SLOVENSKA BCELA. %flrr
Odgovorni vrednik: An t. Janežlč.
St. 14.	V četvertek 7. aprila 1853.	IV. leto.
Fedor in Olga.
(Dalje.)
X.
Bleda in skorej v eni sapi pride Olga v drušini P. Ivajloviča in zvestega psa v ribčevo kočo k staremu Vazilu nazaj.
»Za božjo voljo, kaj se je zgodilo,« popraša naglo Vazil, ko se Olga nanj nasloni in solze liti začne. »P. Ivajlovič! govorile ali smo mar izdani? kako je bilo? Ali so nas zasledili? — O Bog! usmili se revne Olge in vzemi jo pod svoje varstvo!"
P. Ivajlovič zdaj ob kratkem pove, kar seje zgodilo. Vazil zvedivši vse, objema nježno serčno Olgo ter tudi psa ne pozabi, ki se je tako serčno obnašal. Olga tudi počasi utihne in se z Vazilom raduje, med tem ko pes pri nju nogah veselo skaklja.
»Lej, Olga! kako je dobro, da si psa včeraj sabo vzela, reče Vazil. Ako bi ga bil Ivajlovič umoril, kakor je mislil, mi vsi bi bili zgubljeni. Sultan! odšle zanaprej, dokler bo Vazil živel, se ti bo dobro godilo, dokler bom imel kej ugrizniti, boin s tabo delil.
»Sultan je moj! zavpije Olga ter boža psa. Zanaprej bo moj in se ne sme nikdar več od mene ločiti. Kaj ne, dobra žival! Pes zalaja, kakor da bi jo bil razumel, in se veselo okoli nje plazi.«
»Tako je prav, Sultan! mu pomigne Olga zanaprej čeva še bolji prijalla biti, kaj ne?"
Sultan še enkrat zalaja, kakor da bi hi! poterdil in se potem k du-rim vleže. »Lejte ga! pravi Vazil, varval nas bo pred vsakim napadom sovražnikov. Toda, Sultan! bodi tu brez skerbi, nič se nam ni treba bati.«
»Je že prav, reče P. Ivajlovič, ali kako dolgo nam je tako biti, ker je Olgi vpervič že spodletelo ? Fedor mora rešen biti. to sim sklenil in obljuba mora spolnjena biti, naj me stane, kolikor hoče, ako tudi svoje življenje zgubim.«
»Kaj, ko bi še enkrat k carinji iti poskusila?« vpraša zdaj Olga. Čuvaj je bil vsaj tako dober z rnano, da me zelo mika, še enkrat tje iti.«
»Nak, tega ne, odgovori Ivajlovič. Knez je mogočen, njegova beseda bo več obveljala, kot tvoja, Olga. Ako jim v roke prideš, te bodo brez d vombe njemu zročili, ker je tvoj varh po postavi. Nak, tega pa že ne!«
»Ali bi je očetovi prijatli nič ne branili ? praša Vazil. Tu ima kneza Romanova, kneza Tulovskega, kneza Somajlova. Vsi ti bi jo gotovo pod svojo brambo vzeli.«
»Brez dvombe, odgovori P. Ivajlovič. Toda kaj bo pomagalo? Res bi kneza Ivanova k sodbi poklicali, pa on, zvita buča, se bo lagal in
perdušal, da ni res; da je nedolžen, da je rajnki oče tako zročil in kaj bi bito spet z Olgo? — Spet bi bila pod oblastjo grozovilneža. Ne tako, ljubi moji! Ako hočemo pomoči iskali, iščimo je nar prej v nas, zaupajmo v Boga in v milost carinje."
Olga sedi vsa zamišljena, in ne ve kej Ivajloviču odgovoriti. Kakor je bila še mlada, je vender spoznala, da ima mož prav.
»Juhe, zakriči naenkrat spet, še nekaj vem, kar bi nam zamoglo pomagati. Toda, da začnemo, bodimo serčni. in zaupajmo v Boga bolj, kot vse revne in slabe."
»In kaj je neki Olga! kar nam misliš naznaniti? jo skerbno Vazil popraša. Govori, Olga! nain vender smeš upali."
»Nič druzega ni, kol to, odgovori Olga, da gremo v Sibirijo sami po Fedora in ga odpeljemo."
Oba moža se te grozne besede zaslišali ustrašila, in osupnjeno eden druzega pogledujeta.
»Ali se mar bojite, ju vpraša Olgo z nenavadno serčnostjo; jaz se ne bojim, ako me pa nočele spremiti, bom sama šla in prej ne počivala, dokler da Fedora ne dobim. Ako nama ne bo mogoče uili, oslanem pa pri njem in delim ž njim žalostno osodo pregnanstva., O Vazil in Ivajlovič! s čim mu bom mogla bolj njegovo nezmerno ljubezen do mene poverniti, kakor tako, da se ž mini vred žertvujem? Ako bi me ne bil tako zlo ljubil, bi bila skupej oslala, skupej lerpela in se skupej tolažila. Tako pa je šel in je mislil, da bo s svojim odhodom moje blagostanje uterdil. Ne bila bi več vredna njegova sestra imenovana biti, ako bi mu zdaj vsaj nekoliko ne povernila, kar je zame storil. Da, jez pojdem k njemu, naj velja, kar hoče. Ako ne boin lako srečna, ga rešiti, naj mu bom vsaj tovaršica v nesreči. Že to bo velika sreča za-ine, kadar ga spet vidim in poljubim!« —
Olgine besede so bile za oba prijalla, kakor blisk iz jasnega neba. Nikakor jima ni šlo v glavo, kako da bi se lo speljati dalo, posebno ker je bila še lako mlada.
»Olga! spregovori po dolgem molčanji I'. Ivajlovič, ne veš kaj od naju terjaš. Ti, Vazil, Fedor in jaz lahko, ako tebe slušamO in se na pot odpravimo, žalostno poginemo. Smeri zadene vsakega, ki bi se prederznil, iz pregnanstva uiti, smeri ludi tistega, ki bi mu pomagal. Toda ne bojim se samo tega; prevečkrat sim že smerti v oči gledal; ampak velikoveč me skerbi dolga in težavna pot v Sibirijo. Kako se boš zamogla zimskemu mrazu branili, pred kterim še mož trepeče. Ljuba moja! pusti tedaj te misli, vsaj tako dolgo, da spet poletje pride. Zdaj po zimi res ne moi-eš težav dolge poti prenesli; hudi mraz, ostri vetrovi in sneg bi te pod zemljo spravili, če prav bi požrešnim volkovom srečno ušla. Pusti vender te misli, vsaj vidiš, da nikamor ne moreš."
Tudi Vazil jo začne prositi, in jo še enkrat vsih nevarnost opominja, od kterih je .ravno Ivajlovič pravil, toda Olga ostane stanovitna in jima spet takole odgovori: Ako me nočete spremiti, grem sama, Bog mi bo pomagal, ako ine tudi ljudje zapusle! Moja ljubezen je močneji, kot vsi napotki; ako oslanem, me bo pa žalost po bratu umorila. Ce pa grem, me bo upanje krepčalo. Tedaj pustite me, vsaj vidite, da mdram iti in ga alj rešili ali pa ž njim dele mu pregnanstva nesrečo olajševati."
Zastonj so bile vse prošnje Ivajloviča, da ne, zastonj starega Vazila jokanje. Vse je bilo zastonj Olga se ne da premaknili, oba sta ji mogla, čeravno nerada, nazadnje vender privolili.
»Naj bo že, pravi slednjič Ivajlovič nekoliko nejevoljen, zdaj vidim, da je pri tebi vse zastonj, da nobena beseda nič ne pomaga. Greva s tabo! Ne bova le zapustila. Ali, Olga! premisli dobro, strašne reči te čakajo. Na dolgo dolgo pol bomo šli, slabosti boš omagala v nezmernih snežnih planjavah. Večkrat borno mogli v leh krajih pod milim nebom na snegu prenočiti. Lakota in žeja nas bole mučili, lačni volkovi bodo zmiraj z nami in nas vedno v strahu imeli. Olga! branila te bova sicer kolikor te bova mogla, toda težave bodo morebiti hujši, kol vsa naša moč in prizadetje. Toda to naj že bo, midva sva le zavolj tebe v skerbeh!"
»Ali napravimo si sani in konje, pravi Olga. Jez jih sicer ne morem sama voditi, ako me pa vidva spremita, se lahko vsim težavam v okom pride."
Ivajlovič in Vazil majela z ramami.
»Reva, kje hočemo denar dobili, vse lo kupili'/ praša zdaj Ivajlovič. Jez sim reven vojak, brez dobrega zaslužka, in Vazil je revež."
»Sej jest imam še nekaj denarja, reče naglo Olga in škate-ljico iz žepa potegne." Lejte, ko smo se iz poslopja na beg spravljali, poberem še dragocenosti rajnco matere in ž njiini uidein. Te so moje lastnina; prejela sim jih od nje na smertni postelji, in nihče nima pravice do njih. Dajte jih zamenjati. Vsi li kamni nimajo toliko cene, kot en sam pogled od brala!"
P. Ivajlovič hitro odpre, in z velikim začudenjem drage kamne gleda.
»Ho, ho! zavpije veselo, zakaj nam nisi poprej od njih povedala? S temi si lahko veliko sani in konj nakupimo. Ako jih rada daš, nam vender nekaj upa sije!"
»Le vzemite jih, Ivajlovič, mu veselo reče Olga. Vse zaklade rada dam, da bi le brata rešila. Vzemite, tecite, letite ž njimi, da jih zmenjale, in da potem hitro odrinemo! Kako bo vesel Fedor, kadar nas zagleda in bo z nami ili mogel!"
Ivajlovič vzame en del, drugi del da Olgi spet nazaj, rekoč:
»To nam je zadosti, da si lahko vse nakupimo. Druge kamne spravi, če hočeš, da bomo zamogli Fedora vpeljali. Le pomisli, da v domovini ne inoreino ostati, ako nam Bog srečo da. Bežati bomo mogli, bežati v ptuje dežele, kjer bomo pred postavo prosti. Ostali kamni nas lahko tam živijo."
Olga ostale stisne in spravi. Misel pa. da bo mogla domovino, lepe kraje njene nedolžnosti zapustiti, ji novo žalost obudi. Toda, ali hoče Fedora tako pustiti? »To se ne sme zgodili, Fedor mora rešen biti, naj me stane, kolikor hoče. Kjer je on, tam naj bo ludi moja domovina! Lej je svel velik, bomo že najdli kak košček zemlje, da bomo živeti zamogli. Le pojte, Ivajlovič! Fedor mora rešen bili!"
Ivajlovič gre in zamenja kamenje prav dobro. Zdaj si kupi dobre sani, in dva para močnih konj, nekej orožja in kožuhovne in pride potem spet nazaj.
»Je že vse napravljeno, reče v kočo stopivši. Kadar noč nastopi, jo odrinemo.
Komej pričakuje Olga noči. O mraku se že napravi, spet moške oblačila obleče, se dobro v kožuhe zavije in tudi par samokresov za pas vtakne. Ko je že dobro tema, odrinejo in se pri ribču, ki ga bogato ob-
darijo, poslove, in jo naravnost (je mahajo, kjer so sem in konje spravljene imeli. Zvesto jim tudi pes sledi. Sani so že pripravljene, še konje naprežejo, se vsedejo in — odrinejo bliskoma od Petrograda, ki jim je bil kmalo deleč za herbtom.
»O Gospod! bodi nam na pomoč, moli Olga, in Vazil, kije tiho rečene besede razumel, leče: Amen! Amen! V resnici nam je božje pomoči treba, ako hočemo k srečnemu cilju in koncu priti!" —
(Dalje sledi.)
Slovenska slovstvena zgodovina *).
StarodnvilOMt.
.Perva začetna domovina Slovanov je India. Čas, kedaj so v Europo prišli, in uzroki, zakaj so Azio zapustili, niso znani. Zgodovinarji menijo, da se je to že nekoliko stoletij pred Kristusovim rojstvom zgoditi moglo in to zavoljo prevelicega pomnoženja ljudstva.
Že v starodavnih časih se je bil slovanski narod v severno in juž-no-vzhodno vejo razkrojil, ki seže od Busie prek černega morja na obeh straneh Dunaja (Donave) do jadranskega morja, in zapopada dandanašnje južne Ruse, Rusine, Bulgare, Serbe, Ilirce in Slovence.
Med letom 592 in 595 so prišli Slaveni po mislih več zgodovinarjev iz bele Horvatie unkraj Tatranskih gor, so posedli zgornjo in spodnjo Austrio, Štajarsko, Krajnsko, Islrio, Furlanio, Koroško, Solnograško, in nekaj Bavarskega in Tirolskega. Vse te dežele skupaj so imenovali v tistih časih „Karantanio", prebivavce pa Karantane.
Nemci in za njimi Rimljani so imenovali Sloveue Vinde, in še dan današnji nas bližnji sosednji Nemci tako zovejo. Ali sčasoma so se vsled mnozih žalostnih okoliščin nekteri deli Karantanie ponemčili, drugi po-laščili. Da je pa tim res tako, nimamo samo pervega, nam znanega slovanskega letopisca Nestorja (živel je II. stoletji v Kievu na Rusovskem) v tem terjenji svedoka, ki pravi, da je nekdaj ves Norik slovansk bil; temuč imamo še dandanašnje priče, ki določeno govore, da sp po nikakor ne motimo: namreč imena gor, vasi, rek ino mest po listih krajih, kjer zdaj terdi Nemci prebivajo.
Stari Slovani so časlili edinega boga Peru na, stvarnika sveta, začetnika svetlobe in bleska, ki je na nebu in na zemlji vladal. Od druzih narodov so poznali več paganskih bogov kteri so bili manjši oblasti od Peruna. Tako je bil Sva lovit (Svatovid) bog boja, Rado g ost bog rokodejcev, Ve les bog živinoreje, i. t. d. — Lada je bila boginja lepote, Živa boginja poljodelrev (oračev), Deva na boginja lova, Vesna boginja mladosti; hudi duh se je imenoval bes itd. —
Bali so se hudih duhov, kateri so ljudem z vodo, ognjem in po-vetrijem škodili, ali jiui pa hudobne misli v serce sadili. Tudi so vervali
*) Sostavljena posebno po prednašanju g. prof. Metelkota, po ŠafaNku in Jung-manu. Pis.—Pri tej priložnosti prosimo vse slovenske rodoljube, da bi nam, kar morebiti napčnega ali pomanjkljivega najdejo, čim beržej naznaniti blagovolili, da bi se tako s časom popolna slovstvena zgodovina sostaviti in posebej izdati zamogla.
VredništVo.
v dobre duhove, d jase imenovane, v ženske bogovslva voda, sosebno rek in potokov, ki so se rusalke zvale. Vile so bile, kakor se je o njih basnovalo, mlade, v tanke bele krila oblečene deve, ktere so v skalah, na verhovih in v gostih lesih prebivale. One niso škodvale; ali maščevale so se nad njim, kdor jih je v kolovanji molil. Pošasti so bile lesne rusalke, ki so v drevesih stanovale. Bilo je tedaj gora, skal, virov, potokov in gajkov po vsi zemlji, v katerih so boginje prebivale.
Obiskovali so svete mesta, kjer so bogovstva bivale. Vsaka vas »svoboda« imenovana je imela svet gaj, kjer so duhovniki svojo božjo službo opravljali; bil je ta log tudi javno zbirališče in v njem so se sodbe sklepale. Kedar je protil sovražnik z napadom, so poslali šibe ure-zane v tem gaji v sosednje naselišča; to je bilo znainnje, ki jih je k skupni ali občni brambi sklicalo. Ta šega se je posebno pri uredbah naših bratov Poljcev ohranila. Zraven svetega gaja, katerega sled še dandanašnje pri vsaki stari vasi vidimo, se je znašlo drugo mesto, gradišče (pri severnih Slovanih horodišče) imenovano. To je bilo ograjeno in uferjeno mesto, kamor so v brainbo pribežali, in kjer je bilo zbirališče v odbijanje napadov. Se so tretje mesto imeli, kjer so darovali, kamor so pozneje hudodelce pošiljali in kjer so sožigali trupla mertvih; temu ineslu so rekli zglišče, to je sožgališče.
Ko se je jelo mračiti na zemlji, so popustili delo, vzeli darove, in so se podajali v nedramljeno liholo pod krepčavne sence dreves, slavit ž njimi darovanimi bitja, ki so jim polje in živino blagoslovile, jim moči pri vsacem početji dajale in jih v svojem varstvu imele. Prišedši na sveta mesta, so se bili ob čelo; ko so pak bogovom odarovali, so jeli prepevati, kakor so mislili, da bi jim dopasli mogli. Doma so imeli obraze diblikov (domačih bogov.) Od teh so menili, da varvajo dom in ljudi, kateri v njem prebivajo. Duhovniki so poznali pisanje in druge znanosti; čarodejniki so razkladali mnogoverslne znamnja in so bili visoko češčeni. Vervali so, da je človeška duša neumerjoča. Trupla mertvih so sožigali tudi na poljih, v lesih, kakor smo že prej rekli, in na razpotjih; popel pak so shranjevali v lončenih posodah in so ga zakopavali. K temu so še pridevali na grobe posode z jedjo in s pijačo, za dolgo polvanje merli-čem. Nad grobom so obhajali pogrebno slavnost, tri z na imenovano, pri kteri so plesali, prepe\ali in svojo moč na razne načine naznanjevali.
Že je časlil tako Slovan svoje bogove v lesih in na druzih krajih cele stoletja, kar se je tudi njemu luč kerščanstva zablisknila. Laški, nemški in franski duhovniki so prišli pod vladarstvom Karla Velikega v slovenske kraje, učit vero Odrešenikovo. Ali Slovana je bilo težko premoči od svoje stare vere odstopiti; lerdno seje deržal, kar ga je naučil njegov ded, sovražil je novoverce in njihovo vero, ker v njegovih očeh se mu je zdel novi učenik z vero slovanstvo vzeli, svobodo podkopati in ga v spone sužnosti ukleniti. Zato je pak tudi tako mnogi kerščenik prelil svojo kri za vero Zveličarja, katero so potem popili pradedovi v dar svojim razserjenim bogovom. Vender jele so počasi zeleneti resnice Jezusove vere v sercih slovenskega naroda, akoravno z naj večjimi opovirami. In kako bi bil pač pohlevno dal Slaven svoj tilnik pod jarem, kterega ni bil nikdar navajen nositi, in bi se ne bil ustavil novoverslvu, ki se je popolnoma ločilo od češčenja, ki ga je nekdaj imel do svojih bogov'? Ni si dal kratiti človeških pravic, akoravno je neotesan bil in omike poznal ni; ker navajen očakovskega ali patriarhalnega življenja in čiste svobode,
je prehudo občutil nove žuleče spone, kalere so ga od znotraj in zunaj kervavo rnesarile, ga ščemele, inu naj svetejše skrunile in z naj silnišim groženjem mnogokrat prepovedale, in tako ga primorale, da se je žalost-nik popolnoma preroditi mogel. Ali njegova moč je opešala, duhovniki so se mu morili in preganjali, očakovsko življenje je po tadašnjih uredbah cesarja Karla prestati moglo, in kje je imel Slovan takratne dobe drugod pomoči iskati, kakor ravno pri svojih starih duhovnikih in županih t Ginila je stara krepost, ginila slava našega naroda, dokler ni nova vera popolnoma korenine storila in ves narod prešinila z onovljeno močjo. Toda le malo časa je po spreobernitvi sijal blagor slovanskemu narodu; ptujslva spone so ga uklenile, in gosta trna je razprosterla čemo noč po naj boljši, naj mirniši, naj pohlevnimi kerščanski zemlji. (Dalje sledi.)
Procesia presv. rešniga Telesa pri starih Slavenih na Laškim.
(Konec.)
Drugi dan spet o ranim zoru so veselo zvonovi zapeli ino puške pokale. Od vsili krajev so se jeli naši Slaveni v dolino k farmanski cerkvi valiti. Ob 9. zjulrej se je začel sveli obred. Pervi so odperli procesijo s 18. srebernimi križi, katerih vsak je cenjen na 400 do 500 beneških zla-tov en beneški zlat je črez en goldinar.) Dalje je sledilo kacih 100 otročičev z zvončki, kateri so vedno klenkali zunej S. evangeljov ino blagoslovov. Posled so šli v šlric dva ino dva kacih 300 do 400 strelcov z puškami na ramenih; vsi strelci ene vasi oli soseske so bili skupej, ino kader so leti končali, so začeli strelci druge vasi ali sos *ke, ino tako dalje. Za njimi so sledili narodski godci z svojimi gosli; polem so se verstili pevci; zadej duhovniki z presvetim Resnim Telesom, nad katerim so nosili nebo četiri gospodje iz nar imenitniših deželskih rodovin. Za njim so bili vradniki, in za letini moški spet dva in dva; in na zadnje ženski spol. Kader so duhovniki odpeli »Pange lingua« so belili *) „S a cri s S o 1 e m n i i s" ino pevci so jo vdarili po slavenskim narečji Praznika svetiga, ino kader so leli odpeli svojo versto, so jo godci po njih vrezali, da je bilo kaj. Ko so leti jenjali, so jeli duhovniki peti drugo versto, pevci so jim odpovedali ali odgovarjali kakor poprej, potem pa godci, ino tako dalje so se verstili dokler niso prišli do odločeniga mesta, kjer je bila navada blagosloviti ljudstvo in polje. Pridši na namenjeno mesto so se vsi vstavili; ondi je bil oltariček že pripravljen, na njega presveto Rešno Telo tačas postavili, ko je diakon pel sv. evangelj. Na tleh okrog in okrog so bile cvetlice potrošene, ino v lepim redu so ležali kušnjeli 2), da so duhovniki pokleknili pred sv. Resnim Telesom. Ko se je jel peti sv. evangelj, so strelci nabivali svoje puške; godci in klinčki 3) so potihnuli, v zvoniku zvonovi omolknili; ljudstvo je stalo,
') lietiti se pravi svete pesme prepevati. Ta glagol se v tem pomenu sploh rabi na Benečanski meji med Slovenci. J) Polster, kušnjel je laška beseda.
3) Zvončki; beseda klincek se mi zdi izpeljana od klink ali klenk, odtod k tenka ti, — klingen, Klang. Onomatopoeticon,
vse tiho sani duhovnik je pel na glas sv. evangelj. Ko je bil la doveršen, je vse ljudstvo pokleknilo. Gospod župnik je odmolil odločene molitve, ino pri pervi besedi svetiga blagoslova sproži narbližji strelec svojo puško, ino to je bilo znamnje sveto Resno Telo počastiti. Tačas so jeli pervi strelci, ki so bili v procesji, pokati in tako so se verstili do poslednjih. Ta hip so jeli zvončki spet klenkati, v zvoniku veselo tonkati, godci jo radostno rezati, ino na gribu 4) martaleti 5) bučali. Tajšan u) šum, tajšan ropot, tako hučanje je bilo tačas, da je vsa dolina vrela ino dalje dalje po potocih ino po jamah se je odmevalo, kakor grom v zraku, kader kuje budiče. 7) To se je gajalo 8) pri vsakim blagoslovu, dokler se niso nazaj vernili v vas. Pridši v vas, grede v procesji vsi križniki, otročiči ino strelci, so vdobili poredama vsak dva hlebca kru-heka po krajceri ino po dokončani procesji tudi nekaj vina. Posled se je začela peta sv. maša z orglami; zadnjič se je sklenil sveti obred z bla-goslovairi; ino tudi tačas so spet vsi strelci zunej cerkve pokali, klinčki vedno„klenkali, na gribu martaleti gromeli. Ljudstvo je v cerkvi glasno pelo Častimo te ino orgle so vdružile njih glasove. = Moj Bog! to je pač presunilo serce vsakimu pričujočimi! kristjai u ino marskterimu so se vderle solze po licih. — Od vsih krajev so nas hodili Ljahi tisti dan obiskavat ino vsi začudeni nad našo narodno procesijo, so se s plašnimi očmi po nas ozerali, ko take procesije ni nikoli bilo viditi na Laškim.
Po dokončanim svetim obredu so se naši Slaveni mimo po gostiv-nicah nekaj okrepčali ino proti večeru so se \ernili na svoje domovišča; ino ni pomniti, da bi se bili, celo oboroženi, kadaj med seboj poškodovali; tako mirno ino pošteno so se razšli.
Zdej pa, kako je'? — Godci so šli rakom žvižgal, jih ni več k procesii; starih oblačil tudi ni več viditi, ker so nas laške oblačila pokvarite; to je žalostno viditi! Od pušk tudi ni več ne duha ne sluha, ino namesto njih vidiš starčke, ki so v svojih mladih letih na rami puško nosili, zdaj pobožno z peržgano svečo družbijo 9) Jezusa Kristusa. — To se pa našim Slavenam zdi, da ni s tako slavo storjena procesija, kakor v starih časih, ker nimajo več svojih dragih pušk, ino marskdej na ta dan se sliši med Ijudstvam kumrati 10) in zdihovati: tista prekleta laška republika nas je vederbala! — u)
Libanske cedre.
Libanske cedre rasejo po treh gomilah ali hribcih v dolini, ktero obdajajo visoke planine od juga, jutra ino sevra. One sloveče cedre, čjjih starosti in velikanskim steblom se popotniki ne morejo načudovati, stojijo vmed drugimi manjšimi v polure dolgi hosti. 15 jih je neznane veličine. Nektere so v okrog 30—40 čevljev debele. Nekdaj je vsaka imenitneja maro-
*) grib — griva — hrib, 5) martalet — mnžlar, Morser. Mortaletto — mortariolum, je laško. 6) Takšen. ') Ta izrek, kadar kuje budiče, mi je popolnoma neznan in nov. ') Gajalo — gadjalo, nedoveršiven glagol od goditi, kakor pravimo pohajati—pohadjati od pohoditi itd. Gajati se je pri Slovencih na Benečanskimeji sploh v navadi. ")Družbiti—spremati, comitari; je sploh navadno. '") Kumrati — mermrati. *') Vederbati cfr. verderben; je sploli v navadi tudi pri Goriških Slovencih.
nilska ves svojo veliko cedro imela. Vsako leto na svelek Gospodove pre-obrazitve so Maronci ') od vseli strani Libanskega pogorja, ki se 50 ur v polokrogu krivi in Tripolsko od Dainaške krajine loči, k tim starim cedram na božje pote hodili ino pod njimi službo božjo obhajali, na žrt-venikih zloženih iz kamenja, okoli stebel nadevanega.
Ker so ti poti bili vzrok nekih neredov, jih je patriarh prepovedal. Usled te prepovedi so žrlveniki daljih vesi razpadli ino samo trije ostali, na kterih se še vedno na obletnico Gospodove preobrazitve sv. meše berejo. — Varhinja prestarih Libanskih ceder je vera. Maronili verujejo, d« bi predrzneža, kteri bi se podstopil eno izmed teh dreves podreti, ali njim kake veje posekati, k mestu smrt pobila. Te drevesa so njim svete. S njihovim lesom je kralj Salomon Gospodov tempel olepotil. One so, pre, gledale slavo imenitnega Tira in veličast Izraelskega ljudstva. Gorje, kdor bi se jih predrzno doteknul!
Te prestare cedre so drobno z imeni vseslranih ino vsečasnih popotnikov napisane; zakaj one imajo takšo oživnost v sebi, da čas vrezanih črk ne zagrnjava, temoč jih od leta do leta vnovič ozelenjava, da te imena v vedno novem lesku nesmrtno žive.
Zares čudovilno drevo je Libanska cedra. Zivotnejša in močnejša od vsih dreves na svetu, rase neprestano v svoji lepoti, radja od leta do leta svoj cvet in sad v lednem zračji, se nima ničesa bati, rie potrebuje pomoči od človeške skrbi, je prekrasna neodvisla kraljica v rastlinstvu. Dokler *vele, skriva cvet pod veje, da ga snega in merzlega velra varje, brž ko se zbriše, zavihava ponosno sadonosne storže proti nebu.
Posebno še je tudi, da razun v omenjeni dolini ui več ceder ni-kdi na Libanu najti ; neke posamesne še sicer rasejo dve uri proti zahodu pri vesi Eden in Rhadet, so pak kam manše. — Nikol vender ne bodo te predavne cedre preminule, če se jih človek smili. O naj bi evropejska omika, ktera namerava te kraje v prihodnič osrečevati, ne zatrla, kar je aziaška sirovost pri miru pustila!!	Živ ko v.
Slovstveni glasnik.
Naš nevtrudljivi spisatelj g. Andrej Praprotnik se je namenil, nekaj povestic in pesmic nabrati in spisati in jih pod naslovom: cvetličice za slovensko mladino na svitlo izdati. — Na Dunaju je izšlo od preslav-nega jezikoslovca g. prof. Miklošiča spet prav imenjlno staroslovansko delo pod nadpisom: Apostolus e codice monasterii Sišatovac — Paleo-Slovenice. Ti spis je pisan 1. 1324. — V kratkem pridejo na svitlo že davno oglašene Serbske narodne pripovedke od V. St. Karadiiča. —
Različne drobtliiee.
* Rumunjski vladika v Erdelju g. Saguna je dobil dovoljenje, da more v Sibinju seminišče za izobraževanje rumunjskih duhovnikov in učiteljev osnovati.
') Maronci ali Maroniti, nekdaj krivoverni jednovoljci (monotheliti) so zdaj združeni z zedinjenimi Grki. Svoje ime so dobili od njih prvega patriarha, Janeza Maronskega, ker je bil iz samostana sv. Marona. ") Kralj in velikan vsih rastlin pa je Afrikanski baobab. Premernik nja stebla ima 25 — 30 čevljev. Ne rase sicer više 12 — 15 čevljev, ali v čem vse druge rastline prekosi, je to, da mu v okrog iz vršiča goste zvrši raso 60 — 70 čevljev dolge; z prvega se razpenjajo na ravno, potem se vklone do zemlje in napravijo okoli stebla lepo zeleno kroglino ali preprostoren živ šotor.
Natisnil Ferd. ž I. K teinmaj r v Celovcu.