SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 19. januarja 1934.
žii
I JA
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
SLOVENSKO PRIMORJE
Odsekana veja
Minilo je 13 let po rapallski pogodbi (12. novembra 1920.), ki je dala Italiji eno tretjino Slovenije in vso Istro. Zmeda zastira Evropi in nemirnemu sedanjemu Človeku pogled na novo zgodovino tega ozemlja. Malokdo se še vpraša, kakšna je usoda slovanske (in tudi nemške) manjšine v domovini fašizma, v domovini najnovejše oblike terorja. Celo med matico slovenske in hrvaške narodnosti se štejejo na prste tisti ljudje, ki si znajo predstaviti vsaj to, golo dejstvo, da živi v bližini ves njihov narod pod trajnim meddržavno legaliziranim nasiljem, da je več ko pol milijona kompaktno naseljenih ljudi v osrčju Evrope brez pravic — političnih, osebnih in narodnostnih, in zato brez elementarnih življenjskih možnosti. Domišljija, predstavna sposobnost ob stroju in individualističnem birokratizmu propadajočega sodobnega podanika ne zmore toliko sodoživljanja in tvornosti, da bi si ta nenavadni pojav predočil. Da je tako, nam pričajo prepogosti napadi političnih avanturistov na slehernega človeka, ki se še upa stopiti na pot fašizmu. Pričajo nam ro tem pojavi, ki kažejo jasno, da tudi naš naroči boleha v epidemičnem ozračju kapitalistične reakcije in se z malomeščanskim, militarističnim pojmovanjem družbe vdaja istim zablodam, ki jih povzdigujeta laški in nemški fašizem. V tej smeri se pojavlja tudi neetična bojevitost nasproti vsemu, za kar so naši zasužnjeni bratje onkraj meje pripravljeni vsak dan na boj do konca. Tako zvani osvobojeni človek ne vidi več stržena, ki je ogrožen, oddaljil se je in vidi samo še shemo. Zato njemu ni drago in sveto tisto, kar je skupnega narodu, marveč je prav to zasovražil, ker je v bistvu že obupal, da bi tagiarod vzdržal preizkušnjo,, kakršne on sam ni vzdržal. In prav ta malodušnost je dokaz, da tudi človek v Jugoslaviji ne more obseči in ni ob-segel pojava naših zasužnjenih manjšin in pojava fašizma ter vobče ne more več doživeti vse resničnosti našega tlačenega naroda.
Naj zadošča, da pokažem najbolj očitno stran našega problema, sliko našega kulturnega stanja in odpora v Italiji. Bistvo krivic, ki jih doživlja naših 600 tisočev ljudi na strnjenem ozemlju 9100 kvadratnih kilometrov, je gotovo to, da jim je od-
rezan ali presekan normalni, evropsko povprečni razvoj kot celoti in kot posamezniku in da je to operacijo izvedla uradna Italija z nasiljem v kratkih petnajstih letih.
Še leta 1921. smo imeli na tem ozemlju 550 slovenskih in hrvaških ljudskih šol, medtem ko je italijanska okupacijska oblast že 1. 1918. zaprla v Trstu in Gorici 12 ljudskih šol z^nad 5000 učenci.
Srednjih šol je bilo 9, in sicer v Gorici, Trstu, Idriji, Pazinu, Opatiji, Tolminu in Zadru. Minister Fedele jih je izenačil v italijanske 1. 1927.
Minister Gentile je s svojo reformo šolstva spremenil leta 1923./24. vse slovenske in hrvaške ljudske šole v italijanske. Učni jezik je italijanski. Za slovenščino so ostale redke ure, ki so nazadnje po 1. 1929. docela odpadle (dekret z dne 22. novembra 1925.) in se poslej (od 1. 1928.) celo verouk le še deloma nekod poučuje v materinščini. Reforma je zadela vseh še.delujočih 444 osnovnih šol z 52.000 učenci. Slovenski učitelji so bili pra-gnani, oziroma premeščeni v druge pokrajine. Od 900 je bilo 800 odpuščenih *Ji upokojenih.
Namesto našega učiteljstva so prišli Italijani, fašisti, ki organizirajo asimilacijo od spodaj. Vso šolsko mladino vključujeta fašistični —- italijani-zacijski organizaciji »Balilla« (za dečke) in »Pic-cole Italiane« (za deklice). Otroške vrtce organizirata z istim namenom »Lega Nazionale« in »Ita-lia redenta«. Mladeniči in dekleta postanejo avtomatično členi vojaških organizacij »Avanguardisti« in »Giovane Italiane«. Že sama imena teh organizacij pomenijo poplavo sovražnega duha in tujega zavratnega »Drilla«. O vzgoji in izobrazbi v tej zgradbi ni govora. Vsa ta ustanova ima en cilj: obvladati našega človeka in ga hkratu zadrževati, zatreti na nizki stopnji razvoja.
Da je ta sistem to in samo to, samo barbarska mučilnica ljudstva, nam je dokazala z blokado, ki jo je strnila okrog naše mladine, da jo čimprej loči od odraslih. Na tej črti se je izkazala s tem, da je razdrla razen našega šolstva in mladinskega vzgojstva tudi vso društveno ljudsko prosveto in tisk ter s tem vse slovansko kolektivno javno življenje. Ne nameravam naštevati številk, vsi vemo, da ni bilo v Pri-
morju nobene večje vasi brez prosvetnega društva (čitalnice, pevskega društva, ljudskega odra), kakor ne brez knjižnice. Vemo, da so v tem smislu delovale tudi gospodarske organizacije (zadruge). Vemo, da je naš človek hrepenel po izobrazbi in napredoval daleč mimo številk v raznih kulturnih deželah nekdanje Avstrije tako glede knjig kakor glede časnikov in umetniških prireditev. Enako se je kazal tudi že gospodarski napredek in prosvetni uspeh po svetovni vojni, kljub temu, da je bil del pokrajine še razdejan in kljub zmedam italijanske vojaške zasedbe.
V Gorici, Trstu, Pazinu, Postojni so delovale slovenske tiskarne in knjigarne, ki so služile prebivalstvu tembolj, ker med nami skoraj ni bilo več analfabetov. Listi: »Edinost« (do leta 1928.), »Goriška straža«, »Istarska riječ« (1. 1929.), »Pučki prijatelj«, »Mali list« in mnoge revije: »Naš čolnič«,, »Naš glas«, »Ženski svet«, »Vez«, »Mladi Istranin«, »Gospodarski vestnik« in drugi manjši listi so poginili na ukaz. Štirinajstdnevnika *Novi list« in »Istarski list« ter mesečnik »Družina« kljub Mussolinijevemu prvotnemu dovolilu in Be-sednjakovi redakciji niso preboleli leta 1930. Založba »Goriška Matica« ima opravka z nezakonitimi zaplembami knjig, kljuj) temu, da je uvedena preventivna cenzura. Zaradi jprodaje slovenskega katekizma n. pr. je bil obsojen neki Tolminec (S. Tuta) na 2 meseca ječe, kar pa je politično sodišče spremenilo v 3 leta ječe na Liparih.
V konkordatu je kljub prvotni zahtevi Vatikana, da se poučuje verouk v materinščini, odpadla tudi ta poslednja zaščita slovanske materinščine v Italiji.
Pripomnim naj Še to, da je do najmanjšega urada, tako upravnih kakor gospodarskih uradov, vse izključno italijansko. Občinam vladajo Italijani, plačani uradniki: podesta, tajnik, fašistični tajnik. Vsa socialna zaščita delovnega ljudstva je za naše ljudstvo samo na papirju, ker je ne sme, niti ne zna uporabljati. Leto za letom se ponavlja preganjanje izobražencev in uglednih mož. Težke kazni na leta in leta ječe, ustrelitve v hrbet za sredstva Italije proti odraslim našim bratom,, kakor, so duševna in duhovna nasilja in dresura sredstva Italije proti slovenski in hrvaški mladini.
Kam naj to nasilje vede po fašističnih željah, je jasno. Izvaja se tako zvana asimilacija. Toda že
Novoletni večer ob Timavu
Bilo je pod Grmado, in sicer tisto Grmado, ki je obrobni greben in gorski pomol goriškega Krasa proti morju in ravnini. (Znana je iz svetovne vojne kot neomajno oporišče.) Na obronku te gore je bilo, kjer prehaja skaloviti kras v prsteno nižino, nekoliko nad izvirki staroslavnega Timava, ki zbira kraške podzemeljske vode in jih po kratkem teku oddaja jadranskim valovom.
Starega leta večer je legel nad Štivan, skromno selišče ob Timavu. Vasica se je pogrezala v nočni pokoj; celo velika cesta, ki vodi iz Tržiča skozi Stivan proti Devinu in naprej v Trst, je kakor izumrla; z Grmade je vlekel ledenomrzli sever, da so se zarili v zatočišča celo psi in opustili svoje pozdravljanje ščipa.
Nekaj življenja je bilo še na samotni kmetiji nad cesto. Kmet Breščak je točil svoj letošnji vinski pridelek »pod vejo«, njegova brežanka je slovela daleč na okoli zavoljo okusnosti in cenenosti. S težavo je odgnal tisti večer večino svojih že pre-živahnih gostov, češ„. da ne mara imeti radi njih opravka z varuhi javnega reda in da ne bo radi njih nastavljal novega soda. Ostali so v hiši samo še štirje bolj priletni in mirni pivci, ki so čepeli na nizkih klopeh obestran odprtega ognjišča, sredi njih je tlelo nekaj močno ogorjenih hrastovih štorov.
»Za en bokal dam jaz«, se je oglasil širokopleči Mrvič, kovač iz Devina, in stisnil denar gospodarju v roko. Kmalu je bil na ognjišču pisan lončen vrč z brežanko. Breščak je tudi sam zlezel na ognjišče in sedel na trinogi stolček.
»Letos si dobro opomoreš, Breščak?« je poizvedoval Mrvič.
»Tako dobro, da me odnese pomlad v svet!« je mrko odgovoril gospodar.
^ »Ti se norčuješ z nami!« je vzkliknil ribič Le-giša,, droben a žilav možiček. »Komu se godi pri nas v Štivanu bolje ko tebi, Breščak? Prevzemaš se, ker bržkone bogatiš na skrivaj?«
»Bogatim pa tako, da ne vem več, kaj je še moje ali že last banke!« se je razhudil gospodar in prevrgel tleče glovnje, da so švignile iskre naokoli.
»Nam ni treba, da se hliniš, saj nas poznaš«, je miril Nabrgoj, postaren mož, upokojeni orožnik in nekdanji občinski tajnik. »Nismo in ne bomo ovaduhi.«
»Poznam vas in cenim, prijatelji«, se je razvnel Breščak. »Moje skrivnosti pa razodenite vsakomur! Tristo let in več je bil moj rod na tej kmetiji, tako se bere v starih devinskih knjigah, gosposkih in duhovskih; tristo let so bili moji predniki gospodarji te zemlje, a jaz naj bom tlačan na njej. Raje grem kamorkoli, kakor da tlačanim na lastni zemlji!«
»Ne tako, ne tako, dragi paron«, se je vmešal Marangon, mojster v tržiški ladjedelnici, ki se je priženil v Štivan. »Vi, Slovenci in sploh vsi ljudje s te strani, tudi Tržačani, ste razvajeni in preveč gosposki. V Italiji, kamor smo prišli,, je gospode zelo malo, vsi drugi morajo živeti skromno, zelo skromno. Že pred vojno je bilo tako, da na mestu, kjer je v teh krajih kdo zaslužil po eno krono, jih je bilo v Italiji deset, ki so služili po eno palanko (bakren novec za 10 stotink). Kot pomočnik v ladjedelnici sem pred vojno dosti več zaslužil kakor zdaj kot mojster, in še ob tem pičlem zaslužku moramo rediti tropo črnosrajčnih pohajačev, ostudnih gosenic in pijavk, ki so se k nam razpasle iz južnih krajev. Pa kaj hočemo? Pas stisni, šior paron, in jezik za zobe! Pijmo, da laže pozabimo dobre čase!«
Furlan je krepko potegnil iz vrča in ga dal naprej sosedu.
»Kako naj pozabim, da so me ti osrečevald in osvoboditelji izpod tujega jarma opeharili za dediščino mojih prednikov?« je tarnal Breščak kakor sam zase. »Prišli so ti sladkoustni sleparji in nam gradili porušene domove na račun vojne odškodnine, a pri obračunu se je izkazalo, da so nam požrli ti javni razbojniki polovico vrednosti, banke so nas obremenile z dolgovi, ki jih kmetija ne more nikdar več poravnati. Tako so izropali vse kmete, od morja do gor, kjer je divjala vojna. Oe
SLOVENIJA
na prvi pogled je jasno, da to niti ni več asimilacija. Kar dopolnjuje fašizem, je podjarmljenje, ki no prenarodujc Slovanov v Italijane, temveč jih podreja Italijanom kot bedne proletarce in siromake, obenem pa kot manjvredne poedince.
Da to razumemo, se je treba le poglobiti v posledico, ki jo mora roditi nasilni pofašistovalni proces naše mladine, Iz mnogih zgodovinsko znanih in bližnjih primerov vemo, kakšni so učinki narodnostnega zatiranja in tujega (tuje-jezičnega šolstva.
Navesti hočem primero iz Šlezije, kjer je nemška nadvlada zatirala Poljake in imamo že zdaj, odnosno še zdaj proces asimilacije.
Deseti zvezek »Jenaer Beitragc zur Jugend-und Erziehuiigspsycliologie« je prinesel leta 1929. zanimivo eksperimentalno študijo o psihologiji industrijskih in kmečkih otrok.
Erich Hauck (Zur differenziellen Psychologie des Ind.- u. Landeskindes) si je zastavil vprašanje, kako vpliva industrija sama na psiho otrok, torej ne mesto, kakor se je doslej navadno to združevalo. Tudi v malih naselbinah osta ja med industrijskim in kmečkim otrokom velik razloček.
Poleg tega je Hauck izbral dvojezičen okraj — Zgornjo Slezi j o, da s prvim vprašanjem združi še drugo, ld je važno tudi za nas. W. Hens je prišel do zaključka, da vrinjeni drugi jezik zavira intelektualni razvoj pri otroku. W. Štern je pristavil, da je učinek vrinjene dvojezičnosti odvisen od leta, v katerem nastopa drugi jezik, torej, kdaj ga vsilimo: otroku ali mladostniku. Hauck primerja svoje uspehe z onimi iz južne in srednje Nemčije, torej z uspehi iz jezikovno čistih okrajev.
Duševne sposobnosti otrok so raziskovali v Nemčiji E. Neumann, W. Štern, E. IIylla, Argelan-der, Habricht,! 0. Ruhle, A. Busemann, H. Kautz, R. Sassenhagen, 0. Koznimski, P. Bode, H. Fuchs m-iT' ns- Avtor nam v prvem delu predstavlja njihovo delo in uspehe. Dvoje se v vsem strinja: prvič njihova končna sodba, da so otroci dobro ži-
večih slojev duševno sposobnejši in drugič, da vpliva na sposobnost otrok zelo močno gospodarsko osredje.
Hauck je preskušal s pomočjo tekstov otroke iz okolice Beuthena, in sicer 406 otrok v 12. letu. Imel je kmečkih 200 in revirskih 206 otrok v treh jezikovnih skupinah: poljska govorica, poljska in nemška, nemška, ki je kot domač občevalni jezik vplivala na prezgodnji otroški razvoj. Uporabil je substitucijo (zamenjavanje), Bourdonov, Ebbing-hausov, definicijski (Roloffov) in opisni (Binet-Si-monov) poskus. Te metode so zdaj že splošno znane.
Rezultati dela so za nas zanimivi.
Poljska in narodno mešana mladina je proti jezikovno čistejši (južno- in srednje-nemški) splošno nižja, kvalitativno pa skoraj splošno nižja.
Hauck je torej dal posledek, ki enkrat za vselej obsoja vse šole s tujim učnim jezikom.
Gotovo veljajo ti posledki zgodovinsko pri nas že zdaj za Koroško in že — tudi za našo manjšino v Italiji.
Razvoj našega naroda v Italiji se po teh naukih iz zgodovine šolstva nikakor ne sme imenovati asimilacija. Ta nasilja so uvedli strokovni ministri, ki vedo, kaj te metode pomenijo. V našem času že poznamo posledke raznarodovanja. Ne sme se nam nič več razlagati zgolj politično s tako zvano shemo — narodnostjo.
Nasilje nad našim narodom v Italiji je od prvega dne fašizma do danes — fizično in duševno nasilje v najsurovejšem pomenu besede, je škoda, ki jo povzroča Italija namerno vsem našim ljudem kot posameznikom — in sicer škoda, od katere se ne bodo nikdar več popravili. Pred nami je nevarnost, da ne bomo le odsekana veja, marveč okuženo deblo.
Oas je, da si' tega zavemo, da to kriknemo sebi samim in vsemu svetu. Proč s fašizmom! Čas je, da se neha ta fašizem — recte — kapitalistični zločin.	Ivo Grahor.
Dr. Henrik Tuma:
Misli
in spomini
»Nesrečen je, kdor sam sebe zaničuje« izrekel .je nemški mislec Goethe. Narodi, ki so bili vekove pod tujim gospostvom, se često čutijo manj vredne. Kot reakcija proti temu pa nastopi druga skrajnost, poveličevanje zgodovinskih činov, ki ali ni-mai? posebnega pomena, ali ki ne gredo na rovaš značaja in volje naroda samega. Oboje lahko ugotovimo na Slovencih. Niso nikdar imeli lastne države. Slovenski rod je bil pastirski rod, v davnih časih primeroma z drugimi narodi na istem ozemlju, visoke kulture. Šele podjarmljen, izgubil je velik del lastne kulture in postal odvisen od bije, zanešene. Najobčutnejše sledove tega zatora ugotovimo ravno pri kulturnem delu: da smo še danes po osvoboditvi v lastni državi docela odvisni od germanske ideologije. Nemški zgodovinar Heinrich pl. Treitschke pravi, da ni toliko važno za kak narod, koliko časa je trajala njegova zgodovina, kakor so važni sledovi, katere je zapustila v zgodovini njegova svojstvenost. Da Slovenci nimamo v zavesti svojega kulturnega pomena za vso evropsko civilizacijo, to je najobčutnejša hiba našega značaja ki se na naši inteligenci še posebno ostro izraža. Po drugi strani pretiravamo z neko revolucionarnostjo zoper Avstrijo že pred vojno, katere ni bilo, z nekim sodelovanjem pri osvoboditvi, ki vse je plod bolj ali manj fantazije mladine.-Kar nam je torej treba, je dvig zavesti svojega plemenskega in kulturnega pomena v zgodo-^--------------------------------
plačam davščine, ki presegajo polovico mojih kosmatih dohodkov, ne zmorem niti obresti pri banki. Ge ne letos, pa gotovo drugič me požene banka na boben in morda pusti kot kolona na rodni lastnini. Tega ne prenesem!«
»Potolaži se, Breščak«, je pripomnil Legiša, ko se je okrepil s požirkom. »Vse so nas odrli, vas kmete, a tudi nas druge, a še najbolj prevzetne tržaške Lahone. V Avstriji so se preobjedli in so klicali Italijo na pomoč zoper barbare. Reševalci so prišli in odrešencem pobrali banke, tovarne, la-dije. Kar se je dalo odnesti iz Trsta in Pule, je romata v Italijo, drugo pa, kar ima kaj vrednosti, je prešlo v roke Italijanom iz starega kraljestva, odrešenci so jx>polnoma odrešeni! Njim privoščim prav od srca, da okušajo na lastni koži, kaj je Italija! Prav jim je zabrusil tisti postopač, ki so ga vprašali, zakaj preklinja javno in neprestano pokojnega starega cesarja: Kaj bi ne klel tistega spa-
.M me j0 navadil jesti trikrat na dan do sita, a zdaj še enkrat nimam kaj!«
»No, no, dandanes tudi drugje na svetu ni bode«, je pripomnil Marangon.
v. /'^ai da ne?« se je razhudil Mrvič. »Povsod živi kmet !aže ko pri nas, in če živi kmet, živita ob njem obrtnik in delavec! O da nismo prišli v Jugoslavijo, kamor spadamo, tam bi imeli vsaj človeške pravice, a tukaj nimamo niti pasjih, da bi smeli po svoje govorih javno, kakor smejo psi po svoje’ iz cerkve že preganjajo naš jezik! O pravica, o svoboda. Breščak, pojdiva v Jugoslavijo, ker Jugoslavija noce priti k nam!«
vini ter realnega pogleda in realne povesti. Napisal naj bi nekatere svoje poglede in spomine na zgodovino Primorske izza vojne. Stal sem sredi politike na Goriškem od leta 1896 naprej ter čutim dolžnost, da napišem nekaj te zgodovine, v naglici pa mi ni mogoče izčrepati pisanih podatkov ter se moram zanašati le na svoj prvi spomin. Za vojne bil sem člen izvrševalnega odbora socialno-demokratične stranke na Goriškem. Po vojni z ustanovitvijo enotne socialistične stranke v Italiji bil sem člen izvrševalnega odbora za Primorsko v Trstu ter v najožjih stikih s centralnim odborom socialistične stranke v Milanu. Kot tak poznam precej natančno dogodke v stranki, ki je bila spočetka odločilna stranka v novi Italiji, poznam pa tudi precej gibanje ostalih strank na Primorskem.
Velika vojna je našla socialiste na Primorskem kakor drugod nepripravljene. Vzgoja socialno-demokratičnih strank po vseh kulturnih državah je bila demokratično parlamentarna. Revolucionarna vzgoja v smislu Marxa pa je bila v zvenečih frazah. Deklamiralo se je desetletja, da mora in da je v stanu socialnodemokratično stranka preprečiti vojno. Ko pa je nastopil odločilni trenutek, je največja stranka, nemška, odpovedala. Videl sem tudi slovenske socialiste skupno z mladeniči Sokoli in Orli prepevaje in okičene slediti bojnemu klicu stare Avstrije. Sicer je vse pričakovalo, da se vojna odloči v prvih treh do štirih mesecih,
Rekši je izpraznil vrč do dna. »Kdo da še za mero?«
»Jaz«, se je oglasil Nabrgoj, »a to mero nam moraš lepo zavreti, Breščak!«
Kmalu je visel nad žrjavico kotlič, gospodar je sipal vanj sladkor in drobil sladko skorjo. »Ne skopari, Breščak«, je prigovarjal Nabrgoj. »Zvari dobro, vse bo plačano.«
»Te marnje so toliko vredne, kakor lanski sneg!« se je norčeval Mrvič.
»Lepe sanje!« je vzdahnil Legiša.
»Te lepe sanje so bile že uresničene k je po-vdaril Nabrgoj. »To je pisano v zgodovini! Vsi poznate oglejski stolp in oglejsko cerkev, priči nekdanje slave in mogočnosti oglejskih patriarhov in — sreče naših prednikov. Oglejski patriarhi so bili tudi posvetni knezi, ki so vladali več stoletij od Tilmenta do Drave, pod njih zakrivljeno palico so dobro živeli Furlani, Slovenci in Italijani v miru in slogi. Oglejski patriarhat so zrušili Benečani in Habsburžani in se med seboj tolkli na naših tleh in na naš račun. Ta misel se je za kratek čas obnovila v Napoleonovi Iliriji in kasnejšem avstrijskem ilirskem guberniju in celo kraljestvu. Zaspala je kasneje med nami, ker se nam je godita gmotno predobro in smo se udajali neki obmami, češ, da je višek sreče v nacionalistični državi, vi, Furlani in Italijani ste gledali na zahod, mi v Jugoslavijo, ki je še ni bita. Zdaj, ko smo vse te stvari spregledali in preskusili, se lotimo dela za samostojnost te naše pokrajine, skupne domovine, ki naj bo enakovredna članica zveznih držav srednje Evrope!«
ker je bita vse prepričano, da velikanske države: angleška, francoska in ruska kmalu opravijo s centralnimi državami. A ravno najodličnejši zastopnik socialno-demokratične stranke Valentin Pitoni je bil z menoj vred drugega mnenja, da utegnejo zaradi notranjega razsula ruske države in vzorne vojaške in industrielne organizacije Nemške zmagati centralne države. Zaradi tega je bita politično stališče italijanske in slovenske socialno-demokratične stranke usmerjeno na tak izid vojne. Računih) se je, da zaradi zmage centralnih oblasti Trst kot glavno izvozišče Srednje Evrope, Nemčije in Avstrije postane velik trgovski in industrielni em-porij ter pride organizirano delavstvo do največje veljave. Aprila meseca leta 1915 sta zuružena odbora italijanske in slovenske socijalno-demokra-tične stranke enoglasno sklenila resolucijo, ki se je glasila: Socialno-demokratična stranka obsoja veliko vojno kot plod potezanja kapitalističnih evropejskih držav in jo šteje za kulturno in gospodarsko nesrečo, ki zadeva v prvi vrsti delavstvo. S političnega stališča pa zahteva, ali za slučaj, da zmagajo centralne oblasti ali že za slučaj, da zmaga Antanta: 1.) Da se Trst proglasi kot svobodno mesto z lastnim demokratičnim avtonomnim statutom s polno enakopravnostjo italijanskega in slovenskega življa. 2.) Tržaško svobodno ozemlje je razširiti tako, da bi obsegata ves Miljski zaliv od gore Sv. Mihela 202 m čez Tinjan na Kras do istrske železnice s črto, ki bi objemala ves Gorenji Kras nad Trstom ter bi se iztekala ob Soči, ki naj bi bila meja do izliva ter obsegala Tržič z okolico. 3.) Cooperative operaie v Trstu naj bi bita središče veletrgovine, ki bi zajemala po eni strani ko-lonijalno pomorsko blago, po drugi bi se navezale vse gospodarske kmečke in delavske zadruge slovenskega zaledja.
Avstrijska policija je po izbruhu italijanske vojne zadušila vsako politično gibanje, in večji del socialističnih funkcionarjev se je preselil v Ljubljano. Izginili so iz Trsta tudi vidni predstavitelji nacionalističnega gibanja na italijanski in slovenski strani. Iz Goriškega so tako morali, ker je postalo bojno polje. Vodstvo italijanske socialno-demokratične stranke v Trstu sta imela dejanski advokat dr. Pueher in urednik »Lavoratore« Pas-sigli Giuseppe, oba precejšnja oportunista. Radikalno krilo v stranki je predstavljal histerični Tuntar Giuseppe, ravnatelj bolniške blagajne v Gorici. Slovenski odbor se je skušal rekonstruirati jeseni leta 1916. Zavzel je glede na dogodke na Nemškem in Ruskem radikalno stališče. Poudarjalo se je, da bodo zaradi razsula Ruske prodirale revolucionarne sile po vseh kulturnih državah. Majska deklaracija, ki je vzburila vse slovensko ljudstvo na Kranjskem, pa tudi na Primorskem, potegnila je največji del socialno-demokratične stranke slovenske, takrat na čelu Anton Kristan, za seboj. Vodstvo socialno-demokratične stranke v Trstu pa sta prevzela dr. Frfolja in Golouh. Resolucija od aprila 1915. leta je bila od slovenske stranke pozabljena ali hotoma ali neve-doma. Delavstvo, takrat obilno v Trstu, je bita vseskozi revolucionarno razpoloženo ter je pričakovalo odločilnih činov. Zastopnik avstrijske vlade baron Fries Skene je bil vojaško organzirani policiji dal nalog, naj se ljudstvu ne upira. Sklep so-cialno-demokratske stranke pa je bil, naj se ustanovi začasno »Odbor za javno blaginjo — comitato di salute publica«. V odbor je prišel po en zastopnik italijanske in slovenske nacionalistične in italijanske in slovenske socialistične stranke. Ta odbor je prevzel odgovornost za varnost in upravo mesta. Obenem se je sklenita, da se odpošlje de-putacija prosit pomoči Italijanov v Benetke, za
Breščak je razdelil kuhano vino v skodelice in jih izročil gostom.
»Kdaj bo to, kdaj?« je vzkliknil Legiša.
»Kadar bomo mi, kar nas je v tej pokrajini, zares hoteli!« je odgovoril Nabrgoj. »Strahotno naglo živimo, pripravlja se notranja in zunanja preureditev Evrope in sveta. Črešnje ne zore vsak čas, a naš čas prihaja naglo. Voščimo si novo leto z geslom: Svoboda in mir nam in naši domovini!«
Trčili so možje in srebali zavrelico.
Tisti čas je začel pes besno lajati na dvorišču. Breščak je šel vrata odklepat, v hišo je vdrla če-tvorica miličnikov, ki so z revolverji planili pred ognjišče. Eden izmed njih je odprl žaromet in zavpil: »Zasačili smo uporne rovarje v gnezdu! Uklenite jih!«
»Kaj jih boste uklepali!« se je postavil Marangon v bran. »Saj vidite, da smo gostje v gostilni!«
Prihitela je Breščakova žena, odeta v posteljno plahto, a njeno obupno ihtenje ni zaleglo. Na cesti je čakal odprl avto, ki je kmalu nato zdrčal v burji in mesečini s petimi jetniki proti Tržiču.
Misel se ne da ubiti, kdo ve, za koliko časa se da zapreti?
Zapisano na praznik Sv. treh kraljev ali raz-glašenja Gospodovega.
Ilir Goričan.
v
Sirite in naročajte naš tednik!
slovenske socialiste je šel dr. Frfolja. S tem pa je bila zapečatena usoda nele tržaškega mesta, ampak tudi socialno-demokratične stranke, posebej usoda primorskega slovenskega ljudstva. Nikomur ni v glavo padlo, izkoristiti dovolj ugodni politični položaj ter naravnost odločujoči položaj tržaškega, mesta geografično, ekonomično in nacionalistično ter zahtevati, da se Trst zasede po združenih četah vojaških sil antante ali vsaj po ameriški četi. Slovenska nacionalistična stranka važnega momenta ni znala prav nič uveljaviti tako, da je dobila Italija prosto roko. Kdor je bil dne, ko je priplula italijanska torpedovka, v Trstu, da vzame mesto v posest, mora priznavati velikanski moralni pomen te zasedbe. Kdor je videl ob pogledu italijanske zastave po ključu sv. Karla, po širnem nabrežju pristanišča poklekniti nepregledne trume italijanskega tržaškega prebivalstva, ki je prevzeto svetega čuvstva odrešenja pozdravljalo italijansko četo, mora priznavati, da je bila to manifestacija, ki je potisnila daleč v ozadje vsako drugo stremljenje. Ob sklepu socialistične stranke sem čutil z vso silo zgodovinski pomen usodne odločbe. Ako bi se bila socialno-demokra-tična stranka ob prelomu držala resolucije od aprila 1915 ter izklicala republiko svobodnega tržaškega mesta, ako je zavihrala rdeča revolucionarna zastava delavstva na stolpu sv. Justa, bi bil to zgodovinski čin, ki bi ne bil le odločil usode tržaškega mesta, ampak bi moral imeti odločujoči vpliv na mirovna pogajanja, na usodo slovenskega prebivalstva v Primorju. Antantne sile bi ne mogle prezirati sklepa deiavstva tržaškega mesta, po večini italijanske narodnosti, ker bi bila s tem ma-nifestirana ljudska volja, da Trst ne pripada iredenti, ampak da združeni narodnosti italijanska in slovenska stremita po samoodločbi in samoupravi. Še zadnje mesece obstoja Avstrije sem prijavil svoje mnenje v reviji, katero je izdajal dr. Pueher »Lega delle Nazioni«, da je'edini izhod za Trst in Primorje, pa tudi za gospodarsko rekonstrukcijo Evrope po vojni, da se Ameriki odpre prost pristan in pristop do najvažnejšega pristanišča Srednje Evrope kot protiutež nemškemu stremljenju na jug in vzhod. Kar se je torej godilo po oktobru 1918. leta, je bila posledica obnašanja zastopnikov socialno-demokratične stranke italijanske in slovenske ter brezglavosti zastpnikov slovenske nacionalistične stranke.
Oficielna Italija je imela po končani vojni pošteno voljo priznati Primorju vsaj isto avtonomijo, kakor jo je uživala za časa avstrijske vlade. Pustila je nedotaknjeno cerkev, šolo in gospodarstvo. Ločiti pa treba je pri tem tržaško, goriško in istrsko iredento, ki je delala z vsemi silami za uničenje narodnega hrvaškega in slovenskega življa, kulturno in gospodarsko. Da je ta iredent-ska struja v kratkem času prodrla, imata zasluge v enaki meri socialistična in nacionalistična stranka na Primorskem. Socialistična s tem, da je kokodakala o revoluciji, pa ni imela človeka, ki bi bil sposoben, da jo izvrši, nacionalistična sloven-sko-istrska v tem, da ravno tako ni imela sposobnega voditelja, ki bi znal dobiti stike s centralno vlado v Rimu. Ostali so na malenkostnem šovinističnem stališču izpred vojne, ko so uživali precejšnjo podporo od strani avstrijske policije. Ko sem bil meseca februarja 1919 v Rimu, ter sem prišel v stiko v ministrstvu, so me prijazno sprejeli, češ da sem prvi slovenski politik, ki je prišel v Rim, obenem so pa tudi poudarili, kako je netaktno od strani slovenske nacionalistične stranke, da niti niso pozdravili novega gospodarja, vsaj v obliki, kakor so to storili zastopniki nemške Tirolske, t. j. da vzamejo politične premembe na znanje, da bodo spoštovali italijansko začasno upravo in lojalno vršili svoje dolžnosti kot državljani. Tudi, ko me je klical jugoslovenski zastopnik v Rimu, dr. Antonijevic, je bil docela nepripravljen in nepoučen o goriških, tržaških in istrskih razmerah. Bilo mu je o razmerju strank, o narodnosti, kulturnih in gospodarskih razmerah novo skoraj vse, kar sem mu povedal. Ko sem mu izrekel mnenje, da je nemogoče, ako se Italiji ne prizna ne kolonij ne Trsta in Adrije, da bi prišlo do miru in da je edini izhod, ako primorski Slovenci in Hrvatje sami zahtevajo ustanovitev vmesne primorske države, avtonomne skupine Dalmacije, Hrvatskega Primorja, Reke, Istre, Trsta in Goriške do Postojne, ki bi bile urejene približno kakor Švica pod jamstvom društva narodov, mi je odgovoril, da sicer priznava moje stališče, da pa si niti ne upa o tem črhniti osrednji vladi v Bel-gradu. Poudarjal sem takrat, da je slovenski živelj v Primorju tako zaveden ter kulturno in gospodarsko organiziran, da bo ob samoupravi nele obvaroval svoj narodni značaj, ampak da bi ob polni svobodi in ob industriji in trgovini, ki bi se morala z velikanskimi koraki razvijati v Primorju, prišel do visokega kulturnega in gospodarskega razvoja. Prazno revolucionarno socialistično ropotanje po eni strani, šovinistično malenkostno poudarjanje nacionalističnega stališča po drugi je razburilo do skrajnosti iredentne kroge in privedlo do požiga Narodnega doma. Teroristični nastop neorganiziranih socialističnih delavskih čet po Italiji pa je moral roditi enak odpor med italijanskim meščanstvom, rodil je fašizem. Fašizem je istočasen plod praznega šovinizma in revolucionizma.
Italijanska vlada, ki je s prvega početka hotela
izvesti samoupravo anektiranega ozemlja, je postala omahljiva. Še jeseni leta 1919 je sklicala italijanska vlada višji šolski svet, v katerega me je poklicala kot zastopnika slovenskega dela dežele. Ko sem po enournem referatu razvil svoje misli za ureditev osnovnega, srednjega in visokega šolstva, so mi člani šolskega sveta pritrjevali in generalni komisar Ciufelli mi je po sklepu seje prav toplo čestital, rekoč, da bo po nasvetovani poti mogoče in dano skupno delovanje. Ko je pozimi leta 1921 italijanska vlada ustanovila deželni odbor namesto bivšega deželnega zbora v Gorici, je poklicala dr. Gregorčiča in dr. Besednjaka za SLS, kot zastopnika slovenskega delavstva pa mene. Ko sem odklonil zastopanje socialistične politične stranke ter sem bil voljan vstopiti v deželni odbor le s pogojem, da bom zastopal gospodarske in socialne koristi slovenskega delavca in kmeta ter naj se mi
izroči referat za obnovo razdejane goriške dežele, je vlada to brez obotavljanja sprejela. No, obnašanje dr. Gregorčiča je bilo le, in še to slaboten posnetek prejšnjega njegovega delovanja za časa Avstrije. Moralo je opozoriti italijansko vlado, da je zaman šteti na razsodnost slovenskih zastopnikov. Izlahka je bilo laški iredentski struji opozarjati vlado na slabo prikrito nacionalistično politiko. Narast fašistične stranke je storil konec cincanju italijanske vlade, socialističnim deklamacijam in konec nacionalističnim fantazijam Slovencev in Hrvatov na Primorskem. Fašistični val je v kratkem času razdejal votlo organizacijo takrat dozdevno najmogočnejše socialistične stranke v Evropi, z njo pa je izginila tudi vsaka opora narodnim strankam v demokratičnem parlamentarnem sistemu.
*
Beseda, ki nam manjka
Osemnajstega leta so visele po primorskih va-^eh slovenske zastave in spričo njih smo s posmehom zrli na italijanske vojake, ki še niso vrgli pušk od sebe in so potrpežljivo korakali po naši zemlji. Bili smo ponosni nanje in brez skrbi, in zdelo se nam je, da so vsakomur neizpodbiten dokaz, da smo tukaj mi, ki imamo edini pravico do svojih tal, in da bodo prav kmalu te dolge kolone sivo-zelene vojske spoznale, da so zašle predaleč, in odšle domov. Takrat smo bili otroci in smo to brez pomislekov verjeli, in takrat so tudi starejši tako govorili. Takrat so Slovenci sploh tako mislili.
Od osemnajstega smo upali in pričakovali neprestano. Nas svet ne bo mogel pozabiti, še Amerika je skrbela za nas, za mejo so vsi naši, ki nas ne bodo zapustili. Dobivali smo italijanske obljube, otroci kosilo in pomaranče zastonj, vmes kon-iinacije, Rapallo — a vse pogodbe in ratifikacije, kupčije z našim življenjem, s katerim so se veliki igrali, za našo vero niso bile zadostne ovire.
In vendar smo bili vedno bolj manjšina, za katero veljajo človečnostni čut pravice, vse teoretične zaščite, Društvo narodov, manjšinski zbori, ki so nam izposlovali registracijo, še to ne povsod priznano, in ki so dosegli, da vedno bolj ginemo v vrste pozabljenih in izrabljenih. Tem pomočim skoraj ne verjamemo.
Sporadične interpelacije, redne in izredne demonstracije, pobite šipe niso samo naše blago, imajo jih povsod in proti Tsem, in zdi se, in človek bi bil skoraj prepričan, da so navadno že tako uradne, brezbarvne in malopomembne, kakor ne-številne komemoracije, neprestana vstajanja zborovalcev, tri in enominutni molki, ki so spominom odvzeli skoraj sleherni utrip tragike in narodne usodnosti, čuvstva zmehanizirali in pregnali.
Tudi v te poti marsikateri malo verjamejo. Za danes so stara pota, klavrna beseda, patetično odeta, in dejstva, trdo in vztrajno priborjena, edino zanesljivo orožje. So večkrat naivnosti in tudi iskreno navdušenje, ki za hip posveti in užge, ali enodnevna politika, iskanje podlage za vsakovrstna mesta in namene in ozka, od drugod posneta ideologija.
V	svetu pa gredo mimo nas. Mi nimamo sile, smo sami in prav za prav tudi ne prave besede.
Že leta prihajajo skoraj vsak dan vesti: ni dela, ni kruha, zastoj, dražbe; vsako leto pretkanejša in drznejša pesem: pritisk, aretacije, mučenje jetnikov, uničevanje še pokopališčnih napisov, italijanizacija celo cerkve, in dosledno: skrivaj na pokopališčnih cipresah in uradnih poslopjih razobeše-ne slovenske in rdeče zastave, tajno zasnovana maščevanja, iz gneva porojene akcije, ki naj bi zrevolucionirale slovensko dovoljkrat prepohlevno dušo, dale duška zatrtim čuvstvom, se uprle nasilju in klicale v svet v opozorilo in na pomoč, ih vrh: eksekucija štirih do smrti izmučenih ob prvi zori na našem Krasu, na bazovskem strelišču. A če prevdarjamo in računamo silo teh neprestanih argumentov, primer in statistik, krikov in strelov, ki odmevajo včasih daleč preko nas — na evropsko politično borzo s svojim glasom še nismo prodrli. Mi v svetu nimamo besede.
*
Nas še doma ne poznajo. Tovariš, ki ima skoraj srečo, da ni Primorec, me je prijel: Ti, bil sem po 'Vipavi in po Krasu. Ljudje povsod tako prijazni, da me še proč niso pustili; veseli, da kdo govori slovensko ž njimi. In Italijani naravnost postrežljivi. — In ko čutim, da se mi od veselja, da je bil tam doli, svetijo oči: Samo tega ne bi razumel. Ljudje so naravnost divji na Italijane. Če so Italijani potem taki, so naši sami krivi.
Prav za prav tega ni mogel razumeti, če tistega življenja, ki se skriva za bledimi novicami o uboštvu, zapostavljanju, izigravanju,) ni čutil. Nič o bičanju v zaporih ali romanju na otoke — le tisto vsakdanje, kakor mrakoten dan raztegnjeno življenje, ki mozga mlado kri in misli in ostruplja vsega človeka:
Kraška vas blizu morja. Hiše, pri stavbnih kooperativah zaradi poprave vojne škode do vrha zadolžene, kmetiči in bajtarji, bivši delavci iz kamnolomov in ladjedelnice: skoraj brez zemlje in
brez dela, mnogi brez olja in soli in še brez luči, njih žene skrivajo s tenko, prestaro obleko golo telo. V mesto so šli skoraj zadnji hrastiči, davek je treba plačati nazaj vse do osemnajstega. Po vasi se sprehajajo in podpirajo zidove brezposelni, z rokami v žepih — kakor gospoda, si pravijo — in ne morejo nikamor. V Tržiču ne delajo, od kamnolomov pojejo poredko črez ograde trije kamni, pravijo, da še ti ne bodo več, in vendar ni to nobena zima!
Nekdo je prosil za delo, župan ga je nahrulil, da so v vasi sami nezanesljivi, malopridni, in da jim bo že pokazal. Potem mu je tiščal pero v roko, naj se vpiše v milico: vse vam bo še na prid prišlo in tudi očetu. Jaz in politični tajnik in komisar vam bomo vselej na strani. Saj ni nič takega, črta, pa je. V Trst na parade ne bo treba hoditi, bomo že uredili. — Nazadnje mu je vendarle dal nasaditi murve ob poti proti morju — tri dni dela in je odpravljen za dobro.
Ob enajstih, proti polnoči zabrni po poti navzgor pritajen, fin avto, luči zdrsnejo s stropa preko stene, se povesijo in švignejo kakor blisk iz sobe — skrivnostni policijski avto zdrči po rebri navzdol in tiplje po temnih ovinkih in razdrapanih, kamenitih klancih med ogradami Morda kvestura iz Trsta. Pravijo, da so videli župana, mladega tajnika in komisarja.
Pri mrličku so fantje in dekleta, na vasi, pri dekletih dva karabinjerja. Stražita. Nekateri za-znamenovani se počasi izmuznejo od mrlička domov. Komaj zaseni oko, zaropota spodaj pri prvi hiši avto, se ustavi, dva karabinjerja korakata vojaško za njim- Težki kamijon vozi do križišča, luči obliznejo stene v sobi in plapolajo dolgo, v sosednji sobi so domači budni in kličejo pridušeno: Čuješ, spiš? Koga iščejo? ... če ne tebe? ... Mrščavica me obhaja, prevdarjam, kako bom skočil, če bi kaj bilo, v obleko, skozi sobo na okno, zadaj na vrt, če se prav zataknem ob latnik. Samo Če ne čakajo spodaj, če niso obkolili že bor-jačev... Dva nova sta izstopila, korakata proč navzdol, avto zaorje v skoraj neprehoden, ozek, zavit klanec, ropota, poriva, pod okni pretresljivo razbija na trdih tleh med visokimi stenami, odmeva v pridržano, gluho noč, skozi mozeg. Rije in se ne more izviti, med divjim ropotanjem je čuti nove trde korake. Še dva sta izstopila in korakata vštric, dokler se kamijon ne izgubi v noč.
Včasih skoraj sleherno noč: luči, ki ližejo opolnoči stene sobe in se mrzlično zajedajo r budne možgane, pritajen, skrivnostni šum gosooskega avta ali odmev težkega, polnega kamijona in karabinjerskih korakov ... Če ne iščejo morda tebe...?
Piccolo piše tako bedasto, da so našli na dnu neke jame neoporečen dokaz romanskega značaja zemlje, rimski miljnik. Potem nesramno cele tri kolone o priimkih, ki naj jih je Avstrija sloveni-zirala in jim je treba dati prvotno lice, da bo ta obmejna, s tolikimi žrtvami in sveto italijansko krvjo odrešena zemlja po stoletjih barbarstva in suženjstva polno zadihala v plemenito slavo večnega Rima, v herojsko bodočnost, ki jo domovini odpira Duce. Tisti, ki teh besed nočejo umeti, naj vedo, da narod mrkih, zastrupljajočih prevratne-žev v svoji sredi ne bo mirno gledal. — Človeku se krčijo pesti od gneva — in nemoči: da more inteligent, da more človek tako pisati, podpnčevati!
In srepi, mrki Mussolini, gleda s hišnih zidov in zraven: W il Duce, W il Re (Eviva il Duce, Eviva il Re) in včasih za tolažbo s kredo, z otroško roko preko rumenkaste stene kraške hiše raztegnjeno: Spominjajte se svojih dedov.
Kar nepričakovano se je moralo nekaj prigo-diti. Pol ure od vasi stražijo v ogradi, čisto na samoti, v deževnem dnevu in kljub mrzlim nočem. Avto s komisijo, župan, komisar, ljudem ne dovolijo, blizu. Ljudje pravijo, če so sami, vse: Nekaj pogrnjenega s črno pelerino, kakor da bi bil ubit človek. Oficir, ki je prišel, je rekel, pravijo, da so granate in bombe, — Granat ni, saj poznam ogrado. Vse smo znosili v jamo. — Če je skril kdo tam municijo? — Pravijo, da sp pripeljali tja nekega kapitana in ga ustrelili. — Ne, jugoslovanskega oficirja so. — Bog ve, kaj mislijo, koga iščejo? —
Mislijo: če je kdo, ki imia kaj na vesti, se bo ustrašil, da so ga zasledili, in se bo skril — potem ga bodo takoj imeli... Bogve, ni varno, še meniti se ni varno. Lahko je za zidom, ki te posluša. — Tisti, ki je, če je, bo že znal. — Kdo je? Nobenega nil Samo poskušajo, strašijo,, da bi nas zadušili. Če bi mogel, s fovčem bi jih razrezal vse, že prvi dan. Mi ne bi hodili že deset let po glavi!
Poklicali so pet glavnih fantov, ki so zmerom klicani in navadno zaprti, in ko so prišli v Nabrežino, so jim rekli, da bi ne bilo treba. Po tisto zakrito so prišli vojaki s kamijonom in odvihrali, in ostal je samo strah.
Strah in neznana krivda, ki si je ne morem predstaviti in ki rase že vsa leta z mano, in samo čakam, da me bodo uklenili in odpeljali. Zakaj, ni treba misliti, ker bi bilo to povsem naravno. Že ker sem Slovenec, četudi molčim in se jim umikam; prav ker se jim umikam in molčim. Ker vsi razlogi govorijo zoper mene.
Če mi pokažejo: karabinjerji gredo, teci, skrij se, in jih vidim, kako stopajo počasi in dostojanstveno v svojih dolgih črnih plaščih s skritimi puškami, se uprem: Zakaj? Meni ne morejo nič. Potem zavijem previdno in naglo po borjaču mimo mandeljnov in kropivnic med njive.
Tako se življenje pomika tiho in zadovoljivo, in zato je logično in naravno, dasi ne morem verjeti: Ob vhodih na borjače in v hiše, ki so tesno skupaj, karabinijerji, preiskava, perilo razstrese-no, pisma pobrana. Črez teden dni stoji mare-sciallo na vratih in zelo vljudno: Z dovoljenjem. Ni očeta doma? Tista pisma sem mislil prinesti. Bom pa popoldne. — Potem je še bolj prijazen, spusti puško na nogo in svetuje z ljubeznivim smehljajem: Saj bi šli lahko v službo, ali pa bi študirali. Poznam Palermo dobro, tam bi dobili instrukcije, zakaj da ne. Prav lepo bi vam šlo.
In popoldne namesto pisem: Izvolite z nami. Do večera ste doma. — Mati se je v joku zgrudila vrh stopnic, obupno ve, da jih ne bo zvečer in morda nikoli. Zvečer: gole, trde deske, zunaj kamnolomi, noč, dež, neokretne, obupne minute, ki se nočejo prevaliti, blodno obletavajoče misli, ki nočejo utihniti, spanec, ki noče priti, le megla počasnih, drhtečih misli in čustev. In jutro, okovi na rokah, dva uklenjena, z verigo med seboj zvezana, ki se gledata in še mislita, da ne bo res, ljudje, ki se s preplašenimi očmi nemo umikajo iz železniškega kupeja, morje in rdeče, kakor škrlat in rože žareče rojevo grmovje po Grmadi in po vsem Krasu...	*
Skopo odstrta slika vsakdanjosti, za to ni treba imeti prevratniških zvez. Take zgodbe nasplošno ne pridejo v časopise. In če pridejo, življenje s
svojo krvjo, s svojim vztrepetavanjem, upanjem in potrpežljivim čakanjem je nekje daleč od njih za mejami, take skopo odstrte, iztrgane slike ne morejo priklicati njegovih nesvobodnih, z življenjsko vsebino neizpolnjenih ur. Ne vem, kdo jih bo razodel. Bil bi to resničen klic, ki ne bi ostal samo pri nas. Te besede še nimamo. In zato, mislim, nas tudi doma ne poznajo.
Osamljenost in nemoč naših glasov v svetu se večkrat obupno čuti in še bolj danes, ko iskren človek ne verjame več dosti v uspešnost starih pomanjkljivih gesel, obrabljenih poti in tolažb. V dobi zlorabljanja in izžemanja velikega kapitala in imperializma je naša emigracija prav za prav že drugo begunstvo, mimo katerega gre naša narodna politika, kakor mimo prvega. Tu ne gre zgolj za desettisoče prihajačev, včasih nezanesljivih in ne-všečnih. Če gre meja in gospodarsko in kulturno uničevanje vsega slovenskega po sredi našega telesa, je usoda Primorske in njene emigracije osnovno slovensko vprašanje.
Tri vsakdanje novice
Nova obsodba rimskega sodišča in aretacijah
Konec septembra 1932 sta bila v Podbrdu aretirana med drugimi tudi Grohar Tomaž, mesar, in Zgaga Janez, trgovec, oba jugoslovanska državljana. Pravi vzrok aretaciji ni bil znan. Nekoč sredi lanskega leta je bil napovedan proces. Toda vršil se je šele prve dni tega meseca. Drakonska obsodba je iznenadila vse. Dobila sta vsak po dvajset let ječe. Domačini, ki so pričakovali, da bosta prišla po šestnajstmesečnem preiskovalnem zaporu prosta vsega domov, ne morejo razumeti tega. Oba sta bila mirna ter se nista sploh nikjer udejstvovala. Skrbela sta vzorno za svoje gospodarstvo tako, da sta ga, vkljub težkim časom, vzdržala brez dolgov. Zato ni dvoma, da sta postala žrtvi ova-duštva od strani onih, katerim sta bila na poti. Res je tudi, da jih ne bi držali 16 mesecev v preiskavi, če bi imeli količkaj obtežilnega proti njim. Treba jim je bilo zato podtakniti. Kaj takega je mogoče le v fašistični državi kot je Italija.
Za praznike so odpeljali v idrijske zapore slu-šateljico ljubljanske filozofije Lojsko Brusovo, jug. državljansko. Imenovana je doma iz Godoviča ter je šla za počitnice k sorodnikom v Hotederšico. Italijanski obmejni stražnik, ki jo je poznal že od prej, ko je še lahko hodila s potnim listom preko meje, jo je prosil, da bi mu tolmačila razgovor z nekim kmetom, ki ni znal italijanskega^ jezika. Zvabil jo je tako čez mejo, kjer jo je stražnik odpeljal na stražnico, od tu pa v Idrijo. Po ugotovitvi, da je jug. državljanka, so jo po par dneh izpustili.
Koliko je še drugih nasilj, katerih ne moremo zabeležiti, nam je težko presoditi. Vsaka slovenska vas, vsak slovenski človek v Primorju je danes na tem, da se znese nad njim fašstični teror.
Italijansko petje v slovenski lari.
V	»Popolo di Trieste« se neki dopisnik iz Šmarij pri Kopru baha, kako je letos novi pevski zbor lepo prepeval o božičnih praznikih latinske, oziroma italijanske pesmi. Ta zbor obstoji dobro leto. Dopisnik dostavlja, da je bila slovenska cerkvena pesem za vedno odstranjena iz cerkve. Šmarje je popolnoma slovenska fara. Slovensko petje je odpravil italijanski duhovnik ki je prišel za slovenskim.	(»Pon.	Slovenec.«:)
Propadanje našega gospodarstva.
Tolmin, januarja 1934. Gospodarska blaginja našega trga gre posebno zadnje čase rakovo pot. Tolmin, ki je bil svoj čas središče trgovine za bovški, kobariški in podbrški kot ter za vso Tolminsko, je danes ostal brez vsakega trgovskega prometa. Mlekarstvo, ki je takorekoč preživljalo vso Tolminsko in vse kraje višje od Tolmina, je z osta-
lo	trgovino že zdavnaj uničeno. Prej tako živahni trgovski promet preko Tolmina je popolnoma zamrl ... Čedad je pritegnil nase ves promet iz kobariškega in bovškega kota. Gorica pa iz podbrškega, tako da je ostala Tolminu le Tolminska, ki pa ne ne nudi nič drugega več, kot mizerijo. Tolminske gostilne in trgovine, v kolikor so se še obdržale, so brez obiskovalcev. Mnogi domačini so prej oddajali uradnikom, dijakom in drugim sobe odnosno stanovanja, danes pa stoji vse prazno. Davčne obremenitve in dolgovi pa rastejo vedno in vedno. Zadnje čase je že na več krajih zapel boben. Tako je bila pred kratkem prodana na dražbi neka hiša v Tolminu za 3000 lir samo zato, ker ni zmogel gospodar rednega plačevanja obresti od vknjiženega dolga v znesku 10.000 lir. Ker ni bilo kupca, je hiša ostala denarnemu zavodu. To pa ni edini primer. Zgleda da bo isto zadelo tudi ostale Tolmince. Marsikak Tolminec, ki je imel še pred nekaj leti 50.000 do 70.000 lir čiste gotovine prihranjene ima danes od teh prihrankov le še 15.000 lir in več dolga. Tako je torej pri nas, po vsej naši Primorski in Istri. Nič ni čudnega, če se polašča našega ljudstva neka apatija do vsega, nekaj kakor narodna bolezen. Fašizem jo zdravi z zaporom in nasiljem.	»Istra.«
OPOZORILO. Zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli t pričujoči Številki priobčiti vseh sestavkov, tičočih se vprašanja našega Primorja. Prinesemo jih zategadelj v eni prihodnjih številk. — Uredništvo.
MALI ZAPISKI
Ministrstvo za notranje stvari je prepovedalo uvažati in širiti v naši državi knjigi
1.) »La guerre revientc, ki jo je spisal Henri Pozzi in je izšla v založbi Paul Berger v Parizu;
2.) »Europa es a Magyar Ker-dis«, ki jo je spisal Elemer Szudy in je izšla v Budimpešti.
Važna odločba.
Upravno sodišče v Celju je z odločbo z dne 20. decembra 1933 št. U. 420/33-5 razveljavilo občinske volive v občini Sromlje v brežiškem okraju. Zgodilo se je to na pritožbo Ivana Avšiča, posestnika v Volčjem. Iz razlogov navajamo:
Volilni odbor ni bil pravilno sestavljen, ker predsednik sploh ni bil vpisan v volilni imenik. 0(1 obeh členov volilnega odbora pa ni bil nobeden občinski odbornik.
Volilni odbor je brez zakonitega razloga odstranil iz volilnega lokala namestnika predstavnika liste Strgarja Antona. Okol-nost, katero navaja volilni odbor kot razlog za odstranitev, namreč, da se je imenovani za nekaj časa odstranil iz volilne sobe, po zakonu ni razlog za tak ukrep. Po § 37. zakona o občinah in po § 9. volilne uredbe imajo predstavniki kandidatnih list pravico, a ne dolžnosti prisostvovati poslovanju volilnega odbora. Iz tega izvira, da po svoji volji, kadar hočejo, morejo oditi iz volilnega lokala. Zaradi tega neupravičenega ukrepa volilnega odbora je pritožiteljevi listi bila protizakonito odvzeta možnost kontrole nad poslovanjem volilnega odbora ter je zaradi tega to poslovanje izgubilo enega najvažnejših pogojev verodostojnosti. To toliko bolj, ker so vsi členi volilnega odbora razen predsednika, ki ni mogel voliti, glasovali, kot se vidi iz glasovalnih seznamov, za listo, ki je nasprotna pritoževa-teljevi Isti.
B. S. Mereikovskij:
Napoleon
(72. nadaljevanje.)
»Čudežno v moji usodi je začelo pojemati. To ni bila več prejšnja, nespremenljiva sreča, ki me je obsipala s svojimi darovi, ampak stroga usoda, kateri sem jih izdiral kakor nasilno, in ki se mi je takoj maščevala zanje. Prehodil sem Francijo (vrnivši se,z Elbe); na ramah so me nesli državljani v prestolnico med splošno radostjo, komaj pa sem stopil vanjo, ko se je kakor po nekakšnem z a -k 1 e t j u vse odmaknilo od mene, ohladnilo do mene.« Izčrepala se je magija — magnet se je razmagnetil.
»Nazadnje zmagujem pri Waterlooju in tisti hip padam v brezno. In reči moram, da so me vsi ti udarci bolj žalostili, kot osupnili. Nagon mi je pravil, da bo konec nesrečen; ne da bi bilo to vplivalo na moje sklepe in dejanja, toda imel sem notranje čuvstvo tega, kar me čaka.85 »Z menoj se ni nikoli nič zgodilo, česar bi ne bil predvidel.« Vse vidi naprej, ker je on sam tisti »čarovnik«, ki kliče prikazni svojega sna:
Skoz sanje, ko divji čarovnika klic, se čulo bučanje je morskih krnic.
»Umreti bi bil moral pri Waterlooju«, pravi na Sv. Heleni, s popolno jasnostjo, skoraj »veselostjo«. — »Toda gorje je v tem, da ne najdeš smrti, kadar jo iščeš. Zraven mene, spredaj, zadaj, — povsod so padali ljudje, a za mene ni bilo niti ene krogle.88
»Poleg tebe padajo tisoči, in desettisoči, tebi ob desnici, a k tebi se ne približa.« Ta neranljivost, nekdaj blagoslav-ljana, postaja zdaj preklinjana.
Pod oklopjem strašnim ne poznaš ti ran; zavetnik neviden mogočnemu je dan.
Mislim, da sem zavezan svoji zvezdi za to, da sem padel v roke Angležev in Hudsona Lowe-n.«87 Glej, kam ga je vedel »nevidni čuvar«.
»Strašni kij, ki ga je on edini mogel privzdigniti, je padel na njegovo glavo.«38 On pa, ko da ]e vedno vedel — pomnil, da bo tako, in kakor se čudno pravi, ko da je sam to hotel. O, seveda, hotel je nehote, kakor se hoče človek, ki gleda v prepad, vreči vanj!
»Kadar hiti moj veliki politični voz, mora hiteti naprej, in gorje tistemu, ki pade pod njegova kolesa!«86 Sam je padel podnje. Je li razumel tedaj
“ M6nw>r., IV. 160—101.
0’Mšara, II. 191.
37 Ibid-, I. 350.
'M Rčmusat, I. 888.
3" Ibid., III. 880.
vrtenje velikih koles, ki vodijo vsako seme do cilja po volji sopotnih zvezd.4"
Ko je gledal zvezdno nebo z južnim sozvezdjem Križa, je li razumel, kam in na kakšnem vozu hiti?
Žrtev venčajo in vežejo, ko jo vodijo na žrtvenik. Je
li	razumel, da ga je Usoda ovenčala in zvezala kot žrtev?
»Nikoli nisem bil gospodar svojih lastnih gibov; nikoli nisem bil res sam svoj... Vedno so me vodile okoliščine, in to do takšne stopnje, da sem v začetku svojega povišanja, za časa konzulstva, ko so me popraševali moji najboljši prijatelji, sami goreči pripadniki, v najboljšem namenu, da bi vedeli, kaj naj store: kaj hočem, kam grem, — odgovarjal vsakikrat, da tega tudi sam ne vem. Čudili so se in morebiti jezili, pnvsem tem sem jim pa povedal resnico... In potem^ za casa cesarstva, sem bral na obrazih isto nemo vprašanje, in isto bi bil mogel odgovoriti nanj. Stvar je v tem, da nisem bil gospodar svojih dejanj, ker nisem bil tako nespameten, da bi bil upogibal okoliščine, in to mi je često dajalo videz nestalnosti, nedoslednosti, kar so mi tudi očitali. Toda ali je to pravično?«41
40 Dante, Purgat., XXV. 109.
41 M6mor„ IV. 151-152.
Grand hotel Union
Ljubljana,	*■	1
je najboljši hotel	,Jer	lm*
90 moderno urejenih hotelskih gob a tekočo toplo in mrzlo vodo, gobe g kopeljo, centralno kurjavo, sobne tele-foiie, svetlobne signale, osebno in tovorno dvigalo.
Pri glavnih vlakih lastni elegantni avtoomnibus. V pisalni gobi je gostam brezplačno na razpolago pisalni stroj. V hotelu je udobna kavarna, kjer so gostom na razpolago časopisi in revije (220 komadov) iz c«1® Ve.‘Y,le m, *»P«dne Evrope. Elegantna restavracija je znana vsled izborne kuhinje. Krasen senčnat vrt. V vinski kleti inboma vini. — roleg hotela 30 modernih garaž.
Bencin in avtoolje.	,	.
Cene: Hotelske^sobe za eno osebo 35 -, 45 —, 5S ~, » kopal-
n'CtŽadvoje oseb’dvakratno. Dnevna soba 50°/« popusta. — Rezervna nostelia ali divan po Din 20'—. — Kurjava ni vračunana — V eenah je vračunana 15% občinska hotelska davičina. 15% napitnina ni vračunana — Avtobus z ročno prtljago sem in tja Din 6'—.
Hrana: zajtrk 6—12 Din; kosilo, menu : Din 16'—, sicer a la carte; večerja, menu: Din 14'—, sicer a la carte. Napitnina v kavarni in restavraciji 10%, ako pa se servira v hotelski sobi 20 /,. Najvzornejša postrežba! — Telefon 27-50, 20-26, 27-07.
Urednik in izdajatelj Drago Kornhauflar v Ljubljani,