Marija Kmetova:                                    _j^^^H
Kako se odpravljaš v šolo.      tPB
Cudno ¦vprašanje, pa kaj lahek odgovor: vstanem čim bolj pozno> da ¦ je lc Še nekaj minut časa za obiačenje, umiti se kar ni treba vsak dati — ¦ ali ]>a le malo roke iu — bodi «e noa! — pa naglo in stoje popiti zajtrk, 1 brž zgrabiti knjige, peresnika že kar ni Ireba,           ^^=k      "CKJCs         \
ga bo že kdo   posodil — in hajdi v šolo! Seveda,          W^^\      ^i^vSr      *  m
spodaj   pri  vratih  se  spomuim,  da som  kaj   po-           ^      T5^~\J^5         I
zabil ali pozabila, pa naglo nazaj in premečem              //l^l?    ^^*\         ¦
vse knjige, pa loputam z vtati sem in tja, pa          /-^^^^0*^4
vpijein. kje je zvezek, kje ta in ta knjiga — in          /    /Kv^      /^*?
se jeziin iu buclujein na brate in sesire ali tudi         /^ss*7?-      t? na starse in sUižkinjo, kaj tla počenjajo z mo-   /Tv/   y "/^O^-^^kop jimi stvarmi in zakaj jih založijo s— no — iii ve&ž/^^J  A j        ^"^^^jp ne najdem, se mato razjokam. v solzatt, pri čc-      *^C?\^^            &^^
iner si obraz še bo\j razmažem, sfrčim, ne samo        ^NV"
^^gj>L                zdrevim — iz stanovanja, pustini vrata odprta,
Ls$LLŠszS&               ne rečem ne z Bogom ne adijo, zavp.ijem kveČ-
s*\^JT[\               jemu   kakemu   bratu   ali   kaki   sestri   »Pojdi  se
/^^^^ij ^,           solit* — in poln jeze m slabe volje tečero l>o ce-
/    Cv t       T\ \         stah, stopam v luže in kupe blata, se zajetavam
f   frsffihl. %Ots       °^ ljtidi, ne Tidira nikogar, ki bi ga bilo treba
t_Jxrw ^^\z^^bl     pozdraviti, se koinaj izogibam vozovom, treščim
/&i^^/   fL^^J^p1^     v kakega majhnega otroka. da ga skoraj pode-
im/t   liLjv     ^=$!\        rem  ua  ^^   se   s   ^om  sPričkam.   ki   me  zato
^iOi /rTL$l<WjT-i    1        ošteva, pa se nenadoma zagledam v kak -— zame
ijjjffiV H tll^/^ir*r*       — zauimh' predmet. Pa obstanein. opazu jem in
Tsšr      vi'    /       1 L^j      pozabim.  kam  da  grem.  Nenadoma,  ko  glas  z
I          \r         onega sveta, zaslišina, kako bije ura in se spom-
Am.    J                      n.im — oj groza! — da moram biti ob iej uri že v
%2^                        ŠoH! SteČem na nos na vrai, lopnein skozi ŠoUka
vraia, irešČim vrhnjo oblcko s sebe, odprem vrata v svoj razred — Že mo-
Hjo — joj  — obatanem in  komaj  sopem, srce mi brije gor do  vratu, v
142
y^^.                   glavi  nii šumi, kaj  bo zdaj !  Pa  kaj  —  saj   se
^^\     J                  lahko zlažern 1 ljj se zlaŽem,   da   j e  kdo  bolan
jfvT&n                 doina, da je bilo doma  dosti dela,   da   je  bilo
^_j\i ^P~"                 trcba še piej  v trgovino,   da je bila kaka   ne-
/VJ^-T^i^V     fifoi     z®°da na ces^i — in tako dalje — ej, dosti je
/ 't/fež^/^ ($[    \   '(     izgovorov in izgovor je vsak dober — >naj gn.
i///m\        V^vA v^*        *ies Pr*liese  11U  *epu!«   —   pa   je.   In   tako   ves
/ 'fflm ^-/      /VV/!f        obložen z naglico od doma, z uejevoijo in slabo
v(iwK Jf /<^)$P           voljo v sebi, z lažmi prevlečen od vrha do tal
ffljKtfffiT/1~\  'jf             sedem v  kJop   in   spočetka   sploh   nič   ne   vem,
lffl||^. wl^y"4J            ^a-* se €ot^ krog me/je, kai pri šolski tabli. In
uflif*?s'/j'}i    \Th        ^e Pr*^e vprašanje do mene,   mi le z   največjo
\j-lk'^j4    \ \   \V\\        tezavo najde pot do moJgauov, in   domače   na-
\y/1^\\ rTv ^  jL        '°Se sploli ne najdein, ker je ostal zvezek domu.
'^^rrn /^i^II^i         Takole je — pa konec —. TakoJe se odpravljaš
&   rf/ /<J/    tfC-^C^   JiC v   šolo.   Prava   rečl  Saj   vse   mine  in   ima   vse
1 'jmL^S^^.     ^»—/^ svoj  konec, pa ga ima tudi Šolski  puuk   in po-
*flS3pL?<rL>         -sl-      tem smo zopct prosti, pa liajdi doinov, pa tekat
okoli, pa smeh in igra in tralala. — Ali je pa vse tole prav?
To je pa drugo vpraŠanje! Skoraj bi rekli* da ni prav. ]ji zares ni. Na vsak način uaglica ni nič prida. ln pravimo, da »naj Človek počasi hiti*. Kako se naj torej odpravljamo v šolo? Takole, raislim, bo najbolj prav: \ šolo se prav za prav odpravljarao Že ptejšnji dan. Ko prides iz šole, se tuuIo odpočij. Vojdi na. vrt, ali sedi v sohi in vzemi kako Čtivo, a]i se raz-govarjaj z brati in sestrami, seveda ne s pestmi in nogamil Čez kako uro nli dve uri sc spomni, da je jutri tudi šola. Seveda, neprijeina je ta misel, u kar jc — ju. Vem, da globoko zavzdihneš, a nič ne pomaga — dolznost je dolžuost. Stopi do svojih šolskih knjig in — Čeprav ti smrdijo — jili vzemi v roko, de«i urnik predse in poaiisJi. Ali imas kaj »aloge in katere? Pregledaš vse knjige po vrsti. ne le tistih za prihodnji dan, in se uČis. Pri teui ne kliČi Tsek Ijudi, ki so ti na razpolago, na pomoč, atapak poraisli p» svoji pameti. Saj ui v šoli ničesar, kar ne bi bilo primeroo za tvojo paniet. Saj so vsi predmeii odmcrjeiii tako, da so prav prave uiere za tvoje mo-žgane. In nič nikar ne hiti! Pa tudi Časa ne zapravljaj. Kako je to? Tako, da mislis samo na tisti jJredraet, ki se z njira bavis, in ne iŠčeš raztresenosti nalašč okoli. Zamisli se v to, da si zdajle ko uprežen konj* da moraš in muraš speljati ta in ta voz naprej po cesti, pa čeprav je še tako navkreber, pa čeprav je še tak hud klancc. NiČ ite pomaga — treba je iu mora sel Pa premišljuj, razvozlavaj hude vozle, teri trde orehe, čeprav inočao poka in se ne daj motiti od ničesar in nikogar. Če te med učenjem odpoklicejo k čem drugem, nikar nič nc gotlrnjaj. Stori tudi iisto, pa mirno in brez za-frkacij. če vse mirno odpravljas, bo vse prej končano iii bo tudi za učenje še dovolj ča«a. Polagoma odpravljaš predmei za predinetom. Naloge pisi počasi. Nikai* ne čečkaj. PrviČ tega no dovolijo v šoVu drugič pa sčeckana domača naloga zares ni nič lepa. Kaj bi na primer rekel ti, če bi ti kdo prinesel ssčečkano< jed? Na priraer juho — da ne bi bila nič kuliana, ni(5 osoijena in bi bila sama voda? A?i kruh — nič pečen? Ali obleka — le na-pol sesita; cerlji, da "bi viselo od njili? Take ^seečkarije« ne mara Dihče, pa bodisi, da je to miloga za v šolo ali pa kaj iakega. kar ima človek vsak dan v rahi. Mimo tega tudi ni vljudno, dati kaj »z rok, kar je napol nare-jeno, kar je kar 3>zmašeno< in je -^ko sračje gnezdo*. Brez vljudnosti pa ne prideš v življenju nikamor. Povsod zahtevajo svoj >dober dan« pa >z
143
Bogom«, in vsak hoče, tla se mu zahvališ, da ga pro&is. Če nisi elovek vljudnega vedenja, te brŽ razvpijejo, da si siroviua in teslo. S takim pe-čatom na čelu pa ni jirijetno hoditi po svetu. Torej, bodi pozoreu pri pi-sanju nalog tudi na vzunanjo obliko — če Že ne zato, ker boi sicer v šoli kregan, pa zato, ker to zahteva  vljudnost in olika.             (Dalje.)
f Bogomil Vdovič.
Ga ni vi*e med najni, 17. marca je umrt. Vem, da ga niste poznali, tudi v Vrtec, ne vem, da bi kaj pisal, pa veadar se ga moramo spomniti v Vrtcu. Zakaj? Po-znal je Vdovič slovenski jezik, kakor malokdo. Nekaikcat sva se srečala na ultci ali na stopnicah. ko je šel v prvo nu.dstropje. Nikoli se nisva samo pozdravila. vedno sva se ustaviJa in se pomemkovala o — slovenskem jeztku, ki inu je bil taJto pri srcu, kakor otrok inateri. Včasih se je cnučil, premišijeval, iskal cno samo p r a vo besedo vcw tedcn in ko jo je naše). je bil vesel, <la l>i uajrajši objel v<*s svet. Iza irnega ni veliko napisal, pač pa je veliko prevajal. Znal jt* madjarsko, it-alijansko, fraucosko, angleško. nemško. čcžko, rusko in poljsko. Najbolj jwnosf*n je bil na iprevod iz ruščiine-: Basni Krylova. Ta prevod bi morat 'J biti vzor vsein prevajalcem. Vsi ikritiki livalijo ta prevod 7-aradi tožno^ti. zgo-ščenosti iu i7,piljenos>ti jez.ika, in ivs «e berej« *Iiasni< kakor pristne, na elo-venski zemlji porojene pesmi. F^ansko leto sem vacii jih pri|>oročal in vam jih tiuli sedaj. po ujegovi stnrti. da jih kupite in preberete. B a s n i stanejo 30 Din hi jili narofite   pri   npravi   -»Vrtca«.   Ljubljaiia.