/
Otokar Brezina — Fran Albrecht:
Vigilije.
(Iz knjige „Stavitele chramu".) I.
J\.ot straže tvoje bedimo
na krajih opasnih;
pred nami mejijo svete tvoje noči,
za nami spečih kraljestva.
Težki dih bratov nam v lice udarja,
razžgan od solne tisočero,
ki plamenijo pred njih očmi,
zaklopljenimi v snu,
nam že nevidna.
In kretnje njih rok brezštevilnih,
trudnih do smrti od dela sanj,
zastonj se iščejo v temi,
in zmedene besede, sepetane iz sna,
udušene od poljubov senc,
spajajo naše duše
v zmisel novi.
Zvezda ugaša za zvezdo,
za svetom svetovi,
mrtvi trenotki
na uri cvetov.
In bratov tisti, ki so se prebudili,
sedajo poleg nas,
zbledeli še od spanja skrivnosti,
k vigilijam.
In vendarle, kolikrat, slabi,
smo jih zavidali, speče!
Žar naših oči je spalil rese,
ki smo v omotici jih zaprli.
Vse luči,
ki so nam v roke jih stisnili odhajajoči,
496
so ugasnile v naših svetilkah,
a mi bedimo še vedno.
Le morja svetlikajoča, modri plameni
nad zakladi, skritimi v zemlje globinah,
trepečejo v rovih noči,
svetilke rudarjev,
ko z luči bogatih višin so stopile
delavci-sence.
In slutnja našega jutra v daljavi!
V temah reči simboli,
molčeči.
II.
Slišite! Žarkov pesem,
sluhov halucinacije,
grmenje zvonov nevidnih
v bedenje oslabelo,
pozvanja k našim dušam
preko vse zemlje!
Vstran okrenjena polobla našega sveta
tam koplje se v solncu
prihajajočega jutra!
Cvetoči vrtovi južnih otokov
tam plavajo sredi morij!
Ptiči neznani v oblakih so isker in pesni
spustili se vrh palmovih gajev!
Od luči kot teže zlatega vina
zgrudili so se h kelihom cvetov,
da razlito dehti zdaj iz trave!
Metuljem so vnela v plamenih se krila
od urnega leta!
Ampak tu noč, odprta vekovom,
in pa oči, otvorjene noči,
in pa bolest, ki brani v snu jih zapreti
in goljufati žejo ustnic
s poljubi senc ...
Mukoma raste hip iz trenotka, kakor prepad iz prepada, ki ga v podzemeljskih sklepih apnenčastega pogorja
34                                                                                          497
stoletja obokajo:
reka izgubljena, iz luči treščena v temo,
brizga tam, spenjena, v votlin tisočero
in išče in kliče žarkega svojega ljubčka,
solnce!
Celi svet tam zvokov ječečih,
kot groza obokov, ki rušijo se,
grmi v odmevu njenega plača, —
zaman:
zapadlo solnce, zapadlo v studenih
stalaktitnih lesovih . . .
III.
O Moč Večnega Slova!
Osvobojujoča!
Mrakovi v sladkost razpuščajoči
od druge se luči!
Nauči nas novih molitev
v naših bolestih
nad sanjajočimi brati!
Molitev smrtnih tesnob in tistih, ki kri potešijo,
Ijubavi tesnob in tistih, ki rast okrepijo,
gospodujočih nad bitji nevidnimi,
od bratov ležišč zaklinjajočih
vampirje sanj!
In ko spremeniš v en edini požar
naše trenotke,
udari z bičem svojih viharjev
v njih iskreči se kaos;
v vse štiri tajnostne tečaje razvej jih
in daj, da v noči globinah
sto milj med seboj zažarijo,
liki na črnem firmamentu
sistemi zvezd,
in da se vsemira tvojega prostor
brezdanji pronikne z iskrenostjo luči,
spojene z ednoto tvojih zakonov,
gasnejo in se znova raznetijo,
krožijo, begajo in poigravajo
po tvoji sveti volji
vekomaj!