glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
TRST - 8. julija 1982 Leto XXXIV. - Štev. 12 Petnajstdnevnik - Quindicinale Abbon. postale - Gruppo 11/70
300 lir
Pred sejami novoizvoljenih občinskega in pokrajinskega sveta v Trstu
Veliko o formulah, o programih pa nič
Sredi julija, torej čez dober teden dni, se bosta v Trstu zbrala na svojih prvih sejah občinski in pokrajinski svet. Gre za pomemben politični dogodek, saj bodo tedaj vse stranke morale odkriti svoje karte in povedati, kakšne uprave si želijo.
Doslej so potekala pogajanja na vseh ravneh. Začela je KPI, ki je povabila na srečanja vse politične sile, z logično izjemo fašistov. Skoraj istočasno je svoj krog posvetovanj pričela Lista za Trst, kot stranka relativne večine. Ločene sestanke pa so imeli predstavniki tako imenovanega «laično socialističnega bloka», ki združuje (ali naj bi združeval na skupnem imenovalcu) PSI, PSDI, PRI, PLI in Slovensko skupnost.
Iz prvega kroga vseh teh srečanj je mogoče izcimiti nekaj spoznanj, ki jih pač moramo posredovati bralcem in torej javnosti, saj ni prav, da se «politična kuhinja» odvijala zaprtimi vrati.
Prva ugotovitev, do katere smo takoj prišli, je porazna. Razen komunistov se doslej nobena izmed tržaških političnih sil ni lotila vprašanja pri glavi, vse so začele pri repu, torej pri zaključkih o oblikah zavezništev, formulah občinskih in pokrajinskih odborov, razdelitve stolčkov in tako dalje. Komunisti smo, klic vpijočega v puščavi, predlagali srečanja, na katerih bi najprej preverili svoje programske smernice. Iz tega preverjanja bi najprej ugotovili, čigave zamisli o bodočem razvoju Trsta so take, da jih bo mogoče uskladiti in združiti v skupen upravno-politični sporazum. Nismo postavljali pogojev, razen tega, da bi stranke med seboj ne smele imeti vnaprejšnjih diskriminacijskih odnosov. Tu smo mislili predvsem na odnos drugih strank do KPI, kajti antikomunizem
lahko prebije sodu dno že v samem začetku. Kdor je na pogajanjih izhajal iz protikomunističnih presodkov, ta je že vnaprej vedel, da nima druge izbire, razen zavezništva z Listo in sredinskimi silami!
Res se je zgodilo prav to. Demokristjani so od samega začetka izjavili, da s komunisti nočejo sodelovati, vsi drugi pa so potegnili z njimi nekako po načelu, da bi sicer se s tem ne strinjali, a morajo stališče KD vzeti na znanje. V imenu realizma so se torej vsi (redke so častne izjeme, vsaj v prvi fazi) lotili iskanja formule, ki naj bi slonela od odnosu z Listo za Trst.
«Laično socialistični blok», v katerem ima vodilno vlogo PSI, se zavzema za koalicijo z Listo za Trst, ki naj bi slonela na «preferncialni osi» LpT-PSI. Demokristjani naj bi v taki koaliciji bili le «tretja noga» stola. Zato je nastala tudi ideja, naj bi na občini in pokrajini prišlo do «uravnovešenih uprav». V občini naj bi upravo sestavili pripadniki «laično socialističnega bloka» z Listo, KD pa naj bi jim dala zunanjo podporo. V zameno bi KD sodelovala z «laično socialističnim blokom» na pokrajini, kjer bi zunanjo podporo nudila Lista za Trst. V obeh primerih bi komunisti ostali v opoziciji.
KD se, seveda, 's temi predlogi ne strinja in zahteva dogovor v troje: Lista, KD in «laično socialistični blok», oziroma v dvoje (v resnici je to eno in isto) med LpT in «šeststrankarsko večino», ki upravlja deželo Furlanijo-Julijsko krajino. Lista za Trst bi, za priboljšek, vstopila v deželno vladno koalicijo.
Zadnja varianta, o kateri se govori, pa bi bila zgolj sredinsko-zmerna koalicija med KD in LpT, ki bi privabila k sodelo-
vanju še republikance in liberalce, vendar brez socialistov, socialdemokratov in Slovenske skupnosti.
Ob teh variantah se torej krešejo kopja v teh vročih julijskih večerih na srečanjih med strankami. Z izjemo KPI se doslej nobena ni lotila vprašanja: kaj delati na občini in pokrajini, torej programov. Bistveno ostaja, za vse, zgolj vprašanje «upravljivosti», torej razdelitve vplivnih sfer oblasti (in torej stolčkov).
Ker pa so apetiti še vedno močni in ker, še posebno Lista za Trst, noče popustiti pri ključnem vprašanju župana Cecovinija, ni sploh rečeno, da bo dogovor dosežen pred ustanovnimi sejami, ko bi na prvem mestu dnevnega reda morala biti točka o izvolitvi župana (oziroma pokrajinskega predsednika).
Govori se že, da bi bilo najbolje, če bi vse skupaj odložili do septembra. V tem času bi se morda razjasnilo marsikaj. Pri tem vladne stranke računajo tudi na dejstvo, da preživlja Italija vladno krizo in da so odnosi med zavezniki dokaj zrahljani. V takih pogojih pa so pogajanja otežkočena. Zato upajo, da bo čas najboljši zdravnik.
Listi za Trst se tudi ne mudi. Dolgotrajna pogajanja bi dokazala njeni nergajoči bazi, da ni hitela v objem zakletega nasprotnika (v besedah) in da je drago prodala svojo kožo. Obenem pa bi Lista za Trst lahko poskusila «trik», ki se ji je doslej obnesel. Najprej bi izsilila izvolitev Cecovinija za župana, zatem pa bi nadaljevala pogajanja s pozicije moči.
To so, torej, informacije o poteku pogajanj med strankami, brez komunistov. Bralcem prepuščamo sodbo.
POKRAJINSKI FESTIVAL UNITÀ IN DELA
od 10. do 1& JULIJA
ODPRTO PISMO IZVRŠNEMU ODBORU SKGZ
Trst, 28. /unija 1982
Dragi tovariši!
Pazljivo sem prebral v Primorskem dnevniku 27. junija vašo izjavo pod naslovom «Trst, volitve in Slovenci».
Predvsem čutim dolžnost, da se vam iskreno zahvalim za čestitke in voščila ter pripravljenost na sodelovanje.
K vsebini vaše izjave pa želim pripomniti tole. Delim z vami zadoščenje ob potrditvi prisotnosti Slovencev tudi med svetovalci PSI (drugje ni bila v dvomu). V zadoščenje bi si štel, da delim z vami tudi mnenje in prizadevanje o tem, kako naj ta prisotnost odtehta v pogajanjih, zato da obrodijo v občinskem in pokrajinskem svetu «taki večini, ki bosta koristni Trstu in njegovi bodočnosti in bosta s tem pospešili šibitev protiosim-skih sil».
Politika in številke povedo, da je za to potrebno prisiliti KD, da odloži vnaprejšnje zavračanje enakopravnega razmerja s komunisti. Slovenska skupnost in Socialistična stranka, zaveznici KD v deželni vladi, pa se prav pri tej nalogi nista doslej izkazali. Osebno bi si od Ssk in od slovenskih svetovalcev PSI pričakoval večjo občutljivost in vnemo pri odpravi te ovire na poti do večin, ki bi, kot pravite, «vsaj za silo zadovoljili interese strank, ki so se pred leti globalno izrekle za osimski sporazum».
Tudi vloga, ki jo utegne v tej zvezi odigrati Primorski dnevnik, je vsaj enakovredna tisti, ki jo je tehtno odigral v volilni kampanji, vsekakor pa njena logična dopolnitev.
Ravel Kodrič
pokrajinski svetovalec
Pripis uredništva
Vtem se je izkazalo, da se spor o Slo-venich, ki je med volilno kampanjo razburkal vrste tržaških socialistov, še ni polegel.
Pljusknil je celo v javnost, pa čeprav, po ovinkih, ki vodijo skozi Ljubljano in Videm: 25. junija z uvodnikom prof. Jožeta Pirjevca v 12. številki štirinajstdnevnika «Naši razgledi», 15. julija pa z intervjujem prof. Arduina Agnellija v 12. številki štirinajstdnevnika «Il punto». Bralce posebej seznanjamo z njunimi značilnejšmi trditvami.
Tu pa je na mestu, da se vprašamo, ali spričo ostrine očitkov in načelnega pomena vprašanj, ki netijo pravdo, še vedno vetja, da kdor molči, devetim odgovori.
Kadarkoli smo se komunisti ob razhajanjih v tržaškem sindikalnem gibanju znašli v hudi zadregi, kako naj hkrati ustrežemo enotnosti delavskega gibanja in narodnostnim pravicam Slovencev, smo naleteli na živahno odzivnost vodstva SKGZ in Primorskega dnevnika.
Polemična òst se nam je včasih zdela resda prekomerna in enostrasko naravnana, načelnega svarila pa le nismo spregledali in ne zanemarili. Tega nam tudi ni žal. Zato pa se danes upravičeno sprašujemo, v imenu kakšnega višjega poslanstva vodstvo SKGZ in Primorski dnevnik modro molčita o tako temeljiti
Spor o Slovencih, ki se je med tržaškimi socialisti vnel med volilno kampanjo, se še ni polegel. Odjeknil je v uvodniku 12. številke ljubljanskega štirinajstdnevnika «Naši razgledi» izpod peresa prof. Jožeta Pirjevca in v intervjuju prof. Arduina Agnellija v 12. številki videnskega štirinajstdnevnika «Il punto».
Prvi ugotavlja, da ni mogoče zamolčati, da socialisti v odnosu do osrednjega tržaškega vprašanja (namreč tistega, ki zadeva Slovence) že dolgo časa vodijo dokaj dvoumno politiko, ki temelji sicer na načelnem podpiranju slovenskih zahtev, a tudi na odrivanju celotne problematike v diskretno ozadje. Po hollywoodskem nastopu glavnega tajnika PSI Craxija na tržašken Velikem trgu, ki naj bi mu dala bilšč tudi slavna (čeprav nekoliko ostarela pevka) Nilla Pizzi in nič maj slavni (čeprav s fašisti nekoliko kompromitirani) boksar Nino Benvenuti, so osrednji italijanski časopisi pisali, da so Slovenci zamerili stranki to «trobojniško» zeleno-belo-rdečo prireditev. Mislim, da očitek ni čisto ustrezen, kajti slovenski socialisti nikakor ne zamerijo italijanskim tovarišem njihovih nacionalnih čustev, pritožujejo pa se, da so premalo pozorni do njihovih problemov in da si jih ne upajo razčleniti s tisto odkritosrčnostjo, ki bi bila na mestu. V tem smislu je bila značilna razprava, ki jo je stranka na zahtevo slovenskih članov pripravila tik pred volitvami v svoji osrednji dvorani. Pri okrogli mizi je sodelovalo nekaj znanih italijanskih zgodovinarjev, ki so razvili učeno debato o narodnosti in socializmu, a o problemih, ki danes žulijo Trst, so elegantno molčali.
Če je bil ta molk odločilen za pomembni uspeh PSI, ki je krepko povečala število svojih glasov in dosegla v mestnem svetu 5, v pokrajinskem pa 2 sedeža, je še vprašljivo. Ne kaže pozabiti, da so socialisti v milosti volil-cev povsod po Italiji, kakor so pokazali
in načelni pravdi med tržaškimi socialisti. Molk gotovo ne ustreza spoznanju, «da bo treba razčistiti in premostiti nekatere nesporazume, do katerih je prišlo med samo volilno kampanjo v odnosu do zadržanja Slovenske kulturno-gospodarske zveze» (PD, 4. julija o seji Izvršnega odbora SKGZ).
rezultati v drugih občinah, kjer so bile pred kratkim volitve. Vendar je že dejstvo samo, da moramo v zvezi s PSI postavljati to vprašanje, zaskrbljujoče. Kajti pomenilo bi lahko tudi, da vpliv Slovencev v stranki upada, in predvsem, da ne smeš staviti na slovensko karto, če hočeš v Trstu žeti uspeh...
...Nad odločnostjo in odkritostjo, s katero se je KPI postavila v bran Slovencev, se resnično ne moremo pritoževati; kakor se partija z druge strani ne more pritoževati nad zvestobo svojih slovenskih volilcev. Dejstvo, da so bili v občinski svet izvoljeni kar trije slovenski komunisti, v pokrajinski pa dva, vsi z visokim številom preferenčnih glasov, potrjuje tudi zrelost in narodnostno za-vestnost slovenskih privržecev KPI».
Kakor smo lahko tovarišu Pirjevcu hvaležni za tako odkrite besede, tako se moramo resno zamisliti ob hudih trditvah socialista Agnellija. Slednji je dejal: «Sicer pa, kakorkoli že, ne bomo več hlapčevali niti KD, niti KPI, dvema strankama, ki se nam v tem trenutku bolj gnusita od Liste». K razmerju socialistov do Slovencev je pripomnil: «Mislim, da sem prost slehernega suma: v kaj hujših letih sem se zavzel, zato da se Igor Dekleva spusti iz zapora, napisal sem predgovor h knjigi Benjamina Salvija o slovenskem narodu, podpisal sem poziv za zaščito manjšin. Ali težki pogoji, ki smo se jim morali v preteklosti podrediti zaradi nekaj prgišč glasov, so v pokrajinski zvezi vzbudili dokajšnje nezadovoljstvo». O odnosih z Jugoslavijo pa je menil: «Gotovo moramo zasledovati politiko dobrega sosedstva. Vendar konkretno, ki naj ne temelji na običajnih čenčah (solite balle) o najbolj odprti meji v Evropi temveč na iskanju manj zagatnih operativnih pogojev, ki naj nam zagotovijo popolno enakost tudi v zvezi z manjšinama».
Sprašujemo se, kakšno je glede teh vprašanj uradno stališče tržaških socialistov.
Kred.
Spor o Slovencih med tržaškimi socialisti
V spomin na velikega primorskega revolucionarja
Zamuda je krivda; molk bi bil še večja krivda. Tembolj za naše «Delo», ki mu je Stane Vilhar bil glavni urednik v hudih letih 1927/29. Zato čutimo dolžnost, da se ga spomnino, za zdaj vsaj s priobčitvijo članka, ki mu ga je nekaj
dni po smrti posvetil Lado Pohar v Primorskih novicah 19. marca 1982. K liku Staneta Vilharja pa se želimo še povrniti s spomini tovarišev, ki so ga spoznali na njegovi bogati revolucionarni življenjski poti.	Ured.
Stane
Vilhar
Tiho in skromno kot je živel in deloval se je za vedno poslavil Stane Vilhar, novinar in publicist, eden najvidnejših predstavnikov Primorskih Slovencev v mednarodnem delavskem gibanju in antifašističnem boju med obema vojnama. Bil je bogata, enkratna osebnost; nesebično se je razdajal in izgoreval v burnih revolucionarnih tokovih. Živel je skromno življenje idealista, ki ga je v celoti — od rane mladosti do zadnjega diha — posvetil enemu samemu smotru: boju za socialno in nacionalno osvoboditev. Zadnja desetletja je živel v Ljubljani in kot viden, razgledan novinar dolga leta vodil zunanjepolitično redakcijo slovenskega radia, kateremu je ostal zvest sodelavec tudi po upokojitvi.
Življenjsko pot je začel pred prvo svetovno vojno v sončni Goriški v družini naprednega slovenskega šolnika. Zato je zgodaj okusil grenko usodo tisočev primorskih sorojakov — vojnih pregnancev in političnih emigrantov. Prva svetovna vojna in kasneje fašizem sta mu preprečila življenjsko usmeritev, ki si jo je začrtal s študijem na slovenski gimanziji. Fašistični strahovladi se je začel upirati na vsakem koraku. Pri služenju vojaščine so ga zato za pol leta osamili v kazenskem bataljonu na Sardiniji. Boj proti fašizmu je skušal v začetku voditi v okviru nacionalnega gibanja. Samostojno razmišljanje in pomoč brata Srečka pa sta ga kmalu privedla v vrste goriških komunistov. Član KPI je postal 1926 in je nato sodeloval v številnih akcijah partijske orga-
nizacije Julijske krajine, v kateri je opravljal vrsto pomembnih ter odgovornih nalog.
Med 1927-29. letom je vodil redakcijo Dela, glasila partije Julujske krajine. Postal je član partijskega pokrajinskega vodstva, vendar je moral kmalu zaradi ilegalnega delovanja pobegniti v Ljubljano. Tu se je zaposlil, glavno njegovo delo pa je bila skrb za partijsko povezavo s Primorsko. Ljubljanska policija je to odkrila, ga aretirala, zaprla in končno izgnala iz stare Jugoslavije. Kot ilegalec je s posredovanjem Rdeče pomoči prišel najprej v Francijo, nato je deloval v Belgiji, Luksemburgu in končno prebežal v Sovjetsko zvezo. V Moskvi je 1932 končal leninsko univerzo ter nato kot partijski funkcionar deloval v francosko-belgijski skupini. Po vrnitvi iz SZ so ga izvolili v Centralni komite KPI. Skupaj z Lovrom Kuharjem-Prežikovim Vorancem je bil slovenski delegat na 7. Kongresu Kominterne. Leta 1936 je organiziral dobrovoljce za boj proti španskemu fašizmu in se jim naslednje leto sam pridružil. Boril se je v mednarodni brigadi Garibaldi ter v drugih enotah. Po umiku internacionalnih brigad iz Španije so ga inaternirali najprej v Franciji in nato v Nemčiji. Tam je zbolel in oslepel na eno oko. Kljub temu je uspel pobegniti in se je v Franciji 1942. leta pridružil odporniškemu gibanju. Po osvoboditvi je v Parizu urejal slovensko izdajo tednika Nova Jugoslavija, kasneje je postal prvi dopisnik Tanjuga iz Francije. Nato je bil diplomat v
jugoslovanskem veleposlaništvu v Parizu; 1947 se je vrnil v domovino in delal vrsto let v zunanjem ministrstvu ter v Istitutu za mednarodno politiko ter gospodarstvo v Beogradu. Od 1951 do upokojitve je bil član radijskega kolektiva RTV. Tam je jot dolgoletni urednik vlagal svoje bogate življenjske in revolucionarne izkušnje v razvoj radijskega medija in v rast mladih kadrov. Skromen, strpen in razumevajoč je bil vedno pripravljen pomagati in dajati drugim. Imel pa je tudi kaj, saj je obvladal sedem jezikov in ni bil le politično razgledan, temveč je poznal tudi lepo književnost, slikarstvo ter bil velik ljubitelj narave.
Pridobil si je številne prijatelje z zavzeto in prepričljivo besedom predvsem pa z živim vzgledom skromnega, a odločnega moža. Ti, kot tudi njegovi sodelavci, soborci in aktivisti bodo pokojnega Staneta Vilharja ohranili va trajnem spominu in črpali navdih iz njegove človeško tople, razumevajoče in možate osebnosti. Kot komunist in humanist je tako najlepše izpolnil naročilo svojega najljubšega pisatelja, Bertolta Brechta:
Le kaj so vendar dobra čustva, če ne privro na dan? In kaj je vredno vaše znanje, če mine brez dejanj?
Naročam vam:
Skrbite, da ob koncu vaših let ne boste dobri samo vi, da bo za vami dober tudi svet!
LADO POHAR
Mnenje ...
Vsako leto se znova in znova spopadamo s problemom vpisovanja slovenskih otrok v slovenske šole in otroške vrtce. Prav tako se leto za letom čudimo nad številkami in odstotki posameznih šol, ki so vedno nižji. Po nojevo se tolažimo z že obrabljenim demagoškim padcem, malo tudi z dejstvom, da se vedno več italijanskih družin priseli na vas, potem so tu še mešani zakoni. Vse to pa nas lahko vse prej kot potolaži. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je slovenskih otrok vedno maj. Tako je obstoj marsikatere slovenske šole ogrožen, marsikateri učitelj ni nameščen.
Zgodi se, da včasih ne moremo zvračati krivde niti na demagoški padec, niti na mešan zakon ali priseljevanje italijanskih družin. Med nami imamo
tudi take starše, ki bi jih lahko na najmilejši način označili kot objestne, ker ne zaupajo učni metodi te ali one učiteljice, ker je domače šolsko poslopje za njihovega otroka prerevno, ker je mogoče njihov prvošolček nekaj več kot ostali vaški otroci. Zgodi se tudi, da še vedno obstaja tista stara, oguljena mentaliteta, da je, kar je mestnega, boljše. Zgodi se tudi, da brez vsakega utemeljenega razloga starši, slovenski starši, vpišejo svoje otroke v mestno šolo, četudi slovensko pa čeprav jo imajo tudi dva oraka od doma, na vasi. In ko so drugi starši takemu početju ospora-vali in spraševali po dejanskem vzroku, nanizali marsikateri problem, je nadobudna mamica zvedavo izjavila, da bo, v primeru da vpis v mestno šolo odklonijo, otroka vpisala kratkomalo v italikan-sko šolo.
Tudi kot odgovor in obramba, v tem
primeru bi lahko govorili o izsiljevanju, je že zelo, zelo oguljen.
Morda so taki primeri bolj osamljeni in ne morejo vplivati na spošne lestvice, ki jih leto za letom sestavljajo. Vendar so.
Nisem toliko podkovana, da bi tu naštevala raznorazne negativne posledice, ki jih otrok lahko ima, ker bo kar na lepem menjal okolje, družbo, urnike, kajti zato, da otroka pravočasno pripelješ v šolo v središču mesta, mora zjutraj zgodaj vstati. Pa ni samo to, konec koncev. Začudenje, žolnčnost in podobne reakcije je sprožilo predvsem dejstvo, da sta roditelja tega otroka oba šolska delavca, ki bi se morala na take stvari in probleme bolj resno ozirati. Pa še to, otrok je iz mešanega zakona, že res, vendar v tem zakonu prevladuje slovenska beseda in, glej, glej, globoka vernost...
DELO - Stran 5
SPORED
ob 18. uri
ob 20. uri ob 20. in 22. uri ob 21. uri ob 21. uri ob 21.30
ob 20. uri
ob 20. in 22. uri ob 20.30
ob 21. uri
ob 20. in 22. uri ob 21. uri ob 21. uri
ob 20. uri ob 21. uri ob 21.30
ob 20. in 22. uri ob 21. uri
ob 21. uri
POKRAJINSKI FESTIVAL - TRŽAŠKO GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE
10. /18. JULIJA
SOBOTA, 10. JULIJA
na trgu pri Sv. Jakobu — nastop folklorne skupine «I Ruzzantini» iz Padove
neposreden prenos tekme s svetovnega nogometnega prvenstva
film: «BERLINGUER Tl VOGLIO BENE» — R. Benigni
nastop skupine «I Ruzzantini» — na odprtem
(prostor ZKMI) — film «A LONDON SHOW»
koncert TPPZ — v teatru
NEDELJA, 11. JULIJA
v teatru — neposreden prenos zaključne tekme s svetovnega nogometnega prvenstva
film: «ECCE BOMBO» igra N. Moretti
koncert godbe na pihala «Željezničar» iz Srpskih Moravic, nastop folklorne skupine «POTOČANKA» iz Potoka (ZG)
(prostor ZKMI) — film: «A LONDON SHOW»
PONEDELJEK, 12. JULIJA
film «UN SACCO BELLO» igra C. Verdone
recital Paole Contavalli s petjem socialnih pesmi — na odprtem
(prostor ZKMI) film: «BOB MARLEY LIVE»
TOREK, 13. JULIJA
nogometna trofeja II Lavoratore — nagrajevanje nastop folklorne skupine «ONGIA» koncert skupine «Musica nova»
	ČETRTEK, 15. JULIJA
ob 20. uri	orkester NOVALIS — dimensione Romagna — na odprtem
ob 20. in 22. uri	film «COCONATUS» z brati Marx
ob 21. uri	(prostor ZKMI) film: «PHILMORE»
	PETEK, 16. JULIJA
ob 20. in 22. uri	film «ANIMAL CRACKERS» z brati Marx
ob 21. uri	na odprtem: Maj 76 — November 80: I balarins de Riviere «Bassa musica» iz Altamure
ob 21. uri	Koncert — predstava skupine «Trieste big band»
ob 21. uri	(prostor ZKMI) film: «PHILMORE»
	SOBOTA, 17. JULIJA
ob 18. uri	parada skupine «La racchia» po mestnih ulicah — Trg Unità — Korzo — Trg Goldoni
ob 20. in 22. uri	film: «A DAY AT THE RACES» z brati Marx
ob 20.30	parada skupine La racchia
ob 21.30	predstava: izvajajo Paolo Rizzi, The magic Rheno; Ezio Moscati, vodi F. de Walderstein
ob 21. uri	(prostor ZKMI) film: «LONDON ROCK’N’ROLL»
ob 21. uri	koncert mestne godbe na pihala «G. Verdi»
	NEDELJA, 18. JULIJA
ob. 10. uri	mednarodni šahovski turnir
ob 20. in 22. uri	film «MONKEY BUSINES — HORSE FEATHERS» z brati Marx
ob 20. uri	koncert zbora «LE MONDINE» — Bentivoglio (BO) ZAKLJUČNI GOVORI
ob 21. uri	(Prostor ZKMI) film: «LONDON ROCK’N’ROLL»
SREDA, 14. JULIJA
film «RATATAPLAN»
na odprtem: Kabaret z Borisom Kobalom in Srgijem Verčem, nastop folklorne skupine iz Rezije, harmonikaša Lisa Jusse, ženske pevske skupine STU LEDI, ansambla Lopovi, beneške folklorne skupine godbe na pihala iz Ricmanj
(prostor ZKMI) film: «BOB MARLEY LIVE»
Poleg omenjenih predstav bo na letošnjem pokrajinskem festivalu še nekaj novosti:
OD SOBOTE 10. DO NEDELJE 18. JULIJA: «Tako se smejemo: novi italijanski komiki. Tako smo se smejali: pet filmov z brati Marx»
SOBOTA 17. JULIJA: pobratenje s sekcijo KPI iz Bentivoglia (Bologna) in odprtje tipične restavracije
12. kongres Zveze komunistov Jugoslavije
Klic k doslednosti in odgovornosti
V	Beogradu se je prejšnji teden zaključil 12. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Za novega predsednika centralnega komiteja ZKJ z enoletnim mandatom je bil izvoljen dosedanji predsednik SZDL Slovenije Mitja Ribičič.
V	svojem zaključnem posegu pred kongresom je Ribičič strnil smisel tega pomembnega in odgovornega zbora jugoslovanskih komunistov: razširiti samoupravno demokracijo, okrepiti odgovornost, zaostriti boj proti devijacijam v jugoslovanski družbi, utrditi mednarodni ugled socialistične in neuvrščene Jugoslavije. Skratka, Jugoslavija se nahaja v ostri gospodarski krizi, v kateri prihajajo do izraza tudi protisamoupravne tendence, vendar je edina rešitev v povečanih naporih, odgovornosti in enotnosti vseh narodov in narodnosti ob upoštevanju nezamenljivosti poti, ki sta jo začrtala Tito in Kardelj.
Nekateri morda mislijo, smo slišali na kongresu, da je samoupravna demokracija (torej delavska oblast nad družbo in gospodarstvom) dobra samo za leta »debelih krav», medtem ko naj bi za leta »suhih krav» bila potrebna »trda roka». Toda to bi izkrivilo bistvo jugoslovanskega socializma, odvzelo delavcem oblast in bi se na njihov hrbet usedla etatistična birokracija, ki ne razume in po svojem socialnem bistvu nasprotuje tej oblasti delovnih ljudi. Bistvo jugoslovanskega socializma bi se torej spremenilo.
Od tod klic k večji odgovornosti jugoslovanskih komunistov, ki morajo z dejanji podpreti »razredni boj» jugoslovanskih delovnih ljudi proti vsem, ki kakor-korli skušajo odtujiti njihovo razpolaganje s presežnim dohodkom in torej politiko investicij in drugih gospodarskih ter političnih izbir. V jugoslovanski družbi nekaj škripa: trenutno razpolagajo delavci s 40 odstotkov vsega dohodka, 60 odstotkov pa jim je že vnaprej odtujeno. Boj z birokratskimi težnjami ni nekaj izmišljenega, pač pa stvarnost
BAZOVICA
PARTIZANSKI
PRAZNIK
V DUHU BRATSTVA ZA MIR, SOŽITJE IN RAZOROŽITEV
osimskega dogovora in o tržaškem vprašanju.
S tem v zvezi velja omeniti razgovor tov. Ribičiča s tržaškimi časnikarji, katerim je potrdil stališče, da se Jugoslavija zavzema za uresničevanje osimskega sporazuma tako, da bo pomagalo k preraščanju sedanje razdvojenosti obmejnega prebivalstva. V tem okviru je Ribičič poudaril, da je potrebno nuditi Trstu možnost, da se odpre iz zaprtega kotla, v katerem se sedaj kuha. Odprtost pa pomeni predvsem sodelovanje na najvišji tehnološki in znanstveni ravni, v oblikah, ki naj koristijo prebivalstvu. Zato tudi jugoslovanska stran ne bo odpirala vprašanja mešane industrijske cone na Krasu, če vladajo do te določeni pridržki.
Ribičič je s tem v zvezi omenil lokalistične težnje, da bi s propagando za mešano cono privabili «politične investicije». To je nerealno, je poudaril, ker ni za to ne denarja, na načrtov. Jugoslavija ne bo uresničevala «političnih investicij», torej ne bo gradila katedral v puščavi, medtem ko se bo še dalje zavzemala za tako gospodarsko sodelovanje, ki bi koristilo prebivalstvu na obeh straneh meje.
Naj, na koncu omenimo, da so na kongresu poudarili znano in pozitivno stališče ZKJ do problematike narodnih manjšin, ki je bila prisotna v vsej razpravi.
Kongresu so sledili, kot gostje, tudi predsednik SKGZ Boris Race - Žarko, predsednik ZSO inž. Feliks Wieser in tajnik NSKS Filip Warasch. Delegate slovenskih manjšin iz Italije in Avstrije sta med kongresom sprejela predsednik SZDL Jugoslavije Cetinič in jugoslovanski sekretar za zunanje zadeve Lazar Mojsov. Oba sta slovenskim predstavnikom poudarila zavzetost Jugoslavije, da v okviru dobrih sosedskih odnosov, pride do zadovoljive rešitve problema slovenskih narodnih manjšin.
st.s.
vsakega dne, ki je tembolj zapletena, ker državno-birokratski sistem odločanja poraja marsikatero težkočo in ne nazadnje tudi nacionalistična trenja.
Časa za rešitev vseh teh problemov ni veliko. Jugoslavija mora že letos vrniti pet in pol milijarde dolarjev tujim bankam, dokazati mora, da je soliden gospodarski partner v mednarodni delitvi dela. Ljudje bodo morali zato sprejeti stroge stabilizacijske (torej varčevalne) ukrepe. Zategniti bodo morali pas, to pa se lahko zgodi samo, če bo delavski razred sam najbolje vedel, da odloča o vsem in usmerja stabilizacijske napore. Če bi jih kdo drug, bi varčevanje šlo na račun produktivnosti dela.
V glavnem je kongres ZKJ potrdil ustaljene smernice jugoslovanske politike. Komu se bo to zdelo nepotrebno ponavljanje tolikokrat izrečenih načel, kot so samoupravljanje, neuvrščenost itd. V resnici pa je to bil prvi kongres ZKJ brez Tita in Kardelja. Jugoslovanski komunisti so hoteli tudi na ta način, s potrditvijo vseh dosedanjih strateških izbir, dokazati, da ne bodo skrenili s te poti.
Naj na koncu omenimo še, da so bile na kongresu prisotne mnoge tuje delegacije. Vseh je bilo 130. Med njimi tudi delegacija KR Italije, v kateri so bili tajnik Enrico Berlinguer, senator Paolo Bufalini, poslanec Antonino Cuffaro. Delegati na kongresu so tovarišu Berlinguer ju uprizorili zelo tope! in prijateljski sprejem, saj je doživel največji aplavz (po onem, ki ga je doživel predstavnik mučniške Organizaciježa osvoboditev Palestine).
Tovariš Berlinguer in drugi predstavniki KP Italije so se med kongresom srečali z najvidnejšimi voditelji ZK Jugoslavije in tovarišema Mitjo Ribičičem ter Stanetom Dolancem. Srečanje je bilo toplo, prisrčno in iskreno.
Med drugim so se pogovarjali tudi o problemih, ki zadevajo italijansko-jugoslovanske odnose, uresničevanje
Intervju z generalnim sekretarjem KP Španije Carrillom
DEMOKRACIJO MORAMO VAROVATI IN RAZVIJATI
Komunist
Dogajanja v Španiji in vloga KP Španije vzbujajo v zadnjem času
mokratije. Kako vi ocenjujete te perspektive?
...	•	• i • I- P° naših ocenah je španska demokracija
veliko zanimanje svetovne javnosti. še vedno dokaj krh£a (j^vanje i" razvoj
Zato je pred dnevi glavni urednik tega procesa se namreč še vedno močno slovenske izdaje Komunista Janez zapleta zaradi številnih ovir, pri čemer velja Korošec, ko je obiskal Španijo, ?a- P°sub<;j opozoriti na odprta vprašanja vloge prosd v imenu vseh ./daj Komuni- specifičnim vojaSkim vprašanjeii. španska sta generalnega sekretarja KPS civilna družba je očitno že premagala tako Santiaga Carrilla, da bi odgovoril imenovani fenomen državljanske vojne in se na nekatera aktualna vprašanja O odločila za pot narodne sprave, demokratič-
sodobni Španiji.	"cSa. rafvoj.a in P°li,ič.nega pluralizma Na
r 3	drugi strani pa oborožene sile, ki so bile
Tako pri vas doma kot v svetu je upra- vzgojene v duhu frankističnih gesel držav-vičeno čutiti zaskrbljenost za prihodnost Ijanske vojne, niso v tolikšni meri niti doživ-oziroma za nadaljnji razvoj španske de- Ijale niti zavestno sprejemale zahtev novega
časa. Tako je prišlo do določenega razkoraka med civilno družbo'in oboroženimi silami, ki pa ga je odločilno premostil kralj 5uan Carlos. Prav njemu je uspelo, da je že vzpostavil določeno ravnotežje med civilno družbo in oboroženimi silami, kar nedvomno omogoča določen napredek v naši demokraciji.
Ali ni morda vaš odgovor preveč pod vplivom sedanjega procesa proti nosilcem neuspelega vojaškega udara?
To je točno, saj prav ta proces z vsemi spremljajočimi pojavi in posledicami odpira poglavitna vprašanja demokratične prihodnosti španske družbe. Ko sem govoril o razkoraku, mislim predvsem na tisti del oboroženih sil, ki se z vsemi silami upira demo-
kratizaciji in je tudi 23. februarja skušal	Vse to sé je najbrž odrazilo tudi v delo-
izvesti državni udar. To jim ni uspelo in prav	vanju posameznih partijskih organizacij
zdaj teče proces proti tistim, ki so najbolj Res je. Takšna razhajanja je sprožil pred-odgovorni za to skrajno, nevarno desničar- vsem 5. kongres PSUC (Združene sociali-sko zaroto.	stične partije Katalonije), na katerem je te-
Ta proces danes kot težka mora visi nad danja večina ovrgla koncept evrokomuni-življenjem Španije. Obtoženi in njihovi stične politike, kar je povzročilo pravi potres odvetniki ga hočejo namreč po vsej sili spre- v celotni KP Španije. Zato pomeni, vsaj meniti v proces proti vsem demokratičnim tako sodim, šesti izredni kongres katalon-institucijam, pa najsi gre za krono, za parla- skih komunistov, ki je ponovno poudaril ment ali za politične stranke. Skratka gre za evrokomunistično strategijo, zagotovil enot-dejanja, ki so neposredno uperjena proti nost partije ter opredelil nujnost tesnega ustavi. Vendar pa moram tudi povedati, da sožitja s KPŠ, problemni trenutek za rešitev pučistov še zdaleč ne podpirajo vse oborože- krize v naših vrstah. Pomembno je tudi, da ne sile in da bi bila takšna ocena žalitev za gre pri tem za odločno skupno premagova-številne pripadnike armade.	nje težkih razmer, ne pa za nekakšno cen-
No, kljub vsemu pa so morda prav odmevi traino prisilo, javnosti na ta proces dokaz, da se krepi Želel bi opozoriti tudi na to, da so v zavest o nujnosti odločnega nadaljevanja po zgodovini mnoge komunistične partije do-demokratični poti. Naš sedanji težki in za- življale podobno krizo in da so prav te krize, pleteni trenutek pa lahko na eni strani pre-' čeprav so v tedanjem trenutku zelo boleče, sežemo le s fronto vseh demokratičnih in okrepile partijo in povečale njen vpliv na ustavnih sil, ki so sposobne mobilizirati ljud- delavske množice. To se kaže tudi pri nas.
stvo in ga spodbuditi, da se še odločneje postavi po robu vsem skrajno desničarskim
Kako?
Da, tega ne govorim na pamet. Prav prve
ali celo pučističnim poskusom. Na drugi predvolilne ankete že kažejo rezultate naše-strani pa je gotovo vsakomur jasno, da po- ga boja za enotnost, za doslednost naših trebujemo za odpravljanje nasprotnih poj- stališč. Partija ni izgubila moči v teh idejnih movanj med družbo-in oboroženimi silami spopadih. Če se lahko zanesemo na ugotovi-čas in da takih problemov ni mogoče reševa- tve anket, uživajo naša prizadevanja med ti čez noč. V sedanjem trenutku je najbolj volilci vse večje zaupanje.
bistveno, da bi vse demokratične sile, za kar si posebej prizadevamo komunisti, združile vse svoje potenciale v obrambo ustave, in preprečile, da bi nam pučisti vsilili svojo voljo.
Razhajanja niso oslabila naše moči
Vzrokov za krizo pa verjetno ne moremo iskati zgolj v sedanjosti in v zdajšnjih različnih pogledih. Na to ste pred kratkim tudi sami opozorili.
To je zanimiva tema in se ji res ne kaže izogniti, če želimo globlje poseči v sam razvoj in vzroke te krize. Pri tem se moramo ozreti celo v čase ilegale, ko je partija tajno delovala v delavskih, kulturnih, kmečkih, Vaš deseti kongres se je v pripravah pa intelektualnih, študentskih in drugih oko-tudi kasneje odvijal v znamenju zelo ,jih Xakrat je bil ciij vsem jascn in vse burmh razprav. Morda se motim v očem, metode in oblike bo;a smo usmerjali v osvo-vendar menim, da so le številna vpraša- boditev in širši, široko opredeljeni pojem nja, ki ste jih nakazah, ostala odprta vse demokracije. S propadom frankizma je bilo do danes. Zato bi radi slišali kaj več o treba vse čjene ziiti iz raziičnih front v eno raznih idejnih tokovih znotraj KP Špa- sarno in šc|e ta hip, ker se pač člani med n,Je'	seboj prej niso dodobra poznali, se je začela
Ne glede na različne in posebej ob koncu kazat! v,sa razlif"°f "J^vih pogledov, ki se zelo nasprotujoče si ocene, sem prepričan, Je zac ,.PrePlctatl tudl z naciondlniml m da je bil 10. kongres zelo demokratičen, saj reg|OIJa fimi pro emi. ,	^
smo na njem povsem svobodno razpravjali , [edaj smo šele v b.stvu začel, spoznavat., in smo imeli pJav vsi možnost razložiti svoje kako za.h,evna Je 'deja o enotn, demokrat.c-poglede. Potrdil pa je iasno tudi prisotnost n' Partl.J1’ Povsem pa, da jo bomo moral.
dveh idejnih usmeritev, ki nista sprejeli kon- 8radm in u,rJevatl dal.Jsl ca^’ dol8a 'f3' Vsa grešnih sklepov. Prva je dogmatska usmeri- ,a nasa Pn^devanja je zapletla se ekonom-fev, ki jo imenujejo tudi kot »prosovjet- ska kr,zfa’ k> je sled.la gospodarskemu raz-sko«. Njeni predstavniki menijo, da je Sov- cve,tu v frank.shcnem obdobju m k. je pr.t,-jetska zveza še naprej center svetovnega sn.la na nas v okv.ru splosne svetovne knze.
revolucionarnega gibanja in da bi se morale Zarad’ ,eSa s^e se okrePl1 Pntisk desnlce’ vse komunistične partije stalno vrteti okrog saJ fro"te P° diktatur, se danes n.so povsem politike ZSSR oziroma KP Sovjetske zveze Jasne' Zaostr.l. so se tud. odnos, med bloko-Druga, manjša, sodi po mojem mnenju med ma : ' '. n v vseh problem.h, k. so z vsem tem desne struje in je predvsem usmerjena k Pn,tisni11 ,na "fo družbo se je zlast. med našim notranjim Vprašanjem. Ti namreč že- delavcl okrePlla dogmatska m.selnost. lijo spremeniti KPŠ v nekakšno federacijo Med diktaturo smo bili resnično najmoč-partij, znotraj nje pa legalizirati obstoj orga- nejša protifrankistična sila, saj smo lahko niziranih frakcij.	vsak hip mobilizirali za razne akcije nad
milijon ljudi. Toda razmere razrednega boja Oboji ne le da niso glasovali za sklepe v demokraciji so se na hitro spremenile, s kongresa, temveč so organizirali tudi bitko politiko so se začeli ukvarjati praktično vsi proti kongresni usmeritvi, kar pomeni seve- državljani, in nenadoma smo spoznali, da da popolno neodgovornost do načel demo- nimamo več vodilne vloge. Prav strah pred kratičnega centralizma. Dolžnost novega prihodnostjo je močno okrepil sile, ki so centralnega komiteja je seveda v tem, da proti reformam, proti revolucionarnemu in uresniči sklepe kongresa, in zato je bil prisi- demokratičnemu vrenju. V našem ilegalnem Ijen v nekaterih primerih sprejeti ostre boju in v prizadevanjih za razcvet demokra-ukrepe proti jjosamezniro članom teh dveh cije smo tudi vse preveč zanemarjali idejno skrajnih struj oziroma kril.	delo med delavskimi množicami, tudi med
komunisti. Brez tega pa tako posameznik kot množice ne vidijo konkretnih ciljev.
Po zadnjih dogajanjih na Poljskem in polemikah med komunističnimi partijami ste španski komunisti znova odločno potrdili, da ostajate zvesti evrokomuni-stični strategiji in lastnemu geslu: »Socializem v svobodi«. Ob tem se nam zastavlja zanimivo vprašanje: kaj pomeni biti evrokomunist v Španiji in zahodni Evropi danes, za razliko pred nekaj leti, ko se je ta izraz prvič pojavil?
To seveda ni enostavno vprašanje, zato bom odgovoril morda nekoliko preveč splošno. Najprej bi želel opozoriti na eno različico:. Res je bil leninizem oziroma eden od pomembnih prispevkov leninizma k revolucionarni strategiji v tem, da je preobrazil imperialistično vojno v državljansko vojno za uresničitev komunističnega gesla o diktaturi proletariata. Oktobrska revolucija je bila eden temeljnih, kapitalnih elementov leninizma, veličasten prispevek za delavsko gibanje sveta. Toda razumljivo je, da v sedanjem obdobju, v dobi jedrskih groženj, ne moremo te leninistične koncepcije sprejeti kot vseveljavne, ker je že presežena. Tako je bila tudi v leninističnih koncepcijah, po našem mnenju, zaradi zgodovinskih razmer, v katerih se je začela oktobrska revolucija, razumljivo podcenjena vloga demokracije. Tudi Lenin v številnih svojih spisih teoretično obravnava socializem oziroma komunL zem kot končno obliko demokracije, kar vse pa je pogojno s časom in razmerami, v katerih je snoval svoja dela.
V resnici pa današnje zgodovinske izkušnje, kot jih pač mi razumemo, dokazujejo, da je demokracija temelj za način vodenja družbe oziroma vse človeške skupnosti. In pojem demokracije je starejši od pojma oziroma nastanka države in bo v resničnem socializmu in komunizmu preživel državo, torej bo tedaj demokracija doživela svoj vrhunski razcvet, ne pa da bo zamrla. Zato trdimo, kljub spoštovanju do leninizma, da ga moramo v naših razmišljanjih preseči.
nadaljevanje prihodnjič
PRISPEVKI
V spomin na tovarišico Karlino Tence por. Sedmak, prispevata
Viktorija in Ivan Košuta 5.000 lir za Delo. Mahorčič Stanko prispeva 5.000 lir 7. julija je poteklo 16 let smrti Valerije Veljak od Domja. V počastitev njenega spomina daruje mož Angelo 10.000 lir za Delo.
DELO - glasilo KRI za slovensko narodno manjšino Direktor ALBIN ŠKERK
Ureja uredniški odbor Odgovdrja FERDI ZIDAR
Uredništvo in uprava:
Trst - Ulica Capitolina. 3 telet 76.48.72, 74.40.47 Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi, 2 telet. 24.36
Poštni tekoči račun 11/7000 Letna naročnina 6.000 lir Tisk: Tipo/lito Stella sne Ulica Molino a Vento 72 - Trst