367
Politični pregled
Avstrijski problem*
Niflheim, v juniju 19%.
Kdor si je ohranil tudi v današnjih dneh, ne da bi se dal begati od njihovih enako praznih kakoir učinkovitih gesel, neke ideale človeškega dostojanstva, človečnosti in svobode, in vsled tega pri opazovanju razmer v kaki deželi najprej vidi, kako trpijo silo baš ti njegovi ideali, bo ob primerjanju razmer v današnji Nemčiji in Avstriji opazil presenetljivo podobnost: tam kakor tukaj brutalna diktatura, ki grozotno teži dušo vsakega posameznika, ki si je še ohranil nekaj čuta za zdravo pamet in nekoliko smisla za razliko med dobrim in zlom; diktatura, ki vsakogar, kdor ne zmore simpatije za njo, ali je vsaj ne hlini, oropa najpreprostejših državljanskih pravic, ga lahko brez vsakega pametnega pravnega razloga spravi v ječo ali v koncentracijski tabor ali pa celo na oni svet. Tukaj kakor tam ekscesi brutalne fašistične „Hilfspolizei", denuncijantstvo, kakor ga doslej svet ni doživel, časopisje s tesnim nagobčnikom, javno mnenje brez besede, sistem talcev, ki se roga najpreprostejšim pojmom človečnosti, poleg vsega pa jesiharsko kričav in očitno zlagan način oficijelne propagande v radiu in tisku, ob katerem se poročevalci generalnih štabov v pretekli vojni zdijo kakor pravi fanatiki resnice.
Kljub vsej tej podobnosti pa se nam ob točnejšem opazovanju vendar pokažejo bistvene razlike. Brez dvoma stoji zaenkrat za Hitlerjem še večina javnega mnenja, za Dolfusom pa slabotna manjšina. V Nemčiji ima princip »Fiihrer ja" monarhistični značaj, v Avstriji oligarhičnega. Tam je velika masa zajeta v nekaki psihozi, ki ji kaže »Fuhreirja" kot nekakega Odrešenika, pred
* Priobčujemo ta članek, ki je bil napisan za »Sodobnost" še pred zadnjimi odločilnimi dogodki v Avstriji, ker ni izgubil svoje aktualnosti.
katerim vihti kadilnico kakor pred Bogom (nekateri pastorji so podobo Hitlerja postavili na oltar svoje cerkve!); tukaj manjka pristašem vlade subjektivna poštenost psihoze mas, neštete, z vsem mogočim pritiskom izsiljene izjave patriotskega navdušenja za Dollfussa izhajajo iz prav onega motiva, iz katerega izvira navdušenje v Nestrovevi parodiji Hebblovega „Holof ernesa":
Weil er uns sonet niederhaut, preisen wir ihn alle laut. — Te in enake razlike pač ne izhajajo iz različne duševnosti delov nemškega naroda, ki prebiva v teh dveh pokrajinah, mnogo prej iz čudnega medsebojnega vpliva cele vrste različnih vzrokov, iz nekakega prevrnjenega sosledja fašističnega razvoja, v veliki meri pa iz različnega zunanjepolitičnega položaja.
Kdor je še pred kakimi petimi leti pirimerjal razmere v Avstriji in Nemčiji, bi bil komaj prerokoval, da bo fašistično gibanje neomejeno zavladalo v Nemčiji prej ko v Avstriji. Tega bi iz raznih razlogov ne pričakoval, posebno, če, kakor pisec teh vrstic, politične spremembe tudi z etičnega stališča ocenjuje in prav zaradi tega mogoče vpliv duševnosti v politiki precenjuje, iz enega razloga ne: saj se je vendar zdelo, da meščanstvo v Nemčiji še ni tako grozotno desintelektualizirano kakor v Avstriji. Naj so bile obtožbe publicistov, kakor je n. pr. Heinrich M a n n , še tako pretresljive in resnične, je vendar v vsej pestri množici intelektualcev povojne Nemčije bilo manj običajne nacijonalistično-reakcijonarne borniranosti ko v Avstriji. Glede na meščanstvo in intelektualce Nemčija ni bila v oni meri kakor Avstrija republika brez republikancev. (Da me ne bo kdo napačno razumel: število rao-narhistov je bilo in je v Avstriji majhno samo zato, ker Habsburžani niso priljubljeni, ne pa mogoče zato, ker vidi meščanstvo v republiki pozitivne vrednote.) Kakor v marsičem drugem je bila razlika n. pr. tudi v sodni praksi: kjer je šlo za politične delifcte desnice, je republikanska justica v Nemčiji funkcijonirala sicer zelo pomanjkljivo, v Avstriji pa sploh ne. Korupcija časopisja je bila v Avstriji enako hujša kakor pomanjkanje čuta za javno moralo. V Nemčiji se je fašizem krepko razmahnil šele 1930, ko je postala gospodarska kriza akutna. V Avstriji pa je bil fašizem že prej ko v drugih deželah odločilen političen faktor.
Angleški pisatelj A. H u x 1 e y je nedavno („Neues Tagebuch") o postanku in bodočnosti fašizma zapisal sledeče: „Ko so 1921 stavkali rudarji, sem stanoval v nekem penzijonu v severnem Londonu. Moja družba so bili mali uradniki in nameščenci, torej „škrici", ki so dobivali kake 4—6 funtov na mesec. Med jedjo se je mnogo politiziralo, posebno ob času stavke, pri tem pa z antipatijo, ki me je začudila. Vsi moji sobesedniki so rudarje sovražili, in sicer tako strastno, kakor da so jim storili kako osebno krivico. Teh po-menkov nisem nikoli pozabil, ker so mi odkrili resnico, ki mi jo je zgodovina pozneje večkrat potrdila: tok razrednega sovraštva v smeri od malega meščanstva proti proletarijatu je nenavadno bolj deroč ko od proletarijata navzgor proti drugim stanovom". Brez tega spoznanja si sicer res ne moremo razložiti nenavadne slike, ki jo kaže avstrijska notranja politika povojne dobe.
V avstrijskem parlamentu je bila samo ena levica, socijalni demokratje. Kar so si ob ustanovitvi demokratske republike obetali, namreč da bodo kmalu dobili večino, se jim ni posrečilo; od 1920 je bila zvezna vlada vedno sestavljena  samo iz  meščanskih strank.  Vendar pa  je bila njih  manjšina
368
precej močna (pri zadnjih volitvah v narodni svet 1930 so dobili 42% vseh glasov, torej nekako toliko, kolikor naciji v Nemčiji 5. marca 1933!), kar je dajalo njihovi poziciji precej moči, dasi je bila v parlamentu res samo defenzivna. Vsled federativnega ustavnega sistema in posebnega položaja samostojne zvezne države, kakor ga zavzema Dunaj, kjer so imeli dvetretjinsko večino, jim je bila omogočena velikopotezna komunalna politika, ma katero so bili vsi avstrijski delavci ponosni. Breitner, genijalni in toliko razvpiti finančni referent Dunaja, je uvedel sistem obdavčenja, ki se mu mora priznati velika mera socijalne pravičnosti: razmeroma nizek davek na množinski kon-zum, visoke davke pa na luksus in nepremičnine. (Nič ni bolj značilno za pravi smisel avstrijskega prevrata leta 1934, ko takojšnja Sprememba dunajskega davčnega sistema: konzum mas se je takoj više obdavčil — n.pr. voda — pri luksusu pa se je po vladinih besedah »progresija nekoliko omilila"-) Ne da bi najemala posojila, je lahko dunajska občina izvršila velika dela, ki so doživela priznanje celo meščanskih politikov, ki pa jih je avstrijsko meščanstvo naravnost strastno sovražilo. Umljivo je to pri bogatejših, ki so jih zadeli občutni davki, neumljivo pa pri malem meščanstvu. Toda tudi tukaj se je pokazal prav oni pojav, o kaiterem pravi Huxley: »Gospodarsko se malo-meščanstvo vedno bolj proletarizira. Vedno bolj postaja suženj svoje plače, ki vsaj v svojih spodnjih plasteh, ni boljše plačan ko ročni delavec. Vkljub ekonomskemu pritisku pa ga tradicija še vedno veže z višjimi stanovi. Kdor spada med nje, uživa dragocen privilegij; prava nesreča zanj, če ga zgubi. Mali meščan živi ob robu prepada v vednem strahu, da bo padel v brezdno proletarcev. Zato ga vsako gibanje v tem brezdnu osebno razburja, ker se ga polašča bojazen, da mu bo valoveče brezdno izpodneslo noge, in da roke, ki se od tam dvigajo, čakajo samo na to, kako bi ga potegnile k sebi. Prole-tarec nima kaj zgubiti, mali meščan pa pač, ali vsaj misli, kar je nazadnje isto, da bo mnogo zgubil, in strah pred to zgubo ni več strah, je že groza. Strah pa rodi sovraštvo!"
To sovraštvo malomeščanskih slojev do delavstva je ustvarilo psihološko podlago za politični sistem, ki se je v Avstriji stabiliziral za par let, ko si je meščanstvo opomoglo od strahu, ki mu ga je navdala revolucija 1. 1918. Ta sistem bi lahko imenovali sistem dveh strank, ker se je S e i p 1 u , edini politični glavi, ki so jo politične stranke zmogle, posrečilo, da je poleg velike krščansko socijalne stranke združil tudi male stranke nacijonalnih kmetov in meščanov v enoten meščanski blok, čigar politiko so v mnogo večji meri, kot se je prizadetim zdelo, vodile banke in velika industrija. Pomanjkanje pravih političnih idej so prikrivala antifašistična gesla in stalni očitki, da je vsega zla prav za prav kriva socijalna demokracija.
Malomeščansko sovraštvo do delavstva se ni jasno kazalo, saj se samega sebe niti ni jasno zavedalo. Sovraštvo se ni obračalo proti delavcem, pač pa proti njihovim »zapel jivcem"; vsi so hoteli živeti z delavci mirno v pravi »narodni skupnosti" in krščanski ljubezni! V resnici pa se je očitek »zapeljevanja" po »tujerodnih demagogih" obračal proti povojnemu socijalneniu in kulturnemu napredku delavstva, ki bi naj zopet zavzelo oni položaj predvojnega proletarca, kakor mu po krščansko-germanskih željah gre. To sovraštvo, ki ga je politika izrabljala in ga še umetno gojila, je napolnilo ljudi z vsemi mogočimi predsodki, in je tudi sicer pametne glave naredilo popolnoma nerazsodne. Nobena avstrijskih povojnih strank tudi ni imela toliko korupcijskih škandalov, počenši od A h r e r j a, ki se je moral umakniti celo na Kubo, pa do
24
369
S t r a f e 11 e, ki so mu pred sodnijo dokazali umazanosti in nekorektnosti. In sedaj se prvi vrača v javno življenje Avstrije, drugi pa ima zopet mastno službo v »avtoritarni državi". Toda ogorčenje malomeščanske javnosti se nikoli ni toliko obračalo proti kompromitirani stranki, kakor proti demokraciji in republiki kot takima. Naj je bilo to sovraštvo malomeščanstva proti delavcem še tako nezavestno, realno je vendar bilo. Še v času, ko so se dnevno dogajale najpretresljivejše tragedije zaradi brezposelnosti, ko je brezposelnost postala najhujši svetovni problem, se je lahko v meščanskih krogih culo, da ta brezposelnost, o kateri se tolikanj govori, izhaja prav za prav iz lenobe „so-drge", ki ne mara delati, ampak rajši živi od komodne rente, ki ji jo daje podpora za brezposelne.
To sovraštvo ni bilo samo psihološka podlaga za regularno meščansko politiko, ampak tudi za rojstvo antidemokratske „Heimwehr", ki je nastala, ko se je meščanstvo zavedelo, da s pravnimi sredstvi demokracije socijalistov ne bo prisililo na kolena. Ta fašistična bojna organizacija se je rekrutirala pred vsem iz ireakcijonarne in k brutalnostim nagnjene kmetske mladine alpskih dežel, a tudi iz malomeščanstva in delavcev, ki jih je teror njihovih gospodarjev v njo prisilil. Na Seiplovo pobudo so jo financirale banke in industrija, meščanske stranke so jo deloma zavedno podpirale, deloma blagohotno tole-rirale. Tudi večina meščanskega časopisja, pred vsemi najbolj razširjeni in najbolj ogabni „Wiener Journal", je simpatizirala ž njo. Kanalu je nastalo posebno heimwehrovsko časopisje, ki so ga včasih, čeprav je posebno v provinci rado razbijalo po antisemitskem bobnu, vodili židovski, zaradi izsiljevanja že kaznovani kortupcijonisti. „Heimwehr" je postala slepo orodje najhujšega podjetniškega terorja, kar se je najbolj pokazalo pri »Alpine Montan-gesellschaft". Meščanske stranke s pravo demokratsko zavestjo sploh ni bilo. Takoimenovano »demokratsko krilo" krščanskih socijalcev je bilo n. pr. po smrti J. Finka vedno zelo slabo, večkrat tudi nezanesljivo. Večina anti-marksističnih politikov je bila zadovoljna z učinkom „Heimwehra", zato je ni prav nič motila intelektualna nerazvitost njegovih vaditeljev, n. pr. S t e i d -leja, Pfrimerja i. t. d. Sploh je bila novost, koliko neizobraženih in omejenih ljudi se je pririnilo med »politične faktorje".
V tej zvezi ne smemo zamolčati, kako sramotno so se vedli v splošnem zastopniki intelektualcev, takoimenovani »izobraženi ljudje", med njimi celo zastopniki najvišje izobrazbe. Njihova neomajna nacijonalna in reakci-jonarna borniranost je pokazala, kako malo so se naučili od svetovne vojne. Naravnost neverjetno je n. pr., kako enostransko in tendencijozno je dunajski vseučiliški profesor zgodovine še mnoga leta po vojni obravnaval vprašanje odgovornosti za svetovno vojno. Med avstrijskimi intelektualci in učenjaki so bili silno redki, ki jih je nekak čut odgovornosti prisilil, da so svoja politična čustva z umom kontrolirali. Nikoli ni bilo protesta zoper ekscese policije ali samovoljnosti „Heimwehra", ki so se rogale vsem zakonom in postavam. Fašistični komandanti so lahko že pred leti javno pozivali k nasilni spremembi ustave, ne da bi se kak državni pravdnik za to zmenil. Nasilja in surovosti so bile na dnevnem redu. Mednarodno znan je dogodek 1. avg. 1928 v Gradcu, kjer so bili na zborovanju pacifističnih žen, ki vendar nikakor ni moglo propagirati kakega »marksističnega terorja", do krvi pretepeni ne samo tuji gostje, ampak tudi ženske. V nekem drugem primeru so maskirani in alkoho-lizirani heimwehrovci streljali na proletarske otroke, ki so bili na potovanju. Umljivo je, kako so taki primeri delavstvo razburjali. Intelektualci pa se niso
370
zganili. Slej ko prej so simpatizirali s Heimwehrom, pred očmi vseučiliških profesorjev so dijaštvo rekrutirali in eksercirali. Že takrat grozotno — svoj višek je doseglo šele v L 1933 — pomanjkanje vsake logike, pameti in morale v javnem življenju ni med intelektualci zbudilo nikakega duševnega odpora, niti ne, ko so pamet pregnali z vseučilišč samih, se ni oglasil noben odločen in učinkovit protest med profesorji, ki so pač ob raznih slavnostih mirno in samozavestno poslušali, kako mladini ne podajajo samo znanja, ampak tudi kot osebnosti vzgojno vplivajo na njen značaj! Naravnost sramoten primer pomanjkanja čuta za duševno čast pri avstrijskih vseučiliških profesorjih se je pokazal ob Schobrovem slučaju. Zvezni kancelar Schober ni bil samo, kakor je pokazal njegov koncept carinske unije z Nemčijo, neroden politik, bil je tudi dvomljiv značaj. K. K r a u s , izdajatelj znane „Fackel", je dokazal, da si je Schober kot dunajski policijski prezident od revolverskega žurnalista Bekessvja dal izsiliti pozitivno nravnostno spričevalo, ki je bilo kajpada lažno; ponovno mu je javno očital laž, potvaro, zlorabo uradne oblasti in felonijo, ne da bi ga Schober, ki se je pač bal dokazov pred sodnijo, tožil. Schober pa je vkljub temu ostal policijski prezident, postal celo zvezni kancelar, avstrijske univerze in tehnike pa so se naravnost začele okoli njega prehitevati s častnimi doktorati! Značilno je, da se je prvi slučaj pogumne kritike in demonstracije pred vlado zgodil šele v poletju 1933, torej v času, ko je konkurenca dveh fašističnih struj prej omenjeni sistem dveh strank že strmoglavila in tako spremenila notranjepolitično lice Avstrije. To je znana izjava, s katero je deset uglednih dunajskih juristov kritiziralo protiustavne odredbe Dollfussove vlade, odkar je bil v marcu 1933 izločen parlament. Kritika je bila stvarno vseskozi upravičena in učinkovita. Žalostno je ob njej bilo samo dejstvo, da ni izhajala toliko iz užaljenega pravnega čuta, iz čustva humanosti ali iz ljubezni do svobode, kolikor iz simpatije do nacionalistične varijante fašizma, ki je bila porinjena v opozicijo, onega fašizma torej, ki je vendar, potem ko je v Nemčiji prišel do vlade, zagrešil že vse drugačne kršitve zakonov in barbarstva, kakor pa — do takrat! — Dollfussova vlada!
Avstrijci moramo našo češkoslovaško sosedo za njenega prezidenta Ma-saryka res zavidati. Osebnost, ki bi imela vsaj košček njegove duševne in etične veličine, bi nam bila prihranila marsikatero nevšečnost.
Odkar je moral Schober pod francoskim pritiskom odstopiti in je mala velenemška stranka zapustila vladno koalicijo, so antimarksistične vladne stranke imele v parlamentu samo en glas večine. To je bila prva pomembna sprememba v opisanem sistemu dveh strank. Vlada je stala na silno slabih nogah in je bila odvisna ob slučajnih glasovanj. Ob važnih glasovanjih ni smel niti en vladni poslanec biti bolan. Smisel demokracije je priporočal sporazum s socijalistično opozicijo, toda do te ni prišlo.
Po prvih velikih volilnih zmagah Hitlerja v Nemčiji in po vedno hujšem pritisku gospodarske krize so se v ljudskih masah Avstrije začele daleko-sežne spremembe. Volitve v deželne zbore 1932 so pokazale silen napredek nacistov, predvsem na škodo meščanskih strank. Nacijonalni socijalizem pa je še napredoval. Čeprav je v parlamentu še bil brez zastopstva, je v notranjepolitičnih nasprotstvih že veljal sistem treh strank, ki je* politično lice Avstrije popolnoma spremenil. V začetku 1933 se je videlo, da bi krščanski socijalci, največja in najvažnejša politična stranka, v slučaju volitev naravnost pogoreli. V tej situaciji je Dollfuss segel po diktaturi.
24*
371
Tudi diktatorja Dollfussa ne smemo precenjevati zaradi uspehov. Oba svoja družabnika Feya in Stahremberga pač presega po svoji duševnosti. Brez dvoma ima poleg energije in dobrih živcev še lastnosti, ki se evfemistično imenuje pogum, manj spodobno pa drznost in pomanjkanje pomislekov. Poleg vsega je imel tudi mnogo sreče. Tako ima med nacijskimi nasprotniki izrazito nerodo Habichta, ki je s svojimi težkimi napakami omogočil, da se je z Dollfussovimi metodami lahko preprečilo uveljavljenje nacistične stranke. Posebna sreča za Dollfussa je bila formalna pogreška v zadnji seji narodnega sveta v marcu 1933, ki je po odstopu treh njegovih predsednikov — vsled formalne vrzeli v določbah ustave — dala povod, da se je lahko juridično konstruirala „Selbstausschaltung" avstriskega parlamenta. Tudi sicer mu je pomagal slučaj. Brez dvoma pa je dokaz politične spretnosti in uvidevnosti, da je Dollfussu uspel boj na dveh frontah, ki so mu uvidevni ljudje soglasno stavili prognozo političnega samomora.
Ob novo nastalem sistemu dveh strank je imela vlada na izbero koalicijo s socialisti ali z nacisti. Pred zvezo z nacisti jih je morala svariti že usoda nemških nacijonalcev v Nemčiji, ki so bili kljub koaliciji ogoljufani in uničeni. Če se je vlada že pomišljala pred to zvezo, pa se je morala pripraviti na brezobziren boj proti gibanju, ki je stalno naraščalo in ogrožalo temelje države in civilizacije. Izvenpolitično oporo je imela vlada pri tem v interesu ne nemških velesil, da Avstrija ne postane nacistična. V notranji politiki pa sta bili dve možnosti: proti fašizmu se je bilo že od kraja treba boriti s fašističnimi metodami, kar je želela Italija; ali pa v zvezi s socijalisti braniti ustavo in republiko. To drugo možnost, ki je bila ne samo bolj civilizirana, ampak je obetala tudi več uspeha, bi podpirali Francija in mala antanta. Za zvezo s socijalisti je bil položaj kar se da ugoden za vlado. Ko je bila v Nemčiji socijalistična levica uničena in Avstrija stisnjena med fašistične države, so avstrijski socijalisti v svoji brezmoči postali neverjetno popustljivi. V tem razpoloženju so zamudili ugodno priliko za najodločnejši odpor v tre-notku, ko je vlada prvič odkrito prekršila pravo: v marcu 1933, ko je »izklopila" avstrijski parlament. Mnogi delavci so bili že takrat ogorčeni in obupani nad popustljivostjo lastne stranke. Juridična motivacija te kršitve je bila naravnost izzivalna, bila pa je za boj proti nacistom tudi popolnoma nepotrebna. Vlada bi bila od popustljive levičarske opozicije z lahkoto dobila najdaleko-sežnejša pooblastila in pripravljenost parlamentarne večine, da za izredne razmere legalizira izredno vlado. Dasi torej vlada nikakor ni bila v zadregi, se je vendar odločila za notranjepolitični boj na dveh frontah, za kršitev prava in postopno uvedbo fašizma. Rastočemu terorju nacijev se je zoper postavil rastoči teror vlade, socijalistom pa so se vzele vse pravice. Pri tem se je vlada vedno bolj opirala na ,,Heimwehir", ki jo je kljub njenim proti-, ustavnim ciljem in dasi je bila po nerodno zasnovanem puču v 1. 1931 težko kompromitirana in ji je večina pristašev ušla med naciste, naredila naravnost za nekako državno institucijo. „Heimwehr" je že davno dobivala podporo od Mussolinija, sedaj se je tudi avstrijska vlada popolnoma zapisala italijanski politiki. Tragični konec februarskih bojev je to usodo samo zapečatil.
Predzgodovino in podrobni potek meščanske vojne bomo že kedaj točneje spoznali. Odgovor na vprašanje po krivdi se dobi iz nekaterih dejstev. So-cijalistično vodstvo je bilo vsled opisanega položaja neverjetno popustljivo. Dolgo si ni upalo poskusiti nobenega pravega odpora, čigar uspeh je res bil tudi dvomljiv. Med pristaši je seveda nezadovoljnost s pasivnostjo stranke
372
morala rasti. Vlada pa je postopoma in brez potrebe jemala svobodo: prepovedala je zborovanja, omejevala časopisje in društva, prepovedala „Schutz-bund", zmanjšala podporo za brezposelne i. t. d. Vsak posamezen teh činov bi bil v prejšnjih letih pomenil takojšnji izbruh meščanske vojne. Sedaj se ni zgodilo nič, zdelo se je, da stranka vse to molče sprejema s popolnoma neučinkovitimi protesti. Da je lahko še naprej životarila in ni bila kratkomalo prepovedana, se ima zahvaliti samo vplivu francoske vlade na Dunaju. Pod pritiskom levega, z vodstvom nezadovoljnega krila se je stranka sicer pripravljala na oborožen odpor, toda samo za skrajni slučaj, če bi bila n. pr. razpuščena ali dunajski župan odstavljen. Ko je Daladier odstopil, pa se je Dollfussovi vladi, t. j. predvsem varnostnemu ministru Feyu, zdelo, da je prilika, da uniči zasovražene socijaliste. Zato je hotel na vsak način izzvati odpor socijalistov, kar se je skušalo pred vsem doseči z iskanjem orožja pri socijalistih.
Že 1933 je dal Starhemberg iskati orožje pri socijalistih, v tihi nadi, da bo odgovor socijalistov na to provokacijo dal zaželjeni povod, da se vsa državna eksekutiva obrne proti socijalistom; ko bi bili uničeni, bi se volitve, ki so se bližale, lahko suspendirale. Takrat je izbruh meščanske vojne pre-, prečila naravnost vzorna discipliniranost socijalistov, ki so se zavedali, da jim je treba ohraniti samo hladno kri, saj bodo čez teden dni svojo pravico lahko branili pri volitvah. Februarja 1934 pa niso bile nikake volitve pred durmi in ogorčenje mnogih delavcev je bilo tako brezmejno, da je Feyeva provokacija morala povzročiti eksplozijo. Fey je namreč porabil dan, ko je Dollfuss bil v Budimpešti, da je dal v Schwechatu iskati orožje, čemur je sledilo razburjeno prerekanje med Dollfussom in Feyem. In nekaj dni pozneje se je v Linzu res pripetil incident, ob katerem je izbruhnila meščanska vojna. Posebna tragika za delavce je v dejstvu, da je baš splošna stavka francoskih delavcev onemogočila francoski vladi telefonsko zvezo z Dunajem in intervencijo zoper divjanje reakcije.
Meščanska vojna je bila polna grozot. Sledile so jim usmrtitve, ki so jih razglašali po radiju med veselimi gramofonskimi ploščami in krščanskimi izreki. Vlada je obsodbe nestrpno pričakovala. Ko je pred sodiščem v Leobnu stal K. W a 1 i s c h , čigar junaštvo je v delavskih krogih naravnost mistično, je pritiskala vlada na sodišče in še med posvetovanjem vsakih par minut po telefonu vpraševala, ali sodba še ni izrečena! Tisoči, ki so Walischa ljubili in občudovali, so prišli, da bi s cvetjem okrasili njegov grob. Niso jih pustili k njemu. Neštete in nepopisne so grozote, s katerimi se je krščanska država znesla nad premaganimi delavci.
Ko je bilo delavstvo na ta način vrženo ob tla, ni bilo za diktaturo nobenih ovir in zaprek več. Oglejmo si položaj, ki je za tem nastal.
Absolutistična vlada, s katero simpatizira samo neznatna manjšina prebivalstva, ki pa neomejeno razpolaga z vsemi sredstvi državne moči, drži ž njimi vso opozicijo, ki je popolnoma brezpravna, brezobzirno pri tleh. Stalno je mobiliziran ves vladni aparat in pač tudi v predmarčni dobi neznana množina vohunov, ovaduhov in izzivačev, da se vsak še tako nedolžen poskus opozicije že v kali zaduši. Če kmet na žandarmeriji naznani, da mu je bila svinja ukradena, se mu lahko dogodi, da dobi odgovor: „Dragee, za take reči sedaj nimamo časa!"
Vlada sicer venomer zatrjuje v radiu in po časopisju, da ima ogromno večino ljudstva za seboj, toda v Avstriji ji tega nihče ne veruje. Kako je
373
številčno razmerje strank, je seveda težko uganiti. Vendar pa se lahko reče, da bi v primeru svobodnih volitev nacisti sedaj dobili 40—50, komunisti 30 do 40, vladni pristaši pa kvečjemu 20—25% glasov. Vkljub vsej politični reklami se vladi ni posrečilo, da bi pridobila zase kake pomembnejše dele opozicije. Ali nima reklamnega ženija nemških nacistov ali pa manjkajo socijo-loški in politični pogoji za uspeh njene reklamne politike: v nasprotju z nemško lahko avstrijska vlada apelira samo na državni patriotizem in ne tudi na nacijonalizem, ki se nekako zdi bolj uspešno geslo za nerazsodne malomeščanske množice. Zdi se celo, da opozicija še narašča. Obsojena pa je v popolno nemoč, ki bo trajala vse dotlej, dokler ne nastopijo kakšne zunanjepolitične spremembe. Da bi se obe fašistični struji kako dogovorili, na to pač ni mogoče misliti.
Glede svetovnega nazora, ki vodi politiko vlade, se sklicuje Dollfuss (v nasprotju s Starhembergom, ki je bolj za »totalno državo" po italijanskem vzorcu) vedno na ideje papeževe enciklike „Quadragesimo anno". Brez dvoma stoji ta enciklika po svojih idejah, če jo vzamemo za podlago kakšnemu političnemu programu, neprimerno više ko n. pr. Hitlerjev „Mein Kampf" ali Rosenbergov „Mythus des 20. Jahrhunderts", samo Dollfussova praksa nima ž njenimi idejami nobenega opravka. Vkljub vsej očitni podpori, ki jo vlada uživa od strani duhovščine (ki pa nikakor ni vedno odkritosrčna, saj so mnogi duhovni na skrivnem nad počenjanjem vlade ogorčeni in govorijo o »črnem boljševizmu" v Avstriji!) nima vladna praksa nobene zveze s krščanstvom. Dasi stoje zastopniki cerkve tako javno ob strani vlade in so škofje celo v posebnem pastirskem pismu odobrili zopetno uvedbo smrtne kazni, vendar narašča — vkljub mnogim izsiljenim povratkom v cerkev — proti-katoliško razpoloženje celo v mnogih dosedaj strogo klerikalnih krogih med kmeti. Ideja »stanov", ki igra sedaj tako veliko ulogo v ideologiji vlade, je od kraja sploh bila samo beseda brez jasne, določene vsebine. Pred leti so se heimwehrovci in drugi protikomunistični krogi vpraševali: „Kaj hočemo prav za prav, če tako zabavljamo na demokracijo? Pač neke vrste ustavo, ki bi za vselej onemogočila, da bi interesi proletarcev stopili v ospredje, ali pa da bi morali kaki manjšini dajati kakšne koncesije! Kako naj to reč lepo povemo z eno besedo?" -;- „No, pa recimo .Standestaat!'" — se je glasil odgovor, in kaj več in drugačne vsebine ni v tej besedi nihče iskal. In tudi kesneje, pod diktaturo, ko bi se naj uresničila želja, ki se je skrivala v tej besedi, ko so začeli o njej razmišljati in so v svrho propagande politični ideali postali potrebni, je bilo vse veselo, da se je v tem geslu našla beseda, ki sta se je lahko posluževali obe smeri vladne koalicije, politični katolicizem in heimrvviehrovski fašizem, ne da bi se morali prepirati o različni vsebini, ki sta jo tej besedi dajali (»stanovi" v smislu papeževe enciklike in v smislu Mussolinijevih »korporaeij"!), pač tudi zato, ker v navalu vsakdanjih gesel te razlike niti opazili nista. Vsekakor je »Standestaat" V Avstriji danes samo beseda in bo pač še dolgo beseda ostala. Dollfussova vlada je sicer 1. maja 1934 praznovala novo »stanovsko" ustavo in ob tem baje na dva načina ohranila pravno kontinuiteto: 1) s tem, da je ustavo proglasila na podlagi »pooblastilnega zakona o vojnem gospodarstvu" (ki je bil 1917 izdan zato, da je urejeval cene živil med vojno!), in 2) s tem, da jo je dala izglasovati v parlamentu — ni pa je motilo, da je opozicija takrat večinoma sedela v ječi, da je bila kršena imuniteta poslancev in enako kršena jasna določba stare ustave, da je za vsako spremembo celotne ustave potrebna dve-
374
tretjinska večina parlamenta in splošno glasovanje. Toda ta nova ustava še ni v veljavi in še dolgo ne bo, a tudi v njej sami je podan samo najširši okvir (zopet prazna beseda!), ki mu naj šele sledijo konkretne določbe o teh »stanovih". Ta ustava je sploh pravi ustavnopravni unikum! Bolj absolutistična je ko absolutna monarhija, ker v ipraksi izključuje kakršnokoli prilagoditev načina vlade spremembam javnega mnenja. Zvezni prezident ima celo pravo, da jo z zasilnimi odredbami lahko spremeni, člani štirih zbornic, ki pa imajo v bistvu samo posvetovalno pravico, se po večini imenujejo. Zvezni prezident se izvoli na ta način, da ga izberejo vsi avstrijski župani iz trojice, ki jim jo predloži odbor onih štirih zbornic. Ti župani se formalno sicer volijo od poklicnih stanovskih organizacij, vendar pa mora vsak župan še dobiti potrdilo od vlade, povrh pa ljudje, ki niso „zvesti domovini", že iz načelnih razlogov ne morejo biti izvoljeni, kajti ustava razlikuje faktično že v teoriji državljane prve in druge kakovosti glede na njih »zvestobo domovini". Člani, funkcijonarji in pristaši vlade se1 torej kratkomalo vzajemno imenujejo. Dokler ta ustava, ki jo je Avstrija, kakor pravi uvod, dobila „od Boga, ki je vir vsega prava", ni pravomočna, vlada Avstrijo pač oni provizorični absolutizem, v katerem ni niti sledu sence kakršnegakoli narodnega zastopstva. To se imenuje »avtoritarno", z besedo, ki je nekako prišla v modo po državah, v katerih so se razvile spremembe, podobne avstrijskim. Kar je baš ob Avstriji izzivajoče na tej besedi, je dejstvo, da ni prav nobene instance, ki bi lahko to avtoriteto na kakršenkoli način legitimirala, in da faktični uzurpatorji lahko uboge državljane ne samo na vse mogoče načine kujonirajo, zapirajo in obešajo, ampak se lahko tudi sami, kadarkoli se jim zazdi, imenujejo za njihovo »avtoriteto".
Vsa opozicija je kar besna od strastnega ogorčenja, praktično pa brez moči. Mogoče računa vlada tudi po pravici s tem, da se bo opozicija s časom psihološko utrudila. Toda tudi ta utrujenost ne bo trajna in se bo lahko ob kakem zunanjem povodu umaknila ponovni aktivnosti. Vlada se sicer trdno drži, toda samo s pomočjo stalnega najhujšega pritiska. Ta pritisk je učinkovit predvsem zaradi gospodarske krize in grozotne brezposelnosti, t. j. zaradi strahu pred lakoto, če bi kdo zgubil svoje mesto. Ta pritisk čutijo ne samo neposredni delojemalci države, uradniki, ampak tudi vsi delavci, obrtniki, takoimenovani svobodni poklici, in sploh vsi pridobitni krogi. Brezposelni brezkonfesijonalci ne dobijo v državnih posredovalnicah dela, zato se trumoma vračajo v cerkev. Delavci morajo vstopiti v državno »Einheits-gewarkschaft", vsi uradniki morajo biti člani društva »Vaterlandische Front". A tudi zdravnikom in odvetnikom se odvzame pravica poslovanja, če se grejo opozicijo. Lahko si je mislitijkako ovirano in omejeno je zagovorništvo pri političnih procesih. Tudi sodnijska neodvisnost je praktično omejena. Pretresljivo je gledati, kako sistematično dela diktatura na tem, da bi vsak značaj ubila in že otroke v ljudski šoli naredila za brezznačajne hinavce, pretresljivo je razmišljati, koliko truda in energije, pred vsem pa, koliko denarja se v teh časih splošne bede trati samo zato, da se utrdi moč vlade.
Opozicija, sestoječa iz treh četrtin prebivalstva, je edina samo v strastnem sovraštvu do vlade, sicer pa se deli v dve popolnoma različni skupini: naciste in komuniste. Oglejmo si vsako zase.
Nacisti sestojijo pred vsem iz celokupnega nacijonalnega meščanstva in malomeščanstva, iz večine nekdaj klerikalnih kmetov in iz dela delavcev, ki je res da še neznaten. Po mnogih kronovinah, tako na Štajerskem, Koro-
375
škem, Salzburškem in Tirolskem, imajo močno večino. Stud pired vladnimi metodami naravnost žene v njihov tabor ljudi, ki po svoji duševnosti med njih niti ne sodijo, ljudi, ki so po svojem bistvu liberalni, pa vendar preveč prepojeni z meščanskimi predsodki, da bi šli med marxiste. Velika večina nacistov pa boleha na tipični psihozi mas, zaverovanosti v Hitlerja. Njena ne-kritičnost je naravnost grozotna. Hitler je za njih več ko sam ljubi Bog! Tudi v Avstriji kaže nacijonalni socijalizem značaj duševne epidemije, ki je obolelim vzela vso normalno pamet. Vendar pa so velike razlike med nemškim in avstrijskim nacizmom, čeprav se jih prizadeti sami ne zavedajo. Kon-junkturistov v Avstriji med njimi seveda ne more biti. Posebno nevaren tip kriminalnih desperadov, ki v Nemčiji med njimi svoje zverinske instinkte teši nad brezpravnimi jetniki, je v Avstriji spravljen pri „Heimwehr" in pri pomožni policiji. (Vlada je sedaj začela posebno juridično akcijo, da se izbrišejo kazni članov pomožne policije, po 15. juliju 1927 pa je poiskala kazenske zapiske po nedolžnem ustreljenih pasantov in zmagoslavno opozarjala, da je bila približna tretjina ustreljenih predkaznovana, da bi dokazala, s kako so-drgo je imela opravka).
Druga razlika med nemškim in avstrijskim nacizmom izhaja pač iz dejstva, da so normalne zveze z Nemčijo prekinjene, tako da ni pravih poročil. Večina avstrijskih nacistov kratkomalo ne ve, kaj se v Nemčiji godi. Slepo veruje spretni reidami nemškega radia in ima vse, kar v tej reči poroča dunajski (radio, kratkomalo za zlagano. Slepa zaverovanost v Hitlerja se v Avstriji še ni mogla konfrontirati z realnostjo. Večina nacistov se niti od daleč ne zaveda, da prakticirajo iste teroristične metode, nad katerimi se v Avstriji po pravici zgražajo, nemški nacisti še v mnogo brutalnejši obliki. Če kak nacist kaj stori, je njegovo dejanje pač treba presojati drugače, ko če bi ga zagrešil kdo drugi. Quod licet Jovi, non licet bovi! — je zadnjič popolnoma naivno razglasil v munchenskem radiu nacist Frauenfeld, ki je pobegnil iz Avstrije. Pomemben in znan žurnalist iz Nemčije je pred nedavnim pravil svojemu avstrijskemu kolegu, da si namerava ogledati koncentracijsko taborišče v W6llersdorfu, in da je radoveden, ali bo za to dobil dovoljenje. Če ga kot inozemski žurnalist ne bo dobil, bo to pač vsekakor znak slabe vesti. Avstrijec je na svojo pripombo, ali ni tudi znamenje slabe vesti, da on ni dobil dovoljenja za ogled nemškega koncentracijskega taborišča v Dachau, dobil začudeni odgovor: „To je vendar nekaj popolnoma drugega!" Nacistična ideologija očividno večkrat tako paralizira celo najprimitivnejše funkcije človeške pameti, da je vsaka diskusija s sicer pametnejšimi ljudmi popolnoma nemogoča.
Vendar pa so menda tudi glede tega nekake razlike med Nemčijo in Avstrijo. Ne morem si misliti, da se med mnogimi nacističnimi vseučiliškimi profesorji v Avstriji že tudi nahajajo taki, ki, dasi mogoče še skrivaj, nahajajo nekako zvezo n. pr. med matematiko in nacizmom, kakor profesor G. Hamel v Berlinu, ali ki imajo kakor Poppelreuter v Bonnu, Hitlerja za največjega filozofa zgodovine vseh časov in krajev. Vseučiliški profesorji medicine v Nemčiji se spozabijo do izrekov, kakor n. pr.: „če bi nam ne bil ta prokleti žid Wassermann vsega skvaril, bi zdaj mogoče lues že znali odpraviti!" Sploh se zdi, da postajajo univerze v Nemčiji vedno bolj nekakšne vadnice za vojaške akademije. Da v Avstriji s patološkimi simptomi nacizma še nismo tako daleč, tega je menda kriv samo stadij razvoja. Po-
376
sebno izrazite kozolce preobrača »nacijonalna veda" oči vidno šele tedaj, ko je prišla na vlado.
Vse te razlike med nemškim nacizmom in avstrijskim izhajajo očividno iz različnega stadija razvoja in različne politične situacije. V Nemčiji ni nacizma, razen v kratki dobi ipo miinchenskem puču 1923, nihče nikdar resno preganjal. Če bi bil že Briining porabil Dollfussove metode (ki so posnete po Hitlerjevih!), bi nacizem nikdar ne bil prišel na vlado in zgodovina Evrope bi krenila po drugi poti.
Tudi neglede na te patološke pojave nacistične ideologije so psihološke spremembe v malomeščanskih, nacizmu udanih krogih, nenavadno velike. Zgodila se je cela revolucija, ki se kaže že v samem razmerju do policije: isti ljudje, ki so iz strahu pred proletarci pred sedmimi leti vsako policijsko laž gladko verjeli in vsa policijska divjaštva 15. julija 1927 kot baje potrebna za ohranitev »svetosti državnega reda" odobravali, prav ti ljudje trpijo zdaj od policije vse mogoče šikane. A tudi subjektivno, čuvstveno irazmerje nacističnega malomeščanstva do proletarijata je postalo drugačno. Kakor gotovo sta socijološki pogon in pravi, globlji smoter vsega nacizma v svojem pravem bistvu protiproletarska, prav tako subjektivno poštena je pri večini nacističnega malomeščanstva ljubezen do „:rojaka". In kakor mu je navsezadnje nezavestno mnogo do tega, da ostane v materijalni distanci od proletarskega rojaka, prav tako se je brez dvoma sedaj prvič zgenilo nekaj kakor „soci-jalen čut" v purgarskem srcu, ki se doslej v svoji zakrknjenosti in irazredni rezerviranosti za vso grozo iproletarske bede ni niti zmenilo. Vsled globokih gospodarskih sprememb, ki jih je povzročila svetovna kriza, se je v malo-meščanstvu zganil nekak revolucijonaren instinkt, ki je samo začasno s pomočjo absurdne ideologije, ki pa na zelo rafiniran način služi interesom velike buržoazije, usmerjen na vseskozi reakcijonarne cilje. Prva revolucijonarna čustva politično vseskozi nešolanega in nekritičnega malomeščanstva so pod silnim vplivom reakcijonarnih parol, tako n. pr. zloglasnega kričavega antisemitizma.
Popolnoma drugačno sliko kaže drugi del avstrijske politične opozicije: marxistično usmerjeno delavstvo, ki je doslej imelo v socijalni demokraciji svojo trdno organizacijo. Brez dvoma je avstrijska socijalna demokracija, če jo ocenjujemo s stališča njenih lastnih socijalističnih idealov, bolehala na raznih meščanskih nagnjenjih, dasi ne v toliki meri kakor njena sestra v Nemčiji. Vse eno je, ali ji očitamo težke taktične napake (1933 je zamudila edino ugodno priliko za odpor, ki bi bil takrat mogoče še uspešen!) ali prevelik oportunizem, za kar bi nam dal pravico vedno jasnejši neuspeh druge in-ternacijonale; če si ogledamo samo s človeške strani voditelje avstrijske so-cijalne demokracije, med katerimi je bilo tudi par najboljših glav internacijo-nale, moramo reči, da so etično in intelektualno stali neprimerno više ko njihovi sodrugi v Nemčiji in da so se celo v svojih najslabših dobah od svojih notranjepolitičnih nasprotnikov v meščanskem taboru razlikovali kakor kulturni ljudje od trogloditov.
Avstrijsko delavstvo je socijalistična stranka brez dvoma disciplinirala in ga razredno vzgojila, res da večkrat tudi ob njegovih revolucijonarnih impulzih brzdala; to se je pred polomom demokratskih pričakovanj mnogim, ki so danes popolnoma drugačnih misli, zdelo posebna zasluga in znamenje posebne politične modrosti. Dasi je ptroletarijat kmalu po prevratu 1918 zgubil
377
moč v državi, vendar se je na podlagi socijalnih pridobitev revolucije (osem-urni delavnik itd.) s pomočjo dobro organiziranega strankinega aparata v naprednejšem delu delavstva lahko dosegel lep kulturen napredek. Vedno hujša brezposelnost in gospodarska kriza pa sta ne samo vedno bolj lomili politično odpornost delavstva, ampak ga tudi na novo razredno diferencirali. Vedno večja množina trajno brezposelnih je postala nekak grozotno obubožani peti stan. V kolikor je bila razredno zavedna, je kajpada postala politično ekstremna in je popolnoma zgubila smisel za reformistično vodstvo glavnega dela delavstva, v razredno nezavednih pa je nastal nov tip despe-rada, ki se je dal zlorabiti za vse, celo za usluge fašizmu.
Celotni položaj avstrijskega delavstva po tragičnih dneh meščanske vojne je težko pregledati, še težje opisati. V splošnem je delavstvo silno razburjeno zaradi surovih metod kontrarevolucije ž njenimi usmrtitvami, preganjanji in šikanami. Maziljenih besed vlade, ki se cedijo prijateljstva do delavcev, nihče ne veruje ,vsak se jim na tihem roga. Brezmočna jeza se kuha in vre vsepovsod. Brez dvoma pa sta pomanjkanje in brezupnost politične situacije rodila mnogo trudne resignacije. Vsekakor so februarski dnevi povzročili globoke spremembe med delavci. Nekaj jih je prešlo k vladi ali k nacistom, deloma z namenom, da njihove vrste okužijo z marxizmom, nekateri tudi zato, ker vidijo v nacizmu edini politični faktor, ki bi v doglednem času lahko strmoglavil toliko zasovraženo vlado. Nekateri menda res tudi verujejo v nacistične obljube, toda taki so pač v manjšini. Vkljub svoji pomanjkljivi šolski izobrazbi ima delavec vendar precej več zdravega nacijo-nalizma ko šolani malomeščan. Realnost lastnih stisk, nekak čut za resničnost in politična izkušnja branijo delavcu, da ne pride tako lahko kakor mali meščan ob pamet in ne postane slepa žrtev vpliva reklamne, na psihologijo mas preračunane tehnike fašizma, ki svoje pristaše irazvnema do naravnost orgi-jastične navdušenosti z uniformami, petjem, godbo, zastavami, preprostimi gesli, ki prihranijo samostojno razmišljanje, in simboli, ki se z lahkoto dajo narisati na vsako steno. Fašizem operira s ceneno mistiko, in čeprav se mu včasih posreči, da premami mladostne delavce, so vendar politični ideali, ki so za delavca naturni in primerni, vseskozi nemistični in racijonalni.
Avstrijski delavec je po dogodkih zadnjega časa globoko žaljen in zadet v svojem pravnem čutu. Bil je edini odkriti demokrat v tej državi, edini, ki temeljev demokratskih pravic ni zatajil niti v času, ko bi bil za to dovolj močan, sedaj pa mora čutiti, kako gazijo njegovi nasprotniki vse pravice od onega trenotka naprej, ko so dobili moč v roke. Z bridkostjo v srcu primerja delavec revolucijo leta 1918. s kontrarevolucijo leta 1934. Najhujša „krivica", ki se je takrat zgodila, je bila v tem, da so par surovinam v oficirski uniformi — in pač tudi nekolikim nedolžnim — potrgali avstrijske kokarde s čepic in ovratnikov. Sedaj pa gre maščevalnost vlade tako daleč, da preprečuje celo inozemske pomožne akcije za svojce padlih, usmrčenih in zaprtih. In naenkrat se je zopet pojavil od delavstva tako zasovražen človeški tip, ki mu je 1. 1918., ko se je skril v svoje luknje, prizaneslo, ker je v svoji zmoti mislilo, da je za vselej izginil. Človeški tip, ki je menda na vsem našem planetu mogoč samo v prečudnem podnebju Avstrije: c. in kr. „ornožolta beštija", kakor jo je krstil H a š k o v dobri vojak Švejk. To so oni aristokrati, oficirji in birokrati, ki so v službi Habsburgovcev, prepojeni z grozotno mešanico instinktov trogloditizma, krščanstva in kulture, od premairčnih dni pa vse do svetovne vojne šikanirali, zapirali in obešali avstrijske Italijane,  Madžare,
378
Slovane in Nemoe. Posebna ironija zgodovine je, da je isti tip, ki je nekdaj zapiral najplemenitejše Italijane v Spielberg, tega prednika modernih koncentracijskih taborišč, ki se je med svetovno vojno smejoč dal fotografirati ob obešenem Battistiju in ki je to fotografijo razpošiljal na razglednicah kot vesel spominček na vojno, da je ta isti tip, že na zunaj simboliziran s c. in kr. uniformami, ki jih je Dollfuss zopet uvedel, prav ob političnem protek-toratu Italije zopet vstal od mrtvih kakor nekako strašilo, o katerem smo mislili, da se ne bo nikoli več pokazalo. Za avstrijske sosede seveda ni vse eno, ali bodo ta strašila, ki se tako rada okoli česa „zbirajo", poleg oltarja, ki ga že imajo, dobila tudi še prestol in Habsburgovca, ki bo sedel nanj, nam Avstrijcem je ob današnjih razmerah to prav vse eno. Delavec opazuje z brez-močno, ali nepomirljivo jezo razvoj dogodkov; upati ne more, da bi sam kaj spremenil, dokler je skrbno izbrana eksekutiva trdno v rokah diktature in dokler moreča brezposelnost onemogočuje vsak poskus splošne stavke. Toda, če opazuje izkušnje zadnjih 15 let, misli delavec, da je nekaj spoznal in da mora iz tega spoznanja izvajati konsekvence: v demokracijo ne veruje več, in ker mu je bilo z brutalno silo odvzeto vse, stavi vse svoje upanje enako na silo. Diktatura proletarijata se mu zdi edino sredstvo, po katerem treba seči ob prvi ugodni priliki. Kakor menda tudi po drugih deželah v tej dobi splošne fašistične poplave, je socialistično misleči glavni del avstrijskega delavstva po februarski katastrofi energično krenil proti levi, ne da bi se zaenkrat videlo, ali bo odšel naravnost med komuniste ali pa ustvaril samo posebno, strogo levičarsko krilo socijalistov.
Vsekakor je pomembna posledica razvoja avstrijskih dogodkov, da demokratov nikjer več ni. Na vladi je diktatura, toda obe veliki skupini opozicije se ne borita za zopetno uvedbo demokracije, ampak b i se ob prvi priliki sami radi polastili diktature. Več upanja za to imajo, vsaj za prihodnji čas vsled močne zunanjepolitične zaslombe v Nemčiji, brez dvoma nacisti, toda to upanje bo prazno vse dotlej, dokler ne nastopijo kake zunanjepolitične spremembe   v korist Nemčije.
Vsakemu notranjepoltičnemu prevratu v Avstriji bi takoj sledila oborožena intervencija Italije. Naši notranjepolitični tirani so namreč samo namestniki inozemskih. Avstrijsko ljudstvo je popolnoma brez moči, toda, kar je najhujše, je pač sledeče: celo če bi vkljub vsem težavam krvniški sistem Dollfussa podlegel splošni opoziciji, bi se večina našega nesrečnega ljudstva takoj pognala v naročje enako ostudnemu sistemu Hitlerja, in kar bi na to sledilo, bi bilo samo nova varijanta starih grozot.      Leberecht Hassenschelm.
379