PRVA SLIKA    Profesor na mizi, goba v lijaku, beseda v ustih, brez misli.
Tričetrt na eno, pouka še ni konec, vrata so zaprta, še dvajset minut.
Racio se prepleta z mislijo. Kakšen absurd!? beseda je le beseda. Prsti pišejo pesem.
164
Meta Kušar
Slike
Niko Nikolčič
165
Mala antologija lirike mladih
TRETJA SLIKA    Juke box igra,
bele in rdeče rože, v zeleno črni vazi, v roki cigareta.
Na desni strani smeh mladih deklet, smeh na njunih ustnicah, piham oblake dima.
Pred mano februar,
hrastova miza,
odsev luči.
Roka še vedno piše pesem.
ČETRTA SLIKA-     Sedel sem nekega torka pred TV ekranom.
TV EKRAN     Z nogami sem izvajal na fotelju čudne umetnije. Prsti so igrali v ritmu tanga.
V ustih sem imel slasten zalogaj, mislim, da je bil kruh. Neki vietnam na ekranu, že spet atmosferske motnje, zapečena skorja.
Letalo.
Ogenj.
Kruh.
In nič več.
Prebavljam v želodčnem soku, roka pa še vedno piše pesem.
ŠESTA SLIKA-     Knjiga s parketom, RAZGLEDA     znak moškega na mizi, zelena veja zunaj, brez sonca.
166
Niko Nikolčič
Rjavi šumi izza velikih dioptrij, povezani v nedoločeno barvo srca svetlih in temnih senc, tavajo levo in desno.
Dekletov pogled sledi ptici, dvojni trak v laseh vročega kostanja in blaga. Nove najlonke.
SEDMA SLIKA-     Vse življenje mine, tudi moje življenje.
NOVEGA     čas bo dim, moje telo bo drevo. USTVARJANJA     Vse mine.
Rojen sem v neki sreči moškega, prvič se sprehodil v maminem krilu in živel v sončnih travnikih svojih sanj.
Zdaj se prebijam skozi vihar, brez ljubezni ob strani, vedno sam.
Čakam smrt kot ostale stvari v mojem snu, kot ples ljubezni, ki pride, ko se prebudiš in zopet zaspiš.
Cez nekaj sonc se bom srečal z drugim življenjem. Moje sanje bodo postale nežna pesem listov, kri bo življenjski sok nove poezije in roka ... krošnja bo pisala novo pesem.