo leto 1945 prelomno za razvoj srbske in jugoslovanske filozofije. Tedaj se je praktično vse začelo znova. Nekatere filozofe so upokojili, nekateri so odšli v beli svet, neka generacija pa je znova začela. To obdobje lahko vsekakor poimenujemo obdobje razvoja marksistične filozofije v Srbiji in v Jugoslaviji.
Znotraj te filozofije pa se je - v tolikšni meri, v kolikšni se je krepil filozofski metodični dvom - rojeval spopad. Prihajalo je do konfrontacije trdih modelov ideološke pravovernosti z mehkejšimi modeli. Dolgo so znotraj doktrinarne pravovernosti potekali filozofski spori o tem, kdo je večji in bolj avtentičen razlagalec Магха. Toda nihče, ki ni bil prej prisegel na Магха, ni mogel sodelovati v tem boju. Obstaja prava fenomenologija priseganja na Магха, vendar so se ljudje pri tem usmerili tudi v raziskovanje drugih stvari, ki praktično nimajo nobene zveze z marksizmom - seveda pod generalno etiketo marksista. Mnogi, ki so poskušali vnesti v interpretacijo Магха več subtilnosti, več filozofske vsebine, več dvoma, so izhajali iz njegovih boljših zgodnjih del. In mnogi so dosegli plodne rezultate, čeprav je bilo vse to zaokroženo z doktrinarno pravovernostjo, z doktrinarnim emblemom. Za mnoge filozofe iz tega obdobja je značilno, da so danes osredotočeni bolj na probleme politične filozofije in manj na tisto, kar je sedaj v svetu aktualno. Kratkomalo opažam, da se izogibajo ukvarjanju s temeljnimi filozofskimi vprašanji, ki so jih bili nekoč, v svojem mlajšem obdobju, re-
Filozof, ki se predaja zvestobi, ki ima zvestobo, vdanost za vrlino, ni pravi filozof.
zunaj njega precej tudi v prihodnje in proti temu se je vsekakor treba boriti. Mislim, da se mora filozofsko društvo pri tem angažirati tako, da bosta dobila primat dejansko znanje in razmišljajoč kritični odnos do sveta, ne pa neka nova doktrinarna in dogmatična zavest.«
Katedra: Ali je Filozofsko društvo Srbije zaradi svojega izrazito opozicijskega stališča v minulem obdobju čutilo posledice?
Belančič: »Društvo je zares imelo opozicijsko stališče, seveda do mere, kakršna je bila v minulih časih pač mogoča. Vsaka oblast, tudi bodoča, ki bo
šili v duhu nekakšnega marksizma: Najbrž se temu preverjanju oziroma ponovnemu spraševanju izmikajo tako, da se opredeljujejo za politično filozofijo. Prav, tudi to je legitimna stvar, vendar ostaja pri tem prazen določen prostor - ni namreč jasno, kako se opredeljujejo do aktualnosti. Z Zahoda prihaja k nam vsako leto ogromno gradiva: nove filozofske knjige, časopisi, novi problemi..., vendar se nanje v naših domačih filozofskih krogih le redko odzivajo. Po drugi plati v teh krogih ne postavljajo vprašanj, ki so bila nekoč 'temeljna' filozofska vprašanja. Mislim, da je takšno vedenje mnogih naših filozofov v resnici zgolj beg od filozofije «
Ljubiša Stavrič
POSTMODERNA ODPRTI SVET
Obe slovenski univerzi pretresa najhujša kriza v povojnem obdobju — pri tem so dogajanja na mariborski samo na videz bolj burna. Kajti tu vsaj med članicami vlada precejšnja enotnost in je razcepljeno le študentsko vodstvo. V Ljubljani pa Filozofska fakulteta izraža nezaupanje v delo ljubljanske univerze in čisto resno grozi z istopom — kar pa se-
veda lahko razumemo le kot pritisk k konsolidaciji te univerze in njene bolj učinkovite povezave z mariborsko.
Razen tega je vodstvo ljubljanske univerze (izjava rektorja: »Samo bog ve, kako«) ostalo skupaj z drugimi skupnimi službami v hudih dolgovih, poldrugi milijon primanjkljaja jim lahko pokrije samo republiški šolski sekretariat. Tudi to verjetno pomembno zmanjšuje manevrski prostor Univerze, ki jo znotraj muči razcepljenost na množico različnih interesov, navzven pa zadeva ob vse hujše vladne pritiske in — tako je vsaj razbrati iz nedavnih izjav ljubljanskega rektorja in prorektorjev — »neutemeljene očitke« vse manj ubogljive druge slovenske univerze.
Značilno je, da se je zakonsko opredeljevanje univerze (Zakon o zavodih, ki je tik pred sprejemom, bo precej prehitel Zakon o univerzi, za katerega mariborsko univerzitetno vodstvo trdi, da bi ga univerzi lahko imeli že lansko jesen), sovpada z drastičnim zmanjšanjem denarja za delovanje visokega šolstva. Tako je vse katedre zagrabil skoraj paničen strah, ki ga stopnjujejo napovedi bodočih univerzitetnih hudo zmanjšanih osebnih dohodkov. Tako je vsak, ki predlaga kaj novega, sumljiv, češ da skuša zase iztržiti kak dinar več.
Tako lahko razumemo tudi odpor do mariborskih prenovljenih in na tehniki tudi podaljšanih univerzitetnih programov. Na le šolski minister, temveč celotno vodstvo ljubljanske univerze (z izjemo predsednika njenega Sveta dr. Petra Novaka, ki je glasoval za mariborski predlog), ni verjelo mariborskim zagotovilom, da de-vetsemestrski študij ne bo dražji od sedanjega. Očitno so bili pripravljeni sprejeti en ali dva devet-semestrska študija v Mariboru (tako, kot so pred tem priznali •študiju medicine), ne pa »vse po vrsti«. Toliko bolj, ker dr Boris Sket, ljubljanski rektor, misli: »Sicer pa mariborska univerza razen tehnike tako in tako skoraj nič drugega nima«. — izjava na novinarski tiskovni konferenci je res bleščeč primer medsebojnega nepoznavanja obeh univerz.
Toda zakaj ni šla v prenovo tu-
Kriza identitete?!
UNIVERZA, LE KAM BI TE DAL...
‘J
di ljubljanska univerza, ki bi se ji torej enako dobro ali enako slabo godilo kot mariborski? Ljubljanska razlaga je nekoliko nenavad-- na, saj kot so njeni najvišji predstavniki povedali na že omenjeni tiskovni konferenci (8. marca), ne morejo sprejeti manjšega števila ur predavanj brez zagotovila, da bodo te ure lahko nadomestili v redno financiranem podiplom-
skem študiju. Tako torej očitku, da mariborska univerza s podaljšanim študijem želi zase več denarja, sledi očitek, da bi s prenovljenimi programi dobila menda premalo denarja... Najlepše pa je to, da celo minister dr. Peter Vencelj trdi, da je »ljubljanska univerza kriva, ker se ni držala roka prenove programov«, to je bil 22. januar, ljubljanski rektor, prorektorji in tudi predsednik sveta, pa so prepričani, da »univerzi tega roka nihče ni postavil in ji ga tudi ne more postaviti«. Dr. Novak rektorju Križmanu zameri tudi njegovo izjavo, da »predsednik Sveta Univerze v Ljubljani sploh ni vedel za dogovor o prenovi programov.« »Šlo je samo za to, da sem javno vprašal, od kod naenkrat nek rok prenove,« trdi dr. Novak.
Ob vseh teh, morda niti ne posebno resnih očitkih obeh univerz, pri čemer je na mariborski strani še odkrita bojazen pred prisilo v drugorazredno vlogo ali celo priključitvijo »starejši sestri«, je za opazovalca dogajanja lahko zares usodno vprašanje, kako odporna je razdeljena univerza na druge pritiske. Scenariji in njihovi nosilci namreč že nestrpno čakajo pred vrati obeh univerz ...
Pri tem pa za sedanjo univerzitetno krizo nikakor ni mogoče reči, da je prišla nepričakovano. Odličen poznavalec povojnega visokošolskega razvoja pri nas in žrtev »rdeče« čistke v zgodnjih 70. letih na univerzi, dr. Janez Je-rovšek, je pred nekaj več kot letom dni v komentarju za Delo odgovarjal na vprašanje: »Bo univerza preživela krizo?« Glede na to, da gre za oceno zelo vplivnega moža sedanje strukture oblasti, ki pa vendar ni obremenjen z izvršno šolsko funkcijo, imajo njegove napovedi še večjo težo.
Predvsem se je potrdila temeljna Jerovškova napoved, da se »slovenski znanosti in univerzi ne obetajo dobri časi« in da se ne more uresničiti upanje univerze, da bo »država že poskrbela za njeno preživetje«. To je po Je-rovškovem mnenju realna posledica bolečih ukrepov ob gospodarski agoniji in tudi ni pogojeno s tem (zapisano pred volitvami!) »katera stranka bo prišla na oblast«. Skratka, po trditvi dr. Je-
rovška izpred leta dni, se slovenski univerzi zaradi ideološke obremenjenosti nista zmožni prilagajati prihajajoči krizi in šokom, ki bodo iz okolja butnili vanju in ju močno ogrožali. Kot temeljne slabosti univerze je naštel predvsem pomanjkanje konkurence, delovanje zakona o usmerjenem izo-braževnaju in delo stalinističnih kadrovskih komisij.
Dr. Jerovšku je tudi iz današnjega zornega ogla v marsičem mogoče pritrditi. Res je, da je sestava univerze še vedno pretoga in da na njej uspešno kljubujejo koristni konkurenci številni veliki in mali monopoli. Na račun kadrovanja je bilo in je še na sami univerzi veliko pripomb, čeprav denimo na mariborski univerzi sedaj poudarjajo, da jim je le uspelo postaviti dovolj ostre habilitacijske in nič več ideološke kriterije. Sicer pa je ljubljanski prorektor dr. Boštjan M. Zupančič pred kratkim sam izjavil: »Univerza je bila toliko let indoktrinirana, da rabi nekaj časa, da pride k sebi.«
. Univerzi sta torej resnično potrebni temeljite prenove, ne samo programske. Toda — tu se verjetno začne razhajanje z dr. Je-rovškom — dosedanje poteze nove šolske oblasti prav nič ne kažejo na to, da se univerzi po novem obeta kaj boljšega. Pod izgovorom »poenotenja šolske sfere« in »enostavnejšega financiranja« ter zgledovanja po »podržavljanju univerz v drugih evropskih državah« se univerzi skuša natakniti zanka novega političnega gospodarja. Torej bo vse tako kot prej, morda še slabše. Bodo odslej vsake volitve pomenile nov »lov na lojalnost univerze«?
JASNA KONTLER-VENTURINI
Vladajo nam mračnjaki
O AKADEMSKI SVOBODI
Z DR. TOMAŽEM MASTNAKOM, PO POVRATKU IZ OXFORDA IN PRED ODHODOM V FIRENCE.
Katedra: Kaj je akademska svoboda in zakaj bi morali biti akademiki vzvišeni nad dnevno politiko?
Mastnak: V bistvu ne vem, mislim pa, da je to svoboda znanstvenega, teoretskega in raziskovalnega dela. Akademiki niso vedno vzvišeni nad politiko, je pa res, da je znanstveno teoretsko raziskovalno delo po svoji logiki drugačno in vsaj relativno neodvisno od političnih interesov. Takoj ko začne znanstveno teoretsko delo utemeljevati različne politične interese, ali kar je še slabše, te interese zagovarjati, je seveda teoretskega dela konec in akademskega ravnanja prav tako. Gre za dve sferi dejavnosti in po mojem mnenju ti dve sferi ne bi smeli segati ena v drugo.
Katedra: Kako bi vi, zadnje čase odmaknjeni od javnega življenja v Sloveniji, vendar zvest spremljevalec vseh tukajšnjih dogodkov, ocenili zelo hude vpade politike na univerze, omejevanje avtonomije in ali bi se morda strinjali s tezo Rastka Močnika, da je fascinanten padec javne debate v Sloveniji?
Mastnak: Eden razlogov za to, po mojem mnenju ključni, je, da nam vladajo mračnjaki. Grupacija, ki je na oblasti, je po formalnih kriterijih sicer grupacija intelektualcev. Po svojem ravnanju pa je izrazito, ne samo antiintelektuali-stična, ampak antiintelektualna. Nedovzetna je za vsako argumentirano, racionalno kritiko. Na javno uporabo razuma se ne odziva, hkrati pa to javno uporabo razuma, se pravi argumentirano diskusijo, na vse načine zatira, kot možen vir nevarnosti in če se dogajajo posegi v akademsko svobodo, če zdajšnja politika grobo posega na univerzo, je to seveda nujna posledica njene temeljne politične naravnanosti. To
je naravnanost v totalitarno oblast, totalitarna oblast pa ne more trpeti akademske svobode.
Katedra: Toda v Sloveniji je tokrat prvič utemeljena formalna demokracija!
Mastnak: V Sloveniji formalne demokracije ni, za formalno demokracijo smo se zavzemali v procesu demokratizacije, brž ko je bila vzpostavljena demokracija in ko so antikomunistične volitve podale osnovo za oblikovanje nove oblastniške elite, je ta oblastniška elita izvedla revolucijo in grobo ponižala osnovne oblike formalne demokracije. Zatrla je strankarsko življenje kolikor je bilo v njeni moči, posegla je po medijih, posegla oziroma udarila je po svobodi kulturnega izražanja, kar spada k prvi točki, ki sem jo omenil. Parlament je instrumenta-lizirala v izvrševalno silo izvršne oblasti, še slabše, parlament je zinstrumentalizirala v eksekutivo Demosove vrhuške, v Demosov vrhovni aparat. Skratka nimamo formalne demokracije. To v Sloveniji je poskus vzpostavitve demokracije na nacionalni substanci, kar pa je ostro nasprotje same ideje o formalni demokraciji.
Katedra: Kakšno pa je vzdušje v Sloveniji, civilno vzdušje, nasproti drugim vzhodnoevropskim državam, kjer so istočasno uveljavljali demokratizacijo?
Mastnak: Slovenija je imela veliko prednost pred ostalo vzhodno Evropo oziroma pred ostalimi socialističnimi in komunističnimi državami v Evropi v tem, da je bila odprta v svet in da je na tej podlagi razvila izredno visoko raven intelektualne razprave. Demos je Slovenijo popeljal nazaj v vzhodno Evropo v slabem smislu, popeljal jo je v duhovno puščavo.
(sd)
Vencljeva neenačba
AKADEMSKI
NOMINALIZEM
Zastavimo problem — ki je tako vzburil slovensko javnost ter jo razklal — logično. Po besedah šolskega ministra dr. Venclja mariborski študijski programi niso usklajeni z ljubljanskimi. Temelj neuskladitve, kot pravi, tiči v predvidenem devetsemestrskem študiju na Tehniški fakulteti. Devet semestrov po novem programu šteje 750 ur na leto, skupaj 3375 ur. Ker vemo, minister Vencelj je to poskšal zamegliti, da so študijski programi vrednoteni po urah, je 3375 vendarle manj kot 3600, kar dobimo, če zdajšnjih 900 letnih ur množimo s štiri (osem semestrov). Torej je devet ■Sfcmestrov obračunsko cenejša /ešitev od osmih. Na Univerzi v Mariboru zatrjujejo, da tudi realno, ker bi z razbremenitvijo na eni in drugi strani (študentov in profesorjev) skrajšali dejanski čas študija oziroma ga približali predvidenemu času. V nominalisti-čnem sporu Vencelj torej popolnoma pogori, dokazano mu je materialno kršenje matematičnih pravil. Njegova neenačba 900 x 4 < 750 x 4,5 ni rešljiva, dasiravno išče rešitev v metafizičnih dimenzijah, imenuje jih način financiranja visokega šolstva.
Če se včasih zazdi — in verjetno bo držalo — da so stvari ministru intimno jasne, tega javno ne prizna. Spretno spreminja jezik, da se slučajno ne bi razumeli. Tako dolgo, da mu mora rektor
I
Križman v domačem, tudi otrokom razumljivem jeziku, z banalnim primerom dokazati, da hruške niso slive. »Če poznam samo eno punco v svojem življenju, ne morem vedeti, ali je lepa ati grda, «je modro objektiviziral.
Zatem so na pomembnem sestanku Znanstveno pedagoškega sveta. Univerze v Mariboru 4. marca (po treh urah) ugotovili — tako, da se je minister strinjal — da prenovljenih študijskih programov, ki so bili pripravljeni v Mariboru, ter testirani in recenzirani tudi v tujini, le ni mogoče primerjati s starimi ljubljanskimi. Ne, ker bi bili kateri boljši ali slabši, temveč zato, ker so izhodišča drugačna. Najprej nominalna, če hočete. Zato naj bi nove programe le uvrstili v razpis. Moč argumentov je delovala.
In argumenti moči tudi. V petek po ponedeljku se je sestala slovenska vlada, na njej pa je minister Vencelj — tokrat ne v. akademskem, ampak v političnem okolju — spregovoril očitno še v enem, lažnivem jeziku. Vlada je gladko zavrnila vse mariborske pobude in za edino pravo sprejela Vencljevo neenačbo. Mediji niso poročali o ministrovem nasprotovanju takšni odločitvi.
Razlikovanje med rektorjem in ministrom torej ni samo lingvistično, je tudi fiziološko. Rektor ima namreč hrbtenico, minister pa je brez nje.
Bojan Prunk
ŽALOSTNI PREPIRI
Na seji Sveta univerze, ki je bila 26. februarja in ki je bila, mimogrede, zadnja pred ostopom dr. Alojza Križmana s funkcije rektorja mariborske univerze, je bilo največ pozornosti posvečeno vprašanju, kaj se bo v prihodnje najprej gradilo v okviru Unvierze. Kajti, na republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje je bilo določeno, da bo nekaj denarja v tem in prihodnjem letu tudi za investicije na mariborski univerzi, le-ta bi se morala zgolj odločiti, kaj se bo gradilo. In na tej točki je prišlo do zapleta.
Že pred petimi leti, ko se je prav tako odločalo za kaj se bodo porabila investicijska sredstva, je bila določena prioriteta novogradenj v okviru mariborske univerze. Takrat je bilo izrecno določeno, da se bo najprej zgradila Univerzitetna knjižnica, na drugem mestu pa je gradnja Univerzitetnega športnega centra. Po dolgih petih letih, medtem je Maribor dobil novo ter moderno Univerzitetno knjižnico, se je na že obstoječo prioritetno listo pozabilo. Izdelan je bil seznam potreb po novogradnjah na Univerzi in na famozni seji Sveta univerze bi morali ponovno odločiti, čemu dati prednost, kaj najprej graditi. V ožjem krogu favoritov za republiška sredstva so se znašli: prizidek k Tehnični fakulteti, gradnja Raziskovalnega centra in gradnja Univerzitetnega športnega centra. Toda preden se je prava razprava sploh pričela, so predstavniki študentov zahtevali prekinitev za dogovor ter po prekinitvi ponovno opozorili, da je Maribor »univerzitetno mesto brez enega samega kvadratnega metra pokritih prostorov za rekreacijo študentov« ter da je razprava brezpredmetna, saj prioritetna lista že obstaja in po njej je gradnja telo-
vadnice na prvem mestu. Ob tem se je začudil tudi škof Grmič, kako se sploh morejo odločati o nečemu, kar je že nekaj let določeno. Na glasovanju, ki je sledilo, se je pokazalo, da so študentski predstavniki zaigrali na pravo karto, saj so z veliko večino sprejeli sklep, da se bo najprej gradilo telovadnico. Proti je bil edinole predstavnik Tehnične fakultete, ki je navijal na prizidek »svoje« fakultete.
Za projekt telovadnice je bila ponovno izdelana predkalkulaci-ja, po novem naj bi znašala vrednost investicije 39 milijonov din za telovadnico ter še 8 milijonov za izgraditev zunanjih igrišč.
Z začetnimi deli pri pripravi terena bi morali pričeti že konec marca, vendar je prišlo, tokrat v republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje, do administrativne napake, ker je njihov delavec pozabil uvrstiti v finančni program mariborske potrebe. V mariborski študentski organizaciji dvomijo, da je šlo za navadno napako. To povezujejo tudi s precej nenavadnim in nepričakovanim nepreklicnim odstopom mariborskega rektorja, dr. Alojza Križmana, takoj po vrnitvi iz Ljubljane, kjer je bil na »obisku« pri ministru za vzgojo in izobraževanje, dr. Petru Venclju.
Kakorkoli že, rok, do katerega naj bi bil Univerzitetni športni center zgrajen, konec septembra 1992. leta, je postal vprašljiv. Dokler pa ne bo zgrajena študentska telovadnica na Koroški cesti za študentskimi domovi, si lahko vsakdo ogleda maketo bodoče telovadnice v sejni sobi rektorata v Krekovi 2 ali temeljite načrte v prostorih mariborske Študentske zveze na Gosposvetski 83.
Miro Lenič
Katedra S
OBZORJA SO POSTAVILA NA CESTO SVOJE REVIALNE PODNAJEMNIKE
Skupaj z gospodarskimi podjetji in družbenimi službami so zdaj v radikalni preosnovi tudi založbe. Bodo družbena podjetja, zavodi, delniške družbe? Ali glede na svojo ambivalenco med poslo-vno-tržno uspešnostjo in kulturnim poslanstvom kaj posebnega, tretjega, s prvinami tega in drugega statusa? Ne glede na to, kakšno fiziognomijo in status bodo v prihodnje imele pri nas založbe, pa je že ta trenutek popolnoma jasno, da bodo doživljale podobne procese kot gospodarstvo in družbene službe, se pravi vsekakor lastninjenje, racionalizacijo, specializacijo, predvsem pa korenito čiščenje proizvodnih (založniških) programov. Ker to čiščenje pomeni podobno kot v proizvodnji tudi znatno mero funkcionalne redukcije, skoraj ni mogoče pričakovati, da bodo založbe še naprej pretežne založnice kul-turno-literarnih, družboslovnih, humanističnih in znanstvenih revij.
Oglejmo si stvar na bližnjem posnetku Založbe Obzorja v
Mariboru. V duhu prepričanja, da je založba tudi kulturno organizacijsko središče, kulturni media-tor, si je Založba Obzorja v desetletjih socialistične reprezentančne, dogovorne in kulturno interesne (sisovske) ureditve naprtila že kar nenormalno težko breme zalaganja revij, težje kot katerakoli slovenska založba. Zalagali so kar pet revij: Dialoge (kultur-no-literarna), Otrok in knjiga (strokovno znanstvena), Slavistična revija (znanstvena), časopis za zgodovino in narodopisje (znanstvena) in Znamenje (na splošno imenovana »Grmičeva revija«). Bohoten obseg tega revialnega založništva pravzaprav nikoli ni bil v pravem sorazmerju s funkcionalnimi učinki tega posla ne za uredništva revij ne za založbo, ali naravnost povedano, celo v najbolj utečenem subvencijskem sistemu so bile z zalaganjem revij pri Obzorjih tako gmotne kot organizacijske težave. Se pravi, da je bilo to revialno založniško prvenstvo Obzorij kljub nekaterim nespornim kulturno prestižnim prednostim (ugledu) prejkone umetno napihnjeno, ki mu zdaj nujno sledi streznitev in uplahnitev. In to se zdaj dogaja. Sedanje družbeno podjetje ZOM se je definitivno odreklo zalaganju treh od »svojih« petih revij: Dialogom, Otroku
in knjigi in Znamenjem. Ohranili pa so Slavistično revijo in ČZN. Zakaj tako, bomo brž zvedeli. Predstavnik založbe Franc Filipič pravi, da se v vsebino revij ne spušča, poslovno vzeto pa je ekonomsko nevzdržno zalaganje kar petih revij pri eni založbi (edinstven primer v Sloveniji, edina slovenska literarno-kulturno-družbena revija, ki jo še zalaga kakšna slovenska založba, je Sodobnost v založništvu Državne založbe Slovenije, vse druge revije pa imajo — ali so že imele — drugačen status). Založbi so revije vseh zadnjih 20 let povzročale rdeče številke, saj subvencije, naročnine in prodaja revij nikoli niso pokrivale stroškov z revijami.
Dajalca subvencij (prej KSS, zdaj republiški proračun) so revije v zadnjem času smele že pri startu, pojasnjuje Filipič, zaprositi le za 80 % od neposrednih stroškov, v resnici pa je subvencijska podoba zdaj takale: za Dialoge so od zaprošenih pravkar omenjenih 80% stroškov Obzorja dobila le 30 % (o posebnem odnosu republiške administracije do Dialogov še kaj malega pozneje, op. FF), za Otroka in knjigo 60 %, za Znamenje 50%. ČZN in Slavistična revija imata kot izrazito znanstveni reviji poseben status. Za SR je bilo štiri petine subvencije iz raziskovalnih, petina pa iz kulturnih (prejšnja KSS) virov in od te slednje petine je založba dobila 60 % subvencije; ČZN ima razmerje financiranja med kulturo in znanostjo prav tako štiri petine znanost, petina kultura. V smislu že opisanega startnega razmerja, da v kulturni petini smejo zaprositi le za 80% stroškov, je tudi ČZN prejemal iz kulturnih virov od tega le 60 %. Pa še te malce čudaške številke so dozdevne, daj od lanskega junija po Filipičevem zatrdilu niso doživele revalorizacije, tisk in drugi stroški pa so se podražili najmanj za 30 %! Z revijami je torej slab kruh, vse manjkajoče stroške je morala namreč pokriti sama založba z notranjo subvencijo.
In kaj je dosegla založba v dogovorih za »razdružitev« s tremi revijami? Založništvo oz. izdajateljsko Dialogov je prevzel mariborski Kulturni forum z džentl-menskim dogovorom mariborske občine v žepu, da bo revijo sofinancirala. Revijo Otrok in knjiga logično prevzemata njeni izvorni ustanoviteljici in vsebinski obliko-
valki Pedagoška fakulteta v Mariboru in Mariborska knjižnica s svojo Pionirsko knjižnico (in s soustanovitelji iz Ljubljane). Znamenje se bo samostojno organiziralo, osamosvojilo in registriralo v Celju. Slavistično revijo in ČZN pa založba ohranja v svojem založništvu s tole Filipičevo razlago: SR je treba pri Obzorjih gledati v povezavi z njihovim zalaganjem srednješolskih učbenikov za slovenščino, ČZN kot najstarejša mariborska in ena najstarejših slovenskih znanstvenih revij z mednarodnim ugledom pa ni samo žaložbin kulturni dolg, marveč je tudi najbliže njenemu programu v zbirki Documenta et studia. Sicer pa direktor založniškega sektorja Franc Filipič načelno meni, da je v svetu, s katerim se primerjamo, malo revij splošnega kulturnoumetniškega tipa pri založbah, saj je zanje bolje, če so samostojne, ker si tako npr. lahko pridobivajo sponzorje, ki imajo ob tem davčne olajšave, založba kot podjetje pa seveda ne more nikogar prositi za sponzorstvo.
Subvencije, kot rečeno, tudi niso nikakršna poslovna kategorija, saj pri Obzorjih v celoti ne znesejo niti odstotek prihodka. Tako bi po Filipičevem mnenju del naše revialistike moral postati bolj tržno sposoben; domneva, da se bo število splošnokulturnih literarnih revij skrčilo, namreč z vidika nacionalno-kulturnega subvencioniranja in se bo selilo v ljubiteljsko, društveno, zasebno (skupine državljanov), regionalno in podobne pobude. Čiste znanstvene revije pa povsod sodijo v znanstvena združenja, institucije, inštitute, fakultete, v univerzitetno založništvo itd.
Tako založnik, njegovi argumenti so tu, pa jih torej prepuščamo v presojo bralcem; le en pridržek smo izrekli, ki pa je bil v založbi sprejet s samoumevnostjo: naj bo založba jutri še tako gospodarsko-poslovna, ostaja vendarle (?) tudi, če ne predvsem kulturna ustanova (Kdo pa pravi, da je vsa kultura nerentabilna?), in če se programsko napaja tudi iz kulture, se nikoli čisto ne bo mogla odreči tudi »nedonosnim« kulturnim dejanjem. Tej višji kulturni funkciji se preprosto ne bo mogla izogniti. In še naš sklepni komentar k vsej zadevi. Subven-cijski sistem ne glede na to, kdo za slovensko kulturo in umetnost pomembno revijo izdaja, očitno v
neki obliki ostane, tveganje pa je v tem, kdo in kako bo o njem odločal. Karkoli si mislimo o bivšem odboru za subvencioniranje revij pri nekdanji KSS, so v njem bili vendarle paritetno zastopani predstavniki revij in kulturne ter družbene javnosti (pa je še vedno bilo vse polno krivic, izsiljevanj, klanov in botrov, privilegijev, predvsem pa neeksaktnih meril za presojo in odločanje). Kdo in kako pa bo poslej iz proračunskega kolača rezal revijam sub-vencijski kruh? Republiška vlad na administracija, vsa centralisti-čno-ljubljanska, protiregionalisti-čna in protipolicentristična mače ha? Kulturno ministrstvo? Kje in kako bo vgrajena varovalka zoper tisti voluntarizem, ki ne bo sodil kaj dobrega je neka revija objavila (nov cikel svežih pesmi, dobro prozo, dramo, esej, kritiko, likovno prilogo itd.), marveč ga bo zanimalo samo, kje kaka revija, aspirantka na subvencijo, izhaja?
Uredništva revij bodo zdaj res bolj vržena v iskanje naročnika, bralca, sponzorjev, v smotrno poslovanje in nenehno racionalizacijo stroškov (prihranki pri režijskih stroških, ki so bili pri založbah zmerom »siva cona«, iskanje cenejših tiskarn itd.), obenem pa se bo revijam, ki nikdar ne bojo dobile vsega iz subvencij, ampak bodo poleg vsega drugega bistveno odvisne (to mora veljati tudi za Ljubljano) tudi od svojega lokalnega, regionalnega, občinskega, mestnega zaledja, izrazito poznalo, kako jih sprejema njihovo okolje. Bo Maribor, recimo, pri Dialogih znal ceniti revijo kot višjo kulturno funkcijo drugega slovenskega središča, paracentra in regionalnega kulturnega žarišča?
Ali bodo predstavniki in strankarski mehanizmi iz lokalnih skupnosti v republiki (parlamentu, njegovi kulturni komisiji, ali kar že bomo imeli) sposobni bolj uveljavljati in objektivizirati družbeno pomoč revijam, kot je bila opisana v tem sestavku, v katerem ostaja čista enigma, zakaj, po kakšnem merilu postavimo, Dialogom le 30 % subvencije, Znamenjem 50%, kakšni ljubljanski reviji pa bogzna koliko %? Povrh se v vseh revijah pojavljajo včasih tudi isti ustvarjalci. Dalje, najbrž se v družbi, ki se hoče izkopati iz razvojne agonije z znanostjo, tehnologijo in inovacijo ne bo več spodobilo, da znanstvene revije zajedajo spufano kulturo, namesto da bi jih hranil dinar za znanstveno-tehnološki razvoj in inovacije. Za sprotni kulturnoumetnostni obrat namreč revije pomenijo povsem isto kot za industrijo, proizvodnjo, gospodarstvo in učinkovite družbene službe tehnološki parki, valilnice podjetij, inovacijski centri, raziskovalni inštituti in druga razvojno pospeševalna središča in žarišča. Tudi dobra pesem, drama, esej, kritika, razprava, večinoma ne padejo kar tako z neba, ampak se mora zanje prej intenzivno in živahno vrteti revialni obrat. Temu se v sodobni kulturi in umetnosti reče ustvarjalna klima, okolje, občutljiv »kulturni ekosistem«, kot bi se izrazil ameriški kulturolog Waren Sase-man.
France Forstnerič
■
JAVNE HIŠE
0 BRODOLOMKAH, KI SO PRODAJALE LJUBEZEN
Ob oživljanju idej o legalizaciji javnih hiš (glej prejšnjo številko Katedre) in ob vse bolj cvetoči socialni bedi, ki nujno pogojuje tudi razcvet tovrstne dejavnosti, morda velja opozoriti na nekaj najpomembnejših značilnosti in izkušenj s tega področja iz predvojnega Maribora.
Dekleta, ki so se v omenjenem obdobju ukvarjala s tovrstno »obrtjo«, so izvirala praviloma iz anonimne množice obrobnežev, živečih v težkih gmotnih razmerah, za katere ljudje neradi priznavajo, da so jih poznali ali, da so bili celo odjemalci njihovih uslug, podobno pa se obnašajo tudi tedanji mediji — le tu in tam nastopajo v časopisnih črnih kronikah. Rekonstrukcija prostitucije v predvojnem Mariboru je torej mogoča le s pomočjo redkih pisnih virov: časopisnih novičk, policijskih zapisnikov in spominske proze, ki opisuje življenje v mestu v predvojnem času. Prav tako maloštevilni so ustni viri, saj ljudje tovrstne spomine in vedenje zaradi moralnih zadržkov potiskajo v ozadje svojih pripovedi. Zato je bila za osvetlitev tega fenomena dragocenejša pripoved zdravnika — venerologa, ki je v obravnavanem obdobju skrbel za zdravje mariborskih prostitutk.
Kljub uradni prepovedi javnih hiš v medvojnem času, lahko prostitucijo v Mariboru delimo na organizirano in neorganizirano. K organizirani štejem predvsem delovanje tistih mariborskih prostitutk, ki so bile registrirane in za katere je redno skrbel zdravnik — venerolog. Sem lahko prištevamo nekatere lokale, kjer so se tovrstne dame zadrževale, in kjer so oddajali tudi sobe ter za katere je vedela in jih je nadzorovala tedanja policija. K neorganizirani prostituciji lahko štejemo ponudbo deklet iz socialnega dna, ki so občasno opravljala tovrstni poklic predvsem zaradi dodatnega zaslužka. Sem lahko uvrščamo tudi dejavnost deklet, ki so na razvpitih hišnih zabavah na pristavah — »herenhausih« zabavala predvsem tedanjo mariborsko družbeno smetano.
Javnih hiš - bordelov, ki bi se ukvarjale samo s prostitucijo, v dvajsetih in tridesetih letih tega stoletja v Mariboru ni bilo. Obstajala sta gostinska lokala, nad katerima je visela rdeča luč in kjer si lahko kupil tudi tovrstne usluge. Lokala sta bila potisnjena v odročni četrti ob reki Dravi. Prvi je bil v Splavarski ulici, drugi pa na desnem bregu Drave v Taborski ulici. O vzdušju v enem izmed njiju je Bratko Kreft v svojem romanu Človek mrtvaških lobanj\ zapisal: Izginila sta iz svetilkine svetlobe navzdol po ulici. Vedno bolj v temo. Ob reki spodaj, ki je močno šumela, sta čez napol podrti prag izginila v hišo. Nad vrati je gorela rdeča luč. Pod njo je bil star napis: »Kavarna in gostilna pri jezuitih« (sem so zahajali delavci, postreščki, izgubljeni in zapiti uradniki, nesrečni literati, vojaki, vsi tisti, ki jim je bilo tesno v človeški družbi, tesno v malem dolgočasnem provincialnem mestu.« Prostitutke so se zadrževale tudi v nekaterih gostilnah, zlasti v tistih, kjer so oddajali tudi sobe. Med najbolj znanimi sta bili gostilna Pri rdečem ježu v Vetrinjski ulici in Pri roži na Koroški cesti kjer je marsikateri trgovec, kot poročajo v črnih kronikah tedanji časopis, zraven razvedrila doživel tudi kaj manj prijetnega — npr. zjutraj se je zbudil brez zasluženega denarja. Boljše prostitutke so se zadrževale tudi
v kavarnah, kjer so skušale najti kliente zlasti med oficirji, podoficirji in cariniki.
Zraven teh moramo omeniti še prostitutke, ki so se ponujale na mariborskih ulicah. Po izjavah zdravnika — venerologa, jih je bilo v mestu okrog sedemdeset. Poleti se je njihovo število zmanjšalo, ker so odšle za zaslužkom v obmorske kraje. Večinoma so bile registrirane in so redno hodile na zdravniške preglede. Za to je skrbela tudi tedanja policija. Navadno so čakale na stranke v Vetrinjski ulici. Veljalo je, da so na zgornjem delu ulice »poslovale« boljše in dražje prostitutke, na spodnjem — nekako od papirnice Weixel naprej, pa slabše ali »ta gmajne«, kot so jih označevali informatorji. Razpoznali so jih že po izzivalni in nenavadni zunanjosti, saj so bile praviloma močno naličene in oblečene v ponošene krznene plašče. Mariborčani se jih spominjajo kot korektnih in prostodušnih deklet, ki so bila vedno pripravljena pomagati mimoidočim.
Podobno lahko ugotovimo tudi za dekleta, ki so se s prostitucijo ukvarjala neorganizirano oz. občasno. Gre predvsem za tista, ki so izvirala iz družin živečih v velikem pomanjkanju. Kot takšna so slovela nekatera dekleta iz barak v Danjkovi ulici O njih je moč v policijskem zapisniku iz leta 1938 prebrati: »V vagonih in barakah v Danjkovi ulici so začasno stanovale tudi različne sumljive osebe — npr. precejšnjo število Bosancev, ki so brez dela, postopajo okoli barak in kvartajo — igrajo za denar. Na to početje nagovarjajo tudi odraste in otroke. Na otroke tudi zelo slabo moralno vplivajo. Pri treh strankah pa se ob večerih zbirajo in tam prenočujejo tudi razna propadla dekleta, iti se jih često opaža v družbi moških v Betnavskem gozdu. Tri stranke sprejemajo na prenočevanje sumljive moške osebe.«
Deklet iz Betnavskega gozda se spominjajo tudi nekdanji dečki, ki so prav z njimi doživljali prve stike s spolnostjo. Cvetko Zagorski je v svojem romanu Vračanje k sebi zapisal: »Fantje nekaj sem odkril. V Betnavskem gozdu sem srečal žensko, vprašala me je, če hočem. Za deset dinarjev. Nisem imel, pa sem se zmenit za jutri ob petih. Vprašal sem jo, če nas lahko pride več. Koliko, je vprašata. Pet, sem rekel. Lahko, je rekla. Po deset dinarjev vsak«
Če skušamo osvetliti še odjemalce tovrstne ponudbe, potem moramo ugotoviti, da so med strankami prostitutk prevladovali tujci oz. nedomačini. Obiski pri prostitutkah so bili namreč v javnosti obsojani in odkritje tovrstnega dejanja bi imelo za posameznika neprijetne posledice. Zato so si Mariborčani privoščili takšno zabavo zunaj domačega mesta, vanj pa so zaradi nje zahajali predvsem trgovci in potniki iz drugih jugoslovanskih krajev. Stranke so množično prihajale iz Varaždina, kajti sloves deklet je segal celo do tja. Tovrstno zabavo so si lahko privoščili predvsem petičnejši - to je veljalo zlasti za boljše prostitutke, saj so moški potrebovali za prijeten večer v njihovi družbi kar 100 Din, to pa je bila sedmina tedanje povprečne plače.
Ponudba je bila torej raznovrstna, če naj verjamemo zapisu iz Mladine, podobna kot danes. Bil bi že čas, da si pred tem prenehamo zatiskati oči. ... ^
Maja Godina
Katedra '6 ШШМШ
II« I
STYRIA
Rudi Vogrin
ZBIRALEC STARIN, KMET, UMETNIK IN KOVAČ IZ JAKOBSKEGA DOLA
»TAM OB POTI MOREN POJE, MESEC SVETI V TEMNO NOČ, SOVA SE OGLAŠA S HOJE, NEKDO KLIČE, NA POMOČ!«
Foter mi je reko:
Do pet znaš štet, več krav pa ne boš mel na totem bregi, pravi Rudi Vogrin
Na vizitki Rudija Vogrina iz Jakobskega Dola piše: zbiralec starin, kmet, umetnik, kovač. »Ustvarjam umetnine. Popravim kakemu znancu ali kolegi stroj, ki ga nobeden neče več sprejeti v popravilo. To mi vzeme več časa, ko da zaslužka, mi je pa uteha, da sn ga spet usposobo. Zanimajo me vseh vrst stroji. Razmišljam o naši prihodnosti. Vedno pridem do zaključka, da se od zgodovine lehko neke naučimo. Če bomo tak delali, ko delamo, od prihodnosti nimamo kaj pričakovat. Vedenju in spoštovanju vsega je treba več posvetiti,« se predstavi. »Včasih keri reče, vse je raziskano na Zemlji. Taki polšolani, ker doktorji znanosti niso taki domiš-Ijavci. Proso je raziskano proti Zemlji, mu rečem. V poletni noči se vleži na hrbet, kolko zvezd vidiš s prosto oko in kolko z daljnogledom. Kolko jih je raziskano? Kolko bi človek mel, če bi dal za hrano in za raziskovanje, tak da bi šparo planet, ne za orožje. Pa mi rečejo: Ti nisi doma!«
Šole ni nobene končal. »Jaz sn Rudolf, ko foter. Je reko foter, da bom paver. Do pet znaš štet, več krav pa ne boš mel na totem bregi, je reko.« En patent je prijavil pri patentnem uradu, veliko jih še ima. »Če ni razvoja, ni dela, ku bo uradnik mel večjo plačo? Uradnik mora bit, mora pa coj pomagat, če smo vsi na pesi!« Doma ima starine in sam ustvarja. »Delam rezbarije. O zraku: tovarno, ki se kače kadijo iz nje. Mam dve raketi, človeška glava jih je izumila, da je svet pod pestjo ene roke.« Zdaj mu dve ideji posebej ne data spati: čistilec zraka dima pri peči, ki zmanjša vsebnost žvepla za trideset odstotkov in način, kako pogasiti goreče naftne vrelce v zalivu. Eni pravijo, da nisn na pravem mestu rojen. Bi mogo bit petnajst kilometrov boli aor«
»Bomo ko Arafat brez države okrog letali?«
Tudi umetnik? »Menda!« To pri nas ni cenjeno, reče. »Kolko mam sposobnosti in kupcev, bi mojo delo moglo bit nagrajeno, ne pa obdavčeno« Pesmi tudi piše. »Kolko češ, jih mam, še zmislim si jih lehko poleg. Samo so bolj žalostne, ko vdova, ki reče, ko ji keri nogo dvigne: Se lehko, samo bo bolj žalostno!« Recitira svoje
pesmi, o Jakobu, o kmetih in Tam ob poti muren poje, njegovo najljubšo! »Prva je kultura, če češ preživet. Tak pravim, pa se mi vsi režijo. Če ni kulture, bo edn neke gradil drugi pa spodkopavo. Če tega odnosa ni, je vse izgubljeno. Na prihodnosti se to pozna. Jaz upam, da mamo tolko pametnih ljudi, da bi se dalo to vcepit ljudem. Tak bi Slovenija lehko postala ugledna. Vse pogoje mamo za preživetje. Pa ne znamo. To ni-kam ne pela. Bomo ko Arafat, brez države okrog letali?«
Si Slovenec, patriot? »Vešda!« Najboljše je sam gospodariti, pravi. »Zaj mamo vse možnosti. Luksemburg je tudi mali, pa ma najbolj poceni bencin v Evropi. Te že menda niso tak slabi gospodari. Škoda, da smo taka rasa. Zavistni, en drugiga noter tlačimo. V teh letih bi se lehko neke naučili. Meni je vseeno keri so. Niti komunista ne gledam postrani, niti tistiga, ki hodi v cerkev. Meni je važno, da je dober človek. Spoštujem šolane, ne morem pa verjeti, da ne vzemejo bolj resno te zadeve. Prvo bi mogli toti, ki so na oblasti imeti plačo ko delavec, da bi zaupanje imeli. Oni bi pa morali zaupati tistim, ki majo dobre ideje.« Stalno je bil proti Avstrijcem. »Zaj pa pravim, da je, če je že treba, boljše bit hlapec pri tistem, ki neke ma!«
Pravi, da je bil vedno skromen. »Zaj maš vlko sranje. Politiki majo vlke plače, ovi Kristus, ki ma pet frocov, pa nič. Toto bo samo ro-valo. Dobedn nebo žiher. Prvo bi mogli oni na vrhu pokazat, da lehko živi z malo plačo. Samo moje sanje so, da bi politik dal plačo vkraj. Oni ne zna šparat, kolko so mu dali, je požrl. Naj reče, jaz sn zadovoljen s pet tisoč dinarji. Edn bi mi v lape pluvno, ker mu je že oče bil politik. Jaz nisn favšn.« Pravil je, da vojakov ne rabimo, ampak močno policijo!
»Sn reko, kaj boš z orožjem, raj-šio daj večjo plačo!«
Da bo mir v državi, ne rabiš orožja, pravi. »Bratranec pravi: Demos pa Demos. Če bi ti mel tako glavo ko Janša, mi je reko. Sn reko, kaj boš z orožjem. Daj dedi rajši več plače in materi pomoč, da bo v redi lehko froce vzgajala, da boš lehko na njih kaj polagal.« V pomoč imamo čelade, Ameri-
kance in naše magnate iz tujine, reče. »Gdo nas bo napadno? Nihče. Siromakov se izogibajo. General Mirkovič je po svoje zanimiv. Orožje nabavljate, pa sami ne vete, kaj lehko iz tega pride, je reko. Po državljanski vojni ne ostanejo politiki, ampak grozna svinjarija in sranje. Oviga doli, ki so ga tak častili, zaj njegovi Srbi lovijo.« Srbi in Hrvati se ne bodo nikoli zmenli, pravi. Za Hrvate reče, da bodo dosti dosegli, ker so složni. Srbom pa bo Amerikanec demokracije nasipal, če se bodo še dolgo igrali.
»Zaj pa mam močno policijo, od novega leta so me že šestkrat gor prijeli. Vi ste vredi sn reko. Potem pa, kaj mi tolko išeš, se jaz sn zaj pri totih, ne pa pri ko-munistah. Sn ga tak razpizdo s tem. Klep kapi sta dala na avto in mi celo blato z avto ščohala.« Prosil je za orožni list, ker so mu nekaj starin, pravi, ukradli. »Čeravno nebi niti žabe povozo.«
Kmetovanje je opustil, zemljo pa dal v najem. »Kmetijstvo je vse krize preživelo. Vsi so se španali o na njem. Sn bil kooperant in za-služo tolko, da sn lehko dačo plačo. Oča pa si je v svojih letih lehko na Jakobovo še gvant kupo. Nisn bil nikol v službi. Zemljo sn
Phyrnska avtocesta
kupo, da na stara leta nebi bil družbi na grbi. Zaj pa so s kmetijstvom tak naredli, da bom prej vse zapravo, preden bom star.« »Ne pustit ljudi obupavat!«
V Nemčiji je delal, radi so ga imeli, pa ga je vleklo nazaj. »Ti ostani, mi je reko šef, ti se nisi nič učil, pa iz tebe še neke bo. Ko sn naredo kako novost, sn dobil pol marke poleg. Tu pa nič ne morem naredit.« Pogovarjal se je s fanti, ki so končali strojno šolo. Spraševal jih je o švasanju, kot je njega šef v Nemčiji preden je dobil delo. »Nič niso znali. Rekli so mi, da bodo oni tak na računalniki delali.« Pri njemu so bili Italijani in so rekli naj pri njih prijavi patent, ker pri nas bo to trajalo dvajset let. »Jaz pa, čoh, sn bil jezn in sn jih nagnal, rad bi dal, da bi mi delali in izvažali. V Muti je predstavo mazanje gredi. »Inženerja sta prišla, pogledala in htela odit. Zakle-no sn vrata in jima reko, naj napišeta, kaj sta vidla. Tiste stvari zaj oni delajo in vgrajujejo v stroje.« Pravi, da bi morali imeti v vsakem mestu inovacijske pisarne, ki bi vabile ljudi. »Naš fabrike pa bi mogle samo špekulirat po novostih.« Ne pa pustit ljudi, ki bi nekaj radi naredili obupavat, kot se, pravi, njemu godi. Војап Tomažjč
CESTA ALI NJIVE
V maju 1990 je mariborski Zavod za urbanizem predal lokacijski načrt za avtocesto Šentilj—Zagreb, odsek Miklavž— Hajdina.To naj bi bil drugi odsek avtoceste, ki je sestavni del Pyhrnske avtoceste, od Šentilja do Zagreba. Na sejah zborov krajevnih skupnosti, zbora DPZ in zbora občin so 7. novembra 1990 sprejeli programske zasnove odseka avtoceste Miklavž—Hajdina. Sprejeli so lokacijski, načrt, ki je od 19. februarja do 18. marca na javni razgrnitvi na Občinskem komiteju za promet in zveze v Mariboru in pa na krajevnih skupnostih. Razgrnjeni načrt kaže, da bo ta odsek avtoceste potekal ob kanalu, in sicer po desni strani, obsega pa miklavško obvoznico z navezavo na Ptujsko cesto v Mariboru, vozlišče Miklavž ter predvideno avtocestno bazo na območju Miklavža. Temu lokacijskemu načrtu ostro nasprotujejo Zeleni Maribora in Ptuja. Zakaj?
Za miklavško in hajdoško pentljo bo šlo v skupni površini 220 hektarjev najboljše obdelovalne zemlje. Da ne govorimo, da se bo sam Miklavž popolnoma spremenil, saj bodo za avtocesto in pentljo podrli osnovno šolo, vrtec, 20 hektarjev gozda in približno dvajset hiš. Nedvomno pa bodo ostali prebivalci deležni povečanega hrupa, več bo izpušnih plinov...
Tako so se Zeleni pričeli potegovati za novo traso, in predlagali, naj bi ta odsek avtoceste potekal čez Slovenske gorice. Zal veliko prepozno.
Skorajda nesmiselno bi bilo pričakovati, da bi leta dela projektantov šla v nič, res pa je, da tudi prebivalci Miklavža komaj čakajo, da se gradnja ceste pri-
čne, saj je promet 'skozi njihovo naselje trenutno čezmerno obremenjen.
Zaradi vsega prej naštetega so Zeleni sklenili, da bodo zgolj dodali pripombe na osnutek lokacijskega načrta, in da se bodo za svoje zahteve borili.
Kaj zahtevajo?
Med drugim predvsem poudarjajo, da naj bi bil ta odcep necestninski, češ da se lokalni prebivalci po tej cesti spet ne bodo vozili, če bomo morali plačevati.cestnino.
Na celotni trasi avtoceste v Sloveniji zahtevajo obojestranske 10-metrske zaščitne pasove za ograjo, zvočne prepreke in obojestranske 50-metrske zelene pasove (z njimi naj bi rešili probleme proizvodnje higiensko neoporečne hrane).
Zahtevajo popolno ekološko zaščito vseh možnih infrastrukturnih objektov, posebej še izgradnjo sodobne čistilne naprave. In glede na velike izgube kmetijskih površin (220 hektarjev) zahtevajo, da se uskladijo parcelne številke v odloku z dejanskim stanjem in da se za to območje takoj razpiše koma-scijski postopek.
Med svojimi zahtevami in pripombami so mislili še na ureditev kanalizacije meteornih voda in na ureditev primarnega voda kanalizacije za obcestna naselja in pa na nova črpališča za pitno vodo. Želeli pa bi še železniško progo ob cesti, ki naj bi prevzela prevoze tovorov z nevarnimi snovmi.
Naj še pripomnimo, da za temi zahtevami in pripombami ne stojijo le Zeleni Maribora in Ptuja, pač pa celotna stranka Zelenih Slovenije.
Mirjam Sevčnikar
He Golica-Koralpe:
je zaključena
Slovenski Zeleni so svojo politično promocijo gradili na dveh temeljnih točkah: zapiranju krške nuklearke in hidroelekrarni Golica—Koralpe.
Tako nuklearka kot Golica sta bili v zadnjih letih v javnosti zelo eksponirani, dossier Golica pa se počasi zapira in Zeleni na tem primeru ne bodo ravno slavili, predvsem v luči dejstva, da so si prizadevali — in ljudem obljubljali — da se akumulacijski jez na avstrijski strani ne bo napolnil in da ta sporna elekrarna ne bo obratovala.
Zeleni so svoje povedali, kako iskreno, bodo odločili volilci na prihodnjih volitvah, dejstvo pa je, da je izvirni greh HE Golica drugje, predvsem pa razmeroma daleč v preteklosti. Razne stranke in nova oblast dejansko ni mogla preprečiti obratovanja elektrarne, saj je sklep o gradnji HE Golica-Koralpe bil podpisan na 25. zasedanju dravske komisije od 28. 5. do 2. 6. 1979 na Ohridu, svoj podpis je na ta sklep pritisnil Vlado Gorišek, slavni konstruktor planiških letalnic, predsednik zvezne vlade pa je bil v tistem času Veselin Djuranovič. Ta sklep pa je po preteku dvomesečnega roka postal mednarodnopravno zavezujoč. Republiški sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora je konec lanskega leta najel advokata dr. Drumela, da bi poiskal v teh pogodbah šibke točke - vložil je pritožbo na Dunaju na vodnopravno dovoljenje za pogon in polnitev HE Golica, vendar brez pravih možnosti na uspeh. Brezuspešno bi bilo tudi pravdanje na mednarodni ravni, saj bi mednarodna arbitraža gotovo odločila v korist Avstrijcev, spor na mednarodni ravni pa tudi ne zadrži polnjenja jezu in obratovanja te elektrarne.
Drugi izvirni greh tega »prekletega jezu«pa je podpis med Ke-lagom (elektrarniško družbo z avstrijske Koroške) in Elektrogospodarstvom Slovenije, ki se je zgodil v Mariboru 18.11.1988. Ta pogodbena obveznost zajema vse stroške potrebnega urejanja vodnega režima potoka Bistrice in vse vrste škod ter odškodnin, ki so povezane z gradnjo in obratovanjem HE Golica. Pri tem je zanimivo, da je bila ta pogodba podpisana leto dni za tem, ko so Avstrijci že pričeli s pripravljalnimi in gradbenimi deli in ko so občani v prizadetem področju zvedeli, kaj jim gradijo nad glavo.
Ljudem ob zajezeni reki Bistrici in ogroženih krajih Bistriškem jarku, Muti in Vuzenici, ni nihče povedal o tej gradnji, niti jih niso o tem povprašali. Vrtati in raziskovati so pričeli sami — od občinske ravni, kjer se je politika do Golice spreminjala od popolnega sprenevedanja do podpore prizadevanjem ljudi, da ta projekt ustavijo, do republike. Golica pa je nekajkrat prišla tudi v skupščinske klopi (starega in novega sklica) in Koroška je z Golico v zadnjih letih zvesto opozarjala, da to slepo črevo dežele Slovenije še obstaja.
Zgodilo pa se je tole: Avstrijci so na reki Bistrici na avstrijskem državnem ozemlju (kakšen kilometer od avstrijsko jugoslovanske meje) postavili 90m visoko pregrado, za katero bodo ulovili okoli 20 milijonov kubikov vode. Sedaj je v tem akumulacijskem jezu vode do višine 16 metrov in elektrarna deluje pretočno. Stroj-
nica s Peltonovo turbino in močjo 50 MW je postavljena v Labotu, od akumulacije na Golici do strojnice pa vodi nekaj kilometrov tlačnega cevovoda. Investicijo — tako finančno plat kot kasnejše koriščenje električne energije — sta si avstrijska in jugoslovanska stran razdelili v razmerju 80:20. Za Slovenijo teh 20 odstotkov električne energije predstavlja po moči le 0,78 odstotkov, po energiji pa 0,29 odstotkov vse slovenske električne energije. To pa pomeni, da je z energetskega vidika HE Golica-Koralpe zelo majhnega pomena, ob tem pa je vse tveganje na naši strani. Avstrijci so namreč zajezitev usmerili na jugoslovansko stran in je tako izključno potencialno ogrožen živelj v Dravski dolini (pod jezom ne prebiva noben Avstrijski državljan, korist pa je večinska na avstrijski strani.
Slovenski parlament je konec junija lani sprejel sklep, da se jez na Golici ne polni, dokler ne bodo rešena vsa odprta vprašanja, med ta pa sodijo vprašanja varnosti jezu in brežin ter odškodnine. Avstrijci so sklepe slovenskega parlamenta ignorirali, gradnjo lepo nadaljevali in dokončali, vmes (9. novembra 1990) sta se o tem pogovarjala tudi Peterle in Haider, ko je slednji spet pokazal več državniške modrosti in so nekaj dni za tem elektrarno že poskusno zagnali.
Sama komisija za mednarodne odnose skupščine republike Slovenije pa je pred omenjeno sejo parlamenta izoblikovala svoje mnenje v smeri, naj se nikar ne postavljajo vprašanja nadaljnje gradnje te elekrarne, še posebej v luči samostojnega mednarodnega nastopanja Slovenije in njene kredibilnosti, ko je vendarle potrebno spoštovati mednarodne dogovore IBolj kot kredibilnost pa je imela naša stran pred očmi tudi šilinge, ki bi jih Kelag zahteval, če elekrarna ne bi šla v pogon. Če omenimo samo najpomembnejše cifre: stroški izgradnje znašajo 1,3 milijarde šilingov, obratovanje elekrarne pa je predvideno za obdobje 99 let, kar pomeni dodatni 2,5 milijardi šilingov.
Posledice avstrijsko-jugoslo-vanskega trgovanja so mnogo-strane. Zaradi zajezitve se bo pretok reke Bistrice v povprečju zmanjšal za 40 odstotkov. V vodotoku bodo potrebne temeljite sanacije in nekateri (kot mariborski Agrokombinat) so denar že dobili, malo pa naredili. Potrebna bo kanalizacija, saj zaradi zmanjšanega pretoka voda ne bo mogla odnašati vse svinjarije naprej v Dravo (Bistrica je največji pritok reke Drave med Dravogradom in Mariborom), gotovo pa bo še precej sprememb, ki jih tačas še ni mogoče zaznati.
Po nekaterih informacijah naj bi Kelag za odškodnine do investicijskem programu odmeril desetino ali 130 milijonov šilingov. Danes je jasno, da bodo ljudje v ogroženem področju dobili le drobiž. Občina Radlje ob Dravi je že postavila svoje zahteve, ki pa so obsojene na neuspeh: 60 milijonov šilingov na račun odškodnin, od slovenske države pa še vsakoletno milijon šilingov rente. Zeleni se o odškodninah nočejo pogovarjati, s prstom pa kažejo na EGS, da z denarjem za odškodnine post festum financira razne raziskave, ki so sedaj, desetletje prepozno, res same sebi namen. Tudi del slovenske oblasti meni, da je EGS v tem projektu odigral zelo negativno vlogo, na EGS pa skrivajo aduta, ki bi lahko v čudno vlogo postavil del stare Slovenske vlade.
Na ljudi v tem »grabnu« pod jezom pa se bo sčasoma pozabilo, večina od njih se je v usodo že vdala, vsi pa so ponižani in razžaljeni.
MIRO PETEK
Katedra 7
Bobi Maxwell
VZHODNO OD RAJ/ф
t
7ШТЈ
!■ f j ttP
~ eiLii' Tk.
■ t
ђтлљ
fr
fj«
‘U?V*
SVOJI K SVOJIM
Medijski »veleposestnik« (ki se že daljši čas bojuje z dolžniki zaradi nekaj milijard dolarjev) Robert Maxwell je minule dni dvakrat šel skozi »hrvaško prestolnico«. Prvič je bilo to mimogrede, ob njegovem povratku iz Sofije, kjer je otipaval teren, če se da kaj poceni kupiti (od razpadajoče državne lastnine) in kasneje dobro vnovčiti. Maxwellov drugi prihod v Zagreb ni bil več slučajen. Govorice pravijo, da je ta Britanec češkega porekla najprej vrgel oko na Beograd, vendar je bilo težko verjeti, da bi se kateri od tamkajšnjih medijev prodal tujcu, pa še kapitalistu. Potem je »slučajno« srečal svojega prijatelja, nekega bivšega senatorja Prpiča, ki je, kakor je to v navadi, v skladnih odnosih z novimi oblastmi v matični deželi. Prpič je Maxwella toplo priporočil samemu hrvaškemu vrhu (predsedniku Tudmanu, zdaj že bivšemu ministru za informiranje Milovanu Škofu, zdaj že bivšemu direktorju HRTV Hrvoju Hitrecu ...), ki ga je — najbolje kot je mogel — gostil, tudi dobesedno, s svečano večerjo v hotelu »Esplanade«. Kot bo novi zakon o informiranju (ki je še v pripravi) predpisoval, delež tujega kapitala v množičnih medijih ne bo smel prekoračiti 40 %. Če bo šlo vse po načrtu, bo dobil Max-wel največ možne oblasti, kar je lahko dobi tujec nad hrvaškim tiskom, radiom in televizijo. Ker so bili ob tem Maxwellu še posebej všeč »Titovi« Brioni, je bilo sklenjeno, da bi se lahko dogovorili tudi o nakupu dela otočja, kjer bi zgradili TV center (najverjetneje za filmsko snemanje). Rizičnost vlaganja zaradi aktualno politične
Makedonska realnost
situacije Maxwella očitno ne skrbi — za razliko od njegovega kolega Berllusconija, čigar ljudje že daljši čas proučujejo možnosti za nakup katerega od tukajšnjih TV kanalov. Veliki oče tednika »preteče« združene Evrope z ambicijami po evropski nakladi, »The Europeana«, je za zdaj podpisal takoimenovano pismo o dobrih namerah za nakup 40 % časopisne hiše »Vjesnik«, 3. program HTV in za 40% Radia 101 (bivšega Omladinskega radia). Zanima se tudi za delež v HINI (Hrvaški poročevalski novinarski agenciji), ki jo je hotel takoj prekrstiti v CRONA (Croatian nevvs адепсу), ravnodušen pa ni niti do že omenjenih Brionov. Kaj vse to pravzaprav pomeni, je težko oceniti, ker se dogaja pri nas prvič, mehanizmi, znani v svetu pa niso uporabni. Načeloma je Maxwella zanimala samo »Vjesnikova« tiskarna (poceni delovna sila in proizvodna cena nasploh ...), ostalo pa bo moral kupiti v paketu (kot je to na razprodajah). Zastavlja se vprašanje, kdo bo in s kakšno formulo ocenil 40% vrednost od omenjenih medijskih hiš. In, ali bodo novo vrednost izplačali v denarju ali v opremi. Od koga bo Maxwell pravzaprav sploh kupil »robo« in komu bo šel denar od prodaje? Državi, Agenciji za prestrukturiranje gospodarstva ali tistim, ki so oziroma bodo postali lastniki ostalih 60 % hiš? Na Radiu 101 že kroži zgodbica o famoznih 5 milijonih DEM, ki toliko da niso prišli iz »Bobijevega žepa«
Vprašanje je torej, kdo bo lastnik 60% ostanka. Najtežje je pri Vjesniku, kjer je lastnik večinske-
ga deleža država. To praktično pomeni, da namerava Maxwell ubirati profit tam, kjer bo nekdo drug — in ta drugi je država postavljal urednike in direktorje. Preden je vkorakal v »Vjesnik«, je Robert Maxwell napovedal množična odpuščanja (višek delovne sile), kar je pri potencialnih delavcih takoj proizvedlo negativen odnos do potencialnega šefa. Maxwell je zaradi finančnih težav primoran pretapljati kapital iz svoje MCC (Maxwell Comunicati-on Corp.) v prav tako svojo MGM (Mirror Group Nevvspapers), da bi tako pridobil vsaj nekaj sredstev za saniranje dolga. V tej luči je hrvaški posel vendarle drobiž za Maxwella. Medijsko osvajanje Hrvaške je tudi prestižnega značaja, vendar ima Maxwell formulo, kako vendarle nekaj zaslužiti. Z Daily Mirror in konceptom rumenega tiska je Maxwell dosegel odlično dnevno naklado 3 milijone izvodov in podoben recept je bil uporabljen že tudi na Hrvaškem. »Slobodni tjednik« se z lastnikom in urednikom Martin-kom Božičem približuje nakladi 200 tisoč izvodov. Približuje se mu tudi Globus, ki izhaja šele nekaj mesecev. Drži, da bodo Max-vvellu njegovi hrvaški mediji prišli prav za reklamiranje ostalih medijskih proizvodov. Kar se Radia 101 in 3. programa HTV tiče, se lahko nadejajo veliko glasbe, kajti Maxwell je lastnik polovice evropske ga dela MTV.
Skratka, ni nujno, da bo Max-vvellov izlet na Hrvaško prav uspešna epizoda za tamkajšnje medije.
Zinka Bardič
VIVE
slŠADAM!
AGONIJA PRAZNIH ŽEPOV
Podrejeni položaj, v katerega je bila Makedonija privedena, v glavnem zaradi političnih odločitev, je še poslabšan zaradi katastrofalnega stanja v njenem gospodarstvu, ki se utaplja v dolgovih. Težave v zapuščanju štiridesetletnega modela organiziranja gospodarstva ter odgovarjajočih navad pridobljenih v obdobju enoumja, so obogatene v času doseganja svobod še z zaostajanjem v ekonomskem pogledu. Nezmožnost izterjevanja dolgov in prekinitev dotekanja sredstev iz federalne blagajne so samo krona dolgoletne napačne ekonomske politike, ki je gospodarstvo privedla do kolapsa.
Nekajmesečno neizplačevanje osebnih dohodkov in stečajni Demo-klejev meč, ki sta resno načela nekaj največjih makedonskih podjetij, najavljata burno pomlad delavskega nezadovoljstva. Okrog 170.000 makedonskih delavcev po dva ali tri mesece pridno čaka dan, ko jim bodo izročene že tako do skrajnosti stanjšane kuverte z osebnim dohodkom, medtem ko vodstveni organi njihovih 1.148 pravnih subjektov iščejo rešitev, kako bi utišali nezadovoljstvo te množice. Če se ve, da je povprečni osebni dohodek za mesec december znašal 3.546 din (pri privatnih podjetjih pa nekje med 4.000 in 4.200 din) ter da je letošnji prvi zaslužek za 1,4 % manjši, je zelo nazorna socialna beda, ki se povečuje iz dneva v dan. Tudi največji del sredstev od 1.280 milijard din, izplačanih v januarju, je bil porabljen za izplačilo osebnih dohodkov za nekaj zadnjih mesecev lanskega leta, v glavnem za tistih 369 pravnih oseb, ki več mesecev čakajo, da prejmejo svoje osebne dohodke.
Ne glede na to, kako se bo končala izvolitev nove vlade (predsedniku republike Makedonije, Kiru Gligorovu, je zmagovalna stranka VMRO-DPMNE predložila kar štiri kandidate, izmed katerih se je Kiro Gligorov odločil in predložil profesorja Nikolo Kljusova), bo le-ta izpostavljena najrazličnejšim pritiskom. Bolj skeptični analitiki ji predvidevajo ekspresno kratek rok trajanja, ker so velikanske napake in nagrmadene težave pretežek tovor za nemočna pleča makedonskega go-
spodarstva. Socialne razlike pa se povečujejo iz dneva v dan, čeprav zaradi strogih kriterijev (v polmilionskem Skopju dobiva stalno socialno pomoč 1.635 oseb) resnično število siromakov in brezmočnih oseb, katerim so nujno potrebne narodne kuhinje in vse oblike ljudske solidarnosti za minimum eksistence, naglo narašča. Priseganje na drobno gospodarstvo, ki bo prevzelo tisoče delavcev iz obubožanega »velikega« makedonskega gospodarstva, počasi jenjuje, ker tudi število zasebnih podjetij, ki redno izplačujejo osebne dohodke, upada.
V takšni situaciji ne more pomagati niti povečevanje neizkoriščenih rezerv, kar je bilo glavno orožje predvolilnih kampanij, niti širokosrčne obljube o pritekanju ogromnih sredstev od makedonskih izseljencev in gastarbaj-terjev. Čeprav bi omenjena sredstva prišla prav kot finančna injekcija za približanje siromašnega makedonskega gospodarstva vsaj jugoslovanskemu povprečju. Pravna in ekonomska nezanesljivost pa bo le stežka prepričala sonarodnjake, da bi vlagali svoje krvavo prislužene prihranke v Makedonijo. Obljube o možnostih doseganja neslutenih rezultatov in »kalifornijskega modeliranja« Makedonije na žalost niso politični vici, ampak del nove, pluralistične folklorne Makedonije. Ravno zaradi gospodarskega kolapsa in samozadostnosti političnih partij, ki so izborile mesta v parlamentu in s tem odgovarjajoče visoke osebne dohodke, je sedaj mogoče manipuliranje z delavskim nezadovoljstvom s ciljem v ozkopartijskih interesih in izsiljevanje rešitev s pomočjo »ulične demokracije«
Težka ekonomska situacija se tako odraža na oživljanju makedonskega gospodarstva, kakor tudi na sprejemanju važnih političnih odločitev. Polom posojila za zaposlovanje, tisoče visokoizobraženih žrtev makedonskih izobraževalnih eksperimentov, ki niti niso prišli v stanje, da bi se bali stečaja ali likvidacije, vse pogostejše stavke (medtem ko je Kiro Gligorov predlagal mandatarja za sestavo nove vlade, je pred stavbo Skupščine potekala stavka delavcev '..opskega »FAKOM-a«, gostovanja pred Skupščino pa napovedujejo nezadovoljneži vseh pokli-
cev), stanje v zdravstvu, prosveti in socialni zaščiti, so samo nekateri elementi zapletenega labirinta, iz katerega se bo morala rešiti nova vlada, da bi prišla do enakopravne pozicije za nadaljnje dogovarjanje o ureditvi medsebojnih odnosov s članicami današnje federacije. Možnosti za uresničitev novih projektov na podlagi tujega kapitala bodo odvisne predvsem od političnega posluha nove generacije makedonskih politikov, ki bi se morali izogibati drastičnih primerov samoizo-lacije (primer lanskoletne zapore gr-ško-jugoslovanske meje zaradi vajeniškega igranja diplomacije, s katero je bila Makedonija močno finančno prizadeta zaradi prekinitve pritekanja sredstev od izdajanja viz v republiško blagajno). Še zlasti sedaj, ko se diplomacije sosednjih držav »strinjajo« okrog nepriznavanja makedonskega naroda in najavljajo praktične korake za izogibanje Makedoniji, tako v medsebojnih dogovorih kot dejansko z graditvijo nove bolgarsko-grške prometnice.
Anarhično sprejemanje demokracije, kar se posebno kaže v konstituiranju lokalne samouprave po makedonskih občinah (v Tetovu obstajajo istočasno trije predsedniki Skupščine, ki so jih stranke izbrale neodvisno ena od druge), bo najverjetneje še naprej služilo zaradi uravnavanja silnic v Republiki. Podobno se lahko zgodi (po že videnih scenarijih) tudi z mednacionalnimi konflikti in zastrašujočimi elementi o ogrožanju nacionalnega obstanka, ki bi morali odganjati misli nekdanjih samoupravljalcev od vročih ekonomskih tem in jih prenesti na polje politične zabave, ki se jim vedno ponuja. Vsem prebivalcem Makedonije, ne glede na nacionalno pripadnost, se nudi politikanstvo kot karta za pobeg od krute realnosti — siromaštva. Agonija praznih žepov bo glavno politično orožje, ki se bo koristilo v medstrankarskih obračunih v najjužnejši državi sedanje zveze, medtem ko bodo še včerajšnji »nosilci oblasti«, v katere so prisegali teoretiki »komunizma izza vogala«, morali proučiti nova pravila obstajanja v krutih ekonomskih razmerah, ki jih nosi s seboj čas, ki prihaja. Zdaj pa. kakor bo Bog dal!
Siniša Stankovič
Če si alpinist, pomeni, da se vedno potikaš okoli po svetu. Kjer so gore, so tudi ljudje in več gora obiščeš, več ljudi spoznaš. Različna ljudstva, različne religije in pogledi na svet. Običajno se jim prilagodiš za čas, ko si tam, kolikor se pač da.
Moj prvotni cilj za letos je bila Patagonija, vendar je zadeva zaradi različnih vzrokov propadla. Kaj zdaj? Nič, pozimi se bom potikal po domačih hribih. V novembru pa so me prepričali za nekaj drugega. »Daj, gremo v Hoggar. Ti si tam že bil, pa veš kako in kaj.« Da bi še enkrat hodil po Sahari? Kaj ste nori? Sicer pa, če bi bili pametni, ne bi silili tja. Torej gremo v Alžirijo!
Zadnjo noč sem preživel ob pakiranju opreme, tu
pa tam sem poškilil še na televizijo. V zraku je namreč visela vojna v Zalivu. Nekje po polnoči je nastala na televiziji zmeda. Američani (& Co.) so začeli bombardirati Bagdad. Vojna je, mi pa gremo med Arabce. To bo še zanimivo!
Letalo je poletelo, Alžirci nas niso poslali nazaj, torej Salam Alejkum, zdaj je, kar je! Na začetku smo imeli svoje probleme in se za vojno nismo zanimali preveč. Potrebno je bilo priklicati naše ljudi (predstavništvo trboveljskega Rudisa), nato priti v center mesta, poiskati hotel, organizirati prevoz, itd. Ko pa si vzameš čas in se ozreš okoli sebe, opaziš, da te ljudje ne gledajo preveč prijazno. Ko smo šli na avtobusno postajo zaradi rezervacije vozovnic, smo doživeli razne provokacije. Ljudje vpijejo za nami, edino kar sem razumel, je bilo Sadam in Bush. Jok bratci, pri nas v Jugi ni ne Busha ne Sadama, so samo Joviči, Miloševiči, Kučani in podobni.
Alžir se je spremenil in to na slabše, pa temu ni kriva zalivska kriza. Z njihovo demokracijo so prišli na oblast spet fundamentalisti, ki nasprotujejo marsikateri pridobitvi. Pred tremi leti je bilo v javnih službah precej žensk, carinske uradnice, policistke in podobno. Zdaj nisem videl nobene. Ne marajo, da jim delijo pravico ženske. Znanec nam je pripovedoval, da so pred dvema letoma v Constantinu vrgli tri policistke z mosta v več kot 100 m globok kanjon. Zdaj bi z veseljem to naredili s kakšnim Američanom ali Angležem.
Na dan našega prihoda so sredi mesta napadli francoskega novinarja, ki je delal reportažo. Komaj je ostal živ. Sicer pa smo tudi mi imeli precej sreče. Drugi dan smo se potepali po mestu oz. Kasbahu, ki je nekak center, glavni del mesta. Pri mošeji Dje-maa el-Djedid je velik trg. Okoli je bilo precej ljudi, pa smo tudi mi posedli ob robu. Takrat pride k nam možakar, odlično je govoril angleško, in nas opozoril, da bodo demonstracije v podporo Iraku in da bo bolje, če gremo do hotela. V mestu ne bo preveč varno za tujce. Poslušali smo nasvet in se nato čim bolj poskušali umikati veliki množici, ki je drla tja. Ni mi bilo preveč prijetno, ko je tu pa tam kdo kričal za nami. Nato smo cel dan preživeli v hotelu. Mimo je šel sprevod demonstrantov do ameriške ambasade, to je trajalo skoraj cel dan. Uspelo mi je celo nekaj poslikati in posneti, seveda na skrivaj iz balkona v drugem nadstropju.
Zadnje dneve so zažgali dva hotela v mestu. Metanje kamenja je postal priljubljen šport. Videl sem švicarski konzulat, vsepovsod razbite šipe.
Oddahnili smo si, ko smo zvečer sedli na avtobus proti Ghardai. Velika mesta so v tem času zelo
neugodna za tujce. Veliko ljudi je in nimajo dela, pa še ogromno je mladih, sami »revolucionarji«, tako, da demonstracije in zborovanja niso problem.
Tudi v Ghardai je bilo zborovanje in ljudje so potem še nekaj ur letali sem ter tja z zastavami, transparenti in razgrajali. Med njimi ni bilo videti starejših. Ko smo šli mimo enega takšnega sprevoda, so pljuvali proti nam, mahali in se drli — fantje (žensk namreč ni bilo zraven) ali ste se na Balkanu učili tega!? Najbolje je, da se za to ne zmeniš, če pa je že prišlo do kočljive situacije, smo hitro pripovedovali, kako smo iz Jugoslavije in da z vojno nič nimamo. To je vedno pomagalo. Yugoslavie, bien, tres bien! No, vsaj to niso pozabili, da smo jim prvi pomagali, ko so začeli revolucijo proti Francozom (1954-1962).
Nižje doli v Sahari, šli smo do mesta Tamanaras-set, nismo imeli problemov. Ljudje so drugačni, bolj so zaposleni s tem, da preživijo, kdo bo še demonstriral!? Dosti je Tuaregov in Nomadov, ki so precej drugačni od Arabcev. V teh štirih tednih, ko smo bili doli, nas je edino televizor spominjal na dogajanja v Zalivu, in pa časopis seveda. Informacije so pa zelo zanimive. Zavezniki so že prvi teden izgubili okoli 250 letal, pol vojske so jim Iračani uničili z raketnimi napadi, na TV si lahko videl ujetega angleškega pilota, vse skupaj naj bi jih ujeli čez sto in podobno. Kazali so slike Bagdada in se zgražali nad tem, obenem pa se veselili nad istimi prizori iz Izraela. To vojno so jemali kot vojno proti Islamu, proti vsem(?) Arabcem. Američane in ostale so obtoževali, da so se spustili v to samo zaradi nafte, denarja (Irak si je Kuvajt verjetno vzel zaradi peska), glavni krivci pa so seveda bili Izraelci. Raje se nisem preveč spuščal v pogovore o vojni, ni imelo smisla. Oblast zna ljudi kar dobro napumpat — vse pa mi diši bolj po verskem fanatizmu.
Ko smo se naplezali in naužili peska, smo obiskali še alžirski sever, Constantin in okolico. V Sahari smo si ogledali nekaj prazgodovinskih ostankov, tukaj pa so bili nekoč časi Kartagine, Rimljanov... Za videti je kar precej, škoda pa je, da prepustijo propadu marsikatero stvar, če je ne uničijo prej kar sami. Na primer: rimski vodovodi in kanalizacija so delali še pred tridesetimi leti. Ko so Francozi odšli, je v nekaj letih vse propadlo, večino so razbili prebivalci sami. Constantin je zdaj kup svinjarije, gradijo pa novo mošejo (da jim bo lahko bog pomagal).
Obiskali smo tudi naše delavce, ki imajo gradbišče v Constantinu, firmi Rudis in SCT. Našega obiska so bili zelo veseli. Tudi sami imajo probleme zaradi vojne. Kamenjajo jih in podobno. Nekaj dni nazaj je dobila naša uslužbenka kamen v šipo na avtu. Ne vem, kako ohranjajo mirne živce v situaciji kot je sedaj. Sicer je večina tukajšnjih prebivalcev še vedno v redu, so komunikativni in prijazni, vendar se pač najdejo takšni, ki ti kvarijo razpoloženje, ■obenem pa potegnejo za sabo še druge.
Sedaj lahko mimogrede doživiš, da te ne vzamejo na avtobus ali pa te kakšen taksist noče peljati. Včasih so se tepli za tujce. Kako drugače je bilo, ko smo se potikali po puščavi v Tassilih, v bližini Dja-neta. Nepozaben je čas, ki smo ga preživeli s starim Nomadom v rajski dolini sredi Sahare. Tam ni vojne, nihče ne politizira in ti ne »serje« po glavi (razen ptic, ki pa jim to oprostim). V tistih krajih se lahko resnično počutiš svobodno, sam si s svojo iznajdljivostjo.
V pogovorih z ljudmi po Alžiriji sem dobil občutek, da je Sadam Husein sedaj pravi bog (recimo drugi za Alahom). Povsod slike, razglednice z njegovim likom, v glavnem obožujejo ga. Nisem nikogar vprašal, kaj mislijo o zasedbi Kuajta. Bi se jim na smrt zameril. Iračanom pošiljajo pomoč, povsod zbirajo tudi prostovoljne prispevke. Govorilo se je, da je milijon prostovoljcev takoj pripravljeno stopiti v vojno na strani Iraka in se boriti za islam (ni mi jasno, za kaj so se potem borili Saudijci in Kuvajtčani pa Sirija, Egipt...). Pošiljanje pomoči je občutilo predvsem prebivalstvo. Težko si prišel do sladkorja, olja in podobnih živil.
Ko smo odhajali domov, sem imel že preko glave Arabcev, islama, njihove vojne in fanatizma. Nisem niti razmišljal, da se vračam v podobno situacijo, le da je to balkanska različica. Pa še nekaj, zamerilo se mi je njihovo slabo pivo. Na koncu sem imel pred očmi samo še orošeno steklenico Zlatoroga in drobceno misel nekje v podzavesti: Mogoče pa še pridem kdaj!?
Boris Strmšek
BIC
AJDA, sožitje z naravo d.o.o. Glavni trg 23, Maribor Telefon zjutraj ali zvečer:
301-658 Gorazd Lesjak 301-804 Miro Petrič ZDRAVJE PRIHAJA IZ KUHINJE.
(Bariča Kranjc) HRANA NAJ BO TVOJE ZDRAVILO IN ZDRAVILO NAJ BO TVOJA HRANA.	(Hipokrat)
PRODAJNI ARTIKLI:
— žitarice in moke iz celega zrna:
pšenica, rž, oves (oluščen in neo-luščen), neoluščena ajda, ajdova kaša, ječmen (oluščen in neoluš-čen), proso, prosena kaša, rjavi neglazirani riž, pšenični, koruzni in ječmenov zdrob z otrobi, pšenična, ržena, ječmenova, ovsena, ajdova, koruzna in prosena moka
— stročnice:
več vrst fižola, leča, soja, bob, grah, čičerika (vrsta stročnice iz Primorja)
— nerafinirana olja:
sončnično, bučno, repično, sezamovo, olivno, iz koruznih kalčkov
— začimbe:
jabolčni, vinski in rižev kis, nerafinirana morska sol, ingver, tahini -(sezamovo maslo)
— lupinasto sadje, suho sadje in semena:
arašidi, lešniki (oluščeni in neo-luščeni), jabolčni in hruškovi krhlji, rozine, sezamova, bučna, sončnična semena, orehi (oluščeni in neoluščeni), mandeljni (oluščeni in neoluščeni)
— sladila:
ječmenov slad, rižev slad, med
— makrobiotična živila:
tofu (sojin sir), seitan (pšenično meso), tempeh (sojino meso), sojino mleko, miso za juhe (pasta iz soje, ječmena in/ali riža), ume-boshi slive, bancha čaj, nekaj vrst morskih alg, shiitake gobe, dai-kon redkev
— sezonsko sadje, zelenjava
pridelana brez umetnih gnojil in kemičnih zaščitnih sredstev
— sadni in zelenjavni sokovi
brez dodatnega sladkorja in konzervansov
— izdelki za gospodinjstvo
(leseni predmeti, posoda, lončenina, naravne tkanine, mlini za žitarice)
— zdravilna zelišča
— naravni kozmetični izdelki
— literatura
s področja zdravega načina življenja in prehranjevanja
— domači kruh in slaščičarski izdelki
— sladice iz polnovrednih živil brez dodatnega sladkorja Vabimo vas na obisk, vsak delavnik od 9.00 do 19.00, v soboto od 8.00 do 13.00.
GORAZD LESJAK, v eni osebi — od direktorja do čistilke
AJDA
V poplavi vseh na novo ustanovljenih drobnih podjetij se je velika večina usmerila na področja uslužnostnih storitev, prevladujejo lokali, razni butiki in trgovine, trgovinice. Med prodajalnami s prehrambenemi artikli prav gotovo izstopa simpatična prodajalna AJDA na Glavnem trgu 23, v Mariboru v soseščini antikvariata in mlečne restavracije. AJDA je prehrambena trgovina, vendar se bistveno razlikuje od ostalih s ponudbo z živili.
AJDO so odprli maja 1990, po dveletnem trudu lastnikov — GORAZDA LESJAKA in MIRA PETRIČA, ko so ugotovili, da njihova ponudba presega prodajo na tržnici, kjer so prejšnja leta pričeli s svojo ponudbo.
Tako je bila v Mariboru AJDA prva prodajalna z biološko čistimi živili, in ostalimi pripomočki pri kuhi in uživanju hrane.
AJDA teži k ponudbi makrobio-tičnih živil, kolikor se to v okviru danih možnosti le da. V bistvu se ukvarjamo z individualno ekologijo, ki se prične pri nas samih, pri našem odnosu do okolja in do lastnih teles. Menim, da prav z odnosom do hrane in do načina prehranjevanja lahko pokažeš odnos do narave in sveta. S tem, da iščeš biološko čista živila, zahtevaš od proizvajalcev, da ti jih nudijo, da tudi oni preidejo na biološko in s tem ekološko čistejši način pridelave. Kakšen je ta način pridelave? Predvsem pridelovalec ne uporablja raznoraznih kemičnih gnojil, pesticidov, niti ne škropiv, Biodinamični način pridelave ne uporablja niti hlevskega gnoja v primarni obliki temveč večinoma le kompost, ali pa hlevski gnoj, ki je uležan in zmlet oziroma pravilno predelan. Pri kmetovanju se ne uporablja nikakršnih rastlinskih hormonov, skratka ničesar, kar narava sama ne ponuja v svoji primarni obliki. Biodinamični način pridelave hrane je sistem naravnih postopkov. Razen, da se pri tem načinu uporabljajo izključno naravna sredstva, kot je na primer gnojilo, iz narav-
nih izvlečkov ali škropivo iz po-parkov rastlin, ki so primerne in učinkovite za to, se upoštevajo še ostali naravni dejavniki kot so lunine mene z vplivi na setev in žetev in astrološki aspekti pridelave hrane.
Seveda ta način — biodinami-čno poljedelstvo — ni ne ekstenzivno ne intenzivno in s tem so stroški na enoto proizvoda večji. V tujini, kjer so te stvari bolj razvite, so proizvajalci subvencionirani. Tu se dotikamo kmetijske politike, ki je pri nas zaenkrat še temu ne preveč naklonjena, in trenutno se skozi poslance skušamo uveljaviti in pridobiti sredstva za takšen način pridelave hrane. ZELENI se kot stranka borijo za kvalitete in smisel življenja, in s tem za način biološko in ekološko čisto pridelane hrane, ki v svoji osnovi proizvajanja nima profita kot temeljni smisel proizvodnje.
Kakšno leto smo makrobiotična živila prodajali na tržnici, ker pa vseh nismo pridelali sami, je to preseglo raven prodaje na tržnici. Od Staninvesta smo dobili prostor v najem, dve leti smo ga počasi urejali z lastnim delom in pomočjo obrtnikov, kredit pa smo dobili od mariborske banke in od razvojnega dinarja republiškega izvršnega sveta, ki je ekološko obarvan. V lokal smo vlagali vsa svoja sredstva (dohodki od službe), svoje moči in znanje, saj je to postal naš način življenja in potreba (makrobiotika).
Pravi in s tem stalni kupci, so kupci z znanjem. Kupci, ki so v svojem bivanju naredili miselni premik h kvaliteti življenja. Sam sistem makrobiotike temelji na starih dognanjih tradicionalne Kitajske, današnji znanstveniki in zdravniki pa menijo, da je prehrana eden ključnih dejavnikov pri nastanku bolezni, predvsem degenerativnih. Težimo k temu, da ne le prodajamo, pač pa med drugim še svetujemo, se pogovarjamo, v kotičku pa so razstavljena dela umetnikov. (ms)
Razstavljeno blago na ličnih lesenih policah
Katedra 13
Zinka Poštrak, lastnica Tete Pehte
Naj se vam predstavim:
Sem lastnica ca. 1,5 ha velike kmetije, na kateri že tretje leto pridelujem hrano na tako imenovani biološki način, vendar predvsem za lastne potrebe. Sem tudi lastnica trgovinice »Teta Pehta«, v kateri želim prodajati na ta način pridelano hrano in njene izdelke, kakor tudi izdelke domače obrti ter proizvode za vzdrževa-
nje ekološko čistega okolja in tako zdravega življenja. Današnji človek se prehranjuje z vse prej kot zdravo hrano, še manj pa s hrano, ki bi bila pridelana na biološki način. Tako njegovo zdravje ni ogroženo samo zaradi onesnažene okolice in nenehnih stresov, ampak tudi zaradi hrane, s katero bi naj vzdrževali telesno in duševno kondicijo.
Mogoče se tudi vi ukvarjate z željo pomagati sodobnemu človeku do zdravega življenja. Ali pa ste že pričeli z pridelavo oziroma proizvodnjo takšne hrane in ostalih izdelkov?
Če ste, potem vas vabim, da ponudite svoj asortiman iz omenjenih področij na zgornji naslov. Želim si skorajšnje sodelave!
TETA PEHTA
Dolgo časa svet ni namenjal pozornosti svojemu okolju, prehrani in življenju nasploh. Celo nasprotno, človek je znal v zelo kratkem času uničiti tisočletni trud narave. V zadnjem času se to počasi spreminja. Ljudje so zaskrbljeni za svoje zdravje, Zeleni so vse bolj glasni. Spomnimo se samo akcij organizacije Green Peace. Vse več je pobud za varstvo narave, pridelovanje zdrave hrane in podobno. Tudi pri nas, čeprav smo še daleč za Evropo in Ameriko.
mete domače izdelave, predvsem lončene in lesene izdelke, ki jih bo možno tudi kupiti. Tudi naše stare mame so uporabljale takšno posodo, zakaj je ne bi še mi. Ima tudi mline za žito, kjer si sproti zmelješ, kolikor potrebuješ za kruh, žgance ali kaj drugega. Okus je seveda precej boljši, saj žito ne izgublja elementov, ki jih vsebuje, kot pa pri industrijski predelavi. Kako pa se je sploh odločila za takšno trgovino?
Odpiramo trgovine, v katerih lahko najdemo izključno biološko pridelane prehrambene izdelke. Prva je bila v Mariboru trgovina Ajda na Glavnem trgu, v kratkem bomo dobili drugo. Zinka Poštrak, ing. kemije, zaposlena v mariborski Metalni, bo na Pobrežju odprla trgovino z imenom Teta Pehta. V njej bodo tisti, ki dajo kaj na svoje zdravje, lahko kupovali žita, kruh, sokove, sadje, zelenjavo, del trgovine pa bo namenjen kozmetiki in svetovanju v zvezi s pridelovanjem biološke hrane. Poleg tega ima tudi majhno kmetijo, kjer sama prideluje ječmen, ajdo, pšenico, rž in koruzo, letos pa bo dodala še oves in proso.
»O tem razmišljam že osem let. Takrat triletni sin je zbolel za račkom na ledvicah in zdravniki mu niso mogli kaj dosti pomagati. Sami smo ga začeli hraniti z zdravo hrano in sokovi. Pomagalo je. Zemljo na kmetiji sem dala pregledati na Zavod za zdravstveno varstvo na Prvomajski. Ustrezati mora namreč IFOAM normam (mednarodne norme za kvaliteto zemlje). Sama sem začela pridelovati žita in zelenjavo na biološki način«
zdravnika, vendar kaj drugega, kot svetovati seveda ne morem. Zdrava prehrana lahko prepreči ali pozdravi marsikatero bolezen.«
Udeležuje se tudi sejmov, lani je bila v Ljubljani in Mariboru, maja bo na Bio sejmu v Celju.
»V Ljubljani je bilo veliko zanimanja, gneča, s sodelavko sva komaj zmogli. V Mariboru je bilo od začetka zelo slabo, skoraj sem že obupala. No, potem je bito bolje. Na tem področju je potrebno še marsikaj narediti za to, ljudi je potrebno izobraziti, jim predstaviti način zdravega prehranjevanja.«
Zinko Poštrak sem obiskal v njeni trgovini, ki jo še ureja in pripravlja za otvoritev. Oprema je vsa v lesu, police za kruh in prehrambene izdelke, omarice, prodajna miza s predali za žita... Temu bo še dodala okrasne pred-
Voditi takšno trgovino seveda ni preprosto, biti moraš agronom, trgovec, ekonomist,, zdravnik in še marsikaj. Poleg tega moraš biti prisoten na tržišču vedno z nečim novim. Ljudje jo sprašujejo, kako zmore vse — služba, kmetija, trgovina.
Doma so na začetku mož in otroci napolnili hladilnik s klobasami, zato je začela rediti tudi zajce in kokoši. Brez mesa pač ne gre. V tovarniškem glasilu ureja rubriko »Zdravo življenje«, kjer objavlja nasvete za obdelavo zemlje, nego rastlin in pridelavo biološke hrane.
»Vse se da, če imaš voljoI Trgovino mi je financiral mož, ki ima obrt. Sedaj je še nekaj problemov, najprej treba napolnit police z izdelki, dobiti uvozno dovoljenje... Ljudje me iščejo tudi kot
Za zdravo življenje pa bo potrebno narediti še marsikaj, predvsem spremeniti mišljenje. Vse preveč materialistično se gleda na te stvari. Če ne uporabljaš umetnih gnojil in škropiv, se manj pridela in podobno. Treba se bo odločiti, ali več ali bolj kvalitetno. Odločitev pa je na nas samih, saj zdravje je največ, kar imamo.
(bs)
Jože Vogrinc
SLOVENEC BO VLADAR
Načrt, po katerem bo Slovenija do leta 2000 obvladala ves svet
Preambula
Vsak idiot že ponavlja, da je letošnje leto prelomno za slovenski narod. Redek pa je um, da mu je že zdaj prezentno, kako je leto 1991 prav zaradi tega, ker se letos osamosvojimo Slovenci, usodnega pomena za vse človeštvo — da je mejnik v svetovnozgodovinskem obratu k enotnosti Sveta s Slovenijo na čelu. Svetovnozgodovinske vloge Slovencev ne more prikriti klečeplazno mijavkanje o majhnosti našega naroda, cmerjenje o njegovih umišljenih uljesih, kakršna naj bi bila baje nenaklonjena usoda in menda premehak in neodločen značaj. Kakor ni vsako mače kralj živali, ni Job kdorkoli, ki ga muči išias, ima mozolje, žena mu skače čez plot, otroci pa špricajo šolo. Reve naj ne blebečejo o narodovem značaju, če nočejo, da jih da narod čez kolena in jih demonstrira svoj značaj na nagi riti!
Usoda se razkriva v usodnih trenutkih, ne pa vsakič, ko je kdo nestrpen in se mu hoče vesoljnega špektaklja. Zdaj je čas, ko se bo pokazalo, da je Slovenec bojevit, pa četudi je blag; da je odločen, akoprav raje odpušča, nego se maščuje; da zna in hoče na namig zgodovine voditi za seboj ljudstva sveta, dasiravno se ni nikoli vsiljeval za vodiča in je bil enako zadovoljen, če je stopal vštric ali celo bolj zadaj.'
Prva triletka: 1992 do 1994
Za zavojevanje sveta Slovencem ne bo dano na voljo celo stoletje ali tisočletje; priložnost nam je dana in jo moramo izkoristiti v naslednjih desetih letih, drugače bo prepozno. Letošnje leto, ko se osamosvajamo, je pripravljalno. Preostalih devet smo zaradi reda in uspešnega dela razdelili v tri kakovostno različna obdobja, kjer je vsako poprejšnje obdobje priprava za kasnejša, vsako kasnejše pa nadgrajuje vsa prejšnja. V prvi triletki Slovenija zavlada Srednji Evropi in Balkanu, v drugi triletki si podredi Evropo s severnoazijskim in severnoafriškim zaledjem in si utrdi položaj drugod za spopad za svetovno prvenstvo, ki ga bo odločila v svoj prid v letih 1998 do 2000.!
Prva tri leta bodo odločilna in zanje ni popravnega izpita, saj nikoli več ne bo razmer, kakršne so danes. Svobodna Slovenija je leta 1991 sosed Jugoslavije, ki je razpadla in katere narodi hlepijo po razumnem in odločnem, hkrati pa naklonjenem in poznavalskem vodstvu na poti v lepšo prihodnost. Italijo je zajel val regionalizma in bo prav tako razpadla ob prvem sunku. Avstrija je vsa zmedena, odkar se je združila Nemčija, in se začenja resno spraševati o svoji pravi identiteti, Madžarska pa se je streznila od pijanosti, ki jo je zajela po padcu boljševizma, in mrzlično išče svoje korenine. Kaj je v takem mednarodnem položaju v naši soseščini neposredna zgodovinska naloga Slovencev? Prevzeti vodstvo in tako slediti klicu zgodovine.1
Hrvatska se razkraja pred našimi očmi: Istra zahteva samoupravo; Dalmacija se boji Bosne in Srbije in se ozira strahoma čez morje, kjer pa se tudi ruši rimski imperij; Slavonijo in Baranjo si lastijo Madžari in Srbi. Bosna je prav tako razcepljena in je ne morejo rešiti niti Muslimani, ki so se zavedli svoje evropskosti in je nji-
hov odpor do huseinovsko ho-meinijevsko gadafijevskega fundamentalizma že pripeljal do vala spreobrnitev, zato se v danem položaju ne bodo naslonili na Arabce. Jedro Hrvatov kajkavcev bo na našo spodbudo izpeljalo plebiscit in se izreklo za priključitev k slovenski matici — da so kajkavci Slovenci, je znano že od Kopitarja sem. Istra je bila v notranjosti od nekdaj slovenska in z njo ne bo nobenih problemov. Slavonci bodo pred tujejezičnim ogrskim in tujeverskim srbijan-skim navalom sledili Zagrebu,
ali naj se vedejo, kakor da so poseben narod, ali naj poskušajo biti Nemci. Zgodovinarji že dolgo vedo, da so Avstrijci ponemčeni Slovenci, Avstrijci pa se bodo tega zavedli v sožitju z nami. Isto velja za Venere, ki so vse do pred kratkim, ko se je izkazalo, da so slovenskega rodu, menili, da so bodisi Italijani, bodisi Furlani. Alpska in Padska Slovenija bosta tako postali mostišči, preko katerih bo Slovenija v drugi triletki čez zahodno Sredozemlje oziroma čez srednjeevropski prostor prodrla v Zahodno Evropo.
in ki premore dovolj klenosti in samobitnosti, da se postavi po robu Ameriki. In katero ljudstvo naj prevzame to vlogo, če ne prav tisto, ki je lani in letos že dokazalo, da se zaveda naloge, ki mu jo je zastavil čas?
Slovenci nismo vnaprej določeni za osvajalce Vzhodne Evrope le zaradi dobrosrčnosti in gostoljubnosti, ki razkrivata razorožilno blagost slovenskega značaja, pred katerim poklekne vsakdo, ki bi se na življenje in smrt upiral sleherni zlohotni nakani. Temu duhovnemu razlogu naše bodoče
Dalmatince pa bo razvoj dogodkov v Italiji prepričal, da se je bolje zanesti na slovanske rojake, s katerimi so si spletli kulturne, gospodarske, turistične in družinske vezi. Bosanci, soočeni z razkolom, se bodo prav tako kot v 15. stoletju opredelili za novo identiteto, za slovenstvo, ki jim ponuja varnost. Tak razvoj dogodkov bo Slovenijo postavil v vodilen položaj na Balkanu: izropana neslovanska Romunija in polslovanska Bolgarija se nam ne bosta upirali, mlada albanska demokracija bo potrebovala izkušenega zaveznika in varuha, Srbi, ki bodo doživeli poraz za porazom, pa bodo spričo zgodovinskih napak, ki jih delajo zadnja leta, potrebovali zaščito pred besom krvoločnih sosedov in svetovanje pri obnovi dežele. Slovenci moramo svoje ravnanje že zdaj načrtovati tako, da bomo vsem priskočili na pomoč pripravljeni z ustreznim predznanjem in izkušnjami.
Po razpadu Jugoslavije se Slovenija tesneje povezuje z Avstrijo Prav tesno sodelovanje pa bo državljanom severne sosede pokazalo pot iz navidezne zagate,
Druga triletka: 1995 do 1977
Slovenija bo v prvi triletki postala odločilni politični dejavnik v Srednji Evropi, v Podonavju in na Balkanu. Hkrati se bo duhovno prenovila in se pripravila v vseh pogledih na drugo triletno obdobje, ko si bo izbojevala vodilno vlogo v Evropi.
Najboljši strategi so se zmeraj zavedali, da je ključ do gospostva v Evropi vzhodna politika. V zadnjem stoletju sta v skladu s tem ravnala po Bismarckovem zgledu tako Hitler kot Stalin, vendar sta bila obadva tirana z globoko neevropskim občutenjem, zato si Evrope nista znala pridobiti. Angležem je šlo za svetovni imperij namesto za Evropo, zato so kljub zmagi v obeh svetovnih vojnah izgubili svetovno gospostvo. Prevzeli so ga Američani, ki so se per-fidno zasidrali v Evropi s svojim Holivudom, čigumijem in kokakolo. Civilizirana Evropa potrošniškega barbarstva, uvoženega čez Veliko lužo, ne more več prenašati, in čaka na odrešitelja — na evropsko ljudstvo, ki s potrošništvom še ni do kraja zastrupljeno
premoči se pridružuje še snovni razlog: da se imenujemo Slovenci. Mi, ki živimo na bregovih Drave, Save in Soče, smo bili zmeraj predstraža najmogočnejšega rodu Indoevropcev. »Slovani« — to je zgolj istoznačnica za ime Slovencev, da so drugi Slovani (srbsko Sloveni, torej Slovenci) pravzaprav Slovenci, ki so razpršeni po svetu in v stiku z Neslovenci začeli govoriti manj čista slovenska narečja, pa je najlepše razvidno iz tega, da še danes štejejo za Slovence vsi t.im. Slovaki, pa t.im. Slovinci na Poljskem, da ne govorimo o rodovih, raztresenih od Karpatov do Sahalina. (4)
Še je čas, da se Slovenski kongres preimenuje v Vseslovenski zbor in se preobrazi v ustanovo, ki bo osvestila vse »Slovane« in jih pripravila za ponovno pridružitev k slovenski matici. Duhovno delo na tem področju je treba zastaviti takoj, že v začetku prve tri-letke, če hočemo preprečiti razpad Sovjetske zveze kot tiste države, kjer živi največ evropskih in azijskih Slovencev. V drugi petletki bi bilo v tem primeru treba izpeljati le še državno združitev in
medsebojno uskladitev in prenovitev v skladu z evropskim izročilom na vseh širnih slovenskih ozemljih od Jadrana do Beringove ožine. Prav tako bi mirno potekal boj za prevlado Slovenije v Evropi: v prvem letu druge trilet-ke bi s svojo kulturno pomočjo izkoreninili vpliv Amerike na duhovnem področju, zadnji dve leti pa bi namenili ponovni evropeizaciji evropskih gospodarstev ter vojaških in civilnih ustanov. Vojaški načrt za osvojitev Evrope bi bil uporabljen samo v skrajni sili, če Evropa ne bi zmogla v predvidenem roku dojeti, da je življenjsko zainteresirana za sožitje s Slovenci, ki edini lahko dolgoročno zagotovijo ohranitev evropske samobitnosti in samostojnosti. Zasidranje Slovenije v drugi triletki v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu zahteva v tehničnem pogledu vrsto podrobnih navodil, ki širšemu občinstvu niso zanimiva, zato le preletimo, na kaj se velja opirati: na izročilo slovenskega vodstva v islamskih deželah (Sakalibi, janičarji itn.) in na pozitivne izkušnje iz sodelovanja neuvrščenih (Libija, Irak ipd.).
Tretja triletka: 1988 do 2000
Naloga tretje triletke, slovensko gospostvo po vsem svetu, se zdi spričo oddaljenosti največja in najtežja, pa je vendar samo logično nadaljevanje in zaključek prvih dveh obdobij in zna biti celo najlažje, najbolj veselo in najbolj vzneseno izmed vseh treh obdobij, če se bomo le vseskozi držali pričujočega načrta in ga dosledno izvajali.
Slovenija bo predvidoma torej 1. 1. 1998 segala od Srednje Evrope do skrajnih meja današnje Sovjetske zveze, duhovno in gospodarsko pa bo imela odločilen vpliv v ostali Evropi, Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu. V tretji triletki se bo kot najmogočnejše orožje spet izkazal slovenski duhovni in moralni zgled, vsakič znova izpričana dobrohotnost nasproti drugim in skrb zanje. S slovenstvom in vseslovenstvom prekvašena, očiščena in pomlajena Evrazija bo nepremagljiv nasprotnik za barbarsko Ameriko z njenimi bodisi še divjimi, bodisi že skvarjenimi in izrojenimi tihomorskimi zavezniki v Aziji. Pri tem nam bo pomagalo izročilo pro-svetljevalnega delovanja Slovencev in drugih Evropcev v Afriki in Latinski Ameriki, pa tudi v Aziji.
To izročilo je danes zasramovano pod imenom »kolonializem« — preplet laži in pretiravanj, ki ga vzdržujejo pri življenju neevropske velesile, ki so na ta način bolj divje predele našega planeta iztrgale iz rok plemenitejših Evropcev. V Indiji in drugod v Aziji se bomo Slovenci oprli ne le na jezikovno sorodnost z iranskimi in indijskimi indoevropskimi brati, marveč zlasti na poglobljeno in miroljubno budistično in hinduistično duhovnost, blizko in sorodno pristno slovenskemu občutju sveta.
Slovensko osvojitev sveta v zadnjih treh letih drugega tisočletja po Kristusovem rojstvu bo olajšala prebuditev spečih Slovencev po vsem svetu. Ker stvar ni splošno znana (5), jo na kratko pojasnimo. Kot izpričujejo nešte-vilna krajevna in druga imena, so Slovenci že od nekdaj naseljeni po vsem svetu. Največ jih je v Afriki, zlasti v krščanski Etiopiji (Gore, Dol, Gos idr.); v Indiji, zla-
sti na indoevropskem severu (Meja, Bela, Gora idr.) in po otokih Jugovzhodne Azije (Lipa, Mati, Sele, Jama idr.), ne manjka pa jih niti v Ameriki (Reva, Lakota idr.), med Arabci (Dimna, Barka), na Kitajskem (Gora, Ljuba idr.), Japonskem (Moka, Koza idr.) in v Avstraliji (Nebo). Doslej strogo prikrivana sporočila strokovnjakov pričajo, da v teh krajih ljudje, ki so zdavnaj zgubili slovenski jezik, navade in celo telesni izgled, sami od sebe pričenjajo govoriti v čisti slovenščini, da se jim rojevajo belčki, da sredi tropov klijejo lipe, hrasti, zvončki, da se spreminja plesni ritem itn., kar vse priča o obliki narodnega prebujanja, ki se mu z učeno tujko pravi »proces aktivacije globinske etnicite-te«.6
Prebujenje avtohtonih Slovencev po vsem svetu bo olajšalo slovensko zavojevanje sveta in pripomoglo, da bo do njega prišlo po mirni poti. Nasprotja med interesi "Amerike in Japonske ter nasprotja med revnimi in bogatimi Azijci bodo onemogočila enoten odpor proti Evropi pod slovenskim vodstvom, višja kulturna in zlasti etična raven Slovencev v primerjavi z Američani, Japonci ali Kitajci pa bo odločilno prevesila razpoloženje tamkajšnjih ljudi v prid mirnega sprejetja slovenskih oblastvenih ustanov in našega sloga življenja in dela za skupnost.
Drugo tisočletje se bo tako končalo z velikim slavjem in procesijo vseh dobro mislečih, v tretje tisočletje pa bo svet vstopil z Zdravljico v ustih in srcih, slovenska pesem in smeh se bosta razlegala vsepovsod, od Aljaske do Patagonije, od Zemlje Franca Jožefa v Severnem ledenem morju prek Evrazije in Avstralije z Oceanijo, vse tja do Velikonočnega otoka.
IB Opombe
1 O meritvah značaja Slovencev gl. zlasti študijo Jane Voran »Sožitje blagosti in bojevitosti v slovenskem značaju« v zborniku Slovenski značaj - meritve in prognoze, ur, Vesna Rode-Eersteling (zal. Drava, 1991), bibl. o tehnikah meritev značaja gl.: B. Fruehmoelle, ur., Character Measuring (Benson & Hed-ges, 1990).
’ S tem v zvezi gl. temeljno študijo o akoeleraciji zgodovinskih ciklov: Acce-leration of Historical Cycles, Resy Sirte-ma, ur. (Lucky Strike University Press,
1990), kjer najdete tudi bibl.
1 Teorija temeljne istovetnosti zgodovine, usode in časa je bila izdelana pred kratkim v Italiji. Gl. zlasti: V. Figna, II nome della fortuna (M. S., 1989) in J. Katahdin, II pendolo della storia (Murati-Ambassador, 1990).
‘ Igor Cvetnik & Maja Dobrin, ur., zbornik Slovani - Slovenci (Drava
1991).
'Saksidovo teorijo o tem, da Slovenci niso Slovenci, marveč so Slovenci filipinsko ljudstvo, ki se je razselilo po svetu, sem ovrgel v ustnem razgovoru z avtorjem - gl. I. Saksida, Zbrana dela, vol. IX (Drava, v tisku).
* Laično rečeno gre pri procesu aktivacije globinske etnicitete za to, da se pri osebkih, živečih na dol. prostoru v dol. času, nenadoma spontano in hkrati na med seboj popolnoma ločenih ozemljih pojavijo ista ali podobna znamenja druge, v globini skrite, »speče« etničnosti z vsemi spremnimi pojavi, od govorice do narodnega značaja, spremljajo pa jih tudi nenadne spremembe v podnebju, rastlinstvu in živalstvu, kjer pride do prebujenja skrite narodnosti pri ljudeh. O tem gl. zlasti zbornik (z bibl.) Sle-eping Ethnicity and its Reactivation, ur. Jaka Obernbacher in Desiree Depesche (Marlboro Umversity Press, 1990).
Katedra 14
ишшшшшшшт
EKO
Sprehod po mestu
V tujini, kje pa drugje, so mesta, kjer na tleh ne vidiš cigaretnega ogorka ali papirčka, ki se bleščijo od čistoče ipd. Vsakdo je najbrž že kdaj poslušal take in podobne pripovedi svetovnih popotnikov, ki se nam, v svinjariji živečim, zdijo zanimive, presenetljive, pretirane, neverjetne in kaj vem kakšne še. Pa vendar: odvržen čik ali papirček, čeprav jih je množica, ne predstavlja kakega bistvenega onesnaženja bivalnega okolja — ulice je treba kdaj pa kdaj pomesti neglede na tovrstno nesnago. Seveda v bližini košev stvari ne bomo metali na tla. Za-čuda pa so med tistimi, ki se najbolj zgražajo nad nesnago po ulicah, tudi taki, ki kurijo s premogom, perejo z okolju neprijaznimi detergenti, zalivajo svoje vrtičke in celo perejo avtomobile v času suše, ko je kaj takega izrecno prepovedno (oz. jim ne pade na kraj pameti prijaviti soseda, ki to počne) itd. Tudi pasji iztrebki predstavljajo bolj estetski kot ekološki problem — res pa je, da nimajo psi kaj iskati na označenih otroških igriščih.
Ljudje se sprašujejo, kaj za vraga se je zgodilo z reko Dravo, ki je bila odkar pomnimo rjavkasto siva, zdaj pa je tako čudne zelene barve, in kdo je kriv za to »očitno ekološko katastrofo«. Resnici na ljubo ni bila Drava v zadnjih tridesetih ali štiridesetih letih še nikoli tako čista, zasluga za to pa gre predvsem Avstrijcem, ki so zaprli nekaj tovarn (razlogi so bili bolj ekonomske kot ekološke narave). Mestna čistilna naprava seveda še ne funkcionira in najbrž še lep čas ne bo, a vsaj kanalizacija, ki je sploh predpogoj za njeno delovanje, je kolikor-toliko urejena — žal le v mestu, ne pa tudi v primestjih. Podtalnica je v še kar zadovoljivem stanju, ogrožajo pa jo med ostalim neustrezna odlagališča komunalnih odpadkov (ponavadi kar v opuščenih gramoznicah brez talne izolacije) in, resda posredno in presenetljivo, vodovod v okoliških ruralnih naseljih: mnogi novopečeni lastniki vodovodnih priključkov namreč spreminjajo svoje stare vodnjake v greznice, ker je tako pač najmanj dela s kopanjem. In če smo že pri vodovodu (voda iz njega je razmeroma draga), ali bi bilo res tako težko raz-kuževati vodo s fluorom namesto sedanjega klora?
Ne le v Mariboru, ki je nekoč slovel po zdravi in prijetni klimi, tudi v drugih urbanih in industrijskih središčih je največji problem skrajno onesnažen zrak. Smrdi, astmatiki se dušijo, koga s slabim srcem zvije infarkt, otroški in pljučni oddelki bolnišnic in ambulant so vse bolj polni — nam pa ne preostane drugega, kot da godrnjamo, spremljamo večini nerazumljive podatke o vsakodnevnem onesnaženju in kupujemo plinske maske. Če bi bilo novi demokratični oblasti res toliko do čistega okolja, kot se hvali, bi radikalno obdavčila večje onesnaževalce, in to brez milosti in brez obzira do »gospodarskih, nacionalnih, socialnih« in kaj vem kakšnih še pomislekov (to se baje pripravlja, a sila počasi), pa peči na trdo gorivo, pač pa bi oprostila davka peči na tekoča goriva in piin ter vozila s katalizatorjem, alternativne vire energije (npr. sončne kolektorje, toplotne črpalke, dele za majhne elektrarne, vetrovne turbine ipd.) pa bi celo subvencionirala. Tudi obdavčitev goriv bi morala biti sorazmerna vsebnosti nevarnih snovi, npr. žvepla Nafta je vsekakor čistejša od
premoga, a v naši je žvepla bistveno več kot v tisti, ki jo kurijo na zahodu. Dejstvo je, da je razž-vepljevanje nafte razmeroma preprost in poceni proces, ki ga obvladajo tudi naše rafinerije — vendar le za izvoz. V sedanji situaciji, ko večina vozil pri nas še nima katalizatorjev, je pravzaprav sreča, da neosvinčen bencin ni bistveno cenejši od običajnega — resda ne vsebuje strupenega svinčevega tetraetila, zato pa toliko več kancerogenega benzena in podobnih snovi, ki se razgradijo šele v katalizatorju, če je ta pokvarjen ali ga ni (tehnično ie povsem mogoče nalivati neosvinčen bencin tudi v vozila brez katalizatorja, in nekateri to v dobri veri tudi počnejo), pa lepo zasvinjajo zrak na še bolj nevaren način. Promet sicer ni največji, nikakor pa zanemarljiv onesnaževalec zraka. O nepotrebnih semaforjih, ki povzročajo dodatno onesnaževanje, je bilo v tem časopisu že dovolj govora. Zmanjševanje prometa z administrativnimi prepovedmi je prav tako nesmiselno in nepopularno. Privlačnejša je zamisel o brezplačnem mestnem avtobusu, ki jo bodo menda speljali Zeleni (ideja ni nova, a doslej ni šla skozi) — a ob slabih izkušnjah z mariborskim prometnim monopolistom Certusom (ironija je v tem, da ime podjetja v latinščini pomeni točen, siguren, zanesljiv) smo lahko le skeptični: že zdaj, ko je Certus vsaj delno odvisen od denarja, ki ga dobi od potnikov, pelje zadnji avtobus tam nekje okoli 22. ure, celo na glavnih progah vozijo avtobusi v mnogo prevelikih časovnih razmakih (dvojka ob nedeljah npr. na 50 minut, v tem času pa pride normalen človek od začetne do končne postaje tudi peš), da o udobju in prijaznosti osebja sploh ne govorimo — bati se je, da bo ravnanje Certusa pri zagotovljenem denarju še manj odgovorno. Bolj dobrodošlo bi bilo ugodno kreditiranje gospodinjstev, ki se odločajo za prehod s trdih goriv na tekoča in plinasta, pa za dodatne alternativne vire in toplovodno ogrevanje.
Najbrž pa je glavni vzrok za neznosen zrak to, da se mariborsko področje glede prezračeno-sti obnaša kot kotlina. Geografskega pojma »Mariborska kotlina« seveda ne boste našli na nobenem zemljevidu ali atlasu — mestno področje s severozahoda zapira Kobansko, z jugozahoda pa Pohorje - a na vzhod je povsem odprto proti Dravskemu polju in bi bilo pri normalnih pogojih odlično prezračeno. Nekaj malega k temu prispevajo globalne vremenske spremembe (ki jih je povzročilo človeštvo z brezobzirnim odnosom do narave), a glavno krivdo gre pripisati mariborskemu jezu, ki spušča v »staro« (dejansko edino pravo in naravno) dravsko strugo le kapljice, večino vode pa preusmerja v kanal elektrarn Zlatoličje in Formin. Tako upočasnjen in preusmerjen tok Drave vpliva na slabšo cirkulacijo zraka, ruši pa tudi ekološko ravnovesje Dravskega in Ptujskega polja in naravne rečne struge. V tem časopisu je bil že zdavnaj objavljen konstruktiven predlog za izboljšanje situacije: rušenje jezu in obeh elektrarn na kanalu, ki bi postal trasa avtoceste proti Zagrebu! Če ne po legalni in institucionalni poti, pa ilegalno, revolucionarno, če hočete teroristično. Je nevarno, ampak se bo splačalo.
jacks
- GOJZAR SCEN, ________________
KAKO ZMLETI ODVISNOST OD MAMIL?
Odgovora na v naslovu zastavljeno vprašanje v tem članku seveda ne boste našli. Prav tako ga ni dala okrogla miza »Mladi in mamila« v mali dvorani ljubljanskega Študentskega naselja v ponedeljek, 4. 3. ob 18. uri. Zadevo je organiziral MLIN, t. j. Mlada iniciativa pri SDZ, stranki, ki ima v slovenski vladi prav represivne resorje, in katere vodja dr. Hubert Požarnik se poklicno ukvarja prav s stvarmi, ki zadevajo človeško dušo. Trikrat lahko ugibate, kdo je okroglo mizo vodil!
Gostje okrogle mize so bili kar trije psihiatri (dr. Žmuc-Tomorije-va, dr. Lev Milčinski in dr. Mravlje), en policaj (namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve dr. Maver) in en alternativec (bralcem tega časopisa dobro znani Slave Gorjup, antiprohi-bicionist in organizator projekta Stigma, ki se ukvarja z alternativnimi oblikami pomoči »narkomanom«), Moderator dr. Požarnik je že na začetku izrecno poudaril, da naj ta okrogla miza ne bi bila politična, ampak izključno strokovna — vse do tik pred koncem mu je uresničevanje te omejitve tudi uspevalo (morda celo na škodo polemičnosti in zanimivosti izmenjave mnenj), če seveda zanemarimo prvo številko MLIN-ovega biltena, ki je bila nevpadljivo ponujena obiskovalcem (glede na to, da omenjene publikacije praktično ni v javni prodaji, to niti ni slabo).
Publike je bilo kar precej, in po površni oceni je bila dokaj raznolika. Na začetku je bila prisotna
celo skupinica (nekako 5 do 8 oseb) »najmlajših mladincev«, po moji oceni v starosti nekako 12 do 14 let, ki pa je skoraj natančno ob pol osmih kot na ukaz zapustila dvorano.
Zmerom svojo goni slavček
(France Prešeren)
Tovrstne okrogle mize so dolgočasne zato, ker so vedno enake, in ker na njih ni mogoče zvedeti nič novega. Najprej traja približno eno uro, da gostje temeljito predstavijo (ponavadi preberejo) svoje že od prej znane poglede na obravnavano problematiko, sledi čakanje, da se bo kdo izmed publike ojunačil s prvim vprašanjem, ki ga zapolnjuje pogovor med gosti, nato nekaj vprašanj iz publike in odgovorov, ki gredo nekako mimo vprašanj, ko pa kaže, da se bo razvila debata, posreduje moderator, rekoč, da se čas izteka, nakar še kakih deset minut naklada v smislu nekakšnega pomirljivega povzetka, zahvale organizatorjem ipd.
Tako smo lahko slišali, da so vzroki za poseganje po drogah emocionalni, socialni, telesni in intelektualni (Žmuc-Tomorijeva), da najnovejše raziskave kažejo, da so tudi t. i. mehke droge zelo nevarne (Mravlje), da je treba substitutivne metode zdravljenja (npr. metadonsko) uporabljati skrajno restriktivno, če sploh, pa še to po zelo strogih kriterijih, in da novinarji (kdo pa drug) z nestrokovnim poročanjem in iskanjem senzacij delajo ogromno škodo (Milčinski), da je zakonodaja sicer represivna, vendar sa-
mo uživanje vendarle ni kaznivo, pa tudi v praksi se upošteva specifika vsakega primera, ter da je uporaba zakonodaje v Sloveniji vendarle mnogo liberalnejša kot na jugu, predvsem v Srbiji (Maver), ter da je treba normalizirati politiko v zvezi z drogami na liberalni način in razen institucionalnih (psihiatrijskih in penoloških) podpreti tudi manj represivne načine pomoči zasvojenim (Gorjup). Same stvari, ki jih poznamo že od prej!
Omamljaj se! (Charles Baudelaire)
Kdaj in kako seznanjati mlade z nevarnostjo mamil? Kako podrobno, objektivno in tendenciozno naj bo tako seznanjanje? Kdo naj ga izvaja? Vprašanja brez enournih in jasnih odgovorov. Mnenja so različna, vseeno pa nas hočejo prepričati, da so nekatera med njimi bolj, druga pa manj pravilna.
Najnovejše raziskave (v toliko opevani Ameriki, seveda) kažejo, da je marihuana prav tako nevarna kot heroin, pa vendarle manj. Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da je lahko majhna količina »trave« celo koristna. Stvar stališča pač! Brez dvoma pa potrošnja drog in število potrošnikov tudi pri nas skokovito narašča, in pri tem ne pomaga ne prepričevanje in seznanjanje s posledicami, ne represija, ne »strokovne metode zdravljenja« (pa tudi »alternativne« ne). Enak efekt bi najbrž imela tudi depenalizacija drog, pa še cenejša bi bila. Kljub moralnim, strokovnim in nasploh jav-
NAGRADNA KRIŽANKA
Rešujete jo kot skrito križanko, v katero je treba vnesti 57 (sedeminpetdeset) črnih polj. Polja niso oštevilčena, opisi gesel pa si sledijo po vrsti.
VODORAVNO: Znamka irskega »rdečega« piva. Zdravnik za duševne bolezni. Okroglozrnat apnenec. Vrsta čolna. 100 m!. Ribje jajce. Španija. Nizozemska. Zvišana nota H. Kovinarska obrt. Zaščitna plošča. Norveška. Variante. Središče vrtenja. Uokvirjena plošča. Lantan. Islamski verski poglavarji. Znamka revolverjev. Govorniško izražanje misli. Pripovedna pesnitev. Glavni števnik. Inkovski poglavar. Reka v Burmi. Mesto na Poljskem. Novi Sad. Mesto v Kongu. Tona. Južni pračlovek. Nebeška hrana. Švedska.
Reka v severni Franciji. 2. samoglasnik. Vodik. Kraj na Primorskem. Grčija. Organ vida. Luksemburg. Ameriški glasbenik (Tom). Avstrijsko-ameriški arhitekt (Richard). Tisočletje. Osebni zaimek. Ljudstvo v Gani. Italija. Trizložna stopica. Pripadnik saharskega ljudstva.	Italijanska
igralka (Miranda). Kovanje. Kalcij. Čopast papagaj. Mesto v Egiptu. Arabski žrebec. Roman Borisa Viana (2 besedi). Vatsjajanov ljubezenski priročnik.
NAVPIČNO: Kisik. Žensko ime. Takt. Ruski emigrantski filmski režiser. Gora v Švici. Ameriška zvezna država. Skandinavsko moško ime. Litij. Potek. Tantal. Eden. Fosfor. Škofjeloška tovarna. Vaketi mednarodne pomoči
(naša pisava). Moško ime. Kalij. Veznik. Ameriška obveščevalna služba. Sladkovodna riba. Pivski vzklik. Francoski pesnik (Leconte de). Pritrdilnica. Avstrija. Predlog. Moško ime. Kratica slovenske oblastne stranke. Neznanec. Amper. Kratica za avtomatizirano poslovanje. Germanski bog. Jugoslavija. Predzadnja črka. Kraj pri Ljubljani. Podredni veznik. Odjemalec. Mednarodna organizacija letalskih prevoznikov. Izbrisan in ponovno popisan list. Bibliotekarska klasifikacija. Fortuna. Del celote. Avstrijska letalska družba. 3. samoglasnik. Ruski patriarh (pravo ime Sergej M. Izvekov). Ogljik. Polmer. Meter. Rdeč drag kamen. 6. in 15. črka. Žensko ime. Ribja jajčeca. Nekdanji madžarski
nomnenjskim nasprotovanjem bi bilo morda le vredno poskusiti, vsaj na omenjenem prostoru (projekt »Metelkova« predvideva bodoče alternativno zbirališče kot nekakšno »dekriminalizirano drug-free sceno«, bolj malo verjetno pa je, da bi kaj takega uspelo).
Svašta! (Miha Mazzini alias Ibro Hadžipuzič)
Na koncu okrogle mize je odrasli SDZ-jevec dr. Požarnik svojemu MLIN-skemu podmladku dobesedno svetoval, naj poskusijo spraviti preventivne in kurativne dejavnosti proti zasvojenosti z drogami (tudi »alternativne« — a pravzaprav bi moral reči »predvsem«, kajti tiste institucionalne so tako ali tako že del sistema) v republiški proračun, ki se pravkar sprejema. NI pa povedal, da proračun že zdaj le stežka usklajujejo (krčijo — ker je jasno, da so puške in državna prisila nasploh, pa upravni aparat ipd. vsaki oblasti ljubši in pomembnejši od družbenih dejavnosti, sociale, itd., je prav tako jasno, da bodo krčili prav slednje, ne pa sprejemali v proračunsko financiranje še novih), in da predlog nikakor ne bo šel skozi, čeprav ga bi predlagal del vladajoče koalicije (ali pa prav zato — vsaka oblast kdaj pa kdaj rada izpade popustlj-jiva, in zavračanje lastnih predlogov pri »marginalnih stvareh« ji navidez daje alibi ob očitkih nepopustljivosti pri »bolj bistvenih«), Strokovno in nepolitično? Dajte no!
Darinko Kores
politik Nagy. Ljudsko ime za sivo litino. Mariborska in ljubljanska prodajna galerija. Italijanski slikar iz 13. stoletja. Kurčatovij. Lopov. Biblijski grešnik. Popularen ples. Vzhod. Divja zver iz rodu psov. Napadalec. Naprava za reguliranje električnega toka. Egiptovski bog sonca (Amon, naša pisava). Velika papiga.
Pri prejšnji križanki je tiskarski škrat v opisu gesel za vodoravno izpustil: 25: Samoglasnik. 26: Dušik. 27: Predlog. Iz opisa gesel za navpično pa je zmanjkalo: 31: Orientalska gostilna. Rok za oddajo prejšnje križanke se s tem izenačuje z rokom za oddajo te — t. j. do 31. marca. Ne pozabite dopisati svojega imena in naslova!
A
DODATEK K ANEKSU!
Denimo, da 1.) vsaka gledališka predstava v gledalcih vzbudi neka občutja, in da uspe 2.) samo dobra predstava doseči primerno, konsekventno očiščenje le teh, da se 3.) postavke iz 1.) in 2.) tudi v primeru, da gre za predstavo, ki »govori« o theatrum mundi, ne spremenijo, in da je 4.) theatrum mundi ideologija, ki vsakega izmed nas interpelira v igralca.
Recimo, da gledamo predstavo, v kateri je bog ravnatelj oziroma umetniški vodja gledališča (vrhnji člen v hierarhiji neke umetnostne institucije torej), da si kot takšen lasti neomejeno pravico dodeljevanja vlog, in da so igralci, ki vloge sprejemajo (vede ali ne), skrajno naivni.
Predpostavimo zdaj, da nas je predstava že uspela »opomniti«, da nismo tudi sami nič drugega kot igralci (ki trenutno pač igramo gledalce), in da je, če dobro premislimo, v nas že uspela vzbuditi neka občutja. Jasno, precej meglena so in težko jih je definirati. Pa vendar, poskusimo jih »spraviti« v kategoriji sočutja in strahu; sočutja z drugimi, z igralci na odru — ker so tako presneto naivni, in strahu za nas, ker smo na tihem pomislili: »Kaj pa če sem tudi jaz, kot igralec v gledališču sveta, tako naiven?«
Na odru se npr. neka igralka, ki je primer človeške naivnosti par excellence (ženska!), pusti zavesti bogu (ravnatelju gledališča) misleč, da jo zavaja njen zaročenec. Bog jo, seveda, uspešno zmede, zavede in spolno izkoristi. Ko se prične na sceni odigravati spolni akt (četudi fingiran), dosežeta naši občutji sočutja in strahu kritično točko. Oziroma, če dobro premislimo, z igralko pravzaprav sploh ne sočustvujemo več, ker — zdaj je že, kar je; pa tudi, če zopet dobro premislimo, strahu zase več ne čutimo, ker — tako pač je, ker v gledališču sveta konec koncev res nikoli ne moreš vedeti, kdaj te bo kakšen bog nategnil.
Vendar pa, tako kot se to praviloma dogaja, kritična točka že an-ticipira spremembo oziroma prehod v novo stanje.
Igralki, ki se na začetku strašansko upira, pričenja zdaj seks
z bogom še bolj strašansko ugajati, in doživi, da tako rečemo, orgazem vseh orgazmov, Orgazem z veliko začetnico.
Tisto, kar se v trenutku, ko igralki prihaja, dogaja v gledalcih, ni nič manj orgastično in sploh vse izkušnje presegajoče in neopisljivo. Toda mi smo vztrajni in poskušamo to vseeno opisati (pri čemer se seveda zavedamo siromaštva takšnih deskripcij). Torej: že res, da nas v gledališču sveta ves čas kdo nateguje, a kaj, ko je to tako lepo.
In prav zato ne bomo, ko bomo odšli iz gledališča (neresničnega, izmišljenega), in se vrnili v gledališče sveta (pravo, resnično), svoje taktike igranja prav nič spremenili (tako kot je naša igralka s svojim zaročencem prav lepo živela dalje).
Lahko pa pridobljeno izkušnjo reflektiramo, seveda, tudi drugače: pustili smo se zavesti (zopet enkrat) Umetnosti, dramatiku, predstavi, igralcem, bogu, pač vsem mogočim verižnim členom, ki dobivajo drug od drugega moč pod vplivom heraklejskega kamna, in predvsem smo se pustili zavesti sebi, zadnjemu členu, ker smo nasedli svojim bedastim občutkom. In vsak od teh členov oziroma vsi členi skupaj so nas seveda uspešno zmedli, zavedli in prevarali (zopet enkrat).
Toda — naj je zavest o prevari še tako trpka — bilo je vredno lepote, ki nam jo je prevara ponudila, bilo je vredno očiščenja, katarze, duhovnega orgazma, in tega, da smo bili ob odhodu iz gledališča prav takšni kot ob vstopu vanj.
In nazadnje, vredno zadovoljstva, ki ga prinaša radodarnost s komplimenti naše sorte.
Petra Vidali
F. Durrenmat: Justica
(Nova obzorja 145, ZO 1990)
POZNA RECENZIJA, ZGODNJI HOMMAGE
Najbrž danes več ni (postmoderno razpravljati o vdoru žanrov v visoko literaturo, pa o tradicionalno pričakovani trivializaciji lete in sploh o kakršnikoli trivialnosti s tradicionalnimi konotacijami, pa o modifikaciji (trivialnih) žanrov, ki je s tem povezana. Pa tudi ne o pluralni sestavi odjemalcev, o konzumentih običajne hrane in gurmanih, ki segajo po istih me-nujih — eni zato, ker piše na jedilnem listu »dunajski zrezek«, in drugi zato, ker restavracija (oziroma njen kuhar) slovi po odlični pripravi vsakovrstne hrane.
Prvi zato, ker mislijo, da še vedno berejo roman detekcije; in drugi zato, ker mislijo, da je roman briljantno napisan. Prvi zato, ker se jim zdi, da postane junak (malce modificiran — odvetnik namesto detektiva) žrtev skorumpiranega (pravnega) sistema, in ker to vodi k spoznanju, da pravice ni; in drugi zato, ker se jim zdi, da je ta teza sijajno podtaknjena.
Prvi zato, ker je teza, ki jo po njihovem zgodba podpira, samo še ena potrditev, da imajo, kot vedno, prav, da izkušnje ne lažejo, da torej pravice res ni; in drugi zato, ker jih je sladokusna analiza pripeljala do ugotovitve, da takšne teze pravzaprav nič ne podpira, da junak ni žrtev pokvarjenosti sveta, da je, če sploh česa, žrtev lastne neumnosti, in da bi bili sami prav tako neumni, če bi padli na foro »pravice ni,« ker je vse skupaj pač samo čudovito poigravanje s formami, ki so tovrstne teze nekoč »res« potrjevale.
In tako prvi pač mislijo, da jejo »vineršnicl«, in od mize vstanejo popolnoma siti in zadovoljni. In drugi mislijo, da jejo nekaj, kar »zgleda kot vineršnicl«, pa je (»v resnici«) samo virtuozno imitiran surogat (soja morda). Užitek ob virtuoznem poigravanju pa je tudi njim popolnoma zapolnil želodce.
Če se zdi, da smo tako jedli še v osemdesetih, in je po drugi strani več kot jasno, da so analize opisanih načinov prehranjevanja danes najbrž ne le neaktualne, ampak že kar nostalgične, da prehajajo v kompetenco zgodovinskih ved, so temu najbrž krive spremembe, ki so jih že prinesla devetdeseta.
Durrenmat, pa še kdo drug, je mrtev... Založba Obzorja, pa še katera druga, se tudi ne počuti najboljše ... Takšni in drugačni jedci pa so vedno bolj prisiljeni izbirati med dvema možnostima: ali tradicionalna menza, ali sicer okusna hrana, toda brez tiste prijetne začimbe, ki olajšuje prebavo in se ji pravi materin jezik.
Petra V.
SLIKARSTVO JE ILUSTRACIJA
Med mlado rusko umetniško generacijo zavzema llija Kabakov podobno mesto, kot ga je imel Mihael Bulgakov med ruskimi medvojnimi literati — je v Moskvi stanujoč kozmopolit. Rojen je bil leta 1933 v ukrajinskem Dnepro-petrovsku, med vojno je obikso-val leningrajsko umetnostno akademijo, ki je bila takrat prenešena v Samarkand. Po vojni se je vpisal na umetnostno šolo v Moskvi, kjer je po letu 1951 nadaljeval študij na umetnostnem inštitutu Surikov. Študij je zaključil leta 1957 in zatem delal kot ilustrator za različne mladinske založbe in časopise.
Še danes je v njegovem delu čutiti posledice te nejegove zaposlitve, saj še zmeraj izhaja iz risbe in vse njegove slike spominjajo na velike ilustrirane napisne table. Bistven del njegovega likovnega dela je tekst, ki presega nivo komentarja in postaja samostojno umetniško delo. Tema teh tekstov so izmišljene osebe in njihove »muhe«, s katerimi se odmikajo socialistični duhovni revščini ali pred njo bežijo. Sam Kabakov pravi: »Socialno je zame eksistencialno«, in kdor želi v njegovem delu videti politično angažirano umetnost, bo razočaran.
llija Kabakov je kozmopolit v pravem pomenu besede. Leto dni je bil štipendist DAAD v Berlinu in v tem času je dobil ponudbo za razstavo v ZDA, ki je bila odprta konec prejšnjega leta v San Franciscu, a se je po izteku štipendije vseeno vrnil v Moskvo.
Že na prvi pogled ima v vašem slikarstvu bistveno vlogo besedilo, zakaj?
Slikarstvo je zame ilustracija, ilustracija mojih tekstov. Malevič je, na primer, napisal preveč tekstov o filozofskih in družbenih problemih in njegovo slikarstvo je ilustracija njegovih misli. Supre-matizem je dober primer za ilustracijo teksta: najprej obstaja tekst in nato slikarstvo. Tudi pri meni so najprej besede, govor in literatura, a ne vpomenu beletristike, temveč got govorica.
Če izhajava iz tega, da slikarstvo nekaj upodablja, potem vi z vključevanjem govorice uvajate nekakšno vmesno stopnjo. Beseda posnema situacijo, ki jo nato upodobite s svojimi slikami.
Točno. Po moje obstajajo povsem različni tipi umetnikov. Obstaja tip preroka: želim vse in želim imeti zadnjo besedo. To je nazor otroka ali psa, ki sliši in si za-
pomni samo zadnjo besedo. Drugi tip umetnika se postavi v pozicijo gledalca in opazuje tako kot on. Skupaj z njim vidi predmete, ki vise na steni in se sprašuje: Kaj ta slika pomeni?, Kdo tako slika?, Kaj želi povedati itd. To ustreza govoru, komentarju slike in je odraz povsem drugačnega dojemanja.
Vprašajmo se, kdaj se začne ta proces komentiranja? Po moje mora imeti gledalec odločilno mesto, umetnik pa se mora z njim poistovetiti in skupaj z njim opazovati. Z gledalcem se mora pogovarjati, diskutirati o teh norih stvareh na steni. Umetnik nima zadnje besede, je le navaden, povsem normalen in vsakdanji zemljan. Ni ne prerok in ne genij, samo postavlja vprašanja, ne pozna pa odgovorov. Vprašanje je seveda tekst, umetnost pa le katalizator procesa diskusije
Si je moč s stališča gledalca razlagati tudi vaš prehod od dvodimenzionalnosti slikarstva do prostorskih instalacij, v katere se mora gledalec vživeti? Na primer Stich-ting de Appel?
To je morda najboljši model za pojasnitev problematike gledalec — slika. To delo je zelo preprosto, a konstruktivno: obstajata slika in stena. Slika ni klasična, a vseeno vsebuje naturalistične elemente, in' tri metre pred njo stoji bariera, ki je hkrati metafizična in realistična. Pred to ograjo so mize z dvema stoloma in na mizah leži mnogo tekstov o sovjetski umetnosti in kulturi z zava^ jajočimi navedbami avtorjev, vse pa sem napisal jaz sam.
Celotno instalacijo bi bilo moč dojeti kot trodimenzio-nalno sliko.
Seveda, a odvisno od distance, tako od distance do slike kot od distance do ograje. Ograja je lahko ponovitev ograje v zaporu ali na sodišču, meja med dogodkom in opazovalcem. Prav tako pa lahko ograja tudi ščiti, kajti kontakt med gledalcem in umetnikom je lahko s strani umetnika močno represiven, ograja pa spremeni situacijo.
Kakšna pa je potem razlika med pravim sodiščem in sodiščem v vaši instalaciji?
Zame je beseda sodišče zelo pomembna; gledalec sodi o umetnini. To je drznost in zato je treba ustvariti ravnotežje.
Je vloga gledalca za neko-
ga iz ruskega območja kaj drugačna kot za nekoga iz zahodne Evrope?
To je zanimivo vprašanje, na katerega pa ne znam odgovoriti. Mene zanima samo tip gledalca. Odgovoriti pa bodo morali tisti, ki so kompetentni za presojo mojega dela, mene zanimajo samo odgovori kustosov in umetnostnih zgodovinarjev. Ne verjamem v preprostega človeka.
Poleg tega je, kot kažejo moje izkušnje, tip kustosa skoraj povsod enak. Podobno kot velika družina, tako v Rusiji kot v New Yorku. Dobra umetnost je povsod dobra umetnost — to bi lahko bil eden od odgovorov na vaše vprašanje.
Evropejci so po moje še ohranili zaupanje v preprostega človeka.
To je konservativno. Preprost človek naj bo na preprostem mestu. A kdo je prismojen? Umetnost je izjema in ti, ki se za umetnost zanimajo, so tudi nenormalni. To je normalno.
Schillerjev program estetske vzgoje postane s tem zastarel. Kaj ni smisel umetnosti narediti iz človeka boljšega človeka?
Ne, toda jutri lahko postane to zopet drugače. Menim, da je to samo stanje našega časa, ki ga zaznamuje boj proti pričakovanjem, načrtom in projektom modernizma. Kako že gre? Oče vpije, otroci pa pravijo: »Mir, mir!« Oče oravi; »Naredil bom paradiž, ustvaril bom nov svet, novega človeka.« Ta oče je naša generacija.
Zakaj? S projektom naših očetov smo dosegli velike in grozljive posledice.
Za zahodno Evropo je Malevič še zmeraj središče ruske umetnosti. Kako na to gledajo Rusi, ki imajo za seboj še druge izkušnje, ki jih zahod ni spoznal?
Malevič in El Lissitzky sta naša stara starša, podobno kot biblijski očaki in mi, otroci, moramo iti po njuni poti. A ni nujno da je to res tako. Paradigmo o Maleviču in naši generaciji je moč ponazoriti z mostom. Vsak most ima tri dele: začetek, sredino in konec, izhod. Malevič in drugi umetniki njegovega časa so ustvarili umetnost za prihodnost. To je bil začetek mostu, ko je vse prekipevalo, vsi so pričakovali prihodnje čase, vsi so videli samo horizont in stari svet je bil mrtev. Izjemna energija tega projekta je trajala do leta 1932, potem pa je prišel Stalin. To je bil najlepši čas, saj paradiža niso sanjali, ampak se je zdel prisoten. Sledil je socialistični realizem, ki je nadaljeval iluzijo tega paradiža, sredi šestdesetih let pa se je vse spremenilo, vse se je porušilo. Nastala je velika razpoka in naša generacija stoji na koncu mostu. Resignacija. Tradicija se ne nadaljuje. Projekt suprematistične umetnosti so nasledile smeti, pričakovanega novega človeka pa zopet stari.
Kako kot ruski umetnik poznate zahodnoevropsko in ameriško umetnost?
Samo fragmente, in še te le preko literature. Sedaj pa prihajajo tudi razstave, prihaja do sprememb. Z zahodno umetnostjo nismo imeli nobenega kontakta, razen v naših predstavah, v naši fantaziji, toda naša fantazija je bila zelo intenzivna. Skorajda trideset let smo živeli v zaprti kleti — a to je že druga zgodba.
Intervju Thomasa VVulffena z lli-jo Kabakovim (Kunstforum, št. 110) prevedel in priredil Mitja Visočnik
PRVI OSEBI-GLASBA
I
Prijeten pariški spomladanski zgodnji večer je. S Khaledom
(ki je ravno podpisoval pogodbo za Virgin) in njegovim manager-skim spremstvom sedimo pred kafejem na Plače des Vosgues. Med živahnim razgovorom (med katerim zvem veliko o Khaiedu, npr. to, da je prav ta dan dobil svojo Carte de residence (dovoljenje za 10-letno bivanje v Franciji), da se v Alžirijo še dolgo ne bo mogel vrniti, ker se je izognit služenju vojske, da ima doma mački in psa...), med živahnim razkazovanjem njegove poslovne »aktovke« (v kateri domujejo pogodbe, kreditne kartice, plačani in neplačani računi, izrabljene in neizrabljene letalske vozovnice, razni spominki kot marmelada iz Tokia in maslo iz New Vorka, ter medvedki, medvedki, medvedki od povsod), med tisočerimi drobnarijami in usodami se počasi spušča mrak in se počasi prižigajo luči. In midva s Khaledom počasi začenjava najin »uradni«razgovor.
Cheb Khaled je neznosno karizmatična osebnost. Ko mu širok, bel nasmeh razsvetli obraz in mu na dnu črnih oči zagorijo nagajivi plamenčki, se je njegovi karizmi peprosto nemogoče upirati. Cheb Khaled je karizmatičen človek z izrazito osebnostjo in izrazitim, ekspresivnim načinom govora, ki ga je nemogoče posnemati in še težje zapisati.
Khaled je oseba, ki se strašno rada smeji; in njegov smeh je nalezljiv, in nenavsezadnje je karizmatični Khaled hadj Bra-him tudi odličen pevec in glasbenik; tako odličen, da so ga razglasili za kralja alžirske rai godbe...
— Dober dan, Khaled.
Khaled: Dober dan.
— Za začetek bi te vprašala, kakšen je bil tvoj začetek. Kdaj si
začel igrati, delati glasbo?
Zelo mlad. Igrati sem začel... igrati na razna glasbila, na primer harmoniko, piščal... preden sem postal pevec, sem namreč poskusil raznorazna glasbila in to že zelo zgodaj. Torej, ko sem bil star 8 let, sem že igral harmoniko, pa kitaro — ta je bila sploh moj prvi inštrument — pa orgle...
Potem sem imel, ko sem bil star devet let, eno skupino in v njej sem igral bendžo; kasneje sem tgral še maroško folkloro in na tem področju sem tudi prvič preizkusil svoj glas. To je bilo leta 1972 ali pa 73, se pravi, da sem imel 12 let, ko sem začel peti. Potem pa sem ... hmmm rai, a veš, obstaja že dolgo, že od tridesetih let tega stoletja, torej rai' ni nova stvar. In ta glasba me je zamikala, pa sem si rekel: >Evo, to moram pa malo raziskati, narediti iz tega nekaj novega, nov stil, ki bo drugačen od starega raija.« S štirinajstimi leti, leta 1974, sem posnel svojo prvo ploščo. In ker je bil to čas, ko je zablestel Bellemou Messaoud s svojimi pihali in trobentami v rai godbi, sem tudi jaz na to ploščo dal sax. Tako, da sem na svoji prvi plošči imel sax, dve violini, ud (lutnjo) in harmoniko, ki sem jo igral sam. To ploščo smo posneli na majhen dvokana-len Grunding! (smeh) In to je bila moja prva plošča, moja prva sin-glica... Naslov je bil Licejska pot, Tregl Lise; in že ta moja prva singlica z dvokanalca je bila uspeh ... Ja, to je bila moja prva plošča in moj prvi uspeh ... (smeh) Tudi tu, v Franciji, kjer so jo tudi prodajali, je bila v vseh džuboksih, pri vseh beurih, to je arabskih emigrantih druge generacije ... In nato je tak stil postal moderen... mislim, plošče same v Alžiriji niso šle dobro v promet, ker doli ni veliko ljudi, ki bi imeli gramofone. Vsi mladi, vsi, imajo dol samo kasetarje ... da se lah-
Ekskluzivni intervju
CHEB KHALED
KRALJ ALŽIRSKE RAI GODBE
ko z njimi potepajo po plažah in okoli, a veš. Zato sem potem raje snemal kasete. Plošče pravzaprav pri arabski publiki še vedno ne gredo dobro v promet, samo kasete...
— Ali morda veš, koliko kaset imaš?
UUUUUUUFFFFF! Toliko jih imam, toliko preveč jih imam, da... da pojma nimam ... ni take številke ... hohohihoohohoha (ali krohot).
— Ali še vedno igraš na vsa glasbila...
Seveda. Čeprav sem malce že pozabil. Kitaro pa trobento sem pozabil!
— Kaj pa harmonika? Jo še igraš?
Ja, ja. Harmonika je moj najljubši inštrument. To je edino glasbilo, ki sem ga imel res rad in še vedno rad igram na harmoniko... Veš, pravijo, da je harmonika reven inštrument... piano revežev (smehec) In to je res ... piano je bogat... (krohotek)
— Kaj ti pomeni rai, izraz rai pesem?
Že sama beseda rai pomeni misel, mnenje... Rai, rai glasba pomeni tudi veselje. Zame je pa to tako, kot vsa glasba, ki obstaja na zemlji... v svetu ... Rai govori o vsem: rai govori o družabnem življenju, rai govori o ljubezni (kot vse pesmi), govori o alkoholu ... Govori o VSEM ... 0 VSEM, kar se dogaja... Mi živimo, ŽIVIMO za pesem, razlagamo to, kar vidimo, razlagamo to, kar čutimo in razlagamo tudi to, kar čutijo drugi... ljudje. To je to! To je enako kot vse pesmi, vsaka pesem...
— Nekateri pravijo, da so tvoja besedila vulgarna...
Ne! Ne! Poglej, pri nas v Alžiriji je beseda vulgaren zelo hitro izrečena, zelo. Ne gre za... hmmm pesmi, ki bi govorile o spolnosti, ne gre za erotiko. Pri nas je vulgarno že, če izrečeš besedo alkohol.... ali pa besedo ljubiti... Pri nas je zelo lahko proglasiti kakšno stvar za vulgarno. Ljudje vse slabo sprejemajo, za vse, VSE, potegnejo na dan
besedo vulgaren. In potem to govorijo, ker vse rai' pesmi govorijo o alkoholu, alkoholu, alkoholu... stari rai, veš, stari rai je bil poezija — ne tako kot novi rai, ki imenuje — stari rai ni poimenoval, ni govoril o dekletu ... Veš, nekdo, ki ljubi, želi peti o ljubezni, želi o dekletu tudi peti... stari rai pa ni hotel imenovati dekleta... Kaj je
(it S,C&KXjKŠJbC2
A
m
naredil? Navedel je prispodobo, na primer goloba...
— A ni to pri popularni tradicionalni godbi chaabi?
Tudi. Ampak tudi pri starem raiju. Stari rai' se je takrat imenoval oranska folklora, ne rai, a veš. In to je potem moja generacija poimenovala rai. In torej ta stari rai ni govoril neposredno. Govorili so v prispodobah. Da ne bi izgovorili besede alkohol, so rekli »nalil sem se s kokakolo« (krohot). Sodobni rai je pa neposreden, govorimo neposredno. Rečemo LJUBIM, DELAM LJUBEZEN. To, to NI vulgarno... VSI delamo ljubezen ... (smehec) Meni se zdi prav, da se govori neposredno, veš, dobro je VSE povedati, vse ..., ker Poglej, dežele Maghreba so muslimanske dežele in slabo razumejo določene zadeve, a veš, in jaz, jaz VSE DO SEDAJ (pa moji starši vedo kaj počnem in to obožujejo)... Torej, vse do sedaj nisem ŠE NIKOLI pokadil ENE SAME cigarete pred mojim očetom ... Vidiš! Vidiš! To! To je problem, ki ga ima-" mo ... Sodoben rai pa, hmmm njegovo bistvo je DA IZRAZI, DA REČE, da POVE. Vidiš! Človeka ne sme biti sram . reči »ljubim to dekle« ali pa »ljubim te«. Pri nas je pa to problem. Tako težko je povedati dekletu, da jo ljubiš... Treba je poslati nekoga... prijatelja, a veš, da gre vprašat starše in tako... Treba je iti od Petra do Pavla, da bi dobil ODGOVOR ODGOVOR . . . ki ni niti JA, niti NE ... (krohot). Vidiš, Tako je to. In zato pravijo, da je rai vulgaren. PA NI! TO NI NOBENA VULGARNOST! NI!
— Kaj pa pomeni beseda, ki je vzdignila veliko prahu... nekaj, takega kot LEBRIK ...
NBRIK ! n BRIK! N brik pomeni ljubim te ...
— A ni to habejtu? Habejtek?
Evo! Habejtek! Habejtek... ja.
Habejtek je literarna arabščina, n'brik pa pogovorna. N brik lahko pomeni ljubim te. Lahko pa pomeni tudi želim te ... lahko pomeni spoštujem te ... Vidiš, ENO arabsko besedo lahko opišeš s tremi pomeni... odvisno je od tega KOMU rečeš in KAKO rečeš... Torej n’brik je isto kot n'hebek, habejtek... ljubim te ... (smehec)
— Ali bi lahko skušal prevesti kakšen stavek, kakšen del tvoje pesmi v francoščino, sedaj?
Čakaj... hmmmmmm ... samo malo ... iščem, iščem, ker je
to zelo težko. Celo za nas... Da bi prevedel arabski stavek, moraš vse postaviti na glavo. Začeti moraš na koncu, da prideš na začetek... arabščina je taka...
— Ni problema. Jaz bom potem tako ali tako prevedla v slovenščino ...
... in vse zopet postavila na glavo ... (krohot)
— O čem govori na primer Ha-dak aachki le oul?
»Hedek aaški lul« pomeni »to je moja prva ljubezen«. Hedek = to je, aaški = moja ljubezen, l ul = prva... Torej, to je moja prva ljubezen. Tu, v tej pesmi povem celo nekaj po francosko. Rečem tole: Če me zares ljubiš, jek te ljubim... JEK je v arabščini in pomeni potem, torej, če me res ljubiš, potem te ljubim tudi jaz.
— Kaj pa alkohol? Ali je v raiju nujno treba piti alkohol...
Ne. Sploh ne. Samo... včasih, ko imamo probleme z žensko, ki jo ljubimo, mi moški (včasih pa tudi ženske)... no se pač zapija-
UFFFFF! GLEJ! Saj res... (krohot) tega se pa sploh nisem spomnil (krohot) Veš kakoje ... pravzaprav imam rad posterje ... kakršne koli... ko si v sobo obesim poster, se mi zdi dom POLN.
Pa tudi umetniške slike imam rad. Obožujem slike ... podobe ... okraske... Obožujem tudi televizijo, sploh risanke... pa stripe... (smeh)... Ko sem bil v Tokiju, sem šel v Disneyland ...
— In? Je bilo fino?
— OOOOO JAAAAAAA! Pri-ma! Zdi se mi, da se prijetno spočijem, ko gledam risanke... Ponavadi, ko omenim, da berem stripe in gledam risanke, se mi ljudje smejijo...
— Zakaj, saj je super gledati risanke...
DJELALLI (osebni manger) in Marc Cedat (šef managementa): Ja, seveda je fino gledati risanke ...
KHALED: Jaz jih vidim VSE! (krohot)
— Khaled, a je v tvoji familiji še kakšen glasbenik...
Ne, ne. Sem EDINI...
On vient d'apprendre que, coup sur coup, vendredi et samedi soir, deux hommes ont ete sauvagement assassines pare« qu’ils etaient magfirebins. Fetici Bougherra a Albertville, ei Ahmed Zemouri, a Bezien,, sont les cent troi-sičme el cent quatrieme vicSmes de crimes
raci st es (k-nuTs sent ans.___________________________j
Tous crions : assez ! Aueun etre Humain di-
de « dt dans le: jour ap: ment c leurs fa c’est le qu'on r un com
mo do nezavesti, da bi... POZABILI, da bi UNIČILI svojo žalost ...
— Kako je pa s prevodi na ovitkih plošč, s prevodi oddaj...
Včasih slabo prevajajo. Pravzaprav se to zgodi velikokrat. Včasih celo v televizijskih oddajah, kadar sem sploh govoril arabsko... To je verjetno zato, ker je toliko pregrad, da se sploh ne da prevesti... Veš, v arabščini imamo besede, ki sploh niso prevedljive. Niso. Ali so pa zalo zelo težko prevedljive. Lahko pa damo podobo... razložimo besedo s podobo... s sliko. ■
— Kakšen je pa tvoj odnos z drugimi chebi?
Ha! Najprej beseda cheb. Cheb so najprej imenovali mene, ker sem bil mlad in beseda Cheb pomeni mlad. Glede drugih che-bov pa... mi, mi smo ena velika velika družina. In se zelo DOBRO razumem z drugimi chebi... In teh chebov je tako veliko... TAKO VELIKO... preveč... da preden zaspim SPLOH NE ŠTEJEM OVC, AMPAK CHEBE!... Pel sem pa že z vsemi Chebi. VSEMI! Evo. Vsi hočejo... hmmm za njih, za nekoga, ki postane cheb, JE KONEC . . MORA peti s Khaledom! Mora! Ne imenujejo me zastonj kralj raija... (krohot) Novemu chebu moram MORAM MU POTRDITI, DAJE RES Cheb!
— Saj res, kaj je pa s tvojimi posterji samega sebe ...
Jaz ... hahihohohohihi... preprosto OBOŽUJEM Cheba Khale-da! Rad ga imam, Rad ga gledam. Rad ga poslušam. Doma, v Alžiriji, imam ŠTIRI sobe, s štirimi posterji — dvojnimi — na vsakem zidu ... (krohot)
— Zakaj pa raje ne obesiš ogledal... tako bi se spreminjal ...
- Edini? Edini!
— ouau! krohot
E
miuui
(šefi vstajajo)
Khaled: Že gremo?
Djelalli: Ja. Moramo se še oglasiti v pisarni...
— V Šeherezadi?
Ja. V Šeherezadi. Ob polnoči. Ob uri demonov, (smeh)
smorie
Ob polnoči, ob uri demonov in čarovnic, smo se srečali še v pariškem rai-rap klubu Shehere-zade. in nekaj mesecev kasneje zopet. Vendar »uradnega« razgovora nikoli nisva nadaljevala: prvič je bil po dolgi vožnji iz Marseilla (stalnega prebivališča) in po razgibanem poslovnem dnevu tako utrujen, da je le ždel v nekem kotu in vsake toliko časa poblisnil s širokim, belim nasmehom; drugič pa je bil v tako pristnem rai elementu,. da...
To je bilo konec aprila 1990 in nekaj mesecev kasneje. Še nekaj mesecev kasneje pa... Nobena vojna ni pravična. In nobena vojna ni čista. Vse vojne so umazane in vsaka vojna je umazana. Zalivska ni nobena izjema. Ne le, da je onečastila pravičnost, zapackala okolje, pobijala, klala, rušila in se izživljala v najnižjih strasteh. Potencirala je tudi že tako prevladujoč negativen odnos do arabskega sveta, tretjega sveta, do svetovnega Juga.
V Franciji je bilo do leta 1988, v 7-ih letih naraščujočega lepe-novstva in razcveta (skrajne) desnice, kar 114 nedolžnih smrtnih žrtev rasističnega nasilja. Žrtve so bile navadno maghreb-skega porekla, morilci pa so bili navadno oproščeni — če so jih sploh iskali. Ni si težko predstavljati, da je po letu 88 število žrtev le naraščalo in da je nasilje prestopilo vse meje po začetku zalivske vojne. Zaradi strahu in nasilja so cele mestne četrti po Franciji ostajale prazne, ker so se arabski priseljenci množično vračali v svoje rojstne dežele oziroma v rojstne dežele svojih staršev. Tovarne s pretežno priseljenskimi delavci so stale, šolski razredi so ostajali prazni...
Seveda je posledice množične psihoze čutila tudi kultura. In glasba. In rai glasba. Iz javnosti so preganjali vse, kar je le malo dišalo po Arabcih. Radijske postaje so s svojih programov umaknile vso z Arabci začinjeno glasbo (tudi najnovejši bum-CD Cheba Mamija, ki je bil posnet v Ameriki s samimi ameriškimi glasbeniki in ki je pred vojno navduševal in polnil strani časopisov in minute programov). Koncerti so bili prepovedani oziroma odpovedani, tudi gala Cheba Khaleda. Založbe so suspendirale pogodbe z arabskimi izvajalci, tudi Virgin s Khaledom. In tako naprej. Sedaj se bojda strasti počasi umirjajo in optimisti trdijo, da se bo tudi arabska glasba (in z njo alžirski rai) počasi vrnila v javnost ... inšallah.
Tatjana C (TC Lejla bin Nur)
i	.	'	.	'	'
STUDIO KOJAK
V Mariboru imamo nov glasbeni studio. Kot je v navadi pri imenovanju studiev v Sloveniji, je tudi novi mariborski dobil ime po mestni značilnosti. KOJAK, novi tonski studio demo posnetkov v Mariboru, ki ga vodi Dani Bauman, snema po nizkih cenah vse zvrsti glasbe. Muzikantje oglasite se na telefona 415-844 in 32-255, vabi Kojak.
Katedra 17	_____
мшмамаШШНММПП Naročam Katedro 217 004 Non stop
Kitedra 18
RecRec — Plošča meseca
THEE HEADCOATS - Heavens to Murgatroyd, Even! It's Thee Headco-ats (Already) (Hangman/SubPop)
Vse poti rock'n'rolla vodijo v Ameriko. Angleži Thee Headcoats so izdali že pet albumov in ko šesti »Heavens to...»v Ameriki dosega izredne uspehe, so v domači Evropi še vedno skriti v obskurnosti. Očitno je njihova glasba predober elementarni r 'n 'r, da bi lahko vzbudila pozornost razvajene evropske publike.
Glasba, ki jo igrajo Thee Headcoats ni revival sixties punka; tudi navadna garaža to ni; produkcija, ki je zanalašč diletantska in groba (in kdo danes še snema v mono tehniki in to potem izda na CD-ju?j, predstavi trio s preprostim in učinkovitim rockom. Ta je tako dober ravno zaradi svoje preprostosti in iskrenosti. Brez nasnemavanj in brez efektov (»efekt" je le groba produkcija sama) Thee Headcoats prav nič ne zakomplicirajo -njihova glasba je enaka dobri domači r'n'r zabavi; ko B. Childish odloži hreščavo kitaro s ploskanjem :? hrapavim vokalom razširi glasbeno porudbo svoje skupine, ki se prelije v pristni sodobni folk: rock and roli s primesmi rt 1hm & bluesa.
The. Headcoats ne postavljajo nobenih novih standardov, raje obujajo stare in hkrati ne zapadejo v njihovo slepo ponavljanje; predvsem pa dokažejo, da se s kitaro, basom in bobni še vedno lahko naredi muzika, ki vabi prav zaradi hrapave neposrednosti in zato, ker je preprosto DOBRA.
Dario C.
OAmnaamam ултшвтттш i
Pogovor za napoved koncerta
(Helidon — Slovenski solisti)
BOJAN GORIŠEK - Erik Satie (ZKP RTV Slovenija)
Na sodobno svetovno glasbo etablirana kulturna politika tega»kulturnega«naroda ne da veliko (če seveda odmislimo »mučenje« romantike vajenih abonentskih poslušalcev s sodobnimi	slovenskimi
zastareto-modernističnimi skladatelji), tako da je začudenja vredna odločitev dveh slovenskih založb, ki sta se konec lanskega leta potrudili izdati kar dva CD-ja s sodobneje orientirano glasbo, za katero skrbi nekaj črnih ovac, kakršna je tudi pianist mlajše generacije Bojan Gorišek.
Erik Satie je skladatelj iz preloma stoletja, kije v postmodernih časih prejšnjega desetletja doživel pravo renesanso, saj je bil s svojimi glasbenimi koncepti samosvoje glasbe, ki ob svojem nastanku ni imela prav nič skupnega s siceršnjimi dogajanji v akademsko resni glasbi, ampak je po svoje sledila celo nekaterim obrazcem takrat rojevajoče se popularne glasbe. Gorišku je uspelo pričarati samosvoj zvočni svet Satieja na zares zavidljivi izvedbeni ra vni, tako da lahko to krasno ploščo priporočimo vsem, ki jim glasba pomeni kaj več od zvočne tapete.
Na drugem CD-ju se Bojan Gorišek predstavlja kot trenutno vodilni slovenski interpret klavirske glasbe tega stoletja, pri čemer ima »nos» za zares izvrstne skladbe, ki jih na koncertnih odrih (da o radijskih programih ne govorimo) komajda kdaj lahko slišimo (kvečjemu v majhnem od sveta skritem Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev). Še posebej izstopa izvedba štirih delov skladbe Microkosmos II in enega stavka Mikrokosmosa I ameriškega skladatelja Georgea Crumba ki je prava zakladnica uravnotežene uporabe neorto-doksnih in konvencionalnih klavirskih prijemov, zapovrhu pa sledijo še dela Oliviera Hessiaena, Uda Kumarja in Milana Sti-bilja, ki zaenkrat zaključujejo Goriškovo ponudbo sodobne klavirske glasbe - takih založniških podvigov si v prihodnosti lahke samo še želimo!
Rajko Muršič
po koncertih... ampak to je nemogoče, zato pozabi. Ko smo posneti Pure, smo nekaj govoriti o sampierjih in vsem tem, ampak mislim, da to ne sodi zraven.«
— »In še nekaj o imenu benda... ali bi lahko malo razjasnil ... Jesus... Lizard?«
»Tokrat bom povedat po resnici. Seveda, o imenu iažemo na veliko. Temelji na Jesus Christ kuščarju iz Centralne Amerike, neke vrste legvanu s tistimi čudnimi ovratniki. Pri njem smo dobili ime. In spet, to bi rad ponovno povedal, so vsi Ji »jesus« bendi nastati za nami. Že pred tremi leti in pol, takoj ko so razpadli Scratch Acid. smo začeti kot Jesus Lizard Potem pa je David (Wm. Sims) šel v Chicago v Rapeman, in ko so ti razpadii, smo nadaljevali z delom... in še vedno smo tukaj kot The Jesus Lizard.«
prevod in priredba dario cortese
izvor imena: JANE (Svveet Jane) — heroin. ADDICTION — odvisnost, zasvojenost.
Sami imajo veliko bolj nedolžno razlago izvora svojega imena. Реггу: »Ko sem iskat ime za skupino, sem se raje odločil za Jane kot pa recimo za Johna, ker je bilo to zelo proti-mačistično. Mi se ne bojimo igrati mehko, z nežnostjo ...«. Ostaja pa dejstvo, da so imeli posamezni člani skupine pred časom določene težave z mamili. Težave pa so imeli tudi z managerjem skupine, vendar nas to sedaj ne bo zanimalo...
Vodič: »Dobrodošli v brezkompromisni svet Jane’s Addic-tion. Na svoji levi lahko vidite trohnečo drugo stran tako imenovanega rock and rolla, los an-geleško underground sceno, kjer je pošastno lepo, glasbena domiselnost pa včasih pomeni več kot opletanje z dolgimi lasmi ali hvaljenje s številom osvojenih deklet. Če pogledate pazljiveje, boste prav za krompirjevimi olupki v smetnjaku družbe zagledali zastavonoše te scene, Jane's Ad-diction, kako mahajo z vročim rezilom ustvarjalnosti okoli korita ameriškega korporacijskega rock kapitala. Poskusite kitare. Poljubite nebo!«
Zgodovina: Vodja skupine in pevec Реггу Farrell se je v Los Angeles preselil iz New Yorka. V L.A.ju je srečal kitarista Davida Navarro, basista Eriča A-ja in bobnarja Stephena Perkinsa Prve nastope so imeli v klubu Scream.
Реггуje s tem v zvezi rekel:
»BiH smo prva skupina, ki je
igrata v tem klubu. To je bil edini klub, ki je najet skupino le na podlagi njene kvalitete, medtem ko je bil drugi klub, Sunset Strip, skvarjen od komercialnosti. Postali smo skoraj hišna skupina, tam smo igrati približno enkrat na mesec«
Njihov prvi album, naslovljen po imenu skupine, je bil posnet v živo v klubu The Roxy. To je bilo 1987. leta, plošča pa je izšla pri založbi Triple X Records Takrat je založba Warner Bros pripravila kompilacijo lokalnih skupin, poimenovano po prej omenjenem klubu (The Scream LP), na kateri so bili Jane’s Addiction udeleženi s pesmijo Pigs In Zen, eno od njihovih klasik iz prvega obdobja. Warner Bros so kmalu zatem podpisali pogodbo z Jane s Addiction, ki so nato 1989. leta pri tej založbi izdali ploščo Nothing’s Shocking (»Nič pretresljivega«). Mogoče zares ne, vendar je nekatere vznemiril najmanj ovitek plošče, na katerem sta se goli siamski dvojčici zgubljali v ognju.
Реггу:
»Ja, to je absurd. Ovitek ni bil mišljen, da bi vznemiril. Narejen je bil po sanjah, ki sem jih imei Če bi hotel narediti šokanten ovitek, bi ga menda naredil veliko bolj pretencioznega, tako pa je to bila le spontana ideja, ki je stala sama zase, ni imela kaj dosti zveze z besedili«.
Kljub vsemu so morali ovitek plošče »skriti« v črno plastično vrečko.
Jane's Addiction imajo pravza-
ušla celota«. Zares, besedila so polna tudi sanj in mladostnih spominov, o čemer govori recimo trenutno velika uspešnica Been Caught Stealing, ki opisuje mladostno krajo v trgovini.
Za Jane's Addiction je nekdo rekel, da so novi Led Zeppelin. Preveč preprosto. Drži pa, da sta obe skupini, ki tvorita udarno (in popularno) jedro L.A. scene (ob Jane's Addiction še Guns’n’Ro-ses), na nek način podobni: vsaka je po svoje pomešala nekatere klasične rock ali sorodne stile in na njihovi podlagi razvila bolj ali manj samosvoj, predvsem pa razpoznaven izraz. Trenutno so Jane^ Addiction v središču pozornosti, saj Guns'n’Roses še vedno čakajo na izdajo svoje nove plošče (ali plošč). Kakorkoli, Jane^ Addiction menijo, da so dovolj samosvoji:
»Če je skupina sestavljena iz
kitarista, bobnarja, basista in pevca, potem ne more biti bistveno drugačna od ostalih rock skupin. Vendar mi predhodno nismo imeli nobene glasbene izobrazbe, naša glasba se je razvijala v razmerju z našimi različnimi osebnostmi, naše osebnosti in samosvojosti pa so bolj skrajne kot pri večini ljudi. Poslušamo veliko različne glasbe, ne zgolj rock and roli, tako je naša glasba inspirirana z veliko zunanjimi vplivi. Jaz dobim navdih od televizije, ljubezenske zveže ali preprosto od divjanja v hribih«.
Torej: dejstvo je, da so trenutno Jane's Addiction ena največjih rock atrakcij ne samo L.A. scene, temveč Amerike nasploh. V torek, 26. marca 1991 (dvorana SLOVAN KODELJEVO, Ljubljana), boste lahko to preverili v živo in neposredno...
MILKO POŠTRAK
prav vseskozi težave z mnenjem t. im. »bele moralne večine«. Tako je tudi na zadnji, tretji plošči skupine, ki je pravkar izšla, naslov pa ji je Ritual De Lo Habituai na ovitku opozorilna nalepka: »Opozorilo staršem; besedila so eksplicitna«. Tudi zgodba z ovitkom se je ponovila: tri gole figure iz mavca na prvi strani ter steklenička z methadonom (ki jo je nekdo kljub vsemu takoj odkril med množico steklenic) na zadnji strani, vse to je zadoščalo, Реггу pa je tokrat vtaknil ovitek v papirnato vrečko, na katero je napisal besedilo prvega amandmana ameriške ustave, ki govori o svobodi govora in izražanja.
V besedilih opisujejo napeto in nasilja polno vzdušje take urbane sredine kot je Los Angeles. Per-ry: »Da, pišemo o morilcih in nasilju, vendar govorimo tudi o mačkah in čebelah, če se preveč zapičiš v eno podrobnost, ti bo
Izvensrediščna ameriška glasba ima že precej priznano tradicijo. Ko sem imel priložnost prvič slišati The Jesus Lizard, so s svojim škripanjem in hreščanjem ob izdatni podpori zamorjene ritem mašine na EP-ju Pure predstavili ravno take vrste glasbo, ki jo je težko uvrstiti kam drugam kot v zapuščino norih umov, ki so jim v roke vtaknili instrumente in jim pustili vso svobodo. Toda vseeno ni tako hudo. Po novem je The Jesus Lizard kvartet, ki je službo zamenjal za glasbo in večino časa preživi na turnejah in ustvarjanju vedno bolj artikulirane glasbe. Kar sledi, je prevod članka/intervjuja z The Jesus Lizard iz revije Your Flesh in hkrati tudi napoved njihovega koncerta, ki se bo zgodil v ljubljanskem KUD-u F. Prešeren 19. marca.
Mutantni izrastek legendarnih teksaških Scratch Acid vodi neizpodbitni kralj vokalnega popačenja, David Yow. Po razpadu Scratch Acid sta David in basist David Wm. Sims s pomočjo kitarista Duane Denison (ex Čargo Cult) zasnovala The Jesus Lizard. Z ritem mašino v vlogi bobnarja so posneli ljubko vajo iz emocionalnega terorizma, EP Pure. Končno pa je trio soničnih plačancev zamenjal mašino za bobnarja Maca McNeiiiyja (ex
Phantom 309) in so zdaj kot kvartet nadaljevali dramatični hrup, ki meša drobovino in s katerim se ne bi hotel spopasti nihče, ki je še pri zdravi pameti, The Jesus Lizard izdajo single z dvema roverjema Chrome, TV Mas Eyes/ Abstract Nympho, ki mu je sledil prvi Ip Head in končno še drugi, Goat.
»Kar hočem narediti v tem bendu je, da sem manj statičen kot v Scratch Acid,« pravi David Yow. »Rad počnem nove stvari, ki jih nisem še nikoli naredil. Mislim, da je bend popolnoma drugačen od Scratch Acid v smislu dinamike in aranžmajev, pa tudi kvaliteta glasbe je veliko boljša.«
— »Včasih se zgodi, da se v besedilih rad nagibaš k družbenemu in moralnemu razkroju, popačenim emocijam in obnašanju, ki je šokantno in predvsem ogabno. Zakaj te take teme tako fascinirajo?«
»Vem, kaj misliš. Ampak mislim, da se s takimi temami zdaj ukvarjam manj, kot pa v Scratch Acid. Ampak po drugi strani pa so besedita popotno sranje. Besedila so samo za to, da obstaja izgovor za pevca v bendu in ti ni treba igrati instrumentalno glasbo.«
— »Zakaj pa so potem besedi-
la dodana plošči Head, če nimajo pomena?«
»Neke vrste štos...«
— »Ko berem vse te tekste, dobim vtis, da se skoznje prepletajo teme o ponorelih telesnih funkcijah, ki služijo kot prispodoba za družbene norme... ali si vse to namerno vključil vanje?«
»Ja, toliko pišem o človeških vonjih, oranju, scanju... ne vem, zakaj, ampak zares so mi všeč te vulgarne stvari. Veliko ljudi misli, da sem tudi sam tak...»
— »Ker si pevec in sam pišeš besedila... ali hočeš skozi ta vseeno spraviti kakšno posebno sporočilo?«
»Ne. Nimam sporočila ati česarkoli podobnega.«
— »Bend igra tudi instrumen-tal »Light And Shiny« \n nekaj časa si bil znan po tem, da si se med tem igral s svojimi testisi... je bilo to bolj zaradi dolgočasja ali pa... neke vrste koreografija, dokler se muzika ni končala?«
»Pravzaprav; ko sem to prvič naredil, je bilo zares fino. Nisem samo hotel sedeti in si vrtati po nosu, dokler se ni končal komad«
— »Samo zaradi objektivnosti — ali daješ kaj pomena temu, kar si publika misli o tebi?«
»Oh, to mi je všeč, to je zares cool. Nekaterim se je zdelo zares ogabno, drugim pa smešno. Ena punca v Chicagu me je ozmerjala s seksistom, druga vSacramentu pa... oder je bil zares majhen, takole deset centimetrov, in ko sem med ljudi pomolil mikrofon, naj mi ga podržijo pod jajci, se je tista punca začela igrati z njimi ...«
— »Ali imate kaj idej, s katerimi bi radi razširili glasbo benda?«
»Osebno pravzaprav nočem izstopiti iz kitara/bas/bobni zvoka. Ampak nekaj sem špekuliral s tem, kako cool bi bilo imeti pianista v bendu. Zares bi bilo fino imeti pianista, ki bi z nami hodi1
lAMF’^
U/ll iL \J Ali jih bomo srečali kot najboljši rock’n’roll bend na svetu?
ADDICTION
OPOTARNICA
CITIZEN FISH, CHARTA 77,
Začasen koncertni zastoj - predorska praznina
LOLITA
GLASBA
IN BLURT
Medtem ko je »Metropola« prejšnji mesec spala koncertno zimsko spanje, se je občinstvo obdravske province lahko udeležilo dveh vse prej kot zaspanih tujedomnih zvočnih seans, vendar je s svojo anemičnostjo znova dokazalo, da se je ne lepi zaman pljunek razcapanega provincialnega neznanja, kajti pametnejšega razloga od tarnanja nad tem, da bendov, ki zaidejo v te kraje, ne pozna, ta publika ob zaslepljeni lenobi ne zmore artikulirati.
Nima smisla še enkrat obnavljati zgodbe o izgubljenih biserih, vrženih v svinjak, ali tarnati o izgubljenih priložnostih, toda če se bodo stvari nadaljevale v tej smeri, bo to mesto, v katerem je že itak težko živeti, postalo še bolj neznosno, predvsem če pomislimo, da bo kmalu začela tudi v vsakdanjem življenju delovati usmerjanošolska tragedija. Praznina duha, v katero so megalomanski šolski reformatorji pahnili nekaj generacij, se za sedaj pozna samo v izpraznjenih koncertnih dvoranah — ko se bo preselila v »družbeno (re)produkcijo«, bo črna luknja nevednosti požrla še več vizij morebitne prosperite-te na tem koncu ...
Citizen Fish in Blurt si nikakor niso zaslužili temačno praznih dvoran, toda — hvala bogu — tisti maloštevilni poslušalci, ki so se prikazali na teh dveh koncertih, so uspeli s svojim odnosom do nastopajočih glasbenikov ustvariti pristno koncertno vzdušje.
Mlajši angleški glasbeniki so delovali kot da bi padli z nekega povsem drugega časa, kajti njihova vizija rocka nima prav ničesar skupnega s sluzavim plesnim tri-paštvom, ki kraljuje na MTV-ju, ampak se na »arhaičen« način spogleduje s stilsko pluralnostjo kakšnih The Clash izpred dobrih
deset let. Punkoidni rock z občasnimi hardkorovskimi popadki in regejaška plesnost s poskočnim skajem ter raznoliko (celo tudi funkoidno) rockovsko neposrednostjo sta se v spodobni koncertni dinamiki valila iz zvočnikov in obujala spomine na čase, ko je bil punk še živ. Tudi glasbe-niško zelo korekten kvartet je dokazal, da nekje na obrobju aktual-no-trendovskega dogajanja še zmeraj obstaja več kot simpatično rockovsko početje, ki svojih pet minut doživlja na majhnih koncertnih odrih »ali over Euro-pe«.
Prvo srečanje s podzemno švedsko sceno nam je prineslo majhno razočaranje, saj skupina Charta 77 (kdo se še spomni tega češkega apela za človekove pravice?) ni pokazala prav nič posebnega. Klasičen rockovski trio je igral enolične (obupno glasne) komade nekje med klišejskim hardkorom in nastavki nordijskega blažjega metala, vendar brez kakršnekoli posebne osebne note.
Angleški trio Blurt, ki ima za seboj že več kot desetleten aktivni staž, je v klubu MKC dokazal, a je še zemraj tako rezek, drugačen in prepričljiv kot nekoč. Njihov »odtrgan« vodja, alt saksofonist in pevec Ted Milton, je vsekakor izjemno samosvoja osebn-sot, ki očitno ima še zmeraj ogromno energije in verjame v možnost povsem drugačnega rockovskega izražanja, v katerem se menjavajo daljše (zaradi objektivnih danosti komajda razpoznavne) zgodbe in rezgetajoče piskajoči saksofonski izpadi, vse skupaj pa korenini v neskončni repetitivnosti osnovnega kitarskega in bobnarskega hipnotično plesnega takta. Po koncu nastopa je nekaj navdušenim poslušalcem uspelo priklicati bend še enkrat na oder in takrat se je začela
še boljša zvočnodiverzantska predstava — Blurt očitno potrebujejo odgovor poslušalstva, da se zares razigrajo in takrat nas sploh več ne motijo niti razpoznavni obrazci njihovih na trenutke kar duhamorno dolgočasno repetitivnih skladb, saj zvočna nadgradnja prinese skupnemu (na trenutke povsem kaotičnemu) zvočenju povsem nove dimenzije — rečemo lahko, da smo prisostvovali enemu najboljših koncertov zunajokvirne glasbe v zadnjem času in res bi bila katastrofa, če mariborski organizatorji zaradi »pomanjkanja« poslušalstva koncertov ne bi mogli več organizirati.
Omeniti velja še zanimiv perfor-mance ukrajinskega dueta Žaba na dirižable, ki je nastopil pred Blurt in s svojim playbackom ob »živi« harmoniki in vokalu še enkrat potrdil dejstvo, da je sovjetska glasbena scena prav neverjetno povezana s teatrom. Etno-rock teh »odbitežev« bi vsekakor veljalo še kdaj slišati ob kakšni dalj časa trajajoči priložnosti.
Za konec skočimo še v Ljubljano, kjer je tamkajšnja novojaz-zovska skupina Lolita, katere ploščo smo obdelali v prejšnji številki, na odru KUDA France .
Prešeren dokazala, da je v živo prava atrakcija, saj na odru zares pride do izraza izjemno nabito ritmično drvenje, ki mu na svoj občasno piskajoč način sledi (ali celo uhaja) saksofon. Ker bodo Lolita 20. marca nastopili tudi v Klubu MKC, bodi za sedaj dovolj hvale, kajti o tern, da gre za izvrstno koncertno skupino, se boste lahko prepričali kar na lastna ušesa.
Rajko Muršič
KRATEK POGOVOR S CITIZEN FISH IN CHARTA 77
v. Kako se počutite na turneji pri nas?
Citizen Fish: Danes je bilo manj publike, toda dobro smo se zabavali. Prišli smo v okviru evropske turneje — najboljši koncert smo imeli v Hamburgu, najbolj grozno pa je bilo v vzhodnem Berlinu, kjer ni nič delovalo, največ publike je bilo v Budimpešti — kakih 500 — pa tudi v Banja Luki je bilo v neki diskoteki nekaj sto ljudi.«
v. In kako ste zadovoljni s publiko pri nas?
BODI
ROCK
GUSTAV!
Ne, spet! Že ves čas!
Sicer, pa še ni dolgo tega, ko so temu ognju večne agonije po bolj kreativnem rocku, začeli dolivati vrelega olja. Med določeno rockovsko mladinsko populacijo, ki je že presita te enoličnosti dosedanjih skakljanj sem ter tja; od ŠTUKA do MKC-ja in nevem kam si že bodi, da bi našli tisto svoje; je to bilo dovolj, da so končno uvideli, da jim manjka prostor kjer bi se lahko zabavali v malo bolj nesenilnem vzdušju. Ne gre niti toliko za senilnost. Prej bi lahko rekli, da tako pisani množici različnih obiskovalcev, ki si želijo svežega rocka ni moč ugoditi niti na Štuku niti v MKC-ju. Zakaj? Preprosto zato, ker je Maribor vsekakor še vedno manjše mesto, zato pa toliko bolj delavsko (kolikor jih delo še sploh ima) in zato zelo malomeščansko in fili-strsko usmerjeno. Čez teden se ne dogaja skorajda nič. Da bi se mladina množično zabavala tudi čez teden, to jih finančno verjetno spodnese, zato se vse živo zgrne konec tedna npr. na Štuka (ki je rockovsko obarvan, vsekakor pa ne novorockovsko) in pa v MKC, kjer se od časa do časa D. J.-i le opogumijo s kakšnimi bolj konkretnim rock’n’rollom, ampak še vedno za širši krog lju-
di. Če je klub odvisen od denarja potem je že logično, da bo moral zaradi njega delovati na malo bolj komercialnem nivoju, tu pa že prihaja do trenja. Veliko te »drugačne« mladine se znajde »na cesti« ali pa ostanejo kar doma. Večina jih je študentov in še zlasti dijakov za katere je relativno, koliko so finančno podkovani. V rokenrolu se denar dogaja zaradi stvari, ne stvar zaradi denarja. Torej ostaja določen sloj mladine, ki rabi sproščeno subkulturno sceno (tudi finančno) takorekoč »izobčen«. Tega se zavedajo tudi sami, saj so pred nedavnim; kot je že bilo rečeno v prispodobi na začetku — v peticiji zahtevali svoj deh prostora, kjer bi se kreiralo bolj radikalno rockersko vzdušje. Za začetek se jih je na peticijo podpisalo nekaj čez 70, kar je pa že dovolj utemeljeno, ker se je to zbralo v zelo kratkem času. V dveh dneh namreč!
S to peticijo so se obrnili na MKC, ki pa jim (nam, pardon) niso vedeli kaj drugega, kot povedati, da to v MKC-ju sploh ni možno.
Prvič; časovno oz. terminsko ne bi dalo nobenih rezultatov, ker so vsi dnevi tako rekoč zasedeni. Na začetku tedna, pa tako ni zadosti obiskovalcev tako, da to
sploh ni profitna varianta (Kar pa v MKC-ju mora biti zaradi plačevanja redarjev itd...) Torej!??! Ja, Gustav! Saj za to je. Vseeno pa ne gre niti mimo tega, da se za G. S. D »Gustav« — (Glasbeno scensko delavnico) D. U. M.-a (Dom ustvarjalnosti mladih) s strani MKC-ja ni dalo narediti nič. Koordinatorka DUM-a je enostavno ignorirala vse poskuse sodelovanja z MKC-jem (kot so to ustno potrdili pri UO MKC). Odkar si je upravnica DUM-a »sčistila teren« s temu primernimi nastavki (sanitarna inšpekcija, požarnovarnostna itd ..) se v »Gustavu« od 88-ega ne dogaja več nič, razen vaj vse bolj izmučenih glasbenih skupin, ki lahko pod streho D. U. M-a vadijo le pod strogim nadzorstvom, ki ga ima tov. Hišnik. Ob določeni uri jim odklene vhodna vrata, da lahko grejo na vaje in ob določeni uri zaklene, da se pravočasno spravijo ven. Na svojo roko je dal izprazniti določene prostore, ki so prvotno bili namenjeni za vaje in si sedaj lepo uredil kletno shrambo za spravljanje ozimnice. Tebi nič, meni nič so v kletne prostore oz. G. S. D. kjer je bilo včasih koncertno prizorišče nastanili tudi kiparje, ki varijo in sestavljajo raznorazne skulpture itd ... in to zaradi tega. ker, da v zgornjih
prostorih to ni v skladu s požarno varnostnimi predpisi, v kletnih prostorih pa je. Kje je tu logika, če ti požarno varnostna inšpekcija ne dovoli klubskega delovanja (kjer se nič ne vari oz. »švasa«), pa prideš po dolgem času s fotoaparatom in novinarskim kasetofonom dol, ter vidiš lepo zložene oz. v ovalne oblike zvarjene železne kose iz katerih bodo nastale prelepe umetniške skulpture, to pofotografiraš in si misliš — Šus v glavo. Oni ja » švasajo« z ognjem in se jim to dovoli, mi pa z muziko nam se pa, »kao« ne dovoli.
Paradoks pač. Še prej pa verjetno visoka neuradna politika v stilu: »Čuj, prideš na kavo imam namreč eno varianto za tisto >klet<...« Mislim, da so določeni odgovorni »modeli« (oprostite k izrazu) povsem pozabili čigava je »klet« oz. GSD. Še več. Mislim, da se je vsa ta leta namerno oviralo delovanje večplastne subkul-turne scene. Pazite, da se v glavah mladcev ne bi začele čudne interpretacije glede na novo pečene in v celofan zavite demokracije (kar se pa tak al tak že dogaja še — na drugih nivojih). Apeliramo na vse morebitne odgovorne v zvezi z Gustavom, da sprostijo bariere v katere so se zapletli, verjetno pod izgovorom, da
Citizen Fish: »Ne zdi se nam ravno najbolj radovedna, čeprav nam je eden od poslušalcev čestital po koncertu in dejal, da jih je tako malo, ker nas ne poznajo; sedaj jim je lahko žal.«
v. Koliko plošč ste posneli do sedaj?
Citizen Fish: »Mi smo izdali eno ploščo, oktobra 1990, skupaj pa igramo od septembra 1989.«
Charta 77: »Posneli smo štiri plošče, ki pa jih zelo težko prodajamo. Še kolesa ali čevljev si ne moremo kupiti s tem denarjem.« v. Vaši vplivi?
Citizen Fish: »Prihajamo iz angleškega mesta Bath, stvari se namreč ne dogajajo samo v Londonu. V naši glasbi je čutiti veliko vplivov; v preteklosti smo se posamezniki že dolgo časa ukvarjali z različno glasbo, tako da je na koncu izšla mešanica hitrega in počasnega — punk, reggae, ska in rock vseh vrst. Mogoče izgleda malo šizofreno — tako je, če imaš pivo v žilah in bolehno rit ter se počutiš resnično umazan, ker se nikoli ne tuširaš. Radi imamo zelo raznoliko glasbo, z njo poskušamo predstaviti celoten uni-verzum.
Charta 77: »Želimo biti enostavni, čeprav je tudi pri nas mogoče najti mešanico različnih stilov. Vsi poslušamo drugačno glasbo, nočemo pa se prilagajati trenutnim trendom.
v. Kaj se trenutno dogaja na Švedskem?
Charta 77: »Vsi čakajo, da se bo zgodilo nekaj novega.«
v. Kaj pa mislite o novem angleškem popu?
Citizen Fish: »Sovražim ga, je patetičen, brezizrazen, prazen, nespreminjajoč, zafukan, enostaven, čist, prisegajoč na šestdeseta, industrijski,... Drek.«
Peter Tomaž Dobrila
ŽE SPET?
je ta dejavnost neproduktivna in nedobičkonosna. Če paje želijo (občinski možje ali kdorkoli že) davkoplačevalca in konkretnega reorganizatorja se bo treba obrniti na samoiniciativni koordinacijski odbor za Gustava, ki je bil dan kot predlog za multimedialni projekt, katerega bosta usmerjala MKC, glasbeno uredništvo MARŠ ter še seveda posamezniki. Če je do sedaj bil problem denar, sedaj tega enostavno ni več. Beseda da besedo in najde se interesent, absolutni financer Demal Lokma-ni, ki je tej »izgubljeni« mladini pripravljen pomagati, poskrbeti za absolutno renovacijo itd ... Skratka, Demal Lokmani je kljub našim pogojem pripravljen, po pogodbi za dolgoročno (min 5—10 let) vzeti v najem prostore G. S. D. in ga iz sedanjega brezupno in brezperspektivnega prostora narediti v popolen mladinski rock klub z gostinsko ponudbo (brez šanka ja ne gre)! Cene in vstopnine (kar je že poskok naprej — optimizem krepi) bi bile bolj simbolne kot ovirajoče. Za čisto domači in sproščen rock’n'roll! BODI ROCK GUSTAV!
P. s.: Si že predstavljam reakcije glede na interesenta in njegovo nacionalno identiteto!
Matjaž Ploj
Pod skalpelom
NAKED CITY — Torture Garden
(Earache Records)
Slabo leto po izidu prvenca - v vsakem primeru ene od najboljših plošč lanskega leta - so Naked City izdali nadaljevanje tistega dela te plošče, na katerem so bile miniaturne eksplozije hardkorovskega jazza. Torture Garden tako prinaša v dobrih tridesetih minutah kar 42 skladb, med njimi tudi biserček, v katerem se v kakšnih štiridesetih sekundah poigrajo kar z več kot tridesetimi glasbenimi stili. Naked City so genialno zlili Zornove polistilistične izpade in zvočne diverzije po hardkorovških nekajsekundnih standardih (Napalm Death so pač Zornova stalna referenca), tako da je pred nami izredno eksplozivna in nabita plošča, ki jo prenesejo samo vsega hudega vajena ušesa.
Dinamični mikrozvočni preskoki, za katere skrbita basist Fred Frith in bobnar Joey Baron, se izmenjujejo s huronskim vpitjem japonskega pevca (bolje rečeno kričača) Yamatsuke Eyea in saksofonskega »vpitja« Johna Zorna, medtem ko subtilno kla-viatursko podlago in elektronske efekte skorajda komaj opazno prispeva Wayne Hor-vitz V nekaj sekundah se lahko ta skupina prelevi iz milozvočnega barskega jazzy benda v ropotajoč hardkorovski stroj, ali pa se njihova zvočna nit pretrga še preden naše uho zazna, da se je v nekaj sekundah med našimi ušesi sprehodila cela glasbena zgodovina.
Skratka: komajda opisljiva zvočnost izjemno kompaktne skupine petih virtuozov je nekaj, kar je ABSOLUTNO TREBA SLIŠATI -potem pa spoznati, da je v primerjavi s to. razbijaško tolpo praktično vsa rockovska produkcija zadnjega časa vredna komajda kakšnega piškavega oreha!
Rajko
ROCK
Pred nami je že tretja številka edine alterrockovske revije v Sloveniji (kajti Grom je Subrocku povsem komplementaren), prinaša pa obilo vznemirljivega branja: najnovejše rock novičke, ogromno recenzij, napovedi koncertov in nekaj tehtnejših člankov o Lyd-di Lunch, vse o SupPopu, nekaj manjših intervjujev (Majke, Spo-ons, Psychic TV) in prvi del Resnične zgodbe o The Resindents.
In bistveno: SubRock je mogoče dobiti tudi v Mariboru — v klubu MKC, pri prodajalcih Katedre in morda še kje...
FRONT ROCK
V AKCIJI
Koncertno ponudbo v Mariboru redno zapolnjuje Front rock. Kratkoročni načrt je takšen:
15. 3. Borghesia, YU turneja ob promociji novega LP-ja, v dvorani Štuk
22. 3. Babalet, Hypnotix, žur, prvič v Mariboru roots reggas, Češka, v dvorani Štuk.
V obdelavi pa ima Front rock še Nemce Rostock Vampires, Velcome Idiots in Dead Facts.
ODRSKE NAPOVEDI ШШШШШШШ
Po krajšem zimskem zatišju se nam obeta zares plodna koncertna pomlad. Začnimo kar z najbližjim dogajanjem: Klub MKC in Front rock najavljata pravo serijo koncertov. V Klubu MKC bodo najprej silovito jazzirali ljubljanski Lolita v sredo, 20. marca, teden in dan kasneje, 28 marca sledijo (ponovno) Miladojka Youneed, tri dni kasneje, v nedeljo, 31. marca pa se bo mariborski publiki od blizu pokazal Gojmir Lešnjak. Tudi v aprilu se bo marsikaj dogajalo najprej skopski Mizarv četrtek,
4. aprila, teden dni kasneje pa še osiješki Roderick, v soboto, 13. aprila pa še poljski rockerji Messerschmitt.
Poleg koncertov Jane’s edicti-on in Jesus Lizard nam v Ljubljani 4. aprila obetajo še New Model Army, okoli 19. aprila pa tudi The House of Love.
V koncertih v okviru 32. festivala jazza v Ljubljani pa si lahko itak preberete vse v dnevnem časopisju.
Kaledn 19
IROSTROJ
OČAS SE BEOGRAD PALI
govati se začenja dim. Dva mladeniča sklonjena bežita in kričita, da milica strelja na množico. Nastane pravo ozračje nasilja. Tragedija na beograjskih ulicah. »Banda rdeča!« se razlega pred srbsko skupščino, kjer se je okrog 16. zbral večji del demonstrantov. Na oknu se pojavi Vuk in roti množico, naj ne lomi ničesar in naj ne napada milice. Šele ko je množica začela kričati: »Izpustite novinarje!« in »Ne dajte, da nam spet lažejo!«, so se pred novinarji, ki so zaman poskušali zvedeti karkoli o baje začetih pogovorih med vlado in opozicijo, odprla skupščinska vrata, čez nekaj časa je ostri dim solzilca skozi razbite šipe prodrl tudi v skupščinske prostore. Demonstranti so skoraj izginili izpred skupščinske stavbe, malo po 19. uri pa se je zaslišalo zlohotno bobnenje tankovskih gosenic in vojaških vozil, ki so se razporejala proti Terezijam. Krvoločna mentalna represija se je začela ob 19.30 z dnevnikom TV Beograd.
Študentski happening se je začel dan potem okrog 10.30, ko je okrog 5000 študentov iz študentskega naselja krenilo proti Beogradu. Po tem, ko so vzdržali triurno bombardiranje s solzilcem in udarci na mostu preko Save, se jih je nekaj tisoč uspelo prebiti do Terazij in se združiti s študenti iz drugih beograjskih domov. V hladni noči so se jim pridružili tudi taksisti, ki so z avtomobili blokirali vse dohode do Terazij. Zjutraj se jim je pridružilo še nekaj deset tisoč meščanov. Študentje zahtevajo, naj minister za notranje zadeve Radmilo Bogdanovič kot najodgovornejši za tragične dogodke nepreklicno poda ostavko, naj nemudoma izpustijo iz zapora Vuka Draškoviča in ostale aretirane, naj pet medijatorjev iz TV Beograd nemudoma odstopi, pa tudi to, da naj se medtem blokiranima TV studiu B in Mladinskemu radiu 92 takoj omogoči normalno delo. Skoraj vsa intelektualna in umetniška srenja Beograda se je pridružila študentom, prav tako pa srednješolci. Na »revolucionarni tribuni« se ves čas berejo brzojavke podpore, pri vsem pa aktivno sodelujejo pisatelji in umetniki. Žal je izredno zasedanje srbske skupščine spet dokazalo vso moralno topost in brezčutnost poslancev vladajoče stranke, ki so barantali s kvalifikacijami v stilu ali »zavedena mladina, ali njihovi starši sploh vejo, kaj počno njihovi otroci, ki so vpreženi v scenarij
zunanje zarote študenti se
očitno ne šalijo, iz ure v uro pa se jim pridružuje tudi vse več meščanov.	Ljubiša	Stavrič
COMPUTERS
SERVIS
Gregorčičeva 24 Telefon 23776, 23686 Telefax 222646
SALON BIROOPREME Gregorčičeva 7 Telefon 26992 Telefax 26992
POSLOVNI RAČUNALNIKI PISALNI STROJI FOTOKOPIRNI STROJI MATRIČNI TISKALNIKI RAZMNOŽEVALNI STROJI REGISTRIRNE BLAGAJNE POTROŠNI MATERIAL TELEFAXI
VAŠ SERVIS BIROSTROJ - PRECIZNA MEHANIKA
Prvo neprijetno presenečenje me je doletelo že na znanem beograjskem križišču »pri Londonu«: kordon milice z opazno novimi čeladami je s pendreki zavračal mimoidoče, ki so šli proti Terezijam in Trgu republike v najožjem centru Beograda na napovedane demonstracije proti »enopartijskemu monopolu nad sredstvi javnega informiranja«. Mnoge od mimoidočih, ki so s kako gesto nakazovali večji interes za prehod, so legitimirali in zezali. Moral sem iti naokoli, po mnogo daljši poti. Ne bom uspel priti za začetek mininga, zato psujem samega sebe, ker se nisem odpravil bolj zgodaj. Gromoglasno žvižganje in ciničen aplavz sta se vsula na oklopna vozila z napravami za rušenje barikad, ki so se naglo prebijala proti centru. Dojel sem, da imajo vsi mimoidoči isti cilj: Trg republike. Z neko skupino srednješolcev sem se prebijal skozi poscane hišne veže in prišel na trg, kjer se je bila že zbrala množica. Zvem, da se je že odigral oster spopad med demonstranti in milico, ki je po sklepu mestnih oblasti poskušala preprečiti zbiranje na trgu. Prvo rundo so dobili demonstranti. Vuk Draškovič, ki je to manifestacijo organiziral, nonšalantno sedi na balkonu Narodnega gledališča. Čaka na ozvočenje, ki ga ni od nikoder. Kriči se vse mogoče, najglasnejša parola pa je pesem: »Mitevič, svinja debela, jebali ti bomo Biljano!« (Biljana Ristič, estradna zvezda je njegova žena). Nato: »Olea, Olea, Ssecurita-tea«, pa »Slobo-Stalin« in »Slobo-Sadam«. Nekdo pravi, da se na Ulici 29. novembra zbirajo ženske na kontramitingu. Na mojo pripombo, da me vse to spominja na 68., mi prijatelj, ki je bil takrat zraven, sarkastično odgovarja, da oni takrat niso vzklikali kralju in vojvodam. Ob pol enih spregovori Vuk, navdušeno pozdravljen od prisotnih. Navaja imena vseh opozicijskih strank, ki so se pridružile demonstracijam, in vsaka dobi nekaj aplavza, pač v skladu z njeno popularnostjo med zbranimi.
»Mi ne demonstriramo proti oblasti, volilnim rezultatom in vojski, ampak zahtevamo odstop petih urednikov televizije!« »Čakamo, da nerazumna oblast napravi potezo,« kriči Draškovič v megafon. Ovacije: »Vuče, Vu-če!«
Prihaja ozvočenje in Vuk nadaljuje: »Srbija, naj nam bog da, da danes zasije svoboda v naši domovini. Pred desetimi dnevi sem rekel, da bomo zavzeli TV-Basti-Ijo, da bomo pokazali srbsko srce in srbsko vzdržljivost. Na žalost za nas ni druge poti. Spominjam vas na Njegoša: Vsakdo je rojen, da bo enkrat umrl! Do štirih imajo čas, da podajo ostavke, a tudi v tem primeru
Bralcu.
Nekateri med vami ste dobili izvod Katedre, ki ga držite v rokah, v domači nabiralnik, ne da bi vedeli. Poslali smo vam izvod, ker bi vas radi opozorili na naš časopis in vas povabili, da postanete naročnik. Katedra izhaja mesečno, pripravljamo pa se na štirinajstdnevni ritem izhajanja. S prejšnjo številko smo začeli objavljati prilogo, zaradi katere vas še posebej vabimo k druženju. Vašo dopisnico pričakujemo na naslov:
Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor,
ali pa se nam oglasite kadarkoli po telefonu
(062) 212-004.
BEOGRAJSKA POMLAD 91
bomo ostali tukaj. Včeraj smo apelirali na predsednika republike, ki pa nam je odgovoril, naj to rešujemo v Skupščini — kot da o ostavkah osovraženih novinarjev odloča Skupščina. Naj se Miloševič odloči, kaj hoče — jaz sem svojo odločitev sprejel: vodim vas na televizijo, čeprav pri tem umrem!«
Za mikrofonom so se vrstili predstavniki opozicije, v glavnem s sporočili v stilu: »Pokažimo jim, da nismo ovce! Srbija hoče biti
obkrožena s prijatelji, ne pa, da preko vsakega plota vidi sovražnike.«
Žvižge in skandiranje je preglasil zvok sikajočega projektila s solzilcem, ki je padel točno na sredo med desettisoče ljudi. Brez kakršnegakoli resničnega povoda. In zatem drugi, tretji in tako naprej. Masa je vzvalovila, in medtem, ko so mnogi pozivali, da naj ostanemo mirni, je začel delovati vodni top — nastal je pravi stampedo. Oglušujoč žvenket
razbitega stekla se je pomešal s kriki tistih, ki so padli na tla. Gledam, kako tik poleg mene, skozi izložbo kavarne leti človek skupaj s stolom in mizo. Nastaja kaos panične mase. Prizor še najbolj spominja na legendarne Ejzen-štajnove kadre in scene iz Petro-grajske revolucije 1905. Moje prvo srečanje z odvratno ščipajo-čim plinom mi dviguje želodec.
Mnogi med tekom padajo in vstajajo, ker je trg oblit z vodo iz policijskih brizgalk. Z balkona kriči
Vuk: »Milica, pridruži se ljudstvu!« Razjarjeni in gnevni mladeniči pulijo kovinske drogove in navaljujejo na izložbe. Največ gneva se je vsulo na trgovine, v katerih so se prodajalci zaklenili in niso dovolili državljanom, da bi se vanje zatekli. Smešna scena: upravnik galerije stoji med vrati in ne dovoljuje vstopa, medtem pa mu množica na drugi strani ruši steklene zidove in vstopa, iščoč zaščito pred solzilcem in pendreki. Starejši, ki ne morejo teči, postajajo lahek plen vodnega topa. Množica se za hip konsolidira in preide v protinapad. Vse se staplja v besno bučanje: kričanje pandurov, zavijanje siren, pendreki in kriki.
Skupinice meščanov zgroženo opazujejo, kaj se dogaja na platoju pred njimi. »Kar počne Brozov učenec, ni počel niti sam Broz.
* Hoteli so vojno — imeli jo bodo!« kriči Draškovič, »Zdaj ni odstopanja, prelita je kri!« Skupina mladih demonstrantov si prilasti gasilski kamion in krene z njim proti republiški skupščini, pri tem pa si utira pot pred sabo. Masa demonstrantov puli prometne znake, ki letijo na policijska vozila in izložbe, in se pomika za njimi z lesenimi in kovinskimi koli, granitnimi kockami in policiji ukradenimi pendreki v rokah. Na nekem dvorišču je množica obkolila dva miličnika, od katerih zahtevajo pojasnilo. Miličnika se opravičujeta, da sta iz Novega Sada, in da ničesar ne vesta. Miličniki v uniformah in civilu bežijo pred palicami, kovinskimi cevmi in kamenjem skozi Pionirski park. Kamen zadene okno na srbskem predsedstvu in v beograjski ko-šavi zaplapola bela zavesa. Del mase hiti proti televizijski zgradbi, ki jo varuje kordon specialcev, ki z brezčutno brutalnostjo demonstrirajo svojo moč. Mnogi ljudje so povsem obliti s krvjo. Tudi mnogi novinarji in fotoreporterji dobivajo močne udarce. Večja skupina miličnikov komentira: »To so sami četniki in ustaši. Tukaj bo tekla kri, razbili jih bomo!« Nekoliko naprej mečejo v transporter nezavestnega človeka, povsem oblitega s krvjo. V njem prepoznam pouličnega glasbenika s Knez Mihajlove ulice. Nekaj demonstrantov daje duška svojemu besu nad prevrnjenim policijskim avtom. Iz smeri »Londona« prihajajo streli. Dvi-