Za poduk in kratek čas. Spomini iz jutrovih dežel. Piše F. S. Šegula. (Daije.) Sedem pridig, a ne jedne slovanske! Zal, da je tako! Pridige se vse po tem uravnajo, kaki so navzoči romarji. Zal, da se razven Kusov, ki prihajajo res v neštetih množicah in večinoma borno ljudstvo, in Poljakov ostali Slovani tako malo zanimajo za svelo mesto. Lani (1888) pridigalo se je sicer tu ludi po poljsko. Leta 1894 ali 1895 pa bom, če mi ljubi Hog še da zdravje, izdal oklic po vseh slovenskib pokrajinah, zbral bom veliko I. slovensko romarsko karavano (trumo) v Jeruzalem in če se ne najde spretnisi, hočem biti tudi njeni spremljevalec. Ko bodo pa zadonele mile slovenske pesmice po ulicah Jeruzalemskega mesta, bode se slišala v cerkvi Božjega groba tudi slovenska pridiga! Omenjam pa vže sedaj to, da si posebno manj premožni vže sedaj začnejo skrbeti za potrebne zlate krone in bore vinarje. XVII. Velika sobota. Tiho in mirno se vršijo katoliške ceremonije, tem ostudniši dozdeva se nam grški obred, ki ga imenujejo: »Grški ogenj«. Najprej mi je treba opisati prostor — pozorišče te ceremonije. Gez Božji grob je sezidana kapela, delo nekega ruskega mojstra, ki čisto prosta od vseh stranij stoji, kakor n. pr. kapelica v cerkvi Marijeceljski. Gez kapelo Rožjega groba sezidana je druga, okrogla velikanska kapela, na katero se opirajo vse druge stavbe ri. pr. ruska cerkva »katolikon« s kamnom >na sredi sveta«, kakor verujejo Rusi, potem frančiškanski, grški samostan itd. Gez ono veliko kapelo razprostira se Si- roka kuplja, skoz katero kakor skozi Iuknjast klobuk prihaja od zgoraj svetloba. Stene one velike kapele pa imajo tri vrste druga na drugo lukenj, podobnih našim nadžagredom (oratorij). V ednega takih nadžagredov v 3. nastropji preril sem se tudi jaz in mirno gledal navzdol na reči, ki imajo priti. Že dan in noč prej bila je cerkva, vsi hodniki, stebri, nadžagredi napolnjeni na »ogenj, ki bo padel z nebes«, čakajoče množice. 1. ura popoldan. Gledam doli na množico. Eni ležijo, drugi spijo, tretji se pogovarjajo, kričijo, jedo, pijejo, prav kakor na sejmu. Lepa pnprava to na sveto opravilo! Turških vojakov, ki imajo vzdržavati red, je v cerkvi in okoli cerkve najmanj 600. Kolika sramota za kristjane! Cele trume arabskih mladenčev sprehajajo se pevajoči po cerkvi, lu in tam zljubi se jim vrste vojakov pretrgati ali jih v kot potisniti. Poseben vik in krik je na severni strani kapele, okoli onega okroglega okna, skoz katerega bode podal patriarh (a ne katoliški, marveč grčko-razkolniški) »ogenj, ki je padel iz neba«. Vojaki so brez moči in upliva. Oficirji s palicami udarjajo. Palica uživa na Jutrovem veliko straha, danes je tudi ona brez moči. Fanatik še ne občuti udarca. Nekateri že krvavijo. Tako je trajalo celo uro. Močni Arabljani se spoprimejo za roke, videti jih je, kakor bi bili skup zrasteni. Prostor, kjer so se predpoldnom vršile katoliške ceremonije, videti je hujši, kakor živinski sejem. Eni z rokami ploskajo, drugi roke navzgor držijo, kričijo, se pulijo in se pogajajo. Vsaki hoče prvi pri onem okroglem okencu biti. Iz nadžagredov (galerij) spuščajo pa se razposajeni mladenči dol na glave zbrane množice in hodijo — po njih ali se valjajo čez glave tje do okenca. Tam zopet vzdigne truma mladeneev ednega na rame, puli ga po zraku semtertje, želeč ga spraviti bliže onega okna. Petje, rujovenju podobno, je strašansko. Tako nekako pojejo: nKristus je za nas umrl, Kristus danes pride k nam ; Mi se veselimo, rajamo, Judje pa sc jokajo". Harabuka je čim večja, meni pa že pohaja potrpljenje. Razgnal bi vse, ako bi v moji moči bilo. Ob dveh popoldan. Procesija se začne. Dvajset ruskih popov s patrijahom, vsi v mafnih oblačilih prerijejo se trikrat okoli kapeliee Božjega groba. Brezštevila bander. Vojaki stojijo »špalir«. Prej ko je tretji obhod končan, glej, velikanski ruski pop z dolgo sivo brado, kaj ima? Vdarja po glavah, po hrbtih, da kar poka, oni pa ga odzadej vlečejo za njegov mašni plašč. Tako se je srečno priril do onega toliko zaželenega okenca, spravi se na malo vzvišeno mesto, ter se drži zida, zraven pa se brani vseh napadov s svojo veliko pestjo. Štrašen krik. Turški vojaki se vdajo neredu, in mirno, zaničljivo gleda mohamedan na divje kristjane. Ob pol 3. uri prikaže se skozi okno prvi ogenj (užgana baklja, narejena iz tankih svečic). Sivobradi pop odskaklja z njim. Vse se trga, kriči, vse si hoče užgati svojo bakljo ali svečico. Rusi imajo tukaj mesto zvonov velike bronaste deske, in na te udarjajo. Strahovito! Zmiraj več bakelj prihaja iz okna. Na vrvih se potegujejo sveče navzgor na galerije in nadžagrade, kolikor je krivovercev tam. V 10 minotah je cela cerkva le ognjeno morje. Pri okencu ne vidiš nič, ko kviško stegnjene roke. Vpitje! Ropot bronastih desk! Ljubi Jezus! To pač ni Tvoja volja. Tu okoli Tvojega tihega groba divjajo peklenske pošasti, a ne kristjani. Pojejo pa vendar: nKristU8 je za nas umrl1" Kratke baklje in svečice pojemajo. >Zvonenje« ponehuje. Še pet minot, in vse je končano, le gosti dim objema kapelo Božjega groba! Ljudstvo odhaja. Vojaki vpostavljajo se zopet v vrste, prostor delaje za enak dirindaj — hočem reči: »bogočastje« —Armencem pri nasprotnem okencu na južni strani Božjega groba. Ni me več mikala radovednost in odšel sem. Sniešnica. Kako zna plavati. Nace: »Mati, kaj ne, da se pojdem danes kopat?« Mati: »Danes ne, Nace; ravno prej si tožil, da te boli trebuh«. Nace: »Nič zato, saj znam tudi na hrbtu plavati«.