499 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.435(497.412Ljutomer)"653" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.01 Prejeto: 17. 1. 2022 Martin Bele doc. dr., Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor E-pošta: martin.bele@gmail.com Ljutomer v srednjem veku* IZVLEČEK Prispevek obravnava srednjeveške začetke naselbine in gradu Ljutomer ter plemičev, ki so v tem času na njem živeli. Nastal je na podlagi analiziranih virov ter že obstoječe slovenske in avstrijske literature. Začetki (prvotno očitno salzburškega) Ljutomera segajo v 13. stoletje, ko se pojavijo podatki tako o trgu kot o gradu. Trg najdemo v urbarju češkega kralja Otokarja II. Přemysla – tedanjega štajerskega vojvode – že leta 1265. V kasnejših desetletjih je bil Ljutomer v rokah različnih štajerskih vojvod iz dinastije Habsburžanov. Prebivalci gradu v štajerski deželni politiki očitno niso igrali vidnejše vloge. V okolici Ljutomera so že od 13. stoletja dalje ležali številni vinogradi raz- ličnih lastnikov. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, trg, grad, ljutomerski ministeriali, Otokar II. Přemysl, Habsburžani, vinogradi, pozni srednji vek ABSTRACT LJUTOMER IN THE MIDDLE AGES The contribution discusses the medieval beginnings of the settlement and castle of Ljutomer as well as of the noble families that resided in it during that period. The article draws on analysed sources and the existing Slovenian and Austrian literature. The beginnings of (originally Salzburg-owned) Ljutomer date to the thirteenth century, when the first data emerge regarding both the market town and the castle. The market town first appears in the land regis- ter of the Bohemian king Ottokar II Přemysl (the then Styrian duke) as early as 1265. Over the following decades, Ljutomer passed through the hands of various Styrian dukes from the Habsburg dynasty. The residents of the castle apparently played no notable part in the Styrian provincial politics. From the thirteenth century onwards, many vineyards of various owners dotted the hills around Ljutomer. KEY WORDS Ljutomer, market town, castle, Ljutomer ministeriales, Ottokar II Přemysl, Habsburgs, vineyards, Late Middle Ages * Članek je nastal v okviru programske skupine Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom, ki ga finan- cira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). 500 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 Uvod Tema pričujočega besedila so srednjeveški začet- ki gradu in trga Ljutomer (Luttenberg oziroma Lut- tenwerde). Prvotna plemiška rodbina je tam živela do konca prve četrtine 14. stoletja, kasnejši prebivalci gradu pa očitno niso bili iz iste rodbine. Pri pisanju je bila uporabljena že obstoječa slovenska in avstrijska literatura ter primarni viri. Na prvem mestu je treba omeniti listinsko gradivo, nanašajoče se na zgodovino nekdanje vojvodine Štajerske, ki so ga konec 19. in v 20. stoletju zbrali Joseph von Zahn, Heinrich Appelt, Gerhard Pferschy, Reinhard Härtl, Hermann Wies- flecker in Annelies Redik.1 Poleg tega je bilo uporab- ljeno listinsko gradivo srednjeveške Koroške, ki sta ga zbrala August von Jaksch in Hermann Wiessner,2 ter salzburško listinsko gradivo, ki ga je zbral Franz Martin.3 Od slovenskih zbirk srednjeveškega listin- skega gradiva so prišli v poštev Gradivo za zgodovi- no Slovencev Franca in Milka Kosa ter (na podlagi gradiva Boža Otorepca) Franceta Barage,4 del Gra- diva za zgodovino Maribora Jožeta Mlinariča5 ter Celjska knjiga listin,6 ki jo je uredil Dušan Kos. V najpomembnejšem viru za zgodovino vzhodnoalp- skega prostora druge polovice 13. stoletja, Otokarjevi Avstrijski rimani kroniki (Ottokars Österreichische Reimchronik), Ljutomer ni omenjen. Po drugi strani nekaj podatkov o njem najdemo v besedilu urbarjev, ki jih je leta 1910 izdal Alfons Dopsch.7 Raziskovanje srednjeveške zgodovine Ljutome- ra sega že več kot stoletje v preteklost. Že leta 1904 je posthumno izšlo besedilo Mateja Slekovca o lju- tomerskem gradu.8 O Ljutomeru je (med drugim) že leta 1919 pisal Fran Kovačič, in sicer v besedi- lu Doneski k starejši zgodovini Murskega polja.9 Leta 1922 se je z zgodovino in izvorom imena Ljutomer ukvarjal Fran Ilešič, v srednjeveško zgodovino kraja samega pa se ni spuščal.10 Nekaj let zatem (1926) je zgodovino Ljutomera in okolice ponovno obravnaval Kovačič (in na nekaj mestih, kot kaže, povzemal po Slekovcu). V delu Ljutomer: zgodovina trga in sreza je opisoval zgodovino širšega območja in v daljšem časovnem obdobju – pripoved je zaključil šele v zgo- dnjem 20. stoletju.11 Naslednje mesto na našem se- znamu pripada Hansu Pircheggerju. Ta je leta 1962 izdal monografijo Untersteiermark, v kateri je na sla- bih štirih straneh napravil kratek pregled srednjeve- 1 UBSt I–IV; RHSt I–II. 2 MDC V; MDC VII, MDC X. 3 SUB IV. 4 Gradivo IV–VI. 5 GZM II. 6 CKL. 7 Gesamturbare. 8 Slekovec, Grad in graščina ljutomerska, str. 159–184. 9 Kovačič, Doneski, str. 63–71. 10 Ilešič, Maribor in Ljutomer, str. 86–89. 11 Kovačič, Ljutomer, str. 1–374. ške in zgodnjenovoveške zgodovine Ljutomera.12 V Pokrajinskem arhivu Maribor najdemo (kot katalog k razstavi) kratko delo Trg Ljutomer (1986) Jožeta Mlinariča in Mirana Novaka.13 Besedilo prav tako na kratko obravnava ljutomersko zgodovino med 13. in 19. stoletjem. Nekaj kratkih odstavkov o srednjeve- škem Ljutomeru najdemo v monografiji Boža Oto- repca o srednjeveških pečatih in grbih iz leta 1988.14 Ljutomerskemu gradu je leta 1991 v knjigi o graj- skih stavbah v vzhodni Sloveniji dve strani namenil Ivan Stopar.15 Kratko knjižico Ob 750. obletnici prve omembe kraja je leta 1999 izdala ljutomerska obči- na. V njej je zgodovinsko dogajanje v teh stoletjih orisal Anton Ratiznojnik.16 Nekaj odstavkov dolgo obravnavo (tako trga kot gradu) slednjič najdemo v monografiji Vitez in grad Dušana Kosa, ki je izšla leta 2005.17 V nadaljevanju pričujočega besedila se bomo skušali čim bolj celovito posvetiti tako srednjeveške- mu trgu kot gradu ter tamkaj živeči plemiški rodbini. Pomembnejši politični dogodki med 13. in 15. stoletjem Od leta 1192 je vojvodini Štajerski vladala voj- vodska dinastija Babenberžanov, ki je v rokah imela tudi vojvodino Avstrijo. V prvih desetletjih 13. sto- letja je obema vojvodinama vladal vojvoda Leopold VI., uspešen vojak ter mednarodno priznan politik in diplomat.18 Babenberška dinastija je z njim dose- gla politični vrh.19 Po Leopoldovi smrti (leta 1230) je tako Avstriji kot Štajerski zavladal njegov sin Fri- derik II., ki je bil sicer neverjetno vztrajen, a obe- nem nagle jeze in prepirljiv. Do smrti leta 1246 se je zapletal v hude politične spore ter nazadnje umrl v bitki, ki je bila posledica enega izmed teh sporov.20 Avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II. je bil brez otrok, po njegovi smrti pa se je za njegove nekdanje dežele začela prepirati kopica srednjeevropskih dina- stov. Najuspešnejša sta bila ogrski kralj Bela IV. ter češki kralj Otokar II. Přemysl. Leta 1254 je Bela IV. pridobil oblast nad Štajersko, tamkajšnje plemstvo pa se mu je nekaj let zatem začelo upirati. Leta 1260 je Otokar II., ki je pred tem že vladal Avstriji, zavladal še na Štajerskem.21 Svojo oblast v Vzhodnih Alpah je v naslednjih letih širil še naprej. Leta 1273 je bil za vladarja v Svetem rimskem cesarstvu izvoljen grof Rudolf Habsburški, ki se je v naslednjih letih z Oto- karjem II. zapletal v vedno večje spore. Otokar se je 12 Pirchegger, Untersteiermark, str. 52–55. 13 Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, 12 neoštevilčenih strani. 14 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 144–145. 15 Stopar, Grajske stavbe, str. 71–73. 16 Ratiznojnik et al., Ljutomer, str. 2–8. 17 Kos, Vitez in grad, str. 318–319. 18 Ravnikar, Maribor v 13. stoletju, str. 48–51, 55. 19 Dopsch, Länder und Reich, str. 190–194. 20 Lechner, Die Babenberger, str. 35–80. 21 Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 100–107. 501 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 že leta 1276 moral (med drugim) odpovedati tako Avstriji kot Štajerski. Odnosi med vladarjema pa se še vedno niso izboljšali. Do končnega spopada med njima je prišlo konec poletja 1278 na Moravskem polju (severovzhodno od Dunaja). Otokar II. je iz- gubil tako bitko kot življenje.22 Decembra 1282 je kralj Rudolf Avstrijo in Štajer- sko podelil sinovoma Albrehtu in Rudolfu II. (slednji se je moral kasneje oblasti odpovedati). Ko je kralj Rudolf poleti 1291 umrl, ga Albreht kot državni po- glavar v cesarstvu ni takoj nasledil.23 V prvih letih po očetovi smrti se je ukvarjal z upori Štajercev in Koro- šcev, do kraljevske funkcije pa se je po številnih bojih dokopal šele leta 1298. Po Albrehtovi nenadni smrti leta 130824 so habsburškim deželam vladali njegovi sinovi Friderik Lepi, Albreht II. in Oton. Leta 1311 je bila Štajerski priključena Savnija, ki so jo do tedaj v zastavi od Habsburžanov imeli Goriško-Tirolski. Habsburžani so leta 1335 neposredno zavladali še Koroški in Kranjski.25 Dvajset let kasneje, ko sta bila tako Friderik Lepi kot Oton že pokojna, je Albreht II. sinovom Rudolfu IV., Frideriku, Albrehtu III. in Leopoldu III. ukazal, naj vsem habsburškim deželam vladajo skupno in v slogi. Albreht III. in Leopold III. sta po smrti drugih dveh bratov sklenila sporazum v Neuburgu (leta 1379) ter si tedanje habsburške dedne dežele razdelila med seboj. Novonastala al- bertinska veja je zatem obdržala oblast nad Avstrijo, leopoldinska pa nad Štajersko, Koroško, Kranjsko s Slovensko marko ter Tirolsko.26 Leopold III. je že leta 1386 padel v boju s švicar- skimi kantoni. Tako je Albreht slabo desetletje (kot varuh Leopoldovih otrok) načeloval celotni habsbur- ški dinastiji. Zatem je vodilno vlogo v leopoldinski veji prevzel Viljem, najstarejši izmed Leopoldovih štirih sinov. A Viljem je sredi leta 1406 nenadoma umrl brez potomcev, za oblast pa sta se začela silovito prepirati srednja sinova, Leopold IV. in Ernest Že- lezni. Oblast nad Štajersko je slednjič dobil Ernest, Leopold pa je vladal na Koroškem in Kranjskem. Za- dnji sin po imenu Friderik, ki je v tistem trenutku že vladal t. i. Avstrijskim prednjim deželam, je v upravo dobil še Tirolsko.27 Leta 1411 je umrl tudi Leopold IV., tako da sta Koroška in Kranjska pripadli Erne- stu. Friderik je medtem ostal gospodar Tirolske in Prednje Avstrije.28 Ernest Železni je imel iz drugega zakona dva preživela sinova, Friderika V. in Albrehta VI. Ko je leta 1424 umrl, sta bila dečka še mladoletna, tako da 22 UBSt IV, št. 605; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 81–84. 23 Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 100–107. 24 Reifenscheid, König Albrecht I., str. 384, 386–387. 25 Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 542–544. 26 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 144–145, 168, 178– 180. 27 Niederstätter, Jahrhundert der Mitte, str. 140–142. 28 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 144–145, 168, 194– 200. je bil nekaj časa njun skrbnik stric Friderik Tirolski. Friderik V. je bil od leta 1435 vladar na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Pet let zatem je bil izvo- ljen še za kralja, medtem ko je Albrehtu VI. šele leta 1446 uspelo pridobiti oblast v Prednji Avstriji. V na- slednjih letih je bil v težkih sporih s starejšim bratom Friderikom, ki je bil marca 1452 v Rimu kronan še za cesarja (kot Friderik III.). Albreht je konec leta 1463 nepričakovano umrl, Friderik pa je zatem neovirano vladal tako na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem kakor v Avstriji, saj je albertinska veja dinastije leta 1457 izumrla. Umrl je leta 1493, nasledil pa ga je sin Maksimilijan.29 Izvor in prve omembe Pojav imena Ljutomer lahko prvič nesporno po- stavimo v čas na prelomu med letoma 1221 in 1222. Iz tedanje listine izvemo,30 da je vojvoda Leopold VI. potrdil razne posesti šentpavelskemu samostanu, v zameno pa je dobil (med drugim) samostansko la- stnino v bližini Ljutomera, ki so jo njegovi ljudje prej imeli v fevdu.31 Za katera posestva je šlo, ni mogoče razbrati, prav tako ni nič rečenega o lastništvu Ljuto- mera samega. Pomaga nam šele podatek iz leta 1242. Tedaj je novi vojvoda Friderik II. našteval posesti in pravice, ki jih je od Salzburga dobil v fevd. Tu med drugim najdemo otok Ljutomer z gradom ter vsem, kar je spadalo zraven (insulam etiam que Lůtenwer- de dictur, cum castro et attinenciis eiusdem).32 Treba je torej zaključiti, da je Ljutomer verjetno nastal na po- budo salzburške nadškofije, čeprav sta bila tako na- selbina kot grad po letu 1242 v rokah vsakokratnega štajerskega vojvode. Kdaj si je Salzburg pridobil ozemlje kasnejšega Ljutomera, je težko reči, v virih pa nedvoumnih po- datkov ne najdemo. Pri pretresu problema nam naj- prej pride na misel Friderik III. Ptujski, ki je okoli leta 1199 (s pomočjo Nemškega viteškega reda) pre- magal ogrsko vojsko ter ogrski strani iztrgal prazno in neobljudeno zemljo.33 Nekaj osvojenega ozemlja je zatem podaril Nemškemu viteškemu redu (oziro- ma Križnikom), drugi del pa obdržal kot salzburški fevd.34 Na prvi pogled se nam zdi, da Ljutomer ni spadal k okrog leta 1199 osvojenemu območju. Ležal je severno od Velike Nedelje, Ormoža in Središča,35 29 Niederstätter, Jahrhundert der Mitte, str. 143–149. 30 Gre za nepristno listino, nastalo po nekdanjem originalu, a se nepristna mesta očitno ne nanašajo na Ljutomer (Gradivo V, št. 349). 31 MDC IV/1, št. 1834 (… proprietates quoque predii vestri iuxta Lvtenwerde, quas nostri ministeriales fevdali tytulo prius a vobis et vestris predecessoribus possedebant). 32 UBSt II, št. 402; Gradivo V, št. 787. 33 UBSt II, št. 203; Gradivo V, št. 370; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 18. 34 Kos, Vitez in grad, str. 355, 374. 35 Kosi, Visoki in pozni srednji vek, str. 68–69 (Posestna po- razdelitev na jugovzhodu Sv. rimskega cesarstva med letoma 1209 in 1228). 502 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 prav tako nad njim oblasti niso imeli ne Ptujski ne Nemški viteški red. Nejasnim okoliščinam navkljub se vendarle zdi verjetno, da je nadškofija to območje pridobila rav- no v času Friderika III. (oziroma po njegovi zaslu- gi). Nekje po sklenitvi salzburško-ogrskega miru leta 1131 je bila vojaška pobuda na salzburški (oziroma ptujski) strani.36 Možno bi bilo celo, da je širše ljuto- mersko ozemlje prišlo pod Salzburg že v času Fride- rika II. (Ptujskega), ki je že okoli leta 1161 ropal (ali pa morda tudi trajno osvajal) po ogrskem ozemlju.37 Morda je enako počel tudi njegov oče Friderik I.38 Za konkretnejše trditve oziroma podrobnejši opis (mor- da dlje časa trajajočega) ptujskega osvajanja v drugi polovici 12. stoletja v virih nimamo opore. Velik del osvojenega so, kot rečeno, kot salzburški fevd obdr- žali Ptujski, drugi del križniki. Hkrati se zdi možno, da je del osvojenega, Ogrom iztrganega ozemlja ostal neposredno Salzburgu in da je na tem ozemlju nastal Ljutomer. Kot je bilo že rečeno zgoraj, imata ljutomerski grad in trg zelo verjetno »salzburški« izvor.39 Biograf salzburškega nadškofa Konrada I. (1106–1147), ki je o Konradovih dosežkih pisal v sedemdesetih letih 12. stoletja,40 je med drugim omenjal, da se je pokrajina – po nadškofovi zaslugi – napolnila z vasmi, gradovi in obdelovalci.41 V času nastanka omenjenega zapisa je bil zgoraj omenjeni mir med nadškofom in ogr- skim kraljem Belo II. torej star že nekaj desetletij.42 Ozemlje na zahodni strani meje je očitno ves ta čas uživalo mir, medtem ko so Ptujski morda počasi po- tiskali mejo proti vzhodu. Če je ta misel pravilna in je meja v času, ko je pisal Konradov biograf, že ležala vzhodno od današnjega Ljutomera, bi bilo možno, da sta bila ljutomerski grad in vas (oziroma kasnejši trg) ena izmed tistih, o katerih je govora v besedilu nadškofovega življenjepisca. Po drugi strani bi bilo možno, da sta vas in grad stala že pred premaknitvi- jo meje s strani Ptujskih (morda celo že pred letom 1131) in so ju posledično postavili že Ogri. Slednjič si lahko pri reševanju problema poma- gamo z urbarji. Res je, da Babenberški deželnoknežji urbar, nastal med letoma 1220 in 1230, ne omenja še nobene vasi, ki bi ležala vzhodno od Negove (od črte Radgona–Ptuj),43 to pa ne pomeni, da vzhodno od te črte ni imel posesti Salzburg. Tudi z najstarejšimi salzburškimi urbarji iz let 1309 in 1322 si na vpraša- 36 Štih, Salzburg, Ptuj, str. 536, 541; Štih, Salzburg na spodnje- štajerski Dravi, str. 186–188. 37 UBSt I, št. 466; Gradivo IV, št. 439. 38 Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 6–7 (Rodovnik gospodov Ptujskih). 39 Takega mnenja je tudi Stopar, Grajske stavbe, str. 71. 40 Podrobneje o nadškofu Konradu in njegovih odnosih z ogr- sko stranjo tudi Hajdinjak, Rajhenburški, str. 719–721. 41 Vita Chunradi, str. 74 (… verum etiam totam marchiam villis, castris et cultoribus ita repletam…); Gradivo IV, št. 105. 42 Štih, Salzburg, Ptuj, str. 536. 43 Prav tam, str. 542. nja o pomiku meje in nastanku Ljutomera ne more- mo odgovoriti.44 Nazadnje bi lahko odgovore našli v etimološkem izvoru imena kraja in gradu. Današnja standardizirana oblika Ljutomer (prvič zapisana šele februarja 1838) je prevladala okrog leta 1858. Nem- ško ime Luttenberg je izvornejše, vendar ni dokončno pojasnjeno, ali je slovanskega (iz imena Lutomer) ali germanskega (iz imena Ludewic oziroma Hlôd–wig, ki pomeni »slaven vojščak«) izvora.45 Na podlagi pravkar povedanega bi lahko sklepali, da naselje in grad očitno nista obstajala že pred letom 1131, razen če je bil njun ustanovitelj (morebitni Lutmer) iz hr- vaškega dela tedanjih dežel sv. Štefana. Medtem od- govorov na vprašanja o pomiku meje še vedno nima- mo. Spričo pomanjkanja virov morajo zgornje misli slednjič ostati le hipoteze, ki jih s popolno gotovostjo ni mogoče potrditi ali zavreči. Kakorkoli se je proces ustanavljanja Ljutomera in vzpostavljanja ogrsko-cesarske meje že zgodil, lah- ko z gotovostjo trdimo, da sta bila po letu 1242 tako naselbina kot grad v rokah štajerskih vojvod. Tako je ostalo nekaj časa. V urbarju Otokarja II. Přemysla iz leta 1265 je trg Ljutomer, kot rečeno, omenjen, hkrati pa v njem ni nobenega namiga o odvisnosti od Salzburga.46 Več o salzburških oziroma vojvodskih pravicah nad Ljutomerom bomo povedali v nadalje- vanju. Prvotno ljutomersko naselje je bilo – v času češke vlade na Štajerskem – stisnjeno pod grajski grič in je premoglo 50 (oziroma 52) parcel. Velik del njegovih prebivalcev se je očitno že tedaj ukvarjal z vinogradniško dejavnostjo.47 Nemirna leta po izumrtju Babenberžanov Plemiče, ki so se imenovali po ljutomerskem gra- du, prvič srečamo leta 1249, in sicer v osebi nekega Konrada Ljutomerskega, pri katerem je očitno šlo za deželnoknežjega ministeriala.48 Njegovo ime (ter ime Valter) se kot vodilno v rodbini pojavlja tudi v nasle- dnjih generacijah. Domnevamo lahko, da je Konrad na ljutomerski grad prišel v zadnjih letih babenber- ške vlade na Štajerskem oziroma kmalu po letu 1242. Leta 1249 ga v listini tedanjega štajerskega deželne- ga glavarja sicer najdemo omenjenega kot kaščarja 44 Urbarji salzburške nadškofije, str. 61–64, 67. 45 Snoj, Etimološki slovar, str. 242, geslo: Ljutomer. 46 Pirchegger, Untersteiermark, str. 52. 47 Iz samega zapisa ni popolnoma jasno, za koliko zemljišč je dejansko šlo. Mlinarič navaja, da je bilo »okoli sto petdeset parcel«, Kovačič pa omenja »152 ljutomerskih posestev«. Ge- samturbare, str. 82, št. 41 (Item in Lutenberch in foro sunt 150 aree preter 2 et quelibet solvit 40 den. Item iudicium ibidem solvit annuatim 24 mr., quas tollit etiam officialis. Summa huius 37 mr.); Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, poglavje I., stran brez številčne oznake; Kovačič, Ljutomer, str. 116. Pravzaprav pa gre, kot je ugotovil Boris Golec, za napako v zapisu - pravilna številka je 50 oziroma 52. Gl. članek B. Golca v tej številki Kronike. 48 Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, poglavje I., stran brez šte- vilčne oznake. 503 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 oz. kletarskega mojstra.49 Domnevno istega Konrada srečamo tudi osem let kasneje in sicer brez ome- njene funkcije.50 Pirchegger glede Konrada navaja (po njem povzema tudi Kos), da je šlo pri njem za človeka, poročenega s Kunigundo iz Plankenwartha (zahodno od Gradca), ki se je imenoval tudi po svo- ji trdnjavi Hannau pri Voitsbergu.51 To bi načeloma bilo možno. Konrad iz Hannaua je v približno istem časovnem obdobju resnično obstajal.52 Neposrednih dokazov, da je šlo pri obeh Konradih za isto osebo, ne najdemo, kljub temu pa se zdi Pircheggerjeva trditev zelo mogoča. Leta 1243 srečamo Konrada iz Han- naua ter njegova brata Valterja in Vulfinga.53 12 let kasneje v neki drugi listini srečamo moža, označe- nega kot Chunradus chellermaeister, poleg katerega je frater suus Waltherus.54 Zelo verjetno je šlo za ene in iste posameznike. Posledično je treba pritrditi Pir- cheggerju in trenutek, ko se je Konrad prvič poja- vil v virih (in imenoval po Hannau), prestaviti v leto 1243.55 Tudi poroka med Konradom in Kunigundo iz Plankenwartha, se je očitno res zgodila, tako da se Pirchegger ni zmotil tudi glede vezi med Ljuto- merskimi in Plankenwartskimi. A Kunigunda, žena Konrada iz Ljutomera in sestra Rudlina iz Planken- wartha, je bila omenjena šele leta 1269.56 Zdi se torej zelo verjetno, da sta z možem spadala že v naslednjo generacijo oziroma da je pri Kunigundinem možu šlo za sina in soimenjaka zgoraj omenjenega Kon- rada iz Hannaua. Trdnih dokazov, ki bi domnevo potrdili ali ovrgli, v virih ni mogoče najti. Rodbina Plankenwarthskih je najbrž izvirala iz Pittenske gro- fije, njeni člani pa so pred letom 1228 nosili naslov štajerskih maršalov.57 O političnih potezah, ki so jih Ljutomerski vle- kli tik po izumrtju babenberške dinastije, je težko reči kaj konkretnega, saj nam viri tega ne dopuščajo. Vodilnih vlog očitno ni igral nobeden izmed njih. Komu so se priključili v prvih letih po smrti vojvode Friderika Babenberškega, ne vemo. Prav tako nima- mo podatkov, da bi – tako kot mnogi drugi tedanji plemiči – napadali samostanske posesti in morali ka- sneje za to plačevati odškodnino.58 Po letu 1260 so se očitno (radi ali neradi) sprijaznili z oblastjo Oto- karja II. Přemysla. Konrada II. Ljutomerskega tako 49 Gradivo VI, št. 93 (… dominus Chunradus magister cellerarius de Lutenberch …). 50 UBSt, št. 229; GZM I, št. 97. 51 Pirchegger, Untersteiermark, str. 53; Kos, Vitez in grad, str. 318. 52 UBSt II, št. 415, 426, 444; UBSt III, št. 6. 53 UBSt II, št. 426 (… dominus Chunradus de Hannowe et fratres sui dominus Waltherus et dominus Wulfingus …). 54 UBSt III, št. 160. 55 UBSt II, št. 415, 426; UBSt III, št. 6, 54, 160. 56 UBSt IV, št. 325 (Ego Rudlinus de Planchenwart … a domina Chunegundi sorore mea uxore domini Conradi de Lutenberg …). 57 Podrobneje o Plankenwarthskih gl. Bele, Štajerske dvorne službe, str. 19–21. 58 Dopsch, Länder und Reich, str. 453. leta 1269 srečamo kot pričo pri štajerskem deželnem glavarju (ter olomuškem škofu) Brunu, sicer preka- ljenem politiku in tesnem sodelavcu češkega kralja. Med trinajstimi poimensko omenjenimi pričami je naveden na sedmem mestu.59 Po drugi strani so se Ljutomerski češke oblasti na Štajerskem sčasoma očitno naveličali. Poleti 1274 se je v gornještajerskem Gössu namreč zbralo številno štajersko plemstvo, najverjetneje zato, da bi razpravljalo o tem, kako se znebiti češke nadvlade. Med 51 tam zbranimi plemi- či sta bila tudi Albertus et Otto fratres de Lvttenberch,60 pri katerih je morda šlo za Konradova brata. Štajersko dobijo Habsburžani Prvi korak na poti do habsburške pridobitve Lju- tomera je bil storjen že poleti 1277, čeprav Otokar II. Přemysl tedaj še ni bil dokončno premagan, kralj Rudolf pa vojvodin Avstrije in Štajerske še ni podelil svojima sinovoma. Tedanji salzburški nadškof Fri- derik II. je Rudolfovim sinovom Albrehtu, Rudolfu II. in (v tistem trenutku še živečemu) Hartmannu podelil posesti, ki so jih od Salzburga nekoč imeli avstrijski, štajerski in koroški vojvode.61 Dve deset- letji kasneje je vojvoda Albreht med drugim dobil v fevd še 264 hub pri Ljutomeru, ki so bile do te- daj še vedno v salzburških rokah.62 Od tedaj naprej je bila nekdanja salzburška oblast nad Ljutomerom očitno hitro pozabljena, tamkajšnji grad s trgom pa so Habsburžani v naslednjih desetletjih in stoletjih trdno držali v rokah. V istem časovnem obdobju ponovno naletimo na ljutomerske ministeriale. Poleti 1283 v listini mari- borskega mestnega sodnika Markvarda tako priča dominus Walterus de Lotenberg.63 Pri le-tem je najbrž šlo za sina Konrada II., vsekakor pa je bil Valter član rodbine, saj je svoje osebno ime delil s svojim soro- dnikom iz Hannaua (dve generaciji nazaj). Tri leta 59 UBSt IV, št. 346. 60 UBSt IV, št. 518; Muchar, Geschichte des Herzogthums Steier- mark V, str. 361. 61 SUB IV, št. 91; MDC V, št. 288–289; Kovačič, Ljutomer, str. 184. 62 Kar se tiče političnih okoliščin omenjenih dogodkov, so Ru- dolfovi sinovi poleti 1277 dobili salzburške posesti tik zatem, ko je bil iz vzhodnoalpskega prostora izrinjen Otokar II. Pře- mysl in so Habsburžani postali zelo verjetni bodoči imetniki vojvodskih naslovov v Avstriji in na Štajerskem. Leta 1297 so dogodki v zvezi z Ljutomerom sovpadali s pomiritvijo Albrehta I. Habsburškega s salzburškim nadškofom Konra- dom IV., ki je bil pred tem dolgoletni nasprotnik Habsbur- žanov, oziroma zaveznik nasprotnikov Albrehta I. V letih, ki so sledila, se je prelevil v Albrehtovega zaveznika. UBSt IV, št. 605; SUB IV, št. 198 (… uns und unsern erben unser herre van Saltzburch zwai hundert hueb und vier und sehtzich hueb zu Luetenwerd …); Pirchegger, Untersteiermark, str. 52; Nie- derstätter, Herrschaft Österreich, str. 100–102; Konrad IV. von Fohnsdorf-Praitenfurt (https://www.deutsche-biographie.de/ gnd119444453.html#ndbcontent, 9. 6. 2021). 63 GZM II, št. 55; Muchar, Geschichte des Herzogthums Steier- mark VI, str. 7. 504 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 kasneje je Valter s svojo ženo Gertrudo (sestro Al- berta Viltuškega)64 Ofonu Emmerberškemu prodal 52 kmetij.65 V listini vovbrškega grofa Ulrika II. je spomladi 1278 pričal Konrad (III.) Ljutomerski,66 kot kaže iz iste generacije kot Valter in najbrž njegov brat.67 V naslednji generaciji se je kot mož z dobrimi političnimi zvezami izkazal Konrad IV., ki se je (v začetku 14. stoletja) nekaj časa pojavljal v zvezi s tedanjim štajerskim političnim vrhom. V admontski listini iz leta 1300 se je imenoval deželnoknežji gor- ski mojster.68 Bil je vpleten v fajdo (med Eberhar- dom s Prežina ter Konradom in Ulrikom s Safna) zaradi gradu Prežin.69 V družbi štajerskega deželne- ga glavarja je pričal pri vojvodi Frideriku Lepem,70 pa tudi pri svojih sorodnikih Plankenwarthskih71 in v listini radgonskega sodnika,72 najdemo pa ga tudi (ponovno skupaj s štajerskim deželnim glavarjem) med razsodniki družinskega spora med Wildonski- mi in Bistriškimi.73 Prav tako se pojavlja kot priča pri prodajah raznih kmetijskih površin.74 Kot za- dnjega izmed dokazov Konradovega pomembnega položaja v štajerski deželni politiki je treba navesti tudi dejstvo, da je bil maja 1313 med najpomemb- nejšimi štajerskimi plemiči (barones), ki so se zbrali v Klosterneuburgu ter prisegli zvestobo Frideriku Lepemu in njegovim potomcem.75 Konrad je bil 64 Pri Gertrudi je šlo morda za eno izmed hčera Henrika II. Viltuškega in Gertrude Rogaške ter sestro Alberta II., Hen- rika III., Diemute in Kunigunde. V času obravnave rodbine Viltuških mi še ni bila znana in je posledično nisem vključil v viltuško genealoško preglednico (Bele, Viltuška veja, str. 15). 65 GZM II, št. 60 (Jch Gedrot vnd ich Walther von Lvetenberch … mit meines Wirtes insigel, hern Walthers von lvetenberch, mit meines prueders insigel Albrechtz von Wilthavsen …); Pirche- gger, Untersteiermark, str. 213. 66 MDC V, št. 342 (… dominus Chvnradus de Lutenberch …). 67 Kovačič v zvezi z Valterjem in Konradom (III.) omenja tudi »strica Rudolfa«, o katerem pa v virih ne najdem sledi. Po Kovačiču povzema tudi Kos, Pirchegger pa Rudolfa ne ome- nja (Kovačič, Ljutomer, str. 185; Kos, Vitez in grad, str. 319; Pirchegger, Untersteiermark, str. 53). 68 Pirchegger, Untersteiermark, str. 53; Kovačič, Ljutomer, str. 185. 69 CKL, št. 91–92; RHSt I, št. 311. 70 RHSt I, št. 191. 71 RHSt I, št. 708. 72 RHSt I, št. 900. 73 V tem primeru gre za Feistritz an der Ilz, dobrih 40 kilome- trov vzhodno od Gradca. RHSt I, št. 925. 74 RHSt II, št. 1349, 1360; Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VI, str. 211. 75 Konec januarja 1314 se je vojvoda Friderik poročil s trinajst- letno Izabelo (v Avstriji imenovano Elizabeta), hčerjo ara- gonskega kralja Jakoba II. Kralj Jakob si je želel, da bi bil nje- gov zet sam imetnik habsburških dežel, kar pa Friderik ni bil. Zato je moral od svojih mlajših bratov doseči odpoved tem deželam, pa tudi privolitev avstrijskih in štajerskih stanov, da bodo samo njega in njegove potomce sprejeli kot deželne go- spode. Šlo je pač bolj za zadovoljitev aragonskega kralja in ne toliko za dejansko spremembo stanja v habsburških deželah. Že nekaj mesecev pred poroko so se v Dunajskem Novem mestu, kot kaže iz zgoraj omenjenega razloga, zbrali poobla- ščenci raznih štajerskih mest in prisegli, da bodo v prihodno- sti privrženi vojvodi Frideriku in njegovim potomcem, ki jih sicer zadnji med 12 naštetimi, a kot kaže, eden naj- vplivnejših. Aprila 1326 je bil Konrad IV. že pokojni (kasneje izvemo, da so ga pokopali v Reinu), saj je njegova žena Margareta omenjenemu samostanu za njegov dušni blagor darovala dve maki denarja.76 Podobno je storila dobra tri leta kasneje.77 V mesecih po mo- ževi smrti Margareta ljutomerskega gradu najbrž ni hotela dati iz rok, saj je (tedaj že kralj) Friderik Lepi (v daljšem, očitno oporočnem besedilu) med drugim naročal, da je treba glede gradu doseči dogovor (ozi- roma poravnavo) »z Ljutomersko« (… mit der Luten- bergerinne umb das haus ze Lutenberg …).78 Tudi Konrad (IV.) je morda imel brata Valterja (II.), a se v ohranjenih virih skoraj ne pojavlja. Zasle- dimo ga na kratko omenjenega le enkrat, leta 1307, ko sta se Ulrik (Emmerberški) z Marenberga in (nje- gov stric) Ulrik II. Žovneški poravnala glede gradu Lemberg pri Poljčanah (in drugih »ljudi in posesti, ki so spadale zraven«). Emmerberški je, kot je vide- ti iz besedila, od strica dobil odškodnino tudi za to, kar je bilo s strani njegovega očeta kupljeno von hern Walther von Luetenperch.79 Iz te omembe je danes ne- mogoče ugotoviti, kdaj je Valter Ljutomerski Ulriko- vemu očetu (neimenovane) posesti prodal. Možno bi torej bilo, da se je to zgodilo mnogo let pred izdajo listine, da je šlo pri prodajalcu za Valterja I. (eno ge- neracijo nazaj) in da Valter II. nikoli ni obstajal. Gle- de na majhno izpovedno vrednost dostopnih virov je slednjič nemogoče z gotovostjo zatrditi, za katerega Valterja gre. V času po smrti Konrada IV. položaj prvotne ljutomerske ministerialne rodbine ni več popolno- ma jasen. Kos ima najbrž prav, ko domneva, da je bil omenjeni Konrad zadnji svojega rodu, oziroma da so štajerski vojvode po njegovi smrti na grad naselili dru- ge gradiščane.80 Pirchegger se v sorodstvena razmerja med Konradom in njegovimi nasledniki ne spušča.81 Glavno besedo je že v začetku leta 1328, kot kaže, imel mož po imenu Hartnid Majšperški, ki očitno ni bil Konradov potomec. Hartnida prvič srečamo v listini nekega Elbla (Albrehta) iz Ljutomera, ki je reinskemu samostanu prodajal vinograd na ljutomer- skem grajskem hribu. Ker izstavitelj ni imel pečata, je (med drugim) pečatil her Hertneyd von Mansperch bo imel s svojo špansko nevesto. Prav tako so obljubili, da bodo to prisego ponovili v dveh mesecih po njenem priho- du. Podobno listino so v istem času izdali tudi pomembnejši štajerski plemiči (in med njimi Konrad Ljutomerski), le da se je to zgodilo v Klosterneuburgu (RHSt I, št. 524, 527; Nie- derstätter, Herrschaft Österreich, str. 118; Kovačič, Ljutomer, str. 123). 76 RHSt II, št. 1708; Mlinarič, Cistercijanska opatija Rein, str. 169, 232; Pirchegger, Untersteiermark, str. 53. 77 RHSt II, št. 2090. 78 RHSt II, št. 1835. 79 CKL, št. 76; GZM II, št. 116; Krones, Die Freien von Saneck, str. 51. 80 Kos, Vitez in grad, str. 319. 81 Pirchegger, Untersteiermark, str. 53. 505 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 … ze Lutenberch purgraf.82 Z istim naslovom najdemo Hartnida tudi naslednji mesec.83 Zadnjič se v virih pojavi jeseni 1329, in sicer kot priča v listini (že zgo- raj omenjene Konradove vdove Margarete) za rein- ski samostan.84 Zatem je bil Hartnid kot ljutomerski gradiščan morda zamenjan. Njegova zamenjava je bil morda neki Jorg von Luettenwerg, ki ga (brez naziva gradiščana) srečamo še isto leto. Tudi o njem ni mo- goče reči nič natančnejšega.85 Kako se je Hartnidova zgodba v Ljutomeru zaključila, iz virov ne izvemo. Tudi ljutomerski gradiščani iz kasnejših deset- letij si najbrž niso bili v sorodu. Kot gradiščana in gorskega mojstra najdemo leta 1343 označenega nekega Eberharda Winterja.86 Leta 1348 se omenja ljutomerski gorski mojster Volfharda iz Hannaua, ki je sedem let zatem označen kot vojvodski dvor- ni mojster.87 Ugibamo lahko, da je Volfhard do svoje funkcije v zvezi z Ljutomerom prišel zaradi daljnih sorodstvenih vezi s prvotno ljutomersko ministerial- no rodbino, a jasnih povezav v virih ponovno ni. Trške pravice in okoliški vinogradi Ljutomerskemu trgu so razni pripadniki habs- burške dinastije v 14. stoletju (pa tudi kasneje) več- krat potrdili pravice. Leta 1342 je vojvoda Albreht II. »Ljutomerčanom podelil iste pravice, kot so jih imeli Radgončani«.88 Čeprav je bila Radgona v tistem tre- nutku že mesto, Ljutomer mestnega statusa očitno ni dobil. V 14. in 15. stoletju se je namreč še vedno ome- njal le kot trg. Prav tako je vprašljivo, ali so Ljutomer- čani že leta 1342 dobili pravico voliti trškega sodnika in svet.89 Pravice so Ljutomeru po Albrehtu potrjevali tudi njegovi nasledniki Rudolf IV. (leta 1360),90 Al- 82 RHSt II, št. 1886; Mlinarič, Cistercijanska opatija Rein, str. 169, 232. 83 RHSt II, št. 1902 (… her Hertneid von Mansperch cze den sel- ben czeiten purchgraf cze Luetenberch auf dem hau s…). 84 Naj opozorimo, da je listina v drugem zvezku štajerskih rege- stov datirana v leto 1329. Mlinarič jo po drugi strani datira v leto 1331. Iz besed (in dem ains myn dreyzikistem jar) je mo- goče zaključiti, da gre za eno leto pred tridesetim, tako da je prava letnica očitno res 1329. Gerhard Köbler, Mittelhochdeu- tsches Wörterbuch (https://www.koeblergerhard.de/mhdwb- hin.html, 21. 5. 2021); RHSt II, št. 2090 (… von Lutenberch der purkgraf her Hertneyd der Mansperger …); Mlinarič, Ci- stercijanska opatija Rein, str. 169, 232. 85 RHSt II, št. 2028. 86 Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VI, str. 298. 87 Prav tam, str. 313 (…der Bergmeister in Luttenberg Ritter Wolfhart Haunauer…) in 332 (…der herzogliche Hofmeister, Wolf von Hanau…); Pirchegger, Untersteiermark, str. 53. 88 Steiermärkische Geschichtsblätter 2, str. 178, št. 39/1 – Lut- tenberg (Wir Albrecht von gotes gnden hertzog … ze Steyr … wir vnsern purgern ze Lutenberch die gnad getan haben und tun auch, daz sie alle die recht haben sullen, die vnser burger ze Rad- kerspurch habent …). 89 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 144. 90 Steiermärkische Geschichtsblätter 3, str. 109–110, št. 58/2 – Luttenberg; Kovačič, Ljutomer, str. 229 (Wir Rudolph von Gottes Gnaden Herzog … zu Steye r… die Purgern von Luetten- berg fur Vnnss khomen vnnd zaigten Vnss Vnnsers Lieben Herrn vnd Vatters sellig. Handtuest vmb Ihre Recht vnnd batten Vnnss breht III. (1367),91 Viljem in Albreht IV. (1396), kralj (in kasnejši cesar) Friderik III. (1443) ter njegov sin Maksimilijan (1498), v novem veku pa vedno znova tudi njihovi številni nasledniki.92 Konec aprila 1362 je nadvojvoda Rudolf IV. v Ljutomeru potrdil zvezo z bamberškim škofom Leopoldom, ki je bila nekaj dni pred tem že sklenje- na v Radgoni.93 Kontekst njene sklenitve je očitno treba iskati v Rudolfovih preteklih političnih pote- mit Vleiss ds Wier in die geruehten zu bestetten, vnnd zu Verne- uern, alss haben Wier gethan …). 91 Steiermärkische Geschichtsblätter 5, str. 182, št. 86/3 – Lut- tenberg (Wir Albercht von gotes gnaden herczog … ze Steyr … daz vnser getrewn die Burger ze Luetenberg fuer vns chamen, vnd zaigten vns vnsers lieben brueders herczog Ruedolfs seligen hantuest, da mit er in ir reht bestett hett, die ir vnser lieber herr vnd vatter seliger, herczog Albrecht, geben hat, vnd paten vns vleizzigklich, daz wir in die geruechten ze bestetten vnd zeuer- newen. Das haben wir getan …). 92 Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, Vitrine (1–3), stran brez številčne oznake; Ratiznojnik et al., Ljutomer, str. 3. 93 MDC X, št. 597, 598 (Wir Rudolff der Vierd, von gots gnaden erczherczog … ze Steyr … mit unserem insigel, der geben ist ze Lutemberg …). Portret Rudolfa IV. s strani neznanega praškega ali Dunajskega mojstra. Danes ga hrani dunajski Dom Museum (Wikimedia Commons). 506 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 zah. Nadvojvoda se je v preteklosti zapletal v spore z oglejskim patriarhom (po imenu Ludovico della Torre). Habsburške čete so julija 1361 vdrle v Fur- lanijo, Rudolf pa je mesec dni kasneje osebno vodil naslednji vojni pohod. Patriarh je moral kot ujetnik na Dunaj, kjer naj bi mu Rudolf IV. grozil in ga silil v priznanje raznih koncesij.94 Po številnih zapletih je bil Rudolf – s strani trierskega nadškofa Boemunda, a očitno na pobudo cesarja Karla IV. – celo pozvan na zagovor v Nürnberg. V istem času je v odgovor na vse to dogajanje na vse strani sklepal zveze, med drugim z ogrskim kraljem Ludvikom I. Anžujskim, poljskim kraljem Kazimirjem III. ter škofoma v Passauu in Bambergu. V času sklenitve sporazuma z bamber- škim škofom je bil Rudolf v Ljutomeru očitno ravno na poti k Ludviku.95 Spor med Rudolfom in oglej- skim patriarhom se je vlekel tudi v naslednjih letih, oba moža pa sta slednjič umrla konec julija 1365 – le nekaj dni narazen. Nov patriarh je konec maja 1366 z Rudolfovima bratoma sklenil premirje.96 Kot smo nakazali že zgoraj, je bil velik del ljuto- merskih prebivalcev poleg obrti in tovorništva – vsaj sodeč po virih – vpleten v pridelavo in prodajo vina. V okolici trga je bilo očitno več vinogradov visoke kakovosti.97 Reinski samostan je, na primer, imel malo pred letom 1400 v Ljutomeru dve hiši, eno z zemljo, drugo pa s kletjo in prešo. Zunaj kraja je bilo v tistem trenutku reinskih tudi šest vinogradov, ki so bili očitno predvsem darovi ljutomerskih prebivalcev ali pa jih je samostan pridobil z nakupom.98 V istem času (kakor tudi že dolgo pred tem) so vino iz ljuto- merske okolice pili tudi na Koroškem. Celovški in velikovški sodnik (Oswald ter Hanns der Heinwur- ger) sta v prvi polovici leta 1391 namreč pisala, da so prebivalci njunih mest od nekdaj kupovali vino v okolici Radgone in Ljutomera oziroma »tam, kjer je bilo zanje najbolj primerno«. Prav tako so, kolikor so se spominjali, delali tudi njihovi predniki.99 Tudi grajski grič je moral biti zasajen z vinogradi. Kot je bilo že omenjeno, je neki Elbl iz Ljutome- ra (morda tamkajšnji tržan) reinski cisterci prodajal vinograd na ljutomerskem grajskem hribu.100 Iz leta 1363 se je ohranila darovnica ljutomerskega kramarja 94 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 158–159. 95 Baum, Rudolf IV. der Stifter, str. 280–287, 381–382, 284, 392; Kovačič, Ljutomer, str. 122; Muchar, Geschichte des Herzog- thums Steiermark VI, str. 359–360. 96 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 169, 173. 97 Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, poglavje I., stran brez šte- vilčne oznake. 98 Mlinarič, Cistercijanska opatija Rein, str. 169–170. 99 MDC X, št. 970, 971 (… daz wir und alle unser vorfordern gedenchenn und auch von alter herchomen ist, daz wir wein ge- fuert haben … und haben die auch chaufft ze Luttenberg oder Rakaspurch oder wa uns daz allerfugleichist gewesen ist …); DWDS Der deutsche Wortschatz von 1600 bis heute (https:// www.dwds.de/, 17. 6. 2021); Gerhard Köbler, Mittelhochdeu- tsches Wörterbuch (https://www.koeblergerhard.de/mhdwb- hin.html, 16. 6. 2021). 100 RHSt II, št. 1886 (… an dem Havsperch …). Volfharda, ki je skupaj z ženo menihom poklonil dva vinograda. Medtem ko je bil eden v Nunski Grabi (dobre tri kilometre jugovzhodno od Ljutomera), je drugi (imenovan der Saefnaer) ležal na ljutomerskem grajskem hribu (an dem Hausperg dacz Luetenberch). Vinski pridelek sta dosmrtno sicer smela uživati da- rovalca.101 Zaključek Ko se je v šestdesetih letih 14. stoletja – spričo boja za Tirolsko – finančno stanje habsburške dina- stije začelo slabšati, je začela ta svoje težave reševati s podeljevanjem gradov in gospostev v zastavo. Tik pred smrtjo nadvojvode Rudolfa IV. tako zasledimo podatek,102 da je svojemu komorniku po imenu Janez von Lozberg (verjetno Lasberg v današnji Gornji Av- striji) zastavil ljutomerski grad.103 Pred tem je Rudolf Janezu sicer podelil trdnjavo Trušnje, a jo je moral ta vrniti. V zameno je dobil ljutomerski grad.104 Po Lasbergerjevi smrti (tik pred letom 1414) je vojvoda Ernest svojemu dvornemu maršalu Janezu Schwein- pecku (in njegovim moškim potomcem) podelil grad in gospostvo Ljutomer. To darovnico je (leta 1419) potrdil tudi njegov brat, vojvoda Friderik Tirolski. V posesti gradu je rodbina Schweinpeck ostala vse do leta 1498.105 Po Janezovi smrti (okrog leta 1425) je tega na- sledil sin Jurij. Ta se je v naslednjih letih z vojvodo Friderikom prepiral glede pobiranja gornine v Lju- tomerskih goricah. Spor se je očitno vlekel vse do leta 1437, ko je bilo Juriju odkazanih 279 sodov vina letno, vse do njegove smrti.106 Jurija (ki je umrl leta 1449) je nasledil sin soimenjak, v naslednjih letih ak- tiven v boju proti Turkom. Umrl je kmalu po juliju 1478. Njegov edini sin Silvester je imel tri hčere. Po njegovi smrti je kralj Maksimilijan (sin zgoraj ome- njenega cesarja Friderika III.) januarja 1498 grad po- delil Jerneju Perneškemu.107 Izvorna ljutomerska ministerialna rodbina se v slovenski zgodovinski spomin ni zapisala s kakim iz- jemnim dosežkom. Ostala je v povprečju in očitno le občasno sodelovala pri lokalnem političnem dogaja- nju. V začetku 14. stoletja se je z dobrimi političnimi zvezami in očitno večjo močjo sicer izkazal Konrad IV.,108 a se je rod (nekje ob koncu prve četrtine sto- 101 Mlinarič, Cistercijanska opatija Rein, str. 169, 233 (Wolfhart der chramer datz Luetenberch …). 102 Kos, Vitez in grad, str. 319. 103 Lackner, Hof und Herrschaft, str. 83, 344. 104 MDC X, št. 663. 105 Pirchegger, Untersteiermark, str. 54. 106 Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VII, str. 154, 216, 265. 107 Omenjeni Jernej je bil iz zgornještajerskega kraja Pernegg an der Mur oziroma istoimenskega gradu. Pernegg (Stmk) – Burgruine (http://www.burgen-austria.com/archive.php?id= 1527, 1. 6. 2021); Kovačič, Ljutomer, str. 187–188; Stopar, Grajske stavbe, str. 71. 108 CKL, št. 91–92; RHSt I, št. 311, 524. 507 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 PO SK U S R E K O N ST R U K C IJ E D R U Ž IN SK E G A D R E V E SA P R V O T N E R O D BI N E L JU T O M E R SK IH V ul n g iz H an na ua V alt er iz H an na ua K on ra d (I .) iz H an na ua in L ju to m er a m ag ist er ce lle ra riu s 1 24 3– 12 61 12 55 1 24 3– 12 57 A lb er t O to n K on ra d (I I.) ∞ K un ig un da iz P lan ke nw ar th a R ud ol f (? ) 1 27 4 1 27 4 12 69 12 69 K on ra d (I II .) V alt er (I .) ∞ G er tru da V ilt uš ka 1 27 8 12 83 –1 28 6 1 28 6 K on ra d (I V .) ∞ M ar ga re ta V alt er (I I.) (? ) 1 29 6– 13 22 13 26 –1 32 9 p re d jan ua rje m 1 30 7 † p re d ap ril om 1 32 6 H ar tn id iz M ajš pe rk a pu rch gr af cz e L ue ten be rch Jo rg v on L ue tte nw er g 13 28 -1 32 9 1 32 9 Eb er ha rd W in ter W olf v on H an au 1 34 3 1 34 8– 13 55 508 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 letja) z njim najbrž končal. V kasnejših desetletjih razni ljutomerski gradiščani nekaj časa niso osnova- li trajnejše rodbine, medtem ko je v večjem delu 15. stoletja tam stolovala rodbina Schweinpeck.109 Ljutomerski trg z okolico je imel vsaj v 14. sto- letju sloves območja, od koder je izhajalo kvalitetno vino. Sicer ga niso izvažali v daljne kraje, očitno pa so ga poznali v širšem vzhodnoalpskem prostoru.110 V pridelavo in trgovino z vinom je bil očitno vključen precejšen del trškega prebivalstva. Kot tak je bil trg dovolj pomemben, da je že pred sredino 14. stoletja dobil potrjene pravice, kot jih je tedaj imela Radgona. Te so bile kasneje večkrat potrjene, do statusa mesta pa se Ljutomer v srednjem veku kljub vsemu nikoli ni dokopal.111 VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENI VIRI CKL – Celjska knjiga listin I: listine svobodnih gospo- dov Žovneških do leta 1341. Ur. Dušan Kos. Ljub- ljana, Celje: Znanstvenoraziskovalni center Slo- venske akademije znanosti in umetnosti, Muzej novejše zgodovine, 1996. Gesamturbare – Die Landesfürstlichen Gesamturba- re der Steiermark aus dem Mittelalter. Ur. Alfons Dopsch. Wien, Leipzig: W. Braumüller, 1910. Gradivo IV – Gradivo za zgodovino Slovencev v sre- dnjem veku IV. Ur. Franc Kos. Ljubljana: Leonova Družba, 1915. Gradivo V – Gradivo za zgodovino Slovencev v sre- dnjem veku V. Ur. Franc in Milko Kos. Ljubljana: Leonova Družba, 1928. Gradivo VI – Gradivo za slovensko zgodovino v sre- dnjem veku 6/1. Ur. France Baraga na podlagi gradiva Boža Otorepca. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2002. GZM II – Gradivo za zgodovino Maribora II. Ur. Jože Mlinarič. Maribor: Pokrajinski arhiv Mari- bor, 1976. MDC V – Monumenta historica ducatus Carinthiae V. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1956. MDC VII – Monumenta historica ducatus Carin- thiae VII. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1961. MDC X – Monumenta historica ducatus Carinthiae X. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1968. RHSt I – Regesten des Herzogtums Steiermark, Erster Band, Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde 109 Kovačič, Ljutomer, str. 187–188. 110 MDC X, št. 970–971. 111 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 144; Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, Vitrine (1–7), stran brez številčne oznake. der Steiermark, 1308–1319. Ur. Hermann Wies- flecker, Annelies Redik. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 1976. RHSt II – Regesten des Herzogtums Steiermark, Zwei- ter Band, Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 1320–1330. Ur. Reinhard Härtel, Annelies Redik. Graz: Historische Landeskom- mission für Steiermark, 2008. Steiermärkische Geschichtsblätter 2 – Steiermär- kische Geschichtsblätter, II. Jahrgang, 3. Heft. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Druck und Verlag von Leykam-Josefsthal, 1881. Steiermärkische Geschichtsblätter 3 – Steiermär- kische Geschichtsblätter, III. Jahrgang, 2. Heft. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Druck und Verlag von Leykam, 1882. Steiermärkische Geschichtsblätter 5 – Steiermär- kische Geschichtsblätter, V. Jahrgang, 3. Heft. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Druck und Verlag von Leykam-Josefsthal, 1884. SUB IV – Salzburger Urkundenbuch. Bd. 4, Heft 1. Ur. Franz Martin. Salzburg: Gesellschaft für Landes- kunde, 1933. UBSt I – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histori- schen Vereines, 1875. UBSt II – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark II. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histo- rischen Vereines, 1879. UBSt III – Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark III. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Vierter Band: 1260–1276. Ur. Heinrich Appelt, Gerhard Pferschy. Wien: Verlag Adolf Holzhau- sens Nachfolger, 1975. Urbarji salzburške nadškofije – Srednjeveški urbar- ji za Slovenijo. Urbarji salzburške nadškofije. Ur. Milko Kos. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939. Vita Chunradi – Vita Chunradi Archiepiscopi, Mo- numenta Germaniae Historica, Scriptores 11. Ur. Georg Heinrich Pertz. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1854. LITERATURA Baum, Wilhelm: Rudolf IV. der Stifter: seine Welt und seine Zeit. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1996. Bele, Martin: Štajerske dvorne službe do leta 1311. Studia Historica Slovenica 21, 2021, št. 1, str. 11– 39. DOI: https://doi.org/10.32874/shs.2021-01. Bele, Martin: Viltuška veja gospodov Mariborskih. Kronika 68, 2020, št. 1, str. 5–18. Dopsch, Heinz et al.: Die Länder und das Reich; Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien: Ueber- reuter, 1999. 509 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 Golec, Boris: Hišna posest v trgu Ljutomer od nje- govih začetkov do franciscejskega katastra. Kro- nika 70, 2022, št. 1 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 561–610. Hajdinjak, Boris in Vidmar, Polona: Gospodje Ptuj- ski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2009. Hajdinjak, Boris: Rajhenburški do začetka 15. sto- letja. Kronika 61, 2013, št. 3 (Iz zgodovine gradu Rajhenburg), str. 713–750. Ilešič, Fran: Maribor in Ljutomer. Časopis za zgodo- vino in narodopisje 17, 1922, št. 2, str. 76–89. Kos, Dušan: Vitez in grad; vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: https://doi.org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica 8, 2008, št. 2–3, str. 527–546. Kosi, Miha: Visoki in pozni srednji vek (10.–15. sto- letje). Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011, str. 59–103. Kovačič, Fran: Doneski k starejši zgodovini Murske- ga polja. Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 1919, št. 1/4, str. 23–85. Kovačič, Fran: Ljutomer: zgodovina trga in sreza. Ma- ribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chro- nik als Grafen von Cilli. Graz: Leuschner & Lu- bensky, 1883. Lackner, Christian: Hof und Herrschaft: Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge (1365– 1406). Wien: Oldenburg, 2002. Lechner, Karl: Die Babenberger; Markgrafen und Her- zoge von Österreich. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 1994. Mlinarič, Jože in Novak, Miran: Trg Ljutomer. Mari- bor: Pokrajinski arhiv, 1986. Mlinarič, Jože: Cistercijanska opatija Rein in njena po- vezanost s slovensko zemljo: (13.–18. stoletje). Ma- ribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, 2011. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil V. Grätz: Damian und Sorge, 1850. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil VI. Grätz: Damian und Sorge, 1859. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil VII. Grätz: Damian und Sorge, 1864. Niederstätter, Alois: Das Jahrhundert der Mitte: an der Wende vom Mittelalter zur Neuzeit. Wien: Ue- berreuter, 1996. Niederstätter, Alois: Die Herrschaft Österreich; Fürst und Land im Spätmittelalter. Wien: Ueberreuter, 2001. Obersteiner, Jakob: Die Bischöfe von Gurk: 1072– 1822. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1969. Otorepec, Božo: Srednjeveški pečati in grbi mest in tr- gov na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1988. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Oldenbourg, 1962. Ratiznojnik, Anton et al.: Ljutomer: 750 let prve omembe kraja: 1249–1999. Ljutomer: Občina, 1999. Ravnikar, Tone: Maribor v 13. stoletju. 1. del: Plem- stvo v Mariboru in njegovi okolici na prelomu 12. v 13. stoletje. Studia Historica Slovenica 20, 2020, št. 1, str. 41–66. DOI: https://doi.org/10.32874/ shs.2020-02. Slekovec, Matej: Grad in graščina ljutomerska. Ča- sopis za zgodovino in narodopisje 1, 1904, št. 2, str. 159–184. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan; Založba ZRC, 2009. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: druga knjiga: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ob- čine: Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Ormož, Slovenska Bistrica, Sloven- ske Konjice. Ljubljana: Založba Park, Znanstveni tisk Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1991. Štih, Peter: Salzburg na spodnještajerski Dravi in Savi v srednjem veku. Varia, Razprave, Razred za zgodovinske in družbene vede (ur. Peter Štih). Ljub- ljana: Slovenska akademija znanosti in umet- nosti, 2014, str. 175–205. Štih, Peter: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-ma- džarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski ča- sopis 50, 1996, št. 4, str. 535–544. SPLETNE STRANI DWDS Der deutsche Wortschatz von 1600 bis heute: https://www.dwds.de/ Gerhard Köbler, Mittelhochdeutsches Wörterbuch: https://www.koeblergerhard.de/mhdwbhin.html Konrad IV. von Fohnsdorf-Praitenfurt: https://www.deutsche-biographie.de/ gnd119444453.html#ndbcontent Pernegg (Stmk) – Burgruine http://www.burgen-austria.com/archive. php?id=1527 510 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 S U M M A R Y Ljutomer in the Middle Ages In 1242, the Archbishop of Salzburg enfeoffed Frederick II, Duke of Styria, with the settlement and the castle of Ljutomer. Whereas it is impossible to infer from sources when exactly the town and the castle passed into the possession of the Archdiocese of Salzburg, it seems safe to assume that it happened following the conclusion of peace between Salzburg and Hungary in 1131. After 1242, the authority over the settlement and the castle was wielded by respec- tive Styrian dukes and the memory of the original Salzburg ownership seems to have completely faded in the fourteenth century. In the second half of the thirteenth century, the castle already served as the seat of the provincial princely ministeriales family, with its most prominent names Konrad and Walter. Because the family realized no notable political or military accomplishments for several decades, it is not included in Ottokar’s Austrian Rhyme Chroni- cle (Ottokars Österreichische Reimchronik), the most important source for studying the history of the territory of the Eastern Alps in the second half of the thirteenth century. In the first quarter of the fourteenth century, Konrad IV of Ljutomer became the first member of the family who rose to a high rank among members of the Styrian nobility. However, by April 1326, he had already been dead and buried in the Rein mon- astery, and the family seems to have become extinct. The castellans mentioned in connection with the Ljutomer Castle later in the fourteenth century were apparently not members of the same family, nor did they establish a solid family line. During a substantial part of the fifteenth century, the castle served as the seat of the Schweinpeck family, which lost control over Ljutomer shortly before the end of the century. While enjoying market-town privileges at least from the 1260s onwards, the settlement of Ljutomer endeavoured unsuccessfully in the Middle Ages to also obtain town privileges. In 1342, it obtained the same privileges as Radgona. Over the following dec- ades, the privileges were confirmed and extended by each successive Styrian duke. Archduke Rudolf IV made a short visit to Ljutomer in 1362. Already in the Middle Ages, a substantial part of the market- town economy rested on viticulture and wine trade in the nearby wine-growing hills, where monasteries, too, had their vineyards. The locally produced wine seems to have been highly valued and “since time immemorial”, according to the data from the late fourteenth century, even exported to towns in the present-day Austrian Carinthia.