ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 • 2002 • 3-4 (126)'327-344 327 Andrej Nared Seznam »deželnih sovražnikov« iz okoli 1440 ali podoba fajde iz prve roke* V Grafenauerjevem zborniku je Božo Otorepec (ponovno) objavil imeniten vir za sloven- sko srednjeveško zgodovino, namreč seznam »deželnih sovražnikov«, ki je nastal v času kulminacije habsburško-celjskega spora sredi 15. stoletja.' Na podlagi tega seznama lahko s Precejšnjo mero gotovosti definiramo pojem »deželni sovražniki«, nadalje spoznamo načine kršitev deželnega mira oziroma tistega dela deželnega prava, ki je določal pravila fajde, srečamo srednjeveške »kriminalce« in njihove žrtve ter se ne nazadnje prepričamo o zmoti tistih, ki dvomijo o privlačnosti srednjeveških dokumentov. Analiza tega seznama je cilj spodnje obravnave. !• Pot do seznama deželnih sovražnikov: rast celjske moči, pokneženje, nastajanje dežele v deželi, fajda do premirja Celjski grofje gotovo predstavljajo eno najbolje poznanih in največkrat obravnavanih 'em slovenske srednjeveške zgodovine.2 Bolj kot celokupna zgodovina Celjanov nas v zvezi 2 našo temo tu zanimajo predvsem politični uspehi zadnjih treh Celjskih grofov, ki so moč ce'jske hiše povečali do take mere, da je postala v prostoru notranjeavstrijskih dežel resen Prispevek predstavlja nekoliko dopolnjeno poglavje >Delelni sovražniki' iz časa habsburSko-celjske fajde iz d'Plomske naloge z naslovom K zgodovini poznosrednjeveškega razbojništva na Slovenskem, ki sem jo pod mentor- stvom izr. prof. dr. Petra Štiha pripravil v Studijskem letu 1997/98. Mentorju se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem ** vsestransko pomoč, prof. dr. Božu Otorepcu pa za Številne koristne nasvete. Božo Otorepec, Seznam »deželnih sovražnikov« na Kranjskem in štajerskem iz okoli 1440. Iz borb med celjskimi grofi in Habsburžani v letih 1436-1443. v: Grafenauerjev zbornik (ured. V. Rajšp et al.), Ljubljana 1996, 33 • ss. Seznam je bil skupaj z listinami grofov Celjskih na podlagi avstrijsko-jugoslovanskega arhivskega sporazuma lz leta '923 Sloveniji leta 1985 (sedma predaja) vmjen iz dunajskega Hišnega, dvornega in državnega arhiva in se P0«1 signaturo AS CE II. 208. s.d. (ad 1441 IX. 4.) hrani v listinski zbirki Arhiva Republike Slovenije. Tu naj navedemo le nekaj del na to temo: Milko Kos. Grofje Celjski, v: isti. Srednjeveška kulturna, družbena '" Politična zgodovina Slovencev (izbrane razprave). Ljubljana 1985. 258ss; isti. Zgodovina Slovencev od naselitve do Petnajstega stoletja. Ljubljana 1955, 306ss; Franjo Baš. Celjski grofi in njihova doba. v: isti. Prispevki k zgodo- *'m severovzhodne Slovenije. Izbrani zgodovinski spisi (Documenta et studia historiae recemioris 8), Maribor 1989, I 3ss 'Ponatis iz Celjskega zbornika I. Celje 1951. 7ss); Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice. I: Od začetka do k 1848, Celje 1971 (posebna izdaja Celjskega zbornika). 136ss; Heinz Dopsch, Die Grafen von Cilli - Ein For- scnungsproblem? Südostdeutsches Archiv 17/18 (1974/75). 9ss; Peter Štih. Celjski grofje, vprašanje njihove dežel- "oknežje oblasti in dežele Celjske, v: Grafenauerjev zbornik. Ljubljana 1996, 227ss; Andreas Gubo. Geschichte der tadt Cilli vom Ursprung bis auf die Gegenwart. Graz 1909, 61ss; Hans Pirchegger. Geschichte der Steiermark II 282-1740). Graz - Wien - Leipzig 1931, zlasti 42ss; Bogo Grafenauer. Zgodovina slovenskega naroda II. Ljublja- na 1965' 394sS: Petcr ^tih ~ Vasko simonili- Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Celovec - Ljubljana 1996, 8ss. Tu moramo seveda omeniti še bogat zbornik mednarodnega simpozija v Celju leta 1998. v katerem je 34 avt°rjev interdisciplinarno in v najrazličnejših kontekstih ponovno osvetlilo Celjske grofe, njihovo delovanje in Pomcn: Celjski grofje, stara tema - nova spoznanja. Zbornik mednarodnega simpozija (ured. R. Fugger Germad- ). Celje 1999. Tu je iskati tudi nadaljnje bibliografske napotke. 328 A. NARED: SEZNAM »DEŽELNIM SOVRAŽNIKOV« IZ OKOLI 1440 ALI PODOBA FAJDE IZ PRVE ROKE konkurent deželnim knezom - Habsburžanom. Sunkovit celjski vzpon in začetek izgrajevanja lastne kneževine sta naletela na odločen odpor Habsburžanov, ki je v nekakšnem suvereno- stnem sporu (1436-1443) kulminiral v obliki fajde med obema dinastijama. Oče odločilnih celjskih uspehov je bil daljnovidni grof Herman II. (1385/1392-1435), njihov boter pa madžarski, češki in nemški kralj ter rimski cesar Sigismund Luksemburški (1387-1437). Taje hotel prek ambicioznih Celjanov spodnesti svoje velike tekmece iz habsburške hiše, ki je bila na prelomu iz 14. v 15. stoletje v globoki notranji krizi (številne hišne pogodbe in iz njih izvirajoče delitve dednih dežel, spori glede varuštva nad mladoletni- mi člani dinastije ipd.). Predvsem naključje v podobi bitke pri Nikopolju septembra 1396, v kateri je Herman rešil Sigismundu življenje,3 in pa nato še poroka Hermanove hčerke Barba- re z madžarskim kraljem sta Celjske grofe najtesneje povezala z Luksemburžani ter jim na široko odprla vrata v svet visoke politike. Herman je prejel številna posestva v Slavoniji in Hrvaškem Zagorju (od tod naslov grofov Zagorskih v njihovi titulaturi), leta 1406 pa je bil imenovan za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana. S temi pridobitvami v okviru Ogr- ske pa habsburško-celjski odnosi (Celjski grofje so bili od leta 1308 habsburški vazali) še niso bili v nevarnosti.4 Odločilnejši dogodki v tej smeri so se začeli aprila 1415, koje Sigi- smund Hermanu na njegovo prošnjo podelil pravico do krvnega sodstva v Celjski grofiji, ki jo lahko naprej podeljuje svojim sodnikom in uradnikom.' Po prejemu te pravice, ki jim jo je podelil vladar inje bila tako državno neposreden fevd - kot deželnoknežji fevd so sicer imeli Celjski grofje krvno sodstvo že od srede 14. stoletja -, niso imeli glede krvnega sodstva Habsburžani formalno gledano več nobene kompetence v Celjski grofiji, kar pomeni, da so bili poslej Celjani habsburški vazali le še po posesti, ki sojo imeli od njih v fevdu.'' Nadalje so Celjani dedovali za leta 1418/19 izumrlimi Ortenburžani.7 Ortenburška dediščina je pomenila enormno povečanje moči, saj jim je poleg grofije Ortenburg-Strmec in drugih posesti na Koroškem pripadel tudi velik del Kranjske (mdr. Radovljica, Lož, Ribnica, Kočevje); celjska posest seje čez noč povečala skoraj za dvakrat. S tem so se Celjski grofje globoko zajedli v habsburško zemljo, vrh tega pa je bila ortenburška posest od leta 1417 državno neposreden fevd.8 Velika posest, zlasti pa državna neposrednost njihovih fevdov, je povzročila, da so se Celjani že okrog 1420 v veliki meri izločili iz deželne zveze habsburških vojvod in imeli neke vrste eksteritorialen položaj; Celjski grofje se ne pojavljajo več v poklo- nitvenih listinah štajerskega plemstva deželnemu knezu. Decembra 1423 seje vojvoda Ernest odpovedal fevdnemu gospostvu nad Celjskimi grofi, ki so s tem postali »državni veli- kaši«.* 3 O bitki in Hermanovi vlogi kratko spregovori Ignacij Voje, Bitka pri Nikopolju pred 600 leti prelomnica za Celjske grofe, v: Glasnik Slovenske matice XX/I-2 (1996). 26s». 4 Herman II. Celjski je bil okoli leta 1400 deželni glavar na Kranjskem, kot priča seznam kranjskega plemstva. Glej Franz Krones, LandesfUrst. Behörden und Stände des Herzogthums Steier 1283-1411 (Forschungen zur Ver- fassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark IV/I), Graz 1900, 236. Seznam je po Kronesu (str. 235) nastal v letih 1399-1402. ' Arhiv Republike Slovenije. AS 1063. Zbirka listin, listine grofov Celjskih, vrnjene iz dunajskega Hišnega, dvornega in državnega arhiva (HHStA), drugi del (dalje AS CE II), St. 139, 1415. april II.. Konstanca. 6 Štih. Celjski grofje (kot v op. 2), 236s; Štih - Simoniti, Slovenska zgodovina (kot v op. 2). 109. 7 AS CE II. 5t. 147, 1420, februar 29.. Breslau. * Kos. Grofje Celjski (kot v op. 2). 263s; Dopsch, Grafen von Cilli (kot v op. 2), 19, 22; štih. Celjski grofje (kot v op. 2), 238s; Štih - Simoniti. Slovenska zgodovina (kot v op. 2). 103.109; Therese Meyer. Die Grafen von Cilli als Erben der Grafen von Ortenburg. Zur Geschichte Kärntens 1377-1524, v: Celjski grofje, stara tema - nova spo- znanja (kot v op. 2), 85ss. * Dopsch, Grafen von Cilli (kot v op. 2). 22; Štih, Celjski grofje (kot v op. 2), 240s; Štih - Simoniti. Slovenska zgodovina (kot v op. 2), I09s. . ZGODOVINSKI ČASOPIS » 36 • 2002 • 3-4 (126) 329 Tvorec celjske veličine, Herman II., pa ni dočakal krone svojih prizadevanj. Dobro leto po njegovi smrti je namreč Sigismund, tedaj tudi že rimski cesar, v Pragi povzdignil grofa Fride- rika in Ulrika v državna kneza in poknežena grofa ter grofiji Celje in Ortenburg-Strmec v knežja (prapoma) državna fevda, ki ju imajo Celjski skupaj z »ander ire lannd und herschefft« kot svojo kneževino v fevdu od vladarja in države. Privilegij je Celjanom podelil še pravico do lastnega ograjnega sodišča v Celju (ali kje drugje) ter novčni in rudniški regal.10 Najpomembnejša s privilegijem podeljena pravica je bila pravica do ograjnega sodišča, kar je pomenilo, da sodne oblasti nad plemstvom iz celjskih grofij in gospostev ne bo več imel habsburški vojvoda kot deželni knez notranjeavstrijskih dežel, ampak Celjski grof kot novi deželni knez. S tem je bila dana možnost nastanka nove Celjske dežele, saj bi se od starih dežel odcepili tisti teritoriji, katerih plemiči so za svoje sodišče začeli priznavati celjsko ograjno sodišče, kjer se je lahko začelo oblikovati celjsko deželno pravo.'' Medtem ko je Friderik II. Celjski do leta 1436 spadal P°d graško ograjno sodišče, je od pokneženja naprej zase priznaval samo kraljevo sodišče, v zadevah plemstva svojih grofij pa svoje ograjno sodišče.12 V času pokneženja je bil vojvoda Friderik V. na romanju v Palestino. Novo pridobljene Pravice so Celjske postavile ob bok Habsburžanom, poleg tega pa je Sigismund že oktobra '434 Reinprechtu IV. Wallseeju, dediču Devinskih, podelil krvno sodstvo za njegova sodišča v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in v Istri." S temi Sigismundovimi poteza- mi so bile resno ogrožene vse pridobitve 150-letne habsburške politike na tem prostoru. Precej so se osamosvojili Wallseejevci, predvsem pa so se v celjskih rokah združili veliki deli Štajerske, Koroške in Kranjske, ki so dobili vse pravne podlage za osnovanje lastne kneževi- ne.14 Habsburžani izgubili nad Celjskimi grofi vso oblast. Zaradi vsega povedanega je razum- ljivo, da so »avstrijski knezi postali nejevoljni na Celjske grofe«" in da je Friderik po svoji vrnitvi iz Palestine ostro protestiral proti Sigismundovemu privilegiju. Cesarje 31. maja 1437 v odgovoru od Friderika zahteval, da Celjskim prizna knežji naslov.16 Nepopustljivost obeh strani pa je obetala govorico orožja. Svoje deželnoknežje pravice in interese je Friderik V. po neuspešnem poskusu pri Sigis- mundu skušal doseči v fajdi proti Celjanom, potem ko sta obe strani sklenili zavezniške Pogodbe, Celjani z Goriškimi grofi, Habsburžani s Frankopani. Fajda (sprva med Celjskimi, ki so kot pretendenta za krški škofijski sedež podpirali lavantinskega škofa Lovrenca Lie- chtenbergcrja, in krškim škofom Janezom Schallermannom, katerega je podpiral vojvoda 10 AS CE II. St. 190, 1436, november 30., Praga; objava: Ernst von Schwind - Alphons Dopsch, Ausgewählte Urkunden zur Verfassungsgeschichte der deutsch-österreichischen Erblandc im Mittelalter. Innsbruck 1895. 343ss, ' '• 180; prim, tudi v op. 2 citirano literaturo. Otto Brunner, Land und Herrschaft. Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mit- telalter, Wien '1965. 217: Stih. Celjski grofje (kot v op. 2). 245; Stih - Simoniti, Slovenska zgodovina (kot v op. 2), 12 Prim: Gubo. Geschichte (kot v op. 2), 1 3s; Pirchegger. Geschichte II (kot v op. 2), 51. op. 23; Stih, Celjski grofje (kot v op. 2), 245s. ' Schwind - Dopsch. Ausgewählte Urkunden (kot v op. 10), 336, 5t. 178. Ludmil Hauptmann, Entstehung und Entwicklung Krains. v: Erläuterungen zum Historischen Atlas der öster- reichischen Alpenländcr 1/4. Wien 1929.440; slovenski prevod: isti. Nastanek in razvoj Kranjske (Razprave in eseji *5). Ljubljana 1999, I37s; Sergij Vilfan. Zlata bula Kranjcev. Zbornik znanstvenih razprav (=ZZR) 53 (1993), 223; Ko*. Grofje Celjski (kot v op. 2), 265; Dopsch. Grafen von Cilli (kot v op. 2), 41. Glej tudi karto razdelitve sloven- skih dežel med večje fevdalce sredi 15. stoletja, v: Kos. Zgodovina Slovencev (kot v op. 2), 313. Franz Krones. Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Zweiter Theil: Die Cillier ^ranik. Graz 1883. 83, cap. 15; Kronika grofov Celjskih (Prevedel in z opombami opremil Ludovik M. Golia), Marirf r 1972. 24. Gre za prevod Kroncsove izdaje, ki pa ni najboljši. Stih, Celjski grofje (kot v op. 2), 246s; Dopsch, Grafen von Cilli (kot v op. 2), 25; Gubo, Geschichte (kot v op. >• "3; Orožen. Zgodovina Celja I (kot v op. 2). 224. 330 A. NARED: SEZNAM »DEŽELNIM SOVRAŽNIKOV« IZ OKOU 1440 AU PODOBA FAJDE IZ PRVE ROKE Friderik, in ki seje iz celjsko-krške prelevila v celjsko-habsburško) je izbruhnila leta 1437." V prvi fazi fajde je imela pobudo celjska stran pod poveljstvom češkega najemnika Jana Vitovca. Celjski so porušili ali požgali več krških in vojvodovih gradov, premagali združeno krško-habsburško posadko pri Mokronogu, porušili celo nekaj lastnih gradov," da ne bi v slučaju zavzetja služili sovražniku kot oporišča. Habsburška Stranje uspela zavzeti trg Lož." Do premirja med obema stranema je prišlo po posredovanju ogrske kraljice Elizabete in avstrijskega vojvode Albrehta (VI.) na strani obeh Celjanov ter Friderikom Habsburškim, ki je bil takrat že nemški kralj (izvoljen februarja 1440).20 Premirje naj bi veljalo do prihod- njega Janeza Krstnika (24. junij 1441), vendar je bilo naslednjega leta še dvakrat podaljšano.21 Vsekakor je šlo v drugi fazi fajde, v kateri je na celjski strani sodeloval tudi kraljevi brat Albreht VI.,22 precej bolje Habsburžanom, fajda pa se je končala s kompromisno poravnavo avgusta 1443. Friderik IV. je Celjskima grofoma in njunim dedičem sicer priznal državno- knežji položaj, a to le njim kot osebam, na pa tudi njihovim teritorijem, torej ni priznal ne celjske kneževine ne ograjnega sodišča. Celjski teritoriji so bili znova vključeni v tri no- tranjeavstrijske dežele.23 Habsburžan je tako vendarle uspel. 2. Seznam V času premirja po prvi etapi fajde je nastal seznam »deželnih sovražnikov« na Štajer- skem in Kranjskem, ki je glavni predmet naše obravnave.24 Deželni sovražniki (»lannd vein- 17 Štih. Celjski grofje (kot v op. 2). 247; Dopsch, Grafen von Cilli (kot v op. 2), 25. O času začetka fajde opazimo razhajanja v starejSi literaturi. Po Grafenauerju (Zgodovina II (kot v op. 2), 398) je »značilna fevdalna vojna' potekala med leti 1436-43, po drugi strani jo Krones (Cillier Chronik (kot v op. 15). 213) omeji na 1439-43. Za leto 1437 govori predvsem to, daje cesar Sele konec maja 1437 odgovoril na Fridcrikovo pritožbo, da sta bili 1437 (marca in junija) sklenjeni obe zavezniški pogodbi ter ne nazadnje tudi smrt cesarja Sigismunda (decembra), ki je morda Se lahko brzdal napetosti. Kakorkoli že. v začetku leta 1438 so se med pristaSi obeh strani že odvijale sovražnosti. Prim. HIIStA, Rep. I, 1438, februar 1., Dunajsko Novo mesto; 1438, februar 3., Dunajsko Novo mesto (obe listini v prepisu Boža Otorepca na Zgodovinskem institutu ZRC SAZU); Orožen, Zgodovina Celja I (kot v op. 2), 225; Gubo, Geschichte (kot v op. 2), 116; o poteku fajde sicer izčrpno poroča Celjska kronika (Krones, Cillier Chronik (kot v op. 15), 85ss, cap. 16. 17; Golia. Kronika grofov Celjskih (kot v op. 15), 25ss). 18 Seznam porušenih gradov (tujih in lastnih) glej v: Krones. Cillier Chronik (kot v op. 15), 157, cap. 46, 47; Golia, Kronika grofov Celjskih (kot v op. 15), 64. " Štih. Celjski grofje (kot v op. 2). 247s; Pirchegger, Geschichte II (kot v op. 2), 51 s; Gubo. Geschichte (kot v op. 2), I16s. 20 AS CE II, St. 203, 1440, avgust 23., Haimburg; Joseph Chmel, Materialien zur österreichischen Geschichte. Aus Archiven und Bibliotheken, Bd. 1/2. Heft, Wien 1837 (Unveränderter Nachdruck Graz 1971). 85», St. 1 ; Rege- sten Kaiser Friedrichs III. (1440-1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet. Hrsg. von II. Koller und P.-J. Heinig. Heft 12: Die Urkunden und Briefe des Staatsarchivs in Wien, Abt. Haus-, Hof- und Staatsarchiv: Allgemeine Urkundenreihe, Familienurkunden und Abschriftensammlung (1440-1446), bcarb. von Thomas Willich. Wien - Weimar- Köln 1999, 58s. St. 19. 21 Premirje je bilo prvič podaljšano že 12. marca 1441 in naj bi trajalo do 29. septembra istega leta (prim. AS CE II, St. 205, s.d. [1441, marec 12.1; Willich. Regesten Kaiser Friedrichs III. (kot v op. 20). 79, St. 51). drugič pa 4. septembra, z veljavnostjo do 24. aprila 1442 (AS CE II. St. 204. 1441. september 4., Gradec; Willich, Regesten Kaiser Friedrichs III. (kot v op. 20). 93s. St. 75); prim, tudi: Štih. Celjski grofje (kot v op. 2), 248; Gubo, Geschichte (kot v op. 2), 118. 121s. 22 Zveza je bila sklenjena maja 1442. AS CE II, St. 218, 1442. maj 13., Vorchtensiain. 23 Willich, Regesten Kaiser Friedrichs III. (kot v op. 20), 150ss. St. 162-167. Štih, Celjski grofje (kot v op. 2), 249ss. 24 Original AS CE II, St. 208, s.d. (ad. 1441, IX. 4.); objava: Joseph Chmel, Verzeichniss derjenigen, welche den Landfrieden in Steyermark und Kärnten (sie!) gebrochen haben, v: isti, Materialien 1/2 (kot v op. 20). 67ss; Otore- pec, Seznam (kot v op. 1), 331ss. Pri obravnavi »deželnih sovražnikov« se bomo držali Otorepčevega prepisa in tudi njegovega prevoda ter opomb, ob tem pa opozorili na nekatere napake. . ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 36 • 2002 ' 3-4 (126) 33J de») se prvič omenjajo v listini o sklenitvi premirja avgusta 1440,23 v kateri sta se Celjska (po Elizabeti in Albrehtu) med drugim obvezala, da sovražnikov kralja Friderika in njegovih dežel, ki so ravnali proti njemu in deželnemu pravu ali to še počenjajo, ne bosta vzdrževala in ščitila v svojih gradovih v škodo kralja Friderika, njegovih dežel ter ljudi, dokler traja premir- je.2« Prav tako se je kralj Friderik obvezal glede sovražnikov grofov Celjskih.27 Seznam v obliki papirnega zvezka podolgovatega formata je verjetno nastal kmalu po sklenitvi premir- ja, tj. konec leta 1440 al i pa na začetku naslednjega, domnevamo celo lahko, daje bil nekakšna priloga (listine) prvega podaljšanja premirja (marec 1441). Chmel ga objavlja pod letom 1441, Pirchegger pa ga postavlja že v leto 1438.28 Ohranjeni seznam je delo habsburške strani (pisarja)29 in vsebuje le habsburške sov- ražnike.30 Razumemo ga lahko kot neke vrste obtožnico, lansirano v času premirja, ki je vsebovala tiste ljudi, ki jih Celjski ne smejo več ščititi oziroma na podlagi katere naj bi deželne sovražnike izročili vojvodovim sodiščem." Friderik je deželne sovražnike in kršilce miru tožil pred graškim ograjnim sodiščem, vendar se ti kljub trikratnemu pozivu tam niso Pojavili, nakar je deželni glavar dosodil v korist vojvode.32 To priča za ugotovitev, da celjski Podaniki niso več priznavali ograjnih sodišč notranjeavstrijskih dežel, ampak le celjsko ograjno sodišče.33 25 Glej op. 20. Na tem mestu je treba opozoriti, da je v Chmelovi objavi te listine zaradi površnosti ali tiskarske napake izpadel ravno delček teksta z omembo deželnih sovražnikov. 26 -Item daz auch dieselben von Cili vnsers herren kunig Fridreichs vnd seiner lannd veinde, die wider sein «nad und lanndsrecht gehanndelt nahem oder noch in der zeit der hestallung. sy oder ander tun mochten, in im S'schlozzem nicht enthalten, beschuttn oder Schemen wider den egenanten vnsern herren kunig Fridreichen und seine lannd und lewte dieezeit der bestallung vngeuerlich.. Prim, tudi Otorepec, Seznam (kot v op. 1), 331. Deželni sovražnik(i) (landes veind) se nato v meni znanih virih omenja(jo) že dobro leto kasneje (oktobra ,44D. tudi tokrat pa v zvezi z (očitno nekorektno) fajdo Krištofa Wolfsauerja. Glej Burkhard Seuffert - Gottfriede Kogler (bearb), Die ältesten steirischen Landtagsakten 1396-1519 (Quellen zur Verfassungs- und Verwaltungsge- schichte der Steiermark. Bd. 3). Teil I: 1396-1452, Graz - Wien - München 1953, 79s, St. 26. 27 »Das auch widerumb vnser gnediger herr der kunig der von Cili veinde, die gen in wider lanndsrecht gehan- delt hettn oder noch in der czeit der hestallung, sy oder ander tun mochten in seinen lannden und geslozzern wider '' von Cili auch nicht enthalte, schütz noch beschirme vngeuerlich.' Pirchegger, Geschichte II (kot v op. 2). 52. op. 24. Z letom 1438 ima očitno v mislih dogodke, ki jih seznam P'suje, ne pa samega zapisa oz. nastanka seznama. V tekstu zasledimo, da so hlapci nekega deželnega sovražnika .zajeli in oropali ljudi mnjrra gospoda kralia (Podčrtal A. N.)«. Otorepec, Seznam (kot v op. 1), 332. M V Otorepčevemu prepisu (in prevodu) najdemo na strani 334 tudi sovražnike Celjskih, vendar gre za napako. sPoren tekst se pri Otorepcu glasi: »Item was der sind die an Visel schuld haben, die sind dem von Cili wol yeindt als 'omkixeindl wann er die sein umb dieselben Sachen ze veld vor Visel und Kuenigsperg hat gehabt.. To prevaja: ,VH ki so krivi za Bizeljsko, so sovražniki Celjskih in s tem deielni sovražniki, ker je imel svoje (ljudi) zaradi iste stvari na bojiSču pred Bizeljskim in KunSperkom.. Čudno je. da so bili Ü »sovražniki Celjskih« pravzaprav celjski vazali (glej tudi str. 333) in da so zasedli kriki (=Celjanom sovražni) grad Bizeljsko. Zadrego razreši vpogled v 0n8'nal (fol. 2v) in Chmelov prepis (str. 68), kjer je namesto »veindt. beseda »kündt. in se tekst glasi: »hem was der ""d die an Visel schuld haben, die sind dem von Cili wrl l"w> nU l•ndesveindl. wann er die sein umb dieselben sachen ze veld vor Visel und Künigsperg hat gehabt.. Sledi: -Vi«, ki so krivi za Bizeljsko. so Celjanu (grofu) dühm f*aaLkßl.defrlni m-m'niH ker je imel svoje (ljudi) zaradi iste stvari na bojiiču pred Bizeljskim in Kuniperkom..O praznikih Celjskih torej v seznamu ne more biti govora. Otorepčev prepis je potrebno korigirati še na stran. 338, kJer Pod št. 22 beremo: »Und die schuld daran haben ft. Reinen ,e CM in und aus und werden gefurdert.. (»Krivi s° Reitti v Celju, ki jih je treba izročiti..) Prav: »Und die schuld daran haben dir rrittn IS Cili in Und aus (vse Portal A. N.) und werden gefurdert.. (»Krivi so tisti (deželni sovražniki], ki jezdijo v Celju notri in ven (se tam vzdržujejo] in jih je treba izročiti..). Prim. Chmel. Verzeichniss (kot v op. 24). 69; Otorepec. Seznam (kot v op. 1), J35-St. 10, 12. 31 Zato »jih je treba izročiti.; prim. op. 30. " Pirchegger. Geschichte II (kot v op. 2), 52. Prim, tudi v op. 17 citirani listini. Prim. Stih, Celjski grofje (kot v op. 2), 245s. 332 A. NARED: SEZNAM »DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV« IZ OKOLI 1440 AU PODOBA FAJDE IZ PRVE ROKE Naš seznam dobro ilustrira ljudi in dobo, v kateri je nastal, zlasti pa je enkraten vir za ilustracijo dogajanj v fajdi, saj podaja podobo vsakdana v njem naštetih oseb in krajev v času »privatne vojne«. Morda so tudi Celjski izdelali svoj seznam deželnih sovražnikov, vendar v njem ta podoba ne bi bila bistveno drugačna. 3. Pojem »deželni sovražniki« Za razumevanje pojma »deželni sovražniki« je potrebno najprej spregovoriti o (viteški) fajdi, instituciji, ki je bila bistveni element srednjeveške pravne ureditve in brez katere težko razumemo notranji kontekst politike in države, moči (sile) in prava v srednjem veku.34 Modema država ponuja državljanu dovolj možnosti, da po pravni poti doseže pravico oziroma poravnavo škode, ki mu je bila prizadejana. V ta namen obstajajo izoblikovane sod- ne poti in organi kazenske izvršbe. Modema država, ki ima monopol nad uporabo sile, prepo- veduje iskanje pravice na lastno pest (samopomoč), kar jo po Brunncrjevem mnenju najbolj loči od srednjeveške. Družba pa, ki svojim članom ni mogla zagotoviti ustreznega pravnega varstva in preganjanja zločina, bodisi zaradi pomanjkljivega upravnega aparata ali pa po- manjkanja ustreznih prisilnih sredstev, je morala prizadetemu dati možnost samopomoči, s katero sta bila ponovno vzpostavljena red in mir.35 Fajda je subsidiamo pravno sredstvo, sicer nasilno, a častno poravnavanje sporov po določenih pravilih, uporabljeno zaradi nezmožnosti mirne, se pravi sodne poravnave;16 je zasebna vojna po predpisih. Srednjeveška fajda v širšem pomenu se cepi na krvno maščevanje (Blutrache, navadno zaradi uboja) in viteško fajdo, »odpoved« (Absage), t.j. fajdo v ožjem pomenu bese- de.37 Slednjo so lahko vodili le »viteško zmožni« (plemstvo), ki so bili polno sposobni vojaške službe. Pravica do fajde ni pripadala klerikom, ženskam, otrokom in Judom. Pravico do fajde določata deželno pravo in deželni mir, zato lahko govorimo le o pravici do fajde znotraj posa- mezne dežele.38 Vzroki za splošno razširjenost fajde ležijo v fevdalizaciji in razdrobljenosti sodne organizacije, ki sta onemogočali učinkovito preganjanje zločinov, ki so bili spričo dej- stva, daje bil dobršen del prebivalstva oborožen, v časih stalnih sporov med plemstvom vsakdanji pojav. Viteška fajda pa ni bila samo protiudarec zaradi zločina prizadete strani, temveč je služila tudi uveljavitvi privatnih zahtevkov in pravic.39 Fajda je sčasoma dobila določena pravila, ki so koreninila predvsem v določilih božjega in deželnega miru. »Deželni mir« najprej pomeni stanje miru v smislu mirnega sožitja prebivalstva, v ožjem smislu pa se ta pojem uporablja za skupino pravnih norm, ki hočejo tako stanje vzpostaviti in utrditi (zakoni o deželnem miru).40 Predhodnik deželnega miru je bil božji mir (pax Dei, treuga Dei), ki ga je pod vplivom clunyjskega gibanja zahtevala Cerkev in je predvideval posebno zaščito šibkejših skupin prebivalstva (homines minus potentes), zlasti klerikov, žensk in kmetov v času cerkvenih praznikov. 34 Drunner, Land (kot v op. II), I06ss. Brunncrjevo delo (str. 1-110) je brez dvoma poglavitno za poznavanje fajde. Pri nas o fajdi 5e največ Dušan Kos, Imago iustitiae. Historični sprehod skozi preiskovanje, sojenje in pravo pri plemstvu v poznem srednjem veku (Zbirka ZRC 3), Ljubljana 1994, 1 lOss; jedrnat pregled ponuja tudi E. Kauf- mann, Fehde, v: Handwörterbuch zur deutschen Rechtsgeschichte (*HRG) I (1971). 1083ss. 35 Brunner, Land (kot v op. II), 108, 238; Kaufmann, Fehde (kot v op. 34), 1083s. 36 Kos. Imago iustitiae (kot v op. 34), 110. 37 Brunner, Land (kot v op. II), 19. 38 Prav tam, 50s. 39 Hermann Conrad, Deutsche Rechtsgeschichte, Bd. I: Frühzeit und Mittelalter, Karlsruhe 2I962. 435. 40 E. Kaufmann, Landfrieden I, v: HRG II (1978), 1451. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 ' 2002 « 3-4 (126) 333 Deželni mir (pax terrae, pax generalis, od 13. stoletja tudi že lantfride)')t prevzel in razširil naloge, ki si jih je zadal božji mir.41 Deželni mir je bil namenjen predvsem boju za zatrtje ali pa vsaj omejitev viteških fajd ter zatrtju ropa in drugih zločinov, ki pomenijo kršitev javne varno- sti. Prvi deželni miri (zakoni) so s konca 11. stoletja, različni mirovni redi pa nato sledijo vse do konca 15. stoletja in se delijo na deželne mire za celotno cesarstvo in take za posamezna ozem- lja, pri čemer so prvi pogosti predvsem v 12. in 13. stoletju. Praviloma je bil deželni mir sprejet za določen čas, nekateri pa naj bi veljali »für alle Zeiten«.*1 Po vzoru božjega miru so bile zaščitene določene skupine oseb in lokacije (kleriki, vdove, sirote, kmetje, potujoči trgovci, romarji, potujoči artisti in Judje; ceste, cerkvena poslopja, mlini, vasi...), prepovedana so bila nasilna dejanja v določenih obdobjih (prazniki ter dnevi od četrtka do nedelje).43 Ker je bila prepoved fajde v času razcveta viteštva praktično neizvedljiva, jo je večina deželnih roirov le omejevala. Sodobniki so ostro ločevali zakonito in nezakonito fajdo. Prvi pogoj zako- nitosti fajde je bil resen vzrok oziroma povod. Fajda je bila vendarle boj za pravico, za povrni- tev prizadejane škode in če je vzrok manjkal, je šlo za nezakonito, zlonamerno fajdo, za rop oziroma »iniustum bellum«.** Drugi pogoj je bila (od mainškega deželnega miru leta 1235 dalje) predhodna tožba na sodišču; šele če je bila ta neuspešna, je lahko prizadeti začel fajdo, ki Je s tem postala subsidiamo pravno sredstvo.4' Tretji pogoj zakonitosti fajde je bila predhodna napoved (naznanitev) sovražnosti, t.i. odpoved (dijjidatio. Absage), ki je razveljavila vse prav- nc odnose in odnose lojalnosti. Odpoved se izvrši ustno preko slov, običajneje pa z odpovedno listino. V njej napovedovalec vsaj tri dni pred začetkom sovražnosti sporoči svojemu nasprot- niku, da se mu je zgodila krivica in daje zato postal njegov »sovražnik«, da pa želi z odpovedjo ohraniti čast in se oprati očitkov, da je navaden ropar in nasilnik.46 Glavni vodja fajde (»odpovedani«) je nato zbral okrog sebe »pomagače«, ki so bili lahko "jegovi prijatelji, sorodniki, vazali, predvsem pa najemniki. Tudi pomagači so se morali »odpovedati«, napovedati svojo udeležbo v fajdi.47 Načini iskanja pravice (=sredstva) v fajdi so bila različna: od »poštenega uboja« do ropa in požiga, pustošenja, ujetništva in odkupo- VanJa, kraje pridelkov in živine. Poglavitno sredstvo fajde je bilo »Schaden trachten«, ro- Panje in pustošenje, »Raub und Brand«; nasprotnika skratka čimbolj izčrpati.4« Pogosto seje 4I Rudolf His, Das Strafrecht des deutschen Mittelalters. I: Die Verbrechen und ihre Folgen im allgemein, ^'Pzig 1920, 6ss; Kaufmann, Landfrieden I (kot v op. 40), 1451s. 4J His. Strafrecht I (kot v op. 41), 12s. Brunner, Land (kot v op. 11), 98s; za posebne mire (Sonderfrieden) za osebe, kraje in stvari glej His. Strafre- *' I (kot v op. 41), 2l5ss. Švabsko zrcalo pozna posebno zaščito (pacifikacijo) za klerike, device, vdove, sirote, 8°vce in jU(je ter cerkvena poslopja, vasi, plug, mlin, kraljeve poli po vodi in kopnem. »« sira vier tag in der u'!chen di s'"t hoher dame ander tag. daz ist der tonerstag vreitag samztag svntag.* Schwabenspiegel, Kurzform '••Fassung Kt. (traeuvit K. A. Eckhardt) (Bibliotheca rerum historicarum. Land- und Lehnrechtsbücher 5), Aalen ( y72- 216, § 278. V teh dneh je zapovedan mir za vse ljudi, z izjemo tistih, ki zagrešijo kak zločin; njim se lahko sodi 1 ^» Geschichte und Topographie (=AVGT) 49. Klagenfurt 1956, 18s; Otorepcc. Seznam (kot v op. 1). 341. op. 111. 81 Prim. Otorepec. Seznam (kot v op. I). 334. op. 25 (Kozjakar); 334s. op. 32 (Schrabas); 336. op. 48 (Ekken- stainer). Vilfan, Zlata bula Kranjcev (kot v op. 14), 223. Prim. Štih. Celjski grofje (kot v op. 2), 249ss Otorepcc, Seznam (kot v op. I), 340, op. 106 (Snežniška); 342. op. 122 (Jamski). 340 A. NARF.D: SEZNAM »DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV« IZ OKOLI 1440 AU PODOBA FAJDE IZ PRVE ROKE deželnemu pravu, vendar se je temu našemu gospodu odpovedal in je druge razbojniško napadal«.*1 Bil je torej pristaš Habsburžanov, ki je prestopil na celjsko stran. Med kršilci deželnega prava so bili tudi delivci pravice, na primer Jeronime Voytlannder, ki se 1438-39 omenja kot sodnik v Šoštanju. Imel je več celjskih fevdov.88 Celjski mestni sodnik Henrik Erlawer je obveščal deželne sovražnike in je hotel skupaj z Gašparjem Pirsom zasesti Rabensperg.89 Nadalje sta se med deželnimi sovražniki znašla dva meščana iz celjskega Loža, neimenovani tržani Radeč, Primož iz Laškega, birič Tomaž in pisar Jurij.90 Nekaj deželnih sovražnikov je bilo iz najemniških vrst. Med najemnike lahko štejemo »strel- ce« (schuecz) Štefla, Hansa in Lenarta,9' prav tako Sniterspuhlerja in Martina Gestaderja (»go- spoda iz Bavarske«), ki sta s svojo družbo deželna sovražnika. Njuna »družba« (geselschaft) bi utegnila pomeniti skupino najemnikov. Med najemniki so bili pogosti češki poveljniki in vojaki.92 Tomaž in Gašpar Čeh (Pehaym) bi po »priimku« sodeč lahko prišla s Češke.93 Za konec tega poglavja se vprašajmo o uspehu seznama kot nekakšne obtožnice. Seznam le enkrat govori o kazni obešanja za nekaj hlapcev, Lovrenca Pirša pa je na Koroškem dole- telo izobčenje.94 Sicer pa sojo deželni sovražniki očitno poceni odnesli, saj se mnogi omenjajo v kasnejših virih. In če so jim zločine spregledali Habsburžani sami (glej zgoraj), zakaj bi jih kaznovali Celjani? 6. Žrtve Med žrtvami deželnih sovražnikov srečamo ljudi različnih stanov, od plemičev do meščanov, pa tudi visoke cerkvene dostojanstvenike. Henrik Apfalter je bil v Celju umorjen in njegovo truplo oropano. Bilje član znane kranjske plemiške rodbine Apfalterjev, ki so bili vazali Habsburžanov in »sovražniki grofov Celjskih«, kot jih 1439 označuje Friderik II. Celjski. Henrik se omenja v ustanovnih pismih šentjakobske cerkve v Ljubljani in Gornjega Grada, 1436 kot dobrotnik Stične, 1429 pa kot poveljnik v Kostanjevici. Aprila 1437 je bil že pokoj- ni.9' Henrikov brat Jurij je bil 1439-40 habsburški glavar v Kostanjevici. Tožil je Celjske, ker so njihovi ljudje umorili njegovega brata, kije bil na »službeni poti«, Celjski pa so nato ščitili morilce. S tem si je prislužil oznako »sovražnik Celjskih«!"' Jošt Soteski se v seznamu pojavi dvakrat; prvič so ga ujeli in izsiljevali, drugič pa oropali.97 Soteski (Helfenbcrger) je po Celjski kroniki leta 1425 na celjskem gradu stražil Friderika Celjskega.9" Zaradi zaslug in zvestobe 87 Prav tam. 337. 88 Prav tam. 336s, op. 56. 89 Prav tam. 337. op. 66. 90 Prav tam. 336, 340. 91 Prav tam. 333. 338s. 92 Kos, Zgodovina Slovencev (kot v op. 2), 320; Vaško Simoniti. VojaJka organizacija na Slovenskem v 16. sto- letju, Ljubljana 1991, 117. 93 Otorepec, Seznam (kot v op. I), 333, 336. 94 Prav tam, 332s. 95 Prav tam, 332, op. 3; 338, op. 77; Majda Smole, Kranjska plemiška družina Apfaltrerjev. Kronika 18/1(1970), 24. 96 Otorepec, Seznam (kot v op. 1). op. 3. 77; Gubo, Geschichte (kot v op. 2), 114. 97 Otorepec, Seznam (kot v op. 1), 335. 338 (manjka del prevoda). 98 Krones. Cillier Chronik (kot v op. 15). 79, cap. 11: »Darnach wardt er [Friderik] aber gefürt gen Cilli in die burgk und einen ritler, genandi Jobst vorm flelffenberg zu behüelen empfohlen.*; prim, tudi 85s, cap. 16; Golia. Kronika grofov Celjskih (kot v op. 15), 19, 25. Otorepec (Seznam (kot v op. 1), 335, op. 41) pomotoma navaja, da je Jost stražil Veroniko DeseniSko. Menda pa je bil Jo.st eden izmed vitezov, ki sta Veroniko utopila. Glej: Gubo, Geschichte (kot v op. 2), 100; Orožen, Zgodovina Celja I (kot v op. 2), 158. /,(H)IX)VINSKI ČASOPIS* * ' -»(126) 341 ' (>4a£* •*»»»>»«»» , (W* ****** / .A, fc&^y««^. 9r- -T-» Ä *-9 £—T- S*^~i*.'w^ C >- **<* **« fc Seznam ,/,•-,/„,/> wvroWAov fj.rf /w -//A 0rf#nd: A/*/v Republiki Slovenije, Zbirka '""•" Cl Us, 208 f°L2v,3. 342 A. NARED; SEZNAM »DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV« IZ OKOLI 1440 ALI PODOBA FAJDE IZ PRVE ROKE Celjskim je leta 1436 dobil soteski grad in posest, ki je spadala zraven,99 ker pa se je v fajdi postavil na habsburško stran, je njegov grad zavzel in razrušil celjski vojskovodja Vitovec.100 Jošt Soteski je nato 1446 izpričan kot štajerski podmaršal.101 Martinu Črnomaljskemu, ki je bil v letih 1432-39 kranjski deželni vicedom, 1440 oskrbnik na gradu v Svibnem in 1442 kranjski deželni upravitelj, je Gašpar Pirš napadel urbarsko posest.102 Žrtev razbojniškega napada in (cestnega) ropa je bil krški škof Janez Schallermann,103 enkrat skupaj s Soteškim. Napad na krškega škofa ne čudi, saj so bili Celjski z njim v fajdi in je bil pač njihov sovražnik. Enako si lahko razlagamo početje Hansa Schrampfa, ki je opatu iz Šentpavla na Koroškem, Janezu Poschenbenterju, »na javni cesti odvzel na dveh poteh dva soda vina in konja; konja je oddal v Celje«."* Anali samostana v Šentpavlu nizajo fajde med samostanom (na njegovi strani je bil habsburški deželni knez) in Celjskimi ter njihovimi podaniki skozi celo prvo polovico 15. stoletja. Maja 1439 so celjske čete požgale trg Šentpa- vel, famo cerkev in okoliška posestva.105 Kot žrtev (verjetno ropa) se pojavi tudi tržaški škof.106 Prebivalec Slovenj Gradca je bil ujet in izsiljevan, meščan(?) Krištof iz Kranja je bil na cesti ob konja, žid(?) Heniken s Ptuja pa ob petsto zlatnikov. Nikolaj Jamski je ujel dva hlapca, Wolfganga in pisarja Lenarta, ter enega ubil.107 Žrtve niso vedno znane po imenu, ampak so deželni sovražniki oropali tudi »ljudi mojega gospoda kralja«, zajeti so bili »ljudje na Kumu« in pri tem oropani, proti deželnemu pravu seje roparsko napadalo »delelane«, itd. 7. »Oporišča« deželnih sovražnikov Za konec naših srečanj z deželnimi sovražniki spoznajmo še njihova »oporišča«, t.j. gra- dove, na katerih so se vzdrževali oziroma se vanje umaknili po opravljeni akciji. Celjani svojih gradov108 navadno niso podeljevali v fevd, ampak so bili njihovi gradovi v pretežni meri sedeži upravnikov posestev, oskrbnikov in kastelanov, ki so jih za Celjske uradniško upravljali.109 Oskrbnik celjskega gradu je bil »uslužbenec« Celjskih grofov. Za svojo službo je prejemal plačilo, moral pa seje držati navodil svojih »delodajalcev«, sicer je bil lahko kaj hitro odslovljen. Dolžnosti celjskih fevdnikov nam na primeru Krištofa Horenpckcha in njego- vega sina Lenarta lepo ilustrira celjska fevdna knjiga. Leta 1436 jima je Friderik II. potrdil fevd za grad Hohenwart na Koroškem z vsemi pritiklinami, posestvi in dohodki, ob tem pa jima je naložil tudi obveznosti: »Ako hi mi [Celjani] imeli vojno, mora biti trdnjava Hohenwart 99 Otorepec, Seznam (kot v op. 1), 335, op. 41; Orožen, Zgodovina Celja I (kot v op. 2), 165. ,0° Krones, Cillier Chronik (kot v op. 15), 85». cap. 16; Orožen, Zgodovina Celja I (kot v op. 2), 257»; Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 81), 71. 101 Han» Pirchegger, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters (Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeshichte der Steiermark 16), 3. Teil, Graz 1958, 87, op. 115. 102 Otorepec, Seznam (kot v op. 1), 333, op. 13. m Prav tam. 333, 338s. 104 Prav tam, 341. 105 Franz Krones, Die zeitgenössischen Quellen zur Geschichte der Grafen von Cilli, mit Einschluß der sogen- nanten »Cillier Chronik« (1341-1456), BKStGQ 8 (1871), 71; Vlado Habjan, Celjsko-avstrijska vojna od leta 1438 do 1443 ali vojna za Ljubljano in Istro. Kronika 19/3 (1971), 142. 106 Otorepec, Seznam (kot v op. I), 340: »Zaradi trtaškega Škofa so krivi», nato pa so krivci poimensko našteti. 107 Prav tam, 338ss. 108 Majda Smole, GraSčine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, 595; Hans Pirchegger, Die Grafen von Cilli, ihre Grafschaft und ihre untersteirischen Herrschaften, Ostdeutsche Wissenschaft (Jahrbuch des ostdeutschen Kulturrates, Bd. 2), München 1956, 157ss; Krones, Cillier Chronik (kot v op. 15), 155$, cap. 44. 109 Bas, Celjski grofi (kot v op. 2), 327; Orožen, Zgodovina Celja I (kot v op. 2), 256s. ZGODOVINSKI ČASOPIS «56«2002«3-4 (i 26) 343 odprta nam in našim dedičem noč in dan, mi lahko pridemo noter in gremo ven, lahko se v "jej zadrlujemo tolikokrat in tako dolgo, kakor bi bilo potreba, vendar njima in njihovim dedičem ne smemo napraviti znatnejše škode. Naša in naših dedičev naklonjenost in volja 'udi zahtevata, da iz navedene trdnjave [prejemnika fevda] ne delata škode ne naseljenim ne Po cesti potujočim ljudem (...) Razen v zapuščinskih zadevah, ki se tičejo dedičev, lahko po potrebi nastopita proti svojim sovražnikom in jih napadeta. Ako bi se pripetila kaka nesreča aH neprijetnost nam in našim dedičem, našim služabnikom ali podložnikom, morata nastopi- ti tako, kakor zahtevamo mi in naši dediči.«m Po fevdnem pravu je bil torej vazal oziroma »uslužbenec« (kaštelan, oskrbnik) dolžan nuditi zavetje svojemu gospodu in njegovim ljudem (t.i. pravica odprtega gradu), kot njegov »zvesti« pa je moral pogosto hočeš nočeš sodelovati tudi v fajdi. Celjski vazal oziroma urad- nik seje znašel v precepu: če sprejme pod svojo streho deželne sovražnike, ga bo Friderik V. kot deželni knez notranjeavstrijskih dežel obtožil ravnanja proti deželnemu pravu in bo tudi sam obravnavan kot eden izmed njih, če pa jim ne nudi zavetja, bo prelomil zvestobo svojemu gospodu, ki se je tudi že obnašal kot deželni knez. Kot kaže, so se celjski pristaši brez slabe vesti odločili za prvo možnost. Deželni sovražniki so se tako »v škodo dežele mnogo za- drževali pri Kozjakarju v gradovih Kunšperk in Samobor, pa tudi na drugih krajih«}1' Fride- rik von Ratt Starejši je na Pišecah, kjer je bil oskrbnik,"2 »na veliko vzdrževal deželne sov- ražnike, kijih ima pri sebi še danes [v času nastanka seznama]*. Celjski grad Kostel je dobil •eta 1436 v oskrbo Hans Schrabas"1 in tam v času fajde vzdrževal deželne sovražnike, ki so »jahali notri in ven«. Enako je bilo z deželnimi sovražniki v Poljanah ob Kolpi."4 Nasprotni strani seje škodovalo tudi tako, da seje na gradu (Forhtenek, Swarzenstain/Gradic) podpira- lo deželne sovražnike in jim dovoljevalo ropanja."5 Pri vzdrževanju deželnih sovražnikov gre za kaznivo dejanje protekcije zločinca po storjenem kaznivem dejanju, pa tudi za odgovornost grajskega gospoda, v naših primerih večinoma oskrbnika, za zločin, ki so ga storili ljudje iz njegovega gradu."6 Na celjskih gra- dovih pa se niso vzdrževali samo celjski pristaši, ki jih seznam označuje kot deželne so- vražnike, temveč seje tam deponiral tudi plen (v Celju npr. del izsiljenega denarja in pa konj, odvzet šentpavelskemu opatu)."7 8. Sklep Seznam deželnih sovražnikov predstavlja posebnost v dveh pogledih: kot sam vir in tudi P° vsebini, ki jo prinaša. Glede prvega moramo ugotoviti, da gre za črno ovco, saj v nasprotju z večino za mnoge suhoparnih srednjeveških virov (zlasti listin) ne dokumentira (le) prodaj ln nakupov posesti, zadolževanja in poroštev, podelitev in darovanj itd., ampak na pester in neposreden način prikazuje podobo vsakdana v fajdi hote ali nehote udeleženih ljudi. Je P'sanje, ki zna biti zanimivo tudi nezgodovinarju. 'l0 AS 1073, Zbirka rokopisov, I/57r (Fevdna knjiga za grofiji Ortenburg in Celje), fol. 5v-6v; prevod citiram po IN' ZE°dovina Celja I (kot v op. 2), 257. !! Otorepcc, Seznam (kot v op. 1), 334; za KunSperk Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 81), 77s. ln Otorepcc, Seznam (kot v op. I), 333. 334. op. 29. Prav um, 334, op. 32. 114 n. Prav tam, 335. • Prav tam, 336. l ln ||7 Prim. His, Strafrecht I (kot v op. 41). 110. 152ss. Otorepcc. Seznam (kot v op. I), 339. 341. 344 A. NAREP: SEZNAM »DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV« IZ OKOLI 1440 AU PODOBA FATOE IZ PRVE ROKE Taki seznami so bili verjetno zelo redki in jih niso pripravili ob vsakem premirju oziroma koncu fajde. Če se »lannd veinde* res prvič omenjajo šele leta 1440,118 potem lahko domne- vamo, da je šlo pri uporabi te oznake bolj za trenutno politično parolo, ki sicer ni imela velikega pomena. Seznam odraža stališče Habsburžanov, da so še vedno prvi v vzhodnoalp- skem političnem prostoru. Kar pa zadeva same deželne sovražnike, v našem primeru ljudi, ki niso spoštovali omeji- tev fajde oziroma pogojev za njeno zakonitost, je zanimivo predvsem to, da jih je večina odnesla brez kazni. Habsburžani so bili previdno popustljivi, saj so tudi oni krvavo potrebo- vali klientelo, če so si hoteli znova utrditi od Celjskih omajani položaj v notranjeavstrijskih deželah. Seznam deželnih sovražnikov torej ni najbolj tipičen primer za ilustracijo poznosrednje- veškega razbojništva, po drugi strani pa lepo pokaže, kako nejasna in s pravnega stališča bolj ali manj formalna je bila meja med zakonitim bojem za pravico (=fajdo) in kriminalom. Zusammenfassung Das Verzeichnis der »Landesfeinde« aus der Zeit um 1440 oder das Bild einer Fehde aus erster Hand Andrej Nared Die Cilli sind unter den letzten drei Grafen auf dem Höhepunkt ihrer Macht an einem Punkt ange- langt, wo aufgrund ihrer Erhebung zu Reichsfürsten durch Privilegien Sigismunds (1436), die auch die Landschranne einschloß, die rechtlichen Grundlagen geschaffen wurden für eine Zusammenfuhrung umfassender Territorien innerhalb von drei habsburgischen Ländern zu einem eigenen Land. Das bra- chte den Habsburger Herzog in Zorn, und eine Auseinandersetzung der beiden Dynastien war unver- meidbar. In der darauffolgenden Fehde verhielten sich einige Anhänger auf beiden Seiten nicht ganz den Regeln der damaligen Zeit entsprechend und fanden sich als Störer des Landfriedensbruchs auf der schwarzen Liste - wie es das erhaltene Verzeichnis der »Landesfeinde« ausweist, das nach der Urfehde zusammengestellt wurde. Eine rechtmäßige Fehde setzte nämlich »gute« Gründe voraus, ferner die Forderung nach Er- schöpfung des Rechtswegs und die Ankündigung durch den Fehde-Brief. Darüber hinaus unterlag die Fehde bestimmten Einschränkungen: Schonung von bestimmten Orten und Personen, Einhalten des Gottesfriedens usw. Wer sich nicht an diese Regeln hielt, wurde als Landesfeind, also eine Art Krimi- neller bezeichnet. Aus dem genannten Verzeichnis geht hervor, daß die häufigsten Formen des Landfriedensbruchs während der Fehde Raubüberfälle, Unterstützung von Landesfeinden sowie Geiselnahme und Lösegel- derpressung waren. Das Profil eines »Kriminellen« bei der Fehde ist schwer zu verallgemeinern, es überwiegen (das Verzeichnis ist eben ein Erzeugnis der habsburgischen Seite!) die Cillier Vasallen und Knechte, femer Söldner, aber auch Stadt- und Marktbewohner. Opfer waren ebenso Vertreter von aller- lei Ständen. Landesfeinde waren in einer derart ausgedehnten Fehde zahlreich, sie tauchten in den Cillier Schlössern unter, wo sie auch ihre Beute versteckten. Infolge der spezifischen Situation und relativen Schwäche des Habsburger Landesfürsten wurden nur wenige bestraft. Das Verzeichnis der »Landesfeinde« zeigt deutlich, wie eine Fehde aus einem rechtmäßigen Kampf um Rechte schnell in reine Kriminalität ausufern konnte. Zu dieser Erkcnnis gelangt man durch das Lesen dieses äußerst interessanten Textes. '" Prav tam, 331.