Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

97504

rui v VEČNOST

Vernim

razložil

Dr, Janez Zvverger

knezoškof sekovski.

‘BnuIeF.

j |

L A l 6 A S I-











POT V VEČNOST.

Vernim svoje škofije

razložil

Dr.

Tisk in založba društvene tiskar niče.

1878 .

97504

Predgovor prestavljavcev.

1. revzvišeni gospod knezoškof sekovski, (graški),
Janez, trudijo se že mnogo let sim v sercih izročenih
jim vernih ovčic dragoceni zaklad sv. vere ne le s
pomočjo pridig, ampak tudi s primernimi spisi, ktere
v tisk dajo, ohraniti, ter gotove izgube oteti. Kdo
bi mogel tajiti, da ravno v današnih dneh si sov¬
ražniki sv. vere na vso moč prizadevajo, uriniti tudi
najzadnejšemu kmetiču, ki tam kje v kakem zakotju
prebiva, revščino ter ubožtvo nejevere? Skuša pa se
to po raznih potih doseči in zlasti tudi po slabih
spisih. Tajki spisi pogostoma škodujejo več kot živa
beseda sama. Kajti mnogo je še ljudi, ki menijo,
da, kar se tiska, mora že tudi resnica biti. Pa v
tiskovinah se saj tudi toliko laže, kakor v govoru.
In izrečena beseda se saj hitro izgubi in hitreje pozabi,
tiskana pa ostane toliko časa kot zapeljivec pri nas,
dokler knjiga ali spis pod našo streho ostane.

Ako mi spriden človek sv. vero zasmehuje, vem
saj, pri čem da sem, o pisatelju knjige pa se po
navadi več ne ve, kot njegovo ime; ne poznamo ga
in lahko, da ga imamo za učenega ali sicer poštenega

— IV —

človeka, ko so vendar taki kazitelji vere večjidel le
sprideni, zaverženi ljudje.

Tudi slovanskemu ljudstvu, ki je doslej tako
verno, tako kerščansko ostalo, se bliža potuhnjeni
ter zviti sovražnik vere s svojimi pogostoma kaj
sladko pisanimi, toda za dušo vedno nevarnimi,
strupenimi knjižicami in spisi. Kaj je temu nasproti
storiti ?

Dandanes, ko se že otroci najubožnej šega ko¬
čarja brati uče, kar na sebi ni napačno in je celo
lahko v veliko korist, ni mogoče zabraniti, da bi
ljudje knjig ne brali. V kak časopis že skoraj vsakdo
rad pogleda, in mnogi je primoran vsled svojega
opravila ali iz druzih nujnih vzrokov z branjem se
pečati.

Da iz tega kako ne nastane nevarnost za dušno
izveličanje, izdajajo verli možje, kterim je mar za
sveto vero, časopise in knjige, v kterih kerščanskemu
ljudstvu to podajajo, kar se jim z bukvami in spisi
za časno ter večno srečo podeliti zamore; tako da se
nekdaj pred Bogom nihče izgovarjati ne bo mogel,
da je moral slabe spise brati, ker dobrih bilo ni.

Knjižica pa „popotovanje v večnost“ imenovana
je one verste, spisali so jo prevzvišeni knezoškof
.sekovski za svoje vernike, da imajo kaj brati, kar
im je v resnici koristno ter jim k spodbuji in pod¬
uku služi.

Kdor knjižico to s poštenim sercem bere, ne
bo ga več mikalo brati slabe, nekerščanske knjige.
Knjižica ta so prave družinske bukve, v kterih stari
in mladi — mladi pa še prav posebno brati imajo,
da jim ostane vedno v spominu, kam jih pot pelje
in da se obvarujejo vsakoršnega lahkomišeljnega
vedenja.

Prestavljavec le še željo izreče, da bi se mu
posrečilo, to zlato knjižico tako umevno in jasno na
slovensko prestaviti, kot so jo prevzvišeni gospod
pisatelj za nemce spisali. Ako doseže to, potem
upa, da se bode knjižica obilno med slovenskim
ljudstvom na deželi razširila, kar on močno želi,
vedoč, da bo neizmerno veliko pripomogla k Božji
časti in izveličanju ljudi.

Prestavljavec.

Predgovor pisavcev.

Nevarnosti ozir čistosti svete vere se množe.
Pač rad bi vsako faro svoje škofije posebej obiskal
vernim v živi besedi nujno na serce položit opomin
sv. Petra: Bratje! „bodite trezni in čujte; kajti hudič,
zopernik vaš, hodi kakor rjoveč lev okoli iskajoč,
koga bi požerl. Temu se ustavljajte terdni v veri,
kajti veste, da so vaši bratje po svetu v istem terp-
ljenji.“ !)

Ker pa mi to ni mogoče ustmeno storiti, hočem,
kakor sv. Peter, pismeno. Jemljite toraj knjižico to
pridno v roke, prebirajte jo marljivo in radi, da
tako sebe in svoje v poglavnih resnicah, o veri in
sveti cerkvi čedalje bolj poterdite in ukrepite.

Najdragočenejše, najblažje, kar premorete, vaše
neumerjoče duše, potem takem vas same, mi je Bog
izročil. Sredi sto in sto nevarnost, ki nas obdajajo,
mi je kot skerbnemu in zvestemu pastirju vas vse
na potu k izveličanju voditi, nikoga ne izgubiti. Zato
sem pripravljen z veseljem delati, popotovati, pridi-

') Petr. 5, 8, 9.

— VII —

govati, govoriti, pisati, klicati, svariti, opominjati,
darovati, moliti.

Pa vse to ne more zdati; kajti sovražnikom iz-
veličanja, ki vedno in povsod preže, in svoje zanjke
nastavljajo, podajajo še mnogoteri drugi roke, ki so
prav v sedanjem času dušam posebno nevarni, ker
si na vso moč prizadevajo poglavitna stebra iz-
veličanja: vero in cerkev omajati. Zato se z milo
prošnjo obernem do vas vseh, ki vam je Bog skerb
tudi za druge na rame naložil, zlasti do vas starišev,
gospodarjev in gospodinj ter prednikov, pa tudi do
vas, ki po svojem premoženji, po svoji omiki, veljavi
in stanu do družili več vpliva imate — rok ne
vkrižem deržati, temuč pridno sodelovati, da od
tistih, ki so vašemu varstvu in skerbi izročeni, ne¬
varnosti po svoji moči odvračate ter jim tako k
večni sreči pripomagate.

Bog je naš oče, nebesa toraj naš pravi dom,
kjer imamo enkrat večno prebivati; zemlja ta je le
ptuja dežela za nas, po kteri na potu v nebeško
domačijo urno popotujemo. V naslednji knjižici sem
pokazal pravo pot v našo nebeško domovino in od-
vračeval od krivih steza; naznanil sem prave vodnike,
pooblaščene od samega Boga, svaril pa tudi pred
goljufnimi kažipoti; odperl sem vam kratek pogled
v nebeško domačijo, popisal pa tudi nesrečo, ktera
čaka vseh, ki pravo pot izgreše. Vzemi tedaj bukvice

. — VIII —

te, beri jih, pa tudi svojim jih v roko podaj. In če
boš spolno val zvesto, kar v njih bereš, stopil boš,
ko se ti bo treba enkrat posloviti, od te doline
solza v preblaženi dom svetih nebes, vzel boš pa
tudi milo nado seboj, da tvoji ljubi, ki po isti poti
hodijo, srečno za taboj pridejo, kjer se bote po¬
slednjič vsi sešli v nebesih in nobenega dragih manj¬
kalo ne bode.

Janez

škof sekovski.

I. Poglavje.

Cilj in konec našega pota: nebesa ali pekel.

Vseh teh milijonov ljudi, kar jih sedaj na
svetu živi, pred nekoliko leti nobenega še ni bilo na
zemlji; in ne bo veliko v  let, pa zopet njih nobenega
ne bo. Kam gredo? ,,človek gre v hišo svoje več¬
nosti !“ 1 ) odgovori sv. Duh. Hitrega koraka preroma
človek to solzno dolino pa stopi v večnost, kjer bo
vekoma v  prebival.

„čemu si vstvarjen? Zakaj si na svetu ?“ To
vprašanje se je zastavilo pred nekaj časom bogatemu
že postarnemu dobroživcu. Kako novo ter neslišano
vprašanje ? Njegove knjige, njegovi časopisi, njegove
kavarne tega vprašanja nikoli niso stavile, nikoli
nanj odgovorile. Ko je premišljeval nekoligo časa,
poslednjič odgovori: „No, čemu bom neki nasvetu?
Da si pridobim denarja in vživam vesele dni!"

Ubogi človek! Prav tak odgovor bi bil dal
gotovo tudi evangeljski bogatin. Toda božji Od¬
rešenik pravi: „Bogati mož je umeri in je bil po¬
kopan v pekel!" 2 ) Vse drugače odgovorila je nato
vprašanje mala hčerka onega bogatega samopašnika,
ko je čula očetov odgovor; rekla je: „Nej atej!

človek ni vstvarjen, da si bogastva nabira, marveč
da Bogu služi in se izveliča!"

') Ekl. 12, 5. — ») Luk. 16, 22.

1

2

Poglejmo tedaj, kteri odgovor je vendar le
pravi, in, da nam bo bolj jasno in umevno, za¬
stavimo si to isto vprašanje z drugimi besadami.
Vprašajmo se: Od kod prideš? Kam greš? Kako boš
srečno tje prišel (dospel) ? Za kaj prav za prav gre ?

1. Od kod prideš ? Odgovor. Od Boga pridem,
ki me je vstvaril. Marsikdo pravi: Jaz sem pač ne¬
srečen; tako živo čutim potrebo najti serce, ki bi
z manoj čutilo, pa ni ga, ki bi me prav odkrito-
serčno ljubil.

Potolaži se, dragi moj! ljubi te serce preblago:
Bog, ki te je vstvaril, in sicer vstvaril iz ljubezni
do tebe. Njegova vsegamogočnost je storila le, da
te je vstvariti mogel, da te je pa tudi res vstvariti
hotel; k temu ga je naklonila le njegova ljubezen do
tebe. Cuj, kaj on sam pravi: „Z večno ljubeznijo
sem te ljubil in iz usmiljenja te nase potegnil." ')
Bog te tedaj ni vstvaril zato, ker te je potreboval,
ampak le zato, ker ti je ljubezen skazati hotel; tudi
ne zato, ker je kdo za te prosil, saj še nikogar ni
bilo, razun Boga; pa tudi ne zavolj lastne koristi
ali dobička, temuč le tebi v prid in korist. Tisoč
drugih svetov, in tisoč novih nebes, napolnjenih z
najsvetejšimi angelji, bil bi lahko vstvaril namesto
tebe; in ti bi ga ne bili nikdar žalili, prezvesto bi mu
služili in neizmerno ga ljubili. In vendar Bog vseh
teh ni vstvaril, vstvaril pa je tebe, dasiravno mu je
bilo naprej znano o tebi — kaj neki? morda kako
iskreno ga boš ljubil? kako mu boš iz serca hva¬
ležen? kako zvesto mu boš služil? kako visoko ga

J ) Jerem. 31, 3.

3

častil in poveličeval ? — Oh ne, znano mu je bilo,
kako boš do njega mlačen, kako nehvaležen, znana
mu je bila vsa tvoja zanikernost, tvoj greh! In
vstvaril te je vendar le, iz večne nerazumljive lju¬
bezni. Bog te pa tudi ni ljubiti začel še le ondaj,
ko te je vstvaril, ampak ljubil te je od vekoma z
večno ljubeznijo in sklenil te enkrat res vstvariti, in
sicer prav takrat, ko bo za-te najboljše. In pa on
sam te je vstvaril, ne da bi bil tvoje stvarjenje pre¬
pustil kakemu nižjemu; in vstvaril te je po svoji
podobi,  ne da bi te bil po kaki slabši podobi
posnel.

Ce pa te je Bog vstvaril, kaj sledi iz tega?
Da ima Bog tudi pravico do tebe, ne pa svet, ne
kak človek, celo ne tvoj angel varuh, tudi ne ti sam
do sebe. Kdor pa ima pravico do tebe, tega la¬
stnina si, ta je tvoj gospod; Bog sam je tedaj tvoj
gospod, ker te je vstvaril. Kogar pa je drevo, tega
je tudi drevesa sad, ako je Bog tvoj gospod, potem
je njegovo tudi tvoje telo in tvoja duša, njegove so
tvoje telesne moči in dušne zmožnosti, njegova vsa
tvoja dela in opravila, ves, kar si in premoreš, si
njegov, ves Gospodov. In kakor gotovo je nelastnik
drevesa tat, ako lastniku sadje izmika, tako gotovo
si tudi ti Bogu nasproti tat, ako samega sebe ter
vsega svojega djanja in nehanja Bogu ne daruješ,
marveč njemu odteguješ in svetu ter grehu kloniš.
— In če te je Bog iz ljubezni vstvaril, kaj izhaja
iz tega? Da mu nimaš služiti le natančno kot svojemu
gospodu, to je v stanu storiti tudi suženj; ampak
da mu imaš služiti veliko bolj iz ljubezni ter otroške
udanosti, kot svojemu očetu. — „Moj Bog, 19 let

1 *

4

že štejem, pa doslej Boga in njegove ljubezni, pa
tudi svojega namena nisfem poznala, Boga nisem
ljubila, svoje serce sem oskrunila in izgubila vse!“
Tako je tarnala in jokala luteranska gospodičina,
potem ko je bila slišala katoliškega misijonarja
govoriti o človekovem namenu in koncu. — Koliko
let pa šteješ ti? Si mar zmirom Bogu služil? In
koliko let mu nisi služil, ali saj ne prav služil?

2. Kam greš? Odgovor: grem k Bogu, ki mi
je večno izveličanje pripravil. To zveličanje je naš
poslednji namen, v kterem bomo večni pokoj vživali.

„V bridkih dvomih sem živel, v velikem strahu
zdaj umiram, kam grem, tega ne vem: 0 bitje vseh
bitij, usmili se mene! 1 ' tako je izdihoval, kakor se
pripoveduje, poganski (ajdovski) modrijan na svoji
smertni postelji. Ubogi pogan ni znal za svoj po¬
slednji namen, ni vedel, kam ima iti, pa vedel tudi
ni za svoj bližnji namen, kaj mu je namreč storiti,
da svoj poslednji namen doseže.

0 koliko srečnejši smo mi! Mi v varni goto¬
vosti živimo, da smo od Boga in da smo dolžni
njemu služiti; v mili tolažbi umiramo, ako smo mu
verno služili; kajti vemo, kam gremo; k Bogu gremo
gledat in uživat njega v kraji večnega miru in po¬
koja, v nebesih.

Tvoj namen tedaj, o človek, ni prazna, umišljena
človeška čast, ktero svet muhasto deli ali krati, jo
pogostoma najvrednejšim odreka, nasproti pa obsiplje
ž njo one, ki so velikoveč očitno sramoto zaslužili.
In kako hitro posvetna čast zgine! Marsikoga vidimo
od vseh preziranega in zaničevanega, kteremu se je
ravnokar še svet uklanjal, ga povzdigoval iu pre-

5

sla.vljal. In naj bi tudi posvetna čast tukaj stanovitna
bila, kaj pomaga, ako je saboj v večnost vzeti ne
moremo ?

Tudi mesene slasti in kratkočasi ne morejo biti
tvoj namen, sicer bi na tem svetu ne bil na boljem,
kakor brezumna žival; a ozir večnosti bil bi brez
primere revnejši kakor ona. Živali ugaja njen živalski
užitek, ker za kaj boljšega in višjega vstvarjena ni,
človek pa pri vseh svojih poltenih slastih in zabavah
nima druzega kot težko vest, nepokoj in strah. Tako
malo zamorejo mesene sladnosti človeku ustrezati in
ga osrečiti, da se premnogim na zadnje gabi do njih
tako, da si sami sebi življenje vzemo. In naj se tudi
drugi v njih opajajo do konca življenja, kaj pomaga,
ce pa naposled obvelja beseda Gospodova: „Tudi ta
je umeri in bil je pokopan v pekel“ ?

Pa tudi nabiranje posvetnih zakladov ni tvoj
cilj in konec, časno blago ima tako malo prave
vrednosti, da ga Bog pogostokrat svojim najhujšim
nasprotnikom naklanja, in da si ga Kristus za-se, za
svojo presveto mater in za svoje najmilejše prijatle
in služabnike kar nič izvoliti ni hotel. Bogastvo
se z mnogim trudom pridobi, z veliko brigo ohrani,
in z veliko žalostjo izgubi; molj ga zgloje, rja
ga sne, tat ga ukrade in ogenj ga pokonča. In
naj ga tudi kdo do konca življenja ohrani, na pragu
večnosti stoji smert, ki izterga vsakemu iz rok, kar
še ima, ter ga porine v večnost reveža, ki je sam
sebe okanil, da mora zdaj s praznimi rokami stopiti
pred večnega sodnika in nema, s čim bi si kupil
večno nebeško kraljestvo. Gorje, če bo staboj tako,
kakor z onim bogatim možem, ki je, kakor božji

6  —

Zveličar pripoveduje, sam pri sebi rekel: „Veliko

blaga imaš spravljenega za prav veliko let; počivaj
toraj, jej, pij, in bodi dobre volje!“ Tu pa naenkrat
začuje glas Božji: „Nespametni! še to noč bodo
tvojo dušo od tebe tirjali; kar si pa spravil, čegavo
bo?" „Tako je, s tem“ pristavi še Zveličar „ki si
bogastva nabira, in ni bogat v Bogu"! 1 )

Na sv. puščavnika Macedonij a naleti nekdaj nek
knez, ki je v pretinji na lovu bil. Začuden, najti
tukaj človeka, ga vpraša knez; „Povej mi vendar,
kaj pa iščeš tukaj v puščavi?" In puščavnik od¬
govori: „To ti hočem precej povedati; toda povej

najpopred ti meni, kaj dati tukaj iščeš?" „Jaz iščem
divjih prascev,“ odgovori knez. „In jaz iščem Boga!"
odverne puščavnik. — Resnično, kdor se peha le
le za posvetnimi rečmi, ne išče nič višjega, nič
boljšega, ko divjih prascev, pa tudi nič boljšega našel
ne bo; le kdor Bogu v resnici služi, išče Boga
samega, in našel ga bo, v Bogu pa tudi našel in
dosegel vso srečo in vse veselje, ki nema ne mere
ne konca.

Sv. Bernard in njegovi bratje sklenejo vse po¬
svetno zapustiti ter Boga iskati. Poslove pa se poprej
od svojega najmlajšega brata s temi besedami: „Zdrav
ostani, mali Nivard! Mi stopimo v službo božjo, ta
grad pa in vsa posestva prepustimo zdaj tebi!" Pa
Nivard, čeravno še otrok, plane kviško ter reče r
„Ne, to ni poštena delitev! Vi si hočete nebesa pri¬
lastiti, meni pa zemljo prepustiti!" In tudi on se
bratom pridruži in se posveti.

J) Luk. 12, 19—21.

7

Ta ista misel je navdajala tudi sv. Alojzija. Ko
je hotel stopiti v jezuitovski red, da bi zamogel po¬
polnejše Bogu služiti, prizadeval si je ves svet, misel
to mu iz glave izbiti. „Pomisli, “ mu reko, „da si
knez, in da imaš po očetovi smerti vladarstvo na¬
stopiti !“ On pa odgovori: „ Jaz nisem rojen za min¬
ljivo posvetno krono, temuč za kaj višjega, za ne¬
minljivo krono nebeške slave sem rojen! 11  In predno
je kak sklep storil ali se česa polotil v svojem živ¬
ljenji, vprašal se je vsikdar: „Alozij, kaj koristi to
za večno krono nebeško ?“

Za večno nebeško krono, za večno zveličanje
smo tedaj namenjeni, tje nas pelje pot. Za to je
milijone grešnikov vezi grešnih navad raztergalo in
Bogu služilo, kakor težko jih je tudi stalo; na mi¬
lijone nedolžnih je vsemu posvetnemu slovo dalo, s
čistim sercem Bogu služiti, naj jih je tudi svet še
tako mikal in vabil; na milijone svetih mučenikov
je najgrozovitejše muke in bolečine voljno in stano¬
vitno preterpelo, naj je še tako peklo in bolelo —
vse zavoljo svetih nebes. V nebesa toraj popotujemo
in naš božji Zveličar nas že naprej blagruje, rekoč:
„ Veselite se in radujte, ker vaše plačilo je obilno
v nebesih ! “ 1  j

3. Kako boš srečno tje dospel?  Od¬
govor: S tem da gospodu Bogu služiš.  Ako
smo služabniki božji, prišli bomo tudi mi tje, kjer
Kristus večno vlada pri Očetu, kakor Zveličar sam
zagotavlja z besedami: „ Ako kdo meni služi, naj za
manoj hodi, in kjer sem jaz, tam bo tudi služabnik

') Mat. 5, 12.

8

moj!“ r ) Smo služabniki božji, potem smo tudi otroci
ter dediči Očeta nebeškega, toraj tudi bratje in so-
dedeči Jezusa Kristusa, kakor sv. Duh sam sprjčuje. 2 )
Kot otroci in dediči pa imamo odločeno mesto tam,
kjer je Bog Oče, in kot bratje in sodediči tam, kjer
Kristus prebiva v svojem veličastvu, v nebesih.

Toraj Bogu služiti, to je naš najbližnji, naš
sedanji namen, to je pot v nebesa; in to pot v ne¬
besa hodimo, ako Boga spoznavamo, na-nj verujemo,
na-nj zaupamo, ga ljubimo, mu pokorščino skazujemo,
ga častimo in molimo. Kajti vse to pomeni edina
obsežna beseda: Gospodu Bogu služiti.

Bogu služiti — to je naš nalog, naš namen na
tem svetu, zato nas je Bog vstvaril, zato nas ohrani
od trenutka do trenutka, zato ohrani pa tudi vse
druge stvari, da nam pomagajo Gospodu Bogu služiti.
In tako lahko rečemo, da po stvareh nam Bog sam
služi, da smo v stanu mi njemu služiti; pa ne lepo
stvareh, temuč tudi o svojej lastni osebi nam služi, ker
se je kot Odrešenik ponižal k nam, podučit in po-
terdit nas, da bi mu prav in dopadljivo služiti mogli.

V resnici, Bogu služiti, to edino je potrebno
tako, da celo Bog, ki vendar vse premore, ne more
tega nam spregledati; — to je tako neogibno po¬
trebno, da brez tega nikakor ne moremo zveličanja
doseči; — to edino je bolj važno, bolj imenitno,
kakor vse drugo skupaj. In ko bi bil kdo tudi vse
človeštvo obvaroval vseh vojska, lakote, požarov in
povodenj, ko bi bil vse reveže obogatil, vse nevedne
podučil, vse nesrečne rešil, in ko bi bil vse mali-
kovavce k Bogu pripeljal ter vse grešnike spreobernil,

i) Jan. 12, 26. — ») Rim. 8, 16. 17.

9

če bi pa poleg tega Bogu ne bil služil, bilo bi vse
to (prazen) nič, vse izgubljeno: ako pak ni nič
druzega storil, kakor Bogu služil, storil je vse, vse
dosegel. In kako častno je Bogu služiti! Ze kakemu
kmetu pošteno služiti, ni brez časti; služiti pa kakemu
grofu, knezu, ali celo kralju je toliko častnejše,
kolikor imenitnejša in višja je oseba, kteri služimo.
Kako častno in vzvišeno mora še le biti, služiti
Gospodu Bogu samemu! In to je tako lahko, zahteva
tako malo truda, ni sklenjeno z nobeno nevarnostjo!
Ni-li tvoj brat ali tvoj sin vojak ? Poglej, kako
težavno, nerodno in nevarno službo ima, kako v svoji
službi ob času vojske dan za dnevom svoje zdrave
ude in svoje življenje v nevarnost postavlja in je
pri vsem tem vendar vesel in dobre volje! In Bogu
služiti terpi tako malo časa, ko bi tudi bilo še tako
težko! Stari očaki so morali pač blizo 1000 let Bogu
služiti, nam pa je odločeno le kratko število let, in
že teh je mnogo preteklo, le še malo časa, pa bo
naša služba pri kraju; — In naj bi tudi služba božja
še tako dolgo trajala, kaj za to, ker nam prinese
neskončno plačilo; kajti Bogu služiti se pravi, za¬
služiti si vse veselje ter vse zaklade svetih nebes in
si te varno ohraniti za večnost.

Cesar Karol V. obišče imenitnega vojskovodja,
kteri je ležal na smertni postelji. Cesar reče svojemu
zvestemu služabniku, kteri se je brezštevilakrat serčno
in hrabro za-nj boril, naj si isprosi kako milost od njega.
„Presvitli cesar, odgovori general, le za eno uro časa
prosim, da se zamorem pripraviti na odhod v več¬
nost!“ „Prijatelj moj, odverne cesar, to pa ni v
mojej moči, to zamore leBog!“ „0 jaz nespametni

10

tedaj, zdilme umirajoči, posvetnemu cesarju sem služil
84 let in ta mi zdaj življenje še za eno uro podaljšati
ne more; Bogu pa, cesarju nebeškemu nisem služil, ki
bi mi bil za to dal vse veselje večnega življenja!

Toraj le, ako Bogu služimo, stopamo naprej po
poti v nebesa!

Toda kako naj Bogu služimo? Iz proste volje
in pa tako, kakor Bog hoče.

Najpervo iz proste volje. Glej, solnce, mesec,
zvezde, vse živali, vse stvari tudi Bogu služijo,
služijo mu nepretergoma in natančno, store vsak
trenutek to, kar Bog hoče — toda vse to brez za-
služenja, brez plačila, brez pripoznanja; zakaj zato
ker le prisiljeno Bogu služijo, in ne iz proste volje.
Ti pa iz proste volje; kajti, „ Bog ne mara zalijotov,
marveč le prostovoljnih veslarjev, “ pravi sv. Frančišek
Šaleški. In te prostovoljne služabnike svoje povzdigne
Bog celo k časti in sreči svojih ljubih otrok. Kadar
Kralj iz med svojega ljudstva izbere 50.000 mož
— kot vojake, enega iz med njih pa sprejme za
svojega sina s pravico nasledovati mu na kraljevem
prestolu, koliko povišanje, kolika sreča! Koliko višje
pa bo povzdignjen vsakdo, ki Bogu v resnici služi.
Ako Bogu služimo, spričuje nam sv. Duh sam, „smo
otroci božji; ako pa otroci, potem tudi dediči, namreč
dediči božji ter sodediči Kristusovi, ako le ž njim
terpimo, da bomo tudi ž njim poveličani. “ *) Za¬
pomni si toraj to in veseli se: kar je Kristus po¬
vedal, namreč vse veselje nebeško, to boš tudi ti
podedoval, ako Bogu služiš iz proste volje, iz pro¬
stega nagiba, pa tudi:

0 Rim. 8, 16, 17.

11

Tako, kakor Bog hoče. V vseh okolščinah in
razmerah življenja, v ktere nas Bog postavi, v tem
ali onem stanu, v zdravji ali bolezni, v revščini ali
blagostanji — vedno imamo Bogu enako zvesto
služiti. Saj zahteva to tudi vsak drug gospod od
svojega služabnika; častnik (vojaški poveljnik) ne
dovoli vojaku, da bi ta svoje dolžnosti spolnoval le
po dnevu, ter pri lepem vremenu, ampak vselej in
vsigdar; in tudi ti kot oče, ne dovoliš svojim otrokom,
dasi jih ljubiš ko svoje serce, da bi si izbirali, v čem
bi ti bili pokorni in v čem ne. Ti prevdariš že sam,
predno zapoveš; kar pa si enkrat ukazal, morajo
storiti brez izgovorov. Zato smo toliko bolj dolžni
Bogu služiti, prav tako, kakor on hoče.

4. Za kaj tedaj prav za prav gre?  Od¬
govor: Za nebesa ali pekel!  Ko te je bil Bog
vstvaril, razdelil je tvoje (bistvo) življenje v dva zelo
različna dela, to je: v kratek čas, ki ga imaš pre¬
živeti na tem svetu, v tej dolini solza, in pa v čas,
ki nima imeti konca, v večnost na onem svetu. Tako
ti je Gospod odločil tudi dvojno različno nalogo za
dvojno življenje, namreč za večno življenje: Boga
gledati, ga posesti in vživati in tako neskončno srečen
in večno izveličan biti; za kratko življenje na zemlji
pa: Bogu služiti, zvesto in nepremakljivo, naj bo
tudi v časih terdo in težavno. Glej, kolika je lju¬
bezen Božja do nas! Težavno nalogo je postavil v
kratek čas sedanjega življenja, nebeško veselje pa
odločil za neskončno večnost. Na vse veke neskočno
srečnim biti — to je naš poslednji namen ali cilj
in konec. Gospodu Bogu služiti do smerti — to pa
je naš bližnji namen.

12

Kako pa, če kdo Bogu ne služi? Potem je
svoj bližnji namen, ki mu ga je Bog odločil, po¬
pustil ter si sam drug, nasproten bližnji namen iz¬
volil, ta namreč, da služi svojim strastim, namesto
Bogu.

Potem je pa tudi od Boga odločeni poslednji
namen ali cilj, večno zveličanje, popustil, ter si sam
drug, nasproten poslednji cilj izvolil: večno nesrečo,
večno pogubljenje. Nebesa so tedaj poslednji namen,
ki ga je Bog človeku postavil, pekel pa je poslednji
namen, kterega si grešnik sam postavi, in za to
ravno gre: nebesa ali pekel! eno ali drugo; ali v
neizmernem veselji večno srečen ali pa v nepopis-
ljivih mukali in terpljenji večno nesrečen!

Kaj nam je tedaj storiti? Zveličati se bočem
in moram, naj velja kar hoče; Bogu služiti moram,
naj velja, kar rado! Bogu služiti vsigdar in povsod
in v vseh rečeh, pa natančno in zadovoljno, če ne
lahko, pa s težavo in trudom, to hočem, to moram!
Ne to, kar mojim počutkom ugaja, ampak to, kar
me k cilju in namenu pelje, hočem si izvoliti. Ne
najlepše vezanih, ampak naj primernejših in po-
trebnejših bukev si učenjak odbere iz bukvarnice;
ne najslajših, ampak naj koristniših zdravil izbere
si zdravnik iz lekarnice (apoteke); ne zlatega in
srebernega, temuč za dela njegova naj primernišega
orodja si rokodelec izbere v svoji delavnici; tako
tudi jaz ne bom gledal na to, kaj počutkom ustreza,
temuč izvolil si bom le to, kar mi pomaga doseči
moj večni namen,

Da, dvojen čistorazličen stan je v večnosti, ne¬
besa in pekel; in dvojna so vrata, ki iz tega sveta

— 13  —

na te dve različni mesti v večnosl peljo ob uri
smerti; in že več tisoč let gredo ljudje v nepreter-
ganih verstah skozi ta dvojna vrata v večnost, eni
v nebesa, drugi v pekel. In iz pekla se čuje jok in
stok pogubljenih: „Ko bi bili mi na svetu tudi vse
dobro vžili, ko bi si bili tudi ves svet pridobili, kaj
bi nam zdaj vse to pomagalo, ko smo na svoji duši
škodo ter peli ?“ In iz nebes doni veseli klic: „Ako
bi na zemlji bili še toliko terpeli, in vse izgubili,
kaj nam to zdaj škoduje, ko smo svoje duše rešili?“
Skleni toraj, duša kerščanska! tu, ko imaš pred
očmi nebesa in pekel, sklep terden in nespreminljiv:
„Ako tudi vsi ljudje ter ves svet od Boga odpade,
jaz in pa moji hočemo Bogu služiti skozi celo živ¬
ljenje, da bomo potem Boga gledali in vživali skozi
vso neskončno večnost.

II. Poglavje.

Pot k cilju ali namenu našega popotvanja:
sv. katoliška vera.

Naš poslednji cilj in konec je večno zveličanje,
gledati in vživati Boga, ki je največja dobrota in
lepota. To pa je čeznatorna reč, ki se toraj tudi le
s čeznatornimi pripomočki doseči zamore; — dom
našega večnega miru in pokoja je čeznatorna domovina,
kamor mora tedaj peljati tudi čeznaturna pot. Kako
bi mogel ti brez pota do teh neskončnih visočin
nebeških dospeti? Kako hočeš srečno priti brez mostu
čez neizmerni prepad, ki loči nebo in zemljo ? Kako
bi brez popotnice ne omagal in žalostno ne poginil ?

14  —

Kako misliš brez vodnika gotovo najti to pot, ktere
še nikoli niso hodil, pot, ktere nemaš le en dan,
marveč celo življenje hoditi?

In glej, vse to skupaj: pot, most, popotnico,
vodnika, ti daje sv. katoliška vera; pa tudi edino le
sv. katoliška vera in nobeden drugi ne ! Kdor tedaj
tvoji veri zanjke stavi, ni nič boljši mimo onega, ki
te z edino prave poti spelje, ti edini varni most po¬
dere, ti prepotrebno popotnico vzame, te edino za¬
nesljivemu vodniku iz rok izterga, ter ti na vse to
sleparja pridruži, ki te v jamo razbojnikov pelje.
Kdor ti sv. vero vzame, je s kratko besedo tvoj
morivec, ker ti pot v večno življenje zaskoči in te
na stezo večne smerti porine. Edino prava pot
k srečnemu cilju in koncu je sv. vera ka¬
toliška!  Zakaj k Bogu zamoremo priti le, ako mu
služimo, ne vemo pa, kako mu služiti imamo, ako
nas tega sv. vera ne uči, pa tudi moči nemarno Bogu
služiti, ako jih ne zajemljemo iz zveličanskih stu¬
dencev, kteri nam le v sveti cerkvi teko! Zato je
ni druge poti k večni sreči, k našemu pravemu cilju
in koncu, kakor sv. katoliška vera.

Poskusimo si tedaj na razna vprašanja doti¬
kajoča se sv. vere odgovoriti, da ne bomo kje za¬
stran te edine poti v nebesa v pogubni nevednosti.
Vprašajmo :

I, Kaj je sv. katoliška vera?  Odgovor:
Sv. katoliška vera je dar božji, od Boga vlita čed¬
nost, čeznaturna luč, ki človeka razsvetljuje, da vse
za resnico ima in spoznava, kar je Bog razodel, in
sicer zato, ker je Bog razodel, in ker Bog to po
svojej sveti cerkvi kot svoje razodenje uči.

15

Zapomni si tedaj: Sv. vera je dar;  nobeden
človek bi si ne mogel nabrati tolikih zaslug, da bi
mu Bog dolžan bil dati za to kot plačilo  sveto
vero; vera je tako velik dar, da nobeden človek in
noben angelj ni bogat dovelj, podeliti nam tolik
dar, ampak le Bog sam; zato se vera imenuje dar
božji.  Vera je nadalje čednost,  in sicer perva
treli božjih čednost, vlita od Boga  v dušo našo
pri sv. kerstu ob enem z upanjem in ljubeznijo. Ona
je dalje luč,  ker nam čeznaturne izveličanske res¬
nice kaže, kterih bi le po svojih naturnih dušnih
močeh spoznati ne bili v stanu, zato se imenuje
čez natur  na  luč. Tako bo naša pamet in volja
zmožna in voljna, vsega se okleniti ter vse
za resnico imeti, kar je Bog razodel,  in
kar je večjidel zapisano v sv. pismu, marsikaj pa
tudi bilo od aposteljnov izročeno le ustmeno njihovim
nastopnikom ter je bilo še le pozneje zapisano. Pa
nekaj je še k temu potrebno, pravi nagib, zakaj človek
vse to od Boga razodeto za resnico ima, namreč ne
zato, ker se mu te verske resnice lepe, tolaživne,
prijetne in resnične zde, tudi ne zato, ker sprevidi, da
je nejevera žalostna nespamet, krivovera pa pogubna
zmota. Kdor le iz teh vzrokov veruje, ima sicer prav in
se derži resnice; toda taka vera bi bila le še naturna
delavnost človeške pameti, ne pa čeznaturna božja čed¬
nost sv. katoliške vere, ktero le tisti ima, kdor vse
to, kar je Bog razodel, zato za resnico ima,
ker je Bog razodel,  ki ne mora ne goljufati, ne
goljufan biti, in ker Bog to kot razodenje svoje ozna-
novati daje po sv. katoliški cerkvi, v kteri on deluje
in uči do konca sveta. To je sv. katoliška vera!

16

II.  Kaj nam je verovati? Odgovor na to
je že dan, namreč vse,  kar je Bog razodel, in kar
nam po svoji cerkvi kot svoje božje razodenje vero¬
vati zapoveduje. Oni, ki med verskimi resnicami,
ktere je Bog razodel in ktere nam sv. cerkev verovati
zapoveduje, razloček delajo, izvoliti si, kaj bi verovali
in kaj ne, so krivoverci. In kriverstvoje pač tudi pot
v večnost, pa ne pot v srečno  večnost! — —

Kdor tedaj na vprašanja: Ali veruješ vse, kar
in ker je Bog razodel, in kar nam sv. katoliška
cerkev kot božje razodenje verovati zapoveduje? —
Kdor na to vprašanje v resnici odgovoriti zamore:
Da, jaz verujem! ta ima sv. katoliško vero.

Pa poslušaj dalje! Od Adamovega stvarjenja pa
do smerti zadnjega aposteljna, tedaj skozi več kot
4000 let, je Bog mnogo, prav mnogo razodel. Sv.
pismo obsega 72 oddelkov, v kterih je zapisano,
ali vender ne vse, ker se je marsikaj le po ustnem
izročilu v sv. cerkvi ohranilo. Vprašam tedaj: T i
je li znano vse, kar je Bog razodel?  Gotovo
ne! veliko ti je neznanega. In tebi tudi ni mogoče,
iz sv. pisma ter ustnega izročila vse zbrati; sam zase
bi pač nobeden človek s popolno zanesljivostjo tega
storiti ne mogel. Kaj je tedaj storiti, ako je treba
vendar le vse verovati? Potolaži se! Vsako posamno
od Boga razodeto resnico vedeti k izveličanju ni neo¬
gibno potrebno; neogibno potrebno pa je, da veruješ
vse, kar ti sv. katoliška cerkev kot božje razodenje
verovati veleva. Mogoče ti mora biti reči v resnici:
Ako tudi ne vem vsega, kar katoliška cerkev za ra¬
zodenje božje spoznava, vem vendar, da je ona od
Boga postavljena in varovana nezmotljiva učiteljica

17

božjega razodenja, torej verujem terdno in nedvom-
ljivo vse, kar ona kot božje razodenje uči. — Ta
sv. cerkev je iz sv. pisma in ustnega izročila skerbno
skupaj zbrala vse od Boga razodete resnice, in je
one, ktere moraš tudi ti zlasti vedeti, sostavila v
kerščanskem nauku ali katekizmu. Zato zate ni važ¬
nejše in potrebnejše knjige (bukev) na, svetu, ko
katekizem. Tega moraš pogosto v roko vzeti, ter
si ga čedalje bolj v spomin, v pamet in serce
vtisniti. In kar se tiče nadalje tvojih otrok, gledati
imaš posebno skerbno na to, da si katekizem dobro
v spomin vtisnejo in kolikor mogoče natanko razu¬
mejo. Tvojim otrokom je to še veliko potrebnejše,
kakor tebi. Zakaj ? Zato ker morajo živeti ob času,
v kterem so nevarnosti ozir sv. vere veliko večje,
kakor so bile takrat, ko si ti odraščal. Tebi je
utegnila v poprejšnih časih že tudi natančna vednost
katekizma zadostovati, ker so časi tvoje mladosti
manj neverni bili. Za tvoje otroke pa so nevarnosti
od zdaj zanaprej večje in mnogoterejše, in a.ko iz¬
gube pravo vero, potem so zgrešili edino pravo pot v
nebesa. In da se otroci do dobrega poduče v kate¬
kizmu, k temu jih moraš ti sam napeljevati in pri¬
ganjati, ker se to v šoli zdaj ne stori več tako,
kakor ob tvojem času. Kako da ne? boš vprašal,
saj sta vendar učitelj in katehet pri mojih otrocih
v šoli! To je res, pa to ni zadosti. Kajti nova
šolska postava učitelju veli, ves svoj čas porabiti le
za posvetne nauke, poprej pa je moral pomagati
otroke učiti tudi v kerščanskem nauku. Vse to tedaj,
kar zdaj učitelj pri podučevanji tvojih otrok v ker¬
ščanskem nauku več ne stori, pride zdaj nate, to

2

18

moraš ti storiti, ti nadomestiti. Zakaj katehet, naj se
tudi še veliko bolj trudi, kakor poprej, nikakor ne more
vsemu kaj; šolski čas, ki mu je odločen za poduk v
kerščanskem nauku, potrebuje za razlagenje  kate¬
kizma, in tako morajo stariši sami skerbeti, da si
otroci katekizem dobro vtisnejo v spomin.

Med nauki, ki se nahajajo v katekizmu, je
nekaj toliko važnih, da jih vsak človek, kakor hitro
k pameti pride, vedeti in verovati mora. Ti so:

1. Daje  en Bog.  To je perva resnica, pod¬
laga ali stan vseh drugih resnic; to resnico je Bog
tako globoko zapisal v človeško serce, da jih je celo
med neverniki le malo, ki bi te resnice ne verovali,
ker jih je tudi le malo, ki bi človeško naturo čisto
zatajili. Ali pa kdo, ki veruje v enega Boga, veruje
tudi v pravega Boga ali ne, spozna se še le, ko se
vidi, kaj misli o sledečih verskih resnicah, posebno

2. da je ta edini Bog trojen v osebi,  Oče,
Sin in sv. Duh.  Tedaj osebni, triosebni Bog, ta
in edino le ta je pravi Bog. Ako kdo terdi, da
veruje pač v Boga, ne pa v tri božje osebe, ta ni¬
kakor ne veruje v pravega Boga, ampak v malika,
kterega si sicer ni z lastnimi rokami stesal in iz-
rezljal, kterega si je pa vendar v svoji domišljiji
izmislil, ali pa od kakega drugega malikovavca sprejel.
Pravi Bog je trioseben, in razun tega ni več bogov
ampak le maliki.

3. Da nas je ta pravi Bog vstvaril z ne-
umerjočo dušo  zato, da mu v tem življenji slu¬
žimo, v onem pa ga večno izveličani vživamo. Kakor
vse druge stvari, tako je tudi človek vstvarjen iz
tega namena, da Boga časti. Ali pa hoče Boga

19

častiti ali ne, to mu ni na prosto voljo dano ga
častiti. Le toliko mu je na voljo dano, hoče li Boga
prostovoljno poveličevati s tem, da Bogu služi, in
to store svetniki in vsi dobri kristjani, in za to
prostovoljno službo dodeli Bog večno plačilo — večno
izveličanje: ali pa človek poveličuje Boga prisiljeno
zoper svojo voljo, kar store hudiči in vsi terdo-
A r ratni grešniki, in plačilo za odpoved prostovoljne
službe božje je večno pogubljenje. Ti Bogu ne služijo,
in vendar ga poveličujejo; saj tudi uporniki cesarja
poveličujejo, ako jih požuga in po zasluženji kaznuje,
ker v tem se njegova pravičnost, njegova moč in veli¬
častvo pred celim svetom pokaže.

Od kar neverstvo tako silno raste, raste tudi
število onih, ki ne verujejo, da je njih duša ne-
umerjoča. Kaj pomaga to tem nevernim? Njih uboga
duša zategadelj vendar ne umerje, ampak bo, ako
v tej neveri terdovratni ostanejo, živela v večnem
ognji, in bo tako primorana poveličevati božjo pra¬
vičnost, pa tudi božjo resničnost, ktera nam je
razodela, da je naša duša neumerjoča,  0
tacih nevernežih pripoveduje nam sv. pismo na večih
krajih, kteri so zavoljo tajenja neumerjočnosti člo¬
veške duše tudi vsako čednost in pravičnost z nogami
teptali, in nedolžnega šiloma zatirali. Ali njih duša
je bila pri vsem tem vendar le neumerjoča, in je
šla v pekel, kjer, kakor zagotavlja sv. Duh, zdaj
v večnem obupu stoka. „0 mi bedaki! zgrešili smo
tedaj pot resnice. Kaj nam je pomagal napuh, kaj
koristila baharija in znašanje z bogastvom ?“ To je
govor grešnikov v peklu. *)

*) Modr. bukve 2. in 5. pogl.

2 *

20  —

4. Da je druga božja oseba, Bog Sin,
za nas se včlovečil, nas s svojo smer tj o
na križi odrešiti in večno izveličati. Veni
sami božji osebi skupaj  je  Bog in  človek, t. j.
on je pravi človek, da je za nas zamogel terpeti in
umreti, in on je ob enem tudi pravi Bog, da je
njegovo terpljenje in njegova smert neskončne vre¬
dnosti, da je zamogel tako pred božjo pravičnostjo
naše neizmerne grehe poplačati. Le po Jesusu Kris¬
tusu, ki je Bog in človek, se pride v nebesa; „Jest
sem pot“, pravi On sam. Kdor hoče Jesusa Kristusa,
kot odrešenika in zveličarja najti, mora verovati, da
je On Bog in človek; tisti nesrečneži, ki tajijo, da
je Bog, ga bodo sicer pri prihodu v večnost tudi
našli, pa le kot sodnika, v čegar roke pasti je strašno.
Da bi lj udi k sebi, in po sebi k Očetu, tedaj v ne¬
besa pripeljal, je Sin božji ustanovil sv. cerkev, in
jej podelil svojo lastno oblast, in jej na vse veke
pomoč sv. Duha obljubil, da z nezmotljivo gotovostjo
resnice uči, in da verne k Bogu vodi, ter jim po-
močke zveličanja deli. Sv. cerkev je pot k Kristusu,
in Kristus je pot k Očetu v nebesih.

5. Da je milost božja k zveličanju po¬
trebna, in da človek brez milosti božje ne
more nič za večno življenje zaslužnega
storiti.  Zakaj, kar storimo in delamo brez milosti
božje, to delamo le z lastnimi močmi, je tedaj čisto
naturno, prinaša tedaj tudi le naturni dobiček, po¬
stavim da si denar zaslužimo, učenost pridobimo;
s temi rečmi pa, kterih ne moremo v večnost seboj
vzeti, si tudi nebes ne moremo kupiti. To zamoremo
le s čeznaturnimi zaslugami, čeznaturne zasluge pa

21

so sad ceznaturnih del in čeznaturna dela so sad
čeznaturne milosti božje.

6. Da je Bog pravičen sodnik,  ki nas bo
po veri, v kteri smo delali, in po delili, ktere smo
storili, sodil, in nas po zasluženji ali večno obdaroval,
ali večno kaznoval.

III. Korist, ktero nam sv. vera prinaša, je tako
neskončno velika, kakor večno zveličanje samo, v
ktero nas sv. vera pripelje. Kajti ona je:

1. naš plemeniški list ali diplom,  iz
kterega izvemo svoje prave pravice in svoj pravi namen.
Uči nas, da smo podoba božja, otroci božji, dediči
božji, namenjeni za čast in krono večne slave. Zakaj
ta plemeniški list se takole glasi: „Vi vsi ste otroci
božji po veri Jesusa Kristusa. “ ! ) „Kdor je pa sin
je tudi dedič po Bogu." 2 )

Ali ni nespamet, ako se ta božji plemeniški
list, to edino spričevalo, brez kterega ni nikomur do¬
voljen pristop b kroni večne slave, malopridno raz-
terga in zaverže? In to storijo tisti, kise,  akoravno
keršeni, udajo neveri, kteri, in teh ni malo, tako
rekoč Bogu pravijo: Tajim, da sem po tvoji podobi
vstvarjen, da sem tvoj otrok in tvoj dedič, namenjen
za večno slavo. Ne, vstvarjen sem po podobi opice,
kakor ona živim in se borim za življenje v boji, v
kterem kmalu premagan padem in se v nič spremenim.
Ubogi bedaki, oni se ne spremenijo v nič; njih duša
bo večno živela, le da bo večno nesrečna, ker večno
zveličanje tako nečimerno in nehvaležno zametujejo.
Pazi, dobri kristjan!  Kdor bi hotel tudi tebe v
nevero zapeljati, vzel bi in raztergal tudi tebi božji

‘) Galač. 3, 41.

*) Galač. 4, 7.

— 22  —

plemeniški list, brez kterega nc pride nihče v večno
zveličanje!

2. Je sv. vera naša zakladnica, v kteri so vsi
čeznaturni zakladi za nas shranjeni: zakladi resnice
v poduk, zakladi krepivne milosti in zveličanih pri¬
pomočkov v sv. zakramentih. Ako bi človek pred
božjo pravičnostjo tudi tisočkrat pekel zaslužil, če se
pa iz vsega serca k veri poverne, najde tu tolike
zaklade, da neskončni dolg pred Bogom lahko po¬
polnoma poplača, in ostane mu še tako velik zaklad,
da si lahko s tem nebesa, še celo prav visoko stopinjo
nebeškega veselja kupi. Boš mar privolil, da te bo va¬
bilo in zasmehovanje nevernih tacega zaklada oropalo ?

3. Zadnjič je sv. vera pot v nebesa, popotnica
in vodnik v večnost,^ kakor je bilo v začetku tega
poglavja rečeno. — Se bolj pa se pokaže korist vere,
ako zraven tega premišljujemo

IV. Potrebnost sv. vere. Mnogo jih je, ki pra¬
vijo: Saj je vse eno, kaj veruješ, veliko ali malo, to
ali uno; samo da pošteno živiš.

Vse drugače pa govori Bog. Cuj nekaj izrekov
sv. Duha! „Brez vere je nemogoče Bogu dopasti;
kajti kdor hoče k Bogu pristopiti, mora verovati. “ 1 )
„Kdor ne veruje, je že sojen.“ 2 ) In ta vek sodnika
žuga z večnim pogubljenjem. „Kdor ne veruje, bo
pogubljen. 11 3 ) Kakor nam je tedaj potrebno ne zgu¬
bljenim biti, tako potrebna nam je sv. vera. Terdo-
vratnernu nevernežu je sodba že pisana, le da si jo
utegne še odverniti, toda ne z drugim pomočkom,
kakor da začne verovati in po sv. veri živeti. Kajti
vera je človeku začetek zveličanja, ona je temelj in

0 Hebr. 11, 6. — a ) Jan. 3, 18. - ») Mark. 16, 16.

23

korenina vsega opravičenja, brez nje ni mogoče Bogu
dopasti in v družbo otrok božjih priti. 1 )

Morebiti utegne kdo misliti: otroci, ki v kerstni
nedolžnosti umerjo, pridejo pa vendar le brez vere
v nebesa. Odgovor: Ne, tudi ne eno nedolžno dete
ne mora brez vere k Bogu priti. Le vsled čednosti
vere, upanja in ljubezni, ktero mu Bog pri kerstu
podeli, bo njegova duša tako lepa in izverstna, da
jo Bog k sebi v nebesa vzame. Ko bi sicer dete še
tako nedolžno umerlo, ako mu ni bila podeljena
čednost vere, ne more biti deležno zveličavnega gle¬
danja božjega. Zakaj vera je tako potrebna, da brez
nje ne more nihče k Bogu priti, tudi nedolžno dete ne.

Se ve da sama vera, to je golo priznanje verskih
naukov brez njih spolnovanja, nas ne more zveličati,
kakor tudi truplo brez duše še ni človek. Premišljujmo
toraj še

V. Naša dolžnost zastran vere  je vedno in
povsod dvojna, in včasih se pridruži še tretja.

1. Vse za resnico imeti in terdno vero¬
vati, kar nas sv. cerkev, kot od Boga razo¬
deto resnico  uči. Vse, kar je v tem poglavji
rečenega, zluži v dokaz, da imamo zares to vei-sko
dolžnost. Kdor le večino verskih resnic veruje, ali
sploh vse drugo veruje, pa le enega samega nauka
ne, ta dolžnosti ne spolnuje. Takih je zdaj mnogo,
ki terdijo da vse verujejo, le nezmotljivosti papeževe
ne, to se pravi, oni ne verujejo, da Bog daje papežu
posebno pomoč sv. Duha, da se kot najvišji učitelj
vesoljne sv. cerkve v slovesnih verskih razsodbah ne
moti, in nas ne pelje v zmote. Ako pa v resnici le

‘) Trid. zbor 6. seja 8. pogl. de justific.

— 24  —

samo ta verski uk terdovratuo zaveržejo, že jenjajo
biti pravoverni kristjani in postanejo krivoverci. —
Potem imamo še daljno dolžnost,

2. da po naukih in zahtevanji sv. vere
tudi živimo,  to se pravi, da vero tudi s svojimi deli
pripoznamo. To se pa zgodi, ako se tega, kar vera
prepoveduje, tudi pridno ogibamo, in to, kar vera
zapoveduje, pridno spolnujemo, sploh tako živimo,
da vsak, ki nas hoče opazovati, iz vsega našega
dejanja in nehanja lahko spozna, da smo res pravo¬
verni, katoliški kristjani. Ce tedaj kdo veruje, da se
mora Bog najvišje častiti in moliti tako, kakor je
sam zapovedal, službe božje pa ne obiskuje, — če
veruje, da se ne sme krasti, ne lagati, ne goljufati,
pa vendar to dela, — če veruje, da ne sme po¬
hujšanja dajati, on pa se vender tega ne ogiba, —
če veruje, da se ne sme v nečistosti živeti, on pa
vendar tako živi, — če veruje, da je Jezus Kristus
dal sv. cerkvi oblast, zapovedi dajati, ktere smo
dolžni spolno vati, on jih pa vendar le ne spolnuje,
— kaj mu hoče taka vera koristiti? Odgovor: Ako
se hoče ta človek kedaj resnično spreoberniti, mu
bo njegova vera zelo veliko koristila, ker iina ravno
pravo resnično vero. Ako pa terdovratno zanemarja
verske zapovedi, bo zavoljo tega zanemarjenja še
globokejše pogubljen, kakor malikovavci, o kterih
Kristus pravi; ,,Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi
s tem rodom, in ga bodo obsodili, ker so pokoro
delali na oznanovanje Jonovo. “ ’) „Resnično vam
povem, ložej bo zemlji Sodomljanov in Gomorjanov
sodnji dan.“ 2 )

') Mat. 12, 41. — ’) Mat. 10. 15.

— 25

Razun teh dveh verskih čednosti, ktere vedno
vežete, je še tretja, ktero imamo le včasih spolno-
vati, namreč:

3. Kar v sercu verujemo, moramo tudi
z ustmi očitno spoznavati, ako je treba.
V pervih treh sto letjih cerkve je bila ta dolžnost
skoraj vedno na versti, ker so prebivali kristjani
sredi malikovavcev, ki so se prizadevali, kristjane
prisiliti, da bi sveto vero zatajili in malike molili.
Tedaj za kristjane ni bilo zadosti sv. vero zvesto
v sercu obvarovati in po njenih zapovedih živeti,
morali so večkrat tudi očitno in glasno pred sodniki
izreči, da imajo pravo kristjansko vero, ktere nočejo
nikdar zatajiti, akoravno jim je bilo jasno, da jih
bodo zarad tega spoznanja neusmiljeno terpinčili in
umorili. Taki so sveti mučenci.

Seh dob ni tako silna dolžnost, vero očitno z
ustmi spoznavati, akoravno ne vemo, ali ne bo morda
preganjanje prave vere kmalu tako daleč dospelo, da
bo tudi za nas ostra dolžnost, vero z ustmi spozna¬
vati, kakor ob času sv. mučenikov. Ali dokler so
razmere take, kakoršne so zdaj, večidel ustmeno spoz¬
nanje vere ni dolžnost pod teškim grehom, večkrat
pa je vendar sveto in zaslužno delo, tako, da se
sme reči: Kdor ni pri tej ali uni priliki vere

ustmeno ali s podpisom spoznal, še s tem ni
grešil, ker okolišine takega spoznanja še ravno niso
tako neobhodno tirjale, ali jako koristno je bilo
vendar le tako očitno spoznanje in vsi, ki so bili
javno to storili, ter svoje versko prepričanje očitno
razodeli, storili so sveto, Bogu dopadljivo, zaslužno
delo.

26

Ta vera, ako jo tako ohranimo, spolnujemo, ter
spoznavamo, kakor je bilo povedano, je edina pot k
cilju v nebesa. _

III. Poglavje.

Napačna pota, bi ne peljejo k cilju in koncu našega
potovanja: grehi zoper sv. vero.

Prava pot do našega namena v nebesa je sveta
katoliška vera, pa le tedaj, ako ne verujemo samo
resnično, ampak tudi zvesto po veri živimo. Napačna
pota bodo tedaj grehi zoper sv. vero. Prava vera
je od Boga podeljena po.t, ki nas pelje do namena,
kterega nam je Bog odločil, v nebesa. Grehi zoper
vero pa so pota v večnost, ktera si ljudje sami ter-
masto zvolijo, toraj peljejo tudi v namen, kterega
si ljudje sami svojeglavno izvolijo, v pekel..

Na edino pravi poti do cilja je tedaj le tisti,
ki ima vero in sicer pravo vero (to se pravi tako,
da človek po njenih naukih živi). Kdor tedaj nima
vere, ali ne prave, ali pa ne žive vere, je gotovo
na napačni poti. Premišljujmo to bolj natanko!

Perva napačna pot: Mertva vera,  ali bolje
rečeno mertev biti v veri. Taka je pri tistih ljudeh, ki
so sicer pravoverni kristjani, imajo tedaj pravo vero,
pa po njenih naukih ne žive, ampak jih zanemarjajo
in tako v smertnih grehih dalje žive. Iz tega raz-
vidimo dve reči, in sicer pervič, da so taki kristjani
na napačni poti, tako stopijo s smertnimi grehi v
večnost in ne morejo nikakor nebeškega zveličanja
doseči, temuč morajo iti v strašno brezdno večnega
pogubljenja, in drugič se razvidi, da pri njih napačna

27

pot ne obstoji v veri, zakaj pravo vero so imeli,
ampak v tem, cla se naukov prave vere ne deržijo.
Taka vera, akoravno je prava je pač res strašen
kapital, ki pa ne donaša nikakoršnih obresti, in tudi
nam ni za rabo, toraj mora lastnik pri njem glada
umreti; je sicer zaklad, ki je pa v njivi skrit; njeni
lastnik je prezanikern, ga iskati, iskopati in v svoj
korist oberniti; je sicer jama, kjer se zlata ruda dobi
in demanti nahajajo, toda lastnik pusti vse brez sadu
in koristi ležati. Taki pravoverni kristjan je enak sko¬
puhu, ki ima vsega v obilnosi, si pa samemu sebi ničesa
ne privošči, in toraj v naj večjem pomankanji pogine.

Druga napačna pot: Lažnjiva vera,  kriva
vera, krivoverstvo, to se pravi v pravem pomenu besede
med verskimi resnicami izbirati po svoji glavi nektere
zavreči druge pa sprejeti; to se pravi, nad resničnostjo
božjo, ktera nam je vse resnice razodela, dvomiti,
kakor storimo nasproti brezvestnemu, goljufivemu pro-
dajavcu, kteri sicer terdi, da ima samo dobro robo,
mi pa mu ne zaupamo, ampak sami zdaj tega, zdaj
unega k sebi pokličemo, si njegovo blago ogledamo
in po lastnem spoznanji in prepričanji slabšo blago
zaveržemo, dobro pa si izberemo. Kolika hudobija
je zoper resničnost božjo, ki se nam iz gole ljubezni
razodeva, tako ravnati! Na pol slepa človeška pamet
hoče pred svojo sodbo tirjati in soditi samega Boga
in njegovo razodenje. Tako popolnoma zaverže glavni
nagib prave sv. vere; božjo resničnost, in spolnijo se
besede sv. Duha pri apostcljnu Jakobu: „Kdor koli
pa vso postavo spolni, se pa pregreši v enem, je
vsega kriv.“ *) Kdor tedaj vse verske resnice sprejme,

’) Jak. 2, 10.

— 28  —

le eno samo pa zaverže, pregreši se zoper vse. Zakaj ?
Saj tudi tiste, ktere sprejme, le zato sprejme, ker
se mu tako poljubi, ne pa vsled resničnosti božje,
ktera jih je razodela.

Krive vere se pa storimo dolžni, pervič, ako
napačen nauk tako sprejmemo in verujemo, kakor bi
ga bil Bog razodel; drugič, ako od Boga razodetega
nauka ne verujemo, temuč ga zaveržemo, ako cerkveno
učeništvo zaveržemo, to se pravi, ako ne verujemo,
da je Jesus Kristus svojim aposteljnom in njihovim
naslednikom, zlasti Petru in njegovim nastopnikom,
cerkveno učeništvo izročil tako, da bodo do konca
sveta s posebno pripomočjo sv. Duha vsake zmote
obvarovani v slovesni določbi verskih in djanskih
naukov in da so vsi kristjani dolžni, vse za božjo
razodenje sprejeti, kar to cerkveno učeništvo za božje
razodenje razglaša.

Nekaj let, in posebno nekaj mesecev sem, po¬
tikajo se semtertje učitelji krivoverstva, zboruje se
in govori, in pri takih priložnostih se celi klopčiči
krivoverstva kakor gerda kačja zalega razmotavajo.
In kakor je nasprotnikom božjim že stara navada,
spravijo se najpoprej nad najvišjega pastirja, nad
papeža, da potem toliko ložej vso čredo, ako se
pusti od pastirja ločiti, razkropijo in popolnoma v
svojo pest dobijo. Zato brezverneži, odkar se je bil
zbral vatikanski zbor, vedoma in s premislikom laž-
njivo kaze in gerdo presukavajo nauk o nezmotljivosti
papeževi, kakor je v sto in sto listih, knjižurah,
zborovnih sporočilih in govorih brati. Vedoma pa
sprevračati verske nauke, prostovoljno nasprotovati
spoznani keršanski resnici je eden grehov zoper sv.

— 29  —

Duha, o kterem božji zveličar pravi, da se težko,
ali celo nikdar ne odpusti, ne v tem, ne v onem
življenji. In to je vzrok, zakaj se skoraj nikdar kak
začetnik in prostovoljen pospeševalec krivoverstva
ne spreoberne, ko se vendar sicer veliko grešnikov
vsake verste spokori.

Ako tedaj že eden ali drugi hoče sv. Duhu
navlašč nasprotovati in vse dobro zavreči, ne moremo
mu braniti, da gre v pogubo, kakor puntarji Kore,
Dotan in Abiron. Vsem tistim pa, kterim so nebesa
ljubša, kakor pekel, kličem v spomin besede, ktere
je Bog takrat po Mojzesu ljudstvu v svarilo razglasiti
dal: „Tn Gospod je rekel Mojzesu: Ukaži vsemu
ljudstvu, naj se loči od šotorov Koreta in Dotana
in Abirona. In Mojzes je rekel ljudstvu: Odstopite
od šotorov hudobnih mož in ne dotaknite se nobene
izmed njih reči, da se ne zapletete v njih grehe. 1 )

Oziroma na tiste pa, ki so se takih napadov
na sv. verske nauke, kakoržekoli vdeležili, če so
morebiti take zbore obiskovali, poslušali take govore,
priložnost k temu dajali, druge poslušavce vabili,
take časopise in spise brali in razširjali, navedem
besede sv. Duha pri sv. Pavlu: „Zapovem vam pa,
bratje! v imenu Gospoda našega Jesusa Kristusa,
da se ločite od slehernega brata, kteri nerodno živi,
in ne po izročilu, ki so ga prejeli od nas.“ 2 ) In
zopet je tam pisano; „Čudim se, da ste se tako
hitro obernili od njega, ki vas je poklical k milosti
Kristusovi k drugemu evangelju, ker vendar ni drugega;
toda so nekteri, ki vas motijo in hočejo preverniti
evangelij Kristusov. Pa ko bi tudi mi, ali angelj z

>) 4 Mojz. 16, 23—26. — 2 ) 2. Tes. 3, 6.

30

nebes vam drugače oznanoval, kakor smo vam ozna-
novali, bodi preklet. Kakor sem popred rekel, tudi
zdaj zopet rečem. Ako bi vam kdo kaj oznanoval
razun tega, kar ste prejeli, bodi preklet/ 1 v )

Kdor tedaj, dragi kristjani, noče sam v to pre-
kletje zamotan biti, komur so nebesa ljubša, kakor
pekel, naj varuje sebe in svoje skerbno pred ljudmi,
ali spisi in časopisi, ki napadajo sv. vero in učeništvo
sv. cerkve.

Tretja napačna pot: Cisto nobena vera,
nevera.  Da čisto neverni človek, ki je keršansko
vero popolnoma zavergel, ni na poti v nebesa, ampak
na strašni napačni poti, je tako jasno in razumljivo,
da o tem nočem nobene besede dalje govoriti, ker
bi bilo odveč.

Povedati pa moram nekaj o malomarnosti.
Malomarneži ozir vere so tisti, lcteri ne marajo za
nobeno vero, kterim so vse vere enako dobre, ali
slabe, vse enako prave ali krive, vse enako potrebne
ali nepotrebne, enako častitljive ali nečastitljive. Ti
verski malomarneži mislijo, da so sami modri in
omikani, ali vsaj bolj modri in omikani, kakor drugi
in se z zaničljivim pogledom ozirajo na druge, ki se
pogumno poganjajo za svojo vero in so za njo vsi
vneti, jej iz serca udani in k vsaki žertvi pripravljeni.

Kdor pa vero tako malo čisla, ta je zares prav
nevernik, je tedaj na slabi neverski poti; zakaj ker
so mu vse vere enake, ne priznava nobene za pravo,
torej zametuje edino pravo vero ravno tako, kakor
vse druge.

>) Gal. 1, 6—9.

31  —

Ker pa se je, žalibog! nevera te verste močno
že razširila, hočemo jo natančnejše premišljevati, da
vemo sebe in svoje pred njo obvarovati.

Kaj stori tedaj tisti, ki se za vero nič ne
zmeni? Zmota in resnica v zadevah vere, greh ali
čednost ste mu reči čisto enake cene ali brez cene.

Ce malikovavec pravi: solnce je pravi Bog, —
če turk presveto trojico taji, — če keršen pagan
naravo za Boga časti, — če ima panteist (vsebožec)
tudi sebe za Boga, če katoliški kristjan veruje v
Boga enega bitja in treh božjih oseb, pravi verski
malomarnež, da imajo vsi enako prav.

če ima eden judovski talmud, drugi Mohamdov
Koran, tretji indijski vedas, četerti Lutrovo ali Kal¬
vinovo izpoved, drugi pa sv. pismo z ustnim izročilom
Kristusovim in apostolskim za vir svoje vere, reče
verski^ malomarnež, da imajo vsi enako prav.

če eden v Jesusa Kristusa, kot edinoroj enega
pravega Sina božjega veruje, drugi pa ne, če eden
ima Kristusa za božjega odrešenika, drugi pa ne, če
ga eden moli kot Boga, drugi pa ga kot goljufa
preklinja, pravi verski malomarnež, da ima vsak iz¬
med njih v tem prav.

Ako se enemu zde velike zasluge, kar ima drugi
za velik greh, ako terdi eden, da je sedem svetih
zakramentov, drugi pa, da sta le dva ali trije, ako
eden pravi, da so božje in cerkvene zapovedi veljavne,
drugi pa jih zasmehuje, ako eden pravi, da so neke
reči hudobija in pregreha, drugi pa terdi, da so
ravno te reči neznebljive človeške pravice, ako eden
terdi, da je samomor pri zdravi pameti hudodelstvo,
drugi pa ga slavi, da je največja pogumnost, ako

o cj

- O J -

eden papeža kot namestnika Jesusa Kristusa časti,
drugi pa ga kot antikrista preklinja, pravi verski
malomarnež: Ze dobro, vi vsi imate enako prav.

Toda povej mi, ljubi prijatelj, če je tvoja verska
malomarnost tako bistra in modra, tako omikana in
resnična, zakaj jo pustiš veljati le zastran vere, in
zakaj ti je ozir drugih reči napačna, nespametna in
slaba? in to še celo v tistih zadevah, ki sledijo iz
tvoje verske malomarnosti same? Ako ti n. pr. tvojih
poslov eni izmikajo in te obrekujejo, drugi pa so ti
zvesti in pošteni, pridni in vestni v vseh dolžnostih,
ker verujejo, da je Bog tako zapovedal in morajo
te zapovedi božje spolnovati, zakaj ti niso obadvoji
posli enako ljubi in po volji? In če imaš oskerbnika,
ki v svojih računih, kakor zahteva ravno njegov
dobiček v tvojo škodo, pravi zdaj, da je dvakrat
dve pet, ali sedem ali deset, zdaj zopet, da je dva¬
krat dve tri ali dve ali eno, zakaj ne praviš tudi
tukaj, da ima povsod prav? in zakaj si tako natančen,
da mu vse kot napčno prevertaš in nič veljati ne
pustiš, kakor samo to, da je dvakrat dve štiri, ne
več in ne manj? In ako te tvoja zdrava človeška
pamet sama sili priznati, da tisti nespametno ravnajo,
kteri so malomarni v rečeh, ki se ne dotikajo vere,
kako se smeš tedaj samega sebe imeti za modrega
in olikanega, ako si malomaren glede na vero, to
najvažnejšo zmed vseh zadev?

V resnici, verska malomarnost ni sad višje iz¬
obraženosti, globokejše znanosti, večje dušne omike,
marveč izvira ravno iz nasprotnih temnih, da, rekel
bi, sramotnih virov: iz vnemarnosti, toposti duha za
vse višje; bere se, govori se, posluša in preiskuje se

38

o vsem, le nikdar o verozakonu, veri, cerkvi, Bogu
in večnosti; malomarnost je tedaj dokaz in nasledek
nevednosti in zanemarjenje dušnega oskerbovanja. Še
večkrat pa izvira verska malomarnost iz tiste sra¬
motne pregrehe, ki se pred vsemi drugimi nečista
imenuje. In zato tudi verska malomarnost ni skoraj
nikdar do vseh ver enako hladna in vnemama, ampak
krive so ji očitno ljubše od katoliške, ktere kar ne
more terpeti, in zakaj ne? zato ker ta ravno s svo¬
jimi nauki samopašnost greni in obsoja.

Mnogi pa pravijo: Kdor je najbolj malomaren
glede na vero, je tudi najbolj poterpen, in ta po-
terpnost je pač ena najlepših pridobitev najnovejše
dobe. — Hočemo tedaj videti, kaj se da o tem
povedati.

Kaj je poterpnost v verskih rečeh?
Poterpnost je taka poterpežljivost, ktera vsako reč
pri miru pusti in jej nikakoršne zapreke ne stavi.
Glede vere tedaj ne nadleguje verskih zmot, ne ljudi
v te zmote zapletenih. Poglejmo pa, kaj je zmota v
veri in kdo je človek, ki je v verski zmoti, potem
bomo lahko spoznali, ali smemo poterpni biti in
kako ?

Pomota v veri  je,  kakor je bilo popred
rečeno, napačna pot v večnost, ki tistega, ki hodi
po njej, ne pelje v nebesa; pomota v veri je očitno
strašna bolezen človeškega duha, kteri je vendar
vstvarjen za resnico; pomota v veri je najškodljivša
slepota dušnega očesa, ktero je vstvarjeno za luč,
naj bi človeku kazala pot v večnost. Se mar ne
bomo zmenili za bolezen, ki tare ubozega bolnika?
Mu ne bomo poskerbeli primernih zdravil, da ubogi

3

34

bolnik zopet okreva, pomilovanja vreden slepec zopet
spregleda? Kdor se tu še baha, da bi pač bolezen
svojemu bratu lahko pregnal, pa noče, ampak po-
terpi in pusti, da na miru umerje; kdor poleg tega
še zahteva, da naj ves svet to njegovo ravnanje ozir
bolezni za dobro spozna, ter ga posnema, gotovo
— ta ni na pravi poti, — obderži naj to novo pri¬
dobitev, to čudno modrost le sam za-se. Poterpnost
v verskih resnicah bi bila tedaj pregreha zoper zdravo
človeško pamet in zoper ljubezen, ktero smo svojemu
bližnjemu dolžni.

Vprašamo tudi, kdo je oni nesrečni človek, ki
je v verske zmote zapleten? On je naš brat, rodu
Adamovega kakor mi, ali še bolj je naš brat vsled
odrešenja, po kterem smo zopet otroci nebeškega
Očeta in Kristus naš pervorojeni brat; podoba božja
je, ktera je po vsaki zmoti zkažena, in bo le v pravi
veri Bogu bolj in bolj podobna; romarje v večnost,
od ktere ni več daleč, ali on dirja po napačni poti,
pa tega ne ve, in bi po takem ne mogel doseči
večnega zveličanja; in proti temu svojemu ljubemu
bratu, ki je bolan, proti temu milemu popotniku,
ki hodi napačno pot, naj bi mi poterpni bili, to
se pravi, žnjim poterpeli, mu nikakoršnih zaprek ne
stavili? Ali morda s tem, da pušamo vse pri miru,
bodi si pravo ali krivo, svojo bratovsko dolžnost že
dopolnujemo? Ne, ne, taka poterpnost je veliko pre¬
majhna ! ne samo poterpeti, temuč ljubiti ga moramo,
in sicer djansko in izdatno ljubiti, to se pravi, mu
povsod in vselej dobro želeti, pa tudi dobro storiti,
kjerkoli zamoremo. In ako se nam voljno in z
dobrim poda, mu moramo tudi naj večjo dobroto

35

skazati, to je njegove bolezni ga ozdraviti, iz na¬
pačne poti ga na pravo pot zaverniti. In ko bi tudi
to miloserčno delo terdovratno zamotaval, moramo
mu vendar v drugih rečeh, kolikor mogoče, milo¬
serčno pomagati.

Tedaj je poterpnost do zmote same preveč,
moramo jo spodbijati, in poterpnost do zmotenca je
premalo, moramo ga ljubiti. To nikakor ne sega v
deržavno poterpnost. Kjer različne verske družbe,
druga poleg druge žive, naj vlada vsem boguslužje
dovoli, ter jih po vsaki ceni zoper krivične napade
varuje.

Vredno pa je, da to poterpnost zmote, ktero
smo ravnokar v nekterih podobah zaznamovali, še
po njeni pravi delavnosti prevdarimo. In tu najdemo,
da ne izvira samo iz verske malomarnosti, ampak
da ste obedve eno in isto. Zato velja o poterpnost!
zmote vse, kar smo ravno o verski malomarnosti
rekli; ravno tako velja sledeče za obedve zmoti.

Verska malomarnost ali poterpnost zmote je:

1. Živo merzenje do edine prave, ka¬
toliške cerkve.  Ako se vname prepir med deržavo
in cerkvijo, ni treba nobene pozvedbe, nobenega
prevdarka, samo ob sebi se ume, da papež, škofje,
duhovni, zvesti katoličani nimajo nikjer prav, ampak
povsod le njihovi zatiranci. Se govori o cerkvi, o
službi božji, o samostanih, mora biti tudi nekoliko
mahlejev in zbadljivih opazk.

2. Izdajstvo večne sreče svojega bliž¬
njega.  To je bilo v poprejšnem natanko razloženo.

3. Upor zoper Boga.  Bog, ki je večna res¬
nica, ima pravico, mi pa dolžnost, da verujemo, kar 1

3 *

— 36

nam je razodel in ne stavimo njegovega razodenja v
tisto versto, ktera gre zmoti; Bog, neskončno vzvišano
veličanstvo ima pravico mi pa dolžnost, da ga častimo
in molimo, in sicer prav tako, kakor nam je on za¬
povedal; Bog, najsvetejši in najpravičniši, ima pra¬
vico in mi dolžnost, da njegove zapovedi o čednosti
in grehu, o pravici in krivici sprejmemo in jih višje
čislamo od nasprotnih dozdev. Poterpnosti zmote in
verski malomarnosti je vse eno, se li dolžnosti do
Boga spolnujejo, ali ne.

4. Djansko brezboštvo,  to je djanska
tajitev Boga, ali terditev, da ni Boga. Zakaj, ako
je zares Bog najvišje bitje, ne sme noben človek
reči, ne briga me, ali se Bog tako ali drugače ra¬
zodeva, ali to zapoveduje ali prepoveduje, ali mu
dopada ali ne. Ker se pa malomarnež ravno po teh
mislih obnaša, zares ravna tako, kakor da bi v no¬
benega Boga ne veroval.

5. Zasmehovanje modroznanstva.  Kajti
človeški duh je vstvarjen za resnico, in ravno vera
nam oznanja prelepo versto najvišjih in najvažniših
resnic o Bogu, o človeku, o svetu, o večnosti. Za
nje se ne zmeniti, in vse mogoče zmote enakomerno
terpeti je neumno in bedasto, je zasmehovanje zdravega
človeškega uma.

človeku je že naravna  dolžnost zastran č e z-
naturne  vere pridno preiskovati, ali je Bog ktero
razodel, znamenja prave vere spoznavati, da resnično
od vseh napačnih loči, edino pravo sprejme in vse
druge zaverže.

„Iz tega je viditi, da je tako imenovana verska
malomarnost, po kteri je vse eno, h kteri veri se

— 37  —

kdo spoznava in tako imenovana verska samostojnost,
ktera dovoli človeku, v verskih zadevah misliti, kakor
hoče, ravno tako nespametna kakor nenravna. N e-
spametna  je ena ko druga, ker imate naj višje
resnice, ki so podlaga vsej človeški sreči, za malo
pomenljive; in grešna  je ena ko druga, ker kvarite
prirojene postave nravnosti ali čednosti, ktera neo¬
gibno veleva, da naj človek išče resnice, ki je le
ena, in ko jo najde, naj se jej brez upora pod-
verže. Verska malomarnost in samostojnost ste iz¬
rodek nespameti in vertoglavnosti, ki obsegate derzno
zasmehovanje Boga in božje resnice. “ *)

Taka in ne drugačna je ta krasna pridobitev
nove dobe! Po tej poti nebes ne najdemo, kamor
nas le samo sv. katoliška vera pripeljati zamore.

IV. Poglavje.

Naj višji vodnik k cilju našega potovanja:

Jesus Kristus.

Zoper mogočnega kralja se vzdignje silovit
puntar, izneveri mu veliko množico podložnih in hoče
kralju prestol vzeti. Ali kralj in njegovi zvesti pod¬
ložni ga užugajo, ter ga z njegovimi puntarji zapode
v pusto deželo. Kar sliši puntarski glavar, da ima
kralj prav ljubeznjivega sinčeka in sklene nad kraljem
strašno se maščevati. Ve se prikrasti do kraljevega
otroka in tira ga seboj v jedinščino. Tu ubogo dete
zraste in postane sčasoma deček in mladeneč; čas bi

*) Dr. Albert Stoki. Lehrb. der Phlilos. 2. natis 2. zvezek
Str. 391—92, Mainz 1869.

38  —

bilo nastopiti v očetovem kraljestvu kako visoko službo,
ali kraljevi sin biva v silni daljavi kot siromak, ne
zna pota domu, še celo ve ne, da je kraljevi sin
in da ni v tej deželi rojen. Kaka sreča bi pač bila
za ubozega, če bi se kdo našel, ki bi mu povedal
o njegovem kraljevem rodu in bi vedel in zamogel
ga iz siroščine v kraljevo slavo njegovega očeta nazaj
peljati.

In glej! najde se tak dobrotnik, sam stareji
kraljev sin je bil ta dobrotnik. Varno preoblečen
pride v nesrečno deželo in ubozega odpeljanca v
vsem poduči. Trinog, pravi on, ki te je kot malega
otroka kraljevemu očetu ugrabil, je povsod okrog
straže nastavil, da mu ne uideš in se v domačijo
ne poverneš. Iz te nesrečne dežele je sicer veliko
potov, in še več vodnikov, ali vsi peljejo le še v
večjo nesrečo; zakaj ti so krivi vodniki, ki po na¬
pačnih potih vodijo. Le ena pot je prava, ki pelje
k sreči, ali tudi ta edino prava pot ima svoje ne¬
varnosti, tako da je brez vodnika ne moreš varno
prehoditi. Samo jaz sim pravi vodnik in pa tisti,
ktere jaz pošljem in za svoje pomagače in namestnike
spričam. Le ako po tej poti za temi vodniki hodiš,
boš dospel zopet srečno v svojo kraljevsko domovino.

Kar sem tukaj pripovedoval, je prilika, ktere
pravi pomen je bralec gotovo že razumel: oni pre-
mogočni kralj je Bog oče, trinoški puntar je hudič,
uropano kraljevo dete si ti, ljubi kristjan, smo mi
vsi, daljna dežela jedinščine je dolina solz, kraljestvo,
kamor imamo pripeljani biti, so nebesa; napačni
poti so krive vere, edino prava pot je prava kato¬
liška vera, dobri zvesti vodnik je Jesus Kristus, ki

— 39

je svoje božestvo pod obleko človeške nature skril
ter prišel k nam v to deželo pregnanstva, in nam
pokazal pravo pot, in se nam ponudil za naj-
višjega vodnika. Temu smo pri svetem kerstu pri¬
segli, da hočemo samo njemu slediti in tistim, ktere
on sam kot svoje nadomestne vodnike pošilja in
poveruje.

Naš najvišji vodnik je tedaj Jesus
Kristus,  njega imamo bolj natanko spoznavati.

Kdo je Jesus Kristus?

1. Edinorojeni sin božji, pravi Bog in
pravi človek, h kratu Bog-človek.

Tisto prečastitljivo dete, ktero je Marija devica
v Betlehemu rodila, ktero je s svojim rednikom
Jožefom do svojega 30. leta delalo, potem 3 leta
po deželi okrog pridigovalo, učilo in čudeže delalo,
in so ga poslednjič vjeli, bičali in umorili, bilo je
v resnici pravi človek.

Pa tudi pravi Bog,  večni sin večnega očeta,
žnjim enega bitja. Da je pravi Bog, to je sam terdil
in nas zagotovil. Jezus vpraša aposteljne: „Vi pa,
kdo pravite, da sem? Odgovoril je Simon Peter in
rekel: Ti si Kristus, Sin živega Boga. In Jesus je
odgovoril in mu rekel: Blagor ti, Simon, Jonov sin!
ker meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj
Oče, ki je v nebesih. l ) „In vemo, da je Sin božji
prišel; ta je pravi Bog in večno življenje “ 2 ) In pred
sodbo ga je zarotil višji duhoven rekoč: „Zarotim
te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus,
Sin božji? 11  Jesus mu reče: „Ti si rekel.“ 3 ) Kristus

') Mat. 16, 15—23. — ») Jan. 5, 20. — J) Mat. 26, 63, 64.

— 40  —

je tedaj poterdil v tistem trenutku, ko je vedel, da
bo zavoljo tega spoznanja moral dati življenje. Po¬
terdil je s svojo kervjo, da je pravi Bog.

Toda reči  bi znali tudi drugi, in večkrat se
je že našel človek, ki je sam sebe za Boga pro¬
glasil, ali med temi sleparji in Jesusom Kristusom
je bistven razloček, namreč ta, da nihče onih ni
dokazal te terditve, Kristus pa je svojo s tisučerimi
čudeži poterdil. V dokaz temu je mertve v življenje
vbujal in v največji dokaz je samega sebe s svojo
lastno močjo tretji dan po svoji smerti v neumerjoče
življenje vbudil.

Mnogi, ki se imenujejo modrijane, bistroumne,
razsvitljene, sicer verujejo, da je Kristus bil pravi
človek, pravijo tudi, da je bil dober, dobrodelen,
jako moder, vse časti vreden človek. Ali za pravega
Boga, za drugo božjo osebo ga nočejo spoznati. Kaj
je tem olikancem reči?

Iz verskega stališča jim odgovori sv. apostelj
Janez, ki pravi, da so goljufi in antikristi, s kterimi
nesmemo nobene zveze imeti v verskih zadevah,
pravi namreč: „Ze zdaj je veliko antikristov . . .

Zmed nas so izšli, toda niso bili iz nas (to se pravi,
imenujejo se sicer kristjane, pa niso nikakoršni pravi
kristjani) . . . Kdo je lažnik, ako ni tisti, kteri taji,
da Jesus je Kristus ?“ „ Veliko zapeljivcev je izšlo
na svet, kteri ne spoznajo, da je Jesus Kristus prišel
v mesu; tak je zapeljivec in Kristusov nasprotnik.
Ako kdo k vam pride, in ne prinese tega nauka,
ga nikar ne sprejmite v hišo, in ga nikar ne po-

>) I. Jan. 2, 13, 19, 22.

41

zdravljajte. Zakaj kdor ga pozdravi, se njegovih
hudobnih del deležnega stori. v )

In iz modroslovnega stališča je velika, ne¬
opravičljiva nedoslednost, ako tisti, ki Kristusa ne
spoznajo ob enem tudi za pravega Boga, ga vendar
hvalijo kot dobrega, modrega, dobrodelnega
človeka. Ce ni ob enem tudi pravi Bog, potem tudi
nikakor ni dobrodelen, temuč le najhudobnejši, naj-
bolj zaveržen človek, ker je v najvažniši reči, od
ktere so nebesa in pekel brez števila miljonov njegovih
spoznalcev odvisni, napačno učil, in se jim je sam
predstavljal za Boga, da ga molijo. Potem bi zares
ne bil dober  človek, ampak velik — groza me je
izreči! — bil bi goljuf, bogokletnež! Potem bi imeli
ljudje prav, ki ga sovražijo, ne pa ti modrijani, ki
ga imajo za dobrega  človeka. Da, še vse več:
Ce Kristus ni ob enem pravi Bog, potem je Bog
oče sam tudi goljuf. Zakaj potem bi Kristus kot
zgol človek ne mogel v dokaz svoje terditve, da je
Bog, iz lastne moči čudežev delati; bil bi tedaj Bog
oče sam, ki je njegovo krivo spričevanje s čudeži
poterdil in s tem ljudi tako rekoč prisilil, da
goljufa za pravega Boga molijo.

Kako strašno bogokletstvo sledi iz tega, ako
se terdi, da je Kristus dober človek, pa se taji, da
je pravi Bog! V resnici veseli me, da tudi mojim
bralcem zavoljo tega lasje po konci stoje. To je
dobro znamenje; to je gotovo znamenje, davJesusu
Kristusu Bog-človeka, kot pravega Boga molijo. Da,
da, „pridite, molimo, pokleknimo in jokajmo pred
Gospodom, ki nas je vstvaril, zakaj on je Gospod,

')  II. Jan. 7, 10, 11.

— 42 —

naš Bog, in mi smo njegovo ljudstvo in ovčice nje¬
gove črede. “ 1 ) „V imenu Jesusovem naj se pripogne
vsako koleno onih, ki so v nebesih, na zemlji in
pod zemljo. “ 2 ) Zakaj On je Bog in človek skupaj.

2. Naš božji odrešenik,  ki je prišel, z
nebes svoje domačije, v deželo našega pregnanstva,
da nas išče, nas poduči kako nazaj verniti se v ne¬
beško domačijo, nam pokaže pravo pot, in nam služi
za vodnika, poplača naše dolgove in nas reši oblasti
peklenskega trinoga. „Kajti, pravi on sam, Sin
človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgu¬
bljenega. “ 3 ) „Jaz sim luč sveta; kdor bodi za menoj,
ne hodi po temi, ampak bo imel luč življenja. “ 4 )
„ Pridite k meni vsi, kteri se trudite in ste obteženi
in jaz vas bom poživil.“ 5 ) „Jaz sem pot, res¬
nica, in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače,
kakor po meni.“ 6 ) In tako spolnuje nad nami
ubogimi, ki zdihujemo v deželi pregnanstva, kar je
že stoletja popred o tem po prerokih prerokovano
bilo z besedami: „Ob prijetnem času te uslišim, in
ob dnevu zveličanja ti pomagam, in te ohranim, in
te dam v zavezo ljudstvu, da zbudiš zemljo in po-
sestvaš razdjane dežele, in rečeš jetnikom: Izidite,

in njim, ki so v temi: Pridite na dan!“ 7 )

Nas odrešiti, postal je Kristus jagnje božje,
to se pravi, on je to v resnici dopolnil, kar je
klanje in darovanje jagnjeta v stari zavezi v podobi
pomenilo. Tam je veleval duhoven grešnemu in ske¬
sanemu človeku svoje roke na jagnje položiti, in dal
je s tem na znanje, da imajo grehi tako rekoč skozi

') Psalm 94, 67. — * *) Filip. 2, 10. — s) Luk. 19, 10. —

*) Jan. 8, 12. — ») Mat. 11, 28. — •) Jan. 14, 6. — ’) Izaija 49, 8, 9.

43

grešne roke od človeka na jagnje se preseliti, da bo
tako človek prost, jagnje pa obloženo. In ker je bilo
zdaj z grehi obloženo, bilo je smerti krivo, zatoraj
se je kot darovalno jagnje v pokončanje grehov ne¬
mudoma zaklalo. Ta predpodoba je pomenila, da
pride nekdaj Kristus na svet, ki bo res vse naše
grehe od nas odvzel ter na-se položil, da bomo tako
zares grehov prosti, on pa žnjimi obložen pred božjo
pravico, ki zdaj dolg poplača in pravici zadostuje.
To jagnje je bilo v smert peljano in za nas darovano.
Ker je bil pravi človek, se je lahko v smert daroval
in terpel, in ker je bil pravi Bog, je imela ta daritev
neskončno vrednost, tako da je ta cena odrešenja
grehov dolg celega sveta prisegala.

In temu našemu odrešeniku je Jesus  ime,
ime, o kterein sv. pismo pravi: „Tvoje ime je kakor
izlito olje. “ ') In to je najsvetejše ime Jesus v res¬
nici nam odrešenim v zmago, sovražnikom v strah
in sramoto. Kajti to ime je čeznaravno olje, ktero
nas razsvetljuje z Jesusovim naukom, ktero nas
okrepčava z Jesusovo milostjo, ktero nas ozdravlja
z božjim zdravilom izveličevnih pripomočkov. Pa
tudi za naše sovražnike je ime Jesusovo kakor izlito
olje. Kakor so včasih oblegovani na napadajoče
sovražnike, ki so že ob mestnem zidovji ltviško ple¬
zali, vrelo olje izlivali in tako sovražnike odgnali,
ter se rešili, tako pomaga zaupljivo klicanje v ime
Jesusovo v skušnjavah, kadar misli sovražnik, da
ima terdnjavo našega serca že v pesteh, moč imena
Jesusovega pa pahne sovražnika v globočino, ter nam
pomaga k častni zmagi.

.’) Vis. pes. 2, 1.

44

Tedaj je Kristus nas odrešenik, druzega ni.
„V nikomur drugem ni zveličanja. Zakaj nobeno
drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v kterem bi
mogli zveličani biti. “ 1 )

3. Jesus Kristus je tudi naš gospod,
in sicer v dvojnem obziru; pervič ker nas je vstvaril,
drugič ker nas je s svojo kervjo odrešil. Tedaj nismo
lastnina svoja, tudi ne kakega drugega človeka, ampak
lastnina svojega božjega odrešenika, kakor pravi
apostelj: ,, Ali ne veste, da niste svoji? Zakaj kupljeni
ste za drago ceno.“ 2 ) „Veste, da niste s strohljivimi
rečmi, z zlatom ali srebrom rešeni svojega ne-
eimernega obnašanja po očetovskem zročilu, ampak
z drago kervjo Kristusa, kakor neomadežanega in
nedolžnega Jagnjeta.“ 3 ) Toraj moramo tudi Kristusu,
svojemu gospodu služiti,  ga vbogati in se v vsem
ravnati po njegovi volji. — In ker je Kristus naš
odrešenik in gospod, je tudi:

4. naš postavodajavec in učenik.  Vstvar-
jeni smo po božji podobi in smemo le tedaj upati,
priti v nebesa, kadar bomo Bogu podobni. Zatoraj
nam zapoveduje Gospod v stari in novi zavezi več¬
krat: „Bodite sveti, ker sem jaz svet, Gospod vaš. “ 4 )
„Bodite tedaj popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški
popolnoma. “ 5 )

Tej zapovedi, da imamo po božjem zgledu po¬
polni biti, pa stojite dve težavi nasproti, kterih ni
mogel noben človek premagati. Človek bi znal reči:
Treba mi je Bogu, svojemu zgledu podobnemu
biti, ali nikdar ga ne vidim in ne vem, kaj početi,

') Djanje apost. 4, 12. — J ) Kor. 6, 19, 20. — 3 ) Pet. 1, 18, 19.
— *)  3. Mojz. 19, 2. — 5 ) Mat. 5, 48.

45 —

da mu bom podoben, in ko bi tudi vedel, nimam
moči pripodobiti se mu.

Obedvema težavama je Kristus na čudni način
v okom prišel. S tem da je vzel na-se človeško na¬
turo, postal je viden in očiten, ter nam postavil pred
oči vse tiste čednosti, v kterih ga imamo posnemati,
da bomo Bogu podobni. In potem je rekel: Hodite
za menoj. In kako silno zgled vodnikov na človeka
vpliva, ter ga k posnemanju navdušuje, naj nam bo
v dokaz prigodba iz sv. pisma.

Junaška rodovina Makabejcev je izraelsko ljudstvo
rešila z mnogimi čudovitimi zmagami. Ravno je šel
junaški Janez z 20.000 možaki zopet nad sovražnika,
ki se je -v brezštevilnih šotorih unkraj derečega po¬
toka med visokim stermim bregovjem ušotoril. To
je bilo Izraelcem nezmaglj iv zaderžek; ustavili so se,
in niso si upali vodo prebresti. Zdaj pride njih voj¬
voda Janez, čudi se, kako da so se kar ustavili.
Vendar nikomur nič ne očita, tudi jih z besedami
ne oserčuje, naj bi prebredli vodo, tudi ne da po¬
velja vodo preplavati, ne poloti se most narediti,
ampak oborožen, kakor je bil, skoči v vodo, jo pre¬
plava in je pervi onkraj vode, kjer je bil sovražnik.
In — kdo bi verjel? Izmed vseh 20.000 si popred
nobeden ni upal v vodo, in zdaj, ko vidijo svojega
vojvoda pred sabo izmed vseh 20.000 tudi eden njih
ni zaostal. Vriskaje planejo v vodo, preplavajo dereč
potok, premagajo veliko močnejšega sovražnika, ter
se kot zmagalci veselo vernejo domu. Tako moč ima
zgled sprednikov!*)

’) 1. Makab. 16.

— 46

Tako je ravnal tudi včlovečeni Sin božji hoteč
nam dajati nauke in zapovedi. Ko je prišel na svet,
ni kar precej učiti, govoriti in zapovedi dajati začel,
ampak celih 30 let nam je le s svojim zgledom
molče kazal, kaj imamo storiti in kako ravnati, da
postanemo Bogu podobni. Zapustil vam je zgled, da
hodite po njegovih stopinjah. *) Potem še le je rekel;
„Nasledujte me! In glejte! že lcmalo 19 sto let hodi
za njim neizmerna truma blagih duš, ktere se na
samo njegovo besedo nikdar ne bile ganile. Zakaj
ljudje so bili pred vidnim prihodom gospodovim
daleč zabredli, da niso le vsakošnih grehov in hudobij
uganjali, ampak imeli so te hudobije še celo za službo
božjo, ter so jih po božje častili, zmišljevaje si
bogove, ki so bili na slabem glasu zarad ropa, pre-
šeštva, sovraštva, umora in vseh mogočih hudobij.
In celo tista mala peščica poganskih modrijanov, ki
so to, kar je bolje, spoznali in učili, britko toži, da
ga ni bilo še modroznanca, ki bi bil s svojim naukom
ljudi poboljšati zamogel.

V stari zavezi je Bog ljudi celo k živalim v
šolo pošiljal, da si vzamejo od njih lepi zgled. „Pojdi
k mravlji, o lenuh, in uči se od nje, “ 2 ) da si moraš
zdaj v pravem času svojo srečo pripravljati za večnost,
če ne boš storil strašen konec. „ Vprašaj živali in
podučile te bodo“ 3 ) o hvaležnosti in podložnosti,
ktero si dolžan svojemu Bogu, ki ti da življenje in
vsakdanji živež. „Vprašaj ptice pod nebom in raz¬
jasnile ti bodo, “ 4 ) da si za nebesa vstvarjen, in da
je za-te nečast in sramota, ako se zarivaš v zemljo
kakor kert. Govori sam z 'zemljo in odgovorila ti

>) Pet. 2, 21.

2 ) Pregov. 6, 7. 3 ) ia ‘) Job. 12, 7.

47 —

bo, 1 ) da se ne smeš vzdigniti v serditom maščevanji,
tudi ko bi te z nogami teptali, In zdaj v novi za¬
vezi kaže nam nebeški Oče na Sina svojega, naj bi
njegov zgled posnemali in za njim hodili: „Glejte,
ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte. 2 )

Ali z vsem tem bilo bi nam še malo pomagano.
Človek bi po pravici rekel: Res je, da zdaj vidim
v Kristusu, v čem bi imel Bogu podoben biti, in
vem tudi vsled njegovih naukov, kako bi imeli to iz-
veršiti, toda moje moči so zato preslabe in popol-
nom anezmožen sem po boljem spoznanji tudi zvesto
živeti. In glej tudi tej naši slabosti in nezmožnosti
je Gospod prišel na pomoč, ker ni dal samo zgledov,
naukov in zapovedi, ampak je v svoji cerkvi tudi
vse tiste zveličavne pripomočke založil in odperl, s
kterimi ni le mogoče, ampak celo lahko po njegovih
naukih živeti in njegove zapovedi spolnovati. Tako
je Gospod postal naš učenik in postavodajalec.

5. Slednjič je Jesus Kristus tudi naš
prijatelj;  toda ne tako, kakor slabi prijatelji med
ljudmi, ki imajo navado le toliko časa prijatelji ostati,
dokler srečo vživaš; obernejo pa se hitro od tebe ali
celo sramujejo se še dalje s tabo pečati se, ako si
zabredel v nesrečo; tudi ne kakor dobri prijatelji med
ljudmi, ki te v tvojem največjem terpljenji le pri-
serčno pomilujejo, ali pomagati ne morejo, ko bi
tudi voljo imeli. Kristus je naš neizmerno blago¬
voljni in vsegamogočni prijatelj, nikdar ne more priti
čez nas nesreča, ktere bi on ne mogel odverniti.
Poleg tega se najrajše imenuje ravno prijatelja ubogih,
zatiranih in nesrečnih. „Na koga se rajši oziram“,

>) Job. 12, 8. — *)  Luk. 9, 35.

48  —

pravi on sam, kakor na uboščeka in na potertega v
duhu. r )  S posebno radostjo se imenuje branivnega
sodnika vdov in očeta sirot; 2 ) z bolnimi in terpečimi
se na svetu najrajši peča, poslednjič kliče z močnim
glasom vsem ljudem: Pridite k meni vsi, kteri se
trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. 3 )
In tega božjega prijatelja, ki nas je tako neskončno
ljubil, bi mi ne ljubili iz vseh svojih moči?

In tu se kaže cela versta ganljivih čudežev
božje ljubezni in strašnih prikazni človeške terdo-
serčnosti. Kaj si je Kristus vse izumil, kaj je storil,
terpel, da bi našo ljubezen užgal. Iz ljubezni do nas
je hotel biti otrok, preljubi, mil, ubog, zapuščen,
ihteč se, svoje ročice nam nasproti stegajoč — je li
kaj bolj milega od takega deteta! Toda mi ga nismo
ljubili!

Iz ljubezni do nas je hotel biti dober pastir
in kervavih nog je 33 let iskal nas ovčic od hudega
volka ranjenih; našel in rešil nas je s svojimi lastnimi
ranami, nazaj nas je nesel na svojih ramah, ali mi
ga nismo ljubili. — Hotel je biti za nas jagnje
božje in sprejel je na-se vse naše grehe, zadostiti
za nje s svojo kervjo, dal se je bičati, s ternjem
kronati, križati, umeri je iz ljubezni do nas! Ga-li
še ne bomo ljubili? Poglejmo ga, skoro do zadnje
kaplje je prelil svojo kri, umeri je, iz gol iskrene
ljubezni do nas. Kralja Selevcija so podložniki nje¬
govi čertili, iščejo ga, da bi ga umorili, on pa je
pobegnil na barko in vihar ga je vergel na morsko
pečino, deska ga pripelje k deželi puntarjev; prihiteli
so, da bi se grozovitneži škodoželjno posmehovali;

>) Izaija G6, 2. — J) Psalm G7, G. — 3 ) Mat. 11, 28.

— 49

ali videti ga zapuščenega, ranjenega, nagega, na pol
mertvega na morskem obrežji ležati, presune jih ta
pogled tako, da ga zopet za kralja sprejmo, ga
spoštljivo nazaj na prestol posade, mu vse prejšnje
zatiranje odpuste, ter mu odsehmal serčno in verno
vdani ostanejo. Kdo bi pa umirajočemu Zveličarju
svojo ljubezen odreči zamogel? Rabeljne in trinoge
same, ki so ga tako grozovito sovražili, mučili in
zasramovali, ker so mislili, da je hudodelnik, je po¬
gled njegovih smertnih bolečin tako ganil, tako spre¬
menil, da se je njih serce naenkrat spoštovanja in
ljubezni do umerlega unelo. Ko je pa stotnik videl,
kar se je zgodilo, je Boga častil, rekoč: Resnično,
ta človek je bil pravičen. In vse ljudstvo, ki se je
bilo sošlo to gledat, kar se je zgodilo, je terkalo na
persi in se je vernilo domu. ') In mi kristjani, ki
Jesusa ne spoznamo samo za nedolžnega, pravičnega
človeka, ampak tudi za našega Boga, odrešenika in
prijatelja, ki vemo, da je on ravno iz ljubezni do nas
terpel in umeri; in mi bi mu zamogli še dalje svojo
ljubezen odreči. Kaj pa hoče še več dati in storiti,
da si pridobi našo ljubezen? Ko je že nebesa in
zemljo, zložnost in pokoj, kri in življenje žertoval,
kaj mu še ostane, da si kupi našo nasprotno ljubezen?
Vendar nekaj še ima; svoje božje serce še ima in
v sercu par kapljic kervi in vode; tudi te zadobiš,
silno predere vojakova sulica persi in serce, kri in
voda teče iz njih, serce ti je odperto kot pribežališče
v vseh potrebah, posebno pa kot žareče ognjišče, pri
kterem naj se tvoje serce vnema ljubezni do njega.

’) Luk. 23, 47, 48.

4

50  —

— Pa še nekaj ima: svojo naj svetejšo mater; tudi
to ti da, umirajoč jej še veli, da naj tebe sprejme
za svojega ljubega otroka, da ti pomaga iz nesreče
že storjenih grehov, da te po materinsko vodi do
svetih nebes! — In še nekaj ima: samega sebe!
Pa tudi samega sebe se ti izroči. V naj svetejšem
zakramentu sv. rešnjega Telesa in pri sv. maši ga
imaš popolnoma za-se, kakor bi bil samo za-te, on
sam ob enem z vsemi zakladi, ktere je prinesel iz
nebes in ktere si je zaslužil s svojim terpljenjem in
s svojo smertjo na zemlji. O ljubimo, ljubimo, večno
zvesto ljubimo tudi mi svojega božjega prijatelja in
odrešenika! Ljubimo ga iz celega serca, iz cele duše,
iz vseh svojih misli in vseh svojih moči! Kdo nas
bo tedaj ločil od ljubezni Kristusove? Ali nadloga?
ali stiska? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali
preganjanje? ali meč? Pri vsem tem pa premagamo
zavoljo njega, ki nas je ljubil. Svest sim si namreč,
da ne smert, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstvo,
ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnost, ne moč, ne
visokost, ne globočina, ne druga stvar nas ne bo
mogla ločiti od ljubezni božje, ktera je v Kristusu
Jesusu, Gospodu našem! ') Ali je pač mogoče, da
bi se našel kak kristjan, ki bi Gospoda Jesusa
Kristusa ne ljubil?! Ako kdo ne ljubi Gospoda našega
Jesusa Kristusa, bodi odločen! Maran ata. 2 )

Tedaj le nobenega smertnega greha  ne več!
Veš li, kaj je smertni greh? Sv. Pavel, da sv. Duh
po Pavlu nam razlaga to z besedo, kije  zares strašna:
smertni greh storiti se pravi, Sina božjega vnovič
križati, in ga križajoč še zasramovati! Dobri Bog,

') Eimlj. 8, 35—39. — p 1. Kor. 16, 22.

— 51

taka misel! Za ves svet hi se ne dal pregovoriti,
vzdigniti roko, da bi koga obesil ali ob glavo djal;
le misliti na to bi mnogi že omedlel; že ponudba
taka bi se mu zdela neizbrisljivo osramotenje. Pa bi
se kdo še potem podstopil na božjega odrešenika
zopet roko položiti, pribiti ga na križ, in zraven ga
še zasramovati! Pa prav to se z vsakim smertnim
grehom zgodi!

Med smertnimi grehi pa so najstrašnejši smertni
grehi zoper sv. vero, ker ti živih udov na živem
telesu Jesusa Kristusa ne samo prebadajo, temuč
jih naravnost od njega do dobrega odtergajo. Tako
je rekel Kristus božji nevesti J. Veroni: Hči moja,
vedi, da med vsemi svojimi notranjimi bolečinami
nisem nobene hujše občutil, kakor odterganje svojih
udov, kristjanov od mojega božjega serca. To terpljenje
je bilo toliko neprenesljive grenkosti, da bi ga ne
mogel prestati brez čudeža svoje vsegamogočnosti.
Gledal sim duše, ki so se mi odpovedale, in se mi
bodo odpovedale do konca sveta, in moje serce,
ranjeno neizmerne ljubezni do vsake duše posebej
je hotlo smert preterpeti v strašni in prehudi bolečini,
ktero mu je to odterganje prizadevalo. Misli si k
smerti obsojenega, kterega so s konji v štiri dele
pretergali, vsi poterti in raztergani leže njegovi udje
tu trepetajoči v neizrekljivih bolečinah. To je slaba
podoba mojega terplenja! Zakaj kakor so tudi te
bolečine velike, vendar še senca niso tistih pregroznih
bolečin, ktere sem pri tem odterganji duš preterpel.
Nič ne more mojih bolečin dopovedati, ker je moja
ljubezen in miloserčnost do predragih mi duš brez
konca in kraja. Zatoraj obljubimo Gospodu Jesusu,

4 *

52

in prisežimo mu: Nobenega smertnega greha, zlasti
pa nobenega smertnega greha zoper sv. vero ne več!
Božje serce Jesusovo, premagaj terdobo in mlačnost
našega upornega serca in užgi v njem tako ljubezen,
da te ne bomo celo z malimi grehi več žalili, pa
tudi svojega bližnjega pred grehi varovali in k lju-
nezni tvoji napeljevali, da bomo tako vsi tebi, svojemu
najvišjemu vodniku z nepremakljivo zvestobo sledili
ba poti zveličanja, ki pelje v večno domovino.

V. Poglavje.

Naslednji vodniki k cilju našega potovanja: Od
Boga pooblaščeni namestniki Jesusa Kristusa, nam¬
reč papež in ž-njim združeni škofje.

Spoznali smo najvišjega vodnika Jesusa Kristusa,
Bog-človeka in odrešenika, kteri edini nam zamorc
pot v nebesa odpreti, nam odvzeti verige grehov in
podeliti moči, da to pot hodimo. In obljubili smo
mu zvestobo in pokorščino za vselej.

Odkar je pa ta najvišji božji vodnik v nebesa
odšel, ne vidimo ga več med sabo, da bi mogli
žnjim govoriti, ga vpraševati, njegove odgovore iz nje¬
govih ust prejemati. In vendar je vsakemu človeku,
vsak čas, povsod in v vseh okoljšinah življenja viden
vodnik v nebesa neogibno potreben. To zahteva od
Boga tako vstvarjena človeška natura, ne le sebi v
tolažbo, ampak tudi v varstvo pred groznimi zmotami,
ktere vidimo pri tistih ljudeh, ki nimajo nobenega
vidnega vodnika na potu v nebesa. Ko je tedaj
Kristus naznanil, da bo odšel v nebesa in ga ne

— 53

bodo več vidili: „ Še malo in me več ne bote videli,
ker grem k Očetu; 1 ) bili so učenci zelo žalostni,
kakor Jesus sam pravi: „Resnično, resnično vam
povem, da boste jokali in žalovali. 2 ) Zato jim je
obljubil: „Ne bom vas zapustil sirot, k vam bom

prišel. Še malo in svet me več ne vidi, vi pa me
vidite. 3 ) Jesus ostaja tudi po svojem vnebohodu
resnično pri nas, namreč v naj svetejšem zakramentu
sv. rešnjega Telesa, kjer je in ostane naš naj višji božji
vodnik, toda vidno ni med nami, ker je prikrit pod
podobami kruha in vina. Zato nam je dal svoje
aposteljne in na pervem mestu sv. Petra, dal nam
je naslednike aposteljnov in na pervem mestu nas¬
lednike sv. Petra, škofe in papeža na vse večne čase
za vidne vodnike na potu v nebesa. Kristus jih je
tedaj poslal za svoje poverjene namestnike in jih je
pooblastil, da nas učijo, vodijo, poterjujejo, in Kristus
sam je, ki nas po njih poterjuje, vodi in uči, tako
on naravnost terdi: „Kdor vas posluša, mene po¬

sluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje. 4 ) In ta
skupnost z papežem združenih škofov se imenuje po
Kristusovem naznanilu učeča cerkev, vernim pa,
kterim je Kristus zapovedal, da imajo njene nauke
poslušati in spolnovati, imenujejo se poslušajoča
cerkev. „Ako pa cerkve ne posluša, naj ti bo kot
nevernik in očiten grešnik. “

Najvišji vodnik, Jesus Kristus, je tedaj
zapovedal, da naj je učeča cerkev naš na¬
slednji vidni vodnik na potu v nebesa.

') Jan. 16, 16. — ‘) Jan. 16, 20. — 3 ) Jan. 14, 18, 20. —
h Luk. 10, 16.

54

Vsak nauk o cerkvi je sicer za vse čase, po¬
sebno pa za sihdob najvažnejši vseh verskih naukov.
Kdor od vere odpade, stori to le zavoljo tega, ker
je zanemarjal nauk o cerkvi razumeti in v polni
vernosti obderžati; in tudi izmed nevernikov in krivo¬
vercev se spreobernejo vsi, berž ko nauk o cerkvi
razumejo in z polno vernostjo objamejo. Hočemo si
tedaj ta nauk prav razločno in na tanko razjasniti;
potem bomo učečo cerkev kakor glas božji poslušali,
ter jo zvesto ubogali in od tega je odvisno vse zve¬
ličanje naše.

Premišljujmo tedaj najpopred te namestnike
Jesusa Kristusa, potem pa oblast, ktero jim je
Kristus izročil.

I. Ta verski nauk o vidnih namest¬
nikih  Jesusa Kristusa razjasnim morda najlaglje,
ako se poslužim vsem znane prilike.

1. Mislite si tedaj cesarja, kakor je bil popred,
ko je imel še vso oblast v svoji lastni roki združeno;
on nam naj bo podoba Jesusa Kristusa, najvišjega
cesarja nebes in zemlje. V svoji vesoljni oblasti je
zamogel cesar postave dajati, in osebno  v vseh
svojih deželah vse voditi, vladati, zapovedovati, pre¬
povedovati, soditi, kaznovati, izpeljevati. — Tako je
tudi Jesus Kristus uajvišji gospod in cesar vseh ljudi,
ki zamore osebno  in sam vse učiti, vladati, voditi
in posvetiti. In on je to tudi zares storil, dokler je
po svetu vidno okoli hodil in je bilo le malo učencev.

2. Ali cesarju ni bilo mogoče v vseh deželah
deržave, v vseh pokrajinah, okrajih in srenjah ob
enem navsočemu biti, nikakor ni mogel sam in
osebno vseh opravil postavodajstva, vlade, oskerb-

55 —

ništva, sodništva, vojaščine opravljati. Zato je podelil
cesar od svoje oblasti drugim osebam, ktere je po¬
stavil za svoje namestnike. Nobeden izmed teh ni
imel sam od sebe večje oblasti, kakor drugi podložni;
le iz polnooblasti cesarjeve so prejeli večji ali manji
del oblasti, za večji ali manjši del deržave, za daljši
ali krajši čas, kakor je bilo cesarju po volji in se
mu je koristno zdelo. — Enako tudi Kristus pri vla¬
danji vernih. Ko sam ni bil viden, tedaj sam ni
mogel vnanjih opravil cerkvene postavodaje, vlade,
oskerbništva in sodništva opravljati, izbral si je zato
celo versto namestnikov, kterim je svojo lastno oblast
izročil v manjši ali večji meri, kakor mu je bilo do¬
padljivo in vernim koristno.

3. Cesar je dal precejšen del svoje oblasti
okrajnim predstojnikom, veliko večji svojim namest¬
nikom celih dežel, največjo pa predstojniku svojih
ministrov, ali vesoljne cesarske oblasti ni izročil ni¬
komur, to si je sam za-se prideržal, torej tudi no¬
beden njegovih namestnikov cesar ni bil, to je bil
cesar sam, on sam je imel več oblasti, kakor vsi
njegovi namestniki skupaj. — Tako tudi Kristus.
Ker je po vsem svetu brez števila veliko kristjanskih
srenj, dal je vsaki srenji dušnega pastirja, kteremu
je precejšni del svoje božje oblasti izročil, in ker je
povsod veliko število takih kristjanskih srenj s svojimi
dušnimi pastirji zarad vnanjih okolščin skupaj slišalo,
postavil je Kristus čez celo to skupnost namestnika,
to je škofa, kteremu je še veliko večji del svoje
božje oblasti izročil, zadnjič je postavil čez vse
škofe z njihovimi škofijami svetega očeta papeža,
kteremu je med vsemi svojimi namestniki največjo

— 56 —

oblast podelil. Vesoljno božjo oblast pa je sebi
prid er žal.

4. Cesarjevi ministri, namestniki in uradniki
sploh ne opravljajo službe v lastnem imenu; tu bi
ne imeli nikakoršne oblasti zapovedovati in vladati,
in mi nikakoršne dolžnosti jih ubogati; ampak oni
delajo v cesarjevem imenu, se poslužujejo tudi cesar¬
jevega gerba in pečata, zato jim moramo enako po¬
korščino skazovati, kakor cesarju. — Tako rabijo
tudi cerkveni uradniki, to se pravi, dušni pastirji,
škofi in papež vso svojo oblast v imenu Jasusa
Kristusa in podvreči se jim moramo kakor Jesusu
Kristusu samemu v vseh rečeh, v kterih jim je
Kristus svojo oblast izročil.

5. In kakor kaže tisti, ki iz spoštovanja do

cesarja tudi cesarjeve uradnike časti, veliko večje
spoštovanje do cesarja, kakor drugi, ki bi hotel le
cesarja samega, ne pa tudi cesarskih uradnikov častiti;
in kakor cesar zaničevanje in upornost zoper svojega
namestnika ostro kaznuje, skoraj tako, kakor bi se
to njemu samemu zgodilo; — tako je tudi pri
Kristusu in njegovih namestnikih. Kdor iz spošto¬
vanja do Kristusa tudi njegove namestnike, duhovne
pastirje, škofe in papeža visoko časti, skazuje s tem
Kristusu samemu naj višjo čast; in kdor se jim zoper¬
stavlja se vzdiguje zoper Kristusa samega: „Kdor

vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene
zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kteri
me je poslal, ! ) zagotavlja Kristus, kar sta Ananija
in Zafira na strašni način zvedela. Navlašč sta bila

>) Luk. 10, 16.

57 —

sv. Petru lagala, zatorej nju je Bog pri tej priči s
smertjo kaznoval, in pokazalo se je pri tej priliki
očitno, da je Bog njun greh tako sodil in kaznoval,
kakor bi ne bila sv. Petru, ampak Bogu, sv. Duhu
samemu lagala. Kajti cerkveni predstojniki so res¬
nični namestniki Kristusovi in sv. Duh je pri njih.

6. Namestnike in ministre cesarjeve skupaj
imenujemo cesarsko vlado ali vodilni in zapovedujoči
del deržave in vsi drugi so podložni udje deržave.
-— Ravno tako se imenujejo škofi združeni s papežem
učeča in vladajoča cerkev, vsi drugi verni pa se
imenujejo poslušajoča in podložna cerkev. — Kakor
pa cesarjevi ministri in namestniki sami morajo pod¬
ložni biti, kajti pri vsem svojem delovanji se morajo
le na cesarjevo voljo ozirati; tako so tudi vsi dušni
pastirji in škofi in papež sami tudi podložni verniki,
ne samo zato, ker morajo ravno tako, kakor vsi
drugi, vsem verskim postavom pokorni biti, ampak
tudi zato, ker zraven tega v učenji in vladanji drugim
ne smejo ničesar po lastni volji, ampak vse le po
volji Jesusa Kristusa storiti.

7. In kakor včasih cesar pri posebno važnih
vprašanjih o postavodaji in oskerbništvu deržave vse
ministre in namestnike skliče, da se ž-njimi posvetuje,
tako da Kristus včasih v posvetovanje najvažnejših
cerkvenih vprašanj zbor vseh škofov sklicati pod
papeževim vodstvom, ki se imenuje splošni cerkveni
zbor. — In kakor so sklepi takih namestniških ali
ministerskih posvetovanj, ako jih samovladni cesar
kot postave poterdi, zares prave postave, ktere prihajajo
od cesarja samega, ravno tako so tudi od papeža
poterjeni sklepi splošnjega cerkvenega zbora prave

58  —

postave, ktere vsled pooblastenja Jesusa Kristusa
vesoljno cerkev vežejo.

Te cerkvene ‘predstojnike tedaj, dušne pastirje,
škofe in papeža nam je najvišji vodnik Jesus Kristus
sam za svoje namestnike postavil, da so nam mesto
njega in z njegovo oblastjo vidni vodniki na poti v
nebesa.

II. Oblast pa, ktero je Kristus svojim
namestnikom dal, je trojna,  tista trojna oblast,
s ktero je Kristus sam cerkev ustanovil in jo od
začetka sam vladal do svojega vnebohoda: učna
oblast, mašniška oblast in kraljeva ali vladna oblast.
To trojno oblast je dal Kristus svojim aposteljnom
pred svojim vnebohodom, kakor stoji zapisano: „In
Jesus je pristopil in ž-njimi govoril rekoč: Dana mi
je vsa oblast v nebesih in na zemlji. 1 ) Vsled te
svoje božje vesoljne oblasti jim je potem izročil to¬
liko te svoje oblasti, kolikor je bilo vernim zveličavno
in koristno, toliko, kolikor bi potrebovali, da raz¬
širijo sv. cerkev po celem svetu, jo branijo zoper
vse napade vsakoverstnih nasprotnikov, jo obvarujejo
vseh zmot v verskem in djanskem nauku, in verne
posvetijo ter k Bogu pripeljejo, ker imajo od slej
naprej do konca sveta ravno oni vidni vodniki biti.
Zato jim je gospod Jesus po zgorej omenjenih be¬
sedah dalje zapovedal: „Pojdite torej in učite vse

narode in keršujte jih v imenu Očeta in Sina in sv.
Duha, učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam za-
povedal.“ 2 ) In da bi se te brezmerne naloge ne
ustrašali, da bi morda ne mislili, da zahteva gospod
Bog tako delo od njih zgol človeških moči, obljubi

>) Mat. 28, 18. — >) Mat. 28, 19, 20.

59  —

jim berž svojo, neprenehljivo, vsegamočno pomoč
z besedami: „In glejte? jaz sim z vami vse dni do
konca sveta. “ r )  „Kakor je mene Oče poslal, tudi jaz
vas pošljem. “ 2 ) Tedaj v imenu in ukazu Jesusovem,
z močjo in oblastjo Jesusovo bodo aposteljni in njih
nasledniki do konca sveta povsod učili, to se pravi,
sv. verske nauke razširjali, verovali, čisto ohranili,
branili, povsod kerševali in druge sv. zakramente
delili, najsvetejšo daritev sv. maše opravljali, grehe
odpušali, in vse zveličavne pomočke delili, povsod
na to gledali, da se natanko spolnuje, kar je Kristus
zapovedal, postave bodo dajali, vse poskerbeli, česar
je potreba, da se spolnuje, gledali, da se vestno iz-
veršujejo, in opominjevali in karali, ako se pre¬
stopijo.

To trojno oblast moramo si nekoliko natančnejše
ogledati, ter vsako posebej premišljevati.

1. Učna oblast  je podlaga vseh drugih
oblast. Ona je pooblastilo razodeti bošji nauk oz-
nanovati, nasprotne krive nauke zavreči in v verskih
prepirih veljavno i-azsojevati. Poleg tega, da se verski
nauk človeškemu umu razloži, da ga zve, se ga z
umom in voljo oklene, mora mu tudi serce ogrevati
in človeka na to napeljevati, da vravna vsa svoja
notranja in vnanja dela po verskem nauku. Tako se
s pomočjo tega podučuje in odgojuje verno ljudstvo.
Ob enem stoji cerkev vedno na straži zoper vsako
pokvarjenje nauka po zmotah, ktere ona kot sodnica
v verskih zadevah zavrača ločivši pravo od krivega,
da se nobeden njenih otrok ne okuži. V teh raz¬
sodbah v oziru verskih in djanskih naukov, ki vernim

>) Mat. 28. 20.

“) Jan. 20, 21.

60  —

edino pravo pot kažejo v nebeško domovino, se učeča
cerkev ne more motiti, ona je nezmotljiva po pri¬
pomoči božji, ktero ji je Jesus Kristus v ta namen
dodelil, aposteljnom združenim s Petrom jo je Gospod
obljubil, kakor tudi njegove navedene besede, r ) tako
obljubo v sebi imajo. Zakaj ako Kristus aposteljnom
zedinjenim s Petrom, tedaj tudi škofom združenim
s papežem zapove vse narode učiti, ako vsem narodom
nalaga dolžnost te nauke sprejeti, ako zapove vse,
ki teh naukov ne sprejmo, imeti za ajde in očitne
grešnike, ako zadnjič učeči cerkvi obljubi svojo pomoč
vse dni do konca sveta, je jasno in gotovo, da je
cerkveno učeništvo nezmotljivo v razlaganji tega, kar
je Kristus o veri in djanskem nauku učil. Pa tudi
samemu Petru (in njegovim naslednikom rimskim
papežem) brez drugih aposteljnov je Kristus ravno
tisto pomoč obljubil in izročil. S-tem so tedaj tudi
papež v svojem najvišjem učeništvu pri slovesnih
določbah v verskem in nravnem uku zavarovani se
zmotiti, so nezmotljivi. 2 )

2. Mašniška oblast  je pooblastilo, pri sv.
maši kruh in vino v pravo telo in pravo kri Jesusa
Kristusa spreminjati, in tako najsvetejšo daritev
opravljati, dalje vse sv. zakramente deliti, posvečevati
in blagoslavljati. In ker je ravno mašniška ali duhovna
oblast, iz ktere nam slednji dan najbogatejše milosti
dohajajo, hočem to oblast nekoliko bolj pojasniti.

Poglejmo oblast v zakramentu svete pokore
grehe odpuščati.  Ta oblast je tako velika in

')  Mat. 28, 18—20. — J ) O nezmotljivosti papeževi učeništva
glej mojo knjižico: „Was lehrt das vatikanische Concilium liber die
Unfehlbarkeit des Papstes?“

61  —

vzvišena, da je Kristus ni izročil nobenemu angelju,
nobenemu svetniku, ki ni mašnik, še celo svoji naj¬
svetejši materi ne, ampak samo cerkvi, mašnikom;
kakor tudi cesar svoje najvišje oblasti ne izročuje
svojim najljubšim prijatlom, ne svoji materi, ampak
le svojim posebno izvoljenim namestnikom. Ko je
Jesus mertvoudnemu grehe odpustil, zagnali sojudje
glas: „Kdo more grehe odpuščati, kakor sam Bog?“ l )
In popolnoma res je: le z božjo oblastjo se morejo
grehi odpuščati. Kdorkoli tedaj odpušča grehe je ali
Bog sam, ali namestuje Boga. In res je Kristus
naravnost naročil, da ima v tej zadevi biti mašnik,
kakor Bog; kajti navdihnil jih je ter rekel: „ Prejmite
sv. Duha, kterim bote grehe odpustili, so jim od¬
puščeni, in kterim jih bote zaderžali, so jim za-
deržani. “ 2 ) „ Resnično vam povem, karkoli boste

zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, kar¬
koli boste odvezali na zemlji, bo razvezano tudi v
nebesih. “ 3 ) Vrednost te časti in oblasti si hočemo
bolj natanko pred oči postaviti.

Ko bi bil med nami človek, ki bi na večer po
kervavi bitvi stopal čes bojišče, kjer sto tisoč ne¬
srečnih vojakov leži: neizmerna množica jih je že
mertvih, vsak trenutek jih še veliko umerje, oslabeli
že zdihujejo, da se komaj sliši, močnejši glasno
vpijejo, temu manjka roke in noge, drugemu obeh
nog, od nekterih leži kos trupla tu, drugi zopet daleč
proč; — ko bi tedaj človek čes to prestrašno polje
šel in z zapovedajočim glasom zaklical: „Vi mertvi,
vi umirajoči in ranjeni vsi, vsi vstanite in bodite
zdravi in krepki!“ In ko bi na ta klic mertvi vstali,

') Mark. 2, 7. - *) Jan. 20, 22, 23. - 3) Mat. 18, 18.

62

in umirajoči kvišku skočili, in ohromeli vsi ozdraveli,
in zdaj vsi zagnali presilni glas veselja in hvale, da
bi se razlegalo od dežele do dežele, bi li to ne bilo
jasno znamenje, da imata čudodelnik božjo moč? In
ko bi vstalim zopet zaklical z močno besedo: po¬
vzdignem vas vse k naturni popolnosti na telesu in
duši!“ — in ko bi na to besedo hipoma vsi stari
omladeli, vsi nevedni v učene se spremenili, in oni
ubogi obogateli, ali bi ne bilo to znamnje božje
moči tega čudodelnika! Tn glejte mašnikova moč od
grehov odvezati je še neizmerno večja in vzvisenejša!
In kolikor je duša žlahtnejša od telesa, za kolikor
je večnost daljša od časa, za kolikor so nebesa
krasnejša od sveta, za toliko je mašnikova moč,
grehe odpuščati večja in vzvišenejša, kakor omenjena
moč takega čudodelnika! Ni je pred Bogom podobne
moči, ne v nebesih ne na zemlji.

Mislite si moža, ki je v tistem trenutku, ko
je hudodelstvo storil, smertno rano dobil; brez po¬
moči leži zapuščen zunaj na polji po noči, kliče in
nihče ga ne sliši, hoče vstati, toda zverne se nazaj
v lužo lastne kervi, ki mu curkoma iz ran teče.
Xe čuti, da mu je umreti. Vriva se mu gotova
misel: preden preteče ura, že bo stala moja uboga duša
pred božjim sodnim stolom! Groza ga obhaja prešnjega
življenja za njim, zarad strašne sodbe pred njim,
zarad večnega pogubljenja pod njim, zarad strašnega
sodnika nad njim. Kesa se sicer česnaravno svojih
grehov, pa ne popolnoma. Gredo zdaj mimo njega
tudi vse moči in oblasti tega sveta, ga bodo li mogle
odvezati njegovih grehov? In mislite si, da gredo
vsi svetniki nebes memo njega, ali ga bo mogel kdo

63

njegovih grehov odvezati ? In ko bi revež v svojem
Strahu vse angeljske kore klical in bi mu vsi pri¬
hiteli na pomoč, prositi sicer zamorejo zanj, toda
vsa oblast vseh korov angeljev je preslaba, grehov
ga odvezati. In ko bi nesrečneš pribežal k pribeža¬
lišči grešnikov, k materi umirajočih, k Mariji, ki
nikogar ne zapusti, kdor jo v resnici kliče, —
Marija bo pač zanj storila, kolikor premore; ali ona
zamore le prositi zanj, grešnih verig prebiti, od¬
vezati ga, tega tudi Marija ne more nikoli in nikdar.
Le en pomoček je, ki zamore ubozega grešnika še
zveličati in oteti: treba je duhovna, in bodi si ta
tudi naj bolj reven in pozabljen od ljudi, le par
besedi iz njegovih ust je treba in vse je storjeno,
česar bi vse posvetne moči in vsi angelji božji in
vsi nebeški svetniki in Marija sama, nebeška kraljica
in mati božja nikdar in nikoli ne bili mogli storiti!

In vendar to še nikakor ni najvišja moč in
oblast mašnikova, ima še višjo brez vse primere vz-
višenejšo oblast opravljati daritev sv. maše. Ta oblast
je toliko višja od prešnjih, kolikor je Kristus višji
od človeške duše. V oblasti, grehe odpuščati, je
mašnik s Kristusom enak, v oblasti, sveto daritev
opravljati, se je Kristus podvergel v tem, kar se tiče
opravljanja božje daritve in zakramenta presvetega
rešnjega Telesa, tako da Kristus mašnika uboga in si
proti njemu ni prideržal lastne proste volje. Kakor
se je Kristus nekdaj na zemlji podvergel svoji materi
Mariji in sv. Jožefu, tako se podverže tukaj mašniku.
Mogoče je tedaj mašniku prinesti najvišjemu popolno
dostojno prošnjo za odpuščanje grehov, zahvalo in
ttiolitev v imenu ljudi: Ako bi se vsa zmagavna

— 64 —

cerkev združila, ako bi vsi svetniki in angelji s samo
nebeško kraljico na čelu pred predstol najsvetejše
sv. trojice prišli, da bi jo častili in molili, gotovo
čez vse vzvišena molitev, ali neskončnemu veličanstvu
božjemu še nikakor ne popolnoma dostojna. Ako pa
nasproti sv. cerkev na svetu enega samega mašnika
k oltarju pošlje, da opravi daritev sv. maše, je pri-
nešena molitev veličanstvu božjemu zares dostojna,
neprimerljivo dostojnejša, kakor ona molitev svetnikov
in angeljev. Zakaj tu ne časte Boga samo stvari,
ampak Jesus Kristus sam, ki je Bog enak očetu.
Tako se tudi tukaj na zemlji samo vladar bolj časti,
ako se en sam velik in mogočen samovladar pred
njim poniža, kakor ko bi se mu tisoče njegovih slu¬
žabnikov uklanjalo. In glej, to je le slaba senca o
velikosti mašniške oblasti, ktero je Kristus svojim
naslednikom podelil.

3. Cerkvena vladarska oblast  je pooblas¬
tilo, cerkev vladati, zapovedi in povelja dajati, čuti
in paziti, da se spolnujejo in zoper neubogljive rabiti
cerkvene kazni. Kakor je potrebno za časno blago¬
stanje deržave, da se s cesarjevim pooblastenjem
postave dajo, da se sodi, in kjer je potrebno, tudi
časne kazni odločijo, tako potrebno je tudi za cerkveno
blagostanje, za dušni blagor vernih, da po Kristusovem
pooblastenji papež in škofje cerkvene postave dajo,
sodijo, in kjer je potrebno, tudi cerkvene kazni od¬
ločijo. — In kakor se v uradu cesarskih namestnikov
prav za prav rabi cesarska  oblast, tako je tudi v
cerkvenem uradovanji cerkvenih predstojnikov prav
za prav Kristus, ki dela, uči, sodi oskerbuje, vlada-
Mislite le na sv. mašo.

65  —

Dobro znana vam je katoliška resnica, da sta
prav za prav dva mašnika pri oltarji, namreč ne¬
vidni mašnik Jesus Kristus sam, kteri prav za prav
dela, in vidni mašnik, za duhovna posvečen človek,
ki je orodje, po kterem Kristus sam dela in govori.
Tako je Kristus sam, ki skozi mašnikove usta govori,
ko čes kruh in vino besede spreminjevanja izreka.
Kajti ko človeški mašnik pravi: To je moje telo,
to je kelih moje kervi, bo vsled tega resnično telo
m kri pričujoča, ali nikakor ne telo in kri človeškega
mašnika, ampak Jesusa Kristusa, kteri je prav za
prav one besede govoril, in uste vidnega mašnika
so bile le orodje za govorjenje onih besedi.

Ker je tedaj resnično, da je Jesus Kristus sam,
ki do konca sveta uči, vreduje in vlada, bote našli
sami pravi odgovor na mnogokrat slišano
zahtevanje: Cerkev se mora z liberalnim
duhom sedanjega časa spraviti,  *) to se
pravi, ona naj pusti nauk, napravo in ustavo, ktero
je od Kristusa prejela in do zdaj živo ohranila in
naj se pusti od liberalnega duha današnjega časa po¬
dučiti, kaj ima učiti, kaj delati, in kako vladati.

Kaj je tedaj odgovoriti? Tukaj ne govorimo o
liberalizmu v posvetnih, političnih zadevah, s kterimi
tukaj nimamo nič opraviti, ampak o liberalizmu v
cerkvenih, verskih, duhovskih zadevah, kteri se mora
prištevati najžalostnišim zmotom človeškega duha.
Kakor je nemogoče, da bi Jesus Kristus in sv. Duh
k zmotenemu človeškemu duhu v šolo hodila, tako
je nemogoče, da bi se cerkev zamogla ravnati po
duhu tadanjega liberalizma. Cerkev je živo vladanje

’) Primer Sillab. stav. 80.

5

— 66  —

in delovanje sv. Duha in Jesusa Kristusa samega,
v kterem ni zmote; ne more se tedaj nikol in ni¬
kakor po liberalizmu ravnati. Kakor hitro bi se hotla
tedaj cerkev v svojem področji liberalizmu podučiti
dati, bi se bila že zmotila, zaterla bi bila božje od¬
rešenje, izdala bi bila Boga, izdala zveličanja po¬
trebno ljudstvo, izdala neumerjoče duše. Tega cerkev
nikakor in nikdar ne stori.

Dobro tedaj, pravi liberalizem, ako se cerkev
z zahtevanjem duha vsakega časa spraviti noče, ima
pri tem škodo le ona, kajti vsa ljudstva bodo od¬
padla od nje. — Le mirni bodite, blagi kristjani,
tudi to so le nadaljne zmote človeškega duha, in
lažnjivo prerokovanje. Kajti pervič bi z odpadom
ljudstev ne mogla škode terpeti cerkev, ampak le
odpadenci sami; drugič ni res, da bi tudi le en sam
vernik od cerkve odpadel zarad tega, ker se noče
po liberalnem duhu časa ravnati. Edina verska
odpada sta le ta dva: verska nevednost, ali pre¬
grešne strasti. Le ozrite se na stoterne krive vere, ki so
ločene od sv. cerkve. Te krive vere in verske ločine se
zadost skerbno ravnajo po duhu časa, ali imajo zato
več priveržencev, kakor katoliška cerkev? Ravno ker
se ravnajo po duhu časa, in so prav za prav bolehni
plod tega duha, nimajo vse skupaj toliko priveržencev,
kakor katoliška cerkev sama. Od cerkve zahtevati,
naj postane liberalna, se pravi zahtevati, naj odpade
od Jesusa Kristusa in sv. Duha. In ravno zato, ker
cerkev tega noče in ne more, so jej nepremakljivo
zvesti vsi tisti, ki so v resnici dobro podučeni in
dušnega zveličanja željni, naj bo to liberalizmu ljubo
ali ne ljubo.

— 67  —

Pa če bi bilo tudi res, da bi vsa ljudstva od
cerkve odpadla, ako ne postane liberalna, (kar pa
vzled nezmotljive obljube nikdar mogoče ni), bi se
zarad tega cerkev vendar ne spremenila,^ kakor zares
se tudi Bog sam spremeniti ne more. Človeški duh
utegne sicer od Boga odpasti, utegne celo v vradnem
razpisu z mogočnim pečatom naznaniti, da ni cerkve
in ne Boga, kar se je v velikem francoskem puntu
dvakrat zgodilo. Ali zarad tega cerkev ne jenja
vladati in svojih zvestih otrok posvečevati, in Bog
ne neha biti in odpadencev po svoji nespremenljivi
postavi soditi in obsojevati. Ali ni brez števila veliko
angeljev v nebesih odpadlo od Boga? Bog zarad
tega ni ne sebe ne svoje postave spremenil, ampak
le odpadle po svoji nespremenljivi postavi zavergel.
Ali je Bog zarad tega svojo postavo spremenil ? On
je odpadle po svoji nespremenljivi postavi obsodil.
Kakor resnično se tedaj Bog ne more spremeniti,
kakor resnično sv. Duh ne more k zmotljivemu
človeškemu duhu v šolo hoditi; tako resnično se tudi
cerkev ne more spremeniti, ne po začasnem liberalnem
duhu se ravnati, ne pustiti od liberalizma si zapo¬
vedovati, kaj ima verovati, učiti in delati. Kajti
Kristus naš najvišji vodnik v nebeško kraljestvo ni
liberalizma, ampak sv. katoliško cerkev za svojo na¬
mestnico, za vidno vodnico v nebesa postavil; njo
samo hočemo ubogati: papeža, ž-njim združene škofje
in duhovne pastirje.

68  —

VI. Poglavje.

Krivi vodniki do cilja našega popotovanja: Vsi oni,
ki so od najvišjega namestnika Jesusa Kristusa

ločeni.

Pravi namen svojega potovanja smo spoznali,
ktera je prava pot in kteri so pravi vodniki tje, nam
je zdaj popolnoma jasno: papež in ž-njim združeni
škofje in duhovni pastirji nam kažejo, kot pravi na¬
mestniki Jesusa Kristusa, edino pravo pot sv. kato¬
liške vere do edino pravega cilja našega potovanja
v nebesa. Ako se tedaj še drugi vodniki ponujajo,
ki z papežem in ž-njim združenimi Škofji niso v
zvezi, že iz tega razloga lahko vemo, da so krivi
vodniki, ki le po krivi poti do krivega namena vodijo,
v pekel. Za svojega najvišjega in nezmotljivega na¬
mestnika je Jesus Kristus le enega postavil, rimskega
papeža, kot naslednika sv. Petra; kdor tedaj s pa¬
pežem ni v ponižni in pokorni zvezi, že samo iz tega
vzroka pravi vodnik do pravega namena nikakor biti
ne more. To ločivno znamenje med pravim in krivim
vodnikom je najbolj gotovo in natanko: kdor z pa¬
pežem ni več v pokorni zvezi, ne more nikakor biti
vodnik v nebesa; ako tedaj vendar le kaže pot do
večnega cilja, to biti ne more druga pot, kakor ona,
ki pelje v pekel. To vse je jasno iz tega, kar
smo dosihmal o namenu, potu in vodnikih premiš¬
ljevali.

Ker pa prav sedaj v časih živimo, o kterih so
Kristus in aposteljni večkrat napovedovali, da se bodo
vzdignili krivoverci in zapeljivci, to se pravi krivi

— 69

vodniki, hočem pridj ati še nekoliko drugih ločivnih
znamenj med pravimi in krivimi vodniki.

Naj pervo je to gotovo, da prava cerkev ne
more biti druga, kakor tista, ktero je Jesus Kristus
ustanovil; ako tedaj kdo drugi, ki ni Kristus, versko
družbo ustanovi, je ta kriva; in ako je ustanovljena
še le po Kristusu, je tudi kriva. Prava pot v nebesa
je tedaj tista vera, ktero je Kristus učil, in nobena
druga, in pravi vodniki so tisti, ktere je Kristus za
namestnike postavil, in nobeni drugi. Za svoje na¬
mestnike pa je Kristus aposteljne izvolil, ktere je
postavil za perve škofe svoje cerkve; in za pervega
med aposteljni je postavil Petra, kterega si je tedaj
izbral za pervega papeža. Razun teh pravih vodnikov
so vstali že ob času aposteljnov drugi, ki z aposteljni
niso bili v podložni zvezi, ali o nji niso ostali, in
ti so bili že samo iz tega vzroka krivi vodniki. Sv.
Duh sam jih imenuje zapeljivce in antikriste. r ) Pravi
vodniki skozi vsa stoletja in tudi danes tedaj niso
drugi, kakor postavni nasledniki sv. Petra in drugih
aposteljnov. Svetega Petra naslednik je zdaj papež
Leo XIII. Njih prednik je bil Pij IX., in ako iščeš
dalje v zgodovini, dobiš vse poprejšnje prednike po
versti skozi vsa stoletja, dokler ne prideš do pervega
papeža, sv. Petra, kterega je Kristus sam postavil. Vsi
škofje in duhovni pastirji, ki so v teku stoletji s
postavnimi papeži v pokorni zvezi bili, ali so še
danes, so tudi pravi vodniki v nebesa. Bilo je pa
v vseh stoletjih tudi krivih vodnikov in so še zdaj.

Dalje je ob sebi jasno in gotovo, da je edini
Sin edinega nebeškega Očeta, edini Bog in človek

>) 2. Jan. 7.

70  —

Jesus Kristus, le eno vero učil, in tedaj le eno cerkev
ustanovil, kteri je dal le enega aposteijna, Petra za
vidnega poglavarja, kteremu ima le en postaven na¬
slednik kot papež slediti. In o tej edini veri je
Kristus rekel: „Kdor pa ne veruje, je že sojen." 1 )
„Kdor veruje in bo keršen, bo zveličan, kdor pa ne
veruje, bo pogubljen." 2 ) In o tej edini cerkvi je
Kristus rekel: ,,Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo
kakor nevernik in očitni grešnik." 3 ) In o edinem
vidnem poglavarji cerkve je Kristus rekel: „Pasi

moje jagnjeta, pasi moje ovce." 4 ) „Tebi bom dal
ključe nebeškega kraljestva." 5 ) Kdor tedaj noče, da
bi ga papež pasel, ni ovca Kristusova; in kdor ne
pusti, da bi mu cerkveni poglavar, ali ž-njim združeni
škofje in dušni pastirji nebesa odperli, ne najde no¬
benega, ki bi tudi imel pravi ključ. In kdor od
Kristusa ustanovljene cerkve ne posluša, ga Kristus
sam imenuje toliko, kakor nevernika. In kdor vere,
ktero je Kristus učil, ne derži, tega Kristus sam
stavi v versto onih ljudi, ki bodo pogubljeni. Ne
more tedaj biti več, kakor ena prava cerkev, ne več,
kakor ena prava vera. In zadnjič pravi sv. buli r
(Nebeški oče je gospoda Kristusa) „postavil glavarja
cele cerkve, ktera je njegovo telo." 6 ) Tedaj je cerkev
telo Kristusovo in Kristus je glavar cerkve; Kristus
pa je le ena oseba, zamore tedaj le glava enega
telesa biti, ne pa večo teles, ali pokveke, ktera je
iz mnogih med seboj v prepiru živečih teles pri¬
rasla. „Eno telo in ena duša, kakor ste tudi vi po¬
klicani k enemu upanju svojega poklica. En gospod,

') Jan. 3, 18. — p Mark. 16, 16. — 3) Mat. 18, 17. —
«) Jan. 21, 15, 17. — »j Mat. 16, 19. — ») Efez. 1, 22, 23.

71

ena vera, en kerst, en Bog, in oče vseh, kteri je
čez vse. “

Vse verske družbe protestantske so tedaj krive,
ne samo zato, ker jih ni Kristus ustanovil, ampak
so jih še le 1500 let poznej vse drugi možje, Luter
Kalvin in Cvingli ustanovili, temuč tudi zato, ker
v važnih rečeh popolnoma drugače uče, kakor 1500
let popred od Kristusa ustanovljena vera, ktere se
katoliška cerkev tesno derži. Ali tudi med seboj niso
edine in ene misli. Kajti protestantje razpadajo že v
40 večjih in 110 manjših strank, in tu še ne
uštevamo brezštevilnih ločin, ktere so že izmerle. Ze
pred veliko leti je bilo med protestanti o razlaganji
samo štirih besedi svetega pisma več kakor 200
različnih mnenj, namreč zarad besed Krisrusovih:
„To je moje telo“, kterili pravi pomen je vendar
tako prost in jasen. In ravno iz tega, da ni pri
njih nikake edinosti in enote, je brezštevilno protes¬
tantov že spoznalo, da so v zmoti in so se pover-
nili v naročje svete, ene in edine katoliške eerkve.
M še dolgo tega, da se je nek nemški knez v Parizi
h katoliški veri spreobernil. Prišedši domu je sklical
protestantiške pastorje, da bi jim dal odgovor zarad
svojega prestopa. Rekel je, da sta bila ravno po¬
manjkanje edinosti pri protestantski in dosledna edinost
katoliške vere vzroka, da je obedve veri premišljeval
in katoliško sprejel.

Na to so odgovorili pastorji, da so tudi pro¬
testanti v bistvenih naukih edini. Vojvoda jih vpraša:
Ali se vam zdi nauk o opravičenji bistven nauk
keršanstva? Gotovo! mu odgovore! Zdaj se oberne

>) Efez. 4, 4—6.

— 72 —

vojvoda do enega izmed pasterjev: Povejte mi tedaj,
kaj mislite o nauku opravičenja? Ta odgovor ni še
končal, ko mu že drugi v besedo seže rekoč: Jaz
si mislim to drugače, namreč tako in tako. Oglasi
se kmalo več drugih zoper pervega in druzega in
vsak opravičenje grešnika drugače razlaga. Zdaj se
je nasmehnil vojvoda in reče: Gospoda moja, zdaj
imate sami dokaz o edinosti protestantskih pridigarjev
in njihovega nauka. Nasproti pa vi ne morete reči,
da bi si tudi katoliški bogoslovci tako oporekovali
in nasprotnih misel bili, kajti to se nikdar ne zgodi
pri verskih resnicah, ktere je cerkev razsodila. Ko
bi kdo kaj takega storil, bi ne bil več katoličan.
Pri vas pa ostane protestant, če tudi kdo vsem
drugim nasprotno govori, in ima še celo pravico,
svoje misli terditi, če so tudi vsi drugi' protestanti
celega sveta druzega prepričanja, kar daje protes-
tantstvo vsakteremu pravico, da si sme v verskih
rečeh lasten sodnik biti. Take vere pa Kristus ni
ustanovil.

Nevarnejša kakor protestantska pa je sehdob
druga versta krivih vodnikov, imenuje se sama „staro-
katoličanstvo“, v resnici pa so starokatoličani komaj leto
stari, in niso več katoličani; bolj prav jih tedaj smemo
imenovati „novoprotestante“. Ti krivi vodniki so od vas
že celo zahtevali, da zapustite papeža, ter ž-njim zdru¬
žene škofje in duhovne pastirje, ki so vendar edino pravi
vodniki, in mesto teh nje same spoznate za vodnike
in jih ubogate. Ta čudna tirjatev je tičala v pozivu,
kteri je meseca maja 1871. leta od neznanih mož
od daleč do vas prišel, naj bi početje dr. Dollinger-ja
v Monakovem podpirali z neko zaupnico. Da so ti

73 —

krivi vodniki, hočem zdaj prav priprosto razložiti, da
bode vsakemu jasno, kaj je o tem misliti in kako
ima pri teh in enakih okoliščinah ravnati.

V čem obstoji tedaj početje dr. Dollinger-jevo?

Kakor veste, je sv. vesoljni cerkveni zbor vati¬
kanski 18. julija 1870. leta slovesno oznanil, da
varuje božja pomoč rimskega papeža zmote, ako v
spolnovanji svoje službe kot pastir in učenik vseh
kristjanov po svoji najvišji apostolski veljavi določuje
verski ali djanski nauk, kterega ima vesoljna cerkev
sprejeti in verovati: vsak katoliški kristjan je dolžan
to kakor od Boga razodeto resnico verovati. V knjižici,
ktero sim pisal koj po svojem prihodu od cerkvenega
zbora sem vam to vse natanko razložil. Berite jo,
in našli boste, da ste bili od nekdaj tako podučeni
in ste tako verovali. In iz mnogih izrekov v knjigah,
ktere je dr. Dollinger pred leti pisal, razvidi se, da
tudi on popred ni drugače veroval in učil.

Kdo pa je ta dr. Dollinger?  Ignacij
Dollinger je več kot 75 leten starček (rojen v Bam¬
bergu na Bavarskem 28. februarja 1799. leta), mnogo
let že profesor na vseučilišči monakovskem. Ze nekaj
let se je iz različnih njegovih izrekov čutiti jelo, da
bolj in bolj od čistosti katoliške vere odstopa. Ko
se je potem cerkveni zbor približeval, jel je v raz¬
ličnih spisih, ktere je dal brez podpisa svojega imena
tiskati, katoliški nauk o nezmotljivem učeništvu pa¬
peževem napadati, in nadaljeval je te napade še tudi
potem, ko je že ves svet po določilu cerkvenega
zbora vedel, daje ta nauk od Boga razodeta verska
resnica, in da tisti, ki jo terdovratno taje, niso več
katoliški kristjani, ampak spadajo k številu krivovercev.

74 —

To je nadškofa monakovskega prisililo dr. Dol-
linger-ja večkrat opominjati, *) da stori žalostnemu
pohujšanju konec in se kot katoličan podverže kato¬
liškemu verskemu nauku. Mesto tega je 29. marca
1871 Dollinger poslal nadškofu pojasnilo, s kterim
se sam iz katoliške cerkve izključi. To pojasnilo je
to, kar se je že davno slutilo, skoraj popolnoma
verjetno storilo, da je bil namreč pisatelj tega po¬
jasnila (Dollinger) duševna glava osnovanega upiranja
zoper vatikanski zbor, ktero je toliko duhov zmedlo
in toliko vesti vznemirilo; kajti načela in mnenja,
ki se nahajajo v tem spisu, so se že od napovedi
cerkvenega zbora neprenehoma v mnogih knjigah,
časopisih in dnevnikih z nekeršansko strastjo in terp-
kostjo razžirjali. * 2 ) Tako je tedaj dr. Dollinger kato¬
liško versko zavest očitno in pregrešno razžalil 3 ) in
je šel dalje do popolnega upora zoper katoliško
cerkev, 4 ) ker je jasna in gotova verska določila kato¬
liške cerkve vedoma in terdovratno tajil 5 ) in svojega
upora zoper vatikanski cerkveni zbor ni opustil, temuč
ga bolj in bolj razvil v očiten punt zoper cerkev in
v tajitev njenega božjega učeništva. Z eno besedo:
Dollinger s svojim pojasnilom, kterega je ob enem
v protestantskem in prostomavtarskem časopisu ob¬
javil ni samo nasprotljiv sklep vatikanskega zbora,

') 20. oktobra 1S70, potem 4. januarja, 14. februarja in 17. marca

1871.

2 ) Pastirski list nadškofa monakovskega drugim vernim 2. aprila

1871.

3 ) Opomin nadškofa monakovskega do Njih veličanstva bavar¬
skega kralja 17. aprila 1871.

4 ) Nadškof monakovski v pastirskem listu 2. aprila.

5 ) Ukaz nadškofovega ordinariata monakovskega do Dollinger ja
17. aprila 1871.

75

temuč je razglasil in zagovarjal do cela krivoversko
načelo, ter ob enem presovražno krivil katoliško
cerkev. *)

Vsled tega je svaril nadškof monakovski dr.
Dollinger-ja zadelj izobčenja iz cerkve, * 2 ) kteremu
zapadejo tisti, ki se katoliškemu verskemu nauku
terdovratno zoperstavljajo; in ko je zmotenec uporen
ostal, se je tudi res veliko izobčenje čeznj izreklo. 3 )
To se je vernim iz prižnice pri očitni farni božji
službi oznanilo, 4 ) in kralju, 5 ) kakor tudi vsem
bavarskim škofom 0 ) s posebnimi pisanji naznanilo.
Izobčenje pa je največja kazen, ktera kristjana zadeti
more; ona je izločenje iz svete katoliške cerkve in
od vseh duhovnih milost in zveličavnih pripomočkov.

Glejte tedaj, preljubi; to je počenjanje dr. Dol-
linger-jevo! Vprašajte se zdaj sami, ali je zaslužil,
da bi ga v posebnih zaupnicah zato hvalili, in bi
se tako ž-njim krivoverstva in izobčenja krive storili
in se sami isklučili iz večnega zveličanja.

Tudi v Monakovem so cerkveni sovražniki raz¬
glasili oklic do katoličanov, 7 ) naj bi podpirali Dol¬
linger-ja s podpisom zaupnice v tem zmislu sestav¬
ljene. Cuječi višji pastir je svojim ovčicam precej
drugi dan pravi pomen takega podpisa v pastirskem
listu razložil, v kterem pravi: Ne motite se! sovražniki
sv. vere ne tirjajo od vas nič manj, kakor da ste

■) Ukaz nadškofijskega ordinariata monakovskega do Ddl-
linger-ja 17. aprila 1871.

») 3. aprila 1871.

3) 17. aprila 1871.

4 ) nedeljo 23. aprila 1871.

») 17. aprila 1871.

‘) 19. aprila 1871.

5 ) 12. aprila 1871.

uporni zoper eno, sveto, katoliško in apostoljsko
cerkev, da odpadete od občestva pravih vernih, ter
vzbujajo v vašem sercu sovraštvo in vojsko zoper
lastno mater, sv. cerkev, ter dražijo deržavno oblast
zoper zveste ude sv. cerkve. Katoličani monakovski,
katoličani nadškofijski, vi se ne boste, vi se ne smete
pridružiti temu početju, ako se nočete sami iz sv.
katoliške cerkve izključiti. Vi morate to skušnjavo
premagati, sicer pripeljete neznansko nesrečo in ne¬
dopovedljivo razpertijo v našo bavarsko domovino.
Verjemite, preljubi, svojemu prežalostnemu višjemu
pastirju, da tu ne gre le za od cerkve ravnokar raz¬
glašeno od njenih sovražnikov pa na najhudobniši
način presukano in pokvarjeno versko resnico o ne¬
zmotljivem papeževem učeništvu; ne, zdaj gre sploh
za zvestobo do katoliške cerkve. Odtergati vas hočejo
od vaše matere, ki vas je v bolečinah v čeznaturno
življenje rodila, vas poživljala in redila s svojim
čistim naukom, vas krepčala in vterjevala za boj
zoper greh in bo vaša zadnja tolažba v smertni uri.
Slepijo vas sicer s tem, da ostanete katoličani, staro-
katoličani, kakor ste bili do zdaj. Ali kje je kato¬
liška cerkev? Le tam kjer je papež in škofje kato¬
liške cerkve. V versko ločino vas hočejo zvabiti, da
bi krivo cerkev osnovali, v kteri pa ne bo ne naj-
višjega nezmotljivega učenika, ne veljavnih zakra¬
mentov, ne božjih milost in ne večnega zveličanja.
Dobro vemo, da veliko onih mož, ki so gori omenjeno
zaupnico že podpisali, strahovitega pomena tega
koraka ne' spoznajo. Zato povemo zdaj glasno in
slovesno njim in vsem, ktere mika skušnjava pod¬
pisanim se pridružiti, da s tem priznajo načela, ki

— 77

ločijo od edino prave katoliške cerkve. Usmiljeni Bog
naj jih milostljivo tega obvaruje! 1 )

J n ako hočete zadnjič še tehtnejšo besedo slišati
0  tem dušomorivnem početji teh mož, ki zapeljujejo
k uporu zoper cerkveni zbor in sv. cerkev, čujte
nekoliko iz uradnega pisanja, v kterem so papež
s ami svoje misli razodeli. Sv. oče povdarjajo dolžnost
škofov ter jim priporočajo svoje čede podučiti v
določno izrečenih resnicah splošnega cerkvenega zbora,
da tako svoje jim izročene duše strupene paše ob¬
darujejo, in jim delijo zveličavno hrano katoliške
tesnice. To pa toliko bolj, ker se nahajajo tu in
tam v deželi otroci napuha, ki se katoličane imenujejo,
pa katoliško versko resnico s prikrito zvičačo, ali
tudi z odkritim obrazom hudobno napadajo. Saj so
tako daleč zabredli, da si upajo v očitnih spisih in
časopisih zoper veljavnost in sklepe vesoljnega cerkve¬
nega zbora se puntati — posebno zoper v tem zboru
z nepremenljivo razsodbo izrečeni verski nauk o ne¬
zmotljivosti papeževi, ako govori iz svoje učne stolice
(ex Catbedra); in da skušajo tudi druge k ravno tej
Upornosti zapeljati in v ravno tisto pogubo pogrez¬
niti. Po načinu vseh tistih, ki so kdaj cerkveno loči¬
tev pospeševali in krivo vero trosili, se bahajo po
krivem, da se derže stare katoliške vere, v resnici
pa podkopujejo temeljno načelo katoliške vere in
katoliškega nauka . . . Tolike spačenosti spridenih
sinov in tako hudeh nevarnost, v ktere neprevidene
l n neskušene, posebno pa brezmiselno mladost utap¬
ljajo — kako bi ne premišljevali s serčnimi bolečinami
s doje duše in z grenkimi solzami? Naročje lastne

’) Pastirski list nadškofa monakovskega 14. aprila.

78

matere, sv. csrkve, ktera jih je redila in hranila
brezserčno terjajo, zveličavno jed, ktero jim ona deli,
nadomestujejo s strupom, in ošabni obračajo učenost,
s ktero bi imeli druge k zveličanju napeljevati, v
svojo lastno pogubo in v nesrečo drugih, r )

Ko ste tedaj, moji preljubi kristjani, iz ust
namestnika Jesusa Kristusa samega slišali, da je reč
silno važna, si lahko mislite, kako velika in grenka
je bila moja žalost, ko sem čul, da se je tudi v
moji škofiji sleparilo s takimi podpisi in da se je res
dalo nekaj katoličanov v to zapeljati, pridružiti se
uporu, s kterimi zgubijo občestvo katoliške cerkve in
delež vseh njenih zveličanskih pripomočkov, tedaj tudi
večno dedino nebes, ako bi v tej žalostni zmoti ostali.

In vendar pri teh zmotah ni ostalo. Novi pro¬
testantje so imeli med tem meseca septembra v
Monakovem zbor, in zbrali so se razun doslejnih pri-
veržencev zmotenega Dollinger-ja tudi protestanti,
prostozidarji, neverni in večletni serditi preganjavci
katoliške cerkve. Tukaj so osnovali sklepe, s kterimi
so ti novi protestanti dozdajno zmoto tako raz¬
širili in so toliko drugih zmot pridružili, da se je
Dollinger sam tega vstrašil, ter jih z vsem trudom
skušal berzdati, a brez vspeha. Pa bilo bi to tudi
malo koristilo, ko ga bi bili zbrani tudi ubogali,
kajti dokler se Dollinger v katoliško cerkev in k
pokorščini do svetega očeta in vesoljnega cerkvenega
zbora ne poverne, je in ostane vendar kriv vodnik,
kakor njegovi novi protestanti, akoravno imajo nekaj
zmot več, kakor on sam.

') Pij IX. v apostoljskem dopisu 2S. oktobra 1870 do nad¬
škofa raonakovskega.

— 79

In tudi še drugi krivi vodniki različnih barv
se vrivajo in stavijo neprevidnim nevarnosti. To so
večjidel tisti, ki se v veri nevarnih časopisih in
knjižurah trudijo, da bi verne od prave poti in od
pravih vodnikov odvernili. Gotovo sto tisoč listov
gre slednji dan med svet, v kterih se sv. oče, zvesti
škofi, duhovni in nauki, ter naprave sv. cerkve za¬
smehujejo; v kterih se celo vera v Boga, v ne-
Umerjočnost duše, v večno plačilo ah kazen napada;
te pa so perve temeljne resnice, ktere so celo pogani
poznali in verovali.

Govoril bom tedaj malo obširnejše o teh ne¬
varnostih vere in vas vse prosil: Kakor resnično
so vam draga nebesa in večno zveličanje
za vas in vaše otroke, ogibajte se vseh
verskih zapeljivcev, d er žit e se terdno
sv. katoliške cerkve!

1. Spomnite se pred vsem, kako živo
naš božji zveličar potrebnost, sveto ka¬
toliško cerkev poslušati in jej zvesti
ostati priporoča.  „Ako (tvoj sobrat) cerkve ne
posluša, naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik/ 1
„ Resnično vam povem, kar koli boste zavezah na
zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in kar koli boste
razvezah na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih/ 1  *)
Kristus podeli tedaj aposteljnom in njihovim na¬
slednikom, to se pravi, učeči cerkvi božjo uredovalno
oblast, vsled katere na zemiji v njegovem imenu tako
gotovo in resnično zavezuje in odvezuje, da to Bog
sam v nebesih poterdi za razvezano ah zavezano.
Pravi tedaj, da tisti, ki cerkve ne posluša, stori

<) Mat. 1$, 17.

— 80

velik greh in sicer ne samo tak greh, kakor s pre¬
stopkom kake druge božje zapovedi, ampak tako
pogubljiven greh, da se ne šteje več med kristjane,
ampak med pogane. Zato pravi Kristus zopet pred¬
stojnikom cerkve, ktere je sam postavil: „Kdor vas
posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje mene
zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega,
kteri me je poslal. “ r )  S-tem je Kristus tiste, ki
cerkve ne poslušajo, sam razglasil zaničevalce nebeš¬
kega očeta; ali pa mislite, da bo Kristus take v nebesa
vzel, pri kterih bo pri sodbi našel, da so zaničevalci
cerkve, in toraj tudi zaničevalci nebeškega očeta?

2. Pomnite potem, kolikokrat Kristus
in aposteljni prerokujejo, da bodo krive
vere nastale, in kako živo svare, da bi
se vendar nihče ne dal od njih zapeljati.
Tako svari Kristus: „Veliko jih bo prišlo v mojem
imenu in jih bodo veliko zapeljali. “ 2 ) „Varujte se
lažnjivih prerokov, ki pridejo k vam v ovčjih oblačilih,
znotraj pa so zgrabljivi volkovi. Po njih sadu jih
hote spoznali, se li bere grozdje s ternja, ali smokve
z osata.“ 3 ) — In sv. Peter pove naprej: „To nar prej
vedite, da bodo prišli poslednje dni zasmehovalci, ki
bodo po svojem lastnem poželenji živeli. Vi tedaj,
bratje! ker to poprej veste, varujte se, da z zmoto
neumnih zapeljani od svoje stanovitnosti ne odpa¬
dete. “ 4 ) — In sv, Pavel ozir tega še bolj živo svari,
ko pravi: „To pa vedi, da bodo poslednje dni prišli
nevarni časi. Bodo ljudje sebe ljubijoči, lakomni,
napuhnjeni, prevzetni, preklinjavci, staršem nepokorni,

*) Luk. 10, 16. — ») Mat. 24, 5. — a) Mat. 7, 15, 16. —
*)  2. Pet. 3, 3, 17.

— 81  —

nehvaležni, hudobni, brez ljubezni, nepokojni, ob-
rekovavci, nečisti, neusmiljeni, brez dobrotljivosti,
izdajavci, prederzni, napihnjeni, kteri bodo sladnost
bolj ljubili, kot Boga, kteri imajo sicer podobo po¬
božnosti, njeno moč pa taje. In takih se ogibaj . . .
Hudobni ljudje pa in zapeljivci bodo rastli v hudo¬
biji, se motili, in v zmoto zapeljevali. Ti pa ostani
v tem, kar si se naučil. “ ') „Taki ljudje ne služijo
Kristusu, Gospodu našemu, ampak svojemu trebuhu,
in s sladkimi besedami in s prilizovanjem zapeljujejo
serca nedolžnih." 2 ) ....  „Krivovernega človeka se
ogibaj po enem ali drugem posvarjenji; ker veš, da
takošen je ves spačen in grešnik, ker. je z lastno
sodbo obsojen." 3 ) „Prosim vas pa, bratje! pazite
nanje, kteri delajo razpore in pohujšanja, nauku na¬
sproti, ki ste se ga vi naučili; in ogibajte se jih." 4 )

— In sv. Janez svari z besedami: „Veliko zapeljivcev
je izšlo na svet . . . Glejte na-se, da ne zgubite,
kar ste pridelali, temuč da polno plačilo prejmete . . .
Ako kdo k vam pride, in ne pernese tega nauka,
ga nikar ne sprejmite v hišo, in ga nikar ne po¬
zdravljajte, (to se pravi, ne imejte ž-njim nikakorš-
nega občevanja). Zakaj kdor ga pozdravi, se njegovih
hudobnih del deležnega stori. 5 ) Zdaj gotovo razumete,
zakaj so aposteljni proti krivovercem tako ostri.
Mislite si človeka, ki ostrupi vodnjake vašege kraja,
in potem okrog pravi, da je ostrupljena voda zdrava,
in da je zdrava voda ostrupljena. Nasledki bodo
strašni: tisti, ki ostrupljeno vodo pijo, bodo ali
grozovite smerti umerli, ali pa spodkopanega zdravja

») 2. Tim. 3, 1—14.”— *) Rimlj. 16, 18. — Tit. 3, 10, 11.

— 4 ) Rimlj. 16, 17. — s ) 2. Janez 7—11.

6

82

hirati začeli. Neskončno strašnejši pa so nasledki
tedaj, ako so ostrupljeni vodnjaki večnega življenja
in vir zveličanja, to se pravi, ako je pravi verski
nauk pokvarjen. Tisti, ki ostrupljenega nauka pijo,
zgube večno življenje nebeško, in še te tolažbe ni¬
majo, da bi zamogli pokončani biti, ker bodo večno
živeli in večne muke terpeli.

3. Pomislite zdaj, kaka velika pre¬
greha bi bila zoper Boga in lastno zve¬
ličanje, ako bi katoliški kristjan vkljub
toko živemu opominj evanj u Kristusa in
aposteljnov vendar krivovercem verovati
hotel,  kar se zgodi ako vedoma njihovemu va¬
bljenju priterdi, naj bo to priterdilo ustmeno ali
pismeno. V resnici je treba misliti na besede Pavlove,
ki se glase: „Kteri take reči delajo, so smerti vredni;
pa ne le, kteri tako delajo, ampak tudi, kteri tako
delajočim privolijo. ') Kajti jasno je, da so tisti iz
več vzrokov krivoverci, ki še zdaj tajijo, da se papež
v svojem najvišjem učeništvu ne morejo motiti, ako
uče pod pogojami, o kterih govori cerkveni zbor.
Kdor to terdovratno taji, je pervič zato krivoverec,
ker od cerkvenega zbora slovesno oznanjen verski
nauk zametuje. In drugič je tudi zato krivoverec,
ker s tem ne odreče samo papežu, ampak tudi ve¬
soljni učeči cerkvi na splošnem cerkvenem zboru ne¬
zmotljivost, kadar razlaga verske in nravske nauke.
Izgovor slednjič, da vatikanski cerkveni zbor ni ve¬
soljni cerkveni zbor in da tedaj njegov nauk ni ne¬
zmotljiv, bila bi še daljna krivovera, ker bi se tako
Kristusova beseda na laž postavila, da peklenska

’) Rimlj. 1, 32

— 83  —

vrata ne bodo nikdar cerkve premagale. Zakaj glejte:
vsi pravi katoličani na svetu, vsi škofi in papež sami
imajo in spoznajo ta cerkveni zbor za vesoljni in
oni od cerkvenega zbora oznanjeni nauk za nezmot¬
ljivo resnico. Ko bi tedaj to ne bilo res, bila bi
poklenska vrata cerkev že premagala. In to terditi
bilo bi hujše, kakor krivoverstvo, in ob enem naj¬
večje preklinvanje Boga, bilo bi zatajenje Jesusa
Kristusa kot zmotljivega sina božjega; da se tako
ptujih neznanih krivovercev vkljenjete, in se za njimi
v prepad pogreznete. Ali morda mislite, da bo mogoče
pred božjim sodnikom s tem se izgovarjati, da ste
se ravnali po učenih možeh, ki so vas zagotavljali,
da učenost govori zoper ta verski nauk? Ali mislite
v resnici, da se bo Kristus za to puntarsko, nje¬
govemu svetemu nauku nasprotno, in tedaj krivo
učenost kaj zmenil in jo čislal, kakor vi? Da, ne
učenost, temuč le kriva raba učenosti, le zmota
učenosti, le pomankanje prave učenosti, se utegne
upirati resnici, ki je s sto in sto božjih del pover¬
jena. Naj se kdo tudi v vseh strokah naturne ved¬
nosti imenuje učenjaka; v čeznaturni vednosti zve¬
ličanja pa ni učenjak, temuč bolj nevedni, kakor
verni šolarček, kakor hitro zapusti cerkveno učeniško
oblast. Kdor hoče v vednosti zveličanja spregledati,
mora biti pred vsem ponižnega serca; tako je od¬
ločil nebeški Oče, kakor pravi Kristus: „Zahvalim
te, Oče, Gospod nebes in zemlje! da si to skril
modrim in razumnim, in si razodel malim. Prav,
Oče! tako je bilo tebi všeč. 1 ) Tedaj preljubi! der-
žite se tesno onih, ktere je Bog sam „za pastirje

i) Mat. 11, 25, 26.

6 *

84  —

in učenike postavil, da nismo več otroci omahljivi,
in semtertje majani od vsakega vetra uka, po hudo¬
biji ljudi, po zvijačini s ktero zapeljujejo v zmoto. “ y )
Zatoraj kličem vsakemu posebej z očetovsko skerbjo:
„Ohrani, kar ti je zročeno, in ogibaj se posvetnih
novih hesedi in prepirov napčno tako imenovane
učenosti, ktero nekteri obetajo in so od vere od¬
padli. “ 2 )

Ko bi vas pa učenost teh mož ne rešila, so
vam morda toliko dobrega storili, da hočete zarad
njih sv. cerkev zapustiti in se v večno pogubo po¬
grezniti? Ali so ti neznani možje vam večno zve¬
ličanje v nebesih pripravili? Ali so vas odrešili, in
za vas kri prelili? Ali so za vas umerli? Ali vas
zamorejo zveličati in vam vse pripomočke večnega
zveličanja dati? Ali vas bodo pred sodni stol božji
spremili, pred kterim boste morali že v kratkem
odgovor dajati ? In ali vam bodo poskerbeli milostno
sodbo ? In ako večni sodnik izreče pogubivno sodbo,
ali bodo šli mesto vas v večni ogenj, in vas tako
tega obvarovali?

Zraven tega pa pomislite še to: Znano je sploh,
da vsakdo, ki kterokol verskih resnic katoliške cerkve
terdovratno taji, cerkvenemu izobčenju zapade, to se
pravi, da bode izločen iz cerkve in zgubi pravico
do zakladov njenih milost. Vatikanski cerkveni zbor
je izročno ponovil, da tisti, ki tajijo nauk o ne¬
zmotljivosti višjega učeništva papeževega, zapadejo
temu izobčenju. Nemški škofje so v skupnem pa¬
stirskem listu posebno povdarjali, da taki zapadejo
cerkvenemu izobčenju, se tedaj sami iz svete cerkve

’) Efež. 4, 14. — ») 1. Tim. 6, 20, 21.

— 85

in njenih skupnih milosti izključijo. Sv. oče sami
so zadnji čas posebno sledeče izrekli: „Treba je, da
vsi, kolikor mogoče, kmalo zvedo, kako so oni, ki
so svoje imena pod hudobno zaupnico (priterdilo k
uporu proti cerkvenem zboru) zapisali, jenjali biti
katoličani, kterih se imajo zarad tega zvesti kato¬
ličani ogibati. Mi pa molimo tudi za nje, da se
streznejo in temni nauk pekla zapuste, in to zaver-
žejo, k čemur so se spoznali, ter skušajo pohujšanje,
ktero so bližnjemu dali, z besedo in zgledom zopet
popraviti. Kdor bi bil tedaj tako terdovraten, da v
svoji zmoti ostane, bil bi iz cerkve izobčen, to se
pravi: izključen je iz cerkve ter zgubi delež za¬
kladov njenih milosti in pravico prejemati sv. za¬
kramente, ki bi se mu celo na smertni postelji le
tedaj deliti smeli, ako se svoje zmote odkritoserčno
kesa in jo prekliče; nima dalje pravice biti kerstni
ali birmanski boter in tudi ne pravice in dobrote
cerkvenega pogreba. In tej izključbi se ne more
nihče čuditi, kajti Kristus je naravnost zapovedal:
Kdor pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik
in očiten grešnik!

4. Iz tega zdaj lahko previdite, kako
mi je bilo pri sercu, ko sem slišal, da so
se dali nekteri zapeljati tako zaupnico
podpisati.  Ako bi gledal na blagor cerkve  v
obče, pač lahko bi se zarad te nevihte tolažil, ker
bo cerkev vsesploh po nevihtih le še terdnejša in
močnejša. In ako bi se hotel le na svojo škofijo
sploh ozirati,  bi zarad tega zopet ne imel žalo¬
vati, zakaj zadnje leta so prijatlji in sovražniki kato¬
liške vere sprevideli, da je ljubezen in udanost kato-

86  —

ličanov do cerkve pri nas ravno zarad različnih stisk
in napadov še močnejša postala. Ali jaz sem po¬
stavljen za pastirja tudi vsakemu posebej
izmed vas in prerad bi stopivši v večnost svojemu
božjemu sodniku rekel: Vse, ktere si mi izročil, ti
zopet pripeljem in nobenega izmed njih nisem zgubil.
In za tega volja je to priterjenje k uporu
zoper sveto cerkev moja največja žalost,
ki me je zadela, odkar sem sprejel službo
višjega pastirja,  ker tiste, ki bi terdovratno pri
tem ostali, nič druzega ne čaka, kakor večno po¬
gubljenje, neizmerna nesreča, ktero bi moral z gren¬
kimi solzmi objokovati, kakor je svojega padlega
sina Absalona objokoval kralj David, o kterim stoji
pisano! „Pri sporočilu smerti Absalonove je kralja
žalost obšla, šel je v hram, ter se je jokal. In je
grede tako govoril: Moj sin Absalon! Absalon moj
sin! kdo mi da, da jaz umerjem mesto tebe, Ab¬
solon moj sin! moj sin Absolon! 1 )"

Vendar rad obstanem in s serčno hvalo do
Boga spoznam, da mi to grenko poročilo ni
ostalo brez tolažbe.  Slišal sem namreč, da so
ti podpisavci opomnjeni od cerkvene strani, da namreč
podpis take zaupnice prav za prav pomeni odpad od
katoliške cerkve; kar najbolj mogoče določno opo¬
rekali in slovesno zagotavljali, da niso imeli ne naj¬
manjše misli storiti kaj zoper katoliško cerkev, še
manj so kdaj na to mislili iz katoliške cerkve iz¬
stopiti. Kakor sem rekel, mi je to v veliko tolažbo
in popolnoma sem prepričan, da ni nikakor dvomiti
o njihovem katoliškem mišljenji. Zarad tega sem ozir

>) Kralj 18, 32.

87

katoličanov, ki so bili k podpisu zapeljani, v srečnem
položaji sv. Petra, ki je nekdaj svojim poslušavcem raz¬
lagal, kako velik greh so storili, ker so v storjen ptuj
greh dovolili. Ko pa so bili poslušavci zarad tega
zelo poparjeni, ker popred na kaj takega kratko in
malo mislili niso, in je sv. Peter njih kesanje in
dobro voljo videl zopet k Bogu se verniti, rekel jim
je tolažljive besede: „In zdaj bratje! vem, da ste iz
nevednosti to storili. “ *) In potem jih je podučil,
kako zamorejo svoje pregrehe zopet popraviti, kar so
tudi z veseljem storili.

5. Tako se obernem zdaj tudi jaz z
vso tisto očetovsko ljubeznijo, ktero mi
je Bog v serce položil, do malega števila
onih katoličanov, ki so se dali zapeljati,
da so imenovano zaupnico podpisali in
rečem:  Terdno verujem, da hočete katoličani biti
in ostati, in da še le zdaj sprevidite, da ko bi terdo-
vratno ostali pri onem privoljenji k zaupnici, bi to
toliko bilo, kakor izstop iz katoliške cerkve, in za-
tajenje edino prave vere, zato vas hočem zdaj po¬
dučiti, in vam z očetovsko ljubeznijo pomagati, da
storjeno pregreho zopet popravite.

Glejte s tem podpisom ste prišli v stan moža,
ki se je dal zapeljati, da je nekaj pil, o čemur je
pozneje zvedil, da je bila strupena pijača. Seveda
bo ubogi goljufani zdaj terdil, da ni najmanje mislil
piti strupa, tudi bi gotovo pijače ne bil okusil, ako
bi bil vedel, da je ostrupljena. In gotovo bo vsakdo
tej terditvi popolnoma verjel. Ali je pa to tudi že
zadosti, ali bo s tem izpiti strup že neškodljiv ? Ali

>) Apost. Djanje 3. 17.

88

ni na vsak način potrebno, da ubogi mož dobi zve¬
denega zdravnika, ki razume ga zopet oprostiti iz¬
pitega strupa in odverniti še proteče hude nasledke ?
Tako je tudi zarad podpisa. Zagotovilo, da s tem
zoper sv. vero in cerkev niste hotli čisto nič storiti,
je popolnoma dobro in pravo. Ali ker zdaj veste,
da gre oni podpis že po svojem lastnem pomenu,
tudi zoper vašo voljo, zoper vero in cerkev, in ker
je vaš podpis že v roke cerkvenih sovražnikov poslan,
kar je zunanje vidno djanje; zamore se oni podpis
zopet le z nasprotnim zunanjim vidnim djanjem ob
moč in veljavnost djati. To djanje bo pa najbolje v
tem obstalo, da pred vašim dušnim pastirjem za
gotovo naznanite svojo zestobo do sv. cerkve, ter
prekličete svoj podpis na korist nasprotnikov svetega
cerkvenega zbora in izrečete svojo terdno in nepre¬
makljivo voljo v katoliški cerkvi živeti in umreti.
Ako daste to pojasnilo ustmeno, si ga bo dušni
pastir zapisal; ako ga daste pa pismeno, bo dušni
pastir to pisanje shranil. Kdor pa hoče to rajše
storiti pri dekanu, kakor pri lastnem dušnem pastirji,
ima v tem popolnoma prosto voljo.

6. In zdaj se obernem zopet do vseh,
ktere mi je gospod v duševno vodstvo iz¬
ročil.  Spomnite se najpopred jako podučljive do-
godbe iz življenja Jesusa Kristusa. Gospodje oznanjal
verski nauk, ki ga človeška pamet veliko manj ra¬
zume, kakor nauk o pomoči sv. Duha, da se namreč
najvišje cerkveno učeništvo v slovesnih razsodbah, ki
zadevajo božje razodenje, zastran verskih in djanskih
naukov ne more motiti. Mnogo se jih je jezilo zarad
onega nauka Gospodovega in odpadli so od njega in

89  —

od prave vere. Da si jih je bilo veliko, ki so Gospoda
zapustili, zarad tega odpada Kristus svojega nauka
ni spremenil, temuč vprašal celo svoje aposteljne, ga
li hočejo tudi oni zapustiti? In Simon Peter mu od¬
govori: „ Gospod h komu pojdemo? Besede večnega
življenja imaš. 1 ) Glejte preljubi! tako je in tako
ostane! Naj se človeški napuh pred verskimi nauki
šopiri, kolikor se hoče, ne ostane mu vendar nič
druzega, da si ali zagotovi svoje zveličanje s tem, da
verno sprejme in se ravna po teh besedah, ali pa
da hiti, ako jih zaverže, v večno pogubo. Pervo je
tedaj, pri tej priliki, Bogu zopet nepremakljivo zve¬
stobo in udanost do svete katoliške cerkve obljubiti
in se verske nevarnosti kolikor mogoče ogibati.

Dalje ima biti to novi in nujni opomin, za
naprej se pridno v katoliškem verskem nauku po¬
dučiti. Starši naj pa dalje ozir otrok z vso marlji¬
vostjo pazijo, da zadobe ti prav natanek verski poduk.
Zadnjič mora to tudi že potrebnost kazati, da vsi,
kterim je njih duša in zveličanje ljubo, storijo terden
sklep, ogibati se onih oseb in družtev, od kterih
jim preti nevarnost za dušno zveličanje. In zopet
morajo starši in predstojniki tudi ozir svojih to
dolžno skerb prevzeti. „ Bodite trezni in čujte; ker
hudič, vaš zopernik, hodi kakor rjoveč lev okoli, in
išče, koga bi požerl. Temu se ustavljajte terdni v
veri. “ 2 )

In zdaj vas prosim pred vsem, da ubogate
besede sv. Pavla, ki se glase: „A.ko pa kdo ni
pokoren našemu podučenju v listu, tega zaznamvajte,

*) Jau. 6, 68-70. — *) 1. Pet. 5, 8.

— 90  —

in ne imejte družbe z njim, da bo osramoten. Vendar
ga ne imejte kakor sovražnika, ampak posvarite ga
kakor brata. “

Dalje vam navedem besede, ktere Bog vsakemu
duhovnemu predstojniku, tedaj tudi meni govori:
„Sin človekov, pravi Gospod, tebe sem Izraelovi
hiši dal čuvaja; ko boš tedaj slišal iz mojih ust
govorjenje, oznanuj jim ga v mojem imenu. Kadar
hudobnemu porečem: Hudobnež, umeri boš, umeri!
pa mu tega ne poveš, da bi se hudobni vernil s
svojega pota; bo hudobni umeri v svoji krivici, nje¬
govo kri pa bom tirjal iz tvojih rok. Ce pa hu¬
dobnega opominjaš, da naj se verne s svojih potov,
in se verne s svojega pota, bo sam umeri v svoji
krivici, ti pa si otel svojo dušo. 2 ) Glejte tedaj, s
svojo dušo in zveličanjem moram pri Bogu porok
biti, da vam resnico tudi tedaj povem, ko vam je
grenka. Te besede odmevajo v moji duši posebno
pri teh nevarnostih za vašo vero močnejše, kakor na¬
vadno, in vi sami mi boste morali enkrat pred Go¬
spodom pričati, da nisem opustil, vas podučiti, opo¬
minjati, prositi, rotiti, da ostanete Gospodu zvesti in
se ne pustite od sovražnikov svojega večnega zve¬
ličanja zapeljati. In od tega velikega odgovora, ki
ob času verskih nevarnost še veliko bolj teži, sem
že pred nastopom svojega nadpastirskega poslovanja,
in od tega dne naprej vedno Gospoda prosil, da naj
pusti, ako bi videl, da bi vaše drage, z njegovo božjo
kervijo odkupljene duše po mojem delovanji ali ne¬
delovanji škodo terpele, mene popred umreti! In
pri tej sedanji priliki sem Gospoda gorečnejše prosil:

') 2. Tesal. 3. 14. — >) Eceh. 33, 7—9.

— 91  —

Daj, da popred umerjem, preden bi dragocene duše
vsled moje delavnosti ali vsled mojega zadolženja
dušno škodo terpele! In prosim vse, kterim je zve¬
ličanje duš resno pri sercu, me v tej molitvi pod¬
pirati. Kajti ni potrebno, da živim dalje; ali ne¬
ogibno potrebno je, da vsi skupaj Bogu Gospodu in
sveti cerkvi zvesti ostanemo, in tako svoje duše re¬
šimo. Neogibno potrebno je, da opravljam svojo
službo tako, da morem reči s svetim Pavlom: „Za-
toraj vam pričujem današnji dan, da sem čist od
kervi vseh, 11  — da sem svoje dolžnosti spolnil, in
nisem kriv, ako se kdo izmed vas pogubi. Kajti
nisem opušal, ampak se trudil z vso močjo, da vas
obranim vse v zvestobi do svete cerkve, ktera je
edini most, cez kterega zamorete iz te doline solz
priti v večno zveličanje. Blagor vsem, ki se derže
le pravega vodnika, in so oddaljeni od krivih, ki
najvišjemu namestniku Jesusa Kristusa pokorščino
odrekajo, in so zato pravo pot zgubili, so slepi vod¬
niki slepcev, dokler ne padejo sami in vsi njih pri-
verženci v jamo, iz ktere ni na veke več nobenega pota.

VII. Poglavje.

Doseženi namen našega popotovanja: nebesa.

Namen, pot in vodnike smo premišljevali. Za
naš pravi namen nam je Bog nebesa odločil, kaka
neizrečena ljubezen božja do nas ! Ako hodimo stano¬
vitno po tej poti prave vere pod vodstvom pravega

>) Djanje apost. 20, 26.

92  —

namestnika Jesusa Kristusa, dosežemo ta zveličavni
namen. Bog pa je dal človeku prosto voljo in ne
sili nikogar. Kdor si hoče raj še krive vodnike iz¬
voliti in po napačni poti hoditi, zamore sicer to
storiti, ali ne sme se čuditi, da pride do napačnega
namena, v pekel, kterega ni Bog, temuč puntarski
človek sam si v namen odločil.

Ta dva tako neskončno različna namena imamo
še bolj natanko spoznati: doseženi namen, nebesa,
in zgrešeni namen, pekel. Začnimo s pervim.

1. Poželjenje in hrepenenje za nebeško
veselje  nam David predstavlja v podobi jelena,
kterega preganjajo psi in hrepeni po studenci: „Kakor
hrepeni jelen po studenčni vodi, tako hrepeni moja
duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po močnem,
živem Bogu; kdaj bom prišel, in se prikazal pred
božje obličje?“ To podobo si hočemo bolj natanko
ogledati.

Vročega poletnega dne pride jelen do znožnja
visoke gore, strašno je žejin, verne se proti studencu,
ki izvira verh gore. Lovci so ga že zapazili, veliko
jih je in mnogo pesov jih spremlja, na tihem so ga
že obstopili, zasedli vse steze, vse kraje, kjer mora
memo priti, in ko so gotovi, da jim nikakor več ne
uide, spustijo pese. Zdaj še le zapazi jelen nevarnost,
z vso močjo leti zdaj na vzgor, na desno in na levo,
ali povsod so pesi, gonjači, lovci. Vendar s trudom
pridere skozi, prehiti jih poslednjič proti verliu gore.
Ali glej, goščava bo večja, rogovile mu bolj nagajajo,
trudnost prihaja večja, žeja ga vedno bolj tare, moči
bolj in bolj pešajo, že malo zastaja, že se slišijo pesi,

») Psalm 41, 1, 2.

— 93

ki so ga dohiteli, od vseh strani napadli s serditim
grizenjem. Ubogi jelen! ali bo blaga žival poginila?
Zdaj napne vse svoje moči, beži in hiti berzo, kakor
veter v visočino in zopet jih prehiti — kako hre¬
penenje po studenčni vodi! ali daleč je še gori na
verhu. Poleg tega nova nevarnost, nova serditost
goljufanih pesov, nova zvijača prekanjenih lovcev!
In tako gre dalje celi dolgi vročni poletni dan!
Zadnjič se bliža večer, hladnejše prihaja, zrak je
čistejši, gorski verhunec ni več dalječ, pesi so oma¬
gali, so zadej ostali, lovci so obupali in se vračajo
čmerni proti domu in — jelen je otet, kak občutljej!
zdaj zamore piti, kako krepčanje! zdaj lahko počiva,
kak poživek! zdaj ni več nevarnosti, kaka mirnost!

Ta jelen je podoba tvoje duše; vroč poletni dan
je cel čas tvojega življenja; gora je pot v nebesa, je
trud in hrepenenje kristjanjskega življenja; pesi, lovci,
gonjači so lastne hude strasti, zapeljivi svet, hudič;
ako si storil smertni greh, so te vjeli in smertno
ranili; ako bi se še iztergal in bežal zopet dalje, te
mora božje usmiljenje le s čudežem zopet k duševnemu
življenju obuditi; hladni večer je konec tega trudo-
polnega življenja; blagi studenec na gori je nebeško
veselje, da Bog sam; pijača iz njega večni pokoj;
varnost pred vsemi nevarnostmi je oživanje večnega
zveličanja. O nebesa, o sladka domačija, pozdravljamo
te iz daljave! Resnično, „kakor jelen hrepeni po
studenčni vodi, tako hrepeni moja duša po tebi, o
Bog! Kdaj bom prišel in se pokazal pred božje
obličje ?“ v  i

2. Vhod v nebesa.  Ce si tako srečen, da
umerješ popolnoma čist vsakega greha in grešne

— 94  —

kazni, ali če se ti tvoj angelj varuh v vicah pri¬
kaže z veselim naznanilom: Pridi, preljubi varvanček!
zdaj si popolnoma očiščen, pojdi v večno veselje!
ako te zdaj pelje iz plamneče temnice, ako te po¬
ljubi iz polubljejem večnega miru, ako te spremi do
vhoda večnega življenja, ako prestopiš nebeška vrata,
kaki občutljeji, kako zveličanje bode prešinilo vse
tvoje moči in zmožnosti! Tukaj grem notri in nikdar
več ne bom preganjan; ni več doline solzne, grešne
nevarnosti, ne vic, ne terpljenja, ne joka, o kako
zveličanje!

In v nebesih, kaka radost o tvojem prihodu.
Ako božji zveličar zagotovi, da je v nebesih toliko
veselje zarad spokorjenja enega samega grešnika, ako-
ravno zamore ta zopet grešiti in slednjič vendar le
popubljen biti, koliko bo še le veselje, ako zvesta
duša kje pride, ki je vse premagala in se povzdignila
do popolnosti doveršenega otroka božjega! Kak vesel
prihod in veselo sprejetje, kaka serčna vošila, kako
polubljeji večnega združenja! Kako snidenje s tvojimi
starši, brati, sestrami in prijatelji! Družina obilnega
števila je na barki, ktera jo ima preseliti v ptuj
kraj, ali barka se razruši in pogrezne, vsakdo zgrabi
za kako desko, za ostanke lesovja, vsi udi družine
so drug druzega zgubili, vsak misli, da so vsi drugi
zgubljeni; očetu se posreči, da pride do otoka, tudi
mati, tudi sinovi, tudi hčere, vsi priplavajo s časom
tje, vsi so oteti, nihče ni zgubljen! Kako snidenje,
objemanje, poljubovanje, vprašanje, pripovedovanje,
čestitanje, akoravno v tem stanu z golim življenjem
na tem pustem otoku! Kako neskončno veselje mora
tedaj biti zveličavno snidenje in skupnost v nebesih;

— 95

In vendar te čaka še bolj zveličavno snidenje
v nebesih, ako le zdaj kot pravi kristjan delaž in
živiš, terpiš in se ogibaš, moliš in daruješ, in tako
po svojem stanu skušaš, da pomagaš tudi drugim
dušam doseči večno zveličanje. Da dosežejo to po
tebi, ni potreba, da bi bil misijonar ali duhoven,
tudi s samo molitvijo in dobrim zgledom zamoreš to
doseči. In našel boš mnogo duš, ktere te bodo z
veseljem sprejele in bodo ti večno hvaležne, ker so
tudi s tvojim sodelovanjem v nebesa prišle; duše,
ki bodo popred iz vic rešene; druge, ki so bile ob¬
varovane smertnih grehov; zopet druge, kterim je
božja prizanesljivost po grehu podelila čas in milost
pokore; še druge, ktere so se iz krivoverstva in ne-
verstva spreobernile; zopet druge, kterim se je življenje
do sprejetega svetega kersta podaljšalo, ker bi bili
sicer zarad njih naturne slabosti že popred umerli.
To vse zgodilo se je s tvojo sodelavnostjo, akoravno se
ti koj tacega še dozdevalo ni, kako neizmerno te bo
veselilo videti, kako si tudi ti deloma pripomogel
odrešivno kri Jesusa Kristusa dušam v korist oberniti!

Potem vstop in večno skupno življenje z vsemi
angelji in svetniki, z Marijo, materjo božjo samo,
še celo z Bogom, s tremi božjimi osebami, z naj¬
svetejšo trojico!

3. Splošno o nebeškem veselji.  Brez
števila ljudi žertuje čas, trud in pomanjkanje celega
življenja, da dosežejo kak zemeljsk namen; malo-
kterim se posreči, ali šteje se jako srečnega tisti,
kteremu se posreči ta naklep, akoravno ga zamore
le malo dni vživati, potem ga pograbi od tod merzla
roka smerti! Kdor gre v nebesa, posrečilo se mu je

— 96  —

naj bolj vzvišeno hrepenenje, kterega blaživno vživanje
se nikakor misliti ne da, ktero mu večno nikdar in
nikoli vzeto ne bo.

Ko bi večno veselje tudi ne bilo večje, kakor
tisto, ktero je imel Adam v raji, in ga je za-se in
za nas zgubil, bilo bi že to večno posestvo raja
krasnejše, kakor si misliti zamoremo.

Kako čudapolno sladkost imajo svetniki že na
tem svetu v naj hujših ter pij enj ih in bolečinah! tako
da sv. Terezija prosi: Eno ali drugo, o Gospod!
pusti me aliterpeti, ali pa umreti! Le terpljenje mi
zamore to zemeljsko življenje osladiti! — in da sv.
Magdalena Pačiška prosi: Ne umreti, ampak terpeti,
odloži še, o Gospod! uro moje smerti in mojega
večnega plačila, le iz tega vzroka, da zamorem iz
ljubezni do tebe še prav veliko terpeti! in da si
Frančišek Ksaverij, nad kterega se usiplje iz celega
neba polno križev, vse z veseljem sprejme in hre¬
peneče prosi: Se več križev, o Gospod, še več! Saj
so svetniki izveršili dela, kterih edini spomin našo
omehkuženo naturo že zgrozi, in vendar so svetniki
iz ljubezni do Boga v tem le prav posebno sladnost
našli. Celo najstrašnejše muke so se svetnikom pri¬
ljubile, tako da njih duša notranjega veselja ni mogla
prikriti, temuč je morala ga v glasnih pesnih razode¬
vati, med tem, ko je njih život med ognjem in pod
železom neizrekljive muke terpel, in počasi omagoval.
Ge je tedaj tako sladko za Boga terpeti, kako nes¬
končno sladko mora še le biti celo zveličanje pri
Bogu vživati! Ge je že tako veliko veselje, za Boga
jokati, kako veselje mora biti, pri Bogu v neizmernem
morji nebeške blaženosti plavati! Ako je bil kdaj

— 97

kak svetnik v Bogu zamaknjen, in ako je videl z
enim pogledom nebeško veselje, ako je eno kapljo
vžil iz morja nebeške radosti, le eno kapljico, je po
zopet zadobljeni zavednosti po celem svetu iskal, da
bi našel podob in izrazev dopovedati le nekoliko
velikost in neizmernost nebeškega veselja, ktero je
pripravljeno zvestemu kristjanu, a nobene besede in
nobene podobe ni našel, ktera bi bila le količkaj
pripravna predstaviti le en pogled, le eno kapljo
nebeške slave, tako da ni ostalo druzega, kakor za¬
klicati s sv. Pavlom in Izaijam: „Oko ni vidilo, uho
ni slišalo, in v serce človekovo ni prišlo, kar je Bog
pripravil tem, ki ga ljubijo. “ r )  V resnici, vsak popis,
kterega zamore umerljivi človek o nebeški slavi dati,
ostane tako daleč za resnico, kakor obris solnčnega
svita, kterega kak deček z ogljem na siv zid nariše,
zaostane za poldanskem solncem. Vzemi vse veselje
skupaj, ktero je kdaj kak umerljivi človek, da ktero
so vsi ljudje skupaj vžili, pomnoži to zemeljsko kra¬
soto tisočkrat, in pomnožuj ta pridobljen znesek še
vedno naprej celo leto, tisoč let, in vendar vse to
še senca ni tudi najmanjšega nebeškega veselja!
Kolikor nepopisljivše pa je to veselje, toliko srečnejši
smo; kajti, akoravno ga v tem življenji ne razumemo,
bomo ga vendar v onem življenji večno vživali!

Keršanska čednost, s ktero se nebesa zadobe,
stavi svoje zahteve do duše in do telesa človekovega.
Telo in duša delata skupaj, da dosežeta večno slavo.
Zatorej bosta tudi oba poplačana. Glavna reka se
izliva v dušo, pa tudi telo vstane sodnji dan, bo

>) 1. Kor. 2, 9.

7

98

poveličano in se ima udeležvati nebeškega veselja.
Premišljujmo tedaj

4. P ervič nebeške blagosti, ki jih bo
duša občutila.  Um, pravo spoznati, serce, po
zveličanji hrepeneti, volja, največjo dobroto ljubiti,
to so dušne zmožnosti. Tem trem dušnim zmožnostim
je odkazan že tukaj na zemlji čeznaturen delokrog
v treh božjih čednostih, ki so: vera, upanje in lju¬
bezen. Pri vstopu v nebesa pa se spremeni vera v
gledanje, upanje v posest, ljubezen pa ostane večna,
le da je tukaj enaka bolj iskanju in hrepenenju
po nenazočemu ljubem, tam pa se veseli najpopol¬
nejšega združenja in zveličavnega vživanja pričujočega
ljubega, ki je največja dobrota, Bog sam. Premiš¬
ljevali bomo vse tri bolj natanko.

a) Zveličavno gledanje Boga,  v ktero
se vera spremeni, je najpopred oblaženje uma, to je
vseh različnih zmožnost človeškega uma. Ni več
vera, ne mišlenje, temuč gledanje, je spoznanje božje
v njegovem bitji, kakoršen je, ne v priliki, ne v po¬
dobi, ampak naravnost; gledanje z naj večjo jasnostjo,
popolno spoznanje, kolikor je to omejenemn duhu
mogoče; to je jedro nebeškega veselja.

Kako se godi to zveličavno gledanje? — A ko
hočemo s svojim telesnim očesom telesne reči gledati,
biti mora oko jasno in zdravo, tudi je luč potrebna,
najboljša je solnčna luč. Ako hočemo s svojim dušnim
očesom, z umom, s pametjo, duhovne reči gledati,
mora to oko, to je zmožnost uma, biti zdravo, ne
slabotno, ne slaboumno, kermežljavo, in v to oko
mora tudi še luč od zunaj posvetiti, namreč odreja,
poduk, izolika, napeljevanje k vaji. Ako pa hočemo

— 99

z dušnim očesom uma kaj čeznaturnega gledati, to
se pravi, ako hočemo verovati v božji čednosti sv.
vere, mora tudi luč biti čeznaturna, namreč božja
milost. Tedaj morata oko in luč nekaj od nature
tiste reči imeti, ktero hočemo gledati.

Ako hočemo tedaj Boga v njegovem bitji gledati,
se to ne more zgoditi z očesom našega poveličanega
telesa, ktero bomo imeli v nebesih, tudi ne z naravnimi
močmi našega človeškega duha, ampak le s čeznaturnim
oboroženjem našega dušnega očesa. Pridružiti se mora
potem še čeznaturna luč, ki se imenuje luč čez¬
naturnega poveličanja.

Naj bo zdaj ta luč nebeške slave Bog sam, * *)
ali pa od Boga izhajajoča milost, na vsak način je
njen učinek trojen: povzdigne človeškega duha in ga
stori Bogu enakega, tako da ima moč, Boga gledati;
razširi dušo, tako da zamore gledaje Boga v se
sprejeti, kakor bi malo posodo tako raztegnili, da
bi celo veliko morje v se vzeti zamogla, in kakor
ima že naše telesno oko čudapolno lastnost, da za¬
more obširno okolico z vsemi hribi in poslopji v se
sprejeti in kazati; poslednjič spodbudi tako povzdig¬
njeno in razširjeno dušo, ter jo podpira, da Boga v
njegovem bitji zares gleda in v njem neskončno
srečo vživa. 2 )

V tej luči slave vidi tedaj zveličani najpopred
Boga v njegovi edini naturi in bitji, vidi ga v nje¬
govi trojnosti božjih oseb, vidi vse razmere treh

i) Glej Apok. 21, 23 in 22, 5.

*) Glej Less. de suramo bons 1, 2, c. S, n. 52. in sv. Sales:
Theotiraus 3. bukv. pogl. H.

7 *

100

božjih oseb med seboj, J ) vidi slednjič vse razmere
Boga k vsem bitjem v nebesih, na zemlji in pod
zemljo v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti.

In v Bogu, njih vzroku, ki jih je vstvaril, in
v čega vsegavednosti je vse vedno nazoče, vidi zve¬
ličani tudi vse stvari; vendar to ni prava udeležba
božje vsegavednosti, ni gledanje vseh stvari v vseh
njih razmerah; vidi pa vendar vse stvari, ki so ž-njim
v kaki zavezi in kterih vednost zamore njegovo zve¬
ličanje povišati. Vidi tedaj jasno in neprikrito vse
verske skrivnosti, vse verske resnice, čudeže božjega
vladanja sveta v krogu narave in milosti, razmere,
v kterih so udi kraljestva božjega, sv. cerkve v ne¬
besih, na zemlji in v vicah, zveličanje svojih nebeških
tovaršev, potrebe in prošnje vernih na zemlji. In
pred vsem spozna samega sebe v Bogu, ki ga je
po neskončni dobroti oprostil greha, vsega hudega
in minljivosti; s svojim spoznanjem in ljubeznijo je
deležen božjega življenja v mirnem pokoji in vedno
novem veselji, spoznanji, delavnosti in ljubezni. Tu
vidi, kako ga je Bog ljubil z večno ljubeznijo, tu
spozna njegova očetovska vodila po vseh potih, v
prestanih bolečinah, v premaganih skušnjavah, v od¬
puščenih grehih, v preobilnih milostih. In gleda doli
na tiste, ki še popotujejo na zemlji, raduje se spo-
korjenja grešnikov, zmage skušanih, stanovitnosti pra¬
vičnih. Spozna dobre, kterih popred nikdar ni poznal,
zakaj Bog izlije čez vse svojo luč in razsvetli vse. * 2 )

') Glej Sales, ravno tam pogl. 12. 13.

2 ) Glej Hettinger, Apologie des Christenthumes, 3. natis. Frei-
bnrg 1869. 2. zvezka 2, 279—281.

101

Ni čuda, da je tako gledanje bitja božjega in
drugih reči v Bogu tako' neizmerno zveličanje. Ved¬
nost in spoznanje se zamoreta tukaj le z najbolj
občutljivim trudom le po kaplji doseči, in ako ju
dosežemo, sta pomanjkljiva in omejena, in vendar
podelita tako blago in veliko sladkost. — In vera
je tukaj le temna v sveti senci in skrivnosti za¬
krita, in vendar deli čistim dušam ob času pobož¬
nosti in molitve veliko veselje, ktero vse posvetno
daleč prekosi in z Bogom združeno dušo z takim
veseljem navda, da se sv. mučeniki za vse muke
trinogov niso kar nič zmenili, temuč so jih kakor
sladkosti poželeli. Ako se zdaj v nebesih ta vera
naravnost v popolno gledanje spremeni, ako zveličani
gleda krasoto nebeškega Jeruzalema, lepoto poveli¬
čanih teles vseh in Jesusa Kristusa samega, dušno
lepoto vseh nebeških prebivalcev po vseh stopinjah
gori do nebeške kraljice same, lepoto Boga troj-
edinega, kogar gledanje celo božjim osebam na vse
veke neskončno veselje vzročuje; kdo bi se mogel
čuditi, da to gledanje oklepa bistvenost nebeškega
veselja!

b) Zveličavno posestvo in vživanj e Boga.
To gledanje je tako milo in bistveno, da svetniki
vse zveličanje ne gledajo samo, ampak tudi imajo
in z gledanjem in posestvom tudi vživajo. Božja
čednost upanja se je v posestvo in vživanje tega,
kar so upali, spremenila. Naj bolnik tukaj gleda
tudi popolnoma zdravega človeka, k zdravju s tem
vendar le ne pride; naj siromak, lačen, žejin, vsa
bogastva, vse jedi, vse pijače gleda, to ga ne nasiti,
on ostane ubog in nesrečen, kakor je bil popred,.

102

on občuti zdaj svojo nesrečo toliko bolj, kolikor bliže
in zapeljivše je videl pomočke, s kterimi bi se ne¬
sreča odverniti zamogla, in jih vendar ne doseže.
Zveličavno gledanje pa je h kratu tudi zveličavna
posest in vživanje gledanega, Boga samega, in v
Bogu vseh drugih dobrot nebeških. In v tem po¬
sestvu in vživanji bo duša večno počivala, večno po¬
polnoma zveličano počivala v Bogu! In to je tisti
večni pokoj, kterega po napeljevanji sv. cerkve
mertvim prosimo, in popred omenjena luč slave je
tista luč, ktera jim ima večno svetiti. — Zadnjič

c) zveličavno združenje z Bogom v sv.
ljubezni,  ktera se pa ne spremeni v kaj druzcga,
kakor vera in upanje; ta ostane in bo očiščena vseh
pomanjkljivosti, bo polepšana in povišana do božjega
bitja, do združenja z Bogom. Tukaj je ljubezen po¬
želenja, poželjivo išče svojega Boga; tam je ljubezen
vživanega posestva; tukaj je ljubezen bolesti, boleče
daljave, grenkosladke domotužnosti; tam je ljubezen
mirnega, zveličavnega združenja; tam je ljubezen
plačila in vživanja. r ) V tej ljubezni se združi svetnik
najtesnejše z Bogom, kakor reka z morjem, kakor
demant s solnčnim žarkom, kakor železo z ognjem.
Že zdaj bomo po milosti deležni božje nature, kakor
nas uči sv. Duh, 2 )  koliko popolnejše tam v po¬
veličanji? Obderžimo pa le vedno svoje lastno bitje
in bistvenost v Bogu, nikdar ne jenjamo biti ljudje,
in nikdar ne začnemo biti Bog; tudi železo zgubi
sicer v ognji svojo terdoto, svojo rnerzloto, svojo
černo barvo, ogenj spremeni te lastnosti železa in ga

') Glej Oswakl Eschatologie, 2. natis, Paderborn 1869, stran
51—52. — J) 1. Pet. 1, 4.

— 103 —

stori cisto in popolnoma ognju enako, železo ogenj
v se vzame in zdi se nam, da je po videzu in
učiniku luči in gorenja popolnoma ogenj, ali vendar
ostane železo vedno železo, in ne bo nikdar ogenj,
in ogenj ostane ogenj in ne bo nikdar železo, kakoršno
koli naj tudi bo združenje in prešinjenje obedveh.

To živo združenje z Bogom v ljubezni — kako
neskončno zveličanje! Saj je že ljubezen na svetu,
ljubezen daljave, ločitve, pomankanja, hrepenenja,
zatajevanja, poželenja in hrepenenja tako polna vžitka,
tako sladka, da ljubečemu spremeni vso bolečino
pomanjkanja in odpovedi, ves trud hrepenenja in
bojevanja v sladki vžitek; kako neskončno zveličanje
bo tam polno, mirno, večno združenje z Bogom, ki
je največja dobrota, to polno, mirno, večno posestvo
in vživanje Boga, in v Bogu vseh drugih blagrov !
Poleg tega

O O

5. Telesna radost.  Telo svetnikov je v zlož-
nosti z dušo ob enem terpelo, se bojevalo, žertovalo,
zaslužilo je tedaj z dušo plačilo nebeške slave, ali
ga morda ne bo sprejelo? Kakor resnično je Bog
pravičen, bo tudi telo večnega zveličanja v preobilni
meri deležno, tisto telo, ktero je v zvezi z dušo
delalo in služilo. Zdaj leži v naročji zemlje, raz¬
drobilo se je v prah. Ali ura pride, ob kteri bodo
vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinu božjega; in
bodo prišli, kteri so dobro delali, v vstajenje živ¬
ljenja. In vstalo bo ravno tisto telo, ktero imamo
zdaj, v kterem zdaj živimo, v kterem zdaj dobro
delamo in nebesa služimo, ne drugo, ktero bi bilo

') Jan. 5, 28, 29.

— 104  —

mesto sedanjega vnovič vstvarjeno, pač pa ne bo
imelo to telo pri vstajenji v sebi onih tvarin, ktere
se vedno preminjajo, v telo pridejo in se zopet iz
njega izločijo.

To vstalo telo pa bo poveličano, duhu podobno,
ali ne v duha spremenjeno, povišano do vzora, tako
da bo telo človekovo, ki je prava pripodoba božja,
v svoji doveršenosti čisto in popolno izobraženo. Po
tej vzorni obliki, ali podobi zdihuje zdaj telo, in
doseglo jo bo tudi. ako se da do cela duši, sklenjeni
z Bogom, v tem življenji po zapovedih keršanstva
voditi. Tam ne odloži samo vsega hudobnega in
pregrešnega, kar je po grehu pervih staršev vanj
prišlo, ampak tudi to zgol posvetno, kar je rajsko
telo pervih staršev tudi že pred grehom nad seboj
imelo. Povzdignjeno bo v oni stan, v kterem zamore
v najvišji meri zveličavne podobnosti božje udeleže¬
vati se, ter jo ob enem vživati. Kolikor je zveličavno
gledanje Boga v nebesih vzvišeneje, kakor je bilo
pervo spoznanje božje v človeški duši v raji, za
toliko je poveličano telo krasnejše, kakor je bilo telo
pred grehom pervih staršev v raji. Ali telo bo vendar
le ostalo, in nikdar ne bo duh, imelo bo svoje ude,
meso in kosti*) ravno tako, kakor poveličano telo
Jesusa Kristusa. Zakaj Kristus je „glava telesa,
cerkve, on je začetek, pervenec iz mertvih.“ 2 ) Tej
glavi in zgledu bomo kakor udje in pripodobe po¬
dobni. Kajti mi smo udje telesa Jesusa Kristusa (in
to so vsi pravi kristjani), imamo tedaj pravico do
darov in milost glave, razun onih, vsled kterih po¬
stane ravno glava, za kar pa mi nismo namenjeni.

') Luk. 24, 39. — s) Kolos. 1, 18.

— 105  —

Kakor je tedaj Gospod prešinil zapečaten grob in
je pri zapertih vratih svojim učencem v trenutku se
prikazal in zopet zginil, akoravno je imel meso in
kosti, viden ali neviden, kakor se mu je zljubilo,
tako tudi naše telo ne bo iz okornih zemeljskih
snovi, ampak duhu podobno bo v moči duha prostor
prehitelo, kakor solnčni žarek, ki prešine kristal.
Kakor je duh zveličanega Bogu podoben postal, tako
bo telo duhu podobno. Ze tukaj, ko se telo s tisočerimi
revšinami bori, namenjeno je za čeznaturno in du¬
hovno. Ono je živo orodje in prebivališče, tempelj
sv. Duha, nosivec milosti in zakramentalnega po¬
svečenja, orodje in pogoja sv. življenja, žertev v
terpljenji in bistven del človekov. Zatoraj bo s po¬
veličanjem tudi vsega posvetnega oproščeno in po¬
duhovljeno. Ravno luč je glavno znamenje poveli¬
čanega telesa. Luč tudi ni duh, ali med vsemi ze¬
meljskimi prikaznimi je duhu najbolj podobna. Kajti
nobena teža je ne vleče v globočino, ali ovira v
njenem teku. Učenost ni še dospela tje, da bi dala
odgovor na vse vprašanja o luči, akoravno je po¬
polnoma natorna reč. Kako bi se tedaj čudili, ako
bi o luči podobnemu, poveličanemu telesu, ktero je
s poveličanjem nad vse naturno povzdignjeno, ne ve¬
deli na vsa vprašanja odgovoriti.*)

Neizmerno zveličanje poveličanega telesa pa ob¬
stoji v njegovih lastnostih in v nebeškem vživanji,
ktero je pripravljeno vsem njegovim čutilom.

a) Štiri veličastne lastnosti  ima pove¬
ličano telo, po lastnostih Jesusovega velečastnega
telesa poobraženo.

')  Glej Gijttinger ravno tam stran 365—372.

106

Brezterpnost, da popolna nezmožnost, še
količkaj terpeti. Notranje in zunanje terpljenje, vse
pomanjkljivosti in pogreški, sploh vse, kar bi kerčilo
najpopolnejše blaženo blagostanje in vživanje, je pre¬
magano na veke. Tudi vse pomanjkljivosti, ki iz¬
hajajo ali iz premladosti ali iz previsoke starosti.
Vsakdo bo v tem stanu, v kterem je najpopolnejši.
To telo prešinja moč in zdravje, iz kterega izvira
največje zadovoljstvo, ono ostane večno mlado, večno
novo, večno nerazrušljivo. Ako bi šlo tako telo v
peklenski ogenj, bi se ga ta ne dotaknil, bi občutka
njegove najvišje blaženosti tudi narmanje ne motil.

Jasnost,  spreminjenje, čeznaturni svit je delež,
ki ga ima pri poveličanji duše, in duša zadobi svoj
svit od Boga samega, kogar obličje nezakrito gleda,
in ne da bi se gledajoči bliščalo, kakor se godi
slabotnim telesnim očem pri pogledu solnca. Mojzes
ni videl obličja božjega, 1 ) ker se je pa vendar dalje
z Bogom na gori pečal, svetil se je njegov obraz tako,
da Izraelovi otroci niso mogli pogledati v Mojzesov
obraz zavoljo svitlobe njegovega obličja, 2 ) tako da
je moral Mojzes svoj obraz zakriti, 3 ) da je zamogel
z ljudstvom občevati. To je bila le slaba bliščoba
one luči, v kteri se bo svetilo poveličano telo. Kajti
Kristus bo premenil naše revno telo, ker ga bo
upodobil svojemu častitljivemu telesu. 4 ) In po meri
zaslug in svetosti bo tudi mera te slave pri različnih
svetnikih različna. Druga je svitloba solnca, druga
svitloba meseca in druga svitloba zvezd; zvezda se
namreč od zvezde razloči po svitlobi; tako bo tudi

i) 2. Mojz. 33, 23. — *) 2. Kor. 3, 7. — 3) 2. Mojz. 34, 33.

— *)  Kil. 3, 21.

107  —

vstajenje mertvih l )  z različno svitlobo teles. Posebni
svit bodo imela tista telesa, ki so se obderžala v
popolni , čistosti ozir vseh mesenih poželjivosti, in
tista, ki so za Boga, za svoje bližnje, za vero in za
junaško izverševanje ljubezni veliko terpela. Pa tudi
zadnji nebeških prebivalcev se bo svetil veliko lepše,
kakor solnce in s tako ljubeznjivo lučjo, da ne bo
nobeno poveličano oko nemilo žaljeno, ampak bo
vse z veseljem in zveličanjem napolnjeno.

Hitrost,  ne kakor viharna hitrost vetra, ne
kakor veliko večja hitrost glasu, ne kakor še naglejša
hitrost luči, ampak kakor misel bo poveličano telo,
kakor se bo duši zljubilo, daljave prehitelo od nebes
do zemlje, od enega konca do druzega, da si tudi
ni nikakor povsod ob enem pričujoče.

Slednjič prederljivost in tenkost,  s
ktero prešinja tudi skozi najmočnejši telesni zaderžek,
kakor solnce skozi kristalno ploščo, kakor je Kristu¬
sovo telo skozi kamniti pokrov groba in skozi za¬
pahnjene duri in zidovje šlo. Telo bo duhu in gi¬
banju njegove volje primerjeno, da ga brez najmanjše
težave hitro kakor misel uboga.

6. Potem pristopijo blagosti čutil,  in
sicer take verste in v taki meri, da so svojega da-
ritelja, Boga samega vredne. Čutila človeka so po¬
magala zaslužiti nebeško slavo, zatoraj so tudi na¬
menjena jo večno vživati. Iz ljubezni do Boga so
prestala veliko bolečin in zatajevanj, zatoraj vživa
zdaj tudi vsako čutilo tisto versto nebeškega veselja,
ktera je njegovi lastnosti najbolj primerna.

>) Kor. 15, 41, 42.

108  —

O č i so pobožnemu kristjanu vedno vzrok mnogih
zatajevanj in zaslug s tem, da jih obrača od toliko
zapeljivih reči, od toliko radovednosti v branji, gle¬
danji. Zdaj vidijo pa zato božje mesto z vsemi ne¬
beškimi lepotami, krasoto vseh poveličanih teles svet¬
nikov, presvete device Marije, božjega zveličarja
samega. In to ne bo prazno gledanje, kakor tukaj
na zemlji; ako gleda tukaj kak reven in nesrečen
bogastvo, lepoto, posvetno blago, ostane le pred in
slej reven, zapuščen in nesrečen. Ali tam gori v po¬
polni družbi svetnikov, so svetniki sami srečni tudi
s tem, ker krasoto drug druzega gledajo.

Ušesa  pravega kristjana so se prilizovanjem in
tisočerim praznim radovednostim zapirala, poslušala
so preklinanje in zaničevanje s poterpežljivo ljubeznijo,
očitanje in opominjevanje z hvaležnostjo. Zdaj se
spolni obljuba Kristusova: „Blagor vam, kadar vas
bodo kleli in preganjali in vse hudo zoper vas laž-
njivo govorili zavoljo mene. Veselite se in od veselja
poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih." ')
Kaj bodo pa v nebesih slišala? Hvalne pesmi vseh
svetnikov, Marije same, ki izvirajo v večno poveličanje
božje naj pred iz duše, prešinjajo pa dalje tudi z dušo
zedinjeno telo, ter postanejo po udih glasu ušesim
čutljivi prijetni napevi. Kako močno se čisla krasen
glas že na svetu, kako drago se plačuje, v kaki silni
daljavi se išče! Kako veselje bo tedaj slišati one
nebeške zbore!

Vonj so pobožni  tolikokrat prav občutljivo
zatajevali, posebno v službi ubogih iz ljubezni do

') Mat. 5, 11, 12.

— 109

Boga. Tudi to čutilo ne bo brez primernega plačila.
Svetniki so mnogokrat že v življenji imeli čudapolni,
prijetni duh, še bolj okrepčaven duh so dihali ostanki
ali kosti svetnikov. Kako prijetna bo še le vonjava
poveličanih teles vseh svetnikov?

Pa tudi okus,  ki je z mertvenjem in postom,
s poterpežljivo prenašanim gladom in žejo tukaj za¬
voljo Boga veliko preterpel, bo tam z nebeško slad¬
kostjo in blagim nasitenjem bogato poplačan. Na¬
vadna zemeljska jedila in pijače vživati, bi tam ne
bil vžitek, bi ne bilo veselje, akoravno je Kristus
tudi še po svojem poveličanji z učenci zemeljska
jedila vžival. *) Bog pa jim da tisto krepilo in na-
sitenje, ki je poduhovljenega telesa v nebesih naj¬
bolj vredno in mu je najprijetniše.

In vseskupni občutek  života je tukaj iz
ljubezni do Boga in v duhu pokore pač najobčut-
ljivše terpel. Dobil bo tedaj tudi prepolno mero
čutljivega zveličanja.

6. Različne stopnje nebeškega veselja.
V posestvu in vživanji nebeškega veselja so si vsi
zveličani po eni strani drug druzemu popolnoma
enaki, namreč v tem, da je vsakdo popolnoma srečen,
popolnoma zadovoljen, da nima nobeden kake ne-
spolnjene želje, ali kakega neugašenega hrepenenja.
Morje nebeškega veselja je neskončno, vsakdo zameja
iz njega, kolikor more in mora, ne godi se s tem
nikomur kvivica, da zajemajo tudi vsi drugi, in ako
zajemajo vsi skupaj, še vedno ostaja neizmerno morje.
Vsi svetniki nebes gledajo in vživajo vesoljno božjo

0 Luk. 24, 43.

— 110  —

bistvo, ali nikdo med njimi, in tudi vsi skupaj jo
ne morejo v njeni polni neizmernosti gledati in vži-
vati. Ptiči se radujejo po svoji volji v sinjem zraku,
ali nobeden in tudi vsi skupaj niso kdaj v naj višje
kroge prišli. Tako bomo, kakor bo serce poželelo,
plavali v božjem morji, in akoravno neskončno brezdno
božestva brez priderška in prenehanja vživamo, vendar
ne bomo mogli celo neskončnost povžiti, ktera je
vsak čas čez našo razumnost neskončno vzvišena. J )
Zato je vsakdo popolnoma zveličan. Ali po drugi
strani se vsi drug od druzega tako razločujejo, da
v celih nebesih morda ni dveh, ki bi obedva v
vsakem oziru enako mero zveličanja vživala, ker
imata različne zasluge, različne stopnje svetosti, tedaj
tudi različne stopnje sposobnosti in zmožnosti vži-
vanja; tudi luč slave jim različno sveti, tako da tudi
presveto trojico v različni meri gledajo in vživajo;
to sledi iz tega, ker je Bog neskončno pravičen, in
mora tedaj tudi vsako zasluženje po natanko od-
menjenem načinu poplačati. To pa nikakor ne stori,
da hi se našel tudi le eden, kteri bi zarad tega ne
bil popolnoma zveličan, kajti slednji ima tako stopnjo
zveličanja, da bi višje ni zmožen ne bil.

7. Družba.  Ce je pa tako neskončno veliko
stopnj zveličanja, ali ne vskrajšuje potem pogled višje
stoječih popolnega zveličanja niže stoječih? — Taka
sebična misel je posneta popolnoma po sirumaštvu
posvetnega življenja; svetnikom kaj tacega nikdar v
misel ne pride. V popolni ljubezni so prišli v družbo
svetnikov in zarad sodeležne ljubezni bo veselje enega

') Glej Salez, Theot. 3. zvez. 15. pogl.

— 111

tudi veselje vseh družili, in veselje vseh družili bo
nasproti zopet veselje sameznega. Kolikor je zveli¬
čanih, tolikoršno je veselje. „Ce koga ljubiš, kakor
samega sebe, in če ima on enako srečo, kakor ti,
potem si dvakrat srečen; zakaj zarad njega se boš
ravno tako veselil, kakor zarad svoje lastne sreče.
In kolikor se množi število srečnih, lctere tako ljubiš,
toliko se množi tvoja sreča. Tako se bo v oni po¬
polni ljubezni naštetih angeljev in ljudi, kjer drug
druzega ljubi, kakor samega sebe, vsakdo veselil
sreče druzega, kakor svoje lastne sreče. “ l ) In ravno
v tej dobrovoljni ljubezni vživa vsakdo poleg svoje
lastne sreče tudi še srečo vseh druzih.

Ako zamorejo tedaj zveličani v popolni ljubezni
srečo sozveličanih, kakor lastno vživati, kako jo pa
zamorejo spoznati? Kajti ako o njej ne vedo, jo
tudi vživati ne morejo. — Sv. Terezia nam da po¬
dobo, ktera na to vprašanje ravno tako lepo, kakor
tudi resnično odgovarja. Ona pravi: Ako stopiš v

krasno dvorano, ktera ima ob eni strani eno samo
neizrečeno veliko kristalno zercalo, druge strani pa
so sestavljene le iz malih zercalov; in ako pogledaš
v veliko zercalo, kaj vidiš? Najpervo vidiš veliko
zercalo samo na sebi brez vsega pripomočka; dalje
vidiš v velikem in z velikem zercalom vsa druga
mala zercala, akoravno teh ne gledaš naravnost;
vidiš pa tudi v tistem velikem zercalu in s tistem
pogledom vse podobe, ktere kažejo druga zercala, in
po odsvetu se upodobuje podoba enega zercala tudi
v vseh zercalih, ter se kažejo podobe v prečudnem
pomnoženji.

>) Sv. Anselm.

— 112  —

Tako tudi, ko vstopiš v nebesa! Tu vidiš pred
vsim Boga naravnost, kakoršen je v njegovem bistvu.
Ali božje bitje in božja vsegavednost je ob enem
veliko zercalo, v kterem se vidijo vsa mala zercala,
vsi svetniki in angelji obširnih nebes natanko in po¬
polnoma. In tako vidiš z enim samim pogledom v
Boga, ne le Boga samega, ampak tudi vse svetnike
in angelje z vsim zveličanjem in z vso srečo, ktero
vsak edini in vsi skupaj vživaž. In ko z enim po¬
gledom to vse naenkrat spoznaš, vživaž tudi to vse
naenkrat v sočutni ljubezni do vseh. To je popolna
družba svetnikov! To je družba: tri božje osebe,
poveličani človek Jesus Kristus, presveta devica
Marija, devet korov angeljev, vsi svetniki od začetka
do konca vseh časov!

8. Večnost nebeškega veselja  doverši
slednjič zveličanje nebeških prebivavcev tudi ozir
obstanka. Kdor ni krivičen, daje za storjeno delo od¬
merjeno plačilo. Ljudje dajejo plačo, dokler se jim
služi; kdor ne služi več, ne dobiva dalje plačila.
Veliki gospodje pa, knezi in kralji dajo plačo dalje
tudi, če kdo ni več v službi, seveda večjidel le
tistim, ki so že veliko, veliko let posebno zvesto
služili in plačila že tako ne morejo več dolgo do¬
bivati. Bog je pa najvišji kralj in mora tedaj dobro-
darnejše plačevati. Ko bi mu 60 do 80 let služili,
bi nam zamogel dati plačilo, ki bi tudi po dokon¬
čanem času službe še desetkrat tako dolgo trajalo,
in sicer v kakem prijetnem kraji, kakor je bil ze¬
meljski raj. Toda vse to, ali tudi tisočkrat, milion-
krat več je bilo Bogu še premalo; za to kratko,
lahko, revno, zanikerno službo, ktero tukaj, dokler

— 113

živimo, opravljamo, nam daje plačilo, ki je božje
glede na bitje, neskončno glede na obsego, večno
glede na obstanek; večno, večno! To je plačilo Boga
vredno, ki ne sledi le iz njegove pravičnosti, sicer
bi bilo malo in kratko, kakor naša služba, ampak
ki izvira iz njegove božje dobrodelnosti in ljubezni.

In to nebeško plačilo se bo gotovo na veke še
vedno bolj in bolj naraščalo in množilo. Ker nobena
stvar, tudi človek Jesus Kristus sam ni v stanu
božjega neskončnega veličastva popolnoma v se sprejeti
in za-se obderžati, je mogoče skozi vso večnost na¬
predovati in rasti v zveličanji. In delovanje svetnikov,
s kterim Boga v se sprejemajo, ne bo nikdar miro¬
valo, temuč se bo bolj in bolj uterjevalo, V zve¬
ličavnem gledanji božjem, in v zveličavnem posestvu
in vživanji bodo vedno dalje in dalje hiteli. Vedno
na novo se oglaša njihova žeja po spoznanji, po
ljubezni, po zveličanji, in vedno na novo bodo nasi-
tovani. Da, tam je napredek od revščine, od bo¬
gastva, od nesreče do sreče, tam je napredek od
življenja do življenja, od ljubezni do ljubezni, od
luči do luči, od Boga do Boga. To je večni na¬
predek v večnem zveličanji. In kolikor več vživajo,
toliko več bo še vedno vživati ostalo; še vedno polna
neskončnost, še vedno cela večnost.

To je naš zadnji cilj in konec, za kterega nas
je Bog vstvaril, k temu nam je razodel pot ter dal
vodnike!

Vse to je slabo popisovanje nebes. Ali jih boš
dosegel in večno vžival? Da, prav gotovo, če le
resnično hočeš in po pravi poti stanovitno hodiš.
Ni je pa poti v nebesa, razun katoliške vere; in ni

S

114  —

napredka na pravi poti, razun pobožnega življenja v
sv. rimski katoliški cerkvi; in ni naj višje ga vod¬
nika  v zveličanje razun Jesusa Kristusa, ki pa nas
nevidno vodi; in ni vidnega bližnjega vodnika
v zveličanje, razun od Kristusa samega postavlenih
in poverjenik namestnikov, papeža, škofov in dušnih
pastirjev, ki so s papežem v zvezi.

Teh vodnikov se derži, po tej poti hodi dalje,
varuj se krivih potov in vodnikov, potem ne dvomi,
da dosežeš nebesa! Tako gotovo ti je to, kakor bi
jih bil že dosegel.

VIII. Poglavje.

Zgrešeni namen našega popotovanja: pekel.

Pekel je poslednji namen, kterega si grešnik
sam postavi, kteremu derzno in stanovitno nasproti
gre, in kterega bo tudi gotovo dosegel, ker namena,
kterega mu je Jlog odločil, nebes, ne mara, ubogi
bedak! Pa imel bi vendar raj še nebesa, kakor pekel;
česar prav za prav ne mara, je pot v nebesa, to
je: sveta katoliška v ljubezni delavna vera; to so
vodniki  v nebesa: Kristus in njegovi namestniki
v katoliški cerkvi. O tej poti v nebesa pravi Kristus,
da je oska in sterma, in da jih le malo hodi po
njej; in o poti v pekel pravi, da je široka in prostorna
pot in da jih je veliko, ki po njej hodijo. Kdor
tedaj ostane pri tem ter stanovitno hodi po poti v
pekel, naj se nikakor ne čudi, ako konec pota ne
najde nebes, ampak nič druzega, kakor pekel. Kdor
koli se pekla boji, mora se pota in vodnikov v pekel
ogibati.

115  —

1. Pekel je neutaljiv. Bog je prost, človek
po božji podobi vstvarjen, kakor tudi angelj sta prosta.
Božja prostost je pa ob euem popolna neodvisnost,
njegova najsvetejša volja sama je postava, po kteri
se ravna, in ker je ta božja volja v Bogu, ali prav
za prav Bog sam, se lahko ume, da je Bog neod¬
visen. Ako je tedaj volja božja vodilo, po kterem
se Bog sam ravna, mora biti toliko bolj vodilo, po
kterem se imajo ljudje in angelji ravnati; in ker je
to vodilo zunaj  njih, niso neodvisni. Oni so pod
božjo vlado, in se jej ne morejo in ne smejo od¬
tegovati, m o r a j o Boga poveličevati hote ali nehote,
v tem nimajo proste volje; le to jim je na voljo
dano, ali hočejo Boga prostovoljno poveličevati, ali
pa prisiljeni, in v tem izboru je njih prostost. Naj
si tedaj človek in angelj volita to ali uno, Boga
vendar le poveličujeta; toda za človeka ali angelja
bodo nasledki popolnoma drugi, ako se ravna in
uboga prostovoljno po božji ljubezni in božjem do-
padajenji, ali pa, ako se proti božji ljubezni in božjem
dopadajenji prostovoljno punta. Ako se izvoli človek
ali angelj prostovoljno pokorščino do Boga, se s tem
Bog sam nad njim poveličuje, da ga vpelje v nes¬
končno srečo za celo večnost, v nebesa; ako si pa
izvoli nepokorščino in upor zoper Boga, poveličuje
se Bog nad njim s tem, da vpelje puntarja v nes¬
končno nesrečo za celo večnost, v pekel. Pekel pa
ni le nesrečni stan pogubljenega, temuč tudi kraj, v
kterem bodo v uporu zoper Boga obsojeni angelji
in ljudje večno terpeli.

Ali je pa Bog, neskončno dobri, tudi res pekel
vstvaril? Akoravno bi se imela temu vprašanju še

8 *

116

po pred bolj določna podoba dati, se vendar labko
na to odgovor da, z besedami sv. pisma: „V za¬
četku je vstvaril Bog nebo in zemljo, “ { ) zemljo nam¬
reč, kjer si ima človek večno zveličanje zaslužiti, in
nebesa, kjer jo ima večno vživati. 0 peklu pa, kjer
se ima človek ali angelj vedno pokoriti, v oni verstici
ni nobene besede. Zakaj ne? Ker ni bilo v namenu
in dopadajenji božje neskončne dobrote, kako stvar
vekome nesrečno storiti. Zatoraj ni dal angelj em in
ljudem druzega večnega namena, razun nebes; pekla
ni Bog nikomur namenil. Kako tedaj, da je pekel
vendar le nastal? Ker si gaje človek sam namenil,
to se pravi, prišel je zarad greha v tak stan, ki sam
po sebi vse nebeško veselje vniči, moral je vsled
božje sodbe tudi v kraj pregnan biti, kjer ga obdajajo
večne muke. Pa tudi ko je tako pekel nastal, in
so bili pregrešni angelji tje pregnani, tudi zdaj Bog
pekla ni za ljudi pripravil, kar se razvidi iz Kristu¬
sovih besedi: „Poberite se spred mene, prekleti! v
večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in
njegovim angeljem. 2 )  Pripravil je Bog za satana
in druge od njega odpadle angelje pekel, ker so bili že
grešniki; a o človeku tu ni govora, ker Bog ni hotel,
da bi si tudi en človek pekel v namen postavil;
ako se pa tudi človek čisto zoper voljo božjo, od
Boga mu odločenemu namenu, nebesom odpove, in
si kakor hudič pekel kot namen postavi, našel bo
gotovo tudi on, kar je zahteval — pekel. Čudi naj
se tedaj nikakor ne, tudi naj ne vprašuje: Zakaj je
Bog,  neskončno dobri, pekel vstvaril? Vpraša naj
velikoveč samega sebe: Zakaj sem se od nebes od-

■) l. Mojz. l, l.

*) Math. 25, 41.

117  —

vernil, ktere mi je neskončno dobri Bog namenil?
In zakaj sem se zoper božjo zapoved in svarjenje
proti peklu obernil, in si ga za svoj namen odločil?

Namen in volja grešnikova, ako odrekuje Bogu
pokorščino in prestopa njegove zapovedi, ni ravno
to, da bi si stem nakopal večne peklenske muke;
ko bi zadostovala sama želja, imel bi zadnjič rajše
nebesa, kakor pekel. Ali kaj koristi to ? Ako se ve-
doma, prostovoljno, vkljub vsemu stvarjenju in za¬
povedim vsega ogiblje, s čemur edino bi zamogel
nebesa doseči, in to dela, kar ga nedvomljivo pelje
v pekel, je to po naravnih nasledkih toliko, kakor
ko bi se bil že od začetka za pekel odločil. Grešni
človek in angelj nista hotla Boga za svojega gospoda
spoznati, nista hotla v združenji z Bogom svoje sreče
iskati; hrepenela sta, pridobiti si na svojo roko lo¬
čenim od Boga drugo srečo, vkljub božji volji in
zapovedi, zatoraj pripusti Bog, da pridejo nezogibni
nasledki tako pregrešnega in bedastega početja: grešnik
se je proč obernil od vsake prave sreče, ktero mu
je pripravil Bog, zgubil je tedaj vso srečo; in sreča
ktere išče sam, je neprava, slepivna, prazna, ne
more tedaj nobenega vspeha imeti; ne ostane mu
tedaj druzega ko nesreča. Ali zaničevanemu nad-
gospostvu božjemu, ktero je grešnik zasmehoval, se
mora tudi še deločno zadostiti! Z nepokorščino do
Boga je grešnik mnogokrat zadregam odhajal, ktere
je zvesti služabnik božji poterpežljivo prenašal; s pre¬
povedanimi pripomočki in nepokorščino do Boga si
je prilasteval posvetne časti, vžitkov bogastva, kar
je moral pravični pogrešati zarad svoje zvestobe do
Boga; pogostokrat je imel grešnik toliko več posvetne

— 118

sreče, kolikor večje so bile hudobije in pregrehe,,
ktere je doprinašal, pravičen pa ravno zarad svoje
zvestobe do Boga hude stiske terpi; tisočkrat je
trajala taka sreča grešnikova do groba, kakor tudi
še le smert stiskam in zadregam pravičnega konec
stori, Ali ni tedaj pravično, da se določno zadostuje
božji pravičnosti, svetovnemu redu in božjim zapo¬
vedim, kii so se derzno z nogami teptale? Zato je
bilo tudi pri vseh ljudstvih, v vseh časih in v vseh
delih sveta terdno prepričanje o ustanovljenih kaznih
zoper grešnike po smerti. Vsa stara ljudstva, Gerki
in Rimljani, Galci, Perzijanci in Indijanci, Kitajci
in drugi divji narodi na jutro vem, neprešteta ljudstva
v Afriki in vse ločine Mahomedanov, tako tudi v
novejši dobi najdena ljudstva v Ameriki in Australiji,
vsi verujejo enoglasno v prihodnjo življenje z mukami
za hudobne, ki se ravnajo po velikosti njihovih pre¬
greh. Od kod to splošno prepričanje ? Pervič ker je
Bog vpisal v vsako človeško serce čut prava in pra¬
vičnosti, gotovo pa tudi iz ostankov starodavnega
razodenja, ktero je dal Bog ljudem, in ktero se je
ozir tega kakor tudi ozir marsikaj druzega neizbris¬
ljivo ohranilo.

Kar pa tako naravni čut pravičnosti zahteva in
kar so vsa ljudstva po izročilu svojih prednikov sprejela,
to stori božje razodenje popolnoma nedvomljivo. O
nobeni drugi verski resnici sv. pismo stare in nove
zaveze tako pogostoma ne govori, kakor o peklenskih
kaznih. Davolj pekel se ne da tajiti, in še več:

2. Peklenske kazni so večne.  Ko bi člo¬
veški um te verske resnice tudi nikakor ne mogel
razumeti, je vendar neutaljiva resnica, le da bi spa-

119

dala, poleg mnogo druzih k skrivnostim svete vere.
Kajti ravno tam, kjer sv. pismo govori v peklenskih
kaznih, je tudi pisano, da so večne.

Toda to ni verska skrivnost; kajti človeški um
ima veliko več dokazov za večnost, kakor zoper
večnost peklenskih kazen; ta verski nauk je z člo¬
veškim umom v taki razmeri, da se umni dokazi ne
morejo zopet z umom zavreči, natproti pa ni ni-
kakoršne oporeke človeškega uma, ktere bi um ne
mogel popolnoma rešiti. Zatoraj so tudi vsa ljudstva
od najbolj olikanih do najbolj sirovih verovali v več¬
nost peklenskih kazen, tehtovito spričevalo, ktero se
popolnoma vjema z zahtevanjem naše vesti. In nihče
ne more prezirati tega spričevala vseh znamenitih
učenjakov in vseh ljudstev preteklosti, nihče ne more
tu reči, kakor pri mnogoterih drugih izročilih, da
se namreč veruje, kar si kdo želi; ravno nasprotno
je resnično: vse želje človeškega duha nasprotujejo
temu nauku in od nekdaj se je človeški um trudil,
s tisučerimi težavami ga ovreči; ali ves trud je bil
zastonj, kajti Bog je to glavno versko resnico ne¬
izbrisljivo v človeški um zapisal. Kakor gotov je
razloček med dobrim in slabim, med čednostjo in
hudobijo, med Bogom in hudičem, tako gotov je
popolnoma dognan in nespremenljiv razloček med
nebesi in peklom. Kakor gotovo tudi v večnosti
hudo ne neha biti, in nikdar ne pričenja dobro po¬
stajati, tako gotovo morajo biti peklenske kazni tudi
večne. In kakor je nemogoče, da Bog kedaj jenja
biti svet in pravičen, tako nemogoče je tudi, da bi
peklenske kazni kedaj svoj konec imele. Tajiti jih
zamore človek, ako se hoče ustavljati resnici, ali več

120  —

ne premore; s svojim tajenjem ne more nikakor do¬
seči, da bi peklenske kazni kdaj nehale.

Bog je polen usmiljenja, dobrote in ljubezni,
pa tudi polen resničnosti, svetosti in pravičnosti.
Ako bi Bog imel ozir kazen grešnikovih popolnoma
prosto voljo, in ako bi mile lastnosti ne bi bile
eno in isto z ostrimi, z božjim bitjem samim,
bi se morda zamogli na njegove mile lastnosti za¬
našati in upati, da ostre lastnosti ne bodo naspro¬
tovale. Ali to upanje je prazno. V Bogu ni v
znotranjem ter zunanjem svojevoljnosti; peklenske
kazni toraj niso samovoljno naložene, in se toraj tudi
ne morejo samovoljno odpustiti. Kajti glavna kazen,
kazen zgube božje, nebes in vsakoršne sreče ni dru-
zega, kakor stan,  v kterega zabrede grešnik sam
prostovoljno in svojeglavno. Kako bi bilo mogoče,
da bi božja resničnost o nesrečnem stanu pogubljenega
drugače sodila, kakor da je in ostane nesrečen ? kako
bi zamogla božja svetost prostovoljni in terdovratni
upor grežnikov s prostovoljno pokorščino iz ljubezni
do Boga v eno versto staviti? kako bi božja pra¬
vičnost nakopičenih hudobij pogubljenega ne imela
za hudobije?

Poleg tega je pa smertni greh zato tolike kazni
vreden, ker je žaljenje neskončnega veličastva božjega;
zatorej zahteva pravičnost, da nima nikdar konca.
Sama na sebi kazen pogubljenega ni neskončna,
kajti pri stvareh, ki so omejene, ni nič neskočnega.
Ker tedaj kazen ni neskončna po svojem bistvu,
mora biti saj ozir časa neskončna in razžaljenju pri¬
merna, ona mora večno trajati. Ravno tako zahteva
pravičnost, da se greh nad pogubljenim tako dolgo

— 121  —

kaznuje, dokler ima človek svoj grešni stan, greli
pogubjenega pa ne more nikdar jenjati, ker zadobi
človek v trenutku smerti stalno nespremenljivost, ter
ima ostati v tistem dušnem stanu, v kterem ravno
umerje. Zatoraj tisti, ki v ljubezni božji umerje, tudi
ne more večno nikdar več nebes zgubiti, ker se
njegova ljubezen do Boga večno nikdar ne konča;
ali tudi pogubljeni ne more večno nikdar peklu uiti,
ker se njegovo sovraštvo do Boga ne more večno
nikdar več v ljubezen spremeniti. Večno nikdar ga
ne more volja biti, da bi se spreobernil, večno na¬
prej ima nespremenljivo voljo, Boga sovražiti; večno
dalje ostane njegov grešni stan, in večno dalje bo
tudi kaznovan.

Komur se tedaj večne peklenske kazni prestrašne
zde, naj si ne skuša s tem pomagati, da dvomi, ali
so večne, ali ne, ampak s tem, da liodi stanovitno
proti nebesom. Kajti večne so in ostanejo peklenske
kazni, naj si bodo človeku ljube ali neljube. To
zagotavlja sv. pismo na večih krajih v različni obliki,
to ponavlja brez konca, neposredno in posredno po¬
zitivno ali negativno, pa vedno enako gotovo in
jasno: „Poberite se spred mene v večni ogenj!" 1 )

se glasi sodba, ktero morajo pogubljeni slišati.
„Hudobni pojdejo v večno terpljenje, pravični pa v
večno življenje," 2 ) pravi večni sodnik. „Dim njih
terpljenja se bo vekomaj do vekomaj kviško kadil,
in nimajo pokoja noč in dan, “ 3 ) svari sv. Duh. 4 )

i) Mat 25, 41. — ’) Mat. 25, 46. — ») Apok. 14, 11.

«) 0 večnosti peklenskih kazni glej: 0 s w a 1 d, Eschatologie
57—74. Bern. Jungmann,de  novissimis Ratisb. 1S71 pag. 39—83.

Hettinger,  Apologie, 2. zvez. 2, 297—318. Posebno pa Vosen,

das Christenthum, 2. natis Freiburg 1864, kjer so vsi ugovori v vsi
ojstrosti navedeni in temljito in jasno razloženi, str. 367—424.

122

Zdaj moramo te kazni same malo bolj natanko
premišljevati. Ali kakor pri nebesih, moramo tudi
tukaj reči, da ne zadosti nobeni človeški domišljiji,
odkriti celo njih velikost; in kolikor se tudi o tem
govori, vendar še vedno mnogo več ostane, kar ne
more nihče izreči, in nihče ne razumeti. Pogubljeni
sami bi jih ne mogli popolnoma izreči, samo terpeti
jih zamorejo in morajo na veke.

Ker so pogubljeni Boga in nebesa z vsim ve¬
seljem zgubili, in ker so še zraven tega pogreznili se v
prepad vsega terpljenja, ste posebno dve glavni verste
kazen, ktere terpe: kazen zgube in postavne kazni,
ktere občutijo na vseh dušnih zmožnostih in tudi na
vseh telesnih občutkih po sodnem dnevu.

3. Pozitivne ali postavne kazni  so
manjše verste, in naklada jih Bog po meri one spa¬
čenosti, vsled ktere je človek pregrešno stvarem kot
svojemu Bogu služil, in se jih je v razžaljenji božji
napačno posluževal, ter je hotel v njih svoje sreče
iskati, Bogu na vkljub. Zdaj se obračajo vse stvari
zoper grešnika, da se nad njim maščujejo. Nepri¬
merno večja je kazen zgube, s ktero še kaznuje druga
popačenost grešnika, ki se je od Boga, največje, nes¬
končne dobrote in vira vseh drugih dobrot obernil.

a) Ječa.  Kakor so nebesa kraj,  kjer se svet¬
niki večno svojega neskončno zveličanega stanu
veselijo, tako je tudi pekel kraj  , kjer morajo po¬
gubljeni svoj strašni, neskončno revni stan prenašati.
Da sta oba zares kraja, sledi že iz tega jasno in
potrebno, ker bodo po poslednji sodbi telesa  z
dušami združena, in telesa zamorejo le na kakem
gotovem kraji biti. In kakor so nebesa polne tistih;

123  —

krasot, ktere zamorejo telesom in dušam popolnih
in z Bogom združenih svetnikov prijetne in raz-
veseljivne biti, tako je tudi pekel napolnjen z vsemi
mukami in strahotami, ktere terdovratnim puntarjem
zoper Boga, oterpnjenim razžaljivcem veličanstva Naj-
vižjega strašne in mučne biti zamorejo. Zaverženi
angelji in ljudje so vse overe božjih zapovedi za-
vergli, in so svojo prostost stanovitno v zlo rabili;
oropani bodo tedaj na večno vse prostosti in za¬
verženi v oklepe večne ječe.

b) Ogenj  je skoraj povsod v sv. pismu ime¬
novan, kjer je govor o peklu, in kazen ognja je
večkrat, kakor vse druge skupaj, navedena. Gotovo
je tedaj, da je v peklu ogenj; vprašuje se le, kaki
ogenj je tam ?

Z besedo „ ogenj “ ni tu zaznamovana le v po¬
dobi jeza božja, ktera pogubljene kaznuje, ampak
resničen živo ogenj. 1 ) Samo da ni naš posvetni
ogenj, kterega nam je Bog v očetovski dobrotnosti
dal, da nam opravlja v tem življenji največje službe,
temuč je ravno peklenski  ogenj, kteri nima no¬
bene dobrodelnih lastnosti posvetnega ognja, nas¬
proti pa vse mukapolne lastnosti v neskončni meri.
Je resničen telesen ogenj, kteri ima moč goreti in
mučiti. Ima po božji volji lastnost, da ne zamore
mučiti samo telesa pogubljenih, ktere bodo po sodnem
dnevu tam, temuč tudi duše in zaveržene hude du¬
hove. In terpljenje na duši ni manjše, temuč kolikor

i) Suarez de Angelis lib. 8. cap. 12 .  n. pravi: Certa et catho-
lica sententia est,, ignem, qni paratus est diabolo et angelis ejus, ut
in illo crucientur, venim ac proprium ignem corporeum esse. —
Ravno tako Perrone, Jungmann, Oswald in sploh skoraj vsi kato¬
liški bogoslovci,

— 124  —

bolj duševno je, toliko bolj je boleče in strašno.
Daše telesni  ogenj zamore duha  prijeti, temu se
nihče ne bo čudil. Ali nima tudi telesna voda pri
kerstu, telesno olje pri zakramentih moči, da pride
z dušo v dotiko? Čudno bi le bilo, ko bi kdo
terdil, da imajo te telesne moči vsled svoje
lastne nature in bitja  vpliv do duha. Zgodi pa
se to vsled določne volje božje,  ktera teh telesnih
reči potrebuje v to, da svoje namene doseže. V
telesnih rečeh je samo za Boga vstvarjeni duh hotel
svoje zveličanje iskati, zdaj mora večno v telesni reči
največje terpljenje za to najti.

Ali skusimo si peklensko terpljenje bolj natanko
predstaviti; zakaj ako se ga zdaj bojimo, ne bo nam
ga treba potem večno občutiti.

„ Kdo izmed vas more prebivati pri požrešnem
ognji? Kdo izmed vas more prebivati v večni žer-
javici?“ 1 ) vpraša sv. Duh. Le poskusi, koliko zamoreš
preterpeti s perstom pri goreči sveči; v trenutku je
koža in meso osmojeno, in strašna bolečina ti gre
kakor blisk skozi vse ude do mozga v kosteh! Kdo
bi bil še le v stanu, kaj tacega pet minut prestati!
In ako bi bil hudodelnik obsojen k smerti ognja in
bi s čudežem ostal tri ure v ognjeni peči živ, tako
da bi občutil vse bolečine, pa vendar ne mogel
umreti, kako neznano velike bi bile pač te bolečine!
Koliko strašnejše pa še gori ogenj naravne in umo-
tvorne elektrike!

Ako tedaj posveti ogenj, kterega nam je božja
dobrota kot eno naj večjih naravnih dobrot podelila,

>) Isaija 33, 14.

125  —

vendar tako neizrečene bolečine prizadene, misli si
potem sam, kake bolečine bo prizadjal peklenski
ogenj, kterega je vžgal Bog v pravični jezi ravno iz
tega namena, da ima neizrečene bolečine prizadevati!
Kako boleče gori tudi že najmanjša lučica? Koliko
bolj ogenj na ognjišči? in še le cela goreča hiša?
ako gori mesto, že v precejšni daljavi ne moremo
več prestajati! Zdaj pa celi, neizrečeni razširjeni pe¬
klenski ogenj! — Posebno ker je zapert. Ako
sožgemo tudi le malo derva, če so pa zaperta v
peči, kaka vročina, in kako dolgo se ohrani! In ako
vedno zopet dokladamo derva, bo vročina vedno
večja, dokler se ne razstopijo tudi najterše rudnine,
še celo pesek in kamen. Peklenski ogenj pa je tako
tesno zapert, da ne more nikdar nič vročine uiti, in
ne more nič hladila ali merzlote noter priti, in tako
gori vedno na vse čase, na vse veke! — In žareči
vihar božje jeze ga bo na veke podpihaval. „ Ogenj
se je vnel v mojem sercu, in bo gorel do najspod-
njega pekla, in bo požerl zemljo z njenim zelišem,
in bo požgal podstave gora. Nakopičil bom nadnje
nadloge in svoje pšice bom v nje postrelil, “ ') tako
žuga gospod Bog! „Kdo izmed vas bo zamogel pre¬
bivati v večni žerjavici? 41

Po sodnem dnevu dobi ta ogenj tudi še vsa
telesa pogubljenih, da jih muči na vseh občutkih in
udih, naj bolj pa na tistih, s kterimi so naj bolj
grešili. Pa tudi vsake verste drugih terpljenj, ktere
bodo različnim čutilom teles občutljive in boleče, jih
čakajo.

') 5. Mojz. 32, 22, 23.

— 126

c)  Muke telesnih občutkov:

Pogled je tisočkrat začetek in vzrok greha,
zato ima tudi od božje previdnosti odmerjeno kazen.
Na tem svetu vidimo, kako bolnike že naprej bližnja
noč skerbi, nekteri poprašujejo eno noč stokrat, če
že ne bo kmalo dan. V oni dolgi strašni noči egip¬
čanske temote, ktero je Bog enako v kazen poslal,
je bil strah in trepet prebivalcev nepopisljiv. *) Ako
je bratovski ubijavec Kajn pred kakimi 5000 leti
v pekel prišel, leži še vedno v pervi noči, ni imel
še dneva, na vse veke mu ne bo napočil dan. Res
da je tam vse polno ognja, ali ta strahoviti ogenj
ima le moč, da gori, ne da bi svetil, razen toliko,
da peklenske prikazni še strašnejše kaže: prestrašilo
družbo, prestrašno ječo, prestrašne vertince isker in
plamenov.

Slišanje.  Strašno je slišati v veliki goreči
hiši vpitje bežečih, še strašnejše je vpitje od ognja
omamljenih, ki ne morejo bežati; kako v sercu od¬
meva glas bolnega, kadar zdravnik na njegovem
životu reže ali žge! Kako bo vpitje, tuljenje in škri¬
panje z zobmi pogubljenega? Kako še le vpitje to¬
liko milijonov pogubljenih? Navadno se ljudje na
zemlji za to terpljenje malo zmenijo in ne mislijo,
da je tako strašno, ali Nekdo, ki je vedel to naj
bolje presoditi, ima to terpljenje za tako strašno,
da mesto pekla stavi sploh le terpljenje jokanja,
tuljenja in z zobmi škripanja, in Ta ni nihče drugi,
kakor Jesus Kristus sam, 2 ) kteri tudi svari: „Gorje
vam, ki se zdaj smejate; ker jokali in žalovali boste!" 3 )

') Modr. 17, 17. — >) Mat. 8, 12: 13, 42—50: 22, 13. —
a) Luk. 6, 25.

— 127

Glad in žeja. Kako strašna nadloga je
glad že na tem svetu, opazuje se s strahom ob času
hude lakote in o priliki oblegovanja mest. Da si
zlajšajo nesterpljive muke, jedo ubogi tndi najostud-
nejše reči, mnogokrat meso svojih lastnih rok, po¬
slednjič še celo svoje lastne otroke, kakor se je
godilo pri oblegi Jeruzalema in Samarije. Naposled
nesrečni zdivjajo zarad same lakote ter umerjo v
najstrašnejših bolečinah. — Kaj bodo tedaj pogub¬
ljeni v peklu občutili, ker ne morejo umreti, posebno
tisti, v kterih sv. Duh pravi, da so imeli trebuh za
Boga. !) Vse naše misli pa presega žeja v peklu,
ktera je tako huda, da se je bogati požeruh o tem
terpljenji bolj pritožil, kakor o vseh drugih. 2 )

d) Družba.  Mnogokrat se sliši govor nespa¬
metne lahkomiselnosti: Kaj pa, če tudi pridem v

pekel, dosti tovarišev tamkej najdem in ne bom
sam. Res da ne boš sam, najdel boš veliko množico
pajdašev, ali ravno to povikšuje peklensko terpljcnje,
tako da dospe do najvišje stopnje. Kdor koli bo
zarad hudobije iz verste angeljev in ljudi pahnjen in
v večno ječo obsojen, bo tam: vsakdo voši, privoši
in dela vsem drugim terpljenje; vsakdo mora vse
najhujše od vseh drugih prenašati, nihče se ne more
pred drugimi varovati in braniti. Kaka nespamet je
tedaj se s tem tolažiti, da najdemo tam pajdašev!
Ali se vročina ložej prenaša, ako tisuč drugih hiš
zraven tvoje gori? mar ložej uideš, ako te sto hudih
psov napade, ali samo dva? ali šteješ v polajšanje,
ako te obsuje sto smertnih sovražnikov, mesto enega
samega?

*) Filip. 3, 19. — 2 ) Luk. 16, 24.

— 128

Ze družba drugih pogubljenih ljudi sploh
je eno največjih peklenskih terpljenj. Iz hiše, kjer
se znajde tudi le en sam nadležen in zdražljiv človek,
zgine vsa prijetnost, nikomur tudi ni prebiti in dolgo
obstati. V peklu pa ni ljubezni, ampak le sovraštvo
in serd zoper Boga, zato tudi zoper vse stvari božje.
Terpljenje, ktero vidi eden, vidijo vsi drugi, pri-
vošijo ga drug druzemu s peklensko škdoželjnostjo
in radi bi ga še pomnožili.

Ali še hujša je družba zaverženili angeljev!
Ko bi hudobni duhovi ne mogli pogubljenim tudi
nič žalega storiti, zadosti je, da morajo pri njih biti
in ostati, to edino je že strašanski pekel! Sveta
Katarina Sienska je imela enkrat čeznaravno rasvet-
ljeni pogled, ter vidi ostudnost hudobnega duha, in
močno prestrašena reče: Ako bi mi Bog na voljo

dal ta pogled še enkrat le za en trenutek prenašati,
ali pa do sodnega dne v ognji ostati, hipoma bi
skočila v ogenj, da uidem takemu pogledu. V peklu
pa ni le en sam hudoben duh, ampak silna množica
jih je, eden strašnejši od druzega, hudobni duhovi
sami se vekomaj ne morejo pogleda navaditi, da bi
ne bili drug druzemu v peklensko muko. Kako bo
tedaj terpljenje pogubljenih, ker bodo morali večno
gledati hudobne duhove! Saj je vendar vtis strašnega
pogleda tako velik, da kažejo mnogi zgledi, kako so
sem ter tje ljudje naenkrat iz strahu sive lase dobili,
drugi ta hip pamet zgubili, ali pa celo naenkrat
mertvi na tle se zgrodili. Akoravno pa vse to brez
konca traja, ne bodo se tega nikdar privadili, da
bi jenjal strah, kajti božja volja je, da je ta muka,
kakor so vse druge vekomej nove in nepremenljive,

129

kakor tudi nebeško veselje izvirajoče iz pogleda in
družbe izvoljenih, dasi je večno, ne zgubi svoje pri¬
jetnosti. Pristopi pa še kaj hujšega? Hudobni du¬
hovi pogubljenim niso le strašni z njihovim pogledom,
temveč še bolj, ker so njihovi mučitelji in trinogi
na vse veke. Kervoželjnosti smertnega sovražnika iz¬
postavljenemu biti, ki je serdit, strašen, zelo mogočen,
pa tudi jako iznajden, kak strašen stan! Ako mislimo
le na muke, ktere je prizadjal hudobni duh Jobu,
posebno sv. opatu Antonu, še bolj pa veliki služab¬
nici božji, Kristini Numeljski, dasi ni imel čez duše
teh svetnikov čisto nobene, čez njihova trupla pa le zelo
omejeno oblast, se nam že vrivajo misli, da lasje po
koncu stopajo. Kako bode tedaj s pogubljenimi v
peklu, čez ktere imajo polno oblast in imajo po
božji pravičnosti večno sodbo nad njimi spolnovati!

In vendar je v peklu še strašnejša družba, namreč
družba sokrivih ljudi. Tisti, ki so skupaj grešili, ki
so drug druzega v greh zapeljevali, bodo v peklu
po božji pravičnosti drug druzega najgrozovitnejše
terpinčili, da spoznajo, pravi sv. Duh, „da bo človek
ravno s tem pokorjen, s čemur je grešil. “ v )  Ali se
ni ravno iz tega vzroka bogati požeruh še v peklu
bal, da bi ne bili tudi njegovi bratje pogubljeni. 2 )
Gotovo jih je s svojim slabim zgledom pohujševal
in se zato bal, da ga bodo potem še bolj terpinčili;
prosil je tedaj iz samopridnosti čudeža, da bi mu bratje
v peklu tega ne očitali in njegovega terpljenja ne
povikševali. — In še je tam družba, ktera vse pre¬
kosi, kar smo dosilimal slišali; namreč

') Modr. 11, 17. — 2 ) Luk. 16, 27—31.

9

130  —

e) čer v, ki ne pogine, červ vesti, pogled na
preteklo življenje in kako lahko bi se bili neskončne
nesreče oginili, in neskončno srečo dosegli! Cerv
vesti je že na tem svetu silno nadležen, akoravno tukaj
ni kaznovalni rabelj, ampak le svarilni poslanec, ki
kliče grešnika, ne k kaznovalnemu Bogu, temuč k
razžaljenemu Očetu, ki ponuja spravo in usmiljenje.
Ako vendar le grizenje tega červa vzročuje take
bolečine, da marsikdo rajše prederzno svoje življenje
konča, kakor da bi dalje take bolečine prenašal,
kaka bolečina bo pač tara, kjer je temu červu od
Boga odločena naloga, da večno kaznuje in muči.

Zdaj terpinči s spominom vžitega veselja.
Kako je bilo terpljenje Adamovo, ko je, spoden v
dolino solz, mislil na veselje zgubljenega raja! Bogata
grofinja, ktero je snubilo mnogo knezov, zaroči se,
vsem opominjevanjem svojih starišev vkljup, z malo¬
pridnim sleparjem, ki se žnjo na pot poda, jo oropa,
onečasti, ter brez vse pomoči zapusti; reva znori in
v jasnili trenutkih premišljuje v norišnici svojo srečo,
ktero je imela in tako lahkomiselno zgubila, vse ve¬
selje, ki jej je bilo v prihodnosti namenjeno, ktero
je brezpametno zavergla in vso nesrečo, kteri je zdaj
v kazenskem jopiči za železnimi mrežami zapadla!
Kak je tedaj pogled pogubljenega iz globočine svoje
sedanje nesreče na zgubljeno posvetno veselje! —
Ali še bolj ga peče misel, ako primerja svojo nadlogo
z minljivim vžitkom, ki ga je zakopal v to nesrečo.
Ako največja nebesna telesa, milijonkrat večja, kakor
zemlja, iz naše zemlje ogledujemo, kako mala se
nam zdijo, kakor zginljive pičice! Vse vžito posvetno
veselje, ki je v resnici tako malo, zdelo se bo po-

— 131  —

gledu pogubljenega še le zdaj iz globočine večnosti
prav zginljivo. Kako serdito obupanje zarad lastne
neumnosti bo v tej zavesti grizlo pri mislih, da je
šel zavoljo tako minljivega veselja v neizmime in
neskončne muke! In še bolj občutljivo bo grizenje
červa, ako pogubljeni vidi nebeško veselje, 1 )  ktero
je zgubil iu primerja s tem vžito posvetno veselje,
zarad kterega je nebesa zgubil. Po veselji in vži-
vanji se je nekdaj na zemlji lakomno oziral, in glej,
neskončno morje najvišjega večnega veselja je zane¬
marjal, samo da je slabo kapljico strupenega veselja
malo trenutkov dosegel! Odtod večna obupna tožba
pogubljenih, kakor nam jo sv. Duh popisuje: Videli
bodo zbegani groznega strahu in zavoljo dušne brh¬
kosti bodo zdihovali: 0 mi neumni! zgrešili smo
pot resnice in solnce spoznanja nam ni vzhajalo.
Utrudili smo se na potu hudobije, hodih smo j:>o
težavnih potih, pota gospodovega pa nismo spoznali!
Kaj nam je pomagal napuh, kaj nam je prineslo
bahanje z blagom? Vse to je prešlo, kakor senca in
kakor ladija, ki se ne najde, ko odide, ne nje sled,
ne tir njenega gredeljna v valovih, tako smo tudi
mi bili rojeni in smo kmalu jenjali biti, v svoji
hudobiji smo poginih. Tako grešniki govore v peklu! 2 )
pristavi sv. Duh. Kako strašno grizenje tega červa!

In potem še daljno grizenje červa s prekesnim
praznim kesanjem  in zarotenjem svojih grehov!
Kako bodo preklinjali svoje grehe, ker so zgubili
ž-njimi nebesa, ker so tako prišli v neskončno ne¬
srečo, zlasti ker zdaj po pravični sodbi božji po-

*) Apok. 14, 10. — 2 ) Modrost 5, 2—14.

9 *

132  —

polnoma ostudnost svojih grehov sprevidijo. Greh je
neprimerno ostudnejši, kakor hudič sam, kajti pri
hudiču se še najde marsikaj, kar je Bog naredil, in
to ni ostudno; greh pa je sama in gola ostudnost,
na njem se ne najde čisto nič, kar bi ne bilo ostudno
in strašno. Bog je nektcrim svetnikom v življenji
dal spoznati ostudnost malega greha in od strahu
so pri pogledu greha omedleli. Kaj mora biti še le
smertni greh? cela versta smertnih grehov združenih
z vsemi nasledki? Kaki stud nad grehom, kako
kesanje bo pogubljenega mučilo? Ali to kesanje je
prazno, grenko, polno terpljenja, in vendar ne donaša
nikakoršnega odpuščanja, ena najhujših peklenskih
kazen za nespokornost, ker je grešnik časno, sveto,
sladko kesanje zaupljive pokore v življenji zavergel.
Pogled na tisočere lepe priložnosti pokore v življenji,
ki se več ne povernejo; pogled na mali trud, s kterim
bi bil lahko, kakor drugi znanci, ktere vidi v ne¬
besih, dosegel večno zveličanje; pogled na dolgo in
bogato versto milosti, ktere mu je Bog delil, ki so
mu pa zdaj le še v grenkejše pogubljenje, kajti rabil
jih je v zlo; pogled na popolno nemogočost tej
strašni nesreči še kdaj ubežati, — to je vedno novo,
grozovito, neprenehljivo grizenje strašnega červa!
Nobenega trenutka več za pokoro in usmiljenje! In
angelj, kterega sem vidil stati na morji in na zemlji,
je vzdignil svojo roko proti nebu in je prisegel pri
njem, ki živi od vekomaj do vekomaj, da ne bo več
časa za spreobernjenje in milost, večnost bo le v
tepenje in kazen.

>) Apok. 10, 6.

— 133 —

Kakor strašne pa so vse tu popisane muke,
vendar vse to še ni najstrašnejše. Neprimerno hujša,
kakor vse to je

4. Kazen zgube;  ta je v pravem pomenu
besede neskončna kazen. Največje neskončno nebeško
veselje je, da Boga gledamo, imamo in vživamo;
ravno to pa je pogubljeni za vselej zgubil. Vse drugo
nebeško veselje izvira zveličanim le iz božjega posestva,
z Bogom je tedaj vse zgubljeno, kajti Bog je vir
vsega dobrega. Bog zgubljen — vse zgubljeno, kar
je dobrega, pa ob enem vse najdeno, kar je strašnega
in grozovitega! nobene milosti, nobenega usmiljenja,
nobene kapljice v polajšanje, nobenega trenutka pokoja,
nobene iskrice upanja; tudi goljufivega upanja ni v
kratko razveseljevanje. Boga in z Bogom vse dobro
vživati, to zamorejo občutiti le svetniki; Boga in z
Bogom vse zgubiti in vse strašno si nakopati, to
zamorejo čutiti le pogubljeni, ali zgovoriti bi ne
mogel tega noben svetnik, noben pogubljen, noben
angelj — to je nezmerno, neomejeno! Ako bi bilo
mogoče, da bi pogubljeni mili obraz božji gledali,
naj bi tudi ob enem vse druge nadloge z navadno
silo pritiskale, ne občutili bi jih pogubljeni, bili bi
kakor v nebesih. In ko bi bili svetniki tudi v središči
nebeškega veselja, božje obličje pa bi se jim pri¬
krilo, spremenijo se jim nebesa v pekel, vse veselje
bi jim ne donašalo nikake blaženosti več. Duša po
celem bistvu ima, kakor podoba božja, namen Boga
spoznati, ga ljubiti, njemu služiti. Na tem svetu za-
more vsled podedovanega greha ta trojna dušna želja
zelo opešati, ali v trenutku smerti hrepeni duša z
neizrečenim poželjenjem po Bogu, z veliko večjo

134 —

močjo, kakor si kepa smodnika, ako se v skali užge,
išče izhoda, z veliko večjo močjo, kakor tisoč centov
težka železna krogla, ktera visi na verigi čez nez¬
meren prepad, pade v globočino, kakor hitro se
veriga razterga. To neskončno dušno hrepenenje, ta
čeznaturna težna moč vleče dušo z nepremagljivo silo
k Bogu, ali nečisto dušo, ki je polna božjega sov¬
raštva, čisti in sveti Bog še z večjo silo odriva.
Vedno bi rada bežala pred Bogom, ki jo tepe, in
vedno jo vleče zopet njena bistvena lastnost k Bogu,
v kterem ima večno nesprosljivega sodnika in kazno¬
valca. Kazen zgube je nezmerna!

Tudi vse to pa bi ne bilo pekel, ko bi le sto let
terpelo, ko bi le tisoč milijonov let trajalo, ne bilo
bi pekel, to je

5. Večnost peklenske kazni.  O večnost,
o večnost, kdo te zamore zmeriti!

Večnost je brezkončna!  Velika je muka,
ako terpi celo uro, stokrat večja, ako sto ur traja.
Mala bolečina bo nesterpljivo velika, ako dolgo terpi:
kamniček v čevlji na deset dni dolgem potu; bolečina
zob skozi celi mesec; rajše precej vse peklenske muke
skupaj celih sto let, kakor le malo bolečino večno
in brez prenehanja. Kar je večno, je neskončno, in
v primeri s tem je vse drugo le majhno.

In zdaj poglej v pekel s dušnim očesom, tu
se znajde pogubljenih brez števila stiskanih od vseh
nadlog; eni terpe že 20 let, drugi 100, 1000, 5000
let! Vsi morajo terpeti ne samo še 5000 let, ne
samo še sto tisoč, milijon let, ampak večna nemin¬
ljiva leta morajo terpeti vedno enake muke brez

135

tolažbe, brez hladila, brez pokoja, brez nehanja, brez
milosti, brez usmiljenja, brez odrešenja, brez upanja!
In ko mine tisoč let, se prične drugi tisoč, in ako
so prestali milijon let, se začne drugi milijon.

Vzemi v roko polno pest peska, govori sam
pri sebi: Ko bi moral v ognji biti toliko tisoč let,
kolikor imam tu peska, oj kako dolgo, dolgo bi bilo
to? Dolgo je že, kar je Bog Adama vstvaril, ali
odšteje se za ta dolgi čas samo šest peskov, koliko
časa bi še terpelo, da se izprazne cela roka? In
vendar nam vera zagotovo kaže, da ko bi bil po¬
gubljen, bi moral ravno toliko tisoč let goreti, in ko
bi ta potekla, bi večnost ne bila ne za en trenutek
krajša, ostane še cela večnost! Pa kaj je peščica
peska, privzemi ves pesek v morji, v puščavah in
po celem svetu in odvzemi vsako tisočletje le eno
zernice —- misliš mar, da tega nikdar ne bo konec?
Resje, preteklo bi neizmerno veliko tisočletij, a ven¬
dar približal bi se konec; večnost pa nima konca,
tudi nič krajša ne postane! Ko bi tedaj Bog po¬
gubljenim angelja poslal, ki bi jim imel naznaniti:
„Kadar bo zgorej določeni čas pretekel, in se vnovič
pričel in zopet minul, postane vam Bog milostljiv!“
Ali misliš, da bi bila to slaba tolažba? Ne, bila bi
prava, resnična, neskončno velika tolažba, pekel bi
ne bil več pekel, pogubljeni bi ne bili več pogubljeni,
temuč pomiloščeni, veseli bi prepevali Bogu čast in
hvalo, poslednjič bi prišel tisti zaželjeni čas, vsi bi
zapustili pekel, ter bi obhajali slovesni vhod v ne¬
beški raj. Ali ne, ta čas ne bo nikdar nastopil,
večnost je brezkončna! O večnost, o večnost kdo
te bo kdaj zmeril!

136  —

In ta neskončna večnost je nespremenljiva. Kar
brez premembe dalje terpi, bodi si še tako prijetno,
postane dolgočasno, potem pusto in zadnjič pri-
studeno. Izraelci so imeli v puščavi mano, lctero jim
je Bog čudovito pošiljal. Bila je najslajšega okusa, *)
kterega si le poželjeti zamoremo, ali kakor je bila
danes in včeraj, taka jutri in pojutranjem in vedno
naprej ravno tista. In ni terpelo dolgo, že drugo
leto 2 ) se jim je prignjusila in niso marali več za
njo. Ko bi tedaj v peklu ne bilo nobenih bolečin,
ko bi bilo tam še tudi kaj prijetnega, ktero bi pa
brez spremembe vedno enako ostalo, bilo bi jim že
to nesterpljivo, kakor kaka peklenska muka. Misli
si pa vse peklenske muke nakopičene v eno skupno
pezo, kakor v krogli združene, ktere v enem kakor
v drugem trenutku vedno nespremenljivo z enako
težo vsakega pogubljenega težijo, česar se pa po¬
gubljeni nikdar navaditi ne morejo. Misli si delavca,
ki ima teško breme 12 ur daleč nesti brez pre¬
nehanja in počitka. Pervo uro že ga hudo tišči, ali
se bo s časom privadil, da bremena več čutil ne bo ?
ravno nasprotno, tretjo uro ga tišči še bolj, šesto mu
bo neprenesljivo, in deseto uro bo pod jarmom
omagal! Tako pogubljeni, pod težavno pezo večnih
nespremenljivih muk bodo vedno omagovali, ali nikdar
umerli. Večnost je nespremenljiva!

Sv. Lidvina moža, ki je prišel večkrat obiskat
to z nenavadnimi bolečinami obteženo divico, mnogo¬
krat in priserčno prosi, naj misli vendar na nebesa
in na pekel, in naj zapusti svoje pregrešno življenje;

>) Modr. 16, '20. — 2 ) Po Korneliji a Lapide.

137  —

obljubil je večkrat to storiti, ali postajal je le še
slabši. Prosi ga enkrat, da naj jej obljubi, prihodnjo
noč, kolikor mogoče pripravno v posteljo se vleči,
a da potem nepremaknjeno leži, se nič ne oberne in
svoje lege ne spremeni. Obljubi jej to. Ali drugo
jutro pride na vse zgodaj ter reče, da svoje obljube
ni mogel spolniti, v pervi uri že mu je bilo to ne¬
mogoče; obšla ga je pri tem misel, kako mora v
peklu še vse hujše biti, pretresla ga je ta misel tako,
da ga je zdaj volja se spreoberniti, samo pove naj
mu, kaj da ima storiti. — To je bilo, kar je sveta
devica želela doseči. Spreobernjenje tega moža je bilo
odkritoserčno in stanovitno obujeno po malem pred-
čutji neprenesljive nespremenljivosti peklenskega
terpljenja.

In ta večnost nespremenljivih peklenskih muk
je pravična  kazen. Kako se more greh, ki malo
časa terpi, po pravici kaznovati z večno kaznijo?
vpraša marsikdo z začudenjem. V večnosti se nikdo
več temu ne čudi, pogubljeni ne tožijo o kaki krivici,
da je Bog nepravično delal; kajti tam zapo-
p a dej o vsi če zn atu rn e razmere.  Smertni
greh je neskončno razžaljenje, kajti razžaljeni Bog
je neskončno veličanstvo; neskončno razžaljenje pa
zasluži neskončno kazen, človek pa po svojem bistvu
ni neskončen in zato nezmožen neskončno kazen pre¬
našati in dostati; ker kazen ni neskončna po naturi,
mora biti saj neskončna v tem obziru, da večno terpi.
Smertni greh je tako veliko zlo, da ga vsi angel)i
in ljudje skupaj z vsemi svojimi dobrimi deli vekomaj
nikdar odverniti ali popraviti ne morejo; ravno tako
vse kazni, lctere stvari zamorejo prestati, nikdar ne

138

bodo tako narasle, da bi bile primerne neskončni
velikosti zadolženja tudi le enega smertnega greha;
končne reči, naj se še tako pomnožijo, ohranijo svojo
naturo in ne postanejo neskončne. Kazen v peklu
zatorej nikdar ne jenja, ker nikdar ne doseže tiste
mere, ktera bi bila primerna polni neomejeni pra¬
vičnosti, pogubljeni se zato tudi ne pritožujejo, da
bi bili krivično obloženi z kaznimi, ker so dosegli
pravo razumenje v čeznaturnih rečeh.

Kazen zgube je tedaj že sama na sebi neskončno
velika, vse druge kazni so neizrekljivo grozovite in
so, ker večno terpijo, tudi neskončne, ogenj ne ugasne
in červ ne pogine; ne odrešenja, ne tolažbe, ne
upanja, tudi iskrice najmanjšega polajšanja ne, večno
nikdar — kaj še tu ostane? Prava, hitra, stanovitna
pokora za nas, ki še živimo; ali za pogubljene nič
druzega, kakor edino obupanje!

6. Večno obupanje.  Vse dobro, kar so
zgubili, vse hudo, kar so našli, pripravi pogubljene
v obupanje. Kaj so našli? Vse grozovitosti večne
kazni jih obdajajo. Vesoljnost vseh muk tlači vsakega
kakor strašanska butara, ktero ima nositi vsak z vso
težo v vsakem trenutku, in ta trenutek se vleče
skozi celo večnost. In ker so grešili z vsemi čuti,
z vsemi udi, z vsemi zmožnostmi, ima tudi vsak čut,
vsak ud, vsaka zmožnost svoj lastni pekel. Ob enem
jim je popolnoma jasno, da od teh muk ne bo nič
odvzetega, da tudi ene kapljice tolažbe celo večnost
dobili ne bodo. Ako je terpljenje na tem svetu silno
veliko, zgoditi se mora, da natura premaga, ali da
bo premagana; nastopi tedaj ali smert ali se pa
deloma natura privadi, prej ali slej je polajšanje

139

gotovo. Ničesar tega pa ni v peklu! Z enako
ostrostjo trajajo muke vedno dalje in obrodijo obupanje,
ktero še le vso nesrečo neizrečeno povikšuje.

In kaj so zgubili?  Boga so zgubili, to je
največjo dobroto in vir vsega dobrega in blaznega.
Zdaj vidijo, J ) kako svetniki, kako bližnji, s kterimi
so v enakih okoliščinah živeli, Boga in vse nebeške
dobrote vživajo, in kako bi bili sami vse to lahko
dosegli, kar so pa nespametno s svojim zadolženjem
zgubili; ta pogled in to spoznanje neizrečeno množi
njihovo obupanje. S tem obupom se množijo in
rastejo muke; saj se že v tem življenji serd obupanega
obrača zoper samega sebe, v peklu pa obupanje po¬
gubljenim dela tako silo, da so si sami strašnejši
rabeljni, kakor so jim hudi duhovi. In tako terpi
muka in obupanje dalje na vse veke!

Resnično, zdaj spoznamo, kaj je hotel apostelj
reči, ko je povdarjal: „Strašno je pasti v roke

živega Boga. “ 2 ) Spoznamo tedaj velikost greha,
ktera je tako neskončno velika hudobija, da Boga,
neskončno milega, prisili grozovito, večno kazen na¬
kloniti. Spoznamo pa tudi očetovsko skerb božjo, ki
nas po svoji cerkvi tisučerno svari in nam s peklom
žuga, ker nas hoče o pravem času od peklenskega
pota odverniti, da ostanemo zavarovani, kakor je
pisano: „Njim, ki se boje, si dal znamnje, da naj
beže pred lokom, da se rešijo tvoji ljubljeni/ 13 )
Ako bi bil iz vsakega mesta, v vsakem stoletji le
en sam človek pogubljen, se li ne bo vsakdo bal,

>) Prim. Luk. 16, 23. — 2 ) Hebr. 10, 31.
3 ) Psalm. 59, 6.

— 140

da bi ne bil ravno on tisti edini? Ali ni vsakdo
dolžan na božje svarjenje z naj večjo skerbjo ozirati
se in truditi, da gotovo svojo nesrečo odverne?

Blagor vsem, ki ostanejo oddaljeni od pe¬
klenskega pota, ali se še v pravem času ognejo in
nastopijo pot v nebesa. Vsi drugi bodo pregotovo
zvedli, da je strašno pasti v roke živega Boga!

141

Sklep.

Nisem bil še tako živo ginjen, kakor ravno
zdaj, ko premišljujem poslednjo uro ločitve Mojzesove
od izraelskega ljudstva. Mojzes je ljudstvo izraelsko
na božje povelje iz egiptovske sužnosti rešil, 40 let
po puščavi vodil in zdaj mu Bog bližnjo smert ra¬
zodene. Poprej zbere še Mojzes ljubljeno ljudstvo v
moabskih ravninah, ga opomni vseh od Boga sprejetih
dobrot, vseh po pravični sodbi božji zasluženih šib,
vseh mu danih zapovedi, vseh storjenih obljub. Potem
reče z jasnim preroškim pogledom v prihodnja sto¬
letja, da bode imelo blagoslov in srečo, ako bo hodilo
pravi od Boga mu odkazani pot; da bo pa našlo le
prekletstvo in nesrečo, ako zapusti pravi pot in raz-
serdi Gospoda. Poslednjič reče sto in dvajsetletni
starček sledeče besede: »Premisli, da sem ti danes
postavil pred oči življenje in dobro, in nasproti smert
in hudo, da ljubiš Gospoda, svojega Boga, in hodiš
po njegovih potih, in se deržiš njegovih zapoved,
šeg in pravic, da živiš in da te pomnoži in blagoslovi
v deželi, v ktero se podaš. Ako se pa odverne tvoje
serce, in nočeš biti pokorno in se daš zapeljati, na¬
znanim danes ti, da boš poginilo. Danes pokličem
na pričo nebo in zemljo, da sem pred vas postavil
življenje in smert, blagoslov in prekletstvo. Izberi si
tedaj življenje, da živiš ti in tvoj zarod, in da ljubiš
Gospoda svojega Boga, da si pokorno njegovi besedi
in se njega deržiš, zakaj On je tvoje življenje. 11 1 )
In šel je Mojzes verh gore Nebo, ter je tam umeri.

>) 5. Mojz. 30, 15—19.

— 142  —

Tudi jaz sem dragim mi od Boga izročenim
dušam v pridigah, pastirskih listih in v tej mali
knjižici skazoval nebesa, večno življenje in edino pravi
pot, ki tje pelje, in duhovske voditelje, ki so edino
od Boga postavljeni in pooblaščeni, da bi tako vsi
pravo pot hodili in večno življenje našli. Nasproti
sem pa tudi skazoval večno smert, pekel, pota in
voditelje, ki zapeljujejo, da se vsi varujejo in obvarujejo
večne pogube. Zato zamorem tudi jaz z Mojzesom
reči: Danes pokličem na pričo nebo in

zemljo, da sem pred vas postavil življenje
in smert, blagoslov in prekletstvo. Iz¬
berite si tedaj življenje!  Storite se vredne
blagoslova! Varujte se pota v pekel in hodite stano¬
vitno pot v nebesa. Res, da ne morem nikomur
braniti na napačna pota vkreniti, in po široki cesti
hoditi, a to je gotovo, da se tako ne pride drugam,
kakor v pogubljenje. „ Nikar se ne motite, Bog se
ne pusti zasmehovati. Zakaj kar človek seje, to bo
tudi žel. Kdor seje tedaj v svojem mesu, bo od mesa
tudi žel pogubljenje; kdor pa seje v duhu, bo od
duha žel večno življenje. Dobro pa delajmo in se
nikar ne utrudimo, ker ob svojem času bomo želi,
ako se ne utrudimo. In kteri koli se potem vodilu
ravnajo, mir in milost naj bo nad njimi. 1 )

») Galat. 6, 7—9, 16.

Kazalo.

Stran

Predgovor prestavljavcev.Ul

Predgovor pisavcev.VI

I. Poglavje: Cilj ali konec našega pota: nebesa ali pekel 1

II. Poglavje: Pot do namena našega popotovanja: sveta
katoliška vera.13

III. Poglavje: Napačna pola do namena našega popotovanja:

grehi zoper sveto vero.26

IV. Poglavje: Najvišji vodniki do namena našega popoto¬
vanja: Jesus Kristus.37

V. Poglavje: Naslednji vodniki k cilju našega popotovanja:

Od Boga pooblaščeni namestniki jesusa Kristusa, namreč
papež in ž-njimi združeni škofje.52

VI. Poglavje: Krivi vodniki do namena našega popotovanja:

Vsi oni, ki so od najvišjega namestnika Jesusa Kristusa

ločeni.68

VII. Poglavje: Doseženi namen našega popotovanja: nebesa 91

VIII. Poglavje: Zgrešeni namen našega popotovanja: pekel . 114
Sklep.141

44









\