Grešni kozelČe si bo kdo kdaj vzel čas in se založil s potrebnim potrpljenjem, da bo prelistal naše periodično časopisje zadnjih petdesetih let, mu bo padlo kot sad njegovega truda v naročje frapantno spoznanje: moralne in materialne osnove slovenskega življa so bile v tisti dobi skrajno razrvane, obupne in vsega obžalovanja vredne, toda zastopniki slovenskc javnosti si niso bili samo svesti tega dejstva, marveč so poznali tudi krivca vsega tega zla: bil je to slovenski učitelj. To poglavje ni samo žalostno, ampak tudi zelo — zelo značilno za kakovost našc javne vesti. Res je in tega tudi nihče ne taji, da obstoja to žalostno slovensko občcstvo, o katerem se v -zato pripravnih časih in prostorih potoči toliko žalnih salza, iz različnih stanov. Toda takrat, ko bi se naj krivda za te obžalovane razmere pravično razdelila med vsc stanove, vlada v naši javnosti ganljiva harmonija: vso krivdo zvale v prisrčni soglasnosti na pleča slovenskega učitelja. Kdo ne pozna krilatice o našem dobrem ljudstvu! So priložnosti, ki silijo realnega politika, da se razneži ob te.i ugotovitvi. Toda niti ob najjasnejših trenutkih svoje zavesti se nc bo pomotil, da bi prištel tudi učiteljstvo med to dobro ljudstvo. Saj nihče ne taj.i: tudi v Slovencih se popiva; pijančujejo kmetje, pijančujejo delavci in uradniki, obrtniki in trgovci. Marsikatera družina strada zaradi tega ter trpi mraz in zimo. So kraji pri nas, ki degenerirajo zaradi te pogubne strasti. Tudi po slovcnskih družinah se odigravajo med zakonci prctresljive žaloigre in soglasna sodba gre o tem, da take družine niso najprikladnejša človeška zajednica, kjer bi rasel in se razvijal tclesno in moralno zdrav zarod. Res je, tu ni prostora in pogojev za dobro vzgojo, za idealen narodni naraščaj. Saj nihče ne taji: naši kmetje so po večini bajtarji; premalo imajo zemlje, da bi se je mogli vsi z ljubeznijo okleniti. Ne more jih niti zadostno hraniti, niti primerao oblačiti. Odvišen človeški »material« beži v tujino ali se zgrinja v naših industrijskih ccntrih. Izkoriščan je tu in tam; iz ljudi z dobro voljo in najiboljšimi nameni nastaja zagrenjena masa: labilen materialni položaj ji izpodkopuje moralne temelje, značaji kolebajo in — padajo. Naše dobro ljudstvo drvi v nesrečo, vdaja se strastem, preživlja skratka eno najtežjih dob svoje zgodovine. Vse to je res in zato je obupno žalostno. In ker je potrebno, da se pove, da je naše ljudstvo dobro, je treba nekje poiskati krivca za vse to klavrno stanje. Saj ne taji nihče: premalo je plodne zemlje, prenizke so plače našega delavstva in uradništva. Niti trgovci ne morejo iztisniti tako visokih dobičkov kakor bi radi, celo naša industrija toži o nerentabilnosti svojih podjetij, da ne omenjamo naših obrtnikov, ki komaj še dihajo pred uničujočo konkurenco velike industrije. Toda: »učitelji že davno niso več taki, kakor bi morali biti.« »Sedanje učiteljstvo, razen nekaj častnih izjem, ne čuti z narodom in tudi ne sodeluje v njegovih organizacijah« »Učiteljstvo je krivo, da naša ljudskošolska vzgoja že davno ni več izrazito krščanska.« Vedno hujša jc na našcm podeželju potreba dobrega učitcljstva, ki bi čutilo s prebivalstvom. »Kjer delata duhovnik in učitelj složno in z zaupanjem, tam je srečen ves okraj, nesreča pa tam, kjer tega ni.« Kakor vidimo, ga ni krivca ne med kmeti ne med delavci, niti med trgovci, obrtniki in industrijci, niti med duhovništvom in uradništvom — z edino žalostno izjemo učiteljstva. Naši politiki mečejo z olajševalno gesto nanje najdebelejšc kamene. Iz kraja v kraj mora romati kozel, da bi se očistil svojega težkega grešnega bremena in to tudi takrat, ko cela naselja prosijo zanj, da bi ostal šc pri njih ter jim dajal nasvete in pomoči v trdi življenjski borbi. Zaman: sreča našega dobrega ljudstva mora biti vsakemu pravemu rodoljubu najvišje načelo. In ker prav današnja doba ne trpi na pomanjkanju pravih rodoljubov, postaja procesija romajočih krivcev vedno daljša in daljša. Ker pa mora slediti — po logiki sodobne morale — vsaki nesreči neizogibno tudi posmeh, uporabljajo nekateri naši literatje to obdolženo učiteljsko figuro, da razveseljuje v povestih in na odru s svojim karikiranim bistvom vse ostale narodne sloje, ki niso krivi žalostnega materialnega in moralnega stanja našega dobrega ljudstva. Ko ugotavljamo učitelji z grenkim čustvom to prakso slovenske javnosti, stavljamo resno vprašanje: Ali se zavedajo vsi odgovorni glasniki javnega mnenja, kakšne vrste morala je to in kaj si obetajo od takega ravnanja?