366
Lepoznansko polje.
Dvojčka.
Prizor iz zadnje avstrijansko-ogerske vojske,
(Konec.)
Vihar in barja ne vedno divjata; dež pada, kakor bi ga iz škafov Hi, grom grozovito bobni, krešejo se ognjeni bliski, ter švigajo tako neprestano, ta vkljub viharja in temi se skor nič v okolici razločiti ne da.
Ivan, Franje in graničar z nekoliko vojaki niso bili še dvesto korakov od Donave oddaljeni, ko ob svitlobi svi-gajočega bliska opazijo dva človeka, bežeča iz mesta k Donavi in spustivša se čez stermo obrežje.
„Sto;!" zavpije straža.
Na to besedo oba moža kakor sence zgineta.
„Naprej !u zavpije graničar; „čolniček jih ondi čaka io vkljub viharja in Donavi nam bodeta izmaknila, — ker vesta, kaj jih tukaj čaka."
Vsi prihitijo k Donavi. O svitlobi bliska zagledajo zdaj res čolniček, že nekoliko korakov od brega odrinjen; v njem sede trije možaki, z velikim vpiranjem in urno veslajoči.
JStoj!" zadoni z obrežja.
Colnič se prične vedno urnise odmikovati.
„Stoj!a zadoni drugipot.
Divje zasmehovavno krohotaoje odgovori s čolna.
367
Irana to do duše presune, saj zoaoi se mu zdejo glasovi , ki so mu vdarili z čolna Da uho. Groza mu prevzame eerce, akoravno ne ve, zakaj.
„Stoj!u zadoni iz obrežja tretji pot.
Z čolniča, že clo oddaljenega zopet pervemu enako krohotanje odgovori.
Zdaj plane ogenj iz deset pnšk.
Blisk sopet švigne in osvetli čolnič, v kterem še vsi trije možaki sede ter se vkljab valoviti Donavi tako srečno odmiku jejo, da komaj že bi jih doseglo zerno paske.
„Za Boga, pobegnili nam bodou, zavpije Franje.
„nNlkdar!ua zadoni glas za njim stoječega in puško nameri vsega graničarja. Puška poči. zerno žvižgne, z čolna serce presunljiv „joj meni" zaječi.
Žarki bliska švignejo; — v čolnu le še dva moža sedita,  nedaleč od čolna pa nekaj tamnega plava.
„Mili Bog!" zuihue Ivan, „to je bil glas mojega brata Konstantina."
V ta čas zabuči strahovitiTgrom, da se je zemlja pod nogami stoječih na obrežji tresla.
Mogla je strelja biizo,   in sicer v Donavo vdariti.
Kaj ondi po razjarenih valovih Donave plava?
Dile so to čolniča od strelje razbitega! One, ki so prej v njem sedeli, krije hladni vodeni grob! — — —
„Zmaščeval sem se", reče zamolkli zdaj graničar.
„„Al človek! ti si mi brata ubil,aU zdihne Ivan.
„Brata? — nisem, ampak izdajavca,a graničar zaverne.
„„Vmiri in vpokoji se, brate Ivan!tta pregovori tiho Franje, objemši nesrečnega svojega prijatla,au bolje je bilo Kouštantiou tako, kakor sramotno umreti. Bog bodi njegovi duši milosti v sodnik !au prida glasneje.
,-Amen !u  odgovore vsi enoglasno.
Cudapolne so, o Bog, sodbe tvoje!!!
VIL
v
Če bi se bil, dragi bravec, dne 17. julija 1851 na parobrodu „Zemuua iz Zemuna v Vukovar peljal, bi bil vidil poleg ostalih popotoikov tudi nekega mladega velikaša. Lice mu je bilo zalo in lepo, rast krasna in čversta, oči čeme in svitle ko jasni biseri. Lep mož! — Na junaškem čelu se mu je vidila tanka proga, ostanek z ojstro sabljo nanešene pa že zaceljene raue, ki je bila ob enem tudi nar boljši tolmač onih častnih redov, ki so mu kinčile hrabre persi. Poleg njega je sedela s krasnim detetom v naročji mlada gospa, lepa ko Raf elova Madona. Bil je to s svojo ženo Zofijo V — in z detetom svojim: Ivan Z — č, nekdaj oadlajtuant in zapovednik posadke v mestu N*", zdaj pa pervi major v B — ovem regimentu!
Poleg ilirskega spisal J. Levičnik.