Dopisi. Iz Podjunske doline. (Ponemčevanje. — Stekli psi in lisice. — Kuez Alboin.) Koroaki Slovenci bomo, ako nemskutarija tako napreduje, kakor dozdaj, sčaaoma vai ponemčeni. Silovito vcepljajo nasprotniki naaega navoda nemski jezik v srca naše mladine. V ljudskib šolah se ne najde več nobeno slovensko berilo; tudi na prodaj ga na Koroškem več ni, in če ga kak učnik vendar le hoče imeti, česar ga naj sam Bog varuje, ga mora v Ljubljani poiskati. Veliko učnikov je, ki v slovenskih krajib učijo, pa slovenskega jezika ne umijo. Županom je slovensko uradovati prepovedano. To se pač pravi: enakopravnosti s pestjo v obličji biti. — Stekli psi po naših krajih hodijo. Ni še dolgo, odkar je moral samostanski blapec v Doberlevasi, od takega psa vgriznjen, žaloatno 8mrt storiti. Tudi stekle ,lisice so se uže prikazale. Napadla je taka liaica Hallerjevega vola na paši, in 171etni pastir je moral na drevo ubežati. Tatovi so v pretečenem mesecu na 4 krajih kradli, beriči pa jib do zdaj brez uspeha iakali. Meseca avgusta bomo obbajali v naši dolini različne slovesnosti. Trije novomeanike bojo z med Slovenci navadno slovesnostjo peli prvo sv. mešo. V Mohelčah so 8e 1. t. m. v slovesni procesiji prenesli ostanki mogočnega kneza Pavla Alboina, moža izveličane Libarde, iz dosedanjega groba, v kterem so 800 let ležali, na drug, v farski cerkvi pripravljen kraj. Monument, ki jc dozdaj na giobu Pavla Alboina stal, in kterega je menih Benediktinskcga reda v 9. stoletji prav lepo in umetno izdelal, so kupili naš svitli cesar za 3500 fl. ter ga postavili v svoj Ambraski muzej na Dunaji. Učeui zidarski mojstri in inženirji na Dtinaji so rekli: bil bi ta monument najboljai in najlepai model Votivske cerkve, ako bi ga oni prej poznali. Ker tedaj lepega monumenta, (ined ljudmi Mobelski foglaž imenovan) ni več v Mohelski ceikvi, se je moralo tudi podnožje monumentovo razdreti in odpraviti; in našli so tedaj grob, v katerem je bil knez Pavl Alboin sede ua lepem stolu in v romarski obleki pokopan. Grob je bil od zuotraj 4 črevlje dolg, 20 palcev širok in 5 črevljev visok iz mehkega kamna (tufta) sozidan. Razau kosti, ki kažejo, da je bil Pavl Alboin majbne postave, se nič ui našlo v grobu druzegu, kakor železna okovina njegove romarske palice, s katero je v Jeiuzalein potoval, prazna steklenica, vitežki ostrogi in romarska škodlica (Muscbel). Iz Ptuja. (Izvestje realnegimnazije.) [Konec.] Neobligatni predmeti učili ao se sledeči: 1. .stenografija, g. Fichna; 2. petje, g. Weixler in 3. v četvrtem razredu zgodoviaa štajciske zemlje, g. Ferk. V stenografiji bil je, kakor smo čuli, vspeh prav dober; zastran petja pak se celo drugača sodba čuje, ne samo v obziru kako sc poje, marveč tudi kaj se peva. Tako ste se pri slovesncm končanji šolskega !eta pevali samo 2 pesrai: ncesai"ska" z velikim uzhitjenjem in kaj mislite ktera šeV Morebiti _die Wacbt am Rheiu ? Ne! ta menda pride diugo leto na vrsto, ampak ona, koja se konči ,,lebe vol tu tajčer volt" Bralo se je slovenskini, avoje uaroduosti si zvestim, učencem na obrazi, s kakimi obeutki so to peseni, kojo so peti priraorani bili, iz grla suvali. Ni čuclo, da je tako slabo šlo, da ravnatelj tretje peti ni dopustil. Kaj se naai dijaki v slovenskeni petji ne vežbajo? Kolikokrat . . . . ali zastonj je bob v steno metati, in rakom žvižgati. Bog pomozi! Se eno. Pri konei večkrat uže omeujenega izvestja je dodatek, kteri pravi: da sta v 4. razredu učenca Pučko in Krenu dobila medaljc zavolj posebue marljivosti v učenji štajcrske zgodovine, trije sledeči pak knjige. Prejšni učifelj tega predmeta, g. Koučnik, jc še nekolikim ali, če se uc uiotirn, vseui učencem, kteri so .'•e tega piedrneta učili, iz svojega žepa kako knjigo poklonil. Tudi zdajui učitelj tega piedmeta je _ lepo vezani knjižici kupil in podelil. In kaj mislite kakiV Enoj se beie na eelu nTaunenkranz u. Ficbtennadelu von Roseggei", drugoj ,,Cither und Hackbrett von Rosegger". Rad bi podal kičko latovja iz njih, ali — nečem okaljati ,,Slov. Gospodarja". Obžalovati je učitclj, kateri spise take baže za pieruije primerne ceni, mnogo več obžalovati pa je uepokvaijena mladež, katerej se za priznanje njenega truda taka dusevna brana podava! Človek bi se razjokal! Skuanja iz stajerske zgodovine bila je javna dne 4. julija. Pri tej piiliki čuli smo straano mnogo o starodavnib Kcltih, nekaj o poznejših in zdajanib nemških prebivalcib Štajerake, o Slovencih nič. Tu smo čuli imena nemško - atajerska, učenjakov vsake vrste, zgodovinarjev, jezikoslovcev, pesnikov, drugib pisateljev in zaaluženih mož toliko, da nas je glava zabolelaj Slovenec se ve, da se nijeden ni imenoval. Stajarski slovenski možje: Povoden, Volkmer, Modrinjak, Krempl, Slomšek, Murko, Dajnko, Prelog, Orožen, Caf, Stanko Vraz, Vogrin, Hašnik, Kosar, Miklošid, Muršee, Razlag, Raič, Trstenjak Macun in drugi, to so — same muhe proti Puffom, Roseggerjem, Guadackerjem i. t. d. za tega del se tudi niao imenovali. Ali na leto pridejo tudi ti na red. Bomo videli. Samo muogo boljše je, nič, kakor z nosovihanjem gola imeua naštevati, ampak tukaj je treba obširnega poznanja dotičnikov, kar pa brez znanja slovenskega jezika se ve da Di mogoče. Zato, ker ,,nema raka brez mokrijeh gača", niora se to kiselo jabelko ne samo zgristi, marveč pojesti. Od južne strani Pohorja. (Krcmarji iokrub.) Monšbeiški gospod dopisnik toži, v nSl.Gosp." da s sedanjimi kruhopeki niso čisto nič zadovoljni. Tudi tukaj pri naa ob Poborji in okoli Pohorja ni nič drugače. Bil sem ovo nedeljo v Zrečab pri rani božji službi. Po dokončanem svetem opravilu grem v ondotno krčmo k zajutrku ter pokličem gospodinjo ali piav za prav ,,fravo", da mi prinese maselc vina in vogelj kruba. In ko krub zagledam, hitro poprašam ,,fiavo" koliko kruh velja? 4 krajcarje bil je precej oster odgovor. 0 mili Bog! mislil si sem sam pri sebi: pri sedanji ui/.ki ceni žita pa tako mali krub. Zagotovim vas da bi iz vsega voglja kruba težko, tež ko naredil l1/^ ženilje. Kdo bi naj tukaj pomagal in kako? Poborec. Od sv. Andraša v slov. gor. (Inštalacija.) Dan sv. Jakoba letošnjega leta bo Dašej fari dolgo let v radostnem spominu ostal; kajti ta dan bili so naš ljubljeni župnik gosp. Jože Kukovec slovesno inštaiiiani. Mladi naa g. župnik so si za teb nekoliko tednov, od kar so k nam za provizorja piišli, sk avojini blagim ponašanjem srca, slobodno rečem, vseb farmauov piikupili. Naj nam njih Bog obvari v polnem zdravji in zadovoljstvu mnogo, mnogo let. Ravno tako sv. Andraševska fara ne bodc nikdar pozabila modrih zlatib reči, katere so nam č. lovrenčki župnik in administrator dekanije ptujske, g. Meako kot inštalator k srcu položili. Razun velike množine Ijudstva kmetijskega stauu iz domačc in sosednih far in skoro vseh gg. župnikov ptujske dekanije, bilo se je sešlo mnogo odličnih prij ateljev, da našemu novemu gosp. župniku svojo poštovanje in častitanje izrečejo. Po cerkvenoj svečanosti bil je sijajen obed, pri kterem so g. inštalator v jedrni beeedi zdravice napili: Njih Milosti knezoškofu Jakobu, potem prečest. ptujskem gosp. proatu, in novemu g. župniku. Gosp. župnik odzdravijo gosp. inštalatorja, zahvalivši se njim v ginljivera govoru kot svojemu večletnemu učitelju in velikemu dobrotniku. Potem vrstile so se še mnoge druge zdravice poedinim nazočim, in zdravice domorodnega pomena. Naposled so se pele z velikiui navdušenjem narodne pesmi: ,,Lepa moja domovina." ,,Kde domov moj." ,,Hej Slovani" iu mnogo drugib. Oj da bi bili videli in čuli vsi, koji našim dubovnikom domoljubje odrekajo, kaka radoat, kaki ponos svetil se je iz obraza vsem pri rečeb na primer: ,,5ujte gore in doline, da ainovi Slave smo"; kmalu morala bi prestati nearečna nealoga, ki nas nevoljne Slovenci v klerikalce in liberalce deli. Da se je do celo malega izuzetka samo v materinščini ' ražgovarjalo, mi vendar ui treba posebič spominjati. Iz Celja. (Sklep mestjauake šole. "' Gledišče.) Na ljudskej šoli bilo je v za''četku leta 408 dečkov in 330 deklet, o sklepu pa še prvib 341 in zadnih 304. Po narodnosti so iste razmere, kakor na mestjanski šoli; nadpolovicna večina je slovenakih otrok, posebno v prvih razredih, kjer jih je 2/3 in vsi ti so se tudi preteceno šolsko leto razun krščanskega nauka v vseh predmetih levnemakem jeziku podučevali; učitelji niti slovenskih črk ne smejo našim otrokom razlagati, ker bi se diugače utegnili slovenakega čitanja naučiti. Na ljudskej šoli se jc še začelo in končevalo z molitvijo podučevanje, a šolarske meae letos ni več bilo, ker gg. učitelji niso po zdajšni postavi več dolžni, otrok pii tistej nadzorovati; le po nedeljah ao fantje skupno se k božji službi vodili, dekleta pa ne. Razposajenost naše mladine ni bila nič tuanjsa od lauskega leta in gg. učitelji so že večkrat morali šibo na pomoč vzeti, ker bi jih drugače lebko učenci iz šole pregnali in gg. kateheti se niorajo že prav truditi, da še prevzetno mladino spravijo k spovedi in sv. obbajilu. Kajti stariši njih k temu več ne spodbujajo razun malih bvalevreduih izjemkov. Upamo, da bo prihodno šolsko leto vse to precej polajšano po ločitvi okoličnib otrok od mestjanskib, a potern bo tudi želeti, da bo naš mestni zastop bolj strogo na to gledal, da bodo mestni otroci šolo obiskovali, kar se dozdaj ni zgodilo in jih je veliko brez vsakega posla po mestu poatopalo. 26. julija so naši me.stni inienituiki napravili lepo igro v gledišču, b kterej se je toliko ljudstva sešlo, da je po odbitih stroakih ostalo še 207 gld. čiatega dobička v pomoč po toči poškodovanim Bistričanom in Konjičauom. Po mestu se je nabralo od hiae do hiše 186 fl., in v farni ceikvi in pri duhovnikih 53 fl. Pravi se, da je tudi naša hranilnica 200 fl. podarila. Bog plati! Iz sl. Bistriške dekanije. (f Jož. Turkua). Včeraj 9. avg. je bil slovesen pa žalosten pogreb na Čresnjovci; 21 duhovnikov in nenavadno veliko veinega ljudstva je spremljalo rajnega Jožefa Turkuša, obče ljubljenega Čresnjovskega župnika k zadnjemu počitku. Ravno na 21. obletnico svoje priinicije in na 3. svoje inštalacije je bil na mrtvaakem odru. V umrlem zgubi Lav. škofija vsestransko izobraženega duhovnika, posebno dobrega pridgarja, Čiešnjovska fara modrega in dobrega duh. očeta, slovenski narod izkrenega branitelja, dubovniki in znanci ljubeznivega tovariša in odkritosrčnega prijatelja, ki je s svojo gostoljubnostjo in dobrovoljno šalivostjo vse razveseljevati vedel. Zatorej občno žalovanje za njim pri vseb, ki so ga poznali — razun nemčurjev, kterim je ojstro in zdatno roge pobijal. Še nektere dobre in hvaležne nekdanje ovčice iz sv. Ila v Slov. goricab so prišle ga na zadnjem potu spremljat in mu svojo ljubezen skazovat, kterim posebna zabvala gie. Naj rajni po dolgem terplenju mirno počiva in njegov spomin v časti ostane. Od Zibike. (Duhovne vaje.j Od 23. julija do 1 avgusta so pri farni cerkvi sv. Jerneja v Zibiki duhovske vaje (eksercicije), za vsaki stan posebič, vodili iskreni, za božjo čast ino izveličanje duš nevtrudljivi čč. gg. Lazaristi od sv. Jožefa pri Celji. Silno veliko domačih in sosednih faranov, se je z vidno gorečnostjo udeležilo lepe pobožnoati. Več kakor 2000 njib je k božji mizi pristopilo, otrok, možkih in ženskih. V imenu faranov izreka župnik srčno, očitno zahvalo vsem velečastitim gospodom! Bog Njim plati v nebesih! Janez Einsiedler, župnik. Iz Vidma. (Liberalni romarji, kakiso?) Se dve leti niste pretekli, odkar je tukaj nek mladoalovensk učiteij, ki sedaj ni vec v naaem okraju, hotel nevesto ciganko na gostiji zapeljati, pa že zopet je prizorel novi sad liberalne nesramnosti. Vendar pa se je ta čast izognila Vidma, in si Krško mesto izbrala. 1. avgusta v nedeljo popoldne je obilno romarjev v mesto pribajalo, v tamosnjein samostanu porcijunkule obhajat. Prišlo jih je tako obilno, da je bilo drugi dan blizo 2000 obbajanib. Vse se je vrailo v lepem redn, nobenega pretepa itd. ni bilo. Ali uoč ima svojo moč. Krško mesto šteje med svojimi ljudmi tudi nekega prebivalca, ki včasih za nekoliko mesecev zgine, pa naenkrat, kedar se najmanj nadjaš, ga zopet srečaš. Ta nebodigatreba je noki c. k. stotaik, ki je bil pred nekterimi leti tukaj znan po irnenu: frater P—cb, ker je pri agitiranji za tnladoslovenskega kaudidata molitvene kuižice in rožne vence kmetom delil. To človeče tedaj in ž njim se neki mladi c. k. uradnik V—c sta šla po noči v oatirski blev v sredi meata, v ktereni so zavolj pomanjkanja pro8tora po hišah romarce ležale. Zapazil pa je to eden sosedovih, naglo stopil in vrata zaprl za njima, in sel gospodarja klicat rekoč: ,,V hlevu imate dva prava slovenska b . . . — Potem sta bila na milo prošnjo izpuščena, ko je še eden zmed njih za odpiranje štiri groše plačal, ravno kakor se od b . . . plača. Ali ni takšen človek popolnoma 8priden, ki romarce za spoved pripravljene na tak način draži, in se se zdaj svoje uesramnosti po mestu hvali ? Več o taki spridenosti se ne da pisati. K sklepu pa prosim vse, ki so ta dopis brali, naj mi ne zamerijo, ako sem njih sramožljivost razžalil. Oblekel sem sicer rokovice pri pisanji, pa je vendar še skozi rokovice prismrdelo. —