novomeški mladinski časopis št. 10-11, letnik II, junij-julij 1999 V dobrem letu, kolikor traja vojna v srbski pokrajini Kosovo, je s svojih domov zbežalo že skoraj milijon ljudi. Več kot polovica jih je vojno območje zapustila po 24. marcu, ko so se začeli napadi zračnih sil Nata. Kosovo, ki je bilo v zadnjih mesecih deležno metodičnega in brutalnega čiščenja, je zapustila skoraj polovica prebivalstva. Številke, kijih zbira UNHCR, so brezosebne, a kljub temu pripovedujejo tragično zgodbo. Skoraj pol milijona kosovskih beguncev je v Albaniji, četrt milijona v Makedoniji, po 60.000 v Črni gori in Srbiji, 20.000 v Bosni in Hercegovini. Koliko ljudi je razseljenih znotraj pokrajine, še ni jasno, govori se o več deset tisočih. Nadaljnjih 100.000 kosovskih Albancev naj bi, legalno ali ilegalno, že emigriralo v zahodne države. A ljudje ne bežijo le s Kosova. Do danes se je iz Srbije in Črne gore v Bosno preselilo že skoraj 60.000 ljudi, največ iz Sandžaka (21.000). Do danes, pravim. Jutri lahko te številke mirne duše še povečate. Posledice ene najbolj intenzivnih begunskih kriz 20. stoletja zaenkrat najteže občutita dve že tako ne preveč stabilni državi -Albanija in Makedonija. V največjem albanskem begunskem taborišču v Kukesu je v povprečju nagnetenih kakih 100.000 ljudi, poroča mednarodni Rdeči križ. Še do pred nekaj dnevi je tja prihajalo na tisoče beguncev, prav toliko pa jih je vsak dan tudi nadaljevalo pot proti jugu države. Albanske oblasti ocenjujejo, da se je dobrih 300.000 prišlekov s Kosova začasno nastanilo pri 38.000 albanskih družinah po vsej državi, ki vta namen od UNHCR-a in drugih človekoljubnih organizacij prejemajo materialno pomoč. Makedonija že nekaj dni zagotavlja, da ne bo zaprla mej, kar pomeni edino to, da so pomislili tudi na to možnost. Tudi v Makedoniji, kamor je doslej pribežalo kakih 240.000 beguncev, jih dobra polovica živi z družinami makedonskih Albancev, kar je med pripadniki teh dveh narodov še zaostrilo že tako napete odnose. V begunskih taboriščih v obeh državah se soočajo s čedalje večjimi problemi v preskrbi z vodo, kar lahko usodno vpliva na higienske in zdravstvene razmere. Poleg težav z dobavo hrane, vode, oblek in zdravil, težav z mrazom, zdaj pa že tudi vročino in soparo, ki vladata begunskim taboriščem, stisko beguncev povečuje tudi pomanjkanje informacij o pogrešanih sorodnikih. Od intenziviranja kosovske begunske krize so pri mednarodnem Rdečem križu v albanskih in makedonskih zbirnih centrih našteli 650 otrok brez staršev, pogrešane svojce pa išče več kot 1.200 družin. Doslej je Rdečemu križu uspelo ponovno združiti 73 družin. V Sloveniji je že pred začetkom Natovih letalskih napadov prebivalo 2.400 ljudi, ki so v zadnjem letu večinoma ilegalno prihajali s Kosova. Večina jih je trenutno nastanjenih pri družinah sorodnikov, ki so bodisi slovenski državljani ali pa so tu na začasnem delu. Po 14. aprilu, ko je Slovenija določila kvoto 1.600 beguncev, ki da jih bo sprejela, je k nam iz zbirnih centrov v Makedoniji prišlo še 350 beguncev. Tudi ti so vključeni v program nastanitve pri družinah, manjši del pa jih prebiva v zbirnih centrih v Črnomlju, Postojni in Kozini. Družinam, ki so sprejele ljudi s Kosova, trenutno materialno pomagajo le humanitarne organizacije, saj se na vladnem uradu za begunce še niso dogovorili o višini zneska, ki naj bi ga kot nadomestilo dobile družine gostiteljice. Beguncem, ki so s Kosova prišli v Slovenijo, je naša država po Zakonu o začasnem zatočišču obvezana zagotavljati socialno varnost v zbirnih centrih, osnovno zdravstveno varstvo ter pravico do osnovnega šolstva. Še ptice letijo na našo stran... »Mi si sploh ne moremo predstavljati, kako težke so razmere v albanskih in makedonskih begunskih taboriščih. Kosovski otroci, ki se nahajajo pri nas. so lahko srečni, da živijo v miru,« pravi Branka Bukovec, ki na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto že nekaj tednov vodi program psihosocialne pomoči otrokom, ki so v zadnjega pol leta prišli z nemirnega Kosova. »Skupaj z otroki smo se odločili, da naša druženja poimenujemo Žogi, kar pomeni ptice in govori o upanju, da se bodo tako kot ptice vendarle vrnili na svoje domove. Sprva smo imeli velike težave s sporazumevanjem, saj kosovski otroci govorijo le albansko. Začeti je bilo potrebno kar s slovarjem, prevajalce smo dobili šele kasneje. Zdaj se z njimi že lahko pogovarjamo po slovensko, saj vsi šoloobvezni hodijo v novomeške osnovne šole.« Večina otrok, ki so vključeni v vaš program, Je v Slovenijo vstopila na Ilegalen način. Ali Je bilo zaradi tega težko navezati stik z njimi? Na novomeških osnovnih šolah smo dobili podatke o tem, koliko kosovskih otrok je vključenih v njihove programe, nato smo povabili na pogovor starše in jim ponudili pomoč pri vključevanju njihovih otrok v novo okolje, kar v bistvu pomeni, da jim pomagamo pri učenju slovenskega jezika. Starši so našo pobudo podprli, tako da se zdaj z njimi dvakrat na teden po tri ure ukvarja skupina sedmih prostovoljcev. V naš program je vključenih 15 otrok iz šestih družin, ki so vse prišle iz Suve Reke in okolice Prizrena. Njihovi očetje so že dalj časa v Novem mestu, nekateri imajo svoja podjetja, drugi pa so redno zaposleni in plačujejo slovenske davke, tako da tem otrokom niti ne moremo reči begunci. Ali ste doslej s strani državnih In lokalnih Inštitucij dobili kakšno materialno pomoč? Ne. Zaenkrat za naš projekt od občine nismo dobili še nobene finančne pomoči, tako da smo sponzorje začeli iskati karsami. Knjige, kijih potrebujemo za izvajanje našega programa, nam je podarila Knjižnica Mirana Jarca, Cankarjeva založba pa nam je poslala tri slovensko-albanske slovarje. Moram pa reči, da se čedalje več ljudi zanima za naš projekt, kije prvi te vrste v Sloveniji. Na izredno velik odziv smo denimo naleteli pri novomeških srednješolcih, ki jih bomo kmalu začeli uvajati v delo z begunskimi otroki. Kako dolgo bo trajal program pomoči tem otrokom, je najbrž odvisno od tega, kako hitro se bo končala vojna na Kosovu? Tako je. Namen naših srečanj je, da se otroci jezik učijo skozi igro, skozi likovno in glasbeno izražanje, na nevsiljen in sproščen način. Z našim programom bomo nadaljevali celo leto, s tem da se bomo med počitnicami z njimi ukvarjali še več, in sicer vsako dopoldne. Ne verjamem namrpč, da se bodo razmere na Kosovu do jeseni umirile in da se bodo ti otroci naslednje šolsko lahko vrnili domov. pogovarjal seje Boris Blaič Boris Blaič 2 Zapisi neke begunke: Sladjana Dražetič »Slovenija mi je usojena!« Bosanska (odlomki iz »begunskega dnevnika«) Pisati o vojni ter "izbeglištvu” ni niti najmanj lahko. Pa vendar sem se odločila, da poskusim opisati življenje v Bosni pred vojno ter čas “izbeglištva”... Marsikomu ime mojega rojstnega kraja ne pove nič. Če pa omenim, da se nahaja v bližini mesteca, ki leži v dolini dveh rek, Plive in Vrbasa, se večina spomni na staro, komunistično Jugoslavijo ter ZAVNOBiH in AVNOJ, ki sta se dogajala prav tam. Ta kraj je seveda Jajce. Če pa omenim tudi bližino drugega mesta v dolini Lašne in vznožju Vlašiča, Travnika, se starejše in mlajše generacije spomnijo na Iva Andriča in njegovo znano delo “Na Drini čuprija”... Ne vem točno, koliko prebivalstva je tam živelo, a vem, da so bili večinoma bosanski Hrvatje. Čeprav so ta kraj obkrožale srbske ter muslimanske vasi, se do začetka vojne niso čutile bistvene razlike med ljudmi. Prebivalstvo je bilo nepismeno ali polpismeno, našel pa se je tudi kak učitelj, profesor, v zadnjem času celo zdravnik. Tamkajšnjega življenja ne morem hvaliti, saj so starši šele v začetku osemdesetih začeli pošiljati otroke na šolanje v Travnik, Jajce... Pred tem so se večinoma ukvarjali z obdelavo ne preveč plodne zemlje, nekateri tudi z živinorejo (v glavnem ovce in krave). Od staršev in starih staršev sem slišala, da ni bilo obdelovanje nič kaj prijetno; oranje s konji ali pa biki (starejši način) ter celodnevno ročno kopanje in sajenje krompirja, repe ter zelja, ponekod še Pot do Slovenije je bila težka in »Strašna«, ker smo na vsakih nekaj tisoč metrov srečali policijo in vojake. Ustavljali so nas in zahtevali dokumente, še sama ne vem kakšne. Spraševali so, če se kdo ne skriva, vojni obvezniki namreč. Ko so ugotovili, da se v avtobusu nahajajo le žene in otroci, so pomahali s prsti in nas spustili naprej do naslednje kontrole. Nekatere skupine vojakov so bile zamaskirane z ogljem ali pa so na glavah nosili nogavice in kape z različnimi znaki; šahovnicami, polmeseci, križi... Bila sem zelo prestrašena in del poti molila, da bi čimprej zagledala hrvaško-slovensko mejo. Čeprav je bila tema, nisem mogla spati. Slišala sem jok otrok in pogovore starejših, od katerih je le nekaj optimistov upalo, da se kmalu vrnejo na »svoja ognjišta*. Ustrašile so me besede pesimistov, ki so predvidevali najslabše (izkazalo se je, da so imeli prav), da Bosna ne bo nikoli več taka, kot je bila do tedaj, in da bodo med različnimi narodi množična pobijanja. Zjutraj naju je oče zbudil za zajtrk. Prvi obrok nekje daleč od doma mi ni niti najmanj teknil. Še zdaj se spominjam, jedli smo jajca in neko gorenjsko klobaso. Vse je bilo drugačnega okusa, celo kruh ni bil kot domači. Spila sem kozarec vode, ki je »dišala« fižola, koruze, pšenice. "Vstaneš ob štirih zjutraj, ročno pomolzeš sto ovac, mleko zasiriš in žeje čas za odhod na njivo. Tja vzameš dojenčka v leseni zibki ter hkrati koplješ, sadiš in paziš na otroka,” mi je pripovedovala babica... 0 prebivalstvu mojega kraja lahko rečem še to, da je večina mož delala v tujini, ki takrat še ni bila tujina; v Sloveniji ali na Hrvaškem. Žene, željne ljubezni, pa so nestrpno pričakovale novo leto, 1. maj ter 29. november - takrat so namreč možje prihajali na zasluženi dopust iz Slovenije. Ne rečem, da ni bilo “skakanja čez plot”... V zadnjem času ni bilo toliko dela, pa so se žene v pričakovanju mož ali celo na njivi zbirale in kot povsod "obirale” odsotne žene: njihova ljubezenska razmerja, ljubimce, lenobo ter druge večje ali manjše grehe. Same pa so bile tema pogovora na drugi njivi. Saj jim nihče ne zameri; z nečim si moraš "polepšati" že tako dolg delovni dan, kopanje ter zbiranje ročno košenega sena... /•V Iz dneva v dan so žene rojevale, večina brez babic in zdravnikov. Družine so bile velike: v nekaterih je bilo več kot deset otrok. To niso bile redke družine - bilo jih je kar nekaj. Otroci so, nekateri nagi in bosi, skakali okrog hiš, se zbirali na improviziranih igriščih ter se igrali razne igre. Tisti, ki so hodili v šolo, od nekaterih vasi oddaljeno tudi eno ali dve url hoje, niso imeli časa za igro. Tudi sama sem osem let hodila peš v šolo ter uničevala teniske in škornje... /-✓ ' / ........................................ Bila sem v šoli, ko je mama prišla ter povedala, da morava s sestro nujno k očetu v Slovenijo. Takrat še ni bilo nevarno, le da smo vsako noč slišali streljanje tam daleč nekje... S sestro sva spakirali par osnovnih stvari, ker sva mislili, da se vrneva nazaj čez nekaj tednov ali celo dni. Še zadnjič sva se pogovorili s prijatelji, se objeli in stopili v avtobus, poln žensk in otrok, ki so tako kot midve bežali, nekateri celo ne vedoč, kam. po kloru in ni bila kot naša... s ‘ „ /" iti / i v. ^i—-jr / / V / y * 8 Nekega dne sem sedela zunaj za mizo in pisala »begunski , ,r / dnevnik«, ko sem zagledala taksi, ki je pripeljal še mamo. Hitro sem stekla do avta in jo objela. Skrivala je solze in potihem rekla: »Ostali so samo vojaki, morala sem bežati.« Ko se je oče vrnil iz službe, sta se pogovarjala potihem, ko sem se jima približala, sta utihnila in čez nekaj časa začela novo temo. Mama je kadila, čeprav prej ni, zdelo se mi je, da sploh ne ugaša cigaret. Čez teden dni je začel kaditi in hkrati tudi siveti tudi oče. Nista veliko govorila, njuna žalost se je izražala skozi obraz; jezo, živčnost in napetost pa sta skušala ublažiti s cigaretami. Oče je že čez nekaj časa nehal, mama pa nikoli. Saj jo razumem, ker ni nikamor hodila; kuhala je in ročno prala naše cunje, ni poznala niti besede slovenskega jezika. Jaz tudi ne, a vsak dan sem si zapisovala in se učila novih besed. Nekoč sem šla v trgovino po kvas in - ne vem, zakaj - me je bilo sram, ker nisem vedela, kako se po-slovensko reče kvas, po svoje pa si nisem upala reči. Čeprav se enako reče, sem imela občutek, da ni tako. Trgovki sem razlagala, da rabim tisto stvar za kruh, pecivo; pokazala mi je moko, jajca... vse razen kvasa. Brez kvasa sem se vrnila domov in rekla očetu, da nikoli več ne bom šla v trgovino. -•/.-.C.,.- Tako so minevali dnevi. Imela sem veliko prostega časa in ga sploh nisem koristno izrabljala. Hodila sem po hiši ali zunaj in štela dneve, vse dokler ni minilo poletje in je bil čas za vpis v šolo. Ker nisem govorila slovensko, sem prepričala starše, da me vpišejo v drugi letnik gimnazije v Zagrebu. Prišej je čas za odhod na Hrvaško. Sedli smo na avtobus, a nismo daleč prišli - le do slovensko-hrvaške meje. Policisti nas niso spustili čez, saj nismo imeli dokumentov razen begunskih... /■••/ Slovenija mi je usojena. Sedaj sem tu, sedem let kasneje. Hodim na VŠUP in sem zelo zadovoljna s svojim življenjem, čeprav živim od antidepresivov - pa ne zaradi bolezni, ampak zaradi čustev. Imam veliko prijateljev in enega pravega, ki razume moje težave. Jure, hvala ti, ker si mi prijatelj. ■MM0MNMN v U našoj zemlji kaos pravi te stvari mi se odavno motaju po glavi što sve politika zakuha jedni uživaju a drugi nemaju kruha U Bosni je konačno prestao rat i ljudi si pomažu kao bratu brat Iz Slovenije se begunci vračaju a Slovenci im zato čak i plačaju Dobiješdolara sto i petdeset a dali bi ti i stotina deset samo da pokupiš svoje stvari nema veze i mladi i stari Udare ti čak i povratnu vizu samo da nisi oko njih blizu Kažu ti samo »sretan ti put bio« a u sebi misle »više nam se nikad ne vratio« Sad političari ne znaju što da rade pa se na sve moguče načine iz sranja vade Neki če u Hag na sud iči pa možda čak do zatvora stiči Tako i treba kad su na sve Strane ginuli ljudi oni su gledali kao ludi Sad je raširen posttraumatski sindrom a kuče izgledaju kao daje u njih udario grom iforovci samo mirno stoje i ratne žrtve sada broje Ugotavljaju tko je ubio koga a to ne zna nitko osim samog Boga Konačno če se jednom sve smiriti i,ljudstvo če se medusobno pomiriti (Nadajmo se) V Bez naslova Možda nišam za tebe prava al' misli o tebi mi je puna glava Ja sam sigurna da bi nam zajedno išlo glatko i da bi življenje bilo slatko -kad bi samnom par mjeseci bio pa makar me nakon toga ostavio Još bolje bi bilo kad bi zajedno bili stolječa pet tad bi bio samo moj i tvoj cjeli svijet Sladjana je bila rojena leta 1976 v Jajcu. Leta 1992 je zaradi vojne v Bosni z družino prebegnila v Slovenijo in odtlej živi v Dolenjskih Toplicah. 3 V teh mileniumskih časih se Slovenci skopično zadovoljujemu ob gledanju vojne med opičnjaki in neandertalci, ki nam jo v imenu pogleda v precej klavrni režiji (več krvi, prosim!) nudijo na CNN in ostalih medijumih. Upamo lahko -saj užitka res ni mnogo - da bo zadeve kmalu konec, tako da se bomo lahko posvetili bolj kulturnemu sproščanju in sublimiranju...zločin se bo vrnil v našo intimnost. Miloševič je pred petnajstimi leti prišel na oblast s parolami o tem, kako ogroženi so Srbi v tedanji Jugoslaviji, še posebej o tem, kako da jih ogroža albanski separatizem. Po zatrtju omejene avtonomije Kosova in Vojvodine so sledile vojne v Sloveniji, Hrvaški in BiH. »Je nekaj poetične pravice v tem, da je do bombardiranja ZRJ prišlo ravno zaradi genocida na Kosovu, torej tam, kjer se je začel uničevalni pohod srbskega nacionalizma,« piše nekdanji kandidat za predsedstvo Slovenije in filozof Slavoj Žižek. Krvava roka zločinskega uma bo na koncu vendarle odsekala lastno glavo. Uroš Lubej Duh vojne in lulek Markija de Sada Bombe so prišle prepozno. Medtem ko je Miloševič pripravljal teren za dokončno rešitev kosovskega vprašanja, se je Duh časa (=drek) obesil na oralno zadovoljitev miss Lewinsky. Toda sla po gledanju s tem ni bila zadovoljena. Pocuzani falos predsednika Clintona nam na koncu vendarle ni teknil. Srbski demonstranti sedaj vpijejo: »Clinton, pridi k nam in bodi naša Monika« in »Monika, si mu posesala tudi možgane?« Kakorkoli že, presidentseje odločil, da bo namesto spermijev raztrosil nekaj tomahavkov. Zahod je dolgo časa pestunjil Slobodana Miloševiča, ki naj bi bil »garant stabilnosti in miru« na Balkanu. Tako kot so ZDA omogočile vzpon zločinskega diktatorja Sadama Huseina, ker je bil v vojni z njihovim smrtnim sovražnikom, islamističnim režimom v Iranu, tako so butasti jenkiji in njihovi evropski kimavci dolgo poljubljali Miloševičevo roko. Ko so obupali nad Miloševičem, so se oprli na t.i. »demokratično opozicijo« v ZRJ, ki seje z Miloševičem sicer prepirala o vseh stvareh, toda Slobo je imel njihovo absolutno podporo glede rešitve kosovskega vprašanja. Opozicijske živine, ki sedaj organizirajo karnevale po Jugoslaviji, niso niti zamuknile, ko so pripadniki specialne policije, vojske, šešljevcev, arkanovcev in ostalih tolp začele sistematično etnično čiščenje. Kljub temu, da je bombardiranje ZRJ upravičeno, se nikakor ne smemo slepiti glede Zahoda - saj veste, kako gre vic o poslednjem ljudožercu: »V naši vasi ni več nobenega ljudežerca, včeraj smo požrli zadnjega!« Zahodni zavezniki se borijo proti novodobnim Satanom, v rokavu pa skrivajo karto »Novega svetovnega reda«: univerzalna globalizacija v službi kapitala. Za nič drugega ne gre, kot za gnojenje tal, iz katerih bodo zrasli novi Miloševiči. Nekateri od tega pač živijo. Kako naj se mladi odzovemo na vsiljeno alternativo med nacionalizmom in Novim svetovnim redom? Ker v obojem vidim isto sranje, se moramo vrniti k preverjeni formuli SEX, DRUGS AND RAVE! 0 drogah in ravu smo že razpravljali (glej sloviti Manifeste antiprohibicionista), ostane zgolj seks. 4 Freud je ugotovil, da je v seksu rešitev vsake uganke (psihologi in »duh časa« se nad tem še vedno zgražajo, boljše teorije pa niso odkrili), najvišji dosežki kulture (kamor je potrebno prišteti tudi sofisticiran način medsebojnega uničevanja, pa naj gre za satelitizirano »vojno brez žrtev« ali pa sistem »etničnega čiščenja« - v obeh primerih gre za zmago »čistega praktičnega uma«) so sublimacija zavrtih seksualnih nagonov. Ni »normalne« človeške spolnosti. Od drugih živih bitij se ljudje razlikujemo ravno v tem, da je naša spolnost iztirjena: če imamo drugače vedno navezavo spolne funkcije na neko periodičnost, se lahko človeška žival goni kadarkoli. »Naravni« razlog seksualnosti je v reprodukciji, toda želja po fuku nima te narave. Psihologija, vsaj Freudova, vidi bistvo človekove duševnosti v življenju njegovih gonov. Definicija gona pa je takale: gon je tisto, kar v naši psihi zastopa zahteve telesa. Narava človeškega gona je seveda težko razumljiva, vsekakor pa so poti njegove zadovoljitve mnogovrstne. Ena izmed njih je tudi sadizem-mazohizem. Vzpon zla, ki smo mu priča v naših časih in naših krajih, nas sili v to, da se posvetimo življenju in delu markija de Sada, po katerem je celotna zadeva tudi dobila ime. Marki de Sade je svoje življenje posvetil samo enemu vprašanju: ali je možna sreča v zlu. Vsekakor je bil de Sade deležen določene vrste zla: mož je namreč zaradi seksualnih prestopkov petindvajset let preživel v ječi. V tem času so nastala tudi njegova dela. Slovenci smo si upali prevesti le dve njegovi deli, in sicer Juliette in Justine. V reviji Problemi pa je preveden še politični spis Francozi, še en napor, pa boste postali republikanci. Začnimo z Juliette. •Ker sem obdarjena s kar najbolj živahnim značajem, sem že pri devetih letih navadila prste, da so ugodili željam, ki so se mi rojevale v mislih, in vse odtlej sem mislila le na to, kako bi se mi posrečilo najti priložnost ter se poučiti in slediti poti, ki mi jo je tako uslužno pokazala moja prezgodaj dozorela narava.« (Marki de Sade, Julliette) Juliette je še eno nadaljevanje Cervantesovega Don Kihota, ki se v imenu ideje poda na svojo pot. Če je Don Kihota na zločinskem pohodu vodila ideja o nekem boljšem svetu, je Juliettina ideja veliko bolj preprosta: zadostiti užitku. In užitek se ne ustavi pri svobodi drugega: pravico imam uživati v tvojem telesu, ne glede na tvojo voljo, si misli Juliette. Juliette je roman o življenju dekleta, ki se petnajstletna znajde v samostanu Panthemont. Tam pride pod okrilje redovnice, pohotne madame Delbene (lepa kot Venera, se spominja Juliette, lepše postave, bolj bele kože...bolj mehke...lepših in bolj poudarjenmih oblin bi ne mogla biti nobena ženska). Madame je tudi filozofinja, kar dokazujejo besede ob njunem prvem srečanju: »Če bi človek vedno ubogal načela narave, ne bi poznal sramežljivosti...dajte odložite obleko, kot sva jo medve.«Juliette je bila v trenutku gola. In kmalu izgubi nedolžnost... gnothi seauton Jj pnjuL (se nadaljuje) Prihodnjič: Juliette in vzpon univerzalnega zla po francoski revoluciji skromen esej o cigaretih, globalni politiki in lokalni tematiki Filter Jugoslavija Matjaž Brulc orožja po ostankih predmetnega sveta projektov in mesto bi hipoma zacvetelo. Na ljudstev, ki sojih uničili in od tod ni daleč . občini bi se izplačevale sejnine, dogajale bi do moje naslednje špekulacije, ki se glasi se tiskovke, kakšen mlad podjetnik bi takole: V primeru, da Američani okupirajo odprl kafič Pri bombi in ena gospa iz Srbijo in iz nje naredijo ogromen rezervat, je Dolenjca bi o vsem tem premlevala vsaj precej možnosti, da bodo v prihodnosti tričetrt leta. Poleg tega bi Novo mesto orožja, kijih bo skonstruiral velejenkijski omenili tudi na CNN in tako njegov sloves um, dobivala imena iz srbskega (sic!) zanesli po vsem svetu, kar tudi ni od muh. predmetnega sveta. Ko bodo moji potomci Mogoče se boste ob moji zadnji misli priklenjeni na televizijo spremljali kakšno zgražali in v besu trgali tale papir na kosce, novo blazno kul vojno, je prav možno, da ampak vse bolj sem prepričan, da jim bodo servirali kakšne podatke o škodi, potrebujemo v tem mestu le eno prekleto ki sojih naredile super-mega-smart rakete strašno eksplozijo in nič več. Kadar mi doma takole ob vikendih slučajno zmanjka cigaret, ponavadi sežem v predal, kjer imam skoraj leto staro zalogo rdečih zavojčkov Filter Jugoslavija (nikotin 1,1 mg, katran 17 mg) in s pomočjo tega smrtno nevarnega koruznega ličkanja asfaltiram tiste pljučne mehurčke, ki mi jih do zdaj še ni uspelo izkašljati. Še bolj depresivno se mi zdi to, da sem prejle prižgal zadnjega iz svoje zaloge. Na balkonu s prečudovitim pogledom na Revoz meje ob kajenju te zadnje cigarete zalil precej hecen občutek, ko sem nekje v neslutenih višavjih nad seboj zaslišal tisto znano grmenje supersoničnih NATO aeroplanov, ki bodo čez kakšno uro vožnje v smeri jugovzhod odvrgli svoje tomahavvke. Mogoče zadanejo nekoga, ki ravno zdajle tako kot jaz sedi na balkonu kje v Majdanpeku in ozirajoč se v modrino pomladanskega neba kadi Filter Jugoslavijo. No, če je dotični prebivalec najbolj demokratične države na svetu (sem mislil, da smo to mi) zares strasten in reden kadilec te znamke cigaret, je spričo tako visoke koncentracije katrana v njih verjetno vseeno, če ga danes podre hard-core inteligentna raketa ali pa jutri pljučni rak. Z globalnega stališča gledano seveda, kajti če bo revež umiral za rakom, pomeni to še ogromen strošek za hospitalizacijo. A če se bo tak tempo bombardiranj nadaljeval, tudi teh stroškov ne bo, ker v Srbiji ne bo nobenega pljučnega oddelka več. Kaj šele bolnišnice, kar je še en dokaz, da se na prelomu tisočletja Srbija lahko znajde nekje v kameni dobi, ko tudi ni bilo bolnišnic. Svojevrsten paradoks bi bil, da pri kupovanju cigaret država pobere davek - tudi za gradnjo in posodobitev bolnišnic -ko pa krehljavi kadilec išče pomoč, mu pred nos porinejo izvesek: IZVINITE -NEMA BOLNICE, JER SE MOMENTALNO NALAZIMO U KAMENOJ DOBI! Kaže, da te Filter Jugoslavija pripeljejo do takšnih umskih globočin, kjer je potrebno stegniti le roko in med prsti ti ostane kup novih spoznanj in vedenj, ki jih je potem potrebno le še zapisati, nato pa jih lahko dobro prodaš kakšnemu lokalnemu časopisu. Čudno, da se mi to dogaja le pri tej znamki... Mogoče pa je tobak prepojen s kakšnimi opojnimi sredstvi! LSD? Če bi jih imel še en zavojček, bi jih lahko dobro prodal novomeškim srednješolcem in jih vse zadete poslal na Loko razbijat flaše. Ko sem podržal cigareto v levi roki, se z desnico oprijel ograje in se potegnil višje, da bi čeznjo izpljunil nov paket mrtvih pljučnih celic, sem s pogledom nehote ošinil cigareto, katere oblika meje takoj spomnila na bajeslovno raketo tomahavvk. Če primerjate neeksplodirane tomahawke, ob katerih veselo brenčijo srbski kmetje v družbi rezervnih rezervistov, in pa te cigarete, ni hudič, da se vam oba visokotehnološka produkta (ob njuni nedvomni prepotrebnosti bi človek najprej pomislil na električno zobno ščetko) ne bi zazdela skrajno podobna v svojih oblikah (pri čemer opustimo mere, ki so 5 irelevantne - a ne, dekleta?) Ali tiči tu zadaj kakšna znanstveno-kulturološka razlaga, ki bi uspela zadovoljiti naš spekulativni um? Mogoče je verjeti govoricam, ki se širijo po beograjskih trotoarjih že lep čas, namreč da Pentagon zadnjih štiridest let krade dizajn srbski industriji in da jenkiji tolčejo po YU tovarnah zgolj zato, da bi dokončno pokončali svoje najhujše rivale v industrijskem dizajnu. Mogoče je to še en primer trotoarizma1, ki najde najplodnejšo prst za rast ravno pri ljudeh odprtih glav, ampak kako naj si potem razložimo cigaretno obliko tomahavvka ter določene estetske (in predvsem tehnične) podobnosti med letalonosilko T. Roosevelt in Zastavinim vozilom Yugo 55A cabrio2? Poleg tega je pri tomahavvku zanimiva še ena stvar, namreč samo ime te rakete. Ime je dobila po indijanski bojni sekiri in če se izrazim še malo bolj učeno, da me bodo razumeli tudi bodoči novomeški intelektualci - ime prihaja iz predmetnega sveta prvobitnih prebivalcev kontinenta, kjer je bil zadnji dve leti glavni dogodek nek brezvezen b/ovv job3. Kot bržkone veste, so bili ti prvotni prebivalci ubogi Indijanci, ki so pod Johnom Waynom doživljali podobno usodo kot kosovski Albanci - pregnani so bili iz svojih šotorov oziroma hiš. Kaj se bo zgodilo z Albanci, se ne ve, kar pa ne drži za Indijance, za katere se točno ve, kaj seje z njimi dogajalo zadnjih dvesto let. Vzeli so jim zemljo, jih zrinili v neke rezervate, kjer jim je zdaj omogočeno neizmerno uživanje ob širokem spektru ognjenih voda. (OK, nekateri imajo po novem še igralnice). Skratka, Američani radi poimenujejo svoja z imenom šajkača. Naj si ob tej priložnosti dovolim izraziti še ponižno upanje, da moji eventualni otroci/vnuki ne bodo priklenjeni toliko na TV, kot je bil njihov eventualni oče/ded, ker hkrati najponižneje upam, da bomo do takrat v mestu že dobili mladinski klub. Drugače jim bo kot meni ob petkih zvečer preostalo le še razbijanje flaš na Loki. Ob vsem tem brainstormingu sploh nisem opazil, kdaj mi je pogorel cigaret, in ko sem ga frcnil nekam čez ograjo, mi je na misel prišlo še nekaj. Kaj če na primer postane takle blockheaded pilot iz obskurnega kraja a la Grand Rapids, Michigan, nad našim dolenjskim gričevjem tako prevzet, da si še misliti ne moremo? Kar vidim ga, kako se na takle jasen dan, kot je danes, nikakor ne more upreti čudovitemu razgledu na senzibilno zaobljenost dolenjskih gričev, ki ga spominjajo na kup ležečih navijačic iz lokalne srednje šole, in se v trenutku globoke odsotnosti trdneje oprime za inštrument, ki ga ima med nogami, in ponesreči pritisne rdeči gumb z drobnim tiskom to drop the bomb. Spotoma naj omenim, da je ena izmed glavnih značilnosti t.i. smart bombs prav ta, da niso ravno smart, in lahko bi priletela direktno na Novo mesto. Med someščani bi najverjetneje prišlo do določenega števila žrtev, kar bi bil vsekakor najslabši del vsega in novo pokopališče v Srebrničah bi bilo polno, še preden bi utegnili postaviti zid okoli njega. Obstajajo pa tudi boljše strani; s prispevki iz cele države - lahko bi ji rekli novomestnina in temeljila bi na istem ključu kot uspešna posočnina - bi v postmodernističnem duhu ponovno zgradili prizadet mestni predel. In ker smo varčni, bi ostanek denarja namenili za vrsto drugih * Opombe: 1. Trotoarizem označuje govorico bolj neresnične narave, ki nastane med sprehajanji po trotoarjih. Senzacionalistični žurnalizem jih dostikrat uporabi pri snovanju svojih klobas v dnevnem tisku ali na TV. 2. Beri Richard P. Enis: The Resemblances between U.S. Aircraftcarriers and Serbian CarModels, Smart books, Raleigh, 1997. 3. Za detajle si oglej kakšno stran na internetu. Dovolj bo, če vtipkaš Kenneth Star. t m Septembra končno zunaj i -o ' ' • k m V našem kramljanju o novomeški glasbeni sceni smo se v preteklih rhese cih na straneh Parka dotaknili kar lepega števila bendov in zvrsti ter se ustavljali ob nekaterih načelnih vprašanjih v zvezi z glasbo kot umetnostjo in gla: bo kot obliko zabave. Iz zgodovine in spominov smo doslej potegnili kiju skupine in posameznike, ki so delovali in ustvarjali predvsem v prvi dekb obdobja, zamejenega v naslovu CD-ja. Rudolfovo, Drevored, Orioni, Pand a Strip, Bacili, Zdene Kockar. Skladbe naštetih izvajalcev bodo poleg nekaterih, npr. Generala Lojzeta idr., ki so se zaenkrat še izmuznili per^i avtorja tega prispevka, uvrščene na prvega od ploščkov dvojnega CD-ja, ki bi izšel letos septembra pri založbi Goga. Za nekakšen harmoničen organ|s: prehod iz prve v drugo dekado novomeške rockovske zgodovine (ali b rečeno iz osemdesetih v devetdeseta leta) pa smo za zadnji Park pred izidb omenjene dvojne zgoščenke prihranili zanimivo skupino, kakršnih je bilo še vedno je malo ne le pri nas, ampak tudi širše. di n, še su naj ki i(j>lje im in m Otmar Zajc, Tomaž Koncilija, Robi Fajdiga, Marijan Dovič, Tomaž Ma as (1987-1990,1993-?) Zgodba o Županovi torti se začenja leta 1987, ko so se Otmarju Za cu (kitara, orglice, mandolina) in Robiju Fajdigi (banjo, kitara), ki sta (ot bluegrassovska navdušenca občasno v duetu muzicirala v tedaj slovitem novomeškem »Kuglu«, pridružili Davor Gazvoda (kitara, mandolina, saksofc n), Marko Boh (klaviature, harmonika, piščali, tolkala) in Gregor Forte (bas), že dokaj uveljavljeni džezovski glasbeniki. Rodila seje zasedba, ki je za razi ko od večinoma elektrificiranih bendov izvajala zgolj akustično glasbo, temelj« ičo na koreninah ameriške in slovenske ljudske glasbe, bluegrassa, bluesa, rocka in džeza. V začetku je repertoar Županove torte obsegal tudi precej priredb slovenske ljudske glasbe, kar je zasluga Boha, Gazvode in Forteja, ki so ljudsko muziko prinesli še iz svoje prejšnje zasedbe Didl dudi banda. Marko Boh je sčasoma v Torto zanesel še vplive newgrassa, modernejše, sodobne različice prvinskega ameriškega bluegrassa, s tem pa se sl ka prvotne Županove torte tudi zaokroži. Seveda je nujno omeniti, da je bil poudarek skupine zlasti na izdelani in bogati vokalizaciji, pri čemer so ob Davorju Gazvodi in Marku Bohu kot pevci sodelovali vsi člani zasedbe. V zv|ezi s tem bi lahko iskali vzpodbude pri kalifornijskih Eaglesih. Na področju avtorskega ustvarjanja je Županova torta za seboj pustila nekaj naslovov, ki se niso le v svojem času vrteli po slovenskih in hrvaških radijskih postajah, ampak se še danes prepevajo na vsakem spodobnem dolenjskem žuru. Resda je šlo v nekaj najuspešnejših primerih za prirec nekaterih znanih folk komadov, vendar mojstrstvo glasbene predelave izvirna, največkrat socialno obarvana besedila Davorja Gazvode odtehtajo vsakršne pomisleke. Kdo ne pozna melodij, kot so Stari moj kraj, Jože Jo|ek in Restantska, ki so bile posnete v studiu Sraka in tudi uvrščene kompilacijsko kaseto Prva sraka priletela (1988). Ob njih pa še manj zne Pupa, Ludve in žal nikdar posneta džezovsko prirejena uspešnica skup Rudolfovo Grem domov, delo Marka Boha. Skupina je nastopala po vsej Sloveniji, za kar ima nekaj zaslug tudi ted; ir menedžer Županove torte in lastnik studia Sraka Drago Vovk. V tem času! nekajkrat uspešno koncertirali tudi s sorodno zagrebško skupino Animatcri. Pod vplivom Draga Vovka seje skupina začela stilno premikati v bolj rocker: ;ke vode. Gregor Forte je odšel na Dansko, kjer si menda še danes kot dže; :i: služi kruh, na basu ga je zamenjal Emil Jurečič, sicer član Drevoreda, Torta si je omislila bobne, ki jih je igral Janez Klobučar, k tršemu zvoku pa je s svcjo električno kitaro prispeval še Marjan Pirnar. Postopno seje zasedba odmik ala od svojih akustičnih korenin, prihajalo je do nesoglasij in končno do razpt da leta 1990. Po dobrih treh letih (1993) sta Otmar Zajc in Robi Fajdiga sklenila poskusiti znova oživiti razpadlo skupino. K sodelovanju sta pritegnila najprej kitari ata Iztoka Zorka, ki je pripeljal še violinista Marijana Doviča. Iztoka je po’ ne TU ŠTUDENTJE IN DIJAKI ZASLUŽIJO 10% VEC! http://www.drustvo-dns.si € € E-MAIL: SSNM@DRUSTVO-DNS.SI E-MAIL SSTR@DRUSTVO-DNS.SI 10. julij: Beach Vo//eyturnir na Otočcu (prijave na DNŠ do 5. julija) 16., 17. in 18. julij: Treking po Kočevskem Rogu (v petek odhod ob 17.00 z vlakom v Semič, od tam na Mirno goro; potem bomo pot nadaljevali pod strokovnim vodstvom novomeških tabornikov in jo predvidoma zaključili v Črmošnjicah) 23. julij: Nočni teniški turnir na LOKI (predprijave na DNŠ do 19. julija) 24. in 25. julij: Plezanje v severni Triglavski steni (v soboto v zgodnjih jutranjih urah odhod proti Vratom in steni, kjer bomo najprej poskusili v Slovenski smeri oz. po dogovoru z novomeškimi alpinisti tudi drugače: v nedeljo pa je načrtovan še en vzpon) KDAJ: izlet na Kolpo s Kanuji (Stari trg) 31. julij in 1. avgust: Kolesarski izlet (v soboto odhod z vlakom proti Škofji Loki; iz Loke bomo odkolesarili po Selški dolini do gorskega cilja na Soriški planini, potem pa proti Bohinjski Bistrici in na koncu v Bohinj; v nedeljo nas bo pot vodila proti Pokljuki in nato na Bled, kjer se bo dvodnevni kolesarski izlet tudi končal) 7. in 8. avgust: Raftlng, kanjoning, alpinizem in bungeejumplng 15. avgust: Ogled Formule lv Budimpešti 21. avgust: Košarkarski turnir trojk na Loki (predprijave na DNŠ do 19. avgusta) 24. september: Tradicionalni teniški turnir na Loki _3 Dodatna ponudba Teniški tečaji: Od 10. do 23. julija, predprijave do 7. julija, in od 1. do 15. avgusta, predprijave do 27. julija. Predvidena cena 20-urnega tečaja znaša 7.000,00 SIT. Najem teniških Igrišč: Otočec: Popust 30 % za zunanja igrišča in 15 % za notranja igrišča, z izkaznico študentskega servisa Košenice: 20 % popusta za zunanja in notranja igrišča Ostalo: Odbojka na mivki (Beach Volley): vsako sredo od 18. do 21. ure na Otočcu Čolnarjenje: brezplačna ura v čolnarni Luna, z izkaznico študentskega sevisa in kuponom KUP Jadranje: 7-dnevno jadranje za 4-5 oseb (skupaj cena okrog 120.000 sn>, Potapljaški tečaj (10-dnevni; informacije na DNŠ) Potovanja Bali (14. - 27. 7., 157.000 SIT), Kitajska (11. 7. - 4. 8., 190.500 SIT), delovni tabor v Palestini (15. 7. - 5. 8., 47.000 SIT + 170 USD), Love parade v Berlinu (9. -11.7., 9999 SIT), Čile - Argentina (14. - 23. 7., 159.000 SIT), ZDA (5. -13. 7., 129.000 SIT), Tajska (14. 7. - 3. 8„ 175.000 SIT), Dubrovnik (14. 8. - 23. 8., 29.000 SIT), Bol na Braču (16. - 25. 7., 23. 7,-1. 8., 30. 7. - 8. 8., 6. -15. 8., 29.000 SIT), Srednjeevropske prestolnice (Dunaj, Bratislava, Praga, Berlin... 39.900 SIT), Škotska (7. - 20. 7„ 74.900 SIT) Borza znanja Novo mesto V Borzi znanja brezplačno zbiramo in posredujemo podatke o ljudeh, ki znanje iščejo, in o ljudeh, ki znanje ponujajo. V Borzi znanja lahko sodeluje vsak, ki ima neko znanje ali spretnost. V treh letih delovanja je borza pridobila 750 članov, ki so izmenjali preko 1000 različnih znanj. Zakaj se jim ne bi pridružili tudi vi? Aktualne ponudbe in povpraševanja: informacije o potovanju v Indonezijo ali Peru, slikanje na svilo, izdelovanje vitražev, urejanje sadovnjaka na balkonu, risanje stripov... Pokličite 068/325-326 vsak delavnik od 8.00 do 16.00 ali se oglasite osebno v Razvojno-izobraževalnem centru na Novem trgu foto: Tomaž Grdin Klemen Pisk, Miran Štempihar in Žabjak 3o, literarno glasbeni večer v Klubu pod kavarno, 8. maja Štipendije za umetniške smeri Ministrstvo za kulturo objavlja razpis za zbiranje prijav na področju sofinanciranja šolnin - književnost, založništvo, glasba, ples in balet, gledališke predstave, dejavnost splošno-izobraževalnih knjižnic, posredovanje kulturnih vrednot... - kulturna dejavnost italijanske, madžarske, romske in drugih etničnih skupnosti in priseljencev v Sloveniji - mednarodno kulturno sodelovanje - področje kulturne dediščine Razpis za kulturne dejavnosti Sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti in Ministrstvo za kulturo RS objavljata razpis za zbiranje predlogov za zbiranje in sofinanciranje kulturnih programov s področja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti za leto 2000. Za vsa pojasnila in dodatne informacije se obrnite na INFO TOČKO, Prešernov trg 6, tel. 374-374 5. m PREŠERNOV TRG 8, 8000 NOVO MESTO % TEL. /374- 370, FAX. /374- 60 1 E- M Al L /goga@drustvo-dns. si ŽR. /52 1 OO- 603- 3 1 23 1 PREŠERNOV TRG 8, 8000 NOVO MESTO % TEL. /374- 370, FAX. /374- 60 1 E- mail /goga@drustvo-dns.si ŽR. /52 1 OO- 603- 3 1 23 1 DRUŠTVO NOVOMEŠKIH ŠTUDENTOV Te zanima delo v mladem in kreativnem okolju? vT-O/ V