^^~.      Ob poprtniku
*; 1mW a sve'' večer gre vsakdo k polnočnici, če 1)Ai'^«- le more. — Doma ostanejo navadno samo yRLi~, stari in bolehavi Ijudje in pa olroci za varihe. ¦Kig Tako so ostali na sveti večer pri Žerinovih P9MB doma samo dedek in deca, namreč: sedem-JXS letni Jožko, pellelna Micika in pa šliriletni ^He Matijček. Vsa druga družina je odšla k pol-SjjjSš nočnici. Sicer je Jožko tudi silil, češ, da je ^SSfe^ že zadosti velik in gre lahko k polnočnici. Vendar ga niso vzeii s seboj. Kajti pot je dolpa, in za takega otroka vendar ni, da bi gazil sneg v rarazu in pcmoči.
,Drugo leto pa grem, če bi bil še lako debel sneg", je rekel naposled Jožko nekoliko nevoljen očetu in materi.
,No, drugo leto ti ludi ne bode nihče branil. Letos pa le ostani doma. Sosedov Janko in Rezika tudi prideta k nam, ker gredo vsi k polnočnici; potem se pa lahko igrate."
Za nekaj časa res prideta sosedova k Žerinovim, ker tudi ti otročaji niso hoteli iti nocoj spat, kakor so rekli Jankova, mati.
Žerinovi trije in sosedova dva so se prav dobro razumeli. Sicer so se že večkrat skregali, pa tudi malo stepli, če ni bilodrugače; pa kaj lo ? Saj to se vedno prigodi med otroci. Drugi dan so spet prišli skupaj in so si bili zopet dobri.
Tako so se Jožko, Micika in Matijček prav raz-veselili Janka in Rezike. Dedek so sedeli v zapečku, olroci pa so šli na peč; le Jožko in Janko kot naj-večja sta stala na klopi pri peči.
Nekaj iasa so vsi molčali. Sosedovadva sta gle-dala, koliko lepše je vse pri Žerinovih kakor pa pri njih doma. No. pa Žerinovi so bili tudi precej pre-možni, pa so si lahko privoščili kaj lepšega in boljšega. — Tu je staia v veliki sobi na sredi dolga miza, pre-
grnjena z belim prtom, Na sredi mize je bil velik po-prtnik, ki je bil gotovo še enkrat tolikšen negfo dotna. In kar je bilo najbolj čudno: pri Žerinovih so imeli že od nekdaj to navado, da so vtaknili na sveti večer v poprlnik štiri voščene sveče, ki sq gorele vso noč. Ta navada je bila že dolgo, dolgo pri Žerinovih. Pravijo, da je bil nekdaj njihov praded obljubi! na (a večer vsako leto štiri sveče, ako se izogne neki nesreči. Iz prva so gorele sveče v svečnikih, pozneje so jih pa kar vtikali v poprtnik. Tako se je (a navada ohranila do danes.
—   n   —
Tam v kotu, kjer je stala navadno miza, so bile nocoj napravljene jaslice, in sicer največje v vasi. Na stropu nad jaslicami je pa visela mala svetilka, v kateri je moralo biti vse praznike vedno dosti olja, da ni •jgasnila ne ponoči ne podnevi.
Sosedov Janko in Rezika sta videla vse to že po-dnevi; vendar se jima je zdelo zdaj še veliko lepše nego podnevi.
E, pa otroci ne morejo dolgo molčati, kakor je znano. Matijčku je pravil zadnjič hlapec, da živina go-vori na sveti večer ravno o polnoči. Zato takoj vpraša dedka, če je to res. Dedek so samo pokimali, rekli pa nič. Bili so zelo stari in nocoj še nckam posebno resni. V roki so držali roolek in zdaj pa zdaj so zašepetali očenaš ali češčenamarijo. Tako so se morali otroci zabavati sami. Ugibali so, ali res govori živina na ta večer ali ne. In potem so se pomenkovali še o drugih različnih stvareh. No, Rezika in Micika sta kmalu za-pustili dečke in sla šli k mizi. Ondi je ležalo vcč knjig, v katerib so bile tudi podobe. Stopili sta koncem mize in gledali podobe v njih.
.Pojdimo se vojake!" zakliče Malijček. Jožko in Janko sta se ravno nekaj pogovarjala o šoli. To Ma-tijčka ni zanimalo,  ker je bil še  komaj   štiri  leta  star.
,,Pa res, pojdimo se!" Oba sta bila zadovoljna z Matijčkovim predlogom.
Letos je bil namreč prinesel Miklavž vsem trem vojaSko orožje. Sosedov Janko je bil nastavil ludi pri Žerinovih in tako je dobil poleg drugih stvari tudi puSko. Jožko je imel vso vojaško opravo lepo sprav-ljeno v omari. fakoj jo prinese iz omare, pa se prično opravljati.
,Jaz bom bobnal", pravi Matijček.
,Poveljnik bom pa jaz", pristavi Jožko. Na glavo si dene čepico, kakršne imajo tisti vojaki, ki služijo na morju. Spredaj ji je pa zataknil dve lepi petelinovi peresi.
Opaše si  sabljico ter se postavi pred četo.
Matijček si obesi boben in vzame v roko dve palčici. Za njim se postavi pa sosedov Janko z zastavo v roki in s papirnato čepico na glavi.
__    7    __
,Pozor! Stopaj!"
In Jožko zavihti golo sabljico v roki.
Matijček pa prav krepko udari po bobnu tako, da so se zbudili celo dedek, ki so bili ravnokar za-dremali v.zapečku.
,Stoj! — Stopaj!" je kričal Jožko.
Poleti je videl požarno brambo, kako je korakala. Tako se je naučil tudi poveljevati.
In ta trojica je korakala, kakor korakajo vojaki. Vsaj mislil si je vsak, da je vojak. Hodili so okoli mize, kjer sta stali Rezika in Micika in še vedno gledali po-dobe. Bili sta tako zatopljeni, da se nista prav nič brigali za vojake. Saj sta jih tudi že večkral videli, ko so raz-grajali po sobi.
Pri leh vojaških vajah so še dobili otroke starši, ko so se vrnili od polnočnice. Sosedovi so ostali še nekaj časa pri Žerinovih. Pravili so, kako prijetno in lepo je bilo nocoj v cerkvi. — No, naši vojaki so po-stali trudni, in oči so jim lezle skupaj. Tudi Micika in Rezika sta se utrudili pri podobah in sta zadremali. Zato so jih spravili spat.
Drugi dan pa so se zopet pogovarjali Jožko, Janko in Matijček, kako je prijetno korakati: če je na mizi poprtnik, in sveče gore v njetn.     Kompoljski