Pogovori.
(Dalje.)
G. L K. v M.: Hvaležnost svojo ste pokazali s tem, da ste „Nepozabnemu učitelju" (prof. I. Poljancu) posvetili spominčico. Naj vendar to celo natisnemo.
Trohni že truplo Ti, trohni, prestal si že življenja boje; spomin na Te pa še živi, spominja se Te srce moje.
Spomin na Te je sladko-tožen: Bil pravi moški si značaj, pošten, pravičen in pobožen, kar redko je pri nas sedaj.
Bil nisi mi samo učitelj in bistril nisi le duha, marveč bil meni si vzgojitelj, vzgojitelj mojega srca
A zdaj! ... Že krije črna ruša preblago, zlato Ti srce. Za tabo plaka moja duša in grenke toči mi solze.
To se bere, lepo bere, in vsa čast Vam, mladi pesnik! Da bi imel vsakdo tako v čislu svojega učitelja, in da bi vsak učitelj tako blago deloval na dobra mlada srca! Se zadnjo:
Zima.
Krog mene zima: led, sneg beli — a v mojem srcu je pomlad: cvet6 v njem bujno cvetke nežne, zelenje raste lepih nad . . .
Krog mene mrtvo vse in golo, a v srcu živo je življenje: plujo v njem burno razna čustva in mnogotero hrepenenje . . .
„Hu, mraz je, mraz!" Srebrno beli kosmiči padajo z neba     . . Ogrevajo me čustva vroča, ki v pesnih vro mi iz srca.
Naj cvete Vam pomlad neskaljena, naj čustva vzbuja Vam v srcu vroča in — blaga, pa naj donese lepega sadu, ki ga pričakujete Vi, ki ga bodete gotovo uživali kdaj. Tega Vam iz srca želimo. Zdravi!    m. b.
V rokah imamo nekaj pesmij, ki niso dovršene, da bi jih mogli staviti med zrele proizvode, a tudi niso tako slabe, da bi jih kazalo zavrečj. Zato naj imajo tukaj svoj prostor, kjer jim bo sodba naših naročnikov milejša, nego je onim, ki so v listu. Tukaj vidimo dobro voljo mladega pisatelja, vese-
limo se njegovih lepih mislij, a semtertje se nekoliko nasmehnemo, kadar uspeh ni tak, kakor je bila volja.
Teh cvetov trgati nikar!
Požene rodna prst iz tal spomladi zgodnji cvet prezal; in žarek solnčni ga živi, iz neba rosa ga poji. Tako razcvita pisan cvet in krasen vonj pošilja v svet, da vsak, naj bo star ali mlad, se skloni k temu cvetu rad v podnožju solnčnatih bregov in vonja krasen duh njihov. A če utrga ga kedo, nikdar več dišal ti ne bo; nič več ne bo ga vonjal svet, ker vtrgan kmalu zvene cvet.
I v srcih naših cvetov roj rodi ljubezni gorke soj. Vesel je vsakdo teh cvetov in vsak rad vonja duh njihov. Le vonjajte cvetove te, a trgati jih — se ne sme: saj cvet odtrgan ne duhti, temveč se v roki posuši! Teh cvetov trgati nikar, ker jih rodi ljubezni žar. Prikrije nov cvet iz zemlje, vzcvetelo več ne bo srce.
Le poj!
Le poj, Gruzinka, dalje poj, nikar se mene nič ne boj! Iz daljnje zemlje potnik mlad poslušam tvoje petje rad; saj tvoj mi glas spomin budi na prejšnje, meni srečne dni. Pač tudi jaz sem pel nekdaj tako, kot poješ ti sedaj, ko cvela še mi je mladost, ko cvela še mi je radost. Ne pojem več jaz od takrat, poslušam vendar petje rad; ob njem spomin nekdanjih dni izvablja solze mi v oči; pa to ni solza bolečin, rodi jo prejšnjih dni spomin. Solz takih se nikar ne boj, Gruzinka, le veselo poj!
Človeško  srce — knjiga.
Odprta je knjiga človeško srce, v njej črke rdeče in vroče, katere vsak človek prav dobro ume, kdor knjigo le brati to hoče.
A redki so, kteri to knjigo bero, le gledajo jo na vezavo; če vidijo njeno obleko krasno, po svetu nje trobijo slavo.
Toda če vezava po všeči jim ni,
v kot vržejo jo zaničljivo;
da tamkaj med staro naj šaro strohni,
o njej govore prezirljivo.
A lahko, da knjiga zavržena ta, nekrasnih platnic in nečedna, od one, ki krasno obleko ima, več mnogo, premnogo je vredna.
Ko torej prebirate knjigo srca,
na njene platnice ne zri te,
temveč le na to, kar ta v sebi ima! —
Berite to kjigo, berite!
P omladi.
Vrnila spet se je pomlad, spet log in gaj cveti, iz cvetnih, pisanih livad spet pesen se glasi. —
Kaj mi pomaga cvetje to, če meni ne cveti, kaj mi pomaga petje to, če drugim se glasi ?
Slavko.
Pesmica „Le poj!" je pač vsem ugajala in je res ljubezniva. Samo takega ponavljanja nimamo radi, kakor je:
Ko cvela še mi je mladost, ko cvela še mi je radost.
Mlade pesnike prosimo nujno, naj nikar ne kopičijo brezpotrebnih besed. Le jedno — dve mašili, pa je lepota pokončana. Tretja pesmica obdeluje težaven predmet, kateremu pesnik ni kos. „Pomladi" je nekam čudna. Zakaj pa pesniku ne cveti (!) pomlad, zakaj se „petje drugim glasi" in ne njemu? Ali je pesnik morda v ječi? Kolikokrat greše naši mladi pisatelji in pesniki proti jasnosti! Kar ni jasno, kar ni umevno, to ni lepo.
L.
Da bo kaj razlike, priobčujemo tu iz velike zbirke raznih pesmij, ki jo je našel g. V. Kramaršič, to-le pesem. (O zbirki sami bomo pozneje govorili.)
Pohorski   kmet.
Od pohorskih kmetov vam hočem zapet', kak' mor'j o pri delu veliko trpet'. Ma žage in mline in vePke planine, po osem volov, zraven tolarjev sto v.
Kak' hitro petelin en mal zakriči, že Pohorc družino na polje podi; si froštik pripravlja, vozove popravlja, volar si pa vole na pašo goni.
Ob petih že froštik na mizo tišči, ob šestih že tam po planinah vrešči; si seka 'no žaga, 'no plohe prilaga, grmi pom pom pom prot' žagi navdom.
Do žage privleče, spodaj zvali, 'no jopič dol' sleče, k' se močno poti; od truda sopiše, z rokavom se briše, ker robca al' tihelca v aržetu ni.
Po žagi pa žagmošter glasno sviži, sam sebe ne čuje, ker voda trosi, si žago vglihava, po deski vrezava, da jezbec, lisica v pečovje zbeži.
Kmet deske nabaše vsak voz petdeset, 'no vole napreže, pa vklene jih spet. „Ihc plaveč, hajc muri", tak' z gajžlo jih kuri, „Hanasja, hajc, hajc", kar moreš, zdaj vlajc.
V  četrtek si deske na trg pripelja, jih pm-garjem drago za d'narje proda; d'nar v tihel zavije, jih nekaj zapije, v soboto po noči prot' domu ravna.
Po poti si poje:   Juhe, hola, draj", 'ma jopič čez ramo, klobuček v en kraj, tok k domu prikima, se lepo naštima, de ženko zbudi, večerjo dobi.
V  nedeljo brez skrbi počiva do dne, za froštik se mesa in štrukljev naje; ga žeja obdaja, prof birtu perhaja, se vina napije, ker vode ne sme.
V  nedeljo prot' cirkvi tobak prikadi, pod lipo zeleno se v senco zvali;
se tam oddihuje, tobak nadevuje, ko vkup odzvoni, še tobakec kadi.
Kedar mešnik pristopi in pozvoni, se Pohorc počasi proti cirkvi ravna; še zunaj postaja, je takega kraja, de njemu za pridgo veliko — nič ni.
Kedar pridgar pijance zadevajo zlo, pri vratah Pohorc zvija z glavoj: „Ne mor'jo živeti, pijancev trpeti: sami ga pa koj. popivajo zloj."
Po maši pa Pohorc spet v lituš hiti, po mizi vrezava, duhovne roti: „Po kanceljnu krega, pijance zadeva, gospod ne ve, kaj člov'k trpi.
En kmet po cel teden v planini trpi, de si še kak krajcer k nedelji dobi; cel teden voluje, v planini ležuje v nedeljo pa v cirkvi zadremlje, zaspi."
Nek paver cel teden v bircavzu sedi, v nedeljo pa gvišno k' domu beži; po leti pa vala se tam, po zimi na peči, al' kje mu je.
Kedar pa segocjon z grešine dobi, tak cokle zadrevi, pod klop zakadi, 'no škornje obuje, gospočko germuje, ves vmazan, 'no rusast v grešino leti.