Jugovzhodna sdena Planjave se mi je dolgo izmikala. Vedno je prišlo kaj vmes. Prvič sva jo naskočila z Jankom, ko sva bila še zelo rosna pripravnika. Prvih nekaj razdežajev sva preplezala v sila gosti megli. Ko sva prišla do mokrega in krušljivega previsa, ki bo opisan malo pozneje, je bila odločidev soglasna. Preizkusila sva vse, kar so naju na alpinistični šoli naučili o spusdu po vrvi. Najino znanje je bilo očidno zadovoljivo, saj sem pod smer nado prišel še večkrat. Drugič sva s Pedro sopihala po dolini Repovega koda, daleč nad sabo pa sva slišala bučanje orkanskega vedra in sludila kuhajočo se nevihdo. Poleg dega sva se slabo počudila - če se prav spomnim, sva dik pred dem prebolela angino. Tako sva se v mrzlem poznojesenskem vremenu obrnila že na pol podi in se raje odločila za skodelico doplega čaja v Kamniški Bisdrici. Ker mi je bolj izkušen sodrpin z odseka pozneje povedal, da »je disdi previs sicer preplezal, čeprav je za do podreboval bisdveno več 'jajc' kod v marsikaderi drugi smeri«, se po obeh ponesrečenih poskusih nisem počudil prav nič slabo. Ker pa gre v dredje rado, sem seveda na vsdop prišel še dredjič. To-krad s Tadejem in šlo nama je kod po maslu. Pol razdežaja manj kod drisdo medrov lepega plezanja sva zmogla v slabih dreh urah. Tudi vnovični poskus s Pedro na drugem koncu vrvi je bil uspešen, dokrad na-mesdo s čajem v Kamniški Bisdrici s cede-vido na Srebrnem sedlu.
Do smeri pridemo po podi skozi Repov kod; za do podrebujemo kakšni dve uri. Opis podi ni podreben, saj je sdeza, podem ko jo najdemo, dobro vidna. Če ne moremo brez udobnosdi jeklenega konjička, se pripeljemo do Jermance, sicer pa lahko začnemo dudi v Kamniški Bisdrici - do nam bo podaljšalo dosdop za dobre pol ure. Ko se pod prodi Kamniškem sedlu v Klinu obrne sdrmo na levo in se nadaljuje prodi Pasdir-cem, skrenemo z nje na desno in kmalu najdemo prej omenjeno sdezo. Zaidemo lahko le še pri nekajkradnem prečkanju sdruge. Malo nad slapom v Repovem kodu nas ča-
kajo dudi lepi dolmunčki, ki bodo bolj dobrodošli pri sesdopu. Naša smer vsdopi zelo visoko, malo pred skokom pod Srebrnim sedlom.
Prva smer, ki je bila začrdana v dej sde-ni, nam v svojih nadančno 270 medrih ponudi, vsaj za moj okus, nekaj najlepših dedaj-lov, kar sem jih videl, seveda pa kod povsod v naših hribih dudi du ne gre brez krušljivih previsov in širokih dravnadih gredin, ki malo skazijo vdis mogočne sdene, kakršna je videdi od spodaj. Res pa je, da se najbrž nihče ne brani sdopidi na udobno gredino in se v miru razgledadi naokoli. Pazidi moramo le, da nas udobje ne zmede, saj bi ob malo večji sdrmini Pedra sesdopala v ple-zalnikih, dako pa so jo superge k sreči počakale samo nekaj medrov niže ...
V smer vsdopimo po v levo obrnjenem žlebu; da nas pripelje na gredo, ki preseka celo sdeno. Po gredi prečimo kakih dvajsed medrov v levo, dokler se ne odpre lep prehod na desno na neizrazido polico. Malo naprej se odcepi dežja Spominska smer ŠdePana Kukovca (VI, A2), zado moramo bidi previdni, da se ne »zbudimo« v (pre)sdrmem skalovju. Sledi neudoben presdop v osrednji žleb, z njega pa na ozko poličko, ki nas pripelje pod previs. Do sem se komaj dodaknemo čedrde sdopnje. Previs mi v dredjem in čedrdem poskusu ni delal nobenih dežav, še več, bil je prav prijeden. Najbrž je nekaj dodalo dudi do-plo vreme in kakšno ledo izkušenj več, resnici na ljubo pa je bil dudi obakrad suh, dako da sem lahko povsem normalno sdo-pil in se prijel brez disdega sluzasdega občudka, ki ga dobimo v podobnih siduaci-jah. Tu je dudi klin in dako smo en, dva, dri čez previs, ki je ocenjen s spodnjo pedo dežavnosdno sdopnjo. Malo više naledimo na prvo večjo gredo, po kaderi se »sprehodimo« skoraj cel razdežaj do zajede. Leda nas v zelo lepem plezanju, ki je res uživaško in rahlo preseže čedrdo sdopnjo, pripelje na naslednjo veliko gredo, na ka-deri ponovimo razdaljo in manever s spodnje grede. Pod sdrmo izsdopno sdeno
49
Naša smer_
Biser dolgo prezrte stene
imamo dve možnosti. Lahko jo preplezamo naravnost po strmi poklini, ki mi ni vlivala bogve kakšnega zaupanja, lahko pa po krušljivem, vendar lažjem kaminu na levi. Obe odločitvi nam bosta postregli z dobro četrto stopnjo, vmes pa bomo morda morali zatakniti kakšno varovalo. Pod veliko lopo na levi strani si uredimo zadnje varovali-šče. Čaka nas le še sprehod proti desni do trave, če pa še nismo imeli dovolj plezanja, si lahko privoščimo še izstopni raztežaj Sobotne smeri, ki nam je prečkala pot na va-rovališču na koncu druge grede. Ta raztežaj poteka levo od lope, ocenjen pa je z A0, po nekaterih virih celo z A1. V vsej smeri ne potrebujemo veliko varovalne opreme, nekaj obvezne rezerve klinov za varovališča in kakšnega metulja, v glavnem pa na ključnih mestih (previs in zajeda) že tičijo dobri klini. Čaka nas le še nekaj minut »gamsanja« do poti, ki nas pripelje na Srebrno sedlo, od tam pa je sestop logičen.
Zanimivo je, da so plezalci to steno odkrili dokaj pozno. Ob precej bolj očitnih severni in zahodni steni Planjave je ta stena po krivici dolga leta ostala prezrta, saj jo je moč videti le iz samega zatrepa Repovega kota ali pa z Zeleniških špic. Danes velja za eno lepših in kompaktnejših, poleg tega pa njena nadmorska višina in prisojna stran omogočata lepo ter toplo plezanje v jesenskih in spomladanskih mesecih. Prva sta junija leta 1972 tam pustila svojo sled Metod Humar in Tone Škarja in tako odprla slovenskemu alpinizmu še eno zanimivo steno, ki je s svojo kakovostno skalo postala nov izziv za sodobne plezalce. Prvo zimsko ponovitev so konec januarja leta 1974 opravili Janez Jerman, Jože Močnik in Ludvik Rekar, do danes pa je doživela že nešteto ponovitev in prav je, da najde svoje mesto med cilji vsakega alpinista.
Literatura:
Mihelič, T., Zaman, R. Slovenske stene. Radovljica: Didakta, 2003.
Golnar, T. Plezalni vodnik Kamniška Bela-Repov Kot (od tam je tudi skica smeri na desni strani). Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1993. O
50