LIKOVNA  UMETNOST
JOSIP  RAČIČ  V MODERNI  GALERIJI
Razstava v Moderni galeriji nam je predstavila Josipa Račiča (1885—1908) z največjo zbirko del, kar smo jih imeli kdajkoli priliko videti v Ljubljani. Bila je doživetje, kot jih je malo, pa čeprav razstav ne manjka. Med razstavami, ki nas zgolj informirajo o tem, kaj dela posamezen slikar ali kaj so novega naredile različne skupine, in razstavami, ki so širokopotezne retrospektive ali veliki pregledi, na katerih je najboljše pomešano s komaj dobrim, je bila Račičeva čudovita v svoji maloštevilni popolnosti.
Umrl je s triindvajsetimi leti, zato je njegovo življenjsko delo po številu majhno, toda od najzgodnjejših risb do zadnjih akvarelov izpričuje skladno rast, ki jo je smrt nesmiselno prekinila. V ne polnih štirih letih intenzivnega ustvarjanja je gotovo doživljal notranje krize, toda svojega talenta ni izčrpal, ne kruhoborstvo in ne nesmiselna naročila ga niso prisilila, da bi slikal brez ustvarjalne iskre.
Razstavo je posredovala moderni galeriji v Ljubljani jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu, kjer je bila razstava tudi zbrana in postavljena. Zagrebški katalog je mnogo dragocenejši od ljubljanskega, ker ima poleg uvoda z analizo Račičevega slikarskega razvoja in seznama razstavljenih del še pregled razstav, na katerih so bila razstavljena Račičeva dela, bibliografijo o Račiču in pa 16 črno-belih reprodukcij njegovih olj in akvarelov. Na zagrebški razstavi je bilo zbrano tudi skopo dokumentarno gradivo o Račiču, ki ga v Ljubljani ni bilo.
Seznam Račičevih razstav začenja leto dni po njegovi smrti in bibliografija z njegovo smrtjo. Prav ta je štela ob natisu kataloga 194 številk različnih kratkih in daljših notic, poročil in študij o slikarju. Kdor bi prebral vse, kar je zapisanega o njem, bi moral, vsaj teoretično, vedeti vse o Račiču, imeti ključ do njegove umetnosti. Verjetno pa bi doživel predvsem absurdnost poplave besed, ki hočejo vse razložiti, analizirati, najti za vse vzroke in posledice. Vsa hipertrofija intelektualnega približevanja umetnini, vsa nemoč, doživeti jo spontano z vso osebnostjo, pride v tem primeru do izraza. Besede se ovijajo okoli umetnine kot bršljan in jo včasih do kraja prekrijejo, zaduše, da ostanejo le še sodbe, mnenja, priznane vrednote, močno čustvo pa, ki naj bi rastlo iz umetnine same, je usahnilo.
Račičeva razstava pa nas je zopet postavila pred slikarstvo, pred človeka, ki je močnejši kot vse besede, sloves in celo legenda tega tragičnega življenja. Na velik talent in tudi prezgodnja smrt nista tisto, kar vznemiri gledalca in kar daje Račiču posebno mesto ob Kraljeviču in Beciču. Nasproti slikarskemu sijaju prvega, ki je močneje kot Račič vezan na dobo in njene modne značilnosti, in nasproti neuničljivi vitalnosti drugega, ki je v dolgem življenju posredoval znanje vse trojice mladim učencem, je Račič brez vsakega zunanjega sijaja in življenjskega optimizma, toda kako naš, sodoben, danes po petdesetih letih bolj od obeh ostalih. Njegov svet je tesnoben, zaključen, brez razpok, ki bi dovoljevale razčlenjevanje, da ne moremo kot otroci pogledati, kaj je v notranjščini igrače, in jo potem izpraznjeno in nezanimivo odvreči, ker smo ugotovili, kako funkcionira mehanizem. Račičevo slikarstvo priteguje z notranjim žarenjem, z
852
bolečino in vprašujočim strmenjem, mi pa mu odgovarjamo s svojo tesnobo, svojimi negotovostmi in novimi vprašanji. Kot sij luči v temi trepeče okoli njegovih del stalna napetost nerešenih vprašanj in odgovorov.
Ta varljiva svetloba, tako značilna za vse, kar je res umetnost, in ki se ne postara, varljiva, ker ne daje odgovora na vprašanja, ker ne more rešiti nobenega problema, je bila na Račičevi razstavi osvajajoča. Vsa bežnost doživetij, razpoloženj, ki so brez vrednosti za vsakogar razen za tistega, ki jih doživlja, je bila tu izpremenjena v nekaj trdnega, kar je ostalo in toplo sijalo celo na majhnih akvarelih.
S svojimi akvareli spominja Račič na angleškega slikarja R. P. Boningtona (1801—1828). Akvarel, ki je najlažja slikarska tehnika, ima tudi najmanj mojstrov. Toda kadar je mojstrski, je samo še najčistejša lirika, enako subtilna v beleženju utripov človekove notranjosti. In Račičevi akvareli so mojstrski, ob vsej navidezni improvizaciji so resne kompozicijske študije s trdnim ogrodjem, ki daje občutek skladnosti.
V akvarelih bolj kot v oljih se zdi Račičev pogled obrnjen v svet okoli sebe. V oljih prevladujejo portreti in ti so ob vsej morebitni portretni zvestobi danes podobni Račiču, kot da so njegovi sorodniki. Ali kot stari zakonci, ki so si v dolgem skupnem življenju postali podobni v vsem in tudi po zunanjosti. Račič je v vsak portret položil tolikanj sebe, da so njegovi modeli postali žrtve istih življenjskih tesnob in gledajo enako vprašujoče v gledalca. Pri akvarelih pa je Račič iskal odmeve svojega notranjega življenja v zunanjem svetu, v parkih, na bulvarjih, po kavarnah. In vse brezbrižno, vsakdanje je postalo pomembno. Tam temna senca drevesa, tu topla luč kavarne, ki je zatočišče pred nočjo in samoto, nato teman obris figure na presvetlem ozadju. Kot da nepomembne vsakdanjosti ni in je povsod napeto, vprašujoče življenje. Treba ga je le videti in doživljati scela, kar je Račič delal in kar nam njegova zapuščina še danes pomaga doseči.
Bila je velika razstava, vredna boljše postavitve, kot jo je lahko imela v spodnjih prostorih Moderne galerije. Zaslužila bi mnogo ugodnejše ozadje, boljšo svetlobo in predvsem mnogo več propagande. Kajti če propagando že imamo, tedaj naj bi služila najboljšemu.
Špelca   Čopič
853