POGOVOR ZALEKSANDROM VALIČEM SLOVENSKIM GLEDALIŠKIMIGRALCEM
Mož, ki je
razpet med Talijinim
hramom in
Ijubitelj-
stvom
1        Živi na Kodeljevem, dela v centru, vozi se v Polje,
i    2,adobrovo, Senožeti in še kam - mislim na oddaljene
i     kraje moščanske občine, kjer režira pri tamkajšnjih gle-
,    daliških skupinah, o katerih smo gotovo ie slišali, ko so nastopale na stalnih revijah. Z Aleksandrom Valičem se nisva pogovarjala toliko o
1     njegovem delu v Ijubljanski drami - na hitro mi je po-
1     kazal fotografije s predstave Diderota: Rameaujev nečak.
i     Vemo, da je na vlogo lahko ponosen. Rekel ni nič. In
,     vloga v Arzeniku in starih čipkah?
t Ampak ta visoki mož za velikimi okvirji še malo ni komična pojava. S prekrižanimi koleni, z roko, ki rada
1    zaide k čelu, daje vtis tudi zaskrbljenega meščana. Že dolgo režirate?
i Da, že dolga leta. Komisije pri gledaliških skupinah se zberejo enkrat letno in takrat odločamo o programu. Zgodi se tudi, da je že vse dogovorjeno, ko ugotovimo, da nam manjka primemih igralcev. Premalo žensk, preveč
1    moških ali obratno.
Takrat se moramo odločiti za kaj drugega. Naši igralci so večinoma delavci in ne morejo priti na vaje kdajkoli. Pa tudi jaz sem tako zaseden v gledališču, da je včdsih zelo težko.
(Jaz omenim dobro voljo in vztrajnost. Odgovori mi: Dobra volja v včasih nezakurjenih prostorih, kjer vadimo, moja časovna stiska, vaje zvečer in v noč, naslednje jutro pa spet na delo - za to ni potrebna samo dobra volja). Ampak gre na bolje. Občina nam sedaj daje več denarja (kje so kustumi, scena), kot ga je dajala včasih. Ni samo to, da pač praviloma več trošimo povsod, vedno večpo-trebujemo in zahtevamo - deležni smo v vsakem primeru več pozornosti.
Saj ste videli, srečala sva se v Jelovškovi galeriji (tako sedaj imenujemo prenovljeno kapelico Kodeljevega gra-duj, katere oživitev je še en dokaz za razumevanje ob-čine. (Na otvoritvi sem ga prosila za razgovor.)
1 Trenutno se pripravljajo na uprizoritev Arzenika in starih čipk. Ni pozabil omeniti tovariša Benedičiča in njegovega dela pri uprizoritvah raznih predstav. Prišla sva
, na morebitno novo kino dvorano, na ,,upajtno drugačen, boljši, bolj odgovoren program," na to, čemur se v teh dneh ne moremo izogniti: samoprispevek, na katerega rezultate ne bo (saj, kdo pa bi) radi čakali do pozabljenja, na ceste, ki so tudi tu in so tudi naše, na otroke na cestah (otroci ,,ceste dvojni pritisk") - ne, o vremenu pa ni bilo govora. Tu za sedaj še nimamo kaj, smo brez moči.
Spomnil se je še marsikaj, ob čemer se Moščani ver-jetno tudi ne ustavljamo čisto neprizadeti.
(Ne bi imela več kaj vpraiati. Čas med eno in drugo vajo v drami se je iztekel. Sedaj mu moram dati časa, da pride na svoje mesto.) Hvala.                    A lenka Lobnik