Obisk v domu starejših občanov Marija Draksler-Marjana
Dodaj letom več življenja
Nekako v navadi nam je, da vse, kar je v zvezi s starostjo, odrivamo kam na rob. Zato smo tudi priča-kovali, da bomo dom starejših občanov našli v obrobnem delu naselja, v prijetni tišini, za katero pa se skriva osamljenost. Potem pa presenečenje. Po-polnoma enakopravno se sredi mestnega naselja med stanovanjskimi bloki dviga stavba, ki se na zunaj bistveno ne razlikuje od soseske. Stanovalci doma niso odmaknjeni in izolirani od življenjskega ritma. Ravno obratno.
Dom starejših občanov Marije Draksler-Marjane kot splošni socialni zavod zagotavlja primerne živ-Ijenjske razmere tistim, ki zaradi starosti, telesne ali manjše duševne prizadetosti oziroma drugih po-sebnih okoliščin ne morejo ali ne želijo živeti sami.
Strokovni delavci nudi jo osnovno oskrbo, dodalno oskrbo, zdravstveno varstvo in dietno prehrano. V domu je 228 ležišč; trenutno jih zaseda 224 oskrbo-vancev, med katerimi so zvečine ženske (kar 182). Največ stanovalcev ima končano osnovno šolo, po poklicu pa so večinoma delavci in gospodinje. Pov-prečna starost stanovalcev doma je 79 let. Kar vi-soka številka, mar ne? Zaradi velikega številaobole-lih imajo sicer tudi bolniško etažo, ki pa je premajh-na. Tu deluje zdravstveno-negovalna enota, ki je povezana z ambulanto doma. Zadnja leta opažajo, da vse več Ijudi pride v dom šele takrat, ko postanejo popolnoma odvisni od tuje pomoči in ko njihovo živ-Ijenje zaradi osamljenosti ali daljše odsotnosti svoj-cev postajaže ogroženo. Ti Ijudje pretežno potrebu-jejo tu jo pomoč 24 ur na dan in so popolnoma odvisni od zdravstveno-negovalne pomoči. Zaradi tega so se odločili, da bodo v bolniške namene preuredili še del drugega nadstropja.
Kako sploh poteka dan v domu za ostarele ob-čane?
Zbujajo se že ob sedmih, ko po jutranji toaleti odi-dejo na zajtrk v dveh skupinah. V dopoldanskem času jim pod vodstvom prizadevnih terapevtov mine čas v okviru interesnih dejavnosti, pri čemer se for-mirajo skupine s svojimi zakonitostmi in pravili, ki se jim morajo podrediti vsi člani skupine. fe aktivnosti
Utrinek
Jutro. Negovalke in strežnice hitijo k oskr-bovancem. Začenja se nov dan v domu, na videz podoben ostalim, a vendar drugačen.
V sebi čutim nemir. Ta dan bom stara 90 let. Spomin se vrača v preteklost, v svet lepih trenutkov in hudih preizkušenj.
Posiala sem odvisna od pomoči mlajših, moč me je zapustila, a razum je ostal bister. Invalidski voziček in pomoč strežnic mi vsak dan omogočata stik z drugimi oskrbovanci v domu.
Iz premišljevanja me zdramijo prijetni gla-sovi, čestitke za rojstni dan od negovalk, uprave doma in oskrbovancev, s katerimi preživljam dneve. In nato še najbližji sorod-niki. Ko so že vsi odšli, zaslišim znan, topel glas človeka, ki mi je mnogokrat pomagal v težavah. Pred menoj je stal tovariš Rade Mandič in z njim tovariš Furlan. V imenu daištva upokojencev iz Šentvida sta mi izre-kla najlepše želje in me presenetila z dari-lom in cvetjem. Bila sem srečna, saj so se me spomnili tisti, s katerimi sem preživela več kot pol stoletja Iz društva upokojencev pa se me spomnijo tudi ob državnih prazni-. kih in drugih priložnostih.
Zahvaljujem se vsem, ki so mi stisnili roko in mi posvetili toliko pozornosti.
Ivanka Sotlar Dom starejših občanov Marije Draksler v Šiški
najbi potekalev klubskem prostoru, sajsamevanje v sobi povečuje osamljenost in egocentrizem. Po ko-silu marsikdo leže k počitku, nekaj pa jih odide na vsakodnevni sprehod. Popoldanski čas si oskrbo-vanci organizirajo sami. Ženske se večinoma po-svečajo ročnemu delu, občasno pa prirejajo tudi razstave svojih izdelkov. Nekaj oskrbovancev se »rekreira« z delom na domskem vrtu, drugi jim po-magajo z nasveti. Tisti, ki dobro vidijo, pišejo pisma tudi drugim, berejoknjige, časopise, gledajotelevizi-jo. Nekaj stanovalcev pomaga pri rednih domskih opravilih, to jje v pralnjci, knjižnici, v ambulanti. Vse več je takšnih, ki so pripravljeni sodelovati pri pri-pravi večjih praznovanj, pri izdelavi čestitk in pred-metov za dekoracijo prostorov. Imajo tudi pevski zbor, ki s svojimi točkami popestri proslave in praz-novanja rojstnih dni, ki so organiziranrna izredno zanimiv način. Na določen dan v mesecu priredijo zabavo vsem tistim, ki so v tem mesecu praznovali svoj rojstni dan.
Ob 18. uri imajo večerjo, nekaj po 22. uri paže le-žejo v posteljo. Poleg že naštetih dejavnosti naj omenimo tudi krajše izlete v naravo. Nekajkrat na leto pa se odpravijo na obisk in ogled drugih domov. Taki obiski jim prinesejo mnogo novih prijateljev in marsikateri nov nasvet in izkušnjo.
Dom za starejše občane Marije Draksler-Marjane ne skrbi samo za prebivalce tega doma, saj se zave-dajo, da še veliko starejših Ijudi potrebuje njihovo pomoč. V ta namen opravljajo servisne storitve, kot so pranje, likanje in šivanje perila. Delovna enota-prehrana v restavraciji doma nudi hrano tudi zuna-njim obiskovalcem, organizirali pa so tudi dostavo hrane na dom. Poskušali so tudi z organiziranim varstvom starejših občanov na domu, vendar za to ni bilo velikega zariimanja.
Da pa ne boste mislili, dase samo mladi »lišpajo«, naj vam povemo, da starejši občani redno obiskujejo frizerja in pedikerja, ki opravljajo svoje storitve kar v domu. Ni kaj, tudi babice in dedki želijo biti urejeni.
»Dodaj letom več življenja« jegeslo in vodilo vseh strokovnih delavcev doma starejših občanov. Oskr-bovancem želijo popestriti življenje, tako da bi bilo čimbolj zanimivo in podobno življenju doma; obe-nem pa naj bi k temu čimveč prispevali tudi oskrbo-vanci sami. Kot vidimo, starost ni tako toga, osam-Ijena in odmaknjena, če le bolezen nima prevelikih prstov vmes. In dom ni samo prostor, kjer starejši Ijudje pričakujejo svoj konec. Kljub starosti se da marsikaj narediti, doživeti in celo naučiti. Tako meni tudi ZORA STEGU (7. 9.1888 — Razdrto), s 97 leti najstarejša oskrbovanka doma. Zase pravi, da je samotarka, da večino časa preživi v sobi. Kljub temu, da ji vid peša, s pomočjo povečevalnega ste-kla prebere ogromno knjig in časopisov. Najraje bere Komunista, do nedavnega pa se je redno ude-leževalatudi sestankov OOZK doma. Njeni otrociji predstavljajo največji zaklad; njeni vnuki in pravnuki pa so zlati sončki, ki ji ob vsakem obisku pustijo topel žarek. Za življenje pa pravi, da ga lahko razumemo le tedaj, če ga živimo in uživamo. Le leto dni »mlaj-ša« MARIJA ŠPENDE (18. 9.1889 Radovljica), tiha in mirna ženička je takoj pripravljena, da vam po-kaže svoje bogastvo pesmi in spisov. Pravi, da no-bena njena pesem ni izmišljena, vse so nastale po resničnih dogodkih. Tako tudi tale:
V JESENI ŽIVUENJA
Ko uklonijo te lefa, ni več na tebi cveta! Moči trp-Ijenje je izželo, srce ni več veselo... Kot suha veja se držiš, se pri korenini že sušiš. Takrat zaveš se, da si sam! Nikdo ne reče: »Pridi k nam«! Nikamor te nikdo ne vabi, vsak le prerad na t6 pozabi. In nekaj mlajša te soseda le redko milostno pogleda. Besedo eno, dve podari in že ji nisi nič več mari. Kako je neumljivo to življenje?! V mladosti samo hrepenenje in sanje o veliki sreči, ki jo prav težko je doseči. Ko v letihsrednjihžeživiš,šemnogo, mnogosiželiš... a izpolni se želja prav malo.
Tea Miška