Štev. 2.
V Ljubljani, dne 8. januarja 1908.
Leto II.
UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO JE V LJUBLJANI. [=>
POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 VINARJEV.
NAROČNINA ZA CELO LETO 8 K, ZA POL LETA 4 K, ZA ČETRT LETA 2 K.
V LJUBLJANI S POŠILJANJEM NA DOM ISTE CENE.
GLASILO SLOVENSKE GOSPODARSKE STRANKE.
IZHAJA VSAKO SREDO IN SOBOTO. - ZA OZNANILA SE PLAČUJE OD TROSTOPNE PETIT-VRSTE PO 15 H, ČE SE OZNANILA TISKA ENKRAT, PO 12 H, ČE SE TISKA DVAKRAT IN PO 9 H ČE SE TISKA TRIKRAT ALI VEČKRAT. — DOPISE IZVOLITE FRANKOVATI. — ROKOPISOV NE VRAČAMO. — NA NAROČBE BREZ ISTODOBNE VPOŠILJATVE NAROČNINE SE NE
OZIRAMO. — UPRAVNIŠTVU BLAGOVOLITE POŠILJATI NAROČNINE, REKLAMACIJE, OZNANILA, T. J. ADMINISTRATIVNE STVARI.
Kmetska stranka na Goriškem.
Par mesecev je komaj, kar se je ustanovila na Goriškem kmetska stranka, katere ustanovitev je bilo z ozirom na žalostne politične razmere, ki vladajo v deželi, gotovo pozdraviti z naj večjim upanjem, da bodo njeni zdravi nazori prodrli zmagujoče med ljudstvo, toda stvar se je završila tako, kakor smo že v naši božični številki prorokovali vsem provincijalnim novoustanovljenim strankam: vzlic zdravim nazorom — razpad. Povedali smo, da vse take stranke ne morejo obstati, ker jim manjka glavno, kar je potrebno za življenje — značaj vseslovenstva. Edino le v krepki medsebojni zvezi bi bil obstoj vsem tem strankam zagotovljen, edino tedaj, ako bi slekle s sebe svoj deželni partikularizem in bi ramo ob rami stopale vse skupaj za istimi svojimi cilji, tedaj bi imele v tem složnem nastopu zagotovljen ne samo svoj obstanek, temveč tudi svoj napredek. Tako pa izginejo in bodo izginile druga za drugo, obeležene kot kaprice tega ali onega nezadovoljneža, ki se je s pomočjo nove stranke hotel dokopati do politične veljave.
Tako se je zgodilo tudi s kmetsko stranko na Goriškem. Usojeno ji je bilo le kratko življenje, in strankin shod v četrtek, dne 2. t. m. se mora pač označiti kot njena pogrebščina.
Dr. Franko, kateri je veljal kot vodja stranke, je na tem shodu poudarjal „složno“ delo in potemtakem spojitev s klerikalno stranko, dočim so drugi zborovalci, posebno navzoče učiteljstvo, zahtevali, da ostane stranka samostojna in da se ta samostojnost vzdrži z naslonitvijo na liberalno stranko. Shod se je završil v popolnem ne-sporazumljenju in je to gotovo smatrati, ako ne že kot popolni konec, pač pa gotovo kot začetek konca.
Bilo je v začetku dogovorov med ustanovitelji kmetske stranke na Goriškem in med nami, in stvar bi se bila prav lahko uredila v smislu, kakor smo ga označili zgoraj, ali malenkostni pomisleki, recimo tudi, res samo morda kake osebne kaprice so bile povod, da stvar ni prišla do ugodnega zaključka. Stranka mora biti samostojna, imeti mora samostojno glasilo, biti mora pristno goriška, brez vsake druge, najmanj pa kake vseslovenske primesi, in res se je ustanovila taka, in res je doživela tak konec, kakor smo ga prorokovali.
Dr. Frankota vleče torej v klerikalni tabor. Saj je vendar klerikalna stranka na Goriškem stara ravno toliko, kakor liberalna, saj sta obe obenem izšle iz nekdanje
LISTEK.
lecenat.
„Če to ni greh: režiš se mi v obraz! Pa kdo si ti, cigan, in kdo sem jaz?
Jaz vodim hišo in sem gospodar: ti, stavim glavo, da ne boš nikdar.
Jaz kandidujem; znan sem križemsvet. In ti ? Še tat ne pravim ti: poet!
Jaz ljubim dom: podoben mi je ves. In ti si vsepovsod doma, kot pes.
Možato na banketih govorim.
In tvoje rime? So bimbim, bimbim.
Oženjen sem, rodil sem kup otrok.
Da ne bi ti nobenega, dal Bogi
Pa mi je tebe, lumpa, vendar žal. Poboljšaj se! Jaz bi ti svetoval:
Preveč ne misli! Tudi jaz ne: v to se vselej pravi hip ponudi kdo.
„sloge“, in dr. Franko je imel dovolj prilike proučiti delovanje ene in druge, kar ga je dovedlo do spoznanja, da niti ena niti druga ne zasleduje ljudskih koristi, da je ravno vsled tega treba združitve onih elementov, katerim je v resnici le ljudska korist pri srcu, v stranko, ki bi skrbela, da se uresničijo ljudske zahteve po gospodarskem napredku. Ako je dr. Franko sedaj po par mesecih uvidel, česar ni uvidel vdolgih letih, da je v klerikalni stranki spas ljudstva, se moramo pač čuditi njegovi kratkovidnosti, ravno tako kakor tudi onim, ki so naenkrat pronašli, da bo kmetsko stranko rešil liberalizem. Cemu ustanavljati novo stranko, čemu begati ljudstvo, ako se nima volje vztrajati, ako se sploh nima namena resno delovati za ljudstvo. Dr. Franko bi bil lahko našel tudi kako drugo pot v klerikalizem, ne pa s pomočjo kmetske stranke, saj bi ga bili takointako sprejeli z odprtimi rokami.
Tak je torej konec kmetske stranke na Goriškem, ali vsaj začetek njenega konca, ako se morda vendar ob enajsti uri ne premislijo in spoznajo, kaj jo more dovesti do cilja. Poudarjamo torej še enkrat, da je le v k r e p k i skupni organizaciji vseh onih, ki žele slovenskemu ljudstvu brez razlike, v kateri kronovini biva, resničnega, dejanskega gospodarskega napredka, zagotovljeno uresničenje njihovih namenov, da more edino le krepka vseslovenska gospodarska stranka doseči cilje, ki so nedosegljivi slabim pokrajinskim strančicam, ki se imajo povsod boriti z močnimi, večstranskimi nasprotniki, kateri imajo za seboj politično in gospodarsko moč, dočim pri njih največkrat ni drugega kakor navdušenje za dobro stvar, ki pa v očigled velikim zaprekam in žrtvam kmalu izgine, zapuščajoč za seboj edino le razočaranje.
Torej ali skupna organizacija in ž njo življenje in napredek, ali pa rajši nič! Ljudstvo bo sčasoma že samo izprevidelo, kje mu je iskati izhoda iz njegovega žalostnega gospodarskega položaja in todaj se bodo razmere iz-premenile same po sebi.
Stvari do dna.
(Dopis s kmetov.)
V polpretekli dobi vršili so se dogodki, ki so javnost splošno razburili in razdelili isto v dva si sovražno nasproti stoječa tabora: tu konzumenti, tam producenti. Stvar se je pričela z znanimi kravali radi draginje na
Češkem ter dosegla vrhunec v debati o dr. Eennerjevem predlogu glede draginje živil, in kako isti odpomoči. Ker se je v tem času razpravljalo tudi o nagodbi, ki je radi carinske prostosti z Ogrsko v neposredni zvezi z gorenjim vprašanjem, bilo je priložnosti dovolj, da se je zadeva obravnavala ter pojasnjevala od vseh strani. Do prave jasnosti pa vendar ni prišlo. Zastopniki konzumentov so slej ko prej prepričani, da se izkoriščajo od strani producentov, in kot inkarnacija tega naziranja so krilate besede dr. Kennerja „o kmetu oderuhu."
Nasprotno pa so bili zastopniki producentov ogorčeni nad to žalitvijo svojih klijentov ter zatrjevali, da je kmet v takem položaju, da komaj izhaja in da on ni kriv draginje živil.
Končni rezultat je bil sprejetje nagodbe tudi z glasovi agrarnih poslancev ter sklicanje enkete od strani poljedelskega ministrstva v zadevi draginje živil, nje vzroka in odpomoči.
Ker vlada pri nas glede teh stvari še večja nejasnost nego drugod, naj mi bo dovoljeno tu javno preiskati to zadevo, da bo vendar že edenkrat vedel i konzument i producent, pri čem da je pravzaprav. Pri nas vladajo namreč tako na eni kakor na drugi strani v tem gospodarskem vprašanju ravno tako, kakor v vseh drugih političnih, ekonomskih ter socialnih, samo fraze, šlagerji, plitkost, nevednost ter špekulacija na nerazsodnost mSse. Zato pa nihče ne ve, pri čem je, in vsak trobi v koru, kakor mu bolj prija, ne mene se zato, ali je njegova trditev resnična ter če ima reelno podlago.
V zgoraj omenjeni od ministra sklicani enketi se je torej razpravljalo, kaj je vzrok draginji ter kako ji odpomoči. Središče debate je bila živina ter meso. Malo čudno je sicer, da se vsem ravno cene mesa zde tako pretirano visoke, ko iznaša vendar ta izdatek komaj šestino vseh izdatkov rodbinskega gospodinjstva, in skoro je videti v tem gotovo tendenco. Nasvetovalo ter predlagalo se je v tem oziru marsikaj, toda iz vseh govorov in mnenj je zvenela trditev, da je cena živine ter mesa previsoka.
S stališča konzumenta je to	seveda res,	ker	zanj je
tem	bolje, čim ceneje kako stvar	kupi.
Drugače stoji stvar s strani	producenta.	On	zahteva
za svoje pridelke take cene, da se mu pridelovanje izplača ne glede na to, ali se kupcu potem stvar draga ali cena zdi.
In ravno od tod vsa nejasnost, da se to razmerje nikdar ne preišče in se stvari nikdar noče priti do dna.
Ne škili v ogledala onstran mej, v domačem blagu, glupec, se oglej!
Obabi se, postaui rodoljub: denar bo pred teboj letel na kup.
In če se s frazami postavljaš rad, dado ti moč in ti dado mandat.
In kratek čas, če te tarok mori, pa bodi ustanovnik galerij in drugih neumevnih ti reči!“
Vladimir Levstik.
Teta Ana.
črtioa.
Spisal Ambrož Kuzma.
Že peto leto sta bila Vida in Ivan mož in žena. In vendar nista bila srečna. Drug je dolžil drugega, da je tako, in obadva sta se pritoževala Ani. Vida je govorila :
„ Verjemi mi, Ivan se je ves izpremenil. Tako nervozen je postal, tako razburljiv. Vse ga jezi, še jaz: pravi, da sem lahkomiselna in površna. Prej je bil vesel, če me je slišal kramljati, smejati se in peti. Zdaj ga to moti; resne misli mu gredo po glavi, in pri tem hoče, naj se
še jaz bavim z njegovimi zadevami. Le misli si! Kaj pa razumem od vseh teh sodnijskih in odvetniških zadev? To je dolgčas, da bi človek poginili Ko bi se šlo vsaj za kakšne rope ali umore! A ne. Kramar na Vodmatu dolguje kramarju v Krakovem dvesto kron. Takšne reči mi pripoveduje; in še jezi se, ako pri tem zazeham. Zvečer bi rada v gledališče ali v kavarno. Toda Ivanu se zdi predrago: v parter pravi, se ne spodobi, lože pa preveč stanejo. In v kavarno me no jemlje, ker ne mara, da bi me gledali njegovi prijatelji. In gospodinjstvo mu ni pogodi. Tudi tu, pravi, da potrosimo preveč. Pomisli! Mi, ki imamo eno samo deklo! Veš kaj, Ivan je navaden skopuh. Kakšne prizore moram prestati, kadar si omislim obleko ali klobuk, takšno očitanje, kakšne pridige. O, pač se mi je trebalo omožiti!"
In Ivan je tožil Ani:
»Ljubim jo, to se razume; ti veš kako jo ljubim. A za ženo je ne bi bil smel jemati. Preotročja je in se nikdar ne bo poboljšala. Ona niti ne pozna trudapolnega dela, ki ga opravljam zanjo, in žrtev, katere ji doprinašam. Klobuk, za katerega da ona petdeset kron, me stane par prečutih noči, ona pa ne pozna vrednosti denarja in ga razsiplje, kakor bi se umevalo samo po sebi, z brezskrbnostjo prinese. Ničesar ne bi rekel, da sem Bockefeller ali vsaj Vanderbilt! Potem bi jo oblačil kakor razkošno
Tako pri debati o draginji živil, kakor tudi tozadevni en-keti se nihče ni hotel dotakniti vprašanja, ali so s stališča producenta cene živinskih produktov res pretirane, ter je kmet res oderuh ter izkoriščevalec drugih stanov? Saj bi se vendar v vzornih hlevih in gospodarstvih dalo dognati na podlagi raznih tehtanj ter merjenja, v koliko so tožbe opravičene, v koliko ne, ali z drugimi besedami: koliko stane kmeta prireja 1 kg mesa ali pridobitev 1 kg mleka, ter koliko on to v primeri z proizvajalnimi stroški predrago proda.
To bi se določilo pod kontrolo vseh prizadetih faktorjev tako, da bi bil vsak ugovor izključen, ter dobljeni rezultati splošno veljavni.
Toda obravnavale so se vse mogoče stvari, tega pa, kar je bilo najbližje, se je pa vsak previdno izogibal.
Kar je pa rešitev celega vprašanja sicer nemogoča, treba je vendar edenkrat tudi to stvar preiskati, da zavlada popolna jasnost pojmov v tej zadevi.
Na tem mestu je treba navesti par splošnoveljavnih aksijomov narodnega gospodarstva, trgovskega izmenjavanja ter denarnega pretakanja, ker le, če bodemo držali to pred očmi, možno je priti do pravilnega zaključka.
Dokler bo obstajal sedanji družabni red, ima vsak človek pravico do primernega obrestovanja svojega premoženja in najsi isto obstoji iz glavnice, naložene v hranilnici, morebitnega posojila, hiše, zemljišča, obrtnega ali industrijskega podjetja ali česa drugega. To je dopuščeno po božji in človeški postavi, in po pravici se smatra vsakdo za slabega in zapravljivega gospodarja, kdor pusti, da mu v kako podjetje vloženi kapital mrtev leži. Drugič ima vsakdo, ako dela, pravico do nekega minimalnega za-slnžka. Višina tega se ravna po vrsti dela, preživljenskih razmerah, individuelni zmožnosti itd. Menda ga ni v sedanjih časih nikogar, ki bi trdil, da mora specielno kak stan drugim stanovom tlako delati ter se brez plačila truditi.
To dvoje si je treba predočiti, ako hočemo, da ima naše raziskovanje reelno podlago. Z nasprotnikom, ki ta dva najprimitivnejša socialnoekonomična aksijoma zanikuje, polemika sploh ni mogoča.
S trditvijo o kmetu oderuhu se je torej izrazilo, da ta svoje pridelke, posebno kar se živinoreje tiče, z nedopustljivo visokim dobičkom prodaja in na ta način kon-zumente odira. Posebno glede našega kmeta velja to le o živinoreji, ker je to naš edini eksportni predmet, medtem ko žita, ki se je v zadnjem času tudi zelo podražilo, ne prideluje niti za svojo potrebo, kaj še, da bi je prodajal.
Zgoraj sem omenil, da tega razmerja med stroški prireje živine in nje produktov ter skupičkom za te nihče noče preiskati. Vzrok temu more biti trojen: ali dotičnik nima prilike, da bi to razmerje proučil, ker mu manjka objekta za eksperiment, pa vseeno govori o kmetu oderuhu ter rentabiliteti živinoreje, ker se to prilega njegovi politični krami; drugi zopet morda vedo, kako stvar stoji, pa nalašč molče, ker to zahtevajo gotovi obziri in pa, da lažje v kalnem ribarijo ter z ljudmi norce brijejo; tretji pa, dasiravno vedo, kako je, nimajo poguma, da bi 6tvar razkrili, ker bi sami najprej občutili slabe posledice tega razkritja.
Eden sam je bil pri nas na Slovenskem, ki je imel polovico poguma to razmerje preiskati. Polovico, pravim. Kajti ko je sprevidel, do kakega rezultata bo prišel, pa je vrgel puško v koruzo ter ni izvajal logičnih posledic iz svojih eksperimentov, ampak je molčal, najbrž na višji ukaz. Ta mož je gospod E o h r m a n , bivši pristav ter sedanji vodja deželne kmetijske šole na Grmu. Vendar mu gre hvala in zasluga, da je razmere dovolj daleč preiskal, tako da je tukaj funda-ment, na katerega se lahko opiramo in to tem bolj, ker so njegovi podatki tako vzvišeni nad vsako sumnjo nepra-
punčko. A tako — kaj hočem? Ne morem, pa je amen! Za gospodinjstvo	se ne	briga;	k	prijateljicam hodi	in
obiske sprejema, ki bi jih jaz pogostoma že najraje pošiljal k vragu! In ko bi si vsaj dvoriti ne puščala. Ona se pa veseli prilizljivih besed, koketka je in niti v snu ne misli, da me boli srce od njenega ravnanja!“
Ana je s krvavečo dušo poslušala te pritožbe in je izkušala napraviti mir med svojima ljubljencema, ki je bila žrtvovala za	njiju že	vso srečo	lastnega življenja.
Ana in Ivan sta se	ljubila	več	let. Ana je bila	ta-
krat lepa, toda revna šivilja; ostala je bila na svetu kot sirota z edino sestro, ki je bila še otrok in za katero je morala skrbeti. Delati je morala tako naporno, da ji je kmalu opešal vid, natekniti je morala očala, ki so jo delala staro. Delati,	samo	delati,	da	je imela mala Vida
zjutraj svojo kavo, opoldne dobro kosilce, zvečer večerjo, tople obleke za svoje šibko telesce, in čeveljčke za lične nožiče. Delala je noč in dan. Medtem je čakala, da pride Ivan, ki je tačas študiral pravo, v služb«, ki mu bo mogla rediti ženo, in da Vida odraste in napravi izpit za učiteljico. Medtem so tekla leta; Ana in Ivan sta venomer odlagala svatbo; nič nista videla, da se mešajo srebrne niti med Anine temne lase in da preprega že marsikatera zgodnja guba njeno lice, dočim je postajala Vida od dne do dne lepša in mikavnejša in je bila zdaj
vilnosti, da jim tudi najhujši nasprotnik ne more oporekati.
V 7. številki gospodarskega lista „Kmetovalec“ z dne 15. aprila 1906 je priobčil namreč ta gospod pod naslovom „Uspehi in skušnje s primerjalnim krmljenjem in s primerjalno molžo na Grmu“ članek, v katerem se nahaja na podlagi celotnega natančnega tehtanja sestavljena tabela, iz katere je razvidno, koliko kg mleka so dale posamezne krave vzornega hleva na Grmu na leto ter kako so pretvarjale zavžito krmo, ki se je tudi stehtala, v mleko in meso. Tu moramo pripomniti, da se goji na Grmu živinoreja po najboljših ter najpravilnejših metodah, saj se uče ondi kmetijski učenci, ti pijonirji kmetijstva ter živinoreje, kakor se jih rado imenuje, tega, kar se je ža najbolj umno in pravilno spoznalo, tako da se morajo do-tični uspehi pri živinoreji smatrati za najboljše, ki se jih da doseči, in to glede plemena živine, krmljenja, oskrbovanja ter molže, tako da je v tem pogledu vsako izboljšanje skoro izključeno.
To je bilo treba povdariti, ker bi bil sicer takoj ugovor pri rokah, češ, zakaj se pa kmet umne živinoreje ne oprime.
Oglejmo si torej na oni tabeli, do kakega rezultata je prišel gospod Eohrman.
Preiskovalo se je 6 krav, katere posamezne so imele na leto 2532 kg, 2061 kg, 1792 kg, 2894 kg, 1450 kg ter 2036 kg mleka. Mleko za tele je pri tem všteto. Porabljena krma se je producirala na krmske enote, ter so porabile krave po vrsti, kakor zgoraj, na leto 2009, 1538, 1967, 2497, 2086, 2473 krmskih enot; potemtakem je dala krmska enota po vrsti mleka: 1-26 kg, 1-34 kg, 0-91 kg, 120 kg, 0-69 kg, 0'82 kg ali povprečno, ako to seštejemo ter s 6 delimo — 6'22 : 6— 1 ‘03 kg ali okroglo: ena krmska enota je dala povprečno 1 kg mleka.
Kot krmsko enoto se je vzelo pri primerjalni poskušnji
1 kg močnih krmil ter se je dognalo, da ima ta isto vrednost za tvoritev enake množine mleka ali mesa, kakor
2 kg suhe detelje ali 3 kg sena ali 5 kg slame ali 10 kg pese ali 8 kg zelene detelje ali 10 kg trave.
Do tukaj je gospod Rohrman prišel, potem se je pa ustavil. Ker živinoreja namreč ni sama sebi namen, ampak hoče dotični, ki se z njo peča, od nje živeti, nasprotno se pa dandanes da zaslužek ter pridobitek izraziti le v denarni veljavi, ki je sredstvo za izmenjavanje blaga, bilo bi torej več kot pravično, da bi gospod Eohrman za posamezne vrste krmskih enot vstavil denarno vrednost ter izračunil, koliko stane in to notabene na Grmu, kjer se pečajo z umno živinorejo v najvišjem pomenu tega atributa, 1 kg mleka ali mesa samo glede na porabljeno krmo, ne oziraje se na vloženi kapital, hlev, oskrbo živine ter even-tuelni riziko.
Temu se je gospod Eohrman previdno izognil. Moral je pač imeti tehten vzrok zato. Kar pa ni storil on, to storimo mi ter dobimo na podlagi gorenjih fakt:
Cene krmilom so po tržnih cenah „ Kmetovalca" z dne 15. decembra 1907 naslednje: Lanene ter sezamove tropine t. j. močna krmila oddaja kmetijska družba sama, ter stane 100 kg 19 K ali 1 kg 19 h. Pri tem stroški prevožnje iz Ljubljane še niso všteti. Seno 8 K, slama 6 K za 100 kg ali 8 oziroma 6 h za 1 kg. Detelja, pesa in trava se sploh ne kupuje, ker je nihče kot take ne proda. Vrednost teh krmil v denarni veljavi se ravna po njih mlečni ter mesni tvoritveni zmožnosti z ozirom na ostala krmila.
Na Grmu je torej stal 1 kg mleka, samo kar se krme tiče, 20 h ali 24 h ali 30 h, če reduciramo krmsko enoto 1 kg močnih krmil — 3 kg sena = 5 kg slame.
_____________________________ (Sledi).
že cvetoče dekle v starosti osemnajstih let: vsi moški so gledali za njo na cesti.
Ana je prva zapazila, da se Ivan in Vida ljubita. O, koliko bojev, koliko obupa, silnega obupa je sledilo temu spoznanju! Torej se je imel zrušiti sen njenega življenja, njena sreča, njena nada. Tako in nič drugače, je velela usoda. Dobra Ana se je vdala, odrekla se je svojemu paradižu; ona sama je združila roke tistih dveh, ki jih je ljubila bolj od vsega na svetu. In zdaj — zdaj je morala spoznavati, da je bilo vse zaman, da ni bila uslišana žrtev njenih bolečin.
Ana je prosila, svetovala in plakala. Pogostoma je privedla sestro, ki se je kujala v svoji sobi, nazaj v soprogovo naročje, še češče pa je spremila njega, uporneža, k mladi ženi, in ni mirovala, preden nista bila spravljena. Toda za kratkimi premirji so vedno in vedno prihajale nove nevihte.
Ana je molila k Bogu, naj On, ki je sprejel njeno veliko žrtev, pomiri tudi Vido in Ivana, za katerih srečo je žrtvovala. In zdelo se je, da jo hoče nebo uslišati; Vida se je začutila mater. Ta nenadna sreča je mahoma izpre-menila vse razmerje med soprogoma; kajti to, da je toliko časa izostala, ni bilo najmanjši vzrok njene nesloge in odtujenja. Ivan je obkrožil Vido z vso mogočo skrbjo in nežnostjo. .Vsi so zdaj radi prenašali njene muhe, njena
Politični pregled.
Državni zbor.
Državni zbor začne svoje zasedanje dne 17. marca, ki bo potrajalo do 11. aprila, ko se začnejo velikonočne počitnice. Zasedanje se potem nadaljuje 17. aprila ter bo trajalo do konca meseca junija, nakar se bode začelo zborovanje deželnih zborov.
Deželnozborske volitve na Češkem.
Čehi in Nemci na češkem se pridno pripravljajo za bodoče deželnozborske volitve. Med božičnimi prazniki sta bila oba ministra rojaka Prašek in Peschka na Češkem ter sta na shodih označila svoje stališče napram vprašanju češko-nemške sprave, pod katere vtisom naj bi se izvršile bodoče deželnozborske volitve. Nemci vseh strank so imeli skupno posvetovanje glede skupne taktike pri deželnozbor-skih volitvah in določili so se že posameznim strankam volilni okraji. Končno se stvar še ni uredila, ali že sedaj se je pokazalo, da ne bo veliko volilnih okrajev, kjer bi se vršil volilni boj med nemškimi strankami. Čehi dose-daj še nimajo skupnega načrta za volitve, ali gotovo je, da bodo tudi češke stranke ugotovile kompromis, kvečjemu, da se jim ne priključijo radikalci.
Nemška obrambna društva.
Nemška obrambna društva so imela te dni svoje skupno zborovanje na Dunaju. Tega zborovanja so se udeležili, kakor smo že poročali, tudi trije ministri, Peschka, Derschatta in Marchet. V imenu vlade je pozdravil zbo-valce minister Peschka, ki je poudarjal, da vlada zna ceniti tiho kulturno in narodno delovanje nemških obrambnih društev! Stem je torej priznano, da vlada odobrava nasilstva, ki jih Nemci uprizarjajo po svojem šulferajnu in sudmarki nasproti drugim narodnostim, stem se torej z vladne strani odobrava nasilna germanizacija tudi nas Slovencev v obmejnih krajih. Prav nič bi se nam torej ne zdelo čudno, ako bi se kar naenkrat kje bralo, da je vlada s toliko in toliko tisoči podprla to „kulturno in narodno" delovanje nemških obrambnih društev. V naši blaženi Avstriji bi bilo kaj takega prav lahko mogoče.
Hrvatska.
Eakodczay je — šel. Že v zadnji številki smo omenili, kako različna poročila so prihajala v svet o zadnjem pohodu Eakodczayevem v Budimpešti, katerim je bil najbrž namen zakriti vsaj še za par dni popolno ponesre-čenje Eakodczayeve akcije. Najboljše pa je vsekakor, da je bil „najboljše informirani" list, dunajska „Neue Freie Presse" o celi stvari tako slabo informiran, da je v istem času, ko so drugi listi že poročali o demisiji Eakodczayevi, poročala o njegovem trdnem stališču.
Eakodczay je torej šel v Budimpešto edino le po svojo odslovitev. Njegov naslednik je baron Pavel E a u c h , ki je že dalj časa hodil v Budimpešto h „kon-ferencam" in kateremu se je končno vendarle posrečilo izpodriniti splošno nepriljubljenega Eakodczaya. Baron Eauch pripada bivši madžaronski stranki, onemu mlajšemu krilu, ki se je protivilo ustanovitvi unionistične stranke. Večje stranke torej ravno tako nima za seboj, kakor je tudi ni imel Eakodczay. O njegovem programu še ni nič znanega, zatrjuje se edinole to, da je Eauch odgovoril na vprašanje, ali se njegov program razlikuje od programa narodne stranke, da v programu narodne stranke pogreša ravno ono, kar se mu zdi najvažnejše.
V nedeljo je prišel ministrski predsednik dr. Weckerle na Dunaj, kjer je v enourni avdijenci poročal cesarju o položaju na Hrvatskem, nakar je bil sprejet v avdijenci baron Eauch, ki je razložil cesarju svoj program. Program je cesarju ugajal, nakar je cesar pritrdil njegovemu
volja je postala zakon, vsakateri med njenimi pogreški je bil že vnaprej opravičen z njenim položajem. Soprog, ki je bil prej ravnodušen in brezobziren, je postal skrben in ljubeč kakor prej, samo da je stopala na mesto prvotne strasti sedaj globoka, iskrena ljubezen, napol oboževanje, ki je nastajalo iz sočutja, iz zavesti krivde in iz hvaležnosti. Tudi Vida se je polagoma izpreminjala: vedno resnejša je prihajala, vedno bolj otožna.	/
Včasih jo je sestra zalotila pri joku.
„Vida, srce moje! Kaj ti je?"
A Vida se je nasmehnila in se je izognila odgovoru :
„Nič ni, saj vidiš! Samo moji nesrečni živci!"
„Uboga Vida ! A kadar bo tvoj otročiček že med nami, takrat bomo srečni, kaj ne?“
Ničesar ni rekla Vida, samo pokimala je.
Napočil je dan, tisti zaželjeni in težko pričakovani. Bil je strašen. Otrok se je rodil, mati je umrla. Bleda in hladna je ležala v postelji; črviček je plakal poleg nje, ona pa ga ni slišala. Ob njenem mrtvaškem odru sta Ivan in Ana obljubila drug drugemu, da hočeta odslej živeti le za ubogo sirotico, ki je prinesla toliko bolesti na svet, ko se je rodila.
Tekla so leta. Ean niso zacelila, olajšala so le bolečine. Teta Ana tako jo je klical mali Mirko — je
imenovanju. Rauch je torej imenovan banom kraljevine Hrvatske, Slavonije in Dalmacije.
Kako stališče bo zavzel baron Rauch napram hrvatski koaliciji in drugim parlamentarnim strankam hrvatskim, se še ne ve. Na vsak način si bo skušal zagotoviti večino v hrvatskem saboru, kar se pa čuje malo čudno, ker se še prav posebno poudarja, da vlada nikakor ne bo vplivala na volitve ter da se bodo te izvršile' popolnoma svobodno. Toda o svobodi volitev na Hrvatskem ima javnost zelo slabe zglede, in zato tudi tej vladi ne verjamemo ravno preveč. Sekcijske vladne načelnike hoče Rauch vzeti iz uradništva in ravno tako tudi velike župane. Najbližji čas torej prinese Hrvatom dalekosežnih iz-prememb.
Ogrska.
Že dolgo časa se pripravlja na Ogrskem izprememba državnozborskega volilnega reda, in sicer na izrečno željo cesarjevo, ki želi, da bi onostranska državna polovica dobila tudi splošno in enako volilno pravico, kakor jo ima tostranska. Ogrski minister notranjih zadev grof Andrassy je sicer že zdavnaj obljubljal izgotovitev načrta za izpre-membo volilne pravice v tem smislu, ali stvar se je vedno in vedno zavlačevala. Sedaj pa bo menda vendarle nekaj resnice, kajti poroča se, da grof Audrassy predloži zakonski načrt o splošni volilni pravici državni zbornici obenem z načrtom uieditve volilnih okrajev meseca marca. Kaka bo ta splošna in enaka volilna pravica, sije lahko misliti, kajti kakor se je poročalo, bodo imeli volilno pravico edino le tisti, ki se izkažejo, da znajo madžarščino čitati in pisati. Koliko ogrskih Slovanov bo s tem izgubilo volilno pravico. Z druge strani pa se je poročalo, da bodo imeli volilno pravico le tisti, ki znajo čitati in pisati svoj materin jezik. S tem pa izgube Slovani še več, kajti kje naj se pa nauče svojega jezika pisati, ko jim Madžari ne dovolijo šolskega pouka v materinščini. Naj se že torej uvede eden ali drugi predpogoj, Slovani bodo vedno silno prikrajšani, ne glede na to, da se bodo volilni okraji gotovo prikrojili tako, da bodo Slovani izročeni madžarskim večinam. Razun za Madžara pač ni pravice na Ogrskem, in v tem smislu se bo tudi uvedla „splošna in enaka" volilna pravica na Ogrskem brez dvoma.
Dogodki na Ruskem.
Med Poljaki in Rusi se v zadnjem času kaže vedno bolj in bolj želja po sporazumljenju, na kar je gotovo prav ugodno vplivalo tudi nasilno postopanje pruske vlade proti ondotnim Poljakom. Seveda se to gibanje kaže le v ljudstvu, v časopisju; da je ruska vlada z njenim lastnim nasilstvom proti Poljakom sama največja zapreka sporazumljenju obeh narodov, ni treba poudarjati. Cas je sedaj posebno ugoden za tako sporazumljenje, in ruska vlada bi sama sebi storila največjo uslugo, ako bi se ne ozirala toliko na protipoljski veter, ki piha iz Nemčije, temveč skušala poljski narod s primernimi koncesijami prikleniti nase.
V Petersburgu je umrl polkovnik Komarov, ki je znan vsemu slovanskemu svetu po svojem delovanju za zbližanje vseh Slovanov.
Odkrila je zadnji čas policija zaroto proti carici materi. Zaprli so dosedaj 20 oseb.
K poveljniku črnomorskega brodovja admiralu W i -r e n u je hotela priti neka neznana ženska. Ker se je pa zdela policiji sumljiva, so jo prijeli in našli pri njej samokres. Svojega imena ni hotela povedati. Najbrž je hotela ustreliti admirala.
Družba sv. Cirila in Metoda
2. januarja 1908.
Družbe sv. Cirila in Metoda šolski o d s e k je v svoji seji dne 20. grudna 1907 storil jako
imela sedaj svojih petinštirideset let. Sivolasa je bila, z gubami se je pokrivalo njeno lice prekinprek. A to ni motilo Mirka, da je ne bi oboževal. In kako je ne bi! Saj je bil on gospodar, ona pa zgolj njegova sužnja!
»Igraj se z mano, teta Ana!" Igrala se je, kakor otrok. »Smej se!" Smejala se je, tudi če so ji bile oči vse polne solza. »Jokaj!" In jokala je: „Huhu!“ Dočim seje mali tresel od smeha. »Povej mi pravljico!" In izmislila si je historijo o zakleti kraljičini ali o kralju v skalni gori, nalašč za svojega ljubljenca.
Ivana ni bilo	mnogo	doma. Tiste čase je	bil	postal
že	sloveč odvetnik,	mnogo	denarja je služil, zato	je	moral
pa tudi vse svoje ure delati med pisarno in med sodiščem. Ko je pa prihajal opoldne in zvečer, da se nasiti domače sreče, poljubov Mirkovih in Aninih usmevov, je užival hipe nepozabnega veselja, in mirna udobnost je vladala v rodbini, dočim je spala Vida pod zemljo, s tisto bridko potezo okoli ust.
Zdaj je spala	Vida tiha in nema pod cipreso	in pod
krizantemami. Ali	je bilo	zdaj mogoče, da so	se	vrnile
Anine sanje? Kaj je pač mislila bleda žena s sivimi lasmi, kadar so počivali njeni pogledi na bledi filozofski glavi Ivanovi, ki ji leta niso vtiskala svojih sledov."
Nekega dne je opazila teta Ana, da se je Ivan iz-premil. Neredno je pričel hoditi domov, zamišljen je po-
važen sklep: odpraviti tajno kvalifikacijo v oziru družbenih učiteljev. — Otroški vrtci se reformirajo, načrt je sestavil učitelj Škulj; ko ga vodstvo odobri, postane navodilo vsem družbinim vrtcem. — Šole se bodo nadzorovale intenzivneje, nadzornik stopi v dotiko tudi z ljudstvom, vse delovanje naj je v evidenci. — Družba bo v proslavo Bleivveisa in Vodnika izdala knjižico, pisano v mladinskem tonu, oskrbela pa tudi umetno izdelanih razglednic teh dveh velikih slovenskih mož.
*
Podružnica družbe sv. Cirila in Metoda na Bledu je poslala centrali 75 K 25 v, obenem pa naročila 1000 računskih listkov.
*
Računske listke družbe sv. Cirila in Metoda so nadalje naročili sledeči: Iv. Zupančič, gost., Vodmat pri Ljubljani; Ivanka Kimovec za gostilno „Pri Lipi"; Franc Konšek, c. kr. poštar in gost. Trojane; M. Knaflič, gost. pri Pošti, Litija; A. Mikuž, Sv. Lucija ob Soči, Goriško; hotel »Ilirija", Ljubljana"; K. Verli Cerknica (Kranjsko); hotel „Loyd“, Ljubljana; hotel Seidel, Ljubljana; Narodni dom, Ljubljana; Tonči Je-žovnikova, učiteljica, Mozirje; Josip Zurc, župan v Kan-diji. Rudolfovo; Antonija Tuček, Novo mesto; Stanko Vrtovec, Tolmin; Fani Šlajpah, Velika Loka; Narodna kavarna, Ljubljana; Malči Grum pri g. Mayerju, Kranj; Fr. Pikle, tajnik moš. podružnice v Žalcu; Gostilna Zupanova, Ljubljana; gostilna Kovačeva »Pod Skalco" ; restavracija »Perles"; Glešič, gostilna pri »Petelinčku" v Gorici, Nunska ulica št. 72; gostilna Zupančič, Ljubljana; hotel Štrukelj, Ljubljana; I. Peternel, hotel Triglav, Bled; Podružnica Kranjska gora za hiši »Slavec" in »Černe"; Anica dr. Krautova, Kamnik; Ana Dimnik, Trbovlje.
*
V korist družbi sv. Cirila in Metoda priredita veliko veselico z raznovrstnim zanimivim programom združeni ženski podružnici šenklavško-frančiš-kanska in šentjakobsko-trnovska dne 2. februarja v vseh prostorih »Narodnega doma". Na to opozarjamo rodoljubne rojake, posebno po narodna društva ljubljanska, da ne prirede ta dan veselic. Vsak, ki narodno misli in mu je prijetno pošteno razvedrilo, udeleži se te veselice, ki obeta po naših skušenih in marljivih prirediteljicah in po izvrstnem sporedu udeležencem najlepši večer, slovenski prosveti pa gmotno pomoč.
*
Družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je poslal g. I. Perdan v Ljubljani prispevek od družbinih vžigalic za IV. četrtletje 1907 znesek 1500 K.
*
Družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je oddal g. Maks Zalokar v Ljubljani prispevek od družbinih drož 30 K in za narodni kolek 20 K, skupaj tedaj 50 K.
Dnevne vesti.
— Novi deželni glavar? Deželni glavar pl. Detela gre po poročilu »Slovenčevem" v politični pokoj, ker baje ne namerava več kandidirati v deželni zbor. Komaj se je izvedela ta stvar, že se je začel boj v slovenskem časopisju za njegovega naslednika. »Slov. Narod" je takoj z vso gotovostjo zatrdil, da g. Deteta ostavi svoje mesto po pritisku s klerikalne strani, češ da je preveč objektiven in premalo strankarski, a kot kandidata klerikalcev za mesto deželnega glavarja je imenoval gosp. P o v š e t a. »Slovenec" zopet imenuje te trditve o tr o čj e kombinacije, v sedanjem štadiju naravnost smešne ter pripominja, da se je g. Povše s sprejetjem državnozborskega mandata odpovedal za bodočnost deželnemu
stal in včasih je bil celo nestrpen z njo in z otrokom. Za takimi trenotki pa so prihajali drugi, ko je poplačeval svojo odurnost z dvojno ljubeznijo.
»Kaj li je, Ivan? Kaj je s teboj?" je vprašala Ana s tresočim glasom. In neumno upanje je pognalo v njenem srcu, ko je videla zadrego v njegovem pogledu.
Nekega večera, ji je povedal, kaj mu je.
»Ana! Dekle ljubim, ki ljubi tudi ona mene, navzlic mojim sivim lasom. Poročil jo bom, Ana!"
Kdo je slišal vzklik njenega ubogega, trpinčenega
srca ?
Mlada žena je stopila mesec dni za tem v hišo. Bila je lepa, temnolasa, nekako hladne duše. S svojimi belimi rokami, ki so bile vse polne prstanov, je raztreseno pobožala Mirka, ko ga je Ana privedla pred njo. In potem se ni več menila zanj.
To je bila poslednja postaja na Aninem križevem potu. Žrtvovala se je še enkrat, in še popolneje.
Samo da so ji pustili prostorček pri ubogem Mirku, ki nima več matere in zdaj tudi ne več očeta, ker očetu ne ostaja časa, da bi mislil nanj. Nikdar ne bo plakata, temveč skrivala bo bolest, ki grebe po njenem licu, da ne skali veselja njiju dveh — samo da ji puste prostorček za ognjiščem .. .
odborništvu. Verjamemo »Slovencu", da vprašanje deželnega glavarja sedaj še ni aktualno, da se bo to vprašanje rešilo šele po izvršenih deželnozborskih volitvah, pripominjamo pa, da do deželnozborskih volitev ni več daleč, in da Slovenska Ljudska Stranka že danes tudi popolnoma dobro ve, koga ima pripravljenega za to mesto. Saj vendar tudi nima tolike izbire na razpolago in si vendar ne bo utvarjala, da bi bil vsak njen pristaš v bodočem deželnem zboru zmožen zasesti mesto deželnega glavarja. In ravno zato ni tako govorjenje o posamezni osebi niti najmanj nespametno, in gotovo tudi Slovenski Ljudski Stranki ne bo preostajalo drugega, kakor da pač sicer nerada, ali vendar oškoduje svojo državnozborsko delegacijo za g. Povšeta, ki ji je sicer v državnem zboru poleg večine njenih tudiposlancev tako nujno potreben, ali drugače ne bo šlo. Deželni glavarji pač tudi pri Slovenski Ljudski Stranki ne rastejo za vsakim plotom.
— Kdo podpira nemštvo med Slovenci? Ni lažjega odgovora kakor na to vprašanje: mi Slovenci sami! Ob novem letu so se nemški listi norčevali iz ljubljanskega mestnega magistrata, ki je pošiljal ljubljanskim Nemcem nemške odkupnice od novoletnih voščil v korist mestnim revežem, in prav je, da so se norčevali, kajti Slovenci jim ja s svojo »vljudnostjo" in »mirnodušnostjo" dajemo dovolj povoda zato. Saj smo vendar mi tisti, ki s svojim denarjem podpiramo ljudi med seboj, ki ob vsaki priliki kažejo svojo pristno nemško zagrizenost, ki vzlic temu, da žive od slovenskih odjemalcev ob vsaki priliki podpirajo nemška društva, katerih namen je naše uničenje. Med novoletnimi darovalci za nemški šulferajn beremo sledeča imena ljubljanskih trgovcev: Burger, Hamann, J a x , Jeuniker, Kastner, Lassnik, Nagy, Iianth, Schiffer, Terdina.Till; zdravnikov : dr. Gallatia, dr. Pregl, dr. Prosinagg, dr. Schuster; ne manjka seveda tudi ne notar dr. Vok. Vse to imena, ki jih slovensko občinstvo pozna jako dobro, vse to osebe, ki jih po večini slovensko občinstvo vzdržuje. Nočemo dalje, da ne pridemo v konflikt z državnim pravdništvom, ki je v tej zadevi, kadar se gre za Nemce, tako hitro pri rokah, ne moremo si pa kaj, da ne bi ob tej priliki z vso upravičenostjo grajali grde dvolične igre, ki jo pri tej stvari igra slovensko klerikalno in liberalno časopisje. Ali ni naravnost nesramna hinavščina, v uredniškem delu lista tolči s kolom po slovenskem občinstvu, ki »nosi svoje groše" označenim trgovcem itd., v inseratnemdelu ravno iste številke pa istemu slovenskemu občinstvu priporočati iste tvrdke! Taka je prava in resnična narodnost, ki se je kar na stote odklada na potrpežljivi časniški papir. Sramota!
— Moralno pridigo je imenoval »Učiteljski Tovariš" naše pripombe k zadnjem zborovanju »Deželnega slovenskega učiteljskega društva" ter dodal, da učiteljstvo ni privesek ni tej ni oni stranki, ampak da hodi svoja pota in dela tako, kar bo njemu in šolstvu in narodu v korist. Prav tako, ako bi bilo tudi tako. Da nas zopet ne zadene privesek »moralnih pridigarjev", ne bomo dalje razpravljali o našem učiteljstvu, katero zastopa »Učiteljski To-riš", temuč bomo počakali deželnozborskih volitev, in tedaj se bo pokazalo, v koliko so bile opravičene naše pripombe. Tedaj bomo videli, ali bo učiteljstvo tudi še naprej stalo pod vplivom raznih častnih društvenikov, ali bo res hodilo svoja pota.
— Nemški narodni svet za Kranjsko. Iz Ljubljane se je poročalo z dne 4. t. m., da so Kranjski Nemci imeli ta dan v Ljubljani svoj shod — »Parteitag", na katerem se je ustanovil nemški narodni svet za Kranjsko. Častnim predsednikom je bil izvoljen baron S c h w e g e I. Sicer je res žalostno za kranjsko nemštvo, da nima med svojimi ljudmi človeka, kateremu bi izročilo ta častni posel, da mora ob takih prilikah poseči po slovenskem r e n e g a t u , ali to nam ne daje toliko misliti, kakor ustanovitev nemškega narodnega sveta sama. Nemci pač vedo, kako velikanske važnosti je za njihov napredek, pa bodisi že v političnem, kulturnem ali narodnogospodarskem pogledu, sporazumljenje, skupno delovanje. In zato tudi dosegajo, ker so v takih stvareh vedno edini, tako lepe uspehe na škodo naši narodnosti in našemu narodnemu gospodarstvu. Saj zgledov imamo toliko, da je skoraj nepotrebno, da bi jih navajali. Opozorimo naj edino le na nemško gimnazijo v Ljubljani, poglejmo le na Jesenice! Saj tudi naši Nemci niso vsi enih mislih, saj se tudi med njimi vrše razni strankarski boji, ali kadar se gre za obrambo nemštva, kadar gre za pridobitev novih koncesij nemštvu, tedaj so vsi edini. In sedaj ta narodni svet! To bo pravi poročevalski biro za nemškega ministra rojaka! Vsaka službica, pa bi bila še tako malo vredna, bo v evidenci, za vsako se bo predlagalo Nemca, vsaka gospodarska stvar, pa naj bo še tako malenkostna, se bo priporočala, podpirala, sploh, nemški narodni svet bo institucija, ki bo dosledno in z vso eneržijo utrjevala že takointako dovolj utrjeno pozicijo nemštva na Kranjskem, in to tembolj, ker bo imel v naši deželni vladi in njenih organih največjo oporo. Kaj pa mi Slovenci ? Pri nas je kaj takega popolnoma izključeno. Pri
nas se bije boj za „načela“, ki nikakor ne dopuščajo, da bi sedel klerikalec k isti mizi z liberalcem, pri nas štejejo »pridobitve1*, kakor jagode na molku, pri nas je oseba vse, stvar, narod, narodne koristi pa le nekaj takega, česar je tupatam treba, da se ta ali oni „narodni“ veljak pojavi v tem večji svetniški gloriji. Vseslovenski narodni svet je nujna, življenska naša potreba, katere ustanovitev zahtevamo v najkrajšem času. Komur je v resnici mar narodnih koristi, bo storil vse, da se čim prej urbsniči ta narodova zahteva, in komur bi bile v tej stvari strankarske koristi več, kakor narodove, zasluži po vsej pravici, da se ga imenuje izdajico slovenskega naroda.
— Društvo slovenskih profesorjev priredi prijateljski sestanek v soboto, dne 11. t. m. ob 8. uri zvečer v restavraciji Narodnega doma v Ljubljani. Na dnevnem redu je predavanje g. dr. Ilešiča: Kvinkvenalka in pedagoška kazen. K obilni udeležbi člane vljudno vabi odbor.
— Društvo odvetniških in notarskih uradnikov za Kranjsko je imelo v nedeljo, dne 5. t. m. svoj ustanovni shod. Društvo šteje 91 članov in je upati, da se to število še precej pomnoži. V imenu zveze slovenskih odvetnikov je njen predsednik dr. Triller pozdravil zborovalce izrazajoč svoje veselje, da vlada med odvetniki in njihovimi uradniki sporazum. Pri volitvah je bil izvoljen društvenim predsednikom g. B 1 a ž K a m e n š e k , odbornikom pa gg. Cimerman, Christof, Hirschmann, Mencinger, Petrič, Pintar in Tavčar, namestnikom gg. Štor in Kocjan, nadzornikom gg. Kraigher in Eozman. Ker se je zborovanje precej zavleklo in ni bilo mogoče rešiti vseh važnih točk, se v kratkem skliče izredni občni zbor, na katerem se bode nadalje razpravljalo. Tej stanovski organizaciji, ki je gotovo največjega pomena za njene člane, ždlimo najboljših uspehov!
— Slovensko trgovsko društvo „Merkur“ v Ljubljani vabi na plesni venček, katerega priredi dne 18. januarja 1908 v veliki dvorani ^Narodnega doma“ v Ljubljani. Vstopnina 3 K. Začetek ob pol 9 zvečer. Svira društvena godba, čisti dobiček je namenjen zakladu za „Trgovski Dom" in zakladu za onemogle člane društva „Merkur“.
— Razdelitev božičnih daril pri državni železnici.
Eavnateljstvo državnih železnic v Trtu je dobilo od železniškega ministrstva nalog, da razdeli med železniško osobje 29.000 K kot državno podporo oziroma remuneracijo. Pri tej razdelitvi se je pokazalo železniško ravnateljstvo tako politično-pristransko, da je v resnici stvar morala pobuditi pri vsakem trezno mislečem človeku največje ogorčenje. Nemci in za Nemce se izdavajoči uslužbenci so dobili po 200—400 K, dočim so Slovenci dobili po 50—150 K, največ pa še po manj, da celo samo po 10 K. Največ so baje dobili najzagrizenejši nemški kričači, kakor znani Wieser v Gorici in drugi enaki. Slovenski državni poslanci imajo tu dovolj prilike, da pokažejo svojo zmožnost in svoj vpliv.
— Stavkajoči delavci odgovorni za delodajalcu s stavko povzročeno škodo. Naj višje sodišče je pred kratkim izdalo velevažno razsodbo, ki bo brez dvoma zelo vplivala na uprizarjanje delavskih stavk. Neki tovarnar je pri okrajnem sodišču v Stockeravu tožil 16 svojih delavcev na plačilo 3704 K, češ, delavci so stavkali in mu s stavko povzročili toliko škode. Toženi delavci so ugovarjali, da stavkanje ni kaznivo in da so hoteli s stavko le doseči boljše delavne pogoje, ne pa delodajalcu storiti škodo. Prvi sodnik je razsodil, da je samo vsak posamični delavec, ki je stavkal, dolžan plačati škodo, ki jo je on sam povzročil, da pa delavci niso solidarno vezani plačati škodo. Okrožno sodišče v Korneuburgu je pa ovrglo to razsodbo in je razsodilo, da so toženi delavci solidarno vezani, plačati zahtevano odškodnino. Najvišje sodišče je to drugo sodbo potrdilo. Postavilo se je na stališče, da se s stavko prekrši delavska pogodba in ker je to po § 85. sod. reda policijsko kaznivo dejanje, torej delikt in da torej za take slučaje velja § 1302. obč. drž. zak. Velja pa ta paragraf tudi zaradi tega, ker je bila stavka v nasprotju s prevzeto pravno obveznostjo in namenoma storjena škoda, vsled česar so delavci solidarno dolžni pokriti škodo. — Delavce, ki ničesar nimajo, ta razsodba ne bo ženirala, pač pa tiste, ki kaj imajo, ki bodo ^..slučaju stavke lahko primorani plačati vso nastalo škodo.
— Iz Osilnice. Občinski odbor v Osilnici je sklenil v svoji zadnji seji, pri višjih oblastih slovesno protestirati
proti samonemškemu dopisovanju prebivalcem te občine od strani c. kr. okrajne sodnije in c. kr. davčnega urada v Kočevju. Sklenilo se je ob enem vsak nemški dopis zavrniti. Tudi tu se je začelo daniti.
— Zgubil se je Klemen Kosmač vulgo Orel z Dov-jega. Dne 3. t. m. je odšel z jutranjim vlakom proti Kranju. Namenjen je bil k zdravniku. Ker ga še do danes ni nazaj, je mogoče, da se je kje ponesrečil ali pa je kam zašel, ker je bil zadnji čas nekako zamišljen. Star je 40 let, je velike suhe postave, oblečen v obleko iz domačega črnorjavega sukna. Govori samo slovensko. Ako kdo kaj izve o njem, naj sporoči županstvu na Dovjem.
— Morilec svoje matere. Janeza Miheliča iz Sne-berjev, o katerem se sumi, da je umoril svojo lastno mater, so orožniki aretirali na Dobravici nad Igom, kamor se je s svojo ženo pripeljal v posete k staršem svoje žene.
— Žrtev mraza. V soboto popoldne so našli v gozdu zmrznjeno neko Marijo Jordan iz Gornjega Orehovca pri Kostanjevici na Dolenjskem. Šla je v gozd nabirat suhljad. Najbrž se je utrujena vsedla in zaspala in v hudem mrazu zmrznila. Zapušča dva nepreskrbljena otroka.
— Nove stranke na Štajerskem — nebo. Shod, ki bi se bil imel vršiti v nedeljo, dne 5. t. m., se ni vršil. Sploh pa se zatrjuje, da bi bil na tem shodu edinole pomenek o deželuozborskih volitvah, ne pa o ustanovitvi nove stranke.
— „Prosveta“ je ustanovila 6. t. m. javno ljudsko knjižnico v Polzeli na Štajerskem. Deželna vlada je odobrila ustanovitev Prosvetine podružnice za politične okraje Eudolfovo, Črnomelj in Kočevje.
— Iz spodnjega Koroškega. Na novega leta dan je praznovalo slovensko „katoliško delavsko društvo v Prevaljah" božičnico po nemškem vzorcu. Ljudstva — ali boljše povedano — otrok je bilo ogromno. Prireditev je bila v prvi vrsti namenjena delavcem-udom, ki pa so tvorili kvečjemu peti del navzočega občinstva. Ta vsakoletna božičnica delavskega društva je jako popularna in priljubljena, udeležujejo se je vsi sloji prebivalstva od blizu in daleč. Videli smo zastopane uradnike direkcije rudokopov grofa Henkelna, celo en učitelj je bil navzoč; na slovenski program izvoljeni župan Pristov, ki se vestno ogiblje vsake slovenske prireditve, ker je postal nemškutar, čeravno je še vedno načelnik slovenske posojilnice, je tudi počastil delavsko društvo s svojo navzočnostjo. Kot slavnostni govornik je nastopil žrelski župnik Arnejc, ki je
menda mislil, da stoji na prižnici pred svojimi pobožnimi farani. Njegov slavnostni govor ni bil to, kar bi moral biti, bil je božična pridiga, tako da je celo neki kaplan iz sosednje župnije začudeno vprašal, je-li božičnica delavskega društva vsako leto tako pobožna. Veselica se je vršila pri Šteklju, čeravno je gostilničar očiten nasprotnik Slovencev, kar je jasno pokazal pri zadnjih državnozborskih volitvah. Slovenci so takoj, kakor se je izvedelo za značaj Šteklja, sklenili, da se ga bojkotira. A vzlic temu je prirejalo delavsko društvo mesečna zborovanja in veselice ves čas v njegovih prostorih, vzlic temu si slovenska hranilnica in posojilnica še ni poiskala drugih prostorov, nastanjena je še vedno v hiši nemškutarja. Morda radi tega, ker je Štekl še vedno odbornik in njegov vzor župan Pristov, načelnik hranilnice? Gremo dalje! Tudi tombolo so imeli na veselici. Dobitki so bili seveda različni, pri tem pa bodi dovoljeno, da se navede en slučaj, ki je sicer malenkosten, a daje dobro sliko narodne brezbrižnosti „Mirovcev“. Neki narodnjak je dobil kot dobitek majhen zavojček, v katerem je bila poleg slaščic škatljica vžigalic toda ne slovenskih, ampak nemških, ker so vžigalice družbe sv. Cirila in Metoda postale zadnji čas menda „liberalne“ ! Med licitacijo božičnega drevesca pa se oglasijo zunaj v veži neki nemški komedijanti, ki so prosili dovoljenja, da igrajo pred občinstvom „svete tri kralje". In zgodilo se je, da je odbor delavskega društva radevolje privolil v to, češ, saj „znamo tudi nemški"! Igrali so, pobirali „eine kleine UnterstUtzung" ter odšli. Delavskemu društvu pa ostane neizbrisljiv madež! Vidi se, kako daleč je privedla klerikalna mednarodna politika koroških voditeljev koroške duhovnike in po njih celo slovenska, prej odločno narodna društva!
— Državna podpora Primorski. Poljedelsko ministrstvo je nakazalo namestništvu v Trstu vsoto 79.000 K v svrho podpore kmetovalcem pri nabavi krme.
— Slovensko učiteljišče v Gorici. Znano je, kako so se Italijani upirali in se še upirajo premeščenju moškega slovenskega učiteljišča iz Kopra v Gorico, češ da bi stem izgubila Gorica svoj italijanski značaj, vendar pa se je baje vlada odločila za to premestitev. Obenem se pa tudi italijansko učiteljišče premesti v Gradiško, ker je mestni svet že ponudil brezplačno prostor za zgradbo italijanskega učiteljišča.
Priporočajte in širite naš lisi!
»Učiteljska tiskarna" v Ljubljani
registrovana zadruga z omejenim jamstvom
Gradišče št. 4
priporoča slavnim županstvom ter vsem c. kr. in drugim javnim uradom svojo
popolno zalogo uradnih tiskovin,
slavnim hranilnicam in posojilnicam se priporoča tudi v izvrševanje hranilnih knjižic; slavnim narodnim in drugim društvom v izvrševanje vabil, pravil, plakatov, diplom, ki jih izvršuje v navadnem ali v večbarvnem tisku najokusneje.
Postrežba točna in solidna.	Cene	zmerne.
Trgovsko-obrtna zadruga v Ljubljani
registrirana zadruga z omejenim jamstvom ■ ■■	-	■	naznanja,	da	je	pričela	dne	2.	januarja	1908	poslovati.	~~
(Pisarniški prostori: Soilllijske ulice Štev. 3, hiša dr. Pirca).
Daje posojila proti menici, oziroma zadolžnici (na odplačilo), ua vrednostne papirje, na zadružne deleže, na blago, na knjižne terjatve in na hipoteke.
Izdaja nakaznice na vsa tuzemska in inozemska tržišča.
Sprejema: vloge na knjižice ter jih obrestuje po 4*/*% rentni davek plača zadruga sama, vloge na tekoči račun, na zahtevo dobi stranka čekovno knjižico.
Eskomptira trgovske menice.
Vsa pojasnila se dobijo brezplačno v zadružni pisarni. Uradne ure dopoldne od 9.—12., popoldne od 3.—5.
V
v
v
AVGUST BELLE
Unec pri Rakeku,
prva In edina domača opekarna s sušilnim stiskanjem (Trocbenpressung).
Prične izdelovati pomladi 1908 zidarsko, zarezno in vso drugovrstno opeko v vsaki množini.
V
v
v
Svoji k svojim!
Kupujte samo pri narodnih tvrdkah! Trgovci, ne naročajte blaga pri protislovanskih tvrdkah!	—
Odgovorni urednik: Franjo Feldstein. Izdaja konzorcij „Slov. gosp. stranke*1.
Lastnina „Slov. gosp. stranke**. Tisk ..Učiteljske tiskarne- v Ljubljani.