Dopisi in novice. Na Humu 1. prosinca 1875. Pri nas na Štirskem že skoraj jeden teden neprenehoma snežuje — zapadel je sneg višej, nego jeden meter. Ne morem toraj ne k sosedu, ne v cerkev v Ormož, niti na pošto ne. Uboga se učeča šolska mladež! kako boš odslej v šolo prihajala tako dalnjo pot in v ogromnem snegu. Baš, še odraščeni velik človek ga ne more gaziti, kako še nežna mladost. J kakov bode uspeh pri podučevanju, ker se ga otroci ne morejo vdeleževati ? »Bentitze die Zeit« si mislim, in pa »čas je zlato,« — kako to izpeljati, če pa otrok ni v šoli, po zimi ne zaradi slabega vremena, a poletu pa ne zaradi dela, paše, obilnega posla, opravila na domu pri stariših i. t. d. Da segurno, čas hitro beži! Dan za dnevom, teden za tednom, mesec za mescom, i kmalo je konec šolskega leta. Sedaj pa učitelj! odgovori, daj rajtingo od svojega trudapolnega dela, ako si kos, ako ne — — —. Ees, učitelji odgovarjamo vsaki dan šolskega leta, naj bi tudi hoteli stariši, odgojitelji, reditelji in tudi njih otroci pravičen in resničen odgovor dajati, posebno ob času začetka šolskega leta ali saj ob času novega leta, kterega nas današnji dan prav živo spominja. Take in enake misli me obdajajo danes na praznik »novega leta«, posebno, ko delam račun za preteklo in bodoče leto, kakor pri rečeh šolstvo zadevajočih. tako tudi pri svojim hišnem gospodarstvu. Tudi preudarjam, kake in ktere najboljše bukve, časnike raznega zapopadka naj si omislim i kupim, in kaj bi naj bolje pristojalo i posebno ugajalo mojemu učiteljskemu stanu i. t. d. Bog! A. Stuhec.