Janko Samec: Božično romanje
Zimski dan. In tih oečer je. Znezde d njent umirajo... kam H, kam {jastirčki štirje, kam nocoj marširajo?
Spi d daljaoi belo mesio, cilj njili srčnih zelj in sanj .,. Tolčejo hraftavo cesto, da nocoj Juspejo vanj,
A pred njimi dež srebreni iuz nebo utrinju se. Daljfto mesto o pluic sneženi bolj in bolj zugriiija se.
O, kako m noge trudne, *¦ sneg -se jim udirajo! 1n oči, že dolgo budne, k spanju se zapirajo.
Samo o prsih srce oroče Hleda, gleda u daljni cilj; tja nocoj dospeti hoče, kjer se Jezun je rodil.
Te pastirce f>era vnenia, da božanskilt lic stnehljaj spremljal bo \z Betlehema jili n žioljenje spet nazaj.