364 Zoran Božič Dr. MATJAŽ KMECL, NOVELA V LITERARNI TEORIJI Literarnoteoretična knjiga dr. Matjaža Kmecla Novela v literarni teoriji* obsega dve znanstveni enoti: najprej obravnava temo, ki jo imenuje naslov, nato pa kratko razvije predlog za konkretno literarnozgodovinsko raziskavo, torej predlog, ki metodološko sledi ugotovitvam iz prvega dela. Delo pomeni — kot pove avtor na zavihku — teoretsko osnovo za lite-rarnoteoretično disertacijo. Tovrstni osnovi primerno intenzivna sta zgoščena analiza problema in izvirni prispe- 1 Dr. Matjaž Kmecl: Novela v literarni teoriji, Založba Obzorja Maribor 1975, opremil Bronislav Fajon, 86 strani. vek k njegovi razrešitvi v prvem, sploš-noteoretskem poglavju. Po razgledu čez bistvene informativne točke številnih izvajanj o noveli, ki so se najbolj obvezujoče nakopičila v nemškem raziskovalnem prostoru ter po upoštevanju nepomembnih odmevov v slovenski teoretični misli, avtor nedvoumno sklene: »Literarna teorija ni kljub številnim poskusom iznašla kakšne temeljne, obvezne in splošnoveljavne shematične definicije za pripovedno literarno vrsto, ki po neki približni sodbi v književnosti praktično obstaja kot »novela« . . .« (str. 33). Kajti ne samo, da se je no-velna teorija ob vedno hujših raziskovalnih strasteh vedno znova iskala med nasiljem normative in neulovljivostjo žive literarne forme, končno je s Šklov-skim pristala v kaj odprti možnosti; da je novela pač pripoved srednje dolžine. Prav ta dokončna relativizacija teorije, ko so oprijemljiva le osnovna vrstna določila: da gre za pripoved v prozi in pa približna kvantitativna meja navzgor (do romana), omogoča M. Kmeclu samosvoj strukturalen poseg, ki ima naravo sintetiziranja in izoliranja osnovnih spoznanj o noveli. Avtor začenja iz razmerja med pripovednim in novelo. To pa je seveda razmerje med literarno zvrstjo (kot osnovno »pesniško držo«) in njeno vrsto. Nadaljnji in natančni premislek pripovednih perspektiv znotraj pripovedovanega (tim. »point of view«) pa avtorju pokaže, da gre vedno le za posebno teoretsko transformacijo vseh treh literarnih zvrsti, kar jim omogoča njihova imanent-na predliterarna kvaliteta. Kajti vsaka pripovedna volja — avktorialna, personalna, prvoosebna — vsebuje ekvivalent, ki kvalitativno ustreza epski, dra-matski, lirski vrednosti. Glede na kvantitativni vidik pa to pomeni, da je opravek z osnovnimi pripovednimi združbami, ki veljajo za vse pripovedne književnovrstne opredelitve in ki imajo vrednost najmanjše (že) sporočilne enote. Pred njimi — dokazuje av- 365 Dr. Matjaž Kmecl, Novela v literarni teoriji tor — pomensko stabilna pripovedna informacija ni mogoča, lahko pa se strukturirajo v višje združbe: novelo, roman. Take osnovne združbe avtor imenuje »temeljne pripovedne enote«. Intuitivno jih sluti publicistično pisanje tedaj, ko govori o sliki, prizoru in podobno. Funkcija temeljnih pripovednih enot je trojna; v njihovi razločitvi in poimenovanju je pravzaprav koncentriran avtorjev teoretski napor. Govori o pripovednem poročilu (ki je čisto epsko), pripovedni sliki (lirskoepsko) in pripovedni sceni (dramskoepsko). Tako je izdelal predstavo o temeljnih gradbenih elementih, ki so vraščeni v vsako širšo pripovedno strukturo, naredil je »korak iz kvalifikacijske trans-cendence v strukturno kvantifikacijo«, pri čemer mu je uspelo povezati semantični in morfološki aspekt. Z uvedbo temeljnih pripovednih enot končno odpade iskanje teoretičnega obrazca za novelo kot razvojno literarno vrsto, ki jo zasledujemo od Boccaccia, s tem pa tudi vsaka teoretskospekulativna interpretacija novele. Z iznajdbo in določitvijo njenega temeljnega pripovednega statusa jo lahko opazujemo »kot formo, ki nenehno sproti nastaja, se sestavlja in širi ter sproti tudi nenehno prehaja v drugo (daljšo) pripovedno vrsto — roman« (54). Temeljna pripovedna enota je razvidno ponazorjena še ob odlomku iz Mencingerjevega Vetrogončiča. — Morebiten pomislek bi se vendarle glasil: kaj nam zagotavlja, da je temeljna pripovedna enota po svoji kvaliteti še vedno v prevladujočem območju pripovednega, ne pa morda že lirskega ali dramatskega? V Pregledu za konkretno literarno-zgodovinsko raziskavo avtor širše ilustrira praktično uporabnost osnovne pripovedne enote ob problemu geneze povojne slovenske proze. Prvi stopnji — ugotavljati pomensko in oblikovno naravo opisanih enot naj sledi druga — označiti način njihovega medseboj- nega povezovanja. Konkretno: od začetnih kratkih proznih prispevkov mladih piscev, zbranih okrog Mladinske revije do tvorbe njihovih večjih in poznejših pripovednih izdelkov. — Kmec-lova zgoščena, jezikovno asketska knjižica je prvi resen slovenski prispevek k literarnoteoretičnemu statusu novele (in prek nje romana), ki s svojimi izsledki prinaša prožno znanstveno izhodišče za proučevanje slovenske proze. Vse kaže, da bi se le prek temeljnih pripovednih enot lahko teoretično obvladljivo približali posebno modernemu slovenskemu pripovedništvu (npr. Šva-bič). Peter Kolšek