Gozdarski vestnik Letnik 59, številka 9 Ljubljana, november 2001 Trajnostno, l w?onamensko ~ m sonaravno \ gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji Ogrožene živalske vrste v Sloveniji Zavarovana obmocja v Sloveniji I ZVEZA ,QzD~SKIH J DRUSTEV SLOVENIJE OBVESTILO AVTORJEM PRISPEVKOV, NAMENJENIH OBJAVI V GOZDARSKEM VESTNIKU Pravila objave Revija Gozdarski vestnik (GV) objavlja znanstvene, strokovne in aktualne prispevke, ki obravnavajo gozd, gozdni prostor in gozdarstvo. V slovenskem ali angleškem jeziku objavljamo prispevke, ki praviloma niso daljši od ene avtorske pole (30.000 znakov) in so pripravljeni v skladu z navodili za objavo v GV. Potrebne prevode lahko zagotovi uredništvo GV, avtorji naj prispevku priložijo prevode pomembnejših strokovnih terminov. Vse znanstvene in strokovne prispevke (v nadaljevanju vodilni prispevki) recenziramo, ostale prispevke recenziramo po presoji uredništva. Uredništvo si pridržuje pravico do popravkov prispevka. Avtorji lahko zahtevajo popravljen prispevek v pregled. Prispevek mora biti opremljen z imeni in priimki avtorjev, njihovo izobrazbo in strokovnim nazivom ter tocnim naslovom ustanove, v kateri so zaposleni, oziroma njihovega bivališca (ce niso zaposleni). Stroške prevajanja, slovenskega in angleškega lektoriranja ter recenzij nosi uredništvo. Prispevki so lahko dostavljeni na uredništvo osebno, s priporoceno pošiljko ali po elektronski pošti. Vodilni prispevek je treba poslati na GV v originalu in dveh kopijah (s slikovnim gradivom vred) najmanj 60 dni pred želeno objavo. Prispevke za objavo v rubrikah je potrebno oddati v dveh izvodih najmanj 30 dni pred objavo. Aktualne novice sprejemamo 20 dni pred izdajo številke. Na zahtevo avtorjev po objavi vracamo diapozitive, fotografije in skice. Navodila za pripravo prispevkov Besedilo mora biti napisano z racunalnikom (Word for WINDOWS, ASCII-format) ali s pisalnim strojem, z dvojnim razmikam med vrsticami. Znanstveni prispevki morajo imeti UMRO-zgradbo (uvod, metode, rezultati, diskusija). Vodilni prispevki morajo biti opremljeni s slovenskim in angleškim izvleckom (do 250 znakov), z zgošcenim povzetkom, kljucnimi besedami ter dvojezicnim besedilom preglednic, grafikonov in slik. Poglavja naj bodo oštevilcena z arabskimi številkami dekadnega sistema do cetrtega nivoja (npr. 2.3.1.1 ). Obvezna je uporaba enot SI in dovoljenih enot zunaj Sl. Opombe med besedilom je treba oznaciti zaporedno in jih dodati na koncu. Latinska imena morajo biti izpisana ležece (Abies alba Mili., Abieti-Fagetum din. ompha/odetosum (Tregubov 1957)). Vire med besedilom se navaja po harvardskem nacinu (BROOKS et al. 1992, GILMER 1 MOORE 1968a). Neavtorizirane vire med besedilom je treba vkljuciti v vsebino (npr.:' ... kot navaja Zakon o dohodnini (1990)'). Med besedilom citirane vire in literaturo se navede na koncu prispevka v poglavju Viri, in sicer po abecednem redu priimkov prvih avtorjev oziroma po abecednem redu naslova dela, ce delo ni avtorizirana. Vire istega avtorja je treba razvrstiti kronološko in z dodano crko, ce gre za vec del istega avtorja v istem letu. Primeri: BAGATELJ, V., 1995. Uvod v SGML.-URL: http://vlado.mat.uni-lj.si/vlado/sgml!sgmluvod.htm. BROOKS, D. J./ GRANT, G. E./ JOHNSON, E. /TURNER, P., 1992. Forest Management.-Journal of Forestry, 43, 2, s. 21-24. GILMER, H./ MOORE, B., 1968a. Industrijska psihologija.-Ljubljana, Cankarjeva založba, 589 s. IGLG (Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo), 1982. Smernice za projektiranje gozdnih cest­ Ljubljana, Splošno združenje gozdarstva Slovenije, 63 s. i:GAJNAR, L., 1995. Sekanci-sodobna in gospodama oblika tesnega kuriva tudi za zasebna kurišca.­ V: Zbornik referatov s slovensko-avstrijskega posvetovanja: Biomasa-potencialni energetski vir za Slovenijo, Jarenina, 1. 12. 1994, Agencija za prestrukturiranje energetike, Ljubljana, s. 40-54. ---, 1996. Enciklopedija Slovenije.-1 O. zv., Ljubljana, Mladinska knjiga, s. 133. Zakon o dohodnini.-Ur. l. RS, št. 43-2300/90. Preglednice, grafikoni, slike in fotografije morajo biti opremljeni z zaporednimi oznakami. Njihove oznake in vsebina se morajo ujemati z omembami v besedilu. Za decimalna števila se uporablja decimalno vejico. Položaj slikovnega gradiva, ki ni sestavni del tekstne datoteke, je treba v besedilu oznaciti z zaporedno številko in naslovom, priložene originale na hrbtni strani pa s pripadajoco številko, imenom avtorja in oznako gornjega roba. Naslovi preglednic morajo biti zgoraj, pri ostalem gradivu spodaj. Preglednice je treba okviriti, vsebine polj pa se ne oblikuje s presledki. Rocno izdelani grafikoni in slike morajo biti neokvirjeni ter izrisani s tušem v velikosti formata A4. Racunalniški izpisi morajo biti tiskani na laserskem tiskalniku v merilu objave (višina male crke mora biti vsaj 1,5 mm). Za objavo barvne fotografije potrebujemo kontrastno barvno fotografijo ali kakovosten barvni diapozitiv. O objavi barvne fotografije in njenem položaju med besedilom odloca urednik. Uredništvo GV Gozdarski vestnik, letnik 59 • številka 9 1 Vol. 59 • No. 9 Slovenska strokovna revija za gozdarstvo 1 Slovenian professional journal for forestry 354 Uvodnik STROKOVNE RAZPRAVE 355 Franc GAŠPERŠIC, Andrej BON CINA, Marijan KOTAR, Iztok WINKLER Trajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji, od deklaracije do resnicnosti 367 Živko KOŠIR Obravnavanje sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitocenoz in goz­dnogospodarsko nacrtovanje 374 Jana VIDIC Varstvo živalskih vrst v okviru varstva narave 381 Janez GREGORI Ogroženost pticev v gozdovih Slovenije 387 Maja ZAGMAJSTER Netopirji v gozdnem ekosistemu 393 Gal KUŠAR Druga izmera po kontrolni vzorcni metodi -GE Ravnik AKT~NO 399 Novice z Gozdarskega inštituta Slovenije STALIŠCA IN OD EVI 400 Gozd, gozdarstvo, zbornica in stroka-stališce sindikata ZGS DRUŠTVENE VESTI 401 Gozdarske smucarske prireditve v zimi 2001-2002 IZ DOMACE IN TUJE PRAKSE 402 Svet divjega petelina -Smrekovec 404 Edo KOZOROG Zavarovana obmocja v Sloveniji -priložnost ali cokla pri sonaravnem in vecnamenskem gospodarjenju z goz­dovi? GOZDARSTVO V CASU IN PROSTORU 407 Italijansko državno prvenstvo v gozdarskem peteroboju (Pentathlon del boscaiolo) 407 V. delavnica javne gozdarske službe z naslovom Raziskave goz­dnih ekosistemov na obmocju Mošenika pri Kocevski Reki GozdV 59 (200 1) 9 353 Uvodnik Pred nami in javnostjo so novi gozdnogospodarski nacrti obmocij, že cetrti po vrsti. Za pokritje slo­venskih gozdov z gozdnogospodarskimi nacrti gospodarskih enot je gozdarstvo za obdobje 1971-1980 izdelalo prve gozdnogospodarske nacrte obmocij. Vsako desetletje so jim sledili novi, bolj dognani, z vec informacijami, potrebno je bilo odgovoriti na nove izzive, ki jih je pred gozd in gozdarstvo postavljala družba Uavnost). Z novimi gozdnogospodarskimi nacrti obmocij ocenjuje gozdarstvo tudi rezultate gospodarjenja z gozdovi v preteklem desetletju. Veliko stvari se je v preteklem desetletju spremenilo, dobili smo svojo državo, vstopili smo v nove družbeno-politicne in ekonomske razmere. Nove razmere so zahtevale spremembo gozdarske zakonodaje, nastala je nova organiziranost gozdarstva, nekdanji družbeni gozdovi so postali državni, obcinski, prehajajo v laSt raznih pravnih oseb, vracajo se prvotnim lastnikom v postopku denacionalizacije. Gozdarstvo in gozd sta najprej doživela nekakšen šok, v casu "brezvladja" se v zasebnih gozdovih srecujemo z velikim obsegom nedovoljenega poseka, gojitvena in varstvena dela v zasebnih gozdovih in gozdovih v postopku vracanja vse bolj zaostajajo za nacrti in potrebami. Gozdovom pa žal niso prizanesle niti vremenske ujme. Sredi prejšnjega desetletja so se po pricetku dela Zavoda za gozdove Slovenije kot javne gozdarske službe razmere pricele izboljševati. Namesto gozdnih gospodarstev, ki so opravljala javno gozdarsko službo v vseh gozdovih, bila pa so hkrati tudi podjetja, ki so morala skrbeti tudi za uspešno financno (ekonomsko) poslovanje, imamo danes Zavod za gozdove Slovenije, izvajalska podjetja, ki kot koncesionarji izvajajo dela v državnih gozdovih, hkrati pa na trgu išcejo delo tudi pri drugih lastnikih gozdov (ki se preko Združenja za gozdar­stvo pri Gospodarski zbornici Slovenije povezujejo v zbornicni sistem slovenskega gospodarstva), in kmetijsko-gozdarske ali gozdarske zadruge. Tem so se pridružili še številni podjetniki, ki išcejo delo v gozdovih ali pa se ukvarjajo le z lesno trgovino. Nekdanje gozdne drevesnice išcejo delo in dodaten zaslužek tudi izven gozdarstva. Raziskovalno dejavnost na podrocju gozdov, gozdarstva, divjadi in lovstva opravlja Gozdarski inštitut Slovenije, pravna oseba s statusom javnega raziskovalnega zavoda. Pedagoško in raziskovalno delo opravlja tudi Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete. Namesto Gozdarskega šolskega centra v Postojni imamo danes Srednjo gozdarsko in lesarsko šolo. Pred dobrim letom so kmetje, kmetijske organizacije ter lastniki kmetijskih zemljišc in gozdov dobili enotno interesno organizacijo, Kmetijskowgozdarsko zbornico Slovenije, ki si je kot glavne cilje zadala zastopanje in usklajevanje interesov svojih clanov, pospeševanje razvoja kmetijstva, gozdarstva in ribištva. Dolgoletno samofinanciranje gozdarstva je zamenjal vedno preskop državni proracun; javno gozdarsko službo, ki bdi nad vsemi gozdovi, financira, vlaganja v zasebne gozdove pa sofinancira. Tu smo in od tu naprej, ne pa z nostalgijo po preteklih casih moramo vsi gozdarji, kjer koli smo se danes znašli in ne glede na legitimne parcialne interese inštitucij, v katerih delujemo, korektno in strokovno opravljati svoje delo v skrbi za slovenske gozdove, obnovljiva naravno bogastvo, ki mora trajno v optimalni meri opravljati ekološke, socialne in proizvodne funkcije. Pa še eno vodilo bi si morali postaviti; vse se stalno razvija, spreminja, dopolnjuje, nic ni dokoncnega, tudi na podrocju gozdarstva ne. Prav bi bilo, da bi o tem sami malo vec razmišljali, bili iniciatorji pozitivnih premikov, možnih racionalizacij, izboljšav, tudi kriticni do slabosti, ne pa da se stalno branimo pred ponudbami in vzorci, ki nam jih ponujajo od zunaj. Vesele praznike in uspešno leto 2002 vam želim. Mag. Franc Perko predsednik Zveh oruštev Slovenije GozdV S9 (2001) 9 Strokovne r GDK:61 :(497.12) Trajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji, od deklaracije do resnicnosti Franc GAŠPE RŠ lC:*.Andrcj BONC: lNA**. MariJan KOTAR***, Iztok WfNKLER**** lzvlecek: Gašperšic, F., Boncina, A., Kotar, M., Winkler, 1.: Trajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji, od deklaracije do resnicnosti . Gozdarski vestnik, št. 9/200 l. V slovenšcini, ci t. lit. 20. AvtOije prispevka je zanimalo, kako je s Pravilnikom o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih nacrtih (1998) opredeljen proces nac.rtovanja , prilagojen za uresnicevanje treh temeljnih nacel za gospodarjenje z gozdovi, predvidenih v Zakonu o gozdovih: nacela trajnosti, mnogonamenskosti in sonaravnosti. Preverjali so, kako so ta nacela uveljavljena na kljucnih mestih v procesu obnavljanja gozdnogospodarskih nacrtov. Kljucne besede: gozdnogospodarsko nacrtovanje, nacelo trajnosti, nacelo mnogonamenskosti, nacelo sonaravnosti, kontrolna metoda, Slovenija. 1 UVOD Razvoj stroke in znanosti je lažji, ce delata z roko v roki in ce sta obe izpostavljeni kri ticni presoji. Pri tem pa se je treba zavedati, da so zlasti osrednje znanstvene institucije dolžne z rezultati svojega strokovnega in znanstvenega dela bogatiti prakso in spodbujati njen razvoj. Na mnogih podrocjih pa gre tudi za obraten proces, znanost se mora oplajati in usmeljati na podlagi potreb prakse in njenih izkušenj . Sinteza strokovnih in znanstvenih spoznanj je zlasti pomembna, kadar posamezne rešitve oblikujemo dol­ gorocno, saj se površna in nedodelana izhodišca kaj hitro pokažejo v praksi, popravljati pa jih je težko. Eno takih sintez strokovnih in znanstvenih spoznanj predstavljajo tudi normativni akti, tisti seveda, ki so izven dometa interesov dnevne politike. Zato upravi­ceno pricakujemo, da bodo nastajali ob tesnem sode­lovanju gozdarske znanosti in prakse. Danes žal ni vedno tako. Spomnimo se samo na strokovne pri­pombe, dileme in pomisleke k podzakonskim aktom o varstvu gozdov, koncesijah za gospodarsko izkori­šcanje državnih gozdov. Podobno je tudi na podrocju gozdnogospodarskega nacrtovanja. V tej razpravi smo se osredotocili na temeljne opre­delitve koncepta nacrtovanja v Pravilniku o gozdno- *prof dr. F. G., univ. dipl. inž. gozd., 1351 Brezovica pri Ljubljani, SLO **doc. dr. A. B., univ. dipl. inž. gozd., BF, Oddelek za goz­darstvo in obnovljive gozdne vire, Vecna pot 83 , 1000 Ljubljana, SLO ***prof. dr. M. K., univ. dipl. inž. gozd., BF, Oddelek za gozdarstvo in obnov lj ive gozdne vire, Vecna pot 83, 1000 Ljub­ljana, SLO ****prof. dr. I. W., univ. dipl. inž. gozd., BF, Oddelek za gozdarstvo in obnov lj ive gozdne vire, Vecna pot 83, l 000 Ljub­ljana, SLO gospodarskih in gozdnogojitvenih nacrtih (Ur. list RS, št. 5/98), tj. na kljucna vsebinska vprašanja v pro­cesu obnov gozdnogospodarskih nacrtov. Na podrocje raznih nacrtovalnih pripomockov in tehnologij nismo zahajali. Za izhodišce smo vzeli v l. clenu Zakona o gozdovih (Ur. list RS, št. 30/93) navedena temeljna nacela, ki jih je treba zagotoviti pri gospodarjenju z gozdovi: nacelo trajnosti, nacelo mnogonamenskosti in nacelo sonaravnosti. Ker pa gre za gospodarjenje, je tu nujno vkljuceno tudi nacelo gospodarnosti ozi­roma racionalnosti. Ta nacela so medsebojno povezana, soodvisna in komplementarna. Nacrtovanje je anticipativno (vna­prejšnje) odlocanje o usmerjanju razvoja gozdov in gospodarjenja, njegova naloga je urediti gospodar­jenje z gozdovi v skladu s prej naštetimi naceli , ki skupaj nedvomno zahtevajo tudi dvig kulture celotnega ravnanja z njimi. Tako ambicioznih in hkrati aktualnih zahtev za gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji doslej ni predvidel še noben zakon o gozdovih. Že to je lahko zadosten izziv za razmišljanje: kako so ta nacela uve­ljavljena v pravilniku o izdelavi gozdnogospodarskih nacrtov, saj vemo, da je pot do dobrega nacrta in naprej do ustreznega gospodarjenja z gozdovi dolga in naporna. Nedvomno je, da morajo biti ta nacela funkci­onalno vgrajena in operacionalizirana v proces obnove gozdnogospodarskih nacrtov. Žal se pogosto dogaja, da jih sprejemamo le deklarativno, kot neke splošne parole. Samo s parolami paje težko kaj spremeniti. Zaradi svoje kompleksnosti in težke preglednosti je nacrtovanje razvoja gozdov zahtevna naloga. Reš­ljiva je v vertikalno organiziranem sistemu nacrtova­nja: obmocni nacrt, nactt enote, gozdnogojitveni in drugi izvedbeni nacrti. Pravilnik ne more in tudi ne GozdV 59 (2001) 9 355 Gašperš i c . F., Bonci na. A .. Kotar, M .. Winkler, 1.: Trajnostno. mnogonamcnsko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi\ .... sme navajati podrobnosti, ne sme pa izpustiti bistve­nega, za koliciti mora kljucne oporne tocke v procesu obnove obmocn il1 nacrtov in nacttov gospodarskih enot, ki zagotavljajo uveljavitev prej naštetih teme­ljnih nace l, hkrati pa mora dopustiti vse možnosti za ustvarjalno iniciativo. Za primerjavo bomo uporabili prejšnji pravilnik (1987) o vsebini in nacinu izdelave gozdnogospodar­skih nacttov in o evidenci njihovega izvrševanja ter njegovo konhetizacijo v obliki Strokovnih podlag za obnovo nacrto v gospodarskili enot in obmocnih nacr­tov (GAŠPERŠIC in sod. 1988, 1989). Naslanjati se bomo tudi na uveljavljeno prakso pri zadnjih dveh obnovah obmocnih nacrtov in njihovih obravnavah v okviru strokovne komisije (GAŠPERŠI C 1 KOTAR 1986 in porocila o nacrtili) , kjer se je nedvomno nabralo precej izkušenj. Za vsako od teh štirih temeljnih nacel bomo preverili, kako je z novejšim pravilnikom (1998) predvidena njihova uveljavitev na kljucnih mestih v procesu obnavljanja gozdnogospodarskih nacrtov. 2 NACELO TRAJNOSTI JN GOSPODARNOSTI (RACIONALNOSTI) Pod trajnostjo si lahko tu poenostavljeno predsta­vljamo stabilnost in zanesljivost pri funkcioniranju gozda in gospodarjenja z njim kot pogoja za trajnost najrazlicnejših ucinkov od gozdov v kvantitativni in kvalitativni obliki. Naloga obmocnega nacrta je w·editi gospodarjenje z gozdovi v skladu z na ce lom trajnosti in gospodarnosti, kar vkljucuje naslednje: -najprej preveriti stanje gozdov in gospodarjenja z vidika trajnosti in opredeliti temeljne razvojne pro­bleme v obmocju in nato -z izbiro ustreznih strategij usmeriti razvoj gozdov k trajnostnemu stanju. Obe nalogi zahtevata celosten in širokopotezen pri­stop, ki je možen le v okviru gozdnogospodarskega obmocja, zato sta izrazito vsebovani v obmocnem nacrtu. Pri izbiri strategij pride do izraza princip gospo­darnosti oziroma racionalnosti. Posebnost gozdne pro­izvodnje je v cim popolnej šem izkorišcanju »gratis naravnih sil« ob zelo racionalni in najveckrat tudi ome­jeni uporabi financnih sredstev. V tem je bistvo nacela racionalnosti. Zato je treba z izbiro najrazlicnejših stra­tegij hkrati s težnjo k vzpostavitvi trajnosti, ki je izra­zito dolgorocna in zato postopna naloga, zagotoviti še cim boljšo izrabo naravnih potencialov, tj. proizvodne sposobnosti gozdnih rastišc, rastne zmogljivosti sesto­jev, pa tudi drugih potencialnih možnosti za razvoj. Vse našteto so izrazito globalna vprašanja in kot taka domena najprej in predvsem obmocnega nacrta . 2.1 Diagnoza stanja v pogledu trajnosti in opre­delitev temeljnih problemov razvoja gozdov v obmocju Trajnostno gospodatjenje lahko prevetjamo na raz­licnih ravneh (BONCINA 2001), vendar je obmocje, in ne gospodarska enota primerna prostorska katego­rija za celostno diagnozo stanja v pogledu trajnosti in opredelitev temeljnih problemov razvoja gozdov. Vrste problemov v malem (v gospodarski enoti) ni mogoce pravilno dojeti in še manj poiskati optimalne rešitve zanje. V obmocju se šele pokažejo prave dimenzije problemov porušene trajnosti. Nekaj, kar je v malem problem, se izkaže, da v velikem (v obmocju) sploh ni poseben problem, in obratno. V tem je bil eden pomembnih razlogov razvijanja ideje gozdnogospo­darskih obmocij v Sloveniji (ŽUMER 1948). Nacrte gospodarskih enot obravnavamo sukcesi­vno, tako kot se izteka njihova veljavnost, medtem ko obmocni nacrti s svojo strategijo celostnega reševa­nja obmocnih problemov nastopajo pri nas v Sloveniji po že ustaljenem redu v zacetku novega koledarskega desetletja. Služijo nam kot kri ticen obracun gospodar­jenja z gozdovi v preteklem desetletju in kot usmeritev pti tekocem obnavljanju nacrtov gospodarskih enot. Sinteza obnovljenih obmocnih nacrtov na državni ravni pa omogoca presojo uresnicevanja programa razvoja gozdov v državi in njegovo izpopolnitev oziroma prila­goditev. Ce bi o uresnicevanju nacela trajnosti in gospodar­nosti odlocali v gospodarski enoti, bi lahko imeli toliko usmeritev, kolikor je enot, in nobene celostne. Takšne usmeritve bi prihajale tudi v medsebojno nasprotje, saj ne bi imeli pregleda nad celoto, kjer lahko ugoto­vimo izvor in dimenzije posameznim problemom in poišcemo zanje ustrezne rešitve. Zato je zgrešeno, da je diagnoza stanja v pogledu trajnosti v novem pravilniku ( 1998) predvidena na ravni gospodarske enote (36. c len), kar naj se nekako smiselno uporabi tudi na ravni obmocja (21. clen). Vsebina 36. clena z nekoliko nenavadnim naslovom Oris zakonitosti razvoja gozdov je zelo heterogena. Za gospodarsko enoto in vecje gospodarske razrede predvideva naslednje: -analizo preteklega razvoja gozdov po višini in dre­ vesnem sestavu lesne zaloge; -prikaz razvojnih teženj gozdov po drevesni sestavi in drugih znacilnostih; GozdV 59 (2001 ) 9 356 G~per; 1c , F.. B oncina, A .. Kolar. M .. Winkler. 1.: Trajnostno. mnogonamensko in sooara' no gospodarjenje z go1dovi' .... -prikaz razmetja med obstojecimi in modelnimi deleži razvojnih faz oziroma debelinskih razredov. Sledi naslednji sklep: »Na podlagi naštetih podatkov in prikazov ter drugih ustreznih podatkov se na ravni gospodarske enote opravi presoja razvoja gozdov v pogledu trajnosti in zagotavljanja biološke pestrosti oziroma sonarav­nosti.« Tu je treba povedati, da je biološka pestrost le eden (sicer zelo pomemben) od bioloških pogojev trajnosti, zato je tu ne moremo uporabljati v takšni besedni zvezi. Sestavljalci pravilnika so se diagnoze stanja v pogledu trajnosti lotili na nepravem mestu, na nepopoln nacin in brez jasno izraženega namena (cilja). Na ravni gospodarske enote namrec ne moremo uporabiti vrste pomembnih kriterijev pri preverjanju in kasnejšem odlocanju o zagotavljanju trajnosti neka­terih ucinkov gozdov, iz preprostega razloga, ker je prostorsko premajhna. Potrebe po nekaterih funkci­jah gozdov lahko pravilno dojamemo, da bi jih lahko kasneje ustrezno razvijali, šele v okviru gozdnogospo­darskega obmocja. Med take funkcije spadajo hidro­loška, biotopska, turisticna, rekreativna, lovnogospo­darska in poucno-raziskova lna funkcija. Za preverja­nje ustreznosti gospodarjenja (celotnega integriranega sistema gozdnogospodarskih ukrepov) ter organizacij­ske in kadrovske strukture, ki naj ga omogoci,je okvir gospodarske enote prav tako preozek. O uravnavanju razmerja razvojnih faz sestojev lahko racionalno in konsekventno odlocamo šele na ravni obmocja. Pravilnik mora kratko, vendar tudi zadostno opre­deliti vsebino in nacin preverjanja stanja v pogledu trajnosti. V starem pravilniku ( 1987) sta bila vsebina in postopek preverjanja trajnosti dovolj podrobno opre­deljena v 18. clenu. Omenjeni pravilnik vkljucuj e bio­loške in gozdnogojitvene kriterije pri prevetjanju stanja gozdov ter preverjanje ustreznosti gospodarjenja, zak­ljuci pa s kljucno zahtevo, ki je tudi namen diagnoze, z opredelitvijo temeljnih problemov gozdnogospodar­skega obmocja, ki jih nov pravilnik (1998) sploh ne omenja. V Strokovnih podlagah za obnovo obmocnih gozdnogospodarskih nacrtov je bil ta postopek podro­bneje razdelan. Ocitno je, da pri izdelavi novega pra­vilnika {1998) ni bila ustrezno dojeta ena kljucnih faz pri obnovi obmocnega nacrta. Kako bi sicer prezrli dej­stvo, da je za trajnost vseh ucinkov gozdov, poleg sta­bilnosti gozdov samih, odlocilnega pomena tudi ustre­zno gospodatjenje z njinii? 2.2 Oblikovanje temeljnih strategij reševanja obmocnih problemov razvoja gozdov Nov pravilnik ( 1998) ne vsebuje kljucne zahteve za obmocni nacrt, tj. zahteve za celostno in široko­potezno oblikovanje temeljnih strategij reševanja obmocnih razvojnih problemov z vidika trajnosti in gospodarnosti. To paje nenadomestljiv zacetn i korak na poti iskanja rešitev v zelo nepregledni in kompleksni nalogi nacrtovanja razvoja gozdov v obmocju. Argu­menti so naslednji: -V predhodni fazi ni na ustrezen nacin predvidena diagnoza stanja v obmocju glede trajnosti z oprede­ litvijo temeljnih razvojnih problemov, zato ni ustrez­ nega izhodišca za reševanje obmocnih problemov razvoja gozdov. -V 22. c lenu je v petih alineah našteto, kaj zlasti zaje­majo splošne usmeritve gospodatjenja z gozdovi v obmocju. Na nacrtovanje razvoja gozdov v ožjem smislu se nanašata druga in tretja alinea, ki se glasi ta takole: -usmeritve za razvoj gozdov v pogledu sestave dreve­ snih vrst, zgradbe sestojev in višine lesne zaloge; -usmeritve za intenzivnost gojenja gozdov in pot­ rebe po sofinanciranju vlaganj v gozdove. Splošne napovedi ali priporocila o razvoju gozdov po drevesni sestavi, sestojni zgradbi in lesni zalogi za obmocje so najbrž nesmiselna. V konkretni obliki pa je to izrazita vsebina gozdnogojitvenih ciljev, seveda na ravni gospodarskih razredov. O intenzivnosti gojen ja gozdov v obmocju na splo­šno nima smisla razpravljati, sicer pa v tej fazi nastaja­nja obmocnega nacrta o tem niti ni mogoce razpravljati. Do konkretne in temeljito diferencirane intenzivnosti go jenja gozdov v obmocju pridemo postopno, zacetek v tem postopku pa je prav oblikovanje temeljnih raz­vojnih strategij, o katerih je tu govora. Ugotavljanje potreb po sofinanciranju vlaganj v gozdove ne spada v fazo nastajanja obmocnega nacrta, kjer se šele odpirajo in preverjajo nacelne poti reševanja obmocnih proble­mov, ampak je to zadeva zakljucne faze pri obnovi obmocnega nacrta. Tu je treba spomniti, da mora pra­vilnik opredeliti temeljno strukturo procesa od l ocanja (nacrtovati pomeni namrec odlocati) pri obnovi goz­dnogospodarskih nacrtov, ne pa oblikovno strukturo vsebine (zapisov) nact1ov. Po tej vmesni razlagi lahko ugotovimo, da se nobena od citiranih in tu presojanih alinei ne nanaša na oblikovanje idejnega koncepta za reševanje obmocnih problemov razvoja gozdov v ožjem smislu. GozdV 59 (200 1) 9 Gašperšic. F .. Boni: ma. A .. Kotar. ~1.. Wmklcr, 1.: TraJnostno. mnogonamensko in sonaravno gospodarjenJe z gozdovi\ .... -Ociten dokaz, da nov pravilnik ( 1998) nima zamiš­ljen ega idejnega koncepta reševanja obmocnih proble­mov z vidika trajnosti in gospodarnosti, je v dejstvu, da sta 22. in 37. cl en, ki pod tocko 6 navajata bistveno vsebino nact1a za prihodnje gospodarjet* z gozdovi: dolocitev ciljev, usmeritev in ukrepov za gospodarjenje z gozdovi v obmocju in v enoti, prakticno enaka. V postopku obnove obmocnega nacrta torej ni predvideno nic strateškega, celostnega, obmocnega. Kje je potem usmerjevalna funkcija obmocnega nacrta? Cemu slu­žita potem obm ocje in obmocn i nacrt? Obmocje se tu obravnava kot velika gospodarska enota. Brez global­nib rešitev na obmocni ravni ni nobenega zagotovila za uspešnost reševanja problemov na nižjih ravneh. Uresnicevanje nacela trajnosti in gospodarnosti pac zahteva hierarhijo v odlocanju . Brez temeljnih odlo­citev na obmocni ravni ju ni mogoce ure sn i cevati . V starem pravilniku (1987) je bila ta hierarhija v 20. in 28. c lenu jasno postavljena in nato podrobno izpeljana v strokovnih osnovah za obnovo obmocnih nacrtov in nac rtov gospodarskih enot. Navsezadnje pa je bil ta postopek tudi uveljavljen pri zadnjih dveh obnovah obmocnih nacrtov in pri njihovi obravnavi v potrdi­tvenem postopku v okviru strokovne komisije, kar je razvidno iz strokovnih porocil o gozdnogospodarskih nacrtih. Na tem mestu je treba nekaj povedati o postopku oblikovanja obmoc nih strategij (temeljnih usmeritev) za usmetjanje razvoja gozdov v skladu z naceloma trajnosti in gospodarnosti, da bi postal bralcem povsem jasen njihov namen. Predvsem je to zelo kompleksna naloga, kjer je hkrati v igri vec spremenljivk. Je izra­zito kreativen proces, zelo specificen od obmocja do obmocj a , odvisno pac od stanja gozdov in razvojnih problemov, ki so po obmocj ih zelo specificni . Zaradi dolgorocnos ti pri vzpostavljanju pogojev trajnosti je ta proces nujno vecstopenjski in adaptiven. Gre za izbor optimalnih strategij, ki znotraj dolocenih omejitev hkrati rešujejo problem trajnosti in gospodarnosti, kar je bistvo obmoc nega koncepta gospodarjenja z goz­dovi. Gre za množico med seboj povezanih globalnih odlocitev za usmerjanje razvoja gozdov z ukrepi nege, obnavljanja, varstva in premene gozdov ter drugimi ukrepi, lahko bi celo rekli za neke vrste obmocno poli­tiko na teh podrocjih. Ob danih pogojih in omejitvah štejemo za racio­nalno (optimalno) tisto odlocitev oziroma strategijo, ki je cenejša, ki vec prispeva k izrabi naravnih potencialov (proizvodnih sposobnosti gozdnih rastišc in rastnih zmogljivosti sestoj ev), ki po krajši poti in z manj rizika vodi k cilju (trajnostnemu stanju), skratka tisto, ki je gospodarnejša. Katerokoli strategijo za razvoj gozdov v obmo cj u sprejmemo kot ustrezno šele tedaj, ko ugo­tovimo, da se izkaže kot uspešna v celoti, tj. v sistemu medsebojno povezanih in soodvisnih strategij. Strategije vedno oblikujemo znotraj omejitev, ki zožujejo naše možnosti. Cim hujše so omejitve (zadt~ih 1 O let vlaganj v razvoj gozdov oc itno kaže da so), tem pomembnejše je izbrati strategije za razvoj, ki znotraj omejitev dajo naj vecji uci nek. Ob omejenih ekonom­skih možnostih sta selektivnost in prioriteta pri usmer­janju razvoja gozdov toliko pomembnejši. Temeljito je treba razmisliti, kaj (npr. pri negi gozdov) in kje (odvisno od kakovosti rastišc, zasnov mladih sestojev itd.) bo treba opraviti z nižjo stopnjo intenzivnosti in kaj celo opustiti. Ce ne bomo tako ravnali bomo slabo porabili (po prioritetah) že tako picla sredstva. Na idejni stopnji pri obnovi obmocnega n acrta, pred njeno konkretizacija po gospodarskih razredih, je mogoce in potrebno temeljno zasnovo za razvoj gozdov v obmocju izdelati variantna za razlicne sto­pnje finan C tlih omejitev vlaganj v razvoj gozdov. Vla­ganje v razvoj gozdov je najboljši kriterij pri preizku­šanju razl icni h razvojnih možnosti. Mejni vrednosti predstavljata: -Optimalna varianta, tj. varianta s potrebno (zadostno) stopnjo intenzivnosti vseh gozdnogojitvenih, varstve­nih in drugih del (pravocasni zacetek, ustrezna jakost in ponavljanje), kot jo zahtevajo rastišca in sestoj ne zasnove. Racunamo tudi s premeno malodonosnih gozdov, in to v obsegu, ki glede na uravnovešene stanje pretirano ne povecuje deleža mladostne faze sestoj ev v obmocju . Ta varianta nam prikazuje dejan­sko potreben obseg vlaganj v razvoj gozdov, ki je vsestransko zanimiva informacija. -Spodnja varianta, izdelana za obseg vlaganj v obnovo, nego in varstvo gozdov, ki po naši presoji komaj še zagotavlja ures ni cevanj e trajnosti teme­ljtlih uc inkov gozdov oziroma gozdnogospodarskih ciljev. Za vsak sektor lastništva v obmocju, naprej raz­clenjen po sistemih gospodarjenja, po potrebi tudi na boljša in slabša rastišca, razpolagamo s podrobno struk­turiranim stanjem gozdov po najrazlicnejših sestoj nih karakteristikah. Del tako strukturiranih informacij smo potrebovali že pri preverjanju stanja gozdov v pogledu trajnosti. Na tej podlagi je mogoc e najprej oblikovati temeljne strategije za razvoj gozdov (optimalne za vsako varianto oziroma stopnjo omejitve vlaganj) in jih nato prikazati tudi kvantitativno v obliki etata (z locenim izkazom deleža iz redcenj v mladih in sred- GozdV 59 (2001) 9 (iašperšu.'. L Bonc ma.:\ .. Kot~ r. M . Wmkler l. r ra.lllpodnrJI.'I1Je z gozJL" r " .. skih ciljev, kjer vladajo v nacelu enaki odnosi kot med funkcijami v gozdnem ekosistemu, tj. njihova nede­ljivost, hkratnost in upoštevanje njihove medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Pojem sistem (ciljev) nadomešca pojme: medsebojna povezanost in soodvi­snost ter dinamika (spreminjanje) odnosov med cilji. Kadarkoli gre za hkratno uresnicevanje vec medse­bojno odvisnih ciljev na isti gozdni površini, prihaja do konfliktov med posameznimi cilji oziroma interesi pri gospodarjenju z gozdovi . Najpogostejši so kon­flikti med zasebnimi (ekonomskimi) interesi ter jav­nimi interesi, ki predstavljajo ucinke splošnokoristnih funkcij gozdov. Cim gre za konflikte, je takoj aktualno vprašanje prednostnih relacij med posameznimi cilji, ki sestavljajo sistem. S prednostnim vrstnim redom med cilji v sistemu opredelimo, katere potrebe bodo zagotovljene v celoti, katere pa le delno. Za ureditev mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi morajo biti gozdnogospodarski cilji prikazani (nujen pogoj) po svoji relativni pomembnosti. Nov pravilnik (1998) za razliko od starega tega nujnega pogoja ne predvi­deva. Gozdnogospodarski cilji morajo biti zlasti v primeru obmocnega nacrta diferencirani, loceni vsaj za državne in zasebne gozdove, saj gre vendar za bistvene razlike v strukturi nekaterih zahtev do gozdov, še bolj pa v gozdnogospodarskih možnostih. To pa hkrati pomeni, da mora biti celoten proces naCI1ovanja razvoja gozdov locen vsaj na ti dve lastniški kategoriji. V starem pravil­niku ( 1987) je bilo to izrecno doloceno s prvim odstav­kom 15. c len a. Nov pravilnik (1 998) pa obravnava vse lastniške kategorije skupaj, kar je z vec vidikov nespre­jemljivo. Zelo razlicne socioekonomske razmere v zasebnem sekt01ju narekujejo glede gozdnogospodarskih ciljev v obmocju še nadaljnjo diferenciacijo. Zgolj v ilustracijo nekaj primerov, ki zgovorno kažejo, da takih razlik pri nacrtovanju ni mogoce obravnavati v okviru enot­nih gozdnogospodarskih ciljev niti za zasebni sektor v obmocju, kaj šele v okviru nekega splošnega cilja gospodarjenja z gozdovi v obmocju, ampak je treba znotraj obmocja v ta namen oblikovati relativno homo­gene stratume: -velika gozdna posest v obliki celkov na Pohorju in razdrobljena posest Slovenskih goric v mariborskem o bmo cju; -zasebni gozdovi na ceUskem delu Pohmja (celki) in zelo razdrobljeni zasebni gozdovi na Kozjanskem; -zasebni gozdovi na Idrijskem in Cerkljanskem (velika posest-celki) in mala gozdna posest v agramem pro­storu Vipavske doline in Goriških brd; -zasebni gozdovi na Brkin ih, na Krasu in v Istri kra­škega obmocja. Raznolikosti znotraj gozdnogospodarskih obmocij se moramo lotiti že na ravni gozdnogospodarskih ciljev. Diferenciranje pomeni iskanje specificnih razvojnih poti za gospodarjenje z gozdovi. Stari pravilnik ( 1987) je to diferenciacij o predvideval in je bila v nekaterih obmocjih z veliko notranjo raznolikosljo tudi uveljav­ljena. Z našim podeželjem, s kmetijstvom in gotovo tudi z gospodarjenjem z zasebnimi gozdovi, zlasti s prevla­dujoca drobno posestjo, se bo moralo marsikaj spre­meniti. Specificno oblikovane gozdnogospodarske ci Ue moramo sprejeti kot temeljno izhodišce pri utiranju razvojnih poti iz sedanje stagnacije pri gospodarjenju z zasebnimi gozdovi. Gozdnogospodarsko nacrtovanje je v vlogi urejanja obcutljivih razmerij med družbenim razvojem (družbe­nimi potrebami) in naravo gozda ter med javnimi in zasebnimi interesi. Ce naj bo v tem uspešno, mora biti odprto javnosti, kar doslej ni bilo. Prav oblikovanje gozdnogospodarskih ciljev je zato naloga, ki presega okvir gozdnogospodarskega nacrtovanja in zahteva poseben postopek. Švicarji (BERNASCONI et al. 1991 in drugi) ugotavljajo, da gozdarska služba ne more zastopati vseh interesov gozdov, zato je pri njih obliko­vanje gozdnogospodarskih ciljev v doloceni meri javna zadeva. Oc itno je, da imajo cilji, za katere je dosežen nek širši konsenz, in na njihovi podlagi izdelani nacrti vecjo avtoritativno moc. Tu imamo v mislih javni znacaj gozdnogospodarskih nacrtov in njihovo vlogo v procesih prostorskega planiranja. V primeru obmoc­nega nacrta bi moralo biti v našem interesu zbrati spo­sobne in kom peten tne predstavnike, s katerimi bi kva­litetno opravili to nalogo. Gozdnogospodarski cilji predstavljajo zasnovo gos­podarjenja z gozdovi, uravnavajo celoten režim gos­podarjenja (sistem operativnih ciljev in ukrepov) in ga podrejajo hi erarhi cnemu položaju v sistemu gozdno­gospodarskih ciljev. 3.2 Kako opredeliti mnogonamensko gospodarje­nje oziroma integriran sistem gozdnogospo­darskih ukrepov? K vali teta funkcij gozda je odvisna od njegove ekosi­stemske strukture. Strukturo gozda oblikujemo in vzdr­žujemo z gospodarjenjem (z ukrepi) in s tem posredno uravnavama režim njegovega funkcioniranja (kvaliteto funkcij). Podobno kot v primeru gozdnogospodarskih ciljev gre tudi tu za nedeljivost kakršnihkoli ukrepov v 360 GozdV 59 (2001 ) 9 Gaspcršt c, F., Bon c ina. A .• Kotar. M .. Winkler. l. Trajnostno, mnogonamcnsko in sonaravne gospodarjenJe z goLdovi v ... gozdu. Zaradi ekosistemske narave gozda ni m ogoce z ukrepi l oceno vplivati na posamezne funkcije gozda. Zato je rešitev v integrira nem sistemu premišljenih in medsebojno usklajenih ukrepov, ki vkljucuj e vse dejavnosti v gozdu, tj. gojenje gozdov, varstvo gozdov, tehnologijo pri secnji , izdelavi in spravi lu lesa, gradnji gozdnih cest in vlak, lovnogojitvene ter eventualne druge ukrepe. S tem dosežemo, da je delež ti. stran­skih (škodljivih) ucinkov najmanjši. Izostanek ali pa neusklajenost kateregakoli sicer potrebnega ukrepa v sistemu prizadene celovitost pri uresn i cevanj u ciljev (GAŠPERŠIC 1987). Pojem gospodarjenje z gozdovi je integralne narave, ni ga mogoce uporabljati izolirano le za neko funkcijo oziroma cilj gospodatjenja, tudi tedaj ne, ko je ta fun­kcija oziroma cilj gospodarjenja v samem vrhu po rela­ti vnem pomenu. Nujno potrebno i zhodi šce za oblikovanje celotnega sistema ukrepov je sistem gozdnogospodarskih ciljev, prikazanih po hi erarhicnem pomenu. Vsak od gozdno­gospodarskih ciljev v sistemu ima svoje, ekosistemsko pogojene zakonitosti reprodukcije in zato postavlja posebne zahteve, omejitve in celo prepovedi pri izbiri gozdnogospodarskih ukrepov. Upoštevamo jih glede na njegov hierarhicen položaj v sistemu. Tukaj moramo omeniti zelo moteco rabo pojma ukrep za možni posek (etat) in nacrtovani obseg gojitveruh del v 23. in 38. clenu pravilnika. Kljucnega pomena za ureditev mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi je nujna zahteva v pravilniku po temeljiti medsebojni uskladitvi ukrepov vseh dejavnosti v gozdu za hann onicno doseganje gozdno­gospodarskih ciljev. Gre za opredelitev mnogonamen­skega gospodarjenja (sistema dobro premišljenih in medsebojno usklajenih ukrepov) za konkretno kombi­nacijo gozdnogospodarskih ciljev. Vsaka ciljna kom­binacija s specificno hierarhijo ciljev zahteva temu pri­lagojeno gospodarjenje, tj. s pecificen sistem gozdno­gospodarskih ukrepov. Ce upoštevamo veliko pestrost ciljnih kombinacij v prostoru, v kar nas preprica že pogled na karto funkc ij oziroma vlog gozdov, vidimo, da nastaja na ta nacin izredna pestrost (bogastvo) oblik pri gospodatjenju, z njo pa tudi višja raven kulture pri ravnanju z gozdovi. Kot vidimo, prihaja v tem posre­ceno do izraza visoka stopnja komplementarnosti med mnogonamenskostjo in sonaravnostjo pri gospodarje­nju z gozdovi. Veljavni zakon o gozdovih daje za tako zamišljeno mnogonamensko gospodarjenje dovolj osnov, najbolj neposredno v 6. clenu. Star pravilnik ( 1987) je v 13. in dodatno v 20. ter 28. clenu izrecno predvidel medse­bojno usklajenost gojen ja in izkorišcanja gozdov, kjer smo pod izkorišcanjem gozdov razumeli tudi tehnolo­gijo gradnje vlak in gozdnih cest ter usklajeno ureja­nje odnosov gozd -divjad.Te kljucne zahteve za ure­ditev mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi novi pravilnik (1998) ne vsebuje. Ce manjka taka kljucn a opredelitev za notranjo ureditev mnogonamenskega gospodatjenja z gozdovi, ki ni kar sama po sebi razum­ljiva, se lahko vprašamo: Kako bomo sodelovali v pro­cesih prostorskega planiranja, tj. pri reševanju konflik­tov pri rabi prostora, ce se še na svojem podrocju ne znamo organizirati, pri odpravi svojih notranjih kon­fliktov, ki lahko postanejo tudi zunanji? V 17. clenu pravilnika (1998) je govora o uskla­ditvah vseh funkcij gozdov. Konflikti nastajajo med rabo razlic nih funkcij (med interesi), to pa je tipicno vprašanje ureditve mnogonamenskega gospodatjenja z gozdovi, ki mora biti celostno rešeno v tistem delu pravilnika, kamor ta vsebina spada, tj. v 22. in 37., ne pa v 17. clenu . Novi pravilnik (1998) ne sledi temeljni zahtevi, da je za opredelitev mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi potreben celosten pristop. Navedli bomo le dva tipicna primera: -Tako imenovane splošnokoristne funkcije so v pra­ vilniku obravnavane iztrgan o iz ekosistemske in goz­dnogospodarske celote-gozda. Ukrepe za razvijanje posameznih funkcij gozdov obravnava posebej, in to že v fazi ugotavljanja stanja oziroma prikaza funkcij gozdov ( 17. in 29. c len), ne pa integrirano v celostno zasnovancm sistemu gozdnogospodarskih ukrepov, ki obravnavajo gospodarjenje z gozdovi kot sistem­sko celoto. To bi moralo veljati tudi za ti. dodatne ukrepe za razvijanje posameznih funkcij. Mnogo­namenskost je nova kvaljteta pri gospodarjenju z gozdovi, ki zahteva višjo stopnjo intenzivnosti in v koncni konsekvenci tudi višjo stopnjo kulture pri celotnem ravnanju z gozdovi. Redukcija mnogona­menskosti pri gospodarjenju z gozdovi na površine gozdov s l. in 2. stopnjo poudarjenosti splošnokori­stnib funkcij, kot lahko razberemo iz 17. clena, je za to idejo (nac elo) nevarna. V Sloveniji skoraj ni hektara izrazito enonamenskega gozda. Pravilno poj­movanje in opredelitev rnnogonamenskega gospo­darjenja z gozdovi sta kapitalni vsebinski vprašanji, ki morata biti v pravill1iku ustrezno rešeni. To ni bilo storjeno, kar je na vec mestih šibka stran tega pravil­nika. Od integralnega gospodarjenja z gozdovi iztr­gano pojmovanje splošnokoristnih funkcij je mogoce zaznati tudi v 44. clenu pravilnika (1998). Gozd V 59 (2001) 9 Gašperši c. F .. Boneina. A .. Kotar. M .. Winkler. 1.-Tr3jnostno. mnogonamcnsko in 'onaravno gospodarjenje z gozdovi' .... S 17. c lenom za obmocni nac1t opredeljeno nacrto­vanje ukrepov za razvijanje splošnokoristnih funkcij ima še dodatno napako. Ne upošteva logike nacr­tovalnega procesa, saj iz zacetne faze ugotavljanja stanja funkcij gozdov preskoci vrsto faz in kljucnih vmesnih odlocitev in se neosnovano loti kar nacrto­vanja konkretnih ukrepov v detajlu. -Za razvoj zelo pestrim okolišcinam prilagojene tehno­logije pri pridobivanju lesa so z novim pravilnikom (1998) predvidene le splošne usmeritve, celo za nacrt gospodarske enote, ki mora biti konkretnejši, medtem ko je stari pravilnik (1987) za obmocni nacrt v 20. clenu predvidel v integralno celoto usklajen nacrt razvoja te dejavnosti. Nacrt tega podrocja mora biti izdelan do dolocene stopnje konkretnosti, ki omogoca medse­bojno usklajevanje (upoštevanje medsebojne pogoje­nosti ter posebnih zahtev in omejitev) in s tem vklju­citev v integralni sistem gozdnogospodarskih ukre­pov. Le splošne usmeritve tega ne omogocajo. Navse­zadnje gre za proces usklajenega naCitovanja razvoja na tem podrocju. Ali ni npr. tehnološko podrocje kljub sedanji organizacijski locenosti še vedno del te stroke in pomemben pogoj za skladen in hkrati uspešen razvoj mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi? 3.3 Analiza preteklega gospodarjenja z gozdovi Pravilnik tudi na tem podrocju ne dela razlike med obmocnim nacttom in nacrtom gospodarske enote, kar ni dobro. Enak pristop k analizi je ustrezen le za kvan­titativno analizo realiziranega (posek, gojitvena in var­stvena dela) nasproti nacrtovanemu . Z novim pravilnikom (1998) predvidena analiza preteklega gospodarjenja z gozdovi ne vkljucuje kri­ticne ocene kvalitete in medsebojne usklajenosti celot­nega sistema gozdnogospodarskih ukrepov (vseh deja­vnosti) v gozdovih z vidika bam10nicnega uresniceva­nja gozdnogospodarskih ciljev. V primeru obmocnega nacrta pride v poštev tudi kriticna analiza gozdnogo­spodarskega nacrtovanja (obnov, sprememb in prila­goditev nacrtov gospodarskih enot) in kvalitete sprem­ljave gospodarjenja z gozdovi in razvoja gozdov. V tej analizi so namrec vsebovani vsi pomembni kriteriji in indikatorji za kriticno preverjanje ustreznosti prete­klega gospodarjenja z vidika trajnosti. V neposredni zvezi z oceno kvalitete preteklega gospodarjenja je preverjanje njegove uspešnosti. Pris­topa k tej analizi v enoti in v obmocju gotovo ne moreta biti povsem enaka. Iz tega, kar je navedeno v 2. odst. 35. clena (»primerjava nacrtovanih in izvedenih ukre­pov in njihovih ucinkov«), ne moremo razbrati, za kakšen postopek naj bi šlo. Preverjanje uspešnosti si predstavljamo na nasled­nji nacin: na zacetku in na koncu nacrtovalnega obdo­bja razpolagamo na podlagi najrazlicnejših infom1acij z dokaj podrobno strukturiranim stanjem gozdov za obmocje in enoto, vkljucno po gospodarskih razredih. Na istih ravneh imamo tudi informacije o realiziranih secnjah, gozdnogojitvenih in varstvenih delih itd. v medobdobju. S primerjavo stanj na zacetku in na koncu nacrtovalnega obdobja lahko z razlicnimi kvantitativ­nimi in kvalitativnimi kazalci na samem nacrtovalnem objektu-gozdu, od ravni gospodarskega razreda naprej, presojamo, ali gre, sodec po teh strukturnih premikib, za uspešnost in kakšna je. V obmocj u nas morajo zanimati tudi globalni premiki v strukturi gozdov, ki kažejo na uspešnost uveljavljanja temeljnih strategij p1i reševanju obmocnih razvojnih problemov. S sintezo obmocnih nacrtov na državno raven je mogoce in potrebno v kvan­titativni in kvalitativni obliki presoditi uresnicevanje programa razvoja gozdov v državi. Ob zamisli analize preteklega gospodarjenja z goz­dovi v novem pravilniku (1998) se zastavlja naslednje vprašanje: Kako je mogoce v vsebinskem (kvalitet­nem) pogledu kriticno presojati preteklo gospodarjenje z gozdovi in preverjati njegovo uspešnost skupno za vse gozdove v obmocju , ob popolnem zanemarjanju odlocilne vloge lastništva v preteklem razvoju in sedan­jem stanju gozdov ter v pogojih gospodarjenja? Kako je v tej analizi mogoce skupno obravnavati takšne skraj­nosti, kot so urejene razmere pri gospodarjenju v držav­nib gozdovih do skoraj stihijskih pri parcelnem gospo­darjenju na prevladujoci skrajno razdrobljeni zasebni posesti v Sloveniji? Absurd neupoštevanja lastn.ištva v celotnem vsebinskem delu procesa nacrtovanja, ki ga uveljavlja nov pravilnik (1 998), je tu ociten . 4 UVELJAVLJANJE NACELA SONARAVNOSTI Z GOZDNOGOSPODARSKIM NACRTOVA­NJEM 4.1 Nacelno izhodišce Nacelo sonaravnosti je z gozdnogospodarskim nacr­tovanjem mogoce v najvecji meri uveljaviti v obliki ti. sistemsko-evolucijskega oziroma kontrolnega pri­stopa k nacrtovanju. Kontrolni pristop predpostavlja našo »iznajdljivost« v stalnem procesu iskanja boljših možnosti za gospodarjenje z gozdovi v kompleksnih pogojih razvoja gozda in njegovega družbenega okolja. Nacrtovanje na principih kontrole razumemo kot evo­lucijski proces stalnega ucenja v dialogu z gozdom in družbenim okoljem ter preverjanja ustreznosti na ta nacin spoznanih rešitev. GozdV 59 (2001) 9 362 Gašpe ršic . F .. 13oncina. A., Kotar. M., Winkler. 1.: Trajnostno. mnogonamcnsko in son ara~no gospodarjenje 7 go/.dovi v ... 4.2 Izhodišca za koncept gozdnogospodarskega nacrtovanja v Zakonu o gozdovih in v Pro­gramu razvoja gozdov v Sloveniji Prvi osnutki sedaj veljavnega Zakona o gozdovih so ponujali slabe rešitve, ne le za gozdnogospodarsko nacrtovanje, ampak tudi za ureditev gospodatjenja z gozdovi sploh. Prihajalo je tudi do politizacije povsem strokovnih zadev. Gozdnogospodarskemu nacrtovanju so celo nataknili negativno oznako socialisticnega pla­niranja. V takih razmerah je Oddelek za gozdarstvo BF na pobudo prof. l. Winklerja leta 1992 izdal brošuro Dileme prihodnje ureditve gospodarjenja z gozdovi. Tu je Winkler med temeljnimi naceli za gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji izpostavil: nace lo mnogonamen­skosti, sodobno vlogo gozdnogospodarskih o bm ocij in posebej kontrolno metodo za nacrtovalno delo z gozdom kot naravnim sistemom. V nadaljevanju je v tej brošuri (GAŠPERŠ IC et al. 1992, od strani 13 naprej) izpostavljeno kognitivno bistvo kontrolne metode, tj. kontinuirana spremljava gospodarjenja z gozdovi kot proces neprestanega ucenja v dialogu z gozdom in adaptivno prilagajanje v skladu z novimi spoznanji in izkušnjami, pridobljenimi v tem dialogu. Posebej je tu poudarjeno, »da brez tako zamišljene spremljave gospodarjenja z gozdovi ne moremo govoriti o ekosi­stemsko (sonaravno) oblikovanemu gozdnogospodar­skemu nacrtovanju . Brez te komponente bi bilo nacrto­vanje sterilno (birokratsko), vedno znova demantirano, torej neživljenjsko. Pri svojem delu z gozdom se brez spremljave ne bi nicesar naucili , ponavljali bi stare napake in kar naprej tamali o dragem nacrtovanju, ki ne opravi ci zanj porabljenih sredstev.« Med drugim so gotovo tudi ta sta lišca Oddelka za gozdarstvo BF pripomogla, da je v 10. in Il. c lenu Zakona o gozdovih predvidena uporaba kon­trolne metode v gozdnogospodarskem nacrtovanj u. Tu je dol oceno: »Cilji, usmeritve in ukrepi za doseganje ciljev se dolocijo na podlagi stanja gozdov, analize pre­teklega gospodarjenja, zakonitosti razvoja gozdov ter pridobljenih spoznanj pri spremljanju razvoja gozdov v obmocju oziroma v enoti.« Zakonitosti razvoja gozdov, anaLize preteklega gos­podarjenja in pridobljena spoznanja pri spremljanju razvoja gozdov nedvomno pomenijo ugotavljanje spre­memb in posebnosti v razvoju gozdov, potreb po spre­membah pri gospodarjenju, torej se moramo z vsemi v 1 O. in Il. c lenu našteti mi elementi gozdnogospo­darskih nac rtov prilagajati temu spreminjanju. Gre ocitno za zahtevo po adaptivnem n acrtovanju -kon­trolni metodi. Zanimivo je, da je v Programu razvoja gozdov v Sloveniji ( 1995, str. 29), kjer so posebej navedene zahteve za metodologijo nacrtovanja v pogojih sona­ravnega gospodarjenja z gozdovi, eksplicitno in ned­voumno receno : »Nacrtovanj e mora omogociti dina­micno prilagajanje naravnim procesom, vlogam gozdov (v bistvu zelo raz licn im in sp reminj ajocim se družbenim potrebam, op. avtorjev) in razlicnim mot­njam pri gospodarjenju z gozdovi.« Nobenega dvoma ni, da tako Zakon o gozdovih kot Program razvoja gozdov v Sloveniji zahtevata kon­cept nacrtovanja na principih kontrolne metode, kar za Slovenijo ni nobena novost. Žal gre po 15-letni polemiki o tem konceptu za razmere, ko je treba stvari ponovno postaviti na svoje mesto, tudi zato ker je sedaj v Zakonu o gozdovih prv ic postavljena zahteva (nacelo) sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, kon­trolna metoda paje ena kljucnih opornih tock. 4.3 Pravilnik o gozdnogospodarskih nacrtih v luci uresnice vanja nacela sonaravnosti pri gospodarjenju z gozdovi 4.3.1 Pripravljalna faza v procesu gozdnogospo­darskega nacrtovanja Proces obnove gozdnogospodarskih nacrtov na principih kontrolne metode se zacn e s pripravljalno fazo. Proces nacrto va nja v gozdu kot evolucijskem sistemu se nikoli ne zakljuci . Pripravo obnove nac rtov je treba zato snovati na rezultatih s istematicne sprem­ljave gospodarjenja z gozdovi in razvoja gozdov v pre­teklem de setle~u. Za seboj imamo desetletne izkuš­nje in nova spoznanja, do katerih smo se dokopali z obnavljanjem nacrtov gospodarskih enot in z gospo­darjenjem v okviru gospodarskih enot pri reševanju n ajrazl icnejš ih problemov v detajlu (npr. z gozdnogo­jitvenim nacrtovanjem). S pripravljalno fazo si vnaprej odpremo možnosti za usmerjeno raziskavo stanja in razvojnih procesov v gozdovih in v njihovem družbenem okolju ter za kasnejše reševanje problemov, zato je ustvarjalno izre­dno pomembna. Vsako gozdnogospodarsko obmocje in ravno tako enote znotraj o bm ocj a imajo zelo raz licne razvojne probleme, ki terjajo njim ustrezen pristop, ta pa se mora izoblikovati prav v pripravljalni faz{ v obliki programa za obnovo n acrta . V Strokovnih podlagah za obnovo gozdnogospodarskih naCltov (GAŠPERŠ IC in sod. !988, 1989) je bilo posebej poudarjeno, da je treba odgovornemu nosilcu obnove nacrta pustiti vso ustvarjalno iniciativo pri reševanju specificnih GozdV 59 (2001) 9 Gašperš ic. F, Bon c ina, A .. Kotar, M .. Winkler, 1.: Trajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarJenje z gozdovi v .... problemov v posameznih obmocjih in enotah. Tega ni mogoce rešiti z nobenim pravilnikom ali še tako podrobnimi navodili. Za pametno razmišljanje pac ni navodil. Brez ustvarjalne iniciative nosilca obnove goz­dnogospodarskega nacrta tu 11i mogoc noben napre­dek. Ob vsebinski zasnovi obnove nacrta se v priprav­ljalni fazi rešuje tudi pomembno vprašanje optimiranja odnosa med uporabno vrednostjo nacrta in stroški za njegovo izdelavo. Novi pravilnik (1998) bolj kot kljucne zahteve, ki bi jih morali upoštevati v nacrtovalnem (misel­nem) procesu, predpisuje konkretno strukturo vsebine nacrta, kar je napacno, saj to preusme1ja pozornost od probl emsko-nacrtovalne vsebine k obliki nacrta, pelje k poenotenju, ki duši ustvarjalno iniciativo in k opor­tunisticnemu obnašanju. Lažje je zadovoljiti pravilnik kot pa ustvmjalno razmišljati in pri tem kot odgovomi nosilec obnove nacrta tudi kaj tvegati, saj gre pogosto za zahtevne odlocitve, ki ne smejo ostati brez odgovora. Tako zasnovan pravilnik napeljuje tudi k uradniškemu potrjevanju nac1iov gospodarskih enot. Najlažje je pre­sojati skladnost izdelanega nacrta s pravilnikom, veliko težje pa vsebinske rešitve, ki so bistvo pri potrjevanju nacrto v. Izredna problemska pestrost gozdnogospodarskih razmer v Sloveniji terja prav tako pestro paleto reši­tev. Ustvarjalnost je v izkorišcanju pestrih možnosti, ki nam jih ponuja razvoj gozdov in njihovo družbeno okolje. Z neupoštevan jem osnovnih oblik lastništva kot kljucnega dejavnika smo si že vnaprej (s pravilnikom) zaprli možnosti za mnoge ustvarjalne rešitve. V pestrih slovenskih razmerah je normalno, da so tako obmocni nacrti kot nacrti gospodarskih enot znotraj obmocij skoraj do nerazpoznavnosti razlicni. Poseben problem novega pravilnika (1998) je v pretiranem poenotenju izdelave nacrtov in v tem, da je pretirano podroben, s cimer onemogoca spremembe in ustvarjalno prilaga­janje pri izdelavi nacrtov. Stari pravilnik ( 1987) je v Il. clenu izrecno pred­videl pripravljalno fazo v procesu obnove gozdnogo­spodarskih nacrtov. V strokovnih podlagah za obnovo obmocnih nacrtov in nacrtov gospodarskih enot je bila njena vsebina dokaj podrobno obrazložena in argu­mentirana. Kakšni so razlogi, da je bil ta ustvarjalno tako pomemben clen v procesu obnavljanja nacrtov v novem pravilniku (1998) opušcen , in to kljub dolo­ci lom 1 O. in 11. c lena Zakona o gozdovih, ki ga vsaj smiselno zahtevata? Razlog je lahko prav v opisanem prejšnjem odstavku, v prisiljenem utesnjevanju zelo pestre problemske vsebine v togo predpisano formo nacrta, v zamenjavi vsebine s formo. 4.3.2 Neupoštevanje jasnih zahtev Zakona o gozdovih Zakon o gozdovih v 10. in JI. c l enu nedvomno zahteva koncept na crto va nja na principih kontrolne metode, kar za Slovenijo ni nobena novost. V novem pravilniku (1998) so sicer omenjeni pojmi: analize preteklega gospodarjenja z gozdovi, razvojne težnje gozdov, zakonitosti razvoja gozdov in drugi, ki v 10. in Il. clenu Zakona o gozdovih nedvomno zahtevajo do l ocen koncept nacrtovanja. Vendar je iz tega nastal vsebinsko heterogen in nejasen 36. clen z ambicioznim naslovom Oris zakonitosti razvoja gozdov, ki vkljucuj e vec vsebin: -analizo pretekle razvojne dinamike gozdov; -prikaz razvojnih teženj gozdov po drevesni sestavi in drugih znacilnostih ; -presojo razvoja gozdov v pogledu trajnosti in zago­tavljanja biološke pestrosti oziroma sonaravnosti. Na podlagi razpoložljivih podatkov lahko do neke mere prikažemo preteklo razvojno dinamiko (zgodo­vino) gozdov, ki je nedvomno zanimiva, ne daje pa nam možnosti sklepanja o neposredni razvojni usmerjenosti gozdov. Do vzorcev, ki nam z neko verjetnostjo nakazujejo razvojno usmerjenost gozdov, pridemo s skrbno inte­raktivno spremljavo gospodmjenja z gozdovi in razvoja gozdov (napotilo 1 O. in 11. c le na Zakona o gozdovih) v konkretnem gospodarskem razredu, cesar pa se tu ne omenja. Orisati kar zakonitosti razvoja gozdov na podlagi prej naštetih kazalcev pa je najbrž prevec ambi­ciozna naloga. Posebej nas je zanimalo, kako je ta, s 36. clenom predstavljena dinamicna komponenta uveljavljena v nadaljnjih fazah procesa obnove gozdnogospodarskih nacrtov, zlasti obmocnega. Za obmocni nacrt so v 22. clenu predvidene »splo­šne usme1itve za razvoj gozdov v pogledu sestave dre­vesnih vrst, zgradbe sestojev in višine lesne zaloge«. Že v poglavju 2.2 smo ugotovili, da takšne splošne usmeritve na ravni obmocja ne morejo imeti posebne vrednosti, saj je to v konkretni obliki šele stvar obliko­vanja gozdnogojitvenih ciljev po gospodarskih razre­dih. Konkretne možnosti oblikovanja gozdov v obmo­cju po drevesni sestavi, sestoj ni zgradbi, kakovosti se v mejah naravnih možnosti izhod i šcno odpirajo najprej z oblikovanjem temeljnih strategij (temeljnih odlo­citev) pri globalnem reševanju obmocni h razvojnih problemov, kjer moramo upoštevati številne omejitve, vkljucno financne. 364 Gozd V 59 (2001) 9 Gašperš ic , F .. Bonc ma. A.. Kotar, M .• Winkler. 1.: Trajnostno. mnogonamcnsko in sonaravno gospodaljenJC z gozdovi v .... Kljub izpostavljanju dinamike razvoja gozdov (36. clen) so sestavljalci pravilnika ( 1998) v 23. in 38. clenu vseeno pristali pri stati ki, pri že 15 let kritiziranem staticnem pojmovanju gozdnogojitven.ib ciljev. Opti­malnega oziroma idealnega modela gozda ter gozdno­gojitvenega cilja, za katerega je treba dolociti obdobje, v katerem naj bi bil dosežen, ne moremo razumeti dru­gace kot staticno, kar je v popolnem nasprotju z zahte­vami 1 O. in ll. c lena Zakona o gozdovih oziroma z nacrtovanjem na principih kontrole, o cemer je že bilo obširno porocano (GAŠPERŠIC 2001 ). Kje je tu tisto din amicno prilagajanje naravnim procesom, vlogam gozdov in razl i cnim motnjam pri gospodarjenju z goz­dovi (Program razvoja gozdov v Sloveniji)? Deklara­tivno torej prisegama na nacelo sonaravnosti, razmiš­ljamo pa po starem. Program razvoja gozdov ( 1995) sta izdelali isti instituciji kot novi pravilnik (1998). Kako to, da so v programu stvari pravilno postavljene? Pro­gram razvoja gozdov Slovenije je navsezadnje sprejela vlada, kar ni brez pomena. 4.3.3 Spremljava gospodarjenja z gozdovi in razvoja gozdov Interaktivna spremljava gospodarjenja z gozdovi in razvoja gozdov je osrednja kvalitetna zahteva za nacrtovanje na principih kontrole in izziv, na katerega se doslej pri gozdnogospodarskem nacrtovanju v Slo­veniji še nismo ustrezno odzvali. Pod spremljavo gospodarjenja z gozdovi smo doslej razumeli le spremljavo izvajanja gozdnogospodarskih nacrtov, ne pa tudi vsebinske spremlja ve gospodarjenja in razvoja gozdov ter družbenega okolja kot trajnega eksperimenta pri iskanju boljših rešitev za gospodar­jenje z gozdovi in njihovega preverjanja v praksi. Tega pomembnega elementa novi pravilnik ( 1998) ne vse­buje, torej ne sledi zahtevam 1 O. in Il. clena Zakona o gozdovih. O vsebini spremljave gospodarjenja z gozdovi in razvoja gozdov je bilo že marsikaj napisano, tudi v obliki pri porocil v casu oblikovanja Zakona o gozdovih in Pravilnika o gozdnogospodarskih in gozdnogojitve­nih nacrtih (GAŠPERŠ IC in sod. 1988, 1989, GAŠ­PERŠIC 1 KOTAR 1 WINKLER 1992, GAŠPERŠIC 1 KOTAR 1 MLINŠEK 1 POGACNIK 1993, GAŠPER­ŠIC 1994a, 1994b,l995 oz. 1997). Za spremljavo gospodarjenja z gozdovi in razvoja gozdov na obmoclli ravni bi moral biti odgovoren vodja službe za gozdnogospodarsko nacrtovanje v obmocni enoti Zavoda za gozdove, za spremljavo po gospo­darskih enotah pa vodja krajevne enote Zavoda za gozdove, ki bi moral biti praviloma zadolžen tudi za obnovo nacrtov gospodarskih enot. V kvaliteti spremljave gospodrujenja z gozdovi in razvoja gozdov bi se morala pokazati strokovna uspo­sobljenost, razgledanost in ustvarjalna uspešnost (domi­selnost) vodje krajevne enote Zavoda za gozdove. 5 ZAKLJUCKJ Mnogonamenskost in sonaravnost pri gospodarjenju z gozdovi zahtevata temeljite preusmeritve od tradicio­nalnih predstav in drugacen n acin razmišljanja. Veckrat je bilo opozorjeno, da je ta razvojna preobrazba goz­dnogospodarskega nacrtovanja in z njim gospodarjenja z gozdovi najprej in predvsem stvar vsebine in šele nato zadeva raznih metod, pripomockov in tehnologij. To se je pokazalo tudi pri oblikovanju Pravilnika o gozdno­gospodarskih in gozdnogojitvenih nacrtih (1998), saj manjka vrsta kljucnih elementov za ureditev gospodar­jenja z gozdovi v skladu z naceli trajnosti, gospodarnosti, mnogonamenskosti in sonaravnosti. Novi pravilnik (!998) usmerja pozornost bolj v obliko nacrtov kot v nacrtovalni miselni proces reše­vanja problemov. S težnjo k poenotenju in opustit­vijo individualne priprave obnove gozdnogospodarskih nacrtov je nedvomno zelo prizadeta iniciativa odgo­vornih nosilcev za obnovo nacttov pri ustvarjalnem reševanju problemov. Prezrta je bila klj ucna vloga obmocnega nacrta pri uresn i cevanj u nace l a trajnosti in gospodarnosti, tj. obli­kovanja obmocne politike reševanja problemov razvoja gozdov. Naceli mnogonamenskosti in sonaravnosti zahtevata med drugim tudi višjo stopnjo kulture pri celotnem rav­nanju z gozdovi, ki ni že sama po sebi razumljiva. Naloga gozdnogospodarskega nacrtovanja je, da vse dejavno­sti v gozdu, vkljucene v mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi, za ta namen ustrezno organi­zira, tj. medsebojno temeljito uskladi (odpravi konflikte), kar še zdalec ni enostavna ali celo samoumevna zadeva. Te nujno potrebne zahteve ni v pravilniku. Kontrolna metoda predstavlja že tradicionalno teme­ljno idejno podlago konceptu gozdnogospodarskega nacrtovanja v Sloveniji. Adaptivno prilagajanje razvoju gozdov in družbenega okolja se je v praksi pri nacrtovanju že uveljavilo, zato je toliko bolj nerazumljivo, da je novi pravilnik (1998) izdelan v nasprotju z idejo kontrolne metode oziroma z zahtevami Zakona o gozdovih. Novi pravilnik ( 1998) uvaja prakticno v celotnem nacrtovalnem procesu enotno (skupno) obravnavo vseh gozdov ne glede na vecstranske in velike razlike ter posebnosti med državnimi in zasebnimi gozdovi, kar je zlasti usodno v primeru obmocnega nacrta. GozdV 59 (2001) 9 Gašper~ ic . F .. Boncin ~/\ ., Kotar. M .• Winkler. l.: Tmjnostno. mnogonamcnsko in so naravno gospod;u:jcnjc z goldovi v .... Na vec mestih je mogoce skozi spodrsljaje v pra­ vilniku zaznati sicer splošno razšitjeno nesistemsko gledanje na funkcije gozda, ki so gozdu imanentne in nedelj ive, ter na vzajemen odnos med funkcijami gozda in njegovo ekosistemsko strukturo. V tem je izhodišce neustreznega razumevanja odnosa med potrebami po funkcijah gozdov in gozdnogospodarskimi cilji (realno zahtevano kvantiteto in kvaliteto funkcij = uc inkov gozdov), odnosa med gozdnogospodarskimi cilji in gozdnogojitvenim ciljem, tj. (ekosistemsko) struk­ turo gozda, ki naj zagotavlja gozdnogospodarske cilje. Podobno nesistemsko gledanje je tudi na mnogona­ mensko gospodarjenje v ožjem smislu, tj. na integriran in medsebojno temeljito usklajen sistem ukrepov vseh dejavnosti v gozdu za harmonicno uresni cevanje kon­ kretnega sistema gozdnogospodarskih ciljev. Posledica tega je iz celote izvzeta obravnava splošnokoristnih funkcij. Na nekaterih mestih v pravilniku (1998) ni upoštevan izrazito dial ekticen odnos med strukturo dru­ žbenih potreb do gozdov, cilji gospodarjenja (vkljucno z gozdnogojitvenimi) in celotnim sistemom gozdno­ gospodarskih ukrepov. Problem pri izdelavi pravilnika (1998) je tudi v poz­ navanju nacrtovalnega procesa, zlasti procesa odloca­ nja v sistemu gozdnogospodarskega nac rtovanja (nacrt obmocja, enote, detajla) in s tem razmejitev med posa­ meznimi ravnmi. Vzroke spodrsljajev pri oblikovanju pravilnika moramo iskati tudi v neupoštevanju opozoril in zane­marjanju izkušenj, ki si jih je to podrocje klub mnogim pomanjkljivostim nedvomno nabralo v preteklosti. Kako naj razumemo opustitev vrste kljucnih elementov za ure­sn ice vanje nacela trajnosti, gospodarnosti, rnnogona­menskosti i.n sonaravnosti (kontrolna metoda), ki jih je vseboval že stari pravilnik ( 1987) in v izpeljani obliki Strokovne podlage za obnovo gozdnogospodarskih nacr­tov? Koncno pa je bilo veliko tega že utecena praksa, zlasti pri zadnjih dveh obnovah obmocnih na crtov in njihovi obravnavi v potrditvenem postopku. Ce bi se držali preizkušenega starega nacel a »predhodnik (tu je mišljen pravilnik) je nasledniku most«, bi bil novi pravilnik zagotovo boljši. Da bi veckratno sklicevanje na stari pravilnik ne bilo napacno razumljeno,je treba ven­darle omeniti, da ga niso sestavljali avtorji tega cl anka. V svojih razmišljanj ih ob novem pravilniku (1998) smo vec ali manj našteli le dej stva. Kako od tu naprej ·in ali sploh kam, je stvar pristojnih na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je zadolženo za izdajo ustreznih pravilnikov s podrocja gozdnogospo­ darskega nacrtovanja. Viri BERNASCONJ, A. / FUEGLISTER, R./ lSELI, R./ MORlER, A. , 1991. Waldfunktionenplanung.-Z. Forstwes. Schweiz, 8, s. 202-209. BONCINA, A., 2001. Nacelo trajnosti v gozdarskem nacrtovanju.-Zb. gozd. in Les., 63, s. 279-3 12. G AŠ PERŠIC , F., 1987. Temeljni principi polifunkcionalnega gozdnogospodarskega nacrtovanj a.-Gozdarski vestnik, 45. 6, s. 265-276. GAŠPERŠ IC , F., !994a. Pogled na prihodnji razvoj gozdnogo­spodarskega nacrtovanja v Sloveniji.-Zb. posvetovanja Zveze gozd. društev Slovenije, Ljubljana, s. 5-14. GAŠPERŠIC , F., 1994b. Organsko-probabi l isticn i koncept v nacrtovanju sonaravnega gospodarjenja z gozdovi.-Zb. gozd. in les., 44, s.l79-2!4. GAŠPERŠIC, F., !995, !997. Gozdnogospodarsko nacrtovanje v sonaravnem ravnanju z gozdovi.-Oddelek za gozdarstvo BF, Ljubljana, 403 s. GAŠPERŠIC. F .. 2001. Ponovno o kontrolni metodi v gozdno­gospodarskem nacrtovanju.-Gozdarski vestnik, št. 5. GAŠ PERŠIC, F., in sod., 1988. Strokovne podlage za obnovo nacrtov gospodarskih enot.-VTOZD za gozdarstvo BF, Ljub­ljana, 124 s. GAŠPERŠ IC, F., in sod., 1989. Strokovne podlage za obnovo obmocnih gozdnogospodarskih nacrtov. -YTOZD za gozdar­stvo BF, Ljubljana, 136 s. GAŠPERŠ IC, F. 1 KOTAR, M., 1986. Zaklj ucno poroc i lo o obmocn i h gozdnogospodarskih nacrtih v Sloveniji.-Stro­kovna in znanstvena dela 95, VTOZD za gozdarstvo BF in Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana, 66 s. GAŠPERŠ IC, F. / KOTAR, M., 1 WINKLER, l., 1992. Dileme prihodnje ureditve gospodarjenja z gozdovi .-Oddelek za goz­darstvo BF, Ljubljana, 35 s. GAŠPERŠI C, F. / KOTAR, M. / MLINŠEK, D. 1 POGACNIK, J., 1993. Dileme nadaljnjega razvoja gozdnogospodarskega nacrtovanja v Sloveniji.-Oddelek za gozdarstvo BF, Ljub­ljana, 50 s. REŽABEK, E. J., 1986. Obšcestvennoje proizvodstvo i ispol 'zovanije ekologiceskih otnošenij v celjah razvitija.­Vzaimodejstvije obšcestva i prirody, Filozofsko-metodolo­giceskije aspekty ekol ogiceskoj problemy, Nauka, Moskva, s. 48-73. WINKLER, 1., 1992. Družbeni in ekonomski vidiki mnogona­menskega gospodarjenja z gozdovi.-Zb. gozd. in les., 40, s. 99-122. ŽUMER, L., 1948. Gozdnogospodarska podrocja Slovenije -njihova utemeljitev, vloga in pomen.-Elaborat, Gozdarski inštitut Slovenije, Ljubljana, 40 s. Pravilnik o vsebini in nacinu izdelave gozdnogospodarskih nacr­tov in o evidenci njihovega izvrševanja.-Ur. list SRS, št. 33 1 1987. Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih nacrtib. ­Ur.list RS, št. 5 / 1998. Pripombe k osnutku pravilnika o vsebini nac rtov za gospodarjenje z gozdovi in o postopkih za njihovo sprejemanje.-Oddelek za gozdarstvo BF (J 997), s. 8. Program razvoja gozdov v Sloveniji.-Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Gozdarska založba, 1995, 58 s. Zakon o gozdovih.-Ur. list RS, št. 30 1 1993. GozdV 59 (2001) 9 -_,--------~ Vl~-. Strokovne raz ra ~··..S:: ---~ --­ GDK: 62 + 188 Obravnavanje sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitocenoz in gozdnogo­spodarsko nacrtovanje Živko KOŠIR* Izvlecek: Košir, Ž.: Obravnavanje sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitocenoz in gozdnogospodarsko nacrto vanje. Gozdarski vestnik, št. 9/ 200!. V slovenš cini , cit. lit. 13. Pri opisovan ju novih gozdnih združb v Sloveniji se vse pogosteje vkljucuje v asociacije tudi gozdne fitocenoze, ki predstavljajo razvojne stadije prvotnih združb v selnmdamih (antropogenih) sukcesijah. Predstavljena so teoreticna izhodišca vodilnih fitocenologov srednjeevropske fitocenološke šole o nacinu obravnave antropogenih gozdnih fitocenoz, sedanji pristop k antropogeno oblikovanim vegetacijskim formacijam ter pomen takega pristopa za gospodarjenje z gozdom. Kljucne besede: gozdna fitocenoza, antropo-zoogeni stadij, metodologija, gozdnogospodarsko nac rtovanje. Uvod Pozornost mi je vzbudila pred nedavnim v Goz­darskem vestniku (1. 59, št.!) predstavljena knjigaM. Zupanc ica o smrekovih gozdovih Slovenije, in sicer tisti del, kjer je nakazan aplikativen pomen monogra­fije za gozdnogospodarsko nacrtovanje. Ker obrav­nava avtor v znanstveni monografiji tako primarne kot sekundarne gozdne združbe, poimenovane tudi kot sekundarno smrecje in ponekod tudi kot sekundarne fitocenoze,je le potrebno aplikativen pomen te študije še dodatno osvetliti. Gozdne fitocenoze so namre c tudi tokrat združene v asociacije, ne glede na to, ali so to fitocenoze v primamem (naravnem) razvoju ali gre za združevanje fioristicno podobnih fitocenoz, nastalih v sekundami (antropo-zoogeru) sukcesiji. Tak pristop je bil v preteklosti v evropskem prostoru pogosto upo­rabljen s strani sinsistematicno usmerjenih fitocenolo­gov in se je zgledoval po uveljavljenem nacinu obrav­navanja travniških, njivskih in plevelskih fitocenoz v kmetijstvu. Uporabne informacije za gospodarjenje z gozdovi in dolgorocno gozdnogospodarsko nac rtov anj e dajejo le take naravne vegetacijske enote, ki se s svojo vege­tacijsko sestavo (ob poznanih ekoloških zahtevah ras­tlinskih vrst) povezujejo v sinekološko in sindinami cno individualno enoto. Gozdna fitocenoza, kije vkljucena v asociacije že s samo takšno opredelitvijo, nakazuje osnovne lastnosti fitocenološko raziskanega gozda. V sekulamem razvoju predstavlja oblikovano vegetacij­sko enoto, ki je skupno z drugimi fitocenozami enake singeneze in sinekologije preucena in združena v abs­traktna asociacijo. Ko pa so gozdne fitocenoze dolo­cene asociacije arealno omejene in kartirane kot gozdna *dr. Ž. K., univ. dipl. gozd., Turjak 34, 13 11 Turjak, SLO Gozd V 59 (2001) 9 združba, ki je sistematsko opredeljena kot asociacija (ali nižja sistematska enota), je obravnavanje asocia­ cije kot abstraktne vegetacijske enote le še teoreticen pojem. Vse fitocenoze, tj. posamicni sestoji, ki pripa­ dajo taki gozdni združbi (asociaciji ali nižji sistematski enoti), se razvijajo, ne glede na njihov trenuten indivi­ dualni razvoj v sto-in vecletnj ciklicni sukcesiji, v isti smeri s ciljem doseci v danih razmerah najvišjo možno razvojno stopnjo. Taki asociaciji pripadajo tudi gozdne fitocenoze, ki so bile zaradi ekstremnih (neposrednih ali posrednih) vplivov c loveka spremenjene v taki meri, da ni mogoca njihova obnova v cik l icni sukcesiji. V teh fitoceno­zah lahko skoraj vedno zaznamo težnjo po progresiv­nem razvoju, le-ta pa se po prenehanju akutnih vplivov nadaljuje v sekundarruh (antropogenih) sukcesijah, za katere je znacilen (krajši ali dolgotrajnejši) stadij alni razvoj. Razvoj (progresivnj ali regresivni) teh gozdnih fitocenoz se povezuje z lastnostmi prvotne asociacije, so del njene sindinamike (boillsi klimaksne ali parakli­maksne ali trajnejše asociacije) in jih zato ne moremo obravnavati izven teh okvirov kot neko samostojno asociacijo s sindinamiko in sinekologijo neke druge asociacije. Brez poznavanja sindinamike in sinekologije gozdne združbe, ki sega v stoletna razvojna obdobja, ne moremo dobiti ustreznih informacij za gospodarje­nje z gozdom. Za razliko od gozdnih fitocenoz pa se sinekologija in sindinamika travniških in njivskih fito­cenoz podrejata košnji, gnojen ju, setvenemu kolobatju, obdelavi tal, selektivnemu odstranjevanju rastlinskih in živalskih vrst ter drugim bolj ali manj akutnim antropo-zoogenim vplivom. Takšne antropogene gozdne fitocenoze zahtevajo posebno podrobno fitocenološko obravnavo, treba jih je sindinamicno in sinekološko povezati s prvotno aso­ 367 Ko~i r. ž..: ObravnavanJe sekundarnih (antropogcnih) gozdnih fitocenoz in gozdnogospodarsko nacnovanje ciacijo in pokazati na njihov položaj v recentni suk­cesiji prvotne asociacije. Zato naj predstavim tem·eti-cna i zho dišca Braun-Blanqueta ( 1951) o nacinu obrav-nave antropogenih gozdnih fitocenoz, sedanji pristop k antropogene oblikovanim vegetacijskim fonnaci-jam nekaterih vidnejših fitocenologov, kot so Ellen-berg (1996), E. Oberdorfer (1992) in Mucina s sod. ( 1993), ter pomen takega pristopa za gospodarjenje z gozdom. Posebej želim poudariti, da s tem ne želim kratiti pravice do svojstven ib pristopov pri proucevanju vegetacijske odeje. Naravne in antropogeno-z:oogene sukcesije po Brauo-Blanquetu Primarne (ali naravne) sukcesije obravnava Braun-Blanquet ( 1951, od s. 443 naprej) vzporedno s klimatskimi razmerami, nastajanjem tal in razvojem vegetacije (obrobje ledenikov, zarašca nj e peskov, pro­dišc, melišc ipd. v centralnih Alpah). To so razvojni stadiji fitocenoz, ki si sledijo v seriji vegetacijskih enot in ki jih obravnava kot (zacetne, prehodne, koncne) stadije oziroma na najvišji razvojni stopnji, ki je v dan ili rasti šcnih razmerah dosegljiva, kot asociacije, ki jih opredeljuje tudi stalna rastlinska kombinacija. V zad­njem casu je tako obravnaval erozijska obmocja v naših Julijskih Alpah tudi Dakskobler ( 1996). Gozdne fitocenoze, ki se oblikujejo po prenehanju antropogenih vplivov (požigi, paša, krc itev, osnovanje drevesnih kultur ipd.) na rastišcih razvitih tal predho­dnih združb, pa obravnava Br.-BI. kot razvojne stadije v sekundami Cantropogeni) sukcesiji. Takih stadijev ne uvršca v asociacije, poimenuje jih po rastlinski vrsti, ki ima dominantno ceno loško vlogo v fitocenozi. Kot primer navaja sekundarne sukcesije v mediteranski makiji in stadije zara š ca nja pogorišc na rasti šcih zdru­žbe Fageto-Abietetum po Tregubovu (1941). Stadiji so tu predstavljeni v recentni sukcesiji s svojim polo­žajem proti prvobitni združbi (vkljuceru so tako pro­gresijski kot eventualni ponovni regresijski stadiji). Progresijski in regresijski stadiji na (v sekularnem razvoju) razvitih tleh so znac ilnost sekundarnega (antropogenega) razvoja gozdne vegetacije. Konku­renc n e razmere med vrstami so tu povsem drugacne kot ob vzporednem razvoju vegetacije in tal. Stadiji so razlicno dolgi, lahko tudi zelo dolgotrajni. Nadomestn i gozdovi (Forstgesellschaften) in klasifikacije nadomestnih gozdov Ugotovljena stadijalna razvojna stopnja fitoce­noze pa še ne definira celotne sindinamike asociacije, v kateri so se spreminjali tako fl oristi cna sestava kot ekologija in razširjenost združbe. Poreklo stadi­jalne fitoceno ze je lahko zelo razlicno. To so lahko naravni recentni razvojni stadiji, kj potekajo po opu­stitvi gozdne paše ali prenehanju antropo-zoogenih vplivov na opušcenih kmetijskih zemljišcih, ali gozdne fitocenoze, ki so umetno oblikovane le s pospeševa­njem drevesnih vrst, kj so sicer lastne združbi ali v njej celo prevladujejo, ali pa so to fitocenoze, nastale s saditvi jo ali setvijo prvotni združbi vec ali manj tujih drevesnih vrst. V rastlinskj odeji takih fitocenoz srecuj emo vrste prejšnjih vegetacijskih enot, priseljujejo in vkljucujejo se nove vrste, rastlinska sestava je zelo labilna in niha tako po sestavi kot po številu in pokrovnosti (porasti) vrst, ki nakazujejo progresijo oziroma regresij o fitoce­noze. Ceprav imajo te fitocenoze nestabilno vegetacijsko zgradbo, lahko tudi take umetne gozdove floristicno posnamemo in c lenimo . Tako so bili v preteklosti na Danskem opredeljeni tipi talne vegetacije ali »socionen« (KOlE, 1938). V jugozahodni Nemciji (Baden-Wiirtenberg) pa so od leta 1950 dalje vodena obsežna raziskovanja in karti ranja talnih vegetacijskih tipov po metodi Krauss, Hornstein, Schlenker (1949). Obsežne raziskave in kartiranja nadomestnih gozdov (Forstgesellschaften), ki so v Nemc iji izvršena po nada­lje razviti metodi Schlenkerja, niso neposredno pove­zana s flori sticno metodo Br.-Bl. Po tej metodi so ugo­tovljene ras tišcne enote, ki so poimenovane po pre­vladujocih ekoloških (pedoloških, morfoloških, geolo­ških) dejavnikih in z ekološkimi rastlinskimi grupami (SCHLENKER 1950). Rasti šcne enote ruso uvršcene v nek sistem, temvec so razvršcene po izrazitosti ekolo­ških dejavnikov in prevladuj oc i h ekoloških rastlinskih grupah. R. Tiixen ( 1950) je antropogene oblikovane gozdne fitocenoze poimenoval Forstgesellscbaften, za razliko od naravnih gozdillh fitocenoz, Waldgesellschaften. Tako obravnavanje in poimenovanje antropogeillb goz­dnih fitocenoz je prevzel tudi Braun-Blanquet. To so nadomestne vegetacijske formacije na rasti šc ib narav­nib gozdnih fitocenoz, za katere bom uporabljal izraz nadomestni gozd. Antropogene gozdne fitocenoze nimajo znaciln ih vrst, spoznamo jih le preko kombi­nacije diferencialnih vrst. Te vrste nakazujejo rast išcne razmere »domala tako dobro kot znacilne vrste v drugi11 nadomestnih združbah« (Ellenberg). Na primerjalnih študijah je bilo ugotovljeno, da nadomestni gozdovi, osnovani z istimi drevesnimi vrstami, razlicno uspevajo na rastišcih razlicnih prvobitnih združb. ki jih nakazuje tudi razlicna rastlinska sestava. Na teh ugotovitvah tudi GozdV 59 (2001 ) 9 368 Košir. i .: Obravnavanje sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitoccnoz in gozdnogospodarsko nacnovanjc temelji metoda talnih vegetacijskih tipov po Schlen­kerju. El! en berg (1996, s. 750) navaja pri obravnavi antropogenih gozdnih fitocenoz po Rodiju (1968), da »lahk:o uporabimo diferencial no rastlinsko sestavo kot indikatorj e rastišca, tako kot je to v primeru drugih nadomestnih travniških združb in njivskih plevelov<<. Ellenberg, Br.-BI., R. Tiixen inE. Oberdorfer pou­darjajo, da se tako v recentnih razvojnih stadij ih kot tudi v antropogeno oblikovanem nadomestnem gozdu ne oblikuje niti floristicno niti ekološko rav­notežje. Ne glede na ugotovitve, da gre za sekundame (antropogene) stadije gozdnih združb, je predlagano vec sistemov za klasifikacijo antropogenih gozdnih fitocenoz. tj. nadomestnih gozdov. Passarge (1962) pri­poroca obravnavo nadomestnih gozdov (Forstgesell­schaften) kot samostojnih asociacij, ki se razporejajo po floristicn ih kriterijih v razrede. Zaradi razlikovanja od naravnih gozdnih združb vstavlja pred ime združbe predpono Pseudo. Tako misel drugace dopolnjuje Zerbe ( 1992), ki upo­rablja latinska imena za poimenovanje gozdnih antro­pogenih združb, tako da vpeljuje besedni vložek Cu/to v ime združbe, npr. Galio harcynici-Culto-Piceetum. Taka asociacija se lahko deli na vec rastišcno razlic­nih subasociacij, za katere priporoca nadaljnjo usme­ritev gospodarjenja po naravnih razmerah in razvojnih težnjah. Ta paje vendarle predstavljena s sukcesijsko shemo razvojnih stadijev. Mucina ( 1993, str.286) povzema razvršcanje nado­mestnih gozdov (antropogene gozdne vegetacijske for­macije) v Avstriji po H. Mayerju (1 974), ki jih obrav­nava skladno s šolo Br.-Bl. kot Carex brizoides -smre­kov sestoj, Vaccinium myrtillus -smrekov sestoj itd. Enako jih obravnava tudi Peterrnan (1970), ki opisuje Luzula albida -smrekov gozd in Asperu/a odorata -smrekov gozd. Oba !ocita tudi vec oblik Forstge­sellschaften, upoštevaje rastišcne, predvsem talne raz­ mere. Oberdorfer ( 1992) obravnava nadomestne gozdove pri obsežni primerjalni obravnavi gozdnih združb južne Nemcije. V primerjalne tabele naravnih iglastih gozdov ne vkl jucuje popisov iglastib gozdov, ki vsebujejo zna­c i lne vrste drugih, predvsem listna tih gozdov.lz obsež­nega popisnega materiala iglastih nadomestnih gozdov, ki so bili fitocenološko popisani pred uvelj avitvijo pojma Forstgesellschaft (Schmidt, Gaisberg (1936), Preising (! 950), Lolunayer ( 1950), Seibert (1962) idr.), so v te primerjalne tabele vkljuceni le povsem nespomi popisi naravnih gozdov. Tako npr. vzhodnoalpskega subalpskega smrekovega gozda na karbonatib ne vklju­cuje v fitocenološki sistem, obravnava ga kot združbo GozdV 59 (2001) 9 Adenostyles alpina-Picea abies, in ne kot asociacij a Adenostylo glabrae-Piceetum H. Mayer 69, » .. . ker je vprašljivo. ali gre za primarno ali sekundarno vegeta­cijsko formacijo«. Oberdorfer zakljucuj e (s. 79): »Ker se v nadomestnih gozdovih ne oblikuje floristicno in niti ekološko ravnotežje, manjkajo tudi znacilne vrste, do danes niso obravnavani kot asociacije in vklju cen i v fitocenološki sistem. Tak pristop seveda ni sprejet od vseh avtorjev, kar je razumljivo.« Obravnava kmetijskih antropo-zoogenih fitocenoz Ellenberg obravnava nadomestne gozdove (Forstge­sellschaften) v poglavju Pretežno po cloveku soobli­kovane in vzdrževane vegetacijske formacije. V tem sklopu so pretežno negozdne fi tocenoze, nastale po akutnih posegih v nekdanje gozdne združbe (krcitev, požig, obdelava tal, gnojenje, košnja itd.). To so ruderalne (travniki, resave ipd.) oziroma segetalne (njive, polja, vinogradi ipd.) fitocenoze, ki naseljujejo povsem spremenjena rastišca (svetlobne razmere, vecje dnevne in letne amplitude v temperaturi, vlaž­nosti zraka in talnih vodnih razmerah, strukturno spre­menjena tla itd.) in se vzdržujejo ali spreminjajo s trajnim in raznovrstnim vplivom cloveka. Vsi ti ukrepi so povzroci li , da so rasti šca nekda­njega gozda pod neposrednim vplivom ekstremnejše makroklime, ki spominja na kontinentalno stepsko ali mediteransko kraško klimo in v neka teti primerih celo na subalpinski višinski klim at. Ker gozd ne blaži vpli­vov makroklimatskih pojavov in s svojim vplivom na tlotvorbo ne izravnava manjših razlik v talnih razme­rah, se rastišca mocno diferencirajo že na manjšem prostoru. Sinuzije, ki so oblikovale gozdno fitocenozo, propadejo in na njihovem mestu se oblikujejo nove antropogene fi tocenoze. Zato nastaja v okolju nek­danje gozdne fitocenoze praviloma vec nadomestnih antropo-zoogenih fitocenoz, katerih povezava s prvo­bitno gozdno vegetacijsko fmmacijo je težko (ali sploh ni) doJocljiva. V antropogeno vzdrževanem ekološkem ravnotežju se uveljavijo rastlinske vrste, ki so naseljevale v cas u prejšnje gozdne vegetacijske odeje klimatsko ali edaf­sko ekstremnejša rasti šca, npr. obrobje gozdov, pec in e, kamenišca, neustaljena in erodirana zemljišca, prodi šca ipd. To so vrste, ki so prilagojene ekstremnim pojavom, obcasnim sušam in hladnim periodam, torej vrste, ki so v sekulamem razvoju že imele v ekstremnejših kli­matskih in splošnih ra stišc nib razmerah pomembnej šo razširjenost, pokrovnost in ceno loško vlogo. Br.-BI. (s. 382) ugotavlja: »Ceprav je cenološka povezava med temi vrstami bistveno ožja kot v naravnih združbah Ko~ ir. ž. ObravnavanJe sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitoccnoz in gozdnogospodarsko nacrtov anj e (povezujejo jih predvsem trajno prisotni antropogeni vplivi), ni njihov indikativen pomen nic manjši«. Te vrste nakazujejo boniteto tal, potrebo po gnojenju, obdelavi tal, nevarnost zapleveljenja, prekomerno izko­rišcenost tal ipd. Te vegetacijske enote, ki jih je soo­blikoval clovek, in so kot take vzdrževane vegetacijske enote. se uvršcajo v fitocenološki sistem antropo­genih formacij. Vegetacijska sestava se razlikuje od gozdnih fitocenoz s prisotnostjo številnih znacilnih vrst (ker kažejo na spremenjene rastišcne razmere v smeri njihovih primarnih ras ti šc?), ki se tesno povezujejo s posameznimi vrstami poljedelskih kultur in so zato obravnavane kot znacilnice za asociacij o, zvezo, red ali razred. Tak pristop (ki datira še v leto 1925 !) k obravnavi in sistematskemu razvršcanju »agrocenoz«, ki je uteme­ljen le z uporabno vredno s~o te fitocenološke metode, pa ne poteka brez ostrih diskusij med fitocenologi. Asociacija ali sekundarni (antropogeni) razvojni stadij? Stališca vodilnih fitocenologov srednjeevropske fitocenološke šole, ki so navedena tudi v njihovih zad­njih delih, utrjujejo pojmovanje asociacije: »Fitoce­noze oblikujejo v sebi zakljuceno celoto, nastajale in oblikovale so se neodvisno ena od druge, imajo svojo življenjsko pot in se zakonito individualno razvijajo dalje. Te poti razvoja so pri razlicni h fitocenozah iste asociacije raz licne, odvisne od razmer in pogojev raz­voja v posamezni fitocenozi, vendar vse vodijo k istemu cilju. Asociacijo je treba imeti za temeljno flo­risticno, ekološko, dinamicno-genetsko in geografsko individualizirano vegetacijsko enoto, »približno ustre­zno« tako kot rastlinsko vrsto v rastlinskem sistemu. Ona predstavlja, tako kot rastlinska vrsta, neko abstrak­tna enoto.« (Br.-Br., s. 18) Navedeni kriteriji za oblikovanje asociacije teme­ljijo na opazovanj ih, ocenah ali meritvah v danih raz­merah v fitocenozi. Zahtevano pa je vec, in sicer, treba je ugotoviti, ali vodijo poti razvoja vseh teh fitocenoz k istemu cilju, kajti le tedaj jih lahko vkljucuj emo v isto asociacij o. V primeru anh·opogeno preoblikovanih fitocenoz se tak razvoj lahko ugotovi le s podrobnejšim vzporednim ekološkim in vegetacijskim preucevanj em fitocenoz v sekundarnem razvoju. Po prenehanju ekstremnih anh·opo-zoogenih vpli­vov poteka sekundami razvoj gozdnih fitocenoz v recentni progresiji k nekdanjim združbam. Razvoj pra­viloma poteka v vec stadij ib, kijih narekuje vpliv vege­tacije na tla in lokalno ( sestojno) klimo. Trajanje antro­pogenega stadija je odvisno predvsem od: vzrokov in stopnje regresije združbe, ceno loškega znacaja rastlin­skih vrst z dominantno vlogo v progresiji fitocenoze, intenzivnosti vpliva vegetacije na tlotvorbo (koreni­njenje in zastiranje tal, lash1osti opada ipd.) in tudi od še vedno spremljajocih antropogenih vplivov (pri­dobivanje lesa, turizem, lovno gospodarstvo ipd.) Ce povežemo te fitocenoze, ki so opredeljene kot stadiji v sekundarni (antropogeni) sukcesiji, po floristi cni podo­bnosti (kombinacija diferencialnih vrst) v novo asoci­acija, le-ta nima lastne sinekologije in sindinamike; taka vmesna asociacija ima sinekologijo in sindina­miko klimaksne (prvotne) asociacije in se ne more kot asociacija vkljucevati v fitocenološki sistem narav­nih gozdnih združb. Ce se vrnem k Br.-BI., ko pri­merja rastlinsko vrsto in asociacijo, bi lahko uporabil (z istimi pridržki) »približno ustrezno« prispodobo: ne moremo opazovati neke (rastlinske) vrste na spreme­njenjh (degradiranih) tleh v nekem razvojnem stadiju in na podlagi teh opazovanj postaviti novo vrsto, ki se (ali pa tudi ne) razvija proti drugi vrsti. Povezovanje fiziognomsko in florist icno podobnih antropogenih fitocenoz v številne vmesne asociacije in njihovo vkljucevanje v fitocenološki sistem je za neka­tere avtorje privlacno, ker je nezahtevno (ne zahteva podrobnega ekološkega in recentnega sukcesijskega preucevanja, kartografske predstavitve itd.), saj se ome­juje na ugotavljanje diferencialnih rastlinskih vrst aso­ciacije in njenih nižjih sistematskih oblik. V tej smeri poznamo celo predloge za povezovanje fitocenoz v asociacije v odvisnosti od starosti gozda, saj je, recimo, dvajsetleten borov gozd floristicno in fiziognomsko bolj podoben drugi dvajsetletnj borovini kot staremu borovemu gozdu (NIKITIN, S. A. et al., 1961). Z nac i nom obravnave in klasifikacije ruderalnih fitocenoz lahko do neke mere primerjamo antropogene sooblikovane in vzdrževane fitocenoze, kot so panje­vci, steljarjeni gozdovi ali celo še v krajši proizvodni dobi gojeni kolniki. Poznane in opredeljene razvojne stadije v acidofil­nih bukovih gozdovih (Košir 73) (Blechno-Fagetum I=Mastygobrio-Fagetum/): Pinus sylvestris-Calluna stadij, Quercus petraea-Calluna stadij, Quercus petraea-Vaccinium myrtillus sta<:lij itd. bi lahko s števil­nimi popisi po floristicni sestavi dokumentirano uvrstili v take vmesne asociacije, ki bi se na terenu v drobno­posestniškib gozdovih izmenjavale skladno z intenziv­nostjo steljatjenja in secnje, tj. praviloma s parcelno mejo ali poses~o. Vse to so stadiji, vzdrževani skozi stoletja (ali vec stoletij), in tudi po opustitvi vpliva steljarjenja in secnje na panj se bo izmenjaJo vec (dol­goletnih) stadijev proti prvotni združbi. Recentne s uk- GozdV 59 (2001) 9 Kos ir, Z.: Obravnavanje sekundam ih (antropogenih) gozdnih fitocenoz in gozdnogo~po darsko nacrtovanje cesije ne moremo na terenu neposredno opazovati in dokazovati, kako prehaja en stadij v naslednjega. Toda take sekundarne sukcesije lahko prepricljivo dokumen­riramo s pomocjo popisov fitocenoz in s sprotnim ugo­tavljanjem antropogenih vplivov v mozaiku številnih razvojnih stopenj. V vseh zgoraj navedenih primerih gre za gozd s sestojno klimo, v kateri se ne morejo uveljaviti izrazito negozdne rastlinske vrste. V okviru gozda potekajo tudi vse regresije in progres ije. Fitocenološki popisi po sta­dijalnih razvojnih stopnjah nakazujejo spreminjanje vegetacijske sestave fitocenoz, njihova vegetacijska sestava se ustali v stalni znacilni rastlinski kombina­mll šele v okolju prvobitnega acidofilnega bukovega gozda. Še vecje možnosti povezovanja nadomestnih fito­cenoz po floristicni sestavi in fiziognomiji v vmesne asociacije daje naravno zarašcanje s stmeko, prav tako tudi smrekove kulture na rasti šc ih razlicnih gozdnih združb. To, kar je sprejemljivo za fitocenologe, ki preucu­jejo efemerne združbe, ni sprejemljivo pri preucevanju gozdnih združb. Pri gospodarjenju z združbami sto­letnega življenjskega ciklusa moramo slediti osnov­nim nacelom sindinamicnega razvoja gozda in zato usmeriti fitocenološka raziskovanja po osnovni misli Braun-Blanqueta in drugih vodilnih fitocenologov, pa ceprav bo zato veliko manj »asociacija nova«. Uporabna vrednost fitocenološke metode v goz­darstvu Povmimo se h kriteriju uporabne vrednosti te fito­cenološke metode. Ugotovljeno je, da celo pri umet­nih efemernih zdmžbah v kultivirani pokrajini daje fitocenološka metoda povsem pozitivne rezultate in sicer za boniteto tal, potrebo po gnojenju, obdelavo tal, nevarnost zapleveljenja, prekomerno izkorišcenos t tal ipd. Še pomembneje pa je, da daje fitocenološka metoda uporabne rezultate tudi za gospodarjenje z goz­dovi, s katerimi gospodari v toku stoletnega ciklic­nega razvoja gozdnili združb vec generacij gozdarjev. Za gospodarjenje z gozdom potrebujemo še številne nadaljnje informacije. Tako moramo poleg sedanjih rastišcnih razmer in s tem povezanih donosnih možno­sti združbe poznati še stabilnost ekološkega kompleksa gozdne združbe, naravni progresivni razvoj gozdne združbe, cik1icno regeneracijo, sekundarne regresije in progresije, tj. primarne in recentne sukcesije. Le s poznavanjem teh lahko pravilno usmerjamo gospo­darjenje skozi dolga obdobja rasti in razvoja gozdne združbe. V izmenjavi številnih generacij gozdaJjev v obdobju enega samega c iklicnega razvoja gozda se dopolnjuje tudi poznavanje naravnih zakonitosti razvoja gozdnih združb. Ena generacija prepušca svoje znanje in delo z gozdnim sestojem (fitocenozo) kot dedi šc ino nas­lednjim generacijam. Pri tem je poznavanje položaja gozdne fitocenoze v njenem recentnem razvoju odlo­cill1o za izbor gozdnogojitven ih del v naslednjih deset­letjih; posebno sedaj, ko se uveljavlja gospodarjenje z gozdovi po meri narave. Na podlagi poznavanja tega razvoja je mogoce uravnavati gozdnogojitvene ukrepe po meri narave tako, da s posegom v sestoj spremi­njamo ekološke in cenološke dejavnike v združbi le v taki meri, da se še ohranja razvoj združbe v mejah ciklicne regeneracije. V sekundarnih antropogenih suk­cesijah pa lahko uveljavljamo ukrepe, s katerimi se omogoci in/ali pospeši progresiven razvoj fitocenoze proti stabilnim koncnim (ali izbranim) oblikam goz­dnih sestojev. V gozdni združbi, opredeljeni kot ... -Piceetum, se gospodari po nace lu ciklicne regeneracije. znacilne za posamezne naravne srnrekove združbe. in temu prila­gojene sestoj ne strukture in proizvodne dobe. Za raz­liko od teh naravnih smrekovih gozdov poteka obnova sekundarnih smrekovih gozdov (nadomestnih gozdov) izven ciklicne regeneracije prvotne (potencialne) zdru­žbe. Obnova gozda se pricenja v predvideni (predpi­sani) proizvodni dobi, in ce se z nacinom obnove ohra­nja o bstojeca drevesna sestava (nasemenitev, setev, saditev), se bo nadalje poglabljala regresi ja združbe in oblikoval se bo naslednji regresijski stadij oziroma nek nov ... -Piceetum (ali subasociacija prejšnjega pice­tuma). V nadomestnem smrekovem gozdu. ki ga želimo postopno preoblikovati v prvotno naravno združbo, pa uravnavama ekološke dejavnike tako, da se izboljšuje talne (humusne) razmere z vrsto dolgorocnih ukrepov. Dolgorocnost ukrepov je odvisna od stopnje regresije in trajanja antropo-zoogenih vplivov. Stopnjo regre­sije zaznamuje diferencialna rastlinska kombina­cija, s katero je opredeljen sekundarni stadij prvo­bitne združbe. Progresija združbe in oblikovanje progresivnih sta­dijev sta odvisna od obsega vkljucevanja hranljivih elementov v biološki krog iz celotnega talnega profila in izboljšanja humuznega horizonta (aktiviranja tal). To se doseže s pospeševanjem (drevesnih) vrst raz­licnih koreninskih sistemov, z mehanskim rahljanjem horizonta surovega humusa (smotrno odlaganje secnih ostankov, spravilo lesa) in preprece vanjem nadaljnjih regresijskih antropo-zoogenih vplivov (uravnavanje GozdV 59 (2001) 9 371 Košir, Ž .. Obravn3vanJe sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitocenoz m gozdnogo>podarsko nacrtovanJ e vpliva divjadi zaradi majhne pestrosti in ponudbe hrane). Tudi to pa je mo goce poceti tako po naravni kot po umetni poti. Razvoj fitocenoze je definiran s svojim (sekundar­nim) razvojnim stadijem, in ne z antropogeno asocia­cija, ki jo oblikujejo fitocenoze individualnega raz­voja, njihovega položaja v sekundarnem razvoju pa ne poznamo. Nadomestni gozd, ki je definiran kot stadij v smeri nekdanje asociacije in flotisti cno predsta­vljen z diferencialnimi vrstami, daje dra~ocene infor­macije o trenutnih ra stišc nih , predvsem talnih razme­rah. Brez poglobljenega pristopa k analizi geneze in obstojecih talnih razmer v tesni povezavi z vegetacijo, n acinom njenega izkori šcanj a oziroma gospodarjenja z njo-posebno ob preucevanju nadomestnih smreko­vib gozdov v visokogorskem svetu -bodo antropogeni smrekovi stadiji pomotoma obravnavani skupaj s fto­risticno in fiziognomsko zelo podobnimi naravnimi smrekovimi združbami, s katerimi se v naravi preple­tajo. V skrajnem primeru pa to pomeni dolgoroc no napacno usmerjanje gospodarjenja na obeh rastišcih. Take pomoc i pa pri odgovornem gozdnogospodarskem nacrtovanju ne potrebujemo. lz spodaj navedenega pri­mera bomo videli, da se tudi temu problemu ui mogoce izogniti. Kako zelo obcutlj i vo je obravnavanje antropogenih gozdnih fitocenoz, naj ponazorim z nekaj obrobnimi pripombami na primeru asociacije Aposerido-Piceetum (ZUPANCIC 1999). l. Tregubov (1955-1957) je antropogene smrekove gozdove korektno predstavil kot sekundarne goz­dove, prvotno ime zanje: Aposeris-Picea stadij (uporabljano kot delovno pri preucevanju in karti­ranju nekdanjih pašnih gozdov v Karavankah) je v koncn i redakciji spremenil (verjetno skladno s tedanjo misel n os~ o nekaterih fitocenologov v Nem­ciji in Švici, glej zgoraj Schmit, Seibert idr.) in jih uvrstil med srednjeevropske klimazonalne smrekove gozdove (Piceetum subalpinum Br.-Bl. 36-39) z dvema novima oblikama, in sicer kot: -hieracietosum na rast išcu Anemono-Fagetum typicum z ekologijo gorskega bukovja in -aposerietosum na ra sti šcu Anemono-F agetum /ari­ce/os um s sinekologijo in singenezo tega visoko­gorskega bukovega gozda. Ce želimo neustrezno opredeljene in s sedanjimi kriteriji (srednjeevrop­ske fitocenološke šole) neustrezno poimenovane, vendar že definirane in kartirane gozdne fitocenoze smreke na ras tišcih alpskega bukovega gozda na novo opredeliti. preimenovali ali nadalje cleniti , je potrebno v neki meri upoštevati zgoraj navedena stališca o nac inu obravnave gozdnih fitocenoz v sekundarni (antropogeni) sukcesiji. Doloceno zanesljivost ali nezanesljivost Tregubovih tabel (ZUPANCIC 1999, cit. s. 86), lahko povezujemo s progresivnim razvojem fitocenoz v naslednjih desetletjih, za katere je znaci lna labilna stadijalna vegetacijska sestava, s subjektivnim vedenjem in presojo. V nadaljevanju ne bom vec posegal še naprej na podrocje sinsistematike združbe, ki nas oddaljuje od bistva uporabne fitocenologije. Izhajam naj iz napotila Braun-Blanqueta, ko ocenjuje mocno narašcanj e sine­kološko usmerjenih del, posebno s strani kmetijskega in gozdnega gospodarstva, cit. (s. 126): >>poglobitev sinekološkega preucevanja je eden od nujnejših postu­tatov moderne fitocenologije«. 2. Smrekove gozdove na silikatuih kamninah, ki se v okolju združbe Anemono-Fagetum prepletajo s sekundarnimi smrekovimi gozdovi v vseh gorskih stopnjah in segajo tudi višje v subalpinsko stopnjo, je Tregubov prikljuciL k osrednji smrekovi klimazo­nalni združbi centralnih Alp (tedanji združbi Pice­et um subalpinum blechnetosum) ali k novi suba­sociaciji s sodominantuo vlogo bukve -fagetosum oziroma k edafogenim smrekovim združbam (Bazzanio-Piceetum s.latJ. Taka c l enitev teh srnre­kovih fitocenoz, ki je v Karavankah tudi kartograf­~ dokumentirana, sinekološko in sindinamicno veliko bolj ustreza dejanskim ras t išcuirn razmeram (ceprav sintaksonomsko danes ne ustreza vec) in daje (po tedanjemu vedenju) ustreznejše informa­cije za gospodatjenje. 3. Avtor je sekundarne smrekove gozdove (Apose­rido-Piceetum) ekološko opredelil kot zmerno aci­dofilen do acidofilen altimontansko-subalpinski sekundarnj smrekov gozd. S tremi talnimj profili so predstavljena tla na karbonatnih podlagah (globoka ilovnata rjava rendzina do tipicna rjava pokarbo­natna srednje globoka do globoka tla). Na teh tleh se sekundarna vegetacijska sestava povezuje z degra­dacijo tal, ki je zaznavna v organskem /0/ horizontu (opad, slaba prhuina) in seže bolj ali manj izrazito tudi že v hwnozno mineral ni horizont. Toda zasi­cen ost z bazami je v »zgodovinskem« horizontu B še zelo visoka (62 do 93 %), kar povezuje primaren razvoj teh tal z nevtrofilno vegetacijo. Predstavljeni pedološki profil 3T, ki naj bi nakazoval (kot eden izmed štirih profilov) pedološke razmere v asocia­ciji Aposerido-Piceetum (Karavanke, 1.500 ro. n. v., PI. Kovce, 10 °, apnenec in nekarbonatne klasticne GozdV 59 (2001) 9 .................. ______________ _ Košir. Z.: O bra\ navanje sekundam ih (amropogcnih) gotdnih fitocenoz in gozdnogospodarsko nacnovanjc kamnine), pa tudi z rezultati kemijskih analiz kaže, da ne gre za rastišce k li mak sne nevtrofilne združbe Anemono-Fagetum: v "zgodovinskem" horizontu BC je V= 5% in na takih tleh se nevtrofiLni bukov gozd ·'v celi vecno sti " ni mogel uveljaviti. 4. ZonaLnost asociacije Aposerido-Piceetum se pove­zuje s pripadnostjo rasti šcu alpskega gorskega ozi­roma visokogorskega bukovega gozda (z maces­nom), vendar le-ta ne sega v subalpinsko stopnjo. 5. Aposerido-Piceetum je ena izmed oblik razvojne stopnje po poseku potenciaLno naravne vegetacije Anemono-Fagetum s. lat. (ci t. ZUPANCI C 1999, s. 97). Po opustitvi paše potekajo antropogene sukcesije na rastišc u te nekdanje združbe iz antropogeno-zoogene travniške združbe Nardetum strictae v smeri resave ->Genisto-Ca/lunetum oz. Calluno-Vaccinietum in preko zarašcanja s smreko in/ali macesnom v ->Aposerido-Piceetum. »Ta oblika je lahko dolgotrajna, celo vecna (s. 97)«. S tem se odpira dilema, ali je sekundarni smrekov gozd lahko tudi ireverzibilna gozdna fitocenoza. 6. Ob metodo loškem pristopu po srednjeevropski šoli Br.-Bl. ni potrebno nadomešcati pomanjkanja zna­ciln ih rastlinskih vrst v nadomestnih gozdovih s spreminjanjem ceno loškega pomena rastlinskih vrst in jih razvršcat i v druge rede in razrede fitocenolo­škega sistema, kot je to (v tem zadnjem primeru) z vrsto Aposeris foetida. Oberdorfer, Ellenberg, Weibe ocenjujejo rasti šce in ekološke zahteve te rastlinske vrste kot: zmerno sveže (5), tla, bogata z bazami in hranili, zmerno dušicna (5), pretežno karbonatna, (nevtraLna) slabo kisla do zmerno kisla (6), humozna, (tudi kamenita) ilovnata do glinasta, korenini v sprsteninatih tleh, zmemo se11cna vrsta (4). Po cenološki pripadnosti pa jo uvršcajo kot vrsto Fagetalia, predvsem v združbah Fagion in Carpinion, tudi v Origanetalia in v obrobju gošcav. Zupanc ic pa jo uvršca kot znac ilnico za razred Vaccinio-Piceetea, med drugim z ugotovitvijo (citat str. 95): » ... vrsta, ki je znanilka paše i11 poteptanih tal, zato se rada uveljavlja tudi v nižjih nadmorskih višinah. kjer je bila paša in so tla degradirana in zmerno zakisana, npr. v gozdovih belega gabra in submontanske bukve. Vrsta ekološko kljub svoji precejšnji razširjenosti dobro karakterizira sekun­darno smrecje.« Na mestu je vprašanje, ali torej karakterizira tudi »sekundarne gozdove belega gabra in sekundama bukovje«. 7. V asociacij o Aposerido-Piceetum so vkljuceni tudi popisi fitocenoz na Koroškem ter v Kamniško-Savinjskih Alpah na Štajerskem. To je GozdV 59 (2001 ) 9 izven poznanega area la združbe Anemono-F agetum. S tem se postavlja vprašanje, ali sega sekundarna združba Aposerido-Piceetum (razen v Bosno) tudi na rastišca drugih bukovih gozdov v Sloveniji. 8. Vsako ponovno in drugacno obravnavanje ter cle­nitev sekundamih srnrekovih fitocenoz bi postalo prepri clj ivo le, ce bi bilo rudi kartografsko doku­mentirano z omejitvijo njihovih arealov v majhnem merilu, za prakticno uporabnost pri gozchlOgospo­darskem nacrtovanju pa je to celo nujnost. Podobno bi lahko obravnaval tudi asocicijo Luzu/o sylvaticae-Piceetum, vendar je bila ta že ob prvi pred­stavitvi v Brixenu (1 961) od samega Braun-Blanqueta kot piceetum odklonjena. Viri BRAUN-BLANQUET .. J. 195 l. Pflanzensoziologie 2.-Auf. , Wien. DAKSKOBLER, 1., 1996. Razvoj gozda na erozijskem obmocju na severnih pobocjih Porezna (Julijske Alpe).-Razprave IV. Raz. SAZU, 3717, Ljubljana. ELLENBERG, H., 1996. Vegetation Mitteleuropas mit den Alpen.-S. Aufl., Sruugan. KOŠIR, Ž., 1975. Recenle Sukzessionen in acidophilen Buchenwaldem Sloweniens und verwendbare Methoden bei der Sukzessionsforschung.-Berichte d. Tmemat, Sympos d. Int. Verenig, F. Vegetatioskunde, Rinteln 1973, J. Cramer, Vaduz. KRAUSS. G. A. 1 HORNSTEIN, F. 1 SCHLENKER, G., 1949. Standortserkundung und Standonskartienmg im Rahman der Forsleinrichlung.-Allgemeine Forstzeitschrift, s. 157-160. MUC INA, L., etal., 1993. Die Ptlantengesellschaften Oslerreichs, Tcil Ul.-Jena-Sruttgart-New York. OBERDORFER, E., 1992. Sliddeutsche Pftanzengesellschaften, Tei! IV.-Jena-Sluttgart-New York. SCHLENKER, G. Die okologischeArtengn1ppen (v HAUFF, R., SCHLENKER, G., KRAUSS, G. A. 1950. Zur Standortsgli­edemnd im nord1ichen Oberschwaben,Mitt. d. Ver. F. Forst. Standortskartierung, Stuttgart). TOXEN, R., 1950. Neue Methoden der Wald und Forstkartinmg.­Milt. flor.-soz. Arb.gem. N.F. Stolzenau!Weser. ZERBE, S., 1992. Fichtenforste als Ersatzgesellschaften von Hainsimseu -Buchenwaldem.-Vegetationsveriinderungen eines Forstokosystems. Beri. Forshung-zentr. Waldokosys­tem, (Gotlingen), R. A. 1 OO. ZUPANC IC, M., 1999. Smrekovi gozdovi Slovenije.-Razprave IV. razreda SAZU. Dela 36, Ljubljana. ZUPANCIC, M., 2000. Some Syntaxonomic Problerns of the Clacc Vaccinio-Piceetea Br.-81. in Br.-Bl. et al. 1939.-Acta Bot. Croat. 59( 1 ), 83-1 OO. Elaborat za osnovo gojitvenega in melioracijskega nacrta gozdov, gozdnih zemljišc in pašnikov za obmocje Zgomje savske doline, Kranj, 1957. trokovne razprave GDK: 907 : 935.9 Varstvo živalskih vrst v okviru varstva narave Jana VIDIC* Izvlecek: Vidic, J.: Varstvo živalskih vrst v okviru varstva narave. Gozdarski vestnik, št. 9/2001. V s lovenšcini, cit. lit. 24. Varstvo živalskih vrst je aktivnost v okviru varstva narave s ciljem ohraniti vrste in dopustiti živalim življenje, ki jim po naravi pripada. Varstvo se nanaša na prostoživece vrste in se uresnicuje z varstvom osebkov in populacij. Ogroženost vrst je prikazana v rdecih seznamih. S spoznanjem, da je narava vse Zemlje medsebojno povezana celota, so nastali številni mednarodni dogovori. sporazumi in protokoli o varstvu narave, v procesu pridruževanja Slovenije k Evropski uniji pa postajajo vse bolj obvezujoci tudi predpisi Evropske unije. Zakon o ohranjanju narave (1999) je doslej najbolj celovito uredil varstvo živalskih vrst. Živalske vrste obravnava kot naravne vrednote in kot sestavine biotske raznovrstnosti. Posebna varstvena pozornost je namenjena ogroženim vrstam. Naveden je status gozdnih kur v domacih pravnih predpisih in mednarodnih konvencijah. Poseben vidik varstva živalskih vrst izhaja iz odnosa cloveka do drugih živih bitij. V zadnjem casu se pojavljajo tudi filozofska gledanja, na osnovi katerih v pravnih ureditvah živali ne bi vec obravnavali kot stvari, pac pa kot bilja s pravnimi pravicami. Kljucne besede: gozdna žival, ogroženost vrst, rdeci seznam, varstvo narave, mednarodni dogovori, varstveni ukrep, pravice živali. Uvod Varstvo živalskih vrst je aktivnost v okviru varstva narave, ki obsega pravno urejanje, n actiovanje, ugotav­ljanje in analiziranje stanja, izvajanje ukrepov, priza­devanje za usmerjanje družbene pozornosti in vecanj e naklonjenosti ljudi živalim in naravi, s ciljem ohraniti vrste in dopustiti živalim življenje, ki jim po naravi pripada. Varstvo se nanaša na prostoživece vrste, to je na tiste, ki lahko živijo prosto v naravi, neodvisno od cloveka in ki niso nastale z umetnim izborom. Varstvo vrst se ure snicuj e z varstvom osebkov in populacij, za ohranitev vrst pa je kljucno varstvo popu­lacij. Vrsta se ohranja, ce se ohranja v viabilni popu­laciji, nad nivojem minimalne viabilne populacije, kar pomeni, da se ohranja v najmanj tako veliki populaciji, da se v njej lahko izravnavajo izgube zaradi odklona od enakomerne spolne strukture, nepredvidljivih dogod­kov v okolju ter daje ohranjena zadostna genska raz­nolikost (KRYŠTUFEK 1999). Ogroženost živalskih vrst V primeru, da razširjenost in števi lcnost populacij vrste v okviru naravnih nihanj kažeta dolgorocen trend zmanjševanja in ko se kaže možnost, da bo velikost populacije padla pod minimalno ali pa se je to celo že zgodilo, govorimo o ogroženosti vrste. Pri tem je pomembno upoštevati, ali gre za globalno ogroženost vrste ali gre za ogroženost dela populacije ali le ene ali vec metapopulacij. O ogroženosti vrste pa govo­rimo tudi v primeru, ko še ni opažen trend upadanja • mag. J. V., univ. dipl. biol., Ministrstvo za okolje in prostor, 1000 Ljubljana, SLO populacije, vendar je vrsta redka ali tako obcu t ljiva na spremembe v življenjskem prostoru, da obstaja v primeru posegov nevarnost velike ogroženosti. Vzrok za ogroženost vrste so dejavniki ogrožanja, ki so lahko neposredni ali posredni. Neposredni so tisti, ki delujejo negativno neposre­dno na osebke, tako da jim škodijo ali jih uni cujejo, posredni pa tisti, ki zmanjšujejo kakovost življenjskega prostora, s tem da spreminjajo bodisi biotop bodisi biocenozo in s tem slabšajo življenjske razmere. Vrste so razlicno obcutljive na dejavnike ogro­žanja. Zlasti mocno so ob cutljive steneke vrste z ozko ekološko valenco in majhno sposobnostjo prilagajanja. Te vrste najprej klonejo pred dejavniki ogrožanja in pricnejo izumirati. Evrieke vrste so bolj prilagodljive in zato manj obcutljive. Druga skrajnost pa so vrste z najvecjo stopnjo prilagodljivosti, ki na racun vpli va c l oveka pridobijo konkurencno prednost pred drugimi vrstami, se š tevi l cno množijo in širijo svoj areal. Zaradi neposrednega ogrožanja so zlasti ogrožene tiste vrste, kijih c l ovek lovi za hrano, za trofejo ter tiste vrste, zaradi katerih se clovek pocuti ogroženega, ker so mu tekmeci za hrano ali plen, ker mu povzrocajo škodo na premoženju ali ker mu lahko ogrozijo zdravje ali življenje. Zaradi posrednega ogrožanja pa so zlasti mocno ogrožene tiste vrste, katerih habitati so vezani na habitatne tipe, na katere c love k s svojimi aktivnos­tmi ali opušcanj em aktivnosti posebej mocno vpliva, npr. mokr išca, suha travi šca. Ogroženost vrst je prikazana v rdecih seznamih, v katerih so vrste razporejene po kategorijah ogrože­nosti. Prve zasnove rdecih seznamov so nastale leta GozdV 59 (2001) 9 Vidic, J .. Var~ tvo .i:ivalskih vrst v o~ viru varstva narave 1960 v Angliji, od takrat do danes pa rdece sezname pripravljamo domala po vsem svetu. Za enotno upo­rabo kategorij ogroženosti ter meril za razvršcanje skrbi Svetovna zveza za ohranitev narave (IUCN). Katego­rije, ki so bile dolocene leta 1972, so naslednje: izumrla vrsta (Ex), domnevno izumrla vrsta (Ex?), prizadeta vrsta (E), ranljiva vrsta (V), redka vrsta (R), vrsta zunaj nevarnosti (0), neopredeljena vrsta (1), premalo znana vrsta (K). Leta 1994 so bile kategorije nekoliko spre­menjene (izumrla vrsta oz. takson (Ex), izumrla vrsta v naravi (EW), krit icno prizadeta vrsta (CR), priza­deta vrsta (EN), ranljiva vrsta (V), manj ogrožena vrsta (LR), vrsta s pomanjkljivirni podatki (DD), neoprede­ljena vrsta (NE)), merila pa dopolnjena tako, da bi omo­goca l a vecjo objektivnost pri uvršcanju vrst v posa­mezne kategorije. Merila so bila naravnana na ugotav­ljanje globalne ogroženosti vrst. Ker pa je izvajanje konkretnih varstvenih ukrepov za ogrožene vrste kljub številnim mednarodnim povezavam in skupnim aktiv­nostim še vedno najbolj operativno na nacionalni ravni. je opredeljevanje nacionalne ogroženosti vrst, cetudi je zaradi parcialne obravnave relativno, še vedno zelo pomembno. V okviru IUCN zato že pripravljajo pre­dloge meril, prilagojene za opredeljevanje ogroženosti na regionalni oz. nacionalni ravni. Mednarodni dogovori s pod rocja varstva narave, ki neposredno ali posredno obravnavajo varstvo živalskih vrst V prvotnih sistemih varstva narave si je vsaka država posebej prizadevala za ohranjanje narave. S spoznanjem, da je narava vse Zemlje celota in da so njeni deli soodvisno povezani, da rastline in živali ne poznajo državnih meja, paje varstvo preseglo državne meje. Tako je v današnjem casu sprejetih veliko med­narodnih dogovorov in sporazumov o varstvu narave in še vedno nastajajo novi. Nekateri obravnavajo samo živalske vrste, nekateri pa so vsebinsko širši, vendar za ohranjanje živalskih vrst nic manj pomembni. Ena od prvih mednarodnih konvencij, ki je nastala v casu dedišci nskega varstva, z namenom, da se obranijo deli narave, ki so v dolocenem casu spoznani za najvre­dnejše v svetovnem merilu, je Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne d edišcin e (Pariz, 1972). Slovenija je z notifikacije mednarodnih dogovorov, ki jih je sprejela nekdanja Jugoslavija, leta 1992 pristopila h konvenciji. Leta 1986 so bile na seznam konvencije vpisane Škocjanske jame kot izjemna geomorfološka naravna vrednota z enim naj vecjih podzemnih kan jonov na svetu, z ohranjenimi kraškimi pojavi na maticnem Krasu, z ekološkimi posebnostmi, kot je stic i šce razlic­nih fiomih elementov, bogastva favne in zgodovinskih arheoloških najd i šc ter drugih kulturnih posebnosti. Z istim aktom o notifikaciji mednarodnih dogovo­rov je Slovenija prevzela nasledstvo glede Konven­cije o mocvirjih , ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebiv ališca mocvirskih ptic (RAMSAR 1971 ), h kateri je leta 1977 pristopila nekdanja Jugoslavija. Konvencija je nastala ob spoznanju, da so mocvirja in drugi vodni prostori eden najbolj ogroženih habitatnih tipov na svetu. Države pogodbenice se obvezujejo, da bodo predlagale mokrišca za vpis na seznam konven­cije in jih odgovorno pred svetom ohranjale. Prav tako se obvezujejo, da bodo razumno izkori šca le moc­virja, da bodo zagotavljale varstvo mocvirskim pticam ter ustanavljale zavarovana obmocja. Merila za vpis mokrišc na seznam konvencije so se v primeru s prvotno vsebino konvencije scasoma dopolnjevala, tako da zaje­majo poleg pomena za ptice tudi pomen za ribe in druge vodne ali na vodo vezane ži vaJi ter vodne oz. mokrišcne rastline. Leta 1993 so bile na seznam konvencije vpi­sane secove ljske soline, leta 1999 pa Škocjanske jame kot prvo podzemno mokrišce na seznamu. Leta 1993 je Slovenija od nekdanje Jugoslavije pre­vzela obveznosti, izhajajoce iz Konvencije o varstvu Sredozemskega morja in obalnega o b mocja (Bar­celona, 1976). Osnovna konvencija je sicer okoljsko naravnana, na njeni osnovi pa je bil sprejet Protokol o posebnih zavarovanih o bm ocjih in biotski raz­novrstnosti v Sredozemlju (Ženeva, 1982, dopol­njen: Barcelona, 1995). Slovenija je podpisala dodatke k obnovljenemu protokolu, ne pa samega protokola. Pogodbenice so dolžne pripraviti inventarje za biotsko raznovrstnost posebno pomembnih obmocij v Sredo­zemlju na osnovi meril, ki jih doloca protokol. Posebej pomembno je prekomejno varstvo živalskih vrst, ki se selijo. Na osnovi spoznanja, da je varstvo teh vrst na njihovem celotnem življenjskem prostoru ne glede na politicne meje kljucno za njihovo ohranitev, je bila sprejeta Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživecih živali (Bonn, 1979). Slovenija je kon­vencijo ratificirala leta 1998. Konvencija pogodbenice obvezuje, da zagotovijo stroge varstvene ukrepe za vrste, navedene v dodatku I, da sklepajo medsebojne sporazume o varstvu vrst, ki so navedene v dodatku Il, da ohranjajo in obnavljajo življenjske prostore seli­tvenih vrst ter da zmanjšujejo škodljive dejavnike, ki motijo ali preprecuj ejo selitev. Na osnovi konvencije je bilo sprejetih vec sporazumov, za Slovenijo pa so najpomembnejši naslednji: Sporazum o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih pticev (AEWA, 1995), Sporazum o ohranjanju evropskih netopirjev GozdV 59 (2001) 9 375 Vidic. J.: Varstvo živalskih vrst v okviru varstva narave (EUROBATS, 1991) in Sporazum o varstvu kitov Crnega in Sredozemskega morja ter sticnih obmocij Atlantika (CET-BM). Ratifikacija sporazumov je v programu dela vlade za leto 200 l. Z namenom ohraniti prostoživece evropske rastlin­ske in živalske vrste in njihove habitate je bila sprejeta Konvencija o varstvu prostoživecega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenj­skih prostorov (Bern, 1979). Slovenija je konvencijo ratificirala leta 1999. Konvencija države pogodbenice obvezuje, da sprej mejo potrebne ukrepe za varstvo ras­tlinskih in živalskih vrst, zlasti tistih, ki so ogrožene, ter selitvenih vrst. Konvencija ima tri dodatke: dodatek l, ki navaja strogo zavarovane rastlinske vrste, doda­tek Il, ki navaja strogo zavarovane živalske vrste, in dodatek III, ki navaja živalske vrste, za katere velja blažji varstveni režim. Glede na to, da sta medved in volk navedena med vrstami dodatka II, pri katerih so prepovedane vse oblike namernega lovljenja in ubija­nja, je Slovenija uveljavila izjemo, ki ji dopušca pose­ganje v populacije, in sicer z razlogom, da gre za prep­recevanj e nevamosti in zagotavljanje interesov javnega zdravja in vamosti. Od gozdnih kur je na dodatek II u vršc en Tetrao urogallus cantabricus, vse druge vrste oz. podvrste so na dodatku ITI. Trgovino z rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki je zlasti za vrste tropskega sveta zelo pomemben dejavnik ogrožanja, ureja Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživecimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) (Washington, 1973). Slovenija je kon­vencijo ratificirala leta 1999. V konvenciji so doloceni pogoji za trgovanje z ogroženimi vrstami in predpisani naci ni za nadzor nad trgovino. Eden od nacinov nad­zora je izdajanje dokumentov CITES, s katerimi mora biti opremljena vsaka rastlina ali žival, navedena na dodatkih konvencije, ki se prenaša preko državne meje. Konvencija ima tri dodatke: dodatek 1, ki navaja najbolj ogrožene vrste in za katere se zahteva najstrožji nadzor, dodatek Il, ki navaja manj ogrožene vrste, ter dodatek III, ki navaja vrste, za varstvo katerih je pomembno medsebojno sodelovanje pogodbenic. V letu 2001 se v okviru Ministrstva za okolje in prostor na nekaterih drugih ministrstvih in organih, zlasti carinskih, odvija vec aktivnosti za implementacijo konvencije. Z namenom zagotoviti ohranjanje Alp s spodbuja­njem trajnostnega razvoja obmocj a ter prepreciti nada­ljevanje ogrožanja alpskega obmocja je bila sprejeta Konvencija o varstvu Alp (Salzburg, 1991 ). Slovenija je konvencijo ratificirala leta 1995. Na osnovi konven­cije je nastalo vec protokolov, med drugimi tudi Proto­kol o varstvu narave in urejanju krajine (Chambery, 1994 ). Protokol je Slovenija podpisala, ni pa ga še ratificirala. Protokol pogodbenice zavezuje, da bodo sprejele vse potrebne ukrepe za varstvo, urejanje in po potrebi tudi obnovo alpske narave in h aj ine, za var­stvo prostoživecih živalskih in rastlinskih vrst, njihove raznovrstnosti in življenjskega prostora ob upoštevanju ekološko sprejemljive rabe. Protokol prepoveduje lov, pr i l ašcanje, poškodovanje, ubijanje ter zlasti med raz­množevanjem, odrašcanjem in prezimovanjem motenje do locenih živalskih vrst, prav tako pa tudi vsakršen drug poseg v življenje živalskih vrst, ki so na seznamu. Pogodbenice bodo v dveh letih po uveljavitvi protokola dolocile živalske in rastlinske vrste, za katere bodo veljali navedeni ukrepi. Najbolj globalen mednarodni dogovor s podrocja varstva narave je Konvencija o biološki raznovrstno­sti (Rio de Janeiro, 1992). Slovenija je konvencijo rati­ficirala leta 1996. Celovito obravnava ohranjanje biot­ske raznovrstnosti na svetovni ravni in trajnostno rabo naravnih virov. Države obvezuje, da vkljucuj ejo nacela varstva narave v vse sektorje, ki kakorkoli vplivajo na naravo. Biotsko raznovrstnost obravnava na treh ravneh: genski, vrstni in ekosistemski. Za doseganje varstvenih ciljev doloca razne uhepe, med drugimi ustanavljanje zavarovanih obmocij, obnavljanje poško- Vidic. J.: Varstvo :livalskih vrst v okviru varstva narave dovanih ali unicenih habitatov vrst, upoštevanje vidi­kov ohranjanja biotske raznovrstnosti pri sprejemanju državnih odlocitev, preverjanje škodljivih vplivov pose­gov na biotsko raznovrstnost, vzpostavljanje spodbuje­valnih ukrepov z namenom ohranjanja biotske raznovr­stnosti, omogocanje raziskovalne dejavnosti, ozavešca­nje javnosti o pomenu ohranjanja biotske raznovrstno ti in drugo. V letu 2001 v okviru Ministrstva za okolje in prostor nastajata dva dokumenta, ki ju zahteva kon­vencija, in sicer pregled stanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji ter strategija ohranjanja biotske raznovrsttlo­sti, ki bo dana vladi v sprejem ob koncu leta. Predpisi Evropske unije, ki obravnavajo varstvo živalskih vrst V potekajocem procesu pridruževanja Slovenije Evropski uniji postajajo predpisi, ki veljajo v Evropski uniji za podrocje varstva narave, vse bolj obvezujoci tudi za Slovenijo. S Smernicami za varstvo flore, favne in habitatov (direktiva FFH 92/43/EEC) je doloceno varstvo vrst in habitatov. Direktiva ima pet dodatkov: dodatek I, v katerem so našteti habitati, ki jih je treba ohranjati v ugodnem stanju, dodatek li, v katerem so navedene vrste, za katere je treba opredeljevati posebna varstvena obmocja (SAC -Special Areas of Conservation), doda­tek ITI, v katerem so navedena merila za opredeljevanje teh obmocij , dodatek IV, v katerem so navedene strogo zavarovane rastlinske in živalske vrste, ter dodatek V, ki opredeljuje izkorišcanje vrst. Opisan je postopek vzpostavitve omrežja Natura 2000, v katerega naj bi bila povezana posebna varstvena obmocja po teh smer­nicah in po smernicah o varstvu pticev. Smernice za varstvo pticev (79/409/EEC) vsebu­jejo štiri dodatke: dodatek I, ki navaja vrste, za katere morajo države opredeliti posebna varstvena obmocja (SPA -Special Protected Area), dodatek li, v kate­rem so navedene vrste, ki se v posameznih državah lovijo, dodatek lii, v katerem so navedene vrste, ki se nadzorovano izkorišcajo, ter dodatek IV, v katerem so navedeni prepovedani nacini lova in ubijanja pticev. Gozdne kure so uvršcene v dodatek II in III. Uredba Sveta (EU) o varstvu prostoživecega živalstva in rastlinstva in ureditvijo trgovine na tem podrocju (338/97) strožje kot Konvencija o mednaro­dni trgovini z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami obravnava mednarodno trgovino ter ureja tudi notranji promet z rastlinami in živalmi med državami c lan icami EU. Sistem varstva živalskih vrst v Sloveniji v današnji pravni ureditvi Sistem varstva živalskih vrst sestoji iz dveh vsebin: neposrednega varstva in posrednega varstva preko sonaravne rabe. Najvec ukrepov neposrednega var­stva dolocajo predpisi s podrocja varstva narave in zaš­cite živali pred mucenjem. Predpisi s podrocja varstva narave dolocajo tudi nacela sonaravne rabe, medtem ko je vecina ukrepov posrednega varstva preko sonaravne rabe dolocenih oz. bodo doloceni v predpisih, ki urejajo podrocja rabe naravnih dobrin. V predpisih z nekaterih podrocij, kot npr. gozdarstva, je v tem casu vsebovanih veliko varstvenih ukrepov, prav tako se vsebine vklju­cujejo v novo nastajajoce predpise s podrocja vodar­stva in lovstva, zelo malo pa jih je npr. v predpisih s podrocja kmetijstva. Podrobneje predstavljam varstvo živalskih vrst, ki temelji na predpisih s podrocja varstva narave. Živalske vrste so v obstojecem sistemu varstva narave obravnavane dvojno: kot naravne vrednote in kot sestavina biotske raznovrstnosti. Dvojnost je odraz stikanja dveh sistemov varstva narave: preteklega, ki je bil usmerjen v varovanje posa­meznih delov narave, in sedanjega, ki je usmerjen v varo­vanje celotne narave. V preteklem sistemu, ki je teme­ljil na Zakonu o naravni in kulturni dedišcini v casu 377 Vid1c. J.: Varst1 o z1valskih vrst v oh;ru varstva narave od leta 1981 do 1999, so bile živalske vrste, ki so bile reliktne, endemicne, redke in znacilne, ter življenjski prostori živalskih vrst opredeljeni kot naravna dedišcina. Ogrožene živalske vrste so se lahko razglasile za naravno znamenitost. Za živalske vrste, ki niso bile ogrožene, vkljucno s tistimi, ki so bile dedišcina, niso bili doloceni nikakršni ukrepi ali mehanizmi, ki bi prepreceval i ogro­žanje. La icno je bila razlaga pravnega predpisa glede na razumevanje izraza naravna znamenitost, ki naj bi pome­nil nekaj znamenitega v naravi, celo absurdna: vrsta, ki je postala ogrožena, je postala naravna znamenitost, vrsta, ki ni bi la ogrožena, ni bila naravna znamenitost, in ce ni bila reliktna, endem i cna, redka in znac ilna, tudi ne naravna dedišc ina. Takšna ureditev je bila delno povzeta tudi v Zakon o varstvu okolja (velja od leta 1993), v katerem so živalske vrste in njihov življenjski prostor opredeljeni kot naravne vrednote. Z dolocilom, da je možno s podzakonskim predpisom vlade zagotoviti tudi varstvo živalskih vrst in njihovih habitatov, ki niso nara­vne vrednote, je bila dana osnova za varstvo vseh pro­stoživecih živalskih vrst. Zakon o varstvu okolja je tudi do locil, da so prostoži vece divje živali, ribe in druge prostoživece vodne živali v odprtih vodah in v ribolov­nem morju lastnina republike. V okvir doloci l Zakona o varstvu okolja se je ume­stil v letu 1999 sprejeti Zakon o ohranjanju narave. Zakon o ohranjanju narave je doslej najbolj celovito uredil varstvo narave, vkljucno z varstvom živalskih vrst. Kot je že omenjeno, obravnava zakon živalske vrste kot naravne vrednote in kot sestavine biotske raznovrstnosti. V sklopu poglavja o ohranjanju biotske raznovrstnosti doloca splošno varstvo živalskih vrst, in sicer vsebuje nacelna doloc i la glede vrst, populacij in habitatov, kot npr. nobene živalske vrste ni dovoljeno iztrebiti, prav tako ni dovoljeno zmanjševati števila rastlin ali živali posameznih populacij, ožati njihovih habitatov ali slabšati njihovih življenjskih razmer do take mere, da bi bila vrsta ogrožena, ter namerno, brez opraviclji vega razloga živali ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati. Nadalje vsebuje dolocila glede posegov in dejavnosti ter trajnostnega gospodarjenja z vrstami, glede naselitve oz. doselitve tujerodnib vrst, zadrževanja živali v ujetništvu, še pose­bej z namenom prikazovanja javnosti, gojitve živali in trgovine z živalmi. V zvezi z naselitvijo, doselitvijo in gojitvijo živali tujerodnih vrst do loca postopek presoje tveganja za naravo. Zakon doloca, da se podrobne in druge vsebine splošnega varstva do locijo naknadno s podzakonskim predpisom. Številni podzakonski pred­pisi so v letu 2001 v pripravi. Novost v vsebini varstva vrst, ki jo v slovenski pravni red prinaša Zakon o ohranjanju narave, je var­stvo genskega materiala, in sicer z vzpostavljanjem i11 upravljanjem genskih bank ter s pravili ravnanja pri odvzemu genskega materiala iz narave. Varstvo habitatov vrst se zagotavlja preko ekolo­ško pomembnih obmoc ij , habitatnih tipov in krajin, ki so pomembni z vidika ohranjanja biotske raznovrstno­sti. Ekološko pomembna obmocja so deli narave, ki so z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti posebej pomembni. Z ekološko pomembnimi obmocji se vzpostavi eko­loško omrežje kot mozaik med seboj povezanih ali pri­bližanih biotsko posebej pomembnih delov narave. Eko­loško pomembna obmocja do l oci vlada. Predpis je v tem casu v pripravi in bo predvidoma sprejet v letu 2002. Vrste habitatnih tipov, ki jih je zakon opredelil kot biotopsko ali biotsko znacilne in prostorsko zakljucene enote ekosistema, ter smernice za ohranitev habitatnih tipov v ugodnem stanju predpiše vlada. Vlada do loci tudi z nacilnosti krajine in krajinsko pestrost, ki je pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Vsebina navedenih predpisov, vkljucno z varstve­nimi usmeritvami, je obvezna vsebina naravovarstve­nih smernic, ki se morajo upoštevati pri urejanju pro­stora, rabi naravnih dobrin in varstvu nepremi cne kul­turne dedišc ine. Varstvo živalskih vrst se po sistemu naravnih vre­dnot zagotavlja z opredeljevanjem zooloških naravnih vrednot, delov narave, ki so ekosistemsko in znan­stvenoraziskovalno ali priceva lno pomembni z vidika habitata živali prostoži vec ih vrst in so lahko habitat ali del habitata ogroženih, redkih, endemicnib ali reli.ktnih vrst živali ali tipsko nahajali šce vrst. Tudi varstvene usmeritve iz predpisa vlade oz. ministra o doloci tvi zvrsti naravnih vrednot in naravnih vrednot samih ter varstvenih in razvojnil1 usmeritvah so obvezna vse­bina, ki se mora vklj uciti v naravovarstvene smernice in preko teh v prostorske plane in nacrte ter nacrte rabe naravnih dobrin. Naravne vrednote se varujejo z ukrepi varstva, kot so ustanavljanje zavarovanih obmo­c ij , pogodbeno varstvo, obnovitev poškodovanih nara­vnih vrednot, uveljavljanje zakonite predkupne pravice države, omejitve v pravnem prometu z nepremicninami v zavarovanih obmocj ih , izdajanje naravovarstvenih soglasij in dovoljenj v primeru posegov v naravo in drugi. Eden od pomembnejših ukrepov, ki se v tem casu izvaja, je ustanavljanje zavarovanih obmocij . V Sloveniji imamo zavarovanega okoli 8% ozemlja, v sprejetih prostorskih nacrtih paje za zavarovanje pre- Gozd V 59 (2001) 9 Vtdic. J.: Varstvo l:ivalskih vrst v oh iru varstva narave dlaganega vec kot 30% ozemlja države. Kljub razme­roma veliki predlagani površini pa zavarovana obmocja praviloma ne bodo zajela celotnih življenjskih prosto­rov mnogih živalskih vrst, zlasti ne tistih, ki se gibajo na velikem prostoru. Ne glede na to, so zavarovana obmocja za varstvo vrst zelo pomembna, saj z mehani­zmi, kijih zavarovanje omogoca, zlasti z upravljanjem obmocja, laže usmerjamo rabo in dejavnosti tako, da je ugodno za živali. Zavarovana obmocja pa niso in ne bodo oblikovana kot izoliran prostor, znotraj katerega so živali zavarovane, zunaj njega pa ne. Zavarovana obmocja imajo vlogo jeder sonaravne rabe in trajno­stnega razvoja, z vizijo, da se takšna raba in razvoj sca­soma razširi ta na ozemlje cim vecjega dela države. Posebna varstvena pozomostje po Zakonu o ohran­janju narave namenjena ogroženim vrstam. Ogrožene vrste doloci minister s predpisom na osnovi strokovnih predlogov rdecih seznamov ogroženih vrst. Rdeci sez­nami so bili kot strokovni predlogi strokovnjakov za posamezne sistematske skupine objavljeni v nekate­rih strokovnih publikacijah. Leta 1989 je bil v reviji Varstvo narave objavljen rdeci seznam praprotnic in semenk, leta 1992 rdeci seznam vretencarjev in 17 skupin nevretencaijev, leta 1992 rdeci seznam listna­tih mahov, leta 1994 v reviji Acrocephalus raz li cica rdecega seznama pticev, leta 1996 v publikaciji Atlas ogroženih vrst dnevnih metuljev Slovenije rdeci seznam dnevnih metuljev, leta 1997 v publikaciji Atlas kacjih pastirjev (Odonata) Slovenije rdeci seznam kacjih pas­tiijev. Konec leta 2000 so po narocilu Ministrstva za okolje in prostor strokovnjaki opravili pregled in dopolnitev vec ine obstojecih rdecih seznamov, za nekatere skupine so pripravili nove strokovne predloge, za nekatere sku­pine pa so zaradi razmeroma kratkega casa opredelili le najbolj ogrožene vrste. Tako je v zadnjem strokov­nem predlogu uvršcenih v rdeci seznam 2.026 taksonov (praviloma vrst) 30 sistematskih skupin živali. Zadnji strokovni predlogi so osnova za odredbo ministra, ki je v letu 2001 v pripravi za sprejem. V osnutku odredbe pre­dloženi rdeci seznam je odraz trenutnih koordinacijskih, s tem povezanih financnih in casovnih zmožnosti ter tudi v tem casu razpoložljivih strokovnjakov za posamezne skupine ter današnjega poznavanja stanja vrst in njihove ogroženosti. Rdeci seznami niso nikoli dokoncni. Spre­minjali se bodo in dopolnjevali, zlasti zaradi sprememb v naravi, ki vplivajo na stanje vrst, zaradi novih spoznanj ter tudi zaradi novih metod opredeljevanja ogroženosti. V zadnjem strokovnem predlogu, ki ga je za mini­strstvo pripravilo Društvo za opazovanje in prouceva­nje ptic Slovenije, sta divji petelin in gozdni jereb uvr- GozdV 59 (2001) 9 šcena v kategorijo prizadeta vrsta (E), belka in ruševec pa v kategorijo ranljiva vrsta (V). Najpomembnejši varstveni ukrep je zavarovanje ogroženih vrst s predpisom vlade. V tem casu je v vel­javi Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, ki naj bi se v letu 2002 uskladila z novim pravnim siste­mom. Z uredbo so zavarovane vse vrste gozdnih kur. Poznavanje biologije vrste ter analiza dejavnikov ogrožanja in njihovih posledic pa sta predpogoj za var­stvo oz. za pravilno izbiro ustreznih varstvenih ukre­pov. Posebej pomembno vlogo pri izbiri varstvenih ukrepov imajo t. i. indikatorske vrste, katerih stanje odraža stanje celotnega habitatnega tipa. Takšna vrsta je divji petelin, ki se pojavlja kot indikator bolj ohranjenih gozdnih ekosistemov (CAS 1 ADAMIC 1998). Vecina varstvenih ukrepov je naravnanih na var­stvo vrst, novost v Zakonu o ohranjanju narave pa je možnost izvajanja varstvenih ukrepov za varovanje izjemnih osebkov ali populacij živali. Izjemna žival je tista, ki izstopa po svojih telesnih lastnostih, po vodil­nem položaju v socialni hierarhiji populacije ali po kak­šnih drugih izstopajocih znacilnostih ali zaradi pomena v ekosistemu. Pravice živali Poseben vidik varstva živalskih vrst izhaja iz odnosa cl oveka do drugih živih bitij. V tem primeru ne gre za ugotavljanje ekonomske ali dedišcinske vrednosti živali ali kakršnekoli druge koristi, ki jo ima žival za c lo­veka, pac pa za eti cno-mora l no odgovornost c loveka do necloveških bitij. S tradicionalnim filozofskim prepri­canjem, izhajajocem iz dane oblasti cloveka nad živalmi, so pogojene pravne ureditve odnosa clovek -žival, po katerih je žival obravnavana kot stvar brez pravnih pravic. Šele v zadnjih desetletjih se vedno pogosteje pojavljajo tudi drugacna filozofska gledanja in nakazu­jejo se drugacne pravne ureditve. Po teh naj bi živali obravnavali kot pasivne subjekte (VISKOVIC 1995). Leta 1978 je bila pod okriljem OZN sprejeta Deklaracija o pravicah živali. Uvodni cleni dolocajo: »Vse živali se rodijo enake pred življenjem in imajo iste pravice do obstoja (l. clen). Vsaka žival ima pravico, da je spoš­tovana. Clovek kot živalska vrsta sebi ne more podeliti pravice, da iztreblja druge živali ali da jih izkorišca s kršitvijo te pravice (2. clen). Pravice živali se morajo varovati z zakonom kakor tudi pravice cloveka (14. clen). « Vsebino, ki jo nacelno sporoca deklaracija, so imela nekatera ljudstva po svetu (npr. avstralski Aborid­žini, severnoameriški lndijanci,Tibetanci) stolelja vse­bovano v svojih življenjskih prepricanjih in nacinih rav­nanja z drugimi živimi bitji. 379 Slika 3: Ohranjeni deli z naravno strukturiranostjo Slika 4: Poljski zajec (Lepus euroaeus) je vse bolj ogrožena vrsta gozdnate in so izjemnega pomena za ohranjanje ogroženih vrst kulturne krajine zlasti zaradi intenzivnega kmetijstva (foto: M. Cerar) in biotske pestrosti gozdov (foto: M. Cas) Za zakljucek lahko ugotovimo, daje varstvo žival­skih vrst tako kot varstvo cele narave izjemno komplek­sno, odvisno od filozofskih in verskih prepricanj družbe, njenih eticno -moralnih vrednot, zadeva pa skoraj vse dejavnosti cloveške družbe. Kot osnova varstvu služijo tako naravoslovne kot družboslovne vede, iz s topajoce pa so biološke in ekološke ter sociološke znanosti. Viri B RACKO. F., el al, 1994. Rdeci seznam ogroženih ptic gnezdilk Slovenije.-Acrocephalus, Društvo za opazovanje in proucevanje ptic Slovenije, Ljubljana. št. 67, s. 166-180. CAS, M. 1 ADAMIC, M., 1998. Vpliv spreminjanja gozda na razpo­reditev rastišc divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v vzhodnih Alpah.-Zbornik gozdarstva in lesarstva, št. 57, Ljubljana, s. 5 ­57. CELIK, T. 1 REBEVŠEK, F .. 1996. Atlas ogroženih vrst dnevnih metuljev.-Slovensko entomološko društvo. Ljubljana, s. 1 -1 OO. !UCN 1994. !UCN Red List Categorics.-!UCN Species Survival Com­ mission, Gland. KOTARAC, M., 1997. Atlas kacjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdecim seznamom.-Projekt Slovenskega odonatološkega društva, Center za kartografijo favne in fiore, Miklavž na Dravskem polju, s. 1 -205. KRYŠTVFEK, B., 1999. Osnove varstvene biologije.-Tehniška zalo­žba Slovenije, Ljubljana, s. 94-95. MARTINC I C, A., 1992. Rdeci seznam ogroženih listnatih mahov (Musci) v Sloveniji.-Varstvo narave, št. 18, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dedi šcine, Ljubljana, s. 7 -166. VISKOVIC, N., 1995. Pravice živali.-Pravnik, 50, s. 589-602, Ljub­ljana, ll-12. WRABER, T. / SKOBERNE. P., 1989. Rdeci seznam ogroženih pra­protnic in semenk SR Slovenije.-Varstvo narave 14-15, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dedišcine , Ljubljana, s. 9-428. Rdeci seznami ogroženih živalskih vrst v Sloveniji. 1992.-Varstvo narave 17. Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dedi šcine Ljubljana, s. 19 -209. ' Smem ice za varstvo flore, favne in habitatov -FFH direktiva 1 The Council Directive 92/43/EEC on the Conservation ofNatural Habi­tats and of Wild Fauna and Flom. Smemice za varstvo pticev 1 The Council Directive 79/409/EEC on the Conservation of Wild Birds. Uredba o ratifikaciji konvencije o mocvirjih , ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališce mocvi rskih ptic.-Uradni list SFRJ, MP 9177, Uradni list RS. MPI5/92. Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst.-Uradni list RS št 57/93, 61/93. , . Uredba Sveta (EV) o varstvu prosto ži vecega živalstva in rastlinstva in ureditvi trgovine na tem podrocju 1 Council Regulation (EC) No. 338/97 on the Protection of Species of Wild Fauna and Flora by Reguleiting Trade Therein. Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu svetovne kultume in naravne dedišc ine.-Uradni list SFRJ, št. 56174, Uradni list RS, MP 15/92. Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaževanjem.-Uradni list SFRJ, MP 12177, Uradni list RS, MP 13/93. Zakon o naravni in kulturni dedišcini.-Uradni list SRS, št. 1/81,42/86, 8/90, in RS, št. 26/92. Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu Alp (Alpske konvencije).­, Uradni list RS, MP 5/95. Zakon o ratifikaciji konvencije o biološki raznovrs~10sti.-Uradni list RS, MP 7/96. Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu selitvenih vrst prosto živec ih živali.-Uradni list RS, MP 18/98. Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živecega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MK VERZ).-Uradni list RS, MP 17/99. Zakon o ratifikaciji konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živecimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, spremembe konvencije ter dodatkov l. li, IJ] in N h konvenciji (MKTOZR).­Uradni list RS, MP 31/99. Zakon o ohranjanju narave.-Uradni list RS, št. 56/99, 31/00 GozdV 59 (2001) 9 .. .. i\:1. ::-_ - Strokovne raz • ..__ v GDK: 15:228.9: (497.12) Ogroženost pticev v gozdovih Slovenije Janez GREGORI* Izvlecek: Gregori, J.: Ogroženost p ticev v gozdovih Slovenije. Gozdarski vestnik, št. 9/2001. V s lovenšci n i. eit. lit. 20. V prispevku so našteti negativni dejavniki, ki vplivajo na bogat pticji habitat. gozd. Poudarjen je pomen odmrlega drevja, nekrosubstane. ki so maticni substrat 73 vse organsko življenje gozda. Med 90 gozdnimi vrstami je 32 vrst duplarjev. V naših gozdovih je 1 O vrst žoln in detlov. ki so razen ene izjeme primarni duplarji in s tem kljucne vrste gozdnega ekosi~tem a. Podana je stopnja ogroženosti gozdnih pticev po kategorijah Rdecega seznama ogro~enih gnezdilk Slovenije. Navedeni so že sprejeti ukrepi za izboljšanje stanja v gozdovih. podane pa so sugestije 73 še nekatere dodatne ukrepe. Kljucne besede: gozdni ptici. ogroženost. odmrl o drevje, JJOtnen za živali. Slovenija. V naši zavesti je spoznanje o globalni ogroženosti živega sveta, tako rastlinstva kot živalstva. Med ogro­ženimi so tudi ptici , pri katerih nas ne sme zaslepili ugotovitev, da število osebkov nekaterih prilagodljivih vrst n arašca, ampak moramo usmeriti pogled na šte­vi lne druge manj poznane, katerih število upada ali pa so iz naših krajev celo že izginile. Med njimi so tudi nekatere vrste, ki so življenjsko vezane na gozd. Gozd -pticj i življenjski prostor Najpreprostejša definicija gozda je, da je to predel, ki ga strojeno pokriva visoko drevje. Je pticji habitat z vertikalno slojevitostjo, od gozdnih tal z opadom. nizkega in visokega gtmovja do debel. vej in krošenj. Posamezni življenjski sloji predstavljajo podlago za pticja hrano, od raznih vretencarjev, nevretenca tj ev, predvsem žuželk in drugih c l enonožcev, do popkov, listja, iglic iglavcev in plodov oziroma semen. Vrstna sestava vegetacije v posameznih gozdnih združbah je razl icna, temeljna razlika je med iglavci in listavci. Pomembna je vrstna in strukturna raznolikost v gozdu, drevje je razlicne oblike in starosti, razlicna je kolicina sušic, kar se vse odraža na sestavi pt i cjih populacij (GREGORI 1974). Diverziteta pticev znotraj doloce nega gozda je pod vplivom okoliških habitatov. Tako je lahko v homoge­nem gozdu razmeroma pestra sestava, ce gozd meji na heterogeno pokrajino, in obratno, v heterogenem gozdu je lahko manjša pestrost, ce ga obkrožajo monokulture. Meja med gozdom in drugimi habitati, npr. travnikom. je lahko ostra, kar se prav tako odraža v pticjih zdru­žbah. Rob habitataje lahko meja razšitjenosti nekaterih vrst. Vrstna sestava pticev v gozdu se spreminja z nje­govo staros~o. V zgodnji stopnji sukcesije. ki v mar­ • J. G., univ. dipl. biol., Prirodoslovni muzej Slovenije, Pre­šernova 20, Ljubljana. SLO GozdV 59 (2001) 9 s i cem spominja na gozdni rob, so tu vrste odpt1ega prostora in specialisti zgodnjih stadijev sukcesije (npr. drevesna cipa, recni cvrcalec, siva pevka, mlinarcek, carar, zelenec). Mnogim vrstam zagotavlja gozd kritje, hrano in možnost gnezdenja. Po drugi strani pa je tudi gozd odvisen od ptice v, ki zagotavljajo predvsem omejeva­nje š tevilcnosti insektov in raznašanje semen. Gozdni ptic je v tem delu definiran kot vrsta, omejena na gozd, ki je od njega odvisna, ali pa je gozd s red i šce njene razširjenosti. Vrste gozdnega roba so obravnavane kot gozdne vrste (KEAST 1990). Izbor ni bil lahek in je subjektivne narave. Mnoge vrste navidez nimajo nicesar skupnega z gozdom (npr. siva cap lja, belorepec), vendar gnezdijo na drevju, ukrepi za njihovo varstvo so del nacrtovanja gozdarjev in so tudi zato uvršcene na ta seznam. Upoštevali smo samo naše tradicionalne gnez­di lce. Seznam je podan v preglednici l. Negativni vplivi na ptic e v gozdovih V gozdnih ekosistemih prihaja do fluktuacij pticj i h populacij. Gozdni ptici so ogroženi, kadar pride do zniževanja števila ali celo izginjanja nekaterih vrst. Vzroki ogro7enosti so kompleksni, so posledica narav­nih procesov (ogenj, veter, nizke temperature, sneg) ali pa posledica c l oveškega poseganja v ekosisteme. Na ogroženost gozdnih habitatov sta opozorila Brelih in Gregori ( 1980). >>Gospodarsko izkori šca nj e, ki ga narekuje vse vecja poraba lesa, vedno bolj krci naravne sestoje, ki jih marsikje zamenjujejo biološko bolj revne in nestabilne monokulture, ki so poleg tega mnogo boU kot naravni sestoji izpostavljene raznim invazijam škodljivcev, predvsem žuželk. Nujni kemij­ski posegi so pri celi korenito rušiti naravno ravnote­žje«. Opozorila sta, da se l i c inkam hrošcev, ki živijo v lesu in za lubjem odmrlega drevja, zaradi pomanjka­nja hrane vse bolj slabšajo življenjski pogoji. Posre­ 381 Pregkdnica 1: Seznam gozdnih pticev v Sloveniji (200 1) Gregori. J.: Ogroženost pticev v gozdovih Slovenije Zap št. Ime vrste (slov., latin.) Zap. št. Ime vrste (slov., latin.) Zap. št. Ime vrste (slov., latin.) l siva cao l ia Ardea cinerea 3 1 zelena žolna Picus viridis 6 1 sivi muhar Muscicava striata 2 crn a štorklia Ciconia nil!ra 32 c rn a žo lnaDryocovus m01·tius 62 mali muhar Ficedula varva 3 sršenar Pemis avivorus 33 veliki detel Dendrocovos maior 63 belovrati muhar F. albicollis 4 crni škarni k Milvus mil!rans 34 siriiski detel D. svriacus 64 dolgoreoka Ael!ithalos caudatus 5 beloreoec Haliaeetus a/bicilla 35 srednii detel D. medius 65 mocvirska sinica Parus va/us/ris 6 kraguli Acciviter l!entilis 36 belobrbti detel D. leucotos 66 oorska sinica P. montanus 7 skobec A. nisus 37 mali detel D. minor 67 cooasta sini caP cristatus 8 kania Buteo buteo 38 triorsti detel Picoides tridacty/us 68 me ni šcek P. afer 9 mali kli nkac Aauila vomarina 39 drevesna cioa An/hus trivialis 69 1 ola v cek P. caentleus 10 olaninski orel A. chrysaetos 40 stržek TrOl!lodytes frOl!/odytes 70 velika sinica P. maior 11 šk.riancar Falco subbuteo 41 siva oevkaPrune//a modularis 71 brglez Sitta eurovaea 12 gozdni iereb Bonasa bonasia 42 tašcica Erithacus mbecula 72 dolgoorsti ol ezal cek Certhia familiaris 13 di vii oetelin Tetrao urol!allus 43 mali slavec Luscinia mel!arhynchos 73 ~'Iatkoorst i olezal cek C.brachvdactvla 14 sloka Scolovax rusticola 44 1 pogorel cek Phoenicums vhoenicurus 74 1 olašica Remiz vendulinus 15 golob duo lar Columba oenas 45 komatar Turdus torauatus 75 kobilar Oriolus oriolus 16 golob l!rivar C. valumbus 46 kos T. memla 76 šoia Garrulus rdandarius 17 divia grlica Strevtovelia turtur 47 brinovka T. vi/aris 77 krekovt Nucifrarw caryocatactes 18 kukavica Cuculus canorus 48 cikovt T. vhilome/os 78 kavka Corvus monedula 19 veliki skovik Otus scovs 49 carar T. viscivorus 79 crna vrana C. c01·one corone 20 velika uharica Buba buba 50 recni cvrcalec Locustella fluviatilis 80 siva vrana C. c. comix 21 mali skovik G/aucidium vasserinum 51 kratkooeruti vrtnik Hivvolais vo/vz/otta 81 krokar C. corax 22 lesna sova Strix a/uco 52 mlinarcek Sv/via curruca 82 škorec S turnus vufzaris 23 kozaca S. ura/ensis 53 vrtna oenica S. borin 83 šcinkavec Frinf!i{{a coelebs 24 mala uharica Asio otus 54 crnoglavka S. atricavilla 84 1 gril cek Serinus serinus 25 koconogi cuk Aef!olius fimereus 55 hribska listo ica Phy/loscovus bone/li 85 zelenec Carduelis chforis 26 1 oodhuika Cavrimulf!us eurovaeus 56 1 f!fllOVšcicaPh. sibilatrix 86 cižek C. svinus 27 zlatovranka Coracias f!omtlus 57 vrbia listnica Ph. colfvbita 87 brezovcek C. f/ammea 28 smrdokavra Uvuva evovs 58 kovacek Ph. trochifus 88 krivokliun Loxia curvirostra 29 viieglavka Jvnx tomuilla 59 rumenoglavi kral i icek Re zu/us rev:ulus 89 kalin Pyrrhula vvrrhula 30 siva žolna Picus canus 60 rdecegl avi kral jicek R. if!nicavillus 90 dlesk Coccothraustes coccothraustes dno obcut ijo pomanjkanje hrane tudi razni žužkojedi gozdni ptici . Za nekatere vrste pticev je poleg vrstne sestave vegetacije vitalnega pomena struktuma diverziteta habitata. Zagotovo je bilo med gozdnimi pti ci posve­ceno najvec pozornosti in raziskovalnega dela divjemu petelinu (npr. MIKULETIC 1984, ADAMJC 1987, CAS 1999b, CAS 1 ADAMIC 1998), predvsem nje­govi biologiji in ekologiji. Je teritorialna celo leta vrsta, katere populacije mocno upadajo. Optimalne življenj­ske pogoje mu zagotavlja le kompleksno strukturiran habitat (slika 1 ). Gospodarsko izkori šcanj e gozdov predstavlja klju­cen poseg. Pride lahko do izginotja habitata, ki se osi­romašen povme šele po desetletjih sukcesivnega zara­šcanj a, v vsakem primeru pa izkorišcanje pomeni siro­mašenje gozdnega ekosistema, saj se odstrani dolocena kol icina biomase. Gospodarsko izkorišcanje pomeni vnašanje mehanizacije in z njo povezanega nemira. Vzporedno z gospodarjenjem z gozdovi se je gospo­darilo tudi z divjadjo, v gozdovih se je zvecal o število velikih rastlinojedov, predvsem jelenjadi. Prizadetost gozda ocenjuje Mlinšek (1989): »Toda nic ni gozda bolj prizadelo kot novodobna tehnološka nesnaga, cep­ljena na spodrsljajih industrijske proizvodnje lesa in divjadi (ali bolje lesoreja in mesoreja).« Visoka populacija jelenjadi lahko vitalno prizadene divjega petelina (REMMERT 1980: 1 02). Kot pleni­lec gnezd divjega petelina je vedno bolj prisoten divji praš ic, to pa zato ker so namešcali številna krmi šca v »zanemarjene« odmaknjene gozdove (CAS 1999a). Delež aktivnih rasti šc divjega petelina se je od leta 1980 do 2000 zmanjšal za okoli 31 %, kar kaže na hitro slabšanje habitatnih razmer zaradi sec nje in pre­malo površin starega gozda, nemira, neusmerjenega gorskega turizma, nabiralništva jagodicevj a, zarašcanj a zadnjih pašnikov ter naravnega nihanja populacijskih gostot, kar je vpliv plenilcev (CAS 200 1). Siromašenje gozdnih habitatov se kaže predvsem v zmanjševanju starih sestoj ev in odstranjevanju vecine suhega drevja, kar ima daljnosežne posledice tudi za populacije nekaterih vrst ali skupin pticev. Habitatnega pomena teh t. i. nekrosubstanc se še ne zavedamo v celoti. Suha in umiraj oca oz. razkraj aj oca drevesa so za življenje v gozdu klj ucnega pomena. Mlinšek (1989) ugotavlja, da je v gospodarskih gozdovih odl ocn o pre- GozdV 59 {2001) 9 Gregori. J.: Ogroicnost ptice\ v gozdovih SJo,enijc malo odraslih dreves, kar velja še posebej za Slove­nijo. Nadalje v istem prispevku ugotavlja, da pripombe, da je ponekod prevec starega gozda, nastajajo zaradi neznanja in ugibanj. Opozoriti je treba na pomen posameznih starih veli­kih dreves, na katerih je gnezdo velikih ujed (npr. belo­repec, planinski orel) ali crn e štorklje. Ni zadosti, ce se ohrani samo drevo, na katerem je gnezdo, ampak se mora ohraniti tudi drevje na širšem obmocju ob gnezdu. Pomembna je rekreacijska vloga gozda, cemur je bil pred casom posvecen seminar (ANKO 1990). Številni razpravljalci poudaljajo pomen rekreacije (npr. spre­hodi in tek po gozdu, lov, ra zlicne oblike nabiralništva, gorsko kolesaljenje itd.), kot rd eca nit pa se v l ece misel, da moramo biti pri tem skraj no previdni, predvsem zaradi prevelike množicnosti. Potrebne so casovne in prostorske regulative, ki bodo zagotavljale cim manjše motnje v ran ljivem gozdnem ekosistemu. Gozd je naj­boljši ucitelj ; pomislimo samo na ucne poti. Pomembno pa je, da so obiskovalci že predhodno dovolj ozave­šcen i in primerno vzgojeni. Za divjega petelina in druge gozdne kure je lahko vznemirjanje v zimskem casu v predelih, kjer prezi­mujejo, usodno. Vznemirjanje je posledica gozdarskih del, pohodništva, terenskega smu canja ali v zadnjem casu celo motornih sani. Številne gozdne ceste omogocajo lagoden pristop do najbolj skritih gozdov. Vnašajo nemir, na katerega so obc ut lji ve predvsem vecje pticje vrste, kot so ujede in sove pa tudi gozdne kure. Obiskovalci gozdov so pogosto v družbi psov, ki so nevami predvsem gnez­decim kuram. Vse vecja nadloga postaja nabiralništvo, predvsem gobarjenje in nabiranje raznih gozdnih sade­žev, kot so npr. borovnice in brusnice. S slednjim so za pomemben vir hrane prikrajšane predvsem gozdne kure. Neposredna grožnja gozdnim pticem je sekanje drevja v gnezditvenem casu , v glavnem od aprila do junija. Tedaj so unicena mnoga gnezda vrst, ki gnezdijo v krošnjah ali ob oziroma v deblih. Odmrlo drevje Mrtvo in sušece se drevje je v dveh sukcesivnih oblikah. Prva so stojeca suha drevesa (sušice), ki jih obkroža drevje, druga pa' l ežeca debla, podrti ce (ko pade živo drevo ali sušica). Dodatek so še debelejše polomljene veje. Vloga umirajocega in suhega drevja se spreminja s procesom trobnenja. Sušice in podrtice so pomembne za gozdni ekosi­stem, ker so osnova prehranjevalne verige, saj vklju­c ujejo mikrobe, nevretencarje, male sesalce in ptice. Stojece suši ce služijo kot mesta za prežo in gnezdenje, kot prenocišca duplarjev ter skriva lišca oziroma domo­va lišca za sesal ce in druge živali. Podrtice s koreninami zagotavljajo kritje in celo mesta za gnezdenje nekate­rim vrstam pticev (npr. stržku v spletu korenin), drugim (npr. gozdnim kuram) pa vama gnezdi šca in prašno kopel. Stare razpadajoce podrtice služijo kot rezervoarji vode v gozdovih, kjer obcasno vlada suša (na kraških tleh), na njih se zakoreninjajo mlada drevesa in grmo­vje. Debla lahko zajezijo potoke, da nastanejo tolmuni, ki so pomembni za vodne žuželke in posredno za ribe, obenem pa varujejo bregove potokov, ker zmanjšujejo f2 Slika 1: Shematski prikaz življenjskega prostora divjega petelina v gorskem mešanem gozdu v skoraj naravnih pogojih (bavarske Alpe). 1-mlada srnreka, petelinova zimska hrana; 2-drevo za pe~e; 3-borovnicevje; 4-mesto za petje in dvorjenje na tleh; 5-kljuvanje kamenckov s korenin; 6-zavetno mesto za spanje; 7-zavetje za gnezdo; 8-srnrekove vejice, zimska hrana kokoši; 9-prašna kopel; 10-izpostavljeno mesto za spanje; Il-mravlj išce; 12-bukovo listje, hrana poleti in jeseni (SCHERZ!NGER 1977, v: REMMERT 1980: 101) GozdV 59 (2001 ) 9 383 Gregori. J.: Ogroženost pticev v gozdovih Slovenije erozijsko moc vode. To je predvsem pomembno pri gorskih potokih. Vprašanju odmrlega lesa v gozdovih posvecajo ponekod veliko pozomosti. Pomanjkanje grobih lesru.h ostankov (sušice, štori, podrtice, debele veje)je kljucni vzrok ogroženosti mnogih vrst mabov, lišajev, gliv, žuželk in pticev. Odstranjevanju teh lesnih mikrohabi­tatov pripisujejo glavno grožnjo biodiverziteti in stabil­nosti gozdnega ekosistema. Tako so trije Dajbolj kriticni elementi za dolgorocno preživetje ogroženih vrst na Švedskem stara drevesa, podrtice in sušice (razlicni avtorji, v: SAMUELSSON el al. 1994). V nemških gospodarskih gozdovih je tendenca, da je kolicina mrt­vega lesa 1-3 m1fha, upraviceno pa je poveca nje na 5-l O m3 /ha, kar znaša 1-2 % volumna s tojecega lesa. Polovica tega mora biti stojecih sušic, debelejših od 20 cm v prsni višinj {AMMER J 991, v: SAMUELSSON et al. 1994). Pomembna je htdi debelina dreves, ki se pušcajo v gozdu, zaradi povecevanja bioiliverzitete. Med našimi duplatji najvecja du pla izkljuje crna žolna, ki ni vezana samo na suši ce, ampak dela du pla htdi v živo drevje. V osrednjih delih Švedske dela cma žolna dupla prven­stveno v žive topole, premer drevesa pa mora biti vecji od 45 cm (NILSSON et al. 1993, v: SAMUELSSON el al. 1994). Ponekod na posekah, ki so namenjene plantažnemu gozdarjenju, pušcajo posamezne suši ce in s tem pove­cujejo strukturalno diverziteto (MOORE 1 ALLEN, v: HUNTER J 999). Nekateri avtmji celo predlagajo ubijanje dre.vja kot metodo za bogatenje pticjih habi­tatov. Ko na posekah pušcena drevesa dosežejo pravo debelino, jih na nek nacin ubijejo in pustijo stati (raz­l i cni avtmji, v: SAMUELSSON et al. 1994). Pri nas zaradi sonaravnega nacina gospodatjenja z gozdovi in glede na strukturo gozdov še ni treba segati po takih metodah. Duplarji naših gozdov Primami duplarji sami izkljujejo dupla. To so v gla­vnem žolne in detli, ki jilJ je pri nas deset vrst. Ena od njih, vijeglavka, sama ne dela dupel. Podatke o raz­širjenosti m pogostnosti ter podatke o populaciji žoln in detlov pri nas povzemamo po Ornitološkem atlasu Slovenije (GETSTER 1995), za podatke o oacmu pri­prave in namestitve dupel paje vir Cramp (1985). Naš najvecj i primami duplar je crna žolna, pogosta vrsta (1.000-1 .500 parov), kj dosega skoraj velikost vrane. V dobršnem delu Slovenije je razpršen o razširjena. Naj­pogostejša je v bukovo-jelovih gozdovih, srecamo pa jo tudi v nižinskjh dobovih gozdovih (npr. Krakovskj gozd) ter v gozdovih gradna in rdecega bora (Goricko) . Duplo izdolbe n 1;1jveckrat v primerno debeli bukvi, bom, smreki, topolu, brezi, vrbi ali jelši, 4-25 m od tal. Vbod v duplo je ovalen, velikosti ll-12 x 8-11 cm. Siva žalna je pogosta vrsta ( 1.000-2.000 parov), ena­komerno razširjena, skoraj odsotna v JZ delu države. Prebiva v lokah ob rekah, v logih na poljih, na gorskih pobocjih in v dolinah vse do drevesne meje. Gnez­dilno duplo si izkljuje naj veckrat v topolu, bukvi, hrastu ali lipi, tudi v vrbi ali boru, povprecno 5,4 m visoko (1 ,3-18m). Premer v hodne odpttine je v povprecju 5, 7 cm (5,4-5,9). Zelena žolna je prav tako enakomemo razpršena pogosta vrsta (1.500-2.500 parov). Prebiva v svetlih, s travnikj prepredenimi gozdovi in gozdnih obronkih, v starožitllih košenih sadovnjakih, v mes­tnih parkih z ne prevec negovan imi tratami in v obce­stnih drevored ih, povsod tam, kjer rastejo stara drevesa dovolj na odprtem in dovolj vsaksebi. Duplo izkljuje v zelo razlicn i h drevesnih vrstah, premer vhoda je 6 cm. Duplo lahko ponovno uporabi. Veliki detel je naš najpogostejši in najbolj razšitjen detel ( 10.000-20.000 parov). Je najmanj specializiran med detli in žolnami, prebiva v vsakršrull drevesnib sestoj ih, od ružin do gor­skjh smrekovil1 gozdov in macesnovih sestoj ev. Dupla dolbe v gnezditvenem obdobju in htdi izven njega ter tako igra najpomembnejšo ekološko vlogo s tem, da omogoci gnezdenje drugim vrstam, ki gnezdijo v duplih ali v njih pocivajo. Duplo dolbe v razlic na dre­vesa, navadno 3-5 m od tal, vhod v duplo je premera 5-6 cm, navadno nekoliko eljpticen. Duplo lahko pono­vno uporabi. Sirijskj detel je zelo redek ( 10-50 parov), omejen na vzhodni rob države. Srednji detel je redek (200-500 parov), krajevno razšitjen prebivalec dobo vib in gradnovih bost, od nižine do gricevnatih vzpetin. Duplo dolbe navadno v trhla drevje, redkeje v zdravo, 1,25-4,5 m od tal, premer vhodne odprtine je 5 cm. Belobrbti detel je zelo redko razširjena vrsta ( 10-20 parov). Gnezditev je pottjena samo v Kocevskem Rogu in na Gorjancib. Hrano išce v glavnem po debelih trhlih podrticah. Duplo naredi navadno v trhlem deblu, odpr­tina je ovalna, višina in širina sta 5,6-6,9 x 4,7-6,4 cm. Mali detel je dokaj pogost (500-1 .000 parov). Prebiva v odprti pokrajini, s skupinami dreves in grmovja, v logih in lokah, v vlažnih gozdovih hrasta, gabra, vrbe, jelše in topola. Duplo naredi navadno v trhlih debelih vejah, 2-8m visoko. Vhod v duplo je 3-3,5 cm. Triprsti detel je uvršcen med zelo redke, krajevno razširjene vrste ( 100-200 parov). Prebiva izkljucno v iglastih goz­dovih. Duplo naredi pogosto v suho ali trobnece deblo, premer vhodne odprtine je 4,7 cm. Število triprstih detlov je verjetno podcenjeno. GozdV 59 (2001) 9 Gregori. J.: Ogroženost pticev v gozdovih Slovenije lil Gorska in copasta sini ca lahko sami dolbeta dupla v trhla debla in štore ali tanjše štrclje sušic, navadno trhle do te mere, da jih sneg v prvi zimi podre. Dupla kasneje naseljujejo številni sektmdarui duplarji in druge vrste živali (npr. sršeni, kune zlatice, veverice, polhi, netopirji). Zato so žolne in detli kljucne vrste gozdnih ekosistemov. Posamezne vrste duplmjev naredijo gnezdo v razlicnih višinah od tal. Mikusinski s sod. (200 1) ugotavlja pozitivno kore­lacij o med številom vrst žoln in detlov ter ostalimi gozdnimi pticjimi vrstami. Tako so žolne in detli pri­merni kot indikat01ji za ugotavljanje vrs11.1e pestrosti pticev na širših gozdnih obmocjih. Pomembna je intenzivnost, s katero žolne in detli dolbejo dupla. Raziskave crne žolne v južni Nemciji kažejo, da naredi par v povprecju 0,2 dupla na leto, to je vsakih pet let eno duplo; ta du pla uporablja okoli 45 drugih živalskih vrst, med njimi tudi golob duplar in koconogi c uk, obe vrsti sta glede gnezdenja popolnoma odvisni od dupel, ki jih naredi cma žolt1a (LANG 1 ROST 1990). Vsako leto izkljuva sveže duplo triprsti detel, veliki detel pa, kot že omenjeno, lahko izdolbe tudi po vec dupel, tako v gnezditvenem obdobju kot tudi izven njega. Intenzivno gozdarjenje, ki zmanjšuje koli cino starih sestojev in odstranjuje vec ino suhega drevja, lahko povzroci lokalno izunuije izrazitih gozdnih vrst, kot so npr. triprsti detel, belohrbti detel, golob duplar, mali skovik, koconogi cuk in belovrati muhar. Stopnja ogroženosti gozdnih pticev Bolj ali manj rednih gnezdilcev je v Sloveniji 200 vrst, od tega je gozdnih 90. Od gozdnih vrst je 32 vrst (35,5 %) duplarjev. Razen treh vrst (lesne sove, kozace in snudokavre), ki naseljujejo dupla, nastala navadno z gnitjem odlomljene veje ali debla, so ostale vrste, ki dupel ne dolbejo, odvisne od žoln in detlov. Habitat belohrbtega della (Dendrocopos leucotos) v listnatem gozdu na Trdinovem vrhu (foto: Janez Gregori) GozdV 59 (2001 ) 9 Na Rdecem seznamu ogroženih gnezdilk Slovenije (DOPPS, 2001) sodijo nekatere gozdne vrste v najbolj ogrožene kategorije. Duplmj i so oznacen i z znakom *.V kategorijo El (grozi izumrtje) sodi pet vrst (belo­repec, mali klinkac, *zlatovranka, *smrdokavra in *kavka-naravna gnezd išca), v kategorijo E2 (mocno ogrožena) 12 vrst (cm i škamik, gozdni jereb, divji pete­Lin, s loka, *golob duplar, *veli Id skovik, velika uharica, podhujka, *zelena žolna, *belohrbti detel, * pogorel cek in *mali muhar), v kategorijo V (ogrožena) 15 vrst (cma štorklja, sršenar, kragulj, skobec, planinski orel, *kozaca, *vijeglavka, *srednji detel, *mali detel, *tripr­sti detel, mali slavec, recni cv rcal ec, *belovrati muhar, plaši ca in *kavka), v kategorijo R (redke) 2 vrsti (*sirij­ski detel in crna vra na), 5 vrst pa je potencialno ogro­ženih. Ukrepi za izboljšanje stanja Namešcanj e gnezdilnic je pri nas eno najbolj pri­ljubljenih naravovarstvenih dejanj, s katerim skttšamo ublažiti pomanjkanje gnezdi šc za nekatere duplarj e. Vendar pa obstajajo tudi stal i šca (po raz l icnih avt01jih jih povzema PERRY 1994: 518), da namešcanje gnez­dilnic kot zamenjava za naravna du pla ni v celoti dobra alternativa. Veliko število vrst je dupla1jev, zahtevajo pa nekoliko razl icna dupla. Zato bi morali po vsem gozdu nainestiti veliko razli cnih tipov gnezdilnic v raz­li c nih višinah. Gnezdil nice pa je treba narediti, name­stiti, c i stiti in obcasno nadomestiti. Izdatki bi bili ogro­mni, rezultati pa manj ugodni, kot ce so prisotne suši ce in druga drevesa, prirnema za dupla. Ahlen (v: SAMUELSSON et al. 1994) meni, da je namešcanje gnezdilnic drago in da gre za umetno pomoc, ki razen v izjemnih primerih ni priporoclj iva. V jugozahodni Nemciji so namešcati gnezdiluice v naravovarstvene namene. Ocenjene stroške 12 DEM na gnezdilnico letno smatrajo za ugodno naložbo (razni avt01ji, v: SAMUELSSON et al. 1994). Pri nas je sprejet Pravilnik o varstvu gozdov (Ur. l. RS, št. 92, Il. 10. 2000), Id posveca veliko pozorno­sti biotskemu ravnovesju gozdnega ekosistema. Med drugim se zavzema za ohranjanje redkih in ogroženih živalskih vrst ter njihovega življenjskega okolja, doloca nacrtno pušcanje odmrJe biomase. Delež pušcene bio­mase znaša 0,5 do 3 %, v sestoj ih z lesno zalogo do 200 m3fha se n ac1ino pušca vecji delež od navedenega, v sestojih z lesno zalogo nad 200 mlfha pa se pušca manjši delež od navedenega. Pravilnik d o loca nacin izvajanja del v gozdovih: »!. . ./dela v gozdovih se morajo izvajati v casu, na nacin ter_ s pripomocki , ki najmanj ogrožajo gozdui 385 G r~gon . L Ogro