ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA KRANJ,Titov trg
LETO VIII. — ŠTEVILKA 14
KRANJ, 27. JULIJ 1968
V ekonomsko organizacijski službi pripravljajo:
Kaj lahko pričakujemo od
ocene
kvalitete
dela?
Približno pred enim letom je delavski svet sprejel pravilnik o delitvi OD, ki smo ga takrat pripravljali istočasno z analitsko oceno vseh delovnih mest. To je bil eden najpomembnejših dogodkov pri našem delu; kot dokaz za to trditev se spomnimo razprav o obeh aktih, ki so trajale dobre tri mesece v vseh delovnih enotah ter v političnih organizacijah in samoupravnih organih. Od takrat je večina na pravilnik že malce pozabila, kolikor ni občasno kdo pri svojem delu začutil potrebo, da je pogledal, kaj predpisuje ta ali oni člen. Delavski svet je v preteklem letu sprejel nekaj sklepov, s katerimi smo določila pravilnika o delitvi OD ali analitsko oceno uskladili z dejanskim stanjem. Naš cilj je, organizirati proizvodnjo čimbolj racionalno, to pa pomeni, da jo moramo stalno izpopolnjevati z novimi dognanji na področju tehnike in ekonomike. Namen današnjega sestavka je kolikor mogoče kratko in točno prikazati in obrazložiti probleme, na katere smo naleteli pri izvedbi določil o nagrajevanju po kvaliteti dela, predvsem delavcev, ki opravljajo takoimenovana režijska dela. Ta določila predpisujejo ocenjevanje kvalitete dela, ki ga izvajajo vodje delovnih enot po posvetu s svojimi strokovnimi sodelavci. Probleme, ki se nam pri tem delu pojavljajo, bi lahko razvrstili v dve osnovni skupini, na: a) tehnično-organizacijske in b) psihološke.
Za uspešno izvedbo ocenjevanja kvalitete dela, je enako pomembno, da uspemo rešiti ene kot druge, saj so med seboj zelo ozko povezani.
a) Nekateri tchnično-organiza-cijski problemi:
1.	Oblikovanje sredstev za nagrajevanje po kvaliteti dela je odvisno od primerjave kvalitete izdelkov tekočega meseca s poprečno kvaliteto izdelkov v preteklih treh mesecih. Ce je kvaliteta izdelkov tekočega meseca boljša, pripada vsaki delovni enoti določen znesek denarja za OD, v nasprotnem primeru tega denarja ni. Prišli smo do vprašanja, kaj deliti delavcem, ki bolj kvalitetno delajo v primeru, ko delovna enota ne dobi kvalitetne premije?
Prav tako je pomembno vprašanje, ali je prav, da delovna enota razdeli le premijo za kvaliteto dela med kvalitetnejše delavce? Menimo, da je delovni rezultat posledica določene količine kvalitetnih izdelkov. Pri tem zanemarimo pomanjkanje meril za določene skupine del, ker to ni bistvenega pomena za razrešitev postavljenega vprašanja. Bistveno je, da sta kvaliteta in količina opravljenega dela med seboj tako ozko povezani, da ju ni mogoče razbijati. Poleg tega — po analogiji — da je dohodek kot postavka v bilanci, rezultat določene produktivnosti, ekonomičnosti in rentabilnosti in kaže uspešnost
poslovanja podjetja, lahko zaključimo, da mora biti OD delovne enote in tudi posameznega delavca odvisen hkrati od vseh kriterijev, ki vplivajo na njegovo oblikovanje: to pa so zaenkrat merila za efektivno delo in kvaliteto dela. Zato smo se odločili, da bomo tudi v določila o nagrajevanju po kvaliteti dela vključili, da delovna enota razdeli celotni znesek, ki ji po merilih, predpisanih za merjenje količine in kvalitete njenega dela, pripada. Delež posameznega delavca je odvisen od količine in kvalitete dela vsakega posameznika.
2.	Načelo delitve po delu in delovnih rezultatih je konkretno najmanj uveljavljeno v strokovnih službah. To ne velja le za našo tovarno, prav tako ne želimo danes razpravljati o vzrokih
▲
Avtor sestavka Andrej Košič, dipl. ekonomist
Samoupravljanje je od uzakonitve do danes potrdilo svojo utemeljenost. Končno so se tudi strokovnjaki zedinili, da samoupravljanje ne zavira razvoja gospodarstva in ne družbenih odnosov. Nasprotno!
Toda samoupravljanje je ena najmlajših družbenih oblik dela nasploh. Razumljivo je, da se v dinamičnem procesu (še vedno) uveljavljanja pojavljajo stalne ali občasne pomanjkljivosti, ovire ali napake.
V naši delovni skupnosti nas je dva tisoč; toliko je tudi mnenj, pogledov in stališč. Pa vendar se poredko zgodi, da ne bi bila ta mnenja, pogledi in stališča enotna, kadar gre za bistvene odločujoče rešitve. Pa vendar ...
Delavsko samoupravljanje med drugim pomeni tudi enotnost delavcev, ki si prizadevajo vsak po svojih močeh in sposobnostih za kar najboljše delovne uspehe, ki vplivajo na zvišanje življenjskega in družbenega standarda.
To pa ne pomeni, da se pod tem plaščem lahko skriva peščica ljudi, ki na račun drugih prejema plačilo za nedisciplino in kritizer-stvo. Ti ljudje menijo, da v samoupravnem sistemu lahko tudi tisti odločajo, ki ne izpolnjujejo svojih dolžnosti. Ali še bolj konkretno, to so tisti Savčani, ki jim je delovna morala in disciplina
tega dejstva, ampak omenjeno dejstvo navajamo le tako kot je. V mnogih tovarnah, ki so se odločile za ocenjevanje kvalitete dela posameznikov, uporabljajo metode delitve sredstev za OD le v strokovnih službah, morda le še v pomožnih dejavnostih prav zaradi pomanjkanja meril uspešnosti dela v teh dejavnostih. Pri nas smo se odločili drugače: metodo osebnega ocenjevanja kvalitete dela uporabljamo na vseh delovnih mestih. Razlog ni le v tem, da tam, kjer je le mogoče, iščemo enotne oblike stimuliranja vseh delavcev v tovarni, ampak tudi v sposobnosti in ekonomskem efektu metode statistične kontrole kvalitete. Ta se je zelo dobro obnesla v delovnih enotah avtopnev-matikarna in velopnevmalikarna. Menimo, da je eden od razlogov za to tudi relativno majhen asor-timan izdelkov, če ga primerjamo s prešanimi izdelki. Seveda je mogoče poiskati običajne metode vzorčenja in priti do rezultatov kvalitete dela posameznikov tudi v enotah z večjim asortimanom, vendar je točnost dobljenih podatkov, ki mora biti predpogoj pri delitvi OD, že manjša. Poleg tega pa tudi izkušnje iz prakse v prej omenjenih enotah potrjujejo, da v določenih primerih celo matematika, kot najbolj eksaktna veda v uporabi statistike, odpove.
Takrat, ko jo je možno uporabiti, je metoda statistične kontrole kvalitete dela boljša kot metoda subjektivnega ocenjevanja že zato, ker se poslužuje objektivno ugotovljenih podatkov (le-ti so pri osebnem ocenjevanju samo osnova za oceno), kadar pa zaradi premajhnega števila podatkov odpove kot samostojna meto-
deveta briga. Ne razpravljam pa o tistih, ki svoje delo opravljajo zadovoljivo pa tu in tam opravičeno kritizirajo posamezne stvari. Ce pa pogledamo oz. prisluhnemo, kdo kritizira, so prav taki na prvem mestu. To so tisti Savčani, ki so dva ali trikrat letno obravnavani na disciplinski komisiji. Sem sodi tudi tistih šestdeset Sav-čanov, ki precej svojega delovnega časa večkrat prebijejo v gostilnah, medtem ko se njihovi delovni tovariši trudijo in morajo poleg svojega opraviti še njihovo delo.
Del krivde za tako pojmovanje samoupravnih pravic nosijo tudi tisti, ki vedo za primere nediscipline, pa se nočejo nikomur zameriti, zato posamezne primere prikrivajo ali celo podpirajo.
Končno pa vsak dan sprašujemo drug drugega, zakaj tako in ali ni možnosti, da takim ljudem pokažemo vrata. Pa naj bo to vodilni ali delavec v proizvodnji.
Tudi v Savi bi se marsikaj spremenilo na bolje, če bi poleg samoupravljanja uvedli še sistem kot ga imajo čebele. Marsikateri trot bi se znašel pod milim nebom. Čebele bi postale močnejše, složnejše in tako bi bilo tudi pojmovanje samoupravnih pravic, predvsem pa dolžnosti, popolnejše!
V slogi je moč!
Želimo vam in vašim svojcem prijeten dopust, veliko sonca in počitka. Želimo, da bi se čez štirinajst dni vrnili zdravi in spočiti.	UREDNIŠKI ODBOR
Napačno pojmovanje samoupravljanja ali izkoriščanje neurejenih razmer?
A
Kot že nekaj let nazaj, so pred novoizvoljenim delavskim svetom odgovorne naloge: nadaljevanje rekonstrukcije, sodelovanje s Semperitom, sodelovanje s Standardom idr. Kot vse kaže, so novoizvoljeni člani vzeli svoje naloge resno. Redno se udeležujejo sej in na njih aktivno sodelujejo. V jeseni bo GIC pripravil tudi izobraževalni seminar zanje.
Na sliki: skupina članov delavskega sveta podjetja na zadnji seji.
Disciplina - predpogoj za kvalitetno delo in uspešno poslovanje!
Vzporedno s prizadevanji za izboljšanje kvalitete izdelkov, boljše gospodarjenje z materialom in stroji gredo tudi prizadevanja posameznikov ali strokovnih služb za izboljšanje delovne discipline.
Večina naših delavcev se zaveda, da prav red in disciplina — poleg ostalih pogojev — močno vplivata na večjo in boljšo proizvodnjo. Le db vsestranskih naporih in zavesti nas vseh bo to načelo uresničeno.
Mnogim še ni jasno, kaj vse pojmujemo pod disciplino, zato želim v tem svojem kratkem prispevku opisat; nekatere primere nediscipline v podjetju, ki v končni posledici močno vplivajo na to, da naši skupni uspehi niso še boljši.
Na primer prihod na delo: Večina delavcev (mišljeni so tudi delavci strokovnih služb) prihaja na delo pravočasno, mnogi pa tudi pol ure pred začetkom dela. Le-ti pričnejo z delom takoj.
Torej večina Savčanov dela vestno, upošteva določen čas za odmor, v proizvodnji preneha z delom, ko dobijo izmeno in ko je bilo delovno mesto počiščeno in pospravljeno, oz. v strokovnih službah, ko je ura 13.55.
Kako pa je z drugimi, z manjšino?
Nekateri delavci, najpogosteje tisti, ki stanujejo v bližini tovarne, ali pa imajo avtobusov na razpolago (da ne govorimo o osebnih vozilih), se kar ne morejo sprijazniti s tem, da je 8-urni delovni dan obvezen za vse in da za to dobijo tudi osebni dohodek. Taki prihajajo na delo zadnjo minuto mimo vratarja, pogosto pa tudi minuto, dve kasneje. Vse primere zamujanja na delo vratarji sicer javljajo vodjem delovnih mest, toda učinka ni.
Menim, da je prav, da takim sodelavcem postavimo vprašanje, zakaj tako in ali se ne čutijo kri-
ve napram ostalim delavcem, ki so prizadevni in se trudijo na slehernem koraku, da bi bil kos kruha večji in da bi nam bilo vsem bolje.
Tak odnos do dela, reda in discipline v tovarni se prav gotovo odraža na niz drugih primerov in pojavov, kot na primer:
1.	Nestrokovno delo, oz. delo, pri katerem posamezniki ne upoštevajo tehnoloških predpisov
2.	Zlorabo službenih izhodov v privatne namene
3.	Privatni telefonski pogovori
4.	Razne privatne razprave in debate
5.	Zadrževanje po garderobah in sanitarijih
6.	Zadrževanje v drugih delovnih enotah
7.	Prinašanje alkoholnih pijač in praznovanja osebnih praznikov
8.	Predčasno odhajanje na nakup manjvrednega blaga
9.	Predčasno odhajanje na kopanje in umivanje
10.	Predčasno odhajanje na malico, kosilo ali po kosilo za dom
11.	Zapuščanje delovnega mesta preden je bilo očiščeno in prevzeto od delavca naslednje izmene
12.	Predolgo in prepogosto pav-ziranje, potem pa hitrica pri delu na račun kvalitete ali pa obratno
13.	Neupoštevanje varnostnih in protipožarnih predpisov in na kraju poškodovanja in uničevanja sanitarij in sanitarnih naprav
Vsi taki in podobni pojavi vplivajo na disciplino pri delu in na slabše rezultate pri delu. Zato želimo, da sleherni član kolektiva o njih premisli in po svoje pripomore, da bi jih bilo v bodoče čim manj in da jih ne bi bilo treba reševati z disciplinskimi ukrepi.
In m e m o r i a m
STANE
ŽERKO
Čudno, mar ne? Kadar v naši tovarni ne delamo dan, dva — običajno za državne praznike — smrt poseže v naše vrste. Zadnjič, ko je umrl STANE ZERKO, je bilo spet tako.
Bil je resnično naš sodelavec, naš človek, bil je pravi Savčan. Kajti med nami so redki, ki že toliko časa delajo med nami. Vse redkejši so tisti, ki poznajo tovarno do zadnjega vijaka. Tov. Žerko pa jo je.
27 let je bil star, ko je prišel k nam. In leto dni več je bil pri nas.
Prišel je kot delavec med delavce. Mlad, napreden in delavec. Spoznal je že vse tegobe tedanjega delavskega razreda, poznal je že krivice in izkoriščanja. Poznal pa je tudi boj KPJ in delavskega razreda za pravičnejšo ureditev in lepše življenje.
Kmalu po okupaciji je začel sodelovati z narodnoosvobodilnim gibanjem. Ostal je v tovarni, ker je bil tak nalog Partije. Ostal je med sodelavci, jih učil in vzgajal. Vse do 1944. leta, ko ga je okupator spregledal in mu pričel pripravljati past. Tedaj je tov. Žerko odšel v partizane.
Takoj po okupaciji se je vrnil v Savo. Skupaj z ostalimi — borci in aktivisti iz NOB — je delal na spremembi družbenih odnosov in obnovi domovine. Nalagali so mu funkcijo za funkcijo. Poleg dela v avtopnevmatikarni, svoji delovni enoti, bil je njen vodja, jih je opravljal brez pripomb.
Sam se je izobraževal, ker je vedel, da drugače nalog ne bo zmogel. Tudi njegov delovnik ni trajal osem ur. Mlajši, ki smo delali z njim ali pa smo ga samo poznali, smo neštetokrat opazovali tega žilavega in neutrudnega moža. Dostikrat je bil v tovarni po cele dneve — bodisi v delovni enoti, ko so se pojavljali problemi, bodisi pri družbeno političnem delu.
Pa ne samo to. Za vse starejše delavce v Savi je značilno, da so bili tudi naši učitelji in vzgojitelji. Večina gumarjev starejših generacij se je učila tudi pri tov. Žerku.
Bil je strog, a znal je biti človek, tovariš in svetovalec. Tudi to je lastnost ljudi, ki jih je kalila revolucija.
Žerka pa se dobro spominjamo tudi njegovi delavci kot trdega, a pravičnega mojstra. Za svojo delovno enoto in za svoje delavce je znal narediti več kot drugi.
Zadnja leta dela v Savi je delal kot strokovni svetovalec pri proizvodnji avtopnevmatike. Do konca svojega dela je ostal učitelj mlajšim, ki so nadaljevali začeto delo.
Ob zadnjem obisku pri nas je bil izredno vesel, ko je videl, kako smo napredovali. Iz delovne enote, ki jo je začel voditi leta 1946 s 50 delavci ter manjšo letno proizvodnjo od današnje enodnevne, je zrasla delovna enota, ki bo kmalu štela toliko delavcev kot 1946 vsa Sava. Upravičeno je bil lahko ponosen, saj je k temu sam veliko pripomogel.
Bil je prvi predsednik delavskega sveta v Savi in Sloveniji. Bil je tudi sekretar ZK, predsednik sindikalne organizacije in upravnega odbora. Dal je sebe za to, kar imamo mi, ki smo prišli za njim.
Hvaležni smo ti za vse, tov. Žerko! žal se nismo mogli na tvoji zadnji poti vsi posloviti od tebe. Naj bodo tebi in tvoji družini te vrstice zahvala in priznanje.
V našem spominu in spominu tistih, ki bodo nadaljevali tvoje in naše delo, boš ostal svetal zgled.
tlOMISUfi ZfitV)C/OA,

▲
Ko sem pred časom poprosil nekoga od komisije za racionalizacije, naj mi da nekaj podatkov o lanskoletnem delu te komisije ter o racio-nalizatorski dejavnosti v Savi, mi je prošnjo vljudno odklonil. Zakaj? Mar res nimajo ničesar povedati ali pa niso ničesar naredili? žal se prepogosto dogaja, da posamezniki nočejo (pravijo, da nimajo časa) dati informacij za glasilo. Je mar potrebno, da mora o tem sklepati ne vem kdo ali pa bi bilo dovolj malo dobre volje in — poznavanje statuta. Kajti tudi to piše v njem, kdo je dolžan dajati informacije.
Kako postati žrtev?
Posedam po sestankih in prisluškujem (o sestankih sem pisal zadnjič in pribil, da jih je ravno pol preveč!). Dogaja se mi, da ničesar ne razumem. Poglejte, odkrivam posebno vmsto ljudi — žrtve. Nastopajo, diskutirajo, včasih tarnajo, nekhteri grmijo. Prepričani so, da njihovo mnenje, njihova beseda in njihovi predlogi ne bodo nikjer sprejeti. Vnaprej zaključujejo, da se pač ne splača ničesar reči, predlagati, pripomniti. »Oni zgoraj bodo itak naredili po svoje!« vzklikajo.
Pred dnevi sem prisostvoval razpravi o delu svetov delovnih enot. Nekdo je dejal: »Menim, da bi moral delavski svet podjetja sprejeti sklep, kolikokrat na mesec ali leto se mora sestati vsak svet delovne enote. Poleg tega bi moral predpisati o čem in kako naj razpravlja«, in tako naprej. Prepričan sem, da je z menoj še kdo debelo gledal. Zdaj torej se decentraliziramo, zdaj se centra-liziramo, zdaj bi bilo pa najbolje, če bi samoupravljali kot vsakemu od dvatiscč v trenutnem razpoloženju pač prija.
Zadnjič sem povabil neko tovarišico na sejo delavskega sveta podjetja. Na dnevnem redu je bila razprava, ki je zadevala njo oziroma njene sodelavke. »Saj se vendar ne splača. Kaj pa bom jaz proti vsemu delavskemu svetu. Pa še ta je tam in ta tudi. Saj' me bodo požrli!« je dejala.
Po seji, ko je zvedela za sklep, mi de: »No vidiš, saj sem ti rekla, da se ne bo nič spremenilo!«
Stopim do vodje delovne enote, ga poprosim za informacije, kako pri njih delajo, kakšni so uspehi in kakšne težave imajo. Dejal je: »Veš, kako je. Za realizacijo našega proizvodnega programa zveš iz poročil službe za organizacijo proizvodnje, o težavah pa ti ne bi govoril. Saj veš, koristilo ne bo, lahko samo škoduje.« Odšel sem praznih rok, čeprav ml je (skoraj) vse povedal s pripombo: »Pa ne za časopis, zato da boš ti seznanjen, da je pri nas marsikaj narobe.«
Verjamem, da je vefliko ljudi prepričanih, da je res tako, namreč da »nič ne pomaga«. Verjamem pa tudi, da je veliko takih, ki so zaradi česar koli užaljeni, ker kdaj ni bilo reakcije, kot so jo pričakovali na svoje mnenje ali predlog. Na nesrečo pa je najbrž največ takih, ki so neinformirani, ki ne poznajo niti črke statuta, ki vsak teden preberejo TT, kvečjemu še Nedeljski. Prav. Na koncu je to njihova stvar. Toda ali imajo tudi pravico čenčati na sestankih, za vogali, v garderobah — nekateri pa še v gostilni?
Kaj torej narediti? Kako pomagati »žrtvam«? Po mojem si večina naših delavcev prizadeva, da svoje delovne dolžnosti opravlja tako, kot je treba. Večina jih sodeluje z organi upravljanja in v družbeno političnih organizacijah. Marsikdo pa ne, pa zato še ni nergač. Pri vseh, 'ki pa so »žrtve« po svoji volji, pa je treba nekoliko pogledati, kako opravljajo svoje delo, za katero so plačani in koliko so doslej naredili ali dali za samoupravljanj e in družbeno politično delo. Kajti »skupina žrtev« nam sicer ni nevarna, je pa zoprna in odveč. Tudi zaradi njih so sestanki predolgi, zaradi njih so nepotrebne razprave, obnavljamo dogodke iz preteklih let in dopovedujemo, da je vse to že zapisano tam in tam.
Obračam se na vse, ki vodite sestanke. Bodite pozorni do »žrtev« in jim zares ne dovolite vsega!
Naj na koncu še enkrat ponovim, kar sem že neštetokrat zapisal. Vedno in povsod so dobrodošli dobronamerni predlogi, nasveti in pripombe. Lahko predlog ne bo sprejet. Toda zato še ni bil nihče oškodovan, ni dobil manjšega osebnega dohodka ali bil prestavljen z delovnega mesta. Narobe je vedno molčati, prav tako narobe je tudi vedno in samo govoriti.
Urednik
Zakaj
tako?
Na zadnji seji delavskega sveta podjetja so člani razpravljali o izključitvi delavca iz delovne skupnosti. Zakaj?
Delavec je prvič neopravičeno izostal z dela tri dni. Naslednjič dva dni. Dovolj, da je izključen iz našega podjetja. In tako je tudi sklenila disciplinska komisija. Prav tako člani delavskega sveta podjetja. Tudi jaz se jim pridružujem. Toda...
Večkrat sem bil prisoten, ko so na delavskem svetu obravnavali podobne primere. Meni je bilo mučno. In še marsikateremu članu delavskega sveta podjetja, ko se je odločal »za«. Vedno se zamislim nad primerom. Nekateri (obravnavani) jemljejo vse skupaj »v uh' me piši«, nekaterim pa ni vseeno. Zato pišem te vrstice. Zakaj tako? Je res — med dvati-sočimi — težko delati toliko časa in tisto, kar je vsakemu od nas
PREBERI TUDI TI !
odrejeno. Je res tako težko zdržati ves delovni teden — posebno ob zadnjem primeru — pri delu v skladišču gotovih izdelkov? Ni ne prenaporno, ne prezahtevno in vedno v prvi izmeni. (Primerov izostankov z dela pri težjih delih je pri nas malo.) Se človek ne zamisli, kako hude posledice ima lahko nedisciplina? Nekoga ni na delo, delo pa mora biti opravljeno.
In še to: dela ni lahko dobiti. Na zavodu za zaposlovanje čaka nekaj sto delavcev, ki bi radi prišli v tovarno. Tudi osebni dohodki pri nas niso tako slabi, da bi bilo lahko komurkoli vseeno, če gre iz Save.
Razmišljam o zadnjem primeru. Kam bo šel delavec, ki je bil pri nas odpuščen zaradi nediscipline? Ne verjamem, da ima že boljše delo. Vsake toliko časa mora kdo iz podjetja, ker noče delati tako kot drugi. Je to tako težko?
Naj bo marsikomu v premislek!
Urednik
IZPOSOJENO IZ...
SODELOVANJE SEMPERIT —
SAVA
Po več kot enoletnih pogajanjih je bila sklenjena na Dunaju med firmo Semperit Oesterreichisch. Amerikanische Gummivverke A. G. in SAVO tovarno gumijevih izdelkov Kranj pogodba o tehnični pomoči in licenci, kakor tudi proizvodna pogodba za dobo naslednjih pet let. Na ta način bo firma Semperit v naslednjih letih le za pavšalno plačilo posredovala Savi tehnične podatke za izdelavo avtopnevmatik.
Proizvodna pogodba je sestav-jena na podlagi minimalne prevzemne obveze za izvedbo prostih proizvodnih kapacitet, ki so pri Savi na razpolago in bo nudila Semperitu ekspenzijsko možnost in zvišano prodajno možnost na tradicionalnih tržiščih jugovzhodne Evrope.
Semperit bo prevzel tudi samostojno prodajo Savinih pnevmatik za države SEV; v zapadnih državah pa je tudi predvideno sodelovanje pri obdelavi tržišč.
DIEGUMMI
BEREIFUNG
* NO * VI * CE *
V SKLADU SKUPNE PORABE 286,684.275 S din
Na zadnji, 4. seji je delavski svet podjetja potrdil predlog komisije za delitev sredstev skupne porabe in kadrovske službe. Zdaj je v skladu skupne porabe 286,684.275 S din.
Po predlogu s 4. seje bodo denar porabili takole:
—	dotacije družbeno političnim organizacijam, plačilo
stroškov izletov za člane kolektiva ter socialno delo 17,500.000 S din
—	regresi	70,000.000 S din
—	stanovanjska gradnja	165,000.075 S din
—	razno (anuitete od stanovanj, kreditov idr.)	32,109.000 S din
Opomba: Letos je kadrovska služba planirala sedem izletov v predsezoni in poseženi v naš dom v Crikvenici. Za vse štiri, ki so bili predvideni maja in junija ni bilo nikoli zadosti prijav, zato so člani DSP sklenili, naj gre del sredstev, ki so bila namenjena za izlete, v sklad za prihodnje Gumarske športne igre v Kranju.
UVEDLI BOMO REGISTRIRNE (KONTROLNE) URE
Starejši člani kolektiva se še spominjajo, da so se kontrolne ure v našem podjetju že uporabljale, da pa so izgubile zaupanje predvsem taradi zastarelosti in netočnosti registriranja delovnega časa. Na zadnji seji je delavski svet podjetja potrdil predlog, da se kontrolne ure spet nabavijo in se namestijo po oddelkih.
Kontrolne ure uporabljajo v vseh industrijsko razvitih državah, uveljavljajo pa se tudi pri nas, predvsem v večjih podjetjih. Verjetno bi bolj ustrezal izraz »registrirna« ura, ker je njena osnovna funkcija v tem, da olajša evidenco delovnega časa in obračun osebnega dohodka tam, kjer je število zaposlenih veliko, kjer so delovne enote in službe raztresene na več krajih in je objektivna evidenca prihoda in odhoda otežkočena. Prav to pa je značilno za naše podjetje, kjer je število zaposlenih že preseglo 2.000 in kjer so delovne enote, zlasti pa strokovne službe razdrobljene po različnih lokacijah (obrat I, Stara pošta, obrat II, Vrhnika). Istočasno pa se s sistemom registriranja prisotnosti na delu preko kontrolnih ur prepreči izguba na času ob prihodu in odhodu z dela.
Kontrolne oziroma registrirne ure bodo razmeščene čim bližje delovnim mestom. Uvedene bodo v vseh delovnih enotah — tako v neposredni proizvodnji, vzdrževalnih delovnih enotah in strokovnih službah. Število ur bo tolikšno, da ne bo nepotrebnih zastojev ob prihodu in odhodu z dela.
Delavski svet je istočasno s potrditvijo zadolžil posamezne strokovne službe, da predlog dokončno realizirajo.
Kaj lahko pričakujemo od ocene kvalitete dela?
V A
Predstavljamo vam:
da in lahko služi le kot pomožna metoda pri delitvi sredstev za OD za kvaliteto dela, je pa metoda osebnega ocenjevanja nujno potrebna. Zato sem mnenja, da je bila naša odločitev, da velja ocena kvalitete dela za vse delavce, pravilna.
3.	Zahtevnost nalog, ki jih vsak dan opravljamo, je tako na posameznem delovnem mestu, še bolj pa, če jo opazujemo na različnih delovnih mestih, zelo različna. Isto velja za trajanje nalog. Zato je zelo težko določiti obdobje, za katerega bomo menili, da kar najbolj točno opredeljuje trajanje večine nalog. V praksi uporabljajo tri do šestmesečna obdobja za ponovno ocenjevanje kvalitete dela. Ta rok je lahko samo izkustveno postavljen, skriva pa v sebi nevarnost kampanjskega reševanja nalog, za katerega vemo, da ni priporočljivo. To nam med drugim dokazuje tudi naša povojna gospodarska praksa.
Po drugi strani pa s tem, ko je rok določen, vsakdo točno ve, kdaj ima možnost spremeniti višino svojega OD. Vprašanje, kaj je boljše, puščam zaenkrat odprto. Navajam pa naš predlog rešitve problema:
»Kvaliteto delavčevega dela ocenimo takrat, ko je ta bistveno pod ali nad povprečjem. Kadar je ocena nad povprečjem, se po treh mesecih, v kolikor se ne izvede ponovna ocenitev, ta zniža na 100 %. Ocena se v teku 1 meseca ne more spremeniti. Ocena kvalitete dela se lahko spremeni:
—	na pobudo delavca
—	na pobudo delavcu predpostavljenega ali
—	na pobudo vodje delovne enote.«
Do zdaj smo navedli glavne ta-koimenovane tehnično-organizacij-ske probleme. Pri tem pa smo ob zadnjem, ki smo ga navedli, morda najbolj vidno zadeli že v (kot smo jih mi imenovali) »psihološke« probleme.
b) »psihološki« problemi:
Eno je gotovo: če bo ocena kvalitete dela uspela tako kot si želimo, potem bo korenito spremenila naše medsebojne odnose. Uspeh pa je tokrat morda bolj kot kdajkoli odvisen od nas vseh. Pri ocenjevanju si bomo, kdorkoli že, stali nasproti, ocenjevalec in ocenjeni; ocenjevalec bo imel na razpolago kriterije, ki so kolikor mogoče podrobno in zgoščeno opisani ter navodila za ocenjevanje. Ocenjevanega pa bodo predstavljali rezultati njegovega dela. Izredno važno bo, da se bosta oba zavedala, da rezultat ocenjevanja lahko koristi obema, pri čemer lahko tak ali drugačen OD smatramo celo kot stvar drugotnega pomena. Najpomembnejše je po mojem mnenju dejstvo, da bosta s pomočjo te metode ugotovila delovne sposobnosti, ob katerih bo:
—	ocenjevanec morda v začetku »debelo pogledal«, vendar ga bo moral ocenjevalec z dokazi prepričati, da je kvaliteta njegovega dela pač taka kot je ocenjena. Ocenjeni bo tako spoznal svoje dobre in slabe strani in bo lahko slabe, ki jih morda sam ne vidi ali pa mu jih nihče odkrito ne pove, tudi odpravil.
—	ocenjevalec pa bo dobil natančnejši pregled kvalitete delovne sile, ki jo je dolžan ustrezno organizirati.
Delavci bi potemtakem morali prejemati naloge, za katere bomo skupno z vodjem vedeli, da smo jih tudi najbolj sposobni kvalitetno izvršiti. S tem bo dan poudarek pri oceni kvalitete dela tudi kadrovski politiki. Mislim, da si po vsem tem marsikdo lahko predstavlja daljnosežne posledice ocenjevanja kvalitete dela.
Vse skupaj pa se prav tako lahko izrodi, če ne bomo vzeli predvidene metode dovolj resno.
Pri tem pade glavno breme predvsem na ocenjevalce, zato bodo morali čimbolj točno upoštevati vsa navodila, in pa to, da po tej metodi zdaj tudi oni v nekem smislu vplivajo na višino OD vsakega posameznika. Zato menim, da bi moral biti ob vsakem ocenjevanju razgovor vodje oz. ocenjevalca z vsakim delavcem brezpogojno obvezen, in da bo predvsem od tega odvisno delovno vzdušje v posamezni delovni enoti. Jasno pa je, da v primerih, ko se srečata dve stranki, ne more biti uspeha, če obe strani (v našem primeru delavec in vodja oz. ocenjevani in ocenjevalec) tega ne želita. Dobršen del bo torej ostal tudi volji in sposobnosti delavca, da bo pravilno sprejel tudi kritiko in ne le hvalo. Prepričan sem, da bo takrat, ko se bosta našla takšna dva, od katerih bo eden sposoben pravilno oceniti
neka prizadevanja in rezultate teh prizadevanj, drugi pa to mirno in trezno sprejeti in nato ustrezno ukrepati, samoupravni organ, ki bo ocene pregledal in potrdil zgolj formalno določena instanca.
Z metodo, ki smo jo na kratko skušali okarakterizirati (točna določila bodo razvidna iz materialov, ki jih pripravljamo), sami nimamo še skoraj nobenih izkušenj, razen tistih, ki smo jih zbrali od podjetij, ki imajo tako obliko nagrajevanja že uvedeno. Zato smo imeli za potrebno, da vključimo v mehanizem ocenjevanja tudi komisijo za delitev OD. S tem osebna odgovornost ocenjevalcev za oceno ne izgubi na moči, kvečjemu lahko pridobi na veljavi.
Sicer pa vprašanja o odgovornosti že ne sodijo več v okvir obravnavane teme in osebno menim, da jih imamo pri nas relativno dobro rešena.
Hitimo drug mimo drugega, se pozdravimo, včasih za hip posto-jimo in povprašamo po tem in onem. Tako je tudi v tovarni. Delo in naloge nas priganjajo, dostikrat je čas prekratek za daljši razgovor. Pa vseeno ...
Tudi z menoj je tako. Dostikrat grem skozi delovne enote, se pozdravim s »starimi« delavci, s tistimi, s katerimi smo začeli v obratu I. Danes nam je to samo še spomin na tesne prostore, na slab zrak, ko smo svežega hodili vdihavat v redkih odmorih pred staro valjarno, pred premozoval-nico in pred vulkanizacijo velo-plaščev.
»Večina nas je zdaj v obratu II. V razsežnih, svetlih in zračnih prostorih. Pogoji dela se menjajo, sadovi prizadevanj — in odrekanj — postajajo očitni.«
Tako nekako mi je dejal tudi JAKOB ŽIBERT, ko sem se zadnjič ustavil ob njem.
»V Savo sem prišel 1959. leta, v stiskamo. Sam veš, kako je bilo tam. Gneča, slab zrak. Leta 1965 pa se je del stiskarne preselil v obrat II. Do pred enim mesecem sem delal pri stiskalnicah, zdaj pa sem v skladišču kalupov.«
Torej je razlika med delom v obratu I in II precej očitna?
»Gotovo! Zal pa moram pove-
USPELA VAJA SAVSKIH
GASILCEV
V nedeljo, 14. 7. 1968 je praznovalo gasilsko društvo v Šenčurju 70-letnico svojega obstoja. Na jubilejni dan je v Šenčurju priredila gasilska zveza Kranj gasilško vajo, katere so se množično udeležili poklicni gasilci iz Kranja, gasilci z letališča Brnik, 10 gasilcev iz Tekstilindusa in 10 gasilcev iz Save. Vaje so se pod vodstvom predsednika gasilske zveze, tov. Vovk Pavleta, uspešno končale. Prosil sem tov. Vovka, naj mi pove svoje mnenje o tej vaji. Odgovoril je: »Z izvedbo
dati, da bi bilo lahko prav tu delo bolje organizirano in da tudi prave delovne discipline ni. Kar nekam razdrobljeni smo, pa se ne vidi, če kdo malo »zabušava«. V obratu I nas je imel vodja »na dlani«, tukaj pa je treba že nekaj obhoditi, če hočeš do vsakogar. Morda pogrešam prav to, da vodja DE premalokrat pride med delavce, da bi se z njimi pogovoril, povprašal ali svetoval. Izmenski imajo za to nekoliko več časa.«
Sodeluješ v organih upravljanja ali družbeno političnih organizacijah?
»Lani sem bil član sveta delovne enote, zdaj pa sem porotnik v disciplinski komisiji. Pred leti sem delal tudi v sindikatu.«
Kako pa preživljaš prosti čas?
»Ga ni. Gradim hišo v Britofu. Letos bi rad dobil vsaj 300.000 S din posojila in tako bi se jeseni že vselil. Enkrat sem že dobil posojilo (750.000 S din). Tedaj mi je bilo to res v veliko pomoč in hvaležen sem tistim, ki so mi pri tem pomagali.«
Pokramljala sva še o tem in onem, nakar je bil najin razgovor končan.
Želim ti, tov. Jakob, da bi se ti želja izpolnila. Želim pa tudi, da bi še naprej ostal dober delavec.
Jože štular
sem zelo zadovoljen in vidim, da so se gasilci udarnih vaj zelo popravili. Vsem prisotnim moram izreči pohvalo, posebno tov. Strojniku za njegovo zavzetost pri delu, posledica česar je bilo, da smo v najkrajšem času dobili potrebno vodo.« Na vprašanje, če misli še prirediti podobne vaje, je odgovoril, da bodo prihodnjo vajo izvedli z gasilci iz Tekstilindusa, naslednja pa bo na Vrhniki z gasilci obrata III. V tednu požarne varnosti pa bo izvedenih več vaj v tovarni sami. S tem bodo vaje za letos zaključene.
Ivan Petrič
Ivan Tomplak pri mikserju
PRIMER: osnovni podatki
kvalitetna premija = 100.000 SD netto (MOD za kvaliteto opravljenega dela)
masa OD za količino opravljenega dela v enem mesecu = = 1,600.000 SD netto
število delavcev v DE = 10
vsota točk vseh delavcev za efektivno produktivno delo v enem mesecu = 100.000 točk
vsota dodatnih točk za kvaliteto dela = 10.000 točk Vsi delavci imajo enako število točk po AODM in so delali enako število ur. Delavec A je za kvaliteto dela ocenjen s 120 %, vsi ostali pa s 100 °/o.
I. MOD za količino delimo posebej, MOD za kvaliteto pa posebej: izračun OD delavca A pa izgleda takole:
OD za produktivno efektivno delo OD za kvaliteto
Skupno od 120.000
OD ostalih pa je:
OD za efektivno produktivno delo = 100.000 OD za kvaliteto	=	8.889
100.000	SD netto
20.000	SD netto (= 20 % od
100.000)
80.000
-)
108.889
II. MOD za kvaliteto prištejemo masi OD za produktivno efektivno delo in delimo glede na delež posameznika v skupini MOD; po tej varianti je OD delavca A izračunan takole:
masa točk delavca A = 12.000 točk X 10.78 SD = 129.360 SD netto
OD ostalih delavcev pa:
masa točk ostalih del. = 10.000 točk X 10.78 SD = 107.800 SD netto Pri tem smo imeli naslednja dva pomožna izračuna:
Masa točk vseh delavcev
1 X 12000 + 9 X 10000
102000 točk
vrednost
točke
MOD
MT
1100000
102000
10.78 SD netto
Ce ob koncu primerjamo OD delavca z OD ostalih delavcev v vseh variantah, dobimo naslednje odnose:
po I varianti 100 X
po II varianti 100 X
120.000
108.889
129.360
107.800
110,2%
120 %
Iz obeh indeksov lahko ugotovimo, da nam druga varianta daje tudi matematično pravilno rešitev.
Jakob Žibert
PETERNEL JE ZOPET PRVI

mM1


PIŠEJO NAM IZ JLA
Spoštovani urednik!
Po dolgem času se ti spet oglašam in to z upanjem, da to pismo ne bo romalo v koš. Minilo bo že kmalu leto, kar sem oblekel uniformo. Danes bi rad pozdravil -vse nekdanje sodelavce in sodelavke. Upam, da mi boš izpolnil željo.
Tovariškemu kolektivu želimo veliko veliko uspehov, posebno pa DE cevarna.
Prosim te, če bi mi pošiljal časopis, ker me zanima delo v tovarni. Prosim te, izpolni mi to željo!
Vsem sodelavcem pa želim prijeten dopust in čim več sonca.
Vojak Frenk Vitez V. P. 5970-44 OHRID
Spoštovano uredništvo!
Prvič vam pišem iz JNA z željo, da mi pošiljate naš časopis ter predaste moje pozdrave vsem sodelavcem, posebej še sošolcem in sodelavcem iz valjarne II.
Lep pozdrav iz Šibenika.
Mravlje Miro V. P. 4422 Šibenik
V imenu vseh hvala za pozdrave. Željo vama bom vsekakor izpolnil, saj tudi mi telimo, da je med vami, ki služite kadrovski rok, in podjetjem čim tesnejša vez. Prav zato sem že večkrat zapisal in poprosil, da pošljete tudi krajši ali daljši prispevek iz vašega življenja v JLA. Verjemite, da bo to za marsikoga zanimivo.
kolneš, fehtaš, ne odneha. Izgovore ima vedno razne, čeprav ve, da so naše kašče
prazne.
Lep pozdrav!
Urednik
Na strelišču ob Dolenjski cesti je bilo 22. in 23. junija 1968 tretje izbirno tekmovanje za sestavo republiške ekipe.
Naš Franci Peternel iz mehanične delavnice je ponovno v treh tekmah s po dvema zmagama dokazal, da je najboljši strelec v streljanju s pištolo.
REZULTATI:
precizna pištola 1. mesto 538 — 600 možnih krogov hitrostrelna pištola 1. mesto 576 krogov
Peternelu za njegov ponoven uspeh čestitamo in mu želimo, da bi uspešno zastopal Slovenijo na državnem prvenstvu.
Na tekmovanju je prvič nastopil tudi Savčan inž. Dominik Poženel in v streljanju s pištolo zasedel 7. mesto.
S strelskim pozdravom muš!
Namesto običajne skandinavske križanke dva rebusa. Upamo, da vam ne bosta delala težav. Za pravilno rešitev razpisujemo 3 nagrade po 10 N din. Rešitev pošljite do 25. avgusta v uredništvo.
Potovanja od Kranja do Pariza in nazaj
Če SIoven’c na rajžo gre...
sili?*
STRELSKA EKIPA SAVE ZOPET PRVA
V nedeljo, 16. junija 1968 so se v Steklarni Hrastnik pomerile strelske ekipe Steklarne, Litostroja, Železarne Jesenice, Feralit Žalec in Sava.
Naša strelska ekipa, v kateri so bili Peternel Franci, Kern Alfonz, Toplišek Stane, Marič Ljubo in Košnik Stane, je osvojila 1. mesto s precejšnjo prednostjo pred dmgoplasirano ekipo Litostroja.
Po pozdravnem nagovoru so nas v Semperit povabili v samopostrežno restavracijo. Franceljnu se je primerilo naslednje: vzel je pladenj, ga porival pred seboj, vzel juho in kruh ter odšel. Prepričan je bil, da se bomo po prikuho še vrnili. Pa se nismo. Ostal je ob juhi in kruhu.
Nekoč je živela princeska ...
V Monaku je tedaj deževalo, pa si peš mesta nismo mogli ogledati. Zapeljali smo se pred knežjo palačo. Grajena je bila v 16. in 17. stoletju in je obdana s številnimi srednjeveškimi stolpi in stolpiči. Na najvišjem stolpu je vihrala belo-rdeče-bela zastava, kar je pomenilo, da je knežji par doma.
Tu živi torej in kraljuje ho!y-woodska lepotica in igralka Gra-ce Kelly. Pričela jez reklamo za zobno pasto... Prvič sem jo videla v filmu »Mogambo«, potem v »Provincialki«, za katero je prejela oskarja. Pozneje jo je pridobil zase Hitchcock — mojster groze — in posnel z njo med drugim tudi »Dvoriščno okno* in »Ujemite tatu!«. Zadnjega je posnela v bližnjem Cannesu in Nici. Tu jo je spoznal princ Rainer
III., jo dolgo snubil, no, in končno se je lepa in bogata Američanka le omehčala. Igralka je postala princesa! Dobila je seveda tudi temu primerno ime: princesa Grada Patricia de Monaco. Z milijoni dolarjev je napolnila že precej izsušeno prinčevo blagajno. Sedaj živita srečno z dvema princeskama in prinčkom ..., kar je najvažneje. Moški naslednik je tu in Monačanom se še nadalje obetajo dnevi sreče brez plačevanja davkov.
Prav tedaj se je pred vhodom v palačo menjavala straža. Fotoaparati so škrtali. Skoraj vsak je posnel tudi majhne kanone, ki so postavljeni na dvorišču, poleg pa so v natančno piramido zložene krogle; streljajo le za praznike in kadar se v družini rode otroci.
Tedaj pa so nas začeli klicati v avtobus. Komaj sem še utegnila kupiti razglednico. Le 10 minut se smejo zadrževati izletniki pred palačo, sicer jih preženejo. Skočila sem na že vozeči avtobus. Meni se je kar zamerila tale princesa s takimi navadami. Zdi se mi, da Jugoslovane še bolj na piki, ker smo pač iz »komunistične države«. Princesa je namreč sila pobožna in je nekoč imela celo namen zapreti igralnice in propagirati božjo pot v Monako. Potem so jo le prepričali, da so igralnice bolj donosne, pa je ostalo pri starem.
Po ozkih monavskih ulicah smo se mimo oceanografskega muzeja in katedrale spustili do morja in nadaljevali pot po Ažurni obali do Nice. Tu smo se nastanili v cenenem hotelu »Colmar« v starem delu mesta.
Nica — najdražje mesto na
Ažurni obali
Po večerji smo si ogledali sto. Na aveniji Viktorja Hu
se vrste fantastični boutigi. Eden se imenuje Boutigue 2000. Prostor je bil kot vesoljska ladja, lutke vise na stropu obešene za glavo in se vrte. Vse miglja! Super moda, cene so pa sploh super! Pri nas pravimo, da v ljubljanskem boutiqu lahko kupujejo samo obrtniki. Ampak rečem vam, v temlem boutigu pa tudi naši obrtniki ne bi nič opravili. Nica je menda najdražje mesto na Ažurni obali. Ima izredno milo klimo, zato se praktično tu turizem odvija skozi vse leto. Nico so odkriti Angleži, ki so si prilastili tudi svojo plažo — imenujejo jo Angleška promenada. Pa tudi Američani niso zaostajali za njimi in so uredili svojo, Ameriško promenado. Vzdolž obeh promenad stoje čez cesto mogočni hoteli, kot so Negresco, Royal itd. Portirji so se sprehajali vsi trdo poškrobljeni pred vhodi in se ogledovali v bleščečem laku na čevljih . ..
Naslednjega dne smo v časopisih lahko prebrali, da nismo bili edini večerni obiskovalci Nice. Prav takrat kot mi, sta namreč v Nico pripotovala tudi Orson Welles — priletel je z avionom iz Jugoslavije, kjer je snemal »Bitko na Neretvi« — s sopotnico, mlado jugoslovansko igralko, in angleški lord — fotograf, Tony
Armstrong, ki jo je z dvema kovčkoma »pobrisal« svoji zdolgočaseni ženi, princesi Margareti. . .
Krajši postanek smo napravili tudi v festivalskem Cannesu. Mesto je bilo tedaj še zelo prazno (vsaj v primerjavi s festivalnimi dnevi). Slikovit je stari del mesta s trdnjavo na hribu. Pod njo pa se v zalivu ziblje sto in sto pisanih čolnov in jadrnic.
Na mostu avignonskem ...
Na poti proti Lvonu smo se ustavili v starem mestecu Avignon. Leži na bregu dveh rokavov reke Rhone, obdan z debelim srdnjeveškim obzidjem (izredno lepo ohranjeno!), znan pa je posebno po tem, ker je bil svojih 70 let prestolnica francoskih papežev.
Zgodovina pravi, da je rimski papež Bonifacij VIII. imel hud spor s francoskim kraljem Filipom IV. Da bi se spor poravnal, so kardinali izvolili za Bonifacijevega naslednika Klementa V., ki je bil Francoz. Ta papež pa je po imenovanju zaradi spora z rimsko državo ostal v Franciji in se za stalno naselil v Avignonu (leta 1309). Njegovi nasledniki so bili tudi Francozi in so prav tako pa-peževali v Avignonu. (To dobo
Zgodovinarji imenujejo »Avignonska sužnost«).
Zadnji iz te serije papežev, Gregor XI. pa se je dal pregovoriti in se je vrnil v Rim. Tu pa je ponovno prišlo do nesoglasij in se je vrnil v Avignon. V Rimu pa so takrat kardinali izvolili novega papeža, Urbana VI, in tako se je zgodilo, da sta katoliškemu svetu istočasno vladala kar dva papeža: eden v Rimu, drugi v Avignonu. Ta cerkveni razdor se je končal šele leta 1414 na vesoljnem cerkvenem zboru v Constan-ci. Tem papežem so bili zgradili tudi mogočno palačo (1334—1362), ki je lepo ohranjena še danes.
Avignon pa je znan tudi po svojem mostu čez Rhono. Zgradili so ga od 1177—1789. Imel je 29 obokov, dolg je bil 900 m — to je bila za tiste čase res velika gradnja — danes pa so ohranjeni le še štirje oboki.
Ljubka pesmica poje o zabavah, ki so si jih privoščile nune in opatje v toplih nočeh na širokem mostu čez Rhono:
Na mostu avignonskem plešejo, plešejo na mostu avignonskem, vsi plešejo v krogu, nune in opatje, plešejo ...
__Papeška palača v Avignonu	— Angleška promenada v Nici	— Hotel Carlton v Canesu