Besedica staršem ipavskim po dokončanem šolskem letu 1864. *) Skušnja nas uči, da iz otroka brez pomoči drugih nič biti ne more; ker — zapušen — šel bi telesno pod zlo, duševno pa bi še neumne živali ne prekosil. Stvarnik obdari ga sicer z raznimi zmožnostimi, toda skrb razpletati jih pripuša človeku. Prvi, ktere dolžnost veže, zraožnosti v otroku zbujati, jih. modro, previdno in v pravem redu olikovati, st> starši; drugi potem in le s temi vred so šolski učeniki. Da bode otrok pobožen kristjan, pa tudi — s potrebnimi vednostimi oborožen -— koristen ud v človeški družbi, morajo starši temu namenu primerno vravnati svojo domačo izrejo vže pred, ko otrok v šolo hoditi začne; posebno jo pa v tem. duhu vzajemno z učeniki izpeljevati se truditi potem, ko se otrok šoli izroči. Domača izreja mora za šolo pripravljati, in šolski poduk *) Iz letošnjega letnega sporočila ipavske glavne šole. Kar se tukaj priporoča ipavekim »taršera, naj velja tudi veem drugim. Vrcdn. potem nadaljevati; nasproti pa, kar se v šoli vseje in vsadi, to se mora doma oskrbovati in varovati. Vodila, ki si jih človek v tej dobi pod varstvom staršev in učenikov prisvoji, se duši vtisnejo naj globokejše, in so mu močno krmilo v prihodnjem življenju; kar se mlademu človeku vsadi, to pri starem obrodi. Neotthodno potrebna je tedaj dobra domača izreja, ki se, pa mora vedno vjemati s šolskim podukom. To spoznavši spomnil bil sem vas v lanskem sporočilu nekterih — šoli nevgodnih okolišin, v kterih je večina otročičev vaših, — naznanil vam pregreške domače izreje, ki zdatnost šolskemu poduku odjemajo, — očital pa tudi mlačnost, ki se tu in tam v izreji in poduku nahaja. Starši! zopet je eno šolsko leto se zvršilo, ter iznovega ponuja se mi priložnost, vam kaj malega spregovoriti o domači izreji in o pripomočkih pospešiti šolski poduk. Da učeniki namen svoj gotoviše dosegli bodo, potrebno je pred vsim, da starši otroke vže pred, ko jih šola prejme, pripravljajo marljivo na poduk. Marsikaj lahko se vže doma zgodi, kar učeniku potem ne le trud zmanjšuje, ampak tudi poduk pospešuje. Vsakteremu znano je na primer, da zdaten poduk mir in red od učencev zahteva; toraj naj starši vadijo otročiče, ko so še doma, redu, mirnosti in molčljivosti. In koliko priložnost je — jih tega vaditi! Tako postavim naj se otroci priganjajo o svojem času hoditi k počitku, ravno tako o pravem času vstajati; ko otroci vstanejo, naj jih starši ne pustč v nemar, da bi delali po pojjubnosti, kar bi hotli; temuC naj skrbe, da se urno umijejo in osnažijo, spodobno in tiho oblečejo in potem pobožno molijo; zvečer po jedi naj se otrokom ne dovoli hoditi od doma, ali pa doma polegati se po kotih; tudi naj se jim ne pripuša na ognjiših pozno v noč sede odrašene poslušati, ampak po vsaki večerji in potem opravljeni molitvi naj se otroci k počitku podajo. Matere! skrbite tudi, da bodo otroci zmerno in ob odločenih časih jedli, ker tudi v jedi mora biti red; če pa z jokom prisiliti hočejo, ne dajte jim se užugati. Čas za igre naj jim bo ravno tako odločen pa ne preobilen; igrajo naj se vedno blizo staršev, ali kakega varha i. t. d. — Marsikteri utegnil bi te opombice šteti med prazne malenkosti, s kterimi se tudi starši zavolj raznih opravil vže tako pečati ne raorejo, vender so pa zelo zelo važne za učenika, še bolj pa koristne za otroke. Mladina se tako polagama navadi redii, mirnega zadržanja, zdržnosti, pokoršine in ubogljivosti, preden v šolo hoditi začne; in — kdo ne ve, koliko je s tako domačo izrejo pomagano učeniku! Ees težavno je staršem, se tako ukvarjati z otroci, toda sveta dolžnost veleva ostro jim to, in ljubezen, ki jo imajo do otrok, jim zlajšuje ves trud tem bolj, če še pomislijo, koUko prihodnib. nadlog in britkost se otrokom 8 tako domačo izrejo odvrne. -— Medtim pa, ko starši otročiče vže doma čedno izrejajo, naj ne pozabijo v njih srcih tudi ljubezen do šole in učenikov vcepiti in jo potem vnemati, kar se zgodf, če se vpričo otrok [do učenikov, ktere vže tako kmalo poznajo, vedno spoštljivo obnašajo, spodobno od njih pogovarjajo; če se otrokom pripoveduje, kako priljudni, prijazni so učeniki do pridnih in ubogljivih otročičev, ktere še v šoli veliko lepega, za življenje koristnega uče, česar bi jih doma zavolj mnogo opravil sami podučevati ne mogli, pa tudi ne znali ne. Tako dobe otroci vže pred, ko v šolo hoditi začno, spoštovanje in ljubezen do učenikov in veselje do šolskega poduka; in — kdo ne vidi v tem zopet velik pripomoček za zdaten poduk! — Povsemtem tedaj ni vže dovelj, ako se otrok pred šolskim časom samo telesno odgoji, da le capljati v šolo zamore; ker učenik ima le nadaljevati; kako bode pa nadaljeval tam, kjer pravega poduka še nikdar bilo ni? Ubogi učenik prejme tako le samo sirovino, ki ga ne le zadržuje v poduku duševno bolj odgojenih učencev, ampak mu tudi še mnogo zadreg pri starših malih neobtesančkov napravi. Bolj pripravni in srečni so pa starši v tem, da se šola otrokom pristudi. Pri vsaki priložnosti, naj se jim otrok le nekoličkaj po volji ne vede, mu vže lahkomišljeno s šolo žugajo, kjer ga bo učenik zaprl in s palico nabijal, da je ufienik otroku potem rabelj, šola pa ječa, M mu še v spanju nepokoj delata. Kakor pa morajo starši svoje otroke na šolski poduk vže doma pripravljati, ter jim veselje delati do šole, da bo poduk zdaten in ne zastonj, ravno tako in še bolj morajo skrbeti za to zlasti potem, ko otroci v šolo hoditi začno. Zdaj je treba v vsih rečeh vjemati se z učeniki ter jih podpirati; ker naj boljša šola le malo zda, ako ji domača izreja ne pomaga. Kako se pa v resnici starši vjemajo z učenilri? Da ob kratkem povem, — tako le: Če otroci čez učenika tožijo, so starši lahkoverni in kmalo prepričani; če pa učenik čez otroke toži, pa ne slišijo, in so neverni! Ako je učenik oster in kaznuje, je to v nebo vpijoča grozovitost; če so pa otroci do učenika sirovi in nepokorni, je pa to le mladostna lahkomišljenost »ljube nedolžnosti«. — Posebno treba je dalje otroke v šolo pridno pošiljati, jim veselje in srčnost delati. Znano je, da so otroci lahkomišljeni, spremenljivi, nestanovitni; v začetku jih rse veseli, vse radi store, pa kmalo se jim zopet ne ljubi, veselje zgine, šola se jim pristudi in — kaj je storiti? Da se šola otrokom ne pristudi, ali pa, če se jim je vže, da zopet do nje veselje dobe, naj starši otrokom kažejo, da jim je mar nad tim, kako se učijo in obnašajo, kar se lahko zgodi, če jih večkrat, kadar iz šole pridejo, izprašujejo, kaj se je v šoli godilo, ali so bili vprašani, ali ne, in če so bili, — kako so odgovarjali? Otroci kramljajo prav radi, in posebno dobro se jim zdi, če vidijo, da starši marajo za to, da se pridno uče in lepo zadrže. — Kadar so starši pri jedi z združinico zbrani, ter se z njo pogovarjajo od poljskih ali drugih reči, naj ne pozabijo tudi od šole spregovoriti kaj; posebno naj se zgodi to ob nedeljah, ko se otroci in posli zvečer okoli staršev shajajo. Potem, ko so starejši kaj od pridige in kršanskega nauka povedali, naj se šolski otroci vprašajo o tem, česar so se med tednom učili; kar jim povedo, naj še sami pojasnujejo v izgledih, naj obračajo na življenje in kažejo naj sami tudi v djanji. S takim ravnanjem se otroci obvarjejo pohajkovanja in drugih nerodnost, v šoli zaslišane iu še doma ponavljane resnice se bolj vkoreninijo, učeniki dobijo veči veljavo pri otrocih, otroci pa ljubezen do šole. Ob kratkem: otroci morajo pri vsaki priložnosti viditi in čutiti, da je tudi staršem šola važna in imenitna. — Da se bo šola otrokom priljubila, naj jih starši tudi včasi pohvalijo; toda le včasi, kadar so kaj livale vrednega storili, da se jili napuh ne poprime. Opominjajo naj jih posebno na notranjo zadovoljnost, ki jo srce slehrnega človeka občuti takrat, kadar svoje dolžnosti natanjko spolni, ki je pa tudi naj slajše plačilo za vsako dobro delo. Kakor pa pohvala ob pravem času otroke za šole pridobi, ravno tako kakovi darek ne škoduje, ako se jim zopet o pravem času podeli; prepogoste darila pa narede lakomnike. — Na dalje, kakor morajo starši otrokom ljubezen do učenikov vnemati vže takrat, ko so še doma, tako in še bolj morajo spoštovanje in zaupanje do njih buditi še le potem, ko v šolo hoditi začno. Pri vsaki priložnosti naj starši učenika hvalijo in časte; otrokom naj se reče, da ue smejo učenikov nič manj od staršev ljubiti, tudi jih nikdar ne žaliti ali jeziti; otroci naj se opominjajo na dobrote, ki jih od učenikov prejemajo i. t. d. Tako bodo otroci učenike bolj spoštovali in ljubili, pa, tudi raji šolo obiskovali. Iz vsega tega tedaj lahko spoznate, da šola sama ob sebi le malo malo storiti zamore; ker domača izreja je pri mladini naj prva; iz nje posebno zboljšanje ali shujšanje, up ali brezup otrokom za prihodne čase izvira. Sv. Krizostom toraj takole k vam govori: »Starši! vi ste aposteljni svojili otrok, vaša hiša, je vaša cerkev, in ako duhovni in svetni učeniki nad njihovimi dušami čuti in odgovor dati morajo, koliko bolj vi, starši, kterim je izreja še posebno izročena, kterim je Bog nežno mladino še v hišo dal, da jih ložeje zamorete vladati«. V Ipavi 4. kimorca 1864. Ravnatelj. Iz Štajarskega. Na Štajarskem je bilo v šolskcni letu 1863. v 548 duhovnijah, 24 glavnih šol (4 s spodnjo realko), 543 vstanovljenih malih šol in 133 še ne popolnoma vstanovljenih Aol, vknp 700 katoliških Ijudskih šol (8 več, kakor prejšnje leto). Po jeziku je bilo iz med teh šol 475 nemških, 39 slovenskih in 186 slovenskoneniških. Obertnijskih šo! za dekleta je bilo 56, rokodelskih za rokodelske ueence 2, nedeljskih ali ponavljavnih šol je bilo 620 (12več. kakor vlani). Za vsakdanjo šolo godnih otrok je bilo 112853, iz med kterih jih je hodilo v šolo 95996; za nedeljsko šolo godnih učencev in učenk je bilo 39324, in jih je v šolo hodilo 32688. Okrajnih šolekih ogledov je bilo 67, katehetov 464, učiteljev 712, podučiteljev 296, dekliških učenic 68, podnčenic 15, in obertnijskih učenic 81. Učiteljskih pripravnikov je bilo 64. Veliko učiteljev po deželi je učilo tudi sadjorejo, svilorejo in čebelarijo. Z Iga. 29. preteč. m. imeli amo pri nas šolsko Bpraševanje. Pričujoči so bili prečastiti g. višji solski ogleda iz Ljnbljane, i« še več drngih gospodov. Začelo se je s keršanskim naukom, v ktereni .sn dobro izurjeni otroci kazali, koliko ae morejo naučiti pazljivi učenci pri nevtrudljivem iičeniku. Potem so učenci pervega razreda lepo brali in izverstno številili. V drugem razredu so stareji učenci in učenke prav dobro brali in številili; slovnice in pravopisja, se ve da v diugem razredu pri nas še nimanio. Pregledovaje spise 1. razreda in ,,Probeschriften der II. Abtli." sem videl, da v pisanji vsi dobro napredujejo. Po dokončani sknšnji, kteri jebilo malo časa odločenega, so deklice in dečki prav lepo zapeli končaje s cesarsko pesmijo. Ko bi mene kdo za stan naše šole vprašal, bi inu tako le odgovoril: Nasa šola je prav lepo, prostorno poslopje, ima dva g.g. uuenika, po zimi veliko učencev, po leti pa prav malo, pri učilni skušnji nekoliko več. Iz vsega se vidi, da se v 1. raziedii šoli vstavlja dobra podlaga. — Ravno dan pred našo skušnjo prišel sem iz Stajarskega, kjer sem po naklnčbi in po prijaznosti in gostoljubnosti nekterih gg. duhovnikov pri dveh šolskih skušnjah poslašal, kako se naši slovenski bratje v šoli obnasajo. V Rečici je bilo veliko učencev, in so se v vsem prav dobro obnašali. V Ljubnem so učenci naj bolje podučeni v keršanskem nauku, v drngih rečeh pa le bolj mehanično. Ta šola je sicer ,,iz~ gledna šola", ali za tako bi jo jaz imel le v keršanskem nauka in v šaljivosti g. učitelja. Tudi v Mozirji sem vidil lepe spise učencev vseh treh razredov, pa še le po skušnji. In sploh, kar našo in te šole zadeva, bi jaz rekel: Kdor zna podačevati, ta zna. Lepo napredujejo učenci v slovensčini in v drugih naukih, kjer je učitelj za to; kjer pa ni, pa bi moral peti: ,,Dežela Ijuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš?" Z Bogom! J. V. . . . t. Iz IJublJane. Razpis preč. knezošk. konzistorija v Ljubljani 26. avg. t. I. 8 št. 1121/193 naziianja, da bo 37. in 28. t. m. konzistorno spraševanje za nastopne učitelje, kteri naj poprej pri svojem okrajnem šolskem ogledništvu opravijo sprasevanje, in potem 27. t. m. ob 8. uri pridejo v konzistorno pisarnico v Ljubljano. — Šolsko leto za vse šole v Ljubljani se začne 1. oktobra t. I. Učenci, ki pridejo pervikrat v kako solo, se zapisujejo zadnje tri dni t. m.