Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani
115706
YU ISSN 0016-7789
RAZPRAVE
POROOLA
YU ISSN 0016-7789
GEOLOGIJA
RAZPRAVE IN POROČILA
26. KNJIGA
GEOLOGIJA
LETO 1983
26. KNJIGA
Str. 1 do 248
LJUBLJANA
115706
GEOLOGIJA
RAZPRAVE IN POROČILA
Od leta 1978 dalje (21. knjiga) izhaja GEOLOGIJA dvakrat na leto, v juniju (1. del)
in decembru (2. del), da bi imeli avtorji možnost hitreje objaviti svoja dela. Zaradi
tehničnih problemov in zam.enjave urednika, izhaja 26. knjiga za leto 1983 kot celota
v enem delu z zamudo enega leta. Uredništvo prosi vse naročnike za razumevanje.
Izdajatelja: Geološki zavod in Slovensko geološko društvo, Ljubljana
Glavni in odgovorni urednik: Stanko Buser, Yu 61000 Ljubljana, Parmova 33
Uredniški odbor: S. Buser, M. Drovenik, M. Iskra, D. Kuščer, A. Nosan, M. Pleničar
in L. Žlebnik
Naklada 1000 izvodov
Letna naročnina: 400 din
Tisk in vezava: Tiskarna Ljudske pravice. Ljubljana, Kopitarjeva 2, leta 1984
V letu 1983 financirata: Raziskovalna skupnost Slovenije in Geološki zavod, Ljubljana
From 1978 (Volume 21), GEOLOGIJA appears biannually, in June (Part 1) and Decem-
ber (Part 2), to advance our publishing activity by a more rapid printing of the
submitted papers. Due to technical difficulties and change of the editor the 26th
volume for 1983 is being issued in one part and with a delay of a year. Subscribers
are kindly asked by the editorial board for understanding.
Published in L.jubljana by the Geological Survey and the Slovene Geological Society
Editor-in-Chief: Stanko Buser, Yu 61000 Ljubljana, Parmova 33
Editorial Board: S. Buser, M. Drovenik, M. Iskra, D. Kuščer, A. Nosan, M. Pleničar
and L. Žlebnik
Subscription price: $ 14 per year
Printed by Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana, Kopitarjeva 2 in 1984
GEOLOGIJA 26, 1—248 (1983), Ljubljana
VSEBINA — CONTENTS
Ram,ovš, A. & Kochansky-Devidé, V.
Marko Vincenc Lipoid (1816—1883), prvi slovenski geolog in šolani montanist.
Ob 100-letnici smrti...................... 5
Markus Vinzenz Lipoid (1816—1883), erster slowenischer Geologe und ge-
schulter Montanist. (Anlässlich der 100 Jahre von seinem Tode).....18
Ramovš, A.
Počastitev Marka Vincenca Lipolda ob stoti obletnici njegove smrti .... 23
Ramovš, A.
Spominska plošča M. V. Lipoldu v Mozirju.............25
Paleontologija in stratigrafija — Paleontology and stratigraphy
Jurkovšek, B.
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji..............29
Fassanian beds with daonellas in Slovenia..............56
Pohar, V.
Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame..............71
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenj ska jama.........97
Hahn, G., Hahn, R. & Ramovš, A.
A new contribution on the Gzhelian trilobites in the Avestern Karavanke
Mountains..........................109
Nov prispevek o gželijskih trilobitih v zahodnih Karavankah......109
Goričan, S.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami . . . 117
Radiolarians from the Jurassic siltstone between Perbla and Tolminske
Ravne............................135
Hidrogeologija — Hydrogeology
Krivic, P.
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique . 149
Obdelava črpalnih poizkusov v kraškem vodonosniku.........149
Študija hidrodinamike kraškega vodonosnika (Povzetek)........184
Petrologija — Petrology
Grafenauer, S.
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije...........189
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia........... ........ä29
Nove knjige — Book Reviews
Tadeusz M. Peryt (editor): Coated Grains.............243
Peter W. Lipman & Donai R. Mullineaux: The 1980 Eruptions of Mount
St. Helens..........................245
Raj ko Pavlovec, Jernej Pavšič& Mario Pleničar (editor): Simpozij o proble-
mih dani j a v Jugoslaviji...................247
GEOLOGIJA
RAZPRAVE IN POROČILA
GEOLOGICAL
TRANSACTIONS
AND REPORTS	Ljubljana • 1983 • 26. knjiga • Volume 26
GEOLOGIJA 26, 5—25 (1983), Ljubljana
UDK 929 M. V. Lipoid
Marko Vincenc Lipoid (1816—1883),
prvi slovenski geolog in šolani montanist
Ob lOO-letnici smrti
Markus Vinzenz Lipoid (1816—1883),
erster slowenischer Geologe und geschulter Montanist
(Anlässlich der 100 Jahre von seinem Tode)
Anton Ramovš
Katedia za geologijo in paleontologijo univerze Edvarda Kardelja,
Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana
Vanda Kochansky-Devidé
Geološko-paleontološki zavod. Sveučilište u Zagrebu
Socijalističke revolucijç 8/III, 41000 Zagreb
Življenje Marka Vincenca Lipolda
Po smrti Ivanke Lipoid (1893—1976) sva na pobudo prof. dr. ing.
Borisa Šinkovca, čigar mali je bila tudi iz rodu Lipoid, začela
z raziskovanji o življenju in delu Marka Vincenca Lipolda. Med tem
delom, ki se je razširilo na pregledovanje zapuščine Ivanke Lipoldv Ma-
riboru, na pregled Lipoldove zapuščine v dunajskem Zveznem geološkem
zavodu na študij njegovih del v znanstvenih časopisih in dnevnem časopisju, na
zbiranje podatkov v Mozirju in Idriji, je prišlo tudi do 100-letnice smrti našega
prvega geologa.
Današnjim potomcem Lipoldovega rodu: omenjenemu B. Sinko v-
c u, profesorju za rudna ležišča v Zagrebu; naslednikom zapuščine Ivanke
Lipoid, Zlati Berglez iz Lipoldovega rodu in njenemu soprogu
primariju dr. Vladimiru B e r g 1 e z u , ki sta posodila dragocene privatne
geologove dnevnike in pisma ter Kroniko L i p o 1 d o v ; akademiku Jožetu
Goričarju, ki ohranja stari Lipoldov dom v Mozirju, in vsem ostalim, ki so
nama posredovali različne podatke, posebno svétniku dr. Tillfriedu Cer-
na j s e k u iz zveznega Geološkega zavoda na Dunaju, ki je dal na razpolago
terenske dnevnike in originalne geološke karte M. V. Lipolda, se toplo
zahvaljujeva.
»
6
Anton Ramovš & Vanda Kochansky-Devidé
Pokojni Ivanki Lipoid, roj. Balon, ki je tudi po materinem rodu
izhajala iz zaslužne rodovine Lipoid, gre največja hvala in čast, da se toliko
ve o preteklosti Lipoldov in da se je ohranilo toliko kulturne zapuščine
geologa, rudarja in pravnika M. V. Lipolda. Ivanka Lipoid je bila po
izobrazbi učiteljica, soproga mariborskega župana dr. Franja Lipolda,
sorodnika po materi. Ona je med vojnama zbrala veliko dokumentov in kores-
pondence znamenitih Lipoldov, posebno na starem domu v Mozirju, napi-
sala 174 str. obsežno Kroniko Lipoldov (1941) in prestavila v slovenščino pisma
in dnevnike geologa Lipolda (11 zvezkov), pisane v težko čitljivi gotici.
L i p o 1 d i potekajo iz rudarskega kraja Crna na Koroškem. V rodu je ves
čas živelo ustno izročilo o tem. Mikavna je misel, da so kot rudarji bili svobod-
njaki in da je bil med njimi mogoče kak posebno bister in izkušen rudosledec,
ki si je z odkritjem rude pridobil nekaj denarja. Janez Lipoid je 10. 7.
1650. kupil v Mozirju hišo in posestvo. Znani so po vrsti vsi gospodarji na domu,
napredni in podjetni, tako da se je posestvo vedno večalo. To so bili Jurij ,
Simon, Janez, Marka Jurij, ki je bil geologov oče. Od mlajših sinov
so bili znani Salomon, frančiškan, uspešen ranocelnik in lekarnar v Nazar-
ju, in župnika: Franc v Trbonjah in Jožef, ljudski pesnik v Rečici. Ja-
nez je posebno povečal imetje; oženil se je s hčerjo trškega sodnika Eliza-
beto Goličnik. Pod vplivom njenih dveh bratov — župnikov, narodnja-
kov, so se Janezovi otroci navzeli narodne zavesti. Janez je bil mozirski
župan.
Marka Jurij je bil od gospodarjev Lipoldovine gotovo najbolj podjeten.
Bil je v Celju, na Reki in v Trstu izučen trgovec, ko je s 24 leti prevzel posestvo
s pogorelo hišo in gospodarskimi poslopji. Požar so zanetili avstrijski vojaki
v njegovem hlevu leta 1798. Pogorel je velik del trga. Postavil je novo hišo, go-
spodarska poslopja, mlin, stope, pozidal solni magazin, pridobil pravico ribolo-
va, nadaljeval s prodajo tobaka za ves okraj, imel žago in splavaril z lesom do
Mitrovice. Ob francoski okupaciji je francoskim oficirjem odštel 1200 srebrnih
goldinarjev, da niso požgali Mozirja. L. 1820 je bilo v Mozirju 79 hiš in 346 pre-
bivalcev. V trgu je bilo veliko splavarsko pristanišče ter skladišča tobaka in
kamnitih plošč. Marka Jurij je bil odbornik štajerske kmetijske družbe;
predsednik te družbe, redki ljudstvu naklonjeni Habsburžan, nadvojvoda Jo-
hann (»štajerski«) je zahajal v njegovo hišo in mu podelil 1. 1830 plaketo za
pospeševanje poljedelstva, živinoreje, čebelarstva in reje sviloprejk ter za zavze-
manje proti požaru. Na Lipoldovi pristavi je bila prva skromna ljudska šola;
vsako leto je Marka Jurij oblekel po 20 revnih šolarjev. V letih lakote po
Napoleonovih vojnah in ob slabih, sušnih letinah 1814 in 1816 je delil občanom
žito iz svojih zalog po nakupni ceni, najrevnejšim pa brezplačno. Z ženo Ano
r. Korošec, vulgo Lobenšek iz St. lija pri Schwarzensteinu, je imel 7 otrok,
od katerih so 4 preživeli otroštvo: Janez Jožef Nikolaj je bil gospodar
na domu, deželni in državni poslanec, lesni trgovec, župan v Mozirju, ki je dal
izkopati trški vodnjak in kupil zemljišče za rotovž. Drugi sin Franc Alek-
sander Wilhelm Napoleon, duhovnik, je bil ravnatelj glavne šole in
nemški pridigar v Celju; to dolžnost mu je kot zavednemu Slovencu zaupal
Slomšek. Tretji sin je bil Marko Vincenc (si. 1), geolog, rudar in
pravnik. Zadnja je bila Ana Marija, por. P ir k o vi č.
Marko Vincenc Lipoid, prvi slovenski geolog in šolani montanist	7
Marko Vincenc Lipoid se je rodil 19. 1. 1816 v Mozirju št. 13. Kot
tretji sin uglednega tržana je šel študirat. Prvo ohranjeno spričevalo je iz tre-
tjega razreda v Celju 1. 1827, ko je bil še privatist. V četrtem razredu je končal
trimesečni pedagoški tečaj, ki mu je dal usposobitev za inštruktorja, tako da nje-
govo šolanje ni očeta skoraj nič stalo, ker je bil domači učitelj dveh sinov okr.
komisarja Kellersberga. Leta 1833, po odlično končani gimnaziji v Celju,
je študiral v Gradcu še dva letnika višje gimnazije, ki so ji takrat rekli »filozo-
fija«. Leta 1835 je študiral pravo, najprej v Gradcu, a kmalu je prešel na Dunaj,
kjer je 1839. z odliko končal pravni študij. Nadvojvoda Johann mu je pri-
skrbel štipendijo za nadaljnje študije, in sicer rudarstva v Banske j Štiavnici
(takrat Schemnitz na Madžarskem). Po vseskozi odličnem absolutoriju 1842. je
delal v rudnikih, na sodniji; v letu 1846, ko mu je umrl oče, je v nekrologu
Kmetijsko-rokodelskih novicah stalo, »da mu je sin v službi na samim Cesarskim
Dvoru na Dunaji«, bil je honorarni uslužbenec v dvorni zbornici. Leto poprej je
bil na tečaju mineralogije pri znamenitem mineralogu Haidingerju. Šele
1847. je dobil prvo stalno mesto kot rudarski mojster v solini Hali. Do takrat je
moral živeti skromno samsko življenje samo ob dnevnicah. Z dvema fakulte-
tama — ko takrat ni bilo toliko študiranih ljudi — je moral 5 let čakati na
stalno zaposlitev. Izbrana nevesta ga je čakala 7 let! Istega leta se je končno
SI. 1. M. V. Lipoid okoli leta 1865. Portret je izdelal K. Scherak na Dunaju
Abb. 1. M. V. Lipoid etwa um das Jahr 1865. Das Porträt ist die Arbeit von K. Sche-
rak, Wien
8
Anton Ramovš & Vanda Kochansky-Devidé
poročil z izvoljenko Floro Harnisch, koroško Nemko, v Žrelcu (Eben-
talu) pri Celovcu; poročil ju je brat Franc, ki je bil obema prijatelj vse živ-
ljenje. Geolog in Franc sta si stalno dopisovala, geolog je po njem izvedel za
dogodke z doma. Zanimivo je M. Vincenčevo pismo z dne 4. 10. 1848,
kjer se Markus, kot se je bratu podpisoval, v nemškem jeziku in seveda
gotici zahvaljuje Francu za slovensko pismo. Tu navaja (v prevodu Ivan-
ke L i p o 1 d) : »... Se bolj razveselilo in prav presenetilo me je Tvoje sloven-
sko pismo od 16. prêt, m., ki sem ga prav dobro razumel, ampak vsled neznanja
pismenosti in jezika ne morem odgovoriti v maternem idiomu, dasi rad bi to
storil. Zadovolji se torej z nemškim odgovorom, moj dobri Franc, ter bodi
vzlic temu prepričan, da slovensko mislim in čutim« (dass ich immerhin win-
disch denke und fühle). Dalje omenja, da doma večkrat govorijo slovensko, pojo
slovenske pesrni, da ima Slomškovo pesmarico, »saj moje ženske« (F 1 o -
r a , njena mati in sestra) »znajo nekaj slovensko, a do pismenega jezika nam še
vsem mnogo manjka.«
Iz Halla je bil Li p old kmalu premeščen v rudnik Aussee na Zgornjem
Štajerskem. Ko je bil osnovan Državni geološki zavod (Geologische Reich-
sanstalt) na Dunaju, je bil na zahtevo direktorja zavoda W. Haidingerja
14. 12. 1849 imenovan za terenskega geologa. Prebil je vsako leto od maja do
pozne jeseni na terenu. Seveda je bilo tako delo takrat še bolj naporno kot
danes. Se leta 1860 je imela Avstro-Ogrska samo 4500 km prog. Ceste so bile
slabe. Veliko je jahal, a največ hodil peš. Zredil se ni nikoli; hrana je bila slaba.
Med stroški je stalna rubrika »prah zoper mrčes«. Raziskoval je najprej na
Tirolskem, Solnograškem in v ožji Avstriji. Važne ugotovitve v okolici Ischia
sta kontrolirala predpostavljena geologa Hauer in Czicsak in potrdila
vse Lipoldove novosti. L. 1850 omenja Lipoid, samo v privatnem
dnevniku, da je šel na teren pri Salzburgu skupaj z geologom iz Srbije D o r -
dem Brankovićem (1818—1896), ki ga je očitno poznal še s študija v
Stiavnici.
Na kongresu prirodoslovcev 1855. je Lipoid predaval o svojih dognanjih
v Idriji. Na tem kongresu se je mineraloško-paleontološko-geološka sekcija po-
sebno izkazala, tudi po Lipoldovi zaslugi, tako da mu je Haidinger
poslal pismeno priznanje.
V maju 1856 je Lipoid sprejel dekret o imenovanju za drugega geologa
Geološkega zavoda z naslovom rudarskega svetnika.
Svoja raziskovanja v Sloveniji je Lipoid večkrat prekinjal v zvezi z dru-
gimi nalogami. Leta 1856 je šel v družbi belgijskega rudarskega inženirja
F 1 o i n a v Trgovsko goro na Hrvaškem, kjer sta pregledala rudnike bakra in
železa. Lipoid se je javil tudi v obmejni turški trdnjavi v Bosanskem Novem.
Dostojanstveni »divan« tamkajšnjih veljakov ob kavi in čibukih se mu je zdel
komičen. Ponosno so sedeli in tu in tam katero spregovorili, on je bil pa tako
delaven, da je bil vedno v akciji in mu je bilo tako posedanje popolnoma tuje in
nerazumljivo. Zanimivo je, da je naletel Edward Suess nekaj desetletij
pozneje v Bosanskem Novem na popolnoma enak sprejem.
Na Dunaju je stanoval Lipoid v III. okrožju, razmeroma blizu Državnega
geološkega zavoda. S Floro je imel 7 otrok, od katerih jih je 5 odrastlo:
Konrad (bančni uradnik na Dunaju), Ulrika (por. z Waydowicsem,
rud. uradnikom v Wieliczki), Deziderija (učiteljica v Idriji), Antonija
Marko Vincenc Lipoid, prvi slovenski geolog in šolani montanist	9
(por. z Guzmannom, gozdarjem v Klausenu na Tirolskem) in B r i g i t a.
Vedno bolehna žena Flora je umrla v svojem 45. letu. Mož je silno žaloval
za njo, toda zaradi nedoraslih otrok in gospodinjstva se je vseeno leta 1868 po-
novno poročil s Fiorino sestrično Roso Webern (si. 2).
Ko je Haidinger, star in bolan, odšel v pokoj, je leta 1866 na mesto
direktorja prišel dotedanji prvi geolog Franz vitez von Hauer. M. V.
Lipoid naj bi se tedaj z mesta drugega geologa pomaknil na mesto prvega,
ki ga je izpraznil Hauer, a se to ni zgodilo, mesto je kar ostalo prazno.
Leta 1867, po 17 letih dela v Državnem geološkem inštitutu na Dunaju, je
Lipoid na lastno prošnjo odšel z Dunaja na mesto ravnatelja rudnika Idrija,
katerega geologijo je dobro poznal. Geološkemu zavodu je poslal poslovilno
pismo, v katerem se zahvaljuje za vse, kar se je pri njih naučil, in navaja kot
vzrok za odhod željo, da se povrne k rudarstvu. Tudi svojemu zasebnemu dnev-
niku ni zaupal svojih misli, čeprav se nam danes dozdeva, da so bili tudi drugi
razlogi.
Dne 7. junija je bil imenovan, delavstvu v Idriji je govoril v slovenščini, da
jim bo tudi prijatelj in oče. Pri šolskem upravitelju se je izpopolnjeval v slo-
venščini. Vpisal se je v Slovensko čitalnico in nemško Kazino, naročil na 5 slo-
venskih časopisov. L. 1869 so ga Idrijčani dvakrat izvolili v deželni zbor, a se je
SI. 2. M. V. Lipoid z družino v Idriji
Abb. 2. M. V. Lipoid mit seiner Familie in Idrija
10
Anton Ramovš & Vanda Kochansky-Devidé
vedno čez kratek čas zahvalil. Imel je veliko dela z modernizacijo rudnika in
podrobnim geološkim raziskovanjem, na osnovi česar je kmalu podvojil proiz-
vodnjo. Obnovil je Bratstvo za pomoč rudarjem, ki je potekalo še iz 17. sto-
letja, a je zamrlo. Takoj je poslal peticijo za novo šolo, ki je bila odprta leta
1877; sam je presajal sadno drevje s svojega vrta na šolski vrt. L. 1879 so bile
v rudniku zopet postavljene nove uvozne naprave. Na ogled rudnika in njegovih
naprav ter geologije in zbirk fosilov in mineralov so pogosto prihajali tuji mon-
tanisti. Tudi celi letniki študentov rudarstva iz Leobna, z Dunaja in iz Gradca
so dopotovali s svojimi profesorji.
SI. 3. M. V. Lipoid v starejših letih
Abb. 3. M. V. Lipoid in seinen späteren Jahren
Marko Vincenc Lipoid, prvi slovenski geolog in šolani montanist	11
Bilo je seveda tudi nevšečnosti z upravo rudnika zaradi prenizkih, a obče
določenih plač za težko delo rudarjev. Ti so za to krivili ravnateljstvo rudnika
in demonstrirali. Od leta 1876 do 1880 so vodili delavci pod vodstvom župana
Tre vena akcijo za zvišanje plač. Sestavljeno interpelacijo je na zasedanju
avstrijske zbornice vložil knez Windischgrätz. Nato je prišla v Idrijo
komisija ministrstva in opravila preiskave. Minister Falkenhain je odgo-
voril, da ravnateljstvo ni krivo za slabe razmere in da se je najtopleje zavzemalo
za dobro delavcev. Ob proslavi 300-letnice rudnika v državni lasti leta 1881,
na katero je prišel tudi minister, je 110 začasnih delavcev dobilo stalnost, všteta
jim je bila dosedanja zaposlitev, za akordno delo je bila zvišana plača do 30 "/o.
Lipoid je dobil naslov dvornega svetnika in plemstvo. Takoj po proslavi je
Lipoid začel bolehati, najprej ga je zadela kap, ki jo je kmalu prebolel in
delal naprej (si. 3). Bolehal je dve leti, a delal še do enega tedna pred smrtjo.
Leta 1883 je slavil Lipoid 40-letnico službene dobe s serenado, baklado in
petjem Čitalnice. Izvoljen je bil za častnega meščana Idrije. Dne 22. aprila 1883
je umrl in bil na lastno željo pokopan v Idriji.
Razen enega dela je vseh 212 razprav, člankov in obvestil, ki jih je napisal
večinoma sam, le kakih 15 kot sodelavec, objavljenih v nemščini. V svojo služ-
beno tabelo pa je zapisal: »slovensko kot materinski jezik«.
Delo Marka Vincenca Lipolda
Delo Marka Vincenca Lipolda lahko strnemo v tri obdobja in
vsako ima svoje značilnosti. Prvo obdobje obsega leta od končanih pravnih
študij v Gradcu in rudarskih študij v Banski Štiavnici leta 1842 do konca leta
1849, drugo njegovo službovanje na Dunajskem geološkem zavodu do leta 1867,
v tretjem pa je obsežena Lipoldova dejavnost v Idriji, ki se konča z nje-
govo smrtjo.
V prvem obdobju je opravljal Lipoid v glavnem začasne službe: najprej
je delal dve leti kot praktikant v solnem rudniku Hali na Tirolskem, zatem je
prišel na rudarsko sodišče v Steyr, vendar so ga po opravljenem sodnijskem
izpitu še isto leto poklicali v montanistični muzej na Dunaj, kjer je pri zname-
nitem mineralogu W. Haidingerju napravil tečaj iz mineralogije. V na-
slednjem letu ga je pot peljala najprej na rudarsko sodišče v Bleiberg, vendar
se je že naslednje leto spet vrnil na Dunaj, sedaj k dvorni zbornici. Po petih
letih je leta 1847 dobil prvo stalno mesto v solnem rudniku Hali in leta 1848
postal rudarski mojster v kraju Aussee; tam je ostal do ustanovitve Državnega
geološkega zavoda na Dunaju. V tem prvem obdobju je opravljal Lipoid
predvsem rudarska in praktična geološka terenska dela, izpopolnjeval je svoje
znanje, delal pri geološki kartografiji za Tirolsko geognostično-montanistično
društvo, ogledal si je vse avstrijske in bavarske solne rudnike in v njih izvedel
različne geološke raziskave. Izsledke rudarsko-geoloških raziskav je objavil v
Haidingerjevih poročilih, predhodniku Letopisa Dunajskega geološkega
zavoda, in v prvih letnikih omenjenega Letopisa. Za Nadvorno v Galiciji je iz-
delal za takratne čase dobro geološko karto, objavljeno leta 1850 v Haidin-
gers wissenschaftlichen Abhandlungen 3.
Najbolj bogato in uspešno je bilo L i p o 1 d o v o 17-letno obdobje v službi
Dunajskega geološkega zavoda, kjer je začel kot prvi začasni geolog, od leta
12	Anton Ramovš & Vanda Kochansky-Devidé
1856 pa nadaljeval kot drugi geolog. Največja in najpomembnejša naloga v de-
lovnem programu novo ustanovljenega geološkega zavoda (1. 12. 1849) je bila
geološko kartiranje; 676 000 km- takratnega cesarstva naj bi skartirali v 30
letih, po 22 500 km- na leto. V poletnih mesecih so terensko kartirali, zbirali
kamnine, fosile in minerale, v ostalem času pa v geološkem zavodu obdelovali
zbrano gradivo in rezultate pripravljali za objave v Letopisu. Iz Lipoldovih
terenskih dnevnikov razberemo, da je delal na terenu od prve polovice maja do
konca septembra, včasih pa še v oktober, v ostalem času pa je obdeloval gradivo
in pisal razprave in članke. V tem referatu seveda ni mogoče prikazati vseh nje-
govih del, kaj šele jih tudi kritično ovrednotiti, zato se bom omejil predvsem
na slovensko ozemlje. Celotno Lipoldovo delo skupaj z izčrpnim življenje-
pisom bo zajeto v osmem zvezku Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike,
ki ga izdaja Slovenska matica.
Najstarejše Lipoldovo delo s slovenskega ozemlja je poročilo iz leta
1852 o novem bakrovem najdišču v Hobovški grapi pri Stari Oselici nad Skofjo
Loko. Zapisal je, da rudno ležišče z bornitom, bakrovim sijajnikom in malahi-
tom, bogastvo rude in druge razmere vlivajo upanje za večji rudnik. 2e takrat
pa je pripomnil, naj bi teoretično in praktično podkovani montanisti pred za-
četkom dragih rudarskih del podrobno raziskali rudna najdišča in tako prihra-
nili denar in delovne moči pri rudarskih posegih, ki ničesar dobrega ne obetajo.
Ne bi smeli slepo slediti napačnim predstavam nepoučenih posameznikov, pa
čeprav imajo prav takšni velike ambicije za rudarjenje. 2e kar ob tem članku
naj povem, da iz vseh njegovih del veje značilna kritičnost in odgovornost.
Vselej je znal reči: za to nimam trdnih dokazov, to in to mi je še neznano.
Že v letu 1853 je Lipoid prvikrat poročal o nekaterih izsledkih v okolici
Idrije in iz jame in kot prvi je s fosilnimi ostanki dokazal nekatere stratigrafske
člene. Istega leta je še enkrat pisal o bakrovih najdiščih v loškem okraju, o ci-
nobru in samorodnem živem srebru pri Sv. Tomažu nad Skofjo Loko. 2e prej
in tudi v tem delu je določil nekaj fosilnih ostankov, pa tudi kasneje se je
ukvarjal z določevanjem okamnin in ga lahko imamo tudi za prvega sloven-
skega paleontologa.
Geološke razprave in članki v letu 1854 so bili posvečeni predvsem raznim
rudiščem in geološkim razmeram na Solnograškem, opisal pa je tudi terciarne
plasti v Labodski dolini in triasne kamnine na vzhodnem Koroškem.
V naslednjem letu so pomembne Lipoldove ugotovitve iz svinčevega
rudišča v jami Podpeca. Med drugim je prišel do spoznanja, da je ruda nasta-
jala skupaj z apnencem in da se vleče pas rudonosnega apnenca neprekinjeno
od Uršlje čez Feco in Obir in še naprej od Slovenskega Plajberka. Lipoid je
proučil še kredne plasti na severovzhodnem Koroškem in s pomočjo rudistov
vzporedil tamkajšnje apnence s krednimi nahajališči na Zgornjem Avstrijskem,
Štajerskem in Solnograškem. V posebnem delu je predstavil kamnine na Koro-
škem južno od Drave, in to usedline, magmatske in metamorfne kamnine (kar-
tiral L 1855).
Cela kopica del s slovenskega ozemlja je izšla v letu 1856. Lipoid je
pokazal morfološke značilnosti Solčavskih Alp, tako je imenoval svet od Solčave
in Logarske doline do vključno gorskih vrhov sedanjih Savinjskih Alp. Opisal je
premogovne plasti pri Lešah s spremljajočimi kamninami; predložil je barvano
geološko karto južnovzhodnega dela Koroške in prikazal osem barvanih geo-
Marko Vincenc Lipoid, prvi slovenski geolog in šolani montanist_15
loških profilov, ki segajo od severnih Karavank prek Dravske doline do Svinj-
skih planin. So izredni za tiste čase, pa tudi še danes niso izgubili vse veljave.
Na njih je Lipoid označil vse takrat znane stratigrafske enote in v besedilu
opisal njihove stratigrafske značilnosti. Istega leta je prispeval še tablo z viši-
nami pomembnih krajev, vrhov, prevalov, jezer, sotočij, rudniških vhodov in
topilnic na takratnem južnovzhodnem Koroškem in obenem še kamnine s sta-
rostjo. Nadalje je pisal o najdiščih svinčeve rude na južnovzhodnem Koroškem;
več kot 30 jih je bilo takrat in izkoriščanje rude pretežno v triasnih kamninah
je bilo tam glavna industrijska panoga. Že takrat je Lipoid ločil prvotna
svinčeva ležišča, kjer je v pravih apnenčevih plasteh svinčeva ruda bolj ali
manj razpršena, danes bi rekli diagenetsko rudišče, in kasneje nastala žilna
rudišča. Lipoid je prišel do sklepa, da so prvotna svinčeva rudišča samo
v rudonosnih apnenčevih plasteh in da so žile s koncentrirano rudo nastale
veliko kasneje. Pri prebiranju tega Lipoldovega dela je kar težko iti mimo
dejstva, da so raziskovalci nastanka rudišč te vrste v zadnjih desetletjih obšli
imenitne Lipoldove ugotovitve, pri tem pa so se uveljavile napačne teorije,
čeprav le za kratek čas.
V naslednjem delu tega leta je poročal še o ziljskih plasteh in alpski triasni
formaciji v južnovzhodnem delu Koroške. V Kočni pri Beli omenja živo srebro.
Že leta 1856 je Lipoid predložil v natis geološko karto idrijske okolice in
več geoloških profilov, opisal stratigrafske razmere in ugotovil fosilne ostanke,
med katerimi se nekaterih še do danes ni posrečilo najti vsem generacijam geo-
logov za njim.
Iz leta 1856 je tudi članek o rezultatih rudnih raziskav (Fe, Cu, Pb, Ag) pri
Dvoru nasproti mejni turški trdnjavi Novi.
Prav tako bogata je bila Lipoldova bera v letu 1857. Najprej je pisal
o cinkovem najdišču Pecelj pri Sevnici, nato o mladoterciarnih in kvartarnih
usedlinah na Kranjskem. Zelo pomembne so ugotovitve o geoloških razmerah
osrednje Kranjske. Ob tej priložnosti navaja tudi 228 barometrskih merjenj
višin iz teh krajev. V za nas najpomembnejšem in zelo obsežnem geološkem
delu dunajskega obdobja je leta 1857 objavil še rezultate geoloških raziskav
na južnem in vzhodnem Kranjskem, kjer je kartiral v letih 1855 in 1856. Zelo
podrobno je podal stratigrafski razvoj nastopajočih enot, ki sežejo od karbona
in permija, najbolj razširjene so v triasu^ skozi juro in kredo v oligocen, miocen,
pliocen in kvartar. Starost je večinoma utemeljena s fosilnimi ostanki, zraven
je vključil še rudna nahajališča. Istega leta je izšlo še delo o geoloških raziska-
vah na Dolenjskem v letu 1856, kjer je skupaj z G. Stachejem izvedel
tudi 533 barometrskih merjenj višin. Ta dela zajemajo velik del slovenskega
ozemlja, gotovo pa skoraj vse tisto ozemlje, ki je v geološki sestavi in tektonski
zgradbi najbolj zapleteno. S temi deli je postavil Lipoid temelje za nadaljnje
znanstveno geološko delo in podlago za nadaljnja in podrobna geološka razisko-
vanja. Na večini ozemlja je povrh še oral ledino. Ce v tej luči presojamo nje-
gove izsledke pred skoraj 130 leti in jih primerjamo z najnovejšimi ugotovitva-
mi, šele lahko prav ocenimo njegovo veliko delo. Iz teh del veje še danes nje-
gova izredna bistrost pri reševanju zapletene geološke problematike, velika
strokovna usposobljenost in razgledanost, obenem pa neomajna ljubezen do
geologije in rudarstva. Tudi ob tej priložnosti skoraj ne morem kaj, da ne bi
omenil njegovih velikotrnskih in krških skladov. Pri njih se sprva ni mogel
14	Anton Ramovš & Vanda Kochansky-Devidé
odločiti za starost in je to tudi odkrito povedal, že leta 1859 pa je zapisal, da so
najverjetneje neokomske starosti, to je iz krede. Vsi kasnejši geologi so oboje
sklade brez nespodbitnih starostnih dokazov uvrščali v triasno periodo. Sele
leta 1958 se mi je posrečilo s pomočjo pelaških foraminifer in rudistnih ostan-
kov dokazati kredno starost enih in drugih. Res občudovanja vredna Lip oí-
do va dognanja!
I.eta 1858 je Lipoid objavil najdbo eocenskih plasti v okolici Idrije, ki je
bila tudi spoznanje izrednega pomena za vso nadaljnjo idrijsko geologijo in drži
še danes. Takrat je tudi peščenjake z rastlinskimi ostanki iz idrijske okolice,
to je tako imenovane plasti s Konca, pravilno uvrstil v Wengen. Iz okolice Škofje
Loke je prvi predstavil oligocenske rastlinske ostanke (takrat eocen).
Zelo važna spoznanja je objavil Lipoid leta 1859 in ta so pomembna tudi
za današnje poznavanje geologije Slovenije. Ob Črnem potoku nad Planino pod
Golico in v Lepeni nad Javorniškim rovtom je s pomočjo rastlinskih ostankov
ugotovil, da so laporni skrilavci, peščenjaki in premog, uvrščeni prej v triasno
periodo, dejansko terciarne, in sicer eocenske starosti. Premog nad Planino
in železova ruda pa sta iz karbonske dobe. Vse to še danes drži. Pri Srednji
vasi v Bohinju je Lipoid apnenec z roženci s pomočjo aptiha prvi uvrstil
v juro. Železov oolit pri Turjaku, ki so ga imeli prej za werfenskega, je pra-
vilno uvrstil v zgornji trias (v rabeljske plasti), kamor spada tudi po novejših
ugotovitvah. Vmes pa so imeli plasti z njim skoraj 100 let še kar naprej za
spodnjetriasne.
Prav tako v letu 1859 je Lipoid objavil rezultate posebnih raziskovanj
v Vipavski in Soški dolini, gričev zahodno od Gorice, kraškega sveta med Vi-
pavsko dolino in Jadranskim morjem in področja v okolici Trsta in Kopra ter
tako še razširil raziskovanje slovenskega ozemlja. Ugotovil je kredne apnence,
komenske skrilavce z ribjimi ostanki, neokomske kaprotinske apnence, vrh teh
pa turonijski apnenec in na vrhu v okolici Nabrežine še najmlajšo kredo z rudi-
stom Hippurites cornuvaccinum. Konkordantno nad temi kamninami leže na
severnem in južnem robu krasa drugačni apnenci, najprej takšni s foraminife-
rami, koralami, polži, više pa takšni z numuliti; oboji so eocenske starosti. Slede
laporji in peščenjaki z vložki numulitnih breč in konglomeratov. Spet se lahko
le vprašamo, kaj smo bistveno novega dodali k tem fenomenalnim L i p o 1 -
d o v i m stratigrafskim ugotovitvam v krednem in terciarnem sistemu in spet
lahko samo občudujemo Lipoldove rezultate.
V	istem letu je Lipoid pokazal tudi geološko sestavo in zgradbo v širši
okolici Kotora ter v notranjosti Crne gore.
Iz nadaljnjih let so predvsem Lipoldova dela s Češkega. Posebej pa je
treba omeniti 164 strani obsegajoče in zelo pomembno Lipoldovo delo o
premogovnem področju v severnovzhodnih Alpah s podrobno stratigrafijo, ki je
izšlo leta 1865; dve leti kasneje je bila natisnjena njegova obsežna (140 str.)
monografija o rudarjenju pri Kremnici na takratnem Madžarskem. Zanimivo
je, da je Lipoid leta 1866 med drugim pisal tudi o naftnih izvirih v Abrucih
v srednji Italiji.
V	17 letih službovanja na Državnem geološkem zavodu je Lipoid izdelal
tudi veliko geoloških kart v merilu 1:144 000. Karte v tem merilu, pobarvane
z akvarelnimi barvami, so imele seveda druga imena kot potem njihove nasled-
Marko Vincenc Lipoid, prvi slovenski geolog in šolani montanist	15
njice v merilu 1:75 000. Od Lipoldovih originalnih kart, ki zajemajo slo-
vensko ozemlje, so mi v knjižnici Zveznega geološkega zavoda na Dunaju na-
pravili diapozitive, za kar se vodji knjižnice svetniku dr. Tillfriedu Cer-
najseku najlepše zahvaljujem. To so geološke karte: Okolica Kranja in
Loke, Okolica Ljubljane in Postojne, Okolica Novega mesta in Višnje gore.
Okolica Beljaka in Trbiža, Okolica Celovca, Okolica Velikovca in Slovenjgradca,
Okolica Brežic na Štajerskem in Kostanjevice v Iliriji, Okolica Motnika v Iliriji
in Celja na Štajerskem ter Okolica Gorice in Tržiča.
Obsežno je bilo ozemlje, ki ga je Lipoid v 17 letih geološko kartiral, kaže
pa ga preglednica topografskih in geoloških kart takratne Avstro-Ogrske; res
veliko je bilo, če bi ga hotel samo obhoditi. Se neprimerno obsežnejše pa je za
geologa, ki mora ugotavljati stratigrafske enote, pregledovati kamninsko sesta-
vo, iskati in nabirati fosilne ostanke, risati geološke meje na topografsko osnovo
in drugo, pa še pisati dnevnik. Ko gledamo to preglednico, šele vidimo, kaj vse
je skartiral Lipoid v 17 letih, pa še, delal je večinoma sam in brez fička ali
katrce in vselej v bolj ali manj neznanih krajih.
Lipoid je razen tega napisal še več kot 150 razprav in člankov. V njih je
reševal pomembne stratigrafske, rudarske in tektonske probleme in s svojimi
spoznanji postavil osnovo za vsa nadaljnja geološka raziskovanja. Na razisko-
vanih ozemljih je oral ledino in zapustil velikansko strokovno dediščino.
To je samo kratek pregled izredno bogate in raznovrstne Lipoldove
ustvarjalne geološke in rudarske dejavnosti v njegovem drugem življenjskem
obdobju; takrat je že imel evropski sloves.
Leta 1867 se je Lipoid poslovil od geoloških kartiranj po raznih krajih
takratne Avstro-Ogrske in prevzel vodstvo idrijskega rudnika. S tem se zače-
nja tretje, prav tako plodno obdobje njegovega življenja in dela.
Dolžnost in zavzetost na novem delovnem mestu sta mu velevala, da se je
kar koj lotil tudi podrobnega geološkega kartiranja jame in okolice idrijskega
rudnika. Lipoid je že 1. 1856 spoznal tamkajšnje geološke razmere in v
Idriji je takrat prebival tri tedne, vendar so tehtni razlogi terjali ponovne po-
drobne raziskave idrijskega ozemlja. Sam je zapisal, da je napravilo znanje
v geologiji od leta 1856 pomembne korake naprej in je bil zato potreben popra-
vek in dopolnitev geološke karte idrijske okolice ustrezno novim spoznanjem.
Nadalje je vedel, da ima živosrebrovo rudišče zelo zapletene geološke razmere
in uvidel je, da samó razvozlanje starosti rudišča in posameznih stratigrafskih
enot, v katerih je orudenje, lahko da koristne napotke za nadaljnje rudarjenje.
Seveda mu je ostajalo le malo časa za terensko delo, kajti takratne razmere
v rudniku niso mogle omogočiti, da bi lahko nastavil mlajšega geologa, ki bi se
posvetil samo geološkim raziskavam v jami in idrijski okolici. Lipoid je bil
in ostal sam za vse, za vodenje rudnika in za geološke raziskave v jami in oko-
lici. Vse to so bili tudi razlogi, da je Lipoid šele pri kraju leta 1872 končal
novo geološko karto idrijske okolice. Da bi čimprej izdelal to geološko karto, ga
je priganjala tudi svetovna razstava leta 1873 na Dunaju. Na tej razstavi je
bila tudi Lipoldova geološka karta idrijske okolice z geološkimi profili
vred in s primerki rude, kamnin in fosilov. Lipoldova geološka karta je
bila na razstavi posebej odlikovana, izšla pa je s profili vred v njegovi zadnji
obsežni razpravi leta 1874. V njej je na začetku zbrano vse slovstvo o idrijskem
živosrebrovem rudniku, sledi mu geološki pregled idrijskega ozemlja. Glavni
16	Anton Ramovš & Vanda Kochansky-Devidé
del razprave vsebuje opis stratigrafskih enot in tolmač o položaju rudnega leži-
šča s tektonskimi razmerami bližnje okolice.
Razširjenost stratigrafskih enot kaže geološka karta. V okolici Idrije so naj-
starejše ziljske, to je karbonske plasti. Pisani grödenski peščenjak je bil skupaj
z zgornjim permijem še združen s spodnjetriasnimi plastmi, ki jih je dokazal
s fosilnimi ostanki. Na campilskih plasteh leži guttensteinski dolomit (= ani-
zijski dolomit), vrh teh wengenske plasti s tufi in plasti s Konca. V tufih je
našel številne školjke iz vrste Daonella lommeli in Posidonia wengensis. Nad
wengenskimi plastmi so sivi ploščati cassianski apnenci s školjkami, ostanki
pecljev morskih lilij, amoniti, polži in rastlinskimi ostanki. Med najmlajše
triasne plasti je uvrstil rabeljske plasti, medtem ko so retijske, liasne in jurske
plasti že zunaj geološke karte. Ugotovil je nadalje kredni apnenec z rudisti,
v terciarju pa eocenske plasti.
Zatem je podrobno opisal geološko zgradbo idrijskega ozemlja in pisano
besedo dokumentiral s štirimi geološkimi profili. V sklepnih pripombah je po-
jasnil še nekatere spremembe v stratigrafski uvrstitvi posameznih plasti. Zelo
pomembno je bilo njegovo dognanje, da leže ziljske plasti nenormalno nad
orudenimi rudnimi skrilavci wengenske starosti (= plasti s Konca). V wen-
genskem skrilavcu že omenja koralno rudo, iz iste dobe pa tudi tufe in rožence.
To spoznanje je Lipolda pripeljalo do sklepa, da je prvotno živosrebrovo
orudenje v jami samo v triasnih plasteh. Ce pa vemo, da so takrat v splošnem
uvrščali današnje grödenske pisane plasti in zgornjepermijske kamnine še med
werfenske plasti, potem vidimo izreden pomen Lipoldovih ugotovitev, ki
v tem drže še danes. Seveda pa se je v več kot 100 letih v razlagi zelo zapletene
tektonske zgradbe v idrijskem rudišču marsikaj spremenilo. Lipoldovi m
izrednim odkritjem ostaja veljava v zapletenih stratigrafskih razmerah na idrij-
skem ozemlju tudi še po več kot 100 letih.
Dosti manj kot številna geološka dela in razprave, je znana Lipoldova
pedološka karta Kranjske in delo Zemljiščine razmere Kranjske. V letu 1873 je
izšla njegova popravljena karta tal na Kranjskem, ki jo je bil leto poprej zasno-
val F. Schoilmayr, Lipoid pa ji je poleg popravkov dodal še izčrpen
geološki opis.
Na Kranjskem je Lipoid v tem delu opisal kamnine iz karbonske, per-
mijske, triasne, retijske, liasne, jurske, kredne, terciarne, pleistocenske in holo-
censke dobe. Ze v uvodu je poudaril, da starejše usedline na Kranjskem niso
znane in prav tako tudi ne metamorfne in magmatske kamnine, če seveda iz-
vzamemo majhna najdišča porfirja. Fosili v kamninah vseh navedenih geo-
loških dob dokazujejo njihovo starost, vendar pri opisu tal le-te niso pomembne
in jih zato ob tej priložnosti tudi ne navaja. Veliko pomembnejša sta sestava in
značaj kamnin v vsaki formaciji in kamninam je tu posvetil vso pozornost, nato
pa navedel še njihovo razširjenost.
Ker je v tem Lipoldovem delu šlo predvsem za tla, ki se rode iz razpa-
dajočih kamnin, je opozoril na nekatere splošne petrografske značilnosti plasti
na Kranjskem. Veliko je različnih kamnin, vsaka ima svoje značilnosti, zato je
velika pestrost tudi v talnih tipih. V zadnjem poglavju tega zanimivega in tudi
skoraj vsem geologom neznanega Lipoldovega dela razvršča takratno
Kranjsko na pokrajinske enote, navaja v njih razširjenost formacij in naniza
talne, klimatske in gospodarske razmere. Tako posebej opisuje planinski svet od
Košute in Kočne do Bohinjskega visokogorskega sveta, skupaj gorenjsko in no-
tranjsko hribovje od Bleda, Pokljuke in Jelovice do Trnovskega gozda in
Kovka, gorenjsko savsko področje, dolenjsko sredogorje. Ljubljansko barje,
Vipavsko, Reško in Pivško kotlino. Notranjski kras, Krško dolino, kras v Suhi
krajini, Dolenjsko hribovje in Dolenjski kras. Teh 12 enot je s posebnimi bar-
vami označenih tudi na omenjeni pedološki karti Kranjske.
Leta 1879 je Lipoid še enkrat poročal o starosti idrijskega rudišča in po-
novil svojo trditev iz leta 1874, da je pravo orudenje v idrijskem rudišču lastno
samo triasnim plastem. Lipoldovo stališče glede samorodnoga živega sre-
bra pa je bilo, da impregnacija srebrnega skrilavca s samorodnim živim srebrom
ni nastala kasneje kot drugo orudenje, pač pa istočasno z odložitvijo cinabarita
v triasnih plasteh.
Ob 300-letnici idrijskega rudnika v državni lasti leta 1881 je izšla jubilejna
publikacija Živosrebrni rudnik v Idriji na Kranjskem, ki jo je založila rudarska
direkcija v Idriji. Lipoid je zanjo napisal uvodni del s kratko zgodovino
idrijskega rudnika od odkritja živosrebrove rude leta 1490 oziroma 1497, dodal
je vso literaturo o idrijskem rudniku, rudišču, njegovem nastanku, rudi in tam-
kajšnjih geoloških in stratigrafskih razmerah.
Tudi drugi članek je Lipoldov, piše pa o rudišču. Najprej ponavlja
ugotovitve o starosti orudenih plasti, pravo orudenje je samo v triasnih plasteh
(tudi takrat so v spodnji trias uvrščali tudi še grödenske peščenjake in zgornje-
permijske plasti). Zapisal je, da so v krovnini orudenih triasnih plasti ležeči
karbonski »srebrni skrila\^ci« prišli v nenormalen položaj samo zaradi disloka-
cije in nariva ob njej. Nadalje razglablja o tektonskem položaju rudišča, o
glavni dislokacijski liniji, ki se vleče skozi jamo, in o orudenju plasti v posamez-
nih jaških ter o značaju orudenja. Navaja podatke o rudnih mineralih, najbo-
gatejša je jeklenka, ki vsebuje do 75 "/o Hg, slede jetrenka, opekovka, koralna
ruda. Skupaj z jetrenko se včasih pojavlja smolna ruda idrialit. Na kratko piše
o orudenih razpokah raznih smeri, dalj pa se zadrži ob nastanku idrijskega
živosrebrovega rudišča, za katerega po njegovih besedah še nihče dotlej ni dal
podrobne razlage. Po njegovem spoznanju je nastal cinabarit iz vodnih raztopin.
Videl je dokaze, da je idrijski prelom nastal šele v terciarju in z njim v zvezi
naj bi nastalo tudi orudenje. Isto je trdil tudi D. Stur. Lipoid sklepa
to poglavje s trditvijo, da je nastanek rudišča zelo pomemben za idrijsko ru-
darstvo, ker bo mogoče le na podlagi teh spoznanj racionalno normirati na-
daljnja dela v globino k izdankom in k izgradnji rudišča.
Naslednji Lipoldov prispevek v jubilejni publikaciji daje podatke o pro-
dukciji v posameznih letih od leta 1525 naprej, o cenah živega srebra in o do-
hodkih, v četrtem članku pa piše Lipoid o delavskih razmerah v rudniku,
za posamezna leta navaja število delavcev in plače, ki so jih dobivali rudarji
v denarju in naturali j ah. Piše tudi o tem, kaj dobivajo rudarji v naturali j ah,
kakšno je bilo socialno varstvo, o bratovskem skladu in uporabi. Rudnik je imel
tudi 720 arov njiv, ki so jih razdelili v majhne parcele in za zmerno odškodnino
dali rudarjem v uporabo. Otroci rudarske zadruge so dobili v osnovni šoli za-
stonj knjige in druge potrebščine. Nazadnje navaja Lipoid še bruto dohodke
rudnika v letih od 1870 do 1879, preračunane na enega delavca, in v njih se
kaže dviganje in padanje cene živega srebra. V letu 1874 je prišlo na enega
delavca 2193 goldinarjev, nato pa je cena naglo padala in je znašal dohodek
2 — Geologija 26
Marko Vincenc Lipoid (1816—1883), prvi slovenski geolog in šolani	17
18	Anton Ramovš & Vanda Kochansky-Devidé
na delavca leta 1879 le še 784 goldinarjev. To je bil v desetletju najnižji dohodek
in zato so tudi razumljive težave in nevšečnosti, s katerimi se je prav takrat
ubadal Lipoid.
V zadnjem Lipoldovem sestavku piše o rudniški administraciji, od
1. 1580 naprej našteva direktorje in predstavlja celoten upravni personal na
koncu leta 1879, poroča o gradnji idrijskih cerkva od temeljnega kamna za
cerkev sv. Barbare leta 1608 naprej; opisuje ustanovitev idrijske fare 1. 1752
in drugo. Končno govori še o prispevku rudnika idrijskemu šolstvu.
Na koncu spominskega zbornika je v dodatku popis proslave od 21. do 23.
junija 1881 v Idriji, med drugim tudi Lipoldov govor 110 delavcem, ki so
ob tej priložnosti postali stalni rudniški delavci, in njegov slavnostni govor.
Lipoldovo obsežno in vsestransko geološko delo, kakršnega za njim še ni
opravil noben slovenski geolog, izpričuje nepopisno raziskovalno vnemo in za-
vzetost, izredno strokovno znanje, ki ga je kar naprej izpopolnjeval, izjemno
bistrost, silno marljivost; na terenu in v jami je ves gorel v službi geologije.
Bil je eden prvih in najboljših geologov v prvi generaciji znamenite dunajske
geološke šole, obenem pa tudi kot rudarski geolog vrhunski strokovnjak. Veliki
narodi bi bili ponosni na takega pionirja geološke vede, kot je bil Li p old.
Tisti, ki je sam kartiral v geološko najbolj zapletenih delih slovenske zemlje,
lahko sodi, kaj je že pred več kot 100 leti tam napravil Lipoid. Bil je resnič-
no velik mož v službi geologije in rudarstva, ki bi nam moral biti v ponos in
zgled, kako reševati zapletene geološke probleme. Zato naj bodo te besede v
njegov spomin ob 100-letnici smrti in v čast rezultatom njegovega izjemnega
dela.
Markus Vinzenz Lipoid (1816—1883),
erster slowenischer Geologe und geschulter Montanist
(Anlässlich der 100 Jahre von seinem Tode)
Lipoid's haben sich als freie Bauer, aus dem Bergwerkgebiet Crna
(ehem. Schwarzenbach) in Kärnten stammend, im J. 1650 in Mozirje (ehem.
Prassberg an der Sann) angesiedelt. Von diesem Jahre weiter sind alle Haus-
wirte als tüchtige Bauer und Holzhändler bekannt. Markus Vinzenz
Lipoid war der dritte Sohn von Markus Georg, der in schweren Zeiten
während der Napoleon-Kriege für die ganze Gegend viel Gutes leistete. Vin-
zenz studierte zuerst in Graz und Wien Jura. Nach der vorzüglich abgelegten
Diplom-Prüfung studierte er mit dem Stipendium, das er durch die Vermittlung
vom Erzherzog Johann bekam, noch die Montanistische Akademie in Schem-
nitz. Er diplomierte im J. 1842 und arbeitete als Diurnist an verschiedenen
Bergwerk- und Gerichts-Stellen. Erst nach 5 Jahren bekam er die erste fixe
Stelle als Bergmeister in dem Salzbergwerk Hall in Tirol und heiratete im
J. 1847 die Kärntnerin Flora Harnisch.
Als in Wien die Geologische Reichsanstalt begründet wurde (1849), hat der
Direktor der neuen Anstalt W. Haidinger Lipoid, den er als guten
Montanisten und begabten sowie begeisterten Mineralogen und Geologen kan-
nte, gleich zum Feldgeologen berufen und angestellt. Lipoid war 17 Jahre
einer der besten geologischen Forscher bei Feldarbeiten der Geologischen
Reichsanstalt mit besonderem Interesse für das Bergwesen. Er wurde später
Bergrat und 2. Geologe der Anstalt.
Markus Vinzenz Lipoid, erster slowenischer Geologe	19
In dieser Zeit entwickelte er eine beträchtliche wissenschaftliche Tätigkeit;
er kartierte grosse Gebiete von Salzkammergut, Tirol, Ober- und Unteröster-
reich und besonders Kärnten, Steiermark, Krain, sowie einen Teil von Böhmen.
Er wurde auch an vereinzelte Bergwerkgebiete in Kroatien und Banat gesandt,
arbeitete bisweilen auch im Küstenlande sowie in Gallizien und Ungarn
(Schemnitz). In den Zeitschriften der Geologischen Reichsanstalt veröffentlichte
er etwa 200 Abhandlungen und kleinere Artikel über die regionale und strati-
graphische Geologie, Kartierung, über paläontologische, mineralogische und
montanistische Fragen, sogar über geomorphologische Probleme wie Höhen-
messungen u a. m.
Nach Haidingers Übergehen ins Ruhestand ersuchte 1867 Lipoid
die Stelle des Direktors des Quecksilberbergwerks Idrija und übersiedelte nach
Slowenien, nachdem ihm seine liebe Flora gestorben ist. Nach 2 Jahren
heiratete er ihre Cousine Rosa Webern, damit seine 5 Kinder eine gute
Stiefmutter bekammen, da er wenig Zeit für seine Familie und sein privates
Leben hatte. In Idrija war er Mitglied von Slovenska čitalnica (Slowenische
Lesehalle), des Deutschen Kasino und abonnierte sich an 5 slowenische Zei-
tungen.
Er unternahm sofort detaillierte geologische Aufnahmen der Stollen und in
der weiten Umgebung von Idrija, schaffte Doppelschachtoff en und andere
zeitgenössische Maschinen an und verdoppelte damit die Produktion.
Lipoid erneuerte die Unterstützungs-Bruderschaft der Knappen; auf
seinen Anlass wurde ein neues Schulgebäude erbaut; er förderte das Spitzen-
handwerk als Nebendienst der Bergleutefrauen. Die Bergleute lebten demnoch
sehr schwer bei den staatlich festgesetzten niederen Gehalt, so dass sie
1876—1880 eine grosse Aktion für die Erhöhung der Belohnungen führten. Sie
dachten, dass die Direktion des Bergwerks an niederen Gehalten schuld sei,
jedoch nach den eingehenden Untersuchung erwiederte der Minister für Acker-
und Bergbau Falkenhain, dass die Direktion an schlechten Verhältnissen
nicht schuld ist, dass sie am wärmsten für das Gut der Arbeiter eingetreten ist
und dass die Frage der Bezahlungen nach der Kenntnis allen Angaben geregelt
werden muss. Das geschah anlässlich des 300-jährigen Jubileums seitdem die
Idrija-Werke in staatlichen Besitz waren, im J. 1881. Die 110 vorübergehend
angestellten Arbeiter bekamen eine ständige Stelle und die Beizahlung aller
Jahren der bisdamaligen Arbeit, wie auch eine 30 "/o Erhöhung der Bezahlung
für die Accord-Arbeit. Lipoid wurde zum Hofrat ernannt und bekam den
adeligen Stand.
Am Anfang des J. 1883 wurde Lipoid zum Ehrenbürger von Idrija ge-
nannt. Am 22. 4. 1883 starb er und wurde auf eigenem Wunsch in Idrija be-
graben.
Lipoids Werk kann in drei Perioden eingeteilt werden. In der ersten Pe-
riode, von der Diplom im Jahre 1842 bis zur Gründung der Geologischen Reich-
sanstalt in Wien in 1849, arbeitete Lipoid bis 1847 als Diurnist an ver-
schiedenen Bergwerk- und Gerichts-Stellen und ab 1847 als Bergmeister in Hall
(Tirol). In dieser Periode führte er geologische Untersuchungen besonders in
den österreichischen Salzbergwerken.
Besonders erfolgreich war seine 17-jährige Dienstzeit an der k. k. Geolo-
gischen Reichsanstalt in Wien (1849—1867). Als ausgezeichneter Forscher führte
20	Anton Ramovš & Vanda Kochansky-Devidé
er unter anderem auch geologische Aufnahmen eines beträchtlichen Teiles slo-
wenischer Gebiete, fertigte mehrere geologischen Karten im Masstab von
1:144 000 an und schrieb über unser Gebiet zahlreiche grundlegende geologi-
sche Abhandlungen, deren wichtigste Resultate im zweiten Teil unseres slowe-
nischen Beitrages erörtet sind. Ausserdem machte Lipoid umfangreiche
geologische Untersuchungen und Aufnahmen in Nieder- und Oberösterreich,
im Kronland Salzburg und Salzkammergut, in Böhmen und Mähren, in Ungarn,
Gallizien, Kroatien, Dalmatien und Montenegro, sowie auch in der Steiermark.
In verschiedenen Gebieten untersuchte er auch Kohlen- und Erzvorkommen.
Schon im Jahre 1853 berichtete Lipoid zum ersten Mal über einige wichtige
stratigraphische Ergebnisse aus der Umgebung von Idrija und aus dem dortigen
Quecksilberbergwerk. Die wichtigsten stratigraphischen Resultate in der ersten
Phase der systematischen geologischen Aufnahmen veröffentliche er in den
folgenden drei Arbeiten: 1. Erläuterung geologischer Durchschnitte aus dem
östlichen Kärnten. — Jb. Geol. Reichsanst. 7, 332—346, 1 Tabelle, 1 Taf. mit
8 Profilen in Farben, 1856; 2. Bericht über die geologischen Aufnahmen in
Ober-Krain im Jahre 1856. — Jb. Geol. Reichsanst. 8, 205—234, 14 Abb.,
1857. 3. Bericht über die geologischen Aufnahmen in Unter-Krain im Jahre 1857.
— Jb. Geol. Reichsanst. 9, 257—276, 5 Abb., 1858. Sehr wichtig ist ausserdem
noch die Arbeit: Revisions-Ergebnisse in Krain. — Jb. Geol. Reichsanst. 10,
Verh., Sitzber. 58—59, 1859. Mit diesen Arbeiten legte Lipoid die Grundlage
für die weiteren geologischen Untersuchungen unseres Landes.
Von Lipoid wurden, ganz oder teilweise, folgende geologische Karten des
slowenischen Gebietes aufgenommen und gefertigt:
Umgebungen von Villach und Tarvis (No 15),
Umgebungen von Klagenfurt (No 16),
Umgebungen von Völkermarkt in Illyrien und Windisch Gratz in Steier-
mark (No 17),
Umgebungen von Krainburg und Laak (No 21),
Umgebungen von Möttnig in Illyrien und Cilli in Steiermark (No 22),
Umgebungen von Goerz und Monfalcone (No 24),
Umgebungen von Laibach und Adelsberg (No 25),
Umgebungen von Neustadtel und Weixelburg (No 26),
Umgebungen von Rann in Steiermark und Landstrass in Illyrien (No 27).
In dieser Zeitperiode hat Lipoid auch viele slowenische Erzlagerstätten
untersucht und seine Gutachten darüber geschrieben.
Mit der Uebernahme der Führung des Quecksilberbergwerkes in Idrija began
die dritte Periode seiner ebenso erfolgreichen Tätigkeit. Neben der Moderni-
sierung des Bergwerkes widmete er sich erneut den systematischen geologischen
Untersuchungen in der Umgebung von Idrija. Im Jahre 1872 fertigte Lipoid
die neue geologische Karte der Umgebung von Idrija an, die auf der Weltaus-
stellung in Wien im 1873 ausgezeichnet wurde. Sie wurde in der Abhandlung:
Erläuterungen zur geologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain. — Jb.
Geol. Reichsanst. 24, 425—455, 2 Beil., im Jahre 1874 veröffentlicht.
Im Jahre 1873 erschien die erste, von Lipoid verbesserte Boden Karte
von Krain und die Arbeit: Bodenverhältnisse Krain's. Beschreibung der geo-
logischen Gebirgsformationen von Krain. In seiner letzten bedeutenderen Ar-
beit: Das k. k. Quecksilberwerk zu Idria in Krain, Wien 1881, beschrieb Li-
Markus Vinzenz Lipoid, erster slowenischer Geologe	21
p o 1 d in vier Abschnitten die geologischen Verhältnisse, Erzlagerstätten, die
Produktion und Erträge, Arbeitsverhältnisse und Administration im Quecksil-
berwerk.
Glavni viri
Lipoid, I. 1941, Kronika družine Lipoid (1650—1918). Rokopis. 174. str., Maribor.
Lipoid, M. v.. Privatni in terenski dnevniki in korespondence. Celjski muzej
in Bibliothek der Geol. Bundesanstalt na Dunaju.
Ramovš, A. & Kochansky-Devidé, V., Marko Vincenc Lipoid, prvi
slovenski geolog. Ob stoti obletnici smrti. Slovenska matica, Ljubljana (v tisku).
Najpomembnejša Lipoldova dela za slovensko ozemlje so navedena med
povzetkom.
Počastitev Marka Vincenca Lipolda ob stoti obletnici
njegove smrti
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo,
Univerza Edvarda Kardelja,
61000 Ljubljana, Aškerčeva 12
Dne osmega aprila 1983 smo počastili Marka Vincenca Lipolda,
prvega slovenskega geologa, ob stoti obletnici njegove smrti. Počastitvi je bil
posvečen prvi del šestega strokovnega posvetovanja geologov. Prof. dr. Anton
Ramovš, ki je pripravil počastitev in razstavo, je nagovoril navzoče, ki so
napolnili veliko predavalnico na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Toplo je
pozdravil najprej predsednika Republiškega komiteja za kulturo prof. dr.
Matjaža Kmecla, ki je zastopal tudi predsednika Republiškega komiteja
za raziskovalno dejavnost in tehnologijo tov. Erika Vrenka, zatem pred-
sednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademika Janeza Mil-
činskega, glavnega tajnika Slovenske akademije znanosti in umetnosti
akademika Jožeta Goričarja, tajnika Razreda za prirodoslovne vede
akademika Stanka Grafenauerja, nato prorektor j a Univerze Edvarda
Kardelja v Ljubljani prof. dr. inž. Vincenca Cižmana, ki je zastopal
tudi službeno odsotnega rektorja prof. dr. Iva Fabinca, dekana Fakultete
za naravoslovje in tehnologijo prof. dr. inž. Bogom i rja Doboviška in
prodekanice Filozofske fakultete prof. dr. Barico Marentič-Požar-
ni k o v o.
»S posebnim zadovoljstvom in veseljem pozdravljam predstavnike krajev,
kjer se je Lipoid rodil in kjer je delal precejšen del svojega življenja, naj-
prej rojstnega kraja Mozirja: predsednika Občinske skupščine Mozirje tov.
Lojzeta Plaznika, predsednika Občinske konference Socialistične zveze
delovnega ljudstva Mozirje tov. Hinka Copa in predsednika Komisije za
informiranje pri Občinski konferenci Zveze komunistov Mozirje tov. Alek-
sandra Videčnika, zatem mesta Idrije, katerega častni član je bil Li-
poid, podpredsednika Skupščine občine Idrija tov. Antona Filipiča,
dipl. inž. org., in zastopnika idrijskega rudnika, vodjo razvojne službe rudnika
in predsednika Raziskovalne skupnosti občine Idrija mag. dipl. inž. Marka
C i g a 1 e t a.
Prav prisrčen pozdrav naj velja prisotnim članom rodbine Lipoid, ki
ste prišli na počastitev velikega prednika geologa Lipolda : prof. dipl. inž.
mont. R a j k u L i p o 1 d u in njegovi sestri Mariji Lipoid, dipl. inž.
24	Anton Ramovš
met. Dušanu Lipoldu, Zlati Lipoid por. Berglez in soprogu
primariju dr. Vladimirju Berglezu, akademiku Jožetu Gori-
ca r j u, ki ohranja Lipoldov dom v Mozirju, dr. inž. Borisu Sinkov-
c u, univ. prof. za rudna ležišča na zagrebški univerzi, Jelici Zuža in
Lipoldovi prapranečakinji Alenki Matko-Zužek.
Nadalje pozdravljam direktorja TOZD geologija, geotehnika in geofizika
dipl. inž. Avgusta Čebul j a, ki zastopa tudi predsednika kolegijskega
poslovodnega odbora Geološkega zavoda Ljubljana dipl. inž. Petra Graška,
univerzitetne učitelje geologije in drugih strok, člane Slovenskega geološkega
društva in druge udeležence in nazadnje, pa prav tako prisrčno študentke in
študente geologije, ki ste stopili na pot, ki jo je tako uspešno prehodil M. V.
Lipoid. Sam zastopam predstojnika VTOZD Montanistika prof. dr. inž. Jo-
žeta Hrastnika. Z Zveznega geološkega zavoda na Dunaju pa je poslal
telegram vodja tamkajšnje knjižnice in založbe gospod svetnik dr. Tillfried
C e r n a j s e k , ki se ne more osebno udeležiti počastitve, želi pa prireditvi
dober uspeh.«
Po pozdravnih besedah prof. Ramovša je spregovoril predsednik Repu-
bliškega komiteja za kulturo prof. dr. Matjaž Kmecl.
Zatem je povzel besedo še predsednik Občinske skupščine Mozirje tov.
Lojze Plaznik.
Sledil je strokovni program prireditve. Najprej je gostja iz Zagreba akade-
mičarka JAZU Vanda Kochansky-Devidé predočila življenje M. V.
Lipolda, zatem pa je prof. A. Ramovš predstavil Lipoldovo delo.
Po predavanjih je prof. dr. Valerija Osterc čestitala prirediteljem
za lepo pripravljeno in uspelo počastitev Marka Vincenca Lipolda,
zatem pa predlagala, naj bi ena od ljubljanskih ulic dobila ime po tem velikem
slovenskem znanstveniku in praktiku v službi geologije in rudarstva. Prisotni
so z navdušenjem sprejeli predlog, ki naj ga Slovensko geološko društvo posre-
duje na pristojno mesto.
Zatem je prof. dr. Stanko Buser v klenih besedah poudaril Lipol-
dov pomen za slovensko geologijo in predlagal, naj bi odslej z Lipoldovo
plaketo nagrajevali slovenske geologe za veliko prizadevanje in izjemne dosežke
na področju slovenske geologije. Tudi ta predlog je zbor toplo pozdravil, reali-
zacijo pa je prepustil Slovenskemu geološkemu društvu.
Po končanih predavanjih in besedah Osterčeve in Buserja je bila
otvoritev Lipoldove razstave, ki je nazorno pokazala najpomembnejše iz
njegovega življenja in dela. Pri udeležencih je vzbudila veliko zanimanje, kajti
večina je šele pri predavanjih in na razstavi spoznala veličino prvega sloven-
skega geologa in njegov pomen za slovensko geologijo. Razstavo so z veliko
zavzetostjo pripravili prof. A. Ramovš, akademičarka V. Kochansky-
Devidé in višji tehn. sodelavec Marjan Grm, sodelovali pa so tudi drugi
člani Odseka za geologijo.
Spominska plošča M. V. Lipoldu v Mozirju
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo,
Univerza Edvarda Kardelja,
61000 Ljubljana, Aškerčeva 12
Med prireditvami v počastitev občinskega praznika občine Mozirje je bilo
9. septembra 1983 tudi odkritje spominske plošče prvemu slovenskemu geologu.
Odkritja plošče so se poleg Mozirjanov, med njimi so bili tudi predsednik
Skupščine občine Mozirje Alojz Plaznik, predsednik Občinske konfe-
rence SZDL Mozirje Hinko Cop in predsednica Skupščine krajevne skup-
nosti Mozirje Mara Tratnik, udeležili še inž. metalurgije R a j k o Li-
poid, upokojeni profesor na Metalurški fakulteti v Sarajevu, akademik Jože
Goričar, ki je po materini strani iz Lipoldovega rodu, in predsednik
Slovenskega geološkega društva prof. dr. Mario Pleničar.
Spominsko svečanost so začeli pevci iz Smihela pod vodstvom Antona
Ac m an a, nato pa je Mara Tratnik v imenu Skupščine krajevne skup-
nosti Mozirje pozdravila krajane in goste, še posebej toplo Rajka Lipolda
iz Lipoldovega rodu.
Lipoldovo življenje in delo je v priložnostnem govoru predstavil prof.
dr. Anton Ramovš, recitirali sta mozirski šolarki, nakar se je prof.
Mario Pleničar v imenu Slovenskega geološkega društva Mozirjanom
zahvalil za pozornost, ki so jo s prireditvijo in spominsko ploščo izkazali prve-
mu slovenskemu geologu. Ploščo, ki je vzidana na hiši akademika Jožeta
Goričarja, potomca Lipoldovega rodu, je odkril prof. Anton Ra-
movš. Na njej so besede:
V TEJ HISI SE JE RODIL
MARKO VINCENC LIPOLD
PRVI SLOVENSKI GEOLOG
1816—1883
Krajani Mozirja 1983
Prisrčno slovesnost so sklenili šmihelski pevci z izbranimi domačimi pesmimi,
za kar so jim bili udeleženci nadvse hvaležni. Počastitev je z zahvalo nastopa-
jočim končala Mara Tratnik.
Paleontologija in st rat igra fija
Paleontology and stratigraphy
GEOLOGIJA 26, 29—70 (1983), Ljubljana
UDK 551.761:562(497.12) = 863
Fassanske plasti z daonelami y Sloveniji
Fassanian beds with daonellas in Slovenia
Bogdan Jurkovšek
Geološki zavod Ljubljana, 61000 Ljubljana, Parmova 37
Kratka vsebina
Fassanske plasti v Sloveniji so bile doslej znane in paleontološke
dokazane le južno od Loke pri Zagorju. Raziskave v zadnjih letih pa so
dokazale, da del plasti z daonelami, ki smo jih uvrščali v langobard
ali širše v ladin nedvomno pripada fassanski podstopnji. V treh novih
nahajališčih smo določil že znane fassanske vrste: Daonella tyrolensis
Mojsisovics, D. hadiotica Mojsisovics in D. longobardica Kittl, vzhodno
od Raven nad Šentrupertom pa so bile najdene tudi tri nove vrste:
D. slovenica n. sp., D. ramovsi n. sp. in D. buseri n. sp., ki predstavljajo
doslej nepoznane člene v filogenetskem nizu skupine D. tyrolensis.
Abstract
Fassanian beds in Slovenia were until present known and paleon-
tologically proved only south of Loka near Zagorje. Investigations of
recent years showed, however, that a part of beds with daonellas which
were attributed up to now to Langobardian, or broader, to Ladinian,
undoubtedly belongs to the Fassanian substage. In three new finding-
places were determined the known Fassanian species Daonella tyrolensis
Mojsisovics, D. hadiotica Mojsisovics and D. longobardica Kittl. East of
Ravne above Sentrupert three new species were found: D. slovenica
n. sp., D. ramovsi n. sp. and D. buseri n. sp. They represent until now
unknown links in the phylogenetic series of the D. tyrolensis group.
Uvod
O fassanskih plasteh v Sloveniji je bilo izrečenih in napisanih že mnogo
besed, vendar jih do sedaj ni nihče zanesljivo dokazal razen A. Bittnerja
(1884), ki je v razpravi o terciarnih sedimentnih kameninah v Zagorju in Trbov-
ljah opisal med drugim tudi triadne plasti. Na območju Parovnika (op. p.: Bo-
rovnik južno od Lok pri Zagorju) je v sivem ploščastem apnencu in laporju
našel fosile: Hungarites mojsisovicsi (Boeckh), H. sagorensis Mojsisovics, Dao~
Rokopis sprejet 20. 11. 1981 — Manuscript received on 20th November 1981
30
Bogdan Jurkovšek
nella cf. elongata Mojsisovics in druge. Bloke z omenjenimi fosili je uvrstil med
buchensteinske plasti. Pozneje nismo uspeli ponovno dokazati fassanske pod-
stopnje v tem najdišču kljub natančnemu iskanju makrofavne in mikrofosilov.
Odprto je ostalo tudi vprašanje »pietra verde«. Do sedaj smo jo primerjali
z drugimi nahajališči in jo upoštevali kot vodilni horizont za fassansko pod-
stopnjo. Toda močna vulkanska dejavnost je znana tudi iz langobardske dobe
in drugih obdobij triadne periode, ko je okolje pospeševalo nastanek »pietra
verde«; zato je treba njeno starost preveriti.
V letih 1979 do 1981 smo vzhodno od Raven nad Sentrupertom, pri Jagnje-
nici v dolini Sopote in severovzhodno od Dol pri Litiji (si. 1) v ploščastem in
plastovitem apnencu z lapornimi polami našli bogato favno daonel, ki po obliki
in rebratosti spominjajo na fassanske vrste. Natančno preučevanje prek sto
primerkov je potrdilo pričakovanja in tako lahko danes s pomočjo daonel dovolj
zanesljivo določimo fassanske plasti ladinske stopnje.
SI. 1. Položajna skica najdišč fassanskih plasti z daonelami
Fig. 1. Sample sites of daonella-bearing Fassanian beds
Stratigrafija
Z daonelami so bile v treh slovenskih najdiščih dokazane fassanske plasti.
Prvo in obenem najpomembnejše leži vzhodno od Raven nad Sentrupertom.
Tam so leta 1979 razširili cestni odsek proti Ježevcu, kjer smo v razgaljenem
profilu našli med črnim mikritnim apnencem devet pol apnenega laporja z dao-
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
31
nelami (si. 2 in 3). V najnižjem delu profila so bili v nekaj milimetrov debeli
poU (la) poleg juvenilnih daonel (tabla 4, si. 1—3) najdeni tudi odrasli primerki
vrst D. slovenica n. sp. (tabla 2, si. 1—2), D. ramovsi n. sp. (tabla 1, si. 1—5),
D. huseri n. sp. (tabla 2, si. 3—5) in D. ex gr. D. pichleri Mojsisovics (tabla 4,
si. 4). Približno štiri metre više nastopajo daonele v šestih polah. Primerki iz
spodnjih štirih pol (3/3 in 3/4) pripadajo vrstam D. tyrolensis Mojsisovics (tab-
la 2, si. 6). V obeh višjih polah smo našli le fragmente daonel, ki verjetno pri-
padajo istim vrstam kot v plasteh 3 in 4.
Leta 1978 sva s S. Buserjem jugovzhodno od nahajališča lateralno v
istih plasteh pobrala osem kompozitnih vzorcev (slika 4) in dva v samem najdi-
šču daonel. Sestavila sva jih iz kosov apnenca vseh plasti v profilu z namenom,
najti v njih konodonte. Leta 1980 sva s T. Kolar-Jurkovšek ponovno
vzorčevala profil (si. 3). Obakrat so bili vzorci iz plasti la, 2, 3, 4 in 6 brez
konodontov. Vsebovali pa so granat, klorit in muskovit. V vzorcih, vzetih v pia-
si. 2. Apnenec z daonelami vzhodno od Raven nad Sentrupertom
Fig. 2. Daonella-bearing limestone east of Ravne near Šentrupert
32
Bogdan Jurkovšek
SI. 3. Fassanske plasti z daonelami vzhodno od Raven nad Šentrupertom
C— pogoste, r — redke, vr — zelo redke
Fig. 3. Columnar section of daonella-bearing Fassanian beds east of Ravne near
Sentrupert
c — common, r — rare, vr — very rare
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
33
SI. 4. Stratigrafska lestvica ladinskih plasti na Homu
Fig. 4. Columnar section of Ladinian beds at Horn
3 — Geologija 26
34
Bogdan Jurkovšek
SI. 5. Fassanske plasti z daonelami severno od Jagnjenice
Fig. 5. Columnar section of daonella-bearing Fassanian beds north of
Jagnjenica
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
35
sti 6, je bilo težkih mineralov manj kot v drugih vzorcih. Celotna združba dao-
nel dokazuje iassansko starost apnenca med tufskimi kameninami.
Daonella tyrolensis, D. hadiotica in D. pichleri so bile v literaturi že opisane.
Vrste D. slovenica, D. ramovsi in D. busen sem določil na podlagi številnih
sorazmerno dobro ohranjenih primerkov in njihovih odtisov. Nove vrste iz tega
najdišča so pomembne tudi zato, ker predstavljajo doslej neznane člene v filo-
genetskem nizu skupine Daonella tyrolensis.
Severno od ravenskega najdišča so pri Jagnjenici v dolini Sopote razgaljene
fassanske in langobardske plasti. Sestoje iz tufa, tufskega peščenjaka in skri-
lavca ter črnega in temno sivega mikritnega apnenca s polami laporja in lapor-
natega apnenca (si. 5). Tri tanke lapornoapnene pole v črnem mikritnem apnen-
cu zgornjega dela profila vsebujejo školjke Daonella longobardica Kittl (tabla
4, si. 5 in 6) in D. tyrolensis Mojsisovics (tabla 4, si. 7). Verjetno je v profilu
še več fosilonosnih pol, vendar jih nismo našli, ker je cestni usek zaraščen.
Kompozitni vzorec ni vseboval konodontov, vendar lahko predvsem po obeh
vrstah daonel sklepamo, da je najmanj 30 m spodnjega dela profila fassanske
starosti. Nepojasnjeno je ostalo vprašanje, ali gredo tuf, tuf ski peščenjak in
SI. 6. Fassanske plasti z vrsto D. cf. tyrolensis severovzhodno od Dol pri
Litiji
Fig. 6. Columnar section of daonella-bearing Fassanian beds northeast of
Dole near Litija
36	Bogdan Jurkovšek
skrilavec nad apnencem v langobardsko podstopnjo, ali v fassansko; za odgovor
bi bilo treba poiskati daonele tudi v tem delu profila.
Tretje najdišče leži v grapi severovzhodno od Dol pri Litiji. Ladinske kame-
nine so tod v tektonskem stiku s cordevolskim dolomitom. Sestoje iz črnega in
temno sivega plastovitega in ploščastega mikritnega ter lapornatega apnenca,
kalkarenita, tufa in tufskega peščenjaka (si. 6). V spodnjem delu apnenca do-
bimo v pet centimetrov debeli plasti redke slabo ohranjene primerke vrste D.
cf. tyrolensis (tabla 3, si. 3). T. Kolar-Jurkovšek je v kompozitnem
vzorcu apnenca določila fassanski morfotip vrste Neogondolella constricta (Mo-
sher & Clark). V drugem vzorcu, vzetem iz apnenca z daonelami ter njegove
neposredne krovnine in talnine v skupni debelini 1,30 m, pa je našla ploščasti
element Epigondolella mungoensis (Diebel), ki se pojavlja od ladinske stopnje
do najnižjega dela cordevolske podstopnje. Težka frakcija istega vzorca je vse-
bovala med drugim polisintetske kristale markazita.
Paleontološki opis
Daonella Mojsisovics, 1874
Daonella je školjka brez bisusove zareze, neenakostrana, spredaj in zadaj
zaokrožena. Obe lupini sta enaki. Vrh ne štrli prek ravnega sklepnega roba.
Ušesc nima, značilne pa so žarkovite, radialne brazde, ki jih je več proti zuna-
njemu robu in tvorijo vmesna rebra (si. 7). Rebratost ni omejena na površje
lupine, temveč sega tudi v notranjost. Kameno jedro kaže torej iste značilnosti
kot površje lupine. V lupini ni ligamentnih jamic niti zob in kaže, da mišični
odtiski manjkajo.
E. Mojsisovics (1874; 4—6) je razlikoval tri skupine daonel:
1.	skupina: D. moussoni (blizu sklepnega roba ni reber),
2.	skupina: D. tyrolensis (rebra niso združena v snope in segajo do sklepnega
roba),
3.	skupina: D. lommeli (rebra združena v snope).
E. Mojsisovics je opisal 26 vrst daonel: nekatere od njih so pozneje
drugi avtorji revidirali. S svojo monografijo je Mojsisovics prvi globlje
posegel v filogenijo daonel.
E. K i 111 (1912) je bil mnenja, da se je rod Daonella začel v srednjetriadni
dobi muschelkalka, v karnijski dobi pa se je večina oblik preoblikovala v halo-
bije. Posamezne forme nastopajo tudi v noriški stopnji (D, imperialis Kittl, D.
gosaviensis Kittl).
Posamezne oblike rodu Daonella imajo slabo razvite, plitve in ozke brazde,
ki tvorijo vmesna rebra, vendar so radialna rebra pri večini oblik zelo različna.
Pod sprednjim in pod zadnjim robom se pogostoma diferencira nejasno omejeno
trikotno polje, ki je neizrazito rebrato ali gladko.
Daonella je imela dolg in ozek ligament. E. Kittl (1912, 30) je določil
vrsto, ki je imela linearno areo postavljeno pravokotno na rob sklepa, kar kaže
na zunanjo lego ligamenta. Rothpietz (po E. Kittlu, 1912) je opisal
primerek D. lommeli z ligamentno brazdo na notranji strani. Vendar ni rešeno
vprašanje, ali gre res za ligamentno brazdo; malo je verjetno, da bi imela
Daonella en zunanji in en notranji ligament. Te posebnosti je težko dognati, ker
so pri daonelah lupine tanke in največkrat slabo ohranjene.
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
37
E. Kittl (1912, 31) se ni strinjal z Mojsisovicsevo razdelitvijo dao-
nel in jih je po podobnosti razvrstil na osem skupin.
1.	skupina pozidonoidnih oblik daonel ima slabo razvito radialno skulpturo;
razdeljena je na tri podskupine.
a)	podskupina D. boeckhi Mojsisovics
b)	podskupina D. proboscidea Kittl in D. teltschenensis Kittl
d) podskupina D. gosaviensis Kittl.
Prvi dve podskupini obsegata prečnoovalne oblike, ki so časovno med seboj
precej oddaljene, tretjo podskupino pa predstavlja samo mlajša cikloidna oblika.
2.	skupina D. moussoni: radialna skulptura je navadno v sredini lupine bolj
izrazita, sicer pa slabo razvita.
3.	skupina D. tyrolensis: dobro razvita radialna rebra so enojno ali dvojno
razcepljena in pri večini vrst segajo do sklepnega roba.
4.	skupina D. sturi in D. lommeli ima snopasta rebra in prečnopodolgovato
obliko.
5.	skupina D. grabensis: fina rebra so pri nekaterih vrstah nejasno snopasta.
SI. 7. Terminologija posameznih delov lupin daonel
L — dolžina lupine, H — višina lupine, A — razdalja od vrha do sprednjega roba
lupine, B — razdalja od vrha do zadnjega roba lupine
Fig. 7. Terminology used in describing daonellas
L — length of the shell, H — height of the shell, A — the distance between the
beak and the anterior margin of the shell, B — the distance between the beak and
the posterior margin of the shell
38	Bogdan Jurkovšek
6.	skupina D. pichleri: zanjo je značilen daleč naprej potisnjeni vrh.
7.	skupina D. lamellosa ima povečini koncentrično skulpturo lupine.
8.	skupina izoliranih in problematičnih oblik daonel.
Drugi avtorji so se v glavnem držali Kittlove razdelitve in v njegove
skupine uvrstili .še nove vrste.
Zanimiva je tudi razdelitev po I. Turculetu (1972). Uvedel je pet novih
podrodov, in sicer Moussonella, Grahella, Arzelella, Lommelella in Pichlerella.
Za vsako skupino je določil tudi podrodovni tip (subgenerotyp), in sicer: D.
moussoni (Merian), D. grahensis Kittl, D. arzelensis Kittl, D. lommeli (Wissman)
in D. pichleri (Guembel). Takšna razdelitev ne ustreza, ker temelji na malošte-
vilnih in dokaj slabo ohranjenih primerkih. Ponovno grupiranje daonel pa
povzroča samo zmedo in otežuje njihovo določevanje.
H. Rieb er (1968) je uvedel novo skupino in v njej združil osem raz-
ličnih vrst daonel, najdenih v mejnih plasteh med anizično in ladinsko stopnjo
v Monte San Giorgio v Svici. Z vsestransko in zelo natančno stratigrafsko in
biostatistično obdelavo ter z natančnim študijem morfologije in ontogenetskega
razvoja je opravičil uvedbo nove skupine D. elongata.
M. Georgieva-Encheva (1978,58) je preuredila Kittlovo raz-
vrstitev daonel; zaradi nejasnega filogenetskega položaja je izpustila 7. skupino
D. lamellosa ter 8. skupino izoliranih in problematičnih oblik daonel.
Daonella ramovsi n. sp.
Tab. 1, si. 1—5, tab. 3, si. 1
Derivatio nominis: po zaslužnem slovenskem raziskovalcu prof. dr.
Antonu Ramovšu.
Holotypus : Tab. 1, si. 3, inv. štev. 595, zbirka B. Jurkovška, Ljubljana.
P a r a t i p i : Tab. 1, si. 1—2 in 4—5, katedra za geologijo in paleontologijo
univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Stratum typicum: plast lav profilu vzhodno od Raven nad Sentru-
pertom, fassanska podstopnja.
Locus typicus: vzhodno od Raven nad Sentrupertom.
Material : Tri kamena jedra desnih lupin, zadnji del jedra desne lupine,
notranji odtis odprtega primerka in več kamenih jeder juvenilnih primerkov.
Diagnosis : Zelo dolga nizka daonela z ravnim sklepnim robom. Rebra
so močna, dvojna, redkeje trojna in segajo vse do sklepnega roba. Pod zadnjim
delom sklepnega roba so rebra finejša in ožja.
Opis : Kamena jedra so precej bolj dolga kot visoka (tabela 1). Vrh je po-
tisnjen rahlo naprej, pri juvenilnih primerkih pa bliže središčni liniji. Sklepni
rob je raven in dolg. Koncentrična nagubanost je pri večjih primerkih šibko
nakazana (si. 8), pri juvenilnih pa je bolj izražena. Prirastne gube kažejo, da je
bila lupina v mladostnem stadiju približno dvakrat tako dolga kot visoka, kar
ustreza juvenilnim primerkom, ki smo jih našli v isti plasti (si. 18a). Na kame-
nih jedrih je 30 do 33 primarnih radialnih reber, ki so v srednjem delu precej
široka ter s sekundarno in terciarno brazdo povečini razdeljena na dva ali tri
dele. Rebratost sega do sklepnega roba. Pod zadnjim delom sklepnega roba so
rebra bolj stisnjena, finejša in pri večini primerkov le enkrat deljena. Prva
delitev se pojavlja v različnih razdaljah od vrha, skoraj vedno pa v zgornji polo-
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
39
Tabela 1. Mere (v mm) nove vrste Daonella ramovsi n. sp.
Table 1. Measurements (in mm) of Daonella ramovsi n. sp.
vid. Terciarne brazde so šibkeje nakazane in se pojavijo šele v spodnjem delu.
Ob vrhu je nerebrato polje, široko približno štiri milimetre. Dvojnih reber je
več (73 "/o) kot trojnih (27 ''/o), ki so nameščena med sredino in zadnjim trikotnim
poljem.
Primerjava: D. ramovsi n. sp. gre po razvrstitvi in načinu delitve reber
v ožji krog vrste D. tyrolensis ter je nedvomno najnižja oblika v razvoju te
grupe. Rebratost je podobna kot pri vrsti D. hulogensis. Primerki, ki jih je
opisal E. Kittl (1912, 43, tab. 3, si. 5—10), so nepopolno ohranjeni, vendar
kažejo prirastne gube, da je bila D. hulogensis višja. Po Kittlovem opisu
močna rebra precej oslabijo v bližini sklepnega roba in se izgubijo, tako da na-
stane zadaj, včasih tudi spredaj, brezrebrno trikotno polje; pri vrsti D. ramovsi
pa sega rebratost spredaj in zadaj do sklepnega roba. Primerki, ki jih je E.
Kittl opisal iz Han Buloga v Bosni kot D. hulogensis var. multipartita, so
nižji od tipične vrste in imajo več reber. Nova vrsta se razlikuje od njih po re-
bratosti ob sklepnem robu ter obrisu in obliki prirastnih gub.
Zelo podobno rebratost kažeta tudi D. spitiensis Bittner in D. aff. indica,
ki ju je opisal A. Bittner (1899, 38 in 39, tab. 7, si. 3 in 12), vendar sta obe
indijski obliki višji, poleg tega leži pri vrsti D. aff. indica vrh bolj ekscentrično.
40
Bogdan Jurkovšek
SI. 8. Daonella ramovsi n. sp.
Prirastne gube in obrisi primerkov iz Raven nad Šentrupertom
a—d) primerki iz plasti la, 0,85 X
e) najden na sekundarnem mestu, 0,85 X
fj juvenilni primerek
Fig. 8. Daonella ramovsi n. sp.
Growth lines and outlines of the specimens from Ravne near Sentrupert
a—d) specimens from the bed la, 0,85 X
e)	specimen washed out from its original site and redeposited, 0,85 X
f)	juvenile specimen
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji	41
D. ramovsi je po mojem prepričanju filogenetsko nekoliko starejša kot D.
bulogensis. Nizka oblika in finejša rebra ob sklepnem robu pri naši vrsti spomi-
njajo na nizke in dolge juvenilne oblike ter na šibko rebrata, oziroma nerebrata
polja pod sklepnim robom pri vrsti D. bulogensis. V plasti la smo našli tudi
nekaj oblik, ki v starosti kažejo tendenco hitrejše rasti v višino in predstavljajo
prehodno obliko med vrstama D. ramovsi in D. bulogensis.
Stratigrafski položaj najdišča: D. ramovsi se nahaja samo v najnižji plasti
fassanskega profila vzhodno od Raven nad Sentrupertom, to je približno 20 do
30 m pod langobardskim (?) tufom in štiri metre pod plastmi z D. tyrolensis in
D. hadiotica. V plasti la se nahaja skupaj z vrstami D. slovenica, D. buseri,
D. ex gr. D. pichleri ter s prehodnimi in juvenilnimi oblikami.
Daonella slovenica n. sp.
Tabla 2, si. 1—2
Derivatio nominis: po najdišču v Sloveniji.
Holotypus : Tabla 2, si. 2, inv. štev. 600, zbirka B. Jurkovška, Ljubljana.
Par atipi : Tabla 2, si. 1, katedra za geologijo in paleontologijo univerze
Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Stratum typicum: plast lav profilu vzhodno od Raven nad Sentru-
pertom, fassanska podstopnja.
Tabela 2. Mere (v mm) nove vrste Daonella slovenica
n. sp.
Table 2. Measurements (in mm) of Daonella slovenica
n. sp.
42
Bogdan Jurkovšek
Locus t y pious: vzhodno od Raven nad Šentrupertom.
Material: Štirje dobro ohranjeni primerki in njihovi odtisi, slabše
ohranjeni odtis notranje strani leve lupine juvenilnega primerka in poškodo-
vani odtis notranje strani leve lupine.
Diagnosis : Nova vrsta daonele je približno tako dolga kot visoka (ta-
bela 2). Pod zadnjim in sprednjim delom sklepnega roba ima zelo široka dvojna
rebra, v sredini lupine pa so pogosta trojna rebra. Sklepni rob polkrožno pre-
haja v zadnji rob.
O p i s : Lupina je poševna in pokrita s finimi radialnimi rebri. Kot med
sklepnim robom in najbolj oddaljeno točko od vrha meri 72° do 76° (opisto-
klinske oblike). Prehod sklepnega roba v zadnji rob je pravilno zaokrožen.
SI. 9. Daonella slovenica n. sp.
Prirastne gube na holotipu
Fig. 9. Daonella slovenica n. sp.
Growth lines of the holotype
SI. 10. Daonella slovenica n. sp.
a)	prirastne gube na paratipu
b)	sklepni rob in zadnje trikotno polje na istem primerku
Fig. 10. Daonella slovenica n. sp.
a)	growth lines of the paratype
b)	hinge line and the posterior triangular field of the same specimen
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
43
Primarnih radialnih reber je 34—37: povečini se delijo na dve sekundarni
rebri (77 Vo), redkeje na tri (33 "/o). Vrh leži na sredini sklepnega roba, glede na
celotno dolžino lupine pa je potisnjen naprej. Koncentrične gube so zelo šibko
nakazane in tvorijo ozke ter visoke loke (si. 9 in 10). Pod zadnjim delom sklep-
nega roba, ki je nakazan z ravno rahlo izstopajočo linijo, sledi rebro, ki se raz-
cepi na dve nizki in široki sekundarni rebri. Polovica rebra ob sklepnem robu
je širša, delitvena brazda pa z njim vzporedna (si. lOb). Sledijo še dve do tri
enkrat razcepljena rebra. Pod sprednjim delom sklepnega roba leži nekaj širo-
kih enostavnih reber; vsako se deli na dve sekundarni rebri. Med trikotnim
SI. 11. Daonella slovenica n. sp. X 2
Razporeditev reber na holotipu:
a— sprednje trikotno polje širokih, nizkih in šibko razcepljenih dvojnih reber (4),
b — polje širokih in nizkih reber, ki se delijo daleč od vrha (7), c — prehodno polje
(1), d — polje širokih trojnih reber (4 do 5); prva cepitev se začne bliže vrhu kot
druga, e — polje ozkih dvojnih reber, ki se cepijo blizu vrha; vmes eno trojno rebro
(4 + 1), f — polje širših reber; vmes eno dvojno (6 + 1), g — prehodno polje (1), h —
zadnje trikotno polje nizkih dvojnih reber (3 do 5), i — sklepni rob, j — gladko ne-
rebrato polje, k — vrh
Fig. 11. Daonella slovenica n. sp. X 2
Distribution of the ribs of the holotype:
a — the anterior triangular field having broad, low and weakly branched duplicate
ribs (4), b — the field having broad and low duplicate ribs branching more di-
stantly from the beak (7), c — transitional field (1), d — the field having broader
threefold ribs (4—5); the first bifurcating starts nearer to the beak than the second
one, e —^ the field having narrow duplicate ribs bifurcating close to the beak; a
threefold rib among them (4 4- 1), f — the field having broader threefold ribs; a dupli-
cate rib among them (6 + 1), g — transitional field (1), h — the posterior trian-
gular field covered with low duplicate ribs (3—5), i — hinge line, j — smooth unrib-
bed field, k — beak
44	Bogdan Jurkovšek
poljem spredaj in zadaj so rebra bolj izbočena in gostejša ter se predvsem
v srednjem delu lupine prvič cepijo šest do deset milimetrov od vrha. Sam vrh
in štirimilimetrsko polje pod njim sta nerebrata (si. 11).
Primerjava: Vrsto D. slovenica n. sp. lahko primerjamo z vrstama
D. tyrolensis in D. hadiotica (E. Mojsisovics 1874, 14, 15). Prva je bolj
enakostranična, druga pa nižja. Zadnji del sklepnega roba in zadnji rob ne
tvorita topega kota, temveč polkrožno prehajata drug v drugega. Rebratost ob
sklepnem robu ni enaka kot v ostalem delu lupine, temveč se spremeni in je
po tej lastnosti podobna nekaterim primerkom vrste D. tyrolensis. Prva delitev
reber se prične bliže vrhu kot pri D. tyrolensis in D. hadiotica. Primerjava pri-
rastnih gub in juvenilnih primerkov kaže, da je D. slovenica že v mladosti
precej višja oblika kot D. tyrolensis in D. hadiotica. Primerki iz Raven nad
Šentrupertom so zelo podobni vrsti D. tyrolensis, ki sem jo opisal iz Jagnjenice,
vendar je le ta slabo ohranjena, nekoliko deformirana in verjetno predstavlja
prehodno obliko.
Od vrste D. indica (A. Bittner 1899, 39) se D. slovenica loči po tem, da
je že v mladosti višja, njen vrh leži bolj ekscentrično; pogosta so trojna rebra.
D. slovenica je bila najdena približno štiri metre pod plastjo z D. tyrolensis
in D. hadiotica] zato sklepamo, da gre za starejšo obliko, ki pa ni njun direktni
prednik, temveč le ozko sorodna stranska veja. Primerjava z vrsto D. buseri
n. sp. pa kaže. da sta imeli obe školjki skupnega prednika, vendar je šel razvoj
vrste D. slovenica bolj v smeri vrst D. hadiotica in D. tyrolensis.
Stratigrafski položaj najdišča: D. slovenica n. sp. se nahaja v fassanskem
profilu vzhodno od Raven nad Šentrupertom samo v najnižji plasti (la), pri-
bližno 20 do 30 m pod langobardskim (?) tufom skupaj z vrstami D. huseri, D.
ex gr. D. pichleri, D. ramovsi in juvenilnimi oblikami.
Daonella huseri n. sp.
Tab. 2, si. 3—5
Derivatio nominis: po najditelju geologu prof. dr. Stanku Buser ju.
Holotypus : Tabla 2, si. 4, inv. številka 599, zbirka B. Jurkovška, Ljub-
ljana.
P ar atipi : Tabla 2, si. 3 in 5, katedra za geologijo in paleontologijo uni-
verze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Stratum typicum: plast la v profilu vzhodno od Raven nad Šent-
rupertom, fassanska podstopnja.
Locus typicus: vzhodno od Raven nad Šentrupertom.
Material: Dva nepopolna notranja odtisa levih lupin, nekaj fragmen-
tarno ohranjenih primerkov in dva poškodovana odtisa levih lupin prehodnih
obhk.
Diagnosis : Močno poševna dolga in nizka oblika z dolgim sklepnim
robom. Rebra so dvodelna in tridelna in segajo do sklepnega roba, v zadnji
tretjini lupine so finejša in ožja. Prirastne gube so v sprednji polovici lupine
precej izrazite.
O p i s : V D. huseri sem združil dva tipa lupin, ki so močno poševne in bolj
dolge kot visoke (tabela 3). Naklonski kot lupine je 60° do 70° (opistoklinska
oblika). Vrh je potisnjen naprej proti prvi tretjini lupine, glede na sklepni rob
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
45
Tabela 3. Mere (v mm) nove vrste Daonella buseri n. sp.
Table 3. Measurements (in mm) of Daonella buseri n. sp.
pa leži bolj centralno, okoli vrha je nerebrasto polje, široko do pet milimetrov.
Izboklina vrha se širi poševno navzdol v smeri nagnjenosti lupine. Ob sklep-
nem robu je vrh manj izbočen. Sklepni rob je dolg, raven ali rahlo zalomljen;
na enem primerku je lepo viden tudi odtis zunanjega ligamenta. Rebratost je
značilna za skupino D. tyrolensis z dvojnimi in trojnimi rebri. Ob sprednjem
delu sklepnega roba so rebra nekoliko širša, povečini le enkrat deljena, radialne
brazde so šibkejše. V zadnji tretjini lupine so rebra finejša in ožja. Primarna
rebra, ki jih je 35 do 39, se delijo v različni oddaljenosti od vrha na dve sekun-
darni rebri, proti ventralnemu robu lupine pa se pogostoma pojavijo še terciar-
na rebra. Prirastne gube so izrazite v sprednji polovici lupine, proti zadnji
tretjini pa oslabijo (si. 12).
Prehodna oblika, ki sem jo še priključil k tej vrsti, je nekoliko višja in manj
poševna. Rebra pod sprednjim delom sklepnega roba so najprej enojna ali zelo
šibko enkrat deljena, proti sredini lupine pa se prično deliti na troje reber.
Druge značilnosti so enake.
Primerjava: D. buseri je zelo variabilna vrsta, ki sem jo najprej določil
kot D. aff. badiotica. Natančni študij obrisov lupin, prirastnih gub, rebratosti,
lege vrha in nagnjenosti lupin je pokazal, da jo lahko primerjamo z vrstami
SI. 12. Daonella buseri n. sp.
Prirastne gube na holotipu (a) in paratipu (b)
Fig. 12. Daonella buseri n. sp.
Growth lines of the holotype (e) and paratype (b)
46
Bogdan Jurkovšek
D. slovenica, D. hadiotica, D. taramellii Mojsisovics ter z japonskimi oblikami
D. kotoi, D. sakawana in nekaterimi drugimi.
Poleg vrste D. huseri vsebuje plast la številne prehodne oblike, ki so vezane
na vrsto D. slovenica in D. hadiotica. Od obeh se loči predvsem po nižji in bolj
poševni obliki ter izrazitih koncentričnih gubah v prvi polovici lupine. Pre-
hodni primerki (si. 13) se tako po višini kot obrisu lupine in rebratosti postopo-
ma približujejo vrsti D. slovenica in imajo v obrisu nekatere značilnosti vrste
D. hadiotica (E. Mojsisovics 1874, 15). Nedvomno sta D. slovenica in D.
huseri nastali v procesu sorazmerno hitrih mutacij, saj najdemo obe obliki sku-
paj s prehodnimi v isti plasti. Glede na to, da tvorijo pri prehodnih oblikah naj-
starejše prirastne gube močno poševno nazaj podaljšane loke (oblika D. huseri)
mislim, da so potekale mutacije v smeri vrste D. slovenica, torej od nižje k višji
lupini.
Zanimiva je primerjava z japonskimi vrstami D. kotoi in D. sakawana (E.
Mojsisovics 1888, 174 in T. Kobayashi & A. Tokuyama 1959,
16 in 17). Obe vrsti spadata v skupino D. tyrolensis. Prvo ločimo predvsem po
enostavnejši rebratosti, druga pa je manj zapotegnjena, višja in bolj zaokro-
žena.
SI. 13. Daonella huseri n. sp.
Prirastne gube na prehodnih oblikah (a in c). Rebrata prva polovica lupine prehodne
oblike (b)
Fig. 13. Daonella buseri n. sp.
Growth lines of transitional forms (a and c). Ribbed first half of a transitional
form (b)
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
47
Določene podobnosti najdemo tudi z vrsto D. taramellii (E. Mojsisovics
1874, 18 in E. Kittl 1912, 53), ki jo je E. Mojsisovics postavil v isti
filogenetski niz z D. tyrolensis in D. hadiotica. Po kratkem sprednjem delu sklep-
nega roba, daleč naprej ležečem vrhu in višji obliki jo brez težav razlikujemo
od vrste D. huseri, čeprav obstajajo tudi s to vrsto določene filogenetske vezi.
Stratigrafski položaj najdišča: Vzhodno od Raven pri Sentrupertu se D. hu-
seri nahaja v fassanskih plasteh (plast la) skupaj z D. slovenica, D. ramovsi, D.
ex gr. D. pichleri in prehodnimi ter juvenilnimi oblikami daonel.
Daonella tyrolensis Mojsisovics 1874
Tab. 3, si. 2, tab. 4, si. 7
1874 Daonella tyrolensis s. sp. — Mojsisovics, S. 14, Taf. 1, Fig.
8, 10.
? 1895 Halohia parthanensis Schafhäutl (= tyrolensis Mojsisovics) —
Salomon, S. 154, Taf. 5, Fig. 5—8.
1912 Daonella tyrolensis Mojsisovics — Kittl, S. 45, Fig. 6—7.
e.p. 1918 Daonella aff. tyrolensis Mojsisovics — Salopek, str. 30, tab. 2.
1964 Daonella tyrolensis Mojsisovics — Behlilovic, str. 24, tab, 2,
si. 1—2.
1972 Daonella (Arzelella) tyrolensis Mojsisovics — Turculet, p. 118,
pl. 2, fig. 4, 6.
non 1973 Daonella {Daonella) tyrolensis var. parthanensis Schafhäutl — K o -
t a n s k i, p. 446, pl. 41, si. 6.
Najdišče: Severno od Jagnjenice (DA/79-1) in vzhodno od Raven nad
Sentrupertom (DA/79-3, plast 3 in 4).
Material : Slabše ohranjeni in nekoliko deformirani primerek notranje
strani leve lupine (vzorec DA/79-3/4) in močno poškodovani odtis notranje
strani desne lupine (vzorec DA/79-3/11).
O p i s : Približno enakostrana oblika ima skoraj medialno ležeči vrh in
ovalni oris. Primarnih reber je 35 do 40; v različnih razdaljah od vrha se cepijo
na dve rebri, redkeje na tri. Na obeh straneh pod sklepnim robom so rebra le
enkrat razcepljena in nekoliko širša, pod zadnjim robom pa ponavadi šibkeje
izražena, vendar je jakost teh reber pri različnih primerkih različna. Prirastne
gube so zelo rahlo nakazane (si. 14).
Primerjava: Delitev reber in visoka oblika vodijo vrsto D. tyrolensis
v ožje sorodstvo z D. indica Bittner, ki pa je bolj poševna, nekoliko nižja in
njena rebra so redkeje trodelna. Pri vseh Bittnerjevih primerkih vrste
D. indica (1899, 39, tab. 7, si. 4—11) je vrh pomaknjen bolj naprej. Obrisi lupin
in prirastne gube kažejo, da je ta vrsta nekoliko nižja, predvsem v mlajših
stadijih. Do istih rezultatov je privedla tudi primerjava z vrsto D. indica neka-
terih drugih avtorjev (J. Wanner 1907,202; C. Diener 1908,11; T. Ko-
bayashi & A. Tokuyama 1959, 14; T. Kobayashi 1963a, 108 in
drugi).
Naslednja vrsta, s katero bi jo lahko primerjali, je D. hadiotica, ki ima enako
skulpturo kot D. tyrolensis, le da je vrh potisnjen nekoliko naprej, oblika pa je
bolj razpotegnjena (E. Mojsisovics 1874, 15, tab. 1, si. 9).
48
Bogdan Jurkovšek
D. parthanensis Schafhäutl (glej : E. Mojsisovics 1874, 14; W. Salo-
mon 1895, 154) naj bi bila vsaj po opisih najbližja vrsti D. tyrolensis. 2e A.
Bittner (1899, 40) in E. Kittl (1912, 55) sta bila mnenja, da je treba to
vrsto razveljaviti, ker so njeni opisi nepopolni in slabo dokumentirani. V večini
primerov gre za zamenjavo z vrstami D. tyrolensis, D. hadiotica, D. indica, D.
hulogensis, D. tripartita in drugimi.
W. Salomon (1895, 154), ki je prikazal na tab. 5, si. 5—8 zelo skromne
ostanke vrste D. parthanensis, je sicer odkril kar štirinajst razlik, vendar je
menil, da je identična z vrsto D. tyrolensis.
Slabo ohranjeni primerki vrste D. tyrolensis var. parthanensis, ki jih je
opisal Z. Ko t ans ki (1973, 446, tab. 46, si. la—b), ne pripadajo opisani vrsti,
kar potrjuje skulpturiranost lupine, ki je enostavna z nedeljenimi sorazmerno
redkimi rebri.
Pridružujem se mnenju E K i 111 a in A. Bittnerja, da se D. partha-
nensis črta iz seznama daonel kot posebna vrsta. Vse kaže, da gre za razlike,
ki sodijo v variacijsko širino vrste D. tyrolensis, ali pa za napačne določitve
slabo ohranjenega materiala.
Nekoliko deformiram primerek iz Jagnjenice spada v ožji krog D. tyrolensis,
čeprav bi ga lahko po legi vrha in splošnem obrisu primerjali tudi z vrsto
D. slovenica. Zanimiva je primerjava tega odtisa z I. Turculetovo (1972,
118) vrsto D. {Arzelella) tyrolensis na tab. 2, si. 6, ki je nekoliko poševna in po
obrisu identična z našim primerkom.
SI. 14. Daonella tyrolensis
Prirastne gube na dveh primerkih iz Raven nad Šentrupertom. Crtkano sta na večjem
primerku označeni trikotni polji z enostavnejšimi rebri
Fig. 14. Daonella tyrolensis
Growth lines of two specimens from Ravne near Sentrupert. Ribbed triangular fields
of the larger specimen (right) are indicated by dashed lines
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji	49
Glede primerkov vrste D. aff. tyrolensis, ki jih je opisal M. Salopek
(1918, 30) iz Gregurič brijega, sem mnenja, da gre za prehodno obliko med
vrstama D. tyrolensis in D. arzelensis Kittl.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Po E. Mojsisovicsu (1874,
14) je D. tyrolensis značilna za mejne plasti med anizično in ladinsko stopnjo.
E. Kittl (1912, 46) pa ji je pripisal fassansko starost.
D. tyrolensis je ena najznačilnejših oblik Južnih Alp (marmolatski in wet-
tersteinski apnenec z vložki tufa). Pojavlja se tudi v Severnih apneniških Alpah
(Partenkirchen, severna Tirolska, zgornja Bavarska). Vrsta D. tyrolensis je
znana tudi iz ladinskih plasti Anatolije (Turculet 1972, 118) in od drugod.
H. Ri e b e r (1965) jo je našel v coni Grenzbitumen (meja anizična — ladinska
stopnja), vendar ni bil prepričan o njeni pravilni določitvi.
Jugoslavija: S. Behlilovic (1964, 24) je opisal fassansko vrsto
D. tyrolensis iz planine Cabulja v Hercegovini. Čeprav je v plasteh nad njo na-
šel vrsti D. lommeli in P. wengensis, je pustil vprašanje fassanske stopnje od-
prto. M. Jurič (1971, 67) je poročal o daonelah iz profila pri Hozicih v seve-
rovzhodni Bosni. Na dolomitu kontinuirano sledi apnenec z D. tyrolensis in
s pozidonijami (opomba: verjetno gre za juvenilne daonele), ki naj bi bile fas-
sanske starosti.
V	Jugoslaviji je znanih še nekaj najdišč vrste D. tyrolensis, vendar je večina
oblik določena s cf. ali aff.; zato jih nisem upošteval.
V	lapornoapnenih polah med temno sivim ploščastim apnencem vzhodno od
Raven nad Sentrupertom se nahaja vrsta D. tyrolensis v plasteh 3 in 4 poleg
vrste D. badiotica približno štiri metre nad plastjo la z združbo D. slovenica,
D. buseri, D. ramovsi in D. ex gr. D. pichleri. Pri Jagnjenici je bila D. tyrolensis
najdena v podobni kamenini skupaj z vrsto D. longobardica.
Nedvomno celotna združba v obeh najdiščih potrjuje fassansko starost plasti.
Daonella badiotica Mojsisovics 1874
Tab. 2, si. 6
1874 Daonella badiotica n. sp. — Mojsisovics, str. 15, tab. 1, si. 9.
1912 Daonella badiotica Mojsisovics —Kittl, S. 47.
1972 Daonella (Arzelella) badiotica Mojsisovics — T u r c u 1 et, S. 119.
Najdišče : Vzhodno od Raven nad Sentrupertom (DA/79-3, plasti 3 in 4).
Material : Tri poškodovana kamena jedra desnih lupin (vzorci DA/79-3/7,
13 in 15), odtisa notranje strani desne lupine (vzorec DA/79-3/16) in leve lupine
(vzorec DA/79-3/8).
O p i s : Poševnoovalna oblika je bolj dolga kot visoka. Vrh je potisnjen
naprej. Prirastne gube so, razen pri enem primerku (si. 15) zelo šibko nakazane
in tik ob vrhu kažejo, da so bili juvenilni primerki močno vzdolžno razpoteg-
njeni. Rebratost je enaka kot pri D. tyrolensis s 33 do 38 primarnimi rebri, ki se
cepijo na dvoje ali na troje.
Primerjava: Naši primerki popolnoma ustrezajo opisu in podobi vrsti
D. badiotica, ki jo je podal E. Mojsisovics (1874, 15, tab. 1, si. 9). Od vrste
D. tyrolensis se razlikujejo po nekoliko naprej potisnjenem vrhu in bolj poševno
razpotegnjeni obliki. Zaradi rebratosti, ki je pri obeh vrstah identična, je
Kittl (1912, 97) podvomil v to, ali je D. badiotica sploh samostojna vrsta.
4 — Geologija 26
50
Bogdan Jurkovšek
Izključil ni niti možnosti, da gre za deformirane primerke vrste D. tyrolensis.
Vrsti D. hadiotica je začasno pripisal le rahlo poševne primerke z zelo močno
skulpturo. Tudi sam sem na začetku raziskav združil obe vrsti. Natančna pri-
merjava prirastnih gub vrst D. hadiotica (si. 15) in D. tyrolensis (si. 14) pa je
pokazala, da je D. hadiotica samostojna vrsta, ki je v zelo ozkem sorodstvu z
D. tyrolensis. Glede na to, da se obe vrsti nahajata v isti plasti, je deformacija
samo nekaterih primerkov povsem izključena.
Prirastne gube naših primerkov se ujemajo z A. Bittnerjevimi (1899)
in T. Kobavashijevimi (1963a) primerki vrste D. indica. Edina razlika
je v rebratosti, ki posebej karakterizira vrsti D. hadiotica in D. tyrolensis.
SI. 15. Daonella hadiotica
Odtisi prirastnih gub na kamenih jedrih desnih lupin (a, b, c) in na odtisu notranje
strani desne (d) in leve (e) lupine
Fig. 15. Daonella hadiotica
Imprints of the growth lines on the casts of the right valves (a, b, c) and internal
moulds of the inner furfaces of the right (d) and left (e) valves
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
51
I. Turculet (1972, 119) je vrsto D. hadiotica postavil v novi podrod Arze-
lella, vendar mislim, da za takšen taksonomski poseg ni dovolj dokazov.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Prvi je opisal primerke vrste
D. hadiotica Mojsisovics (1874, 15) iz okolice Pederova. Našel jih je skupaj
z vrsto D. tyrolensis in jih stratigrafske postavil na mejo med anizično in la-
dinsko stopnjo. Simonescu jo je leta 1925 (po P. De Capoa Bonardi
1970, 59) opisal iz v^engenskih plasti romunske pokrajine Dobrudža, I. Turcu-
let (1972, 119) pa iz ladinskih plasti Bukovine. D. hadiotica je znana tudi iz
formacije M. Facito (wengenske plasti) v Lucaniji (P. Scandone &P. De
Capoa 1966, 32).
Jugoslavija: D. hadiotica je bila doslej znana iz apnenca in laporja
Zdrelske antiklinale vzhodno od Petrovca, ki so ju I. Antonij evie et al.
(1970) vzporejali z buchensteinskimi plastmi Vzhodnih Alp.
Vzhodno od Raven nad Šentrupertom se D. hadiotica pojavlja v fassanskih
plasteh 3 in 4 skupaj z vrsto D. tyrolensis.
Daonella cf. tyrolensis Mojsisovics 1874
Tab. 3, si. 3
cf. 1874 Daonella tyrolensis n. sp. — Mojsisovics, S. 14, Tab. 1, Fig. 8, 10.
cf. 1912 Daonella tyrolensis Mojsisovics — Kittl, S. 45, Fig. 6, 7.
cf. 196á Daonella tyrolensis Mojsisovics — Behlilović, str. 24, tab. 2,
si. 1—2.
cf. 1918 Daonella (Arzelella) tyrolensis Mojsisovics — Turculet, p. 118,
pi. 2, fig. 4, 6.
Najdišče: Severovzhodno od Dol pri Litiji (DA/79-18).
Material : Slabo ohranjeno kameno jedro desne lupine in osem fragmen-
tov, ki verjetno pripadajo isti vrsti.
O p i s : Primerek kaže, da je bila lupina skoraj enakostrana, ovalna in rahlo
poševna. Vrh je ležal skoraj na sredini. Rebra so bila rahlo izbočena, na neka-
terih fragmentih pa je rebrni greben skoraj povsem izravnan, vendar gre ver-
jetno za naknadno deformacijo. Primarnih reber na kamenem jedru je 36 in so
SI. 16. Daonella cf. tyrolensis
Prirastne gube na primerku iz nahajališča vzhodno od Dol pri Litiji (1,5 X)
Fig. 16. Daonella cf. tyrolensis
Growth lines of a specimen from the locality east of Dole near Litija (1,5 X)
52	Bogdan Jurkovšek
dvojno, redkeje trojno razdeljena. Terciarne brazde so navadno slabo razvite,
pojavljajo pa se nedaleč od zunanjega roba. Spredaj in zadaj pod sklepnim ro-
bom je opaziti nekaj enostavnejših reber s slabotno dihotomno delitvijo. Kon-
centrične gube so nekoliko močneje izražene le v neposredni bližini vrha, med-
tem ko so v ostalem delu lupine komaj opazne (si. 16).
Dimenzije
Measurements
dolžina (L)	16 mm
length
višina (H)	11,5 mm
height
razdalja od vrha do sprednjega roba (A)	7 mm
distance between the beak and the anterior margin (A)
razdalja od vrha do zadnjega roba (B)	9 mm
distance between the beak and the posterior margin (B)
L : H	1,39
A V Vo od L	43,7 "/o
A in percent of L
Opomba: Dimenzije so izmerjene na prirastni gubi in so približne.
Remark: Measurements being approximate are related to the growth line.
Stratigrafska razširjenost: Večina lastnosti opisanega primerka ustreza vrsti
D. tyrolensis. Zato sem mnenja, da je črni ploščasti apnenec z daonelami med
tufom in tufskim peščenjakom pri Dolah fassanske starosti. Konodontni vzorec,
vzet v plasti z D. cf. tyrolensis, je vseboval fassanski morfotip vrste Neogon-
dolella constricta (Mosher & Clark).
Daonella longobardica Kittl 1912
Tab. 4, si. 5—6
1912 Daonella longobardica (Mojsisovics mscr.) n. sp. — Kittl. S. 67, Taf. 2,
Fig. 19, Taf. 3, Fig. 1.
1956 Daonella longobardica Kittl — Enčeva-Kančeva, str. 200, fig. 1.
1972 Daonella (Arzelella) longobardica (Mojsisovics) Kittl— Turculet, p.
118, pl. 4, fig. 3, 5.
Najdišče: Severno od Jagnjenice v dolini Sopote (DA/79-1).
Material: Kameni jedri leve in desne lupine, ki sta pripadali istemu
osebku. Kameno jedro leve lupine na sprednji in vetralni strani manjka, desno
pa je odlomljeno na sprednji strani pod sklepnim robom. Dve slabše ohranjeni
kameni jedri lupin mlajših primerkov (vzorci: DA/79-1/2).
O p i s : Lupina je zelo ploska, le v bližini vrha in sklepnega roba nekoliko
močneje izbočena. Je bolj dolga kot visoka z naprej upognjenim vrhom, ki je pri
odraslih prim^erkih pomaknjen proti prvi tretjini lupine. V juvenilnem stadiju
so lupine skoraj enkrat tako dolge kot visoke, vrh pa leži bolj centralno. Obris
lupine je pravilno zaokrožen (si. 17), sklepni rob je raven. Koncentrične gube so
šibko izražene. Številna ploska rebra se navadno dvakrat viličasto razcepijo.
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
53
Primarna rebra se začenjajo tri do pet milimetrov pod vrhom. Sekundarna in
terciarna rebra so navadno parna in ob spodnjem robu široka do enega milime-
tra. Sprednje trikotno polje je pri primerkih iz Jagnjenice ozko in nerebrato
z radialno izboklino, ki leži na mestu halobijskega ušesa, pod njim pa sledi
nekaj enostavneje deljenih širših reber. Zadnji del sklepnega roba je na rekon-
struiranem primerku skoraj dvakrat tako dolg kot sprednji del.
Primerjava: Kot pri vrsti D. indica, tudi pri vrsti D. longobardica opa-
zujemo s starostjo hitrejšo rast v višino; vrsti sta si podobni tudi po rebratosti.
E. Kittl (1912, 68) jo je primerjal tudi z vrstama D. marmolatae Kittl in
D. paucicostata Tornquist. Prva ima relativno daljši obris, s starostjo se ji raz-
merje med višino in dolžino bistveno ne spremeni, rebra pa so snopasto razpo-
rejena, manj številna in širša. D. paucicostata pa je že v mlajših stadijih višja
in ima vidno širša rebra. I. Turculet (1972, 118) je opisal vrsto D. longo-
bardica iz Bukovine, vendar sta primerka, upodobljena na tab. 4, si. 3 in 4 zelo
slabo ohranjena in neuporabna za primerjavo. L Turculet je štel vrsto
D. longobardica v nov podrod Arzelella.
SI. 17. Daonella longobardica
Prirastne gube na desni lupini primerka iz Jagnjenice
Fig. 17. Daonella longobardica
Growth lines on the right valve of a specimen from Jagnjenica
54	Bogdan Jurkovšek
M. Enčeva-Kančeva (1956, 200) je opisala primerek vrste D. longo-
bardica, pri katerem leži vrh bolj v centralnem delu; sklupturne značilnosti so
podobne kot pri primerku iz Jagnjenice, Avtorica je opozorila, da so koncentrične
gube pri različnih primerkih različno močne.
Stratigrafska in geografska razširjenost: D. longobardica doslej iz Jugo-
slavije ni bila znana. E. Kittl (1912, 67) je opisal primerke, ki jih je nabral
F. Teller v sivem esinskem apnencu v najdišču Costa di Prata. Mnenja je
bil, da spadajo v nek nižji horizont, morda v buchensteinskega. Drugo najdišče
je Piatra Zimbului v Bukovini, kjer jo je iz ladinskih plasti opisal I. Turcu-
let (1972, 118).
Iz ladinskih plasti v Catala pri Dvina-Slivensko je vrsto D. longobardica opi-
sala M. Enčeva-Kančeva (1956, 200).
Pri Jagnjenici nahajamo vrsto D. longobardica v fassanskih plasteh skupaj
z vrsto D. tyrolensis.
Daonella ex. gr. D. pichleri Mojsisovics
Tab. 4, si. 4
Najdišče: Vzhodno od Raven nad Sentrupertom (DA/79-3, plast la).
Material : Slabše ohranjeno kameno jedro leve lupine mlajšega osebka.
O p i s : Dolga neenakostrana lupina z močno naprej potisnjenim vrhom, dol-
gim zadnjim in zelo kratkim sprednjim delom sklepnega robu je precej izbo-
čena in pokrita s številnimi finimi radialnimi rebri, ki proti zadnji in sprednji
tretjini oslabijo. Rebra so enojna, ali le enkrat deljena. Koncentrične gube so
izrazite predvsem v neposredni okolici vrha in še bolj poudarjajo ekscentričnost
lupine.
Približne dimenzije v mm: dolžina (L) 20, višina (H) 14.
Primerjava: Primerek iz najdišča vzhodno od Raven nad Sentruper-
tom je najbližji vrsti D. obliqua Mojsisovics, ki jo je E. Mojsisovics (1874,
21, tab. 2, si. 5—6) opisal iz wettersteinskega apnenca v okolici Innsbrucka.
Lega vrha, rebratost in približni potek prirastnih gub se sorazmerno dobro uje-
majo.
Po legi vrha in rebratosti je naš primerek blizu tudi nekoliko daljši in nižji
obliki D. sp. ind. aff. obliqua, ki jo je C. Diener (1909, 30, tab. 5, si. 15)
opisal iz traumatokrinskega apnenca Painkhanda.
E. Kittl (1912, 79) je na podlagi primerjave številnih primerkov vrst
D. obliqua in D. pichleri ugotovil, da je D. obliqua le juvenilna oblika vrste
D. pichleri. Moje primerjave E. Mojsisovicsevih primerkov vrste D.
obliqua s primerki D. pichleri številnih avtorjev tega ne potrjujejo. Verjetno
gre za obliko, ki je zaenkrat še premalo raziskana, vsekakor pa je v ožjem
sorodstvu z vrsto D. pichleri.
Našemu primerku je zelo podobna oblika, ki jo je E. Kittl (1912, tab. 4,
si. 8) označil kot D. pichleri?, vendar je nekoliko manj ekscentrična, vrh pa je po-
maknjen bolj proti sredini lupine.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vzhodno od Raven nad Sentruper-
tom se D. ex gr. D. pichleri pojavlja v fassanskem temno sivem ploščastem
apnencu (plast la) skupaj z vrstami D. slovenica, D. buseri in D. ramovsi.
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji	55
Juvenilni primerki
Tabla 4, si. 1—3
V plasti la smo našli poleg odraslih tudi številne juvenilne primerke: pre-
vladujejo nizke oblike. Razmerja kažejo, da so nekatere lupine tudi enkrat bolj
dolge kot visoke in verjetno pripadajo vrsti D. ramovsi (si. 18a). Redkejši so
nekoliko višji juvenilni primerki vrste D. slovenica in prehodne oblike (slika
IBb), še redkejši pa so ekscentrični primerki, ki bi jih lahko pripisali vrstama
D. ex gr. pichleri in D. huseri.
SI. 18. — Fig. 18.
a)	Juvenilni primerek vrste D. ramovsi n. sp. (?) iz plasti la
b)	Juvenilni primerek daonele iz plasti la
a)	A juvenile specimen of D. ramovsi n. sp. (?) from the bed la
b)	A juvenile specimen of Daonella from the bed la
Sklep
V zadnjih desetletjih je hiter razvoj mikropaleontologije zaviral raziskave
fosilne makrofavne na slovenskem ozemlju. Številne nove metode na področju
mikropaleontologije so se pokazale kot izredno učinkovite za parastratigrafijo
zlasti tam, kjer je premalo ortofosilov (amoniti, trilobiti, graptoliti, itd.), ali pa
so slabo ohranjeni, da bi z njihovo pomočjo lahko zanesljivo določili relativno
starost plasti. Vendar ne gre pozabljati na bogate fosilne združbe školjk, polžev,
iglokožcev in drugih na videz manj pomembnih makrofosilov, ki nam nudijo
odgovore o starosti kamenine tudi tedaj, ko odpovedo mikropaleontološke me-
tode. Zanimivo je, da v plasteh z daonelami povečini nismo našli mikrofosilov,
ali pa niso bili značilni. Večina školjk, ki jih uvrščamo v rod Daonella so vodilni
triadni fosili, ki so obenem tudi odlični facialni fosili.
Sistematične raziskave daonel in profilov pri Ravnah nad Šentrupertom,
pri Jagnjenici in severovzhodno od Dol pri Litiji so dale pomemben prispevek
k poznavanju ladinskih plasti v Sloveniji. Z vrstami D. tyrolensis, D. hadiotica
in D. longobardica smo lahko ločili fassanske plasti od langobardskih, nove
vrste iz Raven nad Šentrupertom D. slovenica, D. ramovsi in D. huseri pa pred-
stavljajo nove člene v filogenetskem nizu skupine D. tyrolensis.
56	Bogdan Jurkovšek
Fassanian beds with daonellas in Slovenia
Introduction
Much has been said and written about Fassanian beds in Slovenia, but no-
body was able to prove them with certitude until now, with the exception of
A. Bittner (1884) who found in grey platy limestone and marl the fossils
Hungarites mojsisovicsi, H. sagorensis, Daonella cf. elongata, and others. During
later times it was not possible to prove again the Fassanian substage in the
mentioned finding place, in spite of careful collecting of macrofauna and micro-
fossils.
In the years 1979 to 1981 east of Ravne above Sentrupert, at Jagnjenica in
the Sopota valley, and northeast of Dole near Litija (Fig. 1) in platy and bedded
limestone with marly sheets an abundant fauna of daonellas was found. By
their shape and ribbing the Fassanian species were indicated. Careful exami-
nation of more than one hundred specimens confirmed the expectations, and
therefore now with daonellas the Fassanian beds of the Ladinian stage can be
determined with considerable reliability.
Stratigraphy
The first and at the same time the most important finding place occurs east
of Ravne above Sentrupert. In the well exposed section within black micritic
limestone nine sheets of calcareous marl with daonellas (Figs. 2 and 3) were
found. In the lowermost part of the section were found in the sheet which is
a few millimetres thick (la) along with juvenile daonellas (Plate 4, Figs. 1—3)
also mature specimens of the species Daonella slovenica n. sp. (PI. 2, Figs. 1—2),
D. ramovsi n. sp. (PI. 1, Figs. 1—5), D. buseri n. sp. (PI. 2, Figs. 3—5) and D. exgr.
D. pichleri (PI. 4, i^ig. 4). Approximately four metres higher occur daonellas in
six sheets. Specimens from the lower four sheets (3/3 and 3/4) belong to species
D. tyrolensis (PI. 4, Fig. 2) and D. badiotica (PI. 2, Fig. 6).
North of the Ravne finding place at Jagnjenica in the Sopota valley Fassa-
nian and Langobardian beds are exposed. They consist of tuff, tuffaceous
sandstone and slate, and of black and dark grey micritic limestone with sheets
of marl and m.arly limestone (Fig. 5). Three thin marly calcareous sheets in the
black micritic limestone of the upper part of the section contain lamellibranchs
D. longobardica (Pl. 4, Figs. 5 and 6) and D. tyrolensis (PI. 4, Fig. 7). The two
species of daonellas enable the conclusion that at least 30 m of the lower part of
the section are of Fassanian age.
The third finding place occurs in a ravine northeast of Dole near Litija.
Ladinian beds are in a tectonic contact with the Cordevolian dolomite. They
consist of black and dark grey micritic and marly limestone, calcarenite, tuff
and tuffaceous sandstone (Fig. 6). In the lower part of the limestone occur in
the 5 cm thick layer rare poorly preserved specimens of species D. cf. tyrolensis
(PI. 3, Fig. 3). T. Kolar-Jurkovšek determined in the composite sample
of limestone the Fassanian morphotype of species Neogondolella constricta
(Mosher & Clark). In the second sample collected from the limestone with
daonellas and its directly overlying and underlying layers with a total thickness
Fassanian beds with daonellas in Slovenia	57
of 1.30 m she found the platy element Epigondolella mungoensis (Diebel) which
occurs from the Ladinian stage to the lowermost part of the Cordevolian sub-
stage.
Descriptions of new species
Daonella ramovsi n. sp.
PI. 1, Figs. 1—5, PL 3, Fig. 1
Derivatio nominis: Named after the meritorious Slovenian geolo-
gist Prof. Dr. Anton Ramovš.
Holotypus: PI. J, Fig. 3, No. 595 in B. Jurkovšek's collection in Ljub-
ljana.
Paraty pes : PI. 1, Figs. 1—2 and 4—5, Katedra za geologijo in paleon-
tologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Stratum typicum: Bed la in the section east of Ravne above Sentru-
pert, Fassanian substage.
Locus typicus: East of Ravne above Sentrupert.
Material : Three external moulds of right valves, posterior part of the
external mould of the right valve, internal print of spread specimen, and
numerous external moulds of juvenile specimens.
Diagnosis : Very long low Daonella Avith straight hinge margin. Ribs
are vigorous, bifurcated, rarely trifurcated, and they extend to the hinge margin.
Description : External moulds are much longer than higher (Table 1).
Beak is shifted somewhat forward, on juvenile specimens it is nearer to the
median line. Hinge margin is straight and long. Concentrical folding of most
specimens is weak but better expressed in juvenile specimens (Fig. 8). Growth
lines show that in the juvenile stage the valves were approximately twice as
long as high which is in agrement with the juvenile specimens found in the
same bed (Fig. 8a). In external moulds occur 30 to 33 primary radial ribs which
are much wider in the central part of valve. They are seldom divided by the
secondary and tertiary furrow into two or three parts. Ribs extend to the hinge
margin. Below their posterior part they are finer and usually bifurcated.
The division of the first rib occurs at various distances from the beak.
Tertiary furrows are weaker and occur only toward the ventral margin. Un-
ribbed fields extend 4 mm below the beak. Secondary ribs are more numerous
(73 %) than tertiary ribs (27%) which are located between the medial line and
the posterior triangular field.
Comparison : According to the arrangement of ribs and their division
D. ramovsi belongs to the D. tyrolensis group in which it is the lowest form.
By its ribbing it is similar to D. hulogensis. Specimens described by Kittl
(1912, 43, PI. 3, Figs. 5—10) are not completely preserved, but their growth lines
are showing that D. hulogensis was higher. Kittl wrote that ribs are in
general vigorous, but become weaker and even lost close to the hinge margin,
so that posteriorly, sometimes even anteriorly and unribbed triangular fields
is formed. With D. ramovsi the ribbing extends into the area anteriorly and
posteriorly to the hinge margin. Some specimens described as D. hulogensis var.
multipartita by Kittl (1912) from Han Bulog in Bosnia are somewhat lower
58	Bogdan Jurkovšek
and had numerous ribs. The new species differs from them in ribbing near the
hinge margin, in outline and shape of growth lines.
Very similar ribbing show also D. spitiensis Bittner and D. aff. indica de-
scribed by Bittner (1899, 38, PI. 7, Figs. 3, 12). However, both forms from
India are higher, and in D. aff. indica the position of the beak is more excen-
trical.
According to the author's opinion D. ramovsi is phylogenetically somewhat
older than D. bulogensis. Low form and finer ribs near the hinge margin of the
new species directly remind the low and long juvenile forms, and the weak
ribbed or unribbed fields under hinge margin of D. bulogensis. In layer la we
found some adult forms w^hich show the tendency of quicker growth in height.
They represent an intermediate form between D. ramovsi and D. bulogensis.
Stratigraphie position of the finding place: in the locality east of Ravne
above Sentrupert D. ramovsi occurs only in the lowermost layer of the Fassa-
nian section, approximately 20 to 30 m below the Langobardian (?) tuff and 4 m
below the layers with D. tyrolensis and D. badiotica. In layer la it was found
together with D. slovenica, D. buseri, D. ex gr. D. pichleri, intermediate and
juvenile forms.
Daonella slovenica n. sp.
PI. 2, figs. 1—2
Derivatio nominis: After its finding place in Slovenia.
H o 1 o t y p u s : Pl. 2, Fig. 2, No. 600 in B. Jurkovšek's collection in Ljub-
ljana.
P a r a t y p e s : Pl. 2, Fig. 1, Katedra za geologijo in paleontologijo Univerze
Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Stratum typicum: Bed la in the section east of Ravne above Sentru-
pert, Fassanian substage.
Locus typicus: East of Ravne above Sentrupert.
Material : Four well preserved specimens and their prints, one worse
preserved inner print of the left valve of the juvenile specimen and one damaged
inner print of the left valve.
Diagnosis : New Daonella species is approximately as long as high.
Below posterior and anterior part of the hinge the margin has very wide
double ribs, and in the central part of the valve triple ribs are frequent. Hinge
margin passes semicircularly into the posterior margin.
Description: Oblique valve is covered with fine radial ribs. The angle
between the hinge margin and the most distant point from the beak is 72»—76^
(opisthocline). Transition of the hinge margin into the posterior margin is semi-
circular.
There are 34 to 37 primary ribs which split into two secondary ribs (77 %).
rarely in three secondary ribs (33 ®/o). Below the last part of the hinge margin
which is marked by a straight line continues the rib which splits into two low
secondary ribs. Half of the rib at the hinge margin is wider, and the dividing
furrow lies paralel to it (Fig. 10b). Follow also twice or three times divided ribs.
Below the posterior part of the hinge margin occur several wide simple ribs
which divide into two secondary ribs. Convexe and dense ribs are situated ante-
Fassanian beds with daonellas in Slovenia	59
riorly and posteriorly from the triangular field, and their first division occurs
chiefly in the central part of the valve (6 to 10 mm below the beak). Beak itself
and the four millimetres large field below it are unribbed (Fig. 11). Beak is
situated in the middle of the hinge margin; with regard to the entire valve
length it is shifted forward. Concentrical folds are very weakly expressed and
they form narrow and high arcs (Figs. 9—10).
Comparison: D. slovenica n. sp. can be compared with D. tyrolensis
and D. hadiotica (Mojsisovics 1874, 14, 15). D. tyrolensis is more equila-
teral, while D. hadiotica is lower. The posterior part of the hinge margin and the
posterior margin do not form obtuse angles, but they pass one into the other
semicirculary. Ribbing near the hinge margin is different than ribbing of other
parts of the valve, and in this character the species is similar to some specimens
of D. tyrolensis. The first division occurs nearer to the beak than in the another
two cited species. Comparison of the concentrical folds and of juvenile speci-
mens shows that even in younger ontogenetic stages D. slovenica is a form
of a much higher position than either of the two species mentioned. Specimens
from Ravne above Sentrupert are very similar to D. tyrolensis described by the
author from Jagnjenica, but the latter is poorly preserved, somewhat deformed,
and it is probably a transitional form.
D. slovenica differs from D. indica (Bittner 1899, 39) by being higher
already in the younger ontogenetic stage, by the more excentrically situated
beak, and by the frequent appearance of triple ribs.
Since D. slovenica was found 4 metres below the layer with D. tyrolensis
and D. hadiotica, it can be concluded that it is an older form which may not be
their direct ancestor, but it represents only a collateral relation.
Affinities with D. huseri n. sp. are showing that both species had the same
ancestor, but the developement of the D. slovenica continued more in the line
of D. hadiotica and D. tyrolensis.
Stratigraphie position of the finding place: D. slovenica n. sp. is to be found
together with D. huseri, D. ramovsi. D. ex gr. D. pichleri and juvenile forms
only in the lowermost layer (la) of the Fassanian section approximately 20 to
30 metres below Langobardian (?) tuffs.
Daonella huseri n. sp.
PI. 2, Figs. 3—5
Derivatio nominis: After the geologist who discovered the finding
place. Prof. Dr. Stanko Buser.
H o 1 o t y p u s : Pl. 2, Fig. 4, No. 599 in B. Jurkovšek's collection in Ljub-
ljana.
P a r a t y p e s : Pl. 2, Figs. 3—5, Katedra za geologijo in paleontologijo Uni-
verze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Stratum typicum: Bed la in the section east of Ravne above Sentru-
pert, Fassanian substage.
Locus typicus: East of Ravne above Sentrupert.
Material : Two uncomplete inner prints of left valves, some fragmentary
preserved specimens and two damaged prints of left valves of the intermediate
forms.
60	Bogdan Jurkovšek
Diagnosis: Very inclined long and low form with long hinge margin.
Ribs are bipartite or tripartite and extend to the hinge margin. In the last
third of the valve ribs become finer and narrower. Concentrical folding of the
anterior half of the valve is quite well expressed.
Description: In the new species D. huseri the author unified two types
of valves which are considerably inclined and longer than higher (Table 3).
Angle of the inclination is 60"—70» (opisthocline). The beak is shifted forward
to the first third of the valve, and in regard to the hinge margin it is situated
more centrically. Around the beak lies a 4 to 5 millimetres wide unribbed
field. Convexity of the beak extends obliquely in the direction of the inclination
of the valve, and it becomes flatter near the hinge margin. The hinge margin
is long and straight. On one specimen the print of the outer ligament is visible.
Ribbing with double and triple ribs characteristic for the D. tyrolensis group
is developed. At the anterior part of the hinge margin ribs are somewhat
broader, usually only with one divison; radial furrows are somewhat weaker.
Ribs are finer and narrower in the last third of the valve. There are 35 to 39
ribs which divide at various distances from the beak into two secondary ribs;
toward the ventral margin of the valve also tertiary ribs often occur. Concen-
trical growth folds are expressed first of all in the anterior half of the valve,
while they weaken toward the posterior third of the valve (Fig. 12).
The intermediate form which has also been joined to this species is some-
what higher and less inclined. Below the posterior part of the hinge margin
ribs are at first single or very weak and singly divided, but toward the central
part of the valve the division into three ribs starts. Other characteristics are
the same as with the typical specimens.
Comparison: D. huseri is a very variable species which the author
first described as D. aff. hadiotica. Careful study of the valve outlines, growth
lines, ribbing, beak position and valve inclination show that it can be compared
with D. slovenica, D. hadiotica, D. taramellii and Japanese forms D. kotoi,
D. sakawana and some others.
In the bed la beside D. huseri many intermediate forms related to D. slove-
nica and D. hadiotica were found. D. huseri is a lower and more inclined form,
and has better expressed concentrical lines in the anterior part of the valve
than the two other mentioned species. Intermediate specimens (Fig. 13) are
similar to D. slovenica in valve outline and ribbing, and their outlines show
also some characteristics of D, hadiotica (Mojsisovics 1874, 15). Indubitably
D. slovenica and D. huseri arose in the process of a comparatively quick
mutation since both species and intermediate forms can be found in the same
bed. As the oldest growth lines of the intermediate forms form pronounced
oblique arcs lenghtened posteriorly (form D. huseri), it is presumed that the
mutation proceeded in the direction of D. slovenica, from lower to the higher
valve.
Interesting is comparison with the Japanese forms D. kotoi and D. sakawana
(Mojsisovics&Neumayr 1889, 174 and Kobayashi&Tokuyama
1959, 16, 17). Both mentioned species belong to the D. tyrolensis group. The
first one is distinguished first of all by similar ribbing, while the second species
is less oblique, higher and more rounded.
Fassanian beds with daonellas in Slovenia	61
There are also some similarities with D. taramellii (Mojsisovics 1874,
18 and Kittl 1912, 53) which Mojsisovics placed in the same phyllo-
genetic series together with D, tyrolensis and D. hadiotica. Although there are
some phylogenetic relations between both forms, D. taramellii differs from
D. huseri by the short anterior part of the hinge margin, by the anteriorly
situated beak by a higher shape.
Stratigraphie position in the finding place: D. huseri was found in Fassanian
beds at Ravne above Sentrupert in bed la together with D. slovenica, D. ramovsi,
D. ex. gr. D. pichleri, and with juvenile and intermediate Daonella forms.
62	Bogdan Jurkovšek
Tabla 1 — Plate 1
Daonella ramovsi n. sp.
1	Odtis odprtega primerka v lumakeli
Internal print of the spread specimen in lumachelle
2	Kameno jedro desne lupine
External mould of the right valve
3	Kameno jedro desne lupine, holotypus
External mould of the right valve, holotypus
4	Zadnji del kam.enega jedra leve lupine
Posterior part of the external mould of the left valve
5	Kameno jedro desne lupine juvenilnega primerka, 2 X povečano
External mould of the right valve of a juvenile specimen, 2 X
Vsi primerki so iz nahajališča vzhodno od Raven nad Sentrupertom (DA/79—3, plast
la), fassanska podstopnja
Ali specimens are from the finding place east of Ravne above Sentrupert (DA/79—3,
bed la), Fassanian substage
64	Bogdan Jurkovšek
Tabla 2 — Plate 2
1	Daonella slovenica n. sp.
Kameno jedro leve lupine
External mould of the left valve
2	Daonella slovenica n. sp.
Kameno jedro desne lupine, holotypus
External mould of the right valve, holotypus
3	Daonella huseri n. sp.
Odtis leve lupine (notranja stran)
Print of the left valve (inner side)
4	Daonella huseri n. sp.
Odtis leve lupine (notranja stran)
Print of the left valve (inner side)
5	Daonella huseri n. sp.
(Prehodna oblika), kameno jedro leve lupine
(Transitional form), external mould of the left valve
G Daonella hadiotica Mojsisovics
Kameno jedro desne lupine
External mould of the right valve
Vsi primerki so iz nahajališča vzhodno od Raven nad Šentrupertom (DA/79-3), pri-
merki od 1 do 5 so iz plasti 1 a, primerek 6 pa iz plasti 3, fassanska podstopnja.
Ali specimens are from the finding place east of Ravne above Sentrupert (DA/^79-3);
specimens 1 to 5 originate from the bed 1 a, and the specimen 6 from the bed 3,
Fassanian sub.stage.
Fassanske plasti z daonelami v Sloveniji
65
5 — Geologija 26
66	Bogdan Jurkovšek
Tabla 3 — Plate 3
1	Daonella ramovsi n. sp.
Kameno jedro desne lupine, vzhodno od Raven nad Šentrupertom (DA/79-3), fassan-
ska podstopnja
External mould of the right valve, east of Ravne above Šentrupert (DA/79-3),
Fassanian substage
2	Daonella tyrolensis Mojsisovics
Kameno jedro leve lupine, vzhodno od Raven nad Šentrupertom (DA/79-3, plast 3),
fassanska podstopnja
External mould of the left valve, east of Ravne above Šentrupert (DA/79-3, bed 3),
Fassanian sub.s;tage
3	Daonella cf. tyrolensis Mojsisovics
Kameno jedro desne lupine, 1,5 X povečano, severnovzhodno od Dol pri Litiji
(DA/79-18), fassanska podstopnja (?)
External mould of the right valve, 1,5 X, northeast of Dole near Litija (DA/79-18),
Fassanian substage (?)
68	Bogdan Jurkovšek
Tabla 4 — Plate 4
1	Apnenec z juvenilnimi daonelami, 2 X povečano, vzhodno od Raven nad Šentruper-
tom (DA/79-3, plast 1 a), fassanska podstopnja
Limestone with juvenile daonellas, 2 X, east of Ravne above Sentrupert (DA/79-3,
bed 1 a), Fassanian substage
2	Daonella sp.
Kameno jedro juvenilnega primerka, 3 X povečano, vzhodno od Raven nad Šentru-
pertom (DA/79-3, plast 1 a), fassanska podstopnja
External mould of a juvenile specimen, 3 X, east of Ravne above Šentrupert
(DA/79-3, bed 1 a), Fassanian substage
3	Daonella ravtovsi n. sp. (?)
Kameno jedro juvenilnega primerka, 5 X povečano, vzhodno od Raven nad Šentru-
pertom (DA;79-3, plast 1 a) fassanska podstopnja
External mould of a juvenile specimen, 5 X, east of Ravne above Šentrupert
(DA/79-3, bed 1 a), Fassanian substage
4	Daonella ex gr. D. pichleri Mojsisovics
Kameno jedro leve lupine, vzhodno od Raven nad Šentrupertom (DA/79-3, plast 1 a),
fassanska podstopnja
External mould of the left valve, east of Ravne above Šentrupert (DA/79-3, bed 1 a),
Fassanian substage
5	Daonella longobardica Kittl
Kameno jedro desne in dela leve lupine, severno od Jagnjenice (DA/79-1), fassanska
podstopnja
External mould of the right and a part of the left valve, north of Jagnjenica
(DA/79-1), Fassanian substage
6	Daonella longobardica Kittl
Dve kameni jedri juvenilnih primerkov, severno od Jagnjenice (DA/79-1), fassanska
podstopnja
Two external moulds of juvenile specimens, north of Jagnjenica (DA/79-1), Fas-
sanian substage
7	Daonella tyrolensis Mojsisovics
(Prehodna oblika), notranja stran leve lupine, severno od Jagnjenice	(DA/79-1,
plast 1), fassanska podstopnja
(Transitional form), inner part of the left valve, north of Jagnjenica	(DA/79-1,
bed 1), Fassanian substage
Fotografije na tablah 1—4 naredil Marjan Grm
Photographs on Plates 1—4 by Marjan Grm
70	Bogdan Jurkovšek
Literatura
A n t o n i j e v i Ć , L et, al. 1970, Tumač za list Zagubica, Osnovna geološka
karta SFRJ 1:100 000, Beograd.
Behlilović, S. 1964, Geologija Cabulja planine u Hercegovini, Geolo-
ški glasnik (posebna izdaja), 4, 79 str., 22 si., 18 tab., 3 priloge, Sarajevo.
Bittner, A. 1884, Die Tertiär-Ablagerungen von Trifali und Sagor. Jb.
Geol. R. A. 34, 3, 433—600, tab. 10, Wien.
Bittner, A. 1899, Trias Brachiopoda and Lamellibranchiata. Paleontol. Indica,
ser. 15, Hymalayan Fossils 3, 276 str., 12 tab., Calcutta.
De Capoa Bonardi, P. 1970, Le Daonelle e le Halobie dela serie calcareosi-
licomarnosa dela Lucania (Appenino Meridionale). Studio paleontologico e biostrati-
grafico. Mem. Soc. Natur. Napoli. 78. 1—130, tab. 1—19, Napoli.
Diener, C. 1908, Ladinic, Garnie and Noric Faunae of Spiti. Paleontol. Indica,
ser. 15. Hymalayan Fossils 5, 3, 157 str., 24 tab., Calcutta.
Diener, C. 1909, The fauna of the Traumatocinus limestone of Painkhanda.
Paleontol. Indica, ser. 15, 39 str., 5 tab., Calcutta.
Enčeva-Kančeva, M. 1956, Paleofaunistični izsledvanija vrhu triasa od
Centralnija Balkan. God. Upr. geol. prouč. 4, 189—214, 4 tab., Sofia.
Georgieva-Encheva, M. 1978, Phylogenetic Development of the Family
Posidoniidae and the Genera Daonella and Halobia (Bivalvia; Triassic). Geol. Bale. S,
2, 55—67, Sofia.
Jurič, M. 1971, Geologija područja Sanskog paleozoika u sjeverozapadnoj Bo-
sni. Geološki glasnik (posebna izdaja) 11, 146 str., 9 tab., Sarajevo.
Kittl, E. 1912, Materialen zu einer Monographie der Halobiidae und Mono-
tidae der Trias. Res. d. wissensch. Erf. d. Balatonsees 1, 1, Pal. 2, 229 str., 39 si., 10 tab.,
Wien.
Kobayashi, T. 1963 a, On the Triassic Daonella Beds in Central Pahang,
Malaj^a, Japan, Jour. Geol. Geogr. 34, 101—112, tab. 5, Tokyo.
Kobayashi, T. & Tokuyama, A. 1959, Daonella in Japan, J. Fac. Sci.
Tokyo 12, 1, 1—25, tab. 1—4, Tokyo.
K o t a n s k i, Z. 1973, Ammonites, Nautiloids and Daonelles from the Upper
Subtatric Triassic in the Tatra Mts. Roczn. Pol. Tow. Geol. 43, 4, 439—451, tab. 41-46,
Warszawa.
Mojsisovics, E. 1874, Ueber die triadischen Pelecypodengattungen Daonella
und Halobia. Abh. Geol. R. A. 7, 2, 1—37, tab. 1—5, Wien.
Mojsisovics, E. 1888, Ueber einige japonische Trias-fossilien. Beiträge Pa-
leont. Geol. österr. Ung. u. d. Orients 7, 1—2, 163—178, 4 tab., Wien.
R i e b e r , H. 1965, Zur Wirbellosen-Fauna der Grenzbitumenzone der mittlem
Trias des Monte San Giorgio (Kt. Tessin, Schweiz), Eclogae geol. Helv. 58, 2, 1083—1092,
Basel.	,
Rieb er, H. 1968, Die Artengruppe der Daonella elongata Mojs. aus der Grenz-
bitumenzone der mittlem Trias des Monte San Giorgio (Kt. Tessin, Schweiz.) Paläont.
Z. 42, 1/2, 33—61, tab. 2—3, Stuttgart.
Salomon, W. 1895, Geologische und paläontologische Studien über die Marmo-
lata. Palaentolographica 42, 1—3, 210 str., 8 tab., Stuttgart.
Salopek. M. 1918, O naslagama s Daonellama u Hrvatskoj. Prirodosl. istraž.
Jugosl. akad. 15, 28—33, tab. 1—2, Zagreb.
Scandone, P. & De Capoa, P. 1966, Sulla posizione stratigrafica e l'età
dei livelli a Daonella e ad Halobia in Lucania. Boll. Soc. Natur. Napoli 75, 30—39, tab.
1—7, Napoli.
Turculet, I. 1972, Contributii la studiul genului Daonella, cu privire spedala
aspura faunei de Halobiide ladiniene din regiunae Rarau. (Bucovina). An. st. Univ.
lasi 2, b, tom. 18, 115—123, tab. 1—4, lasi.
Wanner, J. 1907, Triaspetrefakten der Molukken und des Timorarchipels. N.
Jb. Min. Geol. Paläont., Beil. Bd. 24. 161—220, 4 sL, tab. 7—11, Stuttgart.
GEOLOGIJA 26', 71—107 (1983), Ljubljana
UDK 551.791/.794:56.02(497.12) = 863
Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lul^enjska jama
Vida Pohar
Katedra za geologijo in paleontologijo, univerza Edvarda Kardelja,
61000 Ljubljana, Aškerčeva 12
Kratka vsebina
Obsežna izkopavanja v Lukenj ski jami, eni redkih paleolitskih po-
staj na Dolenjskem, so v pleistocenskih plasteh odkrila močno zdrobljene
kostne ostanke sesalske favne, kameno orodje fosilnega človeka in ku-
rišče v spodnjem kulturnem horizontu plasti 4. Med favno, ki pripada
arktičnim, alpskim in gozdnim elementom, so najštevilnejši kostni ostanki
alpskega svizca. Po pretežno gozdni favni in le posameznih najdbah
arktičnih in alpskih vrst sklepa avtorica, da so se avtohtoni jamski sedi-
menti z odkrito favnistično vsebino odlagali v iztekajočem se würmskem
glacialu (bollinškem interstadialu). S to ugotovitvijo se ujema radio-
karbonska datacija oglja (12.580 B. P.) iz kurišča spodnjega kulturnega
horizonta in v istem stratumu odkrito kameno orodje, ki ga je F. O s ol e
uvrstil v epigravettien.
Résumé
De vastes fouilles des remplissages pléistocènes de Lukenj ska jama,
une des rares stations paléolithiques de la Basse Carniole (Dolenjska)
ont abouti à la découverte des restes osseux fort fragmentés de la faune
mammifère, de l'outillage lithique de l'homme fossile et d'un foyer à l'étage
de culture inférieur de la couche 4. Parmi la faune appartenant aux
éléments arctiques, alpins et arboricoles, les restes de la marmotte alpine
sont les plus fréquents. Une faune considérablement forestière et les
trouvailles plutôt individuelles des espèces arctiques et alpines ont
amené l'auteur à la conclusion que les sédiments autochtones de la
grotte, au contenu faunique découvert, s'étaient déposés au glaciaire du
Würm final (interstade de Bölling). Cette constatation correspond à la
datation par le ^^C du charbon (12.580 B. P.) extrait du foyer de l'étage
inférieur de culture et à l'outillage de la pierre taillée dégagé de la
même couche et attribué selon F. O s o 1 e à l'Epigravettien.
Uvod
Lukenjska jama je že od začetka tega stoletja znana kot nahajališče človeških
kostnih ostankov. Leta 1938 si je jamo ogledal S. Brodar (1960/61, 11) in
na površju jamskih sedimentov odkril razbite človeške in živalske kosti. Mnenja
72
Vida Pohar
je bil, da so poznoneolitske. Po drugi svetovni vojni so novomeški jamarji pod
sigovo skorjo odkrili še več človeških in živalskih kostnih ostankov. Vzorce
sige, ki je te kosti prekrivala, so poslali v Zagreb na Institut »Rudjer Boškovič«,
kjer so jih radiokarbonsko preiskali. Izkazalo se je, da je siga stara največ
2600 let. Tako je bila holocenska starost človeških skeletov potrjena.
Zaradi omenjenih kostnih najdb, ugodne geografske lege in debelih jamskih
sedimentov je F. O s o 1 e (1977, 171—172) v letih 1975 in 1976 izkopal poskusno
sondo. Pod razmeroma debelimi plastmi holocenske starosti je odkril pleistocen-
ske grušče s kostnimi ostanki sesalske favne in kamenim orodjem ledenodobnega
lovca. Sistematična izkopavanja v letih 1981 in 1982 so v jami odkrila le okoli
tri metre debele avtohtone sedimente, vendar dovolj, da se je dalo na podlagi
odkrite favne in kulturnih najdb določiti čas odlaganja teh pasti. Skalno dno
ni bilo doseženo, ker smo prenehali z izkopavanjem, ko smo zadeli na alohtone
vodne sedimente.
Podatki o jami in njenih sedimentih
Nekdanji vodni rov pritoka Prečne—Lukenjska jama — leži okoli pet kilo-
metrov severozahodno od Novega mesta na koncu zatrepne doline nasproti
izvira Prečne (Temenice) v nadmoi'ski višini 180 m (si. 1). Tekoča voda jo je
izoblikovala v debeloplastnatih jurskih apnencih. Jama ima dva vhoda: prvi
SI. 1. Geografska lega Lukenjske jame
Fig. 1. Situation de la grotte de Lukenjska jama
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame
73
je v nivoju današnjega dna doline in je še vedno vodno aktiven. Približno pet
metrov nad dolinskim dnom se pod skalno steno odpira drugi vhod v Lukenjsko
jamo. Obrnjen je proti jugozahodu, pred izkopavanjem je bil 10 m širok in
komaj meter visok (si. 2). Za vhodom se širi manjši podzemeljski prostor, po
približno petih metrih se razdeli v dva rova, ki vodita v večji jamski sistem
(si. 3).
Avtohtone in alohtone jamske usedline je podrobno obdelal F. O s o 1 e
(1977, 1982 a in b, 1983). V prečnem profilu X = + 3,00 m (si. 4) loči naslednje
plasti:
A — Plast nasutega materiala, izvira iz sonde.
1 — Humif ici rana temno rjava plast z redkim korodiranim gruščem in plo-
ščami sige. Plast prepreza več črnih prog — sledov kurišč. Poleg številnih
SI. 2. Lukenj ska jama, jamski vhod pred pričetkom
sistematičnega izkopavanja
Fig. 2. Entrée de la grotte de Lukenj ska jama avant
des fouilles systématiques
74
Vida Pohar
živalskih in človeških kosti so te proge vsebovale tudi eneolitske, brona-
stodobne, staroželezodobne, rimske in srednjeveške najdbe.
2	— Ilovica z redkim gruščem in skalami.
2 a — Večje in manje plošče ponekod rožnato obarvane sige in močno sprijete
ilovice.
3	— Podorno skalovje z debelejšim gruščem in nekaj rjave ilovice
4	— Srednje debel do debel ostrorob, rahlo korodiran grušč, vmes več po-
dornih skal. Prostore med gruščem zapolnjuje rjava ilovica. Pri vrhu
in dnu plasti sta opazni temnejši progi — zgornji in spodnji kulturni
horizont s kostnimi ostanki pleistocenske favne, drobci oglja in kulturno
zapuščino fosilnega človeka.
SI. 3. Lukenjska jama z vrisanim odkopanim delom
Fig. 3. Plan de la grotte de Lukenjska jama avec les fouilles effectuées
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame
75
SI. 4. Lukenj ska jama, prečni profil X + 3,00 m
Fig. 4. La grotte de Lukenj ska jama, coupe transversale X ^ + 3,00 m de remplissages
quaternaires
76
Vida Pohar
5 — Rečni pesek s posameznimi podornimi skalami in debelejšim gruščem.
Skalno dno ni bilo doseženo.
Iz opisa jamskih sedimentov (si. 4) je razvidno, da izvirajo paleontološke
najdbe iz dveh plasti: iz krovnega humusa (plast 1) in najstarejše avtohtone
pleistocenske plasti 4. Vse favnistične najdbe, katerim smo določili točno lego
v plasti 4, so prikazane v podolžnem profilu y = + 3,00 m (si. 5).
SI. 5. Lukenjska jama, podolžni profil y = + 3,00'm. V plasti 4 so vneseni vsi kostni
ostanki odkriti do treh metrov pred prerezom
Fig. 5. La grotte de Lukenjska jama, coupe stratigraphique selon l'axe longitudinal
y = + 3,00 m. Dans la 4« couche sont notées toutes les trouvailles paléontologiques
découvertes 3 m devant la coupe montrée
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	77
Holocenska favna Lukenjske jame
Ker je sestavek posvečen opisu in vrednotenju fosilnih ostankov pleisto-
censke favne, se s podrobnejšo obdelavo holocenskega živalstva za zdaj nisem
ukvarjala. Zato podajam v tem poglavju le seznam živalskih vrst, ki so v krov-
nem humusu zastopane.
Poleg človeških kostnih ostankov smo odkrili še kosti domačih in divjih
živali. Med divjimi živalmi prevladujejo bober (Castor fiber), zajec (Lepus
europaeus), divja svinja (Siis scrofa), jelen (Cervvs elaphus), lisica (Vulpes
vulpes), jazbec (Meies meles) in rjavi medved (Ursus arctos). Le s posameznimi
najdbami so zastopani divja mačka (Felis silvestris), volk (Canis lupus), ris
(Lynx lynx), bizon (Bison bonasus) in los (Alces alces). Od domačih živali je
najštevilnejše govedo (Bos taurus), redke so najdbe udomačenega konja (Equus
caballus), ovce (Ovis aries) in koze (Capra hircus), pogosten pa je tudi pes
(Canis familiaris). Številni so ptičji ostanki, ki pripadajo večjim živalim, vendar
se jih zaradi pomanjkanja primerjalnega osteološkega materiala ni dalo določiti.
Večina omenjenih divjih živali še danes prebiva v neposredni okolici jame.
Le bober, divja mačka in ris so, zaradi človekovih posegov v naravo, iz bližine
Lukenjske jame izginili.
Pleistocenska favna Lukenjske jame
Paleontološke najdbe pleistocenske starosti izvirajo le iz plasti 4. Večino
kostnih ostankov smo odkrili v spodnjem kulturnem horizontu, v temni progi
zgornjega kulturnega horizonta smo našli le fragment zoba alpskega svizca.
Med najdbami prevladujejo kosti in zobje večjih sesalcev, le neznaten del
pripada majhnim glodalcem. Poslednje je določila tov. dipl. inž. K. Krivic,
kustosinja Prirodoslovnoga muzeja v Ljubljani. Ker favne še ni dokončno
obdelala, mi je pismeno posredovala seznam determiniranih rodov in vrst:
Clethrionomys sp. (gozdna krtica), Microtus arvalinus (izumrla voluharica),
Microtus arvalis Pallas (poljska voluharica), Microtus nivalis Martins (snežna
miš). Arvicola terrestris Linnaeus (veliki voluhar), Glis glis Linnaeus (polh),
Eliomys sp. (vrtni polh) in Apodevnus flavicollis Melchior (rumenovrata miš).
Za njeno sporočilo se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem.
Posamezne najdbe večjih sesalcev — predvsem zobje — so razmeroma dobro
ohranjene, svetlo rjave ali rumenkaste barve, le če so ležale v bližini kurišča,
so rahlo ožgane ter bolj rdečkasto obarvane. Cele kosti so redke, večina je tako
razbitih, da je njihova determinacija delala velike težave. Tako zdrobljene
kosti so delo ledenodobnih lovcev, ki so živali kot lovski plen prinesli v jamo,
jih razkosali in kosti razbili z namenom, da bi prišli do mozga. Prelomni robovi
teh fragmentov so ostri, brez ogladitev. Tudi praske in vrezi, ki so jih na njih
zapustila kamena orodja fosilnega človeka, so redki. Prav tako le nekaj kostnih
fragmentov nosi sledove glodanja malih glodalcev.
Pri določanju zbranih kostnih ostankov in zob sem za primerjavo uporabljala
recenten osteološki material. Vsa merjenja sem izvedla po navodilih E. H u e a
(1907), J. U. Duersta (1926) in A. van den Driescheve (1976).
Fotografije je izdelal tov. Marjan Grm, višji tehnični sodelavec na katedri
za geologijo in paleontologijo, povzetek pa prevedla prof. Mariča Pohar.
Obema se za pomoč najlepše zahvaljujem.
78
Vida Pohar
Mammalia
R o d e n t i a
Familia Castoridae Gray 1821
Genus Castor Linnaeus 1758
Castor fiber Linnaeus 1758
V plasti 4 smo odkrili le distalni konec leve bobrove skapule (Tb. I, si. 1)
in proksimalni del leve ulne (Tb. I, si. 2). Obe najdbi verjetno pripadata istemu
osebku.
Lopatica ima dobro ohranjeno sklepno faseto (fossa glenoidalis), delno
poškodovan izrastek (tuberculum supraglenoidale) in odbit plečnični greben
(spina scapulae). Zato nisem mogla izvesti vseh meritev. Vse možne mere so
podane v razpredelnici 1.
M. K r e t z o i (1975, 515) omenja v svoji razpravi lopatico pleistocenskega
bobra iz travertina v Weimar-Ehrigsdorfu, vendar podrobnejšega opisa ne po-
daja. Tudi M. Friant (1937, 113) navaja le največjo dolžino kosti. Tako
Razpredelnica 1. Dimenzije bobrovih skapul iz slovenskih najdišč
(v milimetrih)
Tableau 1. Dimensions des Scapulums d'espèce Castor fiber (en
millimètres)
Razpredelnica 2. Dimenzije bobrovih uln iz raznih najdišč (v mili-
metrih)
Tableau 2. Dimensions des Cubitus d'espèce Castor fiber (en
milimètres)
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	79
sem izmerjene dele kosti primerjala le z enakimi meritvami subfosilnih bobro-
vih lopatic, odkritih na Ljubljanskem barju (L R a k o v e c 1958, 243).
Proksimalnemu delu ulne manjka processus coronoideus, zato nisem mogla
izvesti vseh meritev.
Ce primerjamo najdbe iz Lukenjske jame z enakimi najdbami z Ljubljan-
skega barja (razpredelnici 1, 2), vidimo, da sodi odkrita lopatica še v variacijsko
širino, ki jo za subfosilne bobre podaja R a k o v e c (1958, 243). Ulna iz Lukenj-
ske jame je nekoliko večja in masivnejša od enakih kosti z Ljubljanskega
barja (Rakovec 1958, 245), se pa vklaplja v variacijsko širino te kosti
recentnih bobrov iz Sovjetske zveze (Gromova 1950, 166). To se sklada
z ugotovitvijo Maleza (1963, 27), da se pleistocenski bobri morfološko in
po velikosti ne ločijo od recentnih.
Bober je bil v kvartarju precej razširjen, čeprav iz pleistocena ni toliko
znanih najdb kot iz holocena. Iz raznih med seboj precej oddaljenih najdišč
se vidi, da je v pleistocenu posel j e val Evropo in velik del srednje in severne
Azije. Od takrat pa do danes so se površine, kjer še živi, močno skrčile. Danes
živi na področju hladnega severa, čeprav ni vezan na mrzlo podnebje. Potrebuje
le gozdne površine vzdolž stoječih ali počasi tekočih voda. Po Kretzoiu
(1964, 110) in Toepferju (1963, 88) je bober evritermna žival, saj so njegove
fosilne ostanke odkrili skupaj s hladno- in toplodobno favno.
Slovenijo je bober poseljeval že v pleistocenu, vendar poznamo več recentnih
kot fosilnih najdb. Iz pleistocena so doslej znana najdišča: Kamnitnik pri
Skofji Loki — najdba izvira iz zadnjega interglaciala (I. Rakovec 1942,
252), iz poznega glaciala so znani bobrovi ostanki iz Bab j e jame, Zupanovega
spodmola in Matjaževih kamer (I. Rakovec 1975, 241).
Familia Sciuridae Gray 1821
Genus Marmota Blumenbach 1779
Marmota marmota Linnaeus 1758
Alpski svizci spadajo pri nas med pogostne pleistocenske živali. To dokazujejo
tudi najdbe iz Lukenjske jame, saj smo med sistematičnim izkopavanjem zbrali
kar 240 določljivih kostnih ostankov in zob, ki pripadajo najmanj 15 osebkom
vseh starostnih stopenj: pet je nedoraslih, sedem odraslih in trije zelo stari.
Cele lobanje nismo dobili nobene, izkopali smo le fragment desne okcipitalke,
dva desna koščena bobnična mehurja (bulla tympanica) in fragment maksile
z delno ohranjenimi alveolami P^-M^. Več kostnih najdb pripada spodnjim
čel j ustnicam. Odkrili smo devet levih in enako število desnih. Med njimi ni
nobena ohranjena v celoti. Skoraj nepoškodovane so horizontalne veje, manj-
kata pa dva ali vsi trije aboralni odrastki (Tb. I, si. 3, 4).
Na mandibulah sem izvedla vse možne meritve in jih podala v razpredel-
nici. 3. Vsi četrti premolari i, ki so se ohranili v mandibulah, imajo razvite vse
tri korenine. Tudi vzboklina na sprednji strani zoba je pri večini premolarjev
dobro vidna, kar je po H. We hrli j u (1935, 214 in 1935 a, 16—17) značilno
za alpskega svizca.
Med izoliranimi zobmi smo odkrili 13 zgornjih glodačev, med njimi sedem
levih in šest desnih ter le tri spodnje glodače — dva leva in enega desnega.
80
Vida Pohar
Razpredelnica 3. Dimenzije svizčevih mandibul iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 3. Dimensions des mandibules d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 4. Dimenzije svizčevih glodačev iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 4. Dimensions des dents incisives d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en milimètres)
Vsi so intenzivno oranžno obarvani, enaki zobje stepskega svizca so veliko
svetlejši. Mere zob podajam v razpredelnici 4.
Ce primerjamo izmerjene razsežnosti mandibul (razpred. 3) in glodačev
(razpred. 4) iz raznih najdišč z najdbami v Lukenjski jami, vidimo, da se le
malo razlikujejo med seboj. Celo svizcev najmanjši spodnji glodač iz Lukenjske
jame (ant.-post. širina = 3,8 mm, med.-lat. širina = 2,6 mm) je le nekoliko manjši
od enakega zoba iz Podhoma (I. R a k o v e c 1935, 264), najdbi iz Mornove
zijalke in Špehovke (I. Rakovec 1949, 215, 217) pa celo prekaša. Izmerjene
vrednosti naših najdb komaj presegajo variacijsko širino, ki jo za današnje
alpske svizce navajajo O. Wettstein-Westersheim (1931, 785—786),
A. Dubois in H. G. S t ehi in (1932, 106) ter M. Motti (1951, 71), ali
celo spadajo vanjo.
V isti plasti so bili najdeni epistrofeus in še eno cervikalno vretence, tri
torakalna in štiri lumbalna vretenca, mnogo fragmentiranih reber, med njimi
20 bolje ohranjenih. Nadalje smo odkrili še fragmente treh levih in petih desnih
skapul. Cele klavikule nismo našli nobene, ohranili so se le sternalni deli
sedmih levih in dveh desnih ključnic.
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame
81
Tudi ekstremitetnih kosti skoraj nismo dobili celih. Vse so imele razbito
diafizo, tako da smo zbrali le proksimalne in distaine dele dolgih kosti. Himie-
rusov je bilo 16 (Tb. I, si. 8), med njimi 10 levih in šest desnih, radiusov 20
(Tb. I, si. 9), od teh devet levih in 11 desnih, uln 23 (Tb. I, si. 10) — 12 levih in
11 desnih, femurjev tudi 23 (Tb. I, si. 11), levim jih pripada 11, desnim pa 13,
tibij 25 (Tb. I, si. 12), med njimi 13 levih in 12 desnih ter le en distalni del
desne fibule (širina distaine epifize je 7,7 mm).
Zaradi primerjave opisanih najdb z ostanki alpskih in stepskih svizcev iz
drugih najdišč sem na zbranih cevastih kosteh izvedla vse možne meritve
in jih podala v razpredelnicah 5—9. Edina doslej izmerjena dolžina cevastih
kosti iz slovenskih najdišč pripada ulni iz Parske golobine (I. Rakovec
1961, 280) in ¡znaša 80,0 mm. Avtor pripominja, da je nekoliko daljša od enakih
kosti iz Dolgega brda pri Bledu. Torej se naš primerek z dolžino 77,6 mm
kar dobro vklaplja v variacijsko širino teh kosti v Sloveniji.
Cele kokse nismo dobili nobene. Večinoma so imele odbit del sramnice in
sednico. Zbrali smo jih 15, med njimi tri leve in 12 desnih. Posamično smo
Razpredelnica 5. Dimenzije svizčevih humerusov iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 5. Dimensions des Humérus d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 6. Dimenzije svizčevih radiusov iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 6. Dimensions des Radius d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimétrés)
6 — Geologija 26
82
Vida Pohar
Razpredelnica 3. Dimenzije svizčevih mandibul iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 7. Dimensions des Cubitus d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 8. Dimenzije svizčevih femurjev iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau б. Dimensions des Fémurs d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
odkrili še tri leve in pet desnih črevnic ter eno sednico. Pripadale so juvenilnim
osebkom.
Izkopali smo 20 metapodijev in falang, od katerih jih gotovo pripada nekaj
sprednjim, druge pa zadnjim okončinam. Zaradi pomanjkanja ustrezne litera-
ture in primerjalnega osteološkega materiala se jih točneje ni dalo opredeliti.
Med tarzalnimi kostmi so trije kalkaneusi, od katerih je eden levi in dva
desna (Tb. I, si. 7). Njihove mere navajam v razpredelnici 10.
Izmerjene dele postkranialnega skeleta sem v glavnem lahko primerjala
le z izsledki ustreznih meritev, ki jih je na recentnih stepskih svizcih izvedla
V. Gromova (1950, 36, 69, 130, 168, 212 in 1960, 47), H. Wehrli (1935 b,
231) pa navaja le celotne dolžine kosti (zgornjo mejo variacijske širine). Po
Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame
83
Razpredelnica 9. Dimenzije svizčevih tibi j iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 9. Dimensions des Tibias d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 10. Dimenzije svizčevih kalkaneu-
sov (v milimetrih)
Tableau 10. Dimensions des Calcanéums d'espèce
Marmota marmota (en millimètres)
primerjavi izmerjenih vrednosti vidimo, da so kostni ostanki fosilnih alpskih
svizcev, odkritih v Lukenjski jami, manjši in sklepne epifize manj masivne
od recentnih stepskih svizcev.
Prve najdbe svizčevih ostankov izvirajo iz riško-wiirmskega interglaciala.
Odkrili so jih v Betalovem spodmolu (L R a k o v e c 1952, 213—214 in 1959,
296—297) in v Jami pod 'Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981, 246—248). Z na-
stopom u^ürmskega glaciala so najdbe pogostne j še — znane so skoraj iz vseh
slovenskih paleolitskih postaj. Alpski svizci so se takrat razširili po vsej Slo-
veniji in se ohranili še v holocen.
Carnivora
Familia U r s i d a e Gray 1825
Genus Ursus Linnaeus 1758
Ursus arctos priscus Goldfuss 1822
Fosilnemu rjavemu medvedu pripada en sam lobanjski fragment — desna
pars petrosa ossis temporalis, močno poškodovan metatarsus petega prsta, dva
distalna dela metapodijev, dve prvi, ena druga in tri tretje falange. Odkriti
ostanki pripadajo vsaj dvema odraslima osebkoma.
Prvi prstni členek (Tb. I, si. 5) palca leve zadnje noge (dolžina = 36,1 mm,
širina proksimalne epifize = 16,7 mm, širina distaine epifize 13,5 mm in med.-
lat. širina diafize = 10,9 mm) popolnoma ustreza enaki najdbi iz Jame pod
84	Vida Pohar
Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981, 251 do 252), od ravno take kosti jamskega
medveda se loči po velikosti in vitkosti. Tudi tretje falange — nastavki za
krempelj — se od enakih kosti jamskega medveda ločijo po velikosti in izobli-
kovanosti dorzalnega dela kosti. Ta je pri naših primerkih (Tb. I, si. 6) pri-
ostren, distalni konec pa prehaja v izrazito konico, kar je po A. D ubo isu
in H. G. Stehlinu (1932, 60) ter M. Malezu (1963, 75) značilno za
rjavega medveda.
Vsi opisani kostni ostanki so nekoliko večji od enakih kosti recentnih rjavih
medvedov iz primerjalne osteološke zbirke katedre za geologijo in paleonto-
logijo univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Nahajališča fosilnega rjavega medveda v Sloveniji so redka, vendar je po
dosedanjih najdbah sodeč, naseljeval naše kraje že od prvega würmskega
stadiala dalje. Odkrit je bil v Jami pod Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981,
250—252, prvi würxnski glacial) in v Jami v Lozi (I. Rakovec 1962/63,
243—249, tretji würmski glacial).
Artiodactyla
Familia S u i d a e Gray 1821
Genus Sus Linnaeus 1758
Sus scrofa Linnaeus 1758
Pri odkopavanju plasti 4 smo odkrili le drugi prstni členek sprednje noge
divje svinje (Tb. II, si. 8). Njegove mere so naslednje: dolžina = 34,4 mm,
širina proksimalne epifize = 23,0 mm in med.-lat. širina diafise = 18,6 mm.
Falanga je masivnejša in nekoliko večja od enakih kosti subfosilnih divjih
svinj z Ljubljanskega barja ter od risbe, ki jo v naravni velikosti za recentno
žival podajata L. Pales in Ch. Lambert (1971, Pl. 19).
Številne najdbe divje svinje širom po Evropi kažejo, da je bila v würmu
pogost zastopnik tako imenovane tople favne«. Po A. D u b o i s u in H. G.
Stehlinu prebiva tudi v stepi, vendar ima raje močvirno gozdno pokrajino.
Ker si išče hrano tik pod rušo, se izogiba predelov, kjer so tla dalj časa
zamrznjena ali pa jih pokriva debela snežna odeja (1932, 129). Tako ji je
zamočvirjeno in z redkim gozdom poraslo porečje Prečne konec zadnjega
glaciala gotovo ustrezalo.
Fosilni ostanki divje svinje so v Sloveniji znani iz zadnjega interglaciala
(Betalov spodmol — I. Rakovec 1959, 312-313), prvega würmskega stadiala
(Jama pod Herkovimi pečmi — V. Pohar 1981, 256 do 257), prvega würm-
skega interstadiala (Betalov spodmol — I. Rakovec 1959, 312), drugega
würmskega stadiala (Parska golobina — I. Rakovec 1961, 313) in poznega
glaciala (Županov spodmol — I. Rakovec 1975, Tab. I).
Familia C e r v i d a e Gray 1828
Genus Alces Gray 1821
Alces alces Linnaeus 1758
Evropski los je pogost zastopnik poznoglacialne favne pri nas. V Lukenjski
jami smo odkrili desni spodnji četrti premolar (Tb. H, si. 3), dorzalno stran
proksimalnega dela desnega metatarsusa, dorzalni del diafize levega metatar-
susa, slabo ohranjen medialno piantami del epifize levega metatarsusa, frag-
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	85
ment dorzalnega dela proksimalne epifize levega metatarsusa, proksimalni del
leve prve falange sprednje noge, palmami del proksimalne epifize prvega
členka desne sprednje noge, dorzalno stran proksimalnega dela prve falange
leve sprednje noge in fragmenta distalnih delov dveh drugih falang.
Vse naštete kosti so tako razbite, da se jih ni dalo izmeriti, se pa po obliki
in velikosti ujemajo z enakimi kostmi subfosilnega losa iz jame pri Glažuti
ter z najdbo metatarsusa pleistocenskega losa iz Parske golobine (L Rakovec
1956, 2). Zbrani kostni ostanki pripadajo najmanj trem osebkom, in sicer dvema
odraslima in enemu nedoraslemu.
Najbolje ohranjena najdba — desni spodnji premolar (P4) — pripada nedo-
raslemu osebku, saj krona ne kaže nobenih znakov obrabe, tudi korenine se
še niso dokončno izoblikovale. Po velikosti in obliki se da primerjati z enakim
zobom iz Betalovega spodmola (I. Rakovec 1959, 318—319). Prav tako
ustreza opisu, ki ga navajajo za ta zob W. Koli au (1943, 81—82, Tb. VII,
si. 17) ter R. Desbrosse in F. Prat (1974, 149, Tb. XIV). Pri četrtem
spodnjem premolarju je za losa in severnega jelena značilna diagonalna pove-
zava zadnje notranje in sprednje zunanje prizme. Preostali cervidi (orjaški
jelen, navadni jelen, damjek, srna) nimajo tako izoblikovanega zoba. Mere
premolar j a iz Ijukenjske jame so v razpredelnici 11.
Razpredelnica 11. Dimenzije P4 evropskega losa iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 11. Dimensions de la Prémolaire Pi d'espèce Alces alces des localités diverses
(en millimètres)
Razpredelnica 12. Dimenzije falang evropskega losa
iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 12. Dimensions des Phalanges d'espèce
Alces alces des localités diverses (en millimètres)
8в	Vida Pohar
Premolar iz Lukenjske jame ne odstopa dosti od enakih zob drugih pleisto-
censkih losov, odkritih v Betalovem spodmolu (L Rakovec 1959, 319) in
raznih francoskih najdiščih (R. Desbrosse in F. Prat 1974, 155), je pa
večji od najdb recentnih losov z Ljubljanskega barja (I. Rakovec 1956, 3)
in iz jame pri Glažuti (L Rakovec 1956, 6).
Ena prva in ena druga falanga sprednje noge sta toliko ohranjeni, da se je
dalo izmeriti širino proksimalne oziroma distaine epifize (razpredelnica 12).
Po dosedanjih najdbah sodeč se je evropski los pojavil v Sloveniji konec
zadnjega interglaciala (Betalov spodmol — I. Rakovec 1975, 233), zasle-
dimo ga še v plasteh mlajšega würna — WII in WII III (Parska golobina —
I. Rakovec 1961, 316). V večjem številu je znan šele iz poznega glaciala
(Babja jama, Matjaževe kamre, Zupanov spodmol — L Rakovec 1975,
Tab. I).
Genus Rangijer Smith 1827
Rangif er tarandus Linnaeus 1758
Severnega jelena zastopa le ena najdba — desni zgornji drugi molar (Tb. II,
si. 4, 5). Po obrušenosti krone in zaprtosti korenine pripada odrasli živali.
Izmerjene vrednosti so naslednje (Razpredelnica 13).
I. Rakovec sicer omenja najdbo enakih zob iz Ovčje jame pri Pre-
stranku (1961/62, 265) in iz Jame v Lozi pri Orehku (1961/62, 249), vendar
ne podaja njihovih dimenzij. Ker so molar j i iz obeh kraških paleolitskih postaj
shranjeni v paleontološki zbirki katedre za geologijo in paleontologijo Univerze
Edvarda Kardelja v Ljubljani, sem jih lahko primerjala z najdbo iz Lukenjske
jame. Morfološko se zobje dobro ujemajo, le nekoliko večji so od našega pri-
merka. Severni jelen iz Lukenjske jame torej ne sodi ravno med velike živali,
vendar po dimenzijah prekaša enak zob recentnih severnih jelenov.
Na evropskih tleh je severni jelen znan že iz srednjega pleistocena, vendar
pripada večina najdb iz srednje Evrope würmskemu glacialu. Najstarejša
najdba te živali v Sloveniji izvira iz Jame pod Herkovimi pečmi (V. Pohar
1981, 258) in sodi v prvi würmski stadial. I. Rakovec (1959, 333) omenja
molar severnega jelena iz Betalovega spodmola in ga uvršča v tretji würmski
Razpredelnica 13. Dimenzije М^ severnega jelena iz
raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 13. Dimensions de la molaire М^ d'espèce
Rangifer tarandus des localités diverses (en milli-
mètres)
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	87
stadial. Zob je bil odkrit na bazi horizonta Va skupaj s kostmi jamskega
medveda, polarne lisice in alpskega svizca. V spodnjem delu tega horizonta
so bili med favno najštevilnejši ostanki jamskega medveda, proti vrhu hori-
zonta število najdb vedno bolj pojema, dokler na koncu jamski medved povsem
ne izgine.
Po dosedanjih najdbah sodeč je jamski medved naseljeval Slovenijo vsaj
do začetka tretjega u^ürmskega stadiala, vendar se je že pred viškom te naj-
močnejše w^ürmske ohladitve umaknil iz naših krajev in ga v mlajših sedimen-
tih ne zasledimo več. Tako lahko zob severnega jelena iz Betalovega spodmola
za zdaj uvrstimo v drugi ali morda začetek tretjega würmskega stariala. Natanč-
nejšo starost najdbe se bo dalo ugotoviti šele takrat, ko bo tudi kulturni inventar,
odkrit v tej paleolitski postaji, dokončno obdelan.
V	tretjem würmskem stadialu najdbe kostnih ostankov severnega jelena
krepko narastejo, saj so med takratno favno številčno najmočneje zastopane.
Iz tega obdobja poznamo naslednja najdišča: Ciganske jame pri Zeljnah
(I. Rakovec 1975, Tab. I), Jama v Lozi in Ovčja jama (I. Rakovec
1962/63, 249—251 in 254—256), na prostem so bili ostanki severnega jelena
odkriti v Nevljah pri Kamniku (F. Kos 1939, 47—48) in na Vrhniki (I. Ra-
kovec 1975, Tab. I).
V	poznem glacialu število severnih jelenov počasi upada. Kot kažejo najdbe
iz Zupanovega spodmola (F. Oso le 1976, 13), Babje jame (F. Osole 1972,
38) in Matjaževih kamer (F. Osole 1974, 25 in 1977, 22), ga je nadomestil
los, ki je v naših krajih znan še iz začetka holocena.
Genus Cervus Linnaeus 1758
Cervus elaphus Linnaeus 1758
Navadnemu jelenu pripadata zelo obrabljen levi prvi inciziv in nekoliko
manj obrušen tretji levi inciziv. Njegove dimenzije so: ant.-post. širina
= 4,8 mm in med.-lat. širina = 3.3 mm. Zoba pripadata dvema osebkoma.
V pleistocenskih jamskih sedimentih Slovenije fosilni ostanki navadnih jelenov
niso posebno številni, vendar se posamične najdbe pojavljajo od zadnjega
interglaciala skozi ves würmski glacial do današnjih dni. Zasledimo jih v skoraj
vseh naših paleolitskih postajah.
Genus Dama Gray 1825
Dama dama Linnaeus 1758
V	pleistocenski plasti 4 smo odkrili zgornji levi prvi molar (Tb. II, si. 1, 2),
ki pripada manjšemu cervidnemu primerku. Morfološko se zob ne loči od enakih
zob recentnih navadnih jelenov, le da je manjši. Ker je zob nekoliko poškodo-
van, so meritve, ki so navedene v razpredelnici 14, le približne.
Ce primerjamo dimenzije prvega zgornjega molarja obeh cervidnih rodov,
vidimo, da se zob iz Lukenjske jame sicer približa spodnji meji variacijske
širine pleistocenskih navadnih jelenov iz najdišča Weimar-Ehringsdorf (H. D.
K a h 1 k e 1975, 219—223), vendar je veliko bliže meram, ki jih za damjeka
podaja G. Hagmann (1899, Tab. 9).
88
Vida Pohar
Razpredelnica 14. Dimenzije М^ različnih cervidov (v milimetrih)
Tableau 14. Dimensions de la molaire M' des Cervidés divers (en
millimètres)
Vsaj po dolžini se najbolj približa enakemu zobu severnega jelena (dolži-
na = 18,0 mm., širina = 15,5 mm) iz najdišča Königsaue A (D. Mania in
V. Toepfer 1973, 76). Po primerjavi naše najdbe z molarjem severnega
jelena, odkritega v isti plasti 4 (Tb. II, si. 1, 2, 4 in 5), so se dobro videle precejš-
nje razlike v izoblikovanosti notranjih lunic. Pri zobeh severnega jelena tvorijo
v maksili notranje in v mandibuli zunanje lunice široko odprt lok v obliki
črke U, pri drugih evropskih cervidih pa je ta lok lomljen in spominja na
črko V (W. K o 11 a u 1943, 80, J. B o u c h u d 1966, 257).
M. Boule (1910, 210) je po ogledu zob fosilnega navadnega jelena in
damjeka, odkritih v jamah les Grottes de Grimaldi, prišel do zaključka, da
se zobje obeh cervidov ločijo predvsem po velikosti. Med drugim je še ugotovil,
da je razmerje med širino in dolžino molar j ev pri damjeku vedno v prid širine,
pri navadnem jelenu pa so zobje močneje razviti v dolžino kot v širino.
Opisani cervidni molar iz Lukenjske jame se tako po velikosti kot tudi po
obliki ujema z enako najdbo iz jame Grotte des Enfants (M. Boule 1910,
Tb. XXIV, si. 3) in fosilnimi ostanki damjeka iz spodnjega travertina pri
Weimarju (H. D. Ka h Ike 1958, 123, Tb. XXI, si. 1).
Ker se zgornji prvi molar manjšega cérvida iz Lukenjske jame morfološko
dobro loči od enakega zoba severnega jelena, od navadnega pa po velikosti
in razmerju med dolžino in širino zoba, sem našo najdbo prisodila damjeku.
Podobno najdbo omenja I. Rakovec (1961, 315) iz Parske golobine. Tudi
ta se po dimenzijah loči od enake kosti navadnega jelena in jo je I. Rakovec
prištel manjšemu cervidu, morda damjeku. Izvira iz drugega würmskega
stadiala.
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame
89
Genus Megaceros Owen 1844
Megaceros giganteus Blumenbach 1803
Orjaškemu jelenu sem prisodila levi drugi spodnji molar (Tb. II, si. 6),
dve tretji falangi (Tb. II, si. 7) in fragmenta dorzalne strani proksimalnega
dela dveh levih metakarpusov. Zbrani fosilni ostanki pripadajo vsaj trem oseb-
kom — dvema odraslima in enemu mladiču.
Spodnji molar je rahlo poškodovan. V celoti sta ohranjena le sprednja
prizma in bazalni stebriček, pri zadnji prizmi je poškodovan zunanji lok, zato
se širine zoba ni dalo izmeriti. Zob pripada nedoraslemu osebku, saj na kroni
ni videti obrusov, tudi korenine so se komaj pričele tvoriti. V razpredelnici 15
so navedene vse možne meritve.
V isti plasti smo odkrili še dva nastavka za parkelj. Ena tretja falanga je
toliko poškodovana, da se je ni dalo izmeriti, druga je ohranjena v celoti.
Morfološko se ujemata z enako kostjo recentnega navadnega jelena, le da sta
veliko večji. V primerjavi s tretjim členkom evropskega losa iz jame pri Glažuti
je naš primerek krajši, višji in širši. Distalni del tretje falange iz Lukenjske
jame je top, pri losu pa podaljšan in koničast. Tudi sklepni faseti za drugo
falango sta pri losu drugače oblikovani.
Razpredelnica 15. Dimenzije Мг orjaškega jelena iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 15. Dimensions de la molaire Ms d'espèce Megaceros giganteus des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 16. Dimenzije tretje falange orjaškega je-
lena iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 16. Dimensions 3« Phalange d'espèce Megaceros
giganteus des localités diverses (en millimètres)
90	Vida Pohar
Ker je po K. Heschelerju (1909, 29) in drugih avtorjih okostje orja-
škega jelena morfološko enako navadnemu, le da je mnogo večje, sem oba
prstna členka prisodila orjaškemu jelenu. V razpredelnici 16 so podane vse
izvedene meritve.
Tudi fragmenta obeh levih sprednjih metapodijev morfološko ustrezata
enaki kosti recentnoga navadnega jelena, le da sta mnogo večji. Pri primerjavi
z metakarpusom losa iz jam.e pri Glažuti so vidna malenkostna odstopanja
v izoblikovanosti sklepnih površin.
V	pleistocenu je orjaški jelen naseljeval Evropo od Irske prek Anglije do
zahodne in srednje Evrope (K. Hescheler 1909, 15—16) ter vzhodno Evropo
in severno Azijo do 58" severne širine (V. Gromova 1950, 18). Pojavil se je
v začetku pleistocena in se na Irskem obdržal še globoko v holocen. Po
K. Heschelerju in E. Kuhnu (1949, 191) ter Y. Toepferju (1963,
146) je izumrl med mlajšim dryasom in subborealom.
Poleg Lukenjske jame poznamo njegove fosilne ostanke še iz dveh naha-
jališč: V Betalovem spodmolu so ga odkrili (I. Rakovec 1959, 313—318)
v plasteh, ki pripadajo riško-v^iirmskemu interglacialu in prvemu würmskemu
interstadialu, v Parski golobini (I. Rakovec 1961, 315) pa drugemu w^ürm-
skemu stadialu. Tudi drugod po Evropi so dobili ostanke orjaškega jelena med
»toplo« interglacialno in interstadialno ter »hladno« glacialno favno. Tako ga
ne moremo uporabiti kot klimatski indikator. Zaradi močno razvitega rogovja
(merilo je štiri metre) se je izogibal sklenjenih gozdov. V času würmskega
glaciala je živel v določeni oddaljenosti od poledenelega ozemlja in skupaj
z losom naseljeval pokrajino z redkim gozdom.
C e r v i d a e gen. et spec, indet.
V	plasti 4 smo poleg dobro ohranjenih kostnih delov in zob odkrili tudi
fragmente najmanj petih cervidnih molar j e v, ki so tako poškodovani, da ne
dovoljujejo niti generične determinacije. Po velikosti sodeč bi jih lahko pri-
sodili losu ali orjaškemu jelenu. Tudi fragmenta dveh drugih prstnih členkov
in en močno poškodovan nastavek za parkelj pripadajo velikemu cervidu,
lamela cervidnega molarja pa morda navadnemu jelenu.
Familia B o v i d a e Gray 1821
Subfamilia Rupicaprinae Trouessart 1905
Genus	Rupicapra Frisch 1775
Rupicapra rupicapra Linnaeus 1758
Gamsu pripada proksimalni del koščenega nastavka za rog (Tb. II, si. 10)
z vidnimi sledovi obdelave s kamenim orodjem. Dobro je viden bolj ali manj
okrogel prerez, ki je po E. S c h m i d o v i (1972, 91) značilen za divjo kozo.
Nadalje pripada gamsu še piantami del proksimalne epifize desnega meta-
tarsusa. Sklepna faseta je še toliko ohranjena, da sem jo, po primerjavi z recent-
no kostjo gamsa, prisodila tej živalski vrsti. Isti živali pripada še fragment
distalnega dela metapodija.
Posamične najdbe kažejo, da so divje koze v mlajšem pleistocenu naseljevale
srednjo Evropo, fosilni ostanki teh živali v švicarskih paleolitskih postajah
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	91
(A. Dubois in H. G. S t e h 1 i n 1932, 133—136) pa kažejo, da so bile vsaj
od zadnjega interglaciala dalje že prilagojene na življenje visoko v gorah.
V würmskem glacialu so jih napredujoči alpski ledeniki prisilili, da so zapustile
visokogorsko pokrajino in se spustile v nižino. To potrjujejo tudi redke najdbe
na Slovenskem. V nižinskih postajah — Jami pod Herkovimi pečmi (V. Pohar
1981, 260) in Marovški zijalki (V. Pohar 1976, 114—115) pripadajo fosilni
ostanki gamsa odložitvam prvega würmskega stadiala, v visokogorski postaji
Potočki zijalki (I. Rakovec 1975, 234) pa so interstadialne starosti (W I/H).
Najdba ostankov divje koze v Lukenjski jami samo dokazuje, da v času odla-
ganja plasti 4 podnebne razmere še niso bile tako ugodne, da bi se te živali
vrnile v svoje visokogorsko okolje.
Subfamilia Caprin a e Gill 1872
Genus	Capra Linnaeus 1758
Capra ibex Linnaeus 1758
Kozorogu pripada prva falanga desne zadnje noge. Kost je dobro ohranjena,
le na proksimalni epifizi so vidni sledovi glodanja majhnih glodalcev. Morfo-
loško ustreza opisu, ki ga F. Prat (1966, 297) podaja za to kost. Dorzalni
del proksimalne epifize sicer manjka, vendar je dobro vidno, da je sklepni del
skoraj štirioglat in podaljšan v antero-posteriorni smeri. Medialna brazda je
mnogo globlja od notranje sklepne fasete (fossa glenoidalis interna), pri enaki
kosti gamsa pa imenovana ploskev neopazno prehaja v brazdo. Tudi distalna
sklepna epifiza je na piantami strani pri kozorogu drugače oblikovana kot
pri divji kozi. Pri našem primerku je sklepna faseta razdeljena v dva lobusa,
med katerima je globoka in ostro oblikovana zajeda. Pri gamsu je ta zajeda
plitva in široka.
Falanga meri v dolžino ca. 39 mm, širina proksimalne epifize znaša ca. 13 mm,
distalna pa 12,5 mm. Primerek iz Lukenjske jame se morfološko ujema z najdbo
iz Jame pod 'Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981, 259, Tb. 10, si. 1), le da
je prstni členek iz Lukenjske jame krajši in manj masiven. Večjo vitkost kosti
lahko pojasnimo z dejstvom, da pripada falanga zadnji nogi, prstni členek
iz Jame pod Herkovimi pečmi pa sprednji nogi. Po obliki in velikosti najdba
ustreza risbi enake kosti, ki jo za recentne kozoroge podajata L. Pales
in Ch. Lambert (1971, Pl. 38) v atlasu kvartarnih sesalcev. Tako smo kost
iz Lukenjske jame prisodili odraslemu kozorogu šibke postave.
Najdbe kozorogovih ostankov v Sloveniji niso ravno pogostne. Doslej so
jih odkrili le v Jami pod Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981, 259) in izvirajo
iz prvega würmskega stadiala. Nekoliko mlajši sta najdbi iz Črnega kala
(L Rakovec 1958, 402) in iz Mokriške jame (L Rakovec 1967, 181).
Pripadata prvemu würmskemu interstadialu. Poznamo še najdbe kozorogov
iz jame nad Rašico pri Črnučah in iz Jame treh bratov pri Brodu ob Kolpi,
vendar jim I. Rakovec (1975, 236) ni mogel določiti natančnejše geološke
starosti.
O okolju, v katerem so prvotno živeli kozorogi, obstajata dve teoriji. Po
prvi (cf. E. T h e n i u s 1969, 480) so bili kozorogi prvotno le rupikoli bovidi,
ki so se šele v zadnjem času prilagodili življenju v gorah. Zastopniki druge
hipoteze (npr. F. Prat 1966, 298) trdijo ravno nasprotno. Kozorog je bil že
92
Vida Pohar
od vsega začetka prilagojen na življenje v gorah in se je zaradi pogostnih
ohladitev v pleistocenu umikal pred napredujočimi ledeniki ter naselil nižje
nadmorske višine, če je le relief pokrajine ustrezal njegovim življenjskim
potrebam.
Doslej znanim najdbam pleistocenskih kozorogov na slovenskih tleh ustreza
ugotovitev švicarskih raziskovalcev (A. Dubois in H. G. S t e h 1 i n 1932,
139), da je bil kozorog konec riško-wiirmskega interglaciala že prilagojen
življenju visoko v gorah.
Subfamilia B o v i n a e Gill 1872
Bos seu Bison
Med bovidnimi ostanki smo odkrili le prvo falango zadnje noge, medialno
stran distalnega dela leve tibije, kronski odrastek desne mandibule in tako
obrabljen spodnji molar, da se njegove pripadnosti ni dalo ugotoviti.
Prva falanga je precej poškodovana, zato so navedene mere le približne.
Po L. R Ü t i m a y e r j u (cf. U. Lehmann 1949, 219) so bizonovi prstni
členki manj masivni in imajo bolj izražene sklepne fasete kot enake kosti tura,
U. Lehmann (1949, 219) dodaja k temu opisu še naslednje: Bizonovi in
turovi prstni členki sprednjih nog so krajši od enakih kosti zadnjih ekstremitet.
Razen tega se turova prva falanga zadnje noge po velikosti prekriva z bizonovo
prvo falango sprednje noge, le da je veliko masivnejša od bizonove falange.
Ce sedaj pogledamo dimenzije, ki so navedene v razpredelnici 17, vidimo, da
naš primerek ne odstopa od enakih kosti, ki jih za bizona navaja K. K. F 1 e -
rov (1975, 183).
Fragmentarno ohranjeno kost iz Lukenjske jame bi po velikosti in vitkosti
prej prisodili bizonu kot pragovedu.
Distalnemu delu tibije manjka lateralna stran, tako da oblika sklepne fasete
za os malleolare ni vidna. Po U. Lehmannu (1949, 211) in V. Bibikovi
(1958, 31—32) je ravno izoblikovanost te fasete zanesljiv znak za določitev roda.
Vendar bi po primerjavi fragmenta iz Lukenjske jame s slikovnimi prilogami
omenjenih avtorjev tudi tibi j o lahko prisodili bizonu.
Razpredelnica 17. Dimenzije bovidne prve falange zadnje
noge iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 17. Dimensions 1ère Phalange des Bovidés des loca-
lités diverses (en millimètres)
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	93
Aves
V plasti 4 smo odkrili mnogo kostnih ostankov različno velikih ptičev.
Zaradi pomanjkanja komparativnega materiala nam je uspelo determinirati
le nastavek za krempelj velike ujede.
Ordo Falconiformes
Familia Accipitridae
Genus Aquila Brisson 1760
Aquila chrysaëtos Linnaeus 1758
Planinskemu orlu pripada nastavek za krempelj (Tb. II, si. 9). Po primerjavi
s kostnimi ostanki recentne živali se fosilna kost po obliki in velikosti ujema
z drugo falango prvega prsta. Ta členek noge je pri planinskem orlu naj-
močneje razvit.
Izmerjene vrednosti so navedene v razpredelnici 18.
Nastavek za krempelj, odkrit v Lukenjski jami, ne odstopa dosti od enake
najdbe iz Willendorfa (E. T h e n i u s 1956—1959, 136) niti od podatkov, ki jih
za recentnega planinskega orla navaja C. Mourer-Chauviré (1975,
52, razpred. 2). Tudi primerjava s fotografijo nastavka za krempelj planinskega
orla iz jame Grotte du Prince (M. Boule 1919, 301, Tb. XXXVI, si. 10, 10 a)
je pokazala le malenkostna odstopanja v velikosti. Falanga iz Lukenjske jame
je večja od enake kosti iz omenjene italijanske paleolitske postaje.
Danes je planinski orel stalen prebivalec nepristopnih krajev visokih gora,
kamor ga je pregnal človek s prekomernim iztrebljanjem. Številne pleistocen-
ske najdbe širom po Evropi in odkriti kostni ostanki v Sandalji II, Krapini
in Veternici na Hrvatskem (V. Malez-Bačic 1979, 34—35, tab. III) ter
v Lukenjski jami pri Novem mestu pa kažejo, da je planinski orel nekdaj
naseljeval tudi obsežna nižinska področja.
Razpredelnica 18. Dimenzije nastavka za krempelj prvega
prsta planinskega orla iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 18. Dimensions de la Phalange 2 du doigt postérieur I
d'espèce Aquila chrysaëtos des localités diverses (en milli-
mètres)
94
Vida Pohar
Zaključki
V	pleistocenski plasti 4 Lukenjske jame je bilo zbranih okrog 500 različnih
živalskih kosti in zob. Malo je bilo tako ohranjenih, da se jih je dalo izmeriti
in primerjati z enakimi ostanki iz drugih pleistocenskih najdišč. Kot v vseh
naših paleolitskih postajah so bili tudi v Lukenjski jami kostni ostanki večinoma
razbiti. Niti odpornejši metapodiji, falange in kosti alpskih svizcev niso ušle
rokam pleistocenskih lovcev. Tako sem za determiniranje lahko odbrala le 292
določljivih ostankov, ki pripadajo 13 rodovom in ravno toliko vrstam. Med
nedoločljivimi fragmenti je gotovo zastopana še kaka živalska vrsta, ki v siste-
matsko-komparativnem delu ni omenjena. To velja predvsem za mnoge ptičje
kosti.
V	razpredelnici 19 so navedeni odstotni deleži posameznih živalskih vrst
glede na vrsto vseh določljivih paleontoloških najdb.
Kot vidimo, prevladuje med sesalci alpski svizec, saj predstavljajo njegovi
ostanki 82,0 "/o vseh izkopanih kosti in zob. Med ostalimi živalskimi vrstami
so takoj za njim los in orjaški jelen s po 3,8 "/o ter fosilni rjavi medved s po
3,4 "/o. Nato sledijo, z odstotnim deležem v oklepajih, bovid (1,3 "/o), gams (1,0 °/o).
Razpredelnica 19. Pregled pleistocenskih živalskih vrst iz
Lukenjske jame
Tableau 19. Liste des espèces fauniques découvertes dans la
grotte de Lukenj ska jama
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	95
bober (0,7 "/o), divja svinja, severni jelen, damjek, kozorog in planinski orel (vsi
s po 0,4 o/a).
Vse živali, katerih kostne ostanke smo odkrili v Lukenjski jami, so v času
odlaganja plasti 4 živele v njeni okolici, v jamo pa jih je zanesel paleolitski
lovec. Ce sodimo po največji množini ostankov, je bil alpski svizec nedvomno
glavna lovna žival, kar še ne pomeni, da je tudi okolico jame najgosteje nase-
ljeval. Pri vrednotenju fosilne favne namreč ne smemo pozabiti, da je odkrito
osteološko gradivo le skromen preostanek lovskega plena, ki sta ga človek
ali zver zanesla v jamo. Zato ne more predstavljati celotne živalske združbe,
še najmanj številčno. Čeprav je lovski izbor favne iz Lukenjske jame zelo
skromen, so med njimi zastopniki živalskih vrst, ki omogočajo presojo takrat-
nih ekoloških in klimatskih razmer.
Izrazito vodne živali nismo v Lukenjski jami odkrili nobene. Bober je sicer
vezan na vodo, vendar za temperaturo ni občutljiv, zahteva le večje gozdne
površine vzdolž stoječe ali počasi tekoče vode. Bolj ali manj izraženo gozdno
okolje potrebujejo sodoprsti kopitarji. Navadni jelen je ekološko zelo prila-
godljiv. Poseljuje kraje od morske obale do alpske tundre, vendar daje pred-
nost gozdni stepi z redkim drevjem. Evropski los živi v svetlih močvirnih
gozdovih, najraje v bližini vode, ker je tam vegetacija bujnejša. Prehranjuje
se namreč z listi in lubjem listnatega drevja, redkeje s travo in zelišči. Orjaški
jelen je bil zaradi mogočnega rogovja, ki je merilo več kot štiri metre, prebi-
valec prostranih ravnin, poraslih s travo, posameznimi drevesi in grmovjem.
Po podatkih iz doslej znanih najdišč se pojavlja pretežno v družbi toplodobnih
sesalcev (npr. v Betalovem spodmolu). Ker nastopa tudi med mrzlodobno favno
(npr. v Parski golobini), za ugotavljanje biotopa ni uporaben. Damjek se posa-
mično pojavlja skozi ves mlajši pleistocen, dokler proti koncu vvrürmskega
glaciala povsem ne izgine iz Evrope. Njegovi ostanki so pogostne j ši v inter-
glacialnih kot v glacialnih sedimentih. Tudi najdba damjeka v Veternici
(M. Malez 1963, 115) sodi v zadnji interglacial, najdba enake živali v Parski
golobini (I. Rakovec 1961, 315) pa v drugi würmski stadial. Velikim bovi-
dom nisem mogla določiti generične pripadnosti, zato ne vemo, ali so pripadniki
stepe (bizon) ali vlažnih gozdnih površin (tur). Še najznačilnejši zastopnik
toplejšega podnebja je divja svinja, ki jo po B. Kurténu (cf. F. Delpech
1976, 384—385) vedno dobimo med toplodobno gozdno favno. Najdbi njenih
ostankov v odkladninah prvega würmskega stadiala v Jami pod Herkovimi
pečmi (V. Pohar 1981, 256—257) in v poznoglacialnih sedimentih Zupano-
vega spodmola (I. Rakovec 1975, Tab. I) pa kažeta, da takrat pri nas ni
vladalo ekstremno mrzlo podnebje. Med prežvekovalci iz Lukenjske jame je le
severni jelen tipičen zastopnik arktične in alpske tundre. Kozorog, gams,
snežna miš in alpski svizec so predstavniki visokogorskega sveta. Rjavi medved
ni klimatski indikator, saj je le posredno odvisen od vegetacijske odeje. Rad
prebiva v gozdu, lovi pa tudi v odprti pokrajini od manjših sesalcev do živali
v velikosti losa.
Po odkriti favni sodeč so se v bližnji okolici Lukenjske jame razprostirali
pašniki z redkimi gozdnimi sestoji in močvirnimi depresijami, bolj podobni
parku kot današnjemu gozdu. Taka pokrajina je bila primerno okolje evrop-
skemu losu in orjaškemu jelenu, počasi tekoča Prečna pa bobru. Strma pobočja
okrog izvira Prečne so bila bolj skalnata in ne tako porasla z gozdom kot so
96	Vida Pohar
danes ter so tako ustvarjala primerno okolje kozorogu, gamsu in planinskemu
orlu, planotast svet nad jamo pa severnemu jelenu.
Med ostanki opisane favne so torej vrste, ki so živele v različnem okolju.
V isti plasti smo odkrili tundrske (severni jelen) in alpske elemente (gams,
kozorog, alpski svizec, snežna miš) ter prebivalce bolj ali manj izražene gozdne
pokrajine (gozdna krtica, veliki voluhar, bober, cervidi, bovidi). Do takega
mešanja živalskih vrst je lahko prišlo le zaradi sezonskih selitev, ki so jih
povzročala velika temperaturna nihanja v pleistocenu.
Vse živalske vrste, odkrite v Lukenjski jami, kažejo na mlajši pleistocen.
Od konca riško-wiirmskega interglaciala do drugega würmskega stadiala je
pri nas med favno prevladoval jamski medved. Od takrat dalje število njegovih
najdb v slovenskih paleolitskih postajah polagoma upada in ga v sedimentih
tretjega würmskega stadiala ne zasledimo več. Dokaz za to je favna, odkrita
v Ovčji jami. Jami v Lozi (I. Rakovec 1962—63) in v Ciganskih jamah.
(I. Rakovec 1975, Tab. I). Živalska združba v teh najdiščih je izrazito
arktoalpska: severni jelen močno prevladuje, poleg njega nastopajo še alpski
svizec, planinski zajec in celo polarna lisica.
Jamskega medveda v Lukenjski jami nismo odkrili, tudi preostala favna
ne kaže več izrazito glacialnega značaja. Največ je alpskega svizca, severni
jelen, kozorog in gams so zastopani s pičlimi najdbami. Nekoliko več je losa,
nov element v tej združbi je orjaški jelen. V Sloveniji ga doslej poznamo le iz
zadnjega interglaciala, prvega würmskega interstadiala in drugega würmskega
stadiala.
Malo severnega jelena, obilo alpskega svizca in prisotnost evropskega losa,
ki je pri nas konec pleistocena nadomestil severnega jelena, ustreza favnistični
združbi poznega glaciala. Tak živalski sestav poznamo iz Bab j e jame (F. Osó-
le, 1972, 38), Županovega spodmola (F. O sole 1976, 13) in Matjaževih
kamer (F. O s o 1 e , 1974, 25 in 1977, 22). Po analogiji s temi ugotovitvami
lahko plast 4 iz Lukenjske jame uvrstimo v iztekajoči se würmski glacial.
Oporo za tako opredelitev nam nudi tudi kameno orodje, odkrito v isti plasti
kot opisana favna, ki po raziskavah F. O so le t a (1982 a, 37 in 1982 b, 133)
pripada epigravettienu.
Na Institutu Rudjer Boškovič v Zagrebu so radiometrično (^^C) preiskali
oglje iz kurišča spodnjega kulturnega horizonta. Starost oglja znaša 12.580 let.
Antrakotomska analiza oglja (opravila jo je tov. M. Culiberg z Biološkega
instituta SAZU) iz istega kurišča je pokazala, da so se prebivalci iz Lukenjske
jame greli pretežno z borovcem (Pinus sp.), manj z rušjem (Pinus montana?},
velikim jesenom (Fraxinus excelsior) in bukvijo (Fagus sylvatica).
Pelodne analize številnih profilov z Ljubljanskega barja, ki jih je izvedel
A. Š er cel j (1962, 30 in 1963, 403), so pokazale močna klimatska nihanja,
značilna za pozni glacial. Kljub temu je opazno počasno upadanje kriofilnih
rastlinskih vrst, v otoplitvenih fazah (bollinški in allerödski) pa pojavljanje
mezofilnih listavcev in bukve v sledovih.
Na podlagi živalske združbe, kulturne pripadnosti kamenega orodja, antra-
kotomske in radiokarbonske analize oglja iz kurišča spodnjega kulturnega
horizonta lahko plast 4 uvrstimo v pozni glacial oziroma po P. Woldstedtu
(1958, 164—165, tab. 8) v bollinški interstadial.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenj ska jama	97
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama
Conclusions
La grotte de Lukenjska jama se trouve à 5 km nord-ouest de Novo mesto
à l'altitude de 180 m (fig. 1). Elle a été formée par l'eau courante dans les cal-
caires de Jura; par son entrée (fig. 2) tournée vers sud-ouest on pénètre dans
une moindre salle souterraine. Après 5 m environ, elle se divise en deux fossés
conduisant dans une cavité souterraine majeure (fig. 3). Les fouilles systémati-
ques effectuées pendant des années entières ont été couronnées par la découverte
des remplissages autochtones à l'épaisseur de 3 m environ (fig. 4) que M, F.
Osole a traités en détail (1977, 1982, 1983):
La couche 5 la plus profonde, atteinte au cours des fouilles est représentée
par des sables fluviaux appartenant en toute probabilité au stade de Würm III.
Se succédant vers le haut viennent les éboulis autochtones (couche 4) a deux
étages de cultures paléolithiques, un ample foyer et les restes de la faune
pléistocène. Quant au contenu faunique et celui de flore, ainsi que l'inventaire
culturel de l'homme fossile, c'est un remplissage de l'interstade de Bölling.
L'effondrement de rocher (couche 3) correspond selon la succession stratigraphi-
que à l'époque de Older Dryas et Younger Dryas. Les couches supérieures 1 et
2 font déjà partie du Postglaciare.
Les restes osseux de la faune mammifère n'ont été découverts que dans deux
couches (fig. 4, 5) : celle au sommet du remplissage d'humus (couche 1 et celle du
dépôt autochtone le plus ancien (couche 4).
La faune holocène de Lukenjska jama
A part les restes osseux d'homme, les débris osseux des animaux domestiques
et sauvages ont été découverts dans la couche d'humus (fig. 4). De nombreux
foyers au riche inventaire culturel servent de témoin que l'homme a fréquenté
la grotte de Lukenjska jama à l'âge de l'Énéolithique, du Bronze et du Fer
ancien, celui de Rome et du Moyen Age. Ce sont justement ces visiteurs qui ont
abandonné la plupart des restes faunique dans la grotte, une moindre partie
seulement en provient des animaux qui y cherchaient l'abri (p. ex.: le renard,
l'ours brun, le blaireau).
Les restes ostéologiques et odontologiques recueillis appartiennent aux
espèces fauniques suivantes:
Parmi les animaux sauvages dominent Castor fiber L., Lepus europaeus L.,
Sus scrofa L., Cervus elaphus L., Meles meles L. et Ursus arctos arctos L., tandis
que quelques trouvailles isolées représentent Bison bonasus L., Alces alces L.,
Felis sylvestris Sehr., Canis lupus L. et Lynx lynx L. Parmi les animaux dome-
stiques le boeuf (Bos taurus L.) l'emporte de beaucoup sur les découvertes rares
le cheval (Equus caballus L.), des moutons (Ovis aries L.) et des chèvres (Capra
hircus L.), le chien (Canis familiaris L.) étant le plus fréquent. De nombreux
restes d'oiseaux sont attribués aux animaux plus grands, mais on n'a pas pu les
déterminer à fond par suite de l'insuffisance du matériel ostéologique compa-
ratif.
La plupart des animaux mentionnés ci — dessus habitent encore aujourd
'hui les environs immédiats de la grotte. La disparition du castor, chat sauvage
7 — Geologija 26
98	Vida Pohar
et lynx du voisinage de la grotte de Lukenjska jama a été due à l'intervention
de l'homme dans la nature.
La faune pléistocène de Lukenjska jama
Les découvertes paléontologiques de l'âge pléistocène proviennent unique-
ment de la couche 4. La plupart des restes osseux (environ 500 os et dents
divers) ont été recueillis dans l'étage culturel inférieur, la raie foncée de l'étage
culturel supérieur n'ayant dégagé que la dent de la marmotte alpine (fig. 5).
Parmi les trouvailles ce sont les os et les dents des mammifères plutôt
grands qui dominent, tandis que une partie insignifiante appartient aux petits
rongeurs. Ces derniers ont été déterminés par Mme K. Krivic, custode du
Musée des Sciences Naturelles à Ljubljana. N'ayant pas encore achevé l'étude
de la faune en question, elle a transmis par écrit la liste suivante des genres et
especes déterminés: Clethrionomys sp., Microtus arvalinus, Microtus arvalis
Pallas, Microtus nivalis Martins, Arvicola terrestris Linnaeus, Glis glis Linnaeus,
Eliomys sp. et Apodemus jlavicollis Melchior.
Les os des animax ont été fort fragmentées dans la grotte de Lukenjska
jama — ce qui est d'ailleurs le cas de toutes les stations paléolithiques slovènes
— même les métapodes et les phalanges les plus résistants ainsi que les os des
marmottes alpines n'étaient dispensés de la main du chasseur pléistocène. Par
conséquent je n'en ai sélectionné que 292 à être déterminés, tandis que j'ai
efectué toutes les mensurations possibles sur des os et dents suffisamment bien
conservés. Les résultats figurent sur les tableaux de 1 à 17 et les planches I et
II portent leurs photographies.
Les restes déterminés appartiennent à 13 espèces d'animaux (tableau 18)
dont trois (l'ours brun, le mégacéros, le boeuf ou le bison de steppe) se sont
éteints à la fin du Pléistocène ou début du Holocène respectivement, les huit
suivantes (marmotte alpine, castor, élan, renne, daim, chamois, bouquetin des
Alpes, aigle royal) ont émigré par suite des conditions de vie changées et les
deux restantes vivent encore aujourd'hui dans les alentours de la grotte (le
sanglier et le cerf ordinaire).
Au cours de la sédimentation de la couche 4, tous les animaux énumérés ci-
dessus demeuraient dans les environs proches ou plus lointains de la grotte de
Lukenjska jama. Ils y étaient apportés par l'homme fossile, son ancien habitant.
Jugeant d'après la plus grande quantité des restes osseux (82 "/a — tableau 18),
la marmotte alpine était sans doute l'animal principal en ce qui concerne la
chasse, ce qui ne veut pas dire qu'elle était la plus fréquente dans les alentours
de la grotte en ce qui concerne sa population. Pourtant, en évaluant la faune de
la station paléolithique on doit tenir compte du fait que le matériel ostéologique
découvert ne représente que les restes assez modestes de la proie, apportée dans
la grotte par l'homme ou la bête. Par conséquent ceci ne peut pas etre considéré
comme l'ensemble complet d'individus, meme pas le moins nombreux.
Si insuffisant que soit le choix des animaux chassés a Lukenjska jama, on
y trouve des représentants des espèces fauniques qui rendent possible l'appré-
ciation des conditions écologiques et climatiques de l'époque.
Aucun animal expressément aquatique n'a été signalé dans la grotte de Lu-
kenjska jama. Le castor étant insensible à la température demande plutôt une
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	99
large étendue forestière le long des eaux stagnantes ou celles au cours lent. Un
milieu plus ou moins forestier est nécessaire pour les artiodactyles. Cerf commun
est indifférent au point de vue climatique. Sa demeure s'étend du littoral jusqu'à
la toundra alpine, choisissant plutôt la steppe herbeuse aux arbres rares. L'élan
européen habite les forêts claires et marécageuses le plus souvent aux environs
de l'eau, à cause d'une végétation abondante, à savoir il se nourrit de préférence
de feuilles, de branches et d'écorces d'essences a feuilles caduques, plus rarement
de végétation herbacée et des herbes.
Dû à ses cornes majestueuses, plus de 4 metres de grandeur, le mégacéros,
au contraire avait besoin des vastes espaces découverts d'un paysage herbeux
aux arbres rares et buissons. D'après les indications des gisements connus
jusqu'à présent, il apparaît surtout dans l'ensemble de la faune de type tempéré
(par exemple: Betalov spodmol). Etant signalé aussi parmi la faune froide
(p. ex.: Parska golobina), il n'est pas utilisable en vue de l'établissement du
biotope. Le daim fait son apparition sporadique à travers tout le pléistocène
jusqu'à ce qu'il ne s'éteigne complètement vers la fin du Würm glaciaire dans
toute l'Europe. Ses restes sont plus fréquents dans les sédiments glaciaires
quïnterglaciaires. La trouvaille du daim à Veternica (M. Malez 1963, 115)
appartient également à la derniere période interglaciaire, tandis que la décou-
verte du meme animal à Parska golobina (I. Rakovec 1961, 315) est
attribuée au stade du Würm II. L'appartenance générique des grands bovidés
n'a pas pu être déterminée, par conséquent on ne sait pas s'ils font partie des
animaux des steppes (bison) ou ceux des étendues forestieres humides (boeuf).
Le représentant le plus caractéristique du climat plus doux, c'est le sanglier
toujours rencontré d'après B. Kurten (cf. F. Delpech 1976, 384—385)
parmi la faune des régions boisées de type tempéré. La découverte de ses restes
dans de dépôts du premier stade du Würm, dans la grotte de Jama pod Herko-
vimi pečmi (V. Pohar 1981, 256—257) et les sédiments tardiglaciaires de
Zupanov Spodmol (I. Rakovec 1975, Tab. I) dénotent pourtant qu'à l'époque
la Slovénie n'était pas exposée à un climat extrêmement froid.
Parmi les ruminantes il n'y a à Lukenjska jama que le renne qui soit un
représentant typique de toundra arctique et alpine. Bouquetin, chamois et
marmotte alpine appartiennent aux terrains haute montagne.
L'ours brun ne joue pas le rôle d'indicateur climatique puisque il ne dépend
de la couverture végétative que indirectement. Il préfère les forêts, ne dépréciant
pas quand même les étendues ouvertes ou il chasse tout, dés les assez petits
mammifères jusque aux animaux à la taille d'élan.
Jugeant d'après la faune y découverte, les environs immédiats de la grotte
de Lukenjska jama étaient composés de pâturages aux rares ensembles de bois,
entrecoupés par des dépressions marécageuses plutôt à l'image d'un parc que
d'une forêt actuelle. Une telle région se prêtait comme un milieu convenable
à l'élan européen ainsi qu'au mégacéros, tandis que la rivière de Prečna au
cours lent était favorable à l'installation du castor. Les pentes abruptes au-dessus
de la source de Prečna étaient rocheuses et pas boisées a un tel point
qu'aujourd'hui. Elles offraient donc un milieu opportun au bouquetin, chamois
et aigle royal, tandis que le terrain de plaines au-dessus de la grotte convenait
au renne.
100	Vida Pohar
Parmi les restes des animaux sus-mentionnés il y a alors des espèces descen-
dant des milieux différents. Dans la même couche nous avons découvert des
éléments arctiques (le renne) et alpins (chamois, bouquetin, marmotte alpine)
ainsi que les individus des régions sylvicoles plus ou moins exprimées (le castor,
les cervidés et les bovidés). De tels entrelacements des espèces fauniques ne
peuvent résulter qu'à la suite des migrations saisonnières dues aux grandes
oscillations de température au pléistocène.
Dès la fin du dernier interglaciaire jusqu'au stade Würm II, on s'aperçoit
en Slovénie d'une grande dominance de l'ours de caverne. A partir de cette
époque ses trouvailles dans les stations paléolithiques se font progressivement
rares jusqu'à ce qu'il ne disparaisse presque complètement dans les sédiments
du stade Würm III. La faune découverte à Ovčja jama. Jama v Lozi (I. R a k o -
vec 1962/63) et à Ciganske jame (I. Rakovec 1975, Tab. I) en témoigne.
L'ensemble faunique dans ces gisements est expressément arcto-alpin; on
s'aperçoit d'une écrasante dominance du renne, mais la marmotte alpine, le
lièvre variable et même le renard polaire y figurent également.
L'ours de caverne n'a pas été découvert dans la grotte de Lukenjska jama,
le reste de la faune ne témoigne non plus d'un caractère glaciaire évident. La
marmotte alpine domine le renne, le bouquetin et le chamois dont les restes
découverts ne sont que très modestes. C'est l'élan qui acquerit un certain
développement, tandis que le mégacéros représente un nouvel élément dans
cet ensemble. Jusqu'ici il n'a été signalé en Slovénie que dans le dernier
interglaciaire, l'interstade Würm I/II et stade Würm IL
La pénurie du renne, l'abondance de la marmotte alpine et la présence de
l'élan qui, chez nous, a supplanté le renne à la fin du pléistocène correspond
à l'ensemble faunique du tardiglaciaire. Un tel groupement d'animaux est
connu à Babja jama (F. O s o 1 e 1972, 38), Zupanov spodmol (F. Osóle 1976,
13) et à Matjaževe kamre (F. Osóle 1974, 25 et 1977, 22). Tenant compte
de ces constatations, on peut, par analogie, classer la couche 4 de Lukenjska
jama dans la période finale du Würm glaciaire. Une telle classification peut
être renforcée aussi par l'outillage lithique trouvé dans la même couche que
la faune ci-décrite, appartenant, d'après les recherches de F. O s o 1 e (1982 a,
37 et 1982 b, 133), à l'épigravettien.
Les analyses radiométriques (^^C) du charbon extrait du foyer de l'horizon
culturel inférieur ont été effectuées à l'Institut Rudjer Boškovič à Zagreb.
L'âge en est 12 580 ans.
L'examen du charbon du foyer sus-mentionné, accompli par M. Culiberg
de l'Institut de Biologie, attaché à l'Académie des Sciences et des Arts de
Slovénie a montré que la population de Lukenjska jama se chauffait par le
pin surtout {Pinus sp.), moins par les arbrisseaux de montagne {PiniLs montana),
le grand frêne (Fraxinus exelsior) et le hêtre {Fagus sylvatica).
Les analyses polliniques des nombreux profils du marais de Ljubljana faites
par A. Sercelj (1962, 30 et 1963, 403) ont indique de fortes oscillations
de climat si caractéristiques pour le tardiglaciaire. En dépit de ce fait un déclin
progressif de la végétation cryophile est évident d'un côté et l'apparition des
arbres aux feuilles caduques et meme du hêtre au cours des phases du climat
tempéré (Bölling et Alleröd) de l'autre.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	101
A la base de l'ensemble faunique, l'appartenance de culture de l'outillage
lithique, l'examen et l'analyse radiocarbone du charbon, la couche 4 peut être
classifiée au tardiglaciaire, ou d'après P. Woldstedt (1958, 164—165, tab. 8)
à l'interstade de Bölling respectivement.
Literatura
Bibikova, V. 1958, O nekotoryh otliciteljnyh čertah v kostjah konečnostej
zubra i tura. Bjull. Mosk. obšč. prirody, otd. bioL, T. LXIII, vyp. 6, 23—35, Moskva.
B o u C h u d , J. 1966, Les Cervidés. Faunes et Flores préhistoriques, 244—277,
Paris.
Boule, M. 1910, Les Grottes de Grimaldi. Géologie et Paléontologie, T. 1/3,
157—236, Tb. XIV—XXIX, Monaco.
Boule, M. 1919, Les Grottes de Grimaldi. Géologie et Paléontologie, T. 1/4,
237—362, Tb. XXX—XLI, Monaco.
Brodar, S. 1960 61, Najdbe kostnih ostankov ledenodobnega človeka na sloven-
skih tleh. Arheol. vestn., 11/12, 5—14, Ljubljana.
Desbrosse, R. & Prat, F. 1974, L'Elan magdalénien de Pierre-Châtel (Ain).
Quartär, Bd. 25, 143—158, Tb. XII—XVI, Bonn.
Delpech, F. 1976, Les Artiodactyles;. Suidés. La Préhistoire française Ii,
384—385, Paris.
Dubois, A. & Stehlin, H. G. 1932, La grotte Cotencher, station mou-
stérienne. Mém. de la Soc. Paléont. Suisse, Vol. 52, 1—178, Bâle.
F1 e r o V, K. K. 1975, Die Bison-Reste aus den Travertinen von Weimar-
Ehringsdorf. Abh. zentr. geol. Inst., H, 23, 171—200, Berlin.
Frentzen, K. & Speyer, C. 1929, Riesenhirsche aus dem Diluvium des
Oberrheingebietes. Mitt. d. Bad. geol. L. A., X/l, 176—233, Freiburg.
F r i a n t, M. 1937, Recherches sur les caractères ostéologiques des Castoridés.
Archiv, du Mus. Nation. Hist.-Natur, T. XIV, 6, 105—124, Paris.
Gromova, V. 1950, Opredelitelj mlekopitajuščih SSSR po kostjam skeleta.
Opredelitelj po krupnym trubčatym kostjam. Trudy kom. po izuč. četvrt, per., IX,
1—241, Moskva-Leningrad.
Gromova, V. 1960, Opredelitelj mlekopitajuščih SSSR po kostjam skeleta.
Opredelitelj po krupnym kostjam zapljusny. Trudy kom. po izuč. četvert. per., XVI,
1—117, Moskva.
Hagmann, G. 1899, Die diluviale Wierbeltierfauna von Vöklinshofen (Ober-
Elsass). I, Raubtiere und Wiederkäuer. Abh. d, geol. Spezialkarte von Elsass-Lothrin-
gen, N. H. 3, 1—149, Tb. I—VII, Tab. 1—10, Strassbourg.
Hescheler. K. 1909, Der Riesenhirsch. Neujahrsbl. Naturforsch. Ges. Zürich,
III, 1—41, Zürich.
K a h 1 k e , H. D. 1958, Die jungpleistozänen Säugetierfaunen aus dem Traver-
tin gebiet von Taubach-Weimar-Ehringsdorf. Alt-Thüringen, Bd. III/1957—58, 97—130,
Tb. XII—XXV, sl. 1—10, Weimar.
K a h 1 k e , H. D. 1975, Die Cerviden-Reste aus dem Travertinen von Weimar-
Ehringsdorf. Abh. zentr. geol. Inst., H. 23, 201—250, Berlin.
K o 11 a u , W. 1943, Zur Osteologie des Rentiers (Nach Funden von Stellmoor
in Holstein). Die alt und mittelsteinzeitlichen Funde von Stellmoor, 60—105, sl. 1—2,
Tab. 1—5, Tb. 6—11, Neumünster.
Kos, F. 1939, Neveljski paleolitik. Glasn. Muz. dr. za Slov., 20, 25—65, Ljubljana.
K r e t z o i, M. 1964, Die Wirbeltierfauna des Travertin Komplexes von Tata.
Tata-Eine mittelpaläolithische Travertin-Siedlung in Ungarn, 105—124, Budapest.
K r e t z o i, M. 1975, Die Castor-Funde aus dem Travertin-Komplex von Weimar-
Ehringsdorf. Abh. zentr. geol. Inst., H. 23. 513—532, Berlin.
102	Vida Pohar
Lehmann, U. 1949, Der Ur im Diluvium Deutschlands und seine Verbreitung.
N. Jhrb. F. Min. Geol. u. Pal., Abt. B, Bd. 90, 163—266, Stuttgart.
Malez, M. 1963, Kvartarna fauna iz pečine Veternice u Medvednici. Palaeont.
jugosl. JAZU, 5, 1—197, 12 sL, 34 tab., 1 pril., 40 tb., Zagreb.
Malez, M. 1979, Kvartarna fauna, Praistorija jugoslavenskih zemalja I, 209—215,
Sarajevo.
Malez-Bačic, V. 1979, Pleistocenska ornitofauna iz Šandalje u Istri te nje-
zino stratigrafsko i paleoekološko značenje. Palaeont. jugosl. JAZU, 21, 1—46, si.
1—8, tab. 1—3, pril. 1—2, Zagreb.
Mania, D. & Toepfer, V. 1973, Königsaue. Gliederung, Oekologie und
mittelpaläolithische Funde der letzten Eiszeit. Veröf. des Landesmus. f. Vorgesch. in
Halle, Bd. 26, 1—164, Tb. 1—73, Berlin.
Markov, G. 1951, Kvarterni bozajnici v Blgariji. Izvest, na zool. inst., 1,
99-190, Sofija.
Motti, M. 1951, Die Repolust-Höhle bei Peggau (Steiermark) und ihre eiszeit-
lichen Bewohner. Archaeol. Austr., H. 8, 1—81, Wien.
Mourer-Chauviré, C. 1975, Les Oiseaux du Pléistocène moyen et supér-
ieur de France. Docum. Lab. Géol. Fac. Soi. Lyon, N. 64, Faso. 1, 2, 1—64, tab. 1—89,
Lyon.
O sole, F. 1967, Zakajeni spodmol, jamska paleolitska postaja. Arheol. vestn.,
XVHI, 25—40, Ljubljana.
Osóle, F. 1972, Babja jama, zatočišče ledenodobnih lovcev. Naše jame, 13
(1971), 35—40, Ljubljana.
O s o 1 e , F. 1974, Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah. Loški raz-
gledi XXI, 25—40, Ljubljana.
O sole, F. 1977, Lukenjska jama pri Prečni na Dolenjskem. Var. spom., XXI,
171—172, Ljubljana.
O s ole, F. 1982a, Lukenjska jama, arheološko najdišče. Dolenjski Kras, 34—37,
Novo mesto.
O s ole, F. 1982b, Lukenjska jama. Var. spom., XXIV, 132-133, Ljubljana.
O s ol e , F. 1983, Epigravettien iz Lukenjske jame pri Prečni. Poročilo o raziskov.
paleoL, neol. in enol. v Sloveniji, XI, 7—31, 5 sL, 5 pril., 4 tb. Ljubljana.
Pales,L. &Lambert, Ch. 1971, Atlas ostéologique des Mammifères, I, II,
C. N. R. S., Paris.
Pohar, V. 1976, Marovška zijalka. Geologija, 19, 107—119, 3 si., 2 tab., 2 tb.,
Ljubljana.
Pohar, V. 1981, Pleistocenska favna iz Jame pod Herkovimi pečmi. Geologija,
24/11, 241—284, 4 sL, 13 tab., 10 Ib., Ljubljana.
Prat, F. 1966, Les Capridés. Faunes et Flores préhistoriques de l'Europe
occidentale, 279—300, Ed. N. Boubée, Paris.
Rakovcc.I. 1935, Diluvialni svizci iz južnovzhodnih Alp. Prir. razpr., 2/5,
245—292, Ljubljana.
Rakovec, I. 1942, Nosorog s Kamnitnika pri Škofji Loki. Razpr. prir, razr.
Akad. znan. um., 2, 241—262, Ljubljana.
Rakovec, I. 1949, Nove najdbe diluvialnih svizcev v Sloveniji. Razpr. razr.
za prir. in med. vede SAZU, IV, 205—227, Ljubljana.
Rakovec, I. 1956, O ostankih evropskega losa v Jugoslaviji. Geol. an. Balk,
poluostr., XXIV, 1—14, Beograd.
Rakovec, I. 1958, Bobri iz mostiščarske dobe na Ljubljanskem barju in iz
drugih holocenskih najdišč v Sloveniji. Razpr. IV razr. SAZU, IV, 211—267, Ljubljana.
Rakovec, 1.1958, Pleistocenski sesalci iz jame pri Črnem kalu. Razpr. IV razr.
SAZU, IV, 365—434, Ljubljana.
Rakovec, I. 1959, Kvartarna sesalska favna iz Betalovega spodmola pri
Postojni. Razpr. IV razr. SAZU, V, 289—348, Ljubljana.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	103
Rakovec, I. 1961, Mladopleistocenska favna iz Parske golobine v Pivški kotlini.
Razpr. IV razr. SAZU, VI, 272—349, Ljubljana.
Rakovec. I. 1962/63, Poznowürmska favna iz Jame v Lozi in Ovčje jame.
Arheol. vestn. XIII/XIV, 241—272, Ljubljana.
Rakovec, I. 1969, Jamski medved iz Mokriške jame v Savinjskih Alpah.
Razpr. IV razr. SAZU, X/4, 123—203, Ljubljana.
Rakovec, I. 1975, Razvoj kvartarne sesalske favne Slovenije. Arheol. vestn.
XXIV/1973, 225—270, Ljubljana.
Š e r C e 1 j , A. 1962, O kvartarni vegetaciji na Slovenskem. Geologija, 7, 25—34,
Ljubljana.
S e r C e 1 j , A. 1963, Razvoj würmske in holocenske vegetacije v Sloveniji. Razpr.
IV razr. SAZU, VII, 363—418, Ljubljana.
Schmid, E. 1972, Tierknochenatlas. Elsevier Pubi. Comp., Amsterdam—Lon-
don—New York.
Thenius, E. 1956—1959, Die jungpleistozäne Wirbeltierfauna von Willendorf
i. d. Wachau, N. Oe. Iz: F. Felgenhauer: Willendorf in der Wachau, I—III, Mitt. d.
Prähist. Komm., Bd. VIII do IX, 133—170, Wien.
Thenius, E. 1969, Phylogenie der Mammalia. Walter de Gruyter & Co, Berlin.
T o e p f e r, V. 1963, Tierwelt des Eiszeitalters. Akad. Verlagsges. Geest & Portig
K., G., Leipzig.
Wehrli, K. 1935a, Zur Osteologie der Gattung Marmota Blumenb. (Arctomys
Schreb.). Zeitschr. f. Säugetierk., H. 1. Bd. 10. 1—38, Berlin.
Wehrli, K. 1935b, Die diluvialen Murmeltiere Deutschlands. Pal. Z., Bd. 17,
H. 1—4, 204—243, Berlin.
Wettstein-Westersheim, O. 1931, Die diluvialen Kleinsäugerreste. Iz:
O. Abel, G. Kvrle: Die Drachenhöhle bei Mixnitz. Speläol. Monogr. 7—9, 769—789,
Wien.
Woldstedt, P. 1958, Das Eiszeitaler II. Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart.
104	Vida Pohar
Tabla I — Planche I
1	Castor fiber L.
Fragment leve lopatice, nar. vel.
Fragment du Scapulum gauche, gr. nat.
2	Castor fiber L.
Proksimalni del leve podlahtnice, nar. vel.
Partie proximale du Cubitus gauche, gr. nat.
3	Marmota marmota L.
Leva spodnja čeljustnica z zobmi: Ii, P4 in Мз, bukalno, nar. vel.
Mandibule gauche avec les dents: Ii, P4 et Мз, vue externe, gr. nat.
4	Marmota marmota L.
Desna spodnja čeljustnica z zobmi: P4, Mi in Мг, bukalno, nar. vel.
Mandibule droite avec les dents: P4, Mi et M2, vue externe, gr. nat.
5	Ursus arctos prisons G.
Prvi prstni členek, dorzalno, nar. vel.
1ère phalange, face antérieure, gr. nat.
6	Ursus arctos priscus G.
Nastavek za krempelj, lateralno, nar. vel.
Зе phalange, face latérale, gr. nat.
7	Marmota marmota L.
Desna petnica, dorzalno, nar. vel.
Calcanéum droit, face antérieure, gr. nat.
8	Marmota marmota L.
Leva nadlahtnica, dorzalno, nar. vel.
Humérus gauche, face antérieure, gr. nat.
9	Marmota marmota L.
Leva koželjnica, dorzalno, nar. vel.
Radius gauche, face antérieure, gr. nat.
10	Marmota marmota L.
Leva podlahtnica, dorzalno, nar. vel.
Cubitus gauche, face antérieure, gr. nat.
11	Marmota viarmota L.
Desna stegnenica, dorzalno, nar. vel.
Fémur droit, face antérieure, gr. nat.
12	Marmota marmota L.
Leva piščal, dorzalno, nar. vel.
Tibia gauche, face antérieure, gr. nat.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama
105
106	Vida Pohar
Tabla II — Planche II
1	Dama dama L.
Levi zgornji prvi molar, palatinalno, nar. vel.
1ère molaire supérieure gauche, face linguale, gr. nat.
2	Dama dama L.
Levi zgornji prvi molar, okluzalno, nar. vel.
1ère molaire supérieure gauche, occlusale, gr. nat.
3	Alces alces L.
Desni spodnji četrti premolar, bukalno, nar. vel.
4e prémolaire inférieure droite, face externe, gr. nat.
4	Rangifer tarandus L.
Desni zgornji drugi molar, palatinalno, nar. vel.
2e molaire supérieure droite, face linquale, gr. nat.
5	Rangifer tarandus L.
Desni zgornji drugi molar, okluzalno, nar. vel.
2« molaire supérieure droite, occlusale, gr. nat.
6	Megaceros giganteus B.
Levi drugi spodnji molar, bukalno, nar. vel.
2e molaire inférieure gauche, face externe, gr. nat.
7	Megaceros giganteus B.
Nastavek za parkelj, dorzalno, nar. vel.
Зе phalange, face antérieure, gr. nat.
S Sus scrofa L.
Drugi prstni členek, dorzalno, nar. vel.
2« phalange, face antérieure, gr. nat.
9 Aquila chrysaëtos L.
Nastavek za krempelj, lateralno, nar. vel.
Phalange 2 du doigt postérieur I, face latérale, gr. nat.
10 Rupicapra rupicapra L.
Fragment koščenega nastavka za rog, nar. vel.
Fragment de la cheville osseuse d'une corne, gr. nat.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama
107
GEOLOGIJA 26', 109—107 (1983), Ljubljana
UDK 56.02:551.735(497.12) = 20
A new contribution on the Gzhelian trilobites in the
western Karavanke Mountains
Nov prispevek o gželijskih trilobitih v zahodnih Karavankah
Gerhard Hahn and Renate Hahn
Institut für Geologie und Paläontologie, Fachbereich Geowissenschaften der
Philipps-Universität, Universitätsgebiet Lahnberge, D-3550 Marburg
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in palenotologijo, univerza Edvarda Kardelja,
61000 Ljubljana, Aškerčeva 12
Abstract
In the new very rich finding place called Na visokih, western Kara-
vanke Mountains, containing the Upper Carboniferous fossils, six taxons
of trilobites have been found; three of them: Pseudophillipsia (Carni-
phillipsia) semicircular is "Kahn & Hahn, 1977, Ps. (C.) liparoides Hahn &
Hahn, 1977, and Paladin (Kaskia) sp. give new morphological information
to the descriptions given in Hahn, Hahn & Ramovš, 1977 and
Hahn, Hahn & Ramovš, 1981. They are additionally described
in the present study.
Kratka vsebina
V zelo bogatem zgornjekarbonskem najdišču fosilov Na visokih je bilo
najdenih tudi šest trilobitnih taksonov; med njimi so trije — Pseudo-
phillipsia (Carniphillipsia) semicircularis Hahn & Hahn, 1977, Ps. (C.)
liparoides Hahn & Hahn, 1977 in Paladin (Kaskia) sp. — ki dajejo nove
morfološke informacije k prejšnjim opisom v delih Hahn, Hahn &
Ramovš, 1977 in Hahn, Hahn & Ramovš, 1981. Ti taksoni so
dodatno opisani v tem delu.
Biostratigraphy of the locality Na visokih
Jože Bedič, from the town of Jesenice, has discovered a new very
rich finding place containing the Upper Carboniferous fossils (Gzhelian stage,
fig. 1). The finding place was uncovered by the new forest road which leads
from the village Dovje northeastwards to the place called Na visokih. The fossils
occur in a stratum of clayey marl about two metres thick which lies within
110
Gerhard Hahn, Renate Hahn & Anton Ramovš
gray quartz sandstones that contain poorly preserved plant remains. In spite
of the fact that this is the richest finding place of Gzhelian fossils in the area
of the v^estern Karavanke Mountains, we can find the trilobites only rarely
among them, in fact, as regards the trilobite remains, this is one of their
most meagre finding places. Nevertheless six taxons have been found here:
three among them give new morphological information on the interesting
trilobite fauna of the western Karavanke Mountains; for this reason they are
additionally described in the present study.
The fossiliferous clayey marl consists of thicker or thinner sheets; when
fresh, it is of darkly gray colour, when mouldered, it is brownish. The fossils
are sparser in the more sandy parts of the marl. In the middle of these sheets,
which are about 12 cm thick, we can frequently find a very hard bluish gray
limestone.
Among the fossils brachiopods are predominant; most numerous are Spiri-
feridae and Martiniidae; very frequent are Marginiferinae, especially Kozlow-
skia and Karavankininae (Karavankina praepermica). Furthermore, there are
many samples of Meekellidae, while the large samples of the genera Enteletes
and Orthothetes expansum can only very rarely be found. As a characteristics
of the brachiopod fauna from this finding place we may point out the complete
X Finding place - Nahajališče
Fig. 1. Location sketch map of the finding place Na visokih con-
taining very rich Gzhelian fossils
SI. 1. Položajna skica najdišča Na visokih s številnimi gželijskimi
fosili
A new contribiition on the Gzhelian trilobites in the western Karavanke	ЦЗ
absence of Chonetidae which, however, are rather frequent in several other
finding places. Further, it is typical that the genera Echinoconchus and Echinaria
are not present among this brachiopod fauna.
In the finding place Na visokih the lamellibranchs are comparatively rare;
still they are here an important faunal element with some very characteristic
forms. One can also find here gastropods and cephalopods.
A special characteristics of this finding place are the large solitary corals
which can reach a length of even more than 10 cm. In some strata corals only
can be found. They stand close one to the other, in the position as they had
lived, and represent thin coral biostromes. In some other sheets the numerous
corals are accompanied by individual brachiopods and branching bryozoa. So
far this is the only finding place with coral biostromes; in all other finding
places the solitary corals occur only singly. A little more numerous they are
only in the finding place Crni vrh 2.
An other important characteristics of this finding place are algal biostromes
that can be found in individual strata of marly limestone that are about 12 cm
thick. The alga Anthracoporella is rock building, besides it there are very few
other fossil remains.
A further characteristic of this place is the fact that the crinoids are here
very rare, while in the majority of other Upper Carboniferous finding places
from the western part of the Karavanke Mountains they are very frequent.
Besides individual large non-segmented sponges we can find also small segment-
ed sponges of various forms. Finally we may mention as a characteristics of
this finding place the absence of the fusulinid Rugofusulina alpina antiqua,
a typical microfossil in the Gzhelian strata of the western Karavanke Mountains.
All this fossil material from the new finding place corresponds in age to
other Gzhelian finding places in the western Karavanke Mountains; it shows
the most favourable biological conditions in the shallow marine environ-
ment. Only here favourable conditions existed for the growth of coral and
algal biostromes.
Systematic Palaeontology
The new outcrop Na visokih has brought to light remains of 6 trilobite taxa:
Paladin (Kaskia) bedici Hahn & Hahn. 1977, Pseudophillipsia (Carniphillipsia)
semicircularis savensis Hahn & Hahn, 1977, Ps. (C.) rakoveci Gauri, 1965, Ps. (C.)
liparoides Hahn & Hahn, 1977, Ps. (C.) sp. Hahn & Hahn, 1977 and Paladin
(Kaskia) sp- With the exception of the last named taxon, none of the remaining
species and subspecies is new; they all are known from Spodnja počivala 1
and 3, Savske jame 2 or Planina pod Golico 2. With that, by help of trilobites,
the Gzhelian age of Na visokih outcrop is proved. The cephalopod faunas of
all these outcrops in the region of Jesenice are described in Kullmann &
Ramovš, 1980.
Only the new remains of Ps. (C.) semicircularis savensis, Ps. (C.) liparoides
and Paladin (Kaskia) sp. add new morphological information to the descriptions
given in Hahn, Hahn&Ramovš, 1977 and Hahn,Hahn&Ramovš,
1981. Therefore, only these taxa are treated in the following section.
112	Gerhard Hahn, Renate Hahn & Anton Ramovš
Family Phillipsiidae (Gehlert, 1886) Hahn, Hahn & Brauckmann, 1980
Subfamily Ditomopyginae Hupé, 1953
Pseudophillipsia Gemmelaro, 1892
Pseudophillipsia (Carniphillipsia) G. Hahn & Brauckmann, 1975
Pseudophillipsia (Carniphillipsia) semicircularis Gauri, 1965
Pseudophillipsia (Carniphillipsia) semicircularis savensis Hahn & Hahn, 1977
PL 1, fig. 4
*1977 Pseudophillipsia (Carniphillipsia) semicircularis savensis Hahn & Hahn
in Hahn, Hahn & Ramovš, Trii. Ober-Karbon Slowenien: 147 bis
148, pl. 2, figs. 15 a—b, text-figs. 3 d, 5 a—b.
1981	Pseudophillipsia (Carniphillipsia) semicircularis savensis. — Hahn,
Hahn&Ramovš, Neue Trilobitenfunde: Tab. 1.
1982	Pseudophillipsia (Carniphillipsia) semicircularis savensis. — Hahn,
Hahn&Brauckmann, Cat. Foss. Austriae: 63.
Hitherto, from this subspecies only the holotype, a cranidium from Spodnja
počivala 1, was known. Now a nearly complete, slightly distorted specimen,
no. 827, from Na visokih is present. It allows to give the description of thorax
and pygidium. Its systematic position is proved by the unique shape of the
glabella (very broad between ß-ß, quickly narrowed posteriorly), which is
distinguishing Ps. (C.) semicircularis so^vensis.
In no. 827, the left free cheek is missing, the right free cheek is distorted.
The proximal portion of the right genal spine is preserved. It is very broad in
that region, and therefore the complete spine was probably rather long, perhaps
reaching to the end of the thorax. The thorax is composed of 9 segments, as
usually seen in the Phillipsiidae. The pygidium, somewhat distorted, is slightly
broader than long. Its rhachis is composed of about 20 rings, the last rings
being vestigial. Each ring is decorated with 2 nodes, quite similar as in Ph.
(C.) rakoveci (see Hahn, Hahn&Ramovš 1977: pL 2, fig. 19). The pleural
field has 9—10 ribs; only the anterior 5—6 ribs are well pronounced. The border
is broad, as far as visible, a border furrow is present. The specimen is about
30 mm long. Cephalon, thorax and pygidium are about equal in length.
By the characters of the pygidium, Ps. (C.) semicircularis savensis is very
similar to Ps. (C.) rakoveci. These similarities refer to the shape of the pygidium,
number of rings and ribs, and especially to the nodes being present on the
rings. If our conjecture can be proved in future, that also the genal spines of
savensis are nearly as long as in rakoveci, then savensis should be grouped
(on subspecific level) better with Ps. (C.) rakoveci than with Ps. (C.) semicir-
cularis. Then, the main difference between the true rakoveci and savensis is the
breadth of the glabella in its anterior portion.
Pseudophillipsia (Carniphillipsia) liparoides Hahn & Hahn, 1977
PL 1, figs. 1—3
*1977 Pseudophillipsia (Carniphillipsia) liparoides Hahn & Hahn in Hahn,
Hahn&Ramovš, Trii. Ober-Karbon Slowenien: 149—152, pl. 1, figs.
4—6, text-fig. 7, tab. 1—2.
A new contribiition on the Gzhelian trilobites in the western Karavanke	ЦЗ
1981	Pseudophillipsia (Carniphillipsia) liparoides. — Hahn, Hahn&Ra-
movš, Neue Trilobitenfunde : tab. 1.
1982	Pseudophillipsia (Carniphillipsia) liparoides. — Hahn, Hahn&Brauck-
mann. Cat. Foss. Austriae: 59—60.
Hitherto, from this species 1 cranidium and 3 isolated pygidia were known,
found in Savske jame 2. Now, from Na visokih 4 new specimens can be added:
no. 826 a, a complete carapax (pi. 1, fig. 3); no 826 b, a thorax with pygidium;
no. 828, the posterior part of the thorax with pygidium (pi. 1, fig. 2) and no. 817,
a cranidium (pi. 1, fig. 1). It is proved by these new specimens that the 3 pygidia
grouped in 1977 with the holotype cranidium are in fact parts of the same
species, liparoides. Moreover, the morphology of the free cheeks can be added,
and also the thorax is knov/n. The most important taxonomic features of
liparoides — the sloping anterior border of the cranidium, the shape of the
palpebral lobes, the structure of the pygidium, and the very slender shape
of all parts of the carapax — are fully expressed in the new specimens.
In one feature both the new cranidia differ from the holotype: the lateral
praeoccipital lobes as well as the medial praeoccipital lobe are much better
pronounced. Apparently, the holotype cranidium has become somewhat distorted
in that region post mortem. In no. 826 a and in no. 817 the medial praeoccipital
lobe is node-like in shape, nearly as long as broad, and as high as the glabella
in its posterior region. The furrow between the medial praeoccipital lobe and
the glabella is well incised; even better incised are the lateral furrows on each
side against the lateral praeoccipital lobe (L 1). These are longer than broad,
anteriorly pointed, posteriorly somewhat broadened. The occipital furrow is
deeply incised, straight medially, but somewhat curved back laterally on each
side behind L 1.
The free cheeks are long and slender, the same as the whole animal. The
eyes are relatively long — as in Paladin (Kaskia) h edici: see Hahn, Hahn&
Ramovš 1977: text-fig. 2 —, a broad eye-furrow is present. From the region
of the eye, the cheek bends steeply downwards to the broad border which is
oriented almost horizontally and separated by a well incised border furrow.
Anteriorly, the border region is covered by the glabella which is expanded
to the anterior rim of the cephalon. The genal spine is medium in length and
pointed; it extends to the sixth segment of the thorax.
The thorax is composed of 9 segments. It is long and slender, the outer
parts of the pleurae are steeply bent downwards. The new pygidia have 18 rings
and (as far as visible) 9—10 ribs on each pleural field. Their quotient breadth:
length is 0, 8—0, 9. In these respects they fit very well with the pygidia described
in 1977. The complete specimen no. 826 a is 29 mm in length, the pygidium
no. 828 is 12,5 mm in length, and the cranidium no. 817 is 13 mm in length.
The cephalon and the pygidium of liparoides are of about the same length,
the thorax is somewhat shorter.
The relationships of Ps. (C.) liparoides, as discussed by us in 1977:151—152,
are not altered by knowledge of the new specimens.
8 — Geologija 26
114	Gerhard Hahn, Renate Hahn & Anton Ramovš
Paladin (Kaskia) sp.
PL 1, fig. 5
One pygidium, no. 829, is very short and broad, differing in this respect
from most of the other Ditomopyginae known from the south Eastern Alps. Its
length is 11 mm, its breadth is 17 mm, its quotient breadth: length is 1,55. Only
Pseudophillipsia {Carniphillipsia) sp. Hahn, Hahn&Ramovš, 1977: pl.
1, fig. 10 shows a similar shape. The new pygidium has 15—16 rings (the po-
sterior rings are only shadowy visible) and 9—10 ribs on each pleural field.
The border region is broken and not preserved. In number of rings and ribs
and also in their structure this pygidium resembles those of P. (K.) hedici as
seen in Hahn, Hahn&Ramovš 1977: pl. 2, figs. 11—13. The rhachis
is rounded in cross-section. The rings have no nodes, and the anterior and
posterior branches of the ribs sprawl against the border. But, also if broadening
by post mortem compression is taken into consideration, no. 829 differs too
much in shape from that of hedici to be grouped with this species. Therefore,
it is named here in open nomenclature as »Paladin {Kaskia) sp.«.
References
Hahn, G., Hahn, R. & Brauckmann, C. 1982, Trilobita. Cat. Foss.
Austriae, österr. Akad. Wiss. VlJ/a, 1—148, Vienna.
Hahn, G., Hahn, R. & Ramovš, A. 1977, Trilobiten aus dem Ober-
Karbon (Gshelium) der Karawanken Slowenien. Geologica et Palaeontologica, 11,
135—160, tab. 1—3, pl. 1—2, text-figs. 1—7, Marburg/Lahn.
Hahn, G., Hahn, R. & Ramovš, A. 1981, Neue Trilobitenfunde aus dem
hohen Ober-Karbon (Gshelium) der Karawanken, Slowenien. Palaeontographica, Abt.
A, 175, 4/6, 170—178, tab. 1, pl. 1, text-figs. 1—2, Stuttgart.
Kulimann, J. & Ramovš, A. 1980, Cephalopoden aus dem Oberkarbon
(Gzhelium) und Unterperm der Karawanken. Geologica et Palaeontologica, 14,195—208,
pl. 1—2, text-figs. 1—5, Marburg;Lahn.
Plate 1 — Tabla 1
Trilobites from the Upper Carboniferous (Gselian) of the locality Na visokih, NW
Slovenia
Zgornjekarbonski (gželij) trilobiti iz nahajališča Na visokih, severozahodna Slovenija
Figs. 1—3 — SI. 1—3
Pseudophillipsia {Carniphillipsia) liparoides Hahn & Hahn, X 2,7
1	Cranidium, no. 817
Kranidij, št. vzorca 817
2	Posterior part of thorax and pygidium, no. 828
Zadnji del oprsja in zadek, št. vzorca 828
3	Complete specimen, no. 826 a
Popolni trilobitov skelet, št. vzorca 826 a
Fig. 4 — SI. 4
Pseudophillipsia {Carniphillipsia) semicircularis savensis Hahn & Hahn, X 2,7
Nearly complete specimen, no. 827
Nepopolno ohranjeni primerek, št. vzorca 827
Fig. 5 — SL 5
Paladin {Kaskia) sp., X 3,3
Pygidium, no. 829
Zadek, št. vzorca 829
A new contribiition on the Gzhelian trilobites in the western Karavanke
ЦЗ
GEOLOGIJA 26', 117—107 (1983), Ljubljana
UDK 56.02:551.762(497.12) = 863
Radìolarìjì v jurskem meljevcu
med Perblo in Tolminskimi Ravnami
Radiolarians from the Jurassic siltstone between Perbla
and Tolminske Ravne
Špela Goričan
Instituí za paleontologijo, ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 3
Kratka vsebina
V jurskih plasteh meljevca med Perblo in Tolminskimi Ravnami je
bilo določenih 24 vrst radiolarijev. Meljevec in pod njim ležeči skrilavci
so po stratigrafski legi uvrščeni v obdobje zgornji dogger — spodnji
malm. Radiolariji kažejo, da je meljevec nastajal nekje v času od zgor-
njega callo vi j a do spodnjega tithonija. Natančnejša časovna opredelitev
ni možna, ker radiolarijska združba ni popolna.
Abstract
In Jurassic siltstone beds exposed between Perbla and Tolminske
Ravne 24 species of radiolarians were determined. On the basis of the
stratigraphie position the siltstone and the underlying shales belong to
Dogger and the lower part of Malm. The radio!arian species belong to
the time interval from the Upper Callovian to the Lower Tithonian.
Because the radiolarian assemblage is not well preserved, a more exact
definition of the time interval is not possible.
Uvod
Raziskave radiolarijev so vključene v program Inštituta za paleontologijo
ZRC SAZU, kjer so mi predlagali, naj za diplomsko nalogo izberem temo
iz te skupine. Podrobneje sem obdelala profil zgornjetriasnih do spodnje-
krednih plasti med Perblo in Tolminskimi Ravnami severovzhodno od Tolmina.
Predhodni podatki o radiolarijski združbi bodo tiskani v Eurorad — 4. knjiga
(Goričan & Kolar-Jurkovšek — v tisku).
Preliminary results of the radiolarian association investigated from this section
will be published in Eurorad — IV volume (Goričan & Kolar-Jurkovšek,
in press).
118	Spela Goričan
Sorazmerno lepo ohranjeni radiolariji so bili najdeni v plasteh zgornjejurskega
meljevca na tem profilu.
Zahvaljujem se mentorjema — doc. dr. Jerneju Pavšičuza vodstvo pri
nalogi in prof. dr. Stanku Buserju,ki me je vodil po terenu in mi posredo-
val stratigrafske podatke. Za nasvete in kritične pripombe se zahvaljujem še
dr. Katici Drobne in mag. Dragu Skabernetu. Posebno zahvalo sem
dolžna dr. Heinzu Kozurju z geološkega zavoda v Budimpešti, ki mi je
pokazal način preparacije, zbiranja in določevanja radiolarijev in kasneje po
fotografijah pregledal vrste, ki sem jih določila z nahajališča Perbla—Tolminske
Ravne. Fotografije sta izdelala Jarmila Wernig in Marjan Grm.
Obema se najlepše zahvaljujem.
Dosedanje raziskave radiolarijev v Sloveniji
Kamnine z radiolariji so v Sloveniji znane iz plasti različnih starosti. Najdeni
so bili v zbruskih skupaj z drugimi fosili. Podrobnejših stratigrafskih raziskav
s pomočjo radiolarijev še nimamo.
Pelagične sedimente z večjo količino kremenove komponente najdemo prvič
v srednjem triasu. V aniziju Ramovš (1972) omenja številne radiolarije
v plasteh roženca med apnencem ilirske stopnje v okolici Ljubljane. Radiolariji
so bili v iliru najdeni v cefalopodnem apnencu pri Bučki in v cefalopodnem
apnencu z roženci vzhodnih Karavank (Ramovš, 1978). V ploščastem
apnencu z roženci, ki med Rečico in Smohorjem nadomešča ploščast dolomit
z roženci, med drugimi mikroorganizmi nastopajo tudi radiolariji (B u s e r ,
1979 b).
Razmere za ohranitev in razvoj radiolarijev so bile posebno ugodne v ladi-
niju, ker se je močno razmahnilo vulkansko delovanje. Radiolariji nastopajo
v plasteh silificiranega apnenca med tufi severno od Novega mesta (Pleni-
čar&Premru, 1977). Med radiolariji, najdenimi v mikritnem apnencu
med plastmi tufa na Pokljuki, je Kolar-Jurkovškova (Goričan&
Kolar-Jurkovšek, v tisku) določila vrste: Acanthosphaera mocki
Kozur & Mostler, Entactinosphaera simoni Kozur & Mostler, Triassospongosp-
haera multispinosa (Kozur & Mostler), Pseudostylosphaera longispinosa Kozur &
Mostler in Cenosphaera clathrata Parona. V langobardu so radiolariji znani
iz zgornjega dela plasti skonca v okolici Idrije, kjer se kremenasti apnenci
menjavajo s tufskimi plastmi (Ramovš, 1978). V zahodnem podaljšku
psevdoziljskih skladov so radiolariji najdeni ob južnem vznožju Julijskih Alp
(Grad&Ferjančič, 1976).
Apnenci v menjavanju s tufi ladinijske starosti so razširjeni tudi drugod
po Sloveniji. Te razvoje lahko primerjamo z ladinijskimi plastmi Južnih Alp,
iz katerih so znane številne dobro ohranjene radiolarijske združbe.
V karniju so našli kalcitizirane in dolomitizirane radiolarije v amfiklinskih
plasteh (Fliigel&Ramovš. 1970). O lepo ohranjenih radiolarijih iz
rdečkastih kremenastih apnencev karnijske starosti v okolici Gornjega Grada
poroča Hemleben (1964). V zgornjetriasnih ploščastih mikritnih apnen-
cih pri Železnikih (Kossmatovi železnikarski apnenci) je Demšar (1981)
skupaj s konodonti našel tudi rekristalizirane radiolarije.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami	119
V	juri in kredi lahko nastopajo radiolariji le v globljemorskem alpskem
razvoju. Posebno perspektivni so sedimenti Slovenskega jarka.
V	zahodnih Karavankah v zgornjem liasu nastopajo apnenci z roženci in
manganovimi laporji, ki bi lahko vsebovali radiolarije. Radiolariji so najdeni
v podobnih plasteh mikritnega apnenca z roženci v vzhodnih Karavankah
(Mioč&Šribar, 1975).
V	severozahodni Sloveniji je v malmu nastajal radiolarijski meljevec, iz
katerega je tudi radiolarijska favna, predstavljena v tem članku. Na meji
zgornja jura — spodnja kreda je za področje alpskega razvoja Slovenije znači-
len svetel mikriten apnenec tipa biancone. Vsebuje tudi radiolarije, vendar
so kalcitizirani. Najdeni so bili zahodno od Krajnih brd na listu Celje (B u s e r ,
1979 b) in v jugovzhodni Sloveniji v okolici Čateža (S i k i ć et al., 1979).
Pelagične sedimente spodnje krede na Tolminskem sestavljajo plasti lapor-
jev, ploščastih apnencev in skrilavcev z radiolariji (Caron&Cousin, 1972).
Sribarjeva (1981) poroča o številnih radiolarijih v spodnjekrednem pela-
gičnem apnencu erozijskih krp vzhodnih podaljškov Karavank in Posavskih
gub v okolici Boča, Rudnice, Bohorja in Bizeljskega. Izloča posebno radiolarijsko
biocono hauterivijske do aptijske starosti. V zgornji kredi so močno prekri-
staljeni radiolariji najdeni v volčanskem apnencu (Ogorelec et al., 1976).
Verjetno nastopajo tudi v zgornjekrednih plasteh lapornih apnencev z roženci
v Krškem hribovju. Iz severne Italije so znani številni lepo ohranjeni radiolariji
iz roženčevih gomoljev v plasteh tipa scaglia.
V	terciarju so pelaški kremenasti sedimenti redkejši. Radiolarije lahko pri-
čakujemo v flišu. Na področju srednje Istre je Magdaleniceva (1972)
našla presedimentirane radiolarije v peščenjakih eocenske flišne serije. Redki
slabo ohranjeni radiolariji so bili najdeni v oligocenskem tufu na širšem ob-
močju celjske in motniške ter v vzhodnem delu laške sinklinale (B u s e r,
1979 b).
Opis nahajališča Perbla—Tolminske Ravne
Nahajališče Perbla—Tolminske Ravne leži severovzhodno od Tolmina (sli-
ka 1) v severnem delu tektonske enote predgorja Julijskih Alp (B u s e r,
ustno sporočilo). Profil obsega plasti od zgornjetriasnega baškega dolomita do
jurskokrednega apnenca biancone.
V	vrhnjem delu profila (slika 2) nastopa temno siv glinasti skrilavec, ki
vsebuje debele plasti črnega roženca. Nad njim leži meljevec (slika 3) z bogato
radiolarijsko favno. Meljevec je zelene do temno rdeče barve. Kamnina je
močno kalcitizirana. Sestoji iz radiolarijev v glinasto kremenovi osnovi, ki ima
drobno laminacijo. Debelina meljevca je 6 m.
Celoten paket plasti glinastega skrilavca z roženci in nad njim ležečega
meljevca B u s e r (1979 a) na podlagi stratigrafske lege uvršča v obdobje
dogger — spodnji malm. Paleontološke je dokazal starost spodaj ležečih liasnih
plasti. Nad skrilavci z roženci in meljevci je v apnencih tipa biancone našel
kalpionele, ki dokazujejo zgornjetithonijsko in berriasijsko starost. Cousin
(1973) je v vrhnjem delu zaporedja plasti skrilavcev z roženci in meljevcev
našel vložke apnenca s foraminifero Conicospirillina basiliensis, ki je značilna
za kimmeridgij in mlajše plasti. Ta del plasti tako uvršča v obdobje od kim-
meridgija do vključno spodnjega tithonija.
120
Spela Goričan
SI. 1. Položajna skica nahajališča Perbla-Tolminske Ravne
Fig. 1. Location sketch map of the Perbla-Tolminske Ravne locality
V	meljevcu smo vzeli 4 vzorce za radiolarijske analize. Radiolariji so zapol-
njeni s kalcedonom ali kalcitom, tako da notranji skeletni elementi niso vidni.
Le redki radiolariji so zapolnjeni z glinasto osnovo. Zunanje lupine so pogosto
kalcitizirane. Bodice in drugi krhki skeletni elementi so pri večini primerkov
poškodovani.
V	vzorcih so bile najdene še redke spongijske spikule in ena sama majhna
bentosna foraminifera. Karbonatnih planktonskih organizmov nismo našli.
Paleontološki opis vrst
Radiolariji so bili izolirani s HF ki.slino po metodi, ki sta jo prva opisala
Pessagno in Newport (1972). Določeni so bili s pomočjo vrstičnega
elektronskega mikroskopa LEITZ-AMR-1600 T. Vzorci in negativi fotografij
so shranjeni na Inštitutu za paleontologijo ZRC SAZU.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami
121
SI. 2. Geološki stolpec nahajališča Perbla-Tolminske Ravne
Fig. 2. Geological column of the Perbla-Tolminske Ravne locality
1/15: Tritrahs casmaliaensis (Pessagno), Tritrahs exotica (Pessagno), Tetratrabs gra-
tiosa Baumgartner, Paronaella mulleri Pessagno, Paronaella cf. paenorbis (Rüst),
Amphibracchium sp., Cenosphaera euganea Squinabol, Orbiculiforma cf. mc-
laughlini Pessagno, Archaeospongoprunum sp., Pantanellium sp., Actinomma sp.,
Triactovia blakei (Pessagno), Emilmna sp., Emiluvia cf. antiqua (Rüst), Napora
cf. bukryi Pessagno, Tetracapsa sp., Urocyrtis sp., Podobursa sp., Podobursa
triacantha (Fischli), Hsuum sp., Lupherium sp., Parvicingula sp., Mirifusus sp.,
Spongocapsula cf. perampla (Rüst)
1/16: Tritrabs sp., Tetratrabs sp., Paronaella sp., Cenosphaera sp., Triactoma sp.,
Emiluvia sp., Podobursa sp., Spongocapsula sp.
1/17: Paronaella sp.. Cenosphaera sp., Triactoma sp.
1/18: Paronaella sp., Cenosphaera sp.
122
Spela Goričan
SI. 3. Zbrusek meljevca z radiolariji, negativ, 12 X
Fig. 3. Thin section of the radiolarian siltstone, negative, 12 X
Phyllum	Protozoa
Subphyllum	Sarcodina
Classis	Reticularia
Subclassis	Radiolaria Müller 1858
Ordo	Polycystida Ehrenberg 1838
Subordo	Spumellariina Ehrenberg 1875
Familia Hagiastridae Riedel 1971, emend. Baumgartner 1980
Subfamilia Tritrabinae Baumgartner 1980
Genus	Tritrabs Baumgartner 1980
Tritrabs casmaliaensis (Pessagno) 1977
Tabla 1, si. 1
1977 Paronaella (?) casmaliaensis n. sp. — E. A. Pessagno, 69, tab. 1,
si. 6—8.
1980 Tritrabs casmaliaensis (Pessagno) — P. O. Baumgartner, 293,
tab. 4, si. 11, tab. 11, si. 10.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami	123
Opis : Hišica sestoji iz treh ramen. Prečni presek ramen je oglat. Vsako
rame je sestavljeno iz treh vzporednih vozlastih grebenov na zgornji in treh
na spodnji strani. Dva sosednja grebena povezujejo prečke, ki oblikujejo dve
vrsti izmeničnih por. Ta struktura je značilna za poddružino Tritrabinae.
Srednji grebeni se na obeh straneh skeleta na sredini združijo v izrazit
trikoten centralni del. Na koncu vsakega ramena so tri bodice. Srednja, ki je
manjša od krajnih dveh, na opisanem primerku (tab. 1, si. 1) ni ohranjena.
Dimenzije: dolžina ramen: 165 //m
širina ramen: 45//m
Stratigrafska in geografska razširjenost: srednji callovij ! oxfordij ali sta-
rejši do srednji / zgornji tithonij (Baumgartner, 1980). Vrsta je bila naj-
dena v Kaliforniji, Romuniji in na Argolidi v Grčiji.
Tritrahs exotica (Pessagno) 1977
Tabla 1, si. 2
1977 Paronaella (?) exotica n. sp. — E. A. Pessagno, 70, tab. 1, si. 12—13.
1980 Tritrahs exotica (Pessagno) — P. O. Baumgartner, 294, tab. 4.
si. 16.
Opis: Hišico sestavljajo tri približno enako dolga ramena. Na njih je
vidna značilna struktura iz treh vzporednih grebenov, ki jih povezujejo drobne
prečke. Ramena se na koncu močno razširijo v okrogle spužvaste izbokline,
na katerih je več krajših bodic.
Dimenzije: dolžina ramen: 250//m
širina ramen: 130 //m
Stratigrafska in geografska razširjenost: zgornji kimmeridgij / spodnji titho-
nij v Kaliforniji (Pessagno, 1977). callovij-oxfordij do tithonij v Romuniji
in Grčiji (Baumgartner, 1980).
Genus Tetratrabs Baumgartner 1980
Tetratrahs gratiosa Baumgartner 1980
Tabla 1, sl. 3
1980 Tetratrabs gratiosa n. sp. — P. O. Baumgartner, 295, tab. 1, sl. 11;
tab. 5, sl. 2—7; tab. 6, sl. 4—7, 9—14; tab. 11, sl. 7—9.
1980 Tetratrabs gratiosa Baumgartner — P. O. Baumgartner et al., 63,
tab. 2, si. 6.
O p i s : Hišica je precej velika. Ima štiri ramena. Centralni del je ploščat.
Struktura ramen je enaka kot pri rodu Tritrabs, sestavljena iz grebenov, ki jih
povezujejo prečke in tvorijo vrste izmeničnih por. Konice ramen se končajo
z dolgo bodico. Na primerku (tab. 1, si. 3) manjkajo tri ramena. Tudi bodica
na edinem ramenu je odlomi j ena.
Dimenzije: dolžina ramena: 390/¿m
širina ramena: 85 //m
Stratigrafska in geografska razširjenost: srednji callovij — oxfordij do
tithonij v Romuniji in na Argolidi v Grčiji (Baumgartner, 1980).
124	Spela Goričan
Familia Patulibracchiidae Pessagno 1971, emend. Baumgartner 1980
Genus Paronaella Pessagno 1971, emend. Baumgartner 1980
Paronaella mulleri Pessagno 1977
Tabla 1, si. 4
1977 Paronaella mulleri n. sp. — E. A. Pessagno, 71, tab. 2, si. 2—3.
1980 Paronaella mulleri Pessagno— P. O. Baumgartner, 304, tab. 9, sl. 8.
O p i s : Hišica ima tri ramena. Stena lupine je spužvasta, vendar pore sicer
nepravilnih oblik kažejo ureditev v smeri ramen. Centralni del je, gledan
s strani, precej visok, gledan z vrha ima pravilno trikotno obliko. Ramena
so glede na centralni del sorazmerno kratka, na koncu se razširijo in spet
zožijo. Končajo se z bodico. Opisani primerek je nekoliko manjši od primerkov,
ki jih je opisal Pessagno (1977).
Dimenzije: dolžina ramen: 170 /um
širina ramen — najožji del: 50 /^m
— najširši del: 65/^m
Stratigrafska in geografska razširjenost: oxfordij — kimmeridgij do tithonij
(Baumgartner, 1980). Vrsta je bila najdena na Argolidi v Grčiji in v Kali-
forniji.
Paronaella cf. paenorbis (Rüst) 1885
Tabla 1, si. 5
cf. 1885 Rhopalastrum paenorbis n. sp. — D. Rüst, 298, tab. 33(8), si. 8.
O p i s : Hišica je široka, sestavljena iz treh ramen. Struktura stene je
spužvasta. Na koncu ramen nima bodic. Primerek (tab. 1, si. 5) se razlikuje
od P. paenorbis (Rüst), ker ima daljša ramena. Izbokline na koncu ramen so
sorazmerno ožje.
Dimenzije: dolžina ramen: 220—240/¿m (117—127/^m)
širina ramen: 100—120//m
širina izbočenega dela: 160 џт (123—150 //m)
dolžina izbočenega dela: 90 џт
V oklepaju so navedene dimenzije po R ü s t u (1885).
Stratigrafska in geografska razširjenost: jurske aptihne plasti pri kraju
Urschlau v Avstriji (Rüst, 1885).
Genus Amphibracchium Hertwig 1879, emend. Baumgartner 1980
Amphibracchium sp.
Tabla 1, si. 6
O p i s : Hišica sestoji iz dveh ramen in ima spužvasto steno. Je precej velika,
vendar sorazmerno kratka in čokata. Srednji del je nekoliko izbočen. Močno
izbočena sta konca obeh ramen.
Dimenzije: dolžina ramen: 210, 245 jnm
širina ramen: 120 //m
širina centralnega dela: 135 џт
širina izboklin na koncu ramen: 180 jum
Stratigrafska in geografska razširjenost: jura ali starejše plasti pred začetkom
krede (Baumgartner, 1980). Rod je bil najden v Kaliforniji in na Argolidi
v Grčiji.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami	125
Familia Ethmosphaeridae Haeckel 1862, emend. Kozur & Mostler 1979
Genus Cenosphaera Ehrenberg 1854
Cenosphaera euganea Squinabol 1903
Tabla 2, si. 1
1903 Cenosphaera euganea n. sp. — S. Squinabol, 109, tab. 8, si. 1.
1977 Cenosphaera euganea Squinabol — S. N. X. Muz a vor, 41, tab. 2,
si. 4.
O p i s : Hišica je kroglasta, ima mrežasto heksagonalno steno. Pore so
okrogle, urejene so v pravilnih vrstah. V ekvatorialni vrsti je približno 20 por.
Premer por je precej večji kot širina prečk med njimi. Primerki rodu Ceno-
sphaera so v izpirkih najbolj pogosti.
Dimenzije: premer hišice: 270 ,¿¿m
premer por: 15 ^m
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsta je bila najdena v plasteh
zgornjekredne scaglie pri Teolu (Italija) in v zgornji juri pri Oberaudorfu
(južna Nemčija).
Familia Orbiculiformidae Pessagno 1973
Genus Orbiculiforma Pessagno 1973
Orbiculiforma cf. mclaughlini Pessagno 1977
Tabla 2, si. 2
cf. 1977 Orbiculiforma mclaughlini n. sp. — E. A. Pessagno, 74, tab. 4,
si. 4—7.
O p i s : Hišica ima obliko visokega diska, robovi so skoraj vertikalni. V sre-
dini ima veliko globoko vdolbino. Iz roba izraščajo kratke bodice. Struktura
stene je spužvasta, pore so okrogle ali ovalne.
Primerki, ki jih je opisal Pessagno (1977), so nekoliko večji, imajo
pentagonalne in heksagonalne pore. Prečke med porami so precej tanjše.
Dimenzije: premer celotne hišice: 245 ^m
premer centralne vdolbine: 135 џт
Stratigrafska in geografska razširjenost: zgornji kimmeridgij/spodnji tithonij
v Kaliforniji (Pessagno, 1977).
Familia Sponguridae Haeckel 1862
Genus Archaeospongoprunum Pessagno 1973
Archaeospongoprunum sp.
Tabla 2, si. 3
O p i s : Hišica sestoji iz ovalne lupine s spužvasto steno in dveh dolgih
polarnih bodic, od katerih ena ni ohranjena. Bodica je ravna, sestavljena iz šestih
močnih grebenov in vmesnih žlebov.
Dimenzije: dolžina lupine: 90 /um
dolžina bodice: 100 /tim
Stratigrafska in geografska razširjenost: Rod je mezozojski ali starejši,
razširjen po vsem svetu (Pessagno, 1977).
126	Spela Goričan
Familia Pantanelliidae Pessagno 1977, emend. Pessagno & Blome 1980
Genus Pantanellium Pessagno 1977
Pantanellium. sp.
Tabla 2, si. 4
O p i s : Hišica sestoji iz majhne kroglaste lupine s heksagonalno mrežasto
steno in dveh polarnih bodic. Pore so velike, okrogle. Na stičiščnih prečk so
razviti močni vozli. Bodici sta dolgi in široki, na obeh je dobro viden sistem
treh žlebov in grebenov.
Dimenzije: širina lupine: 100
dolžina bodic: 150 «m
premer pore: 25 ¡um
Stratigrafska in geografska razširjenost: zgornji trias (karnij) do spodnja
kreda (zgornji aptijy'spodnji albij) (Pessagno&Blome, 1980). Rod je raz-
širjen po vsem svetu v nizkih in srednjih zemljepisnih širinah.
Familia Actinommidae Haeckel 1862, emend. Kozur & Mostler 1979
Genus Actinomma Haeckel 1862
Actinomma sp.
Tabla 2, si. 6
O p i s : Hišica je majhna, kroglasta. Stena zunanje lupine je mrežasta, pore
so okrogle. Iz lupine radialno izraščajo številne kratke bodice, trikotne v pre-
rezu. Bodice imajo piramidasto obliko. Na bazi so široke in se proti vrhu hitro
zožijo. Sestavljajo jih trije izraziti grebeni z vmesnimi žlebovi.
Dimenzije: premer lupine: 115 цт
dolžina bodice: 30 џт
Stratigrafska in geografska razširjenost: Rod je znan od triasa do danes
po vsem svetu (Kozur & Mostler, 1979).
Genus Triactoma Rüst 1885
Triactoma hlakei (Pessagno) 1977
Tabla 2, si. 5
1977 Tripocyclia hlakei n. sp. — E. A. Pessagno, 80, tab. 6, si. 15—16.
O p i s : Hišica je kroglasta. Struktura stene je mrežasta, heksagonalna.
Ima velike okrogle pore. Značilne so tri močne primarne bodice, ki so vedno
krajše od premera zunanje lupine. Med seboj oklepajo kot približno 120®,
Bodice sestavljajo trije širši primarni in trije ožji sekundarni žlebovi. Med
primarnimi in sekundarnimi žlebovi je šest izrazitih zaobljenih grebenov.
Ena od treh bodic ni ohranjena.
Dimenzije: premer lupine: 180 t<m
dolžina bodic: 125 /um
Stratigrafska in geografska razširjenost: zgornji kimmeridgij do spodnji
tithonij v Kaliforniji (Pessagno, 1977).
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami	127
Familia Staurolonchidae Haeckel 1881, emend. Pessagno 1977
Genus Emiluvia Foreman 1973, emend. Pessagno 1977
Emiluvia sp.
Tabla 3, si. 2
Opis : Hišica sestoji iz kvadrataste ploščate lupine in štirih bodic. Lupina
ima na površini številne masivne vozle, ki se nadaljujejo še na bazo bodic.
Bodice izraščajo na vogalih kvadrataste lupine. So masivne, trikotne v prerezu.
Tvorijo jih trije grebeni z vmesnimi žlebovi.
Opisani primerek je slabo ohranjen. Oblika por ni vidna. Vse štiri bodice
so na koncu odlomi j ene. Tako se ne vidita oblika vrha in dolžina bodice, ki sta
značilni za določitev vrste.
Dimenzije: širina lupine: 110 џт
Stratigrafska in geografska razširjenost: Rod je značilen za srednjo in
zgornjo juro po vsem svetu (Pessagno, 1977).
Emiluvia cf. antiqua (Rüst) 1885
Tabla 3, si. 1
cf. 1885 Staurosphaera antiqua n. sp. — D. Rüst, 289, tab. 28(3), si. 2.
cf. 1977 Emiluvia antiqua (Rüst) — E. A. Pessagno, 76, tab. 4, si. 9, 10.
Opis: Hišica sestoji iz kvadrataste ploščate lupine in štirih bodic. Stena
lupine je mrežasta, sestavljena iz enako velikih kvadratnih por. Prečke med
porami so tanke. Na stičiščih tvorijo drobne vozle. Bodice izraščajo na vogalih
lupine. So dolge, tanke, v prerezu trikotne. Sestavljajo jih trije grebeni in
vmesni žlebovi.
Dimenzije: širina lupine:	130/tm
dolžina bodic: 140—170,um
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsta je bila najdena v aptihnih
plasteh pri kraju Urschlau v Avstriji, na Madžarskem, v Svici in v Srbiji
(pri Crnajki). Razteza se od srednjega triasa do tithonija (Rüst, 1885). V Kali-
forniji je bila najdena na meji zgornji kimmeridgij spodnji tithonij (Pes-
sagno, 1977).
Subordo Nassellariina Ehrenberg 1875
Familia Lychnocaniidae Haeckel 1881
Genus Napora Pessagno 1977
Napora cf. hukryi Pessagno 1977
Tabla 3, si. 3
cf. 1977 Napora hukryi n. sp. — E. A. Pessagno, 94, tab. 12, si. 8.
O p i s : Hišica je sestavljena iz dveh segmentov. Ima širok koničast cefalis
in velik, razširjen, nekoliko zaokrožen toraks. Apikalna bodica notranjega
skeletnega elementa je podaljšana v masiven apikalni rog. Stena toraksa je
mrežasta, pore so okrogle. Razporejene so v petih vzporednih vodoravnih
128	Spela Goričan
vrstah. Iz toraksa izraščajo tri rahlo zaokrožene dolge bodice z razvitim sistemom
grebenov in žlebov.
Dimenzije: višina cefalisa in toraksa: 115 /лт
višina apikalnega roga: 60//m
dolžina bodic: 125 џт
Stratigrafska in geografska razširjenost: zgornji kimmeridgij/spodnji tithonij
v Kaliforniji (Pessagno, 1977).
Familia Stichocapsidae Haeckel 1881
Genus Tetracapsa Haeckel 1881
Tetracapsa sp.
Tabla 3, si. 4
Opis: Hišico sestavljajo štirje segmenti. Cefalis je zelo majhen. Toraks
in abdomen sta daljša in širša. Vsi trije tvorijo stožčast vrh hišice. Postabdomen
je največji in ima izrazito kroglasto obliko. Ustje hišice je zaprto. Vsi segmenti
razen cefalisa so perforirani. Stena lupine je mrežasta, heksagonalna. Pore
so okrogle. Pore na postabdominalnem segmentu so precej večje kot pore
toraksa in abdomna.
Dimenzije: višina hišice: 115,am
dolžina prvih treh segmentov: 40 ¡um
širina postabdomna: 90 //m
Stratigrafska in geografska razširjenost: ? zgornji trias, jura — kreda
(Kozur, ustno sporočilo) po vsem svetu.
Familia Syringocapsidae Foreman 1973
Genus Urocyrtis Pantanelli 1880
Urocyrtis sp.
Tabla 3, si. 5
O p i s : Hišica sestoji iz štirih segmentov. Prvi trije segmenti tvorijo visok
stožčast vrh hišice, ki se končuje z močnim apikalnim rogom. Cefalis ni perfo-
riran, toraks in abdomen imata drobne okrogle pore. Postabdomen tvori širok
osrednji del in dolg koničast tubus z zaprtim ustjem. Struktura stene post-
abdomna je mrežasta, heksagonalna. Pore so velike, okrogle. Na tubusu so pore
urejene v vzporednih vertikalnih vrstah. Na osrednjem kroglastem delu pri-
merka (tab. 3, si. 5) ni bodic.
Rod Urocyrtis se loči od rodu Podohursa po tem, da nima bodic na osred-
njem delu. V zadnjem času bolj uveljavljeno ime Syringocapsa Neviani 1900
je mlajše ime za rod Urocyrtis Pantanelli 1880 (Kozur, ustno sporočilo).
Dimenzije: dolžina prvih treh segmentov: 125 џт
srednji del brez tubusa — dolžina: 120//m
širina: 130/^m
dolžina tubusa: 130 um
Stratigrafska in geografska razširjenost: Rod Urocyrtis sega od norija do
krede in je razširjen po vsem svetu (Kozur, ustno sporočilo).
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami	129
Genus Podobursa Wisniov/ski 1889, emend. Foreman 1973
Podobursa sp.
Tabla 3, si. 7
O p i s : Hišica sestoji iz treh segmentov. Cefalis in toraks tvorita ozek
koničast vrh hišice. Abdomen je močno razširjen. Tubus ni ohranjen. Struktura
stene je mrežasta, heksagonalna. Iz abdomna izraščajo tri dolge močne bodice.
Dimenzije: dolžina prvih dveh segmentov: 75 ^m
srednji razširjeni del — dolžina: llO/^im
širina: 130/im
Stratigrafska in geografska razširjenost: Rod Podobursa sega od norija do
krede in je razširjen po vsem svetu (Kozur, ustno sporočilo).
Podobursa triacantha (Fischli) 1916
Tabla 3, si. 6
1916 Theosyringium acanthophorum Rüst var. triacanthus n. var. — H. Fi-
schli, 47, si. 38, 39, 41.
1973 Podobursa triacantha (Fischli) — H. P. Foreman, 226, tab. 13,
si. 1—7.
1977 Podobursa triacantha (Fischli) — S. N. X. Muz a vor, 110, tab. 7,
si. 1—3.
1977 Podobursa triacantha (Fischli) — E. A. Pessagno, 92, tab. 12, si. 6.
O p i s : Hišica sestoji iz štirih segmentov. Proksimalni so trije in tvorijo
kratek stožčast vrh hišice. Med seboj se težko ločijo. Prvi segment — cefalis
ni perforiran, toraks ima zelo drobne pore. Pore na tretjem in četrtem segmentu
so okrogle, struktura stene je mrežasta heksagonalna. Četrti segment je največji
in sestavlja širok kroglast osrednji del, ki se konča s tubusom. Iz srednjega
kroglastega dela izraščajo kratke trikotne bodice, ki jih je lahko od tri do šest,
na opisanem primerku so štiri.
Dimenzije: dolžina prvih treh segmentov: 70 џт
srednji del brez tubusa — dolžina: 120//m
širina: 170 џт
Stratigrafska in geografska razširjenost: jura pri Cittigliu (severna Italija)
(Fischli, 1916), zgornja jura pri Oberaudorfu (južna Nemčija) (M u z a v o r ,
1977), zgornja jura in spodnja kreda v vrtini DSDP Leg 20 v Atlantskem oceanu
(Foreman, 1973), zgornji kimmeridgij/spodnji tithonij do zgornji valanginij
v Kaliforniji (Pessagno, 1977).
Familia H s u i d a e Pessagno & Whalen 1982
Genus Hsuum Pessagno 1977
Hsuum sp.
Tabla 4, si. 1
O p i s : Hišica je multicirtidna (sestavljena iz več segmentov), stožčasta.
Strikture (zožitve) med kamricami niso vidne. Abdomen in postabdominalne
kamrice imajo masivna, prekinjena, navpično potekajoča rebra. Med rebri je
več vrst drobnih okroglih por.
10 — Geologija 26
130	Spela Goričan
Opisani primerek je slabo ohranjen. Manjka mu apikalni rog. Pore so slabo
vidne, večinoma so zapolnjene z drugim materialom. Ker so razporeditev,
velikost, oblika por in značilnosti apikalnega roga zelo pomembna merila za
določitev vrste, ta primerek ne more biti natančneje določen.
Dimenzije: dolžina: 245 jum
največja širina: 150 «m
Stratigrafska in geografska razširjenost: spodnja jura (spodnji pliensbachij)
do spodnja kreda (zgornji valanginij). Rod je bil najden v zahodnem delu
severne Amerike, v Omanu, v Turčiji, Romuniji, Grčiji in Italiji (Pessagno
&Whalen, 1982).
Genus Lupherium Pessagno & Whalen 1982
Lupherium sp.
Tabla 4, si. 2
O p i s : Hišica je multicirtidna, stožčasta. Strikture med kamricami niso
vidne. Začetne kamrice niso ohranjene. Stena hišice ima mrežasto strukturo.
Majhne okrogle pore so urejene v vzporednih navpičnih vrstah. Med vrstami
por so močna, sklenjeno potekajoča rebra.
Dimenzije: največja širina: 145 jum
Stratigrafska in geografska razširjenost: spodnja jura (zgornji pliensbachij)
do srednja jura (bajocij) Kalifornije in Oregona (Pessagno&Whalen,
1982).
Familia Parvicingulidae Pessagno 1977, emend. Pessagno & Whalen,
1982
Genus Parvicingula Pessagno 1977
Parvicingula sp.
Tabla 4, si. 3
O p i s : Hišica je multicirtidna, stožčasta. Dolžina vseh postabdominalnih
kamric je skoraj enaka. Na stikih kamric so razviti vzporedni grebeni. Med
dvema grebenoma so tri vzporedne vrste enako velikih okroglih por. Na opisa-
nem primerku je vrh odlomljen, na začetnih kamricah pore niso vidne.
Dimenzije: višina: 215 jum
največja širina: 120//m
Stratigrafska in geografska razširjenost: srednja jura (spodnji bajocij) do
spodnja kreda (zgornji valanginij; spodnji hauterivij (?)) po vsem svetu v nizkih
in srednjih geografskih širinah (Pessagno & Whalen, 1982).
Genus Mirifusus Pessagno 1977
Mirijusus sp.
Tabla 4, si. 5, 6
O p i s : Hišica ima vretenasto obliko. Proksimalni del je stožčast. V sredini
se hišica močno razširi. Distalni del je kratek, cilindričen. Stena lupine sestoji
iz vzporednih grebenov. Med grebeni sta po dve vrsti poligonalnih por.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami	131
Oba primerka (tab. 4, si. 5, 6) sla nepopolna. Struktura por, ki je najpo-
membnejše merilo za določitev vrste, ni ohranjena. Vrsta tako ne more biti
določena.
Dimenzije: širina: 390 fim
Stratigrafska in geografska razširjenost: zgornji kimmeridgij/spodnji titho-
nij do zgornji valanginij (Pessagno, 1977). Rod je bil najden v Kalifor-
niji, na Japonskem, v Južnih Alpah, v Romuniji in v Grčiji.
Familia Spongocapsulidae Pessagno 1977
Genus Spongocapsula Pessagno 1977
Spongocapsula cf. perampla (Rüst) 1885
Tabla 4, si. 4
cf. 1885 Lithocampe perampla n. sp. — D. Rüst, 315, tab. 39, si. 11.
cf. 1977 Spongocapsula cf. perampla (Rüst) —E. A. Pessagno, 90, tab. 11,
si. 15.
Opis: Hišico sestavlja 5 kamric. Vsaka naslednja kamrica je daljša in
precej širša od prejšnje. Zadnja kamrica je zaokrožena navznoter. Struktura
stene je spužvasta. Primerki iz preiskanih vzorcev se po dimenzijah bistveno
razlikujejo od vseh prej opisanih. Lupina je namreč kar dvakrat večja od ho-
lotipa. Razmerje med višino in širino je enako kot pri holotipu.
Dimenzije: višina: 545 wm (254//rn)
največja širina: 445/<m (200/<m)
V oklepaju so navedene dimenzije po Rüst u (1885).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsta je bila najdena v tithonij-
skem jaspisu iz zahodne Svice (Rüst, 1885) in v plasteh spodnjega tithonija
Kalifornije (Pessagno, 1977). Rod Spongocapsula se prvič pojavi šele v ti-
thoniju in sega do cenomanija (Pessagno, 1977).
Starost meljevca na podlagi radiolarijev
Natančno starost plasti je težko določiti. Zaradi slabe ohranjenosti namreč
v celoti manjkajo rodovi, najbolj občutljivi na diagenetske vplive in hkrati na
okolje, ki imajo najkrajšo stratigrafske razširjenost.
Od vrst, določenih v vzorcih meljevca, ima najkrajšo življenjsko dobo
Paronaella mulleri Pessagno (slika 4), ki sega od vrhnjega dela oxfordij a do
začetka tithonija. Od sredine callovija do tithonija segata še vrsti Tritrahs
casmaliaensis (Pessagno) in T. exotica (Pessagno). Najviše je bila najdena vrsta
Tetratrahs gratiosa Baumgartner, ki izumre na začetku zgornjega tithonija.
Vrste Orhiculiforma mclaughlini Pessagno, Triactoma hlakei (Pessagno),
Emiluvia antiqua (Rüst) in Napora hukryi Pessagno so na sliki 4 prikazane kot
vrste, ki so živele zelo kratek čas. Podatki o njihovi starosti so povzeti po
Pessagnu (1977). Sam avtor v kasnejših publikacijah (Pessagno &
Whalen, 1982) priznava, da imajo biocone, ki jih je določil leta 1977, pre-
kratek razpon. Baumgartner s sodelavci (1980) je primerjal čez dvajset
radiolarijskih profilov s področja Tetide, Atlantskega oceana in zahodne Kali-
fornije. Za zgornjo mejo biocone 2 (Pessagno, 1977), v katero sodijo ome-
njene vrste, je Baumgartner s sodelavci določil konec spodnjega titho-
SI. 4. Stratigrafska razširjenost vrst
Fig. 4. Stratigraphie range of species
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami	133
nija, spodnjo mejo pa premaknil vsaj do oxfordija. Tako imajo te vrste podob-
no stratigrafsko razširjenost kot Tritrabs casmaliaensis (Pessagno) in T. exotica
(Pessagno), pri katerih na sliki 4 lahko vidimo razliko med stratigrafsko raz-
širjenostjo, podano po Pessagnu (1977) in Baumgartnerju (1980).
Z enako obrazložitvijo lahko premaknemo precej nazaj tudi začetek vrst Po-
dohursa triacantha (Fischli), Mirijusus sp. in Spongocapsula cf. per ampia (Rüst).
Po dosedanjih podatkih od določenih rodov edino rod Lupherium ne seže
više od bajocija. Treba je upoštevati, da gre za nov rod, ki dosedaj še ni bil
najden na področju Tetide, in tako njegova stratigrafska razširjenost še ne
more biti potrjena. Možno je tudi, da gre za presedim.entirano, torej mešano
združbo.
Glede na vrste in rodove, najdene v plasteh meljevca med Perblo in Tol-
minskimi Ravnami, lahko sklepamo, da je meljevec z radiolariji nastal v ob-
dobju od zgornjega callovija do spodnjega tithonija. Gotovo pa je, da plasti ne
morejo biti mlajše od sredine tithonija. V plasteh biancone apnenca, ki ležijo
nad meljevcem, je bila namreč paleontološko dokazana že zgornjetithonijska
starost (Bus er, 1979a). Starost meljevca, določena s pomočjo radiolarijev,
se ujema tudi z ugotovitvami Cousin a (1973), ki te plasti s pomočjo fora-
minifer uvršča v kimmeridgij in spodnji tithonij.
Primerjava nahajališča med Perblo in Tolminskimi Ravnami z drugimi
nahajališči Tetide
Radiolarijska favna, najdena med Perblo in Tolminskimi Ravnami, je ne-
popolna in jo zato težko natančno vzporejamo z drugimi nahajališči Tetide.
Odsotnost nekaterih vrst je lahko posledica selektivnega raztapljanja med dia-
genezo, ne pa resnične razlike med radiolarijskimi združbami. Edino rod
Lupherium je bil najden le v profilu Perbla — Tolminske Ravne, drugje na
področju Tetide pa ga ne omenjajo.
Primerjava je možna z angelokastronskim rožencem in formacijo Dhimaina
notranjih Helenidov v Grčiji ter z jaspisnimi plastmi v Romuniji (Baum-
gartner, 1980). Radiolarijske plasti Severnoapneniških Alp (nahajališči
Lehngraben v Avstriji in Oberaudorf v južni Nemčiji), ki jih opisujeta H o 1 z e r
(1980) in M u z a v o r (1977), so mlajše.
Jaspisne plasti romunskih Karpatov so po stratigrafski legi uvrščene v
srednji callovij — oxfordij (Baumgartner, 1980). V njih tako kot med
Perblo in Tolminskimi Ravnami nastopajo vrste Tritrahs casmaliaensis (Pes-
sagno), T. exotica (Pessagno), Tetratrahs gratiosa Baumgartner, Archaeospon-
goprunum sp., Pantanellium sp., Triactoma hlakei (Pessagno), Hsuum sp., Miri-
fusus sp. in Podohursa triacantha (Fischli).
Angelokastronski roženec (Baumgartner, 1980) sestoji iz čistih radio-
larijskih rožencev in kremenastih apnencev. Vmes so pogoste nekaj centimetrov
debele plasti presedimentiranega apnenca. Po stratigrafski legi je uvrščen v ob-
dobje dogger — spodnji malm. Radiolariji kažejo starost oxfordij — kimmerid-
gij. Najdene so bile skoraj vse vrste kot v jaspisnih plasteh v Romuniji. V an-
gelokastronskem rožencu in v meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami
sta skupni še vrsti Paronaella mulleri Pessagno in Amphibracchium sp., ki
v jaspisnih plasteh v Romuniji manjkata.
134
Spela Goričan
Dhimaina formacija (Baumgartner, 1980) leži nad angelokastron-
skim roženceni. Sestavljajo jo radiolarijski meljevci in roženci z redkejšimi
plastmi peščenjaka. Radiolarijsko favno nahajališča Perbla — Tolminske Ravne
lahko primerjamo s spodnjim delom formacije Dhimaina. Vrste, skupne za obe
združbi, so: Tritrahs casmaliaensis (Pessagno), T. exotica (Pessagno) in Tetra-
trahs gratiosa Baumgartner.
Lehngraben (H o 1 z e r , 1980) — v tithonijskih apnencih je bila najdena
vrsta Acanthocircus dicranacanthos Squinabol. Ta vrsta je zelo pogosta in so-
razmerno neobčutljiva na diagenetske vplive. Pojavi se v srednjem tithonij u
in v nahajališču Perbla — Tolminske Ravne manjka. Zato lahko sklepamo, da
je radiolarijska favna iz Lehngrabna mlajša od favne, najdene med Perblo in
Tolminskimi Ravnami.
Oberaudorf (M u z a v o r , 1977) — v radiolarijskih plasteh so bile najdene
vrste Acanthocircus dicranacanthos Squinabol, Sethocapsa cetia Foreman, Se-
thocapsa trachyostraca Foreman in Ditrahs sp., ki so vse mlajše od združbe,
opisane z nahajališča Perbla — Tolminske Ravne. M u z a v o r (1977) to
združbo uvršča v malm. Verjetno gre za starost od srednjega tithonija do za-
četka krede. Iz Oberaudorf a niso znane vrste Tritrahs casmaliaensis (Pessagno),
T. exotica (Pessagno), Tetratrahs gratiosa Baumgartner in Paronaella mulleri
Pessagno, ki so med Perblo in Tolminskimi Ravnami sorazmerno pogoste in ne
segajo više od sredine tithonija.
Slovar najpomembnejših izrazov za skeletne elemente
slovensko
hišica
lupina
mrežasta
spužvasta
prečka
bodica
rame
apikalni rog
angleško
test
Shell
latticed
spongy
bar
spine
arm
apical horn
nemško
Gehäuse (n)
Schale (f)
Gitterschale
spongiöse Schale
Balken (m)
Stachel (m)
Arm (m)
Apicalhorn (n)
francosko
test (m)
coque (f)
treillissée
spongieuse
barre (f)
épine (f)
bras (m)
corne apicale (f)
Radiolariji reda Polycystida imajo trden skelet iz opalne kremenice,
ki se imenuje hišica. Hišica je sestavljena iz ene ali več koncentričnih lupin.
Lupino gradita dve vrsti skeletnih elementov — prečke in bodice. Prečke so na
obeh straneh povezane z drugimi elementi, medtem ko so bodice na eni strani
proste. Po strukturi ločimo mrežasto in spužvasto lupino. Mrežasta lupina (tab.
1, si. 1—3; tab. 2, si. 1, 4—6; tab. 3, si. 1—7; tab. 4, si. 1—3, 5—6) je zgrajena
iz prečk, ki povezane tvorijo ozko razmaknjene pore. Pore so pravilno razpo-
rejene, navadno v obliki šesterokotne mreže. Spužvasto lupino (tab. 1, si. 4—6;
tab. 2, si. 2, 3; tab. 4, si. 4) gradijo sorazmerno tanke prečke, ki se zamotano
prepletajo v debelo, nepravilno, tridimenzionalno mrežo.
Po obliki in simetriji hišice delimo red Polycystida na dva podredova:
Spumellariina in Nassellariina. Za podred Spumellariina
so značilne radialno simetrične oblike: kroglaste (tab. 2, si. 1, 4—6), diskaste
(tab. 2, si. 2), valjaste (tab. 2, si. 3) ali sestavljene iz dveh, treh ali štirih ramen
Radiolarians from the Jurassic siltstone	135
(tab. 1, si. 1—6). Hišice spumelarij navadno sestoje iz dveh do petih koncentrič-
nih lupin. Hišice podreda Nassellariina so bilateralno heteropolarno si-
metrične. Sestavljene so iz enega ali več segmentov. Med prvim in drugim seg-
mentom je skeletni element, sestavljen iz ene prečke in sedmih bodic, ki se lahko
podaljšujejo navzven (tata. 3, si. 3, 5—7), Podaljšek apikalne bodice se imenuje
apikalni rog (tata. 3, si. 3, 5, 7).
Radiolarians from the Jurassic siltstone between Perbla
and Tolminske Ravne
Summary
Radiolarians are known in Slovenia (NW Yugoslavia) from strata of various
ages. They were found in thin sections together with other fossil groups.
Detailed stratigraphie analyses by means of radiolarians had not been made
previously, so we started to examine them sistematically.
Location of the radiolarian section
In this paper Jurassic radiolarian fauna from the siltstone of the Perbla —
Tolminske Ravne locality is presented (Figures 1—3). The section is situated
a few kilometres north-east of Tolmin in the foothills of the Julian Alps. The
sediments from the Upper Triassic to the Lower Cretaceous belong to the
deeper — sea development of the Slovene trench. The stratigraphy of the
broader part of the Perbla — Tolminske Ravne section and its environment
was described by Cousin (1973) and B u s e r (1979a).
The age of the siltstone on the basis of radiolarians
In the siltstone samples 24 radiolarian species were determined. They are
itemized in Figure 2 and shown in plates 1—4.
Among the species determined in the siltstone samples Paronaella mulleri
(Pessagno) has the shortest stratigraphie range (Figure 4). It ranges from the
Upper Oxfordian to the beginning of the Tithonian. Tritrahs casmaliaensis
(Pessagno) and Tritrahs exotica (Pessagno) also range from the Middle Callo-
vian to the Tithonian. Tetratrahs gratiosa Baumgartner was found at the higher
level. It becomes extinct at the beginning of the Upper Tithonian.
In Figure 4 Crhiculiforma mclaughlini Pessagno, Triactoma hlakei (Pes-
sagno), Emiluvia antiqua (Rüst) and Napora hukryi Pessagno are shown as
species which had a very short stratigraphie range. The data about their stra-
tigraphie range are taken from Pessagno (1977). For the upper limit of
biozone 2 (Pessagno, 1977), which includes the above — mentioned species,
Baumgartner et al. (1980) defined the end of the Lower Tithonian and
displaced the lower limit at least back to the Oxfordian. So all these species
have a similar stratigraphie range to that of Tritrahs casmaliaensis (Pessagno)
and Tritrahs exótica (Pessagno), where we can see the difference between the
stratigraphie ranges defined by Pessagno (1977) and Baumgartner
(1980) (Figure 4). The same explanation can be used to displace the first appea-
rance of Podohursa triacantha (Fischli), Mirifusus sp. and Spongocapsula cf.
perampla (Rüst).
136	Spela Goričan
Only the genus Lupherium seems to be restricted to the Bajocian and older
ages according to reports available so far. Most likely the stratigraphie range
of Lupherium should be extended to the Upper Jurassic. It is also possible that
part of the radiolarian fauna from the samples investigated was redeposited.
From the species and genera found in the siltstone beds between Perbla and
Tolminske Ravne we can infer that the siltstone with radiolarians belongs to
an upper Callovian — lower Tithonian age. It is certain that the siltstone beds
cannot be younger than the middle of Tithonian for in limestones of the bian-
cone type overlying the siltstone the Upper Tithonian age was paleontologically
established (B u s e r , 1979a). The age of the siltstone determined by radio-
larians is in accordance with the statement of Cousin (1973), who places
these layers in the Kimmeridgian and Lower Tithonian on the basis of forami-
nifers.
Faunal correlation with other sites of the Tethyan realm
The radiolarian association found between Perbla and Tolminske Ravne
is not complete so it is hard to correlate it exactly with other Tethyan sites.
The absence of some species in the samples collected between Perbla and Tol-
minske Ravne could be the effect of selective preservational processes during
diagenesis.
Nevertheless a correlation is possible with the Angelokastron Chert and the
Dhimaina Formation of the Argolis Peninsula in Greece and with the Jasper
Beds in Romania (Baumgartner, 1980). The radiolarian beds of the
"Nördlichen Kalkalpen" (sites: Lehngraben in Austria and Oberaudorf in
southern Germany) described by H o 1 z e r (1980) and M u z a v o r (1977) are
younger.
The Jasper Beds of the Romanian Carpathians are most probably restricted
to a middle Callovian — Oxfordian age (Baumgartner, 1980). Tritrahs
casmaliaensis (Pessagno), Tritrahs exotica (Pessagno), Tetratrahs gratiosa Baum-
gartner, Archaeospongoprunum sp., Pantanellium sp., Triactoma blakei (Pes-
sagno), Hsuum sp., Mirifusus sp. and Podohursa triacantha (Fischli) occur in the
Jasper Beds as in the samples between Perbla and Tolminske Ravne.
The Angelokastron Chert (Baugartner, 1980) is determined approxi-
mately as late Dogger — early Malm on the basis of its stratigraphie position.
The radiolarians point to an Oxfordian — Kimmeridgian age. Almost all the
species reported from the Jasper Beds were found here too. In the Angelo-
kastron Chert and in the Perbla — Tolminske Ravne siltstone Paronaella mul-
leri Pessagno and Amphihracchium sp. are also found, but they are absent in
the Jasper Beds.
The Dhimaina Formation (Baumgartner, 1980) overlies the Angelo-
kastron Chert. Radiolarian fauna from the Perbla — Tolminske Ravne site
could be correlated with the lower member of the Dhimaina Formation. Species
which both radiolarian assemblages have in common are: Tritrahs casma-
liaensis (Pessagno), Tritrahs exotica (Pessagno) and Tetratrahs gratiosa Baum-
gartner.
Lehngraben (H o 1 z e r , 1980) — Here in Tithonian limestones Acantho-
circus dicranacanthos Squinabol characteristic of the Middle Tithonian and
younger ages was found. It is absent in the Perbla — Tolminske Ravne samples.
Radiolarians from the Jurassic siltstone	137
It could be concluded that radiolarian fauna from Lehngraben is younger than
fauna found between Perbla and Tolminske Ravne.
Oberaudorf (M u z a v o r , 1977) also seems to be younger. In radiolarian
beds Acanthocircus dicranacanthos Squinabol, Sethocapsa cetia Foreman, Se-
thocapsa tr achy o strac a Foreman and Ditrahs sp. were found. They are all
younger than the association of Perbla — Tolminske Ravne. M u z a v o r (1977)
places this association in Malm. Most probably the radiolarian beds belong to
the period from the Middle Tithonian to Early Cretaceous. Tritrahs casma-
liaensis (Pessagno), Tritrahs exotica (Pessagno), Tetratrahs gratiosa Baumgart-
ner and Paro7taella mulleri Pessagno are not reported from Oberaudorf. They
are relatively abundant between Perbla and Tolminske Ravne and do not
extend higher than the middle of Tithonian.
The investigations of Jurassic radiolarians from the Perbla — Tolminske
Ravne section are satisfactory, for they made it possible to determine the Callo-
vian — Lower Tithonian age of the siltstone. It is therefore our intention to
widen the investigations of radiolarians to a broader part of Slovenia.
Literatura
Baumgartner, P. O. 1980, Late Jurassic Hagiastridae and Patulibracchiidae
(Radiolaria) from the Argolis Peninsula (Peloponnesus, Greece). — Micropaleontology
26/3, 274—322, New York.
Baumgartner, P. O., De We v er, P. & Kocher, R. 1980, Correlation
of Tethyan Late Jurassic — Early Cretaceous Radiolarian events. — Cah. de Micro-
paléont. 2, 23—72, tab. 1—6, Paris.
B u s e r, S. 1979 a, Jurassic Beds in Slovenia. — 16th european micropaleont.
coll., 27—36, Ljubljana.
B u s e r, S. 1979 b, Tolmač za list Celje. — Zvezni geol. zavod, 1—72, Beograd.
Carón, M. & Cousin, M. 1972, Le sillon slovène: les formations terrigènes
crétacées des unités externes au Nord-Est de Tolmin (Slovénie occidentale). — Bull.
Soc. Géol. France 7/14, 34—45, Paris.
Cousin, M. 1973, Le sillon slovène: les formations triassiques, jurassiques et
néocomiennes au Nord-E.st de Tolmin (Slovénie occidentale, Alpes méridionales) et
leurs affinités dinariques. — Bull. Soc. Géol. France 7/15, 326—339, Paris.
Demšar, M. 1981, Železnikarski apnenci in dolomiti. — rokopis. Diplomska na-
loga, Knjižnica katedre za geologijo in paleontologijo, Ljubljana.
Fischli, H. 1916, Beitrag zur Kenntnis der fossilen Radiolarien in der Rigi-
nagelfluh. — Mitt. Natur. Gesellschaft in Winterthur 11, 44—47, Winterthur.
Flügel, H. W. & Ramovš, A. 1970. Zur Kenntnis der Amphiclinen —
Schichten Sloweniens. — Geol. vjesnik 23, 21—37, tab. 1—2, Zagreb.
Foreman, H. P. 1973, Radiolaria from DSDP Leg 20. — V: Heezen, B. C.
et al., Initial Reports Deep Sea Drilling Project 20, 249—>305, Washington.
Goričan, Š. & Kolar-Jurkovšek, T. 1983, Some Triassic and Jurassic
Radiolarians fiom Slovenia (NW Yugoslavia). — v tisku.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976, Tolmač za list Kranj. — Zvezni geol.
zavod, 1—70, Beograd.
Hemleben, C. 1964, Geologisch — paläontologische Untersuchungen im Gebiet
zwischen Gornji Grad (Oberburg) und Nova Štifta (Neustift) in Nordslowenien (Ju-
goslawien). rokopis, Diplomsko delo, München.
H o 1 z e r , H. L. 1980, Radiolaria aus Ätzrückständen des Malm und der Unter-
kreide der Nördlichen Kalkalpen (Österreich). — Ann. Naturhist. Mus. Wien 83,
153—167, tab. 1—2, Wien.
138	Spela Goričan
Kozur, H. & Mostler, H. 1979, Beiträge zur Erforschung der mesozoischen
Radiolarien. Teil Iii: Die Oberfamilien Actinommacea Haeckel 1862 emend., Arti-
scacea Haeckel 1882, Multiarcusellacea nov. der Spumellaria und triassische Nasel-
laria. — Geol. Paläont. Mitt. 9/1—2, 1—132, Innsbruck.
Magdalenić, Z. 1972, Sedimentologija fliških naslaga srednje Istre. — Priro-
doslovna istraživanja 39, Acta geologica 7/2, 71—100, tab. 1—9, Zagreb.
M i o č , P. & S r i b a r , L. 1975, Jurski skladi v severnih Karavankah. — Geo-
logija 18, 87—97, Ljubljana.
Muza vor. S. N. X. 1977, Die oberj;irassische Radiolarienfauna von Ober-
audorf am Inn. — Rokopis, Disertacija, München.
Ogorelec, B., Šribar, L. & Buser, S. 1976, O litologiji in biostrati-
grafiji volčanskega apnenca. — Geologija 19, 125—151, Ljubljana.
Pessagno, E. A. Jr. 1971, Jurassic and Cretaceous Hagiastridae from the
Blake — Bahama Basin (Site 5 A, Joides Leg 1) and the Great Valley Sequence, Cali-
fornia Coast Ranges. — Bull. Amer. Paleont. 60/264, 1—83, New York.
Pessagno, E. A. Jr. 1973, Upper Cretaceous Spumellariina from the Great
Valley Sequence, California Coast Ranges. — Bull. Amer. Paleont. 63/276, 49—102,
tab. 9—21, New York.
Pessagno, E. A. Jr. 1977, Upper Jurassic Radiolaria and radiolarian bio-
stratigraphy of the California Coast Ranges. — Micropaleontology 23/1, 56—113, New
York.
Pessagno, E. A. Jr. & Newport, R. L. 1972, A technique for extracting
Radiolaria from radiolarian cherts. — Micropaleontology 18, 231—234, New York.
Pessagno, E. A. Jr. & B1 o m e, C. D. 1980, Upper Triassic and Jurassic
Pantanelliidae from California, Oregon and British Columbia. — Micropaleontology
26/3, 225—273, New York.
Pessagno, E. A. Jr. & Whalen, P. A. 1982, I,ower and Middle Jurassic
Radiolaria (multicyrtid Nassellariina) from California, east —^ central Oregon and the
Queen Charlotte Islands, B. C. — Micropaleontology 28/2, 111—169, New York.
Pleničar, M. &Premru, U. 1977, Tolmač za list Novo mesto. — Zvezni
geol. zavod, 1—61, Beograd.
Ramovš, A. 1972, Mikrofauna der alpinen und voralpinen Trias Sloweniens.
— Mitt. Ges. Geol. Bergbaustud. 21, 413—426, Innsbruck.
Ramovš, A. 1978, Geologija. — Skripta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
Rüst, D. 1885, Beiträge zur Kenntnis der fossilien Radiolarien aus Gesteinen
der Jura. — Paleontographica 31 (3/7), 269—321, tab. 26—45, Stuttgart.
Rüst, D. 1898, Neue Beiträge zur Kenntnis der fossilien Radiolarien aus Ge-
steinen des Jura und der Kreide — Paleontographica 45, 1—67, Stuttgart.
Squinabol, S. 1903, Le Radiolarie dei noduli selciosi nella Scaglia degli
Euganei: Contributione. — Riv. Italiana Paleont. 9, 105—150, Bologna.
Šikič, K., Bäsch, O. & Simunić, A. 1979, Tumač za list Zagreb. —
Zvezni geol. zavod. 1—81, Beograd.
Sri bar, L. 1981, Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank in Posavskih
gub. — Geologija 24/2, 303—317, Ljubljana.
Tabla 1 — Plate 1
Vse povečave 100 X — Ali magnifications 100 X
1	Tritrabs casmaliaensis (Pessagno)	4 Paronaella mulleri Pessagno
2	Tritrabs exotica (Pessagno)	5 Paronaella cf. paenorbis (Rüst)
3	Tetratrabs gratiosa Baumgartner	6 Amphibracchium sp.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami
139
140	Spela Goričan
Tabla 2 — Plate 2
Vse povečave 200 X — Ali magnifications 200 X
1	Cenosphaera euganea Squinabol
2	Orhiculiforma cf. mclaughlini Pessagno
3	Archaeospongoprunum sp.
4	Pantanellium. sp.
5	Triactoma hlakei (Pessagno)
6	Actinomma sp.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami
141
142	Spela Goričan
Tabla 3 — Plate 3
Vse povečave 200 X — Ali magnifications 200 X
1	Emiluvia cf. antiqua (Rüst)
2	Emiluvia sp.
2 Napora cf. bukryi Pessagno
4	Tetracapsa sp.
5	Urocyrtis sp.
6	Podohursa triacantha (Fischli)
7	Podohursa sp.
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami
143
144	Spela Goričan
Tabla 4 — Plate 4
1	Hsuum sp., 200 X
2	Lupherium. sp., 200 X
3	Parvicingula sp., 200 X
4	Spongocapsula cf. perampla (Rüst), 100 X
5, 6 Mirifusus sp., 100 X
Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami
145
10 — Geologija 26
Hidrogeologija
Hydrogeology
GEOLOGIJA 26, 149—186 (1983), Ljubljana
UDK 556.332:551.44(497.12) = 40
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère
karstique
Obdelava črpalnih poizkusov v kraškem vodonosniku
Primož Krivic
Geološki zavod, 61000 Ljubljana, Parmova 33
Résumé
Les pompages d'essai ont été réalisés sur dix forages répartis sur les
secteurs nord et nord-ouest de l'aquifère de Kras (Slovénie, Yougosla-
vie). L'allure générale des courbes obtenues lors des dix essais permet de
distinguer plusieurs types d'évolution: évolution selon un régime transi-
toire tel qu'on peut l'observer dans un milieu poreux homogène, évolu-
tion avec stabilisation rapide ou même immédiate, évolution influencée
par l'effet de capacité et les pertes de charge anormales au niveau de
l'oixvrage. Les forages étudiés sont tous aquifères (100 %). Chaque forage
appartient soit aux zones drainantes à forte transmisivité apparente (40 %
des cas), soit aux sous-systèmes, domaines peu perméables. 70 % des lieux
explorés par les forages peuvent fournir des débits suffisants pour l'ali-
mentation en eau, soit pour les besoins locaux, soit régionaux.
Kratka vsebina
Crpalni poizkusi v kraško-razpoklinskem vodonosniku so bili izvedeni
v desetih vrtinah, ki so izvrtane na severnem in zahodnem delu Krasa.
Po obliki krivulj znižanja gladine podtalnice v odvisnosti od časa med
črpanjem smo lahko ločili tri tipe znižanja: razvoj znižanja v prehodnem
stanju, kakršnega lahko opazujemo v homogeni porozni sredini, zelo
hitro ali celo takojšnjo ustalitev gladine podtalnice v vrtinah in razvoj
znižanja pod vplivom kapacitete vodnjaka in nenormalnih tlačnih izgub
v okolici črpalne vrtine. Vse vrtine na tem področju so vodonosne
(100 %). Vrtine so locirane bodisi v drenažnih conah z visoko navidezno
transmisivnostjo (40 % vrtin) ali v slabo prepustnih podsistemih. Kar
70 % lokacij preiskanih z vrtinami omogoča izkoriščanje za vodooskrbo,
bodisi za lokalne ali pa tudi za regionalne potrebe.
Avertissement. Cet article constitue la troisième et dernière partie d'un mémoire
sous titre: «Étude hydrodynamique d'un aquifère karstique» présenté par l'auteur
en vue d'une soutenance de thèse de Docteur-ingénieur à l'Université Montpellier II,
France, année 1981. Les deux premières parties ont été publiées dans les fascicules
1 et 2, de l'année 1982, de la GEOLOGIJA.
Pojasnilo. Članek predstavlja tretji in zadnji del doktorske disertacije z naslovom;
»Studija hidrodinamike kraškega vodonosnika«, ki jo je avtor zagovarjal leta 1981
na Univerzi Montpellier II v Franciji. Prva dva dela sta izšla v 1. in 2. delu revije
GEOLOGIJA v letu 1982.
150	Primož Krivic
Introduction
Contrairement aux parties précédentes (P. Krivic, 1982a, 1982b) dans
lesquelles nous avons traité des variations naturelles des niveaux piézométri-
ques, nous examinerons ici des phénomènes provoqués par pompages dans les
forages.
Comme on le sait, les essais par pompage ont pour but de déterminer: les
caractéristiques hydrauliques des ouvrages, les débits de production, et d'éva-
luer les paramètres hydrodynamiques de la couche aquifère. La validité de
l'interprétation dépendra du choix de la méthode par rapport au problème
posé et aux mesures disponibles.
L'approche du problème nécessiterait une description très fine de la géo-
métrie du milieu constitué par une matrice rocheuse plus ou moins poreuse
divisée par des discontinuités très conductrices. Il apparaît qu'en général la
matrice rocheuse, malgré sa porosité, se caractérise par une perméabilité négli-
geable devant celle du massif fissuré et que les réseaux d'écoulement dépendent
principalement de la répartition et de la géométrie des discontinuités.
Dans les roches calcaires fissurées, les modes d'écoulement et la géométrie
des magasins sont d'une complexité telle qu'on ne dispose pas encore actuel-
lement de solution mathématique d'interprétation totalement satisfaisante.
Les méthodes pour la détermination des propriétés hydrauliques des
aquifères fissurés sont proposées par A. C. GRINGARTEN, H. J. RAMEY
et P. A. WITHERSPOON. Aussi, nous avons utilisé dans ce travail des mé-
thodes d'interprétation classiques qui ne sont strictement valables que pour
des aquifères poreux (homogènes, isotropes et d'extension infinie). Il est bien
évident que les paramètres obtenus ainsi n'ont plus de signification physique;
il s'agit de valeurs apparentes (transmissivité apparente (Ta) d'un milieu poreux
homogène équivalent) qui permettent essentiellement de comparer les résultats
des essais que nous avons réalisés. La comparaison facile des essais entre eux
justifie l'application de ces méthodes, mais les valeurs absolues de paramètres
ainsi obtenus n'ont évidemment aucune autre signification.
Dans le cadre de ce travail, les essais par pompage on été réalisés sur dix
forages. Nous allons examiner les résultats de tous ces essais regroupés par
»types« d'évolution; soit que les forages sont situés sous des zones drainantes
de l'aquifère; soit qu'ils ne recoupent que des fissures de domaines peu
preméables.
CHAPITRE I
Structure du milieu karstique et lois d'écoulement
Avant d'examiner les méthodes disponibles pour l'interprétation des essais
par pompage, il est utile de rappeler brièvement les modes d'écoulement dans
le milieu karstique, mode d'écoulement lié à la structure de ce milieu.
Alors que dans un milieu poreux on admet généralement l'hypothèse de
l'écoulement laminaire, confirmée dans la plupart des cas par les mesures
expérimentales, en milieu fissuré, cette hypothèse n'est pas toujours justifiée
car les vitesses d'écoulement peuvent atteindre dans les fentes des valeurs
importantes. Ceci conduit à rechercher les vitesses critiques pour lesquelles
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	151
l'écoulement devient turbulent, alors en dehors des limites de validité de la
loi de Darcy.
En conséquence, il apparaît que, pour des fissures d'ouverture supérieure
à 1 cm, le régime de l'écoulement de l'eau doit être, le plus souvent, turbulent
surtout si l'on considère que l'écoulement est presque toujours non parallèle,
compte tenu de la forme des fentes. Les fractures ouvertes ne sont ni planes,
ni continues et les lois de perte de charge dépendent de leur conformation et
du régime d'écoulement. En régime laminaire, la loi d'écoulement s'écrit:
V	= —K.i
où V est la vitesse de filtration, K est le coefficient de perte de charge (coef-
ficient de Darcy en milieu poreux), ou coefficient de perméabilité, et i le
gradient hydrauhque pris dans le sens de l'écoulement.
D'après des résultats théoriques et expérimentaux (C. Louis, 1974),
les écoulements dans les milieux fissurés peuvent être classés dans les cinq
domaines suivants:
—	écoulement parallèle laminaire,
—	écoulement parallèle turbulent hydrauliquement lisse,
—	écoulement turbulent complètement rugueux,
—	écoulement laminaire non parallèle,
—	écoulement turbulent non parallèle.
La loi de Darcy ne peut donc être vérifiée que pour deux régimes de
l'écoulement où les pertes de charge sont linéaires: les régimes de l'écoulement
laminaire parallèle et non parallèle.
En dehors de ces domaines, la relation liant la vitesse de l'écoulement et
le gradient de perte de charge peut s'écrire:
V = — K |/r (formule de CHEZY)
où K représente la conductivity hydraulique (C. Louis, 1974; G. Castany
et J. M arg at, 1977).
Souvent est invoqué un régime intermédiaire laminaire-turbulent dont
l'expression générale est:
V	= — Ki"
où n serait compris entre 1 et 0,5.
Dans le cas de l'écoulement radial autour d'un forage, la vitesse de l'écoule-
ment varie suivant la distance à l'axe du forage. Les forces d'inertie qui
augmentent ciuand la vitesse de l'écoulement croît viennent s'ajouter aux
forces de viscosité. Il existe donc un nombre de REYNOLDS limite au-delà
duquel les pertes de charge ne sont plus linéaires. Le nombre de REYNOLDS
de l'écoulement en un point est donc inversement proportionnel à la distance
de ce point à l'axe du forage. Le régime de l'écoulement, dépendant de la valeur
de Re, peut donc changer à une certaine distance du forage; il peut ainsi passer
à un écoulement à pertes de charge quadratiques. C. Rayneau (1972)
a calculé les distances à Taxe du forage pour lesquelles s'établit un certain
nombre de Reynolds, pour un débit donné.
Ainsi, si on prend comme nombre de Reynolds limite de l'écoulement
à pertes de charge linéaire, la valeur de 1, on constate que le rayon limite
152	Primož Krivic
de changement de régime de l'écoulement est de 27,8 m à 0,1 l/s, 278 m à
11/s et 2780 m à 10 Vs (G. Marjolet et J. Salado, 1975). Le domaine
des pertes de charges quadratiques autour du forage peut donc être très
grand.
La structure du milieu joue un rôle important dans l'organisation des
écoulements dans les aquifères karstiques. D'après C. Louis (1974), le milieu
fissuré peut être considéré comme continu ou discontinu. Cela dépend unique-
ment de l'échelle relative du phénomène étudié et du modèle de fracturation
caractérisé, par exemple, par la distance moyenne de fractures élémentaires.
Il sera légitime de considérer un milieu fissuré comme continu si la dimen-
sion des blocs élémentaires est négligeable devant la dimension du phénomène
considéré.
Dans le cas des karsts, la dimension du réseau conducteur n'est pas né-
glieable, évidemment, par rapport aux dimensions de l'ouvrages. Il est donc
extrêmement important de comparer l'extension des fractures (métriques,
décamétriques, etc ...) et le rayon d'action des essais hydrauliques dans les
forages.
Le milieu doit être considéré comme discontinu et hétérogène. Une extra-
polation de résultats de mesures ponctuelles à de grands volumes conduirait
à de graves erreurs.
L'évolution d'un pompage est étroitement liée à la position de l'ouvrage
dans le champ d'hétérogénéité du système karstique, dans lequel on distingue
des zones drainantes (des chenaux ou conduits drainants) juxtaposées aux
zones peu perméables (C. Drogue, 1974).
Les forages peuvent être situés soit sur les zones drainantes ou à leur
proximité immédiate, soit dans les domaines ou »blocs« peu perméables.
L'évolution d'un pompage n'est pas la même dans les deux cas, car dans les
réseaux de minces fissures les circulations sont lentes et peuvent être laminai-
res, par contre dans les réseaux de chenaux ou conduits, les écoulements sont
plus rapides et peuvent être turbulents; la loi de Darcy n'est alors pas
vérifiée.
Les conditions aux limites interviennent aussi car les célérités de propa-
gation des ondes piézométriques (diffusivité apparente élevée) sont telles que
les limites de l'aquifère sont atteintes rapidement. Il s'agit, soit des limites
à potentiel constant (plan d'eau libre, ligne de sources, ou aquifère adjacent
très conducteur), soit des limites imperméables (encaissant marneux par
exemple).
CHAPITRE II
Objectifs poursuivis
Avec les pompages, nous avons poursuivi deux objectifs, l'un appliqué
et l'autre théorique:
—	le premier étant la définition des caractéristiques des forages eux-
mêmes et les débits d'exploitation,
—	le deuxième objectif vise à améliorer la connaissance des propriétés
hydrodynamiques de l'aquifère karstique.
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	153
CHAPITRE m
Méthodes d'interprétation
1.	Essai de puits
Comme on le sait, le rabattement s observé dans un puits de pompage en
régime permanent est souvent la somme de deux composantes, dont l'une est
Unéaire et l'autre quadratique par rapport au débit.
s = EQ + CQ2
Le coefficient B est constant pour un forage. Il est fonction des caracté-
ristiques transmissivité T et coefficient d'emmagasinement S de l'aquifère,
de la pénétration partielle ainsi que du remaniement éventuel autour de la
crépine. Le coefficient C est également constant pour le forage. Il dépend
de la nature du tubage et de la crépine, de la géométrie du puits, des accessoires
utilisés.
L'équation précédente peut s'écrire sous la forme:
s/Q - B + CQ
qui est une éciuation du 1er degré. Les rabattements spécifiques en fonction
du débit s'alignent sur une droite d'ordonnée à l'origine B et de pente C.
2.	Essai de nappe
2.1.	Régime transitoire
Nous ne reprendrons pas, dans le cadre de ce travail, les théories relatives
aux méthodes d'interprétation qui sont très classiques (J. Forkasiewicz,
1977, G. P. Kruseman et N. A. de Ridder, 1974).
2.2.	Régime permanent
2.2.1. Méthode de THIEM
THIEM fut un des premiers à utiliser plusieurs piézomètres pour mesurer
la transmissivité d'un aquifère. Il démontra que, dans un aquifère homogène,
isotrope et d'une extension infinie, la transmissivité de l'aquifère peut s'expri-
mer par la formule:
dans laquelle T est la transmissivité de l'aquifère en mVs,
Q est la débit de pompage en mVs,
ri et Г2 sont les distances en mètres entre le puits d'essai et les
piézomètres,
Si et S2 sont les rabattements stabilisés en mètres dans les piézo-
mètres.
154	Primož Krivic
2.2.2. Méthode de CHEZY-KRASNOPOLSKI
Pour les écoulements turbulents dans les chenaux et fissures A. Krasno-
p o 1 s k i a obtenu, d'après la formule de CHEZY
v = k/T
et avec une démarche analogue à celle de D up uit, pour débit du puits Q
la relation simplifiée suivante (G. V. B o g o m o 1 o v et G. V. Silin-
Bekčurin, 1959):
Q = 2п кН /rs avec
r: rayon du puits (m); s: rabattement stabilisé (m); H: épaisseur saturée de la
couche aquifère (m).
Nous avons donc appliqué cette formule approximative pour le calcul de la
conductivité:
CHAPITRE IV
Conditions expérimentales
Les essais ont porté sur dix forages répartis sur les secteurs nord et nord-
ouest de l'aquifère étudié. Huit forages (B-1 à B-8) exécutés en 1977 furent
implantés le long de la vallée de Brestovica. Deux forages, réalisés en 1979,
sont situés dans la doline de Avber (V-2) et dans la doline de Kazlje (V-1). Tous
les ouvrages sont reportés sur la carte de la figure 1 de l'article P. Krivic
1982a.
Il est important de signaler que le mode d'exécution des pompages d'essai
était différent d'un forage à l'autre. L'équipement des forages, leur trop faible
diamètre et le manque de piézomètres, ne nous ont pas permis de faire toutes
les mesures souhaitées. Trop fréquemment, les pompages d'essai ont été exé-
cutés à l'air comprimé (pompage par émulsion) et les rabattements n'étaient
pas observés pendant la descente du niveau piézométrique. Dans ces cas là, les
rabattements ont été mesurés à la remontée seulement après l'arrêt du pompage
et les rabattements maximum sont obtenus par extrapolation des courbes de la
remontée en coordonnées arithmétiques et semi-logarithmiques. Malgré tout,
nous avons tenté d'obtenir le maximum d'informations de chaque essai.
Tous les essais de pompage se sont déroulés en étiage.
Caractéristiques géologiques et techniques des ouvrages voir P. Krivic
(1982 a).
CHAPITRE V
Interprétation des essais
Comme nous l'avons dit, il est certain que l'évolution d'un pompage est
liée à la position de l'ouvrage dans le milieu fissuré (H u Khiam, 1973;
C. Drogue, 1974).
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	155
L'allure générale des courbes obtenues lors des dix essais permet de di-
stinguer plusieurs types d'évolution:
—	évolution selon un régime transitoire semblable au modèle de THEIS,
—	évolution avec stabilisation rapide ou même immédiate,
—	évolution influencée par l'effet de capacité et les pertes de charge anor-
males au niveau de l'ouvrage.
Pour la discussion et l'interprétation des résultats, nous avons donc regroupé
les essais selon ces trois familles.
1. Evolution selon un régime transitoire semblable au modèle de THEIS
1.1. Forage V-1 (Kazlje)
1.1.1. Déroulement des essais
Les essais se sont déroulés du 16 au 22 mars 1979 avec une durée totale
de 4 jours et demi (fig. 1).
A cause du diamètre foré trop faible (6" 1/2) ne permettant pas le passage
d'une pompe au-delà de 115 m de profondeur, le pompage a été fait par émul-
sion, à l'aide d'un compresseur Atlas-Copco (débit d'air comprimé: Q —
= 33 mVmin; pression: P = 20 bars).
Premier essai
L'essai s'est déroulé à débit moyen de 1,1 . 10"® mVs pendant 45 heures. Après
12 heures de pompage, un régime quasi-permanent s'est établi avec un rabat-
tement de l'ordre de 17 m. Après l'arrêt de l'exhaure, la remontée du niveau
dans le forage a été observée pendant 31 heures jusqu'à la stabilisation. Le
rabattement résiduel de 0,17 m doit être attribué à la baisse naturelle de la
nappe en décrue pendant la période des essais.
Deuxième essai
Cet essai à débit constant de 1,8 . 10"=^ mVs n'a duré que deux heures à cause
d'une panne du moteur.
Troisième essai
Le pompage a été repris 30 heures plus tard, après avoir attendu la stabili-
sation du niveau à la cote de départ du deuxième essai. Le débit de pompage
étant fixé à 1,5 .10"^ m^s pendant une durée de 35 heures, la courbe de rabat-
tement en fonction du temps a repris la même allure que celle obtenue avec le
premier essai.
1.1.2. Interprétation des essais
A — Essai de puits
Résultats obtenus —Interprétation
Pour déterminer les caractéristiques du forage et évaluer sa productivité
et son efficacité, on ne dispose que de deux paliers de débit différent. Les
valeurs ainsi obtenues ne sont donc qu'approximatives.
156
Primož Krivic
Fig. 1. Pompage d'essai dans le forage V-1
SI. 1. Crpalni poizkus v vrtini V-1
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	157
Tableau 1. Résultats de pompage d'essai par paliers de débit
effectué dans le forage V-1
Tabela 1. Rezultati črpalnega poizkusa z različnimi pretoki v vr-
tini V-1
Un régime quasi-permanent a été obtenu sur ces deux essais (fig. 1). En
effet, en prenant les rabattements suivants après des temps de pompage assez
longs et égaux (35 heures) sur les deux paliers de débit, on obtient le tableau 1.
La fonction s^Q = f (Q) est une droite d'équation:
s/Q = B + CQ avec C = 13 .10^; B = 2230 . 10^
La courbe débits/rabattements de s = f (Q) est une fonction parabolique du
second degré (fig. 2) qui s'écrit:
s = 13 . 103 Q + 2230 . 10» Q2
Débit exploitable
La courbe s = f (Q) sur la figure 2 montre qu'un pompage au débit de
3. 10~3 m^s donnerait un rabattement de 59 mètres environ.
La forage se révèle donc très peu productif.
B — Essai de nappe
Régime transitoire
Modèle de fissuration
Les méthodes pour la détermination des propriétés hydrauliques des aqui-
fères fissurés, initialement établies pour des réservoirs pétroliers, sont propo-
sées par Gringarten, Rame y et Witherspoon. Les modèles
mathématiques ont récemment été développés pour les écoulements transitoires
dans des réservoirs comprenant une fracture unique, verticale ou horizontale.
Les mêmes auteurs ont publié des courbes théoriques temps-rabattement et
ont mis au point une méthode permettant de calculer les paramètres hydrauli-
ques de l'aquifère (H u Khi am, 1973; Louis, 1974; Pitard, 1976).
Les rabattements dans le puits pompé sont représentés en fonction du temps
en coordonnées bilogarithmiques à modules égaux. La superposition des courbes
expérimentales avec les courbes théoriques permet de déterminer une valeur
de la hauteur réduite Zwd.
Un point arbitrairement choisi donne les coordonnées suivantes:
t — temps de pompage (ou depuis son arrêt)
s — rabattement
tü — temps réduit
sd — rabattement réduit
158
Primož Krivic
Fig. 2. Courbe débits/rabattements pour le forage V-1
SI. 2. Krivulja odvisnosti znižanja od črpane količine za vr-
tino V-1
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	159
L'ensemble des équations suivantes permet de déterminer la perméabilité
horizontale ku, le rapport kz/Ss et la profondeur des fractures z^ (P i t a r d ,
1976):
avec
kx, ky, kz — coefficients de perméabilité suivant les axes x, y, z
Ss	— emmagasinement spécifique
Zw	— profondeur de la fracture par rapport à la limite supérieure à
pression constante
rf	— demi extension latérale de la fissure équivalente
Pour l'interprétation des pompages effectués dans le forage V-1, nous avons
utilisé les abaques de A. C. Gringarten et P. A. Witherspoon et
ceux de J. Pitar d (1976).
Les courbes de descente et de remontée obtenues au forage V-1 présentent
une portion rectiligne de pente 0,5 en début de pompage, ce qui indique l'exi-
stence d'une fracturation horizontale en relation avec le puits. Les points
expérimentaux (fig. 3) coincident très bien avec les courbes théoriques de
modèle mathématique utilisé (fracturation horizontale dans un aquifère semi-
infini, avec éponte supérieure à pression constante et pénétration partielle du
puits de production).
Ces conditions théoriques sont proches des conditions de gisement de la
nappe. Les prospections géophysiques par les sondages électriques ont montré
une épaisseur très grande de l'aquifère. Cependant, le degré de fissuration et la
karstification en profondeur ne sont pas connus. Enfin, une extension latérale
très importante de l'aquifère confirme le choix du modèle appliqué.
La superposition des courbes expérimentales à celles du modèle de fissu-
ration convient le mieux à la courbe type des fissures horizontales avec Zwd = 1.
La superposition des points expérimentaux sur l'abaque est presque parfaite
pour la remontée (fig. 4). Elle est un peu moins bonne pour la courbe de descente
(fig. 3) par suite de faibles variations du débit qui n'influencent pas la courbe
de remontée.
Les deux premiers points dès le début du pompage et dès son arrêt dans
le cas d'une mesure de remonté s'écartent de la courbe théorique correspon-
dante. Cela est dû à l'effet de capacité du puits ou de la postproduction qui
provoquent un retard de rabattements dans le puits par rapports aux variations
de la pression de l'eau dans l'aquifère.
160
Primož Krivic
Fig. 3. Courbe type du modèle de fissuration horizontale et les points expérimentaux
(abaissement, Q 1,1 1/s)
31. 3. Tipska krivulja modela z vodoravnimi razpokami in točke dobljene pri znižanju
(Q = 1,1 l/s)
Fig. 4. Courbe théorique modèle de fissuration et les points expérimentaux (remontée)
SI. 4. Teoretična krivulja razpoklinskega modela in točke dobljene pri dvigu
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	161
Tableau 2. Résultats d'interprétation des pompages d'essai par la méthode
de Gringarten et Witherspoon effectués dans le forage V-1
Tabela 2. Rezultati interpretacije črpalnih poizkusov v vrtini V-1 po
metodi Gringartena in Witherspoona
Les résultats d'interprétation des essais sont résumés dans le tableau 2.
La superposition très satisfaisante des courbes expérimentales aux courbes
théoriques du modèle de fissures horizontales montre une prédominance des
circulations dans des fentes horizontales dans l'aquifère au niveau de ce site.
Les courbes de descente et de remontée débutent toutes par une portion
rectilique de pente 1/2, puis tendent vers une stabilisation au bout de deux
heures environ. La durée assez longue de l'écoulement linéaire caractérisé par
cette pente semblable aux cas des réservoirs de pétrole, indiquerait ici un
aquifère profond; la partie rectiligne correspondante des courbes obtenues dans
les aquifères peu profonds ne durant que quelques minutes (J. P i t a r d , 1976).
L'interprétation des courbes par la méthode d'identification conviendrait
mieux si nous disposions d'éléments de calcul de base suffisants, tels que
l'emmagasinement spécifique du terrain, sa porosité ou l'épaisseur de l'aquifère.
Il semble tout de même que le modèle théorique appliqué convienne aux
conditions connues de gisement de la nappe.
Méthode d'approximation logarithmique
Afin de comparer les résultats des interprétations classiques à ceux des
méthodes plus spécifiques de A. C. Gringarten et P. A. Withers-
poon, nous allons essayer d'interpréter les essais précédents par l'approxi-
mation logarithmique de Jacob.
L'évolution du rabattement en régime transitoire est observée lors de la
descente et à la remontée du niveau au cours de deux essais.
Le graphique en coordonnées semi-logarithmiques h = f (log t) représente
deux courbes de descente avec deux débits différents (fig. 5). La courbe de
rabattement — log du temps pour le premier essai se décompose en trois
parties:
—	la première partie indique qu'il y a autour du forage un domaine con-
ducteur franchi par l'onde de pompage après 30 minutes d'essai. Il s'agit vrai-
semblablement du terrain longuement développé lors de l'exécution du forage;
—	la deuxième partie représente une droite qui correspond à une transmis-
sivité apparente de 2 . 10~^ mVs du terrain non perturbé par les travaux de
forage;
—	la troisième partie qui a une pente beaucoup plus faible serait dûe, soit
à l'existence d'un drain d'alimentation, soit à un phénomène de drainance ou
d'égouttement.
11 — Geologija 26
162
Primož Krivic
Fig. 5. Essai par pompage sur le forage V-1 (descente: premier essai — Q = 1,1 1/s,
deuxième essai — Q = 1,81/s)
SI. 5. Crpalni poizkus v vrtini V-1 (znižanje: prvi poizkus — Q = 1,1 1/s, drugi poizkus
— Q = 1,8 1/s)
Les courbes de remontée h = f (log t') et s = f (log t/t') sont conformes
à celles de descente, et permettent de calculer la même transmissivité apparente
(fig. 6).
Sur le graphique rabattement résiduel — log du t/t' (fig. 6), la droite de
remontée ne passe pas par l'origine (t/t' = 1; s' = 0). La vitesse de remontée est
plus grande que dans le modèle théorique.
Comme il ne peut pas y avoir de variation de coefficient d'emmagasinement,
ceci serait la conséquence de la présence d'un drain d'alimentation.
Les résultats d'interprétation des essais sont résumés dans le tableau 3.
Remarque: Ne disposant pas de piézomètre, il n'est pas possible de calculer
le coefficient d'emmagasinement.
Régime permanent
Deux paliers de débit en régime quasi-stabilisé vers la fin de chaque essai
donnent les résultats suivants (tab. 4) d'après l'interprétation par la formule
approximative de CHEZY-KRASNOPOLSKI pour l'écoulement turbulent dans
les fissures aux alentours du puits:
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	163
Fig. 6. Essai par pompage sur le forage V-1 (remontée)
SI. 6. Crpalni poizkus v vrtini V-1 (dvig)
Tableau 3. Résultats d'interprétation des pompages
dans le forage V-1 par la méthode d'approximation lo-
garithmique
Tabela 3. Rezultati obdelave poizkusnih črpanj v vrtini
V-1 po metodi logaritemske aproksimacije
164	Primož Krivic
Tableau 4. Résultats d'interprétation des pompages
dans le forage V-1 par la méthode de Chezy-Krasno-
polski
Tabela 4. Rezultati obdelave črpalnih poizkusov v vrtini
V-1 po metodi Chezya in Krasnopolskega
Conclusion
Les essais par pompage décrits ci-dessus, bien qu'imparfaits, paraissent sur
certains points satisfaisants.
Il'interprétation des courbes à l'aide des théories de A. C. GRINGARTEN
et H. J. RAMEY convient très bien en vue de déterminer les caractéristiques
hydrauliques de l'aquifère. L'application au modèle de fissuration a révélé
que le forage aurait recoupé les fissures à prédominance horizontale.
La transmissivité apparente, un peu faible, donne une valeur représentative
de la transmissivité du terrain de ce secteur. Il s'agit d'une zone à minces
fissures assez éloignée d'un drain d'alimentation.
Du point de vue pratique, il apparaît que le forage V-1 n'est pas en mesure
de fournir des débits élevés économiquement intéressants.
1.2. Forage B-1
Les observations lors des essais par pompage effectués dans le forage B-1
sont incomplètes par suite du diamètre trop faible du forage ne permettant
des mesures que pour la remontée après l'arrêt du pompage.
Deux essais fournissent les valeurs suivantes de la conductivité hydraulique
par la formule de CHEZY-KRASNOPOLSKI (tab. 5).
D'après un calcul approximatif à partir de l'observation de remontée en
régime transitoire, on obtient une valeur de la transmissivité apparente qui se
situerait entre 4 . 10"^ et 2 .10"® m^/s.
Tableau 5. Résultats d'interprétation des pompages d'essai dans
le forage B-1 par la méthode de Chezy-Krasnopolski
Tabela 5. Rezultati obdelave črpalnih poizkusov v vrtini B-1 po
metodi Chezya in Krasnopolskega
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	165
1.3. Forage B-3
Le pompage du 2 avril 1977 était semblable à celui effectué dans le forage
B-1 (observation de la seule remontée).
La courbe de remontée h = f (t'), tend vers une asymptote pour h = 38 m.
Sur le graphique rabattement résiduel — log du temps, les points expéri-
mentaux s'alignent sur une droite de pente: /(s = 23,4 m qui donne, avec un
débit de 0,28 . m^s, une transmissivité apparente très faible:
La conductivité hydraulique calculée par la formule de CHEZY-KRASNO-
POLSKI, avec une hauteur d'eau dans le forage H = 47,3 m et un rabattement
de 32 m, est faible également:
Le forage se révèle donc très peu productif.
1.4.	Forage B-6
Les pompages se sont déroulés le 11 et 12 juillet 1977. Nous n'avons pu
mesurer que la remontée par suite du diamètre trop faible. Cependant, nous
avons effectué deux essais par émulsion qui ont donné les résultats suivants
(fig. 7 et tableau 6).
Sur le graphique de h = f (log t'), les points expérimentaux s'alignent sur
deux droites (tableau 7).
Le développement progressif des fissures colmatées autour du forage s'est
produit au cours du pompage. On retient donc les valeurs de k = 9 . 10-® m/s et
Ta = 1 . 10-4 m Vs.
1.5.	Forage B-8
Nous avons effectué deux essais de pompage à débit moyen de 0,95 . 10-^ mVs
(fig. 8).
L'interprétation des essais par la méthode de CHEZY-KRASNOPOLSKI est
résumée dans le tableau 8.
L'exploitation des mesures de remontée en régime transitoire, la pente
(c = 6,9 m) étant la même pour les deux courbes, a fourni la valeur suivante de
la transmissivité apparente:
Ta = 3 . 10-5 mVs
1.6.	Forage V-2
Les essais dans le forage V-2 ont été effectués le 13 et 14 mai 1979 avec un
débit de 0,2 . 10-^ m Vs.
Le niveau dynamique étant descendu au-dessous de 150 m, nous n'avons pas
pu suivre l'évolution du rabattement lors du pompage par manque d'équi-
pement.
Le rabattement étant donc supérieur à 80 m, la conductivité hydraulique
k est inférieure à 1 . 10"^ m/s.
166
Primož Krivic
Fig. 7. Courbes de remontée dans le forage В-6: premier essai — Q = 1,7 1/s, deuxième
essai — Q = 1,9 Vs
SI. 7. Krivulji dviga po črpanju v vrtini B-6: prvi poizkus — Q = 1,7 1/s, drugi poiz-
kus — Q = 1,9 1/s
Tableau 6. Résultats d'interprétation des essais dans
le forage B-6 par la méthode de Chezy-Krasnopolski
Tabela 6. Rezultati poizkusnih črpanj v vrtini B-6
obdelanih po metodi Chezya in Krasnopolskega
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique
167
Tableau 7. Résultats d'interprétation des pompages
dans le forage B-6 par la méthode d'approximation lo-
garithmique	__
Tabela 7. Rezultati obdelave črpalnih poizkusov v vr-
tini B-6 po metodi logaritemske aproksimacije
Fig. 8. Courbes de remontée dans le forage В-8 (Q = 0,95 1/s)
SI. 8. Krivulji dviga po črpanju v vrtini B-8 (Q = 0,95 1/s)
168	Primož Krivic
Tableau 8. Résultats d'interprétation des essais par pompage dans
le forage B-8
Tabela 8. Rezultati obdelave poizkusnih črpanj v vrtini B-8
2. Evolution avec stabilisation rapide ou même immédiate
2.1. Forage B-2
Lors de l'exécution du forage B-2 deux pompages étaient effectués avec
observations de la descente et de la remontée.
La détermination de la transmissivité est difficile du fait de la brièveté
du régime transitoire. Celui-ci n'a duré que 7 minutes environ pendant la
descente et 2 minutes seulement à la remontée. Une estimation de la transmissi-
vité apparente, autour du forage, donne 2 . 10"^ et 1 . 10"- m^ s. Ces valeurs sont
cependant très discutables.
Les résultats d'interprétation des pompages d'essai parla formule de CHEZY-
KRASNOPOLSKI sont résumés dans le tableau 9.
Les paramètres hydrauliques calculés ci-dessus sont ceux d'une zone drai-
nante de l'aquifère.
De plus, l'établissement rapide d'un régime permanent serait dû à une
relation directe avec une ligne de sources (sources de Timav à 4 km du forage)
ou avec un drain d'alimentation à potentiel constant.
Ce secteur mériterait d'être l'objet d'une étude hydrogéologique appro-
fondie avec installation des équipements adéquats. C'est le lieu favorable pour
l'implantation de puits d'exploitation.
Tableau 9. Résultats d'interprétation des pompages d'essai
dans le forage B-2 en régime permanent
Tabela 9. Rezultati obdelave črpalnih poizkusov v vrtini B-2
v ustaljenem stanju
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	169
2.2.	Forage B-4
L'essai par pompage effectué dans le forage B-4 a duré 22 heures avec un
débit moyen de 7,3 . 10"^ m^s.
Aucune variation du niveau n'a été révélée ni lors du pompage ni après
l'arrêt de celui-ci.
L'établissement immédiat d'un régime permanent ne permet pas la déter-
mination de la transmissivité.
Le forage B-4 est donc implanté dans une zone drainante de l'aquifère,
à très forte diffusi vité, probablement en liaison directe avec les sources de
Timav. (P. Krivic, 1981).
2.3.	Forage B-7
L'essai a été réalisé le 5 août 1977 avec un débit de 2,1 . lO"'' m^/s et un
rabattement apparent de 0,1 m en fin d'essai.
Le calcul de la conductivité hydraulique k par la formule de CHEZY-
KRASNOPOLSKI déjà citée donne le résultat suivant:
La grande perméabilité de ce secteur le rend intéressant pour l'implantation
de puits de production.
3. Evolution des pompages avec effet de capacité et pertes de charge anormales
au niveau de l'ouvrage
3.1. Forage B-5 (Drča jama)
Les essais ont été effectués du 23 au 27 mai 1977 (fig. 9). Nous avons utilisé
une pompe de 6" Pleuger immergée à — 72 m. L'eau pompée était rejetée dans
une doline située à 600 m à l'est du forage.
Afin de vérifier que cette eau ne revenait pas dans le forage, un essai
d'injection de la fluorescéine a été effectué dans cette doline. Il ne fut pas
observé de colorant dans l'eau d'exhaure du forage B-5 et aux sources de Timav.
3.1.1. Dispositif d'observation
Les observations ont porté:
a)	sur les niveaux piézométriques (fig. 10);
—	dans le forage B-5, les niveaux ont été mesurés en permanence au moyen
d'une sonde électrique;
—	dans l'aven Drča jama à intervalles irréguliers (distance 2 m du fo-
rage B-5);
—	dans l'aven Dolenca jama distant de 80 m NE du forage B-5;
—	dans le piézomètre B-1 situé à 120 m à l'ENE du forage B-5;
b)	sur les débits indiqués par le compteur de débits et vérifiés par les me-
sures à la capacité avec un fût de 2 m^.
170
Primož Krivic
Fig. 9. Essai par pompage sur le forage В-5
SI. 9. Crpalni poizkus v vrtini В-5
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique
171
Fig. 10. Forage B-5. Coupe schématique et situation des piézomètres
SI. 10. Vrtina B-5. Shematični prerez in situacija piezometrov
172
Primož Krivic
3.1.2. Déroulement des essais
Premier essai
Le premier essai a été effectué les 23, 24 et 25 mai 1977. Cet essai s'est
déroulé à débit constant de 10,41 s pendant une durée de 50 heures. l es obser-
vations de la remontée ont été poursuivies le 25 mai jusqu'à 17 h 30.
L'abaissement du niveau dans le forage était continu dans les trois pre-
mières heures. Après 3 heures de pompage, plusieurs remontées brusques se
sont produites accompagnées par des arrivées d'eau trouble, alors que le débit
était constant (fig. 9 et 11). Il s'agit de nettoyage et de développement de
fissures remplies d'argile aux alentours d'un chenal (grotte de Drča jama)
recoupé par le forage.
Après 10 heures de pompage, le niveau était pratiquement stabilisé avec une
légère remontée du fait d'un développement progressif.
Fig. 11. Essai par pompage sur le forage B-5. Points observés: O — descente
Q = 10,41 s, + — remontée Q = 10,4 1 s, • — descente Q = 10,5 l/s, □ — remontée
Q = 5,4 l/s
SI. 11. Crpalni poizkus v vrtini B-5. Izmerjene točke: O — znižanje Q = 10,4 l/s,
+ — dvig Q = 10,4 Is, • — znižanje Q = 10,5 l/s, □ — dvig Q = 5,4 l/s
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	173
Deuxième essai
Cet essai s'est déroulé du 25 au 27 mai 1977, en trois paliers de débit en
régime quasi-permanent; le premier palier au débit de 10,5 l/s, le deuxième au
débit de 8,3 1/s et le troisième au débit de 5,4 1/s (fig. 9).
La durée totale du pompage était de 40 heures. La remontée a été observée
durant 4 heures. Le régime quasi-permanent a été réalisé en fin de chaque
palier de débit.
Observations dans les piézomètres
Les observations pendant le pompage ont montré que:
—	Le sondage B-1 prévu comme piézomètre n'a pas réagi, le niveau étant
toujours à 25,06 m sous le bord du tubage au début et à la fin du pompage.
—	Avant le pompage, le niveau piézométrique dans le forage B-5 était à la
même cote que dans l'aven Drča jama. Après 24 heures de pompage, le niveau
a baissé de 2,78 m à B-5 et de 2,62 m à Drča jama. La différence de 16 cm entre
ces deux rabattements est due aux pertes de charge dans le forage (fig. 10).
—	En même temps on a mesuré un rabattement de 1,725 m dans l'aven
Dolenca jama.
3.1.3. Interprétation des essais
A — Essai de puits
Résultats obtenus — interprétation
L'essai par paliers de débit effectué dans le forage B-5 a donné les résultats
représentés dans le tableau 10.
Le débit spécifique n'est pas constant et diminue lorsque le débit Q augmente.
Le graphique de s = f (Q) représente une fonction parabolique du second degré
(fig. 12):
s = 177,5 Q + 7,6 . Ш Q2
Le rabattement spécifique s/Q croît avec le débit Q. Les points expériment-
aux représentant les valeurs de s/Q en fonction de Q s'alignent sur une droite
(fig. 13). L'équation de cette droite s'écrit:
s/Q = 177,5 + 7,6 . 10^ Q
Tableau 10. Résultats de pompage d'essai par paliers de débit
effectué dans le forage B-5
Tabela 10. Rezultati črpalnega poizkusa z različnimi črpa-
nimi količinami v vrtini B-5
174
Primož Krivic
Fig. 12. Courbe caractéristique du forage B-5
SI. 12. Krivulja odvisnosti znižanja od črpane količine za vrtino B-5
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique
175
Fig. 13. Courbe débits/rabattements spécifiques pour le forage B-5
SI. 13. Krivulja odvisnosti specifičnega znižanja od pretoka za vrtino B-5
178	Primož Krivic
Débit exploitable
L'essai de puits montre que le débit spécifique du forage est de l'ordre
de 3 . 10-=^ m^/s par mètre de rabattement, compte tenu des pertes de charge
dues au puits.
Le pompage au débit de 10,5 .10"^ mVs a provoqué en régime stabilisé un
rabattement de 2,7 m. L'extrapolation de la courbe s/Q = f (Q) de la figure
13 et l'équation:
s = BQ + CQ2 avec B = 177,5 et C - 7,6 . 10^
donnent pour un rabattement maximum de 12 m un débit voisin de 30 . 10-^ m^/s.
Le rabattement au débit maximum à l'état actuel du forage, intègre une perte
de charge parasite de l'ordre de 6 m, soit environ la moitié du rabattement
total.
Vu le développement progressif et la diminution des pertes de charge dues
aux décolmatage lors du pompage d'essai, on pourrait espérer avoir des débits
d'exploitation supérieurs pour des rabattements équivalents.
B — Essai de nappe
Régime transitoire
L'allure des courbes en coordonnées semi-logarithmiques h = f (log t)
semblables dans les deux essais (fig. 11) montre l'importance de l'effet de
capacité. Il s'agit de volume d'eau contenu dans le puits et dans le chenal
principal de l'aven Drča jama qui se comporte comme un puits de grand
diamètre. L'effet inverse de la post-production sur l'évolution du rabattement
résiduel est observé au cours de remontée du niveau (fig. 11).
Sur les courbes de la descente après 3 heures à partir du début de pompage,
on remarque les anomalies déjà décrites dans le chapitre V.3.1.2. Il s'agit
des remontées au cours du pompage dues au nettoyage des fissures colmatées
(tab. 11).
Tableau 11. Comparaison des résultats d'analyse des cour-
bes expérimentales par la méthode d'approximation loga-
rithmique
Tabela 11. Primerjava rezultatov obdelave poizkusnih kri-
vulj po metodi logaritemske aproksimacije
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	177
Régime permanent
Méthode de THIEM
La détermination de la transmissivité par la méthode de THIEM avec Drča
jama et Dolenca jama comme piézomètres donne les résultats suivants:
Si et S2 sont les rabattements stabilisés dans les avens Drča jama et Dolenca
jama respectivement, ri et Г9 sont les distances entre le puits d'essai et les
piézomètres.
Ce résultat montre que la transmissivité dans la direction entre le puits
et les deux grottes est un peu plus grande que la moyenne obtenue par
l'interprétation en régime transitoire. C'est tout à fait normal car les deux
grottes recoupent la même fracture plus ou moins ouverte en liaison directe
avec le puits de production.
Méthode de CHEZY-KRASNOPOLSKI
On a appliqué la formule approximative de CHEZY-KRASNOPOLSKI
déjà citée:
avec H = 18 m (de niveau piézométrique jusqu'au fond du puits naturel de
Drča jama) et r = 1 m (rayon moyen du puits naturel).
Le pompage dans le forage B-5 a été opéré en trois paliers de débit dont
les résultats peuvent se résumer dans le tableau 12.
Tableau 12. Résultats d'interprétation des pompages d'essai
dans le forage B-5 en régime permanent
Tabela 12. Rezultati obdelave črpalnih poizkusov v vrtini
B-5 v ustaljenem stanju
11 — Geologija 26
178	Primož Krivic
Conclusion
La transmissivité apparente moyenne trouvée pour les dolomies dans ce
secteur de l'ordre de 1 . 10"^ m^s, montre que le forage a été placé dans une
zone drainante du système aquifère.
L'interprétation des courbes log s = f (log t) par application des modèles
de fissuration n'a pas été possible à cause de l'effet de capacité du puits, non
négligeable, ciui masque l'évolution normale des rabattements en premières
heures du pompage. C'est la période la plus intéressante pour l'interprétation
par cette méthode.
Les pompages d'essai que nous avons effectués en mai 1977, ont montré
qu'il peut être envisagé pour le forage B-5 un débit d'exploitation proche
de 30 . 10-3 ms^s.
CHAPITRE VI
Synthèse des résultats
Des dix essais par pompage que nous avons décrits et interprétés, il n'y
en a que deux qui soient très complets. Il s'agit des essais effectués sur les
forages B-5 et V-1.
Les autres essais ne sont souvent que très sommaires à cause des difficultés
techniques rencontrées.
Nous présentons la synthèse des résultats d'interprétation dans le tableau 13.
La comparaison des valeurs de paramètres hydrodynamiques résumées dans
le tableau ci-dessus montre bien l'hétérogénéité caractéristique du milieu
fissuré et karstique.
Tableau 13. Récapitulation des résultats d'interprétation des
essais par pompage
Tabela 13. Primerjava rezultatov črpalnih poizkusov v raz-
ličnih vrtinah
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique
179
En ce qui concerne la forme des courbe, on peut distinguer:
a)	les pompages qui évoluent selon un régime transitoire tel qu'on peut
l'observer dans un milieu poreux homogène. Il s'agit des forages qui ne re-
coupent que des réseaux de fissures fines. L'écoulement serait semblable ou
voisin de l'écoulement de Darcy: dans les domaines (C. Louis, 1974) de
l'écoulement laminaire parallèle et non parallèle. C'est le cas des essais
effectués sur les forages B-1, B-3, B-6, B-8 et V-1.
b)	les pompages dans des forages qui recoupent les chenaux ou conduits,
ou se situent à proximité de ceux-ci dans les zones drainantes. Au cours du
pompages dans les forages de ce type, le régime transitoire est très court ou
même inexistant et l'établissement quasi-instantané d'un régime permanent
entraîne une stabilisation rapide après le début de pompage. Le régime d'écoule-
ment est très probablement turbulent, donc en dehors des limites de validité
de la loi de Darcy. Il s'agit des essais effectués sur les forages B-2, B-4 et B-7.
Dans les deux cas, l'effet de capacité de puits, l'effet de la drainance ou
d'égouttement, l'effet de développement progressif lors de pompage dû au
décolmatage des fissures remplies d'argile, et l'effet des conditions aux limites
(limites étanches et limites à potentiel constant), peuvent se surajouter à
l'évolution des rabattements et modifier ainsi la forme des courbes. Les essais
effectués sur le forage B-5 représentent un exemple d'influence de ces facteurs.
Suivant la schématisation de l'hétérogénéité d'un aquifère karstique (C.
Drogue, 1971, 1974) dans lequel on distingue des zones drainantes (des
chenaux ou conduits drainants), juxtaposées aux sous-systèmes (zones peu
perméables), nous avons groupé dans le tableau 14 les secteurs des forages
Tableau 14. Synthèse des résultats: position des périmètres expé-
rimentaux dans le modèle global du milieu karstique
Tabela 14. Sinteza rezultatov: položaj poizkusnih področij v sploš-
nem modelu kraške vodonosne sredine
180
Primož Krivic
étudiés selon leur position dans le schéma du système aquifère et aussi d'après
leur aptitude pour l'implantation des puits de production.
Les courbes débits/rabattements s = f (Q) de quelques forages mettent aussi
en évidence l'hétérogénéité du milieu karstique (fig. 14).
N. B.: Le puits de production VB-4 (0 609/400 mm, profondeur 70 m) se situe
à la proximité du forage de reconnaissance B-4 (fig. 15 et 16).
Fig. 14. Courbes caractéristiques des forages V-1, B-5 et VB-4/79
SI. 14. Krivulje odvisnosti znižanja od črpane količine za vrtine
V-1, B-5 in VB-4/79
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique	181
Nous voyons donc que:
—	les forages étudiés sont tous aquifères (100 "/o),
—	chaque forage appartient, conformément au schéma du milieu karstique
proposé par C. Drogue (1971, 1974), soit aux zones drainantes à forte
transmissivité de 10"^ m^/s jusqu'à 10"' m^/s et plus (40 "/o des cas), soit aux
sous-systèmes, domaines peu perméables,
—	70 "/o des lieux explorés par les forages cités ci-dessus peuvent fournir
des débits suffisants pour l'alimentation en eau, soit pour les besoins locaux,
soit régionaux.
La production possible des forages par rapport à la capacité de la nappe est
très faible. Les forages de reconnaissance que nous avons testés dans le cadre
de ce travail ne sont pas prévus pour la production. On envisage l'implantation
de puits de production dans les lieux situés sur les zones drainantes (chenaux
ou conduits), explorés par les forages de reconnaissance. Le débit de pro-
duction de ces puits peut atteindre, dans des conditions favorables, 100 1. s et
plus par puits (P. Krivic & F. Drobne, 1980). C'est pourtant très peu
par rapport à la capacité de la nappe dont le débit sortant d'étiage à l'exutoire
est estimé à 10 mVs (E. Boegan, 1938; C. D'Ambrosi, 1952; F. Bi-
d o v e c , 1957 et 1965), ce qui nous donne une idée d'importance des réserves
régulatrices de l'aquifère. Les réserves globales sont, certes, encore plus grandes.
Les forages, même s'ils recoupent des fentes ou des chenaux, se comportent
comme des mauvais robinets de la nappe. C'est en quelque sorte un frein pour
la mise en vidange de la réserve aquifère.
Conclusion générale
L'étude du fonctionnement de l'aquifère karstique, par différentes approches
présentées ici et dans les travaux Krivic, 1982a et 1982b, a permis d'obtenir
un ensemble de valeurs cohérentes caractérisant le milieu.
L" étude statistique des données piézométriques, pluviométriques et hydro-
métriques à l'échelle journalière s'est avérée riche d'enseignement. Par cette
analyse, il a été possible de se faire une première idée du comportement de
l'ensemble de l'aquifère, de délimiter les zones de fonctionnement semblable,
et d'apporter des données quantitatives qui seront utiles dans le déroulement
ultérieur de l'interprétation hydrodynamique. L'analyse des fluctuations des
niveaux piézométriques, apparait également comme un outil intéressant per-
mettant d'obtenir des paramètres de l'aquifère, telle que la diffusivité.
Contrairement à l'étude des variations naturelles des niveaux piézomé-
triques, dans laquelle nous avons considéré le système karstique dans son
ensemble, les essais par pompage sur les forages fournissent des valeurs locales
des paramètres hydrodynamiques.
En tenant compte du fait que les méthodes d'interprétation ne sont pas
toujours précises, on cherche surtout à caractériser numériquement les réponses
des forages aux pompages, plutôt que définir des valeurs des paramètres hy-
drodynamiques rigoureuses. Ceci permet, cependant, de comparer entre eux des
secteurs de l'aquifère. Ce n'est pas très satisfaisant du point de vue strictement
scientifique, mais il s'agit d'une approche nécessaire dans une reconnaissance
en vue d'exploitation des ressources.
182
Primož Krivic
L'aquifère karstique est affleurant; pourtant, globalement son comporte-
ment est apparemment semblable à celui d'une nappe captive ou semi-captive.
Ceci pourrait s'expliquer par le fait que lors des régressions du Quaternaire,
des niveaux de karstification ont pu se développer à des cotes inférieures au
niveau actuel de la mer et permettre ainsi la mise en place de niveaux con-
ducteurs dans les parties basses de la zone saturée.
Cet état de chose ne doit pas être spécifique à la région de Trieste, mais
doit se présenter sur les karsts périméditerranéens, car les régressions marines
intéressent l'ensemble de ce domaine.
Fig. 15. Essai par pompage sur le forage VB-4/81. Débit 55 l/s
SI. 15. Crpalni poizkus v vodnjaku VB-4/81 s pretokom Q = 55 l/s
Interprétation des essais par pompage réalisés dans un aquifère karstique
183
De cela, il résulte que l'on peut, d'une part, trouver des exutoires sous
marins importants pour les karsts littoraux, et, d'autre part, espérer des fortes
conductivitées sur des forages profonds.
En contre partie, les contaminations par des invasions d'eau salée dans ces
aquifères pourront être importantes.
Dans l'introduction de ce travail, nous posions la question de la justification
de recherches spécifiques dans une étude appliquée.
Fig. 16. Traçage des eaux pompés du puits VB-4/79 qui disparaissent dans la perte
près de Klariči à la distance de 1000 m du puits
SI. 16. Sledilni poizkus pri vhodu v kaverno pri vasi Klariči, kjer izginja voda izčr-
pana iz 1000 m oddaljenega vodnjaka VB-4/79
184	Primož Krivic
Dans le karst étudié, la réponse semble être positive, puisque l'analyse d'un
phénomène très particulier, comme l'effet de marée, par exemple, permet de
calculer des paramètres hydrodynamiques utilisables pour la compréhension
de la structure du magasin, utile au développement de recherches appliquées.
Au-delà de ce travail, on peut penser qu'il sera possible d'obtenir à partir
des modèles probabilistes du type «boîte noire», des rehseignements plus
précis sur la structure et les paramètres caractéristiques du milieu. Bien en-
tendu, pour cela, il serait nécessaire de disposer d'observations beaucoup plus
denses et régulièrement réparties sur toute l'étendue de l'aquifère.
La poursuite de ces études se justifierait par l'importance économique des
ressources en eau pouvant être exploitées.
Študija hidrodinamike kraškega vodonosnika
Povzetek
(Povzetek vseh treh delov skrajšanega teksta doktorske disertacije, od kate-
rih sta prva dva dela izšla v 25. knjigi, tretji del pa v 26. knjigi revije GEO-
LOGIJA.)
Studija obravnava hidrodinamiko kraško-razpoklinskega vodonosnika na
področju Krasa v jugozahodni Sloveniji. Obravnavani kraški sistem je razme-
roma velik, saj pokriva površino okrog 500 km^. Vodonosnik se napaja s pada-
vinami, z letnim povprečjem preko 1400 mm in na robovih z rekami, ki pritekajo
z nekraškega flišnega površja, kot reka Reka, Vipava in Raša ali preko aluvi-
jalnega vodonosnika Soče, ki je na severozahodnem delu Krasa v kontaktu
s karbonatnimi kamninami. Na razvitost podzemskega odtoka kaže dejstvo, da
ni nobenih površinskih vodnih tokov za dreniranje kar 500 km^ velikega
kraškega platoja. Vodonosnik se prazni ob severnem robu Tržaškega zaliva
med Nabrežino, Devinom in Tržičem na italijanskem ozemlju. Najpomembnejši
so izviri Timava pri Stivanu, Brojnice pri Nabrežini, Moščenice, Lizert, Sardoč
in Sabliči. Vzdolž obale Tržaškega zaliva od Devina do Nabrežine pa so tudi
številni podmorski izviri. Skupni pretok vseh izvirov ni bil nikdar izmerjen,
po ocenah pa minimalni pretok presega 10 mVs. Na severnem in severovzhodnem
delu Krasa smo izvrtali 10 vrtin, ki smo jih po poizkusnih črpanjih uporabili
kot piezometre.
V prvem delu študije (Krivic, 1982a) so s pomočjo statističnega modela
obravnavana naravna nihanja piezometričnih nivojev podtalnice v odvisnosti
od padavin in pretokov rek, ki napajajo vodonosnik. Obdelani so bili odnosi
med kronološkimi serijami pretokov rek in podatki o dnevnih višinah padavin,
kot vstopnimi podatki in dnevnimi višinami gladine podtalnice v piezometrih
kot odgovori na impulze padavin in površinskih voda, ki napajajo vodonosnik.
Za študij dolgih časovnih serij smo pripravili program za obdelavo zbranih
podatkov in avtomatsko risanje sintetičnih diagramov. Statistična analiza med
neodvisnimi spremenljivkami »pretok« in »padavine« in odvisno spremenljivko
»piezometrična gladina« je bila izdelana po enostavni metodi linearne korela-
cije. S korelacijami med nivoji posameznih vrtin smo ugotovili reprezentativ-
nost piezometrov in določili vrtine, ki so locirane v glavnih drenažnih conah
in tiste, ki so v slabo prepustnih blokih. Pri korelacijah »padavine« — »piezo-
Obdelava črpalnih poizkusov v kraškem vodonosniku	185
matrični nivo« in »pretok« — »piezometrični nivo« smo vpeljali tudi faktor
časa in ugotovili, da se vpliv dežja, ki pade pri meteoroloških postajah v Seno-
žečah, Opatjem selu, Biljah in Matavunu pozna v vrtinah pri Brestovici po
2 do 3,5 dneh, navidezna hitrost prenašanja piezometričnih valov v vodonosniku
pa je 730 m h v smeri od ponora reke Reke proti izvirom Timava, od Soče
200 m^h in od ponorov Vipave 150 m/h, v smeri proti piezometrom v dolini
Brestovice.
Drugi del študije (Krivic, 1982b) obravnava razširjanje valov plime in
oseke v obalnem vodonosniku Krasa. V vrtinah na področju Brestoviške do-
line, ki so oddaljene 4000 m od morske obale, so bila že v letih 1977 in 1978
s pomočjo limnigrafov registrirana nihanja z amplitudami od 2 do 10 cm. Pri
analizi periodičnih nihanj smo preizkusili več hidrogeoloških modelov. Znanim
geološkim razmeram najbolje ustreza model vodonosnika pod pritiskom z delno
vodotesnostjo krovnine drenažne cone. Ta model omogoča tudi najboljšo re-
konstrukcijo v vodonosniku opazovanih nihanj, enako kot tudi model vodo-
nosnika s prosto gladino in vplivom izcejanja. Gotovo je, da vodonosnik ni
niti s prosto gladino, niti popolnoma pod pritiskom. Velika razlika med hi-
trostjo razširjanja piezometričnih valov (730 m, h) in dejansko hitrostjo preta-
kanja vode v vodonosniku (90 m h) in efekt delne vodotesnosti krovnine, ki je
blizu 1 {ß = 1Л41), kažejo na to, da je velik del pretoka v vodonosniku pod
pritiskom. Ocenjena difuzivnost na osnovi črpalnih poizkusov v vrtini B-4 naj
bi znašala za vodonosnik pod pritiskom od 100 m^ s do 1000 m^s. Po uporab-
ljenem modelu pa naj bi bila difuzivnost drenažne cone, v kateri se nahajajo
izviri in vrtine pri Klaričih, 200 m^ s, torej v mejah za vodonosnik pod priti-
skom z delno vodotesnostjo krovnine drenažne cone.
Proučevanje hidrodinamike s pomočjo naravnih nihanj gladine podtalnice
zaradi napajanja iz padavin in rek in zaradi plimovanja, ki zajamejo velike
dele vodonosnika, pa v tem članku dopolnjujejo s črpanji umetno povzročena
nihanja podtalnice, ki dajejo točkovne vrednosti hidrodinamičnih parametrov.
Kraški vodonosnik ni pokrit z neprepustnimi plastmi, kljub temu pa deluje kot
zaprt ali polzaprt vodonosnik, kar razlagamo z zakrasevanjem pod današnjo
gladino morja med regresi j ami v pleistocenu. Tako so nastale današnje cone
dobre prevodnosti v spodnjem delu zasičenega dela vodonosnika. Podatki raz-
iskovalnih vrtin kažejo na veliko heterogenost krasa, saj dosežejo vrtine loci-
rane v drenažnih conah navidezno transmisivnost 10"^ m^ 's in več, v vmesnih
blokih pa je le-ta lahko tudi 100 000-krat manjša. Izdatnost vrtin v primerjavi
s kapaciteto vodonosnika je zelo majhna. Raziskovalne vrtine obravnavane v tej
študiji niso pi'edvidene za izkoriščanje. Možna pa je izdelava črpalnih vod-
njakov v ugotovljenih drenažnih conah, z izdatnostjo preko 100 1 s po vodnjaku.
Pri Klaričih je sedaj zajeto kar 250 1 s vode za vodooskrbo Krasa in Sežane,
raziskave pa kažejo, da bo mogoče v Brestovici zajeti tudi preko 1000 1/s zdrave
pitne vode.
186	Primož Krivic
Bibliographie
B i d o v e C , F. 1957, Prispevek Notranjske Reke k vodnim množinam kraških
izvirov v povodju Timava. 10 let hidrometeorološke službe, Zbornik H. M. Z., pp.
29—43, Ljubljana.
B i d o v e C , F. 1965, The hydrosvstem of karstic springs in the Timavo Basin.
Actes Coll. Dubrovnik, AIHS-UNESCO, Vol. 1, pp. 263—274, Paris.
B o e g a n , E. 1938, Il Timavo. Mem. Inst. Ital. Speleol., 251 p., Trieste.
Bogomolov, G. V. & Silin-Bekčurin, G. V. 1959, Specialnaja gi-
drogeologija, Moskva (traduction serbo-croate). Specijalna hidrogeologija, Gradj.
knjiga, 208 p., Beograd.
Castany, G. & Margat, J. 1977, Dictionnaire français d'hydrogéologie.
BRGM, 249 p., Orléans.
D'Ambrosi, C. 1952, Osservazioni Geo-idrologiche preliminari presso Trieste.
Boll. Soc. Adr. Sc. Nat., Vol. 46, pp. 75—90, Trieste.
Drogue, C. 1971, De l'eau dans le calcaire. Sc. Pro. Découverte, éd. Dunod,
no 34433, pp. 39—46, Paris.
Drogue, C. 1974, Structure de certains aquifères karstiques d'après les résultats
de travaux de forages. C. R. Acad. Se. Paris, 278, Série D, pp. 2621—2624, Paris.
H u Khiam, 1973, Résultats d'essais par pompages réalisés sur quelques forages
des karst de la région montpelliéraine. Thèse Doct. spéc., 130 p., Montpellier.
Krivic, P. & Drobne, F., 1980, Hidrogeološke raziskave Tržaško-komen-
skega krasa. Zbornik 6. Jug. simp, hidrogeol. inž. geol., 1, pp. 233—239, Portorož.
Krivic, P. 1981, Étude hydrodynamique d'un aquifère karstique côtier: le Kras
de Slovénie, Yougoslavie. Thèse Doct. Ing. Univ. Montpellier. 108., Montpellier.
Krivic, I\ 1982 a. Variations naturelles de niveau piézométrique d'un aquifère
karstique. Geologija, 25/1, 129—150, Ljubljana.
Krivic, P. 1982 b. Transmission des ondes de marée à travers l'aquifère côtier
de Kras. Geologija, 25/2, 309—325, Ljubljana.
K r u s e m a n , G. P. & De R i d d e r , N. A. 1974, Interprétation et discussion
des pompages d'essai. I. L. R. I., 213 p., Wageningen.
Louis, C. 19V4, Introduction à l'hydraulique des roches. Bull. BRGM, 2 ème
série, séction III, no 4, pp. 283—356, Orléans.
Marjolet, G. & Salado, J. 1975, Contribution à l'étude de l'aquifère kar-
stique de la source du Lez. Mémoires C. E. R. G. H., 101 p., Montpellier.
P i t a r d , J. 1976, Contribution à l'interprétation des essais par pompages dans
les roches fissurées. Thèse Doct. spéc., 98 p., Montpellier.
Rayneau, C. 1972, Contribution à l'étude des écoulements autour d'un forage
en milieu fissuré. Thèse Doct. Ing., 59 p., Montpellier.
Petrologija
Petrology
GEOLOGIJA 26, 189—241 (1983), Ljubljana
UDK 552.31:551.':61(497.12) = 863
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia
Stanko Grafenauer
61000 Ljubljana, Titova 23
Jože Duhovnik
61000 Ljubljana, Štularjeva 10
Dragica Strmole
Katedra za mineralogijo in ekonomsko geologijo.
Univerza Edvarda Kardelja
61000 Ljubljana, Aškerčeva 20
Kratka vsebina
Srednjetriadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije imajo vse last-
nosti spilitno-keratofirske asociacije. Z njimi se javljajo velike količine
tufov in tufitov. Predomine in piroklastične kamnine so interstratificirane
v ladinske sedimente. Po svojem nastanku so bile bolj ali manj spreme-
njene, saj v njih najdemo v okolici Bohorja celo granate.
Kamnine v vzhodnih Karavankah, Savinjskih in Centralnih Alpah so
sorazmerno revne z matičnimi komponentami, bogate s kremenico in
včasih bogate z alkalijami, pri čemer prevladujejo kalijeve vrste. Lava je
bruhala pretežno na kopnem, delno v morju. Prevladujejo lipariti nad
daciti, trahiti in andeziti, medtem ko bazaltov in spilitov skoraj ni.
V Posavskih gubah bazalti, spiliti, andeziti in havajiti daleč prevla-
dujejo nad lipariti in daciti. Kamnine so bogate z matičnimi komponen-
tami in revne s kremenico. Lava je bila tekoča in pogosto opazimo pod-
vodne erupcije in izlive, pri čemer so nastajale blazinaste in mandljaste
teksture. V alkalnih kamninah prevladujejo natrijeve vrste. Mnogo bolj
kakor v zahodnih delih Slovenije so tu razširjeni tufi, tuf ski peščenjaki
in tufski apnenci. Kamnine so bogate s svincem in cinkom.
Nikjer ne opazimo prehodov med liparitom in alkalnimi vrstami
kamnin z ene strani ter plagiodacitom, andezitom in bazaltom ter spili-
tom z druge. Keratofir je navadno starejši od spilita. Poleg diferenciacije
je bil za magmo ob nastanku pomemben proces delnega taljenja, na hitre
spremembe nekaterih ekstruzivnih delov pa je vplivala verjetno tudi asi-
milacija.
Delo je omogočila s financiranjem Raziskovalna skupnost Slovenije.
Work has been made possible with the financial aid of the Slovenian Research
Commity.
190	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Abstract
The Middle Triassic rocks in the eastern Slovenia have all proper-
ties of the spilitic keratophyre association. They are accompanied by
great quantities of tuffs and tuffites. The extrusive and pyroclastic rocks
are interstratified within Ladinian beds. After their formation the rocks
were more or less altered, we could found in them even garnets in the
surroundings of Bohor.
The rocks of the eastern Karavanke, Savinja Alps and Central Alps
are relatively poor in mafic components, rich in silica, and in some places
rich in alkalies, ordinarily with prevailing potassium varieties. Lava
extruded mainly on the land, and partly in the sea. Liparites predomi-
nate above dacites, trachytes and andesites, while basalts and spilites are
almost absent.
In the Sava folds basalts, spilites, andesites and hawaiites by far
prevail above liparites and dacites. The rocks are rich in mafic compo-
nents and poor in silica. Lava was fluent and often submarine eruptions
and effusions can be found, with formation of pillow and amygdaloid
structures. In alkalic rocks the sodium varieties predominate. Much
more than in the western part of Slovenia, here the tuffs, tuff sandstones
and tuff limestones occur. The rocks are often unusually rich in lead
and zinc.
There is no transition between liparite and alkalic rocks on one side,
and plagiodacite, andesite, basalt and spilite from the other. Keratophyre
is usually older than spilite. In the evolution of magma next to differen-
tiation the partial fusion was very important. Assimilation also probably
influenced the rapid variation in some smaller extrusive parts.
Uvod
V letu 1981 in 1982 smo zbrali 80 vzorcev magmatskih kamnin in njihovih
tufov na območju vzhodne Slovenije. Od svežih vzorcev magmatskih kamnin
smo napravili 13 kemičnih in spektralnih analiz. Pri opisu uporabljamo nomen-
klaturo in klasifikacijo, ki smo jo podali pri obravnavanju kamnin Pokljuke,
Jelovice, Julijskih Alp in zahodnih Karavank (Grafenauer, Duhovnik,
Strmole, 1981). Omenimo naj, da prevzemamo delitev Karavank po Me-
li k u (1954).
Med magmatskimi kamninami prevladujejo njihovi tufi in tufiti. Liparit
in andezit tvorita v Karavankah večinoma manjše komplekse. Na Jezerskem
smo vzeli nekaj vzorcev že na meji med Karavankami in Savinjskimi Alpami,
sicer pa so ostali vzorci iz območja Savinjskih Alp. Petrografske podatke o
magmatskih kamninah v Savinjskih Alpah nam dajejo številni raziskovalci,
njihov povzetek najdemo v obširnem delu o triadnih magmatskih kamninah
na Slovenskem (Grafenauer, 1980). Ponovno smo si ogledali več lokacij,
kjer prej še ni bilo dovolj podatkov, po katerih bi lahko kamnine bolj na-
tančno klasificirali, posebej smo si ponovno ogledali liparite in dacite iz kam-
noloma Puščava v bližini Ruš.
Ponovno smo raziskali Posavske gube, predvsem Bohor in Rudnico, od
koder imamo do danes le malo kemičnih analiz in še nobene spektralno-ke-
mične. Kamnine v Posavskih gubah so bistveno bolj mafične od kamnin v Ka-
ravankah, Savinjskih in Centralnih Alpah. Tu mnogokrat najdemo diabaze in
spilite. V vseh predelih smo poleg normalnih vrst kamnin našli tudi njihove
alkalne različke. Prisrčno se zahvaljujemo kolegom z Geološkega zavoda v
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije	191
Ljubljani, ki so nam dali na razpolago rezultate svojih raziskovanj iz geoloških
kart v merilu 1 : 25 000, na podlagi katerih smo si zelo olajšali terensko delo.
Predvsem se zahvaljujemo geologom dr. A. Hinterlechner-Ravni-
k o v i, dr. S. B u s e r j u in mg. P. M i o č u. Pri terenskem delu so nam
precej pomagali Tolmač lista Celje L 33—67 (Buser, 1979), Tolmač lista
Celovec L 33—53 (B u s e r, 1980) in Tolmač lista Kranj L 33—65 (Grad in
Fer j ančič, 1976).
Opis triadnih magmatskih kamnin v vzhodnih Karavankah, Savinjskih
in Centralnih Alpah
Raziskali smo triadne predomine na Jezerskem, na meji med vzhodnimi
Karavankami in Savinjskimi Alpami, sicer pa smo si ogledali še kamnine na
Paškem Kozjaku in v kamnolomu Puščava. Vzeli smo tudi številne vzorce tufov
in tufitov iz okolice Korošice in iz Robanovega kota, vendar pa iz njih nismo
delali kemičnih in spektralnih analiz niti nismo zajeli njihovega mikroskop-
skega opisa v našo razpravo. Zaradi pregleda smo v tabelah 1 in 2 podali rezul-
tate kemične analize, v tabelah 3 in 4 pa spektralnokemične analize kamnin.
Poleg kamnin, ki smo jih raziskali sami, smo vnesli v te tabele tudi podatke
vseh drugih znanih analiz kamnin s teh območij.
Podroben opis posameznih prej raziskanih kamnin najdemo v delu Gra-
fenauerja (1980).
Posamezne kamnine smo pri opisu klasificirali po njihovi mineralni sestavi
in je njihovo ime tiskano s poševnimi črkami. Poimenovanje felzičnih, delno
steklastih in drobnozrnatih predornin le na podlagi optičnega določevanja
vtrošnikov v njih vodi večkrat do razlike med imenom kamnine in njeno
kemično sestavo.
Pri raziskovanju triadnih predornin v okolici Jezerskega smo našli nasled-
nje vrste kamnin:
Biotitov dacit najdemo v opuščenem Slavčevem kamnolomu na desnem
bregu reke Kokre (vzorec št. J-2, kemična analiza št. 95) in v novem kamno-
lomu na desni strani ceste Preddvor^—Jezersko (vzorec št. J-3). Kamnina vse-
buje številne vtrošnike in kaže polifirsko porfirsko strukturo, osnova pa je
felzitna. Tekstura ne kaže kake usmerjenosti. Med vtrošniki so oligoklaz-
andezin, redko albit, v drobnozrnati osnovi pa prevladuje kremen nad glinenci.
Mafični mineral v osnovi je biotit, ki je delno spremenjen v klorit, po večini
pa v goethit in karbonate. Izredno redka so zrna pirita. V večjih vtrošnikih
plagioklazov najdemo vključke muskovita. Po normativni mineralni sestavi je
vzorec št. J-2 alkalni liparit (tabela 6).
V Malem grabnu na Jezerskem prehaja dacit v hioititov kremenov dacit
(vzorec št. J-4, kemična analiza št. 96). Tu najdemo jasen dokaz za »mrzel«
kontakt magmatske kamnine z ladinskim debeloploščastim apnencem. Plasti
apnenca, ki položno vpadajo proti jugu, so namreč ob kontaktu povite na-
vzgor, kar govori za mlajšo starost predomine. Ker je kontakt »mrzel«, ne
najdemo ob njem nikakih sledov metamorfnih mineralov. Kamnina je že str-
jena predrla plasti apnenca, ki so na kontaktu močno zdrobljene. Struktura
kamnine je oligofirska, vtrošniki so albit, redko opazimo biotit, ki je po večini
spremenjen v vermikulit. V redkih preperelih zrnih plagioklazov najdemo
192
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Tabela 1. Kemična sestava triadnih predornin vzhodnih Karavank, Savinjskih Alp in Centralnih Alp
Table 1. Chemical analyses of the Triassic volcanic rocks in eastern Karavanke, Savinja Alps and
Central Alps
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
193
15 — Geologija 26
194
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Tabela 2. Kemična sestava triadnih predornin iz Posavskih gub
Table 2. Chemical analyses of the Triassic volcanic rocks of the Sava folds
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije	195
Tabela 3. Porazdelitev glavnih prvin (v mg. g-i) in slednih prvin
(v Mg. g-i) v triadnih predorninah vzhodnih Karavank, Savinjskih Alp in
Centralnih Alp
Table 3. Distribution of major elements (in m.g . g-^) and trace elements
(in /Ag. g-^) in Triassic volcanic rocks from eastern Karavanke, Savinja
Alps and Central Alps
Znak "*" pomeni, da ¡e prvina izpod meje zaznovonja
Mark "*" signifies, the elemént is under the limit of detection
196	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Tabela 4. Porazdelitev glavnih prvin (v mg . g-^) in slednih prvin
(v ug. g-i) v triadnih predorninah iz Posavskih gub
Table 4. Distribution of major elements (in mg. g-i) and trace
elements (in ¡xg. g-i) in Triassic volcanic rocks of the Sava folds
luskice sericita. Prvotno kremenovo steklo je po večini prekristaljeno v kalce-
don. Med akcesornimi minerali opazimo rutil, magnetit in apatit. Po normativni
mineralni sestavi je vzorec št. J-4 alkalni liparit (tabela 6). Visoka vrednost
magmatskega parametra k (0,44) govori za izredno viskoznost taline, ki je
vzrok mrzlemu kontaktu. Kamnina je izredno bogata s kremenico in opazimo,
da so nekateri vtrošniki plagioklazov obdani s pasom kalcedona.
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije	197
Močno spremenjen amfibolov dacit najdemo 300 m severno od Štularjeve
planine (vzorec št. J-7, analiza št. 97). Kamnina kaže oligof irsko strukturo
s steklasto osnovo in enakomerno, delno fluidalno teksturo. Večji vtrošniki
plagioklazov so oligoklaz-andezin, manjši pa oligoklaz. Kamnina je kristalila
v dveh fazah. Po prvi fazi se je magma nekoliko obogatila z vodo in povzročila
spremembo v starejših, večjih vtrošnikih plagioklazov. Vtrošniki plagioklazov
so nataljeni, starejša generacija je močneje resorbirana. Vtrošniki amfibola (?)
so nadomeščeni z epidotom, kloritom in goethitom. Osnova kamnine vsebuje
manjša zrnca kremena in večja zrnca alkalnih plagioklazov, posamezna polja
osnove sestavlja kalcit. Na podlagi normativne mineralne sestave je kamnina
alkalni natrijev liparit (tabela 6). Da je bila magma bolj tekoča, kaže pilotaksit-
na razporeditev letvic plagioklazov v steklasti osnovi.
Biotitov andezit smo našli na zahodnem robu izdanka nekdanjega Slavčevega
kamnoloma v dolini Slap na Jezerskem (vzorec št. J-1, analiza št. 94). Kamnina
je mlajša od apnenca, v katerem jo najdemo. Ob kontaktu z njim je bogata
s kalcitom. Kamnina vsebuje razen tega odlomke apnenca, ki so delno nata-
ljeni, vendar v apnencu nikjer ne opazujemo kontaktnometamorfnih mineralov.
Kamnina kaže enakomerno teksturo in porfirsko strukturo z intersertalno do
hialopilitno strukturo osnove. Osnova je prekristaljena in drobnozrnata. Med
vtrošniki se javlja predvsem andezin do andezin-labradorit, ki je dovolj svež,
med matičnimi minerali pa biotit, ki je skoraj popolnoma spremenjen v goethit
in karbonate. Kamnina je preprežena z žilicami kalcita, katerega zrna imajo
značilno dvojčično strukturo z upognjenimi letvicami, kar dokazuje poznejše
premikanje kamnine. Po normativni sestavi je kamnina kremenov latiandezit
(tabeli 5 in 6).
Amfibolski andezit in piroksenski andezit ter njune tufe najdemo na Stular-
jevi planini (vzorec št. 6a in št. 6b). Vtrošniki so conami plagioklazi-andezin
in nataljeni vtrošniki oligoklaza. Med močno spremenjenimi vtrošniki razliku-
jemo v nekaterih kamninah (vzorec št. 6a) piroksen, v drugih (vzorec št. 6b)
amfibol, ki pa ju spoznamo le po obliki, saj sta popolnoma spremenjena v klorit
in goethit.
Spilit smo našli v Dolu na Jezerskem (vzorec št. J-5). Kamnina je močno
spremenjena- Tekstura kamnine je enakomerna, struktura je ofitna in prehaja
v sideronitno. Letve plagioklazov so skoraj popolnoma spremenjene v sericit
in karbonate. Magnetit je prešel v goethit. Prvotna kamnina je vsebovala
50 do 60 "/o plagioklazov, okrog 30 Vo avgita, spremenjenega v klorit, ki zapol-
njuje prostor med letvicami plagioklaza, ter okrog 5 magnetita. Ostanek
pripada kremenu, ki je nastal pri razpadu plagioklazov poleg klorita, sericita,
karbonatov ter zeolitov.
Na Paškem Kozjaku daleč prevladujejo tufi, tufske breče in močno meta-
morfozirane predomine, ki so njih matične kamnine po vsej verjetnosti ande-
ziti. Med raziskovanimi kamninami smo našli na severnem delu Paškega
Kozjaka ob gozdni cesti južno od Suklerja edino svežo kamnino (vzorec št.
PK-2, kemična analiza št. 98), rogovačni andezit. Ta leži med plastmi tufa, ki
padajo proti jugu in so med sivimi ladinskimi apnenci. Struktura kamnine
je porfirska. Vtrošnike tvorita sorazmerno svež andezin, ki je idiomorfen, po
razpokah nadomeščen s kalcitom, in rogovača, ki je povsem nadomeščena s klo-
ritom in kalcitom. Osnovo sestavljajo drobna, prepletajoča se zrna paličastih
198
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Tabela 5. Niggli-jeve vrednosti al, fm, c, alk, si in magmatski parametri raziskanih
triadnih predornin in iz njih računane skupinske vrednosti Q, L, M, n, y, /л za risanje
trikotnikov QLM, KNaCa in MgFeCa. V tabeli so podane tudi matične magme vseh
obravnavanih kamnin
Table 5. The Niggli-values al, fm, c, alk, si and magmatic parameters of investigated
Triassic volcanic rocks and out off them calculated group values Q, L, M, л, y, ¡л for
plotting of QLM, KNaCa and MgFeCa triangles. In table the parental magmas of all
treated rocks are indicated
Magmatski parametri, odstotek ortoklaza v glinencih in odstotek anortita v plagioklozih
Magmatic parameters, orthoclase percent in feldspars and anorthite percent in plagioclases
plagioklazov in zrnc limonita, ki dajejo kamnini rdeče rjavo barvo. Po nor-
mativni mineralni sestavi je kamnina dacit (tabela 6).
Med triadnimi, delno metamorfoziranimi in dolomitenimi apnenci najdemo
v kamnolomu jugojugovzhodno od kraja Puščava in vzhodno od tega kamno-
loma ob Lamprehtovem potoku številne izdanke magmatskih kamnin. Ze
Dolar-Mantuanijeva (1938) je našla tu predomino, ki jo je imenovala
rogovačni porfirit, Grobelškova (1959) pa kremenov porfirit. Ker nismo
imeli na razpolago originalnih vzorcev, smo ponovno vzeli večje število vzor-
cev v kamnolomu in vzhodno od njega.
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije	199
V triadnih apnencih smo našli v kamnolomu južno od kraja Puščava svež
vzorec dacita (vzorec št. P-3, kemična analiza št. 99). Kamnina kaže jasno
fluidalno teksturo in porfirsko strukturo. Med vtrošniki prevladuje oligoklaz-
andezin in v manjši količini kremen, ki večkrat kaže značilne zajede. Biotit
najdemo le med vtrošniki in je spremenjen v klorit. Vsa kamnina je posuta
z drobnimi zrnci pirita, precej je tudi drobnih zrnc magnetita. Osnova je delno
prekristaljena in jo sestavljajo mikroliti glinencev in rudnih mineralov.
V temnih delih neprekristaljene osnove opazimo sledi tečenja, podolgaste me-
hurčke in podobno.
Po normativni mineralni sestavi je kamnina alkalni melanokratni anorto-
klazni liparit (tabela 6).
Dacitni tuj (vzorec št. P-8, kemična analiza št. 100) smo našli vzhodno od
kamnoloma pri Prodnarju. Tekstura kamnine je tuf ska, struktura vitro- do
kristaloklastična. V drobno mehurčasti prekristaljeni osnovi vidimo vtrošnike
oligoklaz-andezina in kremena. Med femičnimi minerali se javlja kloritni
biotit. V kamnini opazimo številne drobce prekristaljenega stekla, odlomljenih
zrn plagioklazov in temno rjavega stekla. Po normativni mineralni sestavi je
kamnina alkalni melanokratni anortoklazni liparit (tabela 6).
Liparit (vzorec št. P-9, kemična analiza št. 101) smo našli 300 m vzhodno od
kamnoloma »Puščava« na levem bregu Lamprehtovega potoka. Kamnina kaže
jasno fluidalno teksturo in porfirsko strukturo. Med vtrošniki prevladuje sani-
din (tabla 1, si. 1), ki vsebuje tu in tam vključke kremena. Kremen se javlja
v samostojnih zrnih in v osnovi, med vtrošniki redko najdemo oligoklaz in
kloritni biotit. Osnova je steklasta, rjavkasto obarvana. Akcesorni minerali so
pirit, magnetit in zelo redko apatit. Po normativni sestavi je kamnina alkalni
kalijev sanidinski liparit (tabela 6).
Opis triadnih magmatskih kamnin iz Posavskih gub
Ponovno smo si ogledali območje med Crnolico in Velikim vrhom, Bohor in
Rudnico, ker je bilo število kemičnih analiz na tem območju še premajhno za
genetske zaključke, sploh pa še ni bilo nobenih spektralnih analiz.
Opis doslej raziskanih kamnin najdemo v delu Grafenauerja (1980).
Na območju med Crnolico in Velikim vrhom se javljajo najrazličnejše predor-
nine, med njimi prevladujejo zelo mafične kamnine. Omenimo naj, da smo
imenovali bazalt z ofitno strukturo le bazalt, spilitni bazalt pa smo imenovali
z izrazom spilit. S tem smo se izognili dvoumnemu izrazu diabaz, s katerim
Amerikanci označujejo v glavnem žilnine z ofitno strukturo, Evropejci pa spi-
litni ali saussuritni bazalt.
Avgitski bazalt (vzorec št. S-1) smo našli jugovzhodno od cerkve v Svetini,
zahodno od kmetije pri Seničarju. Kamnina je drobnozrnata ter ima enako-
merno teksturo in porfirsko, subofitno strukturo. Je izrazito melanokratna, saj
v njej prevladujejo zrna avgita. Ta zrna zavzemajo okrog 70 Vo celotne po-
vršine zbruska, kakih 10 je plagioklazov, ostanek pripada s kloritom nadome-
ščenim matičnim mineralom. Vmes so sledovi kremena. Po velikosti saličnih
in mafičnih mineralov lahko sodimo, da je kamnina kristalila v dveh fazah.
V večji globini so nastala večja zrna, v drugi fazi pa je v manjši globini krista-
lila drobnozrnata osnova, ki jo prav tako tvorijo letve plagioklazov in avgita.
200
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Tabela 6. Rittmann-ovi (1973) magmatski parametri in iz njih računane skupinske vrednosti P, A,
Q, F za risanje dvojnega trikotnika po Streckeisen-u (1967). Normativna mineralna sestava in ime
triadnih predornin po Rittmann-u (1973) in njihov diferenciacij ski indeks (TT) po Thornton-u in
Tuttle-ju (Carmichael, Turner in Verhoogen 1974)
Table 6. Rittmann (1973) magmatic parameters and out off them calculated group values, P, A,
Q, F for plotting of double triangle according to Streckeisen (1967). Normative mineral composition
and name to Thornton and Tuttle (Carmichael, Turner and Verhoogen 1974)
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
201
202
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Legenda k tab. 6
Ox® — stopnja oksidacije kamnine, ki je definirana z enačbo
Ox" == Fe='+/(Fe''+ + + Mn)
T — vrednost, ki dovoljuje ločenje visoko aluminijskih bazaltov (med 10 in 30)
od tipičnih tholeitov (med 4 in 8) in razlikovanje pravih andezitov (nad 10)
od alkalnih andezitov, havajitov. Vrednost je podana z enačbo
T = (AloOs — Na20)/Ti02
o — serijska vrednost, podana z enačbo o = (K2O + Na20)V(Si02 — 43)
Q — minerali kremenice (predvsem kremen); A — alkalni glinenci in albit; P —
plagioklaz (nad 5'"/o an); F — foidi; M — mafični minerali; x, y — koordinate,
s katerimi določimo ime kamnini v diagramu Streckeisena (1967)
TT — diferenciacijski indeks po Thorntonu in Tuttleju (Carmichael, Turner in
Verhoogen, 1974; Yoder, 1979), ki predstavlja vsoto vseh normativnih felzičnih
mineralov (Q + Or + Ab + Ne + Kp + Lc)
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
203
Explanation of tab. 6
Ox" — oxydation degree of rock, defined by equation
Ox« = Fe'''+/(Fe3+ + Fé2+ + Mn)
T — value, which defines the distinction between high alumina basalts (10—30)
and tipical tholeiites (4—8) and distinction between true andesite (more
than 10) and alkalic andesites (hawaiite), r = (AI2O3 — Na20)/Ti02
o — serial value defined with equation o = (K2O + Na20)V(Si02 — 43)
Q — SÍO2 minerals (mainly quartz); A — alkali feldspars and albite; P — plagio-
clase (more than 5'"/« anV, F — folds; M — mafic minerals; x, y — coordinates,
which define the rock name in the Streckeisen (1967) diagram
TT — differentiation index after Thornton and Tuttle (Carmichael, Turner and
Verhoogen, 1974; Yoder, 1979), which signifies the sum of all normative
felsic minerals (Q + Or + Ab + Ne + Kp + Le)
204	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Vtrošniki svežih plagioklazov pripadajo bytownitu, spremenjeni pa vsebujejo
okrog 47 do 55 "/o an. Poleg avgita redko opazimo hipersten.
Spilit najdemo jugozahodno od cerkve v Svetini pri Celju na poti pod Veliki
vrh na višini 720 m (vzorec št. S-2a, kemična analiza št. 104) in v Ravnah pri
Celju (vzorec št. S-3). Kamnina ima enakomerno teksturo in porfirsko ofitno
strukturo. Vtrošniki plagioklazov so spremenjeni in vsebujejo okrog 23 do 39 o/o
an. Letvice glinencev vsebujejo včasih celo samo O do 20 "/o an, kar kaže na
normalno izločanje plagioklazov iz taline, ki je postajala pri delnem kristaljenju
vedno bolj alkalna. V kamnini najdemo tudi drobna zrnca pirita, epidot, kalcit
in goethit. Med mafičnimi minerali se javlja avgit in redko hipersten. V kam-
nini opazujemo mandlje klorita (Tabla 1, si. 2), ki včasih kažejo koncentrično
strukturo. Klorit nadomešča tudi številna večja zrna piroksenov. V vzorcu
št. S-3 smo našli poleg pirita v žilicah tudi sledi arzenopirita. Po podatkih
normativne sestave je spilit vzorca št, S-2a kremen vsebujoči havajit (tabela 6).
Spilit (vzorec št. S-2) smo našli tudi jugozahodno od cerkve v Svetini pri
Celju. Kamnina ima tufsko teksturo in intersertalno strukturo (Tabla 1, si. 3).
Letvice plagioklazov pripadajo sekundarnemu albitu. V osnovi opazujemo
spremenjene vtrošnike plagioklazov, pa tudi manjša gnezda kremena. V kam-
nini prevladujejo kloriteni mafični minerali. V razpokah, ki sekajo kamnino,
opazimo kalcit, epidot in pirit, v žilicah včasih tudi klorit.
Dioritni porfirit (vzorec št. S-3a, kemična analiza št. 105) smo našli ob po-
toku Kozarica pri Langerjevi peči, zahodno od Raven pri Celju. Kamnina je
debelozrnata žilnina z doleritno strukturo.
Med letvami plagioklazov najdemo drobnejša zrna avgita. Poleg avgita
opazujemo v kamnini še polja klorita. Izredno redka so večja zrna epidota,
drobnozrnati pa nadomešča piroksene in plagioklaze. Kamnina vsebuje precej
magnetita, manj pirita. Magnetit je delno oksidiral v goethit. Kamnina vsebuje
tudi monokristalne do polikristalne drobce kalcita, ki so verjetno nastali pri
vključevanju apnenca v talino. Do izliva magme je prišlo pod morsko gladino,
kar dokazujejo blazinaste lave v potoku Kozarici zahodno od Raven. Po nor-
mativni sestavi je kamnina havajit (tabela 6).
Spilit (vzorec št. S-4) najdemo okrog 1,2 km jugozahodno od Crnolice, južno
od Lončarja na poti od Crnolice proti Jurkloštru. Kamnina je izrazito melano-
kratna in vsebuje malo pirita. Kaže intersertalno strukturo in homogeno, po-
nekod mandljasto teksturo. Letvice plagioklazov pripadajo oligoklazu, nekatere
tudi albitu. Mandlje v kamnini sestavlja v glavnem kalcit, manj je v njih klorita.
Od prvotnih rnafičnih mineralov se je ohranilo le malo zrn in je njihov pre-
mer premajhen, da bi jih mogli podrobneje preiskati.
Predomine in njihovi tufi Rudnice, Bohorja in Orlice so po sestavi najbolj
enotna skupina. Kot za vsa štajerska vulkanska območja velja tudi za to, da
opazujemo mnogokratno menjavanje različnih vrst tufov, kar govori za šte-
vilne plinske in lavine izbruhe. Mafični značaj in pojavljanje mandljev je
v soglasju z globokomorskim razvojem dela ladinskih sedimentov. Med pre-
dominami in tufi se namreč pojavljajo v vseh omenjenih območjih ploščasti
apnenci z roženci. Glavna smer razvoja omenjenih sedimentov je prečno alpska.
Na Bohorju najdemo med spiliti tudi vložke tufov, tufskih peščenjakov in vul-
kanskih breč.
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije	205
Spilit (vzorec št. B-1, kemična analiza št. 102 in vzorec št. B-2) smo našli
na severozahodnem pobočju Kamnega vrha. Kamnina je vložena med tufskimi,
apnenčevimi in roženčevimi polami. Tekstura je mandljasta in struktura porfir-
ska. Med vtrošniki opazimo plagioklaze, ki vsebujejo 26 do 32 '®/o anortita in so
dveh generacij. Manjša zrna vsebujejo okrog 20 an, večja pa 32 Vo an. Vsa
samostojna zrna plagioklazov so bolj ali manj sericitena (Tabla 2, si. 1), v njih
opazimo tudi epidot in klorit. Med vtrošniki opazimo ksenomorfna zrna avgita,
ki pa so navadno popolnoma nadomeščena s kloritom, epidotom in zoisitom,
ponekod s kalcitom in zelenim pleohroičnim vlaknatim mineralom. Osnova
je sorazmerno homogena, mikrokristalna in jo sestavljajo paličasta zrna albi-
tenih plagioklazov in drobna zrna epidota. V kamnini se pojavljajo številni
mandlji (Tabla 2, si. 2), ki jih zapolnjujejo radialno žarkoviti klorit, redkeje
kalcit in albit. Ob robovih nekaterih mandljev opazimo pirit v drobnih kocka-
stih kristalih. Med osnovo zasledimo redka zrna magnetita. V sledeh so v kam-
nini sekundarna zrna kremena, ki nastopa tudi v žilicah skupaj s kloritom
(Tabla 2, si. 3, Tabla 3, si. 1). Po normativni sestavi je kamnina olivinov havajit.
V spilitu (vzorec št. B-6, kemična analiza št. 103) iz Tajflovega grabna na
višini 530 m na severnem pobočju Malega Koprivnika smo našli poleg močno
spremenjenih zrn plagioklazov in avgita tudi granat (Tabla 3, si. 2 in si. 3).
Kamnina je bila torej podvržena nekoliko višji stopnji metamorfoze. Osnova
je skoraj povsem nadomeščena z dolgovlaknatim kloritom, ki ga nadomešča kri-
stalni kalcit. Redki ostanki glinencev so ohranili le konture zrn. Zrna epidota
v osnovi so bila nataljena, so okrogla in imajo radialno žarkovito strukturo.
V sledeh se javlja granat v okroglih brezbarvnih zrnih. Nekatera zrna granata
so resorbirana, druga so zrasla na epidotu. Avgit je v nasprotju s plagioklazom
svež, a močno razpokan in resorbiran. Med osnovo so tudi zaobljeni mandlji
s kloritom, nekateri pa vključujejo granat, kalcedon in epidot. Vzorec je po
normativni sestavi melanokratni latitni andezit (tabela 6).
Spilitni tuf najdemo vzhodno (vzorec št. B-3) in jugozahodno (vzorec št. B-4)
od Kamnega vrha. Zrna in drobci kamnin so neenakomerno razpršeni. Deli
kamnine sestoje pretežno iz drobcev predomine. Plagioklazi so albiteni, avgit
spremenjen v klorit in epidot. Razvrstitev klorita in delno epidota v osnovi
ustvarja fluidalno teksturo. V kamnini opazimo številne mandlje, ki imajo zna-
čilno strukturo. V sredini je klorit v vlaknih, radialno žarkovito razvrščen,
proti obodu pa so vlakna mikrokristalna ali pa podolgovata z vlakni vzporedno
stenam mandlja. Med predominami in tufi na Rudnici najdemo le avgitne ande-
zite in v epimagmatski fazi albitene in kloritene andezite.
Sericiteni in kloriteni andezit smo našli na gozdni poti, severno od gradu
pri Podčetrtku (vzorec št. R-7), in na isti poti okrog 200 m naprej zahodno od
Gastroža (vzorec št. R-9, kemična analiza št. 106). Kamnina tvori vložek med
tufi različnih struktur. Kamnina kaže homogeno teksturo in porfirsko struk-
turo. Med vtrošniki opazimo sericitene plagioklaze, ki pripadajo oligoklazu.
Nekatera zrna plagioklazov so tudi močno kloritena.
Vtrošniki piroksena so prav tako idiomorfni kot vtrošniki plagioklazov,
nadomeščeni so s kloritom, delno dolomitom. Osnova je mikrokristalna, dokaj
homogena. V njej prevladujeta klorit in sericit, precej na gosto so v njej raz-
pršena drobna zrna goethita; manj je epidota v drobnih zrnih. Mestoma se
pojavlja v osnovi kalcit. Kamnina vključuje tu in tam tudi litične drobce, ki jih
206	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
je magma vključila že na svoji poti. Po normativni sestavi je kamnina (vzorec
št. R-9) kremenov latitni andezit (tabela 6).
Na številnih mestih smo našli kristaloklastični do litoklastični andezitni
tuf, zlasti nad gozdno cesto, ki pelje proti severu od Podčetrtka proti Sodni
vasi. Tekstura kamnine je tufska. Tako osnova kot tudi nekateri razpoteg-
njeni drobci kamnin, ki slede smeri tečenja, kažejo izrazito fluidalno teksturo
(vzorec št. R-12). Kristalna zrna pripadajo pretežno oligoklazu, ki je močno
spremenjen, v manjši meri kremenu in kalcitu. Pirokseni, ki jih je sorazmerno
malo, so povsem kloriteni. Drobci porfirske kamnine v tufu so tako spreme-
njeni, da so meje med njimi in osnovo pogosto zabrisane. Tufi včasih prehajajo
v tufske peščenjake in tufite, ki so pogosto močno piriteni in limoniteni in se
z njimi menjajo. Tufi in tufiti se menjajo s triadnimi lapornimi skrilavci, plo-
ščastimi apnenci in dolomiti. Cas izbruhov lahko postavljamo po vsem opisa-
nem v ladin.
Seznam analiz kamnin v tabelah in slikah
List of rocks analyses in tables and figures
Pri vseh kamninah bomo navedli njihovo ime na podlagi mikroskopskega
pregleda vzorcev, v oklepaju pa normativno ime po Rittmannu (1973).
1.	Spremenjeni avgitni andezit (oli vino v andezit) s spodnjega grebena Lom—
Plešivec—Kranjska reber, pod Sovinjo pečjo, analiza vzorca št. 178/3833
(Hinterlechner-Ravnik, 1959 a)
Altered augite andesite (olivine andesite) from the lower ridge Lom—Ple-
šivec—Kranjska reber, below the Sovin j a peč, analysis of sample No.
178/3833 (Hinterlechner-Ravnik, 1959 a)
2.	Spilitni bazalt (olivinov andezit s foidi s Tratice južno od Crnolice pri
Šentjurju, analiza vzorca št. CL-67 (Germovšek, 1959)
Spilitic basalt (olivine andesite with folds) from Trafica south of Crnolica
near Šentjur, analysis of sample No. CL-67 (Germovšek, 1959)
5.	Spremenjeni andezit (havajit) iz okolice Laškega, analiza vzorca št. 4 a
(F ani ng er, 1961a)
Altered andesite (hawaiite) from the environs of Laško, analysis of sample
No. 4a (Faninger, 1961a)
6.	Spilitni bazalt (оИvinov havajit) z Velikega vrha, severovzhodno od La-
škega, analiza vzorca št. CL-8 (Germovšek, 1959)
Spilitized basalt (olivine hawaiite) from Veliki vrh, northeast of Laško,
analysis of sample No. CL-8 (Germovšek, 1959)
7.	Spremenjeni avgitni andezit (havajit) iz okolice Laškega, analiza vzorca
št. 8 (Faninger, 1961 a)
Altered augite andesite (hawaiite) from the environs of Laško, analysis of
sample No. 8 (Faninger, 1961 a)
9. Spremenjeni andezit (tholeitni bazalt) s spodnjega dela grebena Lom—
Plešivec—Kranjska reber, pod Sovinjo pečjo, analiza vzorca št. 178 (Hin-
terlechner-Ravnik, 1959 a)
Altered andesite (tholeitic basalt) from the lower part of the ridge Lom^—
Plešivec—Kranjska reber, below the Sovinja peč, analysis of sample No. 178
(Hinterlechner-Ravnik; 1959 a)
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije	207
10.	Spilit (andezit) z Bohorja, analiza vzorca št. 9b (Hinterlecner-
Ravnik, 1959 b)
Spilite (andesite) from Bohor, analysis of sample No. 9b (Hinterlech-
ner-Ravnik, 1959 b)
11.	Spremenjeni avgitski albitski andezit (levkokratni andezit) s severnega
pobočja Velikega Koprivnika na Bohorju, analiza vzorca št. Bo-128 a
(Germovšek, 1959)
Altered augite albite andesite (leucocratic andesite) from the northern
slope of Veliki Koprivnik on Bohor, analysis No. Bo-128 a (Germov-
šek, 1959)
12.	Spilit (nefelinov levkokratni tefrit) z Rudnice nad Podčetrtkom, analiza
vzorca 01-28 (Germovšek, 1959)
Spilite (nepheline leucocratic tephrite) from Rudnica above Podčetrtek,
analysis of sample No. 01-28 (Germovšek, 1959)
14.	Spremenjeni kremenov andezit (melanokratni dacit) iz Kokrškega kamno-
loma, analiza vzorca št. 2 (F a n i n g e r , 1961 a)
Altered quartz andesite (melanocratic dacite) from the Kokra quarry,
analysis of sample No. 2 (Faninger, 1961 a)
15.	Spremenjeni kremenov andezit (kremenov levkokratni andezit) s Stularjeve
planine v Kamniških Alpah (Faninger, 1961 a)
Altered cjiuartz andesite (quartz leucocratic andesite) from the Stularjeva
planina in Kamnik Alpe (Faninger, 1961 a)
17.	Albiteni kremenov andezit (alkalni natrijev melanokratni liparit) iz Kokr-
škega kamnoloma, analiza vzorca št. 3 (Faninger, 1961 b)
Albitized quartz andesite (alkali sodium melanocratic liparite) from the
Kokra quarry, analysis of sample No. 3 (Faninger, 1961 b)
18.	Spremenjeni kalijev kremenov trahit (alkalni kalijev kremenov trahit)
iz Raven pri Tuhinju (Germovšek, 1959)
Altered potassium quartz trachyte (alkali potassium quartz trachyte) from
Ravne near Tuhinj (Germovšek, 1959)
20.	Albiteni kremenov trahit (alkalni kremenov trahit) iz Klavževega jar-
ka pri Veliki Pirešici, analiza vzorca št. V-64'2 (Germovšek, 1953)
Albitized quartz trachyte (alkali quartz trachyte) from Klavžev jarek at
Velika Pirešica, analysis of sample No. V-64 2 (Germovšek, 1953)
21.	Spremenjeni biotitov kremenov trahiandezit (biotitov liparit) z Dobrovelj-
ske planote, severovzhodno od Nazari j, analiza vzorca št. SD-25 (Ger-
movšek, 1959)
Altered biotite quartz trachyandesite (biotite liparite) from Dobroveljska
planota, NE of Nazarje, analysis of sample No. SD-25 (Germovšek,
1959)
22.	Spremenjeni kremenov biotitni andezit (cordieritov hiperstenov melano-
kratni liparit) iz Kokrškega kamnoloma, analiza vzorca št. 4 (Fanin-
ger, 1961 a)
Altered ciuartz biotite andesite (cordierite hypersthene melanocratic lipa-
rite) from the Kokra quarry, analysis of sample No. 4 (Faninger.
1961 a)
23.	Spremenjeni albitni liparit (melanokratni liparit) južno od Bočne pri Gor-
njem gradu, analiza vzorca št. SD-1 (Germovšek, 1959)
208	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Altered albite liparite (melanocratic liparite) from Bočna at Gornji grad,
analysis of sample No. SD-1 (Germovšek, 1959)
24. Spremenjeni dacit (levkokratni plagiodacit) 500 m zahodno od sedla Črni-
vec (Hinterlechner-Ravnik, 1959 a)
Altered dacite (leucocratic plagiodacite) 500 m W from the Črnivec pass
(Hinterlechner-Ravnik, 1959 a)
30.	Spremenjeni kalijev alkalni liparit (alkalni kalijev sanidinov liparit) s Ka-
liškega plazu, nad dolino Crne pri Kamniku (Germovšek, 1959)
Altered potassium alkali liparite (alkali potassium sanidine liparite) from
Kališki plaz, above the Crna valley near Kamnik (Germovšek, 1959)
31.	Spremenjeni albitski liparit (liparit) južno od Bočne, vzhodno od Gornjega
grada, analiza vzorca št. SD-6 (Germovšek, 1959)
Altered albite liparite (liparite) S from Bočna, E of Gornji grad, analysis
of sample No. SD-6 (Germovšek, 1959)
34. Spremenjeni liparit (liparit) iz Hudega potoka pri Smartnem ob Paki,
analiza vzorca št. SD-35 (Germovšek, 1959)
Altered liparite (liparite) from Hudi potok at Šmartno ob Paki, analysis
of sample No. SD-35 (Germovšek, 1959)
39. Spremenjeni dacit (alkalni sanidinov melanokratni liparit) iz okolice La-
škega, analiza vzorca št. Ei (Faninger, 1961 a)
Altered dacite (alkali sanidine melanocratic liparite) from the environs
of Laško, analysis of sample No. Ej (Faninger, 1961 a)
42.	Spremenjeni dacit (alkalni sanidinov muskovitni melanokratni liparit) iz
okolice Laškega, analiza vzorca št. 1 (Faninger, 1961 a)
Altered dacite (alkali sanidine muscovite melanocratic liparite) from the
environs of Laško, analysis of sample No. 1 (Faninger, 1961 a)
43.	Spremenjeni biotitov albitni liparit (alkalni sanidinov muskovitni mela-
nokratni liparit) z Dobroveljske planote, analiza vzorca št. SD-29 (Ger-
movšek, 1959)
Altered biotite albite liparite (alkali sanidine muscovite melanocratic li-
parite) from Dobroveljska planota, analysis of sample No. SD-29 (Ger-
movšek, 1959)
44.	Spremenjeni dacit (natrijev alkalni anortoklazni liparit) iz Dedkovega
kamnoloma v dolini Kamniške Bistrice (Faninger, 1961 a)
Altered dacite (sodium alkali anorthoclase liparite) from the Dedek-quarry
in the Kamniška Bistrica valley (Faninger, 1961 a)
45.	Spremenjeni dacit (albitni levkokratni plagiodacit) iz Tohantovega kam-
noloma pri Veliki Pirešici, analiza vzorca št. V-91c (Germovšek, 1953)
Altered dacite (albite leucocratic plagiodacite) from the Tohant quarry
at Velika Pirešica, analysis of sample No. V-91c (Germovšek, 1953)
46.	Spremenjeni alkalni albitski liparit (alkalni sanidinov egirinsko-augitni
liparit) iz okolice Laškega, analiza vzorca št. LZ (Dräsche, 1873)
Altered alkali albite liparite (alkali sanidine aegirine-augite liparite) from
the environs of Laško, analysis of sample No. LZ (Dräsche, 1873)
48. Spremenjeni dacit (natrijev anortoklazov sillimanitov liparit) izpod Kam-
niškega vrha, nad kmetijo Slevo (Faninger, 1961 a)
Altered dacite (sodium anorthoclase cordierite sillimanite liparite) from
below of Kamniški vrh, above the Slevo farm (Faninger, 1961 a)
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije	209
50. Spremenjeni albitski liparit (sanidinov liparit) iz okolice Laškega, analiza
vzorca št. LR (Dräsche, 1873)
Altered albite liparite (sanidine liparite) from the environs of Laško, ana-
lysis of sample No. LR (Dräsche, 1873)
52. Spremenjeni kremenov andezit (dacit) iz kamnoloma na poti Sv. Lovrenc
na Pohorju—Ruše, jugojugovzhodno od kraja Puščava, analiza vzorca
št. V 13 (Grobelšek, 1959)
Altered quartz andesite (dacite) from the quarry at the road Lovrenc na
Pohorju—Ruše, SSE from the village Puščava, analysis of sample No. V 13
(Grobelšek, 1959)
56. Spilit (levkokratni tefrit) z Bohorja, analiza vzorca št. 43 (O c e p e k , 1955)
Spilite (leucocratic tephrite) from Bohor, analysis of sample No. 43 (O c e -
pek, 1955)
94.	Spremenjeni biotitov andezit (kremenov latiandezit) iz doline Slap na Je-
zerskem, analiza vzorca št. J-1
Altered biotite andesite (quartz latiandesite) from the Slap valley on Je-
zersko, analysis of sample No. J-1
95.	Spremenjeni biotitov dacit (alkalni liparit) iz Slavčevega kamnoloma pri
Jezerskem, analiza vzorca št. J-2
Altered biotite dacite (alkali liparite) from the Slavec quarry near Jezer-
sko, analysis of sample No. J-2
96.	Spremenjeni biotitov kremenov dacit (alkalni liparit) iz Malega grabna na
Jezerskem, analiza vzorca št. J-4
Altered biotite quartz dacite (alkali liparite) from Mali graben on Jezer-
sko, analysis of sample No. J-4
97.	Spremenjeni dacit (alkalni natrijev liparit) s severnega dela Stularjeve
planine, analiza vzorca št. J-7
Altered dacite (alkali sodium liparite) from the northern part of Stular-
jeva planina, analysis of sample No. J-7
98.	Spremenjeni rogovačni andezit (dacit) s severnega dela Paškega Kozjaka,
analiza vzorca št. PK-2
Altered hornblende andesite (dacite) from the northern part of Paški Ko-
zjak, analysis of sample No. PK-2
99.	Spremenjeni dacit (alkalni melanokratni anortoklazni liparit) iz kamno-
loma na poti Sv. Lovrenc na Pohorju—Ruše, južno od kraja Puščava, anali-
za vzorca št. P-3
Altered dacite (alkali melanocratic anorthoclase liparite) from the quarry
on the road Lovrenc na Pohorju—Ruše, S from the Puščava village, analy-
sis of sample No. P-3
100.	Dacitni tuf (alkalni melanokratni anortoklazni liparit), 200 m vzhodno od
kamnoloma »Puščava«, pri Prodnarju, analiza vzorca št. P-8
Dacitic tuff (alkali melanocratic anorthoclase liparite), 200 m E from the
"Puščava" quarry, at Prodnar, analysis of sample No. P-8
101.	Spremenjeni liparit (alkalni kalijev sanidinov liparit), 300 m vzhodno od
kamnoloma »Puščava«, na levem bregu Lamprehtovega potoka, analiza
vzorca št. P-9
15 — Geologija 26
210	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Altered liparite (alkali potassium sanidine liparite), 300 m E from the "Pu-
ščava" quarry, on the left bank of the Lampreht creek, analysis of sample
No. P-9
102.	Spilit (olivinov havajit) s severozahodnega pobočja Kamnega vrha, analiza
vzorca št. B-1
Spilite (olivine hav^^aiite) from the northeastern slope of Kamni vrh, ana-
lysis of sample No. B-1
103.	Spilit (melanokratni latitni andezit) iz Tajfelovega grabna, analiza vzorca
B-6
Spilite (melanocratic latiandesite) from the Tajfel gulch, analysis of sample
No. B-6
104.	Spilit (kremen vsebujoči havajit), JJZ od cerkve v Svetini pri Celju, na
poti pod Veliki vrh, analiza vzorca št. S-2a
Spilite (quartz-bearing hawaiite), SSW from the church in Svetina near
Celje, analysis of sample No. S-2a
105.	Dioritni porfirit (havajit) iz potoka Kozarica, zahodno od Raven pri Celju,
analiza vzorca št. S-3a
Diorite porphyrite (hawaiite) from the Kozarica river, W from Ravne near
Celje, analysis of salple No S-3a
106.	Sericiteni in kloriteni andezit (kremenov latitni andezit), 850 m severno
od cerkve v Podčetrtku, analiza vzorca št. R-9
Sericitized and chloritized andesite (quartz latiandesite), 850 m N from the
church in Podčetrtek, analysis of sample No. R-9
Kemične analize kamnin (od tekočih številk 94 do 106) je opravila prof. dr.
Vera Djordjević (laboratorij za petrologijo rudarsko-geološke fakultete
v Beogradu). Spektralno kemične analize istih vzorcev je opravil prof. dr. Zo-
ran Maksimovič (laboratorij za geokemične preiskave rudarsko-geolo-
ške fakultete v Beogradu).
V	tabelah 3 in 4 vidimo, da vsebujejo kamnine sledne prvine v običajnih
clarkih; nenavadno bogate z barijem in stroncijem so dacitne kamnine (št. 99 in
100) iz kamnoloma pri Puščavi, kjer smo opazili, da je kamnina povsod tudi
bolj ali manj obogatena s piritom. Skoraj vse kamnine so neobičajno bogate
s svincem, posebej še kamnine iz kamnoloma pri Puščavi, iz Bohorja in Rudni-
ce (št. 100 in 101 iz kamnoloma pri Puščavi, št. 102 z Bohorja, št. 105 iz potoka
Kozarica in št. 106 z Rudnice). Nenavadno bogata s cinkom sta vzorec št. 94
iz doline Slap na Jezerskem in vzorec št. 96 iz Malega grabna prav tam.
V	tabelah 3 in 4 smo razvrstili triadne magmatske kamnine z naraščanjem
Larsenove funkcije f = (l/'3 Si + K) — (Ca + Mg). Ta funkcija določa položaj
kamnine v diferenciacijskem zaporedju (Nockolds in Allen, 1953)
Klasifikacija in variacija magmatskih kamnin
Za določanje imena kamnin je potrebno računati Nigglijeve parametre,
Rittmannovo katanormo, razmerja med posameznimi glavnimi in slednimi prvi-
nami v kamninah in številna medsebojna razmerja med posameznimi minerali.
V	tabeli 5 navajamo Nigglijeve parametre. Računali smo po navodilih B u r -
r i -ja (1959). V tabelah 5 in 6 navajamo vrednosti le za kamnine, ki smo jih
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
211
Tabela 7. Razmerje slednih prvin nasproti glavnim prvinam v triadnih predorninah iz Posavskih gub (A),
vzhodnih Karavank, Savinjskih Alp in Centralnih Alp (B)
Table 7. The relationship between the trace elements and the major elements in the Triassic volcanic rocks
(A) from the environs of Sava folds and (B) from the eastern Karavanke, Savinja Alps and Central Alps
212
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
raziskovali v ckviru naloge v letih 1981 in 1982, ostale vrednosti, ki smo jih upo-
rabljali tudi za risanje diagramov, so v monografiji Grafeauer-ja (1980).
Parametre, normativno ime in normativno mineralno sestavo raziskovanih
kamnin po Rittmannu (1973) navajamo v tabeli 6, razmerje slednih in
manj pogostih prvin proti glavnim prvinam pa v tabeli 7. Na podlagi podatkov
Nigglijevih parametrov tabele 5, dopolnjenih s podatki prej omenjenega dela
(Grafenauer, 1980), dajemo na sliki 1 porazdelitev predornin vzhodnih
Karavank in Savinjskih Alp v trikotniku QLM, na sliki 2 pa isto porazdelitev
kamnin v Posavskih gubah. Vidimo, da so predomine iz Posavskih gub bistve-
no bolj revne s kremenico od predornin vzhodnih Karavank, Savinjskih in Cen-
tralnih Alp. Le olivinov andezit in tholeitni bazalt (št. 1 in 9) s Kranjske rebri
ne vsebujeta kremena, vse ostale kamnine v vzhodnih Karavankah, Savinjskih
in Centralnih Alpah pa so bogate s kremenom in sorazmerno revne z mafičnimi
SI. 1. Porazdelitev triadnih predornin v vzhodnih Karavankah, Savinjskih in Cen-
tralnih Alpah v trikotniku QLM
Fig. 1. Distribution of Triassic volcanic rocks in the eastern Karavanke, Savinja Alps
and Central Alps in the QLM triangle
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
213
minerali. Skoraj vse projekcijske točke predornin vzhodnih Karavank, Savinj-
skih in Centralnih Alp leže namreč nad veznico P-F in blizu stranici Q-L tri-
kotnika.
Kamnine iz kamnoloma v Puščavi se lepo skladajo po svojem položaju
z vzhodnokaravanškimi predominami. Daciti iz Trobelj, Legna, Trbonj, Vuze-
nice, Bolfenka in Leš, ki jih opisuje Faninger (1970), se razlikujejo po
svojem položaju od kamnin v Puščavi, približujejo se le delno dacitu št. 52, ki
ga je opisovala Grobelškova (1959). Sicer pa smo si primerjavo teh kam-
nin z drugimi predominami v okolici Pohorja, ki pripadajo tonalitnim dife-
rencialom, prihranili za eno naslednjih razprav.
Kamnine iz Posavskih gub so bistveno bolj revne s kremenico, saj leži večina
pod veznico P-F, le lipariti iz Laškega (št. 39, 42, 46 in 50) so izrazito bogati
s kremenico in revni z mafičnimi minerali. Kamnine iz okolice Crnolice, z Bo-
horja in z Rudnice (št. 2, 12, 56, 102 in 103) spadajo celo med kamnine, ki so po
svoji normativni sestavi izrazito bogate z olivinom in foidi.
SI. 2. Poi-azdelitev triadnih predornin iz Posavskih gub v trikotniku QLM
Fig. 2. Distribution of Triassic volcanic rocks in the Sava folds in the QLM triangle
214
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Razporeditev točk v trikotniku KNaCa podajamo na slikah 3 in 4, v trikot-
niku MgFeCa pa na slikah 5 in 6. Ker so kamnine iz vseh območij približno
nasičene s kremenico, kaže razmerje K : Na : Ca v baricentričnih trikotnikih
razmerje or : ab : an. Vidimo, da so kamnine v vzhodnih Karavankah, Savinj-
skih in Centralnih Alpah v splošnem mnogo bogatejše s sani dinom in albitom
od kamnin iz Posavskih gub. Le olivinov andezit (št. 1) iz Kranjske rebri je
izrazito bogat z labradoritom, ki ga vsebuje celo nad 60"/o (Grafenauer,
1980), v kamninah iz Posavskih gub pa so bogati s sanidinom lipariti iz okolice
Laškega (št. 39, 42, 46 in 50). Kot vidimo v trikotnikih MgFeCa, so vse kamnine
SI. 3. Porazdelitev triadnih predornin v vzhodnih Karavankah, Savinjskih in Cen-
tralnih Alpah v trikotniku KNaCa. Trikotnik kaže razmerja na Al vezanih K, Na, Ca,
ki pokažejo količine albita, ortoklaza in anortita. Vrednost kaže razmerje normativno
na Al ^'ezanega Ca napram skupni vsoti na Al vezanih Ca + Na + K
Fig. 3. Distribution of Triassic volcanic rocks in the eastern Karavanke, Savinja Alps
and Central Alps in the KNaCa triangle. The triangle shows the relation of the Al-
bound K, Na and Ca showing the amounts of albite, orthoclase and anorthite. The
value shows the normatively Al-bound Ca against the total of Al-bound Ca + Na + K
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
215
bolj ali manj revne s kalcijem in leže ob veznici Mg-Fe. Nekoliko bogatejši
s kalcijem so daciti in lipariti iz okolice Kranjske rebri in s Paškega Kozjaka
(št. 24, 30, 98), zlasti pa nekateri lipariti (št. 46) iz okolice Laškega, iz kamno-
loma pri Puščavi (št. 101), in havajiti ter latitni andeziti z Bohorja (št. 102, 103).
Po podatkih tabele 6 podajamo na sliki 7 vse kemične analize v vzhodnih
Karavankah, Savinjskih in Centralnih Alpah v trikotniku APQ, na sliki 8 pa
vse kemične analize iz Posavskih gub v dvojnem trikotniku QAPF po S t r e c -
keisenu (1967). V predorninah vzhodnih Karavank, Savinjskih Alp in Cen-
tralnih Alp opazimo močno kopičenje kamnin v polju liparitov blizu veznice
Q-A, manjše kopičenje pa blizu veznice P-Q, kamor se približujejo predvsem
vzorci iz Kokrškega kamnoloma (št. 14), kamnoloma v Puščavi (št. 52), andezit
z Jezerskega (št. 94) in dacit s Paškega Kozjaka (št. 98). Na sami veznici Q-P
ležijo andezit (št. 15) iz Stularjeve planine v Kamniških Alpah, plagiodacit
(št. 24) s sedla Črnivec in plagiodacit (št. 45) iz Tohantovega kamnoloma pri
SI. 4. Porazdelitev triadnih predornin iz Posavskih gub v trikotniku KNaCa
Fig. 4. Distribution of Triassic volcanic rocks in the Sava folds in the KNaCa triangle
216
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Veliki Pirešici. Prav v vrhu P ležita olivinov andezit (št. 1) in tholeitni bazalt
(št. 9) s Kranjske rebri. Kamnine iz Posavskih gub se kopičijo predvsem okrog
vrha P, pri čemer naj opozorimo, da se vrhu F močno približuje nefelinov
levkokratni tefrit (št. 12) z Bohorja. Lipariti iz okolice Laškega (št. 39, 42, 46
SI. 5. Porazdelitev triadnih predornin v vzhodnih Karavankah, Savinjskih in Cen-
tralnih Alpah v trikotniku MgFeCa. Trikotnik kaže razmerja med Mg, Fe, Ca, veza-
nih na Al. V prisotnosti proste kremenice predstavlja to razmerje hkrati tudi trikotnik
Fe silikat-enstatit-wollastonit. Vrednost mg = MgO/(FeO + MgO + MnO), pri čemer
je »FeO« računan iz Fe2+ in Fe'' + , kaže razmerje Ca v mafičnih mineralih nasproti
vsoti na Al nevezanih Ca + Mg + Fe
Fig. 5. Distribution of Triassic volcanic rocks from the eastern Karavanke, Savinja
Alps and Central Alps in the MgFeCa triangle. The triangle shows the relations of the
Al-bound Mg, Fe and Ca. In the presence of free silica the relation is shown at the
same time by the triangle Fe silicate-enstatite-wollastonite. The mg value, mg =
= Mg/(FeO + MgO + MnO), in which the FeO is calculated from Fe2+ and Fe^^,
shows the relation of CaO in the mafic minerals against the total of not Al-bound
Ca + Mg + Fe
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
217
in 50) ležijo na veznici A-P. Zanimivo je, da v obeh primerih ni prehodov ali pa
diferenciacijsko naravnanih smeri.
Na sliki 9 vidimo analize kamnin iz vzhodnih Karavank, Savinjskih in Cen-
tralnih na sliki 10 pa analize kamnin iz Posavskih gub v Gottini-Rittman-
novem diagramu (R i 11 m a n n , 1973). Diagrama kažeta, da so vse kamnine
v vzhodnih Karavankah in Savinjskih Alpah nastajale v orogenih razmerah.
V kamninah iz Posavskih gub pa kaže sestava nekaterih kamnin iz okolice
Laškega (št. 5, 6, 7) in iz Svetine pri Celju (št. 104), da so pri nastanku vladali
anorogeni pogoji. V Savinjskih Alpah se pojavljajo alkalni derivati v Kranjski
rebri (št. 9), v Ravnah pri Tuhinju (št. 18) in pri Veliki Pirešici (št. 20). V Po-
savskih gubah so alkalni derivati predvsem na Bohorju (št. 56, 102 in 103),
pa tudi na Rudnici (št. 12) in pri Ravnah vzhodno od Laškega (št. 105). V Sa-
vinjskih Alpah prevladujejo med alkalnimi derivati kalijeve vrste (št. 18 in
SL 6. Porazdelitev triadnih predornin v Posavskih gubah v trikotniku Mg—Fe—Ca
Fig. 6. Distribution of Triassic volcanic rocks in the Sava folds in the triangle
Mg—Fe—Ca
218
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
20), kar govori za zvezo z vulkani orogenih pasov in otočnih lokov, tholeitni
bazalt iz Kranjske rebri (št. 9) pa je natrijeva vrsta in govori za anorogene po-
goje pri nastanku. Vse kamnine v polju C iz Posavskih gub pripadajo natrijevi
vrsti in govore za nastanek v anorogenih pogojih (R i 11 m a n n , 1973).
Variacijske diagrame s slednimi prvinami, ki se javljajo v kamninah vzhod-
nih Karavank, Savinjskih in Centralnih Alp, vidimo na slikah 11, 12 in 13, na
slikah 14, 15 in 16 pa imamo variacijske diagrame s slednimi prvinami, ki se
javljajo v kamninah iz Posavskih gub.
Ce primerjamo variacijo prvin na slikah 11, 12 in 13 s pogostostjo prvin
v poprečni sestavi kamnin po S a u k o v u (1975) in z variacijskimi diagrami,
ki jih kažeta Nockolds in Allen (1953), vidimo, da je količina silicija
približno v skladu z Larsenovim faktorjem f. Tudi količina aluminija in galija
je v okviru normale. Diferenciacij ska vrsta poteka normalno, izjema pa je
liparit (št. 99 in 100) iz kamnoloma v Puščavi z visoko vsebnostjo barija in
SI. 7. Porazdelitev triadnih predornin vzhodnih Karavank, Savinjskih in Centralnih
Alp v trikotniku APQ
Fig. 7. Distribution of Triassic volcanic rocks from the eastern Karavanke, Savinja
Alps and Central Alps in the APQ triangle
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
219
SL 8. Porazdelitev triadnih predornin iz Posavskih gub v dvojnem trikot-
niku QAPF
Fig. 8. Distribution of Triassic volcanic rocks from the Sava folds in the
double triangle QAPF
220
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
SI. 10. Položaj triadnih predornin iz Posavskih gub v diagramu
Gottinija in Rittmanna
Fig. 10. The position of Triassic volcanic rocks from the Sava
folds in the Gottini-Rittmann diagram
SI. 9. Položaj triadnih predornin v vzhodnih Karavankah, Savinjskih in Centralnih
Alpah v diagramu Gottinija in Rittmanna. A — polje anorogenih pokrajin; B —
polje orogenih pasov in otočnih lokov; C — polje alkalnih derivatov
Fig. 9. The position of Triassic volcanic rocks from the eastern Karavanke, Savinja
Alps and Central Alps in the Gottini-Rittmann diagram. A — the field of stable
areas; B — the field of orogenic belts and island arcs; C — the field of alkaline dé-
rivâtes
222
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
stroncija ter liparit iz istega kamnoloma (št. 99) in liparit iz Dedkovega kam-
noloma v Kamniški Bistrici (št. 44) z visokim natrijem. Močnejša nihanja
govore za delno pretaljevanje, lahko pa tudi za asimilacijo kamnin med dviga-
njem taline proti površju.
Variacija prvin na slikah 14, 15 in 16 nam kaže, da pripadajo kamnine ne-
dvomno enemu sorodnemu otočnemu loku. Silicij in kisik nastopata zelo po-
dobno, krivulji obeh prvin sta skoraj enaki. Krivulji aluminija in galija sta so-
rodni in obe kažeta abnormalno dviganje z rastočim Larsenovim faktorjem f.
Abnormalnost v aluminiju in v galiju posebej povzroča dioritni porfirit (št. 105)
iz potoka Kozarica, ki pa je nekarakterističen za primerjavo predornin, abnor-
Sl. 11. Variacije silicija, kisika, aluminija in galija v triadnih predorninah vzhodnih
Karavank, Savinjskih in Centralnih Alp. Vrednosti so v masnih odstotkih, z Ga X 1000
Fig. 11. The silicon, oxygéné, aluminium, and gallium vairation in Triassic volcanic
rocks from the eastern Karavanke, Savinja Alps and Central Alps. The values are
given in mass percent, and Ga X 1000
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
223
maino visok galij pa kaže andezit iz kompleksa predornin Rudnice, severno od
Podčetrtka (št. 106). Spreminjanje krivulj za Cr, Mg, Ni, Co, Fe in V kaže
na enotno vulkansko območje.
Itrij z naraščajočim Larsenovim faktorjem f v vzhodnih Karavankah, Sa-
vinjskih in Centralnih Alpah se giblje bolj ali manj nepravilno (tabela 3), z ne-
koliko večjim poprečjem, kot jih kaže za te vrste Saukov (1975), v kamni-
nah iz Posavskih gub pa raste itrij z naraščajočim Larsenovim faktorjem f
(tabela 4). Izjema je andezit z Rudnice (št. 106), ki pa je še vedno v okviru nor-
malnih vrednosti. Tudi v tem nizu kamnin je itrij v poprečju nekoliko nad
normalo. Cirkonij je v vseh kamninah v okviru normale, le liparit iz Kokrškega
SI. 12. Variacija kroma, magnezija, niklja, kobalta, železa in vanadija v triadnih pre-
dorninah vzhodnih Karavank, Savinjskih in Centralnih Alp. Vrednosti so v masnih
odstotkih, s Cr, Ni, Co, V X 1000
Fig. 12. The chrom, magnesium, nickel, cobalt, iron, and vanadium variation in
Triassic volcanic rocks from the eastern Karavanke, Savinja Alps and Central Alps.
The values are given in mass percent with Cr, Ni, Co, and V X 1000
224
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
kamnoloma (št. 17) kaže nekoliko večjo vrednost cirkonija, kot jo za te vrste
kamnin navaja Saukov (1975).
V tabeli 7 vidimo, da razmerje galija nasproti aluminiju v splošnem lahno
narašča z rastočim Larsenovim faktorjem, izjema sta liparit iz Kamniške Bi-
strice (št. 44) in dioritni porfirit s Kozarice (št. 105), ki imata abnormalno
SI. 13. Variacija kalcija, stroncija, barija, natrija in kalija v triadnih predorninah
vzhodnih Karavank, Savinjskih in Centralnih Alp. Vrednosti so v masnih odstotkih,
s Sr in Ba X 1000
Fig. 13. The calcium, strontium, barium, sodium, and potassium variation in Triassic
volcanic rocks from the eastern Karavanke, Savinja Alps and Central Alps. The
values are given in mass percent with Sr and Ba X 1000
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
225
majhno vrednost razmerja v nizu. Razmerja posameznih prvin v nizu vzhodno-
karavanških, savinjskoalpskih in centralnoalpskih predornin se v glavnem me-
njajo v pravilno se izpreminjajočih nihanjih, pri čemer kaže razmerje Ni/Mg,
Fe^+/Mg, Ni/Fe^+ in Y/Ca v glavnem težnjo po naraščanju z rastočim Larseno-
vim faktorjem f. Izjema so lipariti (št. 99 in 100) iz kamnoloma pri Puščavi z ne-
koliko manjšim razmerjem Ni/Mg in Fe2+/Mg in Fe-+/Mg in lipariti z Jezer-
skega (št. 95 in 96) z nekoliko manjšim razmerjem Ni/Fe^^ in Y/Ca. Sicer pa
imamo abnormalne vrednosti v razmerju Sr/Ca in Ba/K v vzorcih liparita iz
kamnoloma v Puščavi (št. 99 in 100) in liparita iz Dedkovega kamnoloma v Kam-
niški Bistrici (št. 44), ki kaže tudi izjemno visoko vrednost razmerja Y/Ca.
Razmerja posameznih prvin v kamninah iz Posavskih gub kažejo večjo enotnost
pri diferenciaciji posameznih vrst kamnin. Izjemo pri homogenem menjanju
posameznih razmerij kaže havajit izpod Velikega vrha pri Celju (št. 104) z viso-
kim razmerjem Ni/Mg, Fe^+ZMg, Ni/Fe2+ in Ba,/K. Izjemno visoko vrednost
SI. 14. Variacija silicija, kisika, aluminija in galija v triadnih predorninah iz Posavskih
gub. Vrednosti kot na si. 11
Fig. 14. The silicon, oxygen, aluminium, and gallium variation in Triassic volcanic
rocks from the Sava folds. The values as in fig. 11
15 — Geologija 26
226
Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
razmerja Ba/K kaže tudi olivinov havajit s severozahodnega pobočja Kamnega
vrha (št. 102). Vendar ta razmerja še vedno govore za enotno vulkansko po-
dročje teh kamnin.
V celoti vzeto vidimo, da bazičnost oziroma mafičnost kamnin narašča
v smeri od vzhodnih Karavank in Savinjskih Alp proti vzhodu in da se je ve-
čala v tej smeri tudi razširjenost podvodnih erupcij, saj je vedno več in več
kamnin z mandljasto teksturo. Bolj in bolj narašča množina spilitov in celo
blazinastih lav.
SI. 15. Variacija kroma, magnezija, niklja, kobalta, železa in vanadija v triadnih
predorninah iz Posavskih gub. Vrednosti kot na si. 12
Fig. 15. The chromium, magnesium, nickel, cobalt, iron, and vanadium variation
in Triassic volcanic rocks from the Sava folds. The values as in fig. 12
Triadne magmatske kamnine vzhodne Slovenije
227
81. 16. Variacija kalcija, stroncija, barija, natrija in kalija v triadnih predorninah
iz Posavskih gub. Vrednosti kot na si. 13
Fig. 16. The calcium, strontium, barium, sodium, and potassium variation in Triassic
volcanic rocks from the Sava folds. The values as in fig. 13
228	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Geneza triadnih magmatskih kamnin vzhodne Slovenije
Iz načinov pojavljanja, tekstur in struktur, mineralne in kemične sestave
opisanih kamnin — liparitov, dacitov, plagiodacitov, trahitov, andezitov, tefri-
tov, havajitov, bazaltov in spilitov — lahko ugotovimo naslednje: med predor-
ninami v vzhodnih Karavankah, Savinjskih in Centralnih Alpah daleč prevla-
dujejo liparitne kamnine nad daciti, trahiti in andeziti, bazaltov pa skoraj ni.
Lave so bile precej viskozne in njih erupcije so nastajale ob močnem eksplo-
zivnem delovanju na kopnem, delno pa v morju, saj najdemo med njimi večkrat
interstratificirane rožence, v nekaterih predorninah pa opazimo mandlje. Kam-
nine so nastajale v isti provinci, kar je razvidno iz variacijskih krivulj slednih
prvin. Poleg diferenciacije pa je bil bistveno pomemben proces delnega talje-
nja, saj opazimo vrzel med sestavo liparitov z ene in andezitov z druge strani.
Včasih sta v isti kamnini dve generaciji plagioklazov različne sestave, pri čemer
so manjša zrna plagioklazov bogatejša z natrijevo in kalijevo komponento od
večjih. Med kamninami opazimo večkrat, da prevladujejo kalijeve vrste (54 "/o),
ki proti jugovzhodu vse bolj pojemajo. Z zmanjševanjem kalija in rastjo na-
trija postaja mafičnost kamnin večja.
Med predominami v Posavskih gubah močno prevladujejo bazalti, andezi''!
in. havajiti nad lipariti. Magme so mnogo bolj tekoče in erupcije so bile bolj
mirne, posebno podmorske, saj najdemo med kamninami mnogokrat rožence.
Pogosta je mandi j asta tekstura in večkrat opazimo blazinaste teksture. Kam-
nine so nastajale v isti provinci, kar je razvidno iz variacij skih krivulj in dia-
gramov v baricentričnih trikotnikih. Tudi tu opazimo vrzel med sestavo lipari-
tov z ene in bazaltov in andezitov z druge strani. Med kamninami v nasprotju
s prejšnjo skupino prevladujejo natrijeve vrste (70 ®/o).
Med alkalnimi derivati v predorninah vzhodnih Karavank, Savinjskih in
Centralnih Alp prevladujejo kalijeve vrste, med alkalnimi derivati predornin
iz Posavskih gub pa se javljajo izključno natrijeve vrste. To govori za anoro-
gene razmere na vzhodu in za orogene na zahodu.
Med kamninami močno prevladujejo tufi, tuf ski peščenjaki, tufski apnenci
in tufiti. Kamnine so bile naknadno precej spremenjene, piritene, epidotene,
kaolinjene, sericitene, kalcitene. Pojav vermikulita pa kaže morda na površin-
sko preperevanje v tropski klimi.
Vse strukture in teksture predornin so izrazito magmatske. Kremenovi
vtrošniki kažejo tipične resorpcije, v kamninah najdemo intratelurske vključke
globočnin in žilnin v prekristaljeni steklasti osnovi. Vtrošniki biotita, amfi-
bolov, avgita in drugih mafičnih mineralov niso obstojni in so bolj ali manj
spremenjeni v mineralne agregate, ki so prilagojeni novim razmeram.
Za kamnine iz Posavskih gub je prav posebej značilno albitenje bazičnih
plagioklazov, pri čemer nastajajo iz prvotnih bazaltov spilitne kamnine. V an-
dezitih, bazaltih in spilitih je avgit nespremenjen. Nekatere metamorfne spre-
membe kamnin iz Bohorja kažejo na globlje pogrezanje. Poleg epidota, zoisita
in klorita najdemo v kamninah tudi zrna granata.
Po podatkih, ki smo jih ugotovili na terenu in v zbruskih, ter po rezultatih
kemične in spektralne analize, se zdi najbolj verjetna domneva, da so nastajale
kamnine z delnim taljenjem mineralov, ki tvorijo zgornji del plašča ali spodnji
del zemeljske skorje. Asimilacija je verjetno tudi močno vplivala na hitre spre-
membe nekaterih manjših predorninskih delov.
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia	229
Triassic igneous rocks from eastei'n Slovenia
Summary
Introduction
Among the igneous rocks of all described areas predominate tuffs and tuffi-
tes. The majority of investigated samples comes from the Savinja Alps, only
some of them from Jezersko belong to the border zone between the eastern
Karavanke and the Savinja Alps, Repeatedly were studied liparites and dacites
from the Puščava quarry near Lovrenc na Pohorju. They are close by their
composition and position to extrusive rocks of eastern Karavanke. Investigated
were also several samples of igneous rocks from the Sava folds. These rocks are
essentially lower in silica and more mafic than those in eastern Karavanke,
Savinja Alps and Central Alps. Previous investigations are described in the vo-
luminous study "Petrology of Triassic Igneous Rocks in Slovenia" (Yugoslavia)
(Grafenauer, 1980).
We thank to geologists dr. A. H i n t e r 1 e c h n e r - R a v n i k o v a , dr.
S. B u s e r and mgr. P. M i o č who facilitated our field work with their
advice.
Description of igneous rocks in eastern Karavanke, Savinja Alps
and Central Alps
Under investigation were Triassic extrusive rocks at Jezersko, Paški Kozjak
and in the quarry at Puščava. In Tables 1 and 2 chemical analyses are displayed,
and in Tables 3 and 4 the spectrochemical analyses of rocks. Beside the rocks
investigated in the present study in Tables also data of all known analyses of
rocks from these areas are presented.
In the surroundings of Jezersko were found biotite dacite (sample No. J-2,
chemical analysis No. 95, and sample No. J-3), biotite quartz dacite (sample
No. J-4, chemical analysis No. 96), amphibole dacite (sample No. J-7, chemical
analysis No. 97), biotite andesite (sample No. J-1, chemical analysis No. 94),
amphibole andesite (sample No. 6a), pyroxene andesite (sample No. 6b) and
spilite (sample No. J-5). Position of individual rocks can be found in the List
of rocks and figures, their normative names in Table 6, and the normative
magma in Table 5. Among the rocks in eastern Karavanke, Savinja Alps and
Central Alps clearly predominate liparites and dacites above andesites and
trachytes, while basalts are almost absent. The rocks are always intensively
altered, plagioclases are sericitized and calcitized, mafic minerals are altered
into chlorite, vermiculite and goethite, rocks are often mineralized with pyrite.
Structure is not well oriented, sometimes fluidal, influence of tectonics may be
seen in rocks. Contacts with neighbouring Triassic limestones are cold, without
metamorphic minerale, and often tectonic. In rocks sometimes surficially melted
limestone inclusions can be found. Rocks show porphyric, oligophyric to poly-
phyric texture. Sometimes in them two generations of plagioclases may be ob-
served, the older plagioclases being more resorbed. In spilite ophitic to side-
ronitic texture can be observed. Matrix shows felsitic, intersertal to hyalopilitic
texture.
230	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
On Paški Kozjak prevail tuffs, tuff breccias and highly metamorphosed ex-
trusive rocks v/hose parent rocks are most probably andesites. Among the in-
vestigated rocks was found the hornblende andesite (sample No. PK-2, chemical
analysis No. 98). Andesine is replaced by calcite, hornblende by chlorite and
calcite.
In the Triassic partly metamorphosed and dolomitized limestones occur in
the quarry SSE of Puščava samples of dacite (sample No. P-3, chemical analysis
No. 99), and east of it dacitic tuff (sample No. P-8, chemical analysis No. 100),
and liparite (sample No. P-9, chemical analysis No. 101). The normative name
and derivation of rocks can be found in Tables 5 and 6. Rocks show fluidal,
sometimes tuff structure and porphyric or vitroclastic texture. Matrix is vi-
treous, partly recrystallized with microlites of feldspars. Quartz in inclusions
shows typical indentations, rocks are pyritized, and contain often magnetite.
Description of Triassic rocks from the Sava folds
Repeatedly was studied the area between Crnolica and Veliki vrh, Bohor
and Rudnica where the number of chemical analyses in this area did not permit
genetical conclusions and no spectrochemical analyses were made. Description
of previous work may be found in publication by Grafenauer (1980).
In the area between Crnolica and Veliki vrh occur augite basalt (sample
No. S-1), spilite (sample No. S-2a and chemical analysis No. 104, and samples
No. S-2, S-3 and S-4), diorite porphyrite (sample No. S-3a, chemical analysis
No. 105), and spilite. Normative names and derivation of rocks can be found in
Tables 5 and 6. Basalts show typical ophitic to subophitic texture, uniform
structure, and are typical melanocratic rocks. Plagioclases are partly albitized,
and mafic minerals are chloritized. In fissures of rocks occur often calcite,
pyrite and epidoto. Among the rocks occur sometimes pillow structures which
is an indication of submarine eruptions. They are indicated also by amygdaloidal
structure which may be observed in numerous samples. Amygdales consist of
chalcedony, calcite or zeolites. Extrusive rocks and their tuffs of Rudnica, Bo-
hor and Orlica are by their composition the most uniform group. Multiple
interbedings of various kinds of tuffs can be observed which indicates numerous
gas and lava eruptions. The mafic character and occurrence of amygdales is
consistent with the deep marine development of a part of the Ladinian beds.
Occur platy limestones with chert.
On Bohor occur among spilites intercalations of tuffs, tuff sandstones and
vulcanic breccias. Among the igneous rocks prevail spilites (sample No. B-1,
chemical analysis No. 102, and sample No. B-2) and spilitic tuffs (sample No.
B-3). Spilite shows amygdaloidal structure and porphyric texture. Plagio-
clases are albitized, sericitized, epidotized and chloritized. Mafic minerals are
chloritized, replaced by epidote and zoisite, sometimes by calcite, and also by
highly pleochroic stilpnomelane. In some metamorphosed spilites occur even
garnets. In the surroundings of Podčetrtek occurs on Rudnica sericitized and
chloritized andesite (sample No. R-9, chemical analysis No. 106) and crystallo-
clastic to lithoclastic andesite tuff (sample No. R-12). Rocks show homogenous
to tuff structure and porphyric texture. In structure sometimes indications of
fluidality can be seen. Plagioclases are sericitized, sometimes chloritized, mafic
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia	231
minerals are chloritized. Rocks are sometimes pyritized and limonitized. In
places occur in rocks lithic fragments which were included into lava during
extrusion. Tuffs pass sometimes into tuff sandstones which interbed with
Triassic marly shales, platy limestones and dolomites. The time of eruptions
should be placed consequently into Ladinian.
Composition of igneous rocks and their tuffs
Results of chemical analyses of investigated rocks are presented in Tables 1
and 2, and the spectrochemical analyses of rocks in Tables 3 and 4. The spectro-
chemical analyses of rocks (current numbers 94 to 106) were done by Prof. dr.
Zoran Maksimović (Laboratory for Geochemical Investigations of the
Mining-Geological Faculty in Belgrade), and the chemical analyses of same
samples by Prof. dr. Vera Djordjević (Laboratory for Petrology of the
Mining-Geological Faculty in Belgrade). Unusually high in barium are dacitic
rocks (samples No. 99 and 100) from the quarry at Puščava, and almost all
rocks are very rich in lead, especially rocks from Puščava, Rudnica and Bohor
(samples No. 100, 101, 102, 105 and 106). Unusually high in zinc are samples
No. 94 and 96 from Jezersko.
Classification and variation of igneous rocks
In Table 5 are given Niggli's parameters, and in Table 6 the normative names
and the normative mineral compositions of investigated rocks according to R i t -
t m a n n (1973). In Tables 5 and 6 occur data only for rocks which were investi-
gated during the project in the years 1981 and 1982, other values are found in the
Grafenauer's monography (1980). In Figure 1 is given the distribution of
extrusive rocks of eastern Karavanke and Savinja Alps in the QLM triangle,
in Figure 2 the same distribution of rocks from the Sava folds. Rocks from the
Sava folds are essentially lower in silica than the rocks of eastern Karavanke,
Savinja Alps, and Central Alps. Rocks from the quarry at Puščava conform
well by their position with other extrusive rocks from eastern Karavanke. Da-
cites from Troblje, Legen, T'rbonje, Vuzenica, Bolfenk and Leše described by
Faninger (1970) differ by their position from rocks at Puščava (Fig. 1), they
approach only partly the sample No. 52 of dacite described by Grobel-
šek (1959).
Rocks from the Sava folds are essentially lower in silica than rocks from
Eastern Karavanke, Savinja Alps, and Central Alps. Rocks from the surround-
ings of Crnolica, Bohor and Rudnica belong even to the rocks which are
normatively very rich in olivin and foids.
Distribution of points in the KNaCa triangle is given in Figures 3 and 4,
and in the MgFeCa triangle in Figures 5 and 6. It is evident that rocks from
eastern Karavanke, Savinja Alps and Central Alps generally contain much
more sanidine and albite than rocks from the Sava folds. As seen from triangles
MgFeCa all rocks are quite low in calcium, and they are situated along the
connecting line Mg-Fe.
On the basis of data of Table 6 in Figure 7 all chemical analyses from
eastern Karavanke, Savinja and Central Alps are presented in the QAP triangle,
232	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
and in Figure 8 ali chemical analyses from the Sava folds in the double QAPF
triangle according to Streckeisen (1967). The rocks of eastern Karavan-
ke, Savinja Alps and Central Alps show a strong accumulation in the liparite
field close to the connecting line Q-A, and a lower accumulation close to the
connecting line P-Q. At the peak P lie the olivine andesite (No. 1) and tholeiitic
basalt (No. 9) from Kranjska reber. Rocks from the Sava folds accumulate above
all around the peak P, and the nepheline tephrite (No. 12) from Bohor lies
close to peak F. Liparites from the surroundings of Laško lie on the connecting
line A-P (No. 39, 42, 46 and 50). It is interesting to note that in both cases there
are no transitions, or differentiation trends. In Figure 9 are presented analyses
of rocks from eastern Karavanke, Savinja Alps, and Central Alps, and in Figure
10 analyses of rocks from the Sava folds on the Gottini-Rittmann diagram
(Rittmann, 1973). All rocks in the eastern Karavanke, Savinja Alps and
Central Alps were formed in orogenic conditions, but in those from the Sava
folds the composition of some rocks from the surroundings of Laško (No. 5, 6,
7 and 104) bears indications of anorogenic conditions during their forming.
In Savinja Alps appear alkaline derivatives in Kranjska reber (No. 9), in Ravne
near Tuhinj (No. 18), and at Velika Pirešica (No. 20). In the Sava folds occur
alkaline derivatives above all on Bohor (No. 56, 102 and 103), and also on
Rudnica (No. 12) and east of Laško (No. 105). Among the alkaline derivatives
of Savinja Alps prevail potassium series (No. 18 and 20) which is an indication
of connection with volcanoes of orogenic belts. All rocks in the field C from
the Sava folds belong to the sodium series, and indicate their forming in anoro-
genic conditions.
Variation diagrams with trace elements which occur in rocks of eastern
Karavanke, Savinja Alps and Central Alps are presented in Figures 11, 12
and 13, and in rocks from the Sava folds in Figures 14, 15 and 16. The diffe-
rentiation line passes normally for rocks of the Eastern Karavanke, Savinja
Alps, and Central Alps, with the exception of liparite (No. 99 and 100) from the
quarry at Puščava having high barium and strontium, and liparite from the
same quarry (No. 99) and from the Dedek quarry at Kamniška Bistrica (No. 44)
having high sodium. Higher variations indicate partial fusion, but also assimi-
lation of rocks during the rising of melt tov/ards the surface.
Variation in Figures 14, 15 and 16 indicates that rocks obviously belong to
a single island arc. Silicon and oxygen behave in a similar way, curves of both
elements are almost identical. Curves of aluminium and gallium are related
and show both the abnormal growth with increasing Larsen factor f. The abnor-
mality of aluminium and gallium is produced especially by diorite porphyrite
(No. 105) from the Kozarica creek; abnormally high gallium shows also ande-
site north of Podčetrtek (No. 106).
It can be seen in Figure 7 that the gallium to aluminium ratio generally
slightly increases with increasing Larsen factor, with the exception of liparite
from Kamniška Bistrica (No. 44) and diorite porphyrite from Kozarica (No. 105)
which have abnormal values of the ratio in the series. Ratios of individual
elements in the series of east Karavanke, Savinja Alps and Central Alps ex-
trusive rocks vary generally in regularly changing oscillations, with ratios
Ni/Mg, Fe^+ZMg, Ni/Fe^^ and Y/Ca showing tendency of increase with in-
creasing Larsen factor. Abnormal values of the Sr/Ca and Ba/K factors may be
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia	233
observed in samples of liparite from the quarry at Puščava (No. 99 and 100)
and from liparite from the Dedek quarry at Kamniška Bistrica (No. 44) which
show also an extremely high value of the Y/Ca ratio. Ratios of individual
elements in rocks from the Sava folds show a higher uniformity in differen-
tiation of individual types of rocks. An exception in homogenous variation of
individual rations is shown by hawaiite from Veliki vrh near Celje (No. 104)
having high ratios Ni/Mg, Fe^+ZMg, Ni/Fe2+ and Ba/K. An extremely high
value of the ration Ba/K is shown also by olivine hawaiite from the northwest
slope of the Kamni vrh (No. 102). However, these ratios are not an indication
against a unique volcanic area of these rocks.
Genesis of Triassic igneous rocks of eastern Slovenia
From the mode of occurrence, structure, texture, mineral and chemical
composition of described rocks — liparites, dacites, trachytes, plagiodacites,
andesites, tephrites, hawaiites, basalts and spilites — the following can be
concluded. Among the extrusive rocks in eastern Karavanke, Savinja Alps and
Central Alps prevail by far liparitic lavas above dacites, trachytes and ande-
sites, while basalts are almost absent. Magmas were rather viscous, and their
eruptions occurred with violent explosive actions. The extrusive rocks were
formed mostly on the land and partly in the sea. With later rocks occurs chert,
and in igneous rocks sometimes amygdales are found. Rocks were formed in the
same province which is well seen from the variation curves of trace elements.
Besides differentiation the essentially important process was partial melting
as indicated by the hiatus between the composition of liparites from one side
and the andesites from the other side. Further, in the same rock sometimes two
generations of various types of plagioclases can be observed, with finer grained
plagioclases being richer in sodium and potassium component than the coarser
grained. Among rocks often those from the potassium series prevail (54 "/o),
showing a decrease eastwards. With decreasing contents of potassium and
increasing contents of sodium the mafic character of rocks becomes higher.
Among the extrusive rocks from the Sava folds basalts, andesites and ha-
waiites predominate much above the liparites. Magmas are much more fluid,
and eruptions were quieter, often in the sea, since often chert is found in sur-
rounding rocks, frequent are amygdaloidal structures, and often pillow stru-
ctures are observed. Rocks were formed in the same province, as seen from
the variation curves and diagrams in barycentric triangles. Also in this case
the hiatus between the composition of liparites from one side and the basalts
and andesites from the other side is evident. Among the rocks prevail in con-
trast with those of the previous group the sodium series (70 "/o). This is an
indication of anorogenic conditions in the east and orogenic conditions in the
west. Among rock prevail by far tuffs, tuff sandstones, tuff limestones and
tuffites. Rock were later much altered, pyritized, kaolinized, sericitized, while
the occurrence of vermiculite may indicate surface weathering in tropical cli-
mate. All structures and textures of extrusive rocks are expressively igneous.
Quartz phenocrysts show typical resorptions, in rocks are found intratelluric
inclusions of intrusive rocks and pegmatitic rocks in recrystallized matrix.
Phenocrysts of biotite, amphiboles, augite and other femic minerals are not
234	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
stable any more, and they are altered more or less into mineral aggregates
which are stable in new conditions. Especially characteristic for rocks from the
surroundings of Celje is albitization of basic plagioclases which leads to alte-
ration of original basalts into spilitic rocks.
On the basis of data collected in the field and observed in thin sections in
the lab, and on the basis of results of chemical and spectrochemical analyses
it seems most probable that melts of these rocks were formed by partial fusion
of minerals of the upper part of the mantle or of the lower part of the Earth's
crust. Assimilation also probably influenced strongly the rapid variation in
some smaller extrusive parts.
Literatura
Burri, C. 1959, Petrochemische Berechnungsmethoden auf äquivalenter Grund-
lage. Birkhauser Verlag, 334 s., Basel.
Buser, S. & Cajhen, J. 1978, Osnovna geološka karta 1:100.000, list Celovec
(Klagenfurt). Zvezni geološki zavod, Beograd.
Buser, S. 1978, Osnovna geološka karta 1:100.000, list Celje. Zvezni geološki
zavod, Beograd.
Buser, S. 1979, Osnovna geološka karta 1:100.000. Tolmač lista Celje. 72 s..
Zvezni geološki zavod, Beograd.
Bus er, S. 1980, Osnovna geološka karta 1:100.000. Tolmač lista Celovec (Kla-
genfurt), 73 s.. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Carmichael, I. S. E., Turner, F. J. & Verhoogen, J. 1974, Igneous
Petrology. McGraw-Hill Book Co., 739 s.. New York.
C e t V e r i k 0 v , S. D. 1956, Rukovodstvo k peresčetom himičeskih analizov gor-
nih porod i opredeleniju ih himičeskih tipov. Gostehizdat, 243 s., Moskva.
Dolar-Mantuani, L. 1938, Die Porphyrgesteine des westlichen Pohorje.
Geol. Anali Balkanskog Poluostrva, knjiga XV, 281—407, Beograd.
Dräsche, R. 1873, Zur Kenntniss der Eruptivgesteine Steiermarks. Tscher-
maks Min. Mitt., I., 1—12, Wien.
Faninger, E. 1961 a, Magmatske kamenine v Kamniških Alpah in pri Laškem.
Geologija, 7. knjiga, 197—225, Ljubljana.
Faninger, E. 1961 b, Albitiziran kremenov porfirit iz Kokrškega kamnoloma.
Geologija, 7. knjiga, 227—232, Ljubljana.
Faninger, E. 1970, Pohorski tonalit in njegovi diferenciati. Geologija, 13.
knjiga, 35—104, Ljubljana.
Germovšek, C. 1953, Kremenov keratofir pri Veliki Pirešici. Geologija, 1.
knjiga, 135—168. Ljubljana.
Germovšek, C. 1959, Triadne predomine severovzhodne Slovenije. SAZU,
Dela IV. razr., 11., 133 s., Ljubljana.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1974, Osnovna geološka karta 1:100.000, list
Kranj. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976, Osnovna geološka karta 1:100.000, Tolmač
lista Kranj, 70 s.. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Grafenauer, S. 1980, Petrologija triadnih magmatskih kamnin na Sloven-
skem. SAZU, Dela IV. razr., 25, 220 s., Ljubljana.
Grafenauer, S., Duhovnik, J. & Strmole, D. 1981, Magmatske
kamnine v zahodnih Karavankah. Rudarsko-metalurški zbornik, 127—150, Ljubljana.
Grobelšek, E. 1959, Porfirit iz Puščave. Diplomska naloga. 28 s.. Arhiv FNT,
Ljubljana.
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia	235
Hinterlechner-Ravnik, A. 1959 a, Ladinske kamenine in hidrotermalne
spremembe črnega glinastega skrilavca v okolici Crne pri Kamniku. Geologija, 5.
knjiga, 129—152, Ljubljana.
Hinterlechner-Ravnik, A. 1959 b, Spilitizirani diabazi v vzhodni Slove-
niji. Geologija, 5. knjiga, 391—402, Ljubljana.
M eli k, A. 1954, Slovenija, II, 1, Slovenski alpski svet. Slovenska Matica, 607 s.,
Ljubljana.
Nockolds, S. R. & Allen, Q. 1953, The geochemistry of some igneous se-
ries. Geochim. et cosmochim. acta, 4, 105—142, London.
Ocepek, V. 1955, Avgitni porfirit iz Bohorja. Diplomska naloga. Arhiv FNT.
62 s., Ljubljana.
Rittmann, A. 1973, Stable mineral assemblages of igneous rocks. Ed. Sprin-
ger, 262 s., Heidelberg.
Saukov, A. A. 1975, Geohimija. Izd. Nauka, 480 s., Moskva.
Streckeisen, A. 1967, Classification and nomenclature of igneous rocks.
Neues Jahrb. Mineral. Abh., 107, 144—240, Stuttgart.
Yoder, H. S. 1973, The evolution of the igneous rocks, Princeton University
Press, 587 s.. New Jersey.
236	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Tabla 1 — Plate 1
81. 1. Vtrošnik sanidina v liparitu. Vzorec P-9, + N, pov. 37 X
Fig 1. Phenocryst of sanidine in liparite. Sample P-9, niçois crossed, 37 X
SI. 2. Mandelj klorita z obrobno kristalizacijo v spilitu. Vzorec S-3, + N, pov. 40 X
Fig. 2. Amygdale of chlorite v^ell crystallized along the brim in spilite. Sample S-3,
niçois crossed, 40 X
SI. 3. Drobci žilnine z vtrošniki plagioklazov v spilitu. Vzorec S-2, + N, pov. 40 X
Fig. 3. Fragments of vein rock with phenocrysts of plagioclases in spilite. Sample S-2,
niçois crossed, 40 X
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia
237
238	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Tabla 2 — Plate 2
SI. 1. Spilit z mandlji, plagioklazom (p) in kalcitom (ca). Vzorec B-1, + N, pov. 15 X
Fig. 1. Spilite with amygdales, plagioclase (p) and calcite (ca). Sample B-1, niçois
crossed, 15 X
SI. 2. Mandelj zapolnjen s kloritom. Vzorec B-1, + N, pov. 40 X
Fig. 2. Amygdale of chlorite in spilite. Sample B-1, niçois crossed, 40 X
SI. 3. Razpoke, ki sekajo spilit, so ob robovih zapolnjene s kremenom, v sredini
s kloritom. Vzorec B-2, + N, pov. 40 X
Fig. 3. Fractures crossing spilite are filled by quartz along borders and chlorite in the
middle. Sample B-2, niçois crossed, 40 X
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia
239
240	Stanko Grafenauer, Jože Duhovnik & Dragica Strmole
Tabla 3 — Plate 3
SL 1. Isto kot na tab. 2, si. 3, pov. 100 X
Fig. 1. The same as in the pl. 2, fig. 3, 100 X
SI. 2. Močno mctamorfoziran spilit s kalcitom (ca) in vlaknatim kloritom (co) v osnovi,
z granati (g) in nataljenim epidotom (ep). Vzorec B-6, || N, pov. 100 X
Fig. 2. Intensively metamorphosed spilite with groundmass of calcite (ca) and fibrous
chlorite (co) with garnet (g) and sintered grains of epidote (ep). Sample B-6, niçois
parallel, 100 X
SI. 3. Isto, + N
Fig. 3. The same section, niçois crossed
Triassic igneous rocks from eastern Slovenia
241
16 — Geologija 26
NOVE KNJIGE
BOOK REVIEWS
T. M. Peryt (ed.): Coated grains; Springer Verl., Berlin 1983, 655 s.
Pred nami je knjiga s precej nenavadnim naslovom »Prevlečena zrna« ozi-
roma v originalu »Coated grains«. Ta izraz je uvedel K. H. Wolf leta 1960 za
vsa karbonatna zrna v sedimentih s koncentrično zgradbo, med katerimi sta
oolit in pizolit najbolj poznana izraza in sicer že od 18. stoletja. Podrobnejše
in celovitejše poznavanje recentnih karbonatnih sedimentov in starejših sedi-
mentnih kamnin v zadnjih desetletjih pa je narekovalo razširitev terminolo-
gije teh koncentričnih zrn.
V	predstavljeni knjigi »Coated grains« je mladi poljski sedimentolog Ta-
deusz Peryt, v strokovni literaturi znan predvsem kot odličen raziskovalec
karbonatov Zechsteinske formacije, zbral 52 člankov izpod peresa 62 avtorjev,
kateri prikazujejo problematiko koncentričnih karbonatnih zrn na podlagi
najnovejših terenskih sedimentoloških dognanj in laboratorijskih analiz. Kar-
bonatna zrna so razdeljena v štiri osnovne skupine: ooide, vadoide, rodoide in
onkoide, v skladu z novo predlagano klasifikacijo, kot jo za »coated grains«
predlaga sam urednik T. Peryt. Ooidi in vadoidi oziroma njim odgovarjajoče
kamnine ooliti ter vadoliti nastajajo s kemičnim izločanjem karbonata v fre-
atičnem okolju (ooidi) ali v vadoznem okolju (iznad gladine podtalne vode —
vadoidi). Pri koncentričnih zrnih, ki so inkrustirana zaradi biogenega vpliva
pa igrajo pomembno vlogo predvsem alge — rdeče alge pri nastanku rodoidov
(kamnine rodolit) ter modrozelene alge in bakterije pri nastanku onkoidov
(onkolit).
Knjiga je razdeljena v šest poglavij. V prvem, splošnem delu so prikazane
klasifikacije »inkrustiranih zrn« (T. M. Peryt in D. K. Richter), vsebnost slednih
prvin v odvisnosti od okolja nastanka posameznih oblik (U. Brand & J. Veizer)
ter izotopska sestava kisika in ogljika v recentnih in starejših »inkrustiranih
zrnih« (M. Magaritz). L. Hottinger tolmači pomen ekoloških parametrov za ge-
nezo teh zrn.
Oolitne kamnine in ooidi so predstavljeni v drugem delu z dvanajstimi
članki. D. K. R.ichter podaja splošni pregled njihovega dosedanjega poznavanja,
predvsem razne oblike in mineralno sestavo, M. Kimberley pa celovit prikaz
železovih oolitov, ki so kot šamozitna kamnina ekonomsko pomembna železova
ruda. Več avtorjev je raziskovalo okolje nastanka recentnih ooidov (npr. Ba-
hami — A. C. Hine, P. M. Harris; Mrtvo morje — R. A. Garber & G. M. Fried-
man). Štirje članki prikazujejo sedimentacijske modele in diagenetske značil-
nosti paleozojskih in mezozojskih karbonatnih formacij Evrope, Kitajske in
Južne Afrike.
V	tretjem poglavju so s štirimi članki predstavljeni rodoidi. Njihove opise,
klasifikacijo, nastanek ter ekologijo je prispeval v dveh razpravah eden naj-
boljših svetovnih poznavalcev te problematike D. W. J. Bosence. Druga dva
244	Nove knjige
članka prikazujeta kenozojske rodoide Nove Zelandije (C. J. Burgess & J. M.
Anderson) ter permske rodoide Nove Mehike (D. F. Toomey). Rodoidi so zelo
zanimive biogene tvorbe rdečih alg. Nahajamo jih na vseh geografskih širinah.
V plitvem tropskem morju dosežejo do 1,5 metra v premeru, medtem ko so
globokovodni rodoidi manjši in merijo do 30 cm.
Največ, kar 15 člankov je zbranih v četrtem delu knjige, kjer so prikazani
onkoidi. Po problematiki, ki jo posamezni članki prikazujejo, jih lahko razdelimo
v dve skupini. Prva skupina zajema njihovo splošno klasifikacijo (T. M. Peryt),
mehanizme izločanja karbonata z neskeletnimi modrozelenimi algami, ekologijo
in okolje nastanka (R. Riding, J. Schneider & H. G. Schröder, E. Nickel). Ve-
čina člankov pa predstavlja onkoide po formacijah in lokalnostih. Zaradi pri-
merjave z našimi kamninami so verjetno najzanimivejši prispevki G. Tichyija,
ki prikazuje karnijske onkolitne kamnine Severnih apneniških Alp in Dravske
cone, nadalje F. Massarija o jurskih onkoidih in stromatolitih formacije Amo-
ni tico Rosso iz Beneških Alp, G. A Catalova o ladinsko-karnijskih onkoidih
Balkana ter K. T. Briddla o zgornjetriasnih Girvanella onkoidih Dolo-
mitov. V ostalih člankih so predstavljene še karbonske, mezozojske in eocen-
ske karbonatne onkolitne kamnine Poljske, Španije, Italije, Grčije, Walesa in
Brazilije.
Peto poglavje knjige zajema vadoide, glede nastanka najbolj problematična
»koncentrična karbonatna zrna«. Definicijo, splošne značilnosti, razširjenost
vadoidov v svetu ter koncept njihovega nastanka podaja T. M. Peryt, ostalih
sedem člankov pa prikazuje vadoide po različnih formacijah in lokalnostih.
Raziskani so pizoliti v travertinu Tivolija pri Rimu (R. L. Folk & H. S. Chafetz)
in Idaha (H. S. Chafetz & J. C. Meredith), nadalje pizoliti v recentnih plasteh
>>kaliče« v vzhodni Španiji (F. Calvet & R. Julia), permski pizolitni facies Gua-
dalupe formacije v Texasu (M. Esteban & L. C. Pray; klasična lokalnost, kjer
so bili vadozni pizoliti prvič omenjeni) ter paleozojski pizoliti Kitajske in Av-
strahje.
V zadnjem, šestem poglavju knjige so zbrani članki, ki prikazujejo celovito
regionalno problematiko koncentričnih karbonatnih zrn. Tako so predstavljeni
»coated grains« z Velikega bariernega grebena pri Avstraliji (P. G. Flood),
noriško-liasnega karbonatnega kompleksa Severnih Apeninov (G. Ciarapica &
L. Passeri), Zechsteinske formacije v Poljski (T. M. Peryt), permskega Capitan
Reef a v Novi Mehiki (S. J. Mazzullo & J. M. Cys), arhajskih lapilnih sferoidov
Južne Afrike (T. O. Reimer), devonskih plasti Armorikanskega masiva v Fran-
ciji (J. Poncet) ter za nas, po problematiki najbližji in najzanimivejši prispe-
vek J. Tišljarja o spodnjekrednih onkoidih Zunanjih Dinaridov.
Predstavljena knjiga »Coated grains« je po tematiki pravzaprav precej
specialna. Za popolnejše razumevanje obravnavane problematike koncentričnih
inkrustiranih zrn zahteva vsaj površno poznavanje sedimentologije karbonatov.
Članki so relativno kratki, pisani zgoščeno, so tehnično enotno in pregledno
urejeni ter slikovno zelo dobro dokumentirani. Zato so razen za sedimentologe
zanimivi tudi za reagionalne geologe ter vse ostale raziskovalce, ki jih zanima
karbonatni facies različnih formacij in posameznih geoloških dob. Prikazana
problematika, ki jo zajema knjiga, je še posebno zanimiva za slovenski geološki
prostor, saj zasledimo vse naštete skupine koncentričnih karbonatnih zrn tudi
v številnih formacijah mezozojskega zaporedja Dinarske karbonatne platforme
Book reviews	245
(npr. skitski in jurski ooliti, zgornjetriasni, jurski in kredni onkoidi ter va-
doidi) in v terciarnih karbonatnih kompleksih Panonskega bazena (npr. redo-
liti litavskoga apnenca). Skratka, knjiga »Coated Grains« nam ponuja obilico
sodobnih razlag in pogledov o nastanku predstavljenih koncentričnih karbo-
natnih zrn ter daje številne ideje za njihove bodoče terenske in laboratorijske
raziskave.
Bojan Ogorelec
Peter W. Lipman & Donai R. Mullineaux: The 1980 Erup-
tions of Mount St. Helens, Washington. Geological Survey Professional Paper
1250, 844 strani, 470 ilustracij, 117 tabel in 1 geološka karta. Kartonirano, for-
mat 29,5 X 23,5, Washington, 1981.
Knjiga je posvečena Davidu A. Johnstonu, 30-letnemu vulkanologu, ki se je
smrtno ponesrečil ob katastrofalni erupciji na Mount St. Helens 18. maja 1980.
Dave je bil eden izmed prvih članov opazovalne ekipe Zveznega ameriškega
geološkega zavoda na Mount St. Helens in je dolge ure preživel v bližini gore.
Ironija usode pa je, da ga je izbruh zajel na mestu, ki je veljalo za dokaj mirno.
Ponovna prebuditev vulkana na Mount St. Helens marca 1980 in njegova
katastrofalna erupcija 18. maja istega leta prav gotovo sodita med najpomemb-
nejše geološke dogodke Združenih držav Amerike v dvajsetem stoletju. Rušilni
plaz premikajočih se mas, eksplozivna erupcija, združena z blatom in popla-
vami, je terjala približno 60 človeških življenj in povzročila materialno škodo za
približno milijardo dolarjev.
Knjiga je razdeljena na pet poglavij: vulkanski dogodki, geofizikalna opa-
zovanja, vulkanske usedline, posledice erupcije iz 1. 1980, analiza potencialne
nevarnosti. Prvo poglavje opisuje prve začetke vulkanskih dogodkov na Mount
St. Helens. Ti so se pričeli že pred 40 000 leti z dacitnim vulkanizmom, ki se je
s presledki nadaljeval do približno pred 2500 leti. Stoletna in tisočletna obdobja
številnih eksplozivnih izbruhov so se menjavala z obdobji mirovanja, dolgimi
nekaj stoletij pa do 15 000 let. V času od pred približno 2500 leti ločimo na-
slednja zaporedja erupcij: v obdobju Castle Creek andezit-dacit-bazalt in v
obdobjih Kalama in Goat Rocks dacit-andezit-dacit. Izvržene mase in laharji
(tufski blatni tok) so se nalagali okrog vznožja vulkana in deloma zapolnjevali
bližnje doline tako, da je večina piroklastičnega materiala končala v radiju
20 km od vulkana, laharji pa v dolinah, oddaljenih tudi do 75 km. Od leta 1857
dalje je vulkan miroval, konec marca 1980 pa se je pričelo vulkansko delovanje
s serijo predhodnih potresov, katerih jakost se je naglo večala. Predvidevajo,
da je potres 5. jakostne skupine 18. maja povzročil drsenje 2—3 km^' severnega
pobočja gore. Zaradi porušenega ravnovesja se je pričel izbruh vodne pare,
ki je uničil področje 600 km^. Temu je kasneje sledila 9 ur trajajoča erupcija
dacita, pri kateri se je radioaktivni prah usedal tudi več kot 1500 km daleč.
V naslednjih nekaj mesecih so sledile še nekatere manjše erupcije.
V poglavju geofizikalnih opazovanj najprej objavljajo seizmične študije.
Iz statističnih podatkov o potresih beremo, da so do 18. maja zabeležili več kot
10 000 potresov. Njihovi epicentri so bili omejeni na področje premera 3 km, ki
pokriva področje kasnejše močne deformacije. Hipocentri so ležali v globini.
246	Nove knjige
manjši od 2,5 km, in so bili omejeni na majhno prostornino severnega pobočja
Mount St. Helens. Od vseh registriranih potresov jih je bilo približno 2400
z jakostjo, večjo od 2,4. Pri vseh potresih do dneva katastrofalne erupcije se je
sprostilo 1,8 X lO^o ergov energije. V drugem delu navajajo rezultate študij de-
formacij: topografske in strukturne spremembe, geodetske podatke o drsenju
severnega pobočja pred erupcijo in geodetska opazovanja po njej, začasne gra-
vitacijske spremembe celotnega območja in vulkano-magnetna opazovanja same
erupcije. V slednjem sestavku beremo, da so deset dni pred katastrofalno
erupcijo vgradili na gori tri magnetometre z občutljivostjo 0,25 nT (nanotesla),
od katerih sta bila dva zaradi erupcije izgubljena. V času treh glavnih erupcij
pa je tretja naprava izmerila kratkotrajno magnetno polje, večje od 10 nT.
V naslednjem poglavju so podane analize plinov, pri katerih so merili od-
dajanje različnih plinov, kot so SO2, CO2, koncentracijo vodika (H2) v zraku in
v tleh (v globini 50 cm), vsebnost različnih plinov (HoO, CO2, CO, SO2, H2S,
COS, CS2, CH4) v fumarolah znotraj kraterja. Za tem so opisane tudi inkrusta-
cije fumarol. Večina teh se je usedala pri temperaturi, nižji od 250 ®C, kot ne-
kristalen rumenkast film okrog odprtine fumarole. Inkrustacije so se pričele
kristalizirati med ohlajevanjem in dehidriranjem takoj po odložitvi. Glavne ke-
mijske komponente, ki sestavljajo usedline v fumarolah, so Cl, F, Њ0, SO4, Fe,
Al, Ca, K in S.
Največ prostora pa je odmerjeno poglavju o vulkanskih sedimentih, ki se
prične s podrobnim opisovanjem potekanja plazu usodnega dne, sledi strati-
grafija usedlin izbruha, ki je opustošil veliko področje severozahodno do seve-
rovzhodno od vulkana. Ti sedimenti so debeli od 1 m blizu izvora bruhanja pa
do 1 cm na najbolj oddaljenih opustošenih predelih. Usedline izbruha vključu-
jejo naslednjih pet glavnih enot (od spodaj navzgor): (1) bazalna enota je ma-
sivna, drobi j iva, mestoma s postopno zrnavostjo in vsebuje bloke, lapile, pepel
in kose lesa — ta je hkrati najbolj grobi del sekvence, (2) masivna enota z lapili
in pepelnim matriksom, (3) plast lapilov in pepela z valovito ali vzporedno
plastovitostjo, imenovana tudi enota piroklastičnega valovanja — ta enota
oblikuje nepravilne izbokline in transverzalne dine, (4) neplastovita enota
lapilov in prahu, razširjena na topografsko nižjih delih, (5) najvišja enota je
zopet s postopno zrnavostjo in vsebuje debelozrnat in drobnozrnat pepel, ki je
bogat tudi z lapili. Vsaj polovico klastov v izbruhanih usedlinah sestavlja dacit,
velikost delcev pa je obratno sorazmerna z razdaljo od vulkana. V nadaljeva-
nju navajajo rezultate kemijskih analiz (mokra kemijska, rentgenska in spek-
troskopska).
Ugotovili so, da magma z vsakim izbruhom postaja vse bolj mafična. Zato
menijo, da prav ta spreminjajoča se vsebnost SÌO2 nakazuje, da bo naslednja
erupcija še bolj mafična, morda celo andezitna.
Posebno poglavje obravnava tudi vpliv katastrofalne erupcije na civilno
prebivalstvo. Ne samo številke, marveč tudi številne fotografije izpričujejo po-
šastno opustošenje. Vpliv lužin iz vulkanskega pepela so opazovali tudi na
modro zelenih algah vrste Anabaena flosaqual.
Kemijske analize so pokazale, da vsebuje pepel sledi potencialnih toksinov,
kot so: mangan, cink, baker in kadmij. Toksičnost pa je odvisna od jakosti
kationske izmenjave. Zato je vpliv pepela na različnih področjih različen. Pro-
učili so tudi vpliv pepela na ablacijo snega. Z meritvami so ugotovili, da je ta
Book reviews	247
vpliv odvisen od debeline vulkanskega pepela, in sicer tako, da do 24 milime-
trska plast zavira, tanjša plast pepela pa pospešuje ablacijo snega.
Knjigo končuje poglavje analize o potencialni nevarnosti in zaključuje, da
znanost in tehnologija lahko deloma preprečita in omilita vulkanske nevarnosti.
Zato pa je potrebno še naprej kartirati, proučevati stratigrafijo in opravljati
različne meritve, kot so geofizikalne in geokemijske, in postaviti mrežo seizmo-
metrov na potencialno aktivnih vulkanskih področjih. Vsa ta območja je treba
proučevati in opazovati iz enega observatorija. Ker je vulkanologija tako široko
področje, je najpomembnejše to, da lahko vse te probleme reši tesno sodelujoča
skupina strokovnjakov različnih disciplin, kot so: geologi, kemiki, fiziki in
matematiki.
Delo je vzorno sestavljeno, dokumentirano je s številnimi fotografijami,
topografskimi kartami, skicami, diagrami in tablami statističnih podatkov ter
kompjuterskimi analizami, na koncu pa je priložena še geološka karta obrav-
navanega območja okrog Mount St. Helens. Želimo si lahko, da nam v knjigi
ne bo potrebno iskati strokovnih nasvetov, marveč da nam bo služila le kot
vzor za uspešno skupinsko raziskovanje.
Tea Kolar-Jurkovšek
Simpozij o problemih danija v Jugoslaviji (Symposium on problems of Da-
nian in Yugoslavia), Zbornik referatov — Proceedings. Uredili: Rajko Pav-
lovec, Jernej Pavšič in Mario Pleničar. Izdala in založila Od-
sek za geologijo in Inštitut za geologijo VTOZD Montanistika, Fakulteta za na-
ravoslovje in tehnologijo Univerze Edvarda Kardelja, Ljubljana 1981. Obseg
193 strani, 8 slik, 4 table in 5 razpredelnic med besedilom. Format 17 X 24 cm,
broširano, cena 200 dinarjev. To je publikacija št. 2 Odseka za geologijo.
Zbornik, ki ga imamo pred seboj, prinaša referate s simpozija, ki sta ga
v Postojni spomladi 1981 priredila Odsek za geologijo in Inštitut za geologijo
VTOZD Montanistika Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze Edvar-
da Kardelja v Ljubljani. Pobudo zanj so sprožili že na 9. jugoslovanskem geo-
loškem kongresu v Sarajevu leta 1978.
Prvi referat osvetljuje problematiko danijske stopnje na splošno oziroma
njen položaj v kronološki razčlenitvi. Ostali uvodni referati, šest po številu,
pa podajajo problematiko danijskih plasti po posameznih republikah in današnje
stanje raziskav ter problematiko poznavanja teh plasti s paleontološkoga, bio-
stratigrafskega in tektonskega gledišča (avtorji: Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič
in Mario Pleničar, Pavao Mamužič, Predrag Nikolic in Nikola Pantić, Teofil
Slišković, Raj ka Radoičić, Vera Temkova in Peter Petkovski). Sledi vrsta refe-
ratov predvsem s paleontološko vsebino. Ti obravnavajo floro in favno iz danij-
skih plasti ali pa iz plasti, ki ležijo neposredno pod njimi (avtorji: Katica
Drobne, Jernej Pavšič, Nadežda Krstić, Jovanka Mitrović-Petrović). Referat
o vremskih plasteh kot podlagi danijskim plastem v zahodnih Dinaridih obrav-
nava problematiko njihove kronostratigrafske uvrstitve (avtorja: Marko Hötzl
in Rajko Pavlovec). Orogenetskim premikanjem na meji kreda-paleogen v Ju-
goslaviji, tektonskim dogajanjem na prehodu krede v terciar v Sloveniji ter
tektonski dinamiki in sedimentad j ski diverzifikaciji v Dinaridih v prehodnem
248	Nove knjige
obdobju kreda-paleogen so posvečena tri predavanja (avtorji: Miodrag Andjel-
ković, Uroš Premru, Ante Polšak). Poseben referat podaja nekaj primerjav
s plastmi liburnijske formacije zunaj jugoslovanskega ozemlja (avtor: Rajko
Pavlovec). O katastrofi, ki naj bi na meji kreda-terciar povzročila nenadno
izumrtje številnih rastlinskih in živalskih vrst, sta spregovorila avtorja Nikola
Pantić in Rajko Pavlovec. S svojimi dokazi nasprotujeta takemu načinu tolma-
čenja velikih sprememb v živem svetu na prehodu iz krede v terciar.
Besedilom referatov so dodani kratki povzetki v tujem jeziku.
Sklepi simpozija so formulirani v sedmih točkah. V njih je poudarjeno, da
je danij najstarejša paleocenska stopnja v smislu spodnjega paleocena, kakor se
je že do zdaj uporabljalo v praksi. Dalje, da je treba iskati kontinuirane profile
v različnih razvojih ter jih med seboj primerjati; da je treba pripravititi skupen
jugoslovanski program dela, in kot zadnje, da bodo do prihodnjega simpozija
skrbeli za koordinacijo raziskav hrvaški geologi.
Franc Cimerman